Narodova moralna pripravljenost Mali narod čuti v težkih dneh še posebno svojo majhnost. Ljudje so kakor prešteti, in drug za drugega skoraj vemo, kako misli, čuti in kako bi se obnašal, ako bi ga zadela kateTa nesreča. Vidni so junaki, poznamo cagavce, na oči padajo človeku malodušneži in plašljivci, znani so renegati in izdajalci — vse tako zvano narodno občestvo je kakor na dlani. V težkih dneh opazimo marsikaj, česar inače ne bi mogli zaslediti, ob majhno&ti pa so posebno vidni veliki gTehi, ki so jih uprizarjali skozi večjo ali krajšo dobo nad narodičem mali in veliki pastirji, ki so gonili svoje črede in čredice v obljubljeni, a nikoli doseženi Kanaan, pri tem pa vsak po svoje govorili, učili, dvigali in vzgajali svoj narod. Zasledujoč osebne koristi, kar je pri malem narodu in malih voditeljih skoraj pravilo, je mansikdo vsejal ljuliko, plevel, da jasna misei nikoli ni mogla do svojega popolnega izraza. Ako nas je čas presenetil, je to le znak, da se pri Slovencih vedno nekaj zamudi; ako nas je našel pripravljene, pa smo dokazali svojo narodno in politično zrelost, samozavest, ki je gonilna sila optimizma in vere v bodočnost. Vse je mogoče, tudi da mnogi posamezniki padejo; toda naroda, če je pripravljen in utrjen, ni mogoče uničiti!« Danes nima pomena, da bi drug drugemu očitovali grehe preteklosti. Zadostno je niih spoznanje. Zadosti je, da vidimo, kako je. Vendar je malodušnost odveč. Čeprav rodi lahko nasilje nad malim narodom strašne krvave posledice, ne bi smel nihče izgubiti vere v narod, če je prepričan, da so njegove njive zorane. Zato za male narode ni toliko važna fizična moč, temveč moralna pripravljenost, pozitivna vzgoja in izobrazba in globoko državljansko čustvovanje. Šola se je preteklo dobo mnogo trudila za ta ideal. Toda tu imamo tudi primer, česa v bodočnosti ne smemo zanemarjati. Velike važnosti je uma svetli meč! P.