časopis
za
kritiko
znanosti
Ugovor vesti v Avstraliji	Dr. Hugh Smith
Za sociologijo planiranja	Pavle Gantar
Intervju	Karola Bloch
Ideje o delničarstvu	Jože Končan
v Jugoslaviji
Ugovor vesti in civilna	Janez Janša
služba v Jugoslaviji
97/98
1987
Časopis za kritiko znanosti
97/98, 1987
Izdajatelj
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Branko Gregorčič, dr. Andrej Kirn, predsednik,
Srečo Kirn, Igor Omerza, Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Leo Šešerko
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Vekoslav Grmič, Janez Janša, Srečo Kirn,
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško,
Igor Omerza, Leo Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Janko
Zlodre
V. d. glavnega urednika in odgovorni urednik
Igor Bavčar
Sekretar uredništva
Janez Janša
Grafična zasnova
Ranko Novak, Studio Znak
Lektor
Milena Blažič, Karmen Gradišek
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II
YU-61000 Ljubljana
tel. 061/319 498
Uradne ure
torek in četrtek, 11.00—13.00
Cena enojne številke 750,—, dvojne 1.000,— din.
Celoletna naročnina za posameznike 3.500,—, za institucije 6.000,— din.
Tisk
Tiskarna Kočevski tisk, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih s kratkim
povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki o avtorju.
časopis
_З^/___ g__________
_ kritiko
znanosti
UDK 3	YU-ISSN-0351-4285
Vsebina:
Članki
3 Igor Bavčar / K letniku 1987
5 Dr. Hugh Smith / Ugovor vesti v Avstraliji
28 Janez Janša / Ugovor vesti in civilna služba v
Jugoslaviji
39 Jože Končan / Ideje o delničarstvu v Jugoslaviji
55 Pavle Gantar / Za sociologijo planiranja
66 Tonči Kuzmanič / Bombardiranje z informaci-
jami in subkulturno informiranje
77 Boris Kononenko / Sociologija tehnologije kot
antiznanost
81 Lucijan Vuga / O krizi poslovanja intervala
90 Dr. Andrej Kirn / Tendenca k ekologizaciji
znanstvenega mišljenja družbene zavesti in
prakse
118	INTERVJU
119	Evgen Bavčar / Intervju s Karolo Bloch
124	RECENZIJE
124	Vlasta Jalušič / Women's work, men's property
fly 97/98 1987 ~
-
ČLANKI
Igor Bavčar
K letniku 1987
Le deloma je res, da ne moremo spreminjati preteklosti. Mar ni že
vsako spominjanje preteklosti njena interpretacija?; s tem jo sami
rekonstruiramo. Kaj rekonstruiramo? Kakšen smisel dajemo re-
konstruiranemu? Vse to se spreminja hkrati z našimi izkušnjami in
interesi. Da bi sploh lahko organsko povezali preteklost s sedanjostjo
moramo preteklost vedno znova rekonstruirati in premisliti. Zato
je moč relativno enostavno pojasniti sedanjo množično aktualizacijo
zgodovine, da bi bilo moč pojasniti in utemeljiti sedanjost in da bi
lahko, predvsem, izključili določeno prihodnost. Prav tako je razum-
ljivo, da so ta pojasnjevanja in izključevanja različna, pač glede na
izkušnje in interese pojasnjevalcev. Zato moramo vedno znova rela-
tivizirati tudi na novo pojasnjeno preteklost, kajti tudi to pojasnje-
vanje je interpretacija in rekonstrukcija. Ni da bi častili stare ali nove
malike in interprete. Sploh pa ne gre za to.
Navkljub množičnim rekonstrukcijam naše zgodovine in preteklosti,
ki dobesedno kipijo v slovenskem in jugoslovanskem intelektualnem,
kulturnem, znanstvenem in političnem prostoru, pa se danes bolj kot
kdajkoli prej v naši zgodovini zdi, da ne vemo kaj je — socializem.
Izkaže se, da je temu tako ravno zaradi teh rekonstrukcij in inter-
pretacij, ki sicer niso emancipirane od modelov in idealov, vzorov in
vzorcev, vere in verovanja, pač pa zvečine od »-resničnega«, »pravega«
in »pravilnega« socializma, pred katerim bi morali poklekniti vsi
ostali kot zmotni, se mu podrediti oziroma se v njem odpraviti. Kaže,
da je za vselej odpravljeno prepričanje o monolitnosti socializma, ki
je lahko samo hegemonija kakega posameznega ali posebnega (socia-
lističnega) interesa, kake posebne interpretacije. Socializem ni enoten,
marveč je — logično in historično gledano — nujno protisloven. Od
3
samega začetka obstaja kot »pluralizem socialističnih interesov«, se
pravi kot nasprotovanje ali pritrjevanje, spopad ali spletanje, izklju-
čevanje ali združevanje itd. različnih mnenj, misli, ideologij, teorij,
stališč, izkušenj, spoznanj, iskanj, perspektiv itd.
Tako je krog sklenjen, kajti izkaže se, da nam nasprotja različnih
opredelitev socializma nikakor ne preprečuje védenja o tem kaj je
socializem, marveč nasprotno, neposredno nas postavlja v njega sa-
mega, zaveže nas k pluralizmu.
To velja tudi za taka početja kot je urednikovanje revij. Toda plura-
lizem ni ravno splošno in prevladujoče načelo slovenske in jugoslo-
vanske revijalne scene. Ko gre za posamične uredniške politike je
opaziti, da se pogosto uveljavlja manira, da drugačnim mnenjem
namenjajo oslovske klopi v kazalih revij, hkrati pa vpijejo čez
prevladujočo hegemonijo. Morda tudi ni dobro pričakovati preveč v
časih naraščajočega neokorporativizma, ko posamezne združbe orga-
nizirano branijo in uveljavljajo interese svojih članov in prav je
da jih. To ne bi bilo prav nič slabega, če ne bi bilo ob tem pogosto
slutiti oligarhičnih namer in razvad.
Časopis za kritiko znanosti se bo tudi v letniku 1987 skušal izogniti
takim nameram in razvadam in bo še naprej negoval pluralizem
v svoji uredniški politiki. Naše izkušnje in premislek o našem raz-
voju nam pravijo, da to ni vedno lahko. Toda letnik, ki je za nami
in tisti pred njim dokazujeta, da nam to uspeva.
Najsplošneje povedano programski temelj dela Časopisa za kritiko
znanosti bo predvsem znanstveno-kritično in polemično ekspliciranje
novih tem in zahtev, ki se v množični in javni obliki pojavljajo že
nekaj časa in so aktualne prav zdaj. Te teme in zahteve zadevajo
socializem in družbeno krizo v vseh njenih razsežnostih — ekologijo,
militarizacijo družbe, omejevanje demokratičnih pravic javnosti,
seksualno motivirano represijo, poseganje države in različnih mono-
polov v prakso avtonomnega individualnega in množičnega ravnanja,
neokorporativizem, industrializacijo in deindustrializacijo, legaliza-
cijo industrijskega konflikta, religijo in nova duhovna gibanja, aktual-
no kulturno produkcijo, sociologijo, tehnologijo, naravoslovje itd.
Tako. S tem smo skromno ustregli običaju, da redakcija seznani
bralce s programom in namerami, da pojasni izhodišča, ki se jih bo
držala pri svojem delu in v svoji uredniški politiki. Hkrati je to tudi
zagotovilo, da bomo spoštovali tudi vaše mnenje in objavljali vaša
stališča.
4
Dr. Hugh Smith
Ugovor vesti v Avstraliji
Uvod
Pričujoči tekst obravnava pristop do ugovora vesti vojaškemu slu-
ženju ene države in sicer Avstralije. Ugovor vesti postane pomembno
vprašanje seveda samo v tistih državah, ki imajo določene oblike ob-
veznega služenja vojaškega roka. Med 120 državami, katerih vojaško
osebje šteje več kot 5000 ljudi, nima sistema obveznega služenja
vojaškega roka trenutno okrog 44 držav.1 Ti podatki seveda niso
stalni. Tako so torej številne države, ki trenutno nimajo obveznega
služenja vojaškega roka — vključno z Avstralijo in Združenimi drža-
vami Amerike — v zadnjih letih uvedle določene oblike vojaškega
služenja.
Od 76 držav, ki imajo trenutno vojaško obveznost za mlade moške,
jih le 11 zagotavlja pravico do ugovora vesti na dokaj široko defini-
rani osnovi.2
Te države velikodušno definirajo ugovor vesti; ki zajema iskrena
verska ali etična prepričanja proti vojaški službi in zagotavlja popolno
oprostitev vojaških dolžnosti. Večina držav z vojaško obveznostjo —
' Podatki so vzeti iz: The Military Balance 1985—1986, International Institute
for Strategic Studies, London, 1985 in iz: Report to the Sub-Commission on
Prevention of Discrimination and Protection of Minorities, Commission on
Human Rights, United Nations Economic and Social Council, E/CN/1983/30,
27. junij 1983.
2 Te države so: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Zvezna republika
Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška, Španija in Švedska.
5
skupaj jih je 65 — ne zagotavlja pravice do ugovora vesti, ali pa je
ta pravica zelo omejena. Politika reševanja vprašanja oporečnikov
izredno niha. Eno skrajnost predstavljajo tiste države, ki zanikajo
možnost pristnega ugovora vesti, in s tistimi, ki zavračajo vojaško
obveznost, zelo ostro postopajo. Nadalje nekatere države silijo vse
obveznike, da oblečejo uniformo, čeprav morda administrativno ali
z zakonito pravico posameznikom dopuščajo, da opravljajo neoboro-
ženo služenje, naprimer v medicinskih enotah. Določene države za-
gotavljajo oprostitev zelo ozko definiranim verskim skupinam, še
posebej skupnosti menonitov. Redke države dopuščajo tudi posamez-
nim oporečnikom, da se vključijo v določene oblike civilne službe
kot alternativo vojaški službi. Veliko je seveda odvisno od tega, na
kakšen način izvajajo zakone o vojaški obveznosti v posameznih
državah. Zakone, ki so na prvi pogled dokaj ostri, je moč interpreti-
rati in izvajati v blagi obliki; kot kaže, se je zakonu v nekaterih
državah mogoče izogniti s plačilom določene vsote pravim ljudem,
ali pa enostavno tako, da ga ignoriraš. Do take vzajemnosti prihaja
seveda tam, kjer so zakoni oziroma politika do ugovora vesti navidez-
no velikodušni. Tako nekatere države formalno zanikajo možnost do
takega ugovora, medtem ko v praksi posamezne oporečnike obrav-
navajo dokaj humano.
Ne preseneča dejstvo, da so države razvile ogromno število različnih
poti za reševanje problemov, ki nastajajo s pojavom oporečnikov. Po
eni strani se soočajo s praktičnimi težavami tistih posameznikov, ki
se ne podrejajo zakonom države. Medtem ko ima država sprejete
regularne poti za obravnavanje kriminalcev, ki so kršili državne
zakone, je tiste, ki zavračajo služenje vojaškega roka, težko obrav-
navati enako kot one, ki se ukvarjajo s kriminalom ali zavračajo
plačevanje davkov.
Po drugi strani poraja ugovor vesti težka in kompleksna politična,
etična, pravna in teološka vprašanja.3 Prodira v bistvo odnosa med
posameznikom in državo. Z obvezniki, ki se hote ali nehote prito-
žujejo nad sistemom obveznega služenja vojaškega roka, ni proble-
mov. Po vsem svetu je na milijone obveznikov, ki bi se morda raje
ukvarjali s čim drugim, toda nimajo možnosti ugovora vesti do vo-
jaške službe. Vendar, ali lahko država od državljana zahteva, da iz-
polnjuje vojaške dolžnosti, za katere meni, da so v nasprotju z nje-
govo vestjo?
Interes države je dvopomenski. Država je v prvi vrsti odgovorna, da
skrbi za obrambo in varnost državljanov. Brez kakršnekoli oblike
vojaškega establishmenta bi bil obstoj države lahko v nevarnosti. V
določenih okoliščinah bodo vlade ugotovile, da je vojaška obveznost
za obrambo narodov neobhodna. Poleg tega si mora država prizade-
vati, da posameznikom prepreči možnost izmikanja ali izogibanja
3 Več o tem v: P. Mayer (ed), The Pacifist Conscience, Hart-Davis, London,
1966; M. Walzer, Obligations, Simon & Schuster, New York, 1970; G. C. Zahn,
War, Conscience and Dissent, Hawthorn, New York, 1967.
6
lastnim odgovornostim. To je delno povezano z željo, da prepreči
propad oziroma rušenje sistema vojaške obveznosti, delno pa s po-
štenostjo do tistih, ki podpirajo državno politiko. Vlade so seveda tudi
zaskrbljene, da bi neupoštevanje zakona o vojaški obveznosti služilo
kot povod za neupoštevanje drugih zakonov države.
Kljub vsemu pa so številne vlade našle tako praktične kot načelne
razloge za omogočanje oprostitve oporečnikom. Čeprav je posamez-
nikova vest usmerjena proti politiki države, je lahko vredna zaščite.
Zato posamezniki lahko zahtevajo priznavanje ugovora vesti do šte-
vilnih aktivnosti vlad, vojaška služba pa je kategorija zase. Ta od
državljanov zahteva, da se urijo za odvzemanje življenj drugim in
nenazadnje za ubijanje. Tu ni pomembno, da je lahko tudi sovražnik
v uniformi izurjen za ubijanje, in ni pomembno, da je vojna lahko
namenjena obrambi domovine; še vedno se bodo našli posamezniki,
ki bodo menili, da njihova vest nasprotuje sodelovanju pri vojaških
aktivnostih. Gre za to, da se osebnostno integriteto takih posamezni-
kov zaščiti, kar je vlade vzpodbudilo, da oporečnikom zagotovijo
možnost oprostitve vojaške dolžnosti.
Praktični razlogi za zagotavljanje oprostitve so raznoliki. Enostavno
lažje je določeno število državljanov oprostiti, kot pa jih obsoditi in
vtakniti v ječo.
Vlade lahko presodijo, da bi tak postopek povzročil široko nasproto-
vanje sistemu vojaške obveznosti. Zagotavljanje oprostitve bi lahko
tudi skrčilo število tistih, ki aktivno nasprotujejo določenim vojaškim
nalogam. Tudi za vlado je lažje, če so tisti, ki želijo biti oproščeni,
sicer spoštljivi člani družbe, ali pa doživljenjski člani pacifistične
cerkve. Značilno je tudi, da se vlade ponavadi v praksi soočajo z le
majhnim številom oporečnikov. Ce le en ali dva procenta obvez-
nikov zahteva status oporečnika, je to veliko lažje izvedljivo, kot
če je takih deset ali dvajset odstotkov.
Šele v tem stoletju so države začele sprejemati zakonske predpise,
ki so urejali status tistih, ki so vojaško službo zavračali na podlagi
vesti. Pred tem so občasno sprejemali ad hoc ukrepe, ki so reševali
vprašanje oporečnikov, zlasti verskih skupin, kot so kvekerji in
menoniti. Verjetno drži tudi trditev, da je bilo izvajanje predhodnih
modelov obveznega služenja veliko bolj neučinkovito in je puščalo
veliko več možnih izhodov, kot je to možno v tem stoletju. Avstralija
je bila prva dežela, ki je z obrambnim zakonom iz leta 1903 sprejela
zakonske predpise glede oporečnikov, čeprav je vojaško obveznost
uvedla šele nekaj desetletij kasneje.4
4 Člani menonitske verske skupnosti so bili občasno oproščeni vojaške obvez-
nosti v Prusiji in Rusiji v 19. stoletju. Vendar pa so morali ponavadi plačati
posebno takso. Med državljansko vojno v Združenih državah so številne
države sprejele različna določila za tiste, ki so iz verskih razlogov zavračali
sodelovanje v vojaških operacijah; vendar pa ni bila sprejeta nikakršna
zakonodaja na nacionalnem nivoju, ki bi oporečnikom zagotavljala oprostitev.
Glej : E. N. Wright, Conscientious Objektors in the Civil War, Barnes, New
York, 1961 (prvič objavljeno 1931).
7
V tistih državah, ki so zagotavljale pravico do ugovora vesti, se je
od posameznika vedno zahtevalo, da zavrača sodelovanje v vseh voj-
nah. Nobena država ni izrecno zagotavljala pravice do oprostitve
tistim, ki so na podlagi vesti zavračali sodelovanje v določeni vojni.
Jasno je, da obstaja pomembna distinkcija med ugovorom vesti na
splošno in tistim, kar je bilo poimenovano kot »selektivni ugovor
vesti«.5 Slednje temelji na ugovoru proti določeni vojni, najsibodi
zaradi razlogov, zaradi katerih do vojn prihaja ali pa zaradi načina
vojskovanja. Tako lahko posamezniki menijo, da je sodelovanje v
agresivni vojni ali v vojni za osvajanje kolonij v nasprotju z njihovo
vestjo; lahko pa po vesti odklonijo vmešavanje v sovražnosti, ki ne
upoštevajo pravil vojnega prava, kot so brezobzirno pobijanje civili-
stov ali uporaba nehumanih orožij.
Za vlado je zagotavljanje oprostitve vojaškega služenja takim po-
sameznikom resna poteza. Veliko bolj kot tradicionalni oporečniki
postavljajo pod vprašaj pravilnost odločitve njihove vlade, da se za-
plete v vojno. Taki vzbujajo strah pred individui, katerih oprostitev
državljanskih dolžnosti bi dosegli na podlagi razhajanja z vladno
politiko. Selektivni ugovor vesti tudi grozi, da bo sprožil veliko večje
praktične probleme. Takšne oporečnike se lahko zaradi njihove na-
rave prepozna šele takrat, ko je vojna že v teku; nekateri bodo
resnično sposobni oblikovati svoj ugovor šele potem, ko bodo vpo-
klicani in bodo videli, kaj se na bojnem polju dogaja.6
Toda gre še za problem, da bodo nekateri zahtevali na podlagi prepri-
čanj o določeni vojni oprostitev, ki pa se bo vladi in večini državljanov
zdela popolnoma zmotna. Ali lahko tovrstna prepričanja sodijo v sklop
ugovora vesti?
Čeprav dosedaj še nobena država ni uzakonila selektivnega ugovora
vesti, pa je vsaj ena država sprejela politiko, ki je zelo blizu temu
položaju. V Veliki Britaniji so med drugo svetovno vojno pri tistih,
ki so prosili za oprostitev, preverjali predvsem iskrenost njihovih
prepričanj proti vojaškemu služenju, ne pa vedno ugovora vesti proti
vsem vojnam.7 Zato je bila oprostitev odobrena številnim posamez-
5 O razpravah glede te vrste ugovora vesti glej npr. J. Finn (ed), A Conflict
of Loyalties: The Case for Selective Conscientious Objection, Pegasus, New
York, 1968; J. A. Rohr, Prophets Without Honor, Abingdon Press, Nashville,
1971; A. Gewirth, »Reasons and Conscience: The Claims of the Selective Con-
scientious Objector«, in V. Held, S. Morgenbesser, T. Nagel (eds) Philosophy,
Morality, and International Affairs, Oxford U. P., New York, 1974; D. Malament,
»Selective Conscientious Objection and the Gillette Decision« in M. Cohen,
T. Nagel, T. Scanlon (eds), War and Moral Responsibility, Princeton U. P.,
Princeton, 1974.
ć O argumentu v prid ugovora vesti na podlagi možnosti, da bi bil vpleten
v vojne zločine glej: D. A. Peppers, »War Crimes and Induction: A Case for
Selective Nonconscientious Objection«, Philosophy and Public Affairs, vol 3
no 2 (Winter 1974).
7	D. Hayes, Challenge of Conscience, Garland, New York, 1972 (first published
1949); R. Barker, Conscience, Government and War, Routledge & Kegan Paul,
London, 1982.
8
nikom kot naprimer socialistom, ki niso hoteli sodelovati v vojni,
ki so jo — vsaj dokler ni SZ leta 1941 vstopila v vojno — imeli za
kapitalistično. Ponovno je treba poudariti, da je glede ugovora vesti
črka zakona daleč od tega, da bi lahko bila jasno vodilo v praksi.
V nadaljnjem besedilu bomo obravnavali avstralski pristop do ugo-
vora vesti. Kot smo že omenili, je bila Avstralija prva država, ki je
uzakonila oprostitev vojaških obveznikov na podlagi vesti. Ko je med
drugo svetovno vojno uvedla splošno vojaško obveznost (za razliko
od vojaškega urjenja), je sprejela nenavaden ukrep — določila je
geografske meje področja, na katerem so lahko služili vojaški obvez-
niki. Po grenkih izkušnjah s splošno vojaško obveznostjo v času
vietnamske vojne je Avstralija v zadnjih letih razmišljala o sprejetju
zakonodaje, ki naj bi zagotovila pravico do ugovora vesti zoper dolo-
čeno vojno. Čeprav so avstralske okoliščine na nek način edinstvene,
pa je njen pristop k problemu oporečništva morda zanimiv za vse.
Avstralija: 1901—1945
Avstralci se imajo za miroljuben narod. Od nastanka federacije njenih
do tedaj ločenih držav leta 1900, je bila kljub vsemu v 86 letih kar
34 let vpletena v takšne ali drugačne vojaške operacije. Razen v
globalnem spopadu med II. svetovno vojno je bila vpletena pri vojaš-
kih operacijah v Afriki (Boerijeva vojna 1899—1902), v Evropi ter
na Srednjem vzhodu (I. svetovna vojna) in v Aziji (Korejska vojna
1950—1953; Malaja, Malezija in Borneo med 1955 in 1965; pa Viet-
nam 1962—1972). Avstralija je bila, kot lahko vidimo, pogosto pri-
pravljena sodelovati v oddaljenih konfliktih, v vojnah »drugih naro-
dov«.
Vendar se je Avstralec kot posameznik v večini primerov lahko sam
odločil, ali se bo v teh spopadih bojeval ali ne. Ob kateremkoli od
teh konfliktov ni šlo za splošno vojaško obveznost, z delno izjemo II.
svetovne vojne in s poglavitno izjemo Vietnama. Poskusi vlade iz let
1916 in 1917, da bi vpeljala nabor, so bili z referendumom jasno za-
vrnjeni. Celo v vojni od 1939. do 1945. leta, ko so se tudi na ozemlju
Avstralije soočili s sovražnostmi, so rekruti zahtevali, da služijo v
neposredni geografski bližini Avstralije. V večini vojn se je Avstra-
lija lahko znašala na vojake — prostovoljce, ki so se običajno prijavili
v odgovarjajočem številu.8
8 O zgodovini obveznega vojaškega urjenja in poskusih, da bi uvedli splošno
vojaško obveznost do druge svetovne vojne glej: K. S. Inglis, »Conscription
in Peace and War, 1911—1945« in R. Forward, B. Reece (eds), Conscription in
Australia, University of Queensland Press, Brisbane, 1968 L. C. Jauncey, The
Story of Conscription in Australia, Macmillan, Melbourne, 1968 (prvič objav-
ljeno 1935); J. M. Main (ed), Conscription: The Australian Debate, 1901—1970,
Cassell, Melbourne, 1970; N. Meaney, The Search or Security in the Pacific,
1901—14, Sydney University Press, 1976; T. W. Tanner, Compulsory Citizen
Soldiers, Alternative Publishing Co-Operative Limited, 1980; J. Barrett, Falling
In: Australians and ,Boy Conscription' 1911—1915, Hale & Iremonger, Sydney,
1979.
9
Avstralija ima močno tradicijo prostovoljcev. To se navezuje na
dolgoletno nezaupanje do oblasti in militarizma in morda ima koreni-
ne v avstralski preteklosti kaznjencev. Prav tako je povezano z mitom
o avstralskem vojaku — »kopaču«:9 o nekem, ki v mirodobnem
času živi neodvisen način življenja v »grmovju« in prenaša kvalitete,
kot so iznajdljivost, žilavost in tovarištvo v službo vojni. Pripravljen
se je odreči svojim civilnim opravilom, ko ga njegova dežela potrebuje
— toda ne poprej. Če je v takšnih mitih kaj resnice ali ne, dejstvo
je, da krepijo ostro nasprotovanje naboru za vojaško služenje, ki je
prisotno v večini avstralske zgodovine tega stoletja. Ravno nabor za
vojaško služenje je deležen največjega odpora. Obvezne vojaške vaje
v mirodobnem času so se izkazale za veliko bolj sprejemljive: tak
program je potekal od 1911. do 1929. leta (za kratek čas je bil pre-
kinjen med svetovno vojno) in spet od 1951. do 1959. leta.
Predlog za ugovor vesti zoper vojaško služenje v Avstriji je potekal
v isti smeri. Avstralija je bila prva država, ki je zakonsko priznala
oprostitev za tiste, ki se držijo ugovora vesti zoper vojaško služenje.
Obrambni zakon iz leta 1903 je postavil pogoj, da se morajo vključiti
v vojaške vaje vsi državljani moškega spola med 18. in 60. letom
starosti v času »vojne« ali »v vojni nevarnosti«.
Oprostitev je veljala za »osebe, ki jim verski nauk prepoveduje nositi
orožje ali služiti vojsko«. Poskus, da bi podlago za oprostitev iz
religioznega prepričanja razširili na individualno zavest, je v tistem
času naletela na kaj malo podpore. Bolj signifikanten problem v luči
dogodkov, ki so sledili, je bil ta, da je parlament zavrnil klavzulo, po
kateri bi bila vlada pooblaščena, da pošlje enote nabornikov v preko-
morske dežele.
Amandmaji k obrambnemu zakonu, sprejeti leta 1910, so meje ugo-
vora vesti občutno razširili. Oprostitev je bila zagotovljena »osebam,
ki pooblaščene osebe prepričajo, da jim njihova vest ne dovoljuje
nositi orožja«. V deželi brez etablirane religije individualno versko
prepričanje ni moglo biti temeljni kriterij za oprostitev. Ateistična
vest je bila enako sprejemljiva. Čeprav je bila podlaga za ugovor
vesti razširjene, pa je zakon začrtal meje oprostitve. Od oporečnika
se je tako lahko zahtevalo, da izvršuje neborbene dolžnosti v vojaških
silah.
Takšni so bili ukrepi, s katerimi je Avstralija vstopila v svetovno
vojno leta 1914. Ker ni bilo organiziranega nabora za ta pomembni
spor, so se posamezniki soočili z vprašanjem, ali naj se skupaj z
avstralskimi silami vključijo kot prostovoljci v prekomorski boj ali
ne. Med 5 milijonsko celotno populacijo se je okrog 330.000 moških
prostovoljcev — izredno velik del — prijavilo za sodelovanje v vojni.
V prvem letu ali dveh vojne so se Avstralci prijavljali v velikem
številu, ko pa je število rekrutov upadlo, se je vlada soočila z vpra-
šanjem, ali naj uvede nabor za prekomorsko služenje vojske.
9	J. Ross, The Myth of the Digger, Hale & Iremonger, Sydney, 1985.
10
Ker je vlada pričakovala močno nasprotovanje taki potezi, ni videla
druge možnosti, kot da da to vprašanje na referendum. V kampanjah
pred referendumom leta 1916 in 1917 so se v diskusijah o tem vpraša-
nju razvnemale strasti in sovražnosti na obeh straneh. Tisti, ki so
verjeli, da je potrebno storiti vse, kar je v njihovih močeh, da bi
pomagali Britaniji, in so jo podprli že na fronti, so se soočili s tistimi
— mnogi med njimi so bili irskega porekla — ki so bili prepričani,
da je to britanska vojna ali kapitalistična vojna. Ostali pa so še na-
prej zaupali v prostovoljno prijavljanje.
Končno je bil nabor za prekomorsko služenje v obeh primerih zavr-
njen z veliko, če že ne z ogromno večino. Tradicija prostovoljcev se
je nadaljevala in posamezniki so obdržali pravico, da se svobodno
odločijo, ali bodo sodelovali v vojni ali ne. Uspeh referendumov je
bil v tem, da se je v Avstraliji ohranila svoboda verskega prepričanja.
Konfliktu ob ugovoru vesti zoper vojaško službo, ki ga je Britanija
izkusila med 1916. in 1918. letom, se je Avstralija tako izognila. Če
je prišlo do pritiskov na vest mladih moških v letih od 1914 do 1918,
so ti prihajali s strani tistih rodoljubnih državljanov, ki so jih spra-
ševali, kdaj bodo opravili svojo dolžnost, da bi prikrili lastno straho-
petnost. Med II. svetovno vojno se je problem nabora rešil na dokaj
drugačen način. Ko je bilo oktobra leta 1939 proglašeno vojaško
služenje za obvezno, je veljala ta dolžnost le na območju Avstralije
in njenih teritorijev. Enote za prekomorsko služenje — v Evropi,
Afriki in Daljnjem vzhodu — so ponovno sestavljali zgolj prosto-
voljci. Toda sistem dveh armad — prostovoljcev, ki so lahko služili
kjerkoli, in vojaških obveznikov, ki so bili dolžni služiti vojsko le v
Avstraliji in na njenih teritorijih — se je izkazal za vojaško in diplo-
matsko neprimernega. Npr. dejstvo, da so bili v Avstraliji prisotni
številni ameriški obvezniki, je usmerilo pozornost na razlike med
Avstralijo in njenimi zavezniki. Po široki javni razpravi in veliko
bolj mučnih razpravah znotraj vladajoče laburistične stranke se je
obrambni zakon v začetku leta 1943 dopolnil z amandmajem, ki je
dovoljeval vojaške obveznike v jugozahodnem Pacifiku, južno od
ekvatorja. Kakor koli že, v praksi je ta sprememba predstavljala le
majhno razliko glede na dejansko razvrstitev sil.
Drugi obrambni zakon iz leta 1939 je prinesel določene spremembe
zakona glede ugovora vesti. Najpomembnejši je novi odstavek v členu
61(3) temeljnega zakona:
V tem členu »prepričanje po vesti« vključuje vsa prepričanja po vesti,
pa če ta so, ali pa niso religioznega značaja in/ali če prepričanja so
ali pa ne del verskega nauka katere koli religije.10
Ta odstavek je vseboval jasno opredelitev, da mora biti beseda »po
vesti« širše interpretirana.
10 Dopolnilo 61. člena Ustave je omogočilo oprostitev vojaškega služenja v
času vojne »osebam, ki jim prepričanje po vesti ne dopušča nositi orožja«,
pristojne oblasti za to vprašanje pa so opredeljene v drugih delih tega člena.
11
Prav tako je razjasnil pojavljajoč se problem oporečnikov, ki so pri-
padali kateri od prevladujočih cerkva, ki uradno niso podpirale paci-
fističnih doktrin. Med tem ko je bil položaj kvekerjev npr. vedno
priznan, je bilo s tem rešeno tudi vprašanje, recimo anglikancev ali
katolikov, ki so se sklicevali na ugovor vesti zoper vojno kljub dej-
stvu, da njihove cerkve niso bile pacifistične in so lahko določene
vojne odobravale.
Laburistična opozicija je leta 1939 brezuspešno poskusila uvesti
popolno oprostitev vojaške službe za tiste, ki so uveljavili status
oporečnika. Se naprej so od njih zahtevali, da opravljajo neborbene
dolžnosti. Curtinova laburistična vlada je kljub temu leta 1942 na-
domestila klavzule obrambnega zakona, ki so se navezovale na ugovor
vesti s predpisi o oporečnikih v sistemu narodne zaščite. Ti so za-
gotovili popolno oprostitev v primeru, ko je oporečnik prepričal so-
dišče, da njegovo pristno prepričanje po vesti govori zoper vsako
služenje v pomorskih, kopenskih ali zračnih silah, naj bo služenje
oboroženo ali pa ne. Oporečniki pa so še vedno lahko dobili poziv
za neoborožene zadolžitve ali za obvezno civilno službo.
Sistem je bil dokončno izoblikovan leta 1946. Ta zakonodaja je, kot
kaže, uspešno reševala vprašanje ugovora vesti. Ce gledamo skozi
opcijo narave te vojne, nas ne preseneča dejstvo, da je relativno
malo ljudi zaprosilo za status oporečnika. Od 2.726 prošenj, ki so
prispele do avgusta leta 1944, je bila 1.014 zagotovljena popolna
oprostitev, 1.076 ljudi so razporedili na neoborožene dolžnosti in le
636 so jih zavrnili.11
Te številke je treba primerjati z več kot 1/4 milijona nabornikov in
več kot 1/2 milijona prostovoljcev.
Obdobje hladne vojne
Konec vojne je prinesel s seboj tudi konec obveznega služenja. To
je bil le kratek premor, kajti vlada je v letu 1950 uvedla nov predlog
za kratkotrajno (6 mesecev), vendar vsesplošno vojaško usposabljanje.
Zakon o vojaški obveznosti iz leta 1951 je tako kot obrambni zakon
zagotavljal popolno oprostitev »osebam, ki jim prepričanje po vesti
ne dovoljuje, da bi se vključili v kakršnokoli obliko služenja v mor-
nariških, kopenskih ali zračnih silah« in delno oprostitev osebam, ki
jim prepričanje po vesti dopušča, da sprejmejo le dolžnosti neborbene
narave. Ta shema je v različnih oblikah veljala do leta 1959, vendar
pa, kot kaže, ni niti eno od vprašanj, ki so jih postavili oporečniki,
povzročilo resnejših težav. Konec koncev je šlo le za shemo urjenja
in ni bilo resnih načrtov, da bi obveznike poslali v boj v prekomorske
dežele.
Služenje v okviru avstralskih sil v korejski vojni je bilo na prosto-
voljni osnovi, čeprav so za obveznike, ki so izbrali služenje vojske
11	G. Long, The Six Years War, Australian War Memorial and Australian
Government Publishing Service, Canberra, 1973, p. 296.
12
v mornarici ali zračnih silah, menili, da so se za služenje v preko-
morskih deželah prijavili prostovoljno. Podobno so v vojaških opera-
cijah v Maleziji, na Borneu in Malaji, v katere je bila Avstralija
vpletena v različnih obdobjih med 1955 in 1965, sodelovale regularne
sile, rekrutirane na prostovoljni osnovi.
Od leta 1901 se je Avstraliji na tak ali drugačen način uspelo izogniti
velikim spopadom med obveznim služenjem in vestjo, najsibodi za
urjenje v mirodobnem času ali pa za služenje v vojni. To je bilo
seveda delno povezano z drugimi grenkimi konflikti v zvezi z obvez-
nim in prekomorskim služenjem. Toda vprašanju služenja vojaškega
roka se ni bilo mogoče izogniti v 60-ih letih. Nova shema in pošiljanje
obveznikov v vietnamsko vojno je sprožilo vprašanje ugovora vesti
in vsa ostala vprašanja, ki se navezujejo na ugovor vesti v primeru
določene vojne v akutni obliki.
Novembra 1964. leta je liberalno-domovinska vlada napovedala uved-
bo sistema selektivnega obveznega služenja. Obvezniki naj bi bili
izbrani na podlagi žreba in naj bi v celoti služili dve leti v regular-
nih enotah. »Če hočemo, da bo ta shema učinkovita«, se je razburjal
ministrski predsednik Menzies, »morajo ti vpoklici. . . zajemati ob-
veznost prekomorskega služenja, če je to potrebno, in morajo biti
na voljo regularnim enotam, v katerih služijo.«13
Vlada je leta 1962 že poslala ekipo vojaških inštruktorjev na pomoč
v Južni Vietnam. Takrat je pomembnost krepitve avstralskih vojaš-
kih zmogljivosti poudarila v luči naraščajoče komunistične nevarnosti.
Čeprav je kazalo, da se je javnost v veliki meri s tem sprijaznila,
je v parlamentu prišlo do ostre razprave glede teh ukrepov. Konec
koncev je to pomenilo večji prelom s tradicijo. Stari strahovi, da bi
bili avstralski vojaški obvezniki poslani v vse dele sveta ali bili celo
postavljeni pod tujo komando, so oživeli. Glede sodelovanja v vojnah,
ki neposredno ne ogrožajo Avstrije, ni bilo nobenih pridržkov.14
Strah se je še stopnjeval, ko je leta 1965 premier napovedal, da bo
regularni pehotni bataljon poslan v Vietnam. Ko so junija začeli uriti
prvo skupino obveznikov, ni šlo le za golo retoriko voditelja opozicij-
ske laburistične stranke, ko je napovedal, da bodo vojaški obvezniki
poslani v boj v Vietnam.15 Dvanajst mesecev kasneje — 19. aprila
1966 — so se prvi obvezniki podali proti Vietnamu.
Na zveznih volitvah novembra leta 1966 se je vlada z rekordno ve-
čino vrnila v predstavniški dom. Prekomorsko služenje vojaških ob-
veznikov so uvedli ob relativno majhnem nasprotovanju, toda če je
12	Glej N. T. Shields, »National Service Training, 1950—1959« v R. Forward,
B. Reece (eds) Conscription in Australia, University of Queensland Press,
Brisbane, 1968.
13	Commonwealth Parliamentary Debates, House of Representatives [CPD, HR],
10 November 1964, str. 2718.
14	Allan Fraser (ALP), CPD, HR, 16 November 1964, str. 2989.
15	Arthur Calwell (ALP), CPD HR, 29 April 1964, str. 1107.
13
vlada verjela, da bo dolgoletna tradicija prostovoljcev za prekomor-
sko služenje — tako kot stari vojaki enostavno izginila — se je to
prepričanje izkazalo za zmotno. Intenzivna opozicija vojni se je po-
javila leta 1967 in ena od njenih glavnih točk je bila ugovor vesti
zoper vojno v Vietnamu.
Določila zakona o splošni vojaški obveznosti iz leta 1944 so bila
glede ugovora vesti sledeča:
a) Člen 29 A (1) — Oseba, ki ji prepričanje po vesti ne dovoljuje
sodelovati v kakršnikoli obliki vojaške službe, je, dokler ohranja tako
prepričanje, oproščena obveznosti služenja po tem zakonu.
(2) Od osebe, kateri prepričanje po vesti ne dovoljuje sodelovati pri
vojaških dolžnostih borbene narave, dopušča pa ji sodelovati pri
vojaških dolžnostih neborbene narave, se ne more, dokler tako pre-
pričanje ohranja, zahtevati sodelovanje pri dolžnostih borbene narave.
(5) V skladu z namenom tega člena gre za prepričanje po vesti, ne
glede na to ali je oporečnikovo prepričanje religiozne narave ali ne,
oziroma ali gre za prepričanje, ki je del religioznih doktrin ali ne.
Zakon o splošni vojaški obveznosti je zagotovil ustreznejšo zakono-
dajo kot pa obrambni zakon, saj je slednji dopuščal obvezno vojaško
službo le v času vojne ali neposredne vojaške nevarnosti. To je bilo
dokaj ozko definirano v smislu »invazije ali neposredne nevarnosti
invazije oziroma napada ali neposredne nevarnosti napada sovražnih
ali oboroženih sil na Avstralijo«. Vlada niti ni poskušala dokazovati,
da je vietnamski konflikt pomenil vojno prav v tem smislu.
V času, ko je vlada sporočila svojo odločitev o tem, da bo poslala
obvezniške čete v Vietnam, so se razmahnila nasprotujoča si mnenja
glede te vojne. Medtem ko je opozicijska laburistična stranka za-
vračala obvezno vojaško služenje za vsako nenapovedano prekomor-
sko vojno, pa je bila dolgo časa nesposobna nedvoumno nastopiti proti
sami vietnamski vojni.16 Največja ovira za laburiste je bilo prepriča-
nje mnogih članov stranke, da se mora zavezništvo z ZDA ohraniti,
četudi je zato treba plačati visoko ceno. Nasprotovanje avstralski
vlogi v Vietnamu je bilo tako razdrobljeno na številne skupine, kakor
tudi na sekcije laburistične stranke. Akcija posameznikov, ki so se
upirali vpoklicu v vietnamsko vojno, je v tem kontekstu na pomenu
še dodatno pridobila.
Tisti, ki so bili zaradi prepričanja po vesti proti sodelovanju v vsa-
kršni vojni ali katerim je vest dovoljevala, da sodelujejo zgolj pri
nalogah neborbene narave, so seveda zaprosili za oprostitev. Toda
od leta 1965 so številni mladi moški zahtevali oprostitev služenja
14 K. C. Beazley, »Federal Labor and the Vietnam commitment«, v P. King
(ed), Austraia's Vietnam, Allen & Unwin, Sydney, 1983. Beazley is currently
Minister for Defence in the Hawke Labor government. For a full description
of the impact of the war and conscription on Australian politics see H. S.
Albinski, Politics and Foreign Policy in Australia: The impact of Vietnam
and conscription, Duke University Press, Durham, N. C., 1970.
14
vojaškega roka na podlagi ugovora vesti, pa tudi oprostitev sode-
lovanja v vietnamski vojni. Zahteve so na prvostopenjskih sodiščih
obravnavali posamezni sodniki. Večina jih je zavrnila možnost ugo-
vora vesti do obveznega služenja v primeru določene vojne, toda od
časa do časa je kateri izmed sodnikov sprejel odločitev, ki je bila
v nasprotju s pravili. Na večini instanc pa je vlada zoper pozitivno
rešeno prošnjo ugovarjala, in prizivu potencialnih oporečnikov ni
bilo ugodeno. V posameznih primerih je sojenje dospelo na zadnje
prizivno sodišče — v tistem času na britanski tajni državni svet —
preden je vlada zmagala.
V prid ugovora vesti do določene vojne je šlo za različne zakonite
argumente. Glavni je temeljil na formulaciji »Kakršnakoli oblika slu-
ženja vojaškega roka« člena 29 A/l, zakona o splošni vojaški ob-
veznosti. Običajno tolmačenje tega člena je zahtevalo ugovor vesti
do »prav vsake oblike vojaškega služenja«. Alternativna interpreta-
cija pa je bila, da je posameznik, ki mu ugovor vesti ne dopušča
služiti »vojaškega roka v kakršnikoli obliki« — kot na primer slu-
ženje v določeni vojni — lahko oproščen. Tako tolmačenje se je
navezovalo na dvoumnost besede »kakršnikoli«, kar pa zagotovo ni
bil namen zakonodajalca.
Take argumente so ob dveh različnih primerih sodniki avstralskega
vrhovnega sodišča brez pomisleka zavrnili. V primeru Williama
Whitea je gospod sodnik Windeyer dotični zakon na dolgo komentiral.
Po njegovem mnenju naj bi se zakon o splošni vojaški obveznosti in-
terpretiral tako, da bi dovoljeval popolno oprostitev služenja vo-
jaškega roka le za popolne pacifiste.
Razlog za totalno oprostitev je, tako kot kaže, popoln pacifizem,
ki ga narekuje vest. Člena 29 A/l ne tolmačim tako, kot da se na-
naša na ugovor do sodelovanja le v določeni vojni ali v operacijah
proti določenemu sovražniku. Omenjam ga pač zato, ker se pogoji
za oprostitev po avstralskih zakonih ne upoštevajo vedno dovolj
dosledno.17
To pravno vprašanje je bilo postavljeno pod vprašaj ob primeru iz
leta 1968. Vrhovni sodnik, gospod Garfield Barwick je menil, da
mora biti ugovor vesti zoper služenje vojaškega roka ugovor vsem
možnim oblikam vojskovanja s kakršnimkoli možnim namenom. Kar
je potrebno, je menil Barwick, je »da obstaja splošen in popoln
ugovor na podlagi vesti zoper služenje vojaškega roka v katerikoli
obliki, vključno z neoboroženim služenjem v vsakem času in v vsa-
kih okoliščinah«.18 Drugačno je bilo stališče enega od sodnikov vrhov-
nega sodišča, ki je dokazoval, da se lahko ugovor vesti ocenjuje le
v povezavi z določenim konfliktom. Šlo je za stališče, ki bi dejansko
dovoljevalo ugovor vesti do določene vojne, vendar ni dobilo ni-
kakršne podpore od ostalih članov sodišča.
17	Izvleček ponatisnjen v Main, op. cit., str. 151.
18	H. v. District Court; Ex parte Thompson (1968) 188 Commonwealth Law
Reports 488, at. 498.
15
O večini vprašanj v zvezi z vojaško obveznostjo so razpravljali v
parlamentu leta 1968, ko je vlada uvedla številne spremembe v
zakonu o splošni vojaški obveznosti. Številne med njimi so bile
namenjene temu, da bi olajšali vpoklicni postopek in opravili s
tistimi, ki jih je minister za delo in vojaško službo označil kot »sa-
mozvane oporečnike« ali preprosto »zmuznete«.19 Opozicijska labu-
ristična stranka je, čeprav omahljiva glede Vietnama, odločno na-
sprotovala »naboru obveznikov za Vietnam oziroma za služenje
kjerkoli izven avstralskega ozemlja, razen v primeru, ko bi šlo za
napovedano vojno«.20
Opozicija je dala številne amandmaje k zakonu, med njimi enega,
ki bi ugovor vesti do določene vojne posebej dovoljeval. Prvi del
člena 29 A bi se potem glasil:
(1) Oseba, kateri prepričanje po vesti ne dovoljuje sodelovati v vojaški
službi, pa naj gre za določeno vojno ali v drugih primerih, je, tako dol-
go dokler ohrani takšno prepričanje, oproščena obveznosti služenja
po tem zakonu.
Ko je obrambni minister v senci, Lance Bernard, predlagal te in
ostale amandmaje, je opozoril tudi na trend v tem stoletju, da bi
liberalizirali zakone v zvezi z ugovorom vesti do obveznega služe-
nja tako v Avstraliji kot v prekomorskih deželah. Amandma, ki bi
dopuščal ugovor vesti do določene vojne in ki ga je takrat pred-
lagala opozicija, se je v prvi vrsti nanašal na spoznanje tega, kar
je laburistična stranka opredelila kot naravno in razumsko stanje
duha — moralni ugovor vojni v Vietnamu.
Eden od ugovorov vlade je bil, da imajo mladi moški izbiro. Lahko
bi se prostovoljno prijavili — preden bi bili izžrebani za popolno
vojaško obveznost — za šestletno nepopolno služenje v narodni za-
ščiti, saj njenim članom ni bilo treba opravljati služenja v preko-
morskih deželah. Kakorkoli že, za laburistično stranko ta alternativa
ugovora vesti v primeru določene vojne ni bila zadovoljiva. Po eni
strani je to od vseh tovrstnih oporečnikov zahtevalo, da v določeni
meri opravljajo vojaško služenje v nasprotju s tistimi, ki so ugo-
varjali vsem vojnam. Po drugi strani pa to ni predstavljalo le izbire
med služenjem v narodni zaščiti in regularni vojski, temveč tudi
med služenjem v narodni zaščiti in možnostjo služenja v regularni
vojski.21
V primerjavi s približno 643000 registriranimi za obvezno služenje
vojske je dejansko le majhen del registriranih posameznikov za-
prosil, naj jih izvzamejo iz žreba; od leta 1965 do junija 1971. leta se
19	L. Bury (liberalna stranka), CPD, HR, 1. May 1968, str. 998.
20	L. Barnard (ALP), CPD, HR, 1. May 1968, str. 1440.
21	Prisotne so bile tudi trditve, da ne obstajajo nikakršne statutarne garancije,
da člani CMF ne bodo vključeni v žrebanje ali poslani v prekomorske dežele.
E. G. Whitlam (ALP), CPD, HR, 13. October 1970, str. 2016—7.
16
je poskušalo prijaviti v narodno zaščito (čeprav vsi niso bili na se-
znamu) približno 35000 mladih moških.22 Za večino njih, ki so raje
zaupali v športno srečo — možnost, da bi bili izžrebani, je bila
1 : 10 — seveda to ni bila privlačna alternativa. Hazarderski ele-
ment pri žrebanju je bil okrepljen, saj je bilo žrebanje silno podobno
igri lota — kroglice z rojstnimi datumi so iz bobna ob nekaterih
priložnostih jemali znani športniki.
Vlada je dalje poudarila, da je od 454 prosilcev za oprostitev bilo
do tedaj v celoti oproščenih 197 posameznikov, delno oproščenih
pa 171. Problem je bilo možno umestiti v pravi kontekst, ko je bilo
znano, da so le 86 moškim v celoti zavrnili njihove prošnje. Možno
je, da so bile nekatere od teh prošenj zavrnjene na podlagi ne-
iskrenega pričevanja. Kakorkoli že, za opozicijo je bilo to vprašanje
več kot le eno izmed številnih drugih.
Pri podpori amandmaja se je laburistični predstavnik v parlamentu
dr. Jim Cairns skliceval na doktrino o pravičnih in nepravičnih voj-
nah. Ce obstaja nekaj takega, kot je nepravična vojna, mora imeti
posameznik pravico, da sodelovanje v takšnem konfliktu odkloni.
Nurnberški procesi, je poudaril, so uveljavili stališče, da se po-
samezni vojaki, obtoženi vojnih zločinov, ne morejo sklicevati na
izpolnjevanje višjih ukazov. »V sodobni in civilizirani skupnosti
mora biti dovolj prostora«, je izjavil dr. Cairns, »za posameznika,
da sam zase odloča, kaj je prav in kaj narobe.« To je preveč po-
membno vprašanje, da bi se o njem odločalo na podlagi številčnih
rezultatov raziskav javnega mnenja ali na volitvah.24
To je bilo natančno tisto, kar je trdila vladajoča liberalno-domovin-
ska koalicija. Izvoljena vlada je bila po njihovem prepričanju od-
govorna za obrambo Avstralije in je zato morala imeti možnost za
odločanje o tem, kdaj in kje je treba namestiti oborožene sile. Še
več, samo vlada naj bi poznala vsa odločujoča dejstva in dobivala
vsa potrebna vojaška obvestila. Ce bi se posamezniki lahko odločali
proti katerikoli vojni po lastni izbiri, bi postala obramba dežele
nenadzorljiva. Tisti, ki so nasprotovali avstralskemu sodelovanju v
določeni vojni, ki se lahko in bi se morali zateči k volitvam. Člani
liberalne stranke so često opozarjali na rekordno volilno zmago
vlade na zveznih volitvah leta 1966.
Velik del razprave se je osredotočil na naravo — na dejansko mož-
nost — ugovora vesti v primeru določene vojne. Tisti, ki so pod-
pirali amandma avstralske laburistične stranke, so poudarjali, da
sta iskrenost in trdnost prepričanja o moralnosti sodelovanja v do-
ločeni vojni tvorila bistvo vprašanja. Poudarjeno je bilo, da so
nekateri od tistih, ki so se srčno borili v prvi svetovni vojni, v
22	Minister za delo in nacionalno službo, Odgovor na vprašanje o obvestilu,
CPD, HR, 18. avgust 1971, str. 151.
23	B. Snedden, CPD, HR, 15. May 1968, str. 1448.
24	CPD, HR, 28. May 1968, str. 1618.
17
drugi svetovni vojni postali oporečniki. Če so posamezniki lahko
obdržali prepričanje vesti, ki jim je branilo, da bi se udeležili celo
tako manifestativno pravične vojne, kot je bila ta proti Nemčiji in
Japonski, so bili razlogi, da se zagotovi pravico do ugovora vesti
v primeru vojne, kot je bila vietnamska, gotovo še močnejši.
Laburistična stranka se je sklicevala tudi na tradicijo v Avstraliji,
ki je posameznikom dopuščala, da sami odločajo o tem, ali bodo
sodelovali v vojnah, še posebno v tistih, ki so se vojevale daleč
stran od avstralskega ozemlja. Zdaj pa so bili mladi Avstralci pred
tem, da te izbire ne bi imeli. Medtem ko je bila laburistična stranka
pripravljena sprejeti splošno vojaško obveznost v primeru vojne, če bi
bila napovedana in če bi se vojevala za obrambo Avstralije, pa
vietnamski konflikt ni zadoščal nobenemu od teh pogojev.
Pomislek, ki so ga izrazili nekateri člani vlade, je bil v tem, da bi
izjeme pri veljavnosti enega zakona, navidezno na zahtevo posamez-
nika spodbudile »selektivno podrejanje zakonom«. To bi rušilo
avtoriteto vlade, kar bi imelo strašne posledice za socialni in poli-
tični red. Še bolj neposredno, izgledalo je, kot da amandma pred-
stavlja poziv tistim, ki se poskušajo izmuzniti naboru, da bi se
preprosto izognili patriotski dolžnosti na podlagi njihovih političnih
stališč. Medtem ko bi vlade lahko dopustile oprostitev služenja vo-
jaškega roka na podlagi verskega prepričanja, pa nobena vlada ne
bi mogla dovoliti državljanom, da bi se izognili njihovi državljanski
dolžnosti na račun političnih prepričanj. Nekateri vladini privrženci
so priznali, da je politično prepričanje proti sodelovanju v vojni
lahko tudi prepričanje po vesti. Vendar pa je bil politični element
odločilen in ni mogel pomeniti podlage za oprostitev.
V osrčju debate je bila seveda upravičenost ali neupravičenost
avstralske udeležbe v vietnamski vojni. V praksi je bilo nemogoče
ločiti to vprašanje od principa ugovora vesti do določene vojne.
Avstralska laburistična stranka se ni mogla izogniti videzu, da s
podporo ugovoru vesti do določenih vojn išče sredstva za to, da
vladi povzroča nevšečnosti. Vlada pa si s svoje strani ni mogla pri-
voščiti tega, da bi dopuščala kakršnakoli namigovanja o tem, da je
vojna v Vietnamu nepravična ali moralno zmotna. Pomembne na-
čelne argumente je bilo slišati z obeh strani, toda razpravljanje se
je vedno vračalo k določeni vojni, v kateri so umirali ali bili ranjeni
avstralski naborniki. Amandma avstralske laburistične stranke je
bil neizbežno izgubljen na strankarskih ločnicah. Ista usoda je do-
letela podobne napore laburistov v oktobru 1970. ter avgusta in
septembra 1971. leta.
Nasprotovanje vojni je od maja 1968. leta postajalo vse bolj inten-
zivno in vse širše. Povečalo se je nasprotovanje splošnemu naboru
in vse več je bilo demonstracij proti vojni in proti obstoječemu mo-
delu obveznega služenja vojaškega roka. Javno mnenje se je začelo
18
obračati proti vojni in proti obveznemu služenju v Vietnamu.25 Ven-
dar pa so raziskave javnega mnenja še naprej poročale o večini,
ki je bila za vojno in obvezno služenje (pod pogojem, da ni šlo za
Vietnam). Problem, ki se je zastavljal vladi, je bil, kako obravna-
vati tiste, ki so nasprotovali obstoječemu modelu služenja vojaške-
ga roka. Poskusi nekaterih članov vlade, da bi s podporo opozicije
razrešili dilemo z zagotovitvijo civilne alternative vojaškemu slu-
ženju so, tako iz praktičnih kot tudi pravnih razlogov malo napre-
dovali.
V	primerjavi s tem je bilo obravnavanje oporečnikov, ki so poskušali
doseči oprostitev po zakonu, dokaj pošteno. Resnično, vlada je v letu
1970 uvedla procedure, po katerih so nasprotniki obveznega služenja
lahko izsilili obravnavo na sodiščih, zato da bi določili njihov možni
status oporečnikov. Med avgustom 1970 in koncem leta 1972 so na
sodiščih obravnavali skupno 44 nasprotnikov zoper obvezno služenje;
kot oporečnikom je dvajsetim oprostitev odobrena, vključno z dvema,
ki sta zavrnila kakršnokoli sodelovanje.26
V	zagati glede problema oporečnikov do vietnamske vojne pa se ni
znašla le vlada. Vodja opozicije, Gough Whitlam, je v letu 1970
opozoril mlade moške, ki so vojni nasprotovali in ki so bili za vojaško
službo izžrebani, naj pismeno sporočijo svoj namen, da bodo zavrnili
odhod v Vietnam. Tisti, ki so imeli takšne zadržke in ki so se v
Vietnamu že nahajali — kot so poročali, da je svetoval Whitlam —
pa naj bi njihovim poveljujočim oficirjem sporočili, da jim vest ne
dovoli vojne nadaljevati. To sicer ni pomenilo hujskanja k neizpolnje-
vanju ukazov, dovolj pa se je temu približalo, da si je vlada na
račun laburistov nabrala velik politični kapital.27
Istočasno s tem, ko se je zmanjševala predanost Avstralije ZDA v
vojni z Vietnamom in ko je bledela perspektiva zmage, je Avstralija
zmanjševala svoje vojaške napore. V avgustu leta 1971 se je čas ob-
veznega služenja skrajšal z dveh let na 18 mesecev; v decembru
istega leta je Avstralija umaknila svoje bojne enote iz Vietnama.
Po prihodu laburistične stranke v vlado decembra 1. 1972 je bila
takoj sprejeta odločitev o umiku preostalih vojaških svetovalcev in
o prenehanju obveznega služenja vojaškega roka. Zakon o prenehanju
obveznega služenja vojaškega roka (National Service Termination Act)
je odpravil obvezni vpis v registre za obvezno služenje vojaškega
roka.
25	Vendar pa se vse do avgusta 1969 ni pojavila večina, ki bi se opredelila v
korist popolnega umika avstralskih čet. M. Goot, R. Tiffen, »Public opinion
and politics of the pools«, v King, op. cit., str. 135. V celotnem obdobju po
letu 1945 je obstajala večina, ki se je opredeljevala v korist obveznega vojaš-
kega služenja, vendar pa ne tudi za služenje v prekomorskih državah, glej
D. Campbell, Australian Public Opinion on National Security Issues, Working
Paper No. 1, Peace Research Centre, Australian National University, Canberra,
1986, pp. 11, 29—30.
26	M. Hamel-Green, »The resistere: a history of the anti-conscription move-
ment, 1964—1972«, v King, op. cit., str. 120.
27	Glej CPD, HR, 13. October 1970, str. 2011.
19
V	sedmih letih splošne vojaške obveznosti je bilo okrog 50.000 mladih
prisiljeno služiti v oboroženih silah, od teh jih je 17.424 odšlo v
Vietnam. V toku vojaških operacij je bilo 187 vojaških obveznikov
ubitih, 1.030 pa ranjenih.28 Od 1.012 mladih moških, ki so zaprosili
za popolno oprostitev vojaškega služenja na podlagi ugovora vesti,
jih je bilo od leta 1965 do junija 1971 popolnoma oproščenih okrog
733 (72 %), 142 (14 %) jih je bilo oproščenih bojnih dolžnosti, 137
(14 %) pa je sodišče prošnje v celoti zavrnilo.29 Dovolj zanimivo je, da
je število oprostitev naraslo v zadnjih letih vojne.
Po Vietnamu
V	letih Whitlamove laburistične vlade (1972—75) in Fraserjeve vlade
liberalno-nacionalne stranke (1975—83) je bilo o splošni vojaški ob-
veznosti malo razprav. Slišati je bilo posamične priložnostne pozive,
kot je bil poziv Zveze za vrnitev obveznega služenja (Returned Ser-
vices League), katere široko članstvo je sestavljal večji del vojaški
kader, ki je služil v prekomorskih deželah. Ta Zveza je menila, da bi
obdobje vojaškega urjenja in discipline avstralski mladini dalo veliko
kot tudi dopolnilo vojaške ugodnosti v obliki izurjene rezerve človeške
sile. Vendar pa nista ne laburistična, ne liberalna vlada videli nobene
strateške potrebe po splošni vojaški obveznosti; obe sta se dejansko
zavedali vojaških in finančnih pomanjkljivosti, kot so urjenje veli-
kega števila mladih moških, ki bi bilo relativno na nestrokovnem
nivoju in ne bi imelo očitnega vojaškega namena.
Kmalu po izvolitvi Hawkejeve laburistične vlade maja 1983. leta je
laburistični senator Michael Tate predložil skupinski zakonski osnu-
tek, ki se je nanašal na ugovor vesti do določene vojne. Zanimanje
senatorja Tatea za to zadevo je segalo nazaj v obdobje vietnamske
vojne, ko se je Zakon o splošni vojaški obveznosti nanašal najprej
na njegove vrstnike, potem pa na njegove študente na tasmanski
univerzi. Predlagana zakonodaja naj bi okrepila zaščito posamezni-
kove vesti, ki je bila s splošnim naborom za vietnamsko vojno po-
stavljena pod vprašaj. Ta čas, tako je trdil senator Tate, je bil naj-
bolj primeren za tovrstno razpravo, zato ker ni bilo na vidiku nika-
kršne vojaške kampanje z vso histerijo in strankarsko-politienimi
razprtijami vred, ki bi se lahko nanjo navezovala. O temeljnih na-
čelih, za katera je šlo, naj bi bilo možno razpravljati na način, ki med
vietnamsko vojno ni bil mogoč.
Predlagana zakonodaja je dobila obliko amandmaja k Zakonu o sploš-
ni vojaški obveznosti iz leta 1951, ki je ostal v veljavi, čeprav se ga
od leta 1973 ni izvajalo. Amandma je prinašal razširitev principa ugo-
vora vesti v primeru vojne s tem, ko je bilo predlagano, da
28	Celotne avstralske izgube so znašale 494 ubitih in 2398 ranjenih. Podrobneje
o tem glej F. Frost, »Australian's war in Vietnam«, v King, op. cit.
29	Minister za delo in nacionalno službo, Odgovor na vprašanje o obvestilu
CPD, HRO, 18. avgust 1971, str. 278—9.
20
od osebe, ki ji prepričanje po vesti ne dopušča, da bi sodelovala v do-
ločenem oboroženem konfliktu, ne bi smeli v tem času, zahtevati
opravljanje vojaške službe, vse dokler oseba ohranja takšno prepri-
čanje.30
Podlaga za oprostitev, ki so jo predlagatelji zakonskega osnutka imeli
v mislih, je zajemala:
a)	pravičnost ali pa drugačen značaj vojne kot npr. »vojna za teri-
torialno razširitev v nasprotju z obrambo pred napadalno silo«;
b)	spodbujanje sovražnosti kot npr. »uničevanje naselij civilnega pre-
bivalstva v nasprotju z bojem proti sovražnikovim enotam«;
c)	posebne oblike vodenja vojne kot npr. »uporaba jedrskega orožja
v nasprotju z uporabo konvencionalnega orožja«.31
Zakonski osnutek je bil dan v obravnavo Stalnemu komiteju senata
za ustavne in pravne zadeve, ki je v letih 1983—84 vodil več javnih
razprav. Stališča sodelujočih do teh in s tem povezanih vprašanj so
nihala od popolne podpore do totalnega nasprotovanja.
Na eni strani tega spektra je bila Zveza za vrnitev obveznega služenja,
ki je amandmaju nasprotovala predvsem zato, ker je menila, da po-
sameznikom dopušča politična stališča, zaradi katerih nasprotujejo do-
ločeni vojni, prikazovati kot ugovor vesti. Nemogoče je, tako je trdila
Zveza, ločevati oborožen spopad od političnega konteksta, v katerem
je nastal; kakršenkoli poskus za to, da bi razločevali med eno in drugo
vojno, bi skoraj zagotovo temeljil na političnih prepričanjih. Dopu-
ščanje, da bi bili posamezniki oproščeni sodelovanja v nekem kon-
fliktu na podlagi takšnega prepričanja, bi povzročilo »nepredvidljivo
škodo nacionalni volji in obrambni sposobnosti«.32
Nekatera nasprotovanja predlagani zakonodaji pa so temeljila tudi
na zaskrbljenosti glede njenih praktičnih posledic. Pripombe obramb-
30	Predlagane klavzule so se v celoti glasile:
29(A) 1. Od osebe, ki ji prepričanje po vesti ne dovoljuje, da bi sodelovala
v oboroženem konfliktu, naj se ne zahteva, da opravlja vojaško službo, vse
dokler ohranja takšno prepričanje.
2.	Od osebe, ki ji prepričanje po vesti ne dovoljuje, da bi sodelovala v do-
ločenem konfliktu, naj se ne zahteva, da opravlja vojaško službo v tem
določenem konfliktu, vse dokler ohranja takšno prepričanje.
3.	Od osebe, ki ji prepričanje vesti ne dovoljuje, da bi sodelovala v vojaški
službi borbene narave, ji pa dovoljuje sodelovanje v službi neborbene narave,
naj se ne zahteva, da opravlja vojaško službo borbene narave, vse dokler
ohranja takšno prepričanje.
4.	V smislu tega člena je ugovor vesti prepričanje po vesti, bodisi da je
njegova podlaga moralna, etična ali religiozna.
31	Call for submissions, Canberra Times, 8 June 1983. Glej tudi Senator Tate,
CPD, Senate, 31 May 1983.
Conscientious Objection to Conscripted Military Service, Report by Senate
Standing Committe on Constitutional and Legal Affairs, Australian Govern-
ment Publishing Service, Canberra 1985, str. 13—4. Glej tudi Submissions and
Incorporated Documents, Official Hansard Report, Senate Standing Committee
On Constitutional and Legal Affairs, še posebno 5 December 1983.
21
nega ministrstva, dane komiteju senata, so odpirale številne tovrstne
probleme.33 En del pomislekov se je nanašal na potrebo, da se za-
gotovi takojšnje razpolaganje s človeško silo, tako pred kot v času
konflikta. V Avstraliji bi bilo lahko potrebno, da vlada v obdobju
nejasne grožnje potencialnemu agresorju demonstrira svojo odloč-
nost z uvajanjem splošne vojaške obveznosti ali z začetkom omejenih
sovražnosti. Možnost, da v takšnih razmerah vojaški obvezniki do-
sežejo oprostitev služenja vojaškega roka lahko spodkoplje njen cilj
—	odvrniti sovražnika.
Še en problem, ki ga je obrambno ministrstvo izpostavilo, je dala
Ce bi bila oprostitev obveznega služenja zlahka dosegljiva, bi to
lahko zaviralo rekrutiranje prostovoljcev — in kar je še bolj zaskrb-
ljujoče — redni člani obrambnih sil bi lahko zahtevali oprostitev,
kar bi povzročilo izgubo izurjenega kadra in padec učinkovitosti.
Najbrž ne preseneča ugotovitev, da bi morale oborožene sile nameniti
veliko pozornosti zanesljivi razpoložljivosti kadrov.
Še en problem, ki ga je obrambno ministrstvo izpostavilo, je dalo
možnost, da bi se morali soočiti s problemom oporečnikov, ki bi si
takšno svoje stališče izoblikovali potem, ko bi bili že vpoklicani ali
—	kar je še bolj problematično — potem, ko bi prišli na bojno ob-
močje. Ugovor vesti je namreč pri nekaterih vrstah oporečnikov do
določene vojne odvisen od tega, da spoznajo način vodenja vojnih
operacij in vrste orožja, ki so pri tem uporabljene. Ugovor vesti bi
se lahko v primeru že obstoječega spopada pojavil ne le pri vojaških
obveznikih, ampak celo pri prostovoljcih. Obrambno ministrstvo je
zatrjevalo, da procedur, ki bi se pojavile med neko operacijo, ne bi
bilo moč preprosto določiti za reševanje zahtev te vrste.
Največji problem bi nastal, če član oboroženih sil ne bi, čeprav tudi
na podlagi ugovora vesti izpolnjeval ukazov med operacijami. To bi
lahko pomenilo hud disciplinski prekršek in bi imelo hude operativne
posledice. Pravila vojevanja, je poudarilo ministrstvo, prepovedujejo
veliko število aktivnosti, ki bi lahko porajale ugovor vesti; ustrezna
rešitev je spoštovanje teh pravil. »Ne bi smeli predpostavljati«, je
bilo zapisano v pripombah obrambnega ministrstva, »da bo kršilcem
dovoljeno nadaljevati in da bodo uradno oproščeni.-«34 Vojaške opera-
cije, ki so jih, kot izgleda, imeli v mislih predlagatelji zakonodaje,
so v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom in jih ni mogoče
ustrezno vključiti v notranjo zakonodajo kot podlago za ugovor vesti.
Vlade in vojaške oblasti seveda poredkoma priznajo, da njihove obo-
rožene sile kršijo mednarodno vojno pravo ali pa da bi ga lahko
kršile v prihodnosti. Vendar pa je res, da kljub občasnim kršitvam,
vojno pravo ureja vodenje sovražnosti. Kočljivo vprašanje je, kako
določiti točko, na kateri vojak lahko opusti poskuse, da bi preverjal,
33	Submissions and Incorporated Documents 5. december 1983, str. 178—189.
34	ibid., p. 1985.
22
ali se določila vojnega prava spoštujejo, in izjavi, da je narava samih
operacij v nasprotju z njegovo vestjo.
Številne druge pripombe so govorile v prid vojaškim prednostim,
ki bi jih imeli z oprostitvijo obveznega služenja tistih posameznikov,
ki nasprotujejo določeni vojni in ki bi lahko povzročali nezadovolj-
stvo in predstavljali grožnjo borbeni morali. Vendar pa oboroženih
sil ni pritegnila ideja o oprostitvi tistih, ki se upirajo sodelovanju
v določeni vojni ali ki v njej le neradi sodelujejo. Ce bi oproščali te
zadnje, bi kdo pripomnil, da to lahko pomeni oprostitev večine; ena
od vojaških spretnosti je v tem, da vodi nevoljne in ustvarja navdu-
šenje za neko stvar. Bolj pomemben problem pri uvedbi selektivnega
ugovora vesti je bilo za vojsko možno ogrožanje morale. Vojakom,
ki bi trenutno služili vojsko, bi lahko spoznanje, da se drugi izogibajo
njihovim dolžnostim za majhno ali celo nobeno ceno, v veliki meri
vzelo moralo.
Vrsta organizacij, vključno z nekaj cerkvami, in številnimi posamez-
niki so podprli razširitev ugovora vesti iz različnih razlogov. Njihova
skupna točka je bilo prepričanje, da takšen premik ustreza demo-
kratični družbi, ki poskuša zaščititi osebno integriteto slehernega
državljana.
Dvostrankarski komite senata je enoglasno podprl tisto stran, ki je
zagovarjala razširitev podlage za ugovor vesti. Bistvo njegovega argu-
menta je bilo v stališču, da imajo lahko posamezniki prepričanja o
političnih vprašanjih, ki so iskrena in tvorijo del njihove vesti. Naj-
težje vprašanje je bilo v tem, ali so ta prepričanja takšne narave, da
bi kršila osebno integriteto posameznikov, če bi jih prisilili, da rav-
najo v nasprotju z njimi. To bi izključilo umirjeno politično oporeč-
ništvo ali svobodno pripadnost neki strankarski liniji. Ce bi bila
posameznikova osebna integriteta resnično ogrožena, potem narava
posameznikovega prepričanja — religiozna, moralna, politična ali kaj
drugega — ne bi bila pomembna. V skladu s tem je komite zavrnil
tisti del zakonskega osnutka, ki je predlagal moralno, etično in reli-
giozno podlago kot ustrezno za ugovor vesti. Pri preizkušanju ugovora
vesti bi morala biti bolj pomembna iskrenost prepričanja o določeni
vojni kot pa kategorija, v katero bi slučajno sodila podlaga za ugovor
vesti.
To se je odražalo v razmišljanjih komiteja o ustreznem sodišču, ki
bi obravnavalo zahteve tistih, ki so želeli pridobiti status oporečnika.35
Zavrnil je obstoječe procedure, ki so temeljile na odločitvi sodnika
v hitrem postopku. Temeljna pomanjkljivost tega sistema je bila v
tem, da je omogočal različne interpretacije. Z družbenega zornega
kota je izgledalo, kot da bi bilo to vprašanje zreducirano na spopad
med vlado in posameznim državljanom. V takšnih okoliščinah je od-
ločitev sodišča izgledala kot odločitev v prid določeni strani v spo-
padu. Da bi ta problem zmanjšali, so predlagali posebna sodišča, ki
naj bi se ukvarjala le z reševnjem vprašanja oporečnikov. Njihova
35 Conscientious Objection to Conscripted Military Service, str. 17—19.
23
vloga naj ne bi bila v tem, da bi določili, ali je zmagala vlada ali
posameznik, ampak da bi odgovorila na vprašanje: »Kakšno je miš-
ljenje prosilca; ali ga je možno opredeliti kot prepričanje po vesti?«36
Komite je bil enoglasen tudi glede izvedljivosti predlagane zakono-
daje. Nivo ugovora vesti do določene vojne bi bil odvisen od »uspeha,
ki ga je vlada zmožna doseči pri zavzemanju za svojo politiko in od
trenutne narave vojaških operacij«. Če bi se zgodilo, da bi ugovor
vesti v tem razmerju ogrožal funkcionarje sistema vojaške službe,
bi to vladi nakazalo, da je potrebno »proučiti naravo vojaških opera-
cij, ki jih vodi, ali konec koncev predstavitev te vojne družbi«.37
Komite je upošteval zaskrbljenost vojske glede razpoložljivega šte-
vila ljudi, toda to vprašanje je bilo v bistvu razumljeno kot vprašanje
prepričevanja javnosti o upravičenem sodelovanju Avstralije v do-
ločenem konfliktu. Kot odgovor na tiste odstavke členov, ki so po-
večali možnosti, da se javno mnenje obrne proti vojni s pomočjo
manipulacije medijev ali dejavnostjo pete kolone, je komite ponovno
svetoval zaupanje v demokratični proces. Za komite je celoten pred-
log predstavljal resničen poskus, da bi povečali toleranco do posa-
meznikovega prepričanja, ki je prvi pogoj demokratične družbe. Od
demokratične vlade se lahko pričakuje, da bo tolerirala razhajanja,
ki jih narekuje vest, še posebej razhajanja, ki se nanašajo na vpra-
šanja življenja in smrti. Avstralija je bila demokratična in je celo
v časih oboroženega konflikta lahko uspešno »prilagodila predlagane
razširitve podlage za priznavanje ugovora vesti na podlagi prepriča-
nja, da bi zaščitila integriteto posameznika pred močjo državne pri-
sile«.38
Sklepi
Usoda zakonskega osnutka za priznavanje ugovora vesti do določe-
nih vojn še ni jasna. Če bo postal zakon, bi bila Avstralija prva država,
ki bi izrecno uzakonila tako zaščito vesti, četudi je Velika Britanija
med drugo svetovno vojno de facto dovolila selektivni ugovor vesti.
Sodišča v tej državi so širše razlagala obstoječe zakone in se osredo-
točila na verodostojnost prepričanja; sodišča v Avstraliji so sama
sebe omejila na ožjo obliko ugovora vesti v skladu s črko zakona
in nameni zakonodajalcev.
Gledano v širšem kontekstu, je Avstralija v večjem delu njene zgo-
dovine posameznikom dovoljevala, da sami odločajo, ali bodo v do-
ločeni vojni sodelovali ali ne. Čeprav je od leta 1903 obstajalo dolo-
čilo o vojaški obveznosti v primeru ogroženosti domovine, je razvoj
dogodkov Avstralcem omogočil, da so se do kasnejših faz druge
svetovne vojne in vojne v Vietnamu lahko sami odločali, ali se
ogrožanje Avstralije. Kontrast v primerjavi z obema zaveznicama iz
34 ibid., p. 17.
37	ibid., p. 29.
38	ibid., p. 30.
24
bodo podali v boj ali ne v vseh primerih, ko ni šlo za neposredno
svetovnih vojn, Veliko Britanijo in ZDA, je opazen. V teh državah,
kot tudi v mnogih drugih zahodnih silah, je vojaška obveznost avto-
matično vključevala obvezno služenje v vojnah, tako blizu doma kot
v oddaljenih delih sveta.
Zavrnitev obeh referendumov za vojaško obveznost med prvo sve-
tovno vojno je odsevalo delno oklevanje, ki je bilo v državi v zvezi
z modrostjo in moralno upravičenostjo vpletenosti Avstralije v ta
konflikt splošno razširjeno. Vladi se — pa ne zaradi lastne modrosti —
do druge svetovne vojne ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem opo-
rečništva.
Ob začetku druge svetovne vojne je bil nabor za služenje v Avstraliji
in na njenih ozemljih učinkovit; ozemlja Avstralije so bila vključena
v obrambni zakon, ki je bil spremenjen tri mesece pred začetkom
vojne. Četudi je bila — za razliko od prve svetovne vojne — možnost
spopada na avstralskem ozemlju precejšnja, je bila obvezna vojaška
služba za obrambo domovine na široko sprejeta in je povzročila le
malo razburjenja. Med samo vojno se je morala vlada soočiti z mož-
nostjo, da bo treba obveznike prisiliti na služenje v tujini. Agonija,
ki jo je odločitev povzročila predvsem vladi in premieru, je mogoče
lahko merilo za prepričanje, da bi morali odločitev o služenju v
prekomorskih državah prepustiti posamezniku. Rezultat je bil kom-
promis: razširiti območja, na katera bi lahko poslali vojaške obvez-
nike, da bi služili strateškim načrtom Avstralije.
Mnogi, ki so sicer zaradi ugovora vesti nasprotovali obveznosti vo-
jaškega služenja kjerkoli po svetu, so bili pripravljeni sprejeti ob-
vezno služenje na območju Avstralije. V očeh velike večine Avstral-
cev je bila vojaška akcija na tem območju direktno in prepričljivo
povezana z nacionalno obrambo. Vojaška akcija kjerkoli drugje je
bila manj očitno defenzivna. To je bila torej surova, a učinkovita
ločitev med vrstami vojne, ki je odražala moralno razlikovanje, ki
ga je sprejelo veliko Avstralcev.
Sporno vprašanje obveznega prekomorskega služenja je bilo spet od-
pravljeno med korejsko vojno. Ker je Avstralija Združene narode
oskrbela z dvema pehotnima bataljonoma in enotami ostalih treh
rodov in izgubila skoraj 300 mož, so šli v boj v Korejo le prostovoljci.
Obvezno vojaško urjenje v domovini je bilo v nekem smislu cena,
ki jo je bilo treba plačati, ker so čez morje poslali velik del vojske.
Zdelo se je tudi nujno potrebno v luči tega, kar je bilo videti kot
rastoča komunistična grožnja na Daljnem vzhodu. Vzorec opiranja
na prostovoljce, ki so šli na različna bojišča, so uporabljali v Koreji
in v akcijah proti upornikom na Malaji, Maleziji in Borneu od 1955.
do 1965 leta.
Vojna v Vietnamu je povzročila razpad tega vzorca v jasni in boleči
obliki. Ta dramatična sprememba je nastajala v treh stopnjah, ki so
— mogoče namenoma, mogoče slučajno — še otežile koordinacijo
opozicije z vladno politiko. Tri odločitve so bile: v novembru 1. 1964
25
uvedba splošne vojaške obveznosti, aprila 1. 1965 odhod rednih enot
v Vietnam in marca 1966. leta povečanje obveznosti in odhod obvez-
nikov v vojno. Na tej stopnij se je avstralska opozicija razširila.
Tisti, ki so v kakršnikoli obliki zavračali nabor, so združili sile s
tistimi, ki so nasprotovali vietnamski vojni. Vprašanje ugovora vesti
do sodelovanja v vojni v neposredni okolici se bi lahko, oziroma se
tudi je pojavilo.
Vlada je seveda neizogibno zavrnila načelo ugovora vesti do te
posebne vojne, ki jo je vo j evala: njena odločnost je bila brez dvoma
podkrepljena z dejstvom, da se je Avstralija borila v podporo
svojega osnovnega zaščitnika Združenih držav. Poskusi avstralske
laburistične stranke, da bi zakonodajo izboljšali in uvedli selektivni
ugovor vesti, so bili navdahnjeni z antipatijo obveznikov za preko-
morsko službo in rastočo zaskrbljenostjo zaradi vojne v Vietnamu.
To je bila, četudi posredna, oblika napada, na vladno vpletenost v
Vietnamu.
Zanimivo je zabeležiti, da so mnoge cerkve v Avstraliji — kot tudi
v Združenih državah — takrat podpirale načelo ugovora vesti do te
posebne vojne. To odraža pomembnost, ki so jo vsaj nekatere cerkve
pripisovale osebnostni integriteti posameznika. Cerkve so bile hkrati
tudi vedno bolj seznanjene z idejami o pravičnih in nepravičnih
vojnah. Selektivni ugovor vesti bi omogočal cerkvam večje vplivanje
na posameznike med vojno.
Konec vietnamske vojne in obveznega služenja je vprašanje ugovora
vesti odstranil s politične agende. Toda spomini na neslogo ob Viet-
namu in morebiti tudi občutek za avstralsko tradicijo so omogočili,
da je vprašanje ugovora vesti ponovno oživelo desetletje kasneje,
leta 1983. Predlog, da bi dopustili oprostitev tistim, ki zaradi ugo-
vora vesti nasprotujejo določeni vojni, je vsekakor razvnel nekaj
strasti, toda razprava se je nadaljevala, kot so predlagatelji name-
ravali, na bolj miren in racionalen način. Razprava v senatnem ko-
miteju se je končala z dvostrankarsko odločitvijo v prid selektiv-
nega ugovora vesti, toda preizkus z ognjem je šele na vrsti. Ali se
bo trenutna vlada — ali pa katerakoli vlada — strinjala z zakonoda-
jo, ki bi lahko imela dolgoročne posledice za katerokoli prihodnjo
vojaško nalogo Avstralije?
Odgovor na to vprašanje se lahko pokaže kot sam po sebi razumljiv,
toda proučevanja kažejo, da sklep ni jasen. V preteklosti lahko avstral-
ske vojne razdelimo v vsaj dve kategoriji: prve so tiste, ki temeljijo
na direktni obrambi avstralskega ozemlja in druge — prva svetovna
vojna, Koreja, Malaja in Vietnam — so tiste, ki skušajo avstralsko
varnost zagovarjati na posreden način. Obrambni zakon definira
vojno kot »vsako invazijo ali pričakovano invazijo, ali napad, ali pri-
čakovani napad kake oborožene sovražne sile na Avstralijo« (podčrtal
avtor). Tako razločevanje je bilo zasnovano v drugi svetovni vojni;
delno je bilo možno zaradi geografskega položaja in zaradi avstral-
skega pomanjkanja občutka za imperij, ki je Britanijo in Združene
države pahnil v mnoge vojne na tujih poljih.
26
To razločevanje se lahko ohrani — to pa je precej odvisno od
avstralskega strateškega okolja — in odslej lahko služi kot osnova
za različno postopanje z oporečniki. Sicer ni bilo možnosti za uspeh,
toda v skladu z dolgo tradicijo je leta 1985 senator manjšinske stran-
ke predlagal, da bi zahtevali parlamentarno odobritev za prekomor-
sko služenje članov obrambnih sil.39 Bolj pomembno je, da so se
avstralske vlade vseh političnih usmeritev v zadnjih letih začele
bolj osredotočati na obrambo Avstralije kot pa na prispevek zavez-
niškim akcijam daleč od domovine. V prihodnosti bo vlada mogoče
celo pripravljena sprejeti implicitno, če ne izrecno prostovoljno slu-
ženje na bolj oddaljenih bojiščih.
Druga opomba je, da predvideva avstralski koncept obrambe izved-
ljivo razločevanje med pravičnimi in drugimi vojnami. Obramba do-
movine se seveda pojmuje za pravičen in vreden cilj. Sodelovanje
v oddaljenih konfliktih je bolj vprašljivo. Nekatere od takih vojn
lahko brez dvoma prispevajo k varnosti Avstralije, toda to bi bilo
odvisno od številnih diplomatskih in strateških predpostavk. Druge
vojne verjetno ne bi prispevale k avstralski varnosti, razen mogoče
v zelo posredni obliki.
Ostale vojne so lahko le popolnoma nepravične. Verjetno bo vsaka
vojna, ki ni očitna obramba Avstralije, razvnela opozicijo v Avstra-
liji. Vprašanje za prihodnje avstralske vlade je, ali so prepričane,
da bodo lahko prepričale širšo javnost o dobrih straneh posameznih
vojn in opravičile novačenje zanje.
Končno je tudi jasno, da je sprejem ugovora vesti do posameznih
vojn — kot tudi priznavanje ugovora vesti na splošno — odvisno
od trdnosti določene demokratične družbe. Demokratična vlada, ki
je prepričana v svoje odločitve in podporo ljudstva tem odločitvam
bo — tako pravi teorija — našla ustrezne prostovoljce za svoje vo-
jaške akcije, tudi tiste, ki niso dokazane kot obramba domovine.
Velika večina državljanov bo pripravljena opraviti svojo dolžnost
in pripravljena sprejeti ugovor vesti drugih, pa naj gre za vojne na
splošno ali pa le za določene vojne. Sklepi senatnega komiteja leta
1985 so spoštovanja vredni zaradi njihovega zaupanja v demokratič-
ni proces.
Toda ob vprašanju ugovora vesti bo potrebno previdno ravnanje
katerekoli vlade. Pomembno se bo na primer izogibati sugestijam,
da vsaka zahteva za oprostitev služenja v določeni vojni tudi pre-
izkuša pravičnost te vojne. Zaradi tega bi bilo za vlado pametno, da
je manj osredotočena na oporečnikove trditve o naravi vojne in ve-
denje o njej, bolj pa na intenzivnost njegovih prepričanj. Vlada
bi mogoče lahko tudi našla nekaj prednosti v politiki, ki zagotavlja
oprostitev posameznikov, ki bi sicer lahko postali aktivni nasprot-
niki vladne politike. Moč demokracije lahko najdemo tudi v sklad-
nosti skrbi za pravice posameznika in spretnosti delujoče vlade.
39 CPD, Senate, 17. april 1985, str. 1104.
27
Janez Janša
Ugovor vesti in civilna služba
v Jugoslaviji
I. Pravica do ugovora vesti
Ob vsaki novosti, ki se pojavi v našem družbenem prostoru, se poleg
vsebinskih pojavijo tudi problemi v zvezi s terminologijo, ki je
povezana z novim pojavom. Tako je bilo tudi po predlogu za prizna-
vanje pravice do ugovora vesti in uvedbi civilne službe v Jugoslaviji
v zadnjih letih. Kljub opozorilom in popravkom (glej npr. Teleks št.
43/87 Ugovor vesti in civilna služba) politiki, novinarji in celo pre-
vajalci na različnih mestih še vedno uporabljajo izraze, kot so npr.
»civilno služenje vojaškega roka« namesto »civilna služba« itd., kar
nepoučenemu marsikdaj ustvarja povsem napačno sliko o vsebini
razprave, s katere poročajo mediji. (Ne)poznavanje problema ter se-
veda pojmov in izrazov, ki so v zvezi z ugovorom vesti, nazorno kaže
na doseženi nivo mirovne kulture. V mnogih okoljih v Jugoslaviji je
veliko bolj znana, cenjena in negovana borbena, vojaška tradicija,
kot pa mirovna kultura. Nedvomno gre za zadeve, ki jih je treba
upoštevati in z njimi računati tudi dolgoročno. Nikakor pa jih ni
mogoče podpreti, vsaj v interesu miru ne.
Temelj mirovne kulture je mirovna vzgoja v najširšem smislu. Del
te mirovne vzgoje je tudi poznavanje osnovnih mirovnih pobud, ki se
pojavljajo v svetu in zadnje čase tudi pri nas. Na tem mestu bom
skušal pojasniti vsebino pojmov, ki so v zvezi z ugovorom vesti.
O ugovoru vesti (zoper nasilje) govorimo takrat, kadar vest brani
posamezniku:
28
•	da uporablja nasilje kot način razreševanja problemov;
•	da sodeluje pri načrtovanju in uporabi sredstev za izvajanje nasilja;
•	da se usposablja za izvajanje nasilja;
•	da sodeluje v organizacijah, ki so namenjene izvajanju nasilja.
Ugovor vesti je lahko popoln (totalen) ali delen (selektiven). Oseba,
ki odklanja vse, kar je v karkšnikoli zvezi s povzročanjem nasilja
sočloveku, se imenuje totalni oporečnik (nasilju). Delni oporečnik ali
samo oporečnik je tisti, ki odklanja samo nekatere (predvsem skrajne)
oblike nasilja. Mednje spadajo npr. tisti, ki so sicer pripravljeni
služiti vojaški rok in nositi konvencionalno orožje, upirajo pa se
usposabljanju ali kakršnimkoli opravilom v zvezi z uporabo jedrskega
orožja. Mednje spadajo tudi vsi, ki so pripravljeni odslužiti vojaški
rok, vendar nočejo sprejeti orožja. Oporečniki so tudi znanstveniki,
ki odklanja vse, kar je v kakršnikoli zvezi s povzročanjem nasilja
in delavci, ki nočejo delati v panogah in tovarnah, ki proizvajajo
orožje.
Alternativna služba je posebna oblika alternative vojaškemu roku,
ki omogoča, da se problematika ugovora vesti rešuje humano, hkrati
pa se ne krši osnovno načelo pravne države o enakosti pred zakonom
za vse državljane.
Alternativna služba je lahko:
a)	neoborožena služba, to je služenje vojaškega roka v armadi ozi-
roma v oboroženih silah, vendar brez orožja;
b)	civilna služba, ki se opravlja izven oboroženih sil (ne pa nujno
tudi izven obrambnega sistema), običajno v humanitarnih in podobnih
ustanovah.
Termin »civilno služenje vojaškega roka«, ki se uporablja pri nas,
je neprimeren, medtem ko bi naziv »drugačno služenje vojaškega
roka« pogojno lahko ustrezal neoboroženi službi, čeprav je za na-
tančno definiranje pojma preširok.
Pravica do ugovora vesti je prihajala na površje v političnem živ-
ljenju posameznih držav, pač glede na to, koliko so se posamezne druž-
be demokratizirale (Norveška 1902, Švedska 1902, Avstralija 1903, Ve-
lika Britanija 1916, Sovjetska zveza 1919 (do ukinitve 1939), Finska
1931, Avstrija 1955, Belgija 1964, Francija 1963, Danska 1980, NDR
1964, ZRN 1949, Nizozemska 1962, Italija 1972, Grčija 1977, Španija
1977 itd.) ter omogočile razvoj mirovne kulture in organizacij oziro-
ma gibanj, ki jo javno izražajo. Sredi osemdesetih let je prišla na
vrsto tudi Jugoslavija, čeprav so bili nekateri premiki doseženi že
prej.
Oporečništvo je pri nas obstajalo že pred vojno, vendar se je reševalo
podobno kot danes. Med NOB je bil odnos do oporečništva sicer zelo
različen od enote do enote, vendar precej bolj strpen kot danes.
Po vojni se je odnos do oporečnikov zaostril, nekaj časa je bila prav
zaradi vztrajanja pri pravici človeka do ugovora vesti prepovedana
29
Krščanska skupnost Jehovih prič. Kljub včasih zelo drastičnim po-
skusom prevzgoje, so pri pravici do ugovora vesti vztrajali pred-
vsem pripadniki nekaterih verskih skupnosti, ki so v obrambo na-
vajali izključno verske razloge. Prišlo je tudi do poskusov, da bi
se problem uredil na podlagi dogovora med temi skupnostmi in
armado. Rezultat tega je bil ukaz generalštaba JLA tretjemu armad-
nemu območju (št. 265 z dne 28. 10. 1960), do katerega je prišlo po
nalogu vrhovnega komandanta maršala Tita in v katerem je dolo-
čeno, naj pripadnikov verske skupnosti nazarencev, potem ko že
enkrat odslužijo kazen zaradi zavračanja orožja, ne kličejo več v
vojsko in pred vojaško sodišče. Po nekaterih podatkih ta ukaz še
vedno upoštevajo v posameznih občinah v AP Vojvodina.
Naša javnost je bila prvič vsaj približno seznanjena s pravo raz-
sežnostjo problema, ki ga v Jugoslaviji povzroča zanikanje pravice
do ugovora vesti, ob procesu proti Ivanu Cečku, ki je bil zaradi
odklanjanja služenja vojske že tretjič obsojen pred vojaškim so-
diščem. Ob tem procesu se je prav zaradi tega, ker je bil javnosti
kolikor toliko na očeh, pojavilo cel kup vprašanj moralne in tudi
pravne narave. Odvetnik Ivana Cečka, beograjski advokat Slobodan
Perović, je ob tem primeru opozoril na več nejasnosti, ki se pojav-
ljajo ob sankcioniranju oporečnikov pri nas. Najprej se postavlja
vprašanje, ali je nekdo, ki je odklonil služenje vojaškega roka, sploh
vojak in ali se ga, kljub temu da je odklonil vojaški status, lahko
sili, da naj sprejme orožje, uniformo in podobno. Nadalje gre za
vprašanje pristojnosti civilnega oziroma vojaškega sodišča. Zelo
vprašljiv je tudi predpis, ki je bil sprejet v začetku sedemdesetih
let in ki določa, da se človeka, ki je odklonil poziv (kar je tako in
tako kaznivo dejanje samo zase), prisilno privede v kasarno. Ta pred-
pis je z ustavnega vidika zelo sporen in treba bi bilo sprožiti po-
stopek za oceno ustavnosti tega predpisa. Njegovo izvajanje namreč
omogoča nič več in nič manj kot to, da se nekoga najprej prisili v
nova kazniva dejanja, nato pa se ga zaradi njih obsodi. Vprašljiva je
tudi praksa, ko se ponekod oporečnike, ki so bili namesto v vojski
dvakrat ali trikrat v zaporu, razporedi (kljub neusposobljenosti) v
rezervno sestavo oboroženih sil, kjer se jih spet sili z orožjem in
s tem v novo kaznivo dejanje. Tu že ne gre več za striktno tolma-
čenje predpisov, ampak za običajno človeško zlobo. Ta se večkrat
kaže tudi ob predaji ponovnih pozivov ljudem, ki so zaradi oporeč-
ništva že bili v zaporih. Znani so primeri, ko so jim na upravnih
organih za ljudsko obrambo grozili, naj svojega oporečništva nikar
javno ne razglašajo, ker bodo v tem primeru deležni še hujše za-
porne kazni.
O najnovejših prizadevanjih mirovnikov, ZSMS in drugih je bilo
v zadnjem času veliko napisanega. V začetku tega leta se je formal-
no s potrditvijo sklepa, ki ga je koordinacijski odbor za SLO in DS
pri konferenci SZDL Jugoslavije (predseduje mu general JLA Milan
Daljevič) predložil predsedstvu te konference, končala razprava (za
katero so vsi trdili, da ni razprava, ker razprava o teh vprašanjih
30
ni sprejemljiva), ki se je pričela na uradno zahtevo ZSMS. V sklepu
je rečeno:
»Usposabljanje za obrambo in služenje vojaškega roka v JLA je
ustavna in zakonska obveznost vseh psihofizično zdravih in spo-
sobnih mladih ljudi. Kakršnekoli izjeme bi pomenile grobo kršenje
ustavne enakosti delovnih ljudi in občanov, načela socialistične mo-
rale in zasnove SLO, ki določajo, da se morajo vse človeške in ma-
terialne zmogljivosti vključiti v obrambo svobode, samostojnosti,
ozemeljske enotnosti in z ustavo določene ureditve SFRJ. Zato po-
budo o uvedbi takoimenovanega civilnega služenja vojaškega roka
zavračamo kot nesprejemljivo. Vojaška obveznost je splošna, ustava
in zakoni pa ne dovoljujejo, da bi pri opravljanju te dolžnosti delali
kakršnekoli razlike. V skladu z odlokom pristojnih organov v fe-
deraciji z dne 11. decembra 1985 lahko ljudje, ki so že prestali
kazen, ker iz verskih razlogov niso hoteli prijeti za orožje (jehovci,
adventisti in nazarenci) pri ponovnem pozivu v JLA opravljajo dol-
žnosti, kjer jim ni treba nositi orožje. Ker ta odlok že uresničujemo,
pa je predlog, naj bi ukinili ponovitev kazni za te vojne obveznike,
brezpredmeten. Koordinacijski odbor (in predsedstvo konference
SZDLJ) meni, da je s tem končana razprava o teh vprašanjih.«
K temu sklepu je treba pripomniti vsaj naslednje:
1.	Predsedstvo »najširše fronte« v Jugoslaviji, kamor naj bi po tol-
mačenju na isti seji spadali tudi mirovniki, je sprejela točno takšno
stališče, kot so ga vseskozi zagovarjali pripadniki JLA. Ce gledamo
samo končni rezultat razprave, potem res ni bila potrebna, saj se
stališčem, ki niso bila enaka armadnim, razen v Sloveniji ni dalo
dihati. Postavlja se vprašanje, ali je zvezna SZDL servis general-
štaba, ki naj bi njegovim političnim odločitvam dajal formo navi-
dezne demokracije.
2.	Sklicevanje na ustavo in zakon ter načela socialistične morale so
v stališču zamenjala prave argumente. K temu le ta pripomba, da
so v skoraj vseh evropskih državah ob uvedbi civilne službe pač
spremenili določene zakone, ponekod pa tudi ustavo. Ustavo spre-
minjamo prav sedaj, torej ni nobenih razlogov, da ne bi vanjo za-
pisali še pravice do ugovora vesti. Kaj si pod socialistično moralo
predstavljajo uniformirani politiki, pa raje ne bi govorili. Lahko
preberemo Jaruzelskega, ki je svoje poglede nanjo razložil teoretično
in praktično, saj je ob prihodu na oblast z vojaškim udarom sku-
paj z drugimi svoboščinami ukinil tudi civilno službo, ki je na
Poljskem obstajala od leta 1979 pa do generalovega oktroiranja.
3.	V pobudi, ki je bila v razpravi, ni nihče predlagal, naj se opo-
rečnike enostavno oprosti vojaškega roka ter se jih tako postavi v
privilegiran položaj. Nasprotno. Prav zaradi načela enakosti pred
zakonom je predlagana civilna služba, ki za posameznika, gledano
z običajnimi merili, predstavlja hujšo obremenitev kot pa vojaški
rok. Povsod po svetu, kjer priznavajo pravico do ugovora vesti,
31
so v institut alternativne službe vgradili varovalne mehanizme, ki
preprečujejo, da bi se z ugovorom vesti špekuliralo. Posebne ko-
misije, v katerih so ponavadi predstavniki mladinskih organizacij,
armade, oporečnikov itd., preverjajo dejstva, ki jih v svojih prošnjah
za civilno službo navajajo naborniki. Spekulacije so običajno bolj
poredke kot pa so danes pri nas z zdravniškimi potrdili, s katerimi
so iz zdravstvenih razlogov oproščeni vojaškega roka celo nekateri
profesionalni športniki. Alternativna služba je običajno časovno dalj-
ša in fizično prav tako, umsko pa še bolj naporna od vojaškega roka,
kar takoj drastično zmanjša število tistih, ki bi se hoteli izogniti
vojaškemu roku iz osebnih koristi.
4.	Odlok »pristojnih organov« v federaciji rešuje zelo malo ali nič.
Oporečnike bomo še vedno vlačili po ječah, hkrati pa organizirali
draga mednarodna srečanja in na govorniških odrih solili pamet
drugim s parolami o miru, prijateljstvu in mednarodnem sodelova-
nju. Ta varianta je popolnoma nesprejemljiva za večino oporečnikov,
saj odklanjajo tudi uniformo in vojaščino sploh. Ti bodo seveda
spet deležni ponavljajočih se kazni, ob zgražanju celotne napredne
svetovne javnosti. Predlog za ukinitev ponavljajočih se kazni tako
še zdaleč ni brezpredmeten.
5.	Pravica do ugovora vesti prav gotovo ne krši tistega načela kon-
cepta SLO in DS, ki pravi, da je treba vse človeške in materialne
zmogljivosti vključiti v obrambo. Ogromno kadrov, ki ne potrebujejo
nobenega orožja, danes predstavlja nezamenljiv del moštva vsakega
obrambnega sektorja. V moderni vojni na evropskih tleh ne bo ne
zaledja ne fronte. Druge so to že zdavnaj spoznali. Mi kot drugod
tudi tu capljamo zadaj. Poleg tega je KO za SLO in DS konference
SZDLJ kot oviro za uvedbo civilne službe navajal tudi razloge, ki
naj bi preprečevali, da bi taka oblika alternativne službe obstajala
izven sistema SLO in DS (nedeljivost oboroženega in neoboroženega
boja, enotnost obrambnega sistema itd.). Ti ugovori pa ne držijo,
kajti civilno službo je možno organizirati tudi znotraj sistema SLO
in DS, kar prakticirajo tudi ostale, predvsem nevtralne evropske
države. Tudi Avstrija ima enoten sistem ljudske obrambe, ki pa je
funkcionalno razdeljen na vojaško in civilno področje. Civilna služ-
ba. je tam v pristojnosti ministrstva za civilno obrambo, ki je se-
stavni del enotnega sistema ljudske obrambe. V našem primeru
bi lahko civilna služba usposabljala za opravila, ki pridejo v poštev
v enotah civilne zaščite, izvajali pa bi jo v institucijah, ki profesio-
nalno že v miru izvajajo določene ukrepe, ki jih prištevamo k ukre-
pom civilne zaščite, npr. v bolnišnicah, poklicnih gasilskih enotah,
pri vzdrževanju zaklonišč itd. S tem bi rešili dva problema, in sicer
tako problem oporečništva kot tudi problem v mnogih primerih po-
manjkljive usposobljenosti pripadnikov civilne zaščite.
Očitno je šlo v razpravi o pobudi za civilno službo za dialog gluhih.
Lahko si še tako ponavljal argumente, pobuda je bila formalno v
SZDL zavrnjena z istimi besedami, kot so jih z njo v zvezi generali
in admirali uporabljali že od samega začetka.
32
II. Eksperiment ob razpravi o civilni službi
Vsaka oblast, ki se razglaša za napredno in demokratično, mora
dopuščati vsaj dvoje:
•	možnost, da je zmotljiva;
•	legalno opozicijo, ki edina lahko zagotavlja, da je njena zmotlji-
vost izpostavljena odgovornosti.
Legalna opozicija ni enostavno oznaka za politično stranko v opozi-
ciji. To je lahko tudi družbena sila, ki ni idejno enoznačna, vendar
je organizirana, ima svoje mesto v političnem sistemu ter dovolj po-
litične moči, da opravlja pozitivno opozicijsko funkcijo v političnem
življenju.
Dovolj bi bilo, da ta opozicija zagotavlja legalnost-legitimnost do-
ločenih pravil igre, ki bi tudi dejansko terjala odgovornost od po-
litičnih in državnih funkcionarjev, vlade in drugih organov. Za
naše razmere bi bil že ogromen napredek, če bi za zgrešene odlo-
čitve odgovarjala garnitura na oblasti, ne da bi ob tem zamenjali
tudi stranko, iz katere izhaja. Prvi pogoj za to so neposredne volit-
ve na vseh nivojih, nato pa črtanje kriterija, ki določa, da morajo
biti kandidati za družbene funkcije člani ZK, pa še vrnitev dejan-
ske zakonodajne in nadzorne oblasti skupščinam s stalnimi poslainci
itd. V takšnih razmerah bi praksa sama pokazala, ali sedanji eno-
partijski sistem ustreza duhu časa ali ne.
Ce mora oblast dopuščati možnost, da je zmotljiva, in če mora za
to zmotljivost tudi odgovarjati, potem ne more nestrpno in brez
argumentov zavračati nikakršnih občanskih iniciativ, ne glede na
to, kje se pojavijo. Misliti mora dolgoročno. Ce se čez čas pokaže,
da so bile pobude upravičene in da je bila zaradi njihovega neupo-
števanja storjena družbena škoda, potem oblast odgovarja. Vlada
pade. Minister odstopi, Niti ne čakajo ne, da bi jih skupščina od-
poklicala, saj bi bilo to zanje še bolj neugodno.
Ce pa nosilci politične oblasti trmasto vztrajajo pri svoji nezmotlji-
vosti ter zgodovinski determiniranosti, in če to celo pišejo kot naj-
višji princip v zakonodajne akte, potem to nujno vodi v konflikt med
oblastjo in vsemi ustvarjalnimi potenciali družbe, ki že s tem, da
kot ustvarjalci obstajajo, negirajo vsak družbeni determinizem, 'še
posebej pa vnaprejšnjo določenost pravice do vladanja, ne glede
na sposobnosti. Vsi enopartijski sistemi povsod po svetu imajo naj-
večje težave prav s produktivnostjo, inovatorstvom, motivacijo. Vrti-
jo se v začaranem krogu. Brez kreativnega duha ni mogoče napre-
dovati niti obstati kot omikana družba, toda ta kreativni duh po drugi
strani spodjeda samozvano oblast. Oblast si svoj vladajoči položaj
ohranja na tri načine:
•	Ciklično sprošča in spet zaostruje politiko do kreativnosti svojih
podložnikov;
•	Vsako novo idejo nekajkrat prefiltrira, preveri in pretehta, preden
ji prižge zeleno luč (oziroma jo zavrne). Zato vztraja pri tem, da
33
vse poteka znotraj sistema, ki ga obvladuje, saj le tako lahko nad-
zoruje pretok idej.
• Kreativnost v družbi in njene nosilce skuša umetno razdeliti na
produktivne in zajedalske. Med prve običajno prišteva tehnično, med
druge pa družboslovno inteligenco.
Vsi trije načini v medsebojnih kombinacijah, ob posredni ali nepo-
sredni pomoči organov represije, so se zaenkrat izkazali za zelo
uspešne. Prav verjetno pa je, da takšno stanje ne more trajati v
nedogled, saj se iz zgodovine učijo tudi podložniki in ne le gospodarji.
Nove ideje in pobude so se začele tako porajati vse bolj na obrobju
ali celo izven začrtanih »sistemskih poti«, v okoljih, v katerih kon-
trola iz takšnih ali drugačnih razlogov ni vseobsegajoča in vseome-
jujoča. In to se dogaja tako v tehniki kot v družboslovju. Umetna
delitev, ki jo poskuša postavljati oblast, poka pod zahtevo časa. Če
zakoračimo v konkreten prostor in čas, ki mu pravimo Jugoslavija
danes, potem lahko nove ideje in pobude opredelimo bolj podrobno.
Pobude, ki zadevajo stanje v družbenih odnosih in ki so se pojavile
v zadnjih letih (proti smrtni kazni, za ukinitev verbalnega delikta,
za priznavanje ugovora vesti in uvedbo civilne službe» za neposredne
volitve, za vsestransko nacionalno enakopravnost, proti izvozu orožja,
za referendum o jedrskih elektrarnah itd.) ter tiste, ki zadevajo
osnovno produkcijo neposredno (samozaposlovanje, ustanavljanje
majhnih produkcijskih enot) ali oboje neposredno združujejo (sklop
ekoloških pobud), imajo en skupen predznak. Niso se porodile tam,
kjer bi se po »sistemski« logiki morale. Niso jih sproducirali ljudje
in organi, ki so plačani in postavljeni za oblikovanje novih rešitev
v državni in politični upravi. Še več. Razen dveh ali treh primerov,
so se ti organi zavzemali predvsem za iskanje načina in poti, kako
bi te pobude kar najbolj grobo zavrnili. Situacija stoji povsem na
glavi v primerjavi z »normalnim« stanjem, ki naj bi vladalo v pravno
urejeni sodobni državi.
Vse skupaj je postalo še posebej jasno po pobudi za razpravo o
ugovoru vesti in civilni službi. 2e vseskozi, odkar mediji poročajo
o tej pobudi, si forumi podajajo žogico o tem, kdo je pobudo sploh
sprožil. Cilj tega vrtanja je seveda poskus, da bi pobudi vzeli legi-
timnost, češ da se ni pojavila znotraj sistema. Povsem normalno
in najbolj naravno je, da se je pojavila znotraj mirovnih skupin
oziroma mirovnega gibanja, ne glede na to, da si oblast sama pri sebi
še ni na jasnem, ali so alternativna gibanja znotraj ali zunaj sistema.
Dejstvo je, da obstajajo, se krepijo in delujejo. Ali delujejo zunaj
ali znotraj, pa je odvisno od oblasti same in ne od gibanj.
Pobudo za priznavanje ugovora vesti je podprl slovenski mladinski
kongres, deloma tudi zvezni, vrsta uglednih posameznikov v vsej
Jugoslaviji in vsa napredna evropska javnost. V anketi o slovenskem
javnem mnenju se je kar 44,9 % vprašanih izjasnilo ne le za raz-
pravo o, temveč kar za uvedbo civilne službe. Pobuda je bila zelo
dober indikator, saj se je ob njej nazorno pokazalo, do kod se je
34
demokratizacija v posameznem okolju prebila. Deležna je bila raz-
ličnih ocen, od vsestranske podpore, prek poskusov argumentirane-
ga zavračanja, pa do grobih napadov z najvišjih mest, ob uporabi
prostaških političnih etiket. Seveda lahko ocenjujemo predvsem od-
nos forumov in medijev do pobude za priznavanje ugovora vesti,
saj razen v Sloveniji ni bilo raziskav javnega mnenja ali celo refe-
renduma o teh vprašanjih. Da pa po drugih okoljih mnenja o tem
niso tako enoznačno odklonilna, so dokazali beograjski mladinci, ki
so do pobude zavzeli neodvisno stališče glede na forume drugih
DPO v svojem okolju.
Razprava je pokazala, da je Jugoslavija v celoti še na začetni stopnič-
ki v razvito demokracijo. Ta se namreč ne meri samo po tem, ali
se vlada po večinski volji ljudstva, temveč tudi po tem, ali je večina
sposobna in pripravljena zagotoviti takšne življenjske razmere, v
katerih bo lahko tudi manjšina svobodno izražala svoje ideje, in še
več, ali je sposobna položaj manjšine urejati tako, da ta živi v
skladu s svojimi načeli, ne da bi zaradi tega prihajala v konflikt
s pravnimi in etičnimi normami večine. Pri priznanju pravice do
ugovora vesti gre prav za vprašanje odnosa do manjšine. Ali smo
pripravljeni relativno zelo majhnemu številu tistih, ki Zaradi resnega
ugovora vesti nočejo imeti nobene zveze z orožjem in oboroženimi
silami, priznati pravico, da živijo v skladu s svojimi načeli in hkrati
zaradi načela enakosti pred zakonom za vse državljane njihov status
urediti tako (z uvedbo civilne službe), da zaradi te pravice do ugo-
vora vesti ne bodo ne privilegirani ne zapostavljeni?
Tukaj lahko konkretiziramo tezo iz začetka tega poglavja, v kateri
piše, da mora oblast, ki hoče biti demokratična, pri vladanju vse-
skozi dopuščati tudi možnost, da je zmotljiva. V zvezi z vprašanjem
vojne in miru jo k temu sili tudi splošna nevarnost jedrske kata-
strofe, ki je do neke mere že razčistila na prvi pogled nelogično,
toda danes temeljno dilemo vsega sveta, ali do miru z vse več ali
vse manj orožja. Danes mora vsaka oblast oziroma njeni nosilci, če
nočejo v skrajni varianti pristati tudi na svoje lastno uničenje, v
nekem smislu preseči ideološke atribute, ki jo vzpostavljajo. Politič-
na oblast težko pristane npr. na pravico do priznavanja ugovora
vesti, saj se konec koncev legitimira tudi z vojno in oboroženo silo.
Vse nacionalne zgodovine vsebujejo vojno in vsaj majčkeno vojaško
zmago, pa če je časovno še tako oddaljena. Marsikatera politična
stranka oblasti ni dobila na volitvah, temveč v vojni. Spominjnje
na vojno, praznovanje obletnic, častne čete ob sprejemu tujih držav-
nikov, parade, priprave na vojno in podobno služijo oblastem za
potrjevanje svojega izvora, zato je vojna (predvsem kot možnost)
za vsako politično oblast nujna ne samo za discipliniranje državlja-
nov prek takšnih in drugačnih inštrumentov (najučinkovitejši je
splošna vojaška obveznost), temveč tudi za dokazovanje lastne po-
trebnosti. Priznavanje pravice do ugovora vesti in mirovnih pobud
od spodaj je torej poleg rezultata demokratičnih načinov odločanja
v političnem sistemu tudi izraz prosvetljenosti oblasti, ki vsaj do-
35
pušča možnost, da je trajni mir in varnost možno doseči tudi tako,
da se zmanjšuje število vojaštva, da se otrok in mladine v šoli ne
uči sovražiti in ubijati, da se armada ne prikazuje kot splošno dobro,
temveč kot nujno zlo, kar objektivno je, itd.
S tem v zvezi lahko ugovor vesti obravnavamo z dveh vidikov. Naj-
prej gre za občečloveški vidik, s katerega predstavlja ugovor vesti
temeljno možnost za preseganje največje nevarnosti, ki grozi člove-
štvu, to je samouničenja. Drugi vidik je pogoj prvemu in se nanaša
na pravico posameznika, da se odloča po svoji vesti, ter na razsodnost
skupnosti, v kateri posameznik živi, da mu to pravico prizna. Priznaj-
mo ali ne, mir se prične graditi doma, z mirovno vzgojo ljudi, s pri-
znavanjem pravice do ugovora vesti, z zmanjševanjem izdatkov za
vojaške namene, prenehanjem jedrskih poskusov, krajšanjem vojaš-
kega roka in demokratizacijo družbenih odnosov. Vse to pa je potem
lahko resnična osnova miroljubne zunanje politike, nevmešavanja,
prizadevanj za razorožitev itd. Brez notranje osnove pa so zunanje-
politične pobude samo manevri državnih oblasti, ki jim nihče ne
naseda.
Pravica do ugovora vesti zavzema posebno mesto med temeljnimi
osnovami za mir na svetu. S tem, ko je družba priznala posamezniku
pravico do ugovora vesti, je storila prvi resnični korak k trajnemu
miru, ki ni le čas brez vojne in množičnega ubijanja, temveč tudi čas
brez nenehne nevarnosti, in seveda tudi čas, ko se na vojno ni treba
pripravljati niti usposabljati za uporabo orožja. Če pravica do ugovora
vesti ni priznana, to ne pomeni samo, da družba ne dopušča osebne
svobode svojim članom na tisti točki, ki je za vsakega posameznika
najvažnejša za skladno življenje, temveč tudi to, da s tem preprečuje
ostalim državam, da bolj liberalizirajo že priznano pravico do ugovora
vesti, kajti medsebojno ogrožanje med državami je vedno izgovor za
zaostrovanje politike do oporečnikov.
III. Storjen je bil šele prvi korak
V Jugoslaviji smo verjetno v vseh ozirih res še daleč za Norveško,
kjer oblasti same vsem nabornikom pred vpoklicem posredujejo infor-
macije o njihovih pravicah v zvezi z ugovorom vesti ter jim celo
svetujejo, naj ne gredo v vojsko, če to ni v skladu z njihovim pre-
pričanjem. Nedvomno pa kljub vsemu tudi pri nas obstajajo mož-
nosti za bolj humano obravnavanje oporečništva, saj je cela vrsta
načinov, ki so za obe strani bolj sprejemljivi kot pa drastične in
ponavljajoče zaporne kazni. V nekaterih vzhodnih državah, na Mad-
žarskem in celo v nekaterih predelih SZ, kjer živijo pripadniki ver-
skih skupnosti, ki odklanjajo nasilje, lokalne oblasti (recimo občinske)
enostavno ne izdajajo pozivov za ponovno služenje vojaškega roka
oporečnikom, ki so svoje prepričanje javno izrazili ali ki so enkrat
že bili v zaporu zaradi oporečništva. Kot smo lahko brali pred krat-
kim (Delo, 20. 1. 1987), celo na Poljskem, kjer imajo vojaško oblast,
36
kljub formalnim oviram poznajo tako neoboroženo kot tudi pravo
civilno službo.
Sklicevanje na klasike marksizma in posebno na Lenina, ki je v vseh
vprašanjih, ki se kakorkoli tičejo vojaških zadev pri nas, skoraj ob-
vezno, je tokrat v »argumentaciji«, s katero je armada zavrnila pred-
log za priznavanje ugovora vesti, povsem izostalo. Se več. Generali
so se skrbno izogibali kakršnimkoli primerjavam, ki bi posegale malo
dlje v zgodovino. Celo NOB so izpuščali. To pa je povsem razumljivo,
če vemo, da je npr. Lenin že 4. januarja 1919, v jeku državljanske
vojne v Rusiji, podpisal dekret Sveta ljudskih komisarjev, s katerim
je bil priznan ugovor vesti na verski podlagi. Dekret je veljal do
leta 1930, ko ga je Stalin nehal izvajati, leta 1939 pa so ga tudi
formalno razveljavili. Tudi primer NOB je lahko generalom nepri-
jeten, saj še danes živijo oporečniki, predvsem nazarenci, ki nosijo
iz vojnih časov najvišja odlikovanja za hrabrost, kljub temu da
nikoli niso prijeli puške v roke.
Priznanje oporečništva ni nikoli v zgodovini enostavno padlo z neba.
Vedno je šlo za pridobitev, ki jo je mirovno osveščeni del civilne
družbe izsilil od oblasti. Ilustrativni primer je upornost Francoza
Louisa Lecoina, ki je bil zaradi oporečništva dvanajst let v zaporu
in ki je leta 1962 z gladovno stavko izsilil od generala De Gaulla
obljubo, da bo parlamentu predložil predlog za humano rešitev pro-
blema oporečništva. Tudi v Jugoslaviji bo treba narediti še mnogo
mnogo več, preden bodo nazadnjaške sile popustile pred pritiskom
javnosti in pristale na humano rešitev problema oporečništva. Pred-
vsem se bo morala okrepiti mirovna vzgoja, in na podlagi tega dvig-
niti splošna mirovna kultura. Vse to pa je povezano z učinkovitejšim
delovanjem mirovnega gibanja, ki se mora predvsem bolje organi-
zirati.
Ne glede na vse pa je bil z dosedanjo razpravo led prebit in nihče ga
z nobenim orožjem več ne more zakrpati. Vsaj nekaj sto tisoč ljudi
v Jugoslaviji danes vsaj približno ve, kaj je ugovor vesti, kaj civilna
služba, pred dvema letoma pa je problem poznala (poleg oporečnikov,
ki so neposredno prizadeti) le peščica mirovnikov. Dolgoročno gledano
je razprava dala zelo pozitiven rezultat, poleg tega pa je sklep SZDL
seveda ne bo ustavil, saj je tudi začel ni. Lahko je zaključiti »javno
razpravo«, ki jo forum pošlje v bazo, da bi dal vnaprej pripravljenim
stališčem demokratični sijaj. Nemogoče pa je utišati pobudo, ki je
zrasla od spodaj. Če ne znotraj, bo pač potekala zunaj »sistema«.
Toliko slabše za »sistem«. Tisti, ki v krizni situaciji ne zna ali noče
videti naprednih idej in pobud, je neizbrisno obsojen na propad.
Mogoče ne jutri, kmalu pa prav gotovo.
Viri in literatura, ki ni neposredno citirana
1.	Conscientious objection to Military service in Europe, Evropski parlament,
Komite za pravne zadeve, Strasbourg, maj 1984.
2.	European convention on: »Conscientious objection and the affirmation of
conscience in Europe«, Strasbourg, junij 1986.
37
3.	Symposium on Conscientious objection, Final report, Strasbourg, oktober
1984.
4.	Conscientious objection to military service as a human right, Evropski par-
lament, Evropski mladinski center, Strasbourg, oktober 1984.
5.	Evropska skupnost, Evropski parlament: Report of the Legal Affairs Com-
mite on conscietious objection, avgust 1982.
6.	Question of conscientious objection to military service, United nations, Eco-
nomic and social council, Commision on human rights, New York, junij 1983.
38
Jože Končan
Ideje o delničarstvu
v Jugoslaviji
V zadnjem času se ponovno intenzivneje pojavljajo razprave o kon-
ceptu družbene lastnine in o možnostih produktivnejše uporabe zaseb-
nih sredstev, o povezovanju osebnega dela z družbenim. (Te razprave
so vezane zlasti na spremembe Ustave in Zakona o združenem delu.)
Take razprave so v obdobjih družbenih kriz, kakršna je naša, povsem
normalne. Ugotavljamo, da obstoječi koncept družbene lastnine, tak
kot je ni dodelan, in očitno ne daje pričakovanih rezultatov. Zato
je seveda upravičeno, da se pojavljajo različne ideje — na eni strani:
kako učvrstiti in dodelati obstoječi koncept, na drugi pa tudi idejo
kaj spremeniti, da bi dosegali boljše rezultate, ki bi jih glede na (for-
malno) razvitost proizvajalnih odnosov morali doseči.
Med temi idejami so zlasti vsestranske in tudi nasprotujoče si ideje
o možnosti bolj produktivne uporabe zasebnih sredstev, o večjem
razmahu privatne iniciative, o povezovanju osebnega dela z druž-
benim. Vsem tem idejam sta skupna dva cilja:
—	prvič; zagotovitev večje akumulacije in bolj smotrne uporabe
sredstev;
—	drugič: zagotoviti večjo motiviranost delavcev, delovnih ljudi in
občanov za boljše delo in smotrnejše gospodarjenje z družbenimi in
zasebnimi sredstvi.
Še posebej so v tem okviru zanimive razprave o večji uveljavitvi
zasebne iniciative tudi skozi nekatere oblike, ki nosijo pridevek
»kapitalistične«.
39
Take ideje so se v teoretičnih razpravah v zadnjem času pojavile
med drugim tudi na posvetovanju ekonomistov ob 40-letnici Ekonom-
ske fakultete Borisa Kidriča1, zlasti v referatih Bogomirja Ferfile in
Bogomir j a Kovača ter v sami razpravi. Ferfila, na primer, v prikazu
nekaterih novejših predlogov za izboljšanje gospodarjenja na osnovi
družbene lastnine poleg potrebe po »rehabilitaciji in krepitvi družbene
lastnine« in »krepitvi privatne lastnine« navaja tudi »tretjo smer
institucionalne reforme — bogatenje in diverzificiranje lastninskih
oblik.«2
B. Kovač pa piše: »Dosedanja zgodovina socialističnih družb dokazuje,
da je kakršnakoli simulacija ali institucionalizacija substitucijskih
oblik in funkcij lastnine ekonomsko neučinkovita in politično ne-
demokratična, zato se zavzemam za afirmacijo lastninskih funkcij in
v njihovi povezanosti za pluralistično lastninsko strukturo. Očitno
je socializmu potrebna vmesna pot, ki ohranja institucionalno »prag-
matičnost« brez apriornih kriterijev »socialističnosti«, ki povečuje
politično legitimnost in ohranja socialistično perspektivo (kot ten-
denčnost in usmerjenost zgodovinskega razvoja lastninskih razmerij
(če predpostavimo določen normativizem in zavestno usmerjanje).
Pluralistični koncept lastnine pomeni odpreti prostor individualni
in kolektivni iniciativi na področju privatne lastnine, delniške lastnine
(posebno v okviru delavskih kooperativ), zadružne lastnine, kolektivne
lastnine, državne lastnine in podobno.«3
Polemika zagovornikov in nasprotnikov takih idej se je razvila tudi
v javnih občilih (Borba, 25. 11. 1986; Komunist, 15. in 29. 8. 1986;
TV Beograd, 19. 8. 1986; Mladina, 6. 1. 1987). Naj omenimo pri
tem samo še nekatere avtorje teh razprav in komentarjev: V. Jova-
nović, V. Gligorov, M. Korač, S. Popović, D. Žarković, P. Vitas. To
navajamo samo, da potrdimo tezo kako se ta vprašanja dejansko z
vso resnostjo pojavljajo v družbi.
Prepričani smo, da se bo zagovornikov in kritikov takih idej v nasled-
njem obdobju (posebno ob razpravah o spremembah Ustave in Za-
kona o združenem delu) pojavilo še precej. Da pa ne bi imeli občutka,
da je to nekaj novega, kar se pri nas v preteklih obdobjih še ni
pojavilo, bomo podali pregled podobnih idej, ki so se zlasti v Sloveniji
pojavljale (in v enem primeru skoraj uveljavile tudi v praksi)
ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Tudi z namenom,
da bi zagovorniki in kritiki večje liberalizacije lastninskih oblik
kapitala v socializmu lahko na podlagi takratnih razprav nadaljevali
z diskusijo, ki naj privede zlasti k bolj produktivni in učinkoviti rabi
sredstev ter večji motivaciji ekonomskih subjektov za pravilno od-
ločanje; pa tudi z namenom, da bralce seznanimo z nekimi idejami,
ki so zaradi zavrnitve po našem mišljenju imele tudi širše in daleko-
1	Samoupravljanje in ekonomska učinkovitost, zbornik, 1986.
2	Isto tam, stran 143.
3	Isto tam, stran 159.
40
sežnejše posledice, ki so se pokazale zlasti v kasnejši normativni
ureditvi našega sistema, še kasneje pa tudi v praktičnih rezultatih
gospodarjenja.
V	nadaljevanju bomo o teh idejah govorili kot o »poskusih uvedbe
delničarstva«, čeprav skoraj v nobenem primeru ni šlo za klasične
delnice temveč za drugačne oblike uvajanja zasebne iniciative. Lah-
ko rečemo, da so bile ob zavrnitvi (zlasti politični) takih idej vse,
več ali manj, dane v isti koš in tako tudi zavrnjene brez globljih
analiz.
Â. Teoretična izhodišča
Ideje o uvedbi delničarstva so se pojavile kot ena od možnih rešitev
problemov, ki so se kopičili v gospodarstvu v obdobju po letu 1964
in so pripeljali do resnih pomislekov o uspešnosti socialističnega
samoupravljanja. Gre za znane probleme jugoslovanskega gospodar-
stva, ki so se manifestirali v padcu realne stopnje rasti družbenega
proizvoda, v deficitu plačilne bilance, v slabi učinkovitosti naložb,
v pomanjkanju akumulacije v sektorju podjetij, v visoki stopnji infla-
cije .. . Ti problemi so predstavljali plodna tla za širjenje idej o
institucionalnih spremembah ekonomskega sistema. Med njimi so
bile tudi ideje o delniškem lastninskem sistemu.
V	tem poglavju bomo prikazali razvoj teoretičnih idej hkrati z
njihovo kritiko. Moramo reči, da se ideje o delniškem sistemu niso
pojavljale enotno in povezano. Celo pri istem avtorju so se večkrat
spremenile. Podobno je bilo tudi s kritikami. Zaradi tega je težko
sestaviti enoten model in bomo skušali razprave prikazati v kronolo-
škem zaporedju.
Leta 1964 je sociolog Ve. Rus napisal: »Delavčev socialni status
opredeljujeta pri nas predvsem naslednji dve značilnosti:
—	delavec je delničar v svoji delovni organizaciji;
—	delavec je v mezdnem odnosu do svoje delovne organizacije.«4
Ve. Rusu je odgovoril J. Stanovnik in v sedmih točkah taksativno
zavrnil tako analogijo med položajem delničarja in samoupravljalca:
—	»Samoupravljalec ni lastnik kapitala, delničar pa je;
—	pravice samoupravljalca izhajajo iz dela, ne pa iz posedovanja
kapitala;
—	delavci-samoupravljalci so enakopravni, delničarji pa navadno ne;
—	delničarski dohodek je odvisen od manipulacije manager j ev, do-
hodek samoupravljalca pa od poslovnega uspeha podjetja;
—	delničarja zanima samo dohodek, samoupravljalec pa v podjetju
tudi dela in z njim živi;
—	delničar načelno ne sodeluje o proizvodnem procesu, samouprav-
ljalec pa sam ustvarja presežno vrednost;
4 Rus: Simbioza dela in lastništva, 1964, stran 850.
41
—	delničar trguje s svojimi pravicami, pravice samoupravljalca pa
so neprenosljive in vezane le nanj.«5
S to natančno analizo in odklonitvijo idej o delničarstvu ni bilo
konec diskusije. Cez dve leti je F. Cerne v članku »Privredni sistem
i stabilizacija« napisal, da interesi delovnega kolektiva niso vedno
istovetni z interesi delovne organizacije. Kolektiv v prvi meri želi
povečati svoje osebne dohodke in pri odločitvah, ki jih sprejema,
ima to vedno v mislih. Zato bi po Cernetovem mnenju delavci morali
del dohodka vezati na daljši rok v obveznice delovne organizacije,
vodilni delavci pa naj bi polagali kavcijo. Delavec bi postal obenem
delavec-proizvajalec in 'delovni delničar', kar bi se moralo odraziti
na njegovem osebnem dohodku, ki naj bi bil sestavljen »iz treh delov:
—	iz delovnega dohodka za izvedbo tekočih proizvodnih nalog;
—	iz 'kolektivne dividende' za kompleksni poslovni uspeh (na koncu
leta ali na koncu več let), v kateri bi bila tudi nagrada za kolektivno
varčevanje;
—	iz obresti (individualne dividende) za individualne vloge (indivi-
dualno varčevanje), ki ne bi bile nujno povsem fiksne.«6
Teze o izboljšavi sistema je Cerne še bolj obširno obdelal v članku
»Poskus ekonomsko logičnega testiranja sedem hipotez in teorije
dohodka«. Od vseh naših teoretikov se je najbolj približal zahtevi po
uvedbi delničarstva in jo tudi najbolj eksplicitno obdelal. Cerne na
primer piše, da bi delavec-upravljalec enako obravnaval osebne do-
hodke in del, ki ga da za sklade »le, če bi bil fizični solastnik
privarčevanih oziroma akumuliranih sredstev v podjetju ali pa,
če bi v njegovih odločitvah prevladovala družbena zavest... in ne
njegova gospodarska pobuda.«7
Ko piše o konfliktih »med interesom gospodarske organizacije . . .
in delovno skupnostjo z ene strani in med delovno skupnostjo kot
lastnikom delovne sile in delovno skupnostjo v funkciji kolektivnega
upravljalca-podjetnika«,8 meni, da bi konflikt najlaže rešili, če bi
vezali del dohodkov delavcev v obliki obveznic v poslovni sklad ali
rezervni sklad in vsaj pogojno ločili dohodek delovne organizacije in
delovne skupnosti.
Zaslužek delavca naj bi bil po Cernetovih zamislih sestavljen iz
delovnega dohodka in. v manjši meri, iz elementov klasičnega profita.9
Cerne nadaljuje:
5	Stanovnik: Simbioza pojmovne manipulacije in politične špekulacije, 1964,
stran 1024—1025.
6	Cerne: Privredni sistem i stabilizacija, 1966, stran 29.
7	Cerne: Poskus ekonomsko logičnega testiranja sedem hipotez iz teorije do-
hodka, 1967, stran 13.
8	Isto tam, stran 17.
9	Cerne: Poskus ekonomsko logičnega testiranja sedem hipotez iz teorije do-
hodka, 1967, stran 23.
42
da »zadovoljivo razvit kolektivno podjetniški sistem ne more pre-
prečevati niti razvoja 'kolektivno delničarskih odnosov' med gospo-
darskimi organizacijami niti vezanih vlog delavcev . . .«10 Misli, da
takšni procesi ne bi pripeljali do individualnega prilaščanja dohodka,
bi pa spodbudili racionalnejše obnašanje delavcev in organov samo-
upravljanja.
Na Cernetove ideje sta v svojih člankih reagirala M. Samardžija in H.
Šošić.11 Oba pišeta, da Cerne ni pravilno metodološko pristopil k raz-
reševanju problemov. Trdita, da se s tezo in protitezo ne da rešiti
problema, temveč je treba pogledati tudi stvarnost in pozitivne za-
konske predpise. Očitata mu tudi pomanjkljivosti v razlagi posamez-
nih idej, ki jih je napisal, posebno ideje o delavčevem motivu, o de-
litvi dohodka in o delničarstvu.
Samardžija kritizira Cernetovo stališče, da je delovna sila privatna
lastnina delavca. Očita mu nerazumevanje Marxa in nepoznavanje
osnovnih ekonomskih zakonitosti in terminov.
V delu članka, kjer kritizira ideje o delničarstvu piše, da delničarskih
odnosov pri nas ne more biti; če že so, potem so »kompromis med
drobnoburžoaznim konceptom položaja delovnega človeka, etatistič-
nih oblik upravljanja družbe in samoupravne organiziranosti družbe
v pogojih ne dovolj razvite materialno-proizvodne osnove in relativno
mlade politične in družbene skupnosti.«12
Samaržija trdi, da Cernetov predlog za uvajanje delnic ne vodi do
»družbene enotnosti delovnih ljudi« ampak do »družbenega raz-
slojevanja razrednega karakterja«. Zaključi z mislijo, da Cernetova
teorija ne more biti osnova za spremembo sistema delitve dohodka,
če hočemo krepiti težnje delovnega človeka za boljši samoupravni
položaj, za večjo vlogo in mesto v družbi in če ga nameravamo
voditi do osvoboditve od dela.
H. Šošić se strinja z večino misli M. Samardžije, še bolj pa poudarja
Cernetove »metodološke napake«.
Ve. Rus in M. Kamušič sta se v diskusiji o dilemah nadaljnjega razvoja
samoupravljanja, objavljeni v »Moderni organizaciji« leta 1968, prav
tako dotaknila idej o delničarstvu. Ve. Rus zaključi razglabljanje o
problemu z besedami: »Zamisel 'delničarstva' (z omejeno možnostjo
manipuliranja) po mojem mišljenju ni politično nesprejemljiva, pač
pa je najbrž funkcionalno neučinkovita in socialno iluzorna.«13
Kamušič pa je mnenja, da sta prisotni dve alternativi: delničarski
sistem ali večja vloga države in politične odločitve. Vendar misli, da
10	Isto tam, stran 26.
11	Šošić: Teorija dohotka i hipoteze dr. Cernea, 1968.
12	Samardžija: Metodološke i društvene osnove teorije raspodele dohotka, 1968,
stran 147.
'3 Rus: Temeljne dileme nadaljnjega razvoja samoupravljanja (diskusija), 1968,
stran 15.
43
dilema za nas ni nujna in da obstaja boljša rešitev: ».. . namreč, da bi
neposredni interesni in politični značaj odločitev o dodelitvi dohodka
in o gospodarskih vlaganjih v čimvečji meri eliminirali in zagotovili
čimbolj strokovno odločanje o tem.«14 Zavzema se torej za večjo
vlogo strokovnjakov, za kar se je takrat prizadevala večina naših
sociologov in filozofov.
Ideje o delitvi osebnih dohodkov na več delov, ki jih je zagovarjal
predvsem F. Cerne, je leta 1968 kritiziral I. Lavrač. V članku »Cena
upotrebne vrednosti društvenog kapitala« piše med drugim: »Kot
družbenoekonomska kategorija je dohodek homogena velikost zato,
ker delovni ljudje pri nas niso le neposredni proizvajalci, ampak tudi
kolektivni lastniki družbenih sredstev, s katerimi upravljajo, pla-
nirajo in organizirajo proizvodnjo in prevzemajo nase razliko v zvezi
s svojimi odločitvami. Zaradi tega pri nas ne more obstajati delitev
na plačo kot mezdo in na profit kot dohodek lastnika proizvajalnih
sredstev.«15
Prav nasprotno pa zagovarja J. Knez. Predlaga model delitve do-
hodka, po katerem naj bi se prvi del osebnih dohodkov oblikoval na
podlagi dogovorjene norme in urne postavke ter se knjižil med
tekoče stroške poslovanja. »Finančni rezultat ali dobiček bi se razpo-
rejal na tri dele:
1)	direktno v poslovni sklad;
2)	za obrestovan j e naložb delavcem, ki so se tem naložbam odpove-
dali in
3)	kot premija za uspešnost tekočega gospodarjenja.«16
Vidimo, da so te ideje sorodne Cernetovim.
J. Zupanov v članku »Samoupravljanje i društvena moć« piše da
je v socialističnem tržnem gospodarstvu podjetništvo možno oziroma
»celo nujno«. Vendar podjetniški input ni kapital tmveč živo delo.
»Sistem podjetništva, kjer je kot podjetniški input definirano živo
delo, imenujemo 'kolektivno podjetništvo', podjetje, ki je zasnovano
na takem sistemu, pa 'samoupravno podjetje'.«17
Z. Tanko pa se v enem od svojih člankov zavzema za razdelitev
družbenega premoženja med socialistične proizvajalce: »Lahko celo
rečemo, da so socialistični proizvajalci v obliki socialističnih gospo-
darskih organizacij lastniki družbenega premoženja, saj so prav oni
nosilci 'izključnih pravic' razpolaganja z družbenim premoženjem.«
In naprej: ». . . . lahko ugotovimo, da lahko socialistični proizvajalci
stvarno izvajajo 'izključno pravico' na dobrinah, ki so v družbeni
14	Kamušič: Temeljne dileme nadaljnjega razvoja samoupravljanja (diskusija),
1968, stran 16—17.
15	Lavrač: Cena uporabne vrednosti društvenog kapitala, 1968, stran 408.
16	Knez: Prispevek k diskusiji o problematiki trga kapitala, 1969, stran 477.
17	Županov: Samoupravljanje i društvena moč, 1969, stran 62.
18	Tanko: Kaj je družbena lastnina, 1970, stran 719.
44
lastnini samo tako, če so te dobrine med nje na nek način razde-
ljene.«18
Omenjene ideje so bile kasneje kritizirane kot težnje po grupni,
skupinski lastnini.
Dokumenti, ki so bili pripravljeni za posvetovanje ekonomistov
»Problemi daljeg razvoja privrednog sistema« leta 1970 v Ohridu so
prav tako govorili o delnicah in podobnih instrumentih. O njih je
ponovno pisal F. Cerne, ki je videl tudi posledice (vsaj nekatere),
ki bi nastale z uvedbo delnic. Opozarja, da bi se delavci »morali
ponovno organizirati v sindikate in stopiti s podjetjem v odnose,
kakršni so danes v sodobnem zahodnem delniško-managerskem
sistemu
Za uvajanje neke vrste delnic se v dokumentih zavzema Radna sku-
pina Komisije Savezne skupštine za ustavna pitanja, predvsem z na-
menom povečati akumulacijo. Omenjeno je, da bi morali med drugim
uvesti tudi »druge obveznice, ki bi dajale pravico udeležbe na dohod-
ku, odvisno od velikosti ustvarjenega dohodka. . .«20 Opozarja, pa,
da je treba upoštevati vse posledice, ki bi iz tega nastale.
Ostro kritizirata uvajanje takih instrumentov D. Vojnić in M. Korać.
Korać piše: »Toda največja nesreča je v tem, da se o delnicah pri
nas sodi kot o nekakšnem ekonomsko-tehničnem instrumentu uspeš-
nejšega financiranja razširjene reprodukcije .. .«21 Nadalje piše, da so
to povsem samovoljne kvalifikacije, saj tudi v kapitalizmu delničar-
stvo pomeni produkcijske odnose, ne pa ekonomsko-tehnični instru-
ment. Opozarja, da na zahodu delnice lastnikom »dajo pravico uprav-
ljanja s podjetjem, ki je ustanovljeno z njihovim kapitalom, in pravico
na dohodek od lastnine, to je na dividendo, ki predpostavlja presežno
vrednost, ki so jo s svojim delom ustvarili delavci zaposleni v podjetju,
ki se je formiralo s pomočjo delničarskega kapitala.«
Cerne je na posvetovanju v Ohridu skušal z anketo ugotoviti, kaj
ostali jugoslovanski ekonomisti mislijo o uvedbi nekaterih kapita-
lističnih instrumentov v našo ekonomijo. Anketa je dala zelo pre-
senetljive rezultate, za katere avtor misli, da so verjetno posledica
tega, da se anketiranci v vprašanja niso dovolj poglobili. Seveda pa
so možni tudi drugi razlogi za take rezultate:
—	možno da so bile ideje o delničarstvu že tako razširjene, da jih
je večina sprejela kot nekaj samoumevnega (kar pa je le malo ver-
jetno) ali pa:
—	da ekonomisti niso videli drugega izhoda iz težav kot uvedbo
nekaterih kapitalističnih instrumentov.
19	Cerne: Političko ekonomski aspekt daljeg razvoja jugoslovenskog privrednog
uređenja, 1970, stran 13.
20	Neka pitanja daljeg razvoja privrednog sistema, 1970, stran 17.
21	Problemi i pravci daljeg razvoja samoupravnog privrednog sistema, 1970,
stran 194.
45
Verjetno pa je šlo pri anketirancih za kombinacijo vseh treh vzrokov,
s poudarkom na prvem.
Nekateri rezultati ankete so:22
—	81 % anketirancev je bilo za razvijanje delničarskih odnosov med
podjetji;
—	29,3 % jih je bilo za možnost uvedbe obveznic, 31,1 % je za
uvedbo delnic in 18,9 % za oboje (torej skupaj 79,3 %);
—	46,5 % jih je odgovorilo, da večja privatizacija gospodarstva ne
bi pomenila nevarnosti vračanja h kapitalizmu (nasprotnih domnev je
bilo 44,5 %).
Zato Cerne na koncu analize podanih številk pravi: »Ne bi bilo prav
takoj reči, da anketiranci imajo ali pa nimajo prav, ker bi morali
nadalje vprašati, ali je to resnično edina zgodovinska alternativa za
nadaljnji razvoj našega gospodarskega sistema.«
V zvezi s tem se F. Cerne v naslovu članka iz leta 1971 sprašuje: »Ali
zahteva po Marxu razvito blagovno (tržno) gospodarstvo razvit za-
sebnolastninski sistem?« Zastavi si naslednjo dilemo:
»1. ali lahko razvijamo v popolnosti podjetniško samoupravo brez
ustrezne institucionalizacije (kolektivno) podjetniške lastnine (kot
neke vrste grupne zasebne lastnine, čeprav ne klasičnega, privatnega
tipa), oziroma obratno;
2. ali lahko razvijemo učinkovit tržni sistem gospodarjenja na
temelju čiste (razvite) družbene lastnine nad proizvajalnimi sred-
stvi?«23
Odgovarja s pomočjo Marxa s tremi sklepi:
1.	Razvitega tržnega, blagovnega gospodarstva ne moremo imeti brez
tega, da »podjetja ali kolektivi postanejo zasebni lastniki vsega blaga,
s katerim razpolagajo«;24
2.	Proizvajalcem blaga je treba priznati »status privatnih blagovnih
proizvajalcev. Tako, da je njihovo delo zasebno delo, dokler se na-
knadno na trgu ne prizna kot del celotnega družbenega dela.«25
3.	»Razvita blagovna produkcija lahko obstoji celo, kadar imamo
opravka z zadružnim delavskim sistemom, kjer so delavci — člani
kolektiva hkrati delavci in kolektivni lastniki — kapitalisti.
Torej morajo ohraniti svoj privatni status:
a) da razpolagajo privatno-kolektivno s poslovnimi sredstvi (ker edino
tako lahko proizvajajo za »lasten račun«)
22	Cerne: Ohridski problemi v luči majhne ankete in njene analize, 1971,
stran 9—10.
23	Cerne: Ali zahteva po Marxu razvito blagovno (tržno) gospodarstvo razvit
zasebnolastninski sistem?, 1971, stran 350.
24	Isto tam, stran 350.
25	Isto tam, stran 351.
46
b)	da se njihovo delo pojavlja v blagu najprej kot zasebno delo na
temelju samonikle družbene delitve dela; in
c)	da so pravno izključni lastniki proizvedenega blaga, pa torej v
menjalnem (tržnem) procesu zasebne lastninske stranke.
Sicer, sedaj sklepajmo obratno, razvito in učinkovito delujoče blagov-
no (tržno) gospodarstvo ni mogoče.«26
V članku se torej Cerne, v nasprotju s prejšnjimi idejami, ko se je
zavzemal v glavnem za kolektivno delničarstvo, zavzema tudi za neko
obliko privatnega delničarstva. Mnenja je, da je za zagotavljanje
pogojev učinkovitega gospodarstva potrebno poseči po teh instrumen-
tih. Takšna kombinacija ne bi bila škodljiva za razvoj socializma v
Jugoslaviji. Se več, omogočila bi hitrejši razvoj proizvajalnih sil in
hitrejši prehod v »zreli« socializem. Kajti pri nas gre za prehodno
stanje iz kolektivne v družbeno lastnino, iz kapitalizma v socializem.
Ali je potem prehod na delniški sistem zgodovinsko gledano upra-
vičen? Cerne meni, da je. Zelo blizu temu pojmovanju je tudi F. Lipo-
vec v članku iz leta 1968 »Embrionalni počeci socijalističkog oblika
privređivanja«.27 V njem trdi, da socialistični način proizvodnje na-
staja že v kapitalizmu, kar se vidi zlasti v avtonomni aktivnosti
združenih nosilcev delovne sile in ciljih, ki gibljejo to aktivnost.
Ena od pojavnih oblik te aktivnosti je sodelovanje delovne sile v
delniški družbi, ki v bistvu predstavlja most med sistemom individu-
alizirane privatne lastnine in družbene lastnine. Delniški sistem je
zato zgodovinsko upravičen, ker prispeva k hitrejšemu vzpostavljanju
pogojev družbene lastnine.
Vendar se Lipovec v članku ne opredeli, če to velja za jugoslovansko
gospodarstvo v tistem zgodovinskem trenutku. Pravzaprav lahko v
njegovih kasnejših delih zasledimo, da ni takšnega mnenja. Po
njegovem je možno jugoslovanske probleme reševati z vzpostavlja-
njem pogojev resničnega samoupravljanja delovnih ljudi v okviru
učinkovitega tržnega socialističnega gospodarjenja. Kajti:
1.	Delničarstvo je prisvajanje oziroma izkoriščanje tujega presežnega
dela na podlagi trajnih privatno lastninskih pravic do vloženega
kapitala oziroma kupljene delovne sile.
2.	Privatnolastniško delničarstvo je tak družbenoekonomski odnos, ki
predpostavlja lastnino kapitala, z njo pa tudi trajno pravico do izko-
riščanja tujega dela in prisvajanja profita.
Omenimo še prispevek Angleža J. E. Meada, ki je v članku »The
Theory of Labour-Managed Firms and of Profit Scharing«28 skušal
analizirati obnašanja samoupravnega podjetja. Ugotovil je, da tako
kot je organizirano, ni dovolj uspešno. J. E. Meade izhaja iz gornje
ugotovitve in predlaga popravek v sistemu samoupravljanja v smeri
24 Isto tam, stran 352.
27	Lipovec: Embrionalni počeci socijalističkog oblika privređivanja, 1968.
28	Meade: The Theory of Labour-Managed Firms and of Profit Sharing, 1972.
47
uvedbe delničarstva. Vsak delavec naj bi dobil delnico, katere vred-
nost bi bila odvisna od njegove strokovnosti in časa zaposlitve. Naj-
pomembnejšo vlogo v sistemu bi imela možnost prehajanja delavcev
iz enega podjetja v drugo, kar bi vodilo k izenačevanju mejnega pro-
dukta faktorja dela med podjetji. S tem bi bilo rešeno vprašanje
optimalne alokacije produkcijskega faktorja dela — podjetja bi bila
v ekonomskem optimumu. Jasno je seveda, da se za tem skriva trg
delovne sile, ki bi bil še veliko bolj kompliciran kot v kapitalizmu.
B. Zagovori, kritike in dejanski poizkus uvedbe
delničarstva v prakso
i.
Za začetek poizkusa uvedbe delničarstva v prakso imamo lahko
stališče v uradnem dokumentu politične narave. Vse dotlej, dokler
ostane diskusija in ideja o problemu na ravni teoretičnih razprav med
znanstveniki (če jo še tako zagovarjajo), to za sistem in družbeno-
ekonomsko politiko še ne pomeni nobenih sprememb. Ko pa idejo
sprejmejo tudi politiki, to že pomeni, da bo ideja kmalu preizkušena
v praksi.
Uradni dokument, ki smo ga omenili, so bile teze za 18. sejo Central-
nega komiteja ZKS, ki so bile objavljene decembra 1970 v »Komu-
nistu«. Govore o prizadevanjih za dosego ciljev reforme. Niso sicer
direktne o uvajanju delnic, temveč o transformaciji »kreditnih vlog v
materialne, produktivne naložbe«. Govorile so tudi o udeležbi vlaga-
teljev v ustvarjenem dohodku v skladu z »deležem naložbe«. Tak
sistem naj bi se institucionaliziral.
Omenjena stališča je ostro kritiziral R. Albreht v 4. številki »Komu-
nista« leta 1971. Albreht pravi, da taka trasformaci j a kreditnih vlog
»pomeni, v žargonu marksistične ekonomske vede, spreminjanje za-
sebnih denarnih sredstev v zasebni kapital, odnosov v proizvodnji pa v
kapitalistične odnose.«
Pravo diskusijo o uvedbi delničarstva v prakso pa je sprožil takratni
predsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije S. Kavčič, ki je
v pogovoru o gospodarskih problemih novinarjem časopisa »Delo«
izjavil (po navedbah v »Komunistu«): »Po mojem globokem prepri-
čanju bi morali priti do nekih delniških akcij. Kajti obstajata samo
dve možnosti: ali vse sproti potrošiti ali naložiti v proizvodnjo. Ce ni
druge možnosti — kot nekakšen delničar . . .« Na vprašanje, ali je to
kaj v zvezi z minulim delom, je izjavil: »Najbrž ne povsem s tistim,
o čemer zdaj govorimo. Toda, to je zame najbolj aktivna oblika mi-
nulega dela.«29 (podčrtal J. K.)
Na to izjavo je reagiral J. Liška v »Komunistu«. V sedmih vprašanjih,
ki jih je postavil Kavčiču, dvomi o tem, da imajo ljudje preveč de-
narja, če ga imajo, pa so ga dobili na nepošten način. Ali naj bi sedaj
taki reševali naše gospodarstvo? Sprašuje se tudi, kakšne pravice
29 Komunist, 1971, številka 47—48.
48
bodo imeli delničarji. Liška ugotavlja, da je »najbolj aktivna oblika
minulega dela« postopno priznavanje minulega dela ljudem, ki so
največ dali, a najmanj dobili, ne pa tako »rentništvo«.30
V odgovoru Liški je Kavčič podrobno razložil svoje ideje. Izhaja iz
predpostavke, da smo Slovenci dosegli stopnjo, ko imamo zadovoljene
osnovne potrebe, akumulacija v gospodarstvu pa je zelo nizka. Sedaj
se postavlja vprašanje, kako razporejati dohodke, ki ostajajo: za
luksuz ali »primerno usmerjano in oblikovano potrošnjo.« Po njego-
vem mnenju so trije možni načini za delitev presežka dohodkov:
a)	Uravnilovka — znižanje dohodka tistim, ki imajo zagotovljen
eksistenčni minimum. Posledice tega bi bile: stagnacija, politična
nasprotja in odhod kadrov v inozemstvo.
b)	Moralno-politični in vzgojni ukrepi — so uspešni, učinkoviti in
koristni le, če so v skladu s temeljnimi materialnimi interesi ljudi.
c)	Usmeritev sredstev nazaj v proizvodnjo, kar je delno že ustvarjeno
s hranilnimi vlogami.
Kavčič omenja dva dokumenta, ki podpirata njegove zamisli:
a)	V peti točki XXII. amandmaja k Ustavi piše: »Da razširijo ma-
terialno osnovo dela lahko organizacije združenega dela zbirajo de-
narna sredstva občanov in jim poleg vračila sredstev zagotovijo tudi
nadomestilo za vložena sredstva v obliki obresti ali še drugih obvez-
nosti.«31
b)	Med sklepi tretje konference ZKS pa piše: »V našem ekonomskem
sistemu in praksi moramo uveljaviti širše možnosti za ekonomsko
spodbudno vlaganje dela osebnih dohodkov delavcev v razvoj nji-
hovih delovnih organizacij . . .«
Kavčič misli, da tako vlaganje mora dobiti neko obliko vrednostnih
papirjev, ne glede na njihov naziv. Pomembno je, da se odnosi urede
tako, da se preprečijo privatno-lastniške težnje. Na podlagi vred-
nostnih papirjev »lastnik ne more pridobiti:
—	nobenih kapitalistično-delničarsko-lastninskih pravic do organi-
zacije združenega dela oziroma do družbene lastnine;
—	nobene možnosti, da se mu njegovo investicijsko posojilo spremeni
v finančni kapital, ki bi se trajno oplajal z dobičkom organizacije
združenega dela. To pomeni, da mora biti vsaka obveznica amortizi-
rana v določenem roku. Zgornja meja amortizacijske dobe pa je naj-
brž amortizacijska doba sredstev, ki so predmet naložbe;
—	nobenih pravic do samoupravljanja in soodločanja v organizacijah
združenega dela.«32
Glede vračanja sredstev Kavčič misli, da bi lahko bilo povezano z
dohodkom, vendar bi zgornjo mejo udeležbe v dohodku moral določati
zakon.
30	Komunist, 1971, številka 47—48.
31	Ta člen je ostal s podobno vsebino tudi še v Ustavi iz leta 1974 (28. člen
Ustave SFRJ).
32	Komunist, 1971, številka 47—48.
49
Kavčič torej misli, da bi tak sistem gospodarjenja imel za posledico
predvsem povečanje akumulacije. To bi bila po njegovem »-dodatna
akumulacija«, ki bi nastajala izven združenega dela — torej ne bi
pomenila spremembe družbene lastnine v privatno, ampak samo
povečanje akumulacije s pomočjo vlaganj delavcev. Drugih posledic
Kavčič ni predvidel.
Videl jih je R. Albreht, ki je v široki razpravi v »Komunistu«33
kritiziral Kavčičeve ideje. Predvsem je napadel Kavčičevo pred-
postavko, da so delnice lahko samo ekonomsko-tehnični instrument
za povečanje akumulacije: »Nerealna in neprepričljiva je predpo-
stavka, da je na produkcijskih odnosih, pri katerih bi bili zasebno
lastninski interesi najaktivnejši dejavnik proizvodnje, mogoče graditi
politične odnose, v katerih bi država z zakoni preprečevala pre-
raščanje zasebno lastninskih naložb v kapital kot odnos. To bi bil
fenomen, ki še ni znan.« (podčrtal J. K.)
Sprašuje se, ali bo sedaj delo ali pa denar podlaga za pridobivanje
dohodka. Zavrže tudi predpostavko o zadovoljitvi »najnujnejših
življenjskih potrebščin«. Meni, da meje ni mogoče določiti. Poleg
tega pa glavni vir bogatitve pri nas že sedaj ni v dohodkih iz dela,
ampak v dohodkih iz lastnine, od menjave dobrin, od preprodaje, od
špekulacij s krediti, od statusnih privilegijev, od grabeža.
Albreht opozarja še na dve dolgoročnejši posledici, ki bi nastopili, če
bi sprejeli Kavčičev predlog:
a)	Ce bi sprejeli tezo, da je zasebna lastninska naložba najaktivnejša
oblika minulega dela, bi prišli do tega, da bi delavci hoteli v celoti
razdeliti dohodke organizacije združenega dela in dohodke vložiti v
obliki zasebno lastninskih naložb, kar bi pomenilo večanje material-
nih razlik med delavci. »Začel bi se proces spreminjanja družbene
akumulacije v zasebno lastnino.«
b)	Kratkoročno uvajanje zasebno-lastninskih naložb res pomeni
zmanjšanje osebne potrošnje in povečanje investicij. Srednjeročno in
dolgoročno pa se potrošnja zaradi dohodkov iz lastnine močno po-
večuje. Pri tem pa si del ljudi prisvaja rezultate dela drugih, kar ni
v skladu z idejami socializma.
V spore okrog uvajanja delničarstva so se vključili tudi drugi s
svojimi prispevki v dnevnem časopisju. M. Mulej, na primer, podpira
Kavčiča v zvezi s stališči o previsoki potrošnji in o preusmerjanju
presežnih dohodkov v proizvodnjo. Predlaga naziv »interne obvez-
nice«.34 V. Klemenčič pa predlaga širšo obravnavo idej, z vseh vidikov
— razrednega, gospodarskega pa do mednarodnopolitičnega.35
Kavčičeve ideje so se nekako obdržale do znanega pisma predsednika
Tita in Izvršnega biroja predsedstva ZKJ, kjer so bili kritizirani
pojavi kot so: nacionalizem, birokratizem, tehnokratizem, lastninski
33	Komunist, 1971, številka 51—52 in Komunist, 1972, številka 1.
34	Komunist, 1972, številka 2.
35	Komunist, 1972, številka 3.
50
monopolizem in drugi negativni pojavi, ki so pripeljali do odtuje-
vanja produkcijskih sredstev od delavca in do širjenja nezadovoljstva
med delavci. Pismo je bilo objavljeno 20. oktobra 1972 v »Komunistu«.
Kritike so zadele med drugim tudi S. Kavčiča, ki je zaradi svojih idej
(med njimi tudi idej o delničarstvu) moral odstopiti s funkcij pred-
sednika Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije in člana predsedstva
CK ZK Jugoslavije. Ideje o delničarstvu so bile v praksi odklonjene,
hkrati pa so zamrle tudi razprave v praksi.
2.
Prikaz poizkusa dejanske uvedbe delnic v prakso, ki je bil v tovarni
otroške konfekcije »Jutranjka« v Sevnici, smo namenoma ločili od
»afere Kavčič«, čeprav je potekal istočasno. Zato, ker so odgovorni
v »Jutranjki« izjavljali, da je to njihova lastna pobuda in niso dobili
nobenih navodil za akcijo. V navedene izjave lahko dvomimo, zato
ker so se večkrat sklicevali na neke »višje politične osebnosti«, ki
naj bi jih podpirale. Zanimivo je tudi, da se v »Jutranjki« pri svojem
poizkusu niso naslanjali na ideje teoretikov, ekonomistov in sociolo-
gov, temveč le na izjave nekaterih politikov.
Dejstva, ki so zanimiva za našo razpravo, so bila v glavnem zapisana
v »Komunistu« številka 49 iz leta 1971 pod naslovom »Kako v
Jutranjki razumejo minulo delo?« Avtor V. Krivokapič je podrobno
obdelal prvi poskus »materializiranja pravic iz minulega dela«.
»Minulo delo« je bilo v praksi še precej nejasna kategorija, ki so si
jo ljudje predstavljali zelo različno. V »Jutranjki« pa so hoteli ne-
koliko pohiteti in izdelali so predlog za izdelavo pravilnika o minu-
lem delu. Njegov avtor je bil direktor K. Veho var.
V predlogu je predpostavljal, da je večina proizvajalnih sredstev
družbena lastnina, »razen tistega dela, ki je izključno last vsakega
posameznika« (del, ki je bil ustvarjen z vlaganjem dela osebnih
dohodkov v proizvajalna sredstva). Po predlogu naj bi se sredstva za
delitev na podlagi minulega dela oblikovala iz poslovnega sklada in
iz sklada skupne porabe (letno naj bi razdelili 3 % sredstev iz teh
skladov). Sredstva za delitev naj bi se zbirala v skladih predvsem
iz sredstev, ki so določena s samoupravnim sporazumom o delitvi
dohodka in osebnih dohodkov — zmanjšali naj bi se torej tekoči
osebni dohodki. Do sredstev, ki bi se zbrala, bi bili upravičeni de-
lavci, ki so več kot 10 let zaposleni v delovni organizaciji. Višina
nagrade pa naj bi bila odvisna od števila let službe.
Predlog je predvideval tudi nekakšne oblike delnic. Delavec, ki bi
sredstva iz delitve, na podlagi minulega dela, vložil v nadaljnji
razvoj tovarne, bi dobil povrnjeno glavnico, običajne obresti in po-
novno pravico do udeležbe v minulem delu. Gre torej za možnost
trajnega prisvajanja na podlagi lastnine.
Cilji, ki bi jih delovna organizacija dosegla s pravilnikom, naj bi
bili: ». . . da vsi zaposleni dobro gospodarijo, da je zagotovljena
socialna varnost, da je materialno stimulirano vloženo delo, da
omejimo odhajanje delovne sile iz podjetja, zagotovijo možnost za
51
sprejemanje sposobnih delavcev in strokovnjakov, dosežejo večjo
odgovornost delovnih ljudi, uresničujejo ustavna dopolnila itd.«
Seveda, predlog ni bil nikoli uresničen. V njem lahko kritiziramo
določila, da se nagrajuje minulo delo iz skladov in tako porabljajo
družbena sredstva, da se zmanjšujejo vsem delavcem tekoči osebni
dohodki, zato da nekateri dobe dohodke na podlagi minulega dela
(prisvajanje dela drugih) in seveda tezo, da je del proizvajalnih
sredstev »Izključna last vsakega posameznika«, saj to pomeni nasta-
janje drobnolastninskih odnosov na zasebni podlagi.
Vendar razprava v »Jutranjki« in zunaj nje ni šla v gornji smeri.
Hitro je, namreč, dobila politično obeležje, kar pa ne sodi v naš
prikaz.
C. Epilog
Menimo, da je imela zavrnitev idej o delničarstvu večje posledice
kot le nekaj razprav in odstopov funkcionarjev. Ideje so bile v praksi
odklonjene, v prvi vrsti zaradi ideološko-političnih vzrokov. Zavrnili
so jih predvsem politiki, ki so v njih videli približevanje kapita-
lističnemu sistemu, njegovi ureditvi in mentaliteti, kar pa je vplivalo
tudi na nadaljnje razprave o spremembah ekonomskega sistema in
ekonomske politike. Predvsem je vplivalo na zahteve po uvedbi
minimalne akumulacije in ideje svobodnega tržno-planskega sistema,
kakršnega so zagovarjali A. Bajt, B. Horvat, I. Lavrač, F. Lipovec in
še nekateri, niso bile sprejete. Njihove ideje so bile namreč navzven
dostikrat podobne idejam zagovornikov delniškega sistema in obratno:
zagovorniki delniškega sistema so se hkrati zavzemali tudi za bolj
razvite trge, boljše planiranje, minimalno akumulacijo in podobno.
Cerne je, na primer, v materialu za Posvetovanje v Ohridu napisal:
»Zaradi tega avtor članka ne vidi rešitve v nekem še bolj liberalizira-
nem tržnem gospodarstvu, temveč v pogumnejši afirmaciji zgodo-
vinsko priznanega tržnega gospodarstva ob uspešnejši afirmaciji učin-
kovite dolgoročne in kratkoročne politike gospodarstva. Ali, drugače,
rečeno, rešitev vidim tako v razvijanju in izboljšavi primernih tržnih
kategorij, kot tudi v novem, uspešnejšem planskem usmerjanju
razširjene reprodukcije.«36
Nekatere Cernetove ideje so torej blizu tistim, ki jih zagovarjajo
omenjeni avtorji. Zato ni čudno, da so posebno politiki videli ne samo
podobnost stališč, ampak so zagovornikom svobodnega socialističnega
trga posplošeno pripisovali tudi ideje o približevanju kapitalističnemu
sistemu. To in pa dejstvi, da je bilo zagovornikov svobodnega tržno-
planskega sistema malo in da niso imeli popolnoma izdelanega
sistema, je pripeljalo v razpravah, o spremembah ekonomskega siste-
ma in ekonomske politike, do afirmacije povsem drugih stališč.
Moramo reči, da so prevladale nekatere ideje dohodkašev, čeprav tudi
te ne v celoti. Ta vpliv se po našem mnenju kaže zlasti tam, kjer se
34 Cerne: Političko ekonomski aspekt daljeg razvoja jugoslovenskog privrednog
uređenja, 1970, stran 2—3.
52
v Ustavi in Zakonu o združenem delu govori o zagotavljanju sredstev
za akumulacijo in za njihovo alokacijo.
Kakor v Zakonu tako tudi v idejah zagovornikov dohodkovnega siste-
ma je pri tem poudarjeno dvoje:
a)	delovni kolektivi samostojno odločajo o delitvi dohodka in o upo-
rabi sredstev akumulacije;
b)	pri financiranju razširjene reprodukcije je poudarjeno samofinan-
ciranje, čeprav je podana tudi možnost združevanja sredstev za raz-
širjeno reprodukcijo. Vendar pa naj le-ta ne bi potekala preko trga,
ampak s samoupravnim sporazumevanjem in združevanjem sredstev
in dela.
Ce ocenimo tak pristop z vidika tradicionalne ekonomske teorije,
moramo reči, da je izrazito mikroekonomski. Do makroekonomskih
efektov prihaja samo po sebi s procesom samoupravnega dogovarjanja,
ki spričo enotnih interesov samoupravnih subjektov vodi k vzpostav-
ljanju pogojev družbene reprodukcije. Makroekonomski efekti torej,
po mnenju avtorjev tega sistema, niso nič drugega kot seštevek
mikroefektov. Zato je vmešavanje v poslovanje delovnih organizacij
kršitev njihovih samoupravnih pravic.
Seveda gre za poenostavljanje problemov. Interesi članov delovnega
kolektiva so često kratkoročni, često pa so pogojeni z objektivnimi
ekonomskimi zakonitostmi, ki delujejo mimo njihove volje in v
precejšnji meri vplivajo na odločitve, ki niso v širšem družbenem
interesu. S tem pa tudi niso doseženi pričakovani makroekonomski
efekti. To je dokaz, da je tak model samoupravljanja, kot so si ga
zamislili Korać (in še nekateri), model brez omejitev, če s tem razu-
memo takega, ki bi zagotavljal učinkovitost narodnega gospodarstva.
V zvezi s tem mislimo, da mora biti ekonomski sistem zgrajen tako,
da bodo posamezni ekonomski subjekti, uresničujoč svoje interese,
hkrati uresničevali tudi družbene interese.
Uporabljena literatura
1.	Cerne F.: Teorija formiranja i politika cena u podjetniško-kolektivnom si-
stemu, Ekonomist, Zagreb 1964/4.
2.	Cerne F.: Privredni sistem i stabilizacija, Ekonomist, Zagreb 1966/1—4.
3.	Cerne F.: Poskus ekonomsko logičnega testiranja sedem hipotez iz teorije
dohodka, Ekonomska revija, Ljubljana 1967/1.
4.	Cerne F.: Političko ekonomski aspekt daljeg razvoja jugoslovenskog pri-
vrednog uređenja, material za savetovanje »Problemi daljeg razvoja privred-
nog sistema«, Ohrid 1970.
5.	Cerne F. Ohridski problemi v luči majhne ankete in njene analize, Eko-
nomska revija, Ljubljana 1971/1.
6.	Cerne F.: O minulem (preteklem) delu in delitvi dohodka, Ekonomska re-
vija, Ljubljana 1971/2.
7.	Cerne F.: Ali zahteva po Marxu razvito blagovno (Tržno) gospodarstvo
razvit zasebnolastninski sistem?, Ekonomska revija, Ljubljana 1971/3.
8.	Kamušič M.: Temeljne dileme nadaljnjega razvoja samoupravljanja (disku-
sija), Moderna organizacija, Kranj 1968/1.
53
9.	Knez J.: Prispevek k diskusiji o problematiki trga kapitala, Ekonomska
revija, Ljubljana 1969/4.
10.	Komunist, glasilo ZK Jugoslavije in ZK Slovenije, slovenska izdaja, Ljub-
ljana, letniki 1970, 1971 in 1972.
11.	Korać M.: Socijalistički samoupravni način proizvodnje (Uvod i Prvi deo),
Izdavački centar Komunist, Beograd 1977.
12.	Lavrač I.: Cena upotrebne vrednosti društvenog kapitala. Ekonomska mi-
sao, Beograd 1968/3.
13.	Lavrač I.: Radničko upravljanje i društvena svojina, Ekonomska misao,
Beograd 1971/1.
14.	Lavrač I.: Prilog proučavanju političko ekonomskih osnova privrednog si-
stema samoupravnog socijalizma, Raziskovalni center Ekonomske fakultete,
Ljubljana 1973.
15.	Lipovec F.: Embrionalni počeci socijalističkog oblika privređivanja, Eko-
nomist, Zagreb 1968/3.
16.	Mesde J. E. : The Theory of Labour-Managed Firms and of Profit Sharing,
Economic Journal, Vanek J. ed. 1972, (1975).
17.	Neka pitanja daljeg razvoja privrednog sistema, Radna grupa Komisije
Savezne skupštine za ustavna pitanja, Beograd 1970.
18.	Pregled diskusija na savetovanju »Problemi daljeg razvoja privrednog si-
stema«, Ekonomska misao, Beograd 1970/4.
19.	Problemi i pravci razvoja samoupravnog privrednog sistema, redaktor M.
Korać, Institut za ekonomiku investicija, Beograd 1970.
20.	Rus Ve.: Simbioza dela in lastništva, Perspektive, Ljubljana 1964/36—37.
21.	Rus Ve.: Temeljne dileme nadaljnjega razvoja samoupravljanja (diskusija),
Moderna organizacija, Kranj 1968/1.
22.	Samardžija M. : Metodološke i društvene osnove teorije raspodele dohotka,
Gledišta, Beograd 1968/1 in 2.
23.	Samoupravljanje in ekonomska učinkovitost, Zbornik del na posvetovanju
ekonomistov ob 40-letnici Ekonomske fakultete Borisa Kidriča, Ekonomska
fakulteta Borisa Kidriča, Ljubljana 1986.
24.	Stanovnik J.: Simbioza pojmovne manipulacije in politične špekulacije,
Teorija in praksa, Ljubljana 1964/7—8.
25.	Šošić H.: Teorija dohotka i hipoteze dra Cernea, Gledišta, Beograd 1968/4.
26.	Tajnikar M.: Prikaz in komparativna analiza jugoslovanske ekonomske
misli (v letu 1973) o sistemu našega tržnega gospodarstva, diplomsko delo,
Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1974.
27.	Tanko Z.: Kaj je družbena lastnina, Teorija in praksa, Ljubljana 1970/5.
28.	Todorović M.: O nekim pitanjima našeg privrednog sistema. Socijalizam,
Beograd 1962/6.
29.	Ustava SFRJ, Dopisna delavska univerza, Ljubljana 1974.
30.	Zakon o združenem delu, »Delo«, Gospodarska založba, Ljubljana 1976.
31.	Zupanov J.: Samoupravljanje i društvena moë. Naše teme, Zagreb 1969/3.
54
Pavle Gantar
Za sociologijo planiranja:
posledice »zavestnih intervencij«
Nameni dejanj so hoteni, ampak rezultati, ki dejansko slede iz dejanj,
niso hoteni, ali kakor se sprva vendarle zdi, da ustrezajo hotenemu cilju,
imajo naposled čisto druge učinke od hotenih.
(F. Engels: Ludwig Feuerbach in iztek klasične nemške filozofije, MEID
V/473, MEW 21, str. 297)
Is there a greater tragedy imaginable than that in our endeavour
consciously to shape our future in accordance with high ideals, we
should in fact unwittingly produce the very opposite of what we have
been striving for?
(F. A. Hayek: Road to Serfdom)
I. Oris problema
Dva misleca, ki sicer pripadata dvema radikalno različnima, celo
tekmujočima, šolama družbene teorije in družbenega delovanja, sta
dojela problem na začuda podoben način. Namreč, vse prepogosto
se dogaja, da se naše najboljše želje in hotenje v »praktični realiza-
ciji« sprevrnejo v svoje nasprotje. Problem nenameravanih, nepriča-
kovanih in neželenih1 posledic človekovega in družbenega delovanja
je vsekakor zelo pereč, posebej še, če vzamemo v ozir sedanje jugo-
slovanske razmere. Obenem pa je tudi presenetljivo, kako malo se
je sociologija kot znanost o družbenem delovanju ukvarjala z njim.
In še več kot to, prav tiste sociološke šole v moderni družbeni teoriji,
ki so najbolj neposredno prevzele ideje razsvetljenstva o nenehnem
napredku, ki se kaže v stalnem povečevanju kontrole nad naravo in
družbo, torej prav tiste usmeritve, ki se implicitno ali eksplicitno
razumejo kot planirajoča znanost, so problem nenameravanih posle-
dic domala popolnoma zanemarile.
Pač pa so jim več pozornosti posvetili predstavniki tiste ekonomske
šole, ki v načelu nasprotujejo idejam intervencije v spontano poteka-
joče družbene procese. RUTLAND (1985, str. 38) upravičeno poudarja,
da so predstavniki avstrijske ekonomske šole (Menger, Hayek, Mises)
razumeli ekonomiko »kot znanost o nenameravanih posledicah člo-
1 V nadaljevanju bomo videli, da teh pojmov ne smemo obravnavati kot
sinonime.
55
vekovega delovanja, ne pa kot vprašanje alokativne učinkovitosti-«.
Sele v novejšem času pa nekateri sociologi ta vprašanja postavljajo
v osrčje sociološkega raziskovanja: »Planiranje, predvidevanje in na-
povedovanje so same po sebi pomembna motivacija za znanosti, še
posebej pa za družboslovne discipline. Boleča očividnost nepričako-
vanih posledic naših nameravanih akcij je pravi razlog za sociolo-
gijo«. (BAILEY 1980, str. 6)
V pričujočem tekstu se bom, izhajajoč iz gornje Baileyeve ugotovitve,
lotil preliminarne obravnave pomena koncepta »nenameravanih po-
sledic družbenega delovanja« za analizo problemov, s katerimi se
ukvarja sodobno planiranje.
Najprej je treba ugotoviti, da problematika »nenameravanih posledic«
zadeva takorekoč vsakršno človekovo delovanje. Zato jo je potrebno
nujno omejiti in diferencirati na različnih ravneh. Za potrebe tega
prispevka lahko to storimo na naslednji način:
1.	Ontološka in/ali filozofsko antropološka raven. V mislih imamo
razprave o »naravi« človeka kot delujočega bitja. Morda najbolj zna-
čilno utemeljitev človeka kot »planirajočega bitja« najdemo pri
Marxu v znamenitem 2. odstavku 5. poglavja 1. zvezka Kapitala
(MEW 23; str. 193) kjer Marx potegne razliko med človeškim in ži-
valskim »delovanjem«: to kar odlikuje najslabšega stavbarja pred
najboljšo čebelo je, da svoj proizvod »zgradi« najprej v glavi, pre-
den se ga loti v »praksi«. Marx in seveda tudi drugi, ki so razmišlja-
li v tej smeri, so seveda neposredni dediči razstavljenske misli. Člo-
vekova narava je podvržena stalnemu izpopolnjevanju, med drugim
tudi zato, ker je človek sposoben predvidevati posledice svojega de-
lovanja. S tem pa je tudi družbenemu napredku utrta pot k stalne-
mu izpopolnjevanju na čedalje višjih ravneh. TENBRUCK (1972;
str. 8,9) opozarja, da je prav razsvetljenstvo ponudilo zgodovinsko fi-
lozofsko utemeljitev modernih racionalizacijskih procesov, ki imajo
za cilj urediti razmerja med sredstvi in cilji. Drugi, na primer LE-
PENLES (1971) pa opozarjajo na nevzdržnost) »razsvetljenskega«) po-
stopka, s katerim antropološko iz »narave človekove narave« razla-
gamo oziroma utemeljujemo »družbena dejstva« (npr. razvojne pro-
cese).
Z eksplikacijo naslednjih ravni obravnave prehajamo na bolj socio-
loška tla, tako, da se bomo v širokem spektru oblik človekovega in
družbenega delovanja omejili na tiste, ki jih imenujemo »admini-
strativna intervencija« pa naj bo ta planska ali neplanska.
2.	Bolj konkretno lahko koncept »nenameravanih posledic« zastavi-
mo v obliki eksplikacije družbenih pogojev, ki omogočajo večjo ali
manjšo predvidljivost in s tem tudi pričakovanost nameravanih (cilj-
no usmerjenih) intervencij. Družbene pogoje lahko operacionalizi-
ramo na ravni:
i) eksplikacije temeljnih organizacijskih pricipov družbenega delo-
vanja z vidika nenameravanih in nepričakovanih posledic. Ti so
56
formulirani v dihotomnem razlikovanju in opoziciji med central-
no-planskimi (komandnimi) in tržnimi regulacijskimi mehanizmi. V
ekonomiji je osrednji kriterij prisotnost ali odsotnost proizvodne
in potrošniške suverenosti. Kot poroča LAVOIE (1985; str. 2—6)
so razprave, ki so pred II. svetovno vojno potekale med socialistič-
nimi ekonomisti ter avstrijsko šolo in neoklasičnimi ekonomisti na
drugi strani, utrdile prepričanje, da je centralistično planiranje z
uporabo nekaterih elementov tržnega mehanizma, vsaj kar zadeva
nevtralizacijo nepričakovanih posledic, dosti bolj učinkovito kot
tržni regulacijski mehanizmi, kjer planiranje nastopa zgolj kot teh-
nika za maksimiziranje individualnih ekonomskih dobiti posamez-
nih ekonomskih subjektov. Povojni razvoj socialističnih ekonomij
je pokazal, da temu ni tako.
ii) usmerjevalna sposobnost političnega sistema: čim bolj je politič-
ni sistem sposoben zajeti mnoštvo različnih interesov v polju inter-
vencionističnega delovanja in jih artikulirati v čim manj hegemoni-
stični obliki, tem večje so možnosti elaboriranja možnih posledic.
Na primer: »nasprotna stran« eksplicira posledice, ki jih druga stran
ne želi videti ali pa izpadejo iz logike njihovega delovanja.
3.	Obseg nepričakovanih in nenameravanih posledic je seveda odvi-
sen tudi od samega značaja intervencionističnih ukrepov: čim bolj
so ukrepi globalni in imajo za cilji prestrukturirati celotno polje
določenega družbenega delovanja (na primer šolska reforma) tem
bolj je treba računati z nepričakovanimi in nepredvidljivimi posle-
dicami.
4.	In končno se je treba vprašati, kakšna je vloga znanosti pri nev-
tralizaciji nepričakovanih in nepredvidljivih posledic planskih in-
tervencij. To vprašanje lahko formuliramo v razmerju teorij a-prak-
sa, ki vključuje:
—	analizo razmerja sredstva-cilji (instrumentalna racionalnost);
—	problematiko predvidevanja in prognoziranja za potrebe plani-
ranja;
—	analizo delovanja akterjev (instanc planskega poseganja) in učin-
kov akcij.
II. Trg — planiranje in nepredvidljive
(nepričakovane) posledice
Z namenom, ilustrirati kontroverznost koncepta, ki ga obravnavamo,
se ponovno vrnimo k citatoma na začetku tega prispevka. Zapisali
smo, da dva teoretika, ki pripadata povsem različnima duhovnima
tradicijama, dojemata precej podobno problematiko človeškega (druž-
benega) delovanja z vidika njegovih posledic. Toda to je tudi vse,
kar imata skupnega, izpeljava problema pa je povsem različna in
vodi do popolnoma različnih predstav o namenu in pomenu inter-
vencijskih posegov,
57
Pri Engelsu se nadaljevanje citata glasi: »Zgodovinski dogodki se
tako v splošnem prav tako prikazujejo obvladovani od naključnosti.
Kjer pa se na površju poigrava naključje tam ga vedno obvladujejo
notranji skriti zakoni, in gre le zato, da te zakone odkrijemo«. (MEID
V; str. 473, MEW 21; str. 297, podčrtal P. G.) Engels se razkriva kot
pravi interpret razsvetljenstva. Z znanostjo, ki prehaja od površin-
skega in naključnega k bistvenemu odkrivamo »naravne« zakonitosti
družbenega razvoja in svoje delovanje usmerjamo v skladu s temi
zakonitostmi. Ta pot razmišljanja vodi naravnost k pojmovanju pla-
niranja kot vseobsežnega družbenega reguliranja in usmerjanja. Ob-
stoj »nehotenih« posledic, ki so rezultat »poigravanja naključij« je
šele pravi razlog za planiranje.
Prav nasprotno pa argumentira Hayek: »2e sam obstoj nepredvidlji-
vih in nepričakovanih posledic nas prepričuje o tem, da se moramo
odpovedati ideji zavestne družbene regulacije«. Pri Hayeku lahko
identificiramo dva tipa nepredvidljivih posledic:
—	tiste posledice, ki izhajajo iz delovanja spontanih sil v svobodni
(tržni) družbi. Glavno vprašanje ni v tem, kako naj te posledice
eliminiramo, temveč kako naj jih najbolje uporabimo za maksimi-
ranje svojih ciljev. (HAYEK 1944; str. 15) Odlika liberalne kapita-
listične ekonomije je ravno v tem, da dopušča nepredvidljivost in
zahteva od akterjev hitro reakcijo na nepričakovane posledice.
—	Nepredvidljive posledice kot rezultat zavestnega (planskega) us-
merjanja družbenega razvoja. Prav v tem vidi Hayek vir vsega zla
v družbi: »Dejansko smo se odpovedali silam, ki producirajo nepred-
vidljive rezultate in neosebni ter anonimni tržni mehanizem nado-
mestili z ,zavestnim' usmerjanjem vseh socialnih sil k hoteno iz-
branim ciljem« (1944; str. 15).
Hayek nas torej v nasprotju z Engelsom želi prepričati, da je naj-
boljši usmerjevalec spontani razvoj z nepredvidenimi posledicami in
reakcijo/prilagajanje družbenih akterjev na spreminjajoče se raz-
mere.
Hayekova rešitev je, vsaj tako se zdi, preveč enostavna, da bi bila
lahko resnična. Predpostavlja idealno-tipski model svobodne tržne
ekonomije, ki vključuje maksimalno proizvodno in potrošno suve-
renost, mnoštvo neodvisnih in enakopravnih tržnih subjektov in
državo, ki zagotavlja minimalne pogoje tržnega funkcioniranja. Ta
predpostavka v večih ozirih ni točna:
i)	Država kot »nočni čuvaj« je mit. POLANYI (1957) je prepričljivo
dokazal, da je država z vrsto intervencij (zakonodaja, izgradnja sploš-
nih pogojev tržnega funkcioniranja) vzpostavila razmere za ekonom-
ski liberalizem 19. stoletja. Laissez-faire ekonomija ni nastala »spon-
tano« ampak s strateškim delovanjem države.
ii)	Zanemarja, da trg nikoli ne deluje perfektno, v tem smislu, da
so vsi akterji enako obveščeni o dogajanjih na njemu. Zato je nujna
58
tendenca tržnih akterjev po čim večji kontroli in redukciji nepred-
vidljivosti. Skupaj z logiko akumulacije in centralizacije kapitala
to vodi v monopolizacijo trga.
iii)	Zanemarja, da akterji delujejo po logiki podjetniške racional-
nosti, to je s poskusi eksternalizacije internih stroškov in internali-
zacijo eksternih ugodnosti. Tipičen rezultat tega je polucija, ki na
določeni stopnji utegne spodkopati splošne pogoje reprodukcije in
zato zahteva intervencijo na osnovi »nadpodjetniške« racionalnosti.
iv)	Zanemarja, da je trg socialno nepravičen mehanizem, in margina-
lizira določene družbene skupine izključno po njihovi krivdi. Res je,
da je to z vidika globalne družbe relativno nepomembno, saj »kar
zgubi eden, dobi drugi«, vendar pa je to zadosten razlog za stopnje-
vanje družbenih konfliktov in legitimacijske probleme takšne ure-
ditve.
Skratka, čeprav je Hayekova kritika še kako pomembna za »sociali-
stično planiranje« in bi morali njegove argumente resno obravnavati,
ne pa jih zavračati z argumentom, da gre za notoričnega ekonomskega
liberalca in političnega konzervativca, se zdi, da moramo problema-
tiko »trga in plana« z vidika nepredvidljivih posledic, formulirati na
naslednji način:
Logika tržnega mehanizma zahteva močno infrastrukturno »podpor-
no« funkcijo države in planske intervencije v »spontano potekajoče
procese«, prav z namenom, da bi nevtralizirali samouničujoče tenden-
ce, ki izvirajo iz konfliktnega delovanja tržnih oziroma družbenih
akterjev.
Vendar pa je »intervencijski odgovor« države oziroma organizira-
nega družbenega subjekta lahko bistveno različen. Epohalno-tipsko
moramo razlikovati dva tipa/modela planiranja:
—	centralno planiranje, ki odpravlja in nadomešča tržni mehanizem
ter poskuša na ravni celotnega gospodarstva definirati in kvantifi-
cirati odnose med posameznimi ekonomskimi subjekti. Rezultat tega
je komandna ekonomija in anticipativno planiranje s paradoksalno
visoko stopnjo nepredvidenih in nepričakovanih posledic. Sem spa-
dajo vse socialistične družbe vključno z Jugoslavijo, kjer je »dogo-
varjanje kot načelo« ustrezen ekvivalent centralno-planski instanci;
—	planiranje, ki ne odpravlja tržnega mehanizma in intervenira
samo tam in tedaj, kadar tržni mehanizem proizvaja probleme, ki ga
lahko ogrozijo. Trg ni niti spontan, niti samozadosten in potrebuje
intervencijo. Gre za indikativno planiranje, ki ni anticipativno, mar-
več reaktivno. Francija je najbolj značilen primer takšnega plani-
ranja.
Lahko torej zaključimo, da prvi tip planiranja temelji na eliminaciji
nepričakovanih posledic s pomočjo anticipacije, vendar pa mu to
nikoli ne uspe. Drugi tip pa temelji na reakciji na nepredvidljive
posledice, na njihovem omejevanju, ne pa na odpravi.
59
III. Posledice intervencionističnega delovanja:
nepredvidljive, nepričakovane ali neželjene?
Na prvi pogled se zdi, da vsi trije pojmi opisujejo približno isto
stvar, namreč, da se je kot posledica naše akcije zgodilo nekaj, kar
nismo predvidevali, pričakovali in tudi ne želeli.
Podrobnejši pogled pa nam pokaže, da lahko uporaba vseh treh
pojmov kot sinonimov povzroči veliko zmede. Oglejmo si zato naj-
prej smiselnost razlikovanja med (ne)nameravanimi in (nepričako-
vanimi posledicami. Vzemimo primer:
sprožimo določeno akcijo (zavestno intervencijo), da bi dosegli do-
ločene predvidene in seveda tudi pričakovane posledice. Zgodi pa
se lahko naslednje (zaradi pomanjkanja prostora navajam samo dve
možni rešitvi):
i)	Z intervencijo dosežemo nameravane in pričakovane posledice,
toda tudi posledice, ki niso bile povod naše akcije, vendar smo jih
lahko pričakovali. V tem primeru teža predvidenih in pričakovanih
posledic odtehta pričakovane in nepredvidljive posledice.
ii)	Seveda pa se nam lahko zgodi, da ob predvidenih in nepredvide-
nih pričakovanih posledicah, dosežemo še nepričakovane posledice,
ki so zunaj možnosti predvidevanja. Pogosto pa se zgodi, da dose-
žemo samo te zadnje posledice, pričakovane in predvidene pa izo-
stanejo.
Na osnovi tega lahko sklepamo, da se dimenzija (ne)predvidljivosti
nanaša na intence akterja delovanja (namensko delovanje, zweck-
rationales Handeln), dimenzija (ne)pričakovanosti pa na presojo
možnih posledic glede na namensko usmerjenost akcije. Uvajanje
dimenzije »željenosti« pa nam v kombinaciji s pričakovanostjo dà
naslednjo tabelo možnih posledic:
posledice	pričakovane	nepričakovane
željene	A	B
neželjene	C	D
Dimenzija (ne)pričakovanosti se nanaša na spoznavno-teoretsko vpra-
šanje v kolikšni meri smo sposobni predvidevati posledice naših
delovanj (npr. planskih intervencij). To vprašanje so predvsem te-
matizirali logični pozitivisti, na primer Popper, ki je mnenja, da
je prav prognoziranje in predvidevanje praksa znanosti: »Naloga
znanosti ni le čisto teoretsko pojasnjevanje; ima tudi praktične
strani — uporaba za namene praktičnega predvidevanja in tehnična
uporaba« — (POPPER, 1972; str. 51). Popper tudi razlikuje med
prognoziranjem in prerokovanjem. O prognoziranju govorimo ta-
krat, kadar ekspliciramo pogoje (c) ob katerih se bo, če storimo x,
zgodil y. Prerokovanje pa preprosto pomeni izjavljanje, da se bo
y zgodil. Iz tega je tudi razumljivo, da Popper omejuje možnosti
60
predvidevanja in prognoziranja na ozko omejena področja delova-
nja, planiranje pa je možno kot »tehnika malih korakov«.
Popprov koncept socialne tehnologije lahko kritiziramo z različnih
zornih kotov, vendar to ni namen tega prispevka. Za našo upora-
bo se zdi koristno ohraniti razlikovanje med prognoziranjem in
prerokovanjem. Ce pogledamo planske dokumente, ki jih priprav-
ljamo subjekti planiranja pri nas, potem vidimo, da so večinoma
formulirani v obliki prerokb ne pa prognoziranja. Predvsem pa niso
specificirani pogoji prognoziranja in poteka planskih intervencij.
Ciljna dimenzija dominira nad spoznavno.
Vprašanje (ne)željenih posledic se nanaša na ciljno dimenzijo pla-
niranja, je torej vprašanje substancialne racionalnosti. Seveda imajo
praviloma različni družbeni subjekti popolnoma različen odnos do
posledic določene intervencije — za nekatere so željene, za druge
zopet ne. V tem primeru nam ideološko-kritična analiza konkretnih
planskih postopkov pokaže na razmerje med »željami in interesi«.
Analiza marsikaterega planskega ukrepa bi nam pokazala, da bi lah-
ko dosegli pričakovane in željene posledice, pa jih nismo, ker za do-
ločene in vplivne družbene akterje, posledice niso zaželjene. Zakon o
ekonomskih odnosih s tujino je značilen takšen primer: če bi ho-
teli, da bi prinesel pričakovane in željene učinke (pospeševanje iz-
voza), bi morali kontrolirati pogoje njegovega izvajanja (realne obrest-
ne mere, prilagajanje tečaja dinarja, izvozne spodbude), kar pa
ni ustrezalo večjem delu gospodarstva. Zato zakon dejansko ne
pospešuje izvoza, ampak ga zavira. Vzvratna analiza delovanja tega
zakona nam nemara celo razkrije, da je bil cilj »pospeševanje iz-
voza« samo deklarirana opredelitev. Dejanske intence (predvidene
posledice) zakonodajalca pa so bile drugačne: vzpostavitev monopo-
la nad redko dobrino (tujimi valutami), vpeljava prioritete plačeva-
nja tujih dolgov in redistribucija tujih valut po posameznih regi-
jah in panogah.
Ce se vrnemo nazaj k tabeli, lahko ugotovimo naslednje:
—	od štirih možnih kombinacij (ne)željenih in (ne)pričakovanih po-
sledic se naše planiranje ukvarja samo s kombinacijo, ki je ozna-
čena s črko A;
—	kar lahko predvsem očitamo našemu planiranju je, da ne tema-
tizira možne situacije, ki je označena s črko C. Planski dokumenti
nikoli ne ekspliciraj o sicer pričakovanih vendar pa nezaželjenih
posledic določenih ukrepov;
—	ker nepričakovanih posledic ne bo mogoče nikoli popolnoma od-
praviti, bi se moralo planiranje prizadevati, da pomakne ločnico med
pričakovanimi in nepričakovanimi posledicami bolj v desno, ven-
dar brez utvar, da bi možne posledice, ki so označene s črko D, lahko
dokončno odpravili;
—	namesto tega bi morali bolj izpostaviti učljivost sistema: če torej
posledic pod D ni mogoče odpraviti, je potrebno vzpostaviti hitro
61
reakcijsko zmožnost sistema in učenje sistema, ki se izraža v tem,
da je sposoben «-kapitalizirati« pretekle podobne izkušnje.
Prav to pa je (RUTLAND 1985; str. 39) bistvena pomanjkljivost so-
cialističnih ekonomskih sistemov: nimajo namreč, vgrajenih meha-
nizmov, ki »avtomatično« reagirajo na napake (na primer: bankrot,
prodaja podjetij, razprodaje zalog ipd.). Zato pa morajo socialistične
ekonomije »napake« kriminalizirati (značilno je dopolnilo zakona
o cenah, ki predvideva zaporne kazni za poslovodne delavce, ki ne
spoštujejo pravil oblikovanja cen.
Podobno velja tudi za politično sfero: parlamentarno demokratski
(strankarski) sistem ima vgrajeno načelo po katerem mora »vladajo-
ča garnitura praviloma odstopiti, če je s svojimi ukrepi povzročila
preveč nepredvidenih in neželjenih posledic. V socialističnih siste-
mih pa takšne posledice odstranjujejo tisti, ki so jih tudi zagrešili.
Skratka, z vidika nepredvidenih in nepričakovanih posledic imajo
socialistični sistemi vrsto slabosti kar zadeva reakcijo na takšne po-
sledice. Učljivost sistema je nizka, kar vodi v retardacijo in poveče-
vanje možnosti izbruha globalnih družbenih konfliktov (npr. Polj-
ska).
IV. Šolska reforma ïri njene posledice
V nadaljevanju bomo poskušali orisati uporabnost koncepta, ki ga
obravnavamo za analizo reforme srednješolskega izobraževanja v
SR Sloveniji. Seveda se bomo na tem mestu omejili samo na možen
načrt analize šolske reforme z vidika njenih posledic.2
Kakšne so bile glavne predvidene, pričakovane in željene posledice
šolske reforme?
a)	povezati izobraževanje z delom;
b)	povezati izobraževanje v skladu s kadrovskimi potrebami »zdru-
ženega dela« (»usmerjenost« izobraževanja);
c)	odpraviti dualizem izobraževanja za poklic in za visokošolski
študij ;
d)	racionalizirati šolsko mrežo;
e)	uvajati moderne metode poučevanja;
f)	odpraviti socialno razlikovanje v šolskem sistemu.
Posledice pa so naslednje:
a) Diplomanti srednjih šol, ki se vključujejo v »prakso«, niso uspo-
sobljeni za to. V nekaterih podjetjih morajo organizirati dodatne
tečaje, preden lahko diplomante vključijo v proizvodnjo (primer
TAM Maribor).
2 Pri tem se opiram na materiale, ki sta jih v knjigi »Šolska reforma je
papirnati tiger« izdala Mirjam Milharčič-Hladnik in Janez Suštaršič.
62
b)	Diplomanti srednjih šol nimajo primerne osnove za visokošolsko
izobraževanje.
c)	Namesto ukinjenega dualizma gimnazija — poklicne šole, se je
spontano pojavil nov dualizem med naravoslovno-matematično in
delno tudi družboslovno usmeritvijo na eni in ostalimi usmeritvami
na drugi strani. Novejši predlogi za «-reformo reforme« gredo v smeri
dopolnjevanje naravoslovno-matematičnih usmeritev z nekaterimi
družboslovnimi programi in obratno, kar kaže, da se ponovno obli-
kuje šola, ki je podobna nekdanji gimnaziji. To je vsekakor prav,
vendar se je treba zavedati, da je bilo porabljenih ogromno sredstev
in drugih resursov, da je bila vzpostavljena oblika izobraževanja, ki
ni zdržala v praksi.
d)	Regionalna mreža šol je postala še bolj iracionalna. Rezultat usmer-
jenega izobraževanja (se pravi brez splošnoizobraževalne srednje
šole) je bodisi ta, da se je povečalo število učencev, ki se morajo
dnevno voziti v oddelke oz. usmeritve, ki jih želijo obiskovati, ali
pa določeni oddelki nimajo zadostnega števila učencev.
e)	Ni indikatorjev, ki bi kazali, da se je zmanjšalo socialno razliko-
vanje v šolah. Funkcijo elitnih šol so prevzele naravoslovno-matema-
tične in računalniške usmeritve.
f)	Ce so se izboljšale metode izobraževanja (poučevanja, potem teh
izboljšav ni mogoče pripisati spremenjenemu izobraževalnemu siste-
mu, marveč procesu sprememb, ki je potekal neodvisno od reforme
(npr. uvajanje računalnikov).
Ob tem se je treba vprašati, ali so to nepredvidene ali nepričakovane
posledice šolske reforme?
Predvidene gotovo niso, saj so akterji šolske reforme navajali pov-
sem druge učinke. Vendar pa niso tudi nepričakovane posledice. Kri-
tiki šolske reforme so že ob njenih pripravah in uvajanju povsem
jasno opozarjali na posledice, ki so se dejansko zgodile. To so storili
tako, da so eksplicirali pogoje in predpostavke reforme, ki ne morejo
privesti do predvidenih posledic. Recimo:
—	izobraževanja v skladu s potrebami združenega dela ni bilo mo-
goče izvesti, saj delovne organizacije nimajo kadrovskih načrtov in
jih povečini tudi ne potrebujejo, vsaj kar zadeva polkvalificirane
in nekvalificirane delavce;
—	tudi če bi prišlo do usklajevanja izobraževanja s potrebami zdru-
ženega dela, bi to pomenilo, da se izobrazbena in poklicna struktura
prebivalstva reproducira na zelo nizki ravni;
—	dualizma šol ni mogoče odpraviti drugače, kot da boljše šole pri-
lagodimo slabšim. Odprava dualizma pomeni, da dijakov ne izobra-
žujemo ustrezno ne za poklic in ne za nadaljnje šolanje;
—	vsi, ali celo najpomembnejši viri socialnega razlikovanja ne ležijo
v izobraževalnem sistemu. Z ustreznim štipendijskim sistemom in
pravočasnim odkrivanjem nadarjenosti lahko opazno nadomestimo
socialno razlikovanje v izobraževalnem sistemu;
63
— pri mreži šol bo treba računati z močno izraženimi pritiski lokal-
nih dejavnikov (občin), kar vodi v kompromise in s tem tudi k večji
iracionalnosti.
Kot nepričakovane in neželjene posledice lahko z vidika naše ana-
lize opredelimo samo izbruhe nezadovoljstva in proteste učencev,
učiteljev in staršev ob uvajanju usmerjenega izobraževanja ter sploš-
no poslabšanje politične klime v zvezi z izobraževanjem.
Ce pa so večino nepredvidenih in neželjenih posledic kritiki reforme
pričakovali, pa se zastavlja vprašanje, zakaj je bila reforma sploh
izvedena?
Del odgovora leži v že opisanem problemu občutljivosti sistema za
napake in sposobnosti učenja sistema. Ignoriranje pričakovanih, ven-
dar pa nepredvidenih in neželjenih posledic temelji v sami logiki
političnega delovanja (kolektivne politične akcije) pri nas. Ko do-
ločen projekt (npr. šolska reforma) dobi svojo politično in ideološko
legitimnost in ko se sproži birokratski aparat za realizacijo, projekta
takorekoč ni več mogoče ustaviti.
Tisti, ki iniciira določeno družbeno akcijo (intervencijo) se, tako kot
to v primeru šolske reforme velja za ZK, znajde v dvojni legitimiza-
cijski zanki: če projekt ustavi, si spodbije legitimnost delovanja, če
ga ne ustavi, bodo rezultati projekta spodbili njegovo legitimnost.
Problem skuša reševati tako, da pristane na vrsto manjših korektur,
za katere pričakuje, da ne bodo ogrozili ideološke legitimnosti pro-
jekta.
Planiranje v Jugoslaviji se nam kaže kot sama sebi zadostna biro-
kratska procedura, ki je shematizirana in rutinizirana ter je bolj
kot substancialni in instrumentalni racionalnosti, prilagojena avto-
matizmu rokov (petletni in letni plani). Cilj takšnega planiranja je,
da plan je ne pa kakšen je. Gre za takoimenovano preformativno
funkcijo planiranja, od katere imajo koristi predvsem tisti, ki so
zaposleni v številnih planskih službah. Realnost pa poteka mimo
planov in družbeni akterji upajo, da jih planiranje ne bo preveč
omejevalo, če jim že ne pomaga.
V. Zaključek
Poskušajmo sistematizirati nekatere ugotovitve iz dosedanjega izva-
janja:
1.	Cim večja je nestabilnost družbenega sistema v smislu pogostih
sprememb referenčnih okvirov družbenega delovanja, tem manjše
so možnosti predvidevanja nepričakovanih in neželjenih posledic.
2.	Cim bolj obsežna in globalna je določena zavestna intervencija,
tem večja je stopnja nepričakovanosti posledic. V tem smislu lahko
interpretiramo posledice velikih sistemskih sprememb, kot na primer
Zakona o združenem delu, o planiranju itd.
64
3.	Čim manj je družbeni sistem funkcionalno diferenciran, tem bolj
imajo intervencije, ki se izvajajo v enem segmentu družbe nepriča-
kovane posledice v drugih segmentih družbe. Ob nizki funkcionalni
diferenciaciji posledice ostajajo difuzne in nepredvidljive.
4.	Čim manj ima določeni družbeni sistem vgrajene korekturne meha-
nizme in čim manjša je stopnja učljivosti sistema, tem močnejše bo
delovanje nenameravanih in nepričakovanih posledic.
V prispevku smo domala popolnoma zanemarili vlogo strokovnosti
in znanosti pri proučevanju planskih intervencij. Opozorimo, naj le
na to, da uvajanje znanosti v področje intervencij ne pomeni nujno
avtomatično redukcije nepričakovanih in nepredvidenih posledic.
Sicer pa vlogo znanosti v planiranju v Jugoslaviji najbolj ponazarja
dejstvo, da sploh nimamo razvite takoimenovane »policy analysis«,
ki bi analizirala delovanje družbenih akterjev v sferi zavestne inter-
vencije.
Literatura
BAILEY, Joe (1980): Ideas and Intervention. Social Theory for Practice. Lon-
don: Routledge and Kegan Paul.
ENGELS, Friedrich (1975): Ludwig Feuerbach in iztek nemške klasične filo-
zofije. (MEID V, MEW 21) Ljubljana: Cankarjeva založba. Prva izdaja 1986.
HAYEK, F. A. (1944): Tie Road to Serfdom. London: George Routledge and
Sons.
LA VOIE, Don (1985): Rivalry and central planning. The socialist calculation
debate reconsidered. Cambridge: Cambridge University Press.
LEPENIES (1971) Socialogische Anthropologie. Materialiem. München: Hanser
Verlag.
MARX, Karl (1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. (MEW 23) Ljublja-
na: Cankarjeva založba.
MILHARClC-HLADNIK, Mirjam, ŠUSTERŠlC, Janez (1986): Šolska reforma
je papirnati tiger. Ljubljana: Krt.
POLANYI, Kari (1957): The Great Transformation. The political and economic
orgins of our time. Boston: Beacon Press. Prva izdaja 1944.
POPPER (1972): Naturgesetze und theoretische Systeme. V: Hans ALBERT
(Hrsg.) Theorie und Realität. Tübingen.
RUTLAND, Peter (1985): The Myth of the Plan. Lessons of Soviet. Planning
experience. London: Huchinson.
TENBRUCK, Friedrich, H. (1972): Zur Kritik der planenden Vernunft. Frei-
burg: Alber Verlag.
65
Tone i Kuzni ani e
Bombardiranje z
»informacijami« in subkulturno
informiranje
Raziskovalni projekt z naslovom »Akcijska usposobljenost in orga-
niziranost Zveze sindikatov v uresničevanju njegove z ustavo dolo-
čene vloge«1 je eden redkih na področju družboslovja, ki mu je v
pričujočem obdobju2 oseke tovrstnega raziskovanja uspelo zbrati
mnenjsko gradivo na populaciji, ki obsega Jugoslavijo kot celoto.
Gre za raziskavo, ki je bila del priprav na X. Kongres ZSJ in v
kateri so bili realizirani trije vprašalniki: za člane Zveze sindikatov
Jugoslavije v OO znotraj temeljnih organizacij združenega dela, za
nosilce samoupravnih in družbenih funkcij (prav tako v TOZD, in
sicer, predsedniki OOZS, po dva člana Izvršnega odbora OOZS, pred-
sedniki samoupravnih delavskih kontrol ter predsedniki delavskih
svetov na ravni TOZD) in pa za člane (10) občinskih sindikalnih
svetov. Poleg tega, da je raziskava potekala na dveh ravneh, na
občinski in pa na ravni TOZD, s pomočjo obrazcev za analizo za-
pisnikov sej IOOO (zadnjih dveh let) in obrazcev za kazalce material-
no finančnega poslovanja TOZD-a, so bili zbrani tudi »objektivirani«
podatki.
Načrtovani mnenjski vzorec je predvidel anketiranje 35 članov ZSJ
v vsakem TOZD-u (realizacija 96 %), 5 nosilcev samoupravnih in
družbenih funkcij v TOZD (realizacija 98 %), ter 10 članov občin-
1	Naročnik raziskave je Svet Zveze sindikatov Jugoslavije, izvajalec Jugo-
slovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja »Edvard Kardelj« —
Ljubljana v sodelovanju z zunanjimi sodelavci.
2	Raziskava je potekala od oktobra 1985 do aprila 1986.
66
skih svetov ZSJ (realizacija 97 %). Spraševanje je potekalo v 53
jugoslovanskih občinah, od tega v 7 slovenskih (Ljubljana-Bežigrad,
Izola, Tolmin, Ilirska Bistrica, Slovenska Bistrica, Murska Sobota in
Trbovlje).3
Tu dajem v javno presojo izsek raziskovalnega poročila, ki se nanaša
na vprašanja informiranosti, ki pa v taki predstavljeni vsebini in
obliki ni bil objavljen v integralnem raziskovalnem poročilu.
Izhodiščna predpostavka raziskave je bila, da je pravica do infor-
miranosti ena temeljnih pravic delovnega človeka, državljana in
člana ZSJ, da je prva predpostavka kvalificiranega odločanja in druž-
benega položaja samoupravljalca nasploh ter da je temeljni pogoj
za sleherno družbeno orientirano akcijo sindikata kot razredne orga-
nizacije proletariata. Prav tako smo predpostavljali, da je uresniče-
vanje te pravice pogoj tim. »neodtujenega« družbenega delovanja
članov ZSJ na vseh ravneh organizirane dejavnosti.
Raziskovalni aspekt informiranosti je bil razdeljen na dva sklopa
vprašanj. Prvi je obsegel »lastno informiranost«, drugi pa informi-
ranost v bolj globalnem, družbenem smislu. Oboje smo seveda raz-
iskovali s stališča sindikata. Spraševali smo: člane sindikata (vpra-
šalnik I), nosilce samoupravnih in družbenih funkcij v sindikatu na
nivoju TOZD (II) ter člane občinskih sindikalnih svetov (III).
I.
Na vprašanje, ki smo ga postavili delavcem-članom OOZS in nosil-
cem samoupravnih in družbenih funkcij v OZD: »Kako ocenjujete
svojo informiranost o problemih, ki so predmet samoupravnega od-
ločanja«, smo dobili naslednje odgovore:
Modeliteta	Vprašalnik I.	Vprašalnik II.
1.	Zelo dobra	7,7	15,4
2.	Dobra	36,9	54,2
3.	Slaba	29,5	19,3
4.	Zelo slaba	9,0	3,2
5.	Ne more oceniti	10,3	6,4
6.	Ne želi odgovoriti	6,6	1,5
Skupno 100,0	100,0
N: __5.325	779
a) Stališča delavcev-članov OOZS v TOZD-u (Vprašalnik I.)
Ce na eni strani zgolj seštejemo ocene »zelo dobra« (7,7 %) in »dobra«
(36,9 %), na drugi strani pa »slaba« (29,5 %) in »zelo slaba« (9 %),
3 Bosna in Hercegovina, Hrvatska, Srbija po 8 občin, Vojvodina 7, Crna gora,
Makedonija ter Kosovo 5.
67
dobimo razmerje 44,6 % proti 38,5 % v korist »dobre«, oziroma »zelo
dobre« lastne informiranosti. Vendar pa, ali smemo biti na področju
informacij, ki so ustavna pravica slehernega delavca in državljana,
oziroma per definitionem absolutna predpostavka za kvalificirano
odločanje, zadovoljni z minimalno prednostjo? »Večina«, ki smo jo
dobili je — z normativnega vidika informiranja — pravzaprav zelo
neugoden kazalec.4 38,5 % članov OOZS meni, da je informirana
»slabo«, oziroma »zelo slabo«!
Paleta odgovorov na to vprašanje, glede na republiko ali pokrajino,
v kateri so imeli sedež TOZD-i izprašancev kaže relativno uravnove-
šeno razporeditev. Manjša odstopanja so opazna v primeru Slove-
nije in Bosne in Hercegovine. Odstopanja so v tem smislu, da opazimo
v primeru anketiranih v Sloveniji izrazito najnižje grupiranje znotraj
ocene »zelo dobra« informiranost (le 3,3 % od 409 frekvenc), medtem
ko so na drugi strani v Bosni in Hercegovini, odgovori znotraj na-
sprotne trditve »zelo slabe« informiranosti — imajo vrednost le 5,1 %
od 480 frekvenc. Sicer nesignifikantna analitika informiranosti s sta-
lišča republik in pokrajin kaže na najvišjo stopnjo nezadovoljstva z
informiranostjo v Sloveniji, oziroma na največje zadovoljstvo z infor-
miranostjo v Bosni in Hercegovini.
Anketiranci iz ostalih republik in avtonomnih pokrajin se brez
izrazitejših razlik uvrščajo med ti dve »skrajnosti«. S stališča spo-
lov so se odgovori grupirali skladno s spolno strukturo frekvenc.
Ni mogoče govoriti o spolni razliki, ki bi pomembnejše vplivala na
vprašanje informiranosti. Rahlo odstopanje je opazno pri kategori-
jah »ne morem oceniti«, »ne želim odgovoriti«. Za te se je odločilo
več žensk, tako glede na distribucijo drugih odgovorov žensk, ka-
kor glede na moške, ki so se odločili za to modeliteto odgovora. Gle-
dano bolj celovito, bi mogli govoriti v brezspolnosti odgovorov an-
ketirancev.
To je izjemno pomemben podatek v tem smislu, da izprašani delavci
v svojih odgovorih nastopajo nespolno. Vzorec izprašanih delavcev
je indij er enten glede na spol. Nemara se tukaj nakazujejo empirič-
ne potrditve teze o »brezsposnosti delavskega razreda«.
Pri povezovanju odgovorov na vprašanje o lastni informiranosti s
članstvom/nečlanstvom v ZK smo dobili distribucijo, ki kaže, da je
stopnja kritičnosti glede lastne informiranosti izrazito višja pri ne-
članih, oziroma pri tistih, ki so bili člani ZK, kot pri članih ZK. Dru-
gi pokazatelji kažejo, da to hkrati pomeni, da člani ZK v odnosu na
nečlane razpolagajo z znatno večjim številom in kvaliteto informa-
cij. Ne gre za izključujoča, temveč komplementarna izsledka.
Skoraj identično situacijo smo zasledili pri analizi kombinacije od-
govorov o informiranosti s kazalci, ki so povezani s številom funk-
4 To je le prva možna plast stališča, medtem ko ga bomo poskusili bolj
sintetično pojasniti z drugim prijemom na koncu teksta.
68
cij anketirancev. Veliko bolj zadovoljni so s svojo informiranostjo
nosilci funkcij, kot tisti, ki »funkcij nimajo«. Prav tako se nakazu-
je, da je posledica grupiranja večjega števila funkcij v rokah posa-
meznika bolj nekritično stališče do lastne informiranosti, oziroma
boljša informiranost.
b) Stališča nosilcev samoupravnih in družbenih funkcij v TOZD-u
Tabelno prikazani podatki (Vprašalnik II.) pričajo o razliki v odno-
su do izprašanih delavcev-članov OOZS. Kvalitativni preskok od-
govorov v kategorijo »zelo dobra«, oziroma »dobra informiranost«
in radikalno upadanje »slabe, oziroma »zelo slabe« informiranosti,
ter opazna redukcija kategorije, »ne morem oceniti« in »ne želim
odgovoriti«, sugeriraj o sklep o bistveno različni informiranosti de-
lavcev glede na informiranost nosilcev funkcij. Očitno se kaže da
nosici funkcij nimajo niti približno tako izrazitih problemov z in-
formiranostjo, kot smo to opazili pri delavcih — članih OOZS.
Podatki, ki smo jih dobili s »križanjem« podatkov iz drugih republik
in pokrajin, spolom članstva v ZK in s številom samoupravnih funk-
cij, ki jih opravljajo posamezniki, bistveno ne odstopajo od podat-
kov, ki so jih dali delavci-člani OOZS.
II.
Ob naslednjem vprašanju so bili testirani eventuelni vzroki »slabe«,
oziroma »zelo slabe« informiranosti o problemih, ki so predmet
samoupravnega odločanja v TOZD-ih. Odgovarjali so le delavci čla-
ni OOZS. Odgovori, zmanjšani za 30,3 % tistih, ki niso menili, da
so »slabo« oziroma »zelo slabo« informirani, se najpogosteje gru-
pirajo ob naslednjih vzrokih: prepričljivo je na prvem mestu trdi-
tev o »manipuliranju z informacijami strokovnih in vodilnih ka-
drov«. Ta postavka znaša 18,6 % populacije. Temu mnenju po ve-
likosti sledi »da so načini in sredstva informiranja neustrezni« (14 %),
medtem ko se je za »objektivne« vzroke (večizmensko delo, prostor-
ska ločenost posameznih delavcev ipd.) odločilo le 9,4 % izprašan-
cev.
Zelo visok odstotek (16,6 %) delavcev je na vprašanje odgovoril da
»ne ve«, kar bi znotraj obravnavanja problematike informiranja
morda morali dojeti kot posledico »informiranosti«. V to smer raz-
mišljanja o neinformiranosti članov OOZS kaže tudi pomemben ka-
zalec, ki pravi, da je samo 3,4 % delavcev izrazilo stališče, da se
»ne zanima za sodelovanje v samoupravnem odločanju«. Delavci so
zelo zainteresirani za sodelovanje v odločanju, še bolj pa za odloča-
nje, vendar opozarjajo, da obstajajo določene ovire, ki onemogočajo
uresničitev tega zanje bistvenega interesa.
Nekatere posebnosti, ki smo jih dobili v drugem koraku analize
teh podatkov opozarjajo, da npr. glede razporeditve odgovorov po
republikah in pokrajinama, anketiranci iz Makedonije ter Bosne in
69
Hercegovine najizraziteje menijo, da informiranost ni slaba in da
bolj kot vsi ostali anketiranci menijo, da je najmanj prisotno »ma-
nipuliranje s strani strokovnih in vodilnih kadrov«. Ponovno so na
nasprotni strani kontinuuma anketiranci iz Slovenije, ki najbolj izpo-
stavljajo problem manipuliranja (21 % od 989 frekvenc). Zelo tesno
ijm sledijo ocene iz Hrvatske (20,8), Srbije (19,9), Vojvodine (19,3) in
Kosova (18,3). Glede spolne distribucije odgovora na to vprašanje se
izpostavlja nekoliko nižja stopnja kritičnosti žensk, ter bolj izrazito
preferiranje modalitete »nisem zainteresirana«. Kar samo povedali
o brezspolnosti, se tu ponovno potrjuje.
Ponovno smo opazili manjšo kritičnost pri članih ZK glede vpraša-
nja manipulacije in neustreznosti načinov oziroma sredstev infor-
miranja glede na izjave nečlanov, oziroma nekdanjih članov ZK.
Identično je pri nosilcih funkcij. Več je funkcij, boljša je informira-
nost, oziroma manjša potreba po kritičnosti do neinformiranosti.
Na kratko bi mogli reči, da je pri delavcih-članih OOZS detektirana
slabša informiranost kot pri nosilcih samoupravnih funkcij. Iz od-
govorov je razvidna kvalitativna razlika glede izjav o informirano-
sti teh dveh stratumov. Delavci — člani OOZS so nezadovoljni pred-
vsem zaradi manipuliranja strokovnih in vodilnih delavcev z infor-
macijami, prepreko za uresničitev pravice do informiranosti pa vidijo
skupaj z nosilci samoupravnih funkcij tudi v neustreznih načinih,
oziroma sredstvih informiranja.
III.
Drugi del bloka vprašanj o informiranosti sta tvorili dve vprašanji
o zvezi med informiranjem in sindikalnimi dejavnostmi. Prvo se je
nanašalo na »stopnjo obveščenost o dejavnostih sindikata« na raz-
ličnih (tudi hierarhičnih) nivojih njegovega delovanja:
Nivo	Obveščenost
dejavnosti
Redna Občasna Redka Sploh ni Ne more
obveščen/a oceniti
1.	Delovna organizacija	33,8	31,8	14,3	7,4	12,7
2.	Občina	6,0	21,2	22,5	25,0	25,3
3.	Pokrajina/republika	5,2	15,6	20,4	28,6	30,2
4.	Federacija	5,9	15,3 16,8	28,1	33,9*
N = 5.325
* Vrednosti niso korigirane.
Delavci — člani OOZS v TOZD ocenjujejo, da se stopnja njihove
informiranosti bistveno razlikuje glede na nivo sindikalne dejav-
nosti. Izrazito je, da ima kategorija »redne« informiranosti relativ-
no visok odstotek (33,8 %) na nivoju delovne organizacije, medtem
70
ko na višjih nivojih drastično upada (6 % občina, 5,2 % pokrajina
/republika, 5,9 % federacija). Ti podatki so še bolj zaskrbljujoči, če
upoštevamo, da so nivoji ZSJ občine, republike, pokrajine in Fede-
racije delavcem podobno odmaknjeni, ko gre za informiranost. Si-
cer je večina odgovorov med temi skrajnostmi, to je znotraj »občas-
ne« in »redke«, oziroma »slabe« informiranosti. Ob tem opazimo po-
dobne trende hkrati pa upadnaje v škodo informiranosti, kolikor
gre za trend navzgor po nivojih sindikalne dejavnosti.
Da bi bili zadovoljni s podatkom, da informiranje o sindikalnih de-
javnostih znotraj delovne organizacije kolikor-toliko funkcionira, bi
vendarle, morali dvakrat podčrtati izrazito kritična stališča o infor-
miranosti glede sindikalnih dejavnosti na občinskem, pokrajinskem,
republiškem, oziroma zveznem nivoju.
Vprašanja o stopnji informiranosti kažejo pri predhodni analizi že
nakazane posebnosti, ki smo jih dobili s kombiniranjem, z repub-
liko/pokrajino anketirancev, s spolom, članstvom v ZK in številom
funkcij anketirancev.
Isto vprašanje o »stopnji obveščenosti o dejavnostih sindikata na
različnih nivojih njegove dejavnosti smo postavili tudi članom ob-
činskih sindikalnih svetov. V tem primeru so bili odgovori razvršče-
ni takole:
Nivo	Obveščenost
dejavnosti
Redna Občasna Redka Sploh ni Ne more
obveščen/a oceniti
1.	Delovna organizacija	65,4	23,4	4,1	1,4 2,9
2.	Občina	57,4	28,8	4,8	1,7 2,7
3.	Pokrajina/republika	14,1	40,8	20,1	8,7 7,5
4.	Federacija	9,7	29,4	26,5	14,9	10,4*
N = 517
* Vrednosti niso korigirane.
Tu, zlasti na nivoju delovnih organizacij in občin opazimo kvalitativno
višjo stopnjo informiranosti v primerjavi z delavci — člani OOZS.
Prav tako je viden premik k redni, oziroma občasni delni informira-
nosti od redke, slabe oziroma nikakršne informiranosti. Ce primerja-
mo informiranost delavcev — članov OOZS z informiranostjo nosilcev
samoupravnih funkcij v TOZD-u in s člani občinskih sindikalnih
vodstev, pridemo do sklepa o obstoju kvalitativne razlike v informira-
nosti tako glede količine kot tudi glede kvalitete (sprejetih) informa-
cij. Kolikor je trditev, da so informacije v zadnji instanci namenjene
delavcem članom OOZS kot bazi odločanja in delovanja nasploh
resnična, potem podatki kažejo, da te informacije do njih bodisi ne
prihajajo, bodisi sploh niso poslane, ali pa da obstajajo neke vrste
71
»informacijski filtri«, ki jih ustavljajo, »prečešejo«, reducirajo in
tako preprečujejo njihovo »uresničevanje«. V tem kontekstu so
signifikantni podatki, ki smo jih dobili na neki drugi ravni raziskave;
56,1 % izprašanih nosilcev funkcij je namreč odgovorilo, da so pogla-
vitni način njihovega komuniciranja z višjimi sindikalnimi forumi
(občina, mesto, pokrajina, republika, federacija) »pismene informa-
cije«. Modaliteta odgovora »sploh ne kontaktiramo« znaša celo 11,6 %,
medtem ko na drugi strani le 8,9 % anketirancev odgovarja, da so to
»ustni odgovori«.
Pomemben delež (19,4 %) tvorijo »posvetovanja in dogovori«, kot
oblika kontaktiranja z višjimi forumi. Rezultati, ki smo jih dobili, ka-
žejo slabo znotraj-sindikalne informiranosti, ki se večinoma oprav-
lja pismeno, »papirnato,« po izrazito formalni in formalizirani poti.
IV.
Pregled načinov, kanalov, po katerih delavci-člani OOZS dobijo infor-
macije o delu višjih organov sindikata »kaže, da gre najpogosteje za
pisno, formalizirano informiranje, izrazito zaprtega karakterja, za
informiranje, ki se mu delavci najpogosteje izogibajo«.
37 % anketirancev (N = 5.325) nam je odgovorilo, da te informacije
dobijo v »pogovoru s tovariši«. Po vrednosti sledi informiranost preko
delegatov (17,5 %), s po ca. 10 % pa so zastopana glasila in radijske
postaje v TOZD-u, kot tudi masovna sredstva informiranja. Le 7 %
anketirancev je odgovorilo, da te informacije dobi od predsednika
IO OOZS, 1,8 % pa, da jih dobi preko »glasila sindikata«. Relativno
velik odstotek (9,7 %) je odgovoril, da se sploh »ne informira o delu
sindikata«, medtem ko se 6,3 % anketirancev informira preko raznega
drugega »pisanega gradiva«5. Ta splošna podoba dobi po republikah/
pokrajinah nekatere od naslednjih posebnosti: delavci člani OOZS
iz Bosne in Hercegovine pogosteje kot vsi ostali anketiranci odgovar-
jajo, da dobijo informacije o delu višjih sindikalnih forumov preko
svojih delegatov, oziroma ob branju pisanih materialov. Kot najbolj
dostopen vir informacij, se pojavlja »pogovor s tovariši« — pri
anketirancih iz Hrvatske, oziroma Srbije (16,8 %, oziroma 16,6 % od
1.969 frekvenc), kot najmanj zastopan pa na Kosovem (7,2 %) in v
Makedoniji (7,4 %). Sindikalna glasila najbolj berejo na Kosovem in
v Sloveniji, kjer so tudi masovni mediji komuniciranja zelo zastopan
kanal pridobivanja tovrstnih informacij.
Kar zadeva spolne razlike med odgovori na to vprašanje, smo po-
novno dobili frapanto pravilo (brezspolno) distribucijo odgovorov.
Najminimalnejše odstopanje smo opazili pri masovnih sredstvih ko-
5 V primerjavi z nekaterimi podatki z začetka sedemdesetih let, se kaže
trend vedno večjega informiranja prek tim. »neformalnih kanalov informi-
ranja«.
Primerjaj V. Jež, Informiranje ni učinkovitost informiranja, Delavska enot-
nost, Ljubljana 1974.
72
municiranja, preko katerih ženske nekoliko manj kot moški prihajajo
do informacij.
Ciani ZK dobijo te informacije najpogosteje prek sredstev masovnega
komuniciranja, medtem ko izrazito manj sodelujejo v »pogovorih s
tovariši« v primerjavi z nečlani, oziroma nekdanjimi člani ZK. Glasilo
sindikata, ki ga, gledano v celoti, izjemno redko navajajo kot vir
informacji, manj berejo nekdanji člani in člani ZK kot nečlani.
Ce gledamo z abstraktnega stališča »informacijske dobe«, bi lahko
dobljeni in shematsko predstavljeni model kanalov informiranja kriti-
zirali kot zastarel. Vendar se zastavlja vprašanje: ali je cilj samo-
upravnega informiranja absolutna depersonalizacija informacij?
V.
Nakazano je bilo, da je normativistična ocena le prva plast nekega
možnega razmišljanja o dobljenih rezultatih. Tu bi lahko še dodali,
da ima celo moralen prizvok. Omenjeni odgovori na vprašanje o »lastni
informiranosti« nudijo podobo relativnega izražanja zadovoljstva z
informiranostjo. Vendar pa, če to relativno zadovoljtsvo primerjamo z
nekaterimi drugimi odgovori o informiranosti ali v zvezi z njo, dobi-
mo naprej disonantno podobo, ki nato razpade v dualizem. Tako ima-
mo na eni strani omenjeno relativno zadovoljnost, na drugi pa, na
primer pri odgovorih na vprašanje o vzrokih za relativno nizko stopnjo
sodelovanja pri sprejemanju pomembnih odločitev, nezadovoljstvo,
ki je izraženo z visokimi kvantitativnimi vrednostmi.
Brez vključevanja drugih prijemov in uvajanja novih analitičnih
oziroma kategorialnih sklepov, je možno iz odgovorov na vprašanje
o vplivu na procese odločanja posredno izpeljati odgovor na dobljeno
dualistično strukturo odgovorov, ki zadevajo informiranje. Vsi odgo-
vori na vprašanje o vplivu, moči in odločanju namreč kažejo, da so
centri moči odločanja zunaj vpliva anketirancev6. In sicer v tolikšni
meri, da je izjemno velik del izprašane populacije (37 % — N = 5.325)
odgovoril, da »tudi če bi sodelovali (pri odločanju) bi bilo vseeno,
saj odločitve zmeraj sprejme nekdo drug«. Kar zadeva pomembnejše
informacije, ki so nujne za odločanje, bi to pomenilo, da so le-te
zadržane na nekem relativno visokem hierarhičnem nivoju odločanja.
Ta dualistični fenomen ne vsebuje le razlike v stopnji informiranosti,
niti ne gre le za tim. »Vakuum v sistemu informiranja«,7 ki bi more-
biti odpiral poti in možnosti za nastanek dezinformacij, obrekovanja
itd. Naše mnenje ki se opira na dobljene rezultate je, da gre predvsem
za to, da »nekateri« razpolagajo z informacijami o tem »KAJ« (spre-
jemanje in / ali zavračanje odločitev), medtem ko »drugi« dobivajo
informacije o tem »KAKO« naj operacionalizirajo tisti, že sprejeti
4 Na splošno to velja za vse anketirance, ko so bili zajeti v to raziskavo.
Razlike med njimi so očitne in na njihov značaj smo opozorili.
7 Primerjaj: Stanko Ilić, »Psihosociološki aspekt informiranja v združenem
delu — Humanizacija delovnega okolja«, Delavska enotnost, Ljubljana 1979,
str. 184 in naprej.
73
»KAJ«. Gre za kvalitativno razliko brez posredovanj. Kolikor je
možno in nujno govoriti o posredovanju, oziroma »posredovati«, to
še zmeraj ne bi smelo »prikrivati« ugotovljene in izhodiščne točke
kvalitativne razlike. Medtem ko gre pri »enih« (visokih hierarhičnih
nivojih odločanja) pa za to, da izbirajo možnosti na nivoju to ali
ono (KAJ), »na nižjih nivojih odločanja,« »izvrševanja sprejetega«
ne gre za to, da odločanja ni, temveč za to, da je zreducirano na
vprašanje KAKO. Zgoraj je določeno KAJ je »treba narediti«, med-
tem ko spodaj »odločajo« o tem, KAKO je to zgoraj določeno »treba
izvršiti«. Ce višji nivoji odločanja razmišljajo o problematiki na nivoju
alternative DA ali NE, oziroma KAJ DA ali NE, potem je alternativa
spodaj ALI TAKO ali DRUGAČE. Vendar bi bilo napačno, če bi rekli
da »spodaj« ne odločajo. Odločajo, vendar o tistem, o čemer je že
odločeno. Zato beležimo velik odstotek odgovorov v tej kategoriji in
zaradi tega dobi proces informiranja na nižjih (izvršilnih) nivojih
najpogosteje groteskne obrise in funkcionira kot ritual, kjer sodelu-
joči odločajo o že odločenem, kjer se počutijo zmanipulirani in kjer
so tudi dejansko zmanipulirani.
Na ta način lahko pojasnimo ne le to, da imajo nižji nivoji informi-
ranja »dovolj informacij«, temveč lahko rečemo, da jih imajo preveč.
»Imeti preveč informacij« pomeni tu predvsem »razpolaganje«
(»bombardiranje«) s tistimi informacijami, ki jim še zmeraj uspeva
samopredstavljanje v obliki absolutne objektivnosti, nujnosti. Gre za
informacije tipa »gibanje števila zaposlenih«, »nakup delovnih sred-
stev«, »zalog«, »stanje osnovnih sredstev«, »stanja te ali one plačane
ali neplačane realizacije«, »gospodarska gibanja«, »spremljanje skup-
ščinskih dejavnosti« itd., itd., v neskončnost8. Te informacije izrazito
perfidno prikrivajo sleherno možno subjektivnost svoje vsebine. Skri-
vajo se za »objektivne« ekonomske, statistične, knjigovodstvene ali
druge matematizirane kazalce nujnosti. Kot da bi cilj samoupravlja-
nja bil, da delavec-samoupravljalec postane sam svoj kapitalist, na-
tančneje lasten upravljalec. Kot da je samoupravljanje upravljanje
samega sebe, kot da ni potreben »odtujeni upravljalec«?! Ce je temu
tako, potem se zares lahko vprašamo: ali je še vedno možen boj,
v smislu samoosvobajanja? Ali se je možno boriti proti sebi? Vendar,
če je delavec-proizvajalee svoj lastni upravljalec. ne smemo pozabiti,
da je UPRAVLJALEC in celo SAMOUPRAVLJALEC. Ta grozeča ne-
varnost, za katero se zdi, da poganja samoinavguracijske korenine, se
na področju informiranja najprej pokaže kot popolna odsotnost sub-
jekta informiranja, kot neskončno nalaganje nekih objektivnih ka-
zalcev, številk in matematičnih odnosov odvisnosti9. Subjekt se pojavi
8	Neskončni seznami takoimenovanih »minimalnih seznamov informacij«, ozi-
roma »minimalnih seznamov informacij za delavce« v zborniku »Samouprav-
no informiranje u udruženom radu«, Radničke novine, Zagreb 1978. str. 81
in naprej.
9	Zaradi tega se nam ne zdi relevantno postavljanje vprašanja »Zakaj« odlo-
čati o nečem, kajti odgovor na to vprašanje je zmeraj apriori znotraj ne-
skončne verige matematiziranih odgovorov. Primerjaj : P. Novosel, »Delegatsko
informiranje«, Center za informacije, Zagreb 1977, str. 46 naprej.
74
šele post festum. Vendar je to subjekt, ki se opira na pred sebe
(samo) postavljeno objektivnost in, ki nastopa s pozicije absolutne
nujnosti: »to moramo storiti, ker . . .«, »to je nujno, ker . . .«, »to bi naj
naredili, ker . . .«. Iz te(samo)objektivirane formule moranja — najstva
— nujnosti že prej odločenega, od koder subjekt sprejemanja odločitve
izginja, se gibanje prelije v etapo odločanja o takšni ali drugačni,
s temi ali drugimi sredstvi in subjekti izpolnjevano/izpolnjeno nuj-
nost. Raziskava kaže, da prevladujejo prav takšne »informacije«. Se-
veda jih je najlažje pošiljati kot pismene informacije, natisniti ali
prebrati v sredstvih masovnega komuniciranja. Vendar so hkrati naj-
manj prebirane in so najmanj prisotne v navedenih načinih pridobi-
vanja pomembnejših informacij. Subjekt, ki je sprejel odločitev in,
ki jih znotraj objektivirane formule moranja-najstva-nujnosti dva-
kratno izginil, tako, da ga ni kot sprejemalca odločitve in tako, da se
samoprezentira v obliki objektivnih papirnatih trditev, za seboj pušča
praznino, ki jo zapolnjuje proces informiranja — odločanja na nižjem
nivoju. Ta proces na nižjih nivojih informiranja — odločaj na iznajde
subjekte, ki postanejo Subjekti. To so subjekti v prvotnem pomenu te
besede, torej, SUB-JECTUM-i, nosilci, izvrševalci nečesa, kar je že
prej odločeno, sprejeto.
Skoraj je odveč omeniti, da v tako strukturirani »informacijski situ-
aciji« ni razsvetljenskega subjekta, ki bi, kot tisti, za katerega se
predpostavlja, da ve, na podlagi podanih informacij odločal — izbral
to ali ono dejavno možnost.
Možen kategorijalni aparat »informacij za delovanje«10 je v takšnem
kontekstu dvojno pervertiran. Najprej je priznan, toda kot kastriran
za svoj subjekt, nato pa je, glede na to, da je bil izpraznjen, napolnjena
z zunanjim izvrševalcem, ki se (samo) predpostavlja kot njen nosilec,
sub-jectum.
VI.
Potrebno je poudariti še eno posebnost, ki jo je dala raziskava. Poleg
trditve o relativno »zadostni« in »zadovoljujoči« informiranosti, ki
smo jo doslej obravnavali na dveh različnih nivojih, je treba vklju-
čiti še tretji. To je problematika, ki bi jo lahko imenovali »pojav raz-
svetljenskega subjekta«, opazili pa smo jo na nivoju odnosa informa-
tivno-formativno. Če govorimo abstraktno, če o informativnem go-
vorimo kot o nekakšnem in-putu v/na formativno (= formirano in/ali
oblikovajočo se strukturo individua), potem opazimo izrazito po-
membno trditev, da se anketiranci sploh nimajo za »nešolane, oziroma
nesposobne« npr. kar zadeva odločanje itd.11. Formativna struktura
10	Primerjaj eno izmed najnovejših pri Klausu Krippendorffu v: »Information
as a Meta — Economic Quantity« in v »Some Marxian Prepositions on the
Path Towards on Information Society«; referati predstavljeni leta 1984 na
mednarodnem posvetovanju Komunikacijskega združenja v San Franciscu.
11	Samo 6,7 % anketirancev (N = 5.325) se ima za »nešolane, nesposobne za
odločanje«. Ce upoštevamo, da je raziskava obravnavala sociološko kategorijo
tradicionalnega delavskega razreda, potem je to izrazito signifikanten podatek.
75
anketiranca se torej postavlja v nek čisto določen položaj subjekta —
JAZ VEM, zavrže trditev, da NE VE, da ni šolan ali da ni sposoben.
Opazimo bistveno poudarjanje bezanja od »informacij«, ki bi z medi-
jumom odločanja o načinovnosti izvrševanja odločitev hotela zame-
njati vsebinsko odločanje o tem KAJ in o tem DA ali NE. Drugače
je le težko razumeti podatke o izrazito majhnem odstotku anketiran-
cev, ki prebirajo sindikalna glasila ali, ki se informirajo s pomočjo
pisnih materialov. Lahko trdimo, da formalizirano bombandiranje »z
objektivnimi informacijami« poraja bumerang delovanje in da se
vzpostavlja, oziroma razvija subkultura ustnih informacij, kot nado-
mestilo za praznino, ki jo za seboj puščajo informacije tipa »moramo,
ker . ..«, »naj bi, ker . ..«.
Kakor da gre za »informiranje« proti volji tistih, ki jih »informirajo«,
kakor da se vzpostavlja paradoksalna situacija v kateri anketiranci
ne želijo informacij, ki so jim servirane, kakor da jih niso pripravljeni
prevzeti v končni obliki, temveč iz zanesljivejših virov iščejo vsaj
minimum nečesa drugega in drugačnega. S trditvijo o manipuliranju
z informacijami, z odločanjem itd. se popolnoma določeno vzpostavlja
vedenje, da anketiranci nase ne prevzemajo abstraktne »odgovornosti
vseh«, da zavzemajo neko (samo) distanciraj oče sa stališča, dejansko
in perspektivno zelo očitno kritično pozicijo.
Vendar, kritično pozicijo, ki ne vidi ritualnih lastonsti procesa infor-
miranja in odločanja o že odločenem. Znotraj danega načina percipi-
ranja, ki je globoko potisnjeno v idealizirano shematiko absolutne,
oziroma totalne informiranosti, prozornih, kristalnih odnosov, tega
niti ne moremo pričakovati. Toliko časa, dokler je ideal »ki mu te-
žimo« absolutna informiranost, grobo povedano to, da »vsi vejo vse«,
toliko časa ni možno dojeti transcendirajočega elementa te topike,
elementa, ki jo vzpostavlja in katerega bi se dalo izraziti s pomočjo
znanega približevanja idealu na obzorju: pozabljamo, namreč, da je
sleherno približevanje idealu na obzorju njegovo hkratno oddalje-
vanje.
Zaključimo lahko, da naša izhodiščna hipoteza o uresničevanju pravice
do informiranosti delovnega človeka, državljana in člana ZSJ ni po-
trjena. Če govorimo konvencionalno in splošno se nam vsiljujejo
zaključki o izrazito »odtujenih« procesih na področju informiranja.
Vendar pa, niti približno ne gre za neke »ostanke iz preteklosti«,
»zastarela pojmovanja« in podobno. Gre za popolnoma nove, origi-
nalne in doslej ne ravno znane odtujevalne »strukture obnašanja«,
ki ne le da postavljajo pod vprašaj udejanjene modele informiranja,
temveč se z vso silovitostjo vsiljujejo osnovnim idealitetam informa-
cijske vizije. Pod vprašaj se postavlja ravno samo-odnos nekega da-
nega doindustrijskega, oziroma industrijskega načina proizvodnje s
pripadajočim mu informacijskim podnačinom. Na sebi se razume, da
na dani senzibilnosti, zavesti in samorazumevanju ni bilo niti zdaleč
možno testiranje nekega neindustrijskega jutri. Seveda lahko šele to
substancialno postavi pod vprašaj tisto, o čemer smo tu poskušali le
akcidentalno govoriti.
76
Boris Kononenko
Sociologija tehnologije
kot antiznanost
Tehnolog izdeluje orožje, filozof misli smrt. V čem je »razlika«?
Boris Kononenko
I. Sociologija tehnologije
A
Sociologija kot veda o družbi se ukvarja z vsemi, oziroma točneje
rečeno skoraj z vsemi področji človekovega delovanja. S svojim raz-
iskovanjem pokriva vsa področja, ki se ji zde pomembna. Zanimivo
pa je, da je področje tehnologije, ki je od vseh človeških početij naj-
bolj relevantno za družbeni razvoj in politično vsebino, popolnoma
nepokrito in še bolj neznano. Sociologija sistematsko raziskuje pod-
ročja kot so kultura, umetnost, religija, celo šport je pod znanstveno
kritično lečo. Samo tehnologija, ta prva človekova stvaritev pa ni
deležna znanstvene pozornosti, ki ji brez dvoma pripada. Sociologi,
kot da bi se zgledovali po antični miselnosti, nekako prezirajo »fizič-
no« ustvarjalnost kot nekaj, kar znanstveno ni potrebno razložiti,
češ da ta pojav govori sam zase. Pa ni tako. Kakšna je zveza med
francosko buržoazno revolucijo in parnim strojem? To nam parni
stroj vsekakor sam po sebi ne more odgovoriti. Kakšna je zveza med
jedrsko fiziko in nacizmom? Zakaj računalnik služi le močnim in
hierarhično višje lociranim? Kakšna je relacija med informatiko in
kibernetiko na eni strani in vsebino izraza »reaganomika« na drugi?
Odgovor vsekakor ne leži v stroju samem, temveč v relaciji med
človekom in strojem, med tehnologijo in družbo, v relaciji med smot-
rom družbenega stremljenja in konstruktorjevega namena. Da bi se
pa to ugotovilo, vsekakor ne zadostujejo le statistične raziskave vzpo-
77
na neke branže ter tržne učinkovitosti in ekoloških posledic. Tu je
potrebno storiti mnogo več.
B
Od človekove ustvarjalnosti in njenih začetkov obstaja delitev na
fizično in umsko delo. Posledice te delitve se usodno poznajo še
danes. Tudi v znanosti. V tej mogoče še bolj kot v drugih sferah.
Analogno tej delitvi se znanost deli na dve osnovni veji, na prirodo-
slovno in tehnološko znanost na eni strani ter na družboslovno na
drugi. Vsaka znanost se tako razvija več ali manj v mejah lastnega
plota in sociologija ni nobena izjema. Zanimivo pa je, da sociologija
v naši družbi še vedno vztraja znotraj svojega družboslovnega plota.
Zanimivo je, da v družbi, ki se zavzema za preseganje delitve na
umsko in fizično delo (in preseganje vsega kar iz te delitve izhaja),
še vedno ne prihaja do radikalnih sprememb v sami znanosti. Vpra-
šanje je, kdaj se bo znanost dokončno zavedla, da obstoji le ena sama
kompleksna znanost in da sta družboslovje in prirodoslovje le dva
pola iste znanosti. Prej ali slej bo treba razumeti, da noben družbeni
problem ni le družboslovni in da bi se ga dalo rešiti le v sferi tako-
imenovane družbene nadgradnje, ne da bi spremenili tehnološki te-
melj, in obratno, da noben tehnični problem ni le tehnološki problem
(v ožjem pomenu te besede), temveč da je istočasno še kako družben
in družbeno relevanten. Zato zagovorniki sociologije tehnologije za-
vzemamo stališče, da družbene rešitve ne morejo iskati le družbo-
slovci, temveč tudi prirodoslovci, in obratno, da tehnološke probleme
ne smejo reševati le prirodoslovci sami, temveč v sodelovanju z
družboslovci. Družboslovje in naravoslovje lahko s skupnimi močmi
ustvarita univerzalno kompleksno znanost, ki bo sposobna celovito
razreševati probleme človeštva.
C
Sociologija tehnologije je tako ne le interdisciplinarna znanost, tem-
več heterodisciplinarna znanost. To je kompleksna celota prirodo-
slovnih in družboslovnih znanosti, ki v procesu razreševanja istega
problema iščejo skupne točke, oziroma znanstveno-spoznavna in me-
todološka stičišča. Temeljna pristopa sta vsekakor filozofija kot temelj
družbenih ved in matematika kot temelj prirodoslovnih ved. Skupna
pot raziskav pa nima le smotra reševanja istih problemov, temveč
tudi in predvsem zbliževanje in izenačevanje znanosti ter kreiranja
procesa nastajanja enotne kompleksne znanosti vedenja in spremi-
njanja. Tako postane vsem dobro znana Marxova enajsta teza o
Feuerbachu znanstveno interesantna in materialna šele v »Sociologiji
tehnologije«. Ta teza, ki pravi, da so filozofi do sedaj svet le raz-
lagali, da pa bi ga morali spremeniti, je uresničljiva le skozi socio-
logijo tehnologije. Filozofi lahko svet spremene (oziroma lahko sode-
lujejo pri spreminjanju sveta) s svojo znanostjo le, če jo odpravijo.
Filozofijo pa je moč odpraviti le z njenim upredmetenjem. Filozofijo
je potrebno upredmetiti v materijo izven človeka, to je v materijo,
ki kreira, se pravi v tehnologijo. Šele ko bodo načela filozofije kot
78
so etika, estetika, humanost itd. Upredmetena v tehnologiji, šele
takrat bo možno s temi načeli svet spremeniti dejansko in ne le
de iure. Sama tehnologija mora postati etična, moralna, estetska,
ekološka in humana. Vsekakor se takoj pojavi vprašanje, kako upred-
metiti filozofijo v tehnologijo, katere znanstveni temelj je matema-
tika. Odgovor se skriva v samem vprašanju in se glasi: Matematika.
Oziroma točneje, v združitvi filozofije in matematike. Ce se izrazim
še točneje, lahko rečem, da je treba filozofijo matematizirati, mate-
matiko pa filozofirati. In če se naslonim na Saint-Simona, ki pravi,
da je bila filozofija osemnajstega stoletja revolucionarna, da bi bila
filozofija devetnajstega organizacijska, potem lahko rečem, da mora
biti filozofija dvajsetega stoletja matematična, da bi lahko filozofija
enaindvajsetega stoletja bila kibernetsko-tehnološka.
II.	Antiznanost
Tehnologija je odgovor. Toda kaj je bilo vprašanje?
Günter Nenning
Sociologija tehnologije ni znanost, temveč antiznanost. Zakaj? Iz
preprostega razloga: znanost vedno daje odgovor, sociologija tehno-
logije pa odpira vprašanje. Znanost s svojimi odgovori v glavnem
zadosti vprašanjem in daje pravilne odgovore. Toda kdo garantira,
da daje odgovore na pravilna vprašanja? Ali je odgovor, ki ga daje
današnja agresivna, eksploatacijska in represivna tehnologija odgo-
vor na pravilno vpraašnje? Ali je to odgovor na etično in estetsko
zastavljeno vprašanje. Učenje ni spoznavanje resnice, temveč spo-
znavanje zmot. Analogno temu, je spoznavanje antiznanosti postavlja-
nje pravilnih vprašanj, saj ko postavimo pravilno vprašanje, napa-
čen odgovor ni več možen. Sociologija tehnologije se drži načela: ko
um spozna, da ne ve, takrat ve. Dodajmo primer pravilnega in ne-
pravilnega vprašanja:
Nepravilno vprašanje: Ali Bog je?
To vprašanje ne dovoljuje pravilnega odgovora ne teologu ne antro-
pologu.
Pravilno vprašanje: Kaj je bog?
Iskanje odgovora na tako zastavljeno vprašanje nas nikakor ne more
zapeljati ne v slepo ulico, ne do napačnega znanstvenega sklepa.
Nobeno dilemo, noben problem ni mogoče razrešiti, če le-ta ni razum-
ljen v svoji osnovi, v svoji biti oziroma substanci. Zato bo znanost
lahko dajala pravilne odgovore le, če ji nekdo postavi pravilne dileme.
To je skrb sociologije tehnologije kot antiznanosti.
III.	Kdo?
Seveda se pojavi tudi vprašanje, kdo se bo ukvarjal s sociologijo
znanosti. Na generacijo sedanjih znanstvenikov in univerzitetnih pro-
fesorjev, tako naravoslovcev kot družboslovcev ne gre računati, saj
79
so vsi zakopani, vsak znotraj svojega plota in se glede na svojo
miselnost obnašajo zelo vrtičkarsko in zaradi drevesa ne vidijo gozda
(znanosti) in predvsem uporabnika tega gozda (človeka). Zato se je
s sociologijo začela ukvarjati skupina študentov na ljubljanski uni-
verzi. Ta skupina skuša s svojim študijem in delovanjem začrtati
osnovne smernice in postaviti osnutke temeljev razvoja sociologije
tehnologije in upa, da bo pri svojih profesorjih, katerih znanstveni
domet namerava preseči, naletela na odobravanje in vsestransko po-
moč.
80
Lucij an Vtiga
O krizi popisovanja intervala
»Strukture niso nesprejemljive ne po številu ne po lastnostih: povsem
je mogoče, da bo nadaljnji razvoj matematike povečal število funda-
mentalnih struktur odkrivši táko plodnost uvedbe novih aksiomov. Po-
men takih odkritij lahko presodimo s primerjanjem tistega kar so
ponudile že znane strukture. Z druge strani te slednje niso nekaj do-
končnega, ne moremo pričakovati, da je njihova življenjska moč že
izčrpana.
Z uvedbo takšnih nujnih popravkov, lahko bolje razumemo notranje
življenje matematike, razumeti tisto, kar jo dela enovito in razno-
vrstno, razumeti to veliko mesto katerega predmestja se na pogled
kaotično razprostirajo po okolici, medtem ko se središče periodično
predeluje sledeč vsakokrat vse jasnejšemu načrtu in težeč čedalje
bolj veličastni ureditvi, rušijo se stare četrti s svojim labirintom učil-
nic, da bi zgradili vse bolj ravne, široke in udobne ulice.-« (Bourbaki)
»Velja pripomniti, da je jezik v mnogočem zgodovinsko naključje . . .
Jeziki, kot so grščina ali sanskrt, so zgodovinsko dejstvo in ne logična
nujnost; razumno je predpostaviti, da sta prav tako logika in matema-
tika zgodovinski in naključni obliki izražanja. Ni izključno, da bi se
te lahko znatno spremenile, tj. nastopili v za nas neobičajnih oblikah.
V bistvu narava centralnega živčnega sistema in njihovih podsiste-
mov povsem jasno priča o takem stanju stvari.. .
Mogoče je, da, govoreč o matematiki, govorimo o nekem sekundarnem
jeziku nadgradnje nad primarnim jezikom, ki ga v resnici uporablja
naš živčni sistem. Zato zunanji izgled naše matematike ni absolutno
81
pomemben pri ocenjevanju značaja logičnega in matematičnega je-
zika centralnega živčnega sistema.« (von Neumann)
Za popisovanje teorije polja se uporablja tudi pojem intervala1, kar
naj bi izhajalo iz potrebe po opredelitvi dogodka, ta naj bi bil določen
s krajem, kjer naj bi se dogodil in s časom, ko se je zgodil. Na ta način
so potrebne za opredelitev dogodka pri materialnem delcu tri koordi-
nate tega delca in čas dogodka.
Pogosto je potrebno, zaradi preglednosti, uporabljati fiktiven štiridi-
menzionalni prostor iz treh prostorskih in ene časovne koordinate —
v takem prostoru je dogodek predstavljen s točko. Te točke se imenu-
jejo »svetovne točke«. Vsakemu delcu ustreza v tem fiktivnem štiri-
dimenzionalnem prostoru neka črta (»svetovna črta«). Točke te črte
določajo v vsakem trenutku koordinate delca.
Za formalizacijo je bil izpeljan matematični postopek iz invariantno-
sti svetlobne histrosti. Opazujemo dva sistema reference K in K', ki
se gibi jeta s konstantno hitrostjo eden na drugega. Koordinatne osi
pa vzemimo tako, da se osi x in x' ujemata, osi y in z', pa naj bosta
vzporedni y' in z'. Ustrezna časa v obeh sistemih pa označimo s t in t'.
Naj bo pravi dogodek v tem, da se v trenutku ti iz točke s koordina-
tami xi, yi, zi v sistemu K odda signal, ki se giblje s hitrostjo svet-
lobe c; ta signal opazujemo iz sistema K. Drugi dogodek naj bo v
tem, da signal doseže točko X2, уг, Z2 v trenutku t2. Signal je medtem
prepotoval razdaljo c (t2 — ti); kar je z druge strani enako [(X2 — xi)2
+ (У2 — yi)2 + (z2 — zi)2]1/2.
Ali če to povežemo:
(X2 — Xl)2 + (y2 — yi)2 + (Z2 — zi)2 — c2 (t2 — ti)2 = 0	(1)
(Analogno bi dobili formulo za primer, če bi opazovali signal iz
sistema K', kar nas v tem trenutku ne zanima.)
Na tej točki razmišljanja pa napravijo fiziki zanimivo rošado!
(Gl. npr. (1)) Napišejo:
[(X2 — Xl)2 + (y2 — yi)2 + (Z2 — Zl)2 — C2 (t2 — ti)2] V2 = S12	(2)
pri čemer naj bi S12 imenovali interval med dvema dogodkoma.
Vendar pa je pri pozorne j šem pregledu očitno, da je enačba (1) enaka
nič, medtem ko je ista enačba napisana v obliki (2) enaka S12 ali
intervalu.
Iz tega izvedejo naslednji sklep:
»Iz principa invariantnosti svetlobne hitrosti sledi, da če je interval
med dogodkoma enak nič v enem referenčnem sistemu, potem je enak
nič tudi v drugem referenčnem sistemu.«
To je lahko res, če govorimo o dveh referenčnih sistemih. Toda nas
zanima, kako je mogoče trditi, da sta enačbi (1) in (2) kompatibilni —
saj ni mogoče trditi, da je S12 = 0, ker bi to pomenilo, da je interval
vselej enak nič, torej da intervala ni, istočasno pa naprej graditi
teorijo polja prav na tem intervalu ...
82
Fiziki nato nadaljujejo takole:
Ce sta dogodka neskončno blizu eden drugemu, potem je interval
med njima:
ds2 = c2 dt2 — dx2 — dy2 — dz2	(3)
Kar pa je svojevrsten »teoretični« preskok, ki naj omogoči sploh iz-
delavo celotne teorije. Dva dogodka, ki sta si neskončno blizu še
nista isti dogodek, interval še ni nič, med njima — »neskončno blizu«
in »nič«, je bistvena kakovostna razlika, ki jo potem rešujejo na
najrazličnejše načine. Se preden nadaljujemo z našim razmišljanjem,
tudi navedimo primer kako.
Ker naj bi bil interval v katerem koli referenčnem sistemu enak nič,
če je v enem referenčnem sistemu enak nič, torej če je ds = 0 je tudi
ds' = 0; ds in ds' naj bi bile neskončno majhne veličine istega reda,
zato naj bi bilo mogoče zapisati, da sta ti dve veličini (celo da morata
biti) med seboj proporcionalni
ds' = a ds	(4)
pri čemer je lahko koeficient a odvisen le od absolutne vrednosti rela-
tivne hitrosti obeh inercialnih sistemov. Ne more biti odvisen od
koordinat in časa, ker bi potem različne točke prostora in trenutki časa
imeli različne vrednosti, kar je v nasprotju s homogenostjo prostora in
časa (?!). Prav tako ne more biti odvisen od smeri relativne hitrosti,
ker bi to nasprotovalo izotropnosti prostora (?!). In spet fiziki sklepajo:
»Z isto pravico kot pišemo ds = a ds', lahko napišemo ds' = a ds,
ker so hitrosti gibanja prvega sistema v odnosu na drugega, in obrat-
no, med seboj enake.
Če zastavimo ds = a ds' in ds' = a ds dobimo, da je a2 = 1 torej
a = ± 1. Da bi izbrali eno od teh vrednosti je treba poudariti, da
je a lahko le stalno + 1 ali — 1. Saj če bi bil a za ene hitrosti + 1
za druge hitrosti — 1, potem bi morale obstajati tudi vrednosti med
+ 1 in — 1, kar naj bi bilo nemogoče (?). No, in če je tako (?, torej
tudi sami dvomijo), potem mora biti a stalno + 1, ker je special-
ni primer transformacije ds' = a ds identičnost ds' = ds, kjer je
a = + 1. Iz ds' = ds neposredno izhaja, da je tudi za končne inter-
vale s' = s.« (Opombe v oklepajih L. V.)
Iz tega izvedejo sklep, ki naj bi bil izredno pomemben: Interval med
dogodkoma je enak v vseh inercialnih referenčnih sistemih, tj. interval
je invarianta v odnosu na transformacijo iz enega inercialnega sistema
v katerikoli drugi inercionalni referenčni sistem. Ta invariantnost
je matematični izraz konstantnosti svetlobe hitrosti. Vidimo, na ko-
liko predpostavk sloni.
1. Kaj popisuje enačba (1)?
Za hip vzemimo, da je celotno izvajanje popolnoma v redu in ni
nikakršnega logičnega nasilja. Oglejmo si le uporabljeni matematični
aparat. Zaradi enostavnosti lahko zapišemo enačbo (1) tudi
83
Лх2 + Лу2 + Az2 — с2 At2 = 0	(5)
Znak + je v matematiki uporabljen za seštevanje, toda to je ukaz, ki
ni vselej izvršljiv, oziroma je pogojno izvršljiv; (hruške + jabolka =
= sadje, izvršljivost seštevanja dveh različnih plodov je mogoča pod
pogojem, da uvedemo pojem, ki naj bi bil skupen, to je da je vse
to sadje.) V našem primeru je treba ali privzeti, da so vse štiri ko-
ordinate istovrstne, ali pa da smo z uvedbo pojma »0« (nič), dali
neobhodno možnost seštevanja raznovrstnega.
Fiziki se pri tem zavarujejo, da s tem popisujejo fiktivni prostor,
toda dejansko je celotna teorija polja zgrajena na tem pristopu.
Četudi bi pristopili le k trodimenzionalnemu prostoru ločeno, ostaja
vprašanje homogenosti in izotropnosti odprto. Že uvedba Lorenzovega
skrčka, ki ga vključuje tudi Einsteinova teorija relativnosti, le v
smeri gibanja telesa, kaže da so nekatere smeri favorizirane, pa če-
prav le začasno, tj. v obdobju gibanja v določeni smeri.
Ko »seštevamo« raznovrstne veličine moramo zaradi interpretacije
rezultata uvesti novo sintetično veličino; v našem primeru naletimo
na velike težave, če izključimo homogenost in izotropnost, kajti re-
zultat je »0« (nič) — gl. enačbo (1). Ker smo rekli, da je potrebno uvesti
za rezultat novo veličino, bi bila pri nehomogenem in neizotropnem
»seštevanju« komponent v rezultirajoči ničli neka vsebina, ničla bi
imela lastnosti veličine, kar je seveda v nasprotju z ustaljenim mne-
njem, da je nič brez vsebine in kot tak absolutúm (s čimer se ne bi
strinjala dialektika.)
Izhajajoč iz enačbe (1) je očitno, da jo lahko razdelimo vsaj na dva
neistorodna dela, tudi če upoštevamo teorijo relativnosti — tj. ekvi-
valenco prostora in časa — oziroma prav zato, če jo upoštevamo.
Favorizirana smer v prostoru je tista, ki je trenutno v smeri gibanja,
z njo se dogaja nekaj posebnega. Ker pa je ta smer poljubno izbrana
pomeni da ni prevladujoče orientacije v prostoru ampak je ta lahko
določena s smerjo gibanja. Ta smer pa dopušča, da se dogaja na njej
nekaj, kar ni mogoče v drugih smereh. V bistvu gre za začasno ne-
homogenost in neizotropnost. Ce sedaj »seštejemo« med seboj take
komponente je očitno, da »seštevamo« neistorodne veličine — recimo,
vsaj začasno .. . Rezultat, ki ga dobimo, enačba (1), je nič — toda kaj
je ta nič? Tudi če odštejemo jabolka od hrušk v enakih količinah,
dobimo količinski rezultat nič, toda imamo vseeno še določeno koli-
čino sadja — v tem je svojevrsten paradoks, če seštejemo dve razno-
vrstni veličini, dobimo kot rezultat novo veličino v določeni količini,
medtem ko pri odštevanju to ne velja:
x + y = z	ax + by = (a + b) z
Z Z 9	ali nPr-	Z KZ /	<6)
x — y = ?	ax — by ^ (a — b) z
z z	z z
Očitno so matematični operacijski znaki veljavni le v omejenem smislu
tudi v fiziki.
84
To da pridemo na ta način do ugotovitve, da ima tudi ničla svojo
vsebino, da skratka ni »0« — nič, je morda še kar sprejemljivo, saj
si človek težko predstavlja absolutni nič, v mnogih primerih se zato
zateka k religiji, ki na mesto niča postavi boga. Materialistično poj-
movanje narave izhaja iz drugačnih izhodišč, da je nekaj stvarnega
v stalnem spreminjanju ipd.
2. Relativnost operacijskih matematičnih znakov
Matematični operacijski znak se običajno razume kot ukaz, ki ga je
treba izvršiti absolutno in natančno. Vendar je to lahko omejeno le
na določena idealizirana stanja, ko se gibljemo v območju stvarnega
sveta je to nemogoče. V takih primerih so te operacije le bolj ali
manj natančno izvedene.
Če napišemo:
1ST) 6 tS2) 8 [rj	(7)
ugotovitev	nastavitev	. . ugotovitev
^ —> stanja 1	6 operacije	rezultata
in
—> stanja 2	9 izvršitev
operacije
potem je zaporedje del naslednje:
ugotovitev stanja ena (1) in dva (2), nastavitev operacije in njena
izvršitev, ugotovitev rezultata.
Na tej poti je več možnosti napak:
—	ugotovitev stanja 1
—	ugotovitev stanja 2
—	nastavitev operacije
—	izvršitev operacije
—	ugotovitev rezultata.
Vse te možnosti napak so v tehniki obče priznane in so v zvezi s
čedalje popolnejšo tehniko merjenj pa tudi njeno teoretično osnovo,
saj je tudi izvrševanje operacije v neposredni ali posredni zvezi z
ugotavljanjem rezultata. Operacija brez vseh teh možnosti napak je
zgolj naključna in včasih celo zunaj naših spoznavnih sposobnosti
(Heisenbergovo načelo nedoločnosti).
Na začetku, ko ugotavljamo stanje 1 in 2, je treba določiti ne le
količinska temveč tudi kakovostna razmerja, ki predstavljajo prav
tak problem kot prva. To je na prvi pogled nekam pikolovsko, toda
zlasti v mikrokozmosu, in zgleda da tudi v makrokozmosu, ima to
svojo globoko utemeljitev. Že omenjeno Heisenbergovo načelo ima
svojo makrokozmično vzporednico, ki se nakazuje tudi v teoriji veli-
kega poka vsaj v prvih trenutkih. Tudi sicer je treba razumeti pod
dialektičnim pojmovanjem prehajanja kvantitete v kvaliteto zlasti
algebraične matematične operacije, ki s svojimi ukazi ne morejo za-
85
htevati absolutnosti, temveč le neko vsebinsko skladno postopnost.
To bi približno ponazorili s sistemskim operatorjem, ki naj nadomesti
operacijski znak.
Enačbo (7) bi pravilneje napisali takole:
Is li
—> 8-> ^rj ali zaradi tipografskih in racionalizacijskih razlo-
gov kar:
у-н> y o e
ali pa še bolje (sjJ 6 9 (rj.
In enačbo (1) lahko s tem napišemo na naslednji način:
[(xa — xi)2J ((ya — yi)2j Kz2 - zi)2j Lc2 (t2-t i)2J 0 9 LOJ	(8)
Sedaj očitno ni več rezultat »0« (nič), temveč ugotovitev rezultata
z »vsebino nič«, kar pomeni, da se razlikuje od običajnega pojmova-
nja ničle, ki naj bi predstavljala nekaj praznega, izčrpanega, brez-
vsebinskega.
To se bo potrdilo tudi v primeru, ko obravnavamo neskončno majhne
veličine.
3. Neskončno majhno
Kot smo že zapisali, je v fiziki uporabljena tudi oblika za interval, če
sta dogodka »neskončno blizu« eden drugemu:
ds2 = c2 dt2 — dx2 — dy2 — dz2
Izraz »neskončno blizu« je zelo sumljiv oziroma strogo vzeto sploh
nesprejemljiv. V očitnem nasprotju je s kvantno teorijo in z vsem
doslej znanim v fiziki. (Morda pa je to nekakšna napoved prihodno-
sti?) Toda za fiziko polja, ki je grajena na tej predpostavki, ne more
biti prav lahko dokazovati, izpeljevati in pojasnjevati naravo; zato
je tudi potrebno uvesti celo vrsto omejitev, ki naj omogočijo da zgrad-
ba take fizike sploh stoji pokonci. »Neskončno majhno« je še vedno
nekaj, ni nič. Ali se niču lahko poljubno približa? Kakšne so razmere
v okolici niča? Prav gotovo ne takšne kot so v makrokozmosu pa tudi
ne v doslej znanem mikrokozmosu.
Popolnoma neverjetno je, da bi bilo mogoče popisovati svet »neskon-
čno majhnega« z zgornjo enačbo (3). To izvira tudi iz naše nezmož-
nosti ugotavljanja stanja — neskončno majhnega stanja pa tudi izvr-
ševanja operacije v neskončno majhnem svetu ne moremo kontro-
lirati, niti ugotoviti točno končnega rezultata. Vse to pa je bistveno,
če hočemo popisovati z matematičnimi operacijami fizikalno real-
nost. Neskončno majhno je v takem primeru toliko podvrženo našemu
vplivu, če bi hoteli kakorkoli dognati dejansko stanje, da bi s tem
bistveno vplivali na rezultat.
86
Ker pa hočemo z našim fizikalno-matematičnim jezikom popisovati
svet, in če naj bo ta popis odraz resničnosti, moramo imeti možnost
tudi preverjanja ustreznosti naših konstrukcij. Ugotovitev stanj nad
katerimi nato izvršimo operacijo je nujna — tako po količinah kakor
po kvalitetah moramo vstaviti dejanske podatke — sicer ne more biti
govora o »točnem rezultatu«, katerega moramo prav tako ugotoviti.
Će tega ne zmoremo napraviti, bi bilo isto, kot vstaviti »hišne šte-
vilke« v formule, katerih rezultat je »vse kar si želimo«.
Poleg tega pa skriva vprašanje »neskončno majhnega« še eno nevar-
nost, ki bi jo lahko imenovali dialektična nestabilnost prehoda kvan-
titete v kvaliteto. S tem v zvezi pa so: negotovost o enem ali drugem
stanju, ki je potrebna, dopustna, možna »kvantna oddaljenost« med
njima itd.
Spričo vsega povedanega, in še marsičesa, se zdi dokaj verjetno, da
je v točki 2 opisani pristop bolj ustrezen za popisovanje ultra-mikro
kozmosa. Dejansko ničle ni, obstoja le »nekaj okoli ničle«, kot »ma-
dež,« ki pa ni stalen in nima tudi pravilne oblike temveč polje odvis-
nosti od najrazličnejših faktorjev, ki sovplivajo in so kvantitetne ter
kvalitetne narave.
4. Relativnost intervala
Landau in Lifšic opisujeta v svoji teoriji polja (1) na str. 444:
»Proučimo razširjanje svetlobnih žarkov v izotropnem prostoru. Pri
tem se predvsem izkaže, da je vzdolž svetovne linije razširjanja
svetlobnega signala interval ds = 0.«
V začetku našega zapisa smo omenili, da ta dva avtorja definirata
interval potem, ko postavita osnovno enačbo (1), takoj nato pa pre-
ideta na enačbo (2). Opozorili smo že na ohlapnost takega ravnanja.
Poglejmo še enkrat:
Ker je zgornja enačba nastala iz predpostavke, da je signal potoval
med točkama s svetlobno hitrostjo ter, da je mogoče to isto pot iz-
računati iz koordinatnih komponent — če eno od drugega odštejemo
dobimo nič; vendar kot smo videli iz zgornjega citata je interval nič
v izotropnem prostoru v smeri razširjanja svetlobe po svetovni liniji.
Torej ni mogoče reči, da obstoja — kot trdita Landau in Lifšic v
poglavju o intervalih — interval med katerimakoli dogodkoma. Razen,
če ne uvedemo omejitev kot so izotropnost ipd.
Ce pa tudi že pristanemo na to predpostavko, da je interval tudi lahko
nič ali obstaja zveza med »nič in nekaj« ali pa nastopi skokovit
prehod? V vsakem primeru se je treba vprašati, kaj je s kvantizacijo
v tem območju!
87
Očitno je, da si ne moremo kaj prida pomagati s temi orodji kadar
je govora o »neskočno« majhnih razmerjih, ker pa istočasno fiziki
govore o tem pri uvajanju infinitezimalnih veličin v enačbi (3), nam
ne preostane drugega kakor da terjamo natančnejše opredelitve, od-
govore ali vsaj etimologijo posameznih fizikalnih pojmov, ki ne-
dvomno niso adekvatni matematičnim, vsaj ne od matematike kot jo
poznamo danes.
Morda bi lahko rekli, da je z intervalom tako kakor pri merjenju
veličin antropologiziranega sveta; ko je treba natančno opredeliti npr.
pri dolžinskih meritvah: pri kateri temperaturi in tlaku in s kakšnimi
instrumenti je bilo kaj izmerjeno, so prav tako zlasti v ultra-mikro
kozmosu razmere, ki zahtevajo njihovo opredelitev ob merjenju. Ali
te razmere sploh lahko opredelimo? Pri tem, ko še ne vemo niti za-
gotovo kakšna je fizikalna realnost okoli te »ničle«.
Znašli smo se v vlogi ribiča, ki naj iz trzajev vrvice ugotovi, kaj ima
na trnku — ribo ali zavržen škorenj. S tem ne moremo odpraviti
pomislekov, če rečemo: izkušen ribič že ve kaj se je ujelo. Kje naj
si ribič v ultra-mikro kozmosu nabere izkušenj, če pa ni še nikoli
lovil v teh globinah?
Ker je potrebno za to izdelati in izpiliti novo ugotavljanje stanja,
skratka, rabimo novo tehnologijo merjenja, pot je nakazana. Zgodo-
vina merjenj nam pripoveduje, da se je začela s primerjavami mehan-
skih, makrofizikalnih veličin, danes uporabljamo za to svetlobna in
druga valovanja, kam lahko še napredujemo — v svet močne in
šibke sile, gravitacije prav gotovo. In nato postopoma naprej. Isto-
časno pa bo treba zgraditi tudi jezik, ki bo tem fizikalnim razmeram
ustrezal.
5. Kakšen jezik bi morda to bil?
Kemija si je zgradila (si gradi) svoj specifičen jezik, ki prav tako
govori o dogajanjih z/v materiji(o). Tu si ni moč pomagati z mate-
matičnim jezikom, dasi je seveda aritmetika in algebra tudi tu vsak-
danji gost. Na nekem stičišču pa se srečata fizika in kemija. Kemij-
ska formula pove kvalitativno in kvantitativno sestavo spojine, v
strukturni obliki pa tudi popiše lego, orientacijo itd. Potrebno je tudi
poznati smer potekanja reakcij, povratnost ipd. Skratka, vse te za
kemijo značilne karakteristike opisuje poseben jezik. Tudi fizika si
prizadeva zgraditi svoj jezik povsod tam. kjer se pokaže, da je smotr-
neje, da se s tem odpro nove raziskovalne možnosti itd.
Ce naj bi bil jezik »realizirana stvarnost« (Marx) in če naj bi bili
jezikovni elementi in sestavni znaki človekovih predstav, pojmov,
misli, potem je prvenstvenega pomena za nadaljnji razvoj (tudi)
fizike prav izgradnja ustreznega specifičnega jezika. Tak jezik sicer
služi tudi za sporočanje drugim ljudem o odkritjih, vendar sprva
sploh omogoča raziskovalcu, da sistematično, organizirano napreduje
v neznani smeri. Ali si lahko izdelamo ustrezen jezik vnaprej, ne da
88
bi poznali stvarnost, ki jo bo treba popisovati? Vsekakor, vendar
bi to bil dokaj tvegan posel, saj bi bil tak jezik lahko le delno ali
pa sploh neuporaben. To bi bilo nekaj takega kakor priprava na
ekspedicijo, ne da bi vedeli ali se bomo znašli v polarnih ali ekvato-
rialnih pogojih; morda pa še bolj zapleteno, ker je takih ekstremnih
možnosti lahko v mikrokozmosu še veliko več. Na voljo imamo tudi
pristop po korakih, s čimer zmanjšamo možnost napačnih iskanj, ozi-
roma je manjša globina pri prodiranju v neznano. Drugi pristop pa
izhaja iz empiričnih dognanj, ki jih induktivno ali deduktivno razvi-
jamo; taka empirična dognanja nam »fiksirajo« zgradbo popisovanja
in ostane (veliko) manj neznanega medprostora, ki ga je treba za-
polniti.
V našem primeru, če bi se odločili za ta pristop in smotrno bi bilo da
bi se, poskušamo »fiksirati« empirične ugotovitve o »neskončno majh-
nem«, ker pa »fiksacija« ni možna, bi morali izhajati iz nasprotnega
— »nefiksiranih« dognanj ali adeterminiranosti, trajno porajajoče se
stvarnosti.
Literatura
Teorija polja, L. D. Landau, E. M. Lifšic »Nauka«, Moskva, 1967.
89
Dr. Andrej Kirn
Tendenca k ekologizaciji
znanstvenega mišljenja, družbene
zavesti in prakse
Ekološko sporočilo indijanskega poglavarja
belemu človeku
Abraham Lincoln je leta 1854 predlagal Indijancem, da bo kupil nji-
hovo zemljo, njim pa je obljubil rezervate, kjer bodo preskrbljeni in
zaščiteni, kot da bi bil predsednik ZDA njihov oče. Na to ponudbo
je indijanski poglavar Seattle odgovoril takole:
»Kako bi se lahko prodalo ali kupilo nebo ali Zemljina toplota. Kaj
takega je nam popolnoma tuje: mi nismo lastniki svežine zraka in
bistrine voda, da bi lahko kupčevali z njimi. Beli človek pa se do
zemlje, svoje matere, in do svojega brata neba, obnaša, kot bi to bile
stvari, ki jih lahko kupiš, ukradeš ali prodaš kakor živino ali nakit...
Vsak delček te zemlje, vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni
plitvini, vsaka meglica v gozdni temi so mojemu ljudstvu sveti. Dišeče
trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel so nam bratje. Kamniti
vrhovi nočni pašniki, toplo ponijevo telo in človek — vsi so delci iste
družine. Sijoča voda naših brzic in rek ni samo voda — to je kri
naših prednikov, zato nam je sveta.
In če bi našo zemljo kupili, morate to povedati tudi svojim otrokom.
Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato
poučite svoje otroke, da tudi reke sodijo tako v našo kot tudi v vašo
družino. Zato smo jim dolžni vračati njihovo dobroto . ..
Vemo, da beli človek to težavno razume: njemu je zemlja povsod ena-
ka. Tujec je, ki pride ponoči in ji vzame, kar potrebuje. Kakor da bi
90
nam bila sovražnik, jo oropa vsega, potem odide dalje in pusti za
seboj puščavo. Za Indijanca pa so sokovi drevja prežeti s spomini
naših prednikov, ki jim je zemlja bila mati. ..
Pričujoči prispevek je referat, ki ga avtor pripravi za jugoslovanski
strokovni posvet »Ekologija i prava čovjekta«, Osijek 23.—25. oktobra
1986
Vaši mrtvi odhajajo med zvezde, pozabljajo na zemljo, ki jim je
dala življenje. Morali boste povedati svojim otrokom, da je ta zemlja,
bogata z življenjem naših prednikov in da hodijo po pepelu naših
dedov. Kar se zgodi zemlji, to doleti tudi njene otroke . . .
Ce vam prodamo našo zemljo, mislite na to, kako dragocen nam je tudi
zrak. Veter je mojemu dedu daroval prvi vdih in sprejel bo njegov
zadnji izdih. Na tej zemlji bo tudi beli človek vdihoval veter z dišava-
mi poljskega cvetja . . .
Ne vem! Naš način življenja se loči od vašega. Ob pogledu na vaša
mesta rdečega človeka zabole oči — morda zato, ker je divji in ne
razume stvari. Vaš ropot žali moja ušesa. V vaših mestih ni mirnega
kotička. Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja
spomladi, krikom kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom
vetra, ki se igra po vodni površini, osvežen z opoldanskim dežjem in
z dišečo borovino ... ?
Beli človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihne — kot nekdo,
ki dolgo umira in je imun za smrad. Če vam prodamo zemljo, ne
pozabite nikoli, kako dragocen je zrak, saj od njega živi vse in vse
ga vdihava.
In še en pogoj postavljamo : beli človek se bo moral tudi z živalmi tega
kraja obnašati kot s svojimi brati. Videl sem po prerijah na tisoče bi-
zonov, ki jih je beli človek postreljal kar iz svojega drvečega »ognje-
nega konja«, kot da je ta važnejši od živega bizona, mi pa ga ubijemo
edino takrat, ko nam naj pomaga preživeti. Kaj bi človek brez živali?
Ce bi jih iztrebili, bi tudi človek umrl od velike osamljenosti duha —
usoda živali kaj kmalu doleti tudi ljudi, vse je v svetu povezano . . .
Kje je orel? Odletel je. Konec je pravega življenja, začenja se boj za
obstanek . . .
Vse je povezano: ni si človek izmislil tkanja, ki mu pravimo življenje
— človek je samo drobno vlakno v njem, in če ne bo ravnal z njimi kot
prijatelj s prijateljem, bo skupaj z njim uničil tudi sebe . .
(Citirano po Mira Hužič. Biti ali ne biti, Ljubljana. Prešernova družba
1982, str. 7—8)
Takšnega prekrasnega ekološko-filozofskega in ekološko-umetniškega
manifesta najbrž ne premore evropska kultura v tem obdobju. To spo-
ročilo tisočletne indijanske ekološke modrosti je hkrati presunljiva
obtožba profitno-lastniškega in tehnološkega dojemanja sveta. V
blišču znanstvenotehnološkega. ekonomskega napredka se je na vsem
91
planetu krčil in umiral svet indijanskega poglavarja Seattla. Šele ko so
sence napredka že dovolj zagrenile njegovo uživanje, se je streznila
pros vetij enska omotičnost napredka tako v svoji meščanski kot mark-
sistični varianti. To je vzpodbudilo premislek o globoki protislovni
ekološki naravi napredka in razvoja. Na ekoloških razvalinah vzpona
znanstveno-tehnološke civilizacije začenjamo dojemati modrost indi-
janskega poglavarja. Niti meščansko-kapitalistična niti socialistična
zavest in praksa nista sledili ekološki oporoki, ki jo je indijanski pogla-
var zapustil človeštvu. V nekaterih točkah pa presenetljivo sovpadata
ekološka dediščina marksizma in ekološki duh indijanskega pogla-
varja.
Meščanska ekološka zavest
V	naturalistični materialistični koncepciji, ki jo je izdelala francoska
in angleška meščanska pros veti j enska materialistična filozofija 17. in
18. st. človek kot prudukt narave. Človek kot naravno bitje je podre-
jen večnim naravnim zakonom »sistemu narave«. Poudarja človeko-
vo spreminjanje narave s pomočjo naravoslovnega znanja in »meha-
ničnih umetnosti«. Človekova sreča naj bi bila odvisna od njegovega
gospodstva nad naravo. Narava je v skladu s prevladujočo mehansko
tehnologijo predstavljena kot velikanski mehanizem. V naravi se
razsikuje predvsem tisto, kar se nanaša na število, mero, figure, gi-
banje in prostor. Absolutizirajo se analitični metodološki prijemi ra-
ziskovanja, ki so hkrati značilni za tehnološki in družbeni proces de-
litve dela v materialni produkciji. Negativni ekološki vplivi človeko-
ve dejavnosti so bili v glavnem prezrti. Naravni viri naj bi bili
neizčrpni za človekov razvoj.
Meščanski naravoslovni materializem je namesto boga postavil naravo
kot moč in usodo nad človekom. Naravo je dojel v glavnem abstraktno,
odtrgano od človeka, družbe, njune zgodovine in proizvodnje. To
teoretsko-filozofsko izhodišče v ekologiji in naravoslovni znanosti se
premaguje šele v zadnjih dveh desetletjih.
V	meščanski idealistični koncepciji narave kot se je izoblikovala
do prve tretjine 19. st. v nemškem transcendentalnem idealizmu, je
narava samo drugo bistvo duha, pravzaprav nima svoje samostoj-
nosti. Bistvo narave je nekaj idealnega, duhovnega. Narava je ne-
zaveden duh, duh pa je zavedujoča narava. To se je utemeljevalo
z vidika narave znanja in s stališča absoluta. Predmet znanja je v
bistvu isto kot znanje, torej nekaj idealnega, nezavedno duhovno,
idealno. Razum obstoji v formi znanja, zakonov, torej je predmet
znanja tudi samo nezavedno razumno po sebi. V človeku, njegovi
znanosti, religiji, umetnosti prihaja narava do zavedanja samega sebe,
doseže stopnjo samorefleksije. Pravega nasprotja med naravo in druž-
bo ni, ampak obstoji konflikt znotraj razvoja absolutne ideje po sebi
do stopnje absolutne ideje za sebe kot absolutni duh. Narava je v
bistvu samo opredmetena dejavnost duha. Ta aktivistična idealistična
pozicija je v bistvu v idealistični jezik prevedla novo zgodovinsko
92
situacijo, v kateri je človek z naravoslovnim znanjem, novo tehno-
logijo, novim načinom produkcije, dejansko vse bolj spreminjal na-
ravo v svojo lastno delo, vse bolj obsežno in agresivno opredmetoval
svoj duh, svoje znanje, svoje zamisli v predelani naravi.
Vse do začetka 20. st. so naravoslovci menili, da antropogeni procesi
ne morejo konkurirati naravnim silam. Geolog Liley je zanikal po-
men človeka v globalni zgodovini Zemlje. Redki so bili naravoslovci,
ki so že zgodaj postali kritični do novega načina produkcije, ne da
bi seveda že mogli prepoznati njegovo družbeno bistvo, to je njegovo
kapitalistično naravo. Lamarc je že leta 1820 dal pesimistično progno-
zo, češ da je človek zaslepljen z egoizmom zaradi brezskrbnega od-
nosa do bodočnosti, in da je poslanstvo človeka uničiti svoj rod in
narediti zemeljsko skorjo neprimerno za svoj obstoj.
Sodobna meščanska ekološka misel se na različne načine osvobaja
aksioma človekovega gospodstva oziroma gospodstva kapitala nad
naravo. Tradicionalni miselni tok ne vidi nekega globokega načelnega
konflikta. Scientistična, tehnokratska perspektiva vidi edini vzvod
za razvozlan j e konflikta med naravo in družbo v znanosti in tehno-
logiji, ne da bi spremenili produkcijo, potrošnjo in celoten način
življenja. Odločno zagovarja možnost trajne ekonomske rasti in po-
trošnje.
Oklepa se še vedno v bistvu klasične meščanske prosvetljenske fik-
cije, da so naravni viri neizčrpni. K temu doda, da so brezmejne tudi
zmožnosti biosfere, da prenaša polucijske učinke in da so brezmejne
človekove znanstveno-tehnološke možnosti, da preprečuje, kontrolira
in upravlja z nepredvidenimi in nezaželjenimi ekološkimi učinki. Vse
to so bolj aksiomi vere kot trdna preverjena načela. Ta vera pri-
kriva protislovno, ambivalentno, če že ne polivalentno naravo funk-
cioniranja tehnologije v ekosistemu. Tehnokratska slepota in ozkost,
profitniški in dohodkovni interesi pa še neznansko stopnjujejo po-
sledice te elementarne resnice. Udobno linearno, nekonfliktno mišlje-
nje se na vse načine otepa nevšečnega ontološkega dejstva, ki se
kaže v entropijskem karakterju vseh materialno-energetskih tehno-
loških procesov in materialnih aktivnosti.
Radikalnejša družbena ekološka kritika, ki prihaja s strani entro-
pistov in zagovornikov »steady state economy« sodi, da ni mogoče
zgolj z znanostjo in tehnologijo razvozlati ekološke krize, če je zna-
nost in tehnologija sama udeležena pri porajanju te krize. Zahteva
ekološko preobrazbo družbe, reorganizacijo proizvodnje in potrošnje
v skladu z ekološkimi načeli in spoznanji. Odpoveduje se količinski
razširjeni reprodukciji, zahteva tehnologijo, ki bo omogočila decen-
tralizacijo in večjo produkcijsko zamozadostnost družbenih skupno-
sti toda v okviru blagovne proizvodnje in privatne lastnine produk-
cijskih sredstev (Herman Daly, Dennis L. Meadows).
Določen del te radikalne družbene kritike pa zapušča svoje meščan-
sko izhodišče (če ga je sprejela) in prihaja k socialistični perspektivi,
93
tj. k zahtevi podružbljanja naravne baze produkcije in potrošnje,
priznati naravo kot anorgansko telo družbe v celoti, ne pa kot sred-
stvo privatnih interesov. Pri teh avtorjih je ekološka znanost postala
teoretsko politično strokovno orožje za kritiko kapitalističnega pro-
dukcijskega načina in nujnost njegove ukinitve.
En del meščanske ekološke misli se kritično obrača ne samo proti
neuspeli socialistični ekološki praksi ampak tudi proti ekološki dedi-
ščini marksizma, ki naj bi bil teoretski krivec za neuspelo sociali-
stično prakso urejevanja razmerij med naravo in družbo. Klasični
marksizem je zadržal dve viziji meščanskega horizonta: univerzalno
gospodstvo in izkoriščanje narave in nenehni razvoj produktivnih
sil, ekonomsko rast, oziroma razširjeno reprodukcijo. Ta miselna
usmeritev ima stične točke z neomarksistično kritiko ekoloških na-
stavkov marksizma (I. Balbus).
Ekološka dediščina marksizma
Marx in Engels sta bila sodobnika nastanka ekologije kot naravo-
slovne discipline. Globina njune ekološke misli je fascinantna, žal
pa je bila do nedavnega zasuta z ekonomizmom, političnim in tehno-
loškim voluntarizmom v socialistični razvojni usmeritvi ter pragma-
tično parcialnostjo in kratkoročnostjo kapitalistične prakse. V zadnjih
dvajsetih letih poteka intenzivno miselno-teoretsko izkopavanje
Marx-Engelsove ekološke dediščine izpod naplavin socialističnega in
kapitalističnega ekonomizma in ekološkega tehnokratizma.
Marx in Engels sta že v svojem času daleč presegla nastajajoči kla-
sični, naravoslovni koncept ekologije in izoblikovala tako implicitno
(glede na svojo celotno družbeno teorijo in v njem razumljenega
razmerja med naravo in družbo) kot eksplicitno zasnovo za družbeno
kritično politično ekologijo. Točna je ugotovitev Howarda L. Par-
sonsa, da sta Marx in Engels imela izoblikovano, čeprav ne detajli-
rano ekološko pozicijo. »Politična ekonomija je bila za njiju neloč-
ljiva od politične ekologije, ker razredna vladavina izkorišča oboje
tako delovne ljudi kot naravo, zato se morata oba osvoboditi izpod
razredne vladavine« (Howard L. Parsons ed., Marx and Engels on
Ecology, Greenwood Press, London 1977, st. XII). Vsako področje, ki
sta se ga Marx in Engels lotila sta spravila v smiselno zvezo s kritiko
politične ekonomije, pa naj je šlo za znanost, tehnologijo, zdravstvo,
umetnost ali antropologijo, pri tem pa nista reducirala teh področij
na politično ekonomijo. Ta pristop je še danes ploden in neizkoriščen.
Do kakšnih družbeno kritičnih rezultatov lahko privede na področju
ekologije je med drugimi zelo lepo pokazal s svojimi deli Barry
Commoner, ki je predvsem na primeru ZDA in navdahnjen z Marxo-
vo kritiko politične ekonomije v soodvisnosti analiziral ekološki, pro-
dukcijsko-tehnološki in politično-ekonomski sistem. Njegove splošne
ugotovitve imajo veliko vrednost tudi za tovrstne kritične ekološke
analize v socialističnih družbah, saj so mnogi trendi istovetni ali celo
manj ugodni; Barry Commoner je primer družbeno-kritičnega znan-
94
stvenika, ki se na svojem specialnem biološkem, ekološkem področju
ponaša tako kot sta žal zaman, razen redkih izjem, Marx in Engels
pričakovala od naravoslovno-tehniške inteligence svojega časa: da
svoja družbeno relevantna strokovna dejstva in trende spravi v
kritično povezavo s trendi, strukturami, možnostmi in blokadami
globalne družbe oziroma celotnega produkcijskega načina.
V povezanosti Marx-Engelsovih ekoloških refleksij s kritiko, politično
ekonomijo obstoji njuna osnovna teoretska odlika in originalnost pred
fizičnimi geografi-ekologi, ki so bili Marxovi sodobniki. Vzemimo
npr. obsežno delo George P. Marsha, Man and Nature, On physical
geography as modified by human action, London 1864. Izgleda, da
niti Marx niti Engels nista bila seznanjena s knjigo in avtorjem.
Knjiga je impresivna panorama opisov ekoloških sprememb našega
planeta tako z zgodovinskega kot regionalnega vidika. Osredotočena
je na ekološke učinke, ki jih je povzročila meščanska industrijska
civilizacija do sredine 19. stoletja. Glavna kategorija s katero avtor
pojasnjuje ekološke spremembe je »človeška akcija«. Le tu in tam
vpleta v pojasnitev privatno-lastninske. pravne in državne regula-
tivne vidike. Avtor teoretsko-idejno ni dorasel, da bi novoveško
»človeško akcijo«, konkretno zgodovinsko identificiral kot akcijo ka-
pitala, da je kapital tista nova zgodovinska sila, ki stopa nasproti
naravi. Z občo kategorijo »človeške akcije« Marsh popolnoma ne-
zgodovinsko dojame družbena razmerja do narave, kajti človeška
akcija, ki modificira naravo je obstajala od vsega začetka, toda zelo
različno je, če se ta človeška akcija predstavi v formi suženjskega,
tlačanskega in mezdnega dela. Vsaka taka družbena oblika dela je
imela bolj ali manj svoja specifična tehnična sredstva za učinkovanje
in prilaščanje narave in tudi svoje bolj ali manj potencirane specifič-
ne ekološke učinke.
Marksizem je poudaril naravo kot družbeno-zgodovinsko posredova-
no stvarnost. Šele preko človekovega družbenega dela postaja narava
eksistenčni temelj družbe. Za vsa ostala živa bitja pa je narava že v
svoji neposrednosti temelj njihovega življenja. Marksizem ni kot
meščanski materializem 17. in 18. st. fiksiral naravo abstraktno od-
trgano od človeka in njegovega materialno-tehnološkega razvoja.
Obratno pa tudi ni družbo in subjektiviteto fiksiral abstraktno od-
trgane od narave.
»Človeško bistvo narave obstaja šele za družbenega človeka; zakaj
šele tu ona obstaja kot vez s človekom, kot bivanje njega za drugega
ter kot življenjski element človeške dejanskosti, šele tudi obstaja
kot osnova njegovega lastnega človeškega bivanja. Sele tu mu je
njegovo naravno bivanje postalo njegovo človeško bivanje in šele tu
je narava zanj postala človek« (Marx-Engels, Izbrana dela, zv. I,
Ljubljana, str. 334—335).
Človek živi od narave in mora z njo ostati v stalni zvezi, da bi si
ohranil življenje. Človek ni kot izoliran posameznik povezan z naravo,
temveč preko človeške skupnosti, preko sistema družbene delitve
95
dela. Družbena delitev dela je zgodovinsko neposredno odvisnost
človeka od narave vse bolj spreminjata v družbeno posredovano od-
visnost. Eksistenčna povezanost človeka z naravo je utemeljena že
v tem, da je človek predmetno bitje, ki ima predmete svojih potreb
zunaj sebe. Tudi kot družbeno bitje je človek soudeležen v biti
narave. Človek je tudi sam naravna sila, ki se v delovnem procesu
protistavlja naravni materiji in naravnim silam.
Proces menjavanja družbenih formacij vse do nastanka socialistične
in kapitalistične družbe je Marx motril kot naravno-zgodovinski, tj.
nezaveden, ne globalno planiran in hoten družben proces. Za človeka
socialista je po Marxu vsa tako imenovana svetovna zgodovina na-
stajanje narave za človeka. V vsakem produkcijskem načinu, pra-
skupnosti, suženjstvu, fevdalizmu, kapitalizmu, socializmu oziroma
v komunizmu je in bo obstajala specifična oblika povezanosti med
naravo in družbo. Preko družbene organizacije dela, prostorske po-
razdelitve človekove dejavnosti in specifičnega sistema delovnih
sredstev se lahko rekonstruirajo bistvene črte celotnega medseboj-
nega učinkovanja med naravo in družbo. Toda ta stran ekološke
zgodovine človeka še ni napisana. V svojem razvoju se je marksistič-
na misel usmerila predvsem k proučevanju odnosov znotraj družbe,
k proučevanju zakonitosti razvoja družbenih formacij, strukture in
protislovij sodobnih družb in njene možne revolucionarne preobrazbe.
V tem pogledu se je socialistična misel izneverila klasični ekološki
dediščini marksizma. Na vprašanje o možnostih in mejah narave
glede na industrijske delovne procese nikdar ni bilo jasno odgovor-
jeno v teoretski tradiciji marksizma. (Elisabeth in Tor Inge Romoeren,
Marks i ekologija, Marksizam u svetu 1975, št. 10, str. 134.) Zaradi
političnega in ekonomsko-tehnološkega voluntarizma ter idejno-teo-
retskega strahu, da se ne prilepi očitek meščanskega geografskega
determinizma, je bil naravni in sploh ekološki faktor minimiziran v
družbeno-ekonomski teoriji v Sovjetski zvezi pa tudi v drugih socia-
lističnih deželah. Zgolj afirmativno in ekološko nekritično se je anali-
ziralo razvoj tehnologije in izkoriščanje naravnih bogastev v razvoju
proizvajalnih sil. Lep primer takšnega pristopa predstavlja delo L. I.
Gurviča, Rol 'prirodnyh bogastv v razviti proizvoditelnyh sil, Moskva
1961. Mnogi sovjetski geografi in predstavniki drugih strok, pa tudi
umetniki in kulturni delavci hitijo s teoretskim obračunavanjem eko-
nomskega in tehnološkega voluntarizma, ki je zrcalna slika geograf-
skega in ekološkega indeterminizma. Znanstveno-tehnološki volunta-
rizem je doživel velik poraz, ko se je po dolgi debati najvišje politično
vodstvo SZ odločilo, da se odreče ambicioznemu projektu delne pre-
usmeritve nekaterih sibirskih rek proti jugu.
Protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, ki
vodijo k menjavanju družbenih formacij, je treba proučiti tudi z
ekološkega vidika in tako razširiti teorijo družbenega razvoja. Treba
je odmeriti ekološkemu dejavniku mesto in vlogo v sistemu notranjih
družbenih protislovij. Pritegnitev tega vidika ne more voditi k temu,
da bi ekološka reinterpretacija zgodovine izpodrinila zgodovinsko
96
materialistično teorijo družbenega razvoja. Hkrati pa je treba tudi
vsakokratna ekološka protislovja proučiti z vidika notranjih družbe-
nih protislovij, kako so razmerja med naravo in družbo posredovana
in vtkana v razredna in družbena nasprotja sploh. Način produkcije
in njeni cilji vtisnejo pečat razvoju produktivnih sil, razvoju znanosti
in tehnologiji in s tem opredelijo tudi tip ekoloških protislovij. Obrat-
no pa ekološka protislovja pritiskajo na potrebe, zavest, interese ljudi,
da spremenijo način produkcije in njeno tehnološko podlago, da bi
spremenili, odstranili in ublažili ekološke omejitve in protislovja.
Zgodovinski materializem in ekološka dediščina marksizma ima iz-
delana pomembna teoretična izhodišča, ki nudijo dovolj prostora in
možnosti za vključitev ekološkega vidika v vsej svoji konkretnosti
v razumevanje človeške zgodovine.
Vzeto globalno, splošno, je zgodovinski materializem endogeno razu-
mevanje zgodovine. Gibalne sile družbenih sprememb niso naravna
bogastva, naravni pogoji, geografske, geološke razlike, temveč način
produkcije, produktivne sile, družbena protislovja, razredni boji,
protislovja med družbeno bitjo in zavestjo ipd. Pri tem pa klasika
marksizma niti za trenutek ne odmislita narave kot temelj produk-
cije, dela in življenja sploh. Odklonila sta pobožanstvenjenje člove-
kovega dela kot edinega vira bogastva. Marx je odklonil vsemogoč-
nost tehnologije in pokazal na ekološko omejitev produkcije s pri-
spodobo v Kapitalu, da ni mogoče uloviti ribe v reki, kjer rib ni.
Najmodernejša tehnologija ribolova ne bo dala nikakršnega ulova,
če bomo s to isto tehnologijo preprečili normalno reprodukcijo ribjega
zaroda v morju. Delo je za Marxa vir vrednosti v blagovni produkciji,
narava pa vir uporabnih vrednosti, tj. materialnega družbenega bo-
gastva. Marx v bistvu ponovi klasično ekonomsko misel Pettya, da
je delo oče, zemlja pa mati novega bogastva. V nekaterih zvezah sta
Marx in Engels naravne pogoje vzela kot izhodišče ali celo kot končno
pojasnitev za nekatere družbene pojave kot npr.: da družbena deli-
tev dela rase iz naravnih pogojev za posamične vrste produkcije, da
je zmerni pas bil materinska dežela kapitala, da so življenjski ugodni
naravni pogoji ponekod preprečili, da bi družbeni razvoj postal nuj-
nost, da glavni objektivni pogoji dela niso produkti dela, ampak z
delom odkrita narava. Po Marxu je nujnost umetnega namakanja v
civilizacijah Bližnjega in Daljnjega vzhoda preprečilo privatno last-
nino nad zemljo in celo fevdalno lastnino.
Pri Marxu obstoji zgodovinski pogled na vlogo narave v človeški
zgodovini. Na začetku človeške kulture so odločilno vlogo imela
naravna sredstva za življenje (plodnost tal, obilje rib v vodah, obil-
nost divjadi), potem pa vse odločilnejšo vlogo prevzamejo naravna
bogastva sredstev dela, tj. slapovi, plovnost rek, kovine, premog.
V vseh družbah, kjer je prevladovala zemljiška lastnina, so po Marxu
prevladujoči družbeni odnosi opredeljeni z naravo. Vzpon uporabe
znanosti z blagovno kapitalistično produkcijo je bil mogoč, ko vse
odnose postavlja družba in jih ne določa narava. Pri Engelsu pojem
97
ekonomskih odnosov celo vključuje geografsko osnovo, na kateri se
ti odnosi razvijajo.
V	Kapitalu Marx ostro ekološko kritizira kapitalistični način produk-
cije, ki uničuje oba vira bogastva: človeka in zemljo. Pokaže na
dvojni značaj industrializiranega kapitalističnega poljedelstva, ki ni
samo napredek v veščini delavca, ampak tudi v veščini ropanja tal.
Vsak napredek kratkotrajnega dviganja plodnosti tal je za Marxa
hkrati napredek v razdejanju trajnega vira te plodnosti. Marx je s
tem v bistvu odkril kvalitativno preobrazbo rasti produktivnosti v
kontraproduktivnost, ki se danes odkriva na mnogih področjih. Ka-
pitalistična produkcija je prisiljena, da jih hkrati s tem ko uničuje
samorasle nastale okoliščine menjavanja snovi med naravo in družbo
sistematično vzpostavlja kot regulirajoč zakon družbene produkcije.
Zanimiva je Marxova misel iz Teorije presežne vrednosti, da vrši
kapitalistična produkcija realno anticipacijo opustošene bodočnosti.
Kjer je velika industrija najbolj napredovala kot v ZDA, tam po
Marxu poteka najhitreje proces razdejanjenja. Marx v bistvu na-
poveduje podružbljeno naravno bazo proizvodnje na celem planetu,
ko trdi, da družba, narodi, vsi narodi skupaj niso lastniki zemlje, so
le njeni uporabniki in jo morajo kot dobri očetje izboljšano zapustiti
bodočim rodovom. V bodoči družbi bo privatna lastnina nad zemljo,
naravo nasploh, to privatno izkoriščanje narave je po Marxu nekaj
tako odvratnega, kot je postala neokusna privatna lastnina človeka
nad človekom.
V	kolikor je pri Marxu prisotna vizija nujnega in neomejenega raz-
voja produktivnih sil, jo zagovarja v imenu možnosti vsestranske
manifestacije človekove ustvarjalnosti, vsestranskega razvoja njego-
vih možnosti, njegove individualnosti in njegovih potreb, ne pa za-
radi kopičenja materialnega bogastva zaradi bogastva. Da bi človek
v nečem užival in se potrjeval, ni nujno, da bi jo posedoval kot
lastnik. Bogat človek je za Marxa človek, ki ima bogata raznovrstna
razmerja z drugimi ljudmi. Marx ni občutil še nobenega protislovja
med zahtevo, da bo produkcija morala spoštovati zakone menjave
snovi med naravo in družbo, torej upoštevati ekološke zakone in
vizijo nenehnega razvoja produktivnih sil zaradi univerzalne ustvar-
jalnosti človeka in njegovih potreb. Pri Marxu obstoji še prepričanje,
da so možne ekološke posledice izključno stvar družbenega načina
produkcije. Marx še ni podvrgel ekološki kritiki znanost in tehno-
logijo kot tako zunaj družbene forme njene uporabe. Marx še ni
problematiziral z ekološkega vidika univerzalni razvoj produktivnih
sil, univerzalno ustvarjalnost človeka, intenzivni znanstveno-tehno-
loški odnos do narave, ki naj bi ga prakticiral tudi komunizem. V
tej točki je treba kritično osmisliti Marxovo ekološko pozicijo, toda
iz tega še ne sledi, da zgodovinski materializem ni sposoben sprejeti
ekološkega izziva in da konec dominacije nad naravo pomeni tudi
konec zgodovinskega materializma (I. Balbus). Se zgodovinski ma-
terializem res izčrpa zgolj v gospodstvu nad naravo? Marx kritizira
kapital, da jemlje naravo zgolj kot predmet koristnosti.
98
Engelsovo misel, da če naj napredek ostane osnovni zakon razvoja,
potem ne more in ne sme biti končni cilj človeštva prostaški lov za
bogastvom, je možno interpretirati tudi v smislu sodobnih idej »ni-
čelne rasti« oziroma ustaljena materialna produkcija ob neomejenem
duhovnem, kulturnem, družbeno-etičnem razvoju človeštva. Engels
je jasno izrekel misel, da bo samo popolni prevrat dosedanjega pro-
dukcijskega načina in celotnega družbenega reda lahko obvladal in
upošteval oddaljene možne učinke našega dela in s tem interese
bodočih generacij. S tem je Engels anticipiral možni ekološki pritisk
na preobrazbo produkcije in potrošnje. To pa je v bistvu pozicija
sodobne družbene kritične, radikalne ekološke misli samo s to raz-
liko, da le-ta ni uperjena samo na obstoječi kapitalistični produkcij-
ski način, ampak tudi na socialističnega in odkriva njegovo dosedanjo
ekološko neprimernost in nezadostnost.
Tendenca k ekologizaciji znanstvenega mišljenja
Tendenca k ekologizaciji je posredno ali neposredno povezana z
drugimi sodobnimi tendencami v načinu znanstvenega mišljenja kot
je npr.: sistemska, statistično-verjetnostna, družbeno-kritična, aksio-
loška idr. Ekologizacija v filozofiji zaostaja za ekologizacijo v zna-
nosti. Globoke in obsežne filozofske refleksije ekološke problematike
so še redke (npr.: W. Leiss, Girusov, Hudožnik, Edgar Morin, Serge
Moscovici, I. Balbus, A. Schmidt idr.). Odkrivanje vzrokov naše
ekološke situacije se ne zaustavlja samo pri ekonomski, politični,
kulturno-vrednostni, religiozni in tehnološki sferi, ampak se usmerja
tudi na samo znanost. Sama znanost postaja predmet ekološke kri-
tike in obtožbe. Negativni ekološki učinki tehnološko opredmetene
znanosti so anticipirani že z antiekološkim bistvom načina mišljenja
klasične novoveške znanosti in njene metode raziskovanja narave.
Preseganje sedanje ekološke krize torej ni samo vprašanje tehno-
loških in družbenih sprememb, ampak tudi sprememb znanstvenega
mišljenja, ki oblikuje zlasti tehnološko, ekonomsko in načrtovalsko
prakso. Izvirni greh antiekološkega bistva znanosti bi bil v njeni
metodi in njeni konstrukciji modela realnosti.
Dosedanji razvoj znanosti in filozofije ni proizvedel veliko osnovnih
modelov narave oziroma realnosti sploh. Če odmislimo animistično
in mitološko paradigmo narave, so se v okviru dosedanjega znanstve-
no-filozofskega razvoja zvrstile naslednje paradigme narave:
I) Teleološka, biomorfna, sociomorfna, tehnomorfna, dinamična, ki je
imela svoj temelj v rokodelsko-produkcijski, poljedelski praksi ter-^
[•vanje potreb je temeljilo pretežno na obnovljivih virih, na gojenju in
izkoriščanju bioloških procesov (biomase). Človekovo delo je v polje- ■
nerazviti zgodovinski stopnji delitve znanstvenega dela. Zadovolje- •
.»delstvu in živinoreji privesek naravno produkcijskih procesov, ki jih
človek goji in dopolnjuje.
Izkustveno samorastniško, ne pa znanstveno, je vzpostavljen ekolo-
giziran produkcijsko-delovni proces. Delovni proces človeka je organ-
99
sko vključen v ekološke produkcijske procese narave. Prevladuje
organska-biološka tehnologija oziroma biološke tvorbe in procesi so
spremenjeni v tehnično proizvodno sredstvo in zato se v majhnem
obsegu neorganska tehnologija razvija na račun živega sveta. V eko-
nomskem pogledu je šlo bolj ali manj za enostavno reprodukcijo,
ki je bila praviloma (čeprav lokalno in regionalno ne povsod) daleč
od izčrpanja možnosti enostavne reprodukcije biosfere. V nobeni
antični kulturi ni bila razvita zavest o potrebi in nujnosti stalnega
materialnega in tehnološkega napredka. Narava je priznana kot moč
in smoter za sebe, ki ne obstoji zgolj zato, da zadovoljuje človekove
potrebe in užitke. Prisotni pa so bili tudi antiekološki elementi, ki
so celo ogrožali obstoj posamičnih družb in civilizacij ali pa so so-
učinkovali pri njihovem propadu (npr.: zasolitev tal z namakanjem,
izsekavanje gozdov, nastanek puščav in stepskih površin antropog-
nega izvora). Nastanek mest je predstavljal radikalno novo ekološko
prvino. Tu se je neposredna odvisnost človeka od narave nadomestila
z odvisnostjo od dela z naravo drugih ljudi. Spremembe v odnosu
določenih razredov in slojev do narave so vključevale spremembe
med samimi ljudmi v družbeni delitvi dela.
II) Mehanicistični analitični, redukcionistični, enostransko ekonom-
sko produktivistični, strogo deterministični model narave. Izraščal je
iz delovno-analitičnega manufakturnega tehnološkega postopka. To
je tehnomorfni mehanični model, za razliko od antičnega, arhitekt-
nega rokodelskega, ki je bil tudi tehnomorfni, sociomorfni, ali bio-
morfni toda ne mehanični. Ura je predstavljala prototip dovršenega
mehanizma in enakomernega mehanskega gibanja. Descartova filo-
zofska utemeljitev analitične znanstvene metode ima svoje korenine
v principih novoveške produkcijske metode manufakturnega obdobja
(sestavljene manufakture). Njena temeljna načela je Descartes teo-
retsko povzdignil v rang znanstveno-metodoloških načel. Marx upra-
vičeno ugotavlja v Kapitalu, da Descartes ne gleda samo v primeru
živali ampak tudi pri svoji znanstveni metodi skozi očala manufak-
turnega obdobja. Pri Descartesu najdemo direktne paralele med znan-
stveno miselno metodo in materialno rokodelsko prakso, ko pripo-
roča, da se je v miselnem postopku treba zgledovati po tej praksi.
Trdi, da je zmedenega duha tisti, ki hoče iz razvade z enim samim
miselnim aktom paziti na mnoge stvari hkrati. »Toda mojstri v me-
haničnih obrteh, ki se ukvarjajo z zelo finimi deli in so se navadili,
da pazljivo usmerjajo ostrino pogleda na vsako posamezno točko,
so si s prakso pridobili sposobnost, da s popolno natančnostjo razli-
kujejo še tako obrobne in fine stvari«. (René Descartes, Pravila kako
naravnati umske zmožnosti, Ljubljana 1957, str. 145—146). Toda Des-
cartes v primerjavi med umsko metodo in rokodelskim prostopkom po-
stavi načelno mejo glede specializacije in univerzalnosti. V znanosti
iskanje ene resnice, po Descartesu, ne preprečuje iskanje drugih,
ampak nasprotno, jo celo olajšuje, medtem ko se v ročnih spretnostih
ni mogoče izpopolniti v večih hkrati. Razum je univerzalen in se
lahko udejstvuje na kateremkoli predmetu znanja. Analitični posto-
100
pek, ki vodi od enostavnega in izoliranega k miselni reproducirani
celoti, ne pomeni hkrati pri Descartesu specialistično zabubljenost.
Dvesto let kasneje v prvi tretjini 19. st. pa je angleški inženir in
znanstvenik Charles Babboge zavrgel to razliko pod pritiskom dose-
ženih rezultatov rastoče delitve dela v nastajajoči strojni industriji.
Zahteva, da se mora znanstveno delo prav tako specializirati kot delo
v manufakturi, materialni proizvodnji, če hoče žeti uspehe in napre-
dek, ki smo ga priča v materialni proizvodnji.
Narava ni več organizem ampak mehanizem. Razlika do človeško
produciranih mehanizmov obstoji samo v tem (Leibniz), da je narava
mehanizem, ki so ga ustvarile božje ne pa človeške roke. Narava je
vse bolj in bolj razstavljen stroj, njegovo strukturno in funkcionalno
enotnost pa zagotavljajo matematično formulirane mehanske zako-
nitosti. Specifičnost smrti, življenja, nepovratnih in naključnih pro-
cesov v mehaničem modelu narave nimajo mesta. Analitičen in me-
haničen-redukcionističen pristop je bil spoznavno produktiven. Pri-
speval je k eksponencialni rasti razvoja novoveške znanosti. Bil je
tudi praktično-ekonomsko tehnološko učinkovit. To učinkovitost pa
je razvijala in vzpodbujala osnovna ekonomskega zahteva po maksi-
mizaciji profita. Možno je reči, da je praktično tehnološko uveljavlja-
nje analitične, redukcionistične, mehanicistične metode omogočilo pre-
hod od ekonomske metode absolutnega večanja presežne vrednosti k
metodi relativnega večanja presežne vrednosti. Praktična uporaba te
znanstvene metode tako v tehnologiji kot pri organizaciji kapitali-
stičnega proizvodnega procesa (Taylor, Ford) v začetku 20. stoletja
je pomagala kapitalu rešiti nerazrešljivo protislovje: povečati stopnjo
izkoriščanja in z izboljšanjem materialnega položaja delavskega razre-
da povečati stabilnost družbenega sistema in zmanjšati ostrino social-
no-razrednih konfliktov. Novoveška analitična, redukcionistična, me-
hanicistična znanost je pomagala ustvariti kapitalu njegovo adekvatno
tehnološko osnovo, ki je odstranila fizične, tehnološke meje za nje-
gov razvoj. Na temelju manufakturne rokodelske tehnologije je bil
razvoj tehnologije utesnjen in zavrt zaradi subjektivne osnove, ki so
jo predstavljale producentove fizične, psihološke in fiziološke ome-
jitve. Absolutna metoda izkoriščanja je zadela na dve naravni meji:
na naravno omejenost rasti intenzivnega izkoriščanja delovne sile in
na naravno omejenost dolžine delovnega dneva. Pri tehnološki upo-
rabi znanosti in pri znanstveni osnovi rasti produktivnosti človeko-
vega dela sta obe omejitvi postajali vse bolj irelevantni. V neomeje-
nih možnostih znanosti in njeni tehnološki in družbeni, organizacij-
ski uporabi je kapital našel adekvatno sredstvo za svojo notranjo
tendenco po neomejenem, unverzalnem razvoju, ki noče priznati
nobenih fizičnih in družbenih meja svoje nenehno razširjene repro-
dukcije.
Sama akumulacija znanja in širitev števila znanstvenih problemov
ter notranja tekmovalnost in kriteriji znanstvene uspešnosti, so bili
najbolj neposredna determinanta rastoče delitve dela v znanosti. Ti
notranji pritiski pa so bili povezani s širšim družbenim kontekstom
101
rastoče družbene in tehnične delitve dela, ki je bila po eni strani
potreba kapitala po drugi strani pa izraz uveljavljanja obče tendence
v kapitalski formi po skrajševanju družbeno potrebnega delovnega
časa, da se je lahko večal presežni čas in da je kapital osvajal vedno
nova področja proizvodne aktivnosti.
Marx je zapisal, da če se deli delo, se deli človek sam. To ne velja
samo za materialno proizvodnjo in storitvene dejavnosti ampak tudi
za duhovno in umetniško proizvodnjo. Možno pa je iti še dalje in
reči: vsaka historično specifična družbena in znanstvena delitev dela
je proizvedla specifično paradigmo realnosti in specifično razumeva-
nje narave. Descartovska-Newtonovska analitična, mehansko-reduk-
cionistična paradigma narave in njena tehnološka-ekonomska upo-
raba je imela naslednje globoke ekološke implikacije in značilnosti:
—	Narava se ne samo pri ljudomrznem materializmu Hobbesa (Marx)
ampak tudi pri matematičnem naravoslovju ne pojavlja več kot pri
Baconu v čutnem sijaju, v totaliteti svojih možnih kvalitet ampak
je njeno potencialno bogastvo reducirano na tisto, kar se da meriti
in kvantificirati. Takoimenovane primarne kvalitete (Galilei, Locke)
so izrinile subjektivne kvalitete kot neprimeren predmet znanstve-
nega raziskovanja. Mehanični fizikalni redukcionizem je v globokem
nasprotju z bogastvom kvalitativno različnih odnosov, lastnosti in
struktur ekosistemov. Descartovsko-Newtonovski zasnutek znanosti je
bil v tem pogledu antiekološki.
—	Descartovska-Newtonovska paradigma je popolnoma izključila
materialnega, delujočega subjekta raziskovanja iz sistema razisko-
vanja. Subjekt raziskovanja je bil reduciran na misleče bitje, ki se
ne vmešava in ne spreminja objekt raziskovanja. Subjekt raziskova-
nja je bil izključen iz narave kot da ima Arhimedovo točko zunaj
narave in vesolja iz katere »objektivno« opazuje njen razvoj in struk-
turo. Takšna Arhimedova spoznavna pozicija naj bi bila garant idea-
lizirane objektivnosti. Vse to izvira iz novoveške razdvojenosti misleče
in razsežnostne materije (res extensa in res cogitans). To je bila
filozofsko-racionalistična varianta utemeljitve krščansko-teološkega
dualizma materije in duha, boga in materije, boga in narave. S tem
je položeno tudi razdvajanje narave in družbe. Narava je postala
preračunljiv sistem fizikalnih točk, lastnosti, relacij. Reducirana je
na fizikalno-matematični, eksperimentalni objekt raziskovanja in
objekt praktične tehnološke-ekonomske manipulacije, izgubila pa
je svoj izvorni pomen eksistenčnega temelja in domovanja človeka.
V tem tiči globok antiekološki duh novoveške znanosti, ki je zrcalna
slika in dopolnilo antiekološkega praktičnega obnašanja kapitala.
Klasična novoveška znanost je absolutizirala povratne reverzibilne
procese in stroge deterministične linearne vzročne relacije. Procesi
in relacije v ekosistemih so strukturalnega, povratno-kibernetskega,
ustvarjalnega, evolucijskega, ireverzibilnega, verjetnostno-determini-
stičnega značaja, kjer ima veliko vlogo slučaj, možnost, variabilnost.
Klasična znanost je znanost o neživi, inertni materiji povzdignila v
102
prototip znanosti. Antiekološki znanosti je ustrezala antiekološka,
enostranska (metafizična), antibiološka tehnologija in antiekološka
ekonomija, ki jo ne zanimajo zunanji ekološki stroški ampak jih kot
nujno zlo naprti celotni družbi. Klasična znanost in njej ustrezajoča
praksa je utrla pot izkoriščanju neobnovljivih virov in hkrati radi-
kalno začela spreminjati izkoriščanje obnovljivih virov. Nova mehan-
ska tehnologija je bila prirejena novim vrstam energije (premoga,
nafte, elektrike). Eksponencialno izkoriščanje zlasti neobnovljivih pa
tudi obnovljivih virov je spremljalo eksponencialno slabšanje obnov-
ljivih virov/vode, zraka, zmanjševanje plodnih zemljišč, slabšanje
njihove kvalitete. Produkcijsko in potrošniško uporabo struktur nizke
entropije spremlja porast entropije (razsipanje in degradacije). Teh-
nološka raznovrstnost in kompleksnost se razrašča za ceno zmanjšane
biološke raznovrstnosti in kompleksnosti. Ekonomska in tehnološka
učinkovitost in produktivnost klasične znanosti se je uveljavljala za
ceno ekološke destruktivnosti, odmišljanja ekoloških implikacij in
posledic. Ta antiekološka abstraktnost klasične znanosti ni omejena
samo na naravoslovno in tehnično področje ampak se razširja tudi
na družboslovno. Ekološki aksiomi niso vtkani v mišljenje ekono-
mista, pravnika, sociologa, pedagoga, politologa, politika in zato pogo-
sto ti strokovnjaki, zlasti v upravnih službah in delovnih organizaci-
jah, v zaostrenih konfliktih ne branijo širše in dolgoročne ekološke in-
terese in potrebe občanov. Ekološke posledice in implikacije prava
niso omejene samo na predpise, odloke in zakone, ki neposredno zade-
vajo okolje, ampak tudi na tiste, normativne akte, ki npr. implicirajo
razbohoteno birokratsko trošenje papirja, snovi, energije, podvajanje
istih aktivnosti ipd.
Ekonomska in splošna družbena učinkovitost klasične znanosti je
zadela na svoje meje in izčrpala svoje možnosti, ko ne more več
povečevati parcialne ekonomske produktivnosti na račun integralne
družbene in ekološke kontraproduktivnosti. Celo s čisto ekonomskega
vidika se ekološka ignorantnost ekonomizma izkaže s širšega in dolgo-
ročnejšega vidika kot ekonomsko neproduktivna. Takšna situacija
zahteva ne samo radikalno revizijo vse dosedanje razvojne strategije
in prakse ampak tudi celotnega miselnega, znanstvenega, vrednotnega
aparata kot korelata te prakse.
III) Ekologizirna paradigma znanosti
Antiekološka klasična znanost se ne konča na začetku 20. st., ko se
na pdročju fizike oblikuje nova postklasična paradigma. Elementi
nove paradigme pa segajo že v drugo polovico 19. stoletja. Nova
znanstvena paradigma ni zajela vse znanosti istočasno in enako inten-
zivno in ekstenzivno. Vse kar je novo in sodobno še ne pomeni, da
se nahaja že v okviru nove ekološko-znanstvene in tehnološke para-
digme. Nekatera najnovejša spoznanja in najnovejše visoke in kom-
pleksne tehnologije nimajo še nobenega odnosa do ekološke paradigme
ampak v bistvu obnavljajo, podaljšujejo in utrjujejo antiekološki duh
klasične znanosti.
103
Tu me ne zanima nova postklasična znanstvena paradigma v vsem
svojem celotnem metodološkem spoznavnem, ontološkem in kultur-
nem pomenu ampak le v svoji ekološki dimenziji, ki pa nikakor ni
podrejena, obrobna, ampak je ena izmed dominantnih obeležij.
Preboj klasične naravoslovne, mehanične, redukcionistične paradigme
se je začel na filozofskem, družboslovnem, matematičnem, fizikalno-
termodinamskem, biološkem področju in ne nazadnje na umetniškem
področju. Umetniško razkrivanje realnosti je bilo vseskozi ekološko
antiredukcionistična čeprav to mogoče ne velja za vse zvrsti zlasti
moderne umetnosti (poezije, slikarstva).
a) Filozofski preboj
V filozofskem pogledu je preboj izvršila historična, idealistična, trans-
cendentalna, prakseološka, aktivistična, spoznavna-ontološka pozicija
nemške klasične filozofije. Razvojne spoznavne forme objekta niso
nič drugega kot praktične, povnanjene, opredmetene forme delujoče-
ga subjekta. Resnica je proizvedena, ni odtis stvari ampak rezultat
producirajočega subjekta (jaza, inteligence, absolutnega duha). Resni-
ca objekta je hkrati resnica samoreflektirajočega subjekta Afirmirala
je dialektično totaliteto nasproti mehaničnemu redukcionizmu in vlogo
protislovja nasproti absolutizaciji formalne logične in matematične
neprotislovnosti in identitete. Nasprotje med naravo in duhom je
premagano znotraj idealistične transcendentalne pozicije, ko narava
izstopa samo kot druga bit duha, (Hegel) ali kot skrepenela tin okame-
nega inteligenca (Schelling). Ce je meščanski ljudomrzni materializem
naravo odvojil od produkcijske delovne prakse človeka, pa je naravo-
mrzni in ljudomrzni transcendentalni idealizem naravo spremenil
zgolj v drugobit duha, v limitacijo in odpor konkretnega človeka pa v
zavest, predikat ideje, Jaza, inteligence. Tako meščanski ljudomrzni
materializem kot meščanski transcendentalni historični idealizem raz-
vijata formulo vladavine družbe (duha) nad naravo. V nezgodovinskem
pojmovanju večnega bistva ideje in znotraj nje narave ter v gospo-
dovanju narave se kaže ujetost meščanskega transcendentalnega
idealizma v klasično prosvetljensko paradigmo, kljub temu, da jo
prebija v nekaterih spoznavno-metodoloških, logično-ontoloških sme-
reh. Meščansko varianto kritiko mehanistične paradigme znanosti so
nadaljevali L. Feuerbach, novokantovci, Henri Bergson, Max Scheler
idr. Pri Heidegger ju pa se prevesi v kritiko znanstvenega mišljenja in
njegove nezadostnosti sploh. Pri predstavnikih frankfurtske šole pa
se povezujeta oba tokova kritike znanosti in tehnologije: eksistencia-
listični in marksistični. (Adorno, Horkheimer, Benjamin, Habermas,
Marcuse idr.).
Zgodovinski materializem Marxa in Engelsa je izvršil preboj bolj
globoko in obsežno, vendar ne totalno. Ostaneta ujetnika treh antieko-
loških oziroma ekološko-nezadostnih premis:
a) Naravni viri so neizčrpni za neomejen univerzalni razvoj produk-
tivnih sil;
104
b)	Ne uvidita principielne entropijske narave materialnih, energetskih
ekonomskih procesov in z njim povezane ekološke degradacije ne
glede na družbeno formo produkcije;
c)	Zgolj v kapitalistični formi produkcije in splošni dosedanji sti-
hijski naravi družbenega razvoja vidita glavni in edini izvor eko-
loških problemov in posledic.
Ne glede na te zgodovinske omejitve pa je seveda bil velikanski pri-
spevek klasičnega marksizma k izoblikovanju napredne humanistič-
ne družbeno-kritične ekološke paradigme znanosti. Ta potencial je
danes prevzet in produktivno živi v smereh družbeno kritične na-
ravoslovne, ekonomske, sociološke, politološke, medicinske, tehnološ-
ke ekologije.
b) Matematično-naravoslovni preboj
Po oceni Norberta Wiener j a je z matematičnimi verjetnostnimi
inovacijami Wilarda Gibbsa konec 19. stoletja povezana radikalna
ideja verjetnosti v znanosti in z njo se začenja po njem prva velika
revolucija v fiziki, ne pa šele z Einsteinom, Planckom in Heisenber-
gom. Verjetnost je v egzaktno naravoslovje stopila v toku izdelave
klasične kinetične teorije plinov tj. klasične statistične fizike. Na
tej poti se je dokončno potrdil fizikalni atomizem. Statistično-verjet-
nostni pristop predpostavlja višji tip organizacije objektov, stvarnosti
in hkrati spoštuje in prizna avtonomnost podsistemov, delov. V te-
melju verjetnosti leži ideja o ravneh notranje organizacije objekta.
Ta ideja pa je postala ena izmed vodilnih v sodobni znanosti. Sta-
tistično-verjetnosti opisi se nanašajo na množice, ne pa na posamične
elemente. Statistično-verjetnostni pristop je antiredukcionistični, ker
predpostavlja, da je celota več kot enostavna vsota njegovih delov,
da ima celota kvalitete, ki jih nimajo posamični elementi celote.
Individualne lastnosti, odvisnosti so posredovane preko strukturnih
lastnosti in strukturno-funkcionalnih odvisnosti celote. Odvisnost
med lastnostmi znotraj celote ali med lastnostmi različnih celot je
posredovana preko distribucije, strukturiranosti celote. Predpostavlja
se, da obstajajo verjetnostne, neenoznačne, gibčne zveze, med para-
metri, ki se nanašajo na celoto in karakteristikami, ki se nanašajo na
elemente celote. Za klasični strogi determinizem je bila bistvena
enoznačnost povezav in enakovrednost vseh parametrov. Tu je
sedanjost in preteklost kraljevala nad bodočnostjo. V verjetnostnem
determinizmu dobi bodočnost drugačni status. Bodočnost postane
večznačna, alternativna. Bodočnost postane več kot preteklost, je
rastlina, cvet, plod več kot seme. Tu ne kraljuje strogo deterministično
celota nad delom, priznana je relativno avtonomna in ustvarjalna
vloga slučaja. Marx in Engels sta že stala v filozofske senci odprtega
verjetnostnega dialektično-ambivalentnega, večznačnega mišljenja.
Po Marxu je bila zgodovina načelno odprta alternativna: bodočnost bo
komunizem ali barbarstva. Za Engelsa pa bi bila zgodovina mistična,
če v njej ne bi igrala slučajnost nobene vloge.
105
Verjetnostni stil mišljenja vključuje gibčnost, slučajnost, drugačna
razmerja med delom in celoto, kar je omogočilo prehod k raziskovanju
zelo kompleksnih objektov. Ves razvoj življenja in obnašanja eko-
sistemov je v bistvu statistično-verjetnostni proces, ki je tembolj
zanesljiv, stabilen in trajen, čimvečji je splet soodvisnosti razno-
vrstnosti. Vsi ekosistemi predstavljajo strukturno organiziranost
kroga krogov. Statistično- verjetnostni pristop dejansko vsebuje nove
ontološke predpostavke gledanje na stvarnost.
Ekološke implikacije statistično-verjetnostnega pristopa bi bile nasled-
nje:
—	Ne obstojijo samo samoniklo oblikovani naravni statistično-verjet-
nostni procesi ampak človek sam inicira procese z veliko stopnjo
neopredeljenosti, nepredvidljivosti in s tem tudi nemožne totalne
obvladljivosti. Statistično-verjetnostni pristop je božansko pretenzijo
klasične znanosti po popolni anticipaciji bodočnosti spremenil v člo-
veško znanost.
—	Statistično verjetnostna narava funkcioniranja tehnoloških kompo-
nent in tehničnih sistemov in njihove verjetnostne iterakcije z okoljem
počasi spodjedajo aksiom o možni načelni spravi med trajno tehno-
loško ekspanzijo in ekosistemi.
—	Verjetnosto-statistični pristop analizira ekološka tveganja in doka-
zuje, da ni absolutne zanesljivosti v realnem svetu. Absolutna zaneslji-
vost je samo v božanskem svetu, iz katerega je pregnana vloga slučaj-
nosti. Slučajnost je objektivna karakteristika dialektično-verjetnost-
nega, odprtega, razvijajočega se sveta in ne zgolj posledica našega
neznanje, ki bi vzbujalo upanje, da ga bomo v bodočnosti odpravili.
Verjetnostne analize tveganja (Risk Analysis), ki so se razvile v
zadnjih 10 letih zlasti na področju jedrske energetike in medicinskih
raziskovanj puščajo tesnobo, dvom negotovost pred ekološkimi po-
sledicami lastnih odločitev. Te strokovne ambivalentnosti se vse bolj
tudi politično vrednotno polariziraj o in spreminjajo v različne raz-
vojne strategije. Odprtost tehnološiko-ekološkega tveganja bo pred-
stavljala vse težje breme ne samo za tiste, ki so vključeni v procese
odločanja, ampak tudi za vse, ki bodo morali živeti s temi odločitvami
in njihovimi verjetnimi nepredvidljivimi posledicami. To je velik iz-
ziv za odnos tehnologije in znanosti do javnosti ter demokratičnega
oblikovanja tehnološke razvojne politike in usodnih in dalekosežnih
velikih tehnoloških odločitev. Morali se bosta poglobiti in tesneje
opreti druga na drugo tako demokratična razprava znotraj znanstvene
tehniške, družboslovne inteligence kot demokratična politična raz-
prava v širši družbi o kardinalnih in ekološko tveganih projektih.
Na področju kvantne in relativistične fizike ima širšo ekološko rele-
vantnost novo razmerje med objektom in subjektom raziskovanja.
Priznana je materialna narava subjekta in njegovo aktivno materialno
razmerje do objekta raziskovanja. S tem je po I. Prigoginu fizika
postala človeška fizika. ». . . Newtonovi zakoni opšte nisu vodili ra-
čuna o promatraču kao tjelesnom biću. Njihova je objektivnost bila
106
definirana kao odsutnost reference za opisovanje predmeta u odnosu
na opisivača. Kad bi postojale bestjelesne inteligencije sposobne
komunicirati beskonačnom brzinom s apsolutnim opažaj ima kakve je
predpostavljala nekadašnja objektivnost, zakoni relativnosti bili bi
pogrešni. Činjenica da se relativnost temelji na ograničenju koje
vrijedi samo za tjelesne promatrače, za bića koja mogu istovremeno
biti samo na jednom, a ne na nekoliko mjesta, čini to disciplinu
humanom. Humana fizika ne znači odmah i subjektivistička
fizika, tj. fizika nastala kao proizvod naših preferencija i uvjerenja,
već je ona prvenstveno teorija podvrgnuta imanentnim ograničenji-
ma koja čovjeka identificiraju kao sastavni deo fizičkog svijeta koji
sam opisuje. Upravo kao humana, fizika pretpostavlja promatrača
uklopljenog u svijet, dok ona druga, samo teorijski zamisliva apso-
lutistička fizika neprestano mora potvrđivati samu sebe u eksperi-
mentima. Naš dijalog s prirodom vodi se iz same prirode jer priroda
potvrdne odgovore daje samo onima koji bez stida priznaju da su
njezin dio.« (Prigogine, I. Stengers, Novi Savez, Globus Zagreb 1982,
str. 213—214; Originalna izdaja Gallimard 1979, str. 221—222).
Raziskovalec ni več reduciran na misleči opazujoči um, ki se fizično
ne vpleta v proces raziskovanja. Ta predpostavka bo svoje teoretsko
in ne samo empirično-pragmatično priznanje morala preje ali slej e
najti na vseh znanstvenih področjih. Fizik Dikke se je vprašal, ali je
možno v toku eksperimenta ignorirati vesolje? Treba je po njegovem
priznati, da sta fizik in njegove naprave tako povezane z vesoljem
kot najširšim referenčnim materialnim okoljem, da je tudi miselno
ni mogoče razdvojiti. Izkazalo se je, da neustrezno in nepopolno pred-
stavlja razmerje med objektom in spoznavaj očim subjektom tako
klasični objektivizem, ki tretira naravo po sebi zunaj družbeno-
zgodovinske tehnološke posredovanosti kot aktivistični subjektivizem,
ki naravo popolnoma utaplja v praksi subjekta trdeč, da se pravzaprav
ne spoznava narave ampak samo relacije spoznavajočega subjekta do
narave. Neločljivo ontološko zakoreninjenost raziskovalca v material-
nem svetu, ki ga raziskuje, izraža tudi takoimenovano antropno na-
čelo v fiziki oziroma v kozmologiji. Fizik Carter je kot »šibko« antrop-
no načelo formiral naslednje: »To kar nameravamo opazovati, mora
zadovoljiti pogoje nujne za prisotnost človeka kot opazovalca« (P.
Davies, Slučajnaja vselennaja?, Moskva 1985, str. 142) »Močno«
antropno načelo pa naj bi se glasilo takole: »Vesolje mora biti takšno,
da bi v njem na neki stopnji evolucije, lahko obstajal opazovalec«
(pravtam, str. 144) Temeljni pogoji našega bivanja so torej hkrati
temeljni pogoji in možnosti raziskovanja biti in našega lastnega
bivanja. Pogoji in možnosti našega »izkustva«, spoznanja, so torej
hkrati fundamentalne lastnosti biti, vesolja, v katerem smo se pojavili
in živimo.
Rezultat vsega tega je kardinalna premisa, ki zanika vnanjost narave
nasproti človeku. Marxova filozofska misel o naravi kot človekovem
anorganskem telesu je dobila svojo konkretno fizikalno in ekološko
vsebino.
107
Ekološko lahko interpretiramo in ekstrapoliramo tudi eno ključnih
idej nove paradigme fizikalne znanosti 20. st., to je Heisenbergovo
relacijo nedoločnosti. Kot v svetu elementarnih delcev ne moremo
dobiti istočasno egzaktno informacijo o dveh parametrih fizikalnega
stanja, tako tudi v odnosu tehnologije do okolja ni mogoče izvršiti
perfektne racionalizacije in optimizacije v vseh smereh in po vseh
kriterijih. Konkretni spekter omejitev se povečuje na ravni prakse.
Ekološki smisel relacije nedoločnosti postavlja meje vsestranski
spravi med biosfero in tehnologijo, med človekovimi obremenitvami
biosfere in istočasno njegovimi življenjskimi interesi in potrebami,
da na določeni kvalitativni ravni ohrani številne karakteristike te iste
biosfere. Entropijske sence se ne morejo osvoboditi tehnološke reali-
zacije znanstvenih resnic. To je ostalo zakrito Marxovemu entuziazmu
nad kapitalističnim in tudi bodočim socialističnim in komunističnim
razvojem produktivnih sil.
c) Entropijska ekologizacija znanstvenega mišljenja
Zakon entropije ali drugi zakon termodinamike čigar začetna formula-
lacija je izhajala iz proučevanja delovnih učinkov parnih strojev in
kako naj bi se čimbolj zmanjšale toplotne izgube, je bil nato posplošen
in prenesen iz zemeljske tehnološke prakse na kozmološko raven.
Od te svoje splošne naravoslovne formulacije pa se je razumevanje
njegove vloge vračalo iz »-nebes« nazaj na zemljo, na posamična po-
dročja človekove prakse. Pojem entropije se je iz energetskega po-
dročja razširil tudi na razsipanje snovi, degradacijo struktur, organi-
zacij, informacij. Francoski fizik Brilluin je pokazal na situacijo, da
v eksperimentu pridobljena informacija o raziskovalnem objektu sicer
znižuje njegovo entropijo toda na račun povečane entropije celotnega
laboratorija. Entropijski aspekti razvoja same znanosti kot celote so
še malo proučeni. Ali se z razvojem znanosti ne povečuje samo entro-
pija v laboratoriju ampak tudi v celotni družbi? Po drugi strani pa
vemo, da uporaba novega mnenja lahko bistveno zmanjša obstoječo
prakticirano entropijo. Kakšna je bilanca, zveza med nujno entropijo
za pridobitev vse novih spoznanj in možnostmi zmanjšanja entropije,
ko gre za uporabo tega znanja v tehnoloških procesih in organizaciji
družbe?
Dalekosežne družbeno-ekološke implikacije za celovit bodoči člo-
vekov razvoj so potegnili že naravoslovci v 19. stoletju. Po W. Thom-
sonu obstoji sedaj (to je v razmahu industrijske revolucije — Kirn)
splošna tendenca k trošenju mehanske energije. Zemlja bo prišla v
stanje neprimerno za bivanje človeka. (Vtoroe načalo termodinamiki.
Sadi Carno-V. Tomson-Kelvin-R. Klausius-L., Boltzman-M. Smu-
luchovskij, pod. Redakciej i predisloviem A. K. Timirjazev Moskva
1934, str. 182)
L. Boltzmann je tudi povezoval verjetnostno distribucijo energije s
človeškimi cilji in človeškim delom. Kakšne neizčrpne energije bi
imeli po Boltzmannu na razpolago, če bi lahko preoblikovali v delo
vso toploto, ki jo vsebujejo telesa v našem okolju. »Vendar to ne
108
more biti storjeno, ker je energija, ki jo vsebujejo, razen v kolikor
sonce more proizvesti temperaturne razlike, že skoraj vsa v najbolj
verjetni distribuciji, tako da je neuspešen vsakršen poskus, da bi
jo razdelili na načine, ki je bolj primerna za naše smotre« (L. Boltz-
mann, Theoretical Physics and Philosophical Problems, Dordrect —
Holland, Boston, U.S.A., 1974, str. 24).
Marx sicer (bolj implicitno) in Engels (eksplicitno) sta zavzela stališče
do zakona entropije, vendar pa je možno reči, da v njunem politično-
ekonomskem mišljenju ni pustil neke globlje sledi zlasti kar zadeva
vizijo razvoja produktivnih sil. Njuno razumevanje materialno-tehno-
loškega razvoja še ni bilo fundamentalno entropijsko. Sodim, da je
zato pretirana ocena A. I. Golubenceva (Termodinamika processa pro-
izvodstva, Kijev 1969, str. 106), da Marxu pripada ekonomska formu-
lacija drugega zakona termodinamike. To naj bi dokazovala Marxova
trditev, da se vsako leto proizvedene količine nepovratno izgubljajo
v oceanu potrošnje. S to ekonomsko eksplikacijo zakona entropije
pa je Marx v bistvu entropijo razširil s področja energije na področje
snovi. Eksplicitni korak k tej razširitvi pa je v svojem predavanju
1. 1909 in nato v knjižici Obescenivanie materii 1916 storil ruski
znanstvenik P. I. Val'den: »Materija prehaja v stanje razsipanja in
postaja neprimerna za kulturni razvoj človeštva« (str. 3). Iz tega je
potegnil praktičen nauk, da je potreben skrbnejši odnos k naravnim
virom, ki se jih ima za neizčrpne. Entropija kajpak ne deluje samo
na ravni potrošnje ampak tudi v procesu proizvodnje. Ta entropijski
pogled na potrošnjo pa Marx ne spravlja v nobeno zvezo z vprašanjem,
kako pa je v tem slučaju z viri, ki so temelj ponavljajočih se nepo-
vratnih entropijskih proizvodnih in potrošnih procesov. Dokler se
ta zveza ne razčisti, potem še ni usodna sama konstatacija, da se
proizvedene količine izgubljajo v oceanu potrošnje. Če so viri ne-
omejeni, neizčrpni, potem se lahko v nedogled vrši entropijski proces,
razen seveda, če mu ne postavljajo meje zmožnosti človeka in bio-
sfere, da preneseta rastočo ekološko degradacijo, ki spremlja entro-
pijske procese proizvodnje in potrošnje.
Prvi, ki je povezal politično ekonomijo z energijo in entropijo je
bil ukrajinski fizik, emigrant S. Podolinsky. To je storil tudi pod
vtisom Marxovega Kapitala in v njem prisotne koncepcije o vlogi
človekovega dela v zgodovini. (S. Podolinsky, Trend čeloveka i ego
odnos k raspredeleniju energii v: Slovo, naucnyj, literaturnyj i poli-
tičeskij žurnal, apryl i mai 1880, Sanktpeterburg; S. Podolinsky,
Menschliche Arbeit und Einheit de Kraft v: Die Neue Zeit, Zürich
1883, I, 10). Ta pristop je bil še zelo obremenjen z mehanicističnim
prenosom fizikalnih kategorij v sfero politične ekonomije. Engels je
takšen konkreten prenos kritiziral, ne pa samo načelno možnost po-
vezovanja fizike in politične ekonomije.
Produktivna povezava obeh pojmovnih ravni se je pokazala šele pri
pionirju sodobne entropijske ekonomske analize Georgescu Nicholasu-
Roegenu (Entropy Law and Economic Process, Harvard University
109
Press 1971). Omejenost klasičnega fizikalno-mehanskega modela se
je najprvo pokazala ob soočenju s termodinamiko, nato s kvantno
fiziko in molekularno biologijo in na kraju z neravnovesno termo-
dinamiko. Modeli mehanskih ravnovesij so po Georgescu globoko
prodrli v temelje ekonomskega mišljenja tako meščanske kot mark-
sistične politične ekonomije in zato se je obema izmaknila entropij-
ska narava materialno-ekonomskih procesov. V tem je tudi razlog,
da je ekonomija do nedavnega ostajala ekološko indeferentna zna-
nost. Obvladovale so jo tri dogme: nevprašljivost možnosti končnosti
virov, nevprašljivost trajne eksponencialne ekonomske rasti in ne-
vprašljivost eksternih ekoloških stroškov, ki se jih je samoposebi
umevno prevalilo na breme celotne družbe. Vse inačice sodobne
ekološke ekonomije ne pomenijo opustitev vse treh premis.
Presenetljivo je, kako so glavni tokovi ekonomske misli ostali inde-
ferentni do posamičnih ekološko-ekonomskih analiz. Stanley Jevonso-
vo delo o možni izčrpanosti premoga v Veliki Britaniji (1865), ni
usmerilo ekonomske pozornosti k naravnim virom. Knjiga Wilhelma
Kappa o družbenih stroških privatnega podjetja (1951) je pritegnil
širšo pozornost šele v 70-tih letih. Leta 1971 je bila knjiga ponatis-
njena.
Ideja J. St. Milla, o bodočem stacionarnem stanju človeštva je morala
čakati več kot sto let, da je doživela svojo teoretsko renesanso v sve-
tovnih modelih »meje rasti« in ekonomskem toku 70-tih let, ki kon-
struira možnost vzpostavitve »steady-state economy«. Protagonisti
nerastoče, ustaljene ekonomije so se oprli na teoretsko entropijsko
analizo Georgescuja in na globalno modelirajočo ekologijo. Težišče
pa so prenesli na ekonomsko-politična vprašanja, probleme in posle-
dice nemožnosti trajne rasti na omejenem planetu.
»Steady state society« po Georgescu ne pomeni ukinitev delovanja
zakona entropije ampak samo njegovo upočasnitev, kar zagotavlja
trajnejši obstoj človeštva v biosferi. Ustaljena ekonomija ne more
preprečiti naraščanja entropije in izčrpanja neobnovljivih virov.
Georgescu sam je ponudil takoimenovani minimalni bioekonomski
program, ki naj bi predstavljal pravila praktičnega obnašanja, če se
hoče zmanjšati tempo potekajočih družbeno-entropijskih procesov:
—	proizvodnja orožja mora biti odpravljena,
—	produktivne sile naj pomagajo ustvariti dobro, toda ne luksuzno
življenje,
—	treba je upoštevati življenjske potrebe in interese bodočih gene-
racij,
—	prebivalstvo se mora postopoma zmanjšati do stopnje, da se bo
lahko prehranilo samo z organsko agrikulturo,
—	dokler ne bo splošne direktne uporabe sončne energije ali kontro-
lirane fuzije, se je treba izogniti nevarnostim prevelike uporabe ener-
gije,
110
—	potrošnja iz modnih razlogov mora biti odpravljena,
—	treba se je usmeriti na trajnost produktov.
Vpliv entropijske ekološke ekonomije se je razširil tudi na politično
znanost (I. Balbus, Henderson Hazel, W. Ophuls idr.) in se filozofsko-
kulturološko predstavil kot nov pogled na svet (J. Rifkin). Vplival
pa je povratno na družbeno razmišljanje naravoslovcev (Fritjof Capra
idr.). Razen redkih izjem ti tokovi mišljenja v naši ekonomiji, polito-
logiji, sociologiji in družbeno razmišljajočih naravoslovcih in inžiner-
jih zaenkrat niso percipirani.
Toda socialistični in marksistični teoretiki se bodo morali preje ali
sleje z vsemi obsežnimi posledicami sprijazniti z dejstvom, da trajna
eksponencialna rast ni mogoča tudi za socializem in komunizem.
Protagonisti ustaljenega stanja sodijo, da je le to v perspektivi
združljivo tako s privatno kot z družbeno lastnino. Ta politična ambi-
valentnost nerastoče ekonomije je zelo vprašljiva. Sodim, da se bo
družbena lastnina lažje sprijaznila z dinamičnim ravnotežjem (ne po-
polnoma statičnim) v biosferi kot pa kapital. To ustaljeno stanje
komunistične družbe neizobilja pa so nekateri predstavili kot etati-
stični (W. Harich) ali pa kot samoupravni decentraliziran koncept,
kjer je večja vloga avtonomnih, ekološko samozadostnih produkcijsko-
potrošniških teritorialnih enot. Prehod k ustaljenemu stanju ne po-
meni konserviranja sedanjega tehnološkega stanja in družbene orga-
niziranosti, ki sta ekološko neustrezna in razdiralna, ampak prehod
k novemu stanju, ki nastopa pod različnimi imeni (solarno obdobje,
nizkoentropijska družba, steady state economy ipd.). Za naše raz-
mere pa bi bila najprimernejša oznaka, ki so jo nekateri že uporabili:
ekosocializem. Nekateri elementi ekosocialističnega obrata so že pri-
sotni: kritika jedrske tehnologije, usmeritev k varčevanju energije
in z njim povezano tehnološko prebrazbo. Z ekološkega vidika je
treba kritično osmisliti dosedanjo podobo socializma in vizijo komu-
nizma ter uskladiti to perspektivo z bioekološkimi možnostmi in
temelji socializma, kjer bo humanizirana narava res funkcionirala
kot anorgansko telo človeka (Marx), ne pa kot izvor rakastih tvorb
človekovega organskega telesa.
Kritična ekološka družbeno-etična ozaveščenost
znanosti, družbene zavesti, kulture in prakse
Ekologizacija znanstvenega mišljenja je eden virov sodobne družbeno
kritične znanstvene in tehniške zavesti in obratno: družbena kritična
znanstvena zavest specifično pristopa k raziskovanju in osmišljanju
ekološke problematike. Ekologizacija znanstvenega mišljenja je po-
globila aksiologizacijo tj. vrednotno dimenzijo znanosti. V zatonu je
vrednotna nevtralna paradigma znanosti in tehnologije, ki je ignori-
rala cilje in poudarjala zgolj instrumentalno vlogo znanosti in tehnolo-
gije. Aksiologizacija znanosti korenini že v vrednotnem družbeno
konstruiranem svetu, ki sugerira in selekcionira predmete vredne
111
raziskovanja in dobljeno znanje instrumentalizira za različne vred-
note. Poglablja in razširja se vrednotna ambivalentnost znanstveno-
tehnoloških možnosti do njihovih realizacij. 2e iz tega izvira pritisk za
rastočo aksiologizacijo znanstvenikov in inženirjev. Opazna je tenden-
ca, da začetni ozki okvir profesionalne etične odgovornosti, ki so jo
že zdavnaj najbolj perfektno rayili zdravniki, prerašča v širšo
družbeno, humanistično odgovornost, odgovornost za družbene odnose,
v katerih bi bilo vse manj možnosti, da bi bila znanost zlorabljena in
da bi služila izkoriščanju, neenakopravnosti, zatiranju ipd.
Nekateri radikalni kritiki družbeno-etične nevtralne znanosti prena-
šajo vrednotne implikacije ne samo na uporabo znanja, ampak že na
teoretsko raven, na praktične možnosti, ki tičijo v teoriji. V tem
pogledu je še marsikaj nerazčiščeno. Kot je nevarna vrednotno nev-
tralna neprizadeta znanost, oziroma nosilci takšne proklamirane
znanosti, tako je nevarna kot nam dokazuje preteklo izkustvo tudi
mehanična politično-ideološka aksiologizacija znanosti. Produktivni
kritični funkciji znanosti ne odgovarja nobena izmed teh dveh alter-
nativ. V zadnjem času se problematizira pravna in moralna odgovor-
nost zlasti inženirjev, kar je razumljivo, saj so vse bolj očitni ambi-
valentni učinki njihovih stvaritev. (J. O. Mingle, C. E. Reagan, Legal
and Moral Responsibilities of the Engineer, Chemical Engineering
Progress, December 1980).
Znanilci aksiološkega, humanističnega trenda so posebna znanstvena
združenja, posebne revije, gibanja, simpoziji in literatura s tovrstno
problematiko. V Angliji že pred drugo svetovno vojno deluje skupina
»znanstvenih humanistov«, ki so ji pripadali ugledni in svetovno
znani strokovnjaki. Leta 1930 začne izhajati revija »Znanost in druž-
ba«. Skupina izdaja knjige kot so: »znanost za ljudstvo«, »znanost
in družbene potrebe«, »družbena funkcija znanosti«. Pozitivno tradi-
cijo te skupine je leta 1969 prevzelo Britansko združenje za družbeno
odgovornost znanosti, ki od leta 1974 izdaja revijo Radical Science
Journal. 1945. začne izhajati revija Buletin of the Atomic Scientist,
1957. pa vznikne pugwash gibanje.
Leta 1973, je bilo ustanovljeno Mednarodno združenje za družbeno
odgovornost znanosti. V ZDA med drugimi podobnimi združenji de-
luje Znanstveniki in inženirji za družbeno in politično akcijo (SESPA).
Ameriško fizikalno društvo je vneslo v svoj statut tudi določbo o
družbeni odgovornosti, medtem ko je še konec 60-ih let prevladovala
etična nevtralistična pozicija. Ce ugotavljajo naši ugledni naravo-
slovci in tehnologi, da je naš znanstevno in posebno tehnološki zaosta-
nek na nekaterih področjih 10, 15 ali 20 let, potem bi lahko rekli da
je takšen približni zaostanek tudi v stopnji širše razvitosti družbeno
kritične etično-humanistične zavesti, za tovrstno dozorelostjo v svetu.
Naša družbeno strokovna zavest se je v zadnjem času ostrila in
diferencirala okoli vprašanja bodočega jedrskega programa in okoli
ekoloških ocen. Mogoče je najbolj kritični zaostanek v krogih tehniške
in ekonomistične inteligence.
112
Družbenopolitično in znanstveno se zaostruje zlasti vrednotna po-
larizacija kriterijev ter ciljev napredka in razvoja. Marx-Engelsovi
kriteriji razvoja, ne pa zgolj rasti, so mnogodimenzionalni, dolgoročni
in vključujejo tudi ekološkega: kakšen je povratni vpliv spremenjene
narave nazaj na družbo in človeka in kako družba ohranja naravo
kot trajni temelj svojega obstoja in razvoja. Zanimiv je v tej zvezi
kriterij napredka, ki ga je pred več kot 100 leti v korespondenci z
Marxom postavil mlad nemški zdravnik Daniels.* Daniels apelira na
enakomernejši napredek v obvladovanju narave in enakomernejši
napredek v razvoju človeka. Kriterij napredka naj postane človeški
organizem in stroga znanstvena proizvodnja naj bo samo v interesih
človeškega organizma. (Pismo Danielsa Marxu 24. aprila 1851, Vo-
prosy filosofii št. 5. 1983, str. 113). Daniels celo sodi, da bi bilo
potrebno zapreti proizvodnjo svinca vse dotlej, dokler se ne odkrije
bolj zdrav in neškodljiv način. Če je kemija, po Danielsu dokazala,
da je neko snov mogoče dobiti na čistejši način toda dražje, potem naj
kriterij postane čistoča ne za cenenost. Z vidika posledic na človekov
organizem naj se ocenjujejo dejanja posameznika kot tudi družbenih
form. Sodobna medicina dela in ekološka epidemologija sta doka-
zala najrazličnejše škodljive vplive «-napredka« na človekov organi-
zem. Če bi bil upoštevan Danielsov kriterij napredka, potem bi
dosedanji materialno-tehnološki napredek zgledal precej drugače kot
ga poznamo. Da bi ta kriterij v bodoče dobil vso veljavo, moramo
mnogo bolj kot dosedaj razvijati vse strani ekološke epidemologije,
da bi z longitudionalnega vidika lahko ocenili vpliv napredka na
človekov organizem in ga v skladu s tem spoznanjem tudi preusmer-
jali. Očitno pod vplivom Marxove kritične družbene znanosti si je
Daniels zastavil tri naloge:
a)	V svojem nameravanem delu po antropologiji, ki naj bi združevala
naravoslovno medicinski in družboslovni pristop, je želel dati kritiko
življenjskih pogojev, kako sodobni način proizvodnje, občevanja in
organizacije družbe pogojuje razne bolezni;
b)	Dokazati nesmotrnost sodobne proizvodnje, ne samo v zvezi s
profitom, ampak s čisto znanstvenega vidika. Dokazati da prav zainte-
resiranost za profit ne dovoljuje realizacije mnogih življenjskih
potreb in se ne upošteva dovolj dosežkov znanosti;
c)	Ko so vzroki škodljivih pojavov razkriti, je potrebno fanatično
zahtevati njihovo odstranitev. Solidarnost vseh ljudi v tem pogledu
bo omogočila uresničitev teh zahtev. Daniels v citatu navaja misel,
iz česar pa ni razvidno ali gre za njegovo iz nameravanega dela ali za
Marxovo : »Ustvarite družbeno formo, kakršno hočete, samo rešite me
splošno priznanih škodljivih pojavov, če tega ne morete, potem odi-
dite«. (pravtam str. 113)
* Danielsova pisma Marxu so bila prvič objavljena v Voprosy filosofii št. 5,
1983. Niso pa še bili najdeni Marxovi odgovori na Danielsova pisma, tako da
o Marxovih stališčih in sugestijah sklepamo samo posredno iz Danielsovih
pisem.
113
Daniels vabi Marxa, češ da bi bilo zelo koristno, če bi se po konča-
nem ekonomskem delu v celoti posvetil naravoslovnim znanostim
in posebno tehnologiji. Možno je celo reči, da se Marx temu povabi-
lu ni izneveril, toda Marx se je ukvarjal z naravoslovno znanostjo
in tehnologijo iz specifičnega družboslovno-znanstvenega in praktič-
nega interesa. Daniels je pričakoval, da bo izid Marxove kritike po-
litične ekonomije osvestil revolucionarne vloge mnoge naravoslovce
in inženirje v Nemčiji. Ta pričakovanja se razen redkih izjem niso
uresničila. Zgodovinske izkušnje so pokazale, da družbena progre-
sivna ozaveščenost naravoslovne in tehniške inteligence ne zavisi
v prvi vrsti samo od prisotnosti ustreznega spoznanja, ampak tudi
od socialnega porekla te inteligence, od narave družbenih konfliktov,
od razvitosti in vloge naprednih političnih strank in celotnega de-
lavskega gibanja, od celotnega razvoja družbenih znanosti in ne na-
zadnje od same kompleksnosti naravoslovnih in tehničnih proble-
mov, ki silijo v povezavo z družboslovnimi znanostmi in izvajajo pri-
tisk v smeri družbene kritične pozicije in razbijajo iluzijo o obči,
družbeno-vrednotni nevtralnosti znanosti in tehnologije. Mladi zdrav-
nik Daniels ni mogel uresničiti svojih znanstvenih načrtov. Zaradi
svoje revolucionarne dejavnosti je bil zaprt in zaradi bolezenskih
posledic je moral mlad umreti v starosti 36 let. Možno je reči, da
se njegove progresivne znanstvene ambicije uresničujejo danes v
tokovih družbene kritične medicine kot jo predstavljajo npr. dela
E. Richard Brown, Medicine and Capitalism in America, University
of California Press 1979, Lesley Doyal, Politična ekonomija zdravja
Krt, Ljubljana 1984, Elliot A. Krause, Power and Illness. The Poli-
tical Sociology of Health and Medical Care, Elsvier, New York
1977 idr. Kritična politična ekonomija zdravja pa nima svoje na-
loge samo v odnosu do kapitalizma, ampak tudi do naše lastne
družbene prakse.
Marx je postavil pred komuniste-znanstvenike naslednjo nalogo:
»Komunisti naj pokažejo, da samo pri komunističnih odnosih že
dosežene tehnološke resnice morejo biti realizirane v praksi« (Marxo-
vo misel citira Daniels v pismu Marxu 1. junija 1851, Voprosy fi-
losofii št. 5, 1983, str. 118). Danes je ta zahteva neprimerno težja
in delikatnejša, ne samo za komuniste, ampak tudi za vse družbeno
napredno usmerjene znanstvenike, ker obstajajo praktične izkuš-
nje, da tudi socialistični odnosi — resda še niso komunistični — ne
garantirajo, da bi se praktično uresničile že vse odkrite in poznane
znanstvene in tehnološke resnice, še več, lahko celo zavirajo raz-
voj znanstveno-tehničnih spoznanj in ne samo njihov prenos v
prakso. Marxova zahteva ni več stvar zgolj teoretskega dokazova-
nja, ampak zadeva že praktično preverjanje. Treba pa je tudi upo-
števati omejitve, da vsaka praktična realizacija znanstvene in teh-
nološke resnice ni vedno potrebna in še ne predstavlja nujno napred-
ka ter večjega blagostanja in socialno-psihološkega zadovoljstva
ljudi. Lahko prinaša tudi družbeno in individualno nesrečo, ne
samo v kapitalizmu, ampak tudi v socializmu in komunizem najbrž
114
ne bo izjema. Realizacija znanstvene in tehnološke resnice ni vedno
nekaj dobrega v ekološkem in širšem družbenem pomenu. To razha-
janje je utemeljeno že s tem, da znanstvene resnice niso nekaj do-
vršenega, absolutnega. Njihove tehnološke realizacije še stopnjujejo
to nepopolnost glede na kompleksnejše okolje, ekosistem, biosfero
v kateri se realizirajo.
Znanstvena naloga, ki jo je Marx naslovil na komuniste, se danes
Pariz, 4. V. 1982
v splošne j ši obliki postavlja pred družbeno kritično inteligenco sploh
in bi jo lahko preformulirali takole: proučiti, odkriti, dokazati in
utirati mora pot tistim družbenim odnosom, interesom in potrebam,
ki se usmerjajo k produkciji in uporabi takšnega znanja, ki bo v
dobrobit vsemu človeštvu in ne bo postajalo element izkoriščanja in
podrejanja ljudi in narodov ter bo zagotavljalo trajno eksistenco ci-
vilizacije v biosferi. Neizprosno ali kot bi dejal mladi zdravnik Da-
niels, fanatično mora kritizirati in onemogočati vse tiste družbene
odnose, ki takšno smer razvoja znanosti in tehnologije preučujejo.
Ekologizacija znanosti tako družboslovne, naravoslovne kot tehnične
in tehnologije prehaja v ekologizacijo politike, ekonomije in celotne
kulture.
Kako je z ekologizacijo naše znanosti in prakse? Ona je na prehodu,
vendar sta ji potrebna večja širina in globina pa nekoliko več druž-
bene ekološke drznosti in radikalnosti. Zelo pomembno je medse-
bojno oplojevanje med praktičnim ekološkim gibanjem in njegovo
teoretsko zavestjo. Mislim, da ni pomembnih nasprotij in razlik in
jih tudi ne bi smelo biti med ekološkim gibanjem znotraj in zunaj
SZDL. Potrebna je večja ekologizacija naših družbenih organizacij
kot SZDL, ZK, sindikata, kulturnih skupin in društev. Najdlje so
v Sloveniji v tem pogledu prišli Zveza društev za varstvo okolja,
Društvo za varstvo okolja Ljubljana, Zveza socialistične mladine in
SZDL. Sindikati se še niso zganili. Potrebna je večja materialna
podpora praktični in teoretski ekologizaciji, potem bo naša ekološka
prihodnost svetlejša in varnejša. Obstoji globoko nesorazmerje med
družbeno materialno podporo stari dominantni antiekološki misel-
ni in praktični paradigmi ter novi miselni in praktično nastajajoči
ekologizirani paradigmi socializma in civilizacije sploh. Praktični
politično-ekološki obrat mora to razmerje radikalno spremeniti. Ali
so vodilne družbeno-politične sile za kaj takega že dozorele?
Na idejni ravni so doseženi premiki v ZK, kasni in šepa pa vsak-
danja praktična, konkretna podpora v konkretnih konfliktih.
Literatura
ALEKSEEV G. I., Energoentropika, Znanie, Moskva 1983.
BALBUS I., Marxism and Domination, Princeton University Press 1982.
BOLTZMANN L., Theoretical Physic and Philosophical Problems, D. Reidel
Publishing Company, Dordrecht, Holland, Boston USA 1974.
115
CAPRA Fritjof, The Turning Point, Science, Society and The Rising Culture,
Simon and Shuster, New York 1983.
COMMONER Barry, The closing circle, Bantam 1972.
COMMONER Barry, The Powerty of Power, New York, Bantam 1977.
COMMONER Barry, The Politics of Energy, Knopf, New York 1979.
DALY Herman, Steady State Economics, San Francisco 1977.
DALY Herman (ed.), Economics, Ecology, Ethics, San Francisco 1981.
DALY Herman (ed.), Toward a Steady State Economy, San Francisco 1973.
DALY Herman / Umana Alvaro F. etc., Energy, Economics and the Environ-
ment, Conflicting Views of an Essentials Interrelationship, Westview Press,
Colorado 1981.
DA VIES P., Slučajnaja vselennaja?, Moskva 1985.
GEORGESCU-ROEGEN, The Entropy Law and Economic Process, Harvard
University Press 1971.
GEORGESCU Nicholas-ROEGEN, The Crisis of Natural Resources, Challenge,
Marec-april 1981.
GEORGESCU Nicholas-ROEGEN, Energy and Economic Myth I, II, Ecologist
vol. 5, št. 5, 7, 1975.
GOLUBENCEV A. N., Termodinamika processa proizvodstva, Tehnika Kijev
1969.
GORZ André, Ekologija i politika, Kultura Beograd 1982.
GRUHL Herbert, Das irdische Gleichgewicht, Erb Verlag, Düsseldorf, Köln
1982.
HAZEL Henderson, The Politics of Solar Age, New York Doubled 1981.
KAPP Vilhelm, Social Costs of Private Enterprise, New York Schoecken 1971
(prva izdaja 1951).
LEISS William, The Limite to Satisfaction, Toronto University Press 1976.
MARSH P., Man and Nature, London 1964.
MARX Karl, Kapital I, CZ, Ljubljana 1961.
MARX Karl/ENGELS Friedrich, Izbrana dela zv. 1—5, CZ, Ljubljana, 1971
do 1977.
MEADOWS Dennis L. (ed.), Alternatives to Growth, A Search for Sustainnable
Future, Cambridge 1977.
MINGLE J. O. / REAGAN C. E., Legal and Moral Responsibilitise of the
Engineer, Chemical Engineering Progress, December 1980.
MORIN Edgar, Science avec Conscience, Fayard 1982.
MORIN Edgar, La Méthode, La nature de la Nature, Paris 1977.
MOSCOVICI Serge, La société contre nature U. G. E. Inédit 1985.
MOSCOVICI Serge, Essai sur L'historié humaine de la nature, Flammarion,
Paris 1968.
NIGEL G. Gilbert / MULKAV Michael, Opening Pandora's Box, Cambridge
University Press 1984.
NOVIK I. B., Budušče nauki i ekologičeskaja problema, Voprosy filosofii št. 1,
1975.
NOVIK I. B., Voprosy stili myslenija v estestvozanii, Moskva 1975.
PARSONS L. Howard (ed.), Marx and Engels on Ecology, Greenwood Press
1977.
Pasti razvoja — Ekološke študije, Založba Komunist, Ljubljana 1985.
Pisma Danielsa Mraxu, Voprosy filosofii št. 5, 1983.
POZARNIK Hubert, Alternative, Krt, Ljubljana 1984.
PRIGOGINE I. / I. STEAGERS, Novi savez. Metamorfoza znanosti, Globus
Zagreb 1982.
PRIGOGINE I., From Being to Becoming. Time and Complexity in the Phy-
sical Sciences, San Francisco 1980.
116
PRIGOGINE I. / STENGERS Isabella, Order out of chaos: Man's new
dialogue with nature, New York, Bantam Books 1984.
RIFKIN J., Entropy, A New World View, The Viking Press, New York 1980.
RUZlČ Mira, Biti ali ne biti, Prešernova družba, Ljubljana 1982.
SIMON L. Julian and KAHN Herman, The Resourceful Earth. A Responce
to Global 2000, Basil Blackwell 1984.
silin k. i., »Ekologičeskaja revoljucija« v sovremennoj zapadnoj nauke,
Voprosy filosofii št. 11, 1972.
TOPITSCH Ernst, Vom Ursprung un Ende der Metaphysik, Springer Verlag
1958.
VEDENOV I. F. / SACKOV Ju. V., Problema stilej myšlenija v estestoznanii,
Znanie, Moskva 1971.
117
INTERVJU
Evgen Bavčar
Intervju s Karolo Bloch
Karola Bloch:
Aus meinem Leben
Neske, Ffullingen 1981
(254 str.)
Pričujoči intervju s Karolo Bloch sem opravil ob njenem obisku v
Parizu, ko je predstavila svojo knjigo »•Iz mojega življenja« fran-
coskim bralcem v knjigarni Caligramme.
»Vaša knjiga je izraz in pričevanje zvestobe Zgodovini in zanima
me, če se vam zdi, da vas je le-ta, se pravi, Zgodovina z veliko za-
četnico, prevarala?«
»V moji mladosti je bilo veliko upanj položenih v prihodnost in v
teh upanjih sem bila često razočarana; vzemite na primer uresniče-
vanje socialistične družbene ureditve v Rusiji in v vzhodnem ta-
boru nasploh. Zgodilo se je nekaj povsem drugega, kot sem si sama
zamišljala, saj sem bila predvsem za demokratični socializem in za
določeno neodvisnost proletariata v obliki delavskih svetov, kot se
še dandanes dogaja v Jugoslaviji. Bila sem za soodločanje delavcev
v podjetjih in za to sem še vedno, saj podpiram Solidarnost na
Poljskem, se pravi, za sindikate, ki so bili zatrti 13. decembra 1981.,
ker so tudi tu hoteli delavci soodločati.
Razočarala pa me je, kot že rečeno, Rusija, vzhodne dežele in trenut-
no tudi Poljska. Sodim med tiste ljudi, ki smo se imenovali socialisti
in tako se imenujem še danes. Menili smo, da bo, če socializem ne
bo zmagal, človeštvo propadlo. Tako menim, da je sla po oborože-
vanju in sama tekma z jedrskim orožjem močnejša v ZDA, kot pa
v deželah vzhodnega bloka. Zato ne morem biti za kapitalizem, am-
pak se kljub vsem razočaranjem, ki sem jih doživela, še naprej zav-
zemam za stvar socializma.«
119
»Na svetu obstaja veliko komunističnih partij z različnimi idejnimi
usmeritvami; v katero izmed njih bi se najlaže včlanili?«
»Verjetno ne bi hotela biti članica nobene partije, za to sem že pre-
stara in preveč izven toka praktične politike, v katerega sem sicer
bila vključena v svojih mladih letih.
Toda, če bi mogla izbrati, bi rekla, da mi italijanska partija še naj-
bolj ustreza.«
»Posvetilo Blochovega dela Politische Messungen se glasi »Karoli
Bloch, politični in moralni tovarišici«, kar je v skladu z vašo vlogo
v življenju Ernsta Blocha, saj je sam večkrat izjavil, da predstavlja-
te prakso njegove teorije. Ali mi lahko poveste kaj več o tem?«
»Važen del Blochove teoretske misli je želja, da človek ne sme biti
zatiran, ampak da je treba upoštevati njegove človeške pravice, da
lahko reče, kar misli in da hodi z dvignjeno glavo. To prihaja naj-
bolj do izraza v političnem delu njegove filozofije, kjer je očitno
za stvar socializma oziroma komunizma. Ko sem bila komunistka
in opravljala nevarne naloge, da bi pomagala stvari komunizma in
šlo je za nevarno dejavnost, ki je bila prepovedana in sem tvegala
glavo, če me bi odkrili, je bilo to delovanje zame povsem samoumev-
no. Nikoli ne bi rekla, da sem bila posebno pogumna, saj je bilo
samo po sebi umevno, da ne smemo opustiti stvari, za katero smo se
odločili, da moramo narediti vse, kar tej stvari služi. Služiti stvari
socializma je praktična stran Blochove filozofije in to sem tudi sama
hotela.«
»Vaše življenje je torej avtentično pričevanje Blochove moralne in
politične tovarišice?«
»O tem ni dvoma, saj sva se v političnih vprašanjih Bloch in jaz zelo
redko razhajala, saj sva si bila v tem pogledu povsem enotna.«
»Za časa vašega bivanja v Pragi ste često srečevali pribežnike iz
Sovjetske zveze, ki pa v vas še niso vzbudili pravega dvoma v tam-
kajšnje uresničevanje socializma; ste bili naivni ali pa morda preve-
lik idealist?«
Nasmešek: »Verjetno sem bila prej idealist, saj sem hotela razumeti
stvari, ki jih ni mogoče razumeti, ker sem za vsem tem skušala najti
neki smisel. Nisem si mogla predstavljati, da je bil lahko Stalin tak
psihopat, ki je veliko stvari počel izhajajoč iz lastnega psihopatskega
privatnega položaja. Spominjam se branja nekega teksta Hruščova,
kjer slednji opisuje svoja srečanja s Stalinom in vsebino po-
govorov z njim. To branje me je zgrozilo. Knjigo sem seveda brala
veliko pozneje in ne takrat. V omenjenem tekstu je zanimivo to,
da predmet pogovorov med Hruščovom in Stalinom niso bile teme
svetovnega pomena, razna svetovna gibanja, ampak je šlo zgolj za
osebne zadeve. Stalin je često pravil Hruščovu npr. človek, ta tovariš
mi ne ustreza, ni pristen, ali temu ne zaupam. In Hruščov ga je v teh
stališčih skušal omehčati, češ, motiš se tov. Stalin, ta tovariš, o kate-
120
rem sicer slabo misliš, je dober, in ne moremo mu ničesar očitati;
Stalin pa je trdil svoje, češ da ima dokaze, da je proti njemu. Z
grozo sem tako ugotovila, da je Stalina predvsem zanimala lastna
osebna oblast, nikakor pa ne ideja socializma in komunizma v svetu.
Zavoljo tega je moralo umreti toliko ljudi, pasti toliko glav, ker je
krivično sodil tovariše, češ da niso zanj, da ne držijo z njim.
Torej nisem mogla verjeti, da stoji v samem vrhu tako pomembne-
ga gibanja v zgodovinsko tako težkih časih nekdo, ki ga v prvi vrsti
zanima lastna oblast, ne pa gibanje. Zavoljo njegovega interesa za
lastno oblast so morali umreti tudi ljudje kot Tuhačevski, ki bi lah-
ko odigrali pomembno vlogo med vojno.«
»Benjamin pravi v eni izmed tez o filozofiji zgodovine, če se prav
spomnim, da lahko samo osvobojeno človeštvo citira svojo preteklost.
Zanima me, če upate, da bo čez čas tudi vašo knjigo mogoče citirati
v Nemški demokratični republiki?«
»V tem primeru bi se morala Nemška demokratična republika precej
spremeniti, postati kritična do Sovjetske Zveze, do razmer, ki so pri-
peljale do preganjanja Blocha v tej deželi. Seveda kritična do te mere,
da bi priznala lastne napake. Značilno za NDR in za cel ta blok je to,
da nimajo moči in poguma priznati lastnih napak. Edina izjema je bil
Hruščov, ki si je prvi drznil dezavuirati Stalina. Jasno, takrat je bil
Stalin že mrtev in se mu ni mogel maščevati. Da pa človeka Hruščovo-
vega kova v Sovjetski zvezi niso mogli prenašati, se vidi v tem, da so
ga odstranili, ker njegov način odprte kritike vodilnim ni ustrezal.
Spominjam se, da so Blochu očitali, da ni marksist, da ni revolucionar
in da ne služi stvari delavstva, kar ne drži. Ampak, da bi to priznali
dandanes, se mi zdi nemogoče, čeprav je minilo že veliko let, ko so
mojega moža na silo odstranili že v začetku leta 1957. Kljub vsemu,
je Bloch še vedno persona ingrata v NDR, saj ničesar njegovega ne
tiskajo.«
»Kako vidite v sodobnem svetu alternativo 'barbarstvo-svoboda'.«
»Ce ne bi bilo slišati nikakršnega glasu socializma, nikakršnih revo-
lucionarnih gibanj, bi rekla, da lahko barbarstvo že nastopi. Brez
socializma ne bi bilo ničesar, kar bi se lahko zoperstavilo kapitalizmu,
zlasti ameriškemu. Poglejte, kaj recimo počne ta kapitalizem v Južni
Ameriki, kjer vojaške hunte izvajajo grozodejstva nad prebivalstvom
kot naprimer v San Salvador ju, kjer ubijajo žene, otroke. To je zame
barbarstvo, ki ga podpirajo ZDA. Za isto gre v mali Nikaragvi, ki
želi ustvariti demokratično družbo. Če bi rekla, da skušajo ustvariti
socialistično družbo, bi že pretiravala, saj skušajo predvsem ustvariti
demokratično pravičnejšo družbo. Zadovoljni bi bili že s tem, da ne
bi bilo več diktature in bi ljudje dobili najosnovnejše človeške pravice,
kar pa skušajo ZDA preprečiti.«
»Po poklicu ste arhitekt in zanimalo me bi, kako gledate na vlogo
lepote v sodobnem svetu, lepote v smislu Dostojevskega, ki pravi, da
bo lepota rešila svet.«
121
»Tega ne bi mogla reči, ker lepota nima take eksplozivne primarne
vloge v zavesti človeštva, da bi lahko rešila svet, ima pomembno
vlogo samo za določene družbene sloje. Nasplošno pa vsekakor ne bi
trdila, da lahko lepota rešuje svet, prej bi rekla, da lahko zmagujejo
moralni principi, dobrota in politika, ki naj bi postala zadeva morale,
kot je pravil moj mož. Samo to lahko odreši človeštvo. Človeštvo lahko
živi brez umetnosti, to trdim kljub svoji ljubezni do umetnosti, in
kljub temu, da sem ji zavezana, brez mroale pa človeštvo ne more
živeti, saj brez nje zapade barbarstvu.«
»Pred dnevi ste mi omenili, da so nemške feministke zelo ugodno
sprejele vašo knjigo. Mi lahko poveste kaj več o tem?«
»Zanje predstavljam primer žene, ki se ni odrekla svojemu lastnemu
življenju, čeprav je bila poročena s slavnim možem, žene, ki je ne
glede na to delovala naprej kot samostojna neodvisna oseba. To se je
izražalo v tem, da sem opravljala svoj poklic neodvisno od mojega
moža, zato predstavljam za feministke tip emancipirane ženske.«
»Vsa knjiga pa je vsekakor izraz izredne osebne skromnosti.«
»To je res, kar so mi nekatere ženske tudi očitali, češ da sem delala in
s tem omogočala Blochu njegovo aktivnost, samo tu gre pač za izraz
mojega karakterja.«
»Tudi pri prikazu srečanj z ljudmi, ki so izredno pomembni za kulturo
dvajsetega stoletja, ste dokumentarni in skromni.«
»Človek o samem sebi težko govori, verjetno pa nisem hotela same
sebe postavljati v ospredje.«
»Kakšen sprejem in razumevanje želite svoji knjigi?«
S tem delom nisem hotela prikazati samo lastne usode, ampak tudi
usodo časa, saj sem živela v času, bogatim z dogodki, predvsem v
Nemčiji. Ravno za Nemčijo se mi zdi zato knjiga zanimiva. Nemška
mladina izve premalo o svoji preteklosti, ker se je Nemci sramujejo.
Nemci neradi priznajo, da je bilo zavoljo njih ubitih toliko ljudi, med
njimi tudi tako imenovani podljudje, čeprav je ravno te pozneje
priznal ves svet. Tega nočejo odkrito priznati, saj se v šoli zelo malo
učijo o tej zgodovini. Moja knjiga lahko glede tega pomaga, saj mi je
znano, da mladi ljudje berejo moje delo in spoznavajo, kaj se je
zgodilo nekoč z ljudmi, ki so bili levo usmerjeni ali pa bili Zidje in kot
taki niso imeli pravice do življenja v navistični Nemčiji.«
»Večkrat ste bili v Jugoslaviji, kjer ste lahko spoznali specifičnost
jugoslovanske poti v socializem. Kako ocenjujete to specifično usmeri-
tev?«
»Do jugoslovanskega socializma imam zelo pozitiven odnos, ker se
mi zdi veliko bolj demokratičen od onega v Sovjetski zvezi in drugih
deželah vzhodnega bloka. Povem naj, da sem se zelo zgražala, ko je
Stalin napadal Tita in ga celo imenoval fašista. Tito je zame vedno
bil velik heroj, ki je vodil osvobodilni boj jugoslovanskih narodov.
122
Moram pa reči, da me je razočarala tudi Jugoslavija, čeprav ne poznam
dobro razlogov za nekatere dogodke in jih ne razumem. Z možem sem
se udeleževala »Korčulanske letne šole«, kamor je prihajalo veliko
slovitih filozofov in sociologov iz celega sveta, kot Habermas, Marcuse
in še veliko drugih naprednih ljudi. Ta šola je bila nekaj čudovitega,
vendar pa so jo kar naenkrat prepovedali, kot tudi odlično revijo
Praxis, kjer je tudi sodeloval moj mož. Te poteze jugoslovanske partije
v osnovi nisem nikoli prav razumela in tudi še danes ne vem zakaj
ni Jugoslavija prej ponosna na možnost izmenjave, na možnost izra-
žanja tako različnih socialističnih misli, ki jih ni treba prikrivati,
kakor se to dogaja v deželah vzhodnega bloka. Kljub temu pa so
nekatere iz kroga Praxisa preganjali, denimo Markoviča zadnji čas
tudi Gaja Petroviča. In to me je zelo razočaralo.«
»■Vaše življenje je pričevanje bivanja v eksilu in lahko rečemo, da
tudi avtentični socializem velikokrat živi le v eksilu.«
»Zal je res tako; toda v Sovjetski zvezi in vzhodnih deželah ne gre
za marksizem kot sva si ga zamišljala z možem in nikoli ga nisva
sprejemala. Teh razmer midva z možem ne imenujeva socializem,
ker tu ne gre za diktaturo proletariata, ampak diktaturo nad prole-
tariatom. Tako so hoteli na Poljskem delavci svoje pravice, da lahko
rečejo, kar hočejo, in temu spreminjanju sem bila zelo naklonjena.
Tudi Dubček na Češkem je vzbudil veliko upanje, ampak tudi to so
preprečili; kar je zelo tragično.«
»■Zadnje vprašanje: Ce bi lahko izbirali, v kateri deželi bi najraje
živeli?«
»To je zelo težko vprašanje, ki si ga nisem nikoli zastavila in zato nanj
težko odgovarjam. Verjetno bi rada živela na Poljskem v času, ko je
Solidarnost hotela izpeljati nekatere reforme, nikakor pa ne v današnji
Poljski.«
»Hvala.«
123
RECENZIJE
Vlasta Jalušič
Stephanie Coontz,
Peta Henderson
Women's Work,
Men's Property
The original of Gender and Class
Verso, London 1986
Vsako resnejše tematiziranje podre-
jenosti žensk slej ko prej zadene ob
vprašanje izvora te podrejenosti in
ob vprašanje izvora moške dominaci-
je. Starejše in sodobnejše razlage na-
stanka družbe, ki je označena s spol-
mogoče razdeliti v dve veliki skupi-
in psihologija, kulturna zgodovina in
ekonomija, religija in mitologija. Ven-
dar jih je ne glede na to generalno
no diskriminacijo, posegajo na raz-
lična področja znanosti — biologija
ni: v tiste, ki jemljejo za osnovo bio-
loške determinante spola, spolne
razlike, takoimenovani seksualni di-
morfizem in žensko biološko sposob-
nost rojevanja ter iz tega izpeljano
»naravno« spolno delite/ dela in Ms-
te, ki vztrajajo na kulturološko-zgo-
dovinski razlagi, da je podrejenost
ženske družbenega izvora. Toda sa-
ma ta generalizacija še ne pove nič.
Če pustimo ob strani eksplicitne bio-
deterministične razlage, proti kate-
rim se usmerja množica novejših
124
ženskih študij o izvorih moške do-
minacije in katerih neutemeljenost
so dovolj dobro dokazale predvsem
ameriške antropološke paradigme
sedemdesetih let (»antropology of
women«) s svojo kritiko »koloniali-
stičnega« pristopa do žensk (v »pri-
mitivnih« in sodobnih družbah), nam
preostanejo »družbene« razlage žen-
ske podrejenosti, ki pa niso niti ma-
lo enoznačne in od katerih mnoge
»v končni instanci« ne odstopajo ta-
ko zelo od iskanja/najdenja zadnjega
vzroka v biologiji, kot bi to rade.
Cela vrsta študij takoimenovanega
»radikalnega fenimizma«, ki je svojo
najpopolnejšo izpeljavo doživel na
ameriških tleh in ki se v svojih iz-
peljavah izvorov moške dominacije
vrti predvsem okoli vprašanja izko-
riščanja ženske (njenega dela, repro-
duktivne sposobnosti) po moškem,
se konec koncev razreši z biologijo
in v najbolj »radikalni« inačici ponudi
tehnološko rešitev — ukinitev biološ-
ke oziroma spolne razlike. Podobno
se zgodi z »marksistično-feministič-
no« inačico razlage moške dominaci-
je, ki v nasprotju z radikalno razre-
šitvijo ne postavi v center nuklearne-
ga »spolnega razmerja« moški-ženska,
temveč ovekoveči razredni boj kot
gibalo zgodovine in potlači podreje-
nost žensk za zgodovino nekonstitu-
tivno v »spremljevalni« pojav domi-
nacije človeka nad človekom. Na
videz »preseže« poenostavljene ra-
dikalnofeminstične »rešitve«, žen-
skam pa vendarle pripiše predzgodo-
vinsko vlogo in sugerira enotstavno
odmiranje spolne segregacije. Nene-
hno ponavljanje argumentne, da se
»ženska ne rodi, ampak to postane«,
nikakor ne more eksplicirati tistega,
kar je temelj te »družbenosti«.
Knjiga Women's Work, Men's pro-
perty, ki jo nameravamo tu predsta-
viti, sodi v tisto vrsto del, ki se
spopadajo tako z omenjeno biodeter-
ministično, kot tudi z obema nave-
denima »družbenima« razlagama
moške dominacije. Več avtoric in en
avtor,1 ki v njej podelujejo, skušajo
z opiranjem na obširno novejšo an-
tropološko literaturo retematizirati
sliko izvora moške dominacije in s
tem tudi razprostranjeno marksistič-
no sliko zgodovinske nujnosti — so-
sledje kulturnega razvoja kot dvojno
sliko — predzgodovine (harmonične,
nerazlikovane, slabo strukturirane
družbe) in zgodovine (razredne, raz-
cepljene, z eksploatacijo, privatno
lastnino in državo označene družbe).
Kot je rečeno v uvodu knjige, dajejo
spisi v njej »perspektive razvoja di-
ferenciacije spolnih vlog in seksual-
ne neenakosti«, kar pa ni identično.
Kljub temu, da vsi teksti vpeljujejo
različne strukturne ravni inavguraci-
je podrejenosti žensk, pa so vendarle
zavezani temeljnemu izhodišču, ki ga
razkriva tudi sam naslov: žensko de-
lo. S tem na prvi pogled, vstopajo
pred tista dela o izvoru podrejenosti
žensk, ki iščejo »materialni temelj«
moške dominacije v izkoriščanju
ženskega dela.
Toda še zdaleč ne gre za to, da bi
avtorice in avtor tekstov skušali iz-
vajati »izvore« ženske podrejenosti
iz same spolne delitve dela. Nasprot-
no. Osnovna skupna linija preiskave
se ukvarja s tem, kako, s katerimi
1 Lila Leibowitz: In the Beginning ... The
Origins of the Sexual Division of Labour
and the Development of the First Human
Societies; Nicole Chevillard, Sébastian
Léconte: The Dawn of the Lineage So-
cieties: The Origins of Women's Oppres-
sion; Stephanie Coontz, Peta Henderson:
Property Forms, Political Power and Fe-
male Labour in the Origins of Class and
State Societies; Chavillard, Léconte:
Slavery and Women; Monique Saliou:
The Processes of Women's Subordinat-
ion in Primitive and Arhaic Greece.
125
mehanizmi je v t. i. »primitivnih«
družbah v že institucionalizirano
spolno in starostno delitev dela per-
petuirana moška dominacija — toda
v nasprotju s številnimi drugimi teo-
rijami ne kot nek dodatek k razredni
cepitvi, temveč kot konstitutivni me-
hanizem, strukturna vsebina razred-
nega razslojevanja samega. S tem
vprašanjem podreditve ženske ne
funkcionira kot nekaj dodatnega, po-
stranskega, kot nekaj, kar je zgolj še
ena postavka, ki okrepi razredno raz-
cepljenost družbe, temveč kot tisto,
kar je v tem procesu aktivna po-
stavka par exellence.
V tem smislu so vsi prispevki na
prvi pogled v skladu z Engelsovo
trditvijo v »Izvoru družine, privatne
lastnine in države«, da se je »prvo
razredno nasprotje, ki se pojavi v
zgodovini, rodilo z razvojem nasprot-
ja med možem in ženo v posamič-
nem zakonu in prvo razredno zatira-
nje se je rodilo hkrati z zatiranjem
ženskega spola po moškem spolu«
(MEID V., CZ, Lj„ 1975, str. 269) in
z njegovo tezo o »zgodovinskem po-
razu ženskega spola« (ibid., str. 259).
Vendar temu ni tako. Čeprav postav-
ljajo podreditev ženske kot zgodo-
vinski produkt, torej predpostavlja-
jo neko »egalitarno« družbo, v ka-
teri zatiranje ženske ni bil splošen
princip, pa je vendarle ne zastavijo
kot »predzgodovinski« stadij nestruk-
turirane enakosti ali celo »domina-
cije žensk« (matriarhat), ki bi ga
zgodovinski razvoj, razvoj razrednih
družb, ki nastopa z ekspanzijo pro-
duktivnih sil, razdejal. Sosledje zgo-
dovinskega razvoja ni sosledje, ka-
kršno velja pri Marxu in Engelsu (že
omenjena delitev na predzgodovinsko
in zgodovinsko), kjer se začno vrsti-
ti na privatni lastnini utemeljeni na-
čini produkcije od sužnjelastniške
družbe dalje, v katerih »produkcija
stvari« opredeljuje »produkcijo lju-
di«.
V knjigi je iz vseh prispevkov razvi-
den poskus identifikacije predsuž-
njelastniškega »načina produkcije«
v družbah brez države. Osnovni po-
goj za nastanek tega naj bi se vzpo-
stavil skozi proces t.i. »neolitske re-
volucije« — prehoda iz zbiralske
družbe v način produkcije »pridelo-
valcev hrane« (kot sta ga identifici-
rala že Sacks in Meillasoux). Prav v
tej točki pa se avtorice in avtor po-
stavljajo nasproti Marxovi tezi iz Ka-
pitala, da »ekonomskih epoh ne raz-
likuje to, kaj se producira, temveč
kako, s kakšnimi delovnimi sredstvi
se producira« in trditvi, da »so de-
lovna sredstva ne samo merilo stop-
nje razvoja človeške delovne sile,
temveč tudi kazalci družbenih razme-
rij, v katerih se dela« (Marx, Kapital,
str. 182). »Da bi pojasnili izvore žen-
ske podrejenosti potrebujemo teo-
rijo, ki računa z moško kontrolo žen-
skega dela«. Toda: »Takšne teorije
ni mogoče izpeljati iz narave moš-
kih ali ženskih opravil samih, niti iz
katerekoli tehnološke tendence, kaj-
ti človeške kulture so pokazale pre-
več variacij, da bi lahko postulirale
katerokoli nujno relacijo med de-
lom ali orodjem na eni strani in po-
sebnim družbenim razmerjem supe-
riornosti in podrejenosti na drugi«
(Coontz, Henderson, str. 23).
Avtorice in avtor zavračajo analize,
ki se premaknejo direktno od skup-
nostih društev k napredujočemu raz-
rednemu sistemu, ki temelji na pri-
vatni lastnini, ne da bi identificirale
prehodno družbeno formacijo ali ob-
liko produkcije. V teh prehodnih druž-
benih formacijah (ki jih imenujejo
»kin corporate societies«), rodovnih
ali sorodstvenih družbah, so sorod-
stvene vezi determinirale organiza-
cijo dela in apropriacijo dobrin in v
126
teh družbah je prvič izkazana moška
dominacija. Zaradi tega mora biti
struktura sorodstvenih razmerij rele-
vantna za izvor spolne neenakosti.
Podrejenost žensk je pred nastan-
kom privatne lastnine in utrjuje te-
melj za nastanek privatne lastnine
in države.
Knjiga je zasnovana na obsežnih an-
tropoloških virih, teksti pa so nani-
zani tako, da skorajda sistematično
izpeljujejo konsekvence eden iz dru-
gega.
Čeprav si nekateri (prispevek Lécon-
te-Chevillard in Coontz-Henderson)
nasprotujejo v oceni dinamike »pre-
hoda« v moško dominacijo (prevrat
ali evolutivni razvoj), pa vendarle
večinoma vztrajajo na skupnih izho-
diščih, ki jih delno podaja že Lila
Leibowitz v svojem prispevku (Na
začetku ... izvori spolne delitve dela
in razvoj prvih človeških družb). Nje-
na osnovna trditev je, da so zgodnje
človeške kulture utemeljene na ne-
-spolno specifični produkciji in da
šele začetek medskupinske menjave
involvira razraslo spolno delitev dela
in s tem njeno institucionalizacijo.
Institucionalizacija delitve dela je te-
meljna referenčna točka, iz katere
izhaja, ko dokazuje, da se je spolna
delitev dela razvila v zvezi z določe-
nimi kulturnimi inovacijami (ne pa na
biološki podlagi in da se pomen spol-
nega dimorfizma z njo zmanjšuje, ne
pa povečuje), kot njihovo osnovo pa
ne postavlja zgolj nove »tehnologi-
je« (tehnike strelnega lova in tehno-
logije ognjišča) temveč predvsem
nujnost »tretje tehnike«, ki se je s
tem razvila — to je učenje mladih za
njihove vloge. »Spolna delitev dela
ni samo določala, katera produktivna
dela bodo moški in ženska opravlja-
li, temveč je razdelila odgovornosti
za socializacijo v njihova dela tako
med moške kot ženske« (str. 67). In-
stitucionalizacija deltive dela pome-
ni »prepoznavanje za nazaj« delitve
vlog, ki se ohranja dalj časa. »Ko je
bila ta delitev artikulirana je omogo-
čala prepoznati, kdo bo mati in kdo
ne, katero spretnost bo nek posa-
meznik uporabljal kot odrasel« (str.
67).
Vsi teksti odstopajo od dveh najbolj
znanih modelov »nastopa človekove-
ga razlikovanja« od narave — tako
Marxovega kot od Lèvi-Straussa. Za
L. Leibowitza je osnovni družbeni
princip zgodnjih hominidov produkcija
za distribucijo oziroma princip »ge-
neralne reciprocitete«, ki pomeni
maksimalno kooperacijo v zgodnjih
nabiralskih družbah. Produkcija je že
zbiranje hrane in odnašanje le-te v
skupino, ne pa šele produkcija za me-
njavo, kjer je že razvidna spolna
delitev dela. V tem smislu se spol-
na diskriminacija ne perpetuira šele
z razredno delitvijo, vendar pa tudi
ni temelj človeške družbenosti ozi-
roma kulture sploh. »Medtem, ko
Lévi-Strauss dojema menjavo žensk
kot prvi korak v procesu kulturaliza-
cije«, L. Leibowitz trdi, »da so se in-
dividui obeh spolov selili iz ene sku-
pine v drugo, da bi regulirali menja-
vo« (str. 74). To trditev podkrepi
obstoj matrilokalnih, matriiinearnih
družb, ki jih, če vzamemo menjavo
žensk kot temelj kulture, preprosto
zanikamo. Hkrati pa iz obstoja teh
družb ne moremo sklepati o obsto-
ju nekega hipotetičnega matriarhata.
Menjava žensk, pravita Chevillard in
Léconte (v tekstu Nastanek rodovnih
družb), pa ne more biti mehanizem,
ki je izveden iz predobstoječe delit-
ve dela, pač pa je bila najverjetneje
umetno presajena na matrilinearne
sorodstvene strukture od nekaterih
sorodstvenih skupin, ki so uspele kot
rezultat spremenjenih družbenih ob-
veznosti kopičiti rezultate ženskega
127
dela. Njen nastanek, kot tudi nasta-
nek »cene neveste« je tesno pove-
zan s procesom rodovnega razsloje-
vanja v »kin corporate societies«
(družbe sorodstvenih vezi), ki pa je
nastal kot bistvena posledica izkori-
ščanja ženskega produktivnega dela
(v poljedelstvu, ki je nastalo z »ne-
olitsko revolucijo«). Te »kin corpora-
te societies« niso samo neke pre-
hodne družbene oblike, temveč jih
je mogoče identificirati kot »način
produkcije (rodovni način produkcije)
v katerem se konstituirajo novi prin-
cipi reciprocitete, »balansirana re-
ciprociteta« (nasproti generalni), ki
zahteva formalizacijo menjalnih poti
in s tem posebne instance, ki me-
njavo uravnavajo.
Chevillard in Léconte zastopata trdi-
tev, da sta v rodovnih družbah obsta-
jala hkrati dva sorodstvena principa
— matrilinearni in patrilinearni, pri
čemer predstavlja matrilinearnost
zgodnejši sistem, ki je manj ekspan-
ziven in karakterizira začetno stabil-
nost družbenih vezi, vendar pa je prav
zaradi tega nesposoben izkoristiti
presežek, ki ga v njem ženske že
producirajo. Ženske so v rodovnih
družbah temeljni producenti, kot
pravita Coontz in Henderson, so
»ženske v teh družbah manj potre-
bovale moške, kot moški ženo« (str.
132), ki je vršila subsistenčno pro-
dukcijo (vsakodnevno delo v prede-
lavi dobrin), kar velja tako za matri-
lokalne kot za patrilokalne družbe.
Prav zaradi tega in pa zaradi obveze,
da je moral moški v matrilinearnih
rodovih deliti svoje produkte med
svojo ženo in sestro, torej med ženin
in svoj rod, se matrilinearni rodovi
niso razvili do neke hipotetične »ma-
triarhalne« situacije. Ženske niso
mogle pridobivati iz moškega dela,
medtem ko je nasprotno bilo mogoče.
Rodovne družbe so nosile v sebi po-
tencial za razslojevanje, do katere-
ga je, paradoksalno, pripeljal prav
princip generalne reciprocitete, ki je
zgodnje človeške skupnosti ohranjal
pri življenju in reprezentiral njihovo
egalitarnost (princip gostitve ostalih
članov skupnosti, pojmovanja, da mo-
ra biti povračilno darilo enako ali ce-
lo večje). Tako si je en rod, ki je več-
krat gostil druge, pridobil reputacijo
za posebno bližino s predniki in nad-
naravnim. »Kolikor je družba social-
no podrejena sorodstvenim odnosom,
je moralno podrejena radodarnosti.
Kdorkoli je torej velikodušen, avto-
matično zasluži splošno spoštovanje«
(Sahlins). Matrilokalni rodovi so ime-
li manj možnosti za ceremonialne po-
gostitve zaradi že omenjenih redist-
ributivnih obveznostih moških. Patri-
lokalni, kjer so moške dobrine osta-
jale v rodu in kjer so ženske vršile
priprave na ceremoniale, so imeli
več možnosti, da postanejo vodilni
rod, s tem pa tudi, da izkoriščajo de-
lo žensk, ki so redno več prispevale
k presežku. Zaradi možnosti hitrega
nadomeščanja in koncentracije žensk
(s poroko, ni bilo treba čakati, tako
kot v matrilokalnih rodovih, da hči od-
raste), so imeli tudi večji ekspanziv-
ni potencial in tendenco k delovni
prisili, ki je matrilokalne družbe niso
poznale. Avtoriteta žensk v matrilo-
kalnih rodovih se je razlikovala od
avtoritete moških v patrilokalnih, ker
so imele ženske manj iniciative zah-
tevati od moških, da delajo, kot pa
moški od žensk patrilokalni rodo-
vih. Obstajalo je »pomanjkanje« pri-
sile v smeri kohezije gospodarstva.
Chevillard-Léconte ter Coontz-Hen-
derson se v svojihizpeljavah razliku-
jejo v tem, da prva dva zastopata
stališče, da so »kin corporate so-
cieties« prve razredne družbe v ka-
terih obstaja racionalna eksploataci-
ja ženske delovne sile, žensk kot
razreda, drugi dve pa trdita, da sama
128
patrilokalnost in delitev dela na mo-
ška in ženska opravila še ni nujno
dominacija moških ter da se prehod
iz patrilokalnosti v moško dominacijo
ni izvršil kot nenaden prevrat, kot
vojna med spoloma.
Vendar tudi Coontz in Henderson
zavračata konstrukcije, da je družba
suženjstva prva razredna družba.
Prvotni razredni sistemi, kraljestva
ali države, ki so temeljile na sorod-
stvu, so ohranili več oblik sorodst-
vene organizacije kot zapolnitev po-
manjkanja »civilnih« struktur meha-
nizmov oblasti. Vendar pa tu že gre
za politični odnos med sorodstveni-
mi skupinami (take družbe so bile
sumersko kraljestvo, aristokratska
kraljestva homerske Grčije, Minojska
Kreta, zgodnje Azteške družbe, Zgod-
nji imperij Inkov, afriška kraljestva
18. in 19. stoletja). Ti sistemi ne sa-
mo da niso preprosto intenzivirali
podrejenosti žensk, pač pa so celo
dvignili avtoriteto žensk zgornjega
razreda (prav zaradi pomanjkanja
razvitega državnega aparata in birok-
racije). Vendar to še zdaleč ne more
biti dokaz za matriarhalno družbo,
kot to nekateri zatrjujejo, temveč je
ta visoki status »elitnih« žensk izvi-
ral prav iz generalnega razvrednote-
nja ženstva, iz tega, da so bile žen-
ske kot spol že izključene iz dostopa
in kontrole nad produkcijskimi sred-
stvi v patrilinearni sorodstveni kor-
poraciji. Z nastankom civilne države,
ki temelji na absolutni privatni last-
nini zemlje in sužnjev, ter na profe-
sionalni administraciji, armadi in le-
galni strukturi, ki je imuna do sorod-
stvenih vezi, tudi posebne ugodnosti
žensk zgornjega razreda izginejo.
»Svobodne ženske«, ki jih producirajo
družbe na prehodu iz rodovnih družb
v suženjstvo Léconte in Chevillard v
svojem drugem prispevku (Suženj-
stvo in ženske) označita kot instru-
mente za reprodukcijo družbenih
razmerij, za odtujeno skupino, katere
glavna funkcija je bila zagotavljati
biološko in družbeno reprodukcijo
svobodnega moškega. Če Coontz in
Henderson trdita, da je ».osvobodi-
tev' žensk od sorodstvenih in skup-
nostnih vezi rezultirala samo v bolj
raznolikih oblikah izkoriščanja de-
la...« (str. 154), pa Chevillard in
Léconte to dopolnita v smislu, da se
je ženski status zatiranih v družbah
suženjstva spremenil v tem smislu,
da so se statusu »odtujenih« pridru-
žili še moški, tako da se je »vojna
spolov« kazala kot nerelevantna,
nasprotje moški-ženska je bilo tako
sicer zabrisano, hkrati pa je bilo zati-
ranje žensk intenzificirano.
Monique Saliou, ki v svojo analizo
(Procesi podreditve žensk v primitiv-
ni in arhaični Grčiji) vključi mitolo-
ške evidence, ko primerja minojsko
Kretsko kulturo, Mikensko kulturo in
arhaično Grčijo, pokaže, kako je
uvedba »demokracije« v arhaični
Grčiji pomenila popolno izključitev
žensk iz političnega življenja (status
žensk v Šparti v klasičnem obdobju
je bil višji kot v Atenah). »Demokra-
cija« nI mogla sprejeti statusa žen-
ske, ki je imela pravico do tega, da
je govorila (ženske zgornjih razre-
dov), podobno kot so bile s francosko
revolucijo 1789 vsem ženskam odvze-
te politične pravice, medtem ko je
stari režim sprejemal ženske fevde
in pravice, ki so iz njih izhajale.
Prav tako nasprotuje pogostim tezam,
da Kretska kultura z velikim številom
ženskih božanstev reprezentira neko
matriarhalno epoho: »V popolnoma
patriarhalnem svetu 19. stoletja se
ni moglo zdeti nič manj kontradiktor-
no in nemogoče kot to, da bi matrili-
nearno določanje potomstva in femi-
nistična religija lahko obstajali hkra-
ti z moško strukturo oblasti ... za-
129
menjava matrilinearnosti z matriarha-
tom vidi zatiranje žensk kot zgodo-
vinski produkt, ki se začne z razred-
nimi družbami« (str. 170).
Analiza mitov, ki sklepa na realnost
življenjskih okoliščin večine žensk
mora vključevati vsaj še dve evidenci
— ženske in delo ter ženske in moč.
Veliko število ženskih božanstev na
Kreti reprezentira razmik med soob-
stojem moške politične moči ter ek-
stremnega religioznega »konzervati-
vizma«, kot ostanka obdobja, v ka-
terem je veljalo za plemenskega
prednika ženska, razmik, ki v Miken-
ski družbi, ki je bila nedvomno pa-
triarhalnega značaja, (šele tu je mo-
goče zaslediti falične simbole med
moškimi bogovi) rezultirala v postop-
no devaluacijo ženskih božanstev. V
procesu podreditve žensk, ki se je
začel nekaj tisočletij prej in katerega
izid reprezentira atenska demokraci-
ja, tudi (še) obstoječe boginje niso
več »božanstva celotne družbe«, tem-
več inkarnacije funkcij in vrednosti,
ki so bile prenesene na ženske.
Skupno izhodišče tega je bila iden-
tifikacija ženske in zemlje, ker obe
poseduje in obvladuje moški — tran-
sparenten primer take degradacije
je npr. Demetra (katere ime pomeni
mati-boginja), zdaj omejena na pod-
ročje plodnosti zemlje, Gea, masku-
linizirane boginje (Artemis, Atena).
Zato je popolnoma napačna hipoteza,
ki iz asociacij ženske iz mitologije
(asociacija med zemljo in materjo),
ki menda vsebujejo vso ženskost,
preprosto sklepa na privilegirano raz-
merje žensk do poljedelstva v ar-
haičnem obdobju. Ta identifikacija je
nastopila v obdobju, ko so bile žen-
ske izrinjene iz dela in lastništva na
zemlji. Ženskost in poljedelstvo sta
tu v razmerju simetrije, ne pa sim-
patije; tako ženska kot zemlja sta
objekta dominacije, ki se izvaja z
moškim delom. Ženskost je bila tako
tudi v božanskem redu omejena na
področje reprodukcije moškega in
narave.
Vrednost dela Women's work, men's
property je predvsem v skupni inten-
ci vseh avtorjev, da skušajo spoditi
razširjeno tezo o delitvi dela kot iz-
voru moške dominacije. Ne obstaja
nobena biološka delitev dela med
spoloma, hkrati pa sama spolna deli-
tev dela, kakršnakoli že je, še ne po-
meni podreditve žensk. Seveda je s
tem (neeksplicitno) zavrnjeno tudi
izenačevanje biološke reprodukcije z
delom (kar je transparentno pri
Marxu z njegovo opredelitvijo »de-
litve dela v spolnem aktu«). Čeprav
je v uvodu knjige rečeno, da je tre-
ba, če hočemo pojasniti izvore žen-
ske podrejenosti, izdelati teorijo, ki
»računa z moško kontrolo ženskega
dela«, pa avtorjem vendarle ne gre
zgolj za to, da bi iskali neko »mate-
rialno osnovo« v »izkoriščanju žen-
skega dela« (čeprav je na nekaterih
mestih v analizi vendarle pretirano
uporabljena Marxova aparatura anali-
ze kapitalističnega načina produkcije
in »odtujenega dela« — predvsem pri
Chevillardu in Léconte-u), pač pa je
analiza v veliki meri utemeljena na
vključevanju in izključevanju sorod-
stvenih struktur, pomen matri- in
patrilokalnosti in s tem v zvezi ekso-
gamije in menjave soprogov.
Mogoče bi bilo celo reči, da avtorji,
kljub prvi asociaciji, ki lahko nasta-
ne že ob naslovu knjige, družbenosti,
»človeškosti«, kulture ne opredelju-
jejo kot v temelju »produkcijo stva-
ri« temveč prav s poudarkom na per-
petuiranju sorodstvenih zvez v »ro-
dovnem načinu produkcije« izpostav-
ljajo tisto drugo plat produkcije (kot
pri Engelsu), produkcijo ljudi, pa če-
prav samo skozi nekatere momente
— npr. pri Chevillardu in Léconte-u,
130
ko nakažeta »zabrisanost« nasprotja
moški-ženska v družbah suženjstva
ali pri Monique Saliou, ko trdi, da
»ni mehanske zveze med družbeno
formacijo in statusom žensk« in da
je »narava dela, ki ga opravljata spo-
la bistveno manj pomembna kot druž-
bena razmerja, v katerih se izvaja«
(str. 205). Hkrati je na več mestih do-
bro prikazano izrinjanje elementa so-
rodstvenih razmerij kot elementa
družbenosti z nastopom razrednih
struktur (predvsem analiza »kinship-
-besed kingdoms- Coontza in Hender-
sona) ter postuliranje ženskega kot
»naravne« baze družbe (kombinacija
analize mitov in ženskega dela pri M.
Saliou).
Eden radikalnejših prijemov knjige je
vpeljava pojma »kin corporate mode
of production (prevzeto po C. Meilla-
SOUXU in K. Sacksu), ki sicer zveni
kot preprosta uporaba Marxovega
pojma »način produkcije«, vendar pa
obenem minira Marxovo shemo zgo-
dovinskega sosledja »načinov produk-
cije« (ekonomskih formacij družbe
ali kakorkoli že se jih imenuje), s tem
pa tudi shemo zgodovine kot zgodovi-
ne razrednih bojev, v kateri je pro-
dukcija spolne razlike potisnjena v
»naravno bazo« družbe.
Vendar pa avtorji v svoji strasti iska-
nja »izvorov« moške dominacije v
določeni meri vendarle zapadejo ti-
pični komunistični konstrukciji — ko
namreč skušajo z rekonstrukcijo ne-
kega prvotnega egalitarizma graditi
upe v družbo prihodnosti. Zato na
nekaterih mestih tudi tako silovito
ugotavljajo Lèvi-Straussovem koncep-
tu kulture. Čeprav hipotetične »ega-
litarne družbe« ne definirajo kot ne-
strukturirane simetrije in nerazliko-
vane enotnosti in enakosti in čeprav
so ugovori, ki zadevajo Lèvi-Straus-
sovo »izključitev matrilinearnih
družb« večinoma korektni, pa so ob
tem vendarle velja vprašati: zakaj je
za up v prihodnost tako pomembno
identificirati neko prvotno egalitar-
nost človeških bitij?
131
SINOPSIS
UDK: 355.7.(04) :720
Dr. Hugh Smith: Ugovor vesti v Avstraliji
Avstralija ima do vprašanja ugovora vesti zoper obvezno služenje vo-
jaškega roka poseben pristop. Ta tekst obravnava tradicijo, ki se je
razvila v Avstraliji in ki posameznikom dopušča, da odločajo o tem, ali
bodo sodelovali v posameznih konfliktih. V letu 1903 je Avstralija kot
prva država sprejela zakonska določila o oporečnikih. V večini vojn
tega stoletja, v katere je bila Avstralija vpletena, se je zanašala na
prostovoljce. Glavna izjema, travmatična za avstralsko družbo, je bila
vojna v Vietnamu. Nedavno je avstralski parlament obravnaval osnutek
zakona, ki bo v skladu s to tradicijo dopuščal ugovor vesti do določenih
vojn.
UDC: 355.7.(04) :720
Dr. Hugh Smith: Conscientious objection in Australia
Australia has taken a distinctive approach to the question of conscien-
tious objection to compulsory military service. This paper examines the
tradition which has developed in Australia of allowing individuals to
decide whether or not to participate in particular conflicts. In 1903
Australia became the first country to make statutory provision for con-
scientious objectors. In most wars in which Australia has subsequently
been involved in this centruy reliance has been placed on voluntary
enlistment. The major exception, which proved traumatic for Australian
society, was the Vietnam War. In recent times the Australian Parlia-
ment has been considering a proposal for legislation which — in line
with this tradition — would permit conscientious objection to particular
wars.
133
UDK: 355.7.(05)
Sinopsis: Janez Janša/Ugovor vesti in civilna služba v Jugoslaviji
Avtor piše o aktualni razpravi v Socialistični zvezi Jugoslavije, ki je
potekala koncem leta 1986 in sicer v zvezi s pobudo za priznavanje pra-
vice do ugovora vesti in uvedbi civilne službe. V sestavku je govora tudi
o izkušnjah mirovnih skupin in gibanj v zvezi z prizadevanji za prizna-
vanje ugovora vesti in o politični in mirovni situaciji v Jugoslaviji
nasploh. Avtor ugotavlja, da ni demokracije brez odgovornosti oblasti in
brez priznavanja manjšinskih pravic, med njimi tudi pravice do ugovora
vesti.
UDC: 355.7.(05)
Synopsis: Janez Janša/Conscientious objection in Yugoslavia
The author writes about actual discussion in the Federal Conference of
the Socialist Alliance about the suggestion for changing laws and prac-
tice in connection with conscientious objection and civil service in Yugo-
slavia. He also writes about the experiences of the Peace groups and the
peace movement in Slovenia and Yugoslavia and about political situation
in Yugoslavia in general. The author finds aut that there is no demo-
cracy if we can't call the authorities to respond for the mistakes they
did and if the majority do not confess the minority the right to con-
scientious objection.
134
UDK: 330.180(047)
Sinopsis: Jože Končan/Ideje o delničarstvu v Jugoslaviji
V zadnjem času se intenzivneje ponovno obnavljajo razprave o družbeni
lastnini, v tem okviru pa še posebej o povezovanju osebnega dela in
sredstev z družbenimi. Gre za zahteve po večji liberalizaciji lastninskih
oblik, ki so se v preteklosti že pojavile v obdobju konec šestdesetih in v
začetku sedemdesetih let. Takrat so šle v smeri uvajanja nekaterih oblik
delničarstva. Avtor prikazuje v članku teoretična izhodišča za nastanek
takih idej, njihovo kritiko v teoriji in praksi ter praktični poizkus njiho-
ve uvedbe. V epilogu razmišlja o širših posledicah, ki jih je takrat pri-
nesla zavrnitev takih idej.
UDC: 330.180(047)
Synopsis: Jože Končan/The ideas about shareholding system in Yugoslavia
The discussions about the social ownership have been in the last times
once more resumed, especially in the aspect of linkage of personal labour
and resources with social ones. The claims for larger libéralisation of the
forms of ownership are therein concerned, which were previously appea-
ring already in the end of sixties and the beginning of seventies. The
subject of the claims in that period was mostly oriented towards the in-
troduction of certain forms of shareholding system. In the article, author
describes theoretical origines for the formation of such ideas, their theo-
retical and practical critism, and a practical attempt of their implemen-
tation. In the epilogue he conteplates about the broader concequences
135
Vsebina letnika 1986
85/86 1986
Negativna dialektika
Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
Franc Zle / Alvin T of fier: Tretji val
Michael A. Lebowitz / Preseganje krize socialistične ekonomije
Dragan Đuričin / Istraživanje i razvoj u samoupravnom preduzeću
Švob-Đokić / Neke društvene implikacije disproporcionalnog teh-
nološkog razvoja u svijetu
Janez Janša / Oboroženo ljudstvo — teorija iz prakse
87/88 1986
Jedrske elektrarne da — ne?
Strokovni in znanstveni referati
Razprava
89/90 1986
Kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ
Bogomir Kovač / Družbenoekonomska kriza in mednacionalni od-
nosi v SFRJ
Hivzi Islami / Prebivalstvo in razvoj
Jelka Pirkovič-Kocbek / Urbanizem in arhitektura kot oblikovanje
praznega prostora
Vekoslav Grmič / Na rob okrožnice papeža Janeza Pavla II. »Do-
minum et Vivificantem«
Fred Halliday / Tragedija v Južnem Jemenu
Gus Fagan / Politični »underground« na Poljskem
Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
Jasmin Držinič / Metamorfoza krize (recenzija)
Slavko Gaber / Pota raja, agonija kapitala (prikaz)
137
91/92 1986
Enakopravnost jezikov v oboroženih silah
Janez Janša / Enakopravnost jezikov v JLA
Jaka Avšič / Pismo zvezni ustavni komisiji
Milan Balažic / Generala Avšiča kritika »samoupravne« mikrofizi-
ke oblasti
Valentin Jež / Posledice organizacijske determiniranosti človeka v
proizvodnem procesu
Lucij an Vug a / Vijugava pot do težnosti
Jelka Pirkovič-Kocbek / O sodobni arhitekturi (in urbanizmu) v že
pozidanih celotah
Matjaž Potrč / Marx in človeška narava
Siniša Zarić / Jugoslovenstvo i zajednički ekonomski prostor
Zeljka Mudravčić / Društveno-ekonomska osobenost stanovništva
Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
Tonči Kuzmanić / David Macgregor: The communist ideal in He-
gel and Marx
Zvonka Pretnar / O oblikovanju sociološkega pristopa k invalidno-
sti
93/94 1986
Stavke
Lidija Mohar / Stavka — da ali ne?
T onči Kuzmanić / Za legalizacijo štrajkov
Igor Bavčar / Delo v socializmu
Janez Janša / Stavka kot mejno dejanje
Andrej Kirn / Družbene implikacije ekoloških omejitev rasti
Janko Zlodre / Confusio Linguarum
Dušan Pirec / Pripombe na rob nekaterim vprašanjem teorije in
prakse socializacijskega procesa v agrarnih odnosih
Boris Kononenko / Kibernetika in družbena moč
Zvonimir Tanko / Ali se vračamo na sistem plač in dobička? / po-
lemika
Slavko Gaber / M. Jay: Adorno / prikaz
T onči Kuzmanić / Knjižna novost o izrednih razmerah / recenzija
95/96 1986
Francois George: Učinek gobezdala, prevod originala: L'effet 'Yau
de poêle (O Lacanu in Lacanovcih)
138
Avtorji v tej številki
Dr. Hugh Smith, Akademija Avstralskih obrambnih
sil, Campbell, Avstralija
Tonči Kuzmanić, diplomirani politolog, Ljubljana
Pavle Gantar, magister sociologije, Ljubljana
Boris Kononenko, diplomiran sociolog, Ljubljana
Lucijan Vuga, magister strojništva, Nova Gorica
Dr. Andrej Kirn, prof, dr., FSPN, Ljubljana
Vlasta Jalušič, diplomirani sociolog, Ljubljana
Jože Končan, diplomirani ekonomist, Ljubljana
Igor Bavčar, diplomirani politolog, Ljubljana
Janez Janša, diplomirani obramboslovec, Ljubljana
§<-
Naročilnica
Nepreklicno naročam(o) izvod(ov) Časopisa za kritiko znanosti
Priimek in ime oz. naziv ustanove
LÏÏiëi
Kraj
Poklic
Naročnino bom(o) poravnal(i) po prejetju položnice oz. računa. Na
leto izide 12 oz. 6 dvojnih številk.
Naročilnico pošljite na naslov
Časopis za kritiko znanosti, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana