List št. 68.
Pervo obdelovanje žita
Po Aleks. žl. Humboldt-u.
Kje je pervotna domovina žita, se prav za prav ne ve. Pomina vredno pa je, da na eni po-lovini zemlje so ljudstva živele, kterim ni ne žito ne mleko za živež znano bilo; ljudstva na drugi polovmi zemlje pa je močnata in mlečna hrana redila. Po zemeljskih pridelkih se zares loči en kos zemlje od druziga. V Ameriki — novim svetu — najdemo od 52. stopnje severne širočine do 46. stopnje južne širočine le eno žito — koriizo. Na starim svetu pa najdemo povsod že v starodavnih časih, pšenico, ječmen, in oves. Da pšenica na Leontinskim polji in v mnozih krajih Sicilianskiga divja rase, so menili nekdaj. Sprengel terdi, da naše žita v severni Perzii in v Indii večidel divje rasejo. L in k pa je dokazal, da to, kar se je o tem večidel le v starih bukvah bralo, ni vse gotovo. Reinhard Forster je najdel, da blizo tam, kjer se Samara v Volgo steka, se dveverstni j ari ječmen divji najde. Prof. Kari Koch, zvedeni popotnik, je veliko reži na Pon-tiških gorah, 5 do 6000 čevljev visoko,  na ta-
—   270   —
cih krajih našel, kjer po spominu ondašnjih stano-vavcov ni rež nikdar sejana bila.
Nek zamorec in sužnik slavnega Ko rt ez-a, ki je Meksiko zmagal, je bil pervi, ki je na No-vim-Španjskiin (okoli leta 1520) pšenico sejal, od ktere je med rajžem, ki ga je Kortezova armada iz Španjskiga za svoj živež sabo prinesla, 3 zernja našel. Te tri zernja je vsejal in ž njimi pšenico zaplodil.
V Frančiškanskim samostanu v Kvitu(Quito) sim vidil kot drago svetinjo tisti persteni lonec hranjen, v kterim je perva pšenica bila, ki jo je Frančiškan Fray Jodoco Riksi de Gante v Kvitu sejal. Riksi je bil iz Gante (Gent) naFlan-dernškim doma. Pervo zernje je bilo pred samo-stanam (kloštram), na mestu „plazuela de S. Fran-cisco" po tem vsejano, ko je bil gojzd, ki se je pod ognjeno goro Pichinha do samostana nekdaj razširil, posekan. Frančiškani so me prosili, naj bi jim razložil napis, ki je na loncu zapisan, ker so mislili, da kaj posebniga zastran pšenice zapo-pade, ki je bila v njem shranjena. Ali to ni bilo. Napis se je v staronemškim jeziku takole glasil: „Kdor pije iz mene, naj ne pozabi svojiga Boga". Tudi za me je bil ta staronemški kozarc zlo imeniten. Naj bi se namesto imen tistih, kteri zemljo v kervavih bitvah pokončujejo, pač povsod raji imena tacih mož v vednim spominu hranile, ki so zemljo s pervimi sadovi obsejali ali obsadili, ki so pravi blagor ljudstvam vsim !