438
Usoda Japoda ;
med njima je blizu tako, kakor je med Petrarko in Prešernom. Vendar je večina Lermontovih pesmij toliko samostojna, toliko ruska, da se na njih prav nič ne opaža vpliv Bvronov. Rodile so se v ruskem društvu in razvile iz ruskega življenja. Glavni značaj Lermontovih pesmij je nekaka mračnost, rekli bi, neki pesimizem, v katerem obsoja z bistrim umom razne napake človeške družbe. Ni bil pa slep za prednosti in vrline človeške.
Pesnik je dobro čutil, da niti ljubezen, niti prijateljstvo ne more osrečiti človeka, da je pa iskati prave sreče drugod. Zal, da je baš v tem vprašanju malo nejasen. Gotovo bi bil svoje misli razvil jasneje, da so mu bili dani daljši
dnevi.   Vsi njegovi junaki  hrepene pc resnici.
V svojih pesmih se peča najbolj z višjimi stanovi; škoda, da ni bolj spoznal vrline ruskega preprostega naroda, v katerem je še zdravo jedro. Kajpada ruska aristokracija mu ni mogla biti za vzor, v tolažbo. Zal, da tudi on sam ni mogel, ali ni hotel zapustiti spomina na-se — kot na istinitega junaka.
Najboljše so Lermonto ve lirične pesmi. V epiki se ne kaže še tolik razvoj pesnikov. Skoro vsak pesnik se najprej peča z liriko in še-le pozneje se začne ba-viti z epiko. To je tudi pri Lermontovu.
Kot velik pesnik slovanskega naroda zanima Lermontov tudi nas. Temu zanimanju naj ustrezajo naše kratke črtice.
Usoda Japoda.
Ivgust pozove vojske svoje; Krepko med vrste rog zapoje: »Caste že Jova vsi narodje, Edino v Istriji Japodje
Caste še lastnega Boga.
Junaki vrli, kaj velja? Ge vse božanstva naša moli, Naj li Japod sam lastna voli?«
Prestopi glas japodske meje, Da kruti Rimec nadnje speje; In urno se zbero možaki, Oborožijo se junaki,
In v Metule, v trdnjavo vro, V obzidje trdno se zapro. Sovraga čaka četa mala In brusi meče in bodala.
Pa pride Rimec krvoločni, Vihtilec meča, strelec ročni. In brž obkolijo zidovje Jekleni Martovi sinovje.
Oblake trga bojni klic, Frči kamenje, roj puščic —. Za možem mož se Rimcem grudi, Za možem mož Japodom tudi.
Na noč potihne bojevanje, Pa zjutraj spet začne se klanje: Vojakov rimskih goste tolpe Pripravljajo metala, stolpe. Razsaja zopet boj strašan, Besni cel teden, slednji dan; Rimljan napada hrabro mesto, Ki je bogovom svojim zvesto.
Na zidu sprožijo se loki, Avgusta rani strel na roki. Avgust preti z roko krvavo: »Za rano to ti vzamem slavo! Potarem, Metule te v prah, Da te pokril bo zelen mah, In groblje bodo grob prostorni, Kjer bo trohnel Japod uporni.«
„DOM  IN SVETI' 1891, štev. 10.
439
Zapoje rog, in kakor strela Naskoči mesto vojska cela: In proži kopje, buta, kruši, Kriči, besni, zidovje ruši; Z zidu, pod zidom teče kri In vodo v jarku rdeči. Divjajo, škrtajo Rimljani, Obupno se Japod jim brani.
Pa Mars besni, Japod že vidi Vrzeli, špranje v mestnem zidi — Pospravijo žene, otroke V prostorne hrame in visoke: »Ne bo ti suženj, Rim, Japod, Ne boš krivičen mu gospodi« Plameni švignejo visoki, Upepele žene z otroki. — —
Sovrag si v mesto vhod odpira, Pritiska noter in prodira; Do zadnjega  se moštvo  brani, A zmagovalci  so Rimljani. — -Junake stri si, kruti Rim, Končal žene in deco jim, Uničil rod in stri mu prava — A strta ni Japodov slava!
A. H.
Zlato src6.
(Spisal A. S.)
s^oHho in skrivnostno lega somrak ^pfna ljubko gorsko vasico, katera ^ se po trudapolnem dnevnem delu pripravlja k nočnemu počitku; tiho in dražestno že plava bledi mesec preko gorjanskih hribov ter razliva srebrne žarke svoje po tihi dolinici. Nekaj teh srebrnih žarkov šine k nizki hišici in posveti skozi malo okence v izbo.
Tam v kotu leži na otepu slame mlada, bolna žena, poleg nje troje otročičev. Tik okna pa sedi otožno mož pri mizi, opirajoč svojo skrbi polno glavo v dlan. Mesečni svit obseva glavo sedečega moža.
»Oče!«, oglasi se v kotu dete, »oče, za Boga vas prosim, dajte mi košček kruha, jako sem lačen.«
»Meni, meni — tudi, lačen sem tudi jaz in mala Metka«, in šestero suhih otroških ročic se stega proseče k očetu pri mizi.
»Moj Bog!« vzdihne bolna žena.
Zbolela je reva s tremi otroki zaradi pomanjkanja — glada.
»Jezus, Marija! še ob pamet bodem«, vsklikne njen mož. Delal je z ženo noč in dan, živel je, ker ni imel imovine, kakor se pravi, »iz roke v usta« ; živil je sebe in družino vselej pošteno, in vendar se ni mogel ubraniti neizprosnega gosta — hude stiske.
Mož je bil krojač, in ker ni imel dosti dela od svojih sosedov, delal in šivaril je za prodajalca narejene obleke v bližnjem mestu. Ta prodajalec ali preku-povalec je imel več takih delavcev, katerim je dajal delo, kakor in kadar se mu je zljubilo. Bili so vsi ubogi tlačani.
Tak ubog tlačan je bil tudi naš mojster. Iskal in prosil je dela povsodi, toda ni ga dobil nikjer. Oni prodajalec ga sedaj ni potreboval. Tako sedi tu pri mizi in globoko vzdihuje; težke misli,