List št. 33.
Rusovske pečiy
imenitna poprava naših peči in ognjiš.
Derva so od leta do leta dražji. To težavo občuti slehern gospodar, naj že kuri majhen kotiček ali velike poslopja.
Res je sicer, da smo začeli za gojzde in les bolj skerbeti, in veselo je slišati, kako se začenjajo nove družbe osnovati, kterih hvale vredni namen bo si prizadevati za vpeljanje boljšiga gospodarstva po gojzdih ali borštih.
Ali vse to prizadevanje bo pomagalo še le prihodnjim časam, ker goli gojzdje se ne dajo v kratkim pogojzditi — les ne zrase kot rež ali ajda v enim letu.
Naša dolžnost je skerbeti: kako bi si že zdej pomagali, da bomo manj derv požgali, kakor jih zdej požgemo. Skerben gospodar je varčen (jšparoven) s tem, kar ima, in ne trosi po nepotrebnim, kar mora drago kupiti. Taka* mora tudi prihodnjič z dervami biti. Pa ne v tem, da bi v stanicah zmerzovali ali da bi jedi le na pol kuhane vživali, ima naša varčnost obstati, ampak v tem, da po nepotrebnim ne trosimo derv na ognjiših in v pečeh.
Kako nerodno kurimo svoje nerodne peči! Namesto da bi gorkota ognja vsa v peči ostala in skoz peč v stanico šla, je uide pri naših pečeh gotovo več kot polovica v dimnik ali se scer pogubi. Ali pa more to tudi drugač biti, če pogledamo, da dolge polena včasih na pol pri meste-jah vun mole in da bolj za tiče v zraku, kot za ljudi v sobi gore! In naše ognjiša, kako kuhamo na njih! Na vsaki strani dolgih polen stoji dvoje ali troje piskrov, — večidel gorkote se pogubi po kuhini, le kar je je od strani, zadene piskre. Da se pa ti ogrejejo tako, da se jed skuha, mora poleno za polenam na oginj. Ravno taka je tudi s kotli. Kakošen oginj, kakor v peklu, se vidi pod liotlam !
Nekdaj — se ve — so znali tako s dervami gospodariti, ko so bile še derva po nič; kakor smo
tudi mi še nidavnej krompir prešičem pokladili; zdej pa smo veseli, da ga imamo za se in za družino dovelj.   Potreba je povsod nar bolji učenica.
Zdej še le smo spregledali in spoznali, da vse naše peči niso nič vredne in da so živa potrata vedno dražjih derv. Zdej še le so se nam očiod-perle, da smo začeli bolj natanjko premišljevati: kaj je gorkota? kakošne lastnosti ima? kako se razširja? kako se vjame, da ne uide po nepotrebno.
In vtem, da vjamemo gor koto iz gorečih derv, da nam je skoraj nič ne uide, in da vjeto peljemo po predalih, da nam vsa ostane, dokler skozi peč v sobe ne gre — v tem obstoji naprava nam novih peči, ktere so pa zlasti na Rus o v s ki m že zdavnej navadne, ker v merzlih krajih je potreba ljudi že zdavnej učila z dervami varčni biti.
Naše navadne štirivoglatne ali okrogle peči ne veljajo tedaj vse nič, ker se več kot polovica derv v njih potrosi. Kdor hoče dobro peč imeti, ki ga greje s polovico derv, ki jih je v zdej navadni peči požgal, naj opusti staro peč, in naj si napravi Rusovsko #), ktera je v steno tako vdelana, da v sobi ali slanici do nič prostora ne potrebuje, in je znotraj z ilovnatimi plošami ali ceglam v predale razdeljena, v ktere se gorkota vjema in po peči tako okoli pelje, da jo na ti poti cfolgo časa greje. Pri vsem tem pa se dajo te peči veliko bolji kup napraviti, kakor nar slabji sedanja kmečka.
Tudi kuhinske ognjiša morajo na to preda-lasto vižo napravljene biti, ktere posebno priporočim velikim kmetovavcam in nekdanjim grajšinam, ki namest nekdanjih tlačanov morajo sedaj ženicam, koscam in drugim delavcam živež kuhati. Če napravijo tikama nad takim ognjišem kotle, zamo-rejo v njih za 40 do 50 ljudi veliko pripravniši in z veliko manj dervami kuhati, kakor poprej v piskrih na navadnih ognjiših. Ta naprava za kotle je tudi v fabrikah in druzih rokodelnicah prav koristna.
Ali je pa to, kar se tukaj s tako hvalo priporoča, tudi gotova resnica? ali ni le prazna novica? bo morebiti marsikteri bravec dvomljivo vprašal.
*) Na ravno to pravilo se opirajo tiste peci, ktere je nidavnej g. Dr. VVildner-Maitstein v bukvicah popisal, ki so tudi pri Giontini-tu v Ljubljani naprodaj pod imenam: »Die Platten-Oefen , ihr Zvveck, ihre Zu-sammensetzung , ihr Cebrauch , ihr grossartiges Erspar-niss, die Unubertrefflichkeit ihres Princips, theoretiscb tind praktisch dargestellt von Dr. Wildner - Maitstein. Wien 1852.
—    130   —
Na to vprašanje odgovorim: jez nisim tistih eden, ki pred kakošno reč priporoča, dokler ni sam gotovosti prepričan. Če tedaj rečem: da so pohvaljene Rusovske peči velike velike hvale vredne, in da naj sijih vsak napravi, kdor si hoče veliko derv in potem denarja prihraniti, se ta pohvala opira na lastne skušnje in na skušnje tacih mož y ki popolno zaupanje zaslužijo.
Kdor hoče napravo take peči, taciga ognjiša in taciga kotla viditi, naj pride na moj grad v Fužine (Kaltenbrunn) pod Ljubljano, kjer se mu bo vse rado pokazalo.
Zidar pa, ki zna Rusovske peči popolnama delati, je Matevž Grošel iz Tujine (Teinitz) poleg Kamnika, ki se je od nekiga Rusovskiga mojstra tega dela naučil, ki je pred 4 leti v Novim mestu in po več krajih na Dolenskim mnogo tacih peči napravil.
Kdor si hoče tako peč, ki ni draga, narediti dati, naj najame imenovaniga Grošelna, ki se v frankiranih pismih po Tujnskim gosp. fajmoštru MatevžuPrimožič-u sprašati da, ki so tako prijazni, da bojo Grošelna tje, kamor bo poklican, poslali.
Rad bi popisal celo notrajno napravo Rusovske peči; vunder se taka reč nikdar tako na tanjko popisati ne da, kakor jo delavec potrebuje. Nar gotovši se bo ta naprava razširila potem, da umni zidarski mojstri sami tako peč in ognjiše pogledajo od Grošelna tu in tam narejeno.
Gospodarji! kterim vam je na varčnosti derv ležeče, in zlasti taki, ki zidate nove pohištva in delate nove peči in ognjiša, verjemite mojim besedam in poprimite se mojiga sveta brez premišljevanja!                                                 Fid. Terpinc.