Demeter: Notturno.                                       179
JiottUFno.
i.
L
oč se zgrinja okrog mene, svet ovija v črn ovoj . . . Pridi k meni, o Leona, pridi k meni še nocoj!
Spustil težke sem gardine in obraz Madoni skril, da kesanja ne vzbudi ti njen pogled ljubeč in mil.
Vse svetnike snel sem s stene,
glej, nobenega več ni!
Le boginja Afrodita
se med cvetjem še smeji . . .
Pridi k meni o Leona, pridi k meni v nočni  mir, da poljubim usta tvoja, saj nocoj je najin pir!
II.
Noč najlepša. Ti nevesta,           In omamljen rajske slasti
ženin tvoj sem jaz!                     sklonim tja se k nji . . .
Naj ti venec snamem z glave    Kaj bojiš se, kaj telesce
svileni ti odpnem pas . . .           mlado ti drhti ?
Deva krasna, nič ne boj se, k meni se privij! Noč je tiha, zvezde spijo, luna bleda spi . . .
Demeter.
D
Ha gi*obu ljubice.
a so znali, kaj so nesli, ko so nesli ljubico mi v grob, vsi bi z mano žalovali, tudi stari grobokop.
Nihče ni okrasil groba, nihče nanj cvetlic, ne   rož vsadil, pa je vendar v malo dnevih cvet neštet na dan priklil.
Oh, tako pa sam sem spremil,    Zdaj pa temu vas se čudi, sam sem peljal v večni jo pokoj,   nad duhtečim  cvetjem vse   strmi a pogrebci so zagrebli                pa ne ve, da to so solze,
ž njo zaklad edini moj.              ki sem točil jih po nji.
Stanko Stanič.
C. Golar: Notturno.                                               595
sameznikov pred vsem telesen«. Erotizem ni erotomanija, kakor se včasi zamenja — po krivici. Duh Vrchlickega je torej v tej smeri močno renesančen, in po tem je treba presojevati njegov ideal žene, ki ni nikakršen mističen kult gotičnih Madon, ne kult moderne brezčutne levinje, tem manj kake emancipovane žene. Njegov ideal žene ima obliko boginje, ima ljubeznipolno in vdano srce, in naloga njegovega ženskega ideala je, dopolnjevati hrepenečo dušo moža soproga, čigar je veselje, družica in največje tešilo, a včasi tudi njegovo pro-kletstvo. Ženska duša je nedoumen, nedosežen, nezasleden prepad, pravcata Sfinga, angel in vrag obenem. V zadnjih svojih pesniških zbirkah je shranil Vrchlicky veliko sentencij te smeri iz svoje grenke izkušnje.                                                                    (Konec prihodnjič.)
tt
JJottufno.
m.
oč oblačna brez zvezda, misel mračna v dnu srca . . .
Oj, da morem, ljubica, k tebi v mirni stan v poset, ko mrak ovija tihi svet in vrag slepi in vene cvet. Potni lasje, motne oči, telo drhtelo bi strasti .  . .
Zaman, dan beli se zlati, presladko ljubica še spi, in angel poleg nje stoji in limbar bel nad njo drži.
IV. Nagni, nagni k meni se, sladko, ljubljeno dekle, ah, da tvoje cvetne grudi bi blazina mi bile!
v                                                                                                                     v
Črne tvoje so oči,                              Čaroben le nasmehljaj
ogenj v njih mi plameni,                  ti krog usten zaigraj,
oj, ne pusti, dekle drago,                 z  vali svojih las dehtečih
da srce mi vpepeli.                           pa ovij  me in obdaj!
C. Golar.
-----------------¦ < « > .----------------
42*