Z E. E T N A. S T E V I I. K . A SOKOIIKIH Ž U P C E 1 J E IN KRANJ VSEBINA Jože Smertnik: Sokolski zleti Mirka Gruden: Sestram naöelnicam! Jan Slimäöek: Približajmo sokolsko življenje po- P. St.: Bratje po srcu Franjo Čepin: Naši župni zleti Verstovšek Zdenko: Fašizmi TEHNIČNI DEL Izidor Cergol: K vadbi odbojke M. Prelog: Vadbene ure za deco obojega spola S. Burja: Vadbena snov Priloga: Vadbeni načrt NAROČNINA ZA 10 ŠTEVILK V LETU DIN 20- LETO VI. CELJE, 13. JUNIJA 1936 ŠTEV. 5 trebam sedanje mladine! Z H A J A M E S E Č N O Urejuje in Izdaja za Sokolsko župo Celje Franjo Čepin Za Zvezno tiskarno v Celju Milan četina CELJSKA MESTNA HRANILNICA Prihrankom rojakov v Ameriki, denarju nedoletnih, ki ga vlagajo sodišča ter naložbam cerkvenega in občinskega denarja posveča posebno pažnjo. Hranilnica daje posojila na zemljišča po najnižji obrestni meri. Vse prošnje rešuje brezplačno Za hranilne vloge jamči poleg premoženja hranilnice ŠE MESTO CELJE z vsem premoženjem in z vso davčno močjo Magnezijo v kockah — Fotografske aparate — Fotografski materij al vse to dobite po ugodnih cenah v drogeriji 99 Sanitas“ CillE • UUBUANA, TVRŽEVA UtlCA 5 -------------ali pa v TRBOVUAH ■MIJ CELJE Telovadne potrebščine t. j. majce, čevlje, hlače in žoge za odbojko in hazeno! Velika izbira otroških vozičkov in dečje opreme VESTNIK____________________ __________SOKOLSKIH ŽUP CELJE IN KRANJ LETO VI. ŠTEV. B CELJE, 13. JUNIJ 1936 NJ. VEL. KRALJ PETER II. Jože Stnerfnik SOKOLSKI ZLETI Čuvar Jugoslavije naj postane nacijorfaino zavedno poko-lenje z vsemi potrebnimi telesnimi zmožnostmi in odlikami. To pokdlenje rrlora ohraniti nacijonalno misel in nacijonalno državo, mora varovati nacijonalne pridobitve in kulturo in mora vse to tudi poglobiti in razviti. S pomočjo telesne vzgoje morajo narodne sile podpreti narodno in državno edinstvo ter prešiniti ves narodni kolektiv s prostovoljno disciplino in viteškim duhom, tako da se bo stalno zavedala potreb aktivnega sodelovanja, obrambe državne nedotakljivosti, izboljšanja splošnega narodnega zdravja, potrebne odpornosti, duševne svežosti in energije. Mladina je večni vir narodne sile, zato je treba njej posvetiti največjo pozornost in storiti vge, da postane telesno odporna, zdrava in hrabra ter prešinjena z viteškim duhom, polnim iskrene ljubezni do domovine in kralja. Ljubezen do domovine pa je lahko prava le tedaj, kadar domovino človek pozna. Sokolski zleti nudijo dobro priliko, da spoznamo domovino, da se spoznamo z njenimi krasotami, da vidimo lepoto pokrajin, morja, pristanišč, rek in jezer, naših gora in goric, naših plodnih ravnic. Ne samo naših! Sokolski zleti nas povedejo tudi v bratske slovanske države k bratom Bolgarom, Čehom in Poljakom. Koliko lepega sveta smo videli in spoznali doma in na tujem,( ki bi ga mogoče nikoli ne videli, da nas ni tja zvala sokolska dolžnost in naš — sokolski kolektiv. Velika naša sokolska rodbina nas vabi zdaj v ta, zdaj V drug kraj. Tu v planinah smučamo, tam v morju plavamo. Romamo križem naše domovine. Naši bratje z juga radi prihajajo med nas uživat krasoto naših planin in dolin, nas pa žene enako hrepenenje na jug, k morju in v ravnice na vzhod, Povsod srečavamo narod, ki govori naš jezik. Povsod se lahko razumeš '■ ljudmi in se zato čutiš kot doma. Temu ni tako v Nemčiji, ne v Italiji, ki sta bili uedinjeni pred več kot 60 leti in imata tako nemški, kot italijanski narod svoj enotni pismeni jezik. V govorici pa se v mnogih slučajih sami med seboj ne razumejo, če govore v svojih narečjih. Ta dva naroda navajam radi tega, ker imamo dokaze kar pri rokah. Vsak Slovenec pozna Kočevarje in Furlane, vsak pa tudi ve, da Nemec ne razume Kočevarja in istotako Italijan ne Furlana. In vendar so Kočevarji Nemci, kakor so tudi Furlani Italijani. lakih podobnih primerov moremo našteti na stotine. V Jugoslaviji pa, kamorkoli kreneš, boš s svojo govorico razumljen in šele tedaj prav do mozga čutiš, da si del te velike, neizčrpne narodne zajednice, takrat prav čutiš veličino naroda, ki biva od Triglava do Vardarja. Sama od sebe raste ponosna narodna zavest in niti ne opaziš, kako se vkoreninja prava ljubezen do lepe Jugoslavije. Zato so sokolski zleti romanja, kjer se napaja naša duša v lepoti in spoznanju domovine in naroda, ki jima obema hočemo udano služiti. TJlirka §ruden SESTRAH NAČELNICAM! Tik pred zletom še nekaj važnih in kratkih navodil, S katerimi seznanite vse svoje članice in naraščaj. V prvi vrsti se zavedajmo, da nam je vedno, zlasti pa pri vsakem večjem delu potrebna brezpogojna disciplina vseh sodelujočih, kajti z disciplino in z lastnim sodelovanjem pokažemo lahko zunanjemu svetu vrednoto naše sokolske organizacije. Mislim tudi, da mi ni treba še posebej povdarjati, da je udeležba vsake sokolske pripadnice na župnem zletu, obvezna, temveč upam in želim, da ni med nami niti ene prave Sokolice, ki bi se odtegnila sokolskemu zboru in delu, kadar jo kliče naš sokolski prapor. Na dan župnega zleta je mnogo dela na programu in da se vse to v redu izvrši, pomaga k temu vsaka udeleženka, da je vedno ločno na svojem mestu, tako na primer pri zbirališčih za skušnjo, povorko in nastop, da ne uhaja iz že odštete in pripravljene kolone, kakor se to pogosto dogaja in nalaga s tem vodnicam dvojno delo. Sestre, bodite vedno na mestu in izvršite to svojo sokolsko dolžnost z vneto pripravljenostjo in dobro voljo, saj dober in lep uspeh zleta in našega sodelovanja bo vsem nam v zadoščenje. Glede povorke moram še, z ozirom na dosedanje hibe pri pomniti sledeče: Korakajmo s prožnim korakom v strnjenih četverostopih, tako da se ti razstopi ne razstezajo in celo uhajajo iz vrste. To daje povorki sliko krivulje in ne ravne in lepe črte. Zato na.j vsaka posameznica pazi, da ravna svoj četverostop in krije svojo prednico. Na to mora vsaka strogo paziti in ne sme na to pozabiti niti ob največjem navdušenju. Zavedajmo se, da je tudi tu treba naše sokolske discipline. Poglejmo v tem oziru naše sestre Čehinje in one, ki smo bile v Sofiji smo videle tam krasen primer. Oprema naših članic in naraščaja je tudi poglavje zase. Zlasti pri nastopih zadnjih let je bilo opaziti najrazličnejše kvare sokolskega telovadnega kroja, ker so si članice in naraš- čajnice svojevoljno spremenile ali dodale kaj nepotrebnega. Dolžina krila, ki je včasih segala do gležnjev in se je pred nastopom malomarno zavihala, naj si članice in naraščajke lepo pripravijo doma tako, da bo nagubano krilo vedno pri povorkah in nastopih dolgo — ako poklekneš — 5 cm od tal. Dalje, ruta pri članicah se ne veže v vozelj, kakor domače rute in kar se tudi pogosto vidi, temveč naša sokolska ruta ima na enem voglu 2^ cm širok, dolg trak iz ruša kakor ruta, ki se ga pripne okrog glave. Naraščajnice nosijo okrog glave 110 cm dolg in 5 cm širok trak iz ruša. Opažalo se je tudi v zadnji dobi, da so hotele članice, kakor tudi naraščajnice dati vsemu temu »modernejši ton«. Sestre, proč s takimi novotarijami! Naš sokolski kroj naj bo po predpisih, enoten in izven vsake modne novotarije. Obuvalo: članice in naraščajke nastopajo edinole v črnih telo/vadbi h čevljih in to članice s kratkimi belimi nogavicami, enako tudi za povorko, dočim naraščajnice nastopajo brez nogavičk in imajo le v povorki kratke bele nogavičke. Naj se ne pojavi nobena ne pri nastopu in ne pri povorki v kakih raznobarvnih čevljih ali opankah. Samo za povorko — za nastop izključno — so mogoči črni čevlji z nizko peto. Krojna bluza naj bo tudi po naših predpisih lepo in čisto pripravljena, pri članicah z rudečo vrvico. K vsemu temu še to: Članice in naraščajke, pustite ves nakit doma. K sokolskemu kroju absolutno ne nosimo razen prstana in uhanov, prav nobenega drugega nakita. O vsem tem naj bo poučena vsaka naša pripadnica, da se ji ne primeri, da bi bila iz tega ali onega vzroka pri pregledu izključena od nastopa ali povorke. Tudi je pomniti, da so ti predpisi splpšni in ne veljajo samo za naš župni zlet, temveč vsikdar in povsod, tako pri društvenih in okrožnih prireditvah. —■ Slavnostni kroj članic je še neizpremenjen. Sestre načelnice in vse ostale naše članice in naraščajke, potrudite se v vsem in v vsakem pogledu, da bodo naši sokolski dnevi lepo uspeli! Zdravo in na svidenje! Jan Sfimačefi PRIBLIŽAJMO SOKOLSKO ŽIVLJENJE POTREBAM SEDANJE MLADINE! Približati Sokolstvo mladeži zahteva kot pogoj predvsem poznavanje psihologije današnje dobe ter poznavanje psihologije mladeži same in pa zmožnost, najti primerna sredstva, izhajajoča iz. teh predpogojev. Ni treba posebej pripominjati, da se današnja doba zelo razlikuje od predvojnih let. Tehnične pridobitve so pospešile življenjski tempo, mesto romantike so vnesle v življenje več trezne realnosti. Stara temeljitost dela se je morala mnogokrat umakniti brzi naglici, katera ni bila A'edno koristna. Ako nas je avstrijski pritisk stlačil bolj na kup, tedaj 'je državna samostojnost dovedla do sproščenja discipline. Skupnostna svest je bila potlačena po napetejšem individualizmu, po stremljenju uveljavljenja poedincau To se je uveljavilo s hlastanjem po zunanjem uspehu, četudi je to bilo morda celo v nasprotstvu z nravnostjo. Povojna doba je prinesla obilico novih dojmov (žurnale, bioskope i. dr.), s katerimi ni le poplavila mesta, ampak tudi deželo, in s tem je povzročila lov za senzacijami. Naša mladež, rastoča v tej dobi, je mnogo zajela od nje in reči ne moremo baš, da vedno najboljše. Sokolstvo pa, zvesto smernicam predvojne-dobe, ni znalo takoj shvatiti izpremenjene dobe in tako si razložimo oslabljenje njegove privlačnosti v očeh naraščaja. Sokolska vzgoja je v minulem obdobju bila usmerjena na vzgojo možatih, odpornih značajev; radi tega je bila stroga. In popolnoma po pravici. Njene posledice so se pokazale v domačem in za mejnem uporu. Njeue metode so bile po prevratu aplicirane na naraščaj. Obnesle se niso, ker niso shvatile psihičnega in fizijološkega razpoloženja naraščaja in članstva niti miselnosti nove dobe. Športna društva, ki se niso držala tako natančno trdnega reda, so pritezala mladež mnogo bolj, da — odvajala nam jo naravnost iz telovadnic. Kaj storiti, da bi naraščaj pridobili zop-et in pri tem ne popustili v sokolskih načelih? Iziti je treba od napak! Veliko in zaslužno delo je izvršila »Naraščajska komisija« pri načel-ništvu ČOS. Na osnovi miselnosti današnje dobe in po vzgojnih zahtevah mladeži je izdelala nov tekmovalni red za naraščaj. V njem je harmonično združena telesna vzgoja z nravnostno vzgojo v duhu Tvrševega nauka. Ta red ni le skup pobud, številk in določb, nego predvsem kažipot novega dela. V polni meri podpira tekmovalnost, usmerjen je na stremljenje, priti v ospredje. Z izborom primernih načinov podaja široko navodilo, kako more mladina po svojih zmožnostih uveljaviti hotenje po udejstvovanju neugnane energije;. Novi tekmovalni red ne pozna le izključno orodne telovadbe, nego navaja mladež v glavnem k prosti in bojni telovadbi ter k igram, vzpodbuja k naj intenzivnejšemu porabljanju letnega telovadišča. Velika prednost reda je njegova liberalnost, prožnost, a največja, da misli na majhna društva. Tako širok je, da proži bogato izbiro župam, okrožjem, društvom — bodisi da so telovadno dobro opremljena ali prav nič. Vsakdo najde v njem nekaj, s čimer bi mladeži koristil. Tekmovalni red čsl. naraščaja je in mora biti katekizem sodobne vzgoje. Gre le za to, da bi g’a čim prej temeljito sbvatili in njegove besede napolnili z, dejanjem. Pravilno in vsestransko izvajano uveljavljanje reda smatram za velik uspeh in za dragoceno sestavino v stremljenju po približen ju Sokolstva današnji mladini. Seveda je potrebno tudi razen telovadbe po drugih poteh stremeti, da se najde stik med naraščajem in Sokolstvom. Ne morejo se dovolj priporočiti skupni krajši izleti — tako v mestih kakor na deželi. Njih število je majhno; gojimo jih čim največ! V mestnih društvih je možno ž njimi spojiti taborenje; na deželi prirejajmo krajše izlete v okolico. Na krajši izlet naj ne gre samo naraščaj s svojimi prednjaki in prednjačicami, nego tudi članstvo — vsi skupaj! Krajši izleti naj imajo plemenito — vesel značaj, da bi se naraščaj ne čutil preziranega po članstvu, nego da bi se udeleževal zabave. Tako se izoblikuje v mladih dušah fina vez bratskega sožitja. Članstvo more uvajati naraščaj v Sokolstvo s pripovedovanjem osebnih spominov na zlete in polete ter tako na neprisiljen način vzgajati. V tej smeri se obnesejo tudi skupni večeri naraščaja in članstva, eventualne nedeljske popoldanske zabave, kjer naj bodo poleg prosvetnih tudi zabavne točke. Vobče ne smemo prihajati s Sokolstvom k mladeži s srepo-resnim obrazom, nego moramo že z nastopom, obliko in sploh vsem buditi pogled na Sokolstvo kot na pojav radostnega, smotrenega življenja. Tudi gledališča ni v sokolski vzgoji mladine podcenjevati. Ako imamo več naraščaja, zaigrajmo enkrat v letu ž njim primerno igro. Kjer je manj naraščaja, pritegnimo ga k igram med članstvo. S tem si ne vzgajamo le igralcev, nego pridobivamo tudi možnost, uveljaviti se v drugi smeri nego telovadni, ter jih uvajamo v radovoljno sodelovanje, toliko potrebno v društvenem življenju. Krajši izleti, zabave, gledališče in vsa podobna podjetja, kjer se stikajo naraščajniki z naraščajnicami in članstvom, imajo velik pomen za družabno vzgojo. Zlasti naraščajniki se navajajo k družnosti; opustiti morajo mnogo razposajenosti in mladež se uči govora ter družabnega takta. S tem je bil naglasen drugi činitelj, sodelujoč pri približevanju Sokolstva mladeži: ne puščati naraščaja izven telovadnice brez vpliva vodnikov, nego izrabiti vsako priložnost in vsak čas za stik. Ne omejujmo vzgoje le na telovadnico in igrišče, nego pojdimo z naraščajem v življenje! Zanimajmo se za njegove razmere, za njegov milje, pokažimo interes za njegovo osebno usodo in delovanje. To je naloga ne le vaditeljev, nego vseh funkcijonarjev in vsega članstva. Naša mladež mora priti do prepričanja, da se brigamo za njo povsod: potem bo prišla k nam z zaupanjem in pojde z nami radä. Piidobili smo jo trajno za Sokola, Družnost, pridobljena pri nas, se prenaša tudi na ostale in postaja tako najboljša agitacija za sokolsko misel. Morda so še tudi druge poti, kako približati mladež Sokolstvu. Nemalo jih določajo krajevne razmere. Za glavno pa smatram: 1. napolniti novi tekmovalni red z dejanji; 2. posvetiti se naraščaju z najboljšimi silami in to ne le v času telovadbe, nego tudi v njegovem življenju. Da je k oživotvorjenju teh zahtev poklican predvsem vadi-telj-vzgojitelj, se razume samo po sebi. Vaditelj in hkrati pedagog, vzoren Sokol in državljan, kateri se je znal približati srcu naraščajevemu, je približal tudi naraščaj Sokolstvu. In imeti take vaditelje, smatram za tretjo — oziroma bolje za prvo — sestavino uspešne vzgoje bodoče sokolske generacije. (Po »Zpravodaji Stfedomoravske Sok. župy Kratochvilovy« — letn. IX., 12. štev. — priredil M. K.—c. — Članek je bil nagrajen v natečaju »Vestnika Sokolskeho«.) ‘P. St. BRATJE PO SRCU Sokoli so si bratje; zunanji znak tega bratstva je tikanje. Sokolsko bratstvo pa ne sure biti le zunanje, segati mora do srca. Sokoli si morajo biti bratje po srcu. Pač odveč bi bilo govoriti o težavah, ki nas danes tlačijo vse Med nami so celo taki, ki stoje ob robu propada, taki, ki motnjo zdravi in dela voljni glodati, kako jim gladu umira družina, ko ji sami ne vedo nikjer najti košček kruha. — Med nami so taki, ki v svoji nemoči preklinjajo svoje rojs.vo, svojo zlo usodo, ki jih je poklicala v življenje ob tako strašnih časih, ko se jim je nasmehnila, ko jih je osrečila z družin\ zn to, da sedaj tem huje čutijo njene u'.hV'ce. Obup jih taro, a njihovo čelo je jasno, oko je resno, a se ne solzi. Ni junaku, da bi kazal svojo bol, da bi vzbujal pomilovanje. Raven je prišel na pozornico življenja, raven hoče tudi oditi, le da bi ne bilo nedolžnih črvičkov, ki jih je sam poklical v življenje, sebi in njim v nesrečo. Pesti se stiskajo, a ne udarijo, toka sega, a ne zagraln, saj ni, da bi šo drugi morali v nesi oče. Le neumnež in div, a k misli, da je njegovo trpljenje lepše in nicgova rana boljša, če trpi in se mučijo še drugi, kajti on ne išče pomoči, ne išče tolažbe, marveč le pijanost v nesreči svojega bližnjega. Njemu ni niti pomoči niti tolažbe,- ker bi ga uničila lastna zavist in nevoščljivost. Kdor pa je dober v svojem u, ta skrbi zase, a ne zavida nikomur, zato pa v sili upravičeno pričakuje pomoči. In odkod naj pride pomoč, če ne iz bratskega srca! Ne le kdor ima preveč, mora dati bratu, tudi ne samo tisti, ki ima sam komaj zadosti, marveč vsakdo, ki ima več ko irpeči brat, tako da deli suknjo tudi tisti, ki ima samo eno suknjo. Tedaj je brat spoznal brata tudi po srcu m ne samo po jeziku. In Sokoli si mora/.) Irti bratje po srcu. Tratijo Čepin NAŠI ŽUPNI ZLETI Pripravljalni odbor za ustanovitev Celjske sokolske župe je bil osnovan 10. maja 1908 v Ljubljani, kjer so se sestali zastopniki sokolskih društev iz bivše Štajerske. Sklenilo so: 1. Vsa v župi združena društva naj prirede vsako leto skupen zlet in sicer vedno v drug kraj; 2. na teh zletih se naj vrši vedno javna telovadba in tekma; 3. za te zlete se določijo kraj, skupne vaje in tekme 10 mesecev pred zletom; pravico določevati kraj itd. imajo zastopniki posameznih društev, katere izvolijo njih društveni odbor in od teh članov kooptirani člani »Celjskega Sokola«; zastopniki posameznih društev izvolijo izmed članov celjskega Sokola predsednika, načelnika in tajnika; 4. tehnično vodstvo pripada vsem načelnikom, ki si ustanovijo v ta namen poseben tehnični odsek; katero društvo naj prevzame administrativne priprave za župne zlete, se vsakokrat posebej določi; 5. prvi skupni zlet se določi na 15. in 16. avgusta 1908 ob razvitju prapora ljutomerskega Sokola v Ljutomeru. Zleta v Ljutomeru se je polnoštevilno udeležil zlasti Celjski Sokol. Škoda, da je prireditev motilo deževje. Daši župa 1. 1909. še ni bila veljavno ustanovljena in potrjena, je vodstvo snujoče sc župe določilo I. župni zlet na dan 1. avgusta 1909 v Krškem. Udeležilo se ga je 215 članov v kroju iz župe in 120 bratov Hrvatov. Pri prostih vajah je nastopilo 89 članov. Nastopile so tudi članice krškega Sokola. Nastop teh je vzbudil tem večje veselje, ker je bila ženska telovadba takrat šele v povoju, kajti leta 1909. je imelo na ozemlju današnje župe komaj 4 društev ženske oddelke. II. zlet v Središču leta 1911. je številčno nekoliko zaostal za I. Župa je bila preobsežna in tako se na primer Posavje zleta sploh ni udeležilo, kar je bilo kasneje na občnem zboru župe grajano. Ti primeri se pozneje niso več pripetili in se je v društva uvedla disciplina pri izvrševanju dolžnosti do skupnosti. V Središču je sodeloval varaždinski Sokol s. 16 člani. Na naše župne zlete so radi prihajali bratje iz Hrvatske, ki so v veliki meri pripomogli k širjenju in utrditvi sokolske organizacije. Ut. župnega zleta leta 1912. v Trbovljah in IV., obenem zadnjega pod bivšo Avstrijo, leta 1914. v Brežicah, so se v velikem številu udeležila takratna srbski in hrvatski Sokol iz Zagreba Kadi zveznega zleta v Celju leta 1910. in napovedanega, toda prepovedanega vsesokolskega zleta v Ljubljani leta 1913., se ti leti nista vršila župna zleta. V osvobojeni domovini se je vršil prvokrat leta 1920. župni zlet v Zagorju ob Savi. Pri prostih vajah je nastopilo 120 telovadcev. 115 telovadk in 40 trg. obrtnega naraščaja. Na tem zletu se je že opazil razveseljiv napredek telovadk. Župnemu zletu v Zagorju je sledil VI. zlet leta 1921. v Šoštanju ob neprestanem deževju, nato VII. leta 1922. v Celju. Tu je nastopilo 140 telovadcev, 119 telovadk, 83 naraščaja in 112 dece. Vrstili so se župni zleti nato 1923 v Trbovljah, 1924 v Št. Juriju ob južni železnici, 1925 v Laškem, 1926 v Trbovljah, 1928 v Šoštanju in 1929 zopet v Trbovljah. Vsi ti župni zleti so bili prvih deset let po osvobojenju številčno pri lično enako močni, narastlo je posebno število naraščaja in dece. Znaten napredek smo doživeli s 14. župnim zletom v Celju dne 15. junija 1930, Pri prostih vajah je nastopilo 252 članov, 125 članic, m. n. 162, ž. n. 96, dece 408. Vrhunec dosedanjih zletov zaznamuje XV. župni zlet v dneh 28. in 29. junija 1931 v Celju. Nastopilo je pri prostih vajah 603 člani, 368 članic, m. n. 350, ž. n. 235, dece pri skupnih vajah 872. Takrat še nismo poznali gospodarske krize in so tudi oddaljenejša društva pri 75% popustu na železnici mogla na sokolsko manifestacijo poslati polnoštevilno svoje pripadnike. Na zadnjem župnem zletu v Celju, dne 10. junija 1934, ko je župa razvila prapor, ki ga ji je poklonil blagopokojni Viteški kralj, se je močno občutila gospodarska kriza. Mnogi, ki bi se sicer radi udeležili zleta, niso mogli v Celje, ker jim gmotne prilike niso dopuščale. Tudi ni bilo mogoče izposlovati popusta na železnici kakor leta 1931. Število nastopajočih je zaostalo za onim iz leta 1931., četudi le v neznatni meri. Dobro so se držale članice, ki so pri številu, doseženem leta 1931., vztrajale. Z zadnjimi tremi župnimi zleti so bile spojene tudi akademije, ki so se vršile vsakokrat na predvečer župnega zleta, lako so na akademiji leta 1930. nastopila s svojimi posebnimi točkami br. društva Celje, Trbovlje, Šoštanj, Zagorje ob Savi, ieta 1931. Boštanj, Brežice, Celje, Hrastnik, Krško, Sevnica, leta 1934. Brežice, Celje, Sv. Jurij ob j. ž., Trbovlje in Zagorje ob Savi. Tudi letos je bila nameravana prireditev akademije. Posamezna društva so že prijavila svoje posebne točke in se za akademijo pridno pripravljala. Vsled prevelikih stroškov je tehnični odbor sporazumno z župno upravo opustil nameravano akademijo in društva so priprave za akademijo ustavila. Prednje je le bežna slika naših župnih zletov. Ž njimi je spojeno toliko lepega, da bi bilo vredno spisati posebno knjigo o župnih zletih in ji priklopiti statistiko nastopajočih. Ako bi bilo izvedljivo, navajati tudi udeležbo društev na posameznih /letih, bi imeli pred seboj poljudno razlago, kako so njene edinke napredovale, ponekod žalibog tudi nazadovale. Za razvoj sokolske organizacije so župni zleti neprecenljive vrednosti. Naši strokovni in administrativni delavci so ponesli z župnih zletov marsikatero dragoceno izkušnjo. K izpopolnitvi organizacije predvsem v tehničnem pogledu so doprinesli svoj delež v precejšnji meri tudi župni zleti. Na župnih zletih tekmujejo društva in čete med seboj, saj se vrednost edinice presoja po številu sodelujočih. Želimo, da bi se na letošnjem župnem zletu v tej tekmi preizkusile vse naše edinice in bi ne bilo društva ali čete, ki bi na zletu ne sodelovala. Župni zlet je obvezen za vse edinice in predpisujejo to obveznost naši pravilniki. Delavna društva in čete se svojim dolžnostim ne bodo izognila, ampak bodo manifestirala neupogljivo voljo k napredku, pa naj bodo razmere še tako neprijazne. Zdenko Verstovšek FAŠIZMI Predmetni članek naj služi informaciji sokolskega članstva glede aktualnih svetovnih problemov7, zlasti v zvezi z nastopom fašističnih državnih sistemov. Narodi, ki leže severno in zapadno od naših mej, ki so skozi mnoga stoletja imeli ve'ik vpliv na naš kulturni razvoj, ti narodi so prešli na fašistični politični sistem. Fašizem v Italiji in Nemčiji ima vpliv in ga bode še imel na orijentacijo naših državljanov, zlasti mladine. To je prirodna posledica tisočletnih stikov našega naroda z italijanskim in nemškim. Kulturne vezi, ki jih je spredla zgodovina, se ne dajo tako naglo pretrgati. Ta stvarnost, kakor je težka in neugodna, pa je nad vse aktualna. Zato je dobro, ako malo preiskujemo, kaj fašizem prinaša, da preiskusimo njegovo zgodovinsko misijo in vzroke njegovega postanka. Ravno v ekonomskih prilikah današnjega časa je videti razlog za veliki razmah fašizma. Jack London je že davno pred pričetkom svetovne vojne v svojem utopističnem romanu jasno očrtal pokretne sile fašizma. Dvajset let pozneje se je potem fašizem razvil prilično v pravcu, kakor je to bil že napovedal London. On predstavlja borbo vladajočega razreda, da se ta obdrži na oblasti. Svetovna vojna pomeni ne samo politični, temveč tudi ekonomski prelom ene epohe. Z njo je bila zaključena ena perijoda kapitalističnega razvoja. K temu je v znatni meri pripomogla popolna mehanizacija dela. Vojna industrija se je po vojni razvijala še dalje, deloma se je »preorijentirala« v proizvodnjo produkcijskih sredstev. V svetu, kakor je danes urejen, ta proizvodnja kapitala daleko prekorači potrebo in z njo zvezano povpraševanje; svet je s takim kapitalom prenasičen. V tako urejenem svetu ni mesta za »prosperity«, napredek. Pri takem razmerju družbinih moči delo kot produkcijski faktor nima več onega praktičnega ekonomskega pomena, ki ga je imelo še v dobi pred pričetkom svetovne vojne. Začel se je jak razredni boj delavskih mas proti močnemu kapitalu. Nujna posledica tega boja je bilo socijalno zakonodavstvo, katero je omejevalo delovanje kapitala. Nastopajoča brezposelnost je pa borbeno moč proletarijata zelo zmanjšala, zlasti, ko je po času kratke konjunkture nastopila gospodarska depresija. Zniževanje delavskih mezd, milijoni brezposelnih, težke gospodarske in finančne prilike poedinih dežel, nerentabilnost agrarne produkcije, vse to je privedlo do tega, da so se pojavile nove ideje. Pesem o bratstvu, svobodi in enakosti je zamrla. Stanje, kakršno je nastopilo, ni imelo v sebi bratstva in enakosti, svoboda pa je danes le med enakimi. S tem pa prehajamo k drugemu elementu, ki je pomagal fašizmu na noge: filozofiji dneva. Po filozofiji naravnega prava so vsi ljudje enaki, vsaka oseba nosi v sebi božanstvo. Prosto kretanje osebe daje vsakemu največji razmah. V današnjih gospodarskih prilikah pa uspevajo oni, ki so bolj sposobni, manje od onih, ki so slabši. Vera človeka je uničena, poštenje ne stoji več na prvem mestu. Denarno gospodarstvo je napravilo človeka za kalkulatorja in knjigovodjo. Denar je postal močnejši od človeka. Ves gospodarski problem se suče le okrog rentabilnosti in višine te rentabilnosti. Vse to ustvarja v človeku skepso in nevero. S tem so bila dana ugodna tla za razvoj fašizma. Le-ta se je ukoreninil predvsem v srednjem stanu, ki mu je dal borbeno moč in impe-tuoznost. Napravil je sporazum s kapitalom, ki mu je s svoje strani dal na razpolago finančna sredstva, organiziral je borbene čete, svoje delovanje je prenesel na ilegalno polje in končno ustvaril novo ideologijo, antiliberalno in antidemokra-tično, pri čemer je prevzel od individualistične filozofije kult osebnega uspeha in od machiavelizma načelo, da uspeh poveličuje sredstva. Namesto vere v osebnost razvija fašizem vero v narod. Poedinec postoji le kot del nacije; izven nje je brez vrednosti. Razredne borbe, politični boji in sl. slabijo narod. Svoboda je teren, na katerem se vodijo te borbe. Z odstranitvijo svobode postajajo te borbe nemogoče. Narod vodi vodja, ki ga je postavila previdnost; on ni izvoljen in zato se ne more z volitvami odstraniti. On je izven vsake kontrole in kritike. On je postal močen vsled zvez s kapitalom, vendar je od njega neodvisen s pomočjo svojih oboroženih plačancev. Misticizem obdaja vodjo, njegova oseba je sveta in nedotakljiva. Ta nova filozofija je filozofija naroda kot najvišjega dobra, kateremu je vse ostalo podrejeno. Po fašizmu je narod nekaj abstraktnega, po-edinec je samo njegov organ. Kult sile daje fašizmu moč. Ta sila se mora uporabiti povsod tam, kjer to zahteva kak uspeh, ki se naj doseže. Kult sile je bil od nekdaj važno politično sredstvo. Nikoli pa ni bilo to sredstvo tako sistematično popularizirano kakor v svetovni vojni. Še živi deloma ona generacija, ki je v vojni spoznala vso moč sile in še danes živi pod utisom njenega delovanja. Tudi potem, ko pride fašizem na oblast, ostaja sila njegovo glavno orožje. Z ukinitvijo samouprave, parlamentarizma in odpravo volitev, je onemogočeno delavstvu vsako organiziranje; ukinjajo se gospodarske in kulturne avtonomije. Povsod se postavljajo vodje in podvodje. Na videz zavlada mir in red, ker ni kontrole javnosti. Tako se pojavljajo fašizmi kot nova p r o t i r e f o r m a cija, vendar bolj socijalne in politične kot verske prirode. S tem sem hotel podati v glavnem sliko o postanku fašističnih sistemov. Sokolstvo je do istih že zavzelo svoje stališče in jih odklonilo. Poučna in zelo izčrpna so tozadevna izvajanja br. dr. Tabakoviča v »Sokolski prosveti« pod naslovom: »Faži-zem, nacijonalni socijalizem in Sokolstvo«. Z avtorjevim dovoljenjem hočem v eni izmed prihodnjih številk »Župnega vestnika« kratko reasumirati to stališče dr. Tabakoviča. TEHNIČNI DEL 3zid or Cergof K VADBI ODBOJKE Dosiej smo vadili oblike, kjer so vsi igrači vadili isto in se tako vežbali v osnovnih prvinah odbojke, ki jih mora obvladati vsak igrač. Vendar je odbojka igra vrst in tako pridemo nujno do delitve dela: v r s t a s e razdeli v p o d a j a č e in zabijače. Prvi imajo nalogo, da soigraču žogo podajo, t. j. spra vijo v položaj, ki je najbolj ugoden za zabijanje, dočim je na zabijačih dolžnost, da tako priigrano žogo »zabijejo« z močnim zamahom lehti v nasprotnikov prostor. Nalogam primerno so tudi podajači navadno manjši in gibčnejši, zabijači pa daljši in običajno dobri skakači v višino; seveda to ni pravilo! Za brezhibno igranje vrste je nfcobhodno potrebno, da vadi skupno, kajti vrsta mora predstavljati organizem, ki deluje v vseh potankostih skladno, kakor da bi ga vodila samo ena volja; zato mora vaditi vrsta skupno najmanj štirikrat tedensko. S tem pa seveda ni rečeno, da ima absoluten monopol nad odbojko pri društvu samo šest ali pa dvanajst izvoljenih: ne, odbojko morajo igrati vsi telovadci, ker boš samo na tak način vzgojil dober naraščaj. Pri vrsti je zlasti važna razpostavitev igračev po prostoru. Biti mora takšna, da je možno braniti vsak kotiček prostora, obenem pa mora dovoljevati nemoteno zabijanje, ki je pri boljših vrstah skoro edini način pridobivanja točk in višek igre. Postava, ki najbolj ustreza tem zahtevam, je sledeča (sl. ?): mreža 1 ca sl. 7. po pomiku I vrsta šteje 6 igračev, ki so razdeljeni na dvojice, katere tvorita po en podajač in zabijač. Na naši sliki so dvojice: 1—2, 3—4, 5—(i, kjer so zabijači 2, 4, 6 in podajači 1, 3, 5. Razlikujemo postavo pred pomikom in po pomiku. Pri prvi stoji zabijač št. 4 skoro na meji in približno 3 m od mreže, s čelom proti podajaču št. 3, ki stoji 4—5 m od njega in 'A m od mreže obrnjen proti svojemu zabijaču. Razdalja med podajačem in zabijačem je odvisna od nateka, ki ga mora imeti slednji za skok; boljše je, da jc čim manjša, zlasti pa naj bo majhna razdalja zabijača od mreže, ker nastane sicer ob mreži prazen prostor, ki ga mora obvladati le zabijač sam. Podajač ne sme stati točno z bokom proti mreži, ker obvlada potem njegov pogled premajhen prostor in tako ne bo mogel podati mnogo žog, ki jih bo dobil od strani. Zabijač št. 2 stoji 2 m od mreže in l'A m od meje, s čelom pred pomikom * mreža proti sredini mreže. Igrač št. 1 je na mestu, ki je oddaljeno od gronice do 2K m in od meje lk> m; s čelom je obrnjen proti igraču št. 3, ker podaje žoge njemu. Srednji igrač št. (i stoji okoli 4 m od mreže v sredi med dvojico 3—4. On je največ zaposlen, ker gre večina žog v sredo igrišča. Podajač št. 5 stoji kakor igrač št. 1 in je tudi obrnjen s čelom proti sprednjemu podajaču. Po pomiku se postava spremeni v toliko, da gre igrač št. 2 na mesto št. 1, št. 6 na mesto št. 5, št. 5 pa se postavi na nasprotni strani kot je stal prej št. 2; zabijač št. 4 se pomakne v sredo igrišča, njegov podajač št. 3 pa se postavi K* m od meje in v isto razdaljo od mreže, št. 1 pa v razdalji 4 m od mreže v sredo med dvojico 3—4, ki ima zopet nalogo zabijanja. Pri tej postavi nastaje navidezna praznina v sredi, ki pa ni nevarna, ker jo varujejo igrači št. 6, 2, 5, 1. Po ponovnem pomiku je po stava enaka prvotni in nalogo zabijanja dobi dvojica 5—6. Za dobro in uspešno igro je nujno potrebno, da vsi igrači brezpogojno obvladajo do popolnosti podajanje žoge v igro (serviranje). Točko si pribori vrsta le po uspešnem podajanju žoge v igro, nasprotno pa je v nevarnosti, da jo izgubi, če ga je pri podajanju polomila. Pa tudi na igrače vpliva zgrešitev podajanja žoge v igro zelo slabo in marsikdaj je baš to vzrok mnogih prepirov in nerazpoloženj. Zato posvečaj tej točki vedno mnogo pozornosti in bodi prepričan, da je ta vadba ravno tako potrebna kot n. pr. s^adba zabijanja! Igrače postavi za granice (sl. 8), na mestu, ki je določeno za podajanje, naj stoji samo en igrač, dočim se ostali razvrate levo od njega. III II I Č c O IV v VI 4 O 2 O a b IX VIII VII sl. 8 Št. 1 poda žogo v igrišče, sledi mu št. 2, temu št. 3 itd. Spočetka je dovolj, da pade žoga v igrišče; pozneje razdeli igrišče na 4 dele in določi prostor, kamor mora pasti žoga; čez čas povečaj razdelitev na 9 delov. Več pažnje posvečaj prostorom, ki so blizu granice (a, č; I, VI, VII), ker spravi nasprotnik od tam žogo najtežje k mreži in ker je podajanje žoge v igro na te prostore gotovo najtežje. Ta vadba je zelo priporočljiva kot tekma; dobro je, če imaš na razpolago več žog, da se razvija igra hitreje. V glavnem poznamo dva načina podajanja žoge v igro: zgornje in spodnje. Pri prvem vržeš žogo v zrak in jo z dlanjo odbiješ preko mreže. To podajanje pa je precej nesigurno in se navadno ne uporablja. Dosti boljše in priporočljivejše je spodnje podajanje žoge v igro; žogo držiš z eno roko, dočim jo s pestjo druge odbiješ v smeri nasprotnikovega igrišča. Žoge ne spustiš prej, dokler je nisi udaril! Žogo lahko odbiješ visoko ali nizko, lahko je njen let miren ali pa ji daš rotacijo; če igra nasprotnik proti solncu, boš podal v igro visoko žogo, ker je več možnosti, da je nasprotnik ne bo gladko odbil kot če mu podaš nizko. Če ima nasprotnik v vrsti slabšega igrača, boš vedno podal žogo njemu, kar ga bo najbrže spravilo iz ravnotežja in povzročilo pri njegovih soigračih zmedo. Pazi na sledeče: 1 p i' e d n o podaš žogo v igro, se zberi in si določi prostor, kamor jo boš poslal; 2. zžogo v roki n e smeš preš topiti granice niti ne smeš na nji stati; 3. počakaj zi a ž v i ž g sodnika; 4. ž o g a , k i j e p o d a n a v i g r o, 1 a h k o »s e d i«, n i k o 1 i pa ne smeš podajanja zgrešiti! a) Z vadbo podajanja žoge v igro je tudi v zvezi lovljenje takih žog. Na eni strani imamo pravilno postavo vrste, na đi’ugi pa imamo za granico igralce, ki se uče podajanja žoge v igro (sl. 9). Vrsta mora spzaviti podano žogo s tremi udarci preko mreže in sicer s prvim srednjemu podajaču, ta jo poda zabijaču, ki jo pošlje preko mreže (ni tzaba, da jo zabije). Igrač a) poda žogo (servira) št. 1, ta podajaču št. 3, ki jo poda zabijaču št. 4; nato izvi'ši vrsta pomik in igra se ponovi. S tem se naučimo še bolj točnega podajanja žoge v igi’o in pa brezhibnega lovljenja takih žog ter njih podajanja sprednjemu podajaču. 4 z o 7JI. l?retog VADBENE URE ZA DECO OBOJEGA SPOLA * Tej' številki »Vestnika« je priložen vadbeni načrt za d r u g i h 20 u r telovadbe moške in ženske dece. Oba načrta tvarjata celoto. Poslužujte se ju pridno in vam naj služita kot okvirna načrta! Kot taka ju prilagodite krajevnim razmeram primerno! Nekatere vaje, ki so bolj za dečke, nadomestujte pri telovadbi ženske dece s plesnimi gibi, koli, vajami na napeve i. t. d.! 41. ura. Osnova: Razgiban je: »Vozite samokolnice! Odnesite polomljene samokolnice!« Redovne vaje: izmena vrste v rede in razvoja v dvojne rede (četverored) in obratno. Zavese v po d koleni h in naupori na začetku bradlje. Premeti v stran z dotikom (kolesa). Skok v višino in daljino obenem. Prenašanje kijev iz kroga v krog — tekma vrst. Raz gibanje: Vozite samokolnice! Odnesite polomljene samokolnice!« 1. Deco razštejemo na prve in druge. Prvi se spustijo v vz-poro ležno spredaj raznožno, drugi se postavijo med noge prvih, primejo prve za noge (najbolje nad kolenom), dvignejo, nato z njimi počasi korakajo poljubno po telovadišču. Vsaka dvojica predstavlja samokolnico z vozačem. 2. Ko se vidi, da so posamezniki že utrujeni (nekatere samokolnice se zrušijo), menjajo položaje. 3. Na dani znak s piščalko se morajo vse samokolnice zrušiti, vozači jih pa odnesejo na določeni prostor. 4. Ponovijo tretjo vajo v zamenjanih vlogah. 5. Ko se samokolnica zruši od utrujenosti (počivati se ne sme), jo odnese vozač na določeno mesto. Pari, ki dalje časa vztrajajo, so zmagovalci. ‘3. Ponovijo 5. vajo v zamenjanih vlogah. Redovne vaje: premena vrste v rede in razvoja v dvojne rede (četverored) in obratno. A) »Trčečim korakom u vrstu zbor!« »Na parove razbroj se!« Razštejejo se glasno na »prve« in »druge«. Za kontrolo in da mali deci ostane razšteta številka bolj v spominu, damo povelje: »Prvi, desne roke gor!« »Roke dol!« Enako drugi! 1. »Na desno!« »U redove stroj se!« ponovimo parkrat kot že znano snov. 2. Kar smo do sedaj delali na dve povelji, bomo sedaj združili v enem povelju in sicer: »U redove na desno!« Razloži tudi že manjši deci, da mora delati prav tako, kot je delala prej na dve povelji: na »ena« se vsi obrnejo v desno, na »dve« prisunejo levo k desni v stojo spetno, na »tri« stopijo drugi z desno nogo na desno stran prvega, na »štiri« pa prisunejo levo nogo v stojo spetno, dočim se prvi na tretjo in četrto dobo prav nič ne premikajo! Vaditelj, če boš pri prvem učenju pravilno postopal, boš za vselej izbegnil največji napaki, da skoraj polovica dece hkrati z obratom tudi že stopi naprej in s tem kvari istočasnost. 3. Enak postopek uberi pri premeni redov v vrsto na povelje: »U v r s t u n a 1 e v o !« 4. Veliko ponavljaj s štetjem na štiri dobe! 5. Prvo dvojico na desnem krilu daj nazaj na levo krilo in ponovno razštej, da bodo »prvi« zamenjali »druge«! Premene so razvidne iz skic. Polni predstavljajo telovadce pred premeno, prazni po izvršeni premeni. B) Pri tej skupini ni treba polagati toliko pažnje na metodičen postopek, ker je snov že nekoliko znana iz prejšnjih let, pač pa je paziti na točno in strumno izvedbo. 1. »U razvoj zbor!« »Na parove razbroj se!« in na povelje: »U dvojne redove na desno!« se vsi obrnejo na ena — dve z desno, na tri — štiri pa stopijo vsi drugi z desno nogo k desnemu boku prvega. (Nastali so četverostopi, sedaj pravimo dvojni redi ali na povelje »dvojni redovi«.) 2. Iz dvojnih redov se izvrši premena v razvoj na povelje »U razvoj na levo!« (na prvotni prostor) zopet vsi izvrše na ena — dve pol obrata v levo in na tri — štiri stopijo drugi z levo nogo k levemu boku prvih. .3. Vadi to brez štetja! »U redove na. levo!« »U vrstu na levo!«