Poštnina plačana •» gotovini
PLANINSKI VESTNI K
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
tO
LETNIK X ★ LIV "V OKTOBER ★ 1954
VSEBINA:
Jos. Wester: Planinski spomini in zapiski iz 1. 1953 ....	53T
Marijan L i p o v š e k : Igličeva smer v Mali Rlnki.....542
France Planina: Planinstvo in muzeji........547
Leopold Stanek: Bor.............549
Cene Malovrh: Moja hoja na Triglav........550
Uroš Zupančič: V gorah je vedno lepo........556
Tine Orel: Beležka ob vpisni knjigi iz 1. 1862, eni najstarejših planinskih vpisnih knjig.............500
Milan Volčič: Kdaj in zakaj sem vzljubila planine.....5&5
T. M.: VremSčica................566
Ljerka Godicl: Na Raduho...........567
Društvene novice................570
Iz planinske literature..............577
Razgled po svetu................581
Planinski Vestrilk je glasUo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor l Revija izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj I Članke pošiljajte na naslov: Tine Ore:, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Likozarjeva ulica št. 12, poštni predal 214, teleion štev. 32-553 ' Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva mescea po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 400.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100,— / Tekoči račun revije pri Narodni banki 602-T-IiM / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega vestrtika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami.
Prvovrstne planinske in smučarske čevlje
z i r i
dobite v novoodprtih poslovalnicah
v Ljubljani, Kardeljeva 3 in Stritarjeva 8 v Celju, Prešernova 16, na Jesenicah, v Škofji Loki, v Idriji in v Ajdovščini
Jos. Wester:
PLANINSKI SPOMINI IN ZAPISKI IZ L. 1953
5. Izlet na Snežnik (1796 m)
e Valentin Vodnik v svojem »Popisovanju kranjske dežele« pravi, da je Notranjsko vse hribasto in da drže od bohinjskih snežnikov noter do Turškega čez Notranjsko debeli gozdi in da je tam veliko podzemeljskih lukenj, preduhov in votlih prostorov, v katerih so vse sorte kamnite, od kapa okamenele podobe videti. Nc omenja pa najvišje notranjske gore Snežnika, medtem ko navaja kot najimenitnejše vrhove na Gorenjskem Triglav, Ljubelj in Šmarno goro, ki »ima to posebnost, da je strma, visoka in vendar od drugih hribov odločena posebej stoji«.1
Prvi domači pisatelj, ki omenja Snežnik kot »povsem koničasto goro,« kot pravi donebnik (»Wolkenbohrcr«), s čigar vrha se more vsa dežela z očmi premeriti in se vidi z njega tudi preko morja v Italijo, Dalmacijo in Turčijo, da pa ima grozne divjine, je zgodopisec Valvasor. In kaj še pripoveduje o njem? Da je »obupno visoka gora«, ki je tudi poleti s snegom pokrita, da si trgovci, namenjeni preko te gozdnate pokrajine na Reko (St. Veit am Pflaum) najmejo v šneper-škem gradu spremstvo več oboroženih mož, ki prejemajo 1et.no plačo in morajo take potnike zastonj skozi gozdovje voditi, ker se mudi tam vsakršna svojat roparjev, banditov in tudi Turkov.2 — Hacquet je na svojem krožnem potovanju prišel na Pivko, od koder sc je iz Trnovega napotil proti cerkniškemu Javorniku. V svojem jedrnatem potopisu omenja, da so gore v soseščini Snežnika neprijetne za pešca, ker so tla zgolj iz rahlega grušča, v katerem je polno gadov. Ker pokriva tla divja kumina (jelenovec, Laserpitium siler), človek lahko na takega strupenjaka stopi, ne da bi ga prej opazil.3
Dokaj mikavneje je Snežnik opisal dopisnik Novic Danski, t. j. Prešernov sošolec, liccjski skriptor Jurij Kosmač, doma v Danah pri Ložu. Nazivlje ga »velikanski Snežnik, kateri v sredi strašnega gozda med kranjsko, hrvaško in istrsko deželo 5332 čevljev visok kvišku kipi, s katerega je razvid na vse kraje kaj prijeten«.4 Pisec omenja, da jc v snežniških gozdovih mnogo medvedov, volkov, celo risov, kadar pa žir obrodi, se tam toliko polhov zaredi, da jih ponoči vse mrgoli in da jih domačini »na tavžente in tavžente« v samostrele polove. Na južni strani pa da so veliki pašniki, kjer kraški, pivški in istrski ovčarji drobnico pasejo, ki se tam jako zredi in obilo mleka da, i7. katerega veliko okusnega sira napravljajo. Opis ne kaže, da je
1	Gl, Vodnik, Velika pratika 1795.
2	Valvasor, Ehre... II, 222, odn. XI, 511, 512.
s Haequet, Orvctographia I, 121.
4 Gl. Novice 1857, 23.
537
Kosmač sam na vrh pristopil, kakor tudi ne Miroslav Vilhar, ki v romantični pesmi »Na Kalcu« o njem poje: »Pošilja čez imejo / pogled velikan: / kam plavajo ladje, / kaj dela Istran.«
Do 1. 1857 je bil Snežnik severnjakom, torej večini naših rojakov, dokaj od rok. Ko pa je isto leto dne 28. julija stekel po novozgrajeni žcleznici prvi vlak iz Ljubljane proti Trstu, jc postala Notranjska zložneje pristopna. Zato ni čudo, da je kot. turistični izletnik prvi opisal svojo hojo na Snežnik muzejski kustos Dragotin Dežman. Svoj zanimivi potopis, ki je spričo živahnega pripovedovanja, vzorne dikcije in mestoma pesniške /.anesenosti še vedno branja vreden, je objavil v Novicah I860.5 Dežman je bil krenil iz Ige vasi do šneper-ške bajte, kjer so gozdarji in drvarji imeli svoje zavetišče. Tu je prenočil, drugo jutro pa jc bilo še dve uri hoda, da je dospel na sijajni vrh, kjer jc užival obsežen razgled tja gor do gorenjskih snež-nikov in dol na Kvarner in Jadran do beneških lagun in dalmatinskih otokov in gorovij: »Kaj lepšega, ko prvo sonce vrže svoje žarke na snežene vrhove, da sc utrinjajo kot zlato in srebro, res ni!« Kar vabljivo zaključuje ta pobudni opis naš Dragotin, ki se je nekaj let nato prelevil v mrkega Karla Deschmanna, ko končuje: »Ne bo ti žal, dragi moj, ako si šel na Snežnik v lepem vremenu. Ne boj se truda ne stroškov; vrh Snežnika ti bo vse povrnil!«6
In zares! Tudi meni ni žal, da sem pristopil na ta najvišji notranjski vrh letos dne 28. junija, ne kot samohodec, kakor sicer običavam, ampak kot član občestva 24 izletnikov. Vneta naša planinka me'je bila opozorila, da so zbira družba Ljubljančanov in Po-stojnčanov, ki ta izlet nameravajo, seveda, če se jih priglasi toliko, da bodo zasedli vse sedeže v avtobusu, ki naj nas popelje iz Ilirske Bistrice po zložni cesti do Svinščakov, zadnje postojanke pod Snežnikom. Ker se je bilo prijavilo dovolj udeležnikov, smo sedli v prvi zjutranji vlak. 'imeli smo srečo, da smo dobili ugodne prostore v zadnjem vagonu, čigar končni oddelek je urejen kot prava razgledna loža. V takem odprtem vozu ti vožnja celo po pustem kraškem svetu nudi dovolj zanimivosti, ko ti pogledi iz enolične bližine lahko uhajajo v raznolično daljo. Variatio deleetat. Izmena mika. — V Postojni je pristopila še druga skupina snežniških izletnikov.
Na postaji v Ilirski Bistrici smo neutegoma presedli v čakajoči avtobus in zavzeli v njem vse sedeže. Cesta se v lepo izvedenih vijugah dviga vedno više in više, zdaj med bujnimi pašniki, zdaj po borovem gozdu. Šofer je povedal, da se prične košnja šele v začetku julija, zato pa zdaj ni bilo videti ne čred govedi ne ovac. Čim više smo v odprtem svetu dospevali, tem obsežnejši so bili pogledi na pivško in brkinsko pokrajino. Ko pa se cesta privijc v gozdovje iistavccv in iglavcev, seveda mine vsakršen razgled. Zato pa že občutiš višinsko ozračje, prepojeno s svežilnim ozonom. Na vsej poti nismo srečali ne pešca ne voznika ne motornega vozila, saj tudi ni
5 Gl. Na Snežnik. Novice, 1060, 283—285.
« Gl. Novice 1860, 285.
538
nikjer ne zaselka ne koče ne pastirskega ali drvarskega stana. Brez-ljudna edinščina!
Po 19 kilometrov vožnje, ki je trajala 70 minut, smo se ustavili na Svinščakih (1248 m), torej že v znatni višini 840 metrov nad Bistrico. To jc plana dolinica, ki jo krasita golo zidovje nekdanjega italijanskega hotela in skromna kočica z napisom Cankarjeva koča. Razočaralo nas je, ko smo ugotovili, da v njej ni drugega ko nekaj pogradov s slamo. Tu je menda nočišče za drvarje, sicer pa nima nikake opreme, še manj pa oskrbe. Edina še ohranjena naprava je vodnjak z živo vodo, kar je na Krasu prava dobrina. — Nismo se dolgo mudili v tej puščobi. Drugače pa bo, ko bodo zopet vzpostavili hotelsko zgradbo. Saj bodo čvrsto kamnito in betonsko zidovje lahko porabili za ogrodje novi stavbi, ki nc bo samo zavetje za snežniške turiste, temveč obenem planinski dom letoviščarjem, ki si žele udobnega bivališča v zdravem gorskem ozračju. Ta postojanka utegne biti Rečanom in opatijskim gostom vabljivo planinsko izletišče in gostišče, saj je po svoji legi sredi gozdovja v višini nad 1200 metrov, n. m. kakor ustvarjena za prijeten odpočitek. A tudi Tržačanom bo v dobrodejno izmeno velemestnega vrveža z idilično gorsko tišino. Menda bodo le kdaj razmotali krotovičasti tržaški vozel ali pa ga bo kak novodobni Aleksander s krepkim zamahom — presekal. —
Nismo se dalj časa tu obotavljali, zakaj bližal se je poldan in treba se je po vzpeti še na vrh. Zopet smo posedli v samodrč. Šofer je moral poslej z volanom previdno ravnati, zakaj cesta se je zožila v vijugast kolovoz, po katerem naj bi se pricijazili še kak kilometer dalje do Grde doline, od koder bi nastopili zadnji vzpon na Snežnik. A to progo nam jc zaprla barikada bukovih skladanic, zloženih kar sredi ceste. Kaj hitro smo se znašli v tej zagati. Naš kolektiv s svojimi 40 rokami — vsem udeležencem ni bilo treba sodelovati — je v nekaj minutah preložil in zložil kalanice ob cestnem robu, tako da smo se nato sede približali Hudi jami, kjer je bil vožnji zapik — non plus ultra!
Ob četrt po 11. uri smo nastopili peš hojo vkreber, najprej po strmi vlažni gozdni stezi, nato pa po položnem kolovozu, nekdanji mulatieri. Goščava se je bolj in bolj redčila in končno se nam je odprl sivi čok obeh Snežnikov, mestoma poraščen z ruševjem. 2c se je pojavljala planinska cvetana: modri svišč, rdeči sleč, zlati koren, zlato jabolko in še več drugega cvetja. Botaniki pravijo, da se na Snežniku srečavajo alpska, mediteranska in ilirska flora.7 Spešili smo hojo, da bi čimprej zavzeli sinji vrh, zlasti ker se je vreme pričelo kisati.
Natanko 70 minut je trajal ves strmohod. Zadovoljni smo posedli na ruševinah nekdanje vojaške opazovalnice, ki je bila čvrsto zgrajena postojanka, obsegajoča tri prostore. Dokaj udobneje bi uživali brašno v varnem zatišju, kakor smo ga tu na prepihu pod pretečimi oblaki. Vreme sicer ni kazalo na trajen dež, pač pa se je pripravljalo
' Gl. Bohinec - Tlanina - Sotler, Slovensko Primorjc v luči turizma, stran 74.
539
za nevihto. V dalji in bližini je tontonelo iz oblačja, vmes pa je po-sevalo sonce.
Na oblem temenu sem motril obširni razgled, kolikor ga je dopuščalo mrko ozračje. Tam na daljnem vzhodu se je sončil zasavski poglavar Kum. Plečati Krim zaslanja pogled na Ljubljano, dobro pa je viden Golovec. Pozdravljeni cerkniška Slivnica in Javornik in Nanos in Vremščica! Pritlikavci ste. ko vas zrem s tega vzvišenega vidika. Zal pa so bili zastrti pogledi na Julijce, na Savinjske Alpe, na veljake Gorskega kotora Obruč, Risnjak in Klek, na Učko, natanko za 400 metrov nižjo vladarico Istre, da ne omenjam pogleda na zrcalo Kvarnera z vsemi" njegovimi otoki in otočki. Utegne mi kdo ugovarjati, češ, kaj pripoveduješ o tem, česar nisi videl. Naj mu odvrnem: Pojdi še ti na Snežnik, a v jasnem vremenu, pa boš lahko vse to in še več videl!
Kljub nevšečnemu ozračju sem mogel premotriti vsaj ves bližnji obzor, ki predočuje tole sliko: Snežnik se dviga kot skalnat otok iznad valov j a nepreglednih gozdov, ki pokrivajo t.o visoko planoto od Javornika dol do Goteniškega Snežnika in vrhov Gorskega kolara. Zgolj kraški svet je to, a vendar ga odeva neizmerno prirodno bogastvo, zelena in črna šuma, neizčrpna, če sc bo z njo pametno, smotrno gospodarilo.8
Položaj Snežnika je zanimiv tudi v hidrografskem. pogledu. V njega ozemlju imajo izvirke Reka, ki se kot Timav izliva v Tržaški zaliv, Pivka, prvi tok Ljubljanice, in Cabranka, pritok Kolpe; le-ta in Ljubljanica pa se iztekata v Savo, pritok Donave. Torej teče tod razvodnica med Jadranom in Črnim morjem. Prvi pljuska skoraj ob njega znožje, medtem ko je Orno morje oddaljeno ok. 1200 kilometrov.
Postal sem še ob betonskem stebru ter skušal brati na njem včrtana popačena zemljepisna imena v jeziku prejšnjega okupatorja. Umakniti se je moral in z njim je izginil tudi Monte Nevoso. 7a spomin in v slovo so si nekateri izletniki nabrali nekaj cvetov kržlja-vih planik ter s tem prekršili zaščitni predpis. Složni pa smo bili v misli, da naj bi planinsko društvo, v čigar področje Snežnik spada, zopet vzpostavilo kočico ter jo oskrbovalo vsaj v poletni dobi. To bi bila našim južnjakom vabljiva gorska postojanka, saj je dostop do nje z bistriške strani vseskoz lagoden. »Snežnik kliče!« tako je vnet domačin nedavno pozval pristojno organizacijo, da naj bi obnovila hotel na Svinščakih in kočo na vrhu." Da bi se dobromiselna napoved le kmalu uresničila kot dejstvo!
Nad eno uro smo se pomudili na vrhu, bolj zadovoljni s tem, da smo ga menda vsak prvikrat zavzeli, kakor nejevoljni, da nam ni razgrnil celotne slike svojega krogozora. Zopet je posijalo sonce, ko smo odhajali. Manjša skupina se nas je med ruševjem primotala še na bližnji za sto metrov nižji Mali Snežnik, kjer stoji ombrometrska hišica, opremljena menda s samodejnim pisalom. Kdo neki bi hodil
8 Gl. članek M. Cigler, Po gozdovih Snežnika, PV. 1051, 62—70.
« Gl. članek »Snežnik kličel« Slov. poročevalec, 2. septembra 19a3.
540
vsak dan opazovat stanje tega višinskega dežemcra, ki pokazuje množino padavin! V globeli pod nami so se mlajši člani zabavali s tem, da so se kepali — v kresnem času. Zakaj v plitvih vrtačah je celo na južni strani ležal še sneg — dokazilo, da je Snežnik vreden svojega imena, seveda še več ga leži v odsojnih severnih globačah.
Po isti poti smo se vrnili k Hudi jami in do svojega vozila. Kaj dobro bi nam bil del postanek na Svinščakih, čc bi tam šc stalo staro gostišče. Razočarani so bili člani žigarji, ki v opusteli Cankarjevi koči niso dobili njenega žiga, da bi mogli z njim izpričati svoj obisk. Morda bo čez leto in dan tudi za to bolje poskrbljeno.
Naš spremljevalec, uslužni logar, nas je med vožnjo pregovoril, da smo obiskali še njegovo domišče v Črnem dolu. To jc tipična kraška draga, zelena ravnica sredi temnega gozdovja. Tam samevata dve koči, ena zidana, druga pa lesena, bivališče logarju in gozdarjem, v lovski sezoni pa zavetišče lovcem. Tu je razne divjadi menda v izobilju. Razrita tla izdajajo, da jih je razruvala črna divjačina s svojimi rilci in čekani. Malone eno uro nam je vzel ta pešaški za-vinek, da smo obiskali planinsko idilo v kraškem svetu. Zopet smo zasedli udobne sedeže in samodrč je v naglem diru odbrzel dol proti Bistrici. Nebo se je bilo povsem zjasnilo, da so nam enolično vožnjo oživljali lepi pogledi na sončne Brkine in valovito Pivko. Se pred 18. uro smo končali svoj brzovozni izlet, ki smo ga na senčnem hotelskem vrtu završili s frugalnim likorom, zadovoljni, da nismo prav nič opasali one divje romantike, ki jo stari pisci Snežniku pridevajo. Ze davno so opustili svoj roparski obrt Valvasorjevi tolovaji in Hacquetovi gadje so tudi že preminili. Snežnik jc sedaj povsem pitoma gora, ki pa jo je treba s turističnimi napravami samo šc izboljšati. — Hvalo smo dali vrlemu prireditelju dr. St., ki nam je tako povoljno omogočil ta kresni obisk notranjskemu poglavarju. Naposled jc šc doživela izredno presenečenje članica, da je v svoj albumček odtisnila žig Cankarjeve koče, ki ga je bil prav pred odhodom vlaka dostavil vsečinitelj tamošnjega planinskega društva. Bila je to pač »pia fraus« — nedolžna varka, opravičljiva le s tem, da jc koča sama, ki smo jo bili obiskali, brez štampiljke.
S ponočnim vlakom smo se vračali proti Ljubljani. Zato nismo več pogrešali razglednega voza, s katerega smo v ranem jutru uživali bežne prizore notranjske pokrajine.
Tako mi je potekal in minil moj prvi in bržčas poslednji izlet na Ilirski Snežnik.10
10 Na stenskem zemljevidu stoji zgolj Snežnik, v knjigah pa pišejo Loški Snežnik (po mestecu Ložu, od koder drži po Leskovi dolini pristop od severne strani na Snežnik). Prej so ga imenovali tudi Notranjski ali pa Kranjski Snežnik. Na Kočevskem imamo najvišjo vzpetino na Dolenjskem Goteniški Snežnik (1289 m), v Gorskem kotaru pa je hrvatski Snjcžnik (1508 m). Ce že moramo naSo goro označiti s prilastkom, bi ji sodilo ime Ilirski Snežnik že zalo, ker mu je najbližje izhodišče Ilirska Bistrica, še bolj pa zato, ker s tem ohranimo spomin na davne Ilire, prvotne stanovnike dinarskega ozemlja.
541
Marijan Lipovšek:
IGLIČEVA SMER V MALI RINKI
e malu nc mislim, da bi bilo plezanje v Igličevi smeri Male Rinke spričo današnjih alpinističnih činov kaj posebnega. Toda lepa in kar se tiče težav kolikor toliko resna smer ostane vedno do neke mere pomembna. Saj je samostojno in lepo zasnovana, v izvedbi pa za tisti čas edinstvena, kakor Čitamo v podatkih v Našem alpinizmu in v Planinskem Vestniku. Maks Iglič je namreč po teh navedbah 8. oktobra 1929 preplezal smer sam.
Po vojni je že več navez plezalo v tej smeri. Saj navaja R. K. v našem Vestniku (1953) »večkratno ponovitev pomembne Igličeve smeri v Mrzli (prav: Mali) Rinki«. Prvi pa jo je menda sedaj ponovil Stanko Kokošinek s tovarišem. Njegov popis (Pl. Vcstnik 1952, str. 425) sem čital šele potem, ko sem steno že preplezal. Nič se mi ne zdi čudno, če sta se Kokošinek in njegov tovariš v smeri malo lovila. Ker se je tudi meni nekako tako godilo, hočem na kratko popisati to plezanje in dati nekaj napotkov. Saj jc tudi Igličev popis precej pomanjkljiv, čeprav se ne da dosti zaiti.
Glavna, dasi nc najtežja točka smeri je visok, izrazit kamin, ki ga lepo vidimo že z Okrešlja. Ta kamin leži sredi stene, ki je plitvo vtisnjena med dva stebra. Desni nosi severni raz, levi pa meji na Režkovo smer. Ker pa jc stena med obema stebroma spodaj strmo prepadna, je treba plezati, da dosežeš kamin, najprej po izrazitem stebrastem trikotu, na katerem se začenja severni raz. V vpadnici vrha gre smer navzgor proti desni, in sicer tam, kjer se trikot naslanja in stika z levo steno. V višini kakih sto petdeset metrov pa je treba potem zaviti v levo steno pod kamin in po njem naprej.
Z mojim nečakom Andrejem Aplcnccm sva odšla letos prve dni avgusta okrog šestih zjutraj z Okrešlja. V slabi uri sva bila pri vstopu, kjer leži še dolgo v poletje snežišče. Krajna poč je bila globoka le kaka dva metra in sva s snega lahko skočila na grušč med steno in snežiščem. Na levi je tam skalnata kulisa z značilno, visoko votlino. Izpod kota sva zavila nekaj metrov na desno in začela najino plezarijo.
Vodil sem za štiri raztežaje po oziroma ob nekakšnem žlebu, ki nastaja med stebrom in mejno levo, strmo steno. Tu je skala precej krušljiva a tudi dovolj razčlenjena, tako da razen nekaterih malo težjih prestopov ni nobenih tehničnih problemov. Konec četrtega raz-težaja je v žlebu zgruščen kot pod visokimi, črnimi pečinami, malo više je pa še izrazita, rumena lisa v steni.
O tem spodnjem delu stene ne bom navajal nadrobnosti. Saj se jih tudi ne da, ker jc možnosti precej in pleza v splošnem lahka. Razen nekaj metrov nad vstopom naju je tu ves čas žgalo sonce, ker je ta del stene obrnjen precej proti vzhodu. Zaman sva iskala sence. Scle ko sva izplezala na levo v prevesasto steno, sva bila v hladu.
542
Ozirala sva se naokrog. Spodaj iz gruščastega kota je kazalo, kakor da bi bilo mogoče obplezati črne pečine desno naokoli in pod rumeno liso prečiti v steno. Kajti kaj je danes še nemogoče? Citamo popise novih plezarij in slike potrjujejo, da je videz še groznejši, kakor pa bi se dalo sklepati iz besed. In vendar — čez kakšne strme strahote si človek utira svojo pot! Tudi v Mali Rinki je gotovo pre-plezljivih še mnogo variant. Saj sta bili do sedaj med Igličevo in Župančičevo smerjo plezani že dve: Muk—Kočevar (varianta raza) in Debeljak—Cegnar (levo raza). No, midva sva hotela po originalni smeri navzgor in vedela sva, da sva na pravem mestu zavila na levo.
Po pičlem raztežaju sva iz žleba prišla v nekak strm kot pod prevesno glavo. Pod njo so sicer dobri stopi, a zgornje skale potiskajo nad prepad. V prvi špranji, ki jo v prevesi s težavo dosežeš, sva našla klin, rjav in le do polovice zabit. Andrej sc jc tam vpel, zabil nov klin in po skrajno pičlih oporah dosegel malo više precej dobro stojišče na kraju izpostavljene poličke.
Ko sem izbil najin klin, sem ga vtaknil kar med zobe in iz nekakšnega razkoraka v prevesi plezal dalje. Mislil sem, da bom itak koj pri Andreju. Nenadoma mi pa vrv pri nekem stranskem prestopu izbije klin iz zob in že je zacingljal po skalah navzdol. Izguba je bila huda. Imela sva s seboj le pet klinov, ker nisva računala na težke prehode, kjer bi jih rabila več.
Bila je še zgodnja dopoldanska ura, a sence so z levega stebra že lezle preko najinih skal. Ko je Andrej plezal naprej, sem ga videl v sončni svetlobi nad temno steno. Ko je zabijal klin ali tolkel stop, so se drobci skale iskrili v žarkih in sveteče se vešče so letale iz sijaja v senco, kjer so ugasnile. Daleč iz Szalayjevega grebena so se čuli udarci kladiva, sicer pa je bil mir krog naju. A midva sva bila docela zagledana v steno in njene probleme.
Čez kratko navpično stopnjo sva prišla na ozko gredo, vrh katere je zopet varovališče. Od tam sva splezala po malo lažjem svetu v kot pod izrazito poč, ki se vije na levem kraju ob stebru navzgor.
Ze tu sva podvomila, če sva v pravi smeri. In vendar sva bila. Ne verjamem, da bi bila mogla zgrešiti spodaj kak lažji prehod. Razčlenjenost skale naju je vodila. Uganka pa mi je, kako je Iglič sam preplezal ta objektivno težka mesta, ki so bila sedaj za nama. Težavnostna stopnja? To je težko reči. Spodnji previs se da vzpo-rejati s težkimi mesti v bavarski smeri, če ni cclo težji. Torej, po današnji presoji in v današnjem izražanju: krepka četrta. Toda nobena smer take težave ni bila sicer pri nas preplezana od enega samega plczalca (razen Jugove v Prisojnikovi škrbini). Spominjam se, kako navdušeno je Janko Blažej v svojem članku Wilder Kaiser pisal o Dlilferju, ki je sam preplezal še pred prvo svetovno vojno med drugimi premnogimi smermi tudi kamin v Totenkirchlu. Bil je plezalni fenomen — brez dvoma — in še govora ni o tem, da bi se težave v Mali Rinki dale primerjati s tamkaj opisano smerjo. Toda za nas je bilo to leta 1929 kljub vsemu veliko dejanje, ki ga do sedaj, kolikor je meni znano, še nikdo ni
543
dovolj poudaril in osvetlil. Maks Iglič je bil predvsem zaradi izvrstne dvojice Modee—Režek postavljen nekako na drugo mesto in v slabšo luč, zlasti ker se mu pri ponovitvi raza Štajerske Rinke ni posrečilo izpeljati smer z znane gredinc pod glavo naravnost na vrh. Se več, ušel mu je v popisu lapsus, ki se zgodi lahko marsikomu: striktno je izjavil, da jc nemogoče priplezati z gredine naravnost gor, čeprav so Režek—Modec—Grünfeld že leto prej izpeljali tisto smer. Toda Iglič je bil do kraja pošten. Ko sem več let nato z njim govoril o tej zadevi, mi je v razgovoru ne samo priznal, da se je zmotil, temveč se je tudi z vsem spoštovanjem izrazil o Režku in o Modcu.
Njegova smer v Mali Rinki pa je — ne glede na to, da po težavah morda ne dosega prave pete stopnje, izredno dejanje za samohodca.
Kakor rečeno naju jc razčlenjenost stene po najlažje dostopnem svetu privedla v kot pod poklino. Hotela sva od tam desno navzgor na majhen skalnat nos. Stena tam med obema stebroma ni dosti širša od dvajset metrov in ta skalnat robič jc nekako na sredi. Toda navzdol obrnjeni oprimki v skrajno strmi steni pod njim so naju odbili. Kazalo je, da bi morda prilezla po poči nad njeno prvo polovico in od tam prečila desno. Poč samo sva upala še preplezati, če treba, tudi do vrha. A zgoraj jo krona okrog tri metre velika stre-hasta preveša. Tam še mislila nisva na prehod. Tik pod to streho se je sicer zdelo, da bi morda šlo nekam v strme plošče na desni, a zadevo si je bilo treba ogledati od blizu in zgoraj še dolgo nisva bila. — Na desni strani stene sc jc ob stebru zopet izoblikoval strm, prepaden žleb, ki sva ga bolj slutila kakor videla. Do njega držijo gladke, strme pečine. Tam tudi ni bilo nič. Torej sva morala vendarle nekako do tistega skalnatega nosu, kjer sva slutila prehod.
Andrej je zaplezal v poč. Previsna formacija ni tako lahko pre-plezljiva. Sredi pod zagvozdeno skalo, ki jo omenja tudi Kokošinek v svojem popisu, je namreč precej težak previs, čezenj pa moraš na vsak način. Zgoraj je potem še nekaj metrov težko, ker je poč preozka, da bi mogel vanjo, čeprav je precej globoka. Leva stena je gladka, tako da moraš deloma v razkoraku, deloma v nekakšnem zunanjem gvozdenju na robu poči navzdol.
Zgornja polovica je lažja, a precej strma, krušljiva in napokana. Andrej je hotel doseči dobro varovališče in je zato zlezel pod stre-hasto preveso. Tam se je zasidral in me varoval. Preveša v poči se tudi iz doline dobro vidi, v kotu ob levem stebru, malo niže od začetka kamina. Kamin sam pa z najinega stojišča ni bil viden. Mislila sva, da se začne šele mnogo više.
Zlezel sem — ne prav lahko — do Andreja in čezenj tik pod preveso. Cez kratko, strmo in hrapavo pečino na desni sem pogledal čez rob. Brezupno. Zaplezala sva se. Poskusil sem nekaj metrov niže s prečnico do onega skalnatega robiča, a sem odnehal, ker je nisem tvegal. Po nekaj stopih se mi je zdela neprehodna. Pozneje pa se je Andrej na njej imenitno izkazal.
544
Treba je bilo torej navzdol. Do prve polovice sem bil hitro. Tam sem hotel zabiti klin, da bi imel pri spuščanju Andrej lažje delo. A ko sem zabijal klin v plitvo špranjo, se mi je pri glavi gladko odlomil. Špranje so tu ali zelo globoke za večje kline, take kakor mi je eden spodaj odletel čez steno, ali pa tako plitve, da navaden klin težko spraviš notri. Splezal sem torej dalje doli, ne da bi mogel Andreju pomagati.
K sreči pa sploh ni bilo treba. Prišel sem na drugo misel. Od zgoraj varovan bi pa vendarle poskusil čez steno vpiek izpod poči do tistega robiča! Res se mi je posrečilo, a ne lahko. To mesto je že prav blizu čedni peti stopnji. Zadnje metre sem plezal vedno bolj prosto, ker sem bil že precej stran izpod Andreja, razen tega sem moral zabiti klin, da sem doprečil zadnji meter. Ker je šlo navzgor in je bila vrv vpeta v vponko, je tekla z menoj in ne več nad menoj. Ne vem, kam sem se opiral z nogami. Zgrabil sem z levo za klin, z desno segel za robič in se nekako povlekel nanj.
Kar zagledam vponko, kako veselo binglja na vrvi! Ne vem kako — bila je dobro vpeta, a ne obrnjena, ker je klin tičal v nerodni špranji. Kar spreletelo me je. Toda prihranjeno mi je bilo nerodno izpenjanje, kajti vponka je bila tako prijazna, da se je na vrv tudi sama nazaj vpela in sem jo lahko potegnil k sebi. Ni mi jasno, kako se je to zgodilo. Dejstvo je, da sem jo imel kmalu v rokah, le klin, nagnjen in na pol izdrt, jc tičal levo pod robičem v skali.
Z vrha poči se je Andrej sedaj spustil po vrvi malo nizdol in začel s prečko proti meni. Sredi te delikatne prečnice z nekimi imaginarnimi oporami se je zataknila vrv. Andrej je moral nazaj, ob-tolči in odmetati kamenje, nato pa je srečno dospel do mene.
Sedaj, ko sva en klin izgubila, ko jc drugemu odletela glava in je tretji ostal vrh poči, sva imela samo še dva, od katerih je bil eden zabit v skalah pod nama. Bil jc preveč dragoccn, da bi ga tam pustila, zato ga je Andrej, dobro varovan, rešil. Na nek način je oko-balil'skalnat nos nad prepadom in dosegel klin z levico. »Jc že moj!« je zavpil na ves glas, da me je kar vrglo. Bila sva ga zelo vesela.
To mesto, ta predel ob poči, je ključ smeri. Nimam pojma, kod se tu sicer pleza. Kokošinek s tovarišem tako kot midva. Drugi pa so najbrž prečili malo niže na desno proti žlebu in nato gori na najin robič. Midva tam nisva iskala prehoda, zdelo se nama je ne-preplczljivo. Sicer pa sva bila sedaj iz najtežjega ven in za dva raz-težaja je šlo navzgor po lažjem svetu, a vedno zelo izpostavljeno, v dno črnega kamina.
Malo sva sc oddahnila in žc sem nadaljeval. Se za dva raztežaja sva se dvignila do velike prevese v kaminu. Ze med tem, ko plezaš proti njej, se odpirajo na desni prijaznejše skale. A ker je tik ob kaminu trdna, gladka in le malo razčlenjena, pač pa zelo strma pečina, prečiš lahko v lažji svet šele izpod previsa v kaminu po majčkenih stopih skrajno izpostavljeno na dobro stojišče pod nekakšnim žlebom. Ccz krušljivo navpično mesto sva zlezla vanj in
545
po kratkem žlebiču je Andrej priplezal na lepo, nagnjeno gredo. Vrh nje je škrbina v razu. Kamin torej nc pripelje, kakor pravi popis, v to škrbinico, temveč se nad preveso nadaljuje strmo navzgor. Naši mojstri pete in šeste stopnje bi ga seveda preplezali. Igličeva smer pa zavije izpod velike kaminske prevese na desno v škrbinico.
Tako sva mislila tedaj in tudi še potem. Doma pa me je spre-lctela misel: kaj pa, če je treba vendarle čez veliko preveso v kaminu? In nato po njem do vrha? Saj se kamin nadaljuje naravnost navzgor proti razu. Po popisu Kokošineka bi se dalo sklepati, da je plezal kar skozi kamin dalje. Toda smer po najbolj razčlenjeni skali je gotovo tam, kjer sva plezala midva z Andrejem.
V najini škrbinici na razu pa še ni bilo konca poti. Pred nama se je dvigala gladka stena z majčkenimi oporami, kakih petnajst metrov visoka. Naskočil sem jo proti levi navzgor, a so opore postale redke, strmina huda in zgoraj dvomljiv prehod, da sem se raje vrnil. Preudarjala sva, kaj sedaj. Popis pravi: preko stolpov v razu. Stolpe sva sicer videla, a visoko na levi nad najino steno. Andrej se je odločil za desno možnost. Splezal jc iz škrbinice po pičlih stopih navzgor, po kakih štirih metrih zabil klin, se oprijel zanj in dosegel dober oprimek.
Malo tesno mi je bilo, ko sem ga varoval. Saj bi lahko le v najsrečnejšem primeru skrajšal vrv, če bi Andrej zdrsnil. Pa ni. Ko je dosegel nekaj večjih, že spodaj vidnih stopov, se je z neverjetno sigurnostjo in prccej naglo dvigal proti vrhnji prevesi. Kar strmel sem — od spodaj je bilo videti neprehodno. Pod preveso je okobalil raz, še nekaj prijemov pa je bil v prevesi, ki se je izkazala za precej nižjo, kakor se je zdelo iz škrbinice. Zadaj je bil položnejši svet in pod razom v ar o v al išče.
Šele ko sem plezal za njim, sem razumel, kako da je tako naglo prelezel te skale. Mesto je sicer zelo izpostavljeno nad zahodnim žlebom, kamor jc brez glasu švigalo kamenje. A razčlenjenost je tako pripravna, da se da prav lepo plezati. Seveda — korajže je že treba, ker se spodaj vsega tega prav nič ne vidi.
Nato sva plezala po razu levo dalje proti stolpom. Do sedaj se skoraj nisva mogla ozirati okrog sebe, tako naju je zaposlilo plezanje. Ure so tekle, ne da bi se jih dobro zavedala. Šele tu sva se zagledala v vrhove onkraj Mrzlega dola, v Mrzlo goro v večernem soncu in v greben Križa, čigar zadnji vrh je dobil podobo divje, samosvoje gore, ožarjene od rdeče svetlobe.
Pod stolpi sva skočila v širok zagruščen žleb pod črnim kotom. Desno okoli sva po lahkih skalah dospela na rob in v zadnjo kotlinico levo pod vršno gromado. Na vrh sam nisva šla, bilo je že pozno. Glava Planjave, ki jc žarela s svojo zahodno steno, je sedaj ugasnila. Dan se je nagibal h koncu in z njim zopet novo doživetje.
Pod nama so zložno padali Mali podi v modrikasto globcl. Onkraj vrtače za Turškim žlebom je stal gams in se oziral naokrog. Spustila sva se po žlebu navzdol in zvečer prišla na Okrešelj.
546
France Pianina:
PLANINSTVO IN MUZEJI v
(Za teden muzejev od 3. do 10. oktobra 1954)
M—EjT laninstvo ni le šport, ampak je tudi pomemben izobra-■g (Hg^f^ ževalec ljudstva. Planinec temeljito spoznava deželo in „_.' J H se seznanja z naravo. Prav v gorah se najgloblje oči-Jl'J tujejo delovanje zemeljskih sil in življenjski pojavi K+1 rastlin, živali in človeka. Zato ima planinec tem več jjH koristi od hoje po gorah, čim bolj je pripravljen za :/1 razumevanje naravnih pojavov. Koliko več užitka ima - na visokogorski turi tisti planincc, ki po sedanjih oblikah ozemlja sklepa, kako se je tisto ozemlje v stotisočletnih dobah preoblikovalo in se še oblikuje, ki razume, ob kakšnih pogojih se naselijo živa bitja v alpskih višavah, kako se prilagodijo težavnim okoliščinam in kako se borijo za svoj borni obstanek, kako življenje v visokih legah vpliva tudi na človeka, mu postavlja nove naloge, spreminja njegovo nrav in obratno, kako tudi človek posega v naravo in si jo skuša podrediti v svojo korist. Takšne poglede v alpski svet in v življenje narave dajejo planincu šola, poučna knjiga, predavanja in ne nazadnje — muzeji. Kajti muzej je tista poučna ustanova, ki jc dostopna vsemu ljudstvu brez razlike glede izobrazbe in s svojo nazornostjo najlaže poučuje obiskovalca, seveda če je muzej sodobno urejen. V muzeju človek ne sprejema le misli o naravnih predmetih kot v šoli ali v knjigi, temveč dobi o njih neposreden vtis, ker jih vidi, zraven se pa seznanja z njihovim bistvom, čc so muzejske zbirke tako prirejene, da prikazujejo žive in nežive predmete v njihovem naravnem okolju in medsebojni povezanosti, in če so ob predmetih kratke, jedrnate razlage. Tako ima muzej velike možnosti, da izoblikuje tudi planince in jih razumsko pripravlja na obisk gorskega sveta.
Kako izpolnjujejo to nalogo naši osrednji muzeji v Ljubljani? Nobeden od njih ni posebej prirejen za planince. V Prirodoslovnem muzeju je edino alpska diorama namenjena neposrednemu spoznavanju gorskega sveta. Diorama prikazuje del pokrajine z Jalovcem v ozadju in nekatere značilne gorske rastline ter živali. Gams je razstavljen tudi v veliki vitrini sesalcev obenem s kozorogom in planinskim zajcem. Med ptiči je razstavljenih več gorskih prebivalcev: skalni plezalec, snežni strnad, planinski ščinkavec, pinoža, krampar-čica, planinska vrana, krokar, gorska pastirica, alpska pevka, planinski orel, belka, ruševec. Nižje vretenčarje naših Alp zastopajo črni gad, planinski pupek in planinski močerad. Tudi med polži, metulji, hrošči in drugimi skupinami so vrste, ki oživljajo naše gore, vendar so nameščene med raznimi negorskimi živalmi in niso niti označene kot alpske vrste. Dokler jc imel Prirodoslovni muzej več dvoran za razstave, je mogel obiskovalec ogledati zaščitene rastline, med katerimi je večina alpskih prebivalk. Po osvoboditvi je bila
547
ta razstavna zbirka ukinjena, vendar jo bo skušal muzej spet namestiti na primernem kraju. Zelo dragoceni so pa za spoznavanje alpske flore obsežni herbariji, ki so shranjeni v depoju kot študijski material. Najlaže so dostopne herbarizirane alpske rastline v razmeroma majhnem Pajničevem herbariju. Med številnimi rudninami in kameninami tudi niso posebej razstavljene take, ki sestavljajo to ali ono naše gorovje. Pač pa je Prirodoslovni muzej začel zbirati lokalne geološke zbirke, ki kažejo sestavo posameznih zanimivih predelov Slovenije, med njimi tudi naših gorovij. Do sedaj so razstavljene kamenine iz Polhograjskih in Škofjeloških hribov in s Svinje na Koroškem. Ostali deli Alp bodo prišli sčasoma na vrsto.
Tudi Etnografski muzej ima premalo prostora, da bi priredil kako posebno razstavno zbirko, ki bi razlagala, kako se n. pr. vpliv gora zrcali v folklori alpskega človeka, ali bi prikazovala posebno materialno kulturo v zvezi s planinskim gospodarstvom. Zemljepisni muzej sicer zbira zemljevide vseh vrst, tudi planinske, predstavlja načine poljske razdelitve in naselitve, tudi v gorah, vendar še nima nobemh razstav za širšo javnost in seveda tudi ne za planince. Stari relief Julijskih Alp, ki bi bil prav za planince zelo zanimiv, je celo oddal drugam.
Tako vidimo, da noben naš muzej ne nudi obiskovalcem kakega posebnega pouka o alpskem svetu, deloma zaradi pomanjkanja prostorov, še več pa zato, ker se vodje še ne zavedajo, kako važen činitelj pri izobraževanju ljudstva je prav planinstvo. Zato ne bo kazalo drugače, kot da planinci sami začno skrbeti za ustanovitev posebnega planinskega muzeja. Zamisel o planinskem muzeju ni nova. Švicarji in Nemci imajo lepe in obširne alpinske muzeje, n. pr. v Bernu in v Miinchenu. Slovenci, ki smo tesno navezani na Alpe in imamo izvrstno razvito planinstvo, smo zamudili že ugodne priložnosti za tak muzej, ki bi bil velikega vzgojnega, poučnega in praktičnega pomena za nas same, pa tudi propagandno in prestižne važnosti za nas v očeh tujccv. Najlepša priložnost za ustanovitev planinskega muzeja je bila alpinska razstava na ljubljanskem velesejmu 1. 1932, ko je pokojni dr. A. Brilej po dobro zasnovanem načrtu in z razsodno pritegnitvijo raznih ustanov in strokovnih sodelavcev zbral obilo zanimivega gradiva, ki je kazalo naš alpski svet, njegove lepote. njegovo naravo, odnose znanosti in umetnosti do gora, tehniko planinstva in alpinistike, delavce na področju planinstva in zgodovinski razvoj planinstva. Obseg in vsebina te razstave sta opisana v Planinskem Vestniku 1932, str. 233. Razstavljene so bile razne dio-rame, reliefi, plastike, slike, fotografije, naravni predmeti, n. pr. dragocene zbirke kamenin, polžev (Kuščcrjcva zbirka), metulji (Rakov-čeva zbirka), flora s Stola (Juvanova zbirka), Pajničev herbar alpskih rastlin, značilne gorske živali, tehnični predmeti, n. pr. instrumenti za orientiranjc, alpinistične potrebščine, literatura o planinstvu, planinski zemljevidi itd. Planinski Vestnik je takrat zapisal: »V planinstvu smo mi Slovenci prvi. To je pokazala ta razstava; naj bi to kazala trajno v našem planinskem muzeju, kojega početek naj bi bila
548
ta razstava.« Zal se ta zamisel ni uresničila. Gradivo, ki ga je dr. Bri-lej s trudom in sistematično zbral, je bilo spet razdeljeno na vse strani in najbrž niti ni pregleda, kje je ta ali oni predmet shranjen, če še obstaja. Tudi razstave planinskih slik in fotografij so pokazale, da imamo gradiva za planinski muzej dovolj. Zadnja leta so se Jeseničani pečali z mislijo o takem muzeju, ki naj bi veljal planincem na prehodu skozi Jesenice. Treba je pa takoj ugotoviti, da bi bil planinski muzej najbolj uspešen v svojem izobraževalnem poslanstvu, če bi bil nameščen v turistično-prometnem in kulturnem središču Slovenije, torej v Ljubljani. Lansko leto je bila v Trenti prirejena planinska razstava, ki jo je organiziral prof. Kogej iz Tolmina za proslavo 60-letnice slovenskega planinstva. Tudi ta material bi bil dragocen temeljni kamen za naš planinski muzej.
Teden muzejev v začetku oktobra, ki je posvečen vsej kulturni javnosti Jugoslavije, trka na zavest slovenskih planincev, da ne pustimo koristne zamisli v nemar. Planinska zveza, planinska društva in vsi kulturni planinci naj takoj začno hraniti in zbirati predmete in podatke za naš bodoči muzej, ki ne sme več dolgo čakati na uresničitev. Seveda bo treba oddelkom, ki jih je pokazala žc prva alpin-ska razstava 1. 1932, dodati še marsikaj (n. pr. NOB v naših gorah), da bo muzej vsestransko prikazoval naš alpski svet in njegovega človeka.
Leopold Stanek:
BOR	lJ
P ud sam se vrh tja gor, skrivenčen od snega, ožgan od strel neba pognal je samcat bor.
Povej čemu?
»Poslednjo luč oko mi zre in prvi sij, vihar me prebudi, da žile zapojo!
Skalovje v prst drobim, na kamen prisesan, na kamen prikovan. Ker bor sem, se borim!
Zato sem tu.'«
Lahkotno noga gre nizdol, ker je srce
našlo miru.
549
Cene Malovrh:
MOJA HOJA NA TRIGLAV
oktorju Janezu Mencingerju se lepo zahvalim za gornji naslov, obljubljajoč mu, da se odslej ne bom izposodil pri njem ničesar več. Pripoved je samoniklo zrasla iz doživetij, katera so ne le po času, ampak tudi po duševnih nagibih tistega, Id jih jc bil izzval, daleč stran od onih, o katerih pripoveduje stari, neuklonljivo optimistični rodoljub izpod Triglava. — Nemara hrani vsakdo, ki hodi v gore, za spomin vrstni red vzponov, katere je opravil na začetku svoje gorohodske kariere. Moj je, postavim, takle. Na prvem mestu so Jurjeve pečine; le-te sicer niso gora, ampak razvalinast dol, poln pojavov, ki zaradi svoje prostorske razporeditve in izoblikovanosti usmerjajo čutila v eno samo žlahtno naperjenost: vzpeti se čim više od gladine vode, ki se pretaka v dnu. Na drugem mestu je Smarjetna gora, ki ji sledi Šcntjošt. Za tema sta na vrsti Storžič in Triglav, dalje Ratitovcc in . . . ne vem več; katero koli ime bi navedel poslej, jamčiti za njega pravilno uvrstitev ne bi mogel.
»Kdor je začel pii nas hoditi na gore, si jc zapisal za najimenitnejši samo ob sebi umevni cilj, da se povzpne tudi na Triglav« tako berem v knjigi o našem alpskem svetu in ni mi moči ugovarjati. Kajti petnajsto leto življenja mi je teklo, ko sem v družbi, bili smo trije, korakal težko oprtan in brez prebite pare v žepu nasproti svojemu, v dalji bleščečemu sc cilju, molečemu iznad sinje gorske raj de, ki zapira Gorenjski kot.
Tarn je Triglav! Nismo se razdvajali ob tem, kot smo se tisti-krat in tudi kasneje pri ugotavljanju marsikaterega vrha.
Imeli smo jasen cilj in določno izdelan načrt. Za sestavo slednjega ni bila nevažna okoliščina, da imamo mimo praznih žepov s seboj brašno, lonec in šotorsko krilo. Vse to je moči koristno izrabiti le tedaj, ako so pri roki voda, suhljad, travna rušna in pohlevni mrazovi, a je hkrati kakršno koli gostišče čim dlje od rok. Ostali smo zatorej nekje v bukovju pod Cmirom. Naslednji dan je bil spešen. Po Tominškovi poti in v loku mimo Triglavskega doma na vrh Triglava; doli; zopet v loku okrog Planike na Hribarice in po dolini Sedmih jezer v tempu, ki nam ni dopuščal niti tega, da bi mogli ugotoviti obstoj ter lego turistične koče, do vrha Komarčc; tu so namreč vsi zgoraj navedeni rekviziti človeku brez prebite pare zopet pri roki.
Priznati moram, da tale moja prva hoja na Triglav, sprevržena v bezljanje prek Triglava, ni pustila v moji duševnosti kaj prida sledi o veličastnosti razgleda in drugih plemenitih rečeh, ki opajajo duha gorohodcev. Vse je zasenčila ena sama zavest ponosa, da sem dosegel vrhunec gor kranjskih siv'ga poglavarja.
550
Tekla so leta, v katerih bi se zavoljo mene Triglav lahko sesul. Nanj se podajajo samo romarji, kot so se svoje dni na Višarje, o katerih nam je pravila stara kruncava teta Franca, ki se jim je bila nekajkrat zaobljubila, a je z zaobljubami in s svojo nerodno bergljo vred legla v grob. V teh letih smo se odvadili spoštovati višino, kajti vse bolj smo začeli ceniti strmino; slednja je edina odločala o vrednosti gore. In glejte, početje nas je zopet privedlo v kraljestvo Ziatoroga. Le-to čuva preizkusni kamen za vse, ki se po neuhojenih potih merijo s strmaljo.
V tem času smo se zanimali samo za smeri v steni Triglava; cilj je bil namreč vedno isti: rob Triglavskih podov. Za tisti kucelj, ki sc vzpenja vrh njih, nam ni bilo dosti mar. Enkrat samkrat sem sprožil misel, da bi se podali še nanj. Odpravil sem se sam, ne meneč sc za vreme; ni me spodbujala slava dobre razgledne gore, pač pa prepričanje, da je treba dan v gorah izrabiti do kraja. Na vrhu sem ščemcl v meglo, natanko täko, kot je v Ljubljani; komaj da sem v nosu občutil nekaj njene, naj tako rečem, triglavske nianse.
Nazadnje nam je padlo na um, da smo se lepega zimskega dne namerili čez steno. A tudi to pot smo na Podih obrnili hrbet vršacu in se podričali po gladkih vesinah v Krmo, meneč, da smo opravili svojo nalogo.
Potem so začela leta švrkati drugo za drugim; čas se jc zgubljal ko beseda v vetru. Gore z njenimi dva tisoč osem sto triinosemdcsc-timi metri nadmorske višine, tolikanj opevane in čislane, pa pravzaprav še nisem poznal.
Enkrat pojdem nalašč z namenom, da jo obiščem in se z njenega vrha razgledam po najtežjem obzorju, pa spotoma pregledam in pretuhtam to in ono. Tako sem zatrdno sklenil in se v začetku lanskega poletja odločil. Vedel sem, da mi ho samemu in brez športnih ambicij namera gladko uspela.
Toda pojavila se je bila majhna težava, s katero nisem doma niti najmanj računal. Grcdoč mc je v Vratih začela mikastiti tista vrtoglavica, kateri zapadejo v zanke gorniške sld ujeti možje, kadar iz dna gorskih dolin zro v blesk prepadnega skalovja, izzivalno vstromljenega iznad pobočnega zelenila. Duha vznemiri razkošni val občutij, zmes odmevov na pol pozabljenih prigod in silovitega hrepenenja. To je vznemirjenost, podobna oni, ki je že od davnine sem budila ljudskega pevca, da je zabrenkal na struno, ko se jc oziral iz dalje časa ali prostora nazaj v svoje rodno gnezdo, v čas in prostor, kjer je ostalo zvrhano naročje za vse večne čase neodtujljive mu sreče in lepote.
Na tisti trati, obdani z mračnim iglastim lesovjem, sem v kasnem popoldnevu dolgo zrl v široko razprostrto, s poslednjimi žarki sonca ozlačeno Severno steno.
Ne da bi zavrgel cilj, sem svoj načrt spremenil: sklenil sem kreniti po smereh, ki se še dado vskladiti z občutji, vzburkanimi po spominih in hrepenenju.
551
V ranem jutru naslednjega dne sem se poganjal po pečevju zatrepa, ki drži na Luknjo. Iz nizko zastrtega neba je pršilo, temni cveti planinskih orlic so zaspano kinkali v rahlem vetru, v dnu stene so spokojno počivali zadnji snegovi. Sredi te tihotne jutranje idile me je osupnila gromada bledorumene, še povsem sveže skalnate razvaline, ki je zapirala pot. Ne more biti šc dolgo tega, odkar je strmoglavila nekje izpod gornjega roba Plemenic. S svojo mogočnostjo je nenadejana prikazen delovala nekam grozeče. Pospešil sem korak, še preden sem sc ovedel, da je moje početje brez haska; kajti vse dokler sem pod steno, me imajo v oblasti moči, ki stresajo, zdaj komaj zaznavno, drugič s slovesnim grmenjem, odvišno gmoto višavja nizdol, ne meneč se za drget življenja, kateremu jc strah edino, dokaj klavrno sredstvo obrambe.
Ko sem dosegel Luknjo, se je zdramil Pihavec. Megle so se začele pojati z ene na drugo stran in onkraj Zadnjicc sc je krog Ozeb-nika svetlilo. Vreme bo! Zavil sem levo na pot Cez Plemenice.*
Ne vem, zakaj je postala ta najmikavnejša izmed steza, ki držijo na Triglav, v planinskem rodu zaznamovana z nekakšnim zloglasnim prizvenkom? Pa ne, da bi bilo temu krivo tistih nekaj klinov, po trentarski šegi zabitih v živoskalno v&s brž nad podnom Luknje! »Bece« in turisti nc sodijo v isto vrsto, tako so nemara ugibali Tren-tarji, ko so stezo speljavali bolj po robu in stran od pasišč svojih kuštravih plemenjakov.
Nad mano so se prikazovale prve zaplate nebesne modrine. Iz njih se je razlival sončni sij v globeli na obeh krajeh veličastnega opornika, s katerim se je triglavski masiv naslonil na svojega kriškega soseda.
Si morete zamisliti v gorah kaj lepšega, kot sta hoja ali pleza po grebenih? Dozdeva se vam, da ste tukaj grede in nenehno na spojki vseh dimenzij prostora; prav nič vas s tega odličnega položaja ne preganja neusmiljeni čas, kot se vam to pogosto dogaja na vrhuncu gore, z muko priborjenem. Bogato se razdajajo na grebenih občutja radosti in sami ne veste, kdaj ste na kraju poti. Pravili so mi, da je steza Čez Plemenice na Za Planjo dolga. Ne mogel bi pritrditi. Zdela se mi jc kratka, mnogo prekratka.
Sonce se je košatilo na nebu sredi svetlih, nizko jadrajočih oblakov. ko sem se sukal okoli grebenske rezi, prehajal s te na ono plat, ves srečen, da mi je moči svojo vizirno ravnino obračati za najmanj tri sto kotnih stopinj. Od globoko v dnu Vrat razprostrte preproge, pretrgane z belimi prodi bistriške tokave, mi je pogled polzel navzgor ob ostenjih Stenarja na razdrto zidovje Bovškega Gamzovca in Pihavca. Nato mi jc zdrknil spet v globel Zadnjice in doli Na Logu zaman tipal za sledovi življenja. Ko pa sem se ozrl gori na Triglav, sem od vrha meril prepadne globočine Severne stene na eni in Kanjavca ter Vršaca na drugi strani. Neprestana igra svetlobe
* To staro trentarsko ime naj obvelja tudi v registrih planinskih poti na Triglav! Primerjaj: J. Tavčar, Planinske poti v slovenskih Alpah, Geografski v es tu ik, 1052, str. 153.
552
in sence je še ojačevala njihovo mogočnost. Tu je bilo dvoje ugrez-mn, katerih pogoltna brezdanjost je žalila prapor dostojanstva ki ga jc s takim zanosom vihtel človeček na njunem skalnatem robu.
Cez Komar so se pognale megle in še preden sem utegnil kaj pametnega ukreniti, sem se znašel sredi sivega, za pogled skoraj neprodimega mrča. Začel sem iskati markacijo.
Bil sem že na Za Planji, ko se je nenadoma zopet sprcvedrilo. Ni me vzdržalo; moral sem kreniti nazaj, kajti namenil sem se bil od blizu ogledati si še Sfingo, tega tajinstvenega čuvarja vrh zagate, Zlatorogovega kraljestva. Zdi sc, da se njena vztrajnost naglo krha. V vrat so se ji krepko zazrle uničujoče sile in ko bodo pri kraju, se bo obličje stvora razbilo ob lastnih grudih ter z grmečim memento oznanilo svoj konec.
Na Za Planji je dandanes puščobno; planinske kavke nimajo več druščine, kot so jo imele še nedavno tega. Številne line nekakšne kasarne ali kaj so se mrko ozirale za menoj, ko sem zavijal v ključih po melišču proti vršni steni Triglava. Takrat mi je nekaj zlovešče prhutnilo za hrbtom; in ker si nisem bil gotov, da-li je to veter ali predrami j eni duh kakega potomca rimske volkulje, ki je bil maščevalno hušknil iz lin tam doli, sem se zaokrenil. A ni bilo nič; le nekaj kavrov je krožilo nad mestom, kjer sem malo prej začel pretvarjati del vsebine nahrbtnika v kalorično energijo. Bore malo je ostalo lačnim kljunom. Ko bi prej vedel, da tiče skriti v čereh in me previdno oprezujejo, bi bil razsipnejši pri opravilu.
Sonce je žarelo z jasnine na južnem nebu, ko sem se vzpenjal po gladki, v isto smer obrnjeni strmini Triglavskega kuka. Levo in desno so se podile megle, sam pa sem užival pripeko, a hkrati tudi svojevrstno radost. Imel sem namreč imeniten občutek, da ležem na piramido; njenemu vrhuncu sem se bližal kolikor moči naravnost in zato dokaj spešno. Se ovinek okoli roba ter nekaj zložnih korakov in stal sem ob Aljaževem stolpu. Ko da bi me hotele, pregretega in zasopljcnega zaščititi, so me megle ljubeznivo prekrile s svojimi nežnimi pajčolani. Spravil sem se v kraj, seveda le zato, da bi morebitnih novodošlecev ne motil pri razgledovanju, pogledal na uro in začel preizkušati svojo mero potrpežljivosti.
Naslednjega jutra me je na vse zgodaj vrgla s pograda v Triglavskem domu tista svetloba, ki nedvoumno oznanja kristalno jas-nino prebujajočega se dne. Zares: zapuščajoč kočo nisem na vsem obzorju mogel zaslediti mrvicc kalnosti. Do obzornika je bila čistina, za razgled s Triglava pripravna ko nalašč. A me vendarle ni speljala! Zamerilo se mi je, da se je preteklega dne na vrhu pomaknil mali kazalec za dve številki, ko sem drugič pogledal na uro in slovesno oznanil kraj svojemu potrpljenju. Naj mi usoda kdaj v bodoče nakloni preverjanje slovesa dobre razgledne gore! Tako sem požebral in se odpravil k sestopu.
Samo nekaj hipov sem stal v zadregi tam nekje blizu totaliza-torjeve ponve na Kredarici. Moram biti zvest svojemu sklepu napravljenemu pred poldrugim dnem v Vratih! Spust v Krmo v' Kot
553
ali v Vrata po navadnih poteh bi bil kaj revno dopolnilo včerajšnji turi Saj se nemara tudi niz triglavskega masiva more po kaki gre-benski poti' Ozrl sem se naokrog in s pogledom zavidno obtičal na ošiljenih grebenih Visokega Rokava, Suhega plaza in Dolkove spice, ki so se zlatih v jutranji zarji. Vrata so bila potopljena v meglenem morju. Tokraj pa je štrlel kvišku rdeči raz Begunjskega vrha — stegnjeni kazalcc, ki mi je pokazal pot.	^
Pravzaprav bi moral preko Rži, a so me speljala snezisca, da sem krenil naravnost proti Staničevi koči. Vmes sem se mnogo zamujal Prelep je bil pogled prek vzvalovanega morja v Vratih na nasprotni breg, kjer se je v dolkih, kaminih ter Škrbinah senčna modrina počasi raztapljala v spojini belega apnenca m sončnega žara.
Bilo je že sredi dopoldne, ko sem obstal vrh Velike Vrbanove špice Časa mi je preostajalo in zleknil sem se na eni od prijaznih zelenic ujetih med globokim škrapjem dokaj prostrane vršne okrog-line Tule je nekaj krivo, sem presodil. Moral sem namreč ugotoviti, da se nahajam na skrajnem severnem odrastku Podov Prav zategadelj bi se vrhu bolje podajalo ime Vrbanova oblma. A ker se nerad ukvarjam z zamotano problematiko toponomastike, sem opustil razmišljanja in se raje prepustil učinkom višinskega sonca. Bilo je resnično mikavno kot v nebesih, kar je povsem ustrezalo tudi mojemu položaju, kajti vzhodno pod menoj je zijalo brezno Pekla.
Da se nahajam še vedno sredi pozemske minljivosti o temime je podučila senca, ki mi je oplazila razgaljeni hrbet. Na pol omotičen sem si pomel oči. Je to sploh mogoče? Bil sem namreč zopet sredi meüle, ki se je bila med mojim bivanjem na Vrbanovi oblini dvignila iz nižine. Nič čudnega, da me je pojav spravil ob dobro voljo. Zdaj ne bo nič z razgledovanjem s tistih špic, imenovamh po Vrbanu ter nanizanih v grebensko vrsto med krnico Za Cmirom m Kotovim
zatrepom!	,	. , . ,
A je vendarle nekaj bilo! Zredčene megle so se v pripeki naglo
sušile in trgale.	......
To kar je bilo vzeto Veliki Vrbanovi špici, je bilo navrzeno njenemu nižjemu sorodstvu po imenu, a ne po vnanjem licu. O tem sem se brž prepričal. Srečno roko so imeli tisti, ki so tod cez zan-savali rdeča znamenja, zabijali kline ter napenjali jeklene vrvi. Kazno je le, da imajo te reči, priče velike gorniške vneme in požrtvovalnosti, malo koristnikov, mnogo premalo v primeri s tem kar posredujejo. Tako kot na Vrb a novi h špicah, se menda ne pretelo-vadite zlepa v slovenskih Alpah; prav gotovo ne na tako kratki razdalji Tu se nenehno spuščate navpik in se prav tako vzpenjate, stopate po ozkih policah in gredah, prečkate skrbi ne in osiljene roglje ter spotoma preizkušate čute, ki urejajo vaše odnošaje do propadmh
Sl0b Obtičal sem na krnu raztreskane skalnate barke. Smelo je zarezal v zračni prostor nad dvema dolinama, kljubujoč vsem močem, ki gospodarijo v teh višinah. Nasproti so mi prijadrale poslednje megle in se razcepljale na raztokah. Zazdelo se mi je, kot da plovem
554
v nasprotno smer. A vizija je bila kratkotrajna. Beli plovci so minili in že je ostala barka zopet čvrsto zasidrana vštric Rjavine ter Cmira. Mojstrana je še daleč, zato sem izstopil. Čas in prostor sta brez energije nezdružljivi prvini svetovja. Kanec slednje sem moral prispevati sam.
Doli pri Debelem kamnu sem se srečal z družbo, namenjeno na Triglav. Voščili smo si dober dan.
»Pa kar sam?« me je iznenadilo z vprašanjem dekle potem, ko sem bil žc nekaj ključev spod.
Kaj bi pravil! Ne, nikoli nisem sam v gorah. Njih lepota in privlačnost sta vedno tesno z menoj. Spomini in hrepenenja se rojevajo v tem zarodnem gnezdu. In tako vznika iz enega življenja novo življenje brez konca in kraja.
Uroš Župančič:
V GORAH JE VEDNO LEPO
Večer na Zadnji glavi
stavil sem se po policah Prisojne gore preko snegov v Skednjih ves zasopel in oznojen pri zadnjih macesnih, viharnikih vrhu Zadnje glave. V poznem popoldnevu vročega poletnega dne sem v globokem brezdelju počival na prijetnem razglednem počivalu. Hladen večerni vetrič, ki je vel sem od snegov v Skednjih, mi je hladil razgreto telo in pil oznojeno čelo. Bilo mi je ob razkošnem pogledu na gore resnično lepo. Po srečno pre-stanem dnevu sem tu na Zadnji glavi užival vse, kar mi dajejo gore.
Preko neba so se podili snežnobeli oblaki kakor potepuhi. Mogočni skalni zid škrlatnih gora je tik pred menoj kipel iz zatrepa Krnice. Ajdovski skalni zid Skrlatice in markantno izoblikovani rogelj Rogljice jc trgal in cefral oblake, da so sc le poedini oblački, obsijani od zarje večernega sonca, gnali dalje in nosili svoje sence preko snegov Velike Dnine in peči Lipnice, Špika in Frdamanih polic. Večerni mir je zamiral v baržunastih barvah Krniških gozdov. Ponosni skalni vrhovi so sc lišpali z rožnato večerno zarjo. V robeh Špika, Lipnicc in martuljških Ponc je naglo zamiral lep sončni dan. Večerni mrak je s temnimi sencami silil iz Krnice skozi Gruntovnico vse višje in višje, dokler ni napolnil vse grape, tokave in žlebove visoko v Veliki Dnini. Grebeni sami vse od Oltarja in preko Rokavov tja daleč do Gamzovca pa so žareli v večerni luči.
V spokojnem molku in prazničnem razpoloženju sem pustil, da so spregovorile gore same.
Prisluhnil sem prečudežni povesti teh gora!
Vse naokoli je postalo čudno zgovorno. Spregovorile so temno-rjave prevese, govorili so markantno izoblikovani stebri, nasmejale
555
so se police, ki so vodile od roba do roba vse bliže in bliže srcu gora. Grebeni so se poganjali v večerno nebo. Nemoten, ves zatopljen sem nemo ogovarjal in spraševal skalne velikane kot žive ljudi. Oči so družno z mislimi iskale in se sprehajale po policah in plezale po robeh, se ustavljale na tesnih olcrajkih in vasovale pri nepozabnih spominih. Takrat mi je bilo na Zadnji glavi resnično lepo in če mi gore niso dale ničesar drugega kot samo ta večer, so mi dale veliko. Popolnoma sem pozabil, da sem sam.
Resnično sem se rado val usode, ki me je vodila po tej poti skozi življenje.
Gledal sem preko Krnice, ki se je zavila v mrak, v mogočni skalni zid, ki ga ni enakega v naših in tujih gorah.
Večer je umiral in umrl.
V meni pa je oživelo novo, ncutešljivo hrepenenje.
V stenah Rogljice (Osrednji steber)
Mogočne, ponosne in silne so te gore. S svojimi fantastično izoblikovanimi stebri, razi, temnimi prevesami, ogromnimi rjavimi in rdečimi odlomi in silnimi platmi slabiču ne dajejo upanja na uspeh.
Malo sledi drži po meleh in skrotju iz zatrepa Krnice navzgor pod stene teh gora. Le ruševci se v času pomladne svatbe spreleta-vajo po ukrivljenih borovcih in macesnih viharnikih, ki tu pod stenami bijejo neizprosen boj za obstanek z viharji in plazovi. Po ste-čini Gamsove Riže se pripodi čreda črnih gorskih vragov.
Sredi zorečega poletja, na večer, ko žare grebeni teh gora, se kdaj pa kdaj pod gorami utrga vrisk, ki kmalu in prav kmalu zamre v noč; tik pod stenami, pri zadnjih macesnih se prižge boren pla-menček...
Gandi je drobil korake iz Krnice v zatrep proti Grunlovnici. Moral sem se zelo potruditi, da sem ga dohiteval. Sc preden sem utegnil ugasili žejo v tokavi sredi jutranjega mraka, mi je že izginil v strmali. Grušč in skrotje se je upiralo nogam, dolgi ključi so krotili strmino, ki je naglo ostajala za nama in tonila v mraku zgodnjega jutra.
Tik pod steno sva bila tesno skupaj, dva majhna, čisto majhna človeka. Nad nama je kipel strmo pod nebo mogočen skalni čok, ki se je s svojim vrhom dotikal samega neba in grozil, da se vsak čas nagne in napolni vso Krnico s kamenitim prahom in ogromnimi skalnimi bolvani.
Pripravljena sva bila na resno, plemenito opravilo, ki očiščuje in osrečuje ljudi. Navezala sva se, zahotelo se nama je dela, ki uspeva tudi tam, kjer je to najtežje, hotelo se nama je boja za cilj, težko dosegljiv...
Poznala sva smer v osrednjem stebru Rogljice. Dobri prijatelji, ki so jo prvi preplezali, so jo ocenili za težko, a edinstveno lepo. Smer pa ima veliko težkih, izpostavljenih mest.
556
Leto poprej sem plezal s prijatelji v steni Rakove špice, istočasno so plezali tovariši v osrednjem stebru Rogljice. Dana mi je bila priložnost, da sem jih vseskozi opazoval, kako so se poganjali od prevese do prcvese in plezali preko polic vse višje in višje.
Takoj sva bila oba nared, vstopne skale nama niso nudile težav, pohlevno se je vdajala višina. Kmalu po prvih razstežajih vrvi sva zaplezala v strmo, od plazov in kamenja gladko izlizano grapo, ki drži v desno navzgor. Takoj v začetku so nama vlažne in algasto peči onemogočile naglo napredovanje. Desne plati nama zaradi ne-razčlenjenosti niso nudile možnosti za plezanje. Mukoma sva našla mesto za varovalni klin, s trenjem sva se pregoljufala višje na ne ravno prostorno varovališče. Gandi je venomer nekaj brundal in godel predse. Navada jc pri njem taka, da mu glasna robata beseda da novih moralnih moči. Prvi del smeri naju je oba pošteno zaposlil, skoro se je majala vera v uspeh. Preveč dolgo sva čakala na to smer. Kar tako naglo se nisva dala odpraviti, še na misel nama ni prišlo, da bi obupala. Vera, da so bili tu sredi tc stene že drugi uspešni, naju je oba hrabrila. Tik pod zaprto, vlažno in močno algasto zagato in prevesno streho sva morala prečiti proti desni. Slaba, zračna in strmo izpostavljena gladka polička nad prepadom nama je ponujala izhod na desno. Da, prav gotovo se morava prebiti in pregoljufati desno na skalni rob. ki daje več možnosti za napredovanje. Tudi sam rob je bil tako strmo in neizprosno pognan v višino, da nama ni dajal veliko možnosti. Dobro zabiti klini v prevesno streho prečnicc so nama olajšali zračno plezanje desno proti robu. Tik pod temnimi vlažnimi prevesami in rjavimi preperelimi odlomi sva prečila dalje proti centralnemu razu. Dosegla sva ga na bornem in nad vse krušljivem skalnem pomolu; tu naju je pozdravil skalni možic prvih in naslednjih plezalcev. Skalni steber se je v vsej svoji mogočnosti dvigal tik nad nama, spodaj pa je zijala potuhnjena globina. Nizko je samevala Krnica, ki se je komaj dramila. Na tem skopo odmerjenem mestu sva postala proti najini navadi čudno molčeča, nekaj morečega in negotovega naju je tiščalo. Raz, ki je nama dajal iz daijave polno nad, nama je to pot odrekal možnosti. Mesto je bilo tesno in stala sva na skrajno krušljivem terenu, vse se je majalo in krušilo pod nogami. Levo ob razu nisva upala napredovati, po razu samem tudi ni bilo možnosti, tik nad nama se je pognal osrednji steber Rogljice v enem samem skoku navpično navzgor. Gandi se jc to pot izkazal. Niti nisva našla primernega mesta za klin, ki bi nama služil za stop ali za varovanje pri nadaljnjem plezanju.
Visoko nad nama po skalnih grebenih po se je tako mogočno sprehajalo sonce. Končno sva se odločila, da poizkusiva napredovati na desni strani trmastega osrednjega stebra. Ozka, labilna in skrajno krušljiva polička je držala nad prepadom na desno. Prečil sem na desno, vsak oprimek in stop se je krušil. Pol raztežaja sem se prebil na desno, da sem dobil primerno mesto za varovanje. Tik pod pre-vesnim, široko odprtim kaminom sem obstal in varoval. Gandi se jc drzno spoprijel s kaminom. A tudi Gandiju se je kamin uprl. Bila
557
sva prepričana, da sva postala ujetnika gore. Gandi pa je bil trmast, znova se je sprožil v vstopno preveso in se pognal prav po mačje navzgor. Gvozdil se je prav mojstrsko. Zgoraj nekje, za robom, v prevesnem kaminu je zasledil star zarjavel klin, prav gotovo od prvih plezalcev (Miha Ariha, Janeza Brojana in Maksa Dimnika, ki so 26. VII. 1940 prvič preplezali smer v osrednjem stebru Rogljice). Preizkusil je njegovo trdnost, ga parkrat udaril po glavi in že je vpel vponko, vrv se je napela in Gandi je plezal dalje tik nad menoj! Se enega ali dva klina je dobil v steni, prav na prestopu iz kamina na raz pa je za lastno varnost zabil še enega. Pošteno se je oddahnil na razu, tik nad prevesno kupolo. Dobro varovan sem se tudi jaz spustil v kamin. Veliko je terjal od mene, ko sem visel nad zeva-jočim prepadom, vse kline sem pustil onim, ki pridejo za nami. Kmalu sva bila sredi stene, med nebom in zemljo, visoko nad Krnico. Hip nato sva bila pri prirodnem oknu v višini grebenske škrbine med Rakovo špico in Rogljico. Skalni rogelj se je poganjal vedno bolj strmo proti vrhu. Skala je bila dobro razčlenjena, da naju ni nič vec zadrževalo, dovolj je bilo priložnosti za razglede vse naokoli, ki so sc ponujali v vsem svojem bogastvu. Posebno lep je bil pogled na silne severne plati Rakove špicc, kjer je še toliko nerešenih problemov. Kmalu sva pristopila na ponosno izoblikovano teme Rogljice. Daljna in bližnja obzorja so bila polna nasmejanih skalnih vrhov in grebenov ter gorskih rajd. To je bil prazničen dan sredi tedna.
Severna stena
Mlada slovenska plezalna generacija je med obema vojnama preplezala vse, v gorah jc ostalo le še nekaj ncpreplezanih sten. Vse stene so dobivale smeri, ki jih je zarisal naš človek skozi najtežje, najvišje in najbolj prevesne stene naših gora, skalni možici so se gradili v Grintovcih, v Kamniških in Savinjskih Alpah, v Julijcih. Plezalci so v letih od 1930 do 1940 reševali poslednje probleme v naših suhih stenah, v stenah je ostalo le še nekaj ekstremnih problemov, ki so ostali poznejšim rodovom. Nekateri so se lotili tedaj nove panoge, zimske alpinistike, ki terja od gornika mnogo več kakor suha plezarija. Ti mladi so morali sprejeti borbo s snegom, mrazom in plazovi, skromno so utirali svojo gaz iz zasneženih skalnih krnic, zatrepov in okrešljev vse bliže in bliže zasneženim in v led ukovanim stenam. Spočetka so bile zasnežene gore pozimi same, pozneje pa so plezalci odprli duri in pokazali novo pot v gore, kjer odpadejo vsi kvarni vplivi lova za rekordi in prvenstvi. Ta nova panoga gorništva, zimski alpinizem, jc v kratkih letih naše planinske zgodovine zabeležil nesluten polet in vzpon.
V letih med 1930 in 1940 je bila prav gotovo vodilna med našimi plezalci Pavla Jesihova. Njeno ime je za vse čase zapisano v najtežjih stenah naših gora. Njene smeri, ki nosijo ponosno ime — »skalaske« — nudijo še danes našim najboljšim plezalcem trd oreh in polno vzvišenih plezalnih užitkov. Poznala je dobro vse smeri v
558
Triglavu, Jalovcu, Škrlatici, Rakovi špici in Špiku, prav gotovo je ni po naključju zamikala in pritegnila silna severna stena Rogljice, Ta stena je dolgo samevala. Nič ni ohranjenih podatkov, kdaj natanko in s kom je baje 1. 1934 zaplezala Pavla Jesih v severno steno Rogljice. Vedeli smo le toliko, da je stena preplezana in da po njej drži drzno izvedena smer. Do leta 1950, torej polnih 16 let, je stena spet samevala. V modi je bilo tedaj pač tako, da so mladi plezalci radi plezali znane in modne najtežje smeri v Triglavski steni ali pa se urili :n usposabljali v stenah Sit in Travnika za velika dejanja v prihodnjosti.
Konec avgusta jc bilo, komaj dobrih 14 let po tisti praznični plezalni turi z Gandijem v osrednjem stebru Rogljice, ko sva stala z mladim Danilom v rosnem jutru vsa zagnana in zasopla pri vstopu v severno steno Rogljice. Smer sem imel iz številnih opazovanj ugotovljeno.
Vstop sva si izbrala prav tam, kjer vstopa v steno smer v za-padno steno Rakove špicc in tista za osrednji steber Rogljicc. Z negotovostjo sva potegnila prve raztežaje vrvi po skalah proti desni. Pleza je büa lahka in mikavna, radovednost jc rastla od koraka do koraka, od oprimka do oprimka in od raztežaj a do raztežaja. Tik nad nama sc je bočii prevesni osrednji steber, mokri, temni in rjavi prepereli skalni odlomi so se vrstili drug za drugim in grozili, da se vsak čas nekaj odkruši in pade. Vedela sva, da se morava prebiti preko težavnih mest, skozi kamine, pod grozečimi prevesami, tik nad skalnimi okrajki iz severovzhodne stene prav proti desni v pravo severno steno, izstopiti morava nekje na Rdeči škrbini med rogljem Rogljice in Dolkove špice. Kako prav bi nama prišel kak star, zarjavel klin! Dobro razčlenjeni in strmi kamini so naju vodili vse višje in bolj proti desni, prav tod je morala biti izpeljana smer. Bala sva se samo ogromnih preves. Iz kaminov sva prestopala vedno bolj proti desni, kmalu sva se znašla tik pod rjavimi prevesami. Dalje ni šlo in tudi nobenega upanja nama ni dajala skala za napredovanje. Tu na .skalnem robu se je grezil pred nama globok kamin, ki je bil preširok, da bi ga prestopila; potrebno je bilo, da sva nekaj metrov sestopila in se spustila v dno strmega, ozkega in prevesnega kamina. Kamin se je spodaj končal v odlomu, ki se je v enem samem skoku poganjal navzdol do belih melišč pod steno. Komaj sem dobil primerno stojišče v kaminu, sem zaplezal navzgor. Tskal in poiskal sem prvo možnost, da izstopim iz kamina na desno. To se mi je tudi posrečilo tik pod streho. Nekako sem se pregoljufal na desni mejni rob, kjer se mi je ponujala močno nagnjena polica, ki je držala dalje proti desni. Sredi gladke, slabo razčlenjene police sem zračno prestopil na gornjo, spodnji podobno polico, naglo sem se potegnil preko nje do varovališča na močno polico. Lažji in dobro razčlenjeni in ne prestrmi skalni teren naju je privedel v sredino severne-stene Rogljice. Nikjer do tod nisva opazila ali zasledila sledov prvih plezalcev. Stena nama ni naklonila niti tega. Navzgor se pne stena v enem samem skoku prav do roba. Smer sva si utirala levo tik ob osrednjem
559
stebru, ki pa nama je kmalu zaprl nadaljnjo pot, da sva se morala po belih plateh umakniti nazaj na desno v centralno grapo. Grapa je gladka, mejni robjc in dno močno zbito od kamenja in plazov. Izrabila sva prvo priložnost, da sva izplezala iz grape znova na levo, po skrajno izpostavljeni polički, ki je držala poševno navzgor na levo, in sva se izognila nevarni in kamenju izpostavljeni grapi. Iz srede stene nisva več iskala sledov prvih plezalcev, plezala sva po svoje, skoraj popolnoma prepričana, da plezava svojo prvenstveno smer, kar naju je še bolj podžigalo k napredovanju. Daleč levo od sebe sem zapazil prevesen —- zakrivljen kamin v smeri osrednjega stebra. Bliže k njemu se nisva mogla približati, ker sva pristopila na skalni rob. Tik pod njim sem na skrajno težkem mestu zasledil star zarjavel klin, edino znamenje prvopristopnikov skozi severno steno Kog-ljice. Bila sva na pravi poti, prevesni skoki naju niso več zadrževali. V nadi, da je vrh blizu, sva plezala lagodno po dobro razčlenjenem stebru. Se enkrat, tik pod samim vrhom se nama je stena postavila po robu. Nič, prav nič ni pomagalo, kakor koli sva hotela izsiliti prehod, povsod nama je silni skalni skok zaprl pot. Umaknila sva se po izpostavljenih plateh proti desni, kjer nama je grapa ponujala lažji prehod. Po rdeči krušljivi grapi sva naglo pristopila na Rdečo škr-bino med Rogljico in Dolkovo špico. Odprl se nama je bogat planinski svet. Počitek na vrhu gore je posebno poglavje v življenju plezalca. Globoko notranje zadovoljstvo se utaplja v nepozabnih bogatih doživetjih, vse naokoli pa se ponujajo in vabijo novi cilji.
(Preplezana smer je prva ponovitev smeri Pavle Jesihove in tovariša, čisti čas plezanja 3—4 ure, težavnost smeri IV, smer je naravna, potreben jc čut za orientacijo in iskanje prehodov.)
Tine Or el:
BELEŽKA OB VPISNI KNJIGI IZ L. 1862, ENI NAJSTAREJŠIH PLANINSKIH VPISNIH KNJIG
pisne knjige po naših kočah, domovih in vrhovih danes niso več tisto, kar so bile nekoč. 2e sama zunanjost ni nič kaj preveč vzpodbudna, taka pa je tudi no-trina in vsebina. Scvc, planinstvo s svojimi 35 000 do 50 000 člani je postalo slovenski narodni šport in tako tudi v knjigo kakor v gore zaide marsikaj, kar še ni godno za hojo po svetu. — V prvih časih organiziranega evropskega planinstva pa so bile vpisne knjige na raznih planinskih točkah predmet spoštovanja in pomembne priče kulturnega prizadevanja, ki ga planinstvo predstavlja s svojim iskanjem lepote, samote in naturne prvobitnosti v gorskem svetu. Malo jih jc ohranjenih pri nas, saj Slovenci gotovo ne spadamo med srečne narode, ki bi svojo zgodovinsko idilo idilično in idealno ohranili v za to urejenih ustanovah. Kar imamo, je rešeno
560
iz goreče hiše, po katastrofah, uimah in stiskah, ki spremljajo našo zgodovinsko pot na zemlji, ki jo Cankar imenuje »nebesa pod Triglavom«, Prešeren pa »podobo raja«.
Arhiv celjskega in savinjskega planinstva je samo deloma ohranjen; v letih 1941—1945 je marsikaj doživel. Po osvoboditvi je bil baje zbran v kleti Mestne hranilnice, kjer ga je shranil nemški direktor celjske banke med okupacijo (Udy, sedaj v Grazu; dec. 1. 1951 sem z njim govoril v Mauternu tudi o arhivu), ki je vodil nemški Alpcnvcrcin, kolikor ga jc bilo. Kako je bil prevzet v kleti, kako preseljen v hišo nad sedanjo »Zvezdo«, ne vem. Razume se, da marsikaj, kar bi bilo dragoceno ne samo za zgodovino slovenskega planinstva, marveč tudi Celja in Savinjske doline, v arhivu manjka.
Taka arhivska dragocenost jc danes vpisna knjiga Logarske doline iz leta 1862, to je iz tistih časov, ko se v Evropi planinstvo v turistično-pohodnem smislu šele začne. Dotlej so hodili v gore raziskovalci, geologi, geografi, botaniki, geodeti, prirodoslovci sploh. Pri nas so bili to zvečine tujerodci; v Savinjskih Alpah Scopoli, Wulfen, B. Hacquct v 18. stol., Gebhard, Zahlbruckncr, Zechcntcr, Spcck-moser, Graf, Dorfmann, Unger, Maly, Alexander, Fleischmann, Weiss, Rcichardt, v. Josch, v. Pittoni, Zois (botaniki), Deschmann, Freyer, Gobanz, Schmidt (zoologi), Ami Boue, Rosthorn, Morlot, Rolle in Lipoid (geologi). Tudi prvi planinci-športniki so bili večji del vsaj v Savinjskih Alpah Nemci ali nemško usmerjeni ljudje: A. v. Pavich, Martinez, Zoff, Bauer, Bullman, dr. Frischauf. Kocbek pravi, da so ti nastopili šele po letu 1865.
Knjiga je v črno usnje vezana in ima 66 popisanih strani, pa-giniranih kasneje, verjetno 1897, z rdečim svinčnikom. Prvi vpis je datiran s 16. avg. 1862, zadnji z 19. julijem 1881. Naslov na zunanji strani je nemški, vglobljcno tiskan z zlatimi črkami:
Gedenkbuch an die steirisehe Schweiz bei Sulzbach gegründet von Andreas Erjautz vulgo Andrei Gastwirth im Logarthale angefangen im Jahre 1862
Verjetno je bila ta knjiga tako vezana leta 1897, kajti na prvem listu, ki je očividno vložen, beremo naslednje posvetilo:
slovensko:
»To prvo spominsko knjigo v Logarski dolini je podaril gospod Kristjan Germel, pd. Sturm v Solčavi Savinjski podružnici Slovenskega planinskega društva leta 1897.«
nemško:
»Dieses erste Fremdenbuch in Logarthale spendete Herr Christian Germel vulgo Sturm in Sulzbach der »Section Santhal« des Slovensko planinsko društvo im Jahre 1897«.
561
Prva se je vpisala v knjigo nemška ccljska družba, med katero je bil tudi Slovenec Modrenšek, vpisan z gajico, nato dva celjska nemška dijaka. Prvi Slovenec, ki se je vpisal s pripombo, je Grega Dupelnik 24. avg. 1862, domačin z domoljubno zavestjo, saj je pripisal: »O Savina le srečno se razlivaj po Slovenskih okrajna h.«Pisava kaže ncšolanega človeka. Takoj pod njim se je isti dan vpisal slovenski dijak IV. gimnazije Fr. Kline s pesmico:
Srečno hodi! oj Savina! Čez livade mile mi Mi pozdravljaj ljube moje Oj pozdravljaj Slovence ti!
9. septembra se je tu mudil kanonik Dragotin M. S. S. Resanski, pisatelj »Spominov«. Ta je večji del pisal slovenščino z rusko cirilico, kakor so imeli večkrat navado ilirci. Takole pravi:
Drž' se drž' domači svet Ptuji krt marljivo rije Tam se hoče smirom gret Gde toplej mu soncc sije. Sonce naše, svet je naš Da si sin njegov, — pokaž Slave zvesti sin — Slave krasni raj Vama v blagor spijem čašu zdaj!!
In v cirilici:
V mrzlo ptujino zopet vrnem se a telo slovo od te jemlje Srce ne bo zapustilo Te!
Koji dojdete sinovi Slovanskoga roda — ne pozabite nigdar, da ste — Slovanske krvi. Pozor! Vigilantibus jura! Nato jc v nemščini pripisal daljšo opombo, kakšen je namen vpisne knjige in prijemal za ušesa zgoraj omenjena nemška dijaka, ki sta najprej vpisala neko Plalenovo pesem, potem pa vso stran popisala v omami vinskih duhov, ki se jim v Logarski nista mogla upreti. H kanoni-kovi pripombi se jc vpisal tudi Simon Erjauz.
Na str. 6 je 17. sept. 1862 vpisan Gustav Lindner, c. kr. profesor celjskc gimnazije, ki je služboval v Celju 17 let in postal pozneje prvi profesor pedagogike na češki univerzi v Pragi in prvi češki sociolog. Pisal jc učne knjige za psihologijo in logiko (gl. Janko Orožen, Letno poročilo I. gimnazije v Celju 1952). Prenočil je pri župniku Janu, obiskal Logarsko dolino in izvir Savinje (verjetno Rinko) in se čutil vzvišenega v veličastju naravnih čudes.
»Naj živi narava!« nadaljuje v nemščini, »naj živi narod, ki biva v tej gorski samoti. Naj žive vsi, ki se nc boje naporne poti v Solčavo, ki so si tu kdajkoli ali ki si bodo v najsvetejšem naravnega templja skušali dvigniti duha in srce. Živili Slovenci!
25. maja 1863 se je vpisal grof R. Pettini prav z laško vehe-menco: Eviva noi conte B. Pettini. 30. maja je bil tu spet Italijan
562
Bartolo Clarini: Oggi mi vedo fra le montagne, li contadini, grande chucagna, bella vista inchlinosa strada pericholosa. Všeč so mu torej gore. kmetje, vsega je imel dovolj kot v deveti deželi, lep razgled, le strme ceste ga je bilo strah.
Strani 7, 8, 9 so s kulturnega stališča najbolj zanimive. Na str. 7 se je vpisal v nemščini, z gotico seveda, sam Karel D e s c h -mann. 31. maja je iz Kamnika preko Podvolovljeka prišel v Luče, tu prenočil in 1. junija obiskal slap Rinko. Takoj pod njegovim podpisom stoji naslednja pesem:
Roka, ki te vrste piše, bo strohnela In oko, ki jih zdaj bereš, boš strohnelo! Al' ostala bojo naša dela: Ino: Slava! al' Gorje! se jim bo pelo!
Zapisal za pisateljem »Prokletih grabi« — ravno odišlemu g. K. Deschmannu, kranjskemu poslancu itd.
Dragu tin Resanski pisatelj »Spominov«.
Nato je napisal nemško sedemvrstičnico z akrostihom, ki ga je pridejal v cirilici: »SPOMINI!« Nemška pesmica z akrostihom slavi Solčavo, ki jo je že desetkrat obiskal in ki mu pomeni vse na svetu. Tudi nemška verzifikacija je dobra. Nato:
Les extremes se touchent (skrajnosti se dotikajo) ali kakor se že pravi za odpadnikom pride rodoljub iskrene krvi — za gospodom slovenskega imena, ki svoj rod i ime zatajuje, pride — Bogu bodi potoženo! slovenska duša z nemškim imenom — kdo bo zmagal? Srčnost velja! Daklej jošče: Vigilantibus jura.
Ista roka je na naslednji strani 9 napisala pesem Spomladi! Za geslo je vzel pesnik štiri vrstice pesnika Hašnika:
»Spomlad je prišla, vse cveti Življenje novo vse rodi Za mene pa spomladi ni
Je v prsih huda zima.«	Hašnik
Ti štirje verzi so v nekaki glosi domače, nc španske oblike obrazloženi v 12 jambskih vrsticah, preprosta, nostalgična, svetožalna pesem, datirana s 1. junijem 1863, podpisana v cirilici: Resanski.
Na str. 10 se obračun z Deschmannom nadaljuje:
»V slovenskih planinah, v slovenskih gorah sta se prepričala, da ne hrepenujejo ne planine ne gore, ne hiše ne koče, ki po njih stoje, po »nemški kulturi«. Dragutin Resanski, Dež(sch)manov nerojak, Štajerski Dolenc:
Nato sledi napitnica:
Na zdravje: Bleiweisa, Tomana, Vilharja, Ambroža, Kočevarja, Trstenjaka, Srnca, Hermana, Einspielerja, Majarja, Kravta, Kafola,
563
Crneta, Lavriča i vseh slovenskih olačinov spraznula sma čašo! — Podpis je tu že bolj krepak. Za podpisom sledi geslo:
Vse za dom!!
A kgdo nehče — u njeg grom! !
(1. avg. 1850)
V spomin sih let 1 junia 1863 — in še enkrat Resanski.
Resanski se je vpisal tudi 2. septembra z naslednjim pozivom:
Pozdravim Vas draga imena, ki ne samo v priateljstvu nego i v domovini dobro slujete i blago donite. Zdravstvujte! Le naprej Sinovi Slave! Lc naprej!
Spremljal ga je I. Šehel, lučki fajmošter, ki je bil njegov drug tudi na prejšnjem potovanju.
Letnica 1863 je za slovensko narodno osveščanje zelo pomembna, saj jc to leto izhajal Levstikov Naprej. Leto pozneje je Deschmann, od 1. 1855 (Proklete grable) v nemškem taboru, v Gradcu izdal brošuro Deutschtum in Krain, kjer je dokazoval, da je Kranjska kljub slovenski večini nemška dežela. Postal je najnevarnejši nasprotnik Slovencev, kakor je pisal Levstik v Napreju (1863, 37). Bil je tudi soustanovitelj in predsednik Kranjske sekcije Nem. avstrijskega alpskega društva (D. u. Ö. A. V.) in drugih ustanov ter društev, ki so imele edini namen utrjevati nemštvo in zajeziti slovensko narodno prebujo. 2. dec. 1888 je z nemškim in slovenskim govorom otvoril novo muzejsko poslopje, v katerem je slavil lepote in zanimivosti Kranjske. Bil je geolog, botanik, zoolog, mineralog in meteorolog. Za raziskovanje naših gora je mnogo naredil. Med drugim je zapisal tudi pripovedko o Zlatorogu. Kako so ga nemški planinci cenili, sc vidi tudi iz tega, da je slikar Wettach podaril njegov portret Kranjski sekciji DOAV.
Dragutin Resanski je bil dokaj pomemben narodni buditelj. Sodeloval je v Drobničcvi Čbeli in Bčeli leta 1850. Pravo ime je Kari Simandl. Bil je kaplan na Vranskem, župnik v Plibcrku in v času, ko jc pisal navedene pesmi, kanonik v Velikovcu. Zato se je podpisal tudi Velikovski — Resanski. Rodil se je v Vidmu pri Krškem (zato štajerski Dolenc). (Podatke o njem mi je dal prof. Novak, upravnik Stud. knjižnice v Celju.)
Ilašnik je bil znan celjski rodoljub, poljudni pesnik »Dobro-voljk« in skladatelj premnogih ponarodelih napevov. — Leta 1863 je bil župnik v Trbovljah, potem pa več let v Št. Juriju pri Celju. Na Štajerskem so te vrste kulturni delavci pomenili nekako toliko kakor Cbeličarji na Kranjskem.
Tako jc spominska planinska knjiga ohranila kulturno-zgodo-vinski drobec iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, iz desetletja, v katerem je slovenska narodna rast mnogo pridobila. Kadilnikova hoja na gore je torej imela svojo politično-ideološko vsebino tudi pri štajerskih rodoljubih.
564
Milan Volčič:
KDAJ IN ZAKAJ SEM VZLJUBILA PLANINE
Nekega jesenskega dne 1953 smo na večer prispeli na vrh Kuclja. Trudni od naporne hoje, ki smo jo ta dan napravili, smo sklenili, da bomo tu prenočili, jutri pa, da se spustimo prek Goljakov in Ajdovščine k izviru Hublja. Marija, Milka in jaz smo razpenjali šotor, medtem ko je Branko pripravljal ogenj. Ko je bilo vse pripravljeno, smo posedli okrog ognja, Milka pa je kuhala večerjo, ker so se nam lačni želodci že oglašali. Sonce se je spustilo že nizko nad kameniti Kras, polagoma je tonilo in zdelo se nam je, dn bo vsak čas padlo na Trst. Poslednji sončili žarki so božali vinograde, razsute po brezštevilnih bregovih Vipavske doline, ki je bila zaradi tega nepopisno lepa, zlata, polna neštetih harmonično zlitih barv. Vedeli smo, da je jeseni Vipavska dolin« najlepša in najbolj privlačna, posebej še ob sončnem zahodu, zato nam tudi ni bilo žal truda, ko smo iztiskali zadnje moči iz sebe, da bi Se pred zatonom prišli na vrh Kuclja, kajti zjutraj smo na vrhu Krna opazovali sončni vzhod. Navdušeni in z največjim užitkom smo sedaj gledali to prekrasno sliko, ki jc ležala pod nami, pozabili smo na jed in tudi naša izmu-čenost je izginila. Gledaje to lepoto, takole sedeč ob ognju, se je razvil razgovor o lepotah naših planin, o izletih in turah, ki smo jih napravili pred in po vojni, o doživetjih na teh turah. Ker je planinstvo tako čudovito podobno partizanskim pohodom, ni čudno, da se nam je pogovor kur sam obrnil na dogodke, ki smo jih doživeli med vojno, ko smo se borili zu osvoboditev Slov. Primorja in vse domovine. Nehote in ne da bi prav vedeli kdaj, smo začeli polglasno peti pesem: »Stoji na gori partizan..Vedel sem, da Marija silno ljubi to pesem, ker jo je v partizanih pogosto pela, kljub temu so sedaj njene ustnice mirovale in njenega glasu ni bilo čuti. Precej sem vedel, da nekaj razmišlja, a nisem mogel misliti kaj. Ničesar ji nisem rekel, ampak pel naprej. Sedela je na nahrbtniku in nepremično strmela v dolino. Soncc je bilo že zašlo, spuščal se je mrak in hladen veter jc zapihal. Opazil sem, da bo ogenj pošel, tedaj pa se je Branko zdajci dvignil in na ves glas zapel: »Sedem ur'ca je odbila, sonce je za goro šlo...« Takrat sc je Marija stresla, malo vznemirjena vzdihnila, se obrnila k nam in rekla: s Če me hočete poslušati, pa vam povem, o čem sem razmišljala.« Seveda nas je mikalo in vsi smo jo bili pripravljeni poslušati.
»Tule ob ognju, ko gledam Vipavsko dolino, sem razmišljala o tem, kdaj in zakaj sem vzljubila planine in zakaj me tako privlačijo. Spomnila sem se, da sem planine vzljubila natanko pred desetimi leti, prav na temle mestu, kjer smo zdajle. Bilo jc v oktobru 1943, bila sem takrat v Milanovi četi na puložaju pred Gorico. Italijanska vojska je kapitulirala in bili smo prepričani, da bomo v nekaj dneh, razen ozemlja, ki je bilo že osvobojeno, osvobodili tudi Gorico. Neke noči pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nenadoma so začele nemške motorizirane trupe prodirati k našim položajem in morali smo se umikati po Vipavski dolini. Kjer koli smo se ustavili, smo zagledali nemško čelado, izpod katere je žarelo par divjih nacističnih oči. Drugega izhoda nismo imeli kot beg v gore. Četa je izgubila zvezo z bataljonom, pa smo se prebijali skozi sovražne obroče. Številčno in moralno smo slabeli. Tretji dan smo že bili brez hrane in vode, na koncu z močmi, misleč, da nam ni več pomoči, ko smo zjutraj s pomočjo goste megle prebili poslednji sovražnikov obroč in prek Kuclja prišli prav na tole mesto. Trudni, lačni in do kože premočeni smo sklenili, da se bomo za nekaj časa umaknili pod onele pečine.« Marija je z roko pokazala skalni previs, kjer se je takrat umaknila naša četa in nadaljevala:
»Narava nam je bila naklonjena, ker se je okrog desetih dopoldne zve-drilo in toplo jesensko sonce nas je obsijalo, tako da smo si posušili premočeno obleko. Lačna in do konca izčrpana sem pozno popoldne sedela ravno na tem mestu, kjer sedaj sedim, in žalostno gledala proti svojemu domu na Krasu, kjer sta mi ostali mati in sestra. Globoko pod nami je bilo slišati hrup nemških tankov in avtomobilov. Motorizirane kolone so se pomikale proti našim
565
krajem, prek Vipavske doline in proti Krasu. Za njimi so ostajale vasi v plamenih. Gorela je vsa Vipavska dolina in Kras. Strašna slika je bila to, visoki plameni ognja, oblaki dima in rdečkasti sončni žarki, vse to se je pomešalo in zdelo se mi je, da je cela Vipavska dolina eno samo veliko, krvavo jezero, v katerem se kopljejo nemške fašistične horde, žejne slovenske krvi. A jaz? Jaz sem bila s svojimi tovariši visoko nad to dolino smrti, tam, kamor si fašisti niso upali, ker so vedeli, da jih tam čaka smrt. Našla sem pribežališče tam, kjer ga je našlo na tisoče naših tovarišev partizanov, v planinah. Tu sem se odpočila in zbirala moči za ponovni juriš na sovražnika. Tu v planinah sem med vojno zrasla iz bolehne deklice v zdravo in odporno dekle, kasneje pa v ženo in mater. Evo, tovarišija, takrat in zato sem vzljubila naravo in planine, ker sem med vojno bila tu vama. bolj močna in pogumna kot kjer koli drugje. Zato me planine še dandanes privlačijo. Kadar sem trudna mestnega življenja, komaj čakam, da pohitim v naravo, v planine, kajti tu se osvežim telesno in duševno. Dokler me bodo noge nosile, bom odhajala v planine in tako bom vzgajala tudi svoje otroke.«
Umolknila je. Ogenj je ugasnil, le svetel plamenček je še blisnil izmed ogorkov. Mi pa smo obsedeli nemi, vsak s svojimi mislimi v tem mogočnem prostranstvu, v naročju neskončne, svobodne narave.
T. M. :
VREMŠČICA
Redko se kak izletnik povzpne na njen vrh. S svojimi 1026 metri je vse premalo privlačna in zanimiva za naše turiste, ki so vajeni dvatisočmetrskih velikanov, sten, prepadov in oskrbovanih koč. Res, Vremščic-a vsega tega nima, ima pa zato nepozaben razgled za vsakogar, ki je že kdaj v jutranjem soncu stal na njenem vrhu in zrl lepoto okrog sebe. Svetlikajoče se morje, Apenini in Dolomiti v daljavi, Julijske Alpe, Vipavska dolina, Caven, Nanos, na drugi strani kraške doline in goličave, Cičarija, Brkini in spet Učka, Snežnik, pa hribovje vse tja do Postojne. Pred teboj pa v dolini vijoča se Reka, pravi biser lepe Vremske doline. Po dolinah in nizkih gričkih skrbno obdelana vsaka ped rodovitne zemlje — spričevalo skrbnega, pridnega Kraševca, povsod pa posejane revne hišice z značilno ravno streho. To je razgled, ki ti je> bogato plačilo po dveurnem vzponu.
Vremščica je dolga, položna gora, dvigajoča se nad Vremsko dolino, ob desni strani železniške proge med Ležečami in Divačo. 7. južne strani je popolnoma gola, le tu in tam kljubuje burji kar bor ali smreka. Nasprotno pa se na severni strani raztezajo gozdovi skoraj do vrha. Vrh je poraščen z mehko travico. Na vrhu je kamen s skrinjico, ki jo je vzidalo PD Sežana letos januarja.
Letos sem se odločil, da Vremščico obiščem. 2'i. junija sva s Francetom zavila od postaje Vreme proti vrhu. Takoj na desni sva zapazila markacijo, ki naju je usmerila naravnost navzgor. Pot je speljana med nizkim grmičevjem. Prevladujeta šipek in robida, pa tudi gozdnih jagod ne manjka. Ko sva prišla do gozdička, sva ob njegovem desnem robu kmalu dospela do ceste, ki veže Pivko (St. Peter) z Divačo. Zgradili so jo Italijani. Po njej sva krenila na desno in občudovala dolino, ki je kakor na dlani ležala pred nama. Pozornost vzbuja grad Skolj, ki jc sedaj že v razvalinah, in znameniti Škocijan s svojim breznom. Toda, ker sva hotela priti še pred dvanajsto na vrh, se nisva dolgo razgledovala. Po poldrugem kilometru sva se odcepila na levo. Pot naju je vodila med leskovino v velikih serpentinah proti travnatemu pobočju, kratkočasila sva se z nabiranjem jagod, ki jih je bilo ob poti vse polno. Ko sva prilezla iz grmičevja na greben, porasel z bujno floro, sva pogledala na uro. Od ceste do sem sva rabila dobre tri četrt ure.. Malo sva se razgledala, nato pa zopet nadaljevala pot. navzgor. »Od tu imava še kakih 40 minut do vrha,c mi je dejal France, ki je bil že večkrat tu gori. Kako tudi
566
ne, saj je v Vremah doma. Povedal mi je, da z očetom skoraj vsako leto kosi na Vremščici. Prav tako tudi drugi kmetje iz okolice. Medtem ko mi je pripovedoval doživljaje s košnje, sva pred seboj zagledala kamen s skrinjico. »Je to vrh?« sem ga vprašal. Pritrdil mi je. Se nekaj metrov in bila sva pri kamnu.
S severa je pihal lahen vetrič in nama hladil razgreta lica. Zrak je bil čist, nebo brez oblačka. Usedla sva se v mehko travo in se zazrla na morje. Bilo je mirno, le tu in tam se je zaiskrilo v soncu. In tam v daljavi, ali niso to vrhovi Apeninov? Izvlekla sva daljnogled in občudovala zasnežene Dolomite. — Triglav, Kanin, Krn. Zdelo se mi je, da vidim na njih vsako skalo, vsako poličko. Nanos nad cvetočo Vipavsko dolino se mi jc zdel blizu, da bi ga prijel z rokami. Za njim pa mogočni Caven. Nisem se mogel nagledati. Vstal sem in se ozrl. Pogled mi je obstal na Snežniku in Učki. Istra se je daleč na obzorju izgubljala v meglo.
Nenadoma je France, ki je pravkar z daljnogledom opazoval morje, vzkliknil: n Poglej, ladja se vidi!« Dal mi je daljnogled in pogledal sem proti Trstu. Dolgo sem motril gladino, toda ladje nisem opazil. »Ali jo vidiš?« me je vprašal France in se obrnil k meni. »Ne. Najbrž se je potopila,« sem odvrnil. »Ne norčuj se iz mene! Ali misliš, da sem imel privid?« je resno dejal in zopet prijel za daljnogled. Nisem vedel, ali naj mu verjamem ali ne. Ko pa mi je pojasnil, da nima namena ljudi vleči za nos, sem mu pač moral verjeti.
Stopil sem h kamnu in izvlekel iz skrinjice lepo ohranjeno knjigo in svinčnik. Prebral sem tistih nekaj imen in opomb, kar jih je bilo, in se tudi sam podpisal. Knjigo sem nato izročil Francetu, ki je medtem že pridno pospravljal, kar so nama dali s seboj. »In ker dobrim in koristnim zgledom rad sledim, sem sc njegovemu pridružil,« bi rekel Mlakar. To sem tudi storil. Franceta pa, ki je že po naravi pesniško navdahnjen, je vsa ta lepota tako prevzela, da je s polnimi usti začel kovati verze, katere je seveda vpisal tudi v knjigo. Dodal je še svoj podpis in bil nato takoj pripravljen na odhod. Svetoval mi je, naj bi jo mahnila kar naravnost navzdol. Predlog se mi ni zdel napačen. Pospravila sva knjigo, žigosala izkaznice in se dvignila, še enkrat sva se ozrla naokrog, se poslovila od morja in planin ter se spustila po pobočju. Skoraj tekla sva po strmini. Se majhen vzpon in dospela sva do grmičevja. Zopet je Slo navzdol. Prijemala sva se za veje in se tako hitro spuščala. France me je poklical. Skočil sem k njemu in presenečen obstal. Pred nama je rasel izza skal skoraj meter visok zlati klobuk (Liiium mar-tagon). Cvet je meril v premeru U—10 cm. Zivordeča barva venčnih listov se je prelivala v rumeno in tako delala videz zlate. Trvič v življenju sem videl ta lepi planinski cvet. Najraje bi ga vzel kar s seboj, toda vedel sem, da ne bi zdržal. Težko sem se ločil od njega. Nadaljevala sva pot še skozi borov gozdiček in v nekaj minutah sva bila na cesti.
Kar prehitro je minil ta izlet. Užil in videl sem mnogo lepega in zanimivega. Skoda pa, da Vremščica nima takega obiska, kot ga zasluži. Obiskovalcem Škocijanskim jam gotovo nc bo žal, če se bodo povzpeli na njen vrh.
Ljerka Godicl:
NA RADUHO
»Kaj si res že Cisto ob pamet, v tem vremenu iz Ljubljane na Raduho, po nekih neznanih poteh, pa še s to tvojo »kredenco« od herbarija na hrbtu in to zdajle — koncc maja tik pred izpiti, no, to si lahko izmisli res le takšnale Urška z dolgimi lasmi in kratko pametjo...« itd., itd. — to je bilo vse, kar sem zvedela od svojih, sicer dobrih planinskih tovarišev, ko sem jih prav ponižno povabila s seboj na res malo dolgo in, po vsej podobi, precej mokro pot. Začela sem namreč popisovati floro Raduhe, pa sem morala goro obiskovati precej pogosto in v enakomernih časovnih presledkih, da mi ni
567
kakšna rožica »ušla« — t. j., odcvetela. Kaj mi je torej drugega preostajalo, kot da sem naložila svoj tako nemarno ozmerjani in res malo zaboju podoben nahrbtnik na rame in sem se z mešanimi občutki odpravila sama na pot.
Ze na tramvajski postaji so mc poškropile debele deževne kaplje, ko pa sem končno sedela v kamniškem vlaku, je zunaj lilo po vseh predpisih. V vagonu je bilo mračno in v moji glavi je bilo polno neveselih misli. Ljudje so me pomilovalno opazovali, ko sem se klavrno naslanjala na svojo »krc-dencon in nisem hotela niti s kotom očesa poškiliti skozi okno. Ze v mraku smo se pripeljali v Kamnik. Po enournem kolovratenju v temi in dežju, po blatni, mokri cesti proti Stahovici, sem v prijazni kuhinji pri Erjavšku, ob skodelici vročega mleka, skušala dvigniti svoj življenjski optimizem na nor-malo in sem kmalu sladko zaspala v pričakovanju lepega, sončnega majskega dne. Se pred 4. uro zjutraj sem se odpravila na pot. Deževalo sicer ni, vendar težki črni oblaki so viseli nad dolino Črne in niso obetali nič dobrega. Jaz pa sem pozabila na vso včerajšnjo slabo voljo, na vse predsodke o samotnih pohodih in na črne oblake nad seboj. Brundala sem si pesmieo za pesmico, medtem ko sem jo urno ubirala proti »Jurčku«. Seveda je bilo veselje le kratkotrajno. Kaj kmalu je začelo liti iz oblakov, potem še grmeti in treskati, da je kar odmevalo od pobočij. Vdala sem se v usodo, privlekla na dan svojo pelerino in še vedno dobre volje nadaljevala pot. Od Stahovice do Luč preko Podvolovljeka je približno 5 ur. Ves čas ni niti za trenutek prenehalo liti, bliskati in grmeti, s planin so divjali hudourniki. No, moj življenjski optimizem je bil na višku, uživala sein v tej razdivjanosti prirode in v samoti — vso put nisem srečala niti ene žive duše. Na sedlu je bila gosta megla in pihal je leden veter, pomešan z dežjem. Ker sem hodila prvič po tej poti, sem morala poklicati na pomoč karto. Na cesti proti Lučam pa je bilo že tudi meni dovolj le mokre in mrzle lepote. Premočena do zadnje nitke sem razmišljala le še o vročem čaju in suhi obleki. V Lučah sem se pošteno posušila in ogrela. Pravili so mi, da je na Raduhi sneg in da sploh nima smisla riniti gor. Toda ker som trmasta in ker je okrog treh popoldne končno nekoliko manj padalo, sem se odpravila naprej. Od tu mi je bila pot dobro znana in še pred mrakom sem spet sušila svoje premočene kosti v prijazni koči na Loki. Seveda sem bila v koči edini gost in zato se mi je izredno dobro godilo. Spala sem menda pod desetimi odejami in ko sem se po odlično prespani noči izkopala iz njih, sem si trikrat pomela oči in Še nisem verjela, da bedim. Loka se je kopala v najlepšem majskem jutru — takšnem, kot ga more človek doživeti le zelo redko v planinah ali pa v sanjah. Lahko si predstavljate, da me je kar odneslo iz koče ...
Ali ste doživljali kdaj pomlad v planinahV Ce niste, obiščite enkrat zgodaj spomladi takole po dežju samotne koroške gore — katero koli — Olševo, Peco, Plešivec ali Kaduho in ne bo vam žal. Ce sc boste le malo potrudili, da jih doumete, vam bodo pripovedovale in razkazovale svoje lepote, da vam ne bo dolgčas niti za trenutek. Nekaj posebnega je v teh gorah, nekaj mogočnega, mrzlega in vseeno privlačnega. Mogoče so lakšne zato, ker stojijo tako osamljene.
Raduha ima sorazmerno dosti obiskovalcev, a pozna jo vendarle malokdo. Redke so tu poti, med njimi se širijo prostrana področja, kl so še prav taka, kot jih je ustvarila narava v tisočletjih. Tu dobimo še težko prehodne gozdove s podrtimi trohnečimi starimi debli, vmes so skale porasle z mahovi in drugim rastlinjem, ki se je naselilo na njih. Južno stran pokriva cclo morje ruševja, od koder je težko najti pot, vmes pa so skalni hrbti, grebeni, divje nagrmadene skale. Veličasten pa je pogled na njeno severno stran. Z vrha se spuščajo prepadne stene, visoke do 300 m, pod njimi pa so spet prijazne zelene dolinice, pašniki, alpske trate. Najbolj karakteristična pa je za Kaduho njena prostranost. Hodiš lahko ure ln ure, pa vedno odkriješ kaj novega, vedno kaj zanimivega. Vse okrog pa tišina.
Tistega lepega pomladnega jutra sem se počasi, prav počasi pomikala proti vrhu. Vsa priroda je bila umita in kot prerojena. Vsaka biljka se je lesketala v tisočerih drobnih kapljicah, s skal so me pozdravljali celi šopi
568
zlatorumenih jegijičev, v skritih snežnih kotanjicah so kimali tisočeri zvončki drobnih soidanele, zgodnje vrste encijanov, vetrnice, petoprstniki... Kar nisem mogla naprej. Pa kaj bi popisovala. Moja beseda je okorna; prave lepote je možno le doživeti, popisali jih zna le umetnik. Na vrhu so krasili skale drobni cvetki kamenokrasa in živobarvne preproge Wulfenovega jegliča. Z vrha je prekrasen razgled. Savinjska dolina, Savinjske Alpe, naša Koroška — vse ti leži kot na dlani, v daljavi pa pozdravljajo vrhovi Julijcev, Karavank, Visokih Tur, Pohorja ...
Stene Raduhe so bile še mračne in neprijazne, Grohat se je komaj začel prebujati — bil je to čudovit kontrast napram sončni, pisani alpski trati na južnem pobočju. Zamikale so me te mrzle, temne stene in začela sem se spuščati po krasno speljani, a meni še neznani poti skozi stene na Grohat. Fo žlebovih so ležale še debele plasti snega in rastlinice so se tu šele prebujale iz zimskega spanja. Zavedala sem se, da je pot preko izredno strmih snežisč za osamljenega popotnika nekoliko nevarna, vendar- me jc z neznano silo vleklo naprej. Bližina nevarnosti mi je vlivala do Raduhe le še večje spoštovanje in občudovanje. Nepopisno sem uživala — jaz revna, drobna pikica tako sama sredi mogočne mračne stene Raduhe. Ko sem prilezla dol, se je Grohat že kopal v soncu. Čudovit pogled; kot v pravljici. Nekaj že nekoliko razpadlih pastirskih koč, obdanih od prijazne trate, rumene od samih pogačic. Okrog koč nekaj mogočnih, starih macesnov in smrek, tilt nad njimi pa divje nametane skale, ki so kdo ve kdaj prihrumele z vrhov. Od nekod je prihajalo močno šumenje vode, sicer pa je le kakšen samoten ptič rušil neizmerno tišino. Pregledovala sem teren, nabirala material, moj herbarlj se je vedno bolj redil. Zuborenje vode se je slišalo vedno bliže in glej — kar obstala sem. Izpod velike skale je' drla močna voda, tekla le nekaj metrov kot živahen potoček kar preko trave in izginjala v mogočnem curku spet nekam pod zemljo. Ko sem prišla pozneje v Ljubljano, sem pripovedovala ljudem, ki dobro poznajo Raduho, o čudoviti vodi na Grohatu, pa so me vsi gledali prav začudeno. Toda voda se pojavi verjetno le ob izredno močnih nalivih, kot sem ga jaz doživela prejšnji dan. Tudi ob rrfbjih številnih poznejših obiskih Raduhe in Grohata sem našla na tem mestu le prijazno zeleno trato, samo mogoče nekoliko bolj močvirnat teren. Ves dan sem še stikala za novimi rastlinami po Grohatu, obrobnih pobočjih, po grušču in ob vznožju sten. Proti večeru pa sem se po običajni poti preko Dure vrnila v kočo na Loki. Sc en cel dan sem se klatila po pobočjih Raduhe, Lancžcvega vrha, po planinah Arti, Javorju in po samotah proti Beli Peči. Z nabranim materialom se mi jc mudilo v Ljubljano, vendar si nisem mogla kaj, da ne bi še enkrat pohitela na vrh — bilo je spet takšno čudovito jutro. Potem pa sem se hitro odpravila v dolino in preko Podvolovljeka spet v Kamnik. Pot se jc vlekla in nahrbtnik je bil težak in ta nesrečni »kamničan«, ki vozi hitro ravno takrat, ko je najmanj treba, mi jo je popihal tik pred nosom. Bil je to zadnji vlak, ki pelje iz Kamnika že pred peto uro popoldne. Ker sem bila z denarjem precej na koncu, mi ni preostajalo nič drugega, kot vzeti pot pod noge in premeriti še 23 km. No, sem razmišljala, klavrn začetek in še bolj »turoben« konec, vmes pa takšni prekrasni dnevi. Pravzaprav si nisem bila čisto na jasnem, kdaj in kako bom prišla v Ljubljano. Tedaj pa se je zgodilo nekaj tako imenitnega, da kar nisem mogla verjeti. Frvi avto, ki je pripeljal mimo, me je naložil in pripeljal tik pred stanovanje. Nagajivi kamničan pa je prisopihal čele četrt ure za menoj v Ljubljano. Tako se je srečno končal moj prvi samotni pohod na Raduho, sledila jih je še cela vrsta.
Titova štafeta. Tudi letos je Planinska zveza Jugoslavije organizirala planinsko štafeto, ki Je pernesla našemu dragemu maršalu za njegov rojstni dan iskrene čestitke vseh planinuev. Štafeta je tekla IXI vseli veftiih vrhovih bratskih republik. Pričela Je 1. II. t. 1. na Titovem vrhu, dni" 28. TT. krenila v Črno goro, nato 0. 111. prešla na Hrvaško, dne 25. ITI. pa so j 11 na Snežniku prevzeli že slovenski planinci. Od tu je štafeta krenila preko Trojtce-Kožljcka in .Tavornika v Postojno, kjer je štafeto slovesno sprejelo ecu 300 ljudi. Od 'ara jc Sla preko Nanosa-Javor-nika in Hleviških planin v Idrijo, nato pa skozi Cerkno na Blegaš, kjer se je priključila štafeta planincev lz Trsta. Njihova pot je držala iz Sežane na Trstelj-v Novo Gorico, preko Katarine po grebenu Trnovskega gozda na Caven in preko Go-ijakov. z Blegaša je štafeta nadaljevala pot preko Starega vrha na Lubnik skozi Skofjo Loko, kjer se je vršil miting s 1500 udeleženci in preko Jošta v Kranj, kjer je bil štafeti prirejen zopet slovesen sprejem ob udeležbi ca 2500 ljtidi. Smer je nato držalu po dolini Kokre na Grintovec, preko Skute na Kamniško sedlo, nato preko Planjave na Korošico, dalje preko Dleskovca v Gornji grad. skozi Trojane v Trbovlje, čez Mrzlico na Smohor, skozi Laško v "Celje in na Boč, od tam pa na Ravno goro, kjer je bila 8. IV. izvršena zelo slovesna predaja štafetne palice hrvaškim planincem. Sprejema se je udeležilo več sto planincev, zlasti pa šolska mladina, predstavnik PSH in PZS in domačega društva.
Gorenjski priključek štafete je šel z vrha Jalovca, skozi Tamar v Kranjsko goro, na Srednji vrh, na Jesenice, dalje preko Črnega vrha na Javorniško planino, na Valvasorjev dom, čez Begunjščico na Zelenico in od tod v Tržič. Od tu pa preko Storžlča v Kranj, kjer se je združila z glavno štafeto. Koroško - štajerski priključek je šel s Teče preko Pohorja in od lam na Boč, kjer se je združila z glavno štafeto.
Slovenske štafetne smeri so bile dolge preko 1100 km ir. je v njih sodelovalo II planinskih društev s 163 nosilci štafetne palice in preko 400 spaemljcva'ei. Slovesnih predaj je bilo 21 s povprečno udeležbo 1500 ljudi. Nosilce štafete so med potjo motili nalivi In snežni mete-ži, obstajala pa ;e tudi nevarnost plazov.
Vse republiške planinske zveze so razen glavne, organizirale še nekoliko lokalnih štafet, ki so bile priključene na glavno štafeto. Na BlegaSu je bila priključena tudi štafeta slovenskih planincev iz Trsta.
Stafctno palico je predal tov. Titu tov. Cvetko Ivanov, podpredsednik Planinske zveze Makedonije. Rtaletna palica je bila izdelana v Skoplju.
Pri prenosu Štafetne palice je bilo skupno udeleženih 131 planinskih društev. Nosilci štafetne palice so skupno prehodili
okrog 8370 km, od tega okoli 1050 km na smučeh. Slovesnih sprejemov je b:lo 419 s povprečno 950 udeleženci.
Ekipo 16 planince, ki je dne 31. I. t. 1. krenila iz Doma na Popovi Sapki na Titov vrh, je zalotil snežni plaz in jih 13 popolnoma podsul. Medtem ko so jih 11 rešili. 3ta Ivan Hadži Zafirov iz Skoplja in nime Jovanovski iz Tetova izgubila življenje pod plazom. S pomočjo .TT.A so ju našli šele 11. ti 1. i.
Štafeta je nato 23. IV. prestopila mejo Bosne In Hercegovine 'm potovala po bosanskih in hercegovskih gorah, nato pa dne 0. V. zopet krenila v Srbijo L. R.
Disciplinska komisija PZS je pud predsedstvom Zinauerja Milana ob sodelovanju Fetlha Mirka in Godca Rupka kot članov komisije ter Skok Silve kot za-pisnikarlce v navzočnosti disciplinskega tožilca Dekleve Janka ter v odsotnosti disciplinskega obtoženca Blnžeja Antona, po obtožb disciplinskega tožilca z dne 17. V. 1954 D 1/54-3 v disciplinski zadevi zoper Blnžeja Antona po opravljeni disciplinski obravnavi dne 26. v. 1954 razsodilo:
Disciplinski obtoženec Blažej Anton, član TD Jesenice in upravnega odbora PZS. stanujoč na Jesenicah. Je kriv, da Je namerno rušil ugled planinske organizacije s tem, da je v poletju 1953 priobčil svoj članek »Hodil po zemlji sem rodni« v celovškem kulturno-političnem glasilu =Naš tednik — Kronika«, ki je znano po svoj: pro ti jugoslovanski usmerjenosti.
S tem je zakrivil disciplinski prekršek po čl. 2 t. i disciplinskega pravilnika in se v smislu čl. 6 odst. i toč. 5 v zvezi z odst. II istega člena cit. disciplinskega pravilnika kaznuje s trajno izključitvijo iz članstva.
Ta disciplinska kazen se v smislu čl. C 3. odst. disciplinskega pravilnika objavi v rlaninskem Vest.niku.
Razlogi. Ker Blažej Anton kljub izkazanemu vabilu ni prišel na disciplinsko obravnavo, je disciplinska komisija ob danih pogojih splošnih načel disciplinskega postopka razpravljala in odločila v njegovi odsotnosti.
V Celovcu izhajajoče kulturno-politično glasilo »Naž tednik — Kronika- je znano po svojih žolčnih napadih na vse pridobitve narodnoosvobodilne borbe in na naš sodobni k socializmu stremeči družbeni red — skratka orientirano je izrazito proti-jugoslovansko. v tem glasilu je disciplinski obtoženec Plaže j Anion pod svojim, polnim naslovom priobčil sestavek »Hodil po zemlji seru rodni« in je cit. glasilo ta njegov sestavek priobčilo dne 13. VIII 1953 v svoji 33. številki.
Disciplinski obtoženec priznava očitamo mu dejanje, zanika pa vsako knvdo in v svojem zagovoru pravi, da mu politična linija tega glasila ni bila znana. Kot koroški rojak je resda v letu 1953 obiskal svojo rodno koroško deželo in svoje vtise
570
s top,a potovanja nanizal v cit. članku, vendar v podkrepitev svojega zagovora navaja daje, da se tudi oli tej priložnosti, kakor tudi nikoli poprej ni zanimal za jJolrtične razmere na Koroškem, zlasti pa da sploh ni vedel, da so nekateri na Koroškem v slovenskem jeziku izhajajoči listi nam nasprotni, sicer pa ob zaključku svojega zagovora zatrjuje, da se za politiko kot tako niti v domovini sami sploh ne zanuna.
Obtožencev zagovor pa je jalov, izvit iz trte, povsem neprepričevalcn tn sam na sebi docela neverjeten,
Disciplinska komisija ugotavlja, da je disciplinski obtoženec moral že po prvi svetovni vojni, po nesrečnem plebiscitu za koroške Slovence, kol zaveden Slovenec zapustiti Koroško ln se je nato naselil na Jesenicah — torej v neposredni bližini Koroške • -, kjer si Je ustvaril svojo eksistenco. imei Je tudi svojo lastno tiskarno do Ifta 1346. ko mu je bila nacionalizirana. v času okupaciji' je stmpatiziral z narodnoosvobodilnim gibanjem. Zc spričo teh nespornih ugotovitev zveni njegov zagovor, da mu politična situacija med Slovenci pred drugo svetovno vojno in v času okupacije na Koroškem ne bi bila znana, doka, neverjetna.
Prav tako je nemogoče verjeti obtožencu, da sc kot zaveden koroški rojak — za kakršnega se sam šteje — tudi po osvoboditvi ne bi bil seznanil z razmerami na Koroškem, katero smo po zaslugi za-padnih i m peri a listo v in meäetarja Sovjetske zveze izgubili — ter Je to dejstvo, tako meč naprednimi Slovenci na Koroškem, še bolj pa seveda v naši državi, rodilo ogorčene proteste. Po mnenju disci-pl nske komisije ne more biti med nami količkaj zavednega državljana, ki mu situacija razmer na Koroškem vsaj ob tej priložnosti ne bi bila postala očita.
Naravnost naivno zveni nadaljnja ob-toženčeva trditev, 'da bi v našem dnevnem časopisju Borlii in Slovenskem poročevalcu eitel in se zanimal samo za športno rubriko in je tedaj po mnenju disciplinske komisije izključeno, da nc bi obtoženec pn tem kdaj koli opazil vsaj enega izmed številnih člankov, ki že od osvoboditve dalje opisujejo politične razmere med Slovenci in ustrezno opredeljujejo njihova glasila na Koroškem, ki Je r.ujno moral pritegniti njegovo pozornost. Prav gotovo — meni disciplinska komisija — pa si je moral obtoženec o teh razmerah ustvariti vsaj pravo sliko cb bivanju na Koroškem v letu 1953. Pred tem je bil zadnjič na Koroškem v 1. 1fi43.
Po vsem tem jc tedaj nujen edinole naslednji zaključek. Obtoženec je vsekakor moral poz-nati politične razmere ln opredeljenost slovenskega živita in njihovih glasil na Koroškem. Vse to pa ga ni motilo, da nc bi priobčil uvodoma omenjenega članka v že cit. glasilu, glede katerega je moral vedeti, da ga tiska tista Mohorjeva družba v Celovcu, katere politična opredelitev je bila znana že slehernemu naprednemu Slovencu zaradi znanega odnosa ilo naše Mohorjeve družbe v Celju. Ce že tega ni vedel pa je moral vsaj domnevali politično barvo časopisja, ki ga tiska le-ta tiskarna. Sicer pa je bila njegova dolžnost, da bi se kol član upravnega odbora P71R prej informiral o situaciji in bi mu upravni odbor dal vsa
potrebna pojasnila In napotke, česar pa kot »apolitičen« človek seveda ni storil.
Za obdolženčevo ravnanje Je značilno tudi lo, da Je takoj po objavi dal registrirati svoj članek na ljubljanski univerzi, ni pa sodil za potrebno, da bi o tem obvesti' upravni odbor PZS, in lega ni storil tudi potem, ko je zaznal za svojo ■polomijo*, kakor označuje svoje dejanje obdolženec sam, ker mu pač tega njegova klerikalna usmerjenost ni veleva'a
Po vsem izvedenem sodi disciplinska .-tomisija za dokazano, da je obdolženec Sloril v dispozitivu sklepa opisano dejanje, ki vsebuje vse zakonite znake d sei-piinskega prekrška po čl. 2 t. 1 disciplinskega pravilniku, sprejetega na skupščini PZS dne 4. IV. 1954.
Pri odmeri kazni Je sodišče upoštevalo kot olajšilno obdolženčevo dolgoletno delo v planinskih organizacijah, kot oble-zilno pa, da je inkriminirano dejanje storil kot Član upravnega odbora PZS, nadalje politično škodo, ki Jo je obtoženec povzročil s svojim dejanjem iri pa težino njegovega dejanja.
Ulede na to Je disciplinska komisija izrekla kazen, kakor je razvidna iz dispo-zitiva sklepu.
Vsi ostali izreki sklepa temelje na cit. predpisih.
Zcper ta sklep je dopustna pritožba na Upravni odbor PZS, ki jo jc vložiti v 15 dneh po prejemu sklepa pri podpisani disciplinski komisiji. — Sklep je postal pravomw~.cn.
Izključitev tov. Jersin.i Štefana iz PD Rateče. Disciplinsko sodišče PD Kateče-Plan ca Je zaradi nevestnega dela ln zlorabe odborniškegu položaja izključilo iz svojega društva tov. Jeršina Štefana, blagajnika lil administratorja društva. Odločba je pravomočna.
PD »Univerza« je priredilo v letošnji zimski sezoni več zelo uspelih tečajev Od 2U. februarja do 28. februarja t. 1. je bn smučarski tečaj na Krvavcu. Udeležilo se ga je 35 .študentov - planincev in planink. Krasno vreme je omogočilo tečalnlkom. da so temeljito izkoristil razpoložljive dneve. Pod vodstvom smučarskega učitelja F akin a. Dadjure in PrinčMa so obdelali osnovo in nadaljevalno šolo smučanja. Izvedli so tudi r.ekaj krajših izletov. Ob večerih pa so bila poučna in zanimiva predavanja o opremi, snegu, mazanju in zgodovini smučanja. Na svoj račun so prišli tako začetniki kot boJjK smučarji, saj so bili s tečajem vsi zadovoljni Tečaja se je na povabilo društva udeležil tudi en član planinskega študentskega društva iz Zagreba.
Od 14. do 28. februarja je društvo priredilo zimsko - alpinistični tečaj v Krnici za člane PD »Htanj« Ln Tel.n. vis šole iz Beograda. Poleg praktičnih vaj v snegu m ledu pod Prisojnikom, ureilavanj o osnovah zimske alpinistlke ln visokogorskega smučanja ter reševanja ponesrečenca so tečajniki izvedli dva pristopa na Mojstrovko ln na Prisojnik. Tečaja' se Je udeležilo 17 študentov 1n ga je uspešno vodil tov. Kumik Albin.
Zimsko-alpinistični tečaj AO Univerza pa je bil od 10. do 17. aprila na Korošici. Tečaja se je udeležilo 13 članov in pripravnikov odseka ter drugih društev. Tečajniki so bili razdeljeni v dve skupini pod vostvom alpinistov tov. Antonova
571
Nikola In Preložnika Slavka. Skupno so izvršili več vzponov in smučarskih lzlelov na Ojstrico, Planjavo, Vršiče, Deske, Veliki vrh in Dedca. AO društva je tako usposobil nove člane za zimske vzpone in pridobil nekaj nadarjenih planincev, ki imajo V3e možnosti, da se razvijejo v dobre alpiniste.
rinančna sredstva so delno prispevali tečajniki sami in društvo, podprl pa jih je izdatno Akademski šposrtn: odbor pri Zvez: študentov Jugoslavije. Akademskemu športnemu odboru, ki kaže popolno razumevanje za razcvet planinstva na univerzi in visokih šolah, Izreka odbor PD Univerza najtoplejšo zahvalo!
I'lezalna Sola AO Univerza. Pod vodstvom Antonova in drugih članov odseka ;e AO Univerza prired i jile/alno Šolo na Tturncu pod Grmado pri Ljubljani. Sola je bila v maju in juniju dvrtkrat leden-sko. Obiskovalo j» je povprečno 10 mladih planincev. 20. junija je bil izlet v Kki Vintgar, kjer so udeleženci šole ves dan vadili 28. in 27 junija pa Je bil zaključek na Kamniškem sedlu. Oh tej priložnosti so udeleženci šole pod vodstvom članov odseka izvršili 16 plezalnih vzponov v stenah Planjave in Brane, preplezane so bile smeri: Okno, centralna-Belačeva, X in Y, Jugova poč, Bruiškov kamin (vse Jug. zali. stena Planjave) in steber Brane. Nekateri 30 v dveh rlneh izvršili kar trt vzpone, bilo pa je skupno 13 udeležencev. Namen šole Jc bil dosežen in bo AO pridobil zopet nekaj novih, mladih in nadarjenih alpinistov. Za izopolnitcv in pripravo absolventov plezalne šole ter članov odseka na alpinistični tabor v Vratih pa bo PDU priredil oil 5. do 10. Julija plezalni tečaj na Okrešlju, na katerega je društvo povabilo tudi zagrebške študente alpiniste.
-vi.
Tečaj reševalne postaje Jesenice. Od
28. do 30. V. t. 1. se Je vršil na Vršiču v pobočju Mojstrovke tečaj reševalne postaje Jesenice, katerega se je udeležilo 15 tečajnikov. Tečaj Je imel predvsem namen usposobiti vsakega poedinesa reševalca v upravljanju z Mariner reševalno napravo ,u G r;j i n mger jevta sedežem. Na tečaju je bilo ugotovljeno, da vsi. reševalci še nimajo tistega znanja, ki je potrebno za manevriranje s temi reševalnimi napravami, da p.'- kažejo za to veliko voljo. Postaja bo s te vrste tečaji šc nadaljevala.
F.nak tečaj je že dvakrat izvedla reševalna postaja Kranj, enega pa tudi postaja Tržič.
Tabor koroških planincev na Pleäivcu.
Planinsko delovanje na Koroškem se je nekaj let po ustanovitvi SPD in sicer ob začetku tega stoletja prav nadobudno zastavilo iz Zilje :n se sprva osredotočilo v Beljaku, pozneje v celovcu. Bili so to - rahli začetki, (vsa slovenska Koroška) ozemlje razsežno, sredstva slabotna. Pa že te skromne začetke je ustavila prva svetovna vojna. Po vojni pa se naše planinstvo ni moglo več obuditi v onem delil kjer se je začelo, to Je V Ziljstei in Kanalski dolini. Samo začasno se je oživi o na plebiscitnem ozemlju s središči v Borovllah (Božanska podružnica), v Ve-likoveu (Belska podružnica) in v Pliberku (Mežiška podružnica). Edino poslednji podružnici je bilo usojeno nadaljevati tudi po nesrečnem plebiscitu svoje delo, v kolikor se Je to nanašalo na Mežiško do-
lino, samo sedež se Je prenesel v Prcvalje. To delovanje je bilo zelo plodno in iz novega središča se Je vtsokogordc ob Meži odpiralo širokemu turizmu. Planinstvo je tudi v tem važnem predelu naše severne meje zajelo široke množice, da ;e nastala potreba članstvo združiti v novih društvih: Mežica, Zerjav-Cma, začasno Dravograd, sodi.j Ravne na Koroškem.
V okviru jubileja slovenskega planinstva so tudi planinci ub Mež.i sklenili praznovati 35-letmco delovanja PD Pre-valje s posebno manifestacijo poti imenom »Tabor koroških planincev« na Pleäivcu (UršlJi gori) dne 18. julija t. 1. Sedaj, ko je lo slavje odšumeio, moremo ugotoviti, da je bilo koristno napraviti pregled deia ;in zbrati sile za nadaljnje delovanje. Tre-gled dela se je javnosti predložil v posebni publikaciji, nazvani »Tabor koroških planincev na Plešivcu«, lei se je tik pred proslavo razposlala z vabili.
Omenjena publikacija ima inseratni del, ki daje vsaj delno pregled o bogatem Industrijskem, trgovskem ln obrtnem delovanju okoli pleštvca, obenem pa je Izdatni prispevek inseratov omogočil, da se je planinski dom na vrhu temeljito obnovil. Tudi čisti dohodek »taboras se bo porabil za potrebno notranjo obnovitev.
Tri letošnjem neprestanem deževju so prireditelji s tesnobo pričakovali dam »tabora=. Ali bodo velike in drage priprave prinesle zaželeno korist? Pa ravno odločilna dva dneva je napravilo mračno nebo izjemo: vedro in jasno je žarel Ple-šivec v 3or.cu in vabil hrlbolazce od blizu ln daleč. Kako priljubljena gorska postojanka Je ta Prežihovn Gora, je pokazal že obisk na predvečer: okoli 40u turistov se je zbralo na vrhu, med temi četa vojske iz Dravograda, ki je pomagala spraviti v to višino težke priprave za umetno razsvetljavo ProHloi-ni planinski dom Je bil kar pretesen, da bi V hladni noči sprejel pod streho to množico-, pa godba železar-jev Z Raven je gostom krajšala dolgo noč. Vrh Plešivca jc žarel, številne kresove su žgala okoliška planinska društva, rakete so švigale v nočno nebo umetni ogenj Je vso to osvetljavo še stopnjeval.
Od zgodnjih jutranjih ur so začele prihajati trume planincev, ki so v slikovitih gručah posejale travnato vrSino ln I/J vale. Širni "razgled na vse strani. Do začetka proslave ob 9. uri se je zbralo i:i vrhu gotovo do 1090 ali še več planincev. Partizanska koračnica je zvabila to množico k planinskemu domu. Z balkona prvega nadstropja je predsednik prevalj-sket-a drušlva tov. Pernuž pozdravljal vse prisotne, oosebej pa še našo vojsko, zastopnike Ž veze (tov. prosenc in Dekleva), Slov. plan. društvo Ce'ovec (ing. Danilo Kuper), Matice - Ljubljana (tov. Marsel), Maribor (Ing. Degen). Celje, Velenje, Šoštanj, Slov. Gradec (tov. Grmovšek). zastopnike okrajev Slov. Gradec ln Šoštanj ter Zveze borcev Slov. Gradec, Ravne, prevalje Slavnostni govornik dr. Dušan Senčar zaradi bolchnosti ni mogel prispeti; mesto njega je o začetkih in razvoju planinstva v Mežiški dolini govoril tov. Karel Dobei-šek, ki le bil prvi načelnik društva na Prevaljah. Za tem pa so se vrstili prijavljeni zastopniki, ki so prinašali najboljša voščila, vsi živahno pozdravljeni od poslušalcev. Tov. prosenc je od zveze prinesel priznavalne diplome
572
HS*
Koča na Prehodavuih (2050 m)
Foto; F. Premru
za tovariša dr. Dušana Senčarja in Fr. Telcerja. Tng. Kuper to. Celovca jc ob splošnem odobravanju poudarjal, da iiočejo slovenski planinci onstran meje na Koroškem vzdrževati tesne zveze s planinci matičnega naroda, olienem pa tvoriti most od na Je o a do avstrijskega planinstva. Iskreno so navzoči v/.kHkali ožjemu rojaku Marselu, kl je spregovoril nekaj lepih besed v zaščito planinske evcfcanc, katero Je nekdaj še sam pomagal gojiti na Plešivcu. Za jedilnico plan. doma je izročil krasno sliko Jalovca, darilo pn Mattea-T.jubljana, Pozdravne besede so le spregovorili zastopniki Maribora. Zveze barecv ln predsednik OLO SoStan.1. Posebej je treba omeniti, da je predsednik Pcrnuš prav prisrčno pozdravil šele med proslavo na vrh došlega najstarejšega planinca, pred-sodnika pd Slov. Gradec tov. Grmovška.
Nato pa se Je slavnostno izvršilo odkritje spominske plošče v zadnji vojni padflh planincev. Od ravenskih železarjev okusno izdelana napisna plošča je •/. ror-skim cepinom pritrjena na pročelju planinskega dom .t še zastrla s trobojnico, ko je zastopnik OLO Slovenj Gradec in poslanec Jari/.vkovič v klenih stavkih orisal težke žrtve, ki so jih doprinesli Številni planinci v borbah za ta naš lepi planinski svet in izročil spominsko ploščo v varstvo PD Prevalje. Postrojena četa vojske je oddala tri salve. Ko se je plošča odgrnlla, je slovesno zadonela državna himna. Za-fitopnik! Zveze borcev Slov. Gradec, Ravne in Prevalje so pred ploščo položili venec gorskega zeienja.
Predsednik Pernuš Je nato prečital imena onih, katerim so pos«mezna društva sklenila izreči priznanje za zaslužno pla-nnsko delovanje in izročiti okusno izdelane znake. Teh odlikovancev ima PD Prevalje 19 (med temi preds. OLO Slov. Gradec tov. Skerlovntk in predsednik PD Slov. Gradec tov. Grmovšek), PD .Mežica 10, PD 2erjav » in PD Ravne S. Vsa ta priznanja so bila skrbno pretehtana in podeljena za požrtvovalno delo. O tem pričajo planinske postojanke v Mežiški dolini ter nesebično delo pri gorsko-reše-valni službi in alpinizmu.
Iskren odmev je našel predlog predsednika, da se odpošlje pozdravni brzojav največjemu sinu jugosl. planin, maršalu Titu, pod čigar vodstvom se je nam ohranil tudi ta prelepi svet.
Ko se je predsednik domačega društva končno zahvalil vsem planincem za udeležbo, posebej še voj3ki, godbi in Korošcem ter jim želel prijetno bivanje, se je začela prosta zabava. Godba je svirala za ples, večina navzočih pa je uživala krasen razgled. Mnogi med njimi so obujali oselme spomine risi nedavne osvobodilne borbe. Koliko iztegnjenih rok je bilo videti, ki so kazale na kraje junaškega udejstvovanja.
Vsa prireditev je od začetka do konca potekala veličastno in harmonično brez najmanjšega incidenta. Pripravljeni so bili gorski reševalci pod vodstvom tov. 'lelcerja, sanitetna ekipa na čelu z zdravnikom dr, Davorinom Flisom. Na splošno zadovoljstvo pa jim ni bilo treba stopiti V akcijo.	dr. R.
Otvoritve Zasavske planinske koče na Prehodavcih (2«50 m) se je udeležilo nad 150 zasavskih planincev ter številni zastopniki raznih gorenjskih društev ln PZS. Zbrane planince je nagovoril predsednik gradbenega odbora tov. Bercič, ki je tudi podal historlat postojanke, med drugim pa so čestitati zasavskim društvom k doseženemu uspehu tov. Tone Cučer za PZS, tov. Uroš 2upančič za Komisijo za planinska pota pri PZS, tov. Mazl za TD Ljubljana-matica in lov. Jaka Cop ml. za PD Jesenice. Pevski zbor PD Zagorje je odpel nekaj lepih planinskih pesini.
Za Kočo na Prehodavcih je dal idejo tov. Ante Deg, uresničila pa so jo PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Doi pri Hrastniku, Kum, Trbovlje in rtadeče. Koča stoji le pol ure od jxrU Hriharice — Sedmera Jezera, ki se odcepi pri III, Triglavskem jezeru. Pot je dobro markirana. Do prave veljave pa bo prišla šele naslednje leto, ko bo speljana pot iz Doldča okoli Ka-njavca na Pnehodavce.
Koča stoji na mestu, kjer je nekoč stal Italijanski vojaški objekt. Ima precejšnjo jedilnico in kuhinjo, nad vsemi prostori pa je skupno ležišče, ki bo v glavni letni sezoni, ko so vse triglavske postojanke prenatrpane 3 planinci, sprejelo lahko lepo število gostov. Das i so h gradnji te postojanke delovni kolektivi raznih podjetij, OT.O T i,ovije, P7IR n ostali prispevali lepe zneske, vendar moramo predvsem pohvali-ti zasavska planinska društva, k; so k gradnji prispevala
573
veliko prostovoljnih delovnih ur. Hkrati pa nam Je to tudi prepričljiv dokaz, kaj se vse lahko napravi z vzajemno pomočjo zavednih planincev.
Planinski dan PD nol pri Hrastniku. Dne 8. v 111. t. ]. je mlado PD Dol pri Hrastniku organiziralo skupinski izlet k svoji začasni planinski postojanki »Na Goreli* in ■/. raznimi kulturnimi točkami ob spremljavi godbe proslavilo prvo leto svojca cilis'toja. Po oficialncm delu proslave se je razvila prosta zabava.
r. Planinski teden fU Hrastnik. PD Hrastnik je v času od 15. do 2D VDI, 1.1. Izvedlo svoj I. planinski teden z zelo pesti im sporedom. Dne 15. VIII. so priredili na Kal množični izlet, združen z Izletom mladine okraja Trbovlje in s tem o tvorih planinski teden. Sodelovali so se Kodira na pihala Svobode I Hrastnik, mladinska godba iz Trbovelj, mladinski pevski zbor iz Zagorja, TVD Partizan okraja Trbovlje, center predvoja&ke vzgoje, mladi s as lie i ter Aeroklub Iz Trbovelj in Zagorja z nastopom motornih modelöv. V naslednjih dneh so predvajali planinske filme iTi izvedl: vrsto skioptičnih predavanj v kino dvorani rudnika in v kino dvoianl Svobode H v Hrastniku, nato pa uprizorili opereto »Planinska roža- na vrtu pri Logarju na hribu. Dne 21. vol t. 1. so se r.ato z avtobusi odpeljali v Bohinj in v Trento, od kjer so se Se ponoči podali na otvoritev Zasavske planinske koče na Prchodavcih. ki je bta otvorjena v nedeljo dne 22. VIII. t. 1. dopoldni-.
Otvoritev kof-r na Črni prsti (1811 m). Kočo na Orni prsti so planinci že dolgo pogrevali, saj tvori močno vez v tisk verigi Lubnlk—Ratitovec—Petrovo brdo— Hodiva Vogel Komna Triglav. Gradnje koče se je najprej lotilo PD Bohinj, dogradilo pa jo Je rrrladki in marljivo PD Most na soči. ki jo je dne 29. Vili. t. 1. izročilo svojemu namenu. Pri otvoritvi so bili navzoči številni planinci iz Tolmina, Bovin, Kobarida, Kopra, Nove Gorice, Jesenic, Hadovij.ee in Ljubljane, zelo številna pa Je bila mladina PD Most na Soči. Kako pa tudi ne, saj tvori članstvo PD
Most na Soči izključno le mladina. Na otvoritev je tudi prišel ln vse zbrane planince pozdravil v njemu lastnem šegavem ■nagovoru v vezanih besedah znani planinski poet lov Zorzut Ludvik ta Kanala, ki je za svoja izvajanja žel pri vseh navdušeno priznanje.
Za planinsko postojanko so adaptirali bivši italijanski vojaški objekt, ki sioii le nekaj metrov pod vrhom Cue prsti, koča (je sicer skromna, vendar pa udobna in bo v njej lahko prenočevalo 24 oseb. Sicer te ni povsem gotova, vendar pa že na razpolaga planincem. Iz Črne prsti, ki Tina zelo iMJKato planinsko floro, je edinstven razgled.
K dograditvi te prepotrebne planinske postojanke PD Most na Soči iskreno čestitamo. zlasti pa njegovemu predsedniku tov. M er Viču Francetu in njegovima sodelavcema tov. Pavšiču Alojziju m Rožiču Evgenu,
Žalna komemoracija za pok. dr. Kle-metiloiu .lugum v Vratih, v nedeljo IS. VIII. t. 1. dopoldne so alpinisti dostojno počastili spomin dr. IClementa Juga, ki se je pred 3(J leti smrtno ponesrečil v Triglavski severni steni, žalne slovesnosti, ki se je zaradi dežja v rili a v Aljaževem •lomu pred ryegovo sliko, so se udeležili zastopniki PZS s predsednikom Fcdorjem Koširjem na čelu. podpredsednik izvršnega sveta LRS tov. dr. Marjan Brc cel j. Jugov soplczalec tov. Volkar, alpinisti SP» 'irst tri zastopniki ostalih alpinističnih odsekov.
Spominski nagovor je Imel podpredsednik PZS in načelnik Komisije za alpinizem tov. Tone Ručer, pevske točke pa Je Izvedel alpinistični odsek iz Tržiča. Venca sta položila PZS in AO Kamnik.
Smrt zaslužnega koroškega planinca Janeza Mllonlga. Koma; smo v štev. B Pl. Veslnika čitaJi sporočilo o slovesni Izročitvi planinskega odlikovanja - časl-neg.i srebrnega planinskega znaka — 84-letnemu zavednemu koroškemu rojaku in planincu tov. Janezu Mllonigu, p. d. Korenu v Zatiomcu. že je prinesel »Slovenski Vestnik«, glasilo slovenske Koroške, dne 9. VII. I. 1. žalostno novico, da jc preminili pn svojem sinu v Maloščah.
Na njegovi zadnji poti dne 4. julja t. 1. ga je spremila ogromna množica iz bližnje in daljne okolice. Ob pogrebnih slovesnostih so bili domala zastopani vsi kraji Slovenske Koroške. Ob odprtem grobu se je poslovil ofl pokojnika kot Zahomčan in v imenu Slov. planinskega društva v Celovcu tov. tir. Franci Zwitter ln se mu zahvalil za vse Izvršeno delo v slovenskem planinstvu na Koroškem. Na svežo gomilo sta med drugimi položila venca s traki v narodnih barvah Slovensko planinsko drufitvo v Celovcu in Planinska zveza Slovenije.
Planinski tabor na Nanosu. Dne 7. in a. vm. t. 1. je PD Postojna priredilo na Nanosu dobro obiskan planinski tabor, katerega so se udeležili predvsem planinci primorskih PD. Zal so manjkali planinci iz Trsta in Kopra.
Tabor je otvoril propagandist PD Postojna tov. Lokovšek, ki je v kratkih besedah orisal zgodovino Vojkove koče na Nanosu in velike zasluge tov. Ela Gar-zarollija pri tej gradnji. Naglasil Je, da obhaja ta koča danes 5-Ietnico, društvo samo pa S-letnico svojega obstoja, v svoji
574
Planinsko zavetišče na Nanosu
sredi jc poleg ostalih zastopnikov pozdravil tudi "brata kraškega heroja rremrla Vojk;i, uo katerem tudi nosi koča svoje ime. Čestitkam se Je pridružil tudi zastopnik PZS tov. (lr. Urbane Anton, ki je tov. Garzarolltju v imenu PZS za njegovo its požrtvovalno delo Umiril diplomo.
Planinsko zavetišče na Nanosu (»15 m), p JU Vipava je prevzelo v svojo oskrbo plffninskp zavetišče jih Nntiosu, ki jc priljubljena izletniška točka zlasti primorskih planincev. Iz Vipave drži markirana pot do zavetišča (dve uri hoda), iz Vrhpolja (2 url 15 minut), iz Vojkove koče na Nanosu (2 uri in poi), od planinskega Doma na Javornlku preko Cola (4 ure ln pol) dn Iz Vipave preko Lip (2 uri 20 minut). Zavetišče za zdaj Se nima ležišč, možno pa je zasi.no prenočevanje v gospodarskem poslopju lastnika stavbe, v katerem je urejeno zavetišče.
Vaje reševalcev. V dneh 5. in C. VI. t. 1. so izvedli reševalci postaj Tržič, Kranj in Jezersko na sektorju zelenice :n Begunj ščiee dobra uspelo reševalno vajo, ki se je je udeležilo 23 udeležencev. Tečaj je vodil tov. Lad.slav Salberger, tehnično vodstvo pa je imel tov. Marjan Prrko, Kot inštruktor in zastopnik Komisije za CHS pri PZS se je vaje wlelev.il lov. Andrej More. Namen tečaja je bil, da se vsak reševalec v podrobnostih b.pnpolni v vseh detajlih reševanja, posebno pa z Mariner reševalno jiapra.vo i'i Grairiingerjevirn sedežem. Splošna ocena tečaja je bila nad vse zadovoljiva.
planinska fotografija
Organizacijske zadeve. Pri PZS je začel poslovati odsek za planinsko fotografijo. Naloge tega odseka so, da pospešuje planinsko fotografijo, sodeluje pri ustanavljanju fotografskih krožkov po društvih, da ustanovi fototcko planinske fotografije ter jo vodi za celo obmačje PZS, da izdaja dobre planinske razglednice in priloge v Planinskem vestniku. Naloga odseka je tudi, da organiz Ta vsako leto razstavo planinske fotografije, ki naj bi bila revija najboljših storitev na polju planinsko fotografije.
Kototeka. odsek Je začel s pripravami, da ustanovi fototcko /m vso Slovenijo. K sodelovanju so vabljeni val, ki se bavijo
s planinsko folograiijo; ponos slehernega planinskega fotografa naj bi bil, da bo čim jačje zastopan v tej centralni toto-tefc. Avtorsko pravo bo v polnem obsegu zavarovano. Fotografije, ki se bodo uvrstile v fo'.öteko, bodo imele format 9 X14 i'm -in 10X15 cm. Kopijo in povečavo naj izdelajo avtorji sami. če to ne bi bilo mogoče, bo odsek po ]k>s!; nein negativu sam izdelal pozitiv. Za prejeti negativni material jamči iHÜsek. V fototcko se bodo sprejeli le tehnično neoporečni posnetki. Za vsak sprejeti posnetek bo avtor prejel din 60.—. Planinski fotografi naj sporoče odseku, če imajo težave s fotografskim papirjem.
Fotografska posvetovalnica za vsa vprašanja fotografske tehnike s posebnim oxi-rom na planinsko fotografijo Je tudi naloga tega odseka. Ce boste poslali fotografije, vam Jih bomo ocen.ii in vrnili, če boste vivoj i po'iit j i-; i priložili tudi znamko za odgovor. Naslov odseka: iotoodsek pri PZS, Ljubljana, Likuzarjcva ulica.
IZ OBČNIH ZBOKOV
II. občni zbor mladega PD Solčava se
je vršil dne 7. rn. 1954 v prostorih osnovne šole v Solčavi. Iz skopih podatkov, s katerimi razpolagamo, je razvidno, da se Je občnega zbora udeležilo lz Solčave 62, iz skupine Luče pa Ä8 članov, skupaj torej 120 članov, kar je za tako mlado in po številu članov majhno društvo vsekakor zelo lep uspeh ln dokaz, da se članstvo zanima za društveno delo. Predsednik tov. Ilerle Jože je podal splošno poročilo o društvenem deiu, medtem ko je organizacijsko delo vsebovalo tajnikovo poročilo, ki ga je v njegovi odsotnosti podal društveni podpredsednik. Nato so bile izvedene volitve upravnega in nadzornega odbora, v katerega so bili i/.voljeni predstavniki Solčave in Luč. Sklenili so, da bodo v okviru društva ustanovili smučarski odsek, da bodo prevzeli v oskrbo planinsko pot od Rogovilca na Raduho, .ki jo je doslej oskrbovalo PD Mežica, da bodo s pomočjo PZS nadelali pot preko Skrbine na Grofičko in v Logarsko dolino in da bodo skušali vključili v društvo čim več mladine in pridobiti novih naročnikov na Planinski Vestnlk.
Občni zbor PD Celje. Vršil se je dne 26. n. t. 1. v vrtni dvorani hotela Evropa v Celju, navzočih je bilo 118 članov, zastopnika PZS tov. predsednik Košir Fedor in Lavrič Rado, za Tovarna emajlirane posode tov. Pirš, za PD Solčavo tov. Herle in zastopnik PD Laško.
Otvoritveni govor je imel predsednik tov. Orel 'line, ki se Je najprej spomnil znamenitih obletnic, ki jih jugoslovansko planinstvo ta čas praznuje, nato pa Je povedal nekaj besed o nalogah in dolžnostih planinske organizacije, analiziral lz-vräeno delo in navedel, kako bi jih morala izvršiti ter načel tudi perspektivne ln bližnje naloge, ki jo Se čakajo. Na svojstven način Je kritično obdelal delo V3eh odsekov in podal tudi nekaj z.eto koristnih pobud za poživitev določenih nalog.
Čeprav je bilo društveno delo v vseh sektorjih dela zelo plodno, Je prednjačil vsekakor gospodarski odsek. Društvu oskrbuje 6 planinskih postojank, od teh dva planinska liotela. Skupni inkaso vseh teh postojank je znašal din 15463 000.—, čisti
575
dohodek pa din 2 794 000.—. Upoštevajoč še ostale društvene dohodke je društvo poslovno leto zaključilo z dobičkom din 3 505 000 — Dom na Korošici in koča na Lok: pod Raduho sta sicer pasivni, vendar pa Ju društvo zaradi pospeševanja zimske alpinistlke in smučarstva stalno oskrbuje skozi vse leto. Dovršili so Dom v Logarski dolini, v kratkem pa bo dograjena tudi nova jedilnica. V Logarski stojita poleg Doma še dve dependansl. Na Golteh je z ašila smučarska dependansa, ki nosi naslov »Smučarski dom XTV. divizije Borisa Kidriča«. Pri planinskem domu na Golteh so pred vhodom postavili nujno potrebno 'samenito zaščitno steno, skupno ležišče v Domu na Korošici pa so opremili z novimi blazinami. Za bivak pod Ojstrico so nabavili ves gradbeni material ln ga tudi že prenesli na mesto, treba ga je le še sestaviti. Dom v Logarski dolini Je preteklo leto obiskalo nad 26 000, Fr-schanfov dom na Okrešlju okrog B000, llo-z.irsko kočo na Golteh 590«. Kocbekov dom na Korošici 230-5. Kočo na T,oki pod Raduho 3235 ln Celjsko kočo 7820 gostov.
Alpinistični odsek je v svojem delu zelo popustil, opomogel se je šele pod vodstvom novega načelnika tov. DebelJaka Cirila. Tedaj so sklenili, da bodo delo v odseku vse stransko poživili in v to s v rhu prirejali redne tečaje za mladinske vodnike. zimske in letne tečaje, vodniške tečaje, GRS tečaje in turne zimske tečaje. Za alpinistično ekspedicijo v inozemstvo in njeno opremo je društvo Izdaio din 40000.—, PZS pa je prispevala din 10 000.—.
Propagandni odsek ni imel samostojnega organizacijskega življenja ln ga pravzaprav tudi ni potreboval, ker je vršilo njegovo delo v glavnem tajništvo in gospodarski odsek. Pač- pa je propagandni odsek prispeval precej člankov v lokalnem časopisju, deloma pa tudi v Pl. Vestnlku. Društveno delo je bilo popularizirano tudi z uvodn kom celjske jubilejne številke Pl. vestnika ln v brošuri »Nekaj o Celju*. Skromno, a skrbno urejeno opozorilo na njihovo delo sta nudili stalni razstavici AO In SO v Stanelovi ln Prešernovi ulici. Za jubile-no številko PI. Vestnika je društvo prispevalo din 180 000.—. Vprizorilo Je slavnostno akademijo v pixwlavo fio-let-nice društva. Fotoodsek šteje 12 članov. Delo odseka je zelo otežkočeno, ker nima svoje temnice in ustrezajoče aparature, največje težave pa povzročajo pretirane cene fnlomaleriala. Kljub vsem težavam pa gre delo počasi vseeno naprej.
Smučarski odsek posveča vključevanju mladine vso pozornost. Odsek le izvedel S samostojnih prireditev, udeležil pa se jc tudi 13 tujih. V lastni in izvedbi štajerske smučarske podzvezc so se njegovi člani udeležili 9 lečajev.
Markacijski odsek je markiral pota Mozirje —Koča na Golteh — Medvedjak. Smrekovec — Raduiia—Rogovilec, Logarska dolina—Škarje, Celje—Celjska koča—Tovst, pregledal In popravil pa je markacije tudi na vseh ostalih poteh svojega območja. Strokovno 3o bita popravljena pota Kamniško sedlo—Sukalnlk, Dečmanova pot na Korošleo, Okrešelj —Kamniško sedlo in skozi Robanov kot. Njihovo najvažnejše delo pa ji- bila nadelava nove poti čez Križ poleg Savinjskega sedla, ki povezuje Okrešelj s Češko kočo in Jezerskim. Za popravilo in obnovo ootov je društvo prispevalo din 61 000.—, PZS pa din 90 000.—.
Sledile so volitve upravnega odbora, v katerega je bilo izvoljenih 20 oseb. Predsednik naj bi se izvolil na I. redni seji novoizvoljenega upravnega odbora.
Ker so bile ugotovljene na občnem zboru nekatere formalne napake volilne in kandidacijske komisije, je PZS dne 10. marca t. 1 izvedla izredni občni zbor PD Celje. S strani PZS so se ga udeležili tov. Bučer Tone, podpredsednik PZS in tov. Zinauer Milan, član. upravnega odbora PZS, ter tov. Hude Drago, revizor PZS. prečitano je bilo poročilo rzs, nanašajoče se na nepravilnosti volilne ln kandidacijske komisije, nato pa linll revizijsko poročilo PZS o knjigovodstvu ln gospodarskem poslovanju PD Celje. Po razčiščenju vseh nesoglasij so bile ponovno izvedene volitve, na katerih je bil za predsednika društva ponovno izvoljen dosedanji predsednik tov. orel Tine.
pn Podljubelj je še mlado društvo, saj se Je šele leta 1951 ustanovila tamkaj planinska skupina PD Tržič, ki se je kasneje osamosvojila in postala samostojno društvo. Šteje 78 članov. Upoštevati je treba, da živi to društvo v vasi Ln da je večina članstva kmečka. Svoje delo v preteklem poslovnem let i so pregledali na občnem zboru dne 7. III. 1954. katerega se Je udeležilo 57 članov. Organizirali so le dva skupinska izleta. Gospodarski odsek je vzorno skrbel za postojanko pri jurju, ki jo društvo oskrbuje po svojih članih ob sobotah in nedeljah. Markacijski odsek Je popravil in na novo markiral pot od SV. Ane do Bistriške planine, markiral p3 je tudi transverzalno pot, ki drži po njihovem območju od Kostanjčeve koče na Dobrči preko Llvore, Srednjega vrha do planine Prevalje, dalje po pobočju Begunjščice na greben In vrh Regunjščice. Najagilnejšl člani so bili tov. Jane Franci Tribušon Francka, Kralj Frane in Ahačič Efiidij. V dokaj živahno diskusijo, ki je sledila poročilom društvenih funkcionarjev, sta posegla tudi zastopnika PD Tržič tov. Jagodic Jože in Clobočnik Karel, ki sta se izjavila proti izročiliv postojanke sta se izjavila proti izročitvi postojanke sc občni zbor nI strinjal z mnenjem PD Tržič glede te postojanke, so se končno sporazumeli, da naj to vprašanje rešila sporazumno upravna odbora obeh društev.
Občni zbor PD Mozirje se Jc vršil dne 18. marca t. 1 v mati dvorani TD Partizana v Mozirju. Od skupnega števila 220 članov jih ;e bilo navzočih 90. navzoči pa so bili tudi vsi zastopniki množičnih organizacij. PZS Je poslala pismene pozdrave.
Društvo nima nikake planinske postojanke v oskrbi in mu zato tudi ni potrebno reševati zapletenih finančnih problemov. Njihovo delo je v glavnem omejeno na zbira nje članstva, propagandno delo in markiranje potov, tesno pa je i>o-vez.ano tudi s smučarskim odsekom pri TD Partizan. Društvu je uspelo, da je vključilo 100 pionirjev, za kar gre zasluga predvsem tov. prof. Rebernikovi. Za pionirje nameravajo prirediti čim več izletov pod vodstvom starejših članov in tudi sicer posvetiti njihovi vzgoji vso pozornost. Markacijski odsek Je markiral pot Rečica—Mozirska koča in iz Mozirja na Mozirska kočo. Propagandni odsek je za razvedrilo članov priredil čajanko, k; je nad vse dobro uspela, društvu pa prinesla tudi nekaj finančnih koristi. Za predsednika društva je bil izvoljen lov. Kovačič Mirko.
576

Tabor koroških planincev na Pler šivcu 18. VII. 1954. Izdala planinska društva Mežiške doline, 29 strani, format 11 X29cm. 1954. Vsak prispevek k obogatitvi planinske literature, pa naj bo še tako skromen, je dobrodošel; treba ga je toplo pozdraviti, zasluži skrbno literarno registracijo ln ga je treba shraniti v zakladnico slovenske planinske literature.
Tak dragocen prispevek je gornja izdaja koroških planincev. Znani alpinist v Mežiški dolini Franc Telcer je napisal v klenih besedah pozdravno besedo. V drugem sestavku podaja prav isti pisec zgodovino alpinizma v tem malo skritem predelu naše domovine. Leta 1938 je bil na Preva-Ijah ustanovljen samostojen alpinski odsek. Posebej opisuje isti pisec zimski vzpon na Itaduho. V nadaljnjem sestavku opisuje »Eno izmed poti na vrh Uršlje gore in končno v zaključnem Apnenico na Uršlji gori. Kar pet prispevkov istega pisca. Tov. Dušan Senear, ki je stal v Pliberku ob zibelki prevaljske podružnice, prej notar v Pliberku in v Prevaljah, podaja zgodovino planinstva v Mežiški dolini. Dne 16. VIII. 1919 se jc zbralo v tem ljubkem mestecu nekaj idealnih planincev, ki so ustanovili podružnico za Mežiško dolino; po plebiscitu se je moral žal sedež prenesti v Prevali e. Prispevek znanega planinskega pisatelja, doma iz Slovenskega Plajberka, »Karavanke, raj turistov,« zasluži pazljivo branje. Škoda, da ni pridejan vsaj nepopoln seznam bogate literature o Karavankah — domače kakor tudi tuje. — Simpatično je pisan članek mladega biologa Franca Sušnika »O cvetju na gori«. Saj se veliko premalo planinci bavimo s planinsko floro. Je že nujno, da dobimo drobno knjižico o planinski flori v besedi in sliki, za kar se Planinska založba tako prizadeva. Stanko Vončina podaja v prispevku »Planinstvo in planine Gornje doline« pestro zgodovino koče Na
Peči, ki je bila L 1928 otvorjena, leta 1943 pa pogorela; pisec živo slika napore planincev iz Mežiške doline, da se koča čimprej obnovi.
Franc Golob podaja v svojem sestavku zgodovino partizanstva v tem predelu slovenske zemlje. Poseben prispevek je posvečen Smrekovcu in njegovi lepoti (N. N. Žerjav). Drugi pionir alpinizma v Mežiški dolini Miha Rigl podaja razmišljanja na strmi poti. Zanimiva in literarno dokaj dokumentirana je druga razprava dr. Josipa Sašlja »Ime Plešivec«. Pisatelj dokazuje, da je pač pravilno ime za ta koroški vrh Plešivec, ne pa Uršija gora. Le škoda, da se pisatelji tega planinskega zbornika niso držali nasvetov in Sašljeve dokumentacije. — Simpatično je pisan prispevek Jožeta Lodranta: Ivan Hojnik — koroški Aljaž. Ta čudoviti planinski mož pri Jakobu v Koprivni bi zaslužil celo planinsko študijo. Umrl je med okupacijo v Stični, nc v Dachau-u, kakor beremo v zborniku. V tem drugače lepem sestavku pogrešamo življenje-pisnih podatkov. Podoben sestavek je Pionir planinstva na Strojni, ki ga je spisal Karel Doberšek, in je posvečen Milošu Svanjaku. Prav zanimiva je zgodba tega skromnega planinca na severni meji, ki je potem žal zapustil domovino.
Besedilo poživljajo številne slike.
V tem skupnem zborniku pa pogrešamo sistematičen opis vseh planinskih postojank v tem lepem predelu s preprosto karto, kar bi dobro služilo propagandi za ta odmaknjeni kos slovenske zemlje. Pogrešamo tudi vsebinsko kazalo, ki napravi delo bolj pregledno; prav tako navedbe planinske literature za ta predel, literatura poživi in se novo poveže s starim.
Državna podjetja so pravilno razumela pomen te edicije in so bila radodarna z oglasi na 11 straneh in še na platnicah.
577
Edicija zasluži, da jo vsak planinec skrbno spravi na svojo knjižno polico, jo hrani in prebira; delo koroških planincev naj nam bo vabilo, da obiščemo te lepe planinske kraje na koroški strani.	«ne
Vilko Mazi, Razgled s Triglava.
Velik dogodek za vse naše planinstvo: dobili smo mojstrsko, da umetniško narisan raznlcd s Triglava. Začnimo kar s številkami, ki mnogokrat več povedo kakor vse še tako izbrane besede. Ze kot risar znani Vilko Mazi je v svoji vestnosti porabil za sliko razgleda s Triglava nič manj kakor nad 1400 ur. To sliko sem videl v nastajanju, ko je neutrudni umetnik delal na Triglavu ali čakal na Kredarici tedne dolgo na vsako ugodno uro in osvetljavo bližnjega in daljnega okolia našega mogočnega očaka, da je sliko čim verneje podal. In sedaj jo imamo tiskano pred seboj. Razdeljena je v štiri dele po straneh neba in jc skupaj le nekaj centimetrov manj kakor 2 metra dolga in 15 cm široka. Samo imen na vrhnjem robu je nad dve sto, ki označujejo daljne gore na horizontu, imena srednjega in bližnjega razgleda pa so diskretno vrisana v sliko in jih je tudi več sto. Vse to nudi srečnemu lastniku tega razgleda — teh lastnikov pa je sedaj lahko 10 000, ker toliko izvodov Razgleda so natisnili — več kakor najboljši opis.
Novincu, ki še ni bil na Triglavu, je Mazijev Razgled najboljša obljuba, kaj se mu vse obeta, če se bo vzpel na naš najvišji vrh v lepem vremenu. Le redek je človek, ki bo naenkrat vse videl, kar nam kaže z neizmerno pridnostjo in vestnostjo risani Razgled. Zdaj bo ta, zdaj druga stran horizonta zastrta z oblaki. Pa tudi dnevni čas bo ustvarjal vedno drugačne barve in sence v mogočnem svetu pod našimi nogami in v daljavi. Zato bo Razgled veren tolažnik in vzpodbujevalec k novim in novim podvigom na Triglav; dokler ne bomo vsega videli, kar nam more nuditi. In čim večkrat bomo šli, tem bolje si bomo ravno s pomočjo teh risb ustvarili pravo sliko triglavskega razgleda.
Tu smo mi stari, ki že štejemo, kolikokrat se bomo šc mogli dvigniti na sivi vrh, in nekateri, ki se ne morejo več. O, tale Mazijev Razgled jc
velik tolažnik! Najboljši spomin oslabi in treba mu je pomoči, slik, ki morejo vzbuditi tisto srečo, tisti občutek lepote, ki smo ga užili, tisto potrebno zavest v težavah, da je kljub vsemu, kljub naši be težnosti še vedno to, kar nas je nekoč osrečevalo: je se naš Triglav in je še vsa silovita lepota okoli njega, ki je človek ne bo mogel ne podreti ne izpreme-niti. V dolini sedeč, ob topli peči čepeč, na soncu življenje srkajoč, bo vsakdo, ki ne bo več mogel tja gor, sedaj 7. lahkoto obnavljal srečne ure, ki jih je doživel tam v jasnih višavah Ti-igla va!
Samo to? Ne! Mazijev Razgled s Triglava ni običajen razgled, risan za reklamo, kakor smo jih tu in tam vajeni in ki jih najdemo tudi take v inozemstvu. Mazijevo delo je izvršeno z neizmerno ljubeznijo. Vsak greben, vsak žleb, vsaka dolinica, vsak nam ljubi vrh je znrisan spretno in tako podobno ter lepo in točno, da nam postane na tem razgledu ljubši kakor na še tako natančni hladni fotografiji! V Mazijevem delu se zrcali topla ljubezen do vsake gore posebej. Povsod se zrcali iz tega razgleda, kako je risar sam pri tem užival, da nam je podajal sliko za sliko, ki so se vse skupaj strnile v prekrasen kolobar- mogočnega razgleda, morda v enega najlepših razgledov na svetu sploh.
Mogočni kros gora in hribov pa bo vzbujal nove načrte, ko se bo razprostiral pred teboj siloviti krog, ki oklepa kot edinstven kos sveta tri končišča slovenskega, germanskega in romanskega ozemlja. Vzgojno, poučno, vzpodbudno, estetično vsestransko bo vplival Mazijev Razgled, ker pač z ljubeznijo predstavlja tako lep in pomemben kos zemlje! Ne samo iz turističnega ozira, tudi iz gori navedenih vzrokov je dolžna založba, so dolžne vse šole, vsa turistična društva in vsakdo, da se prva naklada prekrasnega Razgleda, te divne slike širnega gorskega sveta, čimprej raz-peča in da dobimo čimprej drugo, ako bi bilo mogoče povečano sliko Razgleda. Kako lepo bi bilo, če bi mogli dobiti ves razgled v originalni velikosti, morda celo brez napisov! Večji narodi .bi si kaj takega gotovo privoščili in dovolj bi bilo odjemalcev take panorame — umetnine.
578
Tovarišu Maziju pa na koncu te prve, gotovo ne zadnje in najbrž ne najholjše ocene — v imenu slovenskih planincev izrekam prav prisrčno hvalo za njegovo ofir o m no in tako lepo delo. Prav gotovo je res, kar je ob pogledu na original prerokoval eden od naših najuglednejših geografov: »Če drugega ne bi storili kakor to, vas bo to delo preživelo za najmanj sto let!« — p Kunavcr
Anton Melik, Slovenski alpski svet.
Slovenija, geografski opis. IT. del: Opis slovenskih pokrajin. 1. zvezek. Slovenska Matica; T.jubljana, 1954. Str. 602.
Leta 1935 je Izšla v založbi. Slovenske Matice piva knjiga geografskega opisa Slovenije. V predgovoru je avtor, akademik dr. Melik, prikazal zasnovo svojega velikega dela. Opozoril je, da bo opis razdeljen v dvoje. Pivi, splošni del je namenjen predstavi slovenske zemlje kot celote, medtem ko bo drugi, posebni del, zajel prikaz poedinih pokrajinskih enot naše domovine. Prvi del je v dveh zvezkih izšel žc pred vojno; navedena knjiga je začetni zvezek drugega dela.
Sodeč po do sedaj izišlih knjigah bo geografski opis Slovenije predstavljal zares mooumontalno knjižno stvaritev, kakršnih imamo doslej Slovenci malo. Še pomembnejše pa je dejstvo, da bi tudi v svetu stežka našli geografsko publikacijo, M bi za relativno tako majhen košček zemeljskega površja, kot je Slovenija, terjala tolikšen obseg. Okoliščina izpričuje dvoje. Prvič, da je kvaliteta geografskega prostora naše domovine resnično mnogo nad njegovo kvantiteto; na malem teritoriju obstaja veliko raznolikosti, bodi prirodnega, bodi družbenega porekla. Drugič, da je slovenska geografska znanost dobila v osebi profesorja Melika človeka z globokim smislom za spoznavanje ter krepko voljo za proučevanje vseh številnih pokrajinskih posebnosti.
Zanimivo je in prav nič nfi preseneča, da je avtor v prvem zvezku posebnega geografskega opisa Slovenije predstavil nje alpski sektor. Zdi se, kot da je hotel s tem poudariti, kako čvrsto se je naš rod oklenil prav tega zveriženega in rogljastega koščka sveta. Zaklinjen v njem se je moral dobršen del našega naroda prav
tukaj ter ob dokaj trdih življenjskih pogojih biti na žive in mrtve z valovi tujstva, ki so se in se še zaganjajo obeni.
Mikaven zaradi svojih prirodnih lepot, gospodarsko problematičen, a družbeno trdoživ, zasluži naš alpski prostor zares prvenstveno pozornost tudi s .strani znanosti. Nagel tempo življenjskega razvoja v eri moderne civilizacije terja, da se čimprej uravnotežita potencialna ter efektivna vrednost tega prostora. Zato mora postali torišče hitrih, a premišljenih ukrepanj, katerim je izhodišče edinole solidno poznavanje obstoječega stanja in razmer.
Prebirajoč knjigo bo tudi strokovno nevešč bralec kmalu začutil, da v njej ne gre za suhe opisne prikaze pokrajinskih pojavov. Avtor se ni namenil orisati fasado alpske pokrajine, pač pa je ves trud vložil za to, da kolikor moči plastično prcdoei nje mrtvo in prilegajočo se ji živo bit. Zato se je tudi izogibal formalizmu, ki mnogokrat maliči in teži pokraji-nopisje. O tem jasno priča žc sama zgradba dela, na katero je vredno posebej opozoriti.
Slovenski alpski svet je v knjigi predstavljen s štirimi velikimi oddelki. Pivi zajema kot enoto Kamniške Alpe in Vzhodne Karavanke, drugi Julijske Alpe in Zahodne Karavanke, tretji predel Vzhodnih Karnskih in Ziljskih Alp, četrti pa Celovško kotlino. Slednja sicer predstavlja zvečine nižinski svet, ki pa je, ujet med visokogorjem, Izrazito alpsko barvan.
2e naslovi posameznih oddelkov knjige vzbujajo pozornost. Avtor se ni zadovoljil s klasično razdelitvijo našega alpskega ozemlja v poedine manjše pokrajinske enote, pač pa se je poslužil povsem originalne delitve. Da je le-ta smiselna, nas uspešno prepričuje sproti, a se hkrati ne ogib-lje teoretskim utemeljitvam. Tako je, postavim, na spoznanju, da »gorske doline bolj družijo in vežejo v enoto kakor gorski hrbti in slemena, posebno v visokih gorovjih z mnogimi strminami« (str. 146) logično nastala potreba po orisu Julijskih Alp ter Zahodnih Karavank kot. pokrajinske enote. Podkorenska Dolina je samo vez med obema gorskima sklopoma, čeprav ju orografsko tako izrazito razdvaja.
Skladna z gornjim načelom je nadaljnja delitev velikih pokrajinskih formacij. Pri tem je avtor še celo krepko zaoral ledino, zavedajoč se težav, ki nastajajo pri pokrajinskih opisih tedaj, kadar razvrstitev v manjše enote ni zadosti jasna, oziroma utemeljena. Oglejmo si to na primeru Julijskih Alp in Zahodnih Karavank, ki se mi zdi v tem oziru najznačilnejši.
Označeno veliko pokrajinsko področje je avtor prikazal v treh poglavjih. Posebej razlikuje pokrajine vzhodnih, osrednjih in zahodnih Julijskih Alp, medtem ko smo bili doslej vajeni ločiti le Vzhodne od Zahodnih. Pobudo za to mu je dalo spoznanje, da se osrednji predel Julijskih Alp bistveno razlikuje i od vzhodnega i od zahodnega predela. V njem sta namreč svojsko izražena manjši severni del z glavno gorsko rajdo, značilnimi kočnami, prečno potekajočo Dolino ter Karavankami in pa večji južni del, obsegajoč vse zgornje Posočje. S tako delitvijo nam je avtor predočil vso tehtnost modernega pokrajinopisja, ki se ne obeša na formalna znamenja, ampak sloni na temelju enovitosti pokrajinskega kompleksa. Le-ta je namreč nastal v soglasnem prepletu prirodnih razmer ter gospodarskega in družbenega življenja, ki je v dosedanjih razmerah utripalo tod.
Z gornjim sem poizkusil prikazati delo profesorja Melika v celoti kot kulturni in posebej znanstveni dokument. Kot takega se mora razveseliti sleherni naš človek, izobraženec pa bo vrh tega postal še njegov hvaležni koristnik.
Za nas planince ima knjiga seveda še drug pomen. Nadrobni prikazi posameznih alpskih predelov bodo uspešno pripomogli temu, da nam pohajanje v njih ne bo le prijetno razvedrilo, ampak tudi priložnost za razmislek Na takih poteh nam zbujajo pozornost številni pojavi, bodisi pri-rodni bodisi družbeno - gospodarski. Naravno je, da skušamo najti njih korenine ter razvozljati njihov pomen. Na povratkih ali pa žc predhodno se bomo mogli iz knjige poučiti o njih ter dodajati lastna opažanja, oziroma zaključke. Knjiga bo torej služila še kot vodnik, kot nekakšen priročnik, iz katerega nam je moči sproti črpati,
odnosno obnavljati znanje o gorskem svetu.
Pri tej ali drugi ugotovitvi se bomo morda tudi sprli z avtorjem. Ne bo nam pogodu ali pa bo ostala nerazumljiva. Prav gotovo bodo taki primeri redki. Slednji zlasti zalo, ker se je avtor potrudil, da vseskozi čim preprosteje in jasno opisuje ter razlaga. Mimogrede tudi opozarja na poglavja v prvem delu svojega opisa Slovenije, v katerem bralec lahko izve mnogo, kar mu bo olajšalo razumevanje zlasti prirodnih pojavov.
Cene Malovrh
Letno poročilo Turistične zveze Slovenije za poslovno leto 1953 na III. rednem letnem občnem zboru dne 30. maja 1954. Poslovno poročilo obsega zanimive podatke o organizaciji in delovanju po posameznih sektorjih dela in ima poleg navadnega delovnega obračuna še ta namen, da bi nudilo slovenskim turističnim društvom celotno sliko vse naše dejavnosti, predočilo metodo dela v turističnih organizacijah in prikazalo pomen in vlogo turističnega društva v okvi- ., ru komune. Te naloge, izražene v uvodni opombi, poročilo res nazorno izpolnjuje, tako da predstavlja pravcati učni priročnik naše turistične problematike: o organizaciji govori na 24 straneh, k čemur je dobro ponazorilo »Karla turističnih in olepševalnih društev Slovenije« (dne 31. decembra 1953), nato sledita poglavji »Domači turizem« in »Inozemski turizem«, nato izvrstno poglavje o turistični propagandi, poučne statistike, finančno poročilo in bilanca, omenili pa je treba tudi pobudno in razgledano poglavje o proučevanju turizma in proučevanju vrelcev. Poročilo obsega 00 strani, tiskala ga je tiskarna »Jadran« v Kopru.	x. O.
Uredništvo je prejelo v zameno:
Photo magazin, München, junij 1954, cena 2.— D. M. Iz vsebine: Za prijatelja filmov; Ideja in fotografija; SO let Gevaerta; Fotografsko poročilo iz Avstralije; Kulturni film; Iz prakse za prakso; Poročila iz industrije. 90 strani velikega formata, razkošna oprema, večbarvne priloge, vrsta celostranskih posnetkov.
Informs Bulteno de Slovenia Esperanto Ligo Ljubljana, leto I, april 1954, št. 1.
580
Mejne olajšave med Nemčijo, Avstrijo in Francijo bi skoraj skromno napovedovale evropsko skupnost, še bolj gotovo pa so v korist turizmu. Med Nemčijo in Avstrijo zdaj ni več treba vizuma. Nemčija ga že od 1. jul. 15)50 od Avstrijcev ne terja. Nemški državljani potujejo brez vizuma tudi v Italijo in Švico. Tudi v Francijo, veliko alpsko deželo, potujejo Nemci brez vizuma, če ne odhajajo za več kot 3 mesece.
Nabava brezžičnih in radijskih aparatov je za gorsko reševalno službo v Avstriji poglavitna naloga, kakor je ugotovila skupščina BRD v Mall-nitzu 23. aprila 1953. V letu 1953 je -stopila BRD v akcijo v 5000 primerih, prinesla v dolino 2021 oseb, 119 pa mrtvih. 22% akcij odpade na poletje, 78% na zimo in pomlad, med mrtvimi je le 15% takih, ki so se ponesrečili pozimi. BRD ima 8 deželnih postaj, 240 krajevnih in 1154 obveščevalnih točk. Ob nedeljah dežurajo udje BRD v 15 kočah.
Nov hitrostni rekord na smučeh so dosegli v St. Mori t zu pri poskusih, kakšna maksimalna hitrost se s smučmi lahko doseže. Reševalni pilot Fredy Wissel jc vlekel smučarje preko za-mrzlega jezera, merilne fotoaparature pa so na daljavi 200 m ugotovile hitrost blizu 102 km na uro.
Izredna skupščina DAV (Deutscher Alpenverein) lö. maja 1054 v Starn-bergu je sklenila zaradi nesreče na Dachsteinu, o kateri so poročali vsi evropski dnevniki, da morajo voditelji skupinskih izletov najeti avtorizira-nega vodnika, če se sami nc morejo izkazati z zadostno planinsko izobrazbo. Prosvetna ministrstva pa bodo naprošena, da odrede pri geografiji tudi pouk o nevarnostih v gorah In pouk o zaščiti alpske flore.
Filmski festival v Tricntu se je v kratkem času uveljavil. Na zadnjem je bil posebno viden francoski film »Od Fitz Roya do Aconcague«, ki ga
je posnel Strouvč. Filmal je Magnona in Terraya tudi v granitni poči na Fitz Royu. Pravijo, da doslej še nobena gora ni »padla« po tako vrhunski plezariji, kakršna je videli v tisti poči. Največ pozornosti pa je vzbudil italijanski normalni, celovečerni lilm "Monologo sul sesto grado« (Samogo-vor o šesti stopnji), ki prikazuje, kako Tržačan Cesare Maestri sam pleza po Preussovi poti na Guglio. Preuss je svoj prvenstveni vzpon izvedel 1. 1911 tudi sam, toda pri tem filmu je najvažnejše popolno sodelovanje med plezalcem in režiserjem. Film pokaže lepoto ekstremnega plezanja, estetsko gibanje v skali. Čeprav v filmu ni dramatskega konflikta, ni dolgočasen, nasprotno, vsem se je zdel prekratek.
Bavarska gorska reševalna služba poroča za leto 1953, da se je na njenem področju poleti smrtno ponesre- V čilo 65, pozimi pa 32 planincev, torej dvakrat več kakor leto poprej (32 in lfl).
Med italijanskimi himalajrl, ki so
se podali na K2, najdemo tudi ime / Cirillo Floreani iz Rablja na Koroškem, ki po imenu, priimku in kraju nc kaže, da bi bil Italijan.
Finckham je ime psu, ki je po svojem lastniku zaprosil za članstvo v AAC (American Alpine Club). Lista f njegovih vzponov na Alaski in po drugih ledenikih je takšna, da je bil — z navdušenjem sprejet.
Georges Sonnier je eden od vodilnih mož CAF in piše v »La Monta-gne« <Gora — tudi Japonci imajo planinsko glasilo z enakim imenom) \, ideološko-propagandne članke, o katerih smo včasih že poročali. V februarski številki je zbral urednik odgovore na vprašanje, zakaj hodimo v gore, nekak planinski referendum, ki ni tako preprost, kakor je videti na prvi pogled. Kakšen je povprečni izid? V gore hodijo Francozi zato, da »žive polno življenje, da se fi-
581
žično, intelektualno in moralno izpopolnijo in usovrše, da spoznajo in preizkusijo samega sebe, da dožive jasen cilj, h kateremu obenem že tudi drži pot, da uidejo civilizaciji in se osvobode, da doživc resnično lepoto, da uživajo v tveganju, in končno odgovarja Son ni er takole: »Tega vprašanja si ne zastavljam več. Vsi zgornji razlogi drže, toda v gore hodim zato, ker jih imam rad, ker mi omogočajo poseben način življenja, ki mi leži in ki me vedno navdušuje ..
K2 je gora, Iti stopa vedno bolj v ospredje. V Karakorumu sc gnetejo ekspedicije. Ozemlje je geopolitično silno važno, tu so stikajo meje Pakistana in Kašmirja, Sinkianga, Tibeta in Sovjetske zveze. Amerikanci lani niso imeli sreče. Njihova ekspe-dicija je bila sestavljena iz naslednjih mož: Bob Craig, 28 let star, ki se je prvi pov7,pel na Mount Mac Kinley (ßl78m), najvišji vrh Severne Amerike; George Bell, 28 let, fizik v slavnem atomskem centru T,os Alamos, odlikoval se je v Peruju na Yerupagi in Salcantayu; Charles Houston, 40 let, vodja ekspedirije, zdravnik, himalajski veteran (Nanda Devi in K2), ki je pokazal na južni dohod do Mt. Everesta, Dee Molenaar, 32 let, planinski učitelj v vojaški šoli; Peter Schoening, 26 let, zelo previden in odločen, Arthur Gilkey, 26 let, geolog, ki jc na ekspcdiciji tragično končal; Bob Bates, pomočnik vodje, Housto-nov sprcmljevalcc na K2 leta 1938; Ata-Ullah, pakistanski oficir za zvezo; Tony Streather, britanski oficir kol svctovalcc. K2 je visok 8611 m in ima tri sosede nad 8000 in: Hidden Peak 8068 m, Broad Peak 8047 m in Gaäcr-brun 8035 m. K2 pomeni Karakorum (ali Karakoram), vrh, ki sc najde na št. 2. Skala je izredno trda — gnajs, granit. Leta 1902 so skušali priti na vrh 3 Angleži, 2 Avstrijca in 1 Švicar. Prišli so do višine 6600 m in preiskali ledenik Godwin Austen. Leta 1909 je bil tii vojvoda Abruški z 12 Italijani in 3G0 nosači. Preiskal je vzhodno, južno in zapadno stran ter s kote 6666 m zagledal ogromno severno steno. Nato je tolkel višinski svetovni rekord, ko se je povzpel na čogoliso (7498 m), vrh, ki se dviga južno od K2 v Baltoro. Leta 1929 je Spoletski vojvoda nadaljeval z znanstvenim delom v istem področju. Leta 1937 pa
je bil tu Eric Shipton, 1938 in 1939 so bili na delu spet Amerikanci. L. 1938 je vodil »lahko« ekspedicijo Houston: šest sahtbov, šest šerp in 90 nosačev. Houston je izšel iz šole Til-mana in Odella (Nanda Devi). Jugovzhodni grehen je krstil za Abruški greben. Greben je krušljiv, težaven. Houston in Petzoldt sta dosegla 7925 metrov, a sta se kljub lepemu vremenu vrnila zaradi discipline. L. 1939 sta Wiessner in Pasang Lama postavila šotor v višini 7940 m, od koder jc Pasang Lama dosegel višino 8332 m po težavni kopnini, dva dni kasneje pa po ledu 8200 m. Ker ni bilo delo prav vzporejeno, ni prišlo do tretjega naskoka, taborišča so hila demontirana in izpraznjena vse do št. II. Wolfe in trije šerpe so šli izčrpanima Wiessnerju in Pasang Lami na pomoč, pri čemer jih je dohitela smrt.
Vodja ekspcdicije na Manaslu, ki jo organizirajo Francozi za letos ali za leto 1955, bo Jean Franco, direktor Nacionalne alpinistične šole.
Tehnični zločin nad gorsko naravo bi bila žičnica (Francozi ji na kratko pravijo tele = telephcrique) iz Aiguille du Midi na Col du Geant. CAF, FFM, Touringelub in druge organizacije so zoper ta trgovsko morda dobro podprti načrl protestirale.
V Alžiru, 200 km od mesta Alžira so francoski plezalci odkrili nov eldorado »čiste plezarije« V. in VI. stopnje. Gorovje se imenuje Azrou Thal-tatt, najimenitnejša smer pa je v Mediani, imenovana Gendarme, 150 m skrajno težkega tehničnega in prostega plezanja ves čas v skrajni eks-poziciji. Slike, ki jih je v aprilski številki Montagne 1954 priobčil Marc Vaucher, to lepo ponazore.
C A F je imel v letu 1953 32.434 udov, leta 1952 32.052. Največ jih je v sekciji Paris—Chamonix — 10.115, nato sledi Lyon z 2709, Grenoble z 1501, Nice z 1350 in Bordeaus z 1210. CAF upravlja 118 lastnih koč in pet državnih in razpolaga s 3660 posteljami. Za predsednika je ponovno izvoljen Maurice Herzog.
(inv (österreichische Bergsteig erverei nigiing — Avstrijsko planinsko združenje) je redni član VAVÖ in združuje po statistiki od 1. februarja 1954 22 društev, zvez in turističnih sekcij.
582
Vibram (okrajšava po izumitelju Vitale Bramani) so začeli izdelovati leta 1937 y Milanu. Letos so zbrali na Dunaju tehnike in komercialiste iz Italije, Švice, Avstrije, Nemčije, Francije in Holandije, da bi se marka Vibram obdržala na višini in šla vštric z izkušnjami, ki so se v pogledu profiliranih gumijastih podplatov nabrale v lß letih.
Holaudski alpinisti, člani Kraljevega nizozemskega planinskega združenja, izdajajo revijo »De Berggids« (orgaan van de koninklijke neder-landsche Alpen - vereeniging). Februarska in aprilska številka letošnjega leta, ki ju imamo pri roki, prinašata Somervilov članek o prečenju Breuer Obcrlanda, Bloembergenov članek o Silvretli, Bergellu in Dolomitih, Müllcrjev članek o južni steni Obcrgaberhorna, Sillemov opis zimskega vzpona na Parnas, Groenewe-gov opis južnega grehena Salbitschi-jen, poleg tega pa ocene svetovne planinske literature, alpinistične in društvene novice. Oprema je skromna, čeprav papir v primeri r. našim luksuzen. Izhaja mesečno na 16 straneh.
Fiziološka preizkušnja in priprava himalajcev je prav tako važna kakor vsi drugi ukrepi za uspeh ekspedicij v območju tretjega zemeljskega tečaja. Švicar Bircher je o tem napisal razpravo v mesečniku »der Wendepunkt« (št. 5., 6. 1953), ki so jo ponatisnili tudi v »Les Alpes«. Smotrna je popolna desintoksikacija organizma z večtedensko dieto, treba se je v tem času odvaditi alkoholu, nikotinu, čokoladi, kavi, slaščicam in obilnim beljakovinam, pri tem pa pridobiti rezervo varovalnih, učinkovitih snovi in privaditi telo na čim skromnejše uživanje hrane in to dobro izrabiti. Domačini se hranijo čim bolj frugalno, brez mesa, nikotina in alkohola in zato imajo vedno dober tek, medtem ko pri sahibih z višino obenem popušča apetit. Domačini sc za-dovolje s tsampo — prežgano ječmenovo moko, zgodaj vstajajo in zajtr-kujejo šele po dveh urah hoje in nošnje, medtem ko se Evropejci pred pohodom nabijejo z obilnim zajtrkom (tudi naši kmečki ljudje delajo pred zajtrkom dve do tri ure ob košnji, mlačvi, ali vsaj delali so). Bircherje-va razprava se opira tudi na izkušnje
Voita in Christena, ki sta 20 dni prečila od Piz Palti do Mont Bianca na smučeh in na izkušnje s prve švicarske himalajske ekspedicije, na kateri sta domačina posnemala Švicarja Ileim in Gansser. Pomembna razprava o prehrani v višinah je tudi delo dr. med. E. Schmida (Eidgenössische Gesundheitsamt in Bern. XXIV. zvezek — 1933, Fasz. 1/2, str. 195—225). Podobne izsledke ima tudi amerikan-ski Journal ol Aviation Medicine. Ameriška aviatika je prišla do tega, da je dieta ob krompirju in kruhu najboljša obramba zoper omedlevlce v velikih višinah, kajti beljakovine (meso, jajca) terjajo večjo porabo kisika. Na stenah aviatiČarskih obednic je obešena parola: Pred visokimi poleti se drži krompirja in kruha namesto mesa in jajc!
nhaulaglri je gora, ki so jo lani oblegali Švicarji. Prva številka revije »Les Alpes* v letošnjem letu je posvečena vsa tej eksediciji, na ovitku stoji zraven emblema SAC natisnjeno ime te mogočne, 8172 m visoke gore, ki se dviga zahodno od Annapurne. Člani ekspedieijc so bili ing. Lauterburg kot vodja, dr. Pfisterer, ing. Andre Koch, Huss, Eishelberg, Braun in Kuedi Schatz, vsi člani Akademskega Aipenkluba v Züri-chu. Leta 1950 je poskušal Francoz Herzog z vzhoda, a je prišel lc do višine 5500 m. Francozom se je zdelo, da bi bil najlažji dostop s severa, Švicarji pa so izbrali zahodno stran, ker so obenem raziskali globoko dolino Mayangdi Kola. Serpe je vodil sirdar Ang Tharkay. Njihov tovor je iz Indije v Nepal vozilo 30 volovskih vpreg. Izhodišče v Nepalu je bila Pokhara, baje najlepši kraj v državi. Številka prinaša prvovrstne fotografije, ki sta jih posnela Pfisterer in Roch. Zanimiva je miselnost, ki jo razvija R, Schatz: Cemu časopisi he-roizirajo gorništvo! Saj gorniki niso junaki, ki se žrtvujejo za druge. Gredo v nevarnost zaradi veselja, iz potrebe po avanturah, ne pa zaradi junaštva in zaradi patriotizma.
Lavinske pse zadnja leta vedno bolj uvaja tudi švicarska gorska reševalna služba. Prvi uspešni poskusi so bili že pred vojno, oprijela se je tega sredstva armada, po vojni pa je pse spet opustila, nakar je iniciativo
dveh švicarskih alpinistov, Alfonza prevzel SAC in v nekaj letih j/zpo-
503
stavil učinkovito mrežo reševalnih postaj, ki razpolagajo z lavinskimi psi. Pes lahko zavoha žrtev, tudi če leži tri in pol metra pod snegom, razen Ce gre za temeljni težki plaz. SAC je naredil vse to brez državne podpore in se 7, uspehi upravičeno ponaša. Dobro zdresiranih psov, ki jih vodijo izkušeni gorski vodniki in re-žcvalci, je bilo v zimi 1953/54 preko 100.
V Pontresini in Obcrengadinu so
prepo%'edali postavljanje šotorov in to brez izjeme za vse. Verjetno iz komercialnih razlogov, ki se odenejo v plašč varstva prirode, spodobnosti itd. Verjetno pa bodo morali popustili vsaj pri plezalcih, ki si razpno šotore pod stenami stran od potov in koč.
258 žičnic vseh vrst ima Švica, prošnje za nove koncesije pa na kantonalne in zvezne oblasti kar dežujejo.
Smuško palico je mogoče spremeniti v sondo, če se sname krpljica in ročaj. Tako palico je iznašel nek Švicar in jo dal v preizkušnjo. Ne samo, da bo taka palica manj nevarna v primeru kakega padca, izkoristili jo budo tudi kot sondo, če ponesrečenec ne bo pod snegom globlje od 1 metra, Palica jc narejena iz vrhunskega produkta aluminijske industrije, iz avi-onala.
Švicarska reševalna služba, za
smučarje omenja v svojem letnem poročilu, da jc poglavitni vzrok smučarskih nesreč ta, ker se mladi smučarji dobro sučejo le na izglajenem smučišču, na progi, čim pa zaidejo v globok, nov sneg, je nesreča kmalu tu, ker ga ne obvladajo. Zato svetuje smuškim šolam in učiteljem, naj uvedejo v svoj učni načrt tudi urjenje v globokem snegu.
Alfred Jennevvein, prvi predsednik DAV (Deutsche Alpenverein) je napisal v lanskem Vestniku DAV tehtne misli zoper nekatera pretiravanja v sodobnem alpinističnem svetu. Urez tekmovanja res nikjer ne gre, toda treba se je tudi pri tem držati nekih mej. Težavnostna lestvica danes ni več v pomoč in orientacijo, marveč je postala čisto športno merilo. Pojavljajo sc »prvi nočni vzponi«, »prvi solozimski vzpon«, »prvi solo-zimski nočni vzpon« itd., kar ne more biti več normalno doživetje normalnega človeka. Nekaj krepkih očit-
kov je naslovil tudi na senzacij željno časopisje, ki pači podobo alpinizma in alpinistov. Alpinizem ne more in ne sme postati zgolj športna atrakcija brez intimnega osebnega doživetja, — Ne more in ne sme! Kaj pa, če kljub vsemu postaja, kljub vsemu razlaganju klasične zgodovine planinstva, kljub pridiganju, kljub tečajem in taborom? Ekstremna mehanizacija plezanja je žal že visoka moda. Kakšen kvaliteten razloček med klasičnim plezanjem okoli 1.1900 in lansko smerjo v zahodnem grebenu Monte Cavallo, ki sta jo v 4 dneh s tremi bivaki in 193 (!) klini izpeljala Francoza Gabriel in Llvanos!
Gorski vodniki v klasičnem smislu so že ali pa bodo kmalu izumrli, ker se z vodniškim zaslužkom, kakršnega izkazujejo zadnja leta, ne more preživljati niti posameznik, a kaj žele njegova družina. Tak je položaj v Saasu in Zermattu. T-eto 1952 je bilo ugodno, sezona dolga in vendarle je število vodnikov padlo. Švicarski SAC išče sredstev, da bi vodniški stan ohranil. V Juri so zabeležili tudi prehitro upadanje hribovskega prebivalstva zaradi izseljevanja v bližino mest. Tudi ta pojav ni brez nevarnosti, še posebej s stališča ljubiteljev narave in gora, je pa seveda kompleksen in ga ni mogoče rešiti preprosto, na priliko, z boljšo konjunkturo lesa ali živinoreje (veljavno za Švico).
Danec na Mt. Everestu je vzbudil v svetovnem tisku veliko pozornost. V resnici ni bilo tako hudo. Klaus Bekker lassen je startal iz Dardži-linga s štirimi šerpami (Ang Datva IT, Jigwe Tsering, Ajilu ln Angtserlng IV) preko mejnega grebena Sandak-phu v nepalski Namče Bazar. Po smeri Houstona in Tilmana je prišel do Lobryva Khola med Nuptse in Lho La, se moral vrniti, nato pa po stranski dolini Bhoti-Kosi pririnil na višino 5800 m na prelaz Nanejpa La, od samostana Rongbuk pa do taborišča III, ki so ga postavili 1951 Angleži ob vznožju Severnega sedla. 7. maja 1952 je prišel Danec 100 m izpod Severnega sedla, kjer pa je moral kljub lepemu vremenu zaradi pomanjkljive opreme obrniti.
Iglu je dobil svoje mesto tudi na Institutu na Weisfluhjochu posebno za vojaške slušatelje »snežnih« ved.
584
I
Predajte se športu in užitkom, ki vam jiß nudi lepa p vhoda!
Na opreznost nikar ne pozabite -riziko pa predajte zavarovanju!
Zoper nezgode, za primer smrti in doživetja zavaruje:
DRŽAVNI ZAVAROVALNI Z A V 0 D
Direkcija za LR Slovenijo V LJUBLJANI • Telefon 39-121
V i^sS
jje
čfi£
K*
afilL
MARIBOR
Poštni predel št. 9 it Brzojavni naslov: TEKSTIL/TVOR MARIBOR Telefon: 24-32, 84-15, 21-12, 2«-33, 28-08
predilnice tiskarna
tkalnice	afreture
barvarne	sukancarna
Proizvaja:
bombažno prejo, sukance za šivanje in vezenje, hla-čevino, klotc, bombažne in umetno svilene podloge, flanelc, popcline, cefirje, kretone, tiskanine iz bombaža in stanične volne, tkanine v imitaciji šantunga. Vse naše tkanine iz stanične volne kakor tudi šantung so apretirani proti mečkanju in so opremljeni s posebnimi zaščitnimi znaki, ki jamčijo za obstojnost apreture tudi po večkratnem pranju
Izvaža:
sukance za šivanje, hlačevino, klote, svilene serže, popeline, cefirje, kretone ter tiskanine za moško perilo in ženske obleke
Uvaža:
barve, kemikalije, utenzilije itd
Uu. imIL izdelki so iMud (k> Ozcedfio doLd lajcJiteli m nitldU
OMtOH
MARIBORSKA LIVARNA IN TVORNICA KOVINSKIH IZDELKOV
POÄtnt p št. » Tel. 84-13 . 25-12 , 23-07 <r Brzojav: Livarna Maribor IZDELUJEMO:
medeninaste palice raznih dimenzij za avtomatsko obdelavo, odlitke vseh barvastih kovin, vodovodne, parne ln sanitarne armature, gradbeno In pohištveno okovje iz medenjne, niklano aH pokromano,. Črpalke, gibljive Spiralne cevi, oakovke in odpreske iz bakrenih, cmkovili ln aluminijevih legur, peči za kopalnice itd. VRSTMO:
pretapljanje m regeneracijo barvastih kovin
Naročila Izvršimo kvalitetno in po konkurenčnih ccnah Kupujemo odpadke barvastih kovin po najvišji dnevni ceni
MARIBOR, Ulica Heroja Jevfiča 11
Varujte Vašo kožo pred vetrom, soncem
in mrazom! Uspeh dosežete samo, če negujele Vašo kožo s
PAomjmL planit
if
Zaldevajte <mLm in pwsocC: SOLE A heemo !
ŽELEZNIŠKA h
TISUQRNQ
LJUBLJANA, KOLODVORSKA 39
Telefon Ste v. 39-231, Interna 339 In 349
Obrat: ZAGREB, PETRINJSKA 87
LI T Ö ö fi A FIJ A KNJIGOVEZNICA
m
Tiskamo vse vrste kartonskih voznih kart
KVALITETNA IZDELAVA V ENOBARVNIH KAKOR TUDI V VEČBARVNIH IZVEDBAH
OVARNA ŽIČNIH IZDELKOV



o9
raie>
za
dre
i\cno



seV

\er\e-

v s®
O»

čne9»


CELJE, IPAVČEVA 20
Cew-e ugodne • se priporočamo!
TOVARNA TEHTNIC
CELJE
TELEFON 21-41
izdeluje vse vrste tehtnic od kuhinjskih do vagonskih v izvedbi avtomatskih in polavtomatskih za potrebe industrije, transporta, prometa, skladiSč in trgovine
Izdelava kvalitetna — cene konkurenčne!
Vrši perforiranje vseh vrst pločevine
Za/>/ei>ct//e ponudbe!
TELEFON 50-41, 20-42, 20-BI, 20-82
*
^RNA
O
CELJE
METALURŠKO KEMIČNA INDUSTRIJA
\iJCövzva{a ta domači tcq, Im- üujoi :
Surovi cink v blokih Cinkov prah Fini cink v blokih Redestlllrani fini cink v blokih Rafinirani cink v blokih Avtotlpijske plošče Offset plošče Žvepleno kislino Katran
Clnkovo belilo Clnkovo pločevino Clnkove protektorje Kromov galun Zeleno galico Natrijev hidrosulfit Metalit
Natrijov sulfid surovi Natrijev sulfid čisti Natriumsllikofluorid Superfosfat Barijev sulfid Cink sulfat
Svinčeni minij (30% in 32%)
Svinčeno glajenko
Litopon
Ultramarin
Modro galico
EfOTEIL JBLEN
LOVRENC NA POHORJU • TEL. 2,5
Nudimo cenjenim gostom vsestranski komfori. Use sobe s toplo in mrzlo vodo, na razpolago kopalnice.
Obiščite nas, zadovoljni boste z našo prvovrstno kuhinjo, izbranimi vini in kulturno postrežbo
iiiuiiiHiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin ŽELEZNIŠKA POSTAJA BUTE • GARAŽE NA RAZPOLAGO
GOSTINSKO PODJETJE
LOVRENC NA POHORJU
VAS VABI
luüiti, vdeüiiid, ZpociMid, oddiha, ut cawedciia fiotce&ni,
oiuciU MUe o&cate:
Penzlon in Restavracija „POHORJE" (celodnevni penzion din 400,—) Gostilna „TURIST" Gostilna „PLANINKA" Bife „KLOPNI VRH" Gostilna „PUŠČAVA" „KOLODVORSKA RESTAVRACIJA"
Redna avto zveza z železniške postaje Ruta
Mlin Hania fill Centrala za LRS
LJUBLJANA, CANKARJEVA CESTA 18
Hišna telefonska centTala 23-321 do 23-32S Kabinet telefon 20-030	Sekretar telefon 22-211
direkcije:
Oddelek za analizo in ekonomska preučevanja Gotovinski p;an	,
Direkcija za kratkoročno kreditiranje: trgovina
proizvodnja
Direkcija za kreditiranje zadružništva 131 kmetijstva
Direkcija plačilnega prometa z Inozemstvom
Direkcija za Izvrševanje proračunov
Inšpektorat
Personalni posli
Kkonomsko-tehnični posli
Direkcija trezora {Titova l)
Direkcija dolgoro&nih kreditov in fondov
Služba plačilnega prometa
Devizno obračunsko mesto
prov rarlj za tečaje
23-202 23-157 23-539 21-185
20-975
21-054 21-490 23-203 21-303 21-482 31-750 21—117 23-313
23-053, 23-057 20-043
PODRUŽNICE
Ljubljana 600 601 602
603
604
605
606 608 «10 6011 6012
Telefon štev.
20-506,	2<V-G98. 21-07«
21-6B7,	21-008, 21-758
20-264
21-2BS
23-427, 21-7F.8
653'15, 654/15 (Posreduje p. Polje)
20-016	, 20-616, 22-130 , 22-383
22-652
21-310,	21-270
23-033,	22-162 21-460, 23-431
Ajdovščina 2S Bleri 290 Brežice 290 Celje-mesto 313 celje-okoliea 213 Črnomelj 13 Dolnja Lendava 28 Domžale 30 Dravograd 11 Gor. Radgona » Grosuplje 3S Hrastnik 25 Idrija 57
Ilirska Bistrica 11 Jesenice 292 Kamnik 11 Kočevje 42 Koper 86
KranJ-mecto 1«. 252 Kranj-okollca 382 Krško 19 Laško 30
Lenart v Slov. goricah 9 Litija 22 Ljutomer 4 Maribor-mesto 22-85 Maribor-ok. 24-92, 23-76
Maribor 6401 23-03, 23-93
Maribor 6402 31-33,
26-98
Maribor 0403 30-64 Medvode 17 Metlika 15 Mozirje 11 Murska Sobota 1» Nova Gorica 82 Novo mesto M Ormož 28 Piran 29 Poljčane 16 Postojna 98
Prevalje 9 Pluj 24-23 Radovljica 225, 283 ■Rakek 16 Ribnica 22 Ruše 24 Sevnica 4 Sežana 11 Slovenj Gradec 13 Slov. Bistrica 12 Slov. Konjice 36 Šempeter pr: Gor. 21 Šentvid nad Lj. 27-36 Skofja Loka 35 Šmarje pri Jelšah 28 Šoštanj 24 Tolmin 16 Trbovlje 46 Trebnje 18 Trflč 88 Vrhnika 13 Zagorje 28 Žalec 2
Veleblagovnica
IJ&tngiL
£jUBLJAnA	JE OBČUTNO
ZNIŽALA CENE
iesmtoutamskikcHfektiii
ter prodaja:
ženske prehodne plašče. . od din 9.300 dalje
,, dežne plašče . . .	>i	m	7.300	H
i, športne plašče . .	po	it	10.500	It
„ zimske plašče . .	od	ii	6.500	n
moške obleke iz fresko blaga	n	ti	7.000	tt
m >• .i kamgarna .	■i	it	9.300	ii
„ dežne plašče . . .	••	ti	6.000	ii
„ Hubertus plašče . .	M	n	7.950	it
i, usnjene plašče . .	ti	ti	27.000	tt
„ zimske suknje . .	It	it	9.500	ii
Cenjene kupce obveščamo, da so se z izvedeno reorganizacijo naše prodajalne „PRI TROMOSTOVJU" in „POHIŠTVO" osamosvojile, naše podjetje pa še nadalje posluje
PRED POŠTO
v palači bivši BATA