DR. MILAN ŠIFRER
POGLAVITNE ZNAČILNOSTI RAZVOJA ŠKOFJELOŠKEGA
HRIBOVJA
Škofjeloško hribovje obsega ves zelo močno razčlenjeni hriboviti svet v
porečju Selške Sore in Poljanske Sore. Zajema torej obsežni del alpskega
predgorja med Ljubljansko kotlino in reko Idrijco. K njemu pa uvrščamo tudi
vsa južna pobočja Jelovice in Ratitovca, ki spadajo po svoji zasnovi že k Alpam,
pa tudi nižje apneniške planote v porečju Poljanske Sore, južno in zahodno
od Zirov, ki kažejo že vse značilnosti bližnjega dinarskega kraškega sveta.
Škofjeloško hribovje pomeni potemtakem nekak prehod iz Alp na kras in
se nahaja na geološko močno zgnetenem stiku alpskih in dinarskih gradbenih
enot. Zato kaže izredno zapleteno geološko zgradbo. Tu nimamo opravka samo
s križajočimi se prelomi in dvigi, do katerih je prišlo ob njih, marveč tudi
z zelo zapletenimi narivi, ki so še danes predmet drobnega geološkega
proučevanja.
Tudi v kamninskem pogledu kaže Škofjeloško hribovje zelo pestro sestavo
s prevlado vododržnih hribin. Veliko je starejših (paleozojskih), pa tudi mlajših
(mezozojskih) skrilavcev, peščenjakov in dolomitov, medtem ko je apnencev
veliko manj. Ohranili so se povečini le še v krpah, ki sestavljajo skoraj vse
pomembnejše vrhove v Škofjeloškem hribovju, kot npr. Porezen, Blegoš, Mladi
vrh. Stari vrh ter Lubnik. Tam, kjer so starejše paleozojske kamnine narinjene
na mlajše mezozojske apnence, pa se nahajajo le ti tudi v nižjih legah. Bolj
sklenjeno nastopajo apnenci le v severnem obodu Škofjeloškega hribovja, že
ob prehodu v Alpe (v južnih pobočjih Jelovice, Ratitovca in vzhodnega dela
Bohinjskega grebena) in v planotah južno od Zirov, ki pomenijo že prehod
v kraške planote Dinarskega gorskega sistema.
Zaradi tolikšne tektonske pretrtosti in prevlade vododržnih hribin se je
razvila v Škofjeloškem hribovju še posebno gosta rečna mreža. Vode so razrezale
ta svet v zelo drobno razčlenjeno pokrajino z globoko zajedenimi dolinami,
dolinicami in grapami.
Največje višine dosega to hribovje v osrednjem delu med Selško Soro in
Poljansko Soro s Starim vrhom 1205 m. Mladim vrhom 1370 m, Koprivnikom
1389 m, Blegošem 1562 m in Poreznom 1622 m. V znatne višine pa se povzpne
tudi še v južnih pobočjih Jelovice, kjer dosega višine 1100 m do 1200 m, v
vrhovih Ratitovca pa celo 1666 m. Za relief Škofjeloškega hribovja pa so značilna
tudi izredno široka slemena in obli vrhovi, ki jih opazujemo v višinah
900 do 1100 m, proti vzhodu se spuste nekoliko niže (okrog 800 m), nad Kranjsko-
sorškim poljem pa so samo še okrog 700 m visoko. Posebno z;načilna so taka
široka slemena okrog Pasje ravni (1030 m), nadalje v Zirovskem vrhu in v Zali,
v razvodnem področju med Cerknim in Poljanami, pa tudi med Spodnjo Idrijo
11
Pogled proti Sorici in obema glavnima ledeniškima nasipoma, ki ju je odložil tu bohinjski
ledenik (M)
in Zirmi, kjer se vleče med Idrijco, Idrijo in Poljansko Soro široko plečato
sleme v višinah 920 m do 980 m, ki z najvišjimi vrhovi seže še čez 1000 m (Vrhovec
1047 m, Ermanovec 1026 m, Bevkov vrh 1050 m itd.).
Ze zgodaj so bile postavljene domneve, da so te uravnene površine ostanki
obsežnega nekdanjega ravnika, ki se je v pliocenu širil po vsej osrednji in
vzhodni Sloveniji. Šele po tej dobi je prišlo do intenzivnejše erozije in do
poglabljanja dolin. Ta proces pa ni potekal neprekinjeno, ampak v sunkih.
O tem nam priča cela serija rečnih teras in polic, ki so za Selško in Poljansko
dolino pa tudi za stranske dolinice in grape v Škofjeloškem hribovju tako zelo
značilne. Te terase so rezultat izmeničnega širjenja in sledečega poglabljanja
dolin. Iz obdobij bočnega vrezovanja rek oziroma širjenja dolin so se ohranile
široke police, iz naslednjih obdobij globinskega rečnega vrezovanja pa vmesne
strme in različno visoke stopnje oziroma ježe. V reliefu Škofjeloškega hribovja
pa se tudi zelo razločno pokaže, da so ravnote oziroma police neposredno pod
širokimi slemeni in kopastimi vrhovi najširše, navzdol po pobočjih pa postanejo
vedno ožje. Zato so spodnji deli pobočij proti dnom dolin še posebno strmi
ter imajo doline, posebno če so izoblikovane v apnencih, pogosto značaj pravih
sotesk. Tak značaj reliefa zelo jasno opozarja, da so bila obdobja bočnega vrezovanja
v mlajšem geološkem obdobju čedalje krajša, globinsko vrezovanje,
do katerega je prišlo v vmesnih obdobjih, pa čedalje bolj dolgotrajen in prevladujoč
proces.
Okrog tolmačenja tega reliefa so si mnenja med posameznimi raziskovalci
še vedno precej različna. Medtem ko so videli starejši raziskovalci v izmenjavi
bočnega in globinskega vrezovanja rek samo igro tektonike, pa opozarjajo
12
Cesta, ki pelje iz Sorlce proti Podbrdu, se globoko zareže v morenskl nasip, ki ga sestavlja
drobir zelo različna debeline, z obilico drobnega, celo peščenega gradiva in s številnimi prav
debelimi ledeniškimi skalami
mlajši raziskovalci čedalje bolj tudi na vlogo klime, ki se je v času razvoja
tega hribovja dejansko močno spreminjala. Po starejših pogledih bi prišlo v
obdobjih tektonskega mirovanja do bočnega vrezovanja in do nastanka širokih
ravnin in ravnic, v obdobjih tektonskega dviganja pa do erozije, do poglabljanja
dolin in do izdelave globokih rečnih korit. Tako naj bi prišlo po dolgotrajnem
obdobju tektonskega mirovanja in uravnavanja, ki je zapustilo sledove
v širokih kopastih vrhovih v višini 700—1100 m, do sunkovitega dviganja
reliefa. Že ob prvem sunkovitem dvigu bi se po tem tolmačenju rekam in potokom
povečal strmec, zaradi tega bi začele z novo energijo vrezovati svoje
struge v tedaj že močno uravnjeno površje. Dokler je trajalo tektonsko dviganje,
so vodotoki vrezovali v globino. Ko se je dviganje ustavilo, je v obdobju
tektonskega mirovanja globinsko erozijo spet zamenjalo bočno vrezovanje, ob
potokih so začele nastajati široke ravnice ter se širile na obeh straneh struge.
Ob naslednjem tektonskem dvigu pa je sledila spet erozija. S tako izmeničnim
tektonskim dviganjem in sledečim mirovanjem celotnega površja ter z ustrezno
menjajočimi se procesi globinskega in bočnega vrezovanja, naj bi po teh tolmačenjih
nastale poglavitne terase oziroma police v Škofjeloškem hribovju.
Da so se te terase in police mogle ohraniti do danes, gre pripisati dejstvu, da
so bila obdobja tektonskega mirovanja proti sedanjosti čedalje krajša in da
mlajše faze globinskega in bočnega vrezovanja niso mogle do kraja odstraniti
ostankov starejših razvojnih faz.
Novejša proučevanja pa opozarjajo, da je na izoblikovanje širokih uravnav
in na sledeče drobnejše razčlenjevanje reliefa v Škofjeloškem hribovju zelo
13
Pogled iznad Dolenje vasi po Selški dolini proti Ratitovcu. s prekinjeno črto je označeno, do
kod je segal ledenik s tega vrha v zadnji ledeni dobi
odločilno vplivala tudi klima. Pri tem namreč nikakor ne smemo prezreti dejstva,
da se je podnebje med razvojem Škofjeloškega hribovja izredno močno
spreminjalo in da so se s tem ustrezno spreminjali tudi procesi, ki oblikujejo
relief. Novejša geomorfološka proučevanja namreč kažejo, da so nastajali široki
ravniki, ki so se nam ohranili v Škofjeloškem hribovju v višinah okrog 700 do
1100 m, v tropski, pliocenski fazi zemeljske zgodovine. Gre za obdobje, v katerem
so se področja tropskega gozda in savane širila še daleč prek naših krajev
na sever. Geomorfološki procesi, ki so delovali v tropskem obdobju zemeljske
zgodovine, so ustvarili tudi ovršne dele reliefa v Škofjeloškem hribovju. Zato
so ugotovitve o razvojnih tendencah reliefa v današnjih tropskih področjih
izrednega pomena za tolmačenje morfogeneze širokih ravnikov tudi pri nas.
Tako danes vemo, da so tropi klasična področja, kjer je nastajanje in ohranjevanje
ravnikov še danes prevladujoč geomorfološki proces. Zaradi obilnih
padavin, ki nastopajo redno vsak dan ali pa v daljših enkratnih ali dvakratnih
deževnih obdobjih, pride tu ob zadostni toploti in ob sodelovanju bujnega rastja
do globokega preperevanja tal. Živoskalno podlago pokriva zato povečini zelo
debela preperelina, ki pogosto še preseže 10 m debeline. V reke pride tako
tudi ob deževju, ko voda splakuje in odnaša prst, samo drobnejše ilovnato in
peščeno gradivo. Reke so zato zelo kalne, vendar brez posebne erozijske sposobnosti.
Zato je tudi denudacija, ki znižuje in uravnava relief, veliko intenzivnejša
od erozije. Raziskovalci teh krajev pogosto navajajo, kako se lahko
povzpnemo ob teh rekah še čez 1500 m visoko, ne da bi naleteli na sledove
intenzivnejšega vrezovanja in nastajanja globjih dolin. Opozarjajo tudi na
številne slapove v tropih, ki jih reke zaradi slabe erozijske sposobnosti v tej
14
v vasi Delnice pod Javorji so take golice zelo pogoste. Prikazujejo, kako na debelo Je bil zasut
zgornji del doline Ločlvnice z drobirjem, ki se Je napolzel v zadnji ledeni dobi po* strmih pobočjih.
Zaradi daljše transportne razdalje so posamezni kosi skrilavcev in peščenjakov že deloma
zaobljeni
klimi niso sposobne uničiti. Če upoštevamo te nove vidike, lahko gledamo tudi
nastanek uravnav v Škofjeloškem hribovju (v višinah 700—1100 m), ki so jih
tolmačili doslej samo z obdobji dolgotrajnega tektonskega mirovanja, v precej
novi luči. Videti je, da so ti ravniki dejansko rezultat docela podobnih procesov,
kot jih opazujemo v današnjih tropih, in da so nastajali lahko v docela
podobnih višinah, kot jih opazujemo danes. V povsem novi luči pa se nam
kaže tudi sledeča erozija, ki je razčlenila takratni uravnjeni svet v gričevje
in nato v hribovje, kot ga gledamo danes. V nasprotju s starejšimi pogledi je
prišlo tudi do erozije iz čisto klimatskih vzrokov. Danes je namreč dognano,
da je postajalo podnebje proti zgornjemu pliocenu čedalje hladnejše in obdobno
tudi močno sušno. Proces kemičnega razkrajanja kamnin so zamenjali mehanični
procesi. V novih klimatskih razmerah je prišlo namreč do močnega nihanja
temperature, kar je povzročilo tudi intenzivnejše razpadanje kamnin
in nastanek debelejšega drobirja. S tem gradivom, ki se je napolzelo v strugo
Selške in Poljanske Sore, sta začeli obe reki hitro dolbsti in poglabljati svoje
doline. Vendar je menjavanje toplejših in hladnejših, pa tudi bolj ali manj
namočenih in celo močno sušnih obdobij večkrat zmotilo enakomeren proces
globinskega vrezovanja in povzročilo menjavo bočne in globinske erozije, kai
je pripeljalo do nastanka številnih rečnih teras.
Se bolj kot za vsa ta starejša obdobja razvoja Škofjeloškega hribovja pa smo
lahko ugotavljali vpliv klime na izmenjavo bočnega oziroma globinskega vrezovanja
za sledeče pleistocensko obdobje, ki se odlikuje še po posebno hitrem
in ekstremnem spreminjanju podnebja. Tedaj so se izmenjavala obdobja, ki
15
Tako debele plasti apniškega periglacialnega drobirja je razkrila nova cesta nad Selškimi
Lajšami, ki polje iz Kropo proti Dražgošam. pozornost vzbuja izredna ostra robatost drobirja:
preperellna, ki drobil* prekriva, razločno kaže, da je gradivo, fosilno, se pravi da danes ne
nastaja več
SO bila po temperaturi podobna današnjemu z ekstremno hladnimi, ko je prišlo
v severni Evraziji in Severni Ameriki do obsežne kontinentalne poledenitve
ter so se tudi v Alpah zbirale velikanske množine ledu. Pri nas je bila z ledom
zapolnjena Celovška kotlina, velike množine ledu pa so se zbirale tudi na
planotah Kamniških in Julijskih Alp in segle iz njih tudi v doline. Še posebno
obsežna sta bila soški in bohinjski ledenik. Prvi je segel še malo dlje od Mostu
na Soči, drugi pa je izpolnjeval še vso Blejsko-Radovljiško kotlino in končeval
jugovzhodno od Radovljice. Iz tesne doline Save Bohinjke, v kateri je bilo ledu
še čez 500 m na debelo, so segle ledene gmote tudi na Pokljuko, proti jugu
pa čez Jelovico proti Bači, nadalje prek Sorske planine na Sorico in prek Rovtarice
v zgornji del doline Cešnjice v Selški dolini (glej si. 1 in 2). Led se je
zbiral tedaj tudi na Ratitovcu in segel po dolinski zajedi na njegovi vzhodni
strani navzdol še vse do zaselka Podlonk (gl. si. 3). Z ledom so bili tedaj pokriti
tudi najvišji deli Trnovskega gozda in Notranjskega Snežnika. Na Snežniku
in Trnovskem gozdu je potekala ločnica večnega snega v višini okrog 1250 m,
na Ratitovcu in v Julijskih Alpah pa v višini okrog 1300 m. V podobnih višinah
pa bo računati s trajnim snegom tedaj tudi v Škofjeloškem hribovju, čeprav
se tu na osamelih vrhovih in v ustreznih dolinah, ki dosegajo ali celo presegajo
to višino, niso ohranili sledovi večjih ledenikov.
Več sledov pa so zapustili v Škofjeloškem hribovju procesi globokega
zamrzovanja in odtajanja tal, ki so bili v ledenih oddelkih pleistocena tudi pri
nas prevladujoči. Zaradi zelo nizke ločnice večnega snega (okrog 1300 m) se
je namreč gozd iz Škofjeloškega hribovja skoraj docela umaknil pa tudi grmi-
16
brečo zlepljen apniški drobir leži ob poti, ki pelje po pobočjili Jelovice in Dražgoš
proti zaliodu
čevje in travna vegetacija je bila tedaj bolj sklenjena samo na nižjih in
položnejših delih pobočij. Tako so tedaj prevladali tisti geomorfološki procesi,
ki jih opazujemo v skromnejši obliki pri nas danes samo še v najvišjih predelih
Julijskih in Kamniških Alp, nad gozdno mejo. Tu mislimo predvsem na sledove
izredno močnega mehaničnega razpadanja kamnin v drobnejše in debelejše
kamninske kose in na polzenje tega gradiva v doline. Ker se je nahajalo
Škofjeloško hribovje na obrobju močno zaledenelih Alp, a je bilo deležno
pogostih udorov toplega in vlažnega zraka od zahoda, so bili vsi ti procesi tukaj
še posebno intenzivni. To je namreč vplivalo na pogostno nihanje temperature
okrog ničle in s tem v zvezi na pogostno zmrzovanje in odtajanje tal, kar je
za razpadanje kamnin in polzenje tega drobirja po pobočjih v doline tako izredno
pomembno. Za vse te procese pa je bila ugodna tudi izredno močna prepokanost
tal, pa tudi sama kamninska sestava Škofjeloškega hribovja. Nobenega
dvoma ni, da so slabo odporni skrilavci in peščenjaki, ki so v Škofjeloškem
hribovju tako močno zastopani, izredno močno razpadali in da je obilica ilovnatih
delcev v tej nasutini, pa tudi sama premočena in sj>olzka živoskalna
osnova še pospeševala polzenje tega gradiva v doline. Močno pa so razpadale
v tem obdobju tudi dolomitne kamnine. Nekaj več odpora so nudili mehaničnemu
razpadanju le odpornejši apnenci, vendar so zaradi ekstremno hladnega
podnebja tudi ti hitro razpadali.
Kot posledica teh procesov so se ohranile v ovršju in na pobočjih Škofjeloškega
hribovja po več metrov debele plasti zelo ostrorobatega drobirja iz
skrilavcev in peščenjakov. Posebno veliko ga je na položnejših pregibih, po
terasah ter na vznožju pobočij, kjer se je ta drobir zaustavljal (glej si. 4).
2 Loški razgledi 17
Pogled čez Poljanske* dolino proU Logu, Na sredini slike je viden obsežen vršaj, ki ga je v
zadnji ledeni dobi nasul potok izpod Valterskega vrha (terasa 1). Nad njim sledijo ohranjeni
deli vršajev oziroma teras iz še starejših poledenitvenih obdobij (2, 3, 5)
Veliko pa je iz tega obdobja tudi dolomitnega in apniškega grušča. Debelina
teh kamninskih kosov je močno odvisna od kakovosti dolomita oziroma apnenca.
Tako je razpadal dolomit na splošno na precej drobne, nekako do 10 cm
debele kamninske delce, pri odpornejših apnencih pa tudi do 40 cm debeli in še
debelejši kamninski kosi niso redki. Še posebno veliko apneniškega drobirja
smo opazovali na južnih pobočjih Jelovice, pa tudi okrog osamljenih najvišjih
vrhov od Porezna na vzhod proti Črnemu vrhu in Blegošu, Koprivniku, Mlademu
in Staremu vrhu, pa tudi pod vsemi drugimi apniškimi vrhovi v Škofjeloškem
hribovju (glej si. 5).
Drobir je povečini čist in brez organskih primesi, pokriva pa ga okrog
15—40 cm debela preperelina, ki jasno dokazuje, da danes ta drobir ne nastaja
več in da je rezultat razpadanja kamnin v preteklih hladnejših obdobjih pleistocena,
ko se je gozd iz proučevanega sveta skoraj docela umaknil. Drobir iz
zadnje ledene dobe je še povsem svež, iz predzadnje pa že zlepljen v trdno
brečo (glej si. 5 in 6).
Zanimive so še ugotovitve, da ta apniški in dolomitni drobir ne pokriva
samo pobočij neposredno pod apniškimi oziroma dolomitnimi deli pobočij,
ampak tudi nižja pobočja, ki so najčešče izoblikovana že v skrilavcih ali peščenjakih.
Ta drobir zasledimo pogosto po 500 m in še čez 1 km stran od matične
kamnine. Te ugotovitve so nam bile zelo jasno opozorilo, da v dobi nastajanja
tega drobirja ni prišlo samo do močnega mehaničnega razpadanja živoskalne
podlage, ampak tudi do znatnega polzenja odnosno premikanja tega drobirja
po pobočjih v doline. Na polzenje tega gradiva nas opozarja tudi značilna
18
Slika prikazuje debul iii itpu zaobljen prod, iz zadnje ledene dobe, ki so ga razkrili v vršaju
Cešnjlce pri izkopu temeljev za nove stanovanjske bloke na Cežnjlci
zaokrenjenost daljših kamninskih kosov v smeri nagnjenosti pobočja. Prav ta
zaokrenjenost je za soliflukcijsko gradivo zelo značilna in opozarjajo nanjo
vsi raziskovalci subarktičnih področij Severne Amerike in Evrazije, kot tudi
geomorfološke študije iz visokih Alp, kjer so procesi soliflukcije oziroma polzenja
drobirja še danes živi. Pri kamninskih kosih, ki so polzeli na večje razdalje,
pa tudi opazujemo že delno zaobljenost robov.
Zaradi tolikšnega dotoka tega drobirja v doline je prišlo v hladnih obdobjih
v vsem porečju Selške in Poljanske Sore do močnega nasipanja. S tem
drobirjem so se še posebno močno zapolnili zgornji deli dolin, kjer je bil dotok
periglacialnega drobirja po zelo strmih pobočjih najizdatnejši. Kako močno je
bilo v teh obdobjih nasipanje, nam najbolje ilustrirajo ugotovitve, da so tedaj
nasuli že prav neznatni potočki obsežne vršaje, ki so bili za poselitev dna
dolin v Škofjeloškem hribovju tako zelo pomembni. Vse to nam še posebno
dobro ilustrirajo sledovi iz zadnje ledene dobe, ki je nehala pred približno
10 000 leti, in so tako ti sledovi še najbolje ohranj eni. Posebno velike vršaje so
nasuli v tem obdobju potoki, ki pritekajo pri Zireh izpod Zirovskega vrha.
Tu ne mislimo samo na Račevo, ampak tudi na manjše potočke. Tako je našla
na obsežnih vršajih, ki so jih nasule tu vode, pritekajoče po Melcovi in Plastohovi
grapi svoj življenjski prostor Nova vas, na vršaju Rakoljšce Stara vas in
Dobračeva, na vršaju Zabrežnika pa Selo. Navzdol ob Poljanski Sori stoji na
ustreznem vršaju Trebišnika naselje Trebija. Se posebno obsežne sledove tega
nasipanja opazujemo ob potokih, ki jih prejema Poljanska Sora izpod Blegoša,
Mladega in Starega vrha. Podobne pojave nasipanja lahko ugotavljamo tudi ob
Brebovščici, kjer je posebno potok Dršak, ki priteka izpod Zirovskega vrha
in se v Dobravi pri Gorenji vasi izliva vanjo, nasul velik vršaj. Istodobne vršaje
19
zasledimo tudi navzdol ob Poljanski Sori, še posebej v Logu, v Gabrku, pri
Brodeh, pri Zmincu in Bodovljah (glej si. 7). Na levem krilu ustreznega vršaja
Hrastnice pa stojijo novi »vikendi« jugozaho'dno od Puštala. Sledove istodobnega
nasipanja pa opazujemo tudi ob Selški Sori. Tu naj opozorimo samo na
najbolj značilne vršaje, na katerih stojijo naselja Zali Log, Cešnjica in Selca
(glej si. 8).
Zaradi tako vsesplošnega nasipanja v zadnji ledeni dobi sta tudi sami
glavni reki Selška in Poljanska Sora močno nasipali. Ostanki te nasutine so se
ohranili v terasi, ki se nahaja okrog 5—10 m nad današnjimi strugami. V
dolini Poljanske Sore je širša pri Zireh, Trebiji, v Hotavljah in pri Gorenji vasi,
ob Selški Sori pa jo zasledimo predvsem v razširjenem delu doline med Železniki
in Bukovico, nadalje pri Praprotnem in pod Lubniško sotesko, kjer se
posebno pod Trnjem in v Stari Loki močno razširi. Na tej terasi stoji nova
stanovanjska četrt na zahodnem koncu Stare Loke, starološka cerkev z bližnjimi
hišami, vzhodno od tod pa Groharjevo naselje z vojašnico, bližnjimi stolpnicami
in bloki ter vsemi hišami ob zgornji cesti proti Plevni. Po krajši prekinitvi
jo zasledimo nato spet pri Starem dvoru, kjer pokriva nasutino Sore še
prod Save. Vedeti moramo namreč, da je istočasno kot Sora močno nasipala
tudi Sava. Ta je nanašala izpod ledenikov velikanske množine proda in izpolnila
s to nasutino svojo dolino, ki je potekala tedaj od Drulovke pri Kranju direktno
proti jugu oziroma jugovzhodu ter med Gorenj o vasjo na Sorskem polju
in Jeperco dalje proti Goričanam. Zaradi obilnega nasipanja pa s pretežno apniško
nasutino ni izpolnila samo svoje doline, ki je bila že čez 30 m globoka, ampak
je segla tudi iz nje in na široko nasipala pO' vsem ostalem Sorskem polju.
Pri tem je Sava zašla tudi na jug in nasula s svojim prodom vso široko ravnino
med Starim dvorom in Godešičem. V tem obdobju se je Sora že nekje na
območju Suhe oziroma Lipice izlivala v Savo.
Že sproti smo opozarjali, da je prisilo do tega nasipanja v zadnji ekstremno
hladni dobi, ko se je gozdna meja, močno znižala, razpadli drobir pa je
polzel po pobočjih v doline. O vsem tem pa smo se še bolj prepričali pri analizi
lesa, storžev, listja in cvetnega prahu iz peščene in ilovnate naplavine potoka
Sušice, ki se na Suhi pri Škofji Loki izliva v Soro. Ta potok je namreč ostal
nekako ob strani širokopoteznega nasipanja Save in Sore ter so se ob njem
dejansko odlagali samo sedimenti Sušice. V številnih opekarnah, ki stoje
na terasi ob Sušici, smo ugotavljali pretežno ilovnate in peščene sedimente,
le v zgornji 2—3 m debeli plasti se javlja tudi prod. Podrobne raziskave rastlinskih
ostankov v ilovicah Gregorčičeve opekarne v Virmašah so pokazale tipično
vegetacijo severnjaške tajge (cvetni prah, lubje, storži in listje bora, smreke
in breze), ki kaže na izredno hladno dobo, z najhladnejšim podnebjem pri vrhu
ilovnatega profila neposredno pod prodom. Na tedanji redki gozd opozarja zlasti
pelod artemizije iz ilovnate plasti neposredno pod prodom (glej si. 9). Zato je
videti se bolj prepričevalno, da se je odložil prod v ekstremno hladnem
višku tega obdobja. Gozd je moral biti tedaj tudi že v hribih med Križno
in Smarjetno goro toliko razredčen, da je bil vsaj po strmih pobočjih mogoč
hiter odtok periglacialnega drobirja v doline, kar je tamkaj sprožilo nasipanje.
Pri opisu obravnavanega nasipanja v Škofjeloškem hribovju v zadnji
ledeni dobi moramo še opozoriti, da je spremljalo ta pojav tudi močno bočno
vrezovanje in da je prišlo pri tem tudi do znatne razširitve dolin. Vse to je
prišlo še posebno močno do izraza v tistih delih dolin, ki so zajedeni v slabše
odporne skrilavce in peščenjake ali pa na tektonsko močno pretrte dolinske
20
v Gregorčičevem operkarniškem kopu v Virmašah razkrit prod (a) in peščene ilovice (b)
odseke. Tako se je v tem obdobju delno razširila Žirovska kotlinica, prav tako
pa tudi širši deli Poljanske doline pri Trati oziroma Gorenji vasi, nadalje pri
Poljanah, pri Logu, pri Brodeh ter med Bodovljami in Škof j o Loko. V Selški
dolini opazujemo isti pojav v razširjenem delu doline pod Železniki in še posebej
od Selc navzdol proti Bukovici, kjer si je Selška Sora izdolbla pot v slabo
odporne skrilavce in peščenjake.
Po tem širokopoteznem nasipanju v zadnji ledeni dobi sta začeli Selška in
Poljanska Sora spet vrezovati. Do erozije je prišlo takoj ob nastopu toplejšega
podnebja, ko so se tla spet porastla z gozdom in je bil zavrt hiter dotok ledenodobnega
drobirja po pobočjih v doline. Tudi ta erozijska faza je bila povsem
klimatsko pogojena. Še posebno močna je bila v zgornjih delih dolin, ki so se
v predhodnem obdobju najbolj na debelo zapolnili z drobirjem s pobočij, pa od
Škofje Loke navzdol, kjer je vplivalo na erozijo tudi istočasno hitro vrezovanje
Save.
Nad pravkar opisano hladnodobno teraso smo ugotavljali v Škofjeloškem
hribovju še nekako 4 ali 5 docela podobnih teras, od katerih se nahaja najvišja
okrog 80—100 m nad današnjim dnom dolin. Te terase nas prepričujejo, da je
doživelo to hribovje vsaj še toliko hladnih dob. Zajedene so v živoskalno podlago
in jih pokriva bolj ali manj debela plast proda. Razločki med temi terasami
se kažejo predvsem v njihovi različni ohranjenosti in preperelosti proda.
Medtem ko so nižje terase še zelo izrazite in lepo ohranjene, pa so starejše
že močno vegaste in tudi le bolj lokalno ohranjene. Prod je le še v prvi terasi
nad opisano hladnodobno še pestre kamninske sestave z apnenci, dolomiti ter
peščenjaki in skrilavci, medtem ko so se ohranili v še starejših terasah zaradi
globokega preperevanja samo še peščenjaki in skrilavci. Apnenec in dolomit
21
sta namreč v starejših terasah že vseskozi preperela. Pri ustreznih terasah ob
Savi pa je bilo mogoče dognati svež odnosno le rahlo zlepljen prod samo pri
nasutini iz zadnje ledene dobe. V starejših terasah pa je prod že zlepljen v
konglomerat in ga prekriva debelejša preperelina, ki je pri najstarejših terasah
še čez 8 m debela. Najnovejša proučevanja pa ;so nas tudi opozorila, da so tudi
posamezni odpornejši prodniki iz eruptivnih kamnin, ki so se ohranili v preperelini
po različno starih terasah, različno globoko prepereli. Intenzivnost preperevanja
nam izkazujejo beli, svetlosivi ali rahlo zelenkasti oziroma rjavkasti
pasovi, ki sežejo pri različno starih prodnikih različno globoko in to, čim starejši
so, tem globlje.
Zanimivo je tudi, da je vsakemu obdobju nasipanja in istočasnega bočnega
vrezovanja, podobno kot po zadnji ledeni dobi, sledila globinska erozija. Mislimo,
da je bilo tudi to vrezovanje docela klimatsko pogojeno in da je nastopilo
takoj, ko se je z nastopom toplejšega podnebja Škofjeloško hribovje spet porastlo
z gozdom in so bili s tem zavrti procesi hitrega polzenja hladnodobnega
drobirja v doline. Domnevati smemo torej, da je bilo izmenjavanje bočnega
vrezovanja in nasipanja z globinskim vrezovanjem v pleistocenski dobi docela
klimatsko pogojeno.
Ta geomorfološka proučevanja Škofjeloškega hribovja nam vsiljujejo
predstavo, da je to hribovje šele v zgornjem pliocenu izgubilo svoj dotlej
v glavnem ravninski značaj in da se je razvilo v močno razgibano hribovite
pokrajino šele v dobi močno hladnega kvartarnega obdobja, ko je postala globinska
erozija, kljub krajšim zastojem v obdobjih nasipanja, prevladujoč proces.
V svojih izvajanjih smo tako bočno kot tudi globinsko erozijo, v nasprotju
s starejšimi pogledi, tolmačili s klimatskimi spremembami. S tem pa seveda
nikakor ne zanikamo dejstva, da se je ves ta opisani geomorfološki razvoj
mogel uveljaviti le ob znatni dvignjenosti tega sveta, k čemur je prav gotovo
veliko prispevalo še postopno dviganje tega področja v zgornjem pliocenu in
tudi v kvartarju.
V i r i
Budel J., Pedimente, Rumpfflachen und Ruckiand - Steilhange; deren aktive
und passive Riickverlegung im verschiedenen Klimaten. Zeitschrift f. Geomorph.,
Bd. III, H. 1, Berlin — Stuttgart 1970. — Bremer H., Fliisse, Flachen-und Stufenbildung
in den feuchten Tropen. Wurzburger Geographische Arbeiten, Heft 35, 'VVurzburg
1971. — Ilešič S., Škofjeloško hribovje. Geografski vestnik XIV, Ljubljana
1938; —, Terase na Gorenjski ravnini. Geografski vestnik XI, Ljubljana 1935. •—
Melik A., Slovenija I, splošni del, 1. zvezek, Ljubljana 1935; —, Slovenija II, 3. Posavska
Slovenija. Ljubljana 1959, — Rakovec I., Prispevki k tektoniki in morfogenezi
Loških hribov in Polhograjskih dolomitov. Geografski vestnik XV, Ljubljana
1939. — Ramovš A., Razvoj zgornjega perma v Loških in Polhograjskih hribih.
Razprave IV/IV SAZU, Ljubljana 1958. — Sifrer M., Neke osobenosti razvoja reljefa
u pleistocenu. Zbornik radova V. kongresa geografa FNR Jugoslavije, Cetinje 1959;
—, Nova geomorfološka dognanja na Triglavu. Triglavski ledenik v letih 1954—1962.
Geografski zbornik VIII, Ljubljana 1963; —, Kvartarne terase in nekateri drugi
morfogenetski problemi našega reliefa. Geografski obzornik XI, št. 2., Ljubljana 1964;
—, Kvartarni razvoj Dobrav na Gorenjskem. Geografski zbornik XI, Ljubljana 1969;
—, Kvartarni razvoj Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Ljubljana 1971. (Elaborat
je bil izdelan za SBK in se nahaja v arhivu Inštituta za geografijo SAZU.)
22
Z u s a m m e n f a s s u n g
KENNZEICHNENDE MERKMALE DER ENTWICKLUNG
DES BERGLANDES VON SKOFJA LOKA
Das Bergland von Škof j a Loka umfaBt das gesamte stark gegliederte bergige
Gebiet des FluCnetzes beider Quellflusse der Sora, d. i. der Selška und der Poljanska
Sora. Es nlmmt somit einen umfangreichen Teil der Voralpen zwischen dem
Ljubljanaer Becken und dem Flusse Idrijca ein, die siidlichen Hange des Jelovicaplateaus,
die ja ihrer Tektonik nach schon den Alpen angehoren, und die niedrigeren
Karsthochflachen im FluBgebiet der Poljanska Sora, die' schon alle Eigenheiten
der benachbarten KarEl:welt aufweisen, inbegriffen. Das Bergland von Škof j a Loka
bildet daher eine Art Ubergang von den Alpen zum Karst und befindet sich somit
in einer recht verwickelten Kontaktzone beider Baueinheiten. Wir haben es hier
nicht nur mit sich kreuzenden alpinen und dinarischen Bruchlinien zu tun, sondern
auch mit tjberschiebungen, welche schon seit langem Gegenstand ins einzelne gehender
geologischer Forschung sind. Im Gegensatz zu den nahen Kalkalpen und dem
dinarischen Gebiet herrschen im Bergland von Skofja Loka Schiefer und Sandsteine
palao- und mezozoischen Alters vor. Kalke haben sich hier zum groGten Teil nur
noch in Lappen erhalten, welche nahezu alle wichtigeren Gipfel zusammensetzen.
Die groBte Hohe erreicht das Bergland in seinem mittleren Teil zwischen der
Selška und der Poljanska Sora (Porezen 1622 m, Blegoš 1562 m, Koprivnik 1389 m.
Mladi vrh 1370 m und Stari vrh 1205 m) und den Siidhangen des Jelovicaplateaus, wo
der Ratitovec sogar die Hohe von 1666 m aufweist. Unterhalb dieser Gipfel gewahren
\vir im Bergland von Skofja Loka kuppenformige Bergriicken und Gipfel, die in
seinem westlichen Teil die Hohe von rund 1100 m, dagegen im Osten oberhalb des
Ljubljanaer Beckens, zu dem sich das Gebiet allmahlich erniedrigt, nur noch etwas
iiber 800 m erreichen. In dieser Rumpffiache haben die Wasser spater zahireiche tief
eingeschnittene Taler und damit die heutige Berglandschaft geschaffen. Diese Tiiler
sind auch durch zahireiche Terrassen gekennzeichnet, die sich zur Talsohle hinab
tmmer starker verengen. Das weist darauf hin, daI3 bei der Vertiefung der Taler die
Seitenerosion mit der Tiefenerosin abwechselte und daB dieser Wechsel beider
Prozesse desto schneller vor sich ging, je mehr sich die geologische Gegenwart
naherte.
Im Gegensatz zur Ansicht alterer Forscher, welche in den weitraumigen Einebnungen
und den niedrigeren Terrassen nur ein Spiel der Tektonik mit der Abwechslung
von Zeiten tektonischen Stillstands und tektonischer Hebung sahen, gelangte
der Autor zum Ergebnis, daB bei der Entvi^icklung dieses Berglandes auch das Klima
eine sehr bedeutende Rolle gespielt hat. Seiner Meinung nach sind die groBen
Rumpfflachen, auf deren Reste wir in der Hohe von 800—1100 m stoBen, zur Zeit
des warmen pliozanen Klimas entstanden, welches dem heutigen tropischen Klima,
in dem die Entstehung von Einebnungen einen noch heute vorwiegenden ProzeB
bildet, ahnlich war. Zur Aufgliederung dieser Rumpffiache ist es erst wahrend der
spateren Kalteperioden und der sich verstarkenden Diirrezeiten im auBerst oberen
Pliozan und in der darauf folgenden, klimatisch noch viel exremeren pleistozanen
Periode gekommen. Mit der Veranderung des Klimas veranderten sich namlich auch
die geomorphologischen Prozesse. An die Stelle vorherrschender chemischer Zersetzzung
der Gesteine traten mechanische Prozesse. Aus diesem Grund gelangten in
die Flijsse immer groBere Mengen groberen Schotters, \velcher sich vi^ie ein MeiBel
betatigte und die starke Vertiefung der Taler verursachte. Kurzere Stockungen der
Erosion sind demnach nur wahrend intensiv diirrer Zeijtabschnitte des oberen Pliozans
und wahrend der kaltesten und trockensten Hohepunkte der Eiszeiten im Laufe des
Pleistozans aufgetreten, als sich der Wald aus dem Bergland von Skofja Loka nahezu
ganz zuriickzog und es ^vegen des beschleunigten Zerfalls der Gesteine und der
Solifluktion in den Talern zu bedeutenden Aufschiittungen und gleichzeitiger Seitenerosion
kam. Alles das konnte noch besonders ins einzelne gehend fiir die pleistozane
Zeit aufgezeigt werden, aus -svelcher sich auf den Hangen und Terrassen viel
Solifluktionsschutt und Schotter erhalten haben. Beobachtungen auf sechs Terrassen,
auf denen sich untereinander sehr ahnlicher, obwohl unterschiedlich verwitterter
Schotter erhalten hat, haben ergeben, daB es in diesem Bergland wahrend des
Quartars etwa sechs extreme Kiilteperioden gegeben hat, welche zu Aufschiittungen
und starker Seitenerosion geftihrt haben, wahrend in den warmeren Zwischenzeiten
die Tiefenerosion immer wieder iiberhandnehmen konnte.
23