MENEDŽERSKE ŠOLE Danka Purg Menedžment je predvsem delo z. ljudmi in temu naj ustrezajo tudi izobraževalni programi. Menedžerskemu izobraževanju lahko pripišemo borih sto let. Pojavilo se je v Ameriki. Harvardska poslovna šola, ki obstaja že od leta 1905, je bila tretja, ki je začela z izobraževanjem me-nedžerjev, in prva, ki je podelila diplomo podiplomskega študija menedžmenta MBA (Master of Business Administration). Evropa je spoznala tovrstno izobraževanje šele po drugi svetovni vojni (Henley College v Veliki Britaniji); konec petdesetih let in v šestdesetih letih je bila v Zahodni Evropi že vrsta menedžerskih šol. Ustanovila so jih predvsem vehka transnaci-onalna podjetja za svojo rabo, nato pa so prerasle v mednarodne šole, tako kot so bile mednarodne njihove ustanoviteljice -podjetja (taka je bila npr. šola IMEDE v Lausannu - sedanja IMD, ki jo je ustanovila transnacionalka Nestle). V srednji in vzhodni Evropi so se tipične menedžerske šole pojavile šele pred nekaj leti, in sicer odvisno od tega, kdaj so začeli uvajati gospodarske in družbene spremembe v državo in podjetja. Ni čudno, da je Slovenija, ki je bila med tržno nenaravnanimi državami najbolj tržno naravnana, prva začutila potrebo po tovrstni ustanovi in jo pred dvema desetletjema tudi ustanovila, pred devetimi leti pa ji je nadela novo podobo: Center Brdo. Druga najstarejša tipična menedžerska šola v »novi Evropi« pa je mednarodni menedžerski center v Budimpešti, ustanovljen pred petimi leti. Menedžersko izobraževanje se je pojavilo v svetu najprej pri ekonomskih fakultetah. To je bilo značilno za njegov nastanek v ZDA, nato v zahodni Evropi, danes pa tudi povsod tam, kjer menedžment vse do nedavnega ni bil priznan kot poklic, temveč kot funkcija: v srednji in vzhodni Evropi. Zaradi prevelike akademskosti teh programov, premajhne usmerjenosti v prakso in premajhnega vključevanja drugih disciplin (organizacija, strategija, spretnost vodenja, delo z ljudmi) so v svetu kaj kmalu ugotovih, da je izobraževanje za menedžment interdisciplinarno: zato so začeli ustanavljati posamezne fakultete za menedžment, še bolj razširjeni pa so neodvisni inštituti (pogosto jih imenujejo centri ah fundacije). Ti se največkrat ukvarjajo z izobraževanjem menedžerjev in ne študentov. Taki centri imajo še posebej pomembno vlogo pri uvajanju reform v »novi Evropi«, saj so spremembe potrebne takoj, in ne šele čez nekaj let. Ljudem, ki že imajo poklic in delovne izkušnje, ponujajo novo znanje, da bi lažje reševali probleme, s katerimi se srečujejo na svojih delovnih mestih. Kriza meiedžerskil šol w Ameriki Znano je, da je bilo izobraževanje za menedžment eden najbolj priljubljenih študijev v svetu in da so bih ljudje z diplomami takih šol tudi najbolj iskani in najbolje plačani. Zadnjih nekaj let pa v zahodnoevropskih in ameriških časopisih beremo, da so menedžerske šole v krizi in da je med diplomanti teh šol tudi že precej brezposelnih. Predvidevajo, da bodo v Ameriki do leta dva tisoč od 750 akreditiranih menedžerskih šol (šol, ki zadovoljujejo določene standarde) zaprh vsaj 150. Da gre res za krizo, dokazujejo že zdaj prazna mesta v učilnicah teh šol v ZDA in odpravljanje programov tudi v Evropi, še posebej programov MBA, ter odpuščanje profesorjev menedžmenta. Zato so zadnja tri leta mednarodne konference dekanov menedž-mentskih šol posvečene predvsem vprašanju, čemu je prišlo do tega in kaj storiti, da bi preživeh. Knjiga »The Porter-McKib-bin Report«' je povzročila izredno zanimanje zaradi svojega kritičnega prevrednotenja ameriškega načina izobraževanja menedžerjev. Kakšen je ta? Preveč kvantitativno naravnan, preveč utemeljen na statističnih metodah in matematičnih mo-deUh, preveč je posamičnega in premalo skupinskega dela, programi in skupine so premalo mednarodni in premalo naravnani v prakso. V Ameriki namreč v večini primerov izobražujejo za menedžment študente, to se pravi mlade ljudi, ki še nimajo pravih delovnih izkušenj. Evropske šole imajo s tega stališča večje možnosti, ker ponujajo boljšo kombinacijo znanj in spretnosti, potrebnih za vodenje. Izobražujejo ljudi, ki imajo vsaj nekaj let delovnih izkušenj. Poleg metode »case-study« vedno bolj uveljavljajo tudi projektno delo in ves čas študija tudi delo v skupinah. Vse temelji na iztočnici: menedžment je predvsem delo z ljudmi. Zato namenjajo veliko pozornost spretnosti komuniciranja, skupinskemu delu, pogajanjem in vrednotam (odnosu do dela in ljudi, narave, uravnoteženosti razvoja ipd.). Etika dobiva svoj prostor v vseh sodobnih programih mene-džerskega izobraževanja. Med 750 ameriškimi šolami, ki so akreditirane pri AACSB, veljajo za najboljše: Harvard Business School, Sloan School of Management pri MIT, Stanford Business School, Wharton Business School in Northwestern. Vsaka od njih je znana po svoji posebnosti (Harvard po splošnem menedžerskem znanju in svoji metodi, ki jo je razvil, Sloan School po menedžmentu tehnologije, Stanford po menedžmentu informatike in financ, Northwestern pa predvsem po menedžerskih financah). V Evropi izstopata po kakovosti in mednarodnem ugledu INSE.40 v Fontainebleauju v Franciji in IMD v Lausannu. Obe šoli sta bolj mednarodni (tako po profesorjih, kot po slušateljih), kot so naštete ameriške ustanove, zato je njun ugled toliko večji. Ker se pri izobraževanju, ki se ga udeležujejo ljudje z izkušnjami, udeleženci učijo predvsem drug od drugega in manj od profesorjev in ker gre za navezovanje poslovnih stikov, je mednarodnost še pomembnejša. izobrožeiaije meiedierjew ¥ srednji ii znledii Ewrcipi v »novi Evropi« smo po začetnem problemu nerazumevanja potrebe po menedžerskih šolah in sistematičnem usposabljanju menedžerjev prišli v fazo, ko imamo ravno tako kot v razvitem svetu zelo veliko različnih menedžerskih šol različne kakovosti. Potrebe po izobraževanju menedžerjev so v srednji in vzhodni Evropi precej drugačne kot v razvitem svetu, prav tako je tudi kulturni in politični položaj drugačen, zato se ta del sveta od samega začetka zaveda, da mora razviti svoj model izobraževanja in usposabljanja menedžerjev. Zato je »amerikanizacija«, ki je bila značilna za dvajset let povojnega razvoja menedžerskih šol v zahodni Evropi, poseben problem. Vehko menedžerskih šol je preveč akademsko usmerjenih; dejstvo pa je, da potrebujemo šole, ki ponujajo v prakso usmerjen študij, uporaben za danes in za jutri. Največji problem razvoja menedžmenta v tem delu Evrope je prav gotovo premajhno število usposobljenih profesorjev. Nekatere raziskave kažejo, da bi jih morali imeti kar tri tisoč, če bi ' Lyman W. Porter, Lawrence E. McKibbin: »Management Education and Development, Drift of Thurst into 21st Century«, 1988, McGraw-Hill, N. Y. hoteli zadovoljiti najnujnejše potrebe, v resnici pa jih je vehko manj. Glede na problematiko podjetij, hitre spremembe v njih in v družbah v celoti so menedžerji preveč zaposleni z bojem za preživetje in zato si ne vzamejo časa za izobraževanje. Premalo je stikov med poslovnim svetom in izobraževalnimi ustanovami, premalo je uporabnega pisnega učnega gradiva o podjetjih v tem delu Evrope, da bi se slušatelji lahko učili in pripravili za svoje zahtevno delo. Se zmeraj je preveč tradicionalnih metod poučevanja. Vse to in dejstvo, da menedžment še vedno ni priznan kot poklic, zavira razvoj menedžerskega izobraževanja in tudi napredovanje gospodarstva v celoti. Meiiedžeriku iolo ¥ Sioweiiljl - v peščico menedžerskih šol, ki že tekmuje na mednarodni ravni, spada tudi Center Brdo, zato je tej ustanovi pripadla čast, da prihodnjih nekaj let vodi dejavnost povezovanja šol v »novi Evropi«. Center Brdo je problem usposobljenosti profesorjev rešil tako, da je pritegnil iz sveta skupino uglednih profesorjev in jih, predno so začeli predavati, dodobra seznanil s položajem pri nas ter jih povezal z našim poslovnim svetom. Ob teh predavateljih pa Center vzgaja generacijo svojih učiteljev. Center razvija nove, izvirne metode poučevanja, med katerimi je vsekakor najpomembnejše projektno delo skupin udeležencev podiplomskega študija menedžmenta (MBA) v posameznih podjetjih. Prek projekta, ki ga skupina skozi vse leto pripravlja pod vodstvom več mentorjev z različnih funkcionalnih področij menedžmenta in v tesnem sodelovanju z najvišjim nienedž-mentom podjetja, se slušatelji učijo spoznavati probleme podjetij in jih reševati. Vsako projektno delo ima: fazo industrijske analize, fazo diagnoze podjetja ter fazo priporočil. Vsako posebej slušatelji predstavijo v podjetju in jo tam zagovarjajo pred skupino menedžerjev. Izvirni so tudi preizkusi znanja, ki so posamični in skupinski. Zelo zanimivi so skupinski izpiti (t.i. end-of-module exercise), pri katerih se udeleženci v skupinah po pet učijo usklajevanja strategije, predstavitev v javnosti, dela pod časovnim pritiskom, predvsem pa dela v timu. Zelo pomembna je vključitev znanja in spretnosti, potrebnih za vodenje, ki jih daje Center Brdo, zato so nastopi, skupinsko delo, znanje o pogajanju in drugih vrstah komuniciranja sestavni del študija. Pomembna sestavina šolanja na Brdu so tudi obiski tujih podjetij in bank ter srečanja z menedžerskimi ekipami, vključno s predsedniki oziroma generalnimi direktorji podjetij v Nemčiji in Avstriji. V letošnjem letu je na Brdu na podiplomskem študiju, ki poteka v angleščini, v skupini 31 udeležencev kar osem tujcev iz sedmih držav, med drugim tudi iz Italije in Nizozemske. Na študij prihaja največ inženirjev (kakih 50%), sledijo ekonomisti, fiziki, matematiki, jezikoslovci, pa tudi zdravniki. Udeleženci imajo v povprečju 33 do 34 let in 7 do 9 let delovnih izkušenj ter najmanj visokošolsko izobrazbo (vsako leto je več doktorjev znanosti in magistrov, glej sliko 1). Za menedžment se zmeraj bolj zanimajo strokovnjaki z drugih področij (zdravstvo, šolstvo). Slušatelji prebijejo na podiplomskem študiju (MBA) v Centru na predavanjih skupaj 103 dni ali 820 ur. Predavanja so razdeljena na štiri module prek celega leta (po pet tednov janu-arja-februarja, maja-junija, septembra-oktobra in dva tedna v novembru-decembru). Ker poteka študij od 8.30 do 17.30, nato pa sledijo delo v skupinah, večerna predavanja, obvezno branje in priprave za naslednji dan, je študij na Brdu rezidenčne narave. Bivalne razmere so temu prilagojene. Obvezno bivanje na Brdu v času študija omogoča poleg intenzivnosti študija tudi poglabljanje stikov med udeleženci in profesorji, še posebej pa med udeleženci samimi. Ker prihajajo iz razHčnih držav, je to ime- nitna priložnost za prihodnje poslovno sodelovanje. Poleg mednarodnega podiplomskega študija menedžmenta MBA, ki velja za enega najboljših v Evropi (glej članek The Wall Street Journal, junij 1993, in Financial Times, marec 1994) se v Centru na Brdu odvija tudi vrsta drugih krajših programov, ki prav tako pritegnejo domačo in tujo javnost; med njimi velja izpostaviti pettedenski seminar o vodenju poslovnih procesov, ki prav tako usposablja ljudi za vodenje celovitejših poslovnih sistemov (en seminar je v angleščini; drugi v nemščini) in jim daje širok spekter znanja in spretnosti, in kakih 40 funkcionalnih seminarjev (npr. o finančni strategiji podjetja, vodenju marketinga, vodenju proizvodnje in operacij, oblikovanju in vodenju uspešnih menedžerskih timov, menedžment časa, menedžment kadrov, o tem, kaj mora vedeti menedžer o financah in računovodskih podatkih itd.). Ti seminarji trajajo dva dni do deset dni. Programi Centra se iz leta v leto spreminjajo in prilagajajo potrebam gospodarstva. To začenja prepoznavati pomen znanja za vodenje, zato tudi financira tovrstne programe. Največ slušateljev Centra pošljejo podjetja in jim tudi prispevajo sredstva za ta študij. Največje težave imajo udeleženci iz zdravstva in šolstva, saj tam še vedno ni pravega razumevanja in prepoznavanja teh potreb in zato jim da navadno Center štipendijo. Sredstva za štipendije prispevajo sponzorji in nekateri ugledni tuji profesorji, ki se odpovedo honorarju. Študij na Brdu ni poceni (cena za enodnevne seminarje znaša približno 400 DEM), vendar je ta cena vsaj štirikrat nižja, kot znaša za istega profesorja in enako kakovost seminarja v tujini. Center Brdo se v večini financira s kotizacijami, pribhžno dvajset odstotkov sredstev pa dobi od sponzorjev, to je Gospodarske zbornice Slovenije in desetih uglednih slovenskih podjetij.^ V devetih letih obstoja Centra se je tu izobraževalo več kot 11.500 menedžerjev, od tega kaka tretjina najvišjih vodilnih, med njimi 32 odstotkov žensk. Med udeleženci seminarjev je povprečno 15 odstotkov tujcev. Center Brdo želi doseči še večjo internacionalizacijo svojega dela, zato je odprl svoje predstavništvo v Milanu in pripravil predstavitve programov v Pragi, Budimpešti in Zagrebu. Žeh postati osrednja menedžerska šola v srednji Evropi, za kar pa bo prav gotovo potrebna gradnja nove šole. Izobraževanje vrhunskega menedžmenta se namreč močno razlikuje od univerzitetnega študija, zato pa je potrebno imeti ustrezne prostore in opremo. Pri Centru je tudi sedež Združenja menedžerskih šol srednje in vzhodne Evrope (CEEMAN), v katero je vključenih 51 menedžerskih šol. Namen Združenja je pospešiti razvoj menedžmenta, povezovati dejavnost šol in skrbeti za čim večjo kakovost izobraževanja na tem področju. Prek CEEMAN ima Slovenija novo priložnost za uveljavitev v svetu, hkrati pa dolžnost, da čim več znanja preliva z Zahoda na Vzhod in obrnjeno. Načrtovane dejavnosti za leto 1995 so seminarji za profesorje menedžmenta, stalen časopis, skupno raziskovalno in publicistično delo in organizacija menjave profesorjev menedžmenta v srednji in vzhodni Evropi.' Purg, dr. Danica Direktorica Centra za razvoj managementa, Brdo - Podoben način financiranja velja tudi za menedžerske šole v Evropi in ZDA. Že omenjeni mednarodni šoli IMD iz Lausanna in INSE-AD iz Fontainebleauja dobita približno tretjino sredstev od sponzorjev iz gospodarstva, harvardska poslovna šola pa kar polovico. ' Te dni poteka v tej ustanovi prvi seminar za učitelje menedžmenta, posvečen komunikacijskim spretnostim in načinu poučevanja z metodo študija primerov. Udeležuje se ga 26 učiteljev iz šestnajstih držav. To je prvi v vrsti seminarjev za učitelje menedžmenta srednje in vzhodne Evrope v okviru CEEMAN. Financira jih program Phare pri Evropski skupnosti. Fundacija Soros pa daje podporo v obliki potnih štipendij. Združenje CEEMAN izdaja tudi svoj časopis in združuje 51 evropskih šol. Članice so tudi šole iz bližnje Avstrije, Italije, Švice in Nemčije. GRADIVA IN DRUGI VIRI ŠTUDIJA NA DALJAVO Janez Jereb Študij na daljavo je način študija, ki se zdi sodobnemu človeku pisan na kozo, saj mu omogoča, da študira doma v času, ki mu osebno najbolj ustreza. Študira lahko tudi, če živi in dela razmeroma daleč od najbližjega izobraževalnega središča. Da bi bil tak študij uspešen in učinkovit, pa moramo študentu zagotoviti posebej oblikovano, samostojnemu študiju prilagojeno učno gradivo in ustrezne, bolj ali manj pogoste, stike z učitelji. v tem prispevku želimo spregovoriti o nekaterih didaktičnih vidikih študija na daljavo. Temeljna izhodišča, ki jih bomo pri tem upoštevali, so predvsem naslednja: - študij na daljavo je posebna študijska oblika, ki ima poleg splošnih tudi vrsto razmeroma samostojnih didaktičnih zakonitosti; - sodobna multimedijska tehnologija (zlasti televizija, računalniki, računalniške mreže in pripadajoča telekomunikacijska oprema) omogoča uvajanje novih oblik študija na daljavo; - nove oblike in metode študija na daljavo morajo zagotoviti večjo samostojnost in aktivnost študirajočih v celotnem izobraževalnem procesu; - študijski proces lahko približamo študentom z didaktično ustrezno oblikovanim gradivom za samoizobraževanje; - za uporabo specifičnih multimedijskih didaktičnih gradiv potrebuje študent ustrezno strojno in programsko opremo, za neposredno povezovanje z izobraževalnim središčem pa tudi pripadajočo telekomunikacijsko opremo. Na podlagi povedanega lahko sklenemo, da je z vidika didaktične organizacije študija na daljavo prav upoštevati zakonitosti ter prednosti in slabosti vseh temeljnih oblik izobraževanja, poudarek pa mora biti predvsem na metodah samostojnega dela z besedili, programiranega učenja, učenja z računalnikom in multimedijskega učenja. Pri tem naj pripomnimo, da je izbira ustreznih oblik in metod odvisna predvsem od ciljev in vsebin določenega študijskega predmeta in je zato tudi pri študiju na daljavo predvsem v domeni učitelja. Tako na primer računalniško in programirano učenje ni enako primerno za vse študijske smeri in vsebine. Vsebine s strogo logično strukturo (matematika, naravoslovje, informatika) je lažje programirati kot manj strukturirano vsebino večine družboslovnih ved (npr. sociologije, organizacije). Drugače povedano, ustrezno didaktično oblikovana gradiva za izobraževanje na daljavo se za posamezna študijska področja in predmete razlikujejo. Opis posameznih stopenj priprave učnega gradiva za študij na daljavo v nadaljevanju opisane stopnje predstavljajo temeljne korake, ki jih je treba opraviti pri pripravi učnega gradiva za študij na daljavo. Pri tem naj poudarimo, da so opisane stopnje le metodološki okvir, ki naj organizatorjem, učiteljem in njihovim sodelavcem olajša pripravo ustreznih gradiv za študij na daljavo. Razčlemba študijskega načrta ■ študijski (učni) načrti določajo obseg (število ur predavanj in vaj), globino in zapovrstnost izobraževalnih vsebin pri po- sameznem študijskem predmetu. Poleg tega vsebuje študijski načrt še druge sestavine, ki jih moramo upoštevati, preden razmišljamo o artikulaciji študijskega procesa. Take sestavine študijskih načrtov so: - cilji predmeta, - opredelitev povezanosti predmeta z drugimi predmeti ali predmetnimi področji, - seznam učbenikov, priročnikov ter drugih študijskih virov, - izbor izobraževalnih oblik in metod, - opis gmotnih in kadrovskih pogojev, potrebnih za izvedbo študijskega načrta, - določitev načina preverjanja znanja. Študijski načrti posameznih predmetov se lahko v nekaterih sestavinah razlikujejo. Zlasti glede didaktičnih in metodičnih navodil za izvajanje so razlike pogosto očitne. Podatki, ki jih vsebuje študijski načrt za določen predmet, predstavljajo ne glede na zahtevo, da mora učitelj sproti vključevati v študijski proces tudi ugotovitve svojega znanstvenoraziskovalnega dela, temeljno izhodišče za organizacijo študijskega procesa. Pri tem cilji, narava in sestava študijskih vsebin v veliki meri določajo tudi najustreznejše študijske oblike in metode, s tem pa tudi vse neposredne in posredne študijske vire, ki jih obravnavamo pod pojmom učno gradivo. Podrobna razčlemba in seznanitev s študijskim načrtom predstavlja temeljno izhodišče tako za artikulacijo študijskega procesa kot za vse nadaljnje stopnje v okviru priprav ustrezno didaktično oblikovanega učnega gradiva. Hkrati je to pogosto tudi priložnost, da obstoječi študijski načrt posodobimo. Artikulacija študijskega načrta Artikulacija študijskega načrta pomeni strukturiranje (kom-poniranje, oblikovanje) posameznih stopenj študijskega procesa v določenem časovnem obdobju. Po trajanju je to obdobje določeno z načrtovanim številom ur (predavanja, vaje) oziroma z obsegom predmeta, ki predstavlja prvo determinanto artikulacije. Drugo determinanto predstavljajo s študijskim načrtom predvidene študijske vsebine. Pri artikulaciji študijskega načrta učitelj ponavadi najprej analizira cilje in vsebine predmeta, pri čemer vsebine razčleni na manjše logično zaokrožene učne enote (etape študijskega procesa). Te enote potem razvrsti po njihovem logičnem zaporedju. V drugi stopnji artikulacije skuša učitelj za vsako učno enoto določiti didaktično obliko in metode (npr.: razlaga, laboratorijske vaje, delo na računalniku). Glede na izbrane metode določi učitelj v tej stopnji tudi učna sredstva in pripomočke. ki jih bo uporabil v skladu z didaktičnimi načeli. Pri tem upošteva didaktični sistem za posamezno učno enoto (cilj, oblika, metode) in ustreznost ter dostopnost posameznih medijev. Z vidika študija na daljavo je najpomembnejše, da učitelj v tej stopnji artikulacije predvidi, katere študijske vsebine in v kakšnem obsegu je mogoče izvesti s pomočjo individualnih študijskih oblik in metod. Po vsebinski in didaktični artikulaciji učnih enot načrtuje učitelj potrebno število ur, ki jih bo porabil za obdelavo (posredovanje) posameznih vsebin. Pri tem mora upoštevati opredelitev v obeh že opisanih stopnjah, saj različen obseg posameznih študijskih enot ter uporaba različnih oblik, metod, učnih sredstev in pripomočkov zahtevajo za njihovo obdelavo različen čas. V tej stopnji je izredno pomembno, da učitelj časovno določi, koliko od načrtovanih ur potrebuje za neposredno pedagoško delo (npr.: število ur predavanj, število in časovni obseg konzultacij, delo v skupinah, laboratorijske vaje in podobno) in koUko ur lahko izpelje s pomočjo študijskih virov za študij na daljavo. Ob upoštevanju doslej opisanih didaktičnih zakonitosti in možnosti, ki jih v okviru določenega predmeta dajejo različni nosilci in viri znanja, je namreč končni cilj artikulacije študijskega načrta z vidika študija na daljavo v tem, da skušamo ugotoviti optimalni delež znanj, kijih lahko s pomočjo ustreznih zunanjih virov osvojijo študentje s samostojnim študijem. Artikulacijo študijskega načrta lahko razdelimo na tri temeljne stopnje: 1. artikulacija študijskega načrta na posamezne učne enote, 2. didaktična artikulacija posameznih učnih enot, 3. časovna artikulacija posameznih učnih enot. V skladu z doslej povedanim nam mora ustrezna artikulacija študijskega načrta - z vidika študija na daljavo - dati jasne odgovore predvsem na naslednja vprašanja: - Koliko od načrtovanih ur potrebujemo za neposredno pedagoško delo (predavanja, začetno, vmesno in/ali končno konzultacijo, laboratorijske in/ali druge skupinske vaje)? - KoUko od načrtovanih ur lahko uresničimo s pomočjo zunanjih virov znanja (didaktično ustrezno oblikovani pisani in/ ali elektronski nosilci oziroma viri znanja)? - Kje bo potekalo neposredno pedagoško delo (izobraževalno središče, druga lokacija)? - Katere medije (strojno in programsko opremo) bomo rabili pri neposrednem pedagoškem delu? - Katere medije (strojno in programsko opremo) potrebujejo študentje za samostojen študij (npr. učbenik za študij na daljavo, videorekorder, videokaseta, osebni računalnik, program na disketi, CD-ROM, optični disk)? - Katere instrumente bomo študentom zagotovili za samo-preverjanje znanja? Poleg odgovorov na navedena vprašanja bo v fazi razvoja ustreznega učnega gradiva treba poiskati tudi odgovore na številna dodatna vprašanja, ki jih na tej stopnji v celoti niti ne moremo predvideti. Taka vprašanja so na primer, kje, kako, za kakšno ceno priti do zunanjih nosilcev znanja (npr. učbenikov, videokaset, računalniških programov, CD-diskov ipd.)? Ali jih bomo razvijali in pripravljali sami ali obstaja dostopna in primerna ponudba na trgu? Sklenemo lahko, da nam v teoretičnem pogledu dokumentirana artikulacija študijskega načrta zagotavlja vse potrebne podatke, na podlagi katerih lahko za določen študijski predmet pripravimo potrebne študijske vire tako za neposredno kot za posredno izvedbo študijskih vsebin. V nadaljevanju se bomo ukvarjali le s tistimi študijskimi viri, ki so primerni tudi za individualni študij oziroma študij na daljavo. To pa so predvsem različni pisni viri ter viri znanja, katerih nosilci so različni elektronski mediji. Priprava umnega gradiva z artikulacijo študijskega načrta za določen predmet smo med drugim določili, katere vsebine nameravamo izpeljati s pomočjo zunanjih virov znanja in kolikšen je predviden časovni obseg takih vsebin. Pri tem smo ob posameznih učnih enotah v grobem določih tudi vrsto medija. Sklop vseh medijev (zunanjih virov znanja, namenjenih individualnemu študiju) v okviru določenega študijskega predmeta bomo imenovali didaktični komplet. Samostojnemu študiju namenjen didaktični komplet lahko vsebuje ustrezno kombinacijo različnih študijskih virov. Odvisna je predvsem od narave in logične strukture obravnavanih študijskih vsebin. V splošnem so neposrednemu študiju namenjeni viri naslednji: - klasični in elektronski (hipertekstualni) učbeniki, skripta, priročniki, delovni zvezki, zbirke nalog, navodila za vaje, gradivo za konzultacije, - prek klasičnih in elektronskih knjižnic študentom dostopna strokovna literatura in revije za dopolnilni študij, - programirano ali polprogramirano gradivo, primerno za knjižno ali računalniško posredovanje, - avdiokasete, videokasete, optični diski, - računalniški učni programi, dostopni na disketah in/ali na računalniških mrežah, - instrumenti za samopreverjanje znanja (klasični in elektronski preizkusi znanja). Priprava vsakega od navedenih virov znanja je strokovno in didaktično zahtevno delo ter zahteva upoštevanje določenih pravil in zakonitosti. Priprava uibeniicov in drugih pisnih itydrisklh virov RazHčni tiskani in elektronski viri za študij, kot so učbeniki, skripta, teze za predavanja in razpravo, učna pisma, navodila za vaje in podobno, imajo pri študiju na daljavo nedvomno vodilno vlogo. Za vse navedene in podobne tiskane vire sta pri študiju enako pomembni raven znanstvene obdelave in raven didaktičnega oblikovanja. Z vidika didaktičnega oblikovanja je pomembno, da so besedila, namenjena samostojnemu študiju, čim bolj prilagojena predznanju in zmožnosti dojemanja študentov. Pri tem velja pripomniti, da natančno določenih pravil za pisanje besedilnih študijskih virov ni. Pri pisanju in oblikovanju učbenikov pa kaže upoštevati nekatere ugotovitve, ki bi jih na kratko lahko strnili takole: - Vsebina besedila mora ustrezati didaktični logiki študijske snovi. Snov mora biti podana sistematično in pregledno. Pri usmerjanju študentov k bistvenim delom obravnavanih vsebin pomagajo predvsem kratki povzetki ali opombe v vpra-šalni obliki. - Besedilo mora biti jasno in razumljivo. Pomembna je tako imenovana »čitljivost«, ki je določena z uporabljenim besediščem in s kompleksnostjo stavčnih konstrukcij. Pomembna je postopnost pri vključevanju tujih oziroma strokovnih izrazov ter njihova jasna razlaga. - Glede obsega učnih besedil ni natančnih pravil, vendar naj bi njihov obseg praviloma ne presegal treh tipkanih strani za načrtovano uro študija. Po potrebi lahko na ustreznih mestih študenta napotimo na konzultacijo sekundarnih virov. - Vrsta pisave in ustrezna grafična oprema močno pripomoreta k preglednosti snovi in k poudarku določenih pojmov in zakonitosti. Pri tem kaže upoštevati ustrezna dognanja o čitljivosti različnih tipov in velikosti pisav in spoznanja o infor- macijski in didaktični vrednosti različnih ilustracij, kot so slike, skice, grafikoni, tabele, preglednice in diagrami. - Vprašanja in naloge, ki usmerjajo študentovo pozornost k bistvenemu in oblikujejo njegovo miselno dejavnost, so bistvena sestavina učnih besedil. Z njihovo pomočjo povečujemo koncentracijo pri branju, saj brez vmesnih vprašanj začne razmeroma hitro upadati. Priprava programiranih in poiprogramiranih gradiv Programirano učenje je način učenja, pri katerem učno vsebino, ki jo želimo posredovati, razdelimo na manjše enote in jih posredujemo študentom v skrbno načrtovani sekvenci. Posamezna učna enota (člen, korak) vsebuje poleg delčka učne vsebine (informacije) še vprašanje (nalogo), na katero mora študent samostojno odgovoriti. Takoj po odgovoru dobi študent povratno informacijo o pravilnosti svojega odgovora in v skladu z njim navodilo za nadaljnje učenje. Iz povedanega moremo sklepati, da je ena temeljnih idej programiranega učenja zagotoviti dvosmerno ali večsmerno komuniciranje med izvorom znanja (virom informacij) in študentom (prejemnikom informacij). Druga temeljna ideja programiranega učenja pa izhaja iz zahteve, da učne vsebine prilagodimo posebnostim, potrebam in zmožnostim študenta. Obe ideji sta najbolj dosledno izpeljani v programiranih učbenikih ali sekvencah. Za posredovanje programirane učne snovi lahko uporabimo programiran učbenik in druge obhke tiskanega gradiva ali pa računalnik. Med programiranim in polprogramiranim gradivom ni posebne vsebinske razlike. Temeljna razlika je v tem, v koliki meri je bila učinkovitost gradiva empirično preverjena med študenti, ki jim je namenjena. Če smo učinkovitost empirično ugotovili in dokazali, govorimo o programiranem gradivu, če pa smo gradivo preverili le na nekaj primerih, govorimo o pol-programiranem gradivu. Ne glede na to, ah bomo gradivo programirah za posredovanje v pisni obliki ali prek računalnika, moramo pri pripravi zaporedoma preiti določene stopnje. Kratek opis teh stopenj navajamo v nadaljevanju. a) Izbira teme (učne enote) za programiranje Posamezne učne enote lahko programiramo skoraj pri vseh predmetih na kateri koli stopnji in smeri študija, vendar pa vse učne vsebine za to niso enako primerne. Tudi v okviru istega predmeta se npr. lahko pojavljajo določene teme, ki so skoraj idealne za programiranje, na drugi strani pa tudi teme, pri katerih to praktično skoraj ni mogoče. Zato je prav, da pri izbiri učne teme, ki jo bomo programirali, upoštevamo določena merila: - tema naj bo primerna za programiranje (v začetnih programih naj bo vsebina ustrezna predvsem za besedno posredovanje); - tema naj bo zaključena celota (za začetek se odločajmo za krajše teme); - prednost naj imajo teme, pri katerih imajo študentje pri sedanjem načinu dela težave; - prednost naj imajo teme, pri katerih je težišče na doseganju višjih izobrazbenih (kognitivnih) ciljev; - izbrana tema naj učitelja programerja toliko privlači, da se bo dela lotil z veseljem; - če temo programiramo na računalniku, moramo upoštevati zmogljivost, ustreznost in posebnosti strojne in programske opreme. b) Operativno oblikovanje ciljev programa Operativni učni cilj je zbirka besed ali simbolov, s katerimi opišemo nameravane učinke študija - kaj bodo študentje po osvojitvi krajše ali daljše učne enote zmožni napraviti in kako bomo ugotovili, ah smo cilj dosegh. Opis učnega cilja je tem bolj uporaben, čim bolj razumljivo prikaže vsem subjektom študijskega procesa njihov namen. Pri tem razlikujemo tri razmeroma samostojne kategorije ciljev: - pretežno kognitivne (izobrazbene), - pretežno psihomotorične in - pretežno afektivne (vzgojne). Nedvomno je programirano gradivo najprimernejše za posredovanje znanj, pojmov in zakonitosti, torej za doseganje izobrazbenih ciljev. Zato bomo na kratko spregovorili o študentov! dejavnosti, s katero pokaže, ah je cilj dosegel ali ne, le za to kategorijo ciljev. Pomembna sestavina operativnega učnega cilja je opis pogojev, pod katerimi bo študent pokazal, ali je cilj dosegel. Tu gre npr. za to, ah bo le izbral med danimi odgovori pravilnega ali pa bo moral sam pravilno oblikovati odgovor, ali bo pri reševanju uporabljal učbenik, slovar, pravopis, priročnik in druge pripomočke ah bo na primer moral znati formule na pamet ali pa jih bo imel pred seboj in jih bo moral znati le pravilno uporabljati pri reševanju problemov. Uporabnost operativnega učnega cilja povečamo, če mu dodamo merilo, po katerem bomo presojah, ah je študent dosegel cilj (npr.: določimo vsaj zadnjo še zadovoljivo mejo). Študent naj denimo od 20 vprašanj odgovori pravilno vsaj na 15, rezultat pri računanju naj bo pravilen vsaj na 2 decimalki in podobno. Navedene so lahko tudi časovne omejitve - v katerem času mora študent doseči določen rezultat (npr. v 30 minutah mora odgovoriti pravilno na najmanj 80 odstotkov vprašanj). Naj za konec pripomnimo le še to, da moramo biti pri postavljanju meril realni; zahteve ne smemo postaviti niti previsoko niti prenizko. c) Pridobitev podatkov o študentih Poleg drugih podatkov o študentih moramo na tej stopnji zbrati podatke o njihovem predznanju, sposobnostih in izkustvu. Poznavanje predznanja je lahko temeljnega pomena za učinkovitost programa. Glede na to, da učenje s programiranim gradivom temelji na pisnem sporočanju, je pomembno, da sestavljalec programa pozna sposobnost študentov za branje z razumevanjem. V tem smislu mora upoštevati predvsem besedni zaklad študentov oziroma, v informacijskem jeziku povedano, zalogo znakov prejemnika informacij. Med pomembnimi sposobnostmi, ki naj bi jih programer ocenil v tej stopnji, naj navedemo še sposobnost za samostojni študij. Našteti podatki o študentih so za programerja zelo pomembni v vseh naslednjih stopnjah priprave na programiranje. Od njih je namreč odvisna izbira učnih strategij, zahtevnost programa, zgradba programa, število in značaj učne pomoči, navodil, sugestij, spodbud in podobno. Skratka, pridobitev ustreznih podatkov o študentih, za katere delamo program, je nujna stopnja priprave na programiranje. č) Izdelava kriterijskega testa Kriterijski test imenujemo pri programiranem pouku test znanja, s katerim ugotavljamo, v kohki meri so študentje dosegli s programom zastavljene cilje. Najprepričljivejši dokazi o učinkovitosti ali neučinkovitosti programa so seveda števil- čno izmerljivi podatki, čeprav so lahko koristni tudi nekateri podatki, ki jih dobimo z opazovanjem in oceno. Objektivnemu vrednotenju so še najbliže tako imenovani testi znanja. O njih bomo na kratko več spregovorili kasneje. d) Organizacija in sistemizacija vsebine programa Na tej stopnji določimo sestavo in vsebino posameznih členov programa, ki jih potem razvrstimo. Stopnja zajema dvoje opravil: - pisanje posameznih členov programa in - razvrščanje členov v sekvenco. S pojmom člen (korak oziroma učni korak) označujemo pri programiranem pouku najmanjšo enoto programa. Več členov v določenem zaporedju tvori sekvenco programa. Sekven-ca je logično sklenjena enota programa in navadno zajema določeno učno enoto ali učno temo. Program sestavlja večje število členov, urejenih v eno ali več sekvenc. Glede na namen, vsebino ali stopnjo izobraževalnega procesa, ki jo posamezni člen podpira, razlikujemo razhčne tipe členov: - uvodne ali uvajalne člene, - člene za začetno testiranje, - člene za obdelavo novih učnih vsebin, - člene za vajo in ponavljanje, - člene za končno testiranje. Najpogostejši so seveda členi za obdelovanje novih učnih vsebin. Ponavadi imajo ti členi podobno zgradbo, sestavljajo pa jo naslednji štirje elementi: - informacija (nova vsebina), - vprašanje ali naloga za študenta, ki izhaja iz informacije, - prostor za vpisovanje odgovora in dejavnosti, ki so nujne za rešitev naloge, in - povratna informacija, namenjena samopreverbi in motivaciji študenta. Vsebino posameznih členov je najbolje zapisovati na samostojne hste oziroma kartice primerne velikosti. Tak način nam olajša delo pri naslednjem opravilu, to je pri razvrščanju členov v sekvence oziroma sekvenc v program. Pri predstavitvi členov v knjigi so prvi trije elementi ponavadi na eni strani, povratna informacija pa na drugi, tako da jo študent pogleda šele, ko reši nalogo oziroma odgovori na vprašanje (če je toliko samodiscipliniran, saj mu prepisovanja pravilnih odgovorov praktično ne moremo preprečiti). Na računalniku študentu posamezne elemente člena posredujemo na zaslon postopoma, se pravi najprej informacijo, potem nalogo, ko vpiše odgovor oziroma rešitev naloge, pa povratno informacijo. Po sestavi oziroma glede na način razvrščanja členov v sekvence ločimo predvsem dva tipa programov: Unearne in razvejane. Za posredovanje v pisni obhki so najprimernejši linearni programi, pri katerih razvrstimo posamezne člene po njihovem logičnem zaporedju, drugega za drugim. e) Podajanje programa Linearne programe podajamo s knjigo večinoma na dva načina. Po eni metodi razporedimo člene tako, da mora študent obrniti stran za vsak nov člen - s pravilnim odgovorom za prejšnji člen na začetku. Tak način pa je mogoč le, če posamezni členi niso zelo kratki. Če so členi kratki, si sledijo drug za drugim na isti strani knjige, pravilne odgovore pa pripišemo na robu. Da študent ne vidi odgovorov vnaprej, jih med študijem prekriva. Tudi razvejane programe lahko podajamo s knjigo. V tem primeru je ob vsakem alternativnem odgovoru napisana šte- vilka strani, na kateri študent nadaljuje delo. Da študentu ne bi pomagali najti pravilnega odgovora, so alternativni členi, ki sledijo danemu členu, raztreseni po vsej knjigi. Rezultat je tako imenovana »neurejena knjiga«. Brez težav pa lahko vse vrste programiranih gradiv podajamo z računalnikom. f) Preverjanje učinkovitosti programa Učenje s programiranim gradivom mora imeti vnaprej zagotovljeno in dokazano visoko stopnjo učinkovitosti. To dosežemo z empiričnim preverjanjem programa, preden gre ta v širšo uporabo. Priprava avdiokaset, videokaset in opti