4&i '6

*

n  /

DR. IVAN DAH

PESEM O KOVAČU
TOMAŽU

L

<!<$>* A

(

Življenje včasih je kot pravljica:

Nekoč je živel grajski kočijaž,
imel je sinka, bodrega, veselega,
ime mu po domače je bilo Tomaž.

Kaj bo s teboj, ti sinko moj?

Bila je dobra mati vsa v skrbeh.

A sinko nič! To je mladost!

Veselje, vrisk in jok in smeh.

»Pa šel bi za kovača /« In je šel.

Koval železo, kladivo vihtel. ..

» Saj delo je prijetno,« je dejal,

»morda pa kdaj še mojster bom postal.«

Pa prišel mimo tam učitelj je nekoč:

»E, škoda te je, dečko, hajd z menoj,
ti boš učitelj! Lahko boš gospod!

Ne boš trpel za kruh kot oče tvoj.«

In šel je v šolo. In potem učit
na kmete šel je mladi selski rod.

In zdelo se je  — o moj Bog, kaj vse
se ne zgodi!  — da bo zares gospod.

Pa ne, da drugi njemu služijo!

O ne! On hotel je služiti vsem,
ki željni bili so resnice in pravic,
ki Bog enako jih dodelil je ljudem.

Odšel v visoke šole je Tomaž
in pisal pismo materi domov:

»Jaz pojdem v svet. Oh, dolga bo ta pot,
podeli mi svoj sveti blagoslov!«

In šel je v svet, a u srcu mati, dam . . .

»O domovina! Tebi daroval bi rad

vse, kar prinesel iz sveta s seboj,

in kar imam, glej, neizmerno sem bogat!«

Tako delil je domovini dar na dar,
mladini v zmotah kazal pravo pot:

»Ne veruj laži, vari se prevar,
resnico išči, bi-ani jo povsod!«

Življenje včasih res je pravljica,
a vedno ne, je tudi trud in boj.

In v boj za pravdo šel je naš Tomaž.

Boril se je za bedni, vredni narod svoj.

»A kdo je tam, ki šel z menoj bi rad?
Mladina z juga? Z roko v roki brat!
Pozdravljeni! Razbijmo stari svet laži!

In hajd v razore novo sev sejat!«

In vsi so šli. Pa je nastal vihar,
ki hujšega še ni doživel svet.. .

In klical je Tomaž: »Naprej, kdor je

bojevnik naš!

Sedaj je čas, da pade laž, sedaj ali nikdar!«

In zrušil se je v razvalinah svet,
in vstal iz njih je premlajen junak,
in drugi, tretji: »Hej kovač  — Tomaž!
Resnica zmagala je z nami boj težak.

Ti vladaj nam!«  — In slavnostno
zapeli so zvonovi s Hradčanov,
na prestol kraljev čeških stopal je
Tomaž, ki ga rodil je skromni kmečki krov.

In zdaj odplaval v večnotajni svet
je vseobjemajoči, svetli duh njegov  —
in zro za njim, svojim voditeljem  —
osvoboditeljem oči vseh hčer, sinov.

življenje res je kakor pravljica  —
ko plava v slavi narodni junak,
toda mladino je učil Tomaž:

»Le delo, boj nas vodita do zmag!«

In mnogi šli so z njim na isto pot
iskat resnice, za pravice se borit
in za svobodo vsem zatiranim! . . .

Borili so se, padali... Daruj jim sveti

mir, Gospod!

Krog čel jim venec zmage je ovit
in vsem in Njemu: Slava njim!