401
Slovenci in Nemci.
^Danica" naša je prinesla v poslednjem svojem listu 3ep eostavek pod naslovom ^Slovenci in Nemci", ki ga radostni izročujemo tudi našim bravcom.   Tako-le se glasi:
„Ako se ozremo na sedanje razmere med nemstvom in slovenstvom, najdemo skoraj povsod, kjer se obojna naroda strinjata, nekak poseben strah Nemcov, da bi ponemčevanje ne jenjalo, ali celo, da bi se Nemci kje ne poslovanili. Pervo bi bilo pač pravično in skoz in skoz poštena reč, da bi namreč tisto napačno iu krivično ponemčevanje jenjalo. Le zakoženi egoist zamore želeti, da bi ponemčevavna sistema še dalje gospodovala. Kar pa drugo tiče, da bi se namreč Nemci utegnili poslovaniti, naj Nemci pomislijo, kaj je dosihmal skoz toliko stoletij nemštvo delalo , koliko čisto slovanskega naroda je ponemčilo; vendar ga je še toliko, >ia je une groza pred nami, dasiravno smo pohlevni, jim nič nočemo, in le kako pravičico tirjamo, ki so nam jo svitli cesar zagotovili, in ki je ob enem tako natorna, da bi se hrez zagotovljanja mogla Hotentotom, Zamorcom , Samo-jedom iu vsem divjakom dopustiti. Da pa na njih dotični strah odgovorimo, bodi rečeno: Ako Nemci in drugi narodi skoz toliko stoletij, s tolikimi pomočki, s tolikim trudom Slovanov uiso mogli toliko ponemčiti, poitaliančiti, da bi bili Slovani ali le Slovenci zginili, kako bodo Slovani druge narode poslovanili, ki tega ue išejo, ki ti rja jo le zgolj za se kakih jasnih, očitnih natornih pravic? Slovani na pr. ne tirjajo, da naj se na Tiroljskem, Solnograškem, Dunajskem slovansko vraduje itd.,   kakor so Nemci   po slovanskih deželah delali.
Na Ceskem, na pr., kjer je češtvo in nemštvo skupaj, se Nemci silovito boje, da bi ne bilo tudi kaj češkega v šolah, in da bi se njih otroci kaj slovanskega ue navadili. Od kod je ta strah v deželi, kjer sta oba jezika? Ali jim ni obeh jezikov potreba? Zakaj se pa Cehi povsod nemškega jezika učijo? — Egoizem mora jenjati; ni več čas zato; vsem narodom in jezikom gre enaka pravica. Ako bi Nemci prav spoznali, bi jih moglo v nekem pomenu še sram biti, da so se povsod za izvoljeno ljudstvo obnašali, in ko so nad slovanskimi ljudstvi gospodovali, da so jim tudi svoj jezik vrivali, ne da bi bili deželnim jezikom na noge pomagali.
Toda kar je minulo, je minulo. Prevdarimo to reč od druge, bolj potrebne iu koristne strani. Narodi se zbudujejo iz spanja in vsak se čuti in zaveduje samega sebe. Tirja pa pred vsem   drugim   prid   keršanstva   in   potem prid der-
žave, da žive vsi narodi pod eno vlado med seboj v prijaznosti in edinosti, kar je le samo tako mogoče, ako vsi enake pravice vživajo iu sleherni dobro pomni: „Kar ti nimaš rad, tudi drugemu ue delaj!" Te keršanske edinosti ni nikjer tako potreba, kakor v Avstrii, in noben-krat tako potreba, kakor sedanji čas, ko je cesarstvo po vseh straneh z nevarnostmi obdano. Lahi prežijo po Be-nedkah, ko so lepo Lombardijo že vzeli; na Nemškem je nekak stan, da se nič prav ne ve, kakošen? sploh na prijaznost s krivoverci se je premalo zanašati; na izhodu in jugu hudo vre in ne ve se, kaj se bo skuhalo. Avstrija je v sredi tega kvasu. Njeni narodi se morajo tedaj čversto deržati svojega prestola in dinastije, svojega svitlega cesarja; da bo to mogoče, morajo biti edini — viribus unitis — in da bodo edini, naj sleherni slehernemu pusti in privoši njegove pravice. Velika resnica je, ki menda ne bo zanesljivo nikoli več overžena, da tisti Nemci Avstrijo in njeni obstoj sovražijo, kteri le na nemštvo tiščijo in drugim narodom njih pravic zastran narodovnosti in jezika ne privoščijo. Bolj ko drugim narodom njih pravice taje in od-rekujejo, bolj neprijazne si jih delajo, ker jih s tem zaničujejo, zatirajo ter od sebe pahajo. Naj bodo tedaj zares „grossmuthige Nation", ter naj ne zatirajo pri druzih, kar tudi sami radi imajo. In ako sami tolikanj radi pišejo in neprenehoma ponavljajo n. pr.: „wir Deutsche, die deutsche Bildung, Gross-Deutschland, die deutsche Nation" itd. itd., naj ne bodo tako nečedno natolcljivi, da bi poštene in zveste Slovane precej s panslavizmom pitali, ako se kje od naše narodovnosti spregovori. Tako nespametno natolco-vanje bratovski narod draži in prijaznosti ne strinja, ampak jo razdira. Kdor koli tedaj Avstrii dobro hoče, kdor svojo avstrijansko domovino ljubi, naj tisi na to, da vsi avstri-janski narodi v ljubezni žive, naj mu bo toraj ležeče na pravicah vseh narodov: to je podpora za Avstrijo, ker le samo bd tod vstaja zaupanje in prijaznost. Tuji v naši deželi naj nikar domačih naših po nemških časnikih ne obje-dajo in ne obrekujejo, ker s tem bo razdraženost zmiraj veči; domači pa naj zaupajo v postavo in svojo pravično reč ter tudi pomnijo, da vsaka dobra reč le po stopinjah gre, preden v pravo ravnomero pride, pa da tudi ravno toliko nasprotuikov slovenskih pravic ni, kakor se sem ter tje dozdeva. Saj klico do pravice vsakteri človek v sercu vsajeno ima, ako mu je sebičnost ne zatira. Narodnost kakega naroda pa vendar zatirati, bi se reklo njegovo oliko zatirati, njegove pravice zatirati, narod sam zatirati, — in kdor dandanašnji to dela, on s svojo lastno glavo v steno buta.
Milostljivi lavantinski škof so menda prav zadeli, ko so ob koncu duhovskih vaj mesca kimovca pri Ki seli vodi med prelepimi duhovnimi nauki od keršanske ljubezni tudi od ljubezni do svojega naroda spregovorili. Rekli so na priliko:
5?Lani sem o koncu duhovnih vaj svoje drage sodelavce v slovenskem vinogradu svaril, ne previsoko narodnih perut povzdigati in ne dražiti Levijatana narodnih prepiranj, zakaj vsi smo bratje Kristusovi, vsi narodi smo otroci Očeta, ki je v nebesih; letos pa opominjam in prosim Vas, svoje brate Slovence in učitelje našega rodu, ne dajmo nemšku-tarjem živelja našega zatreti, ne dopustimo pogasiti iskre domače ljubezni, ne poteptati v smeti milega jezika mater-nesa, kakor bi nemškutarji radi. Naš materni jezik je varh prave vere; katoliška vera ravno tako med nami omaguje kakor se slovenski rod ponemčuje; to nas skušnja več kakor tri sto let uči. Ljubimo nemščino iu se je pridno ueimo, kakor dozdaj, pa ne pozabimo, da je slovenščina mati naša, nemščina le dobra soseda, pa ne naša gospa, koji bi svojo mater Slavo v sužnost prodali,  kakor je pri nas navada."
»Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedi; slovenščina je za vratmi stala in ji služila. Zato je gospoda nemško govorila, iu še govori, dokler so le posli slovensko
402
gučali. Zdaj hlapci in dekle nemško govorijo in se besede mateme sramujejo; evo bratje! tedaj pa mi slovenščino za mizo posadimo, in jo počastimo, kakor svojo milo mater, da ho bomo radi v slovenski besedi pogovarjali, slovensko besedo v svojih shodih povzdigali; tako jo bomo na noge spravili, da ji  bo čast v pričo  njenih sester."
Temu piimerno tudi poznanjski viksi škof, žl. Przvluski, v razpisu zastran volitev v odbornico pravijo med drugim: „Zares je nedvomljiva reč, preljubi, da kakor je po eui strani naša dolžnost, se terdno deržati besede Zveličarjeve: ,?Dajie cesarju, kar je cesarjevega", kakor tudi nauka apo-steljnovega od spoštovanja do oblasti; ravno tako gotovo je po drugi strani, da se nam spodobi, zvest spomin, serčno ljubezen do nekdanjih izročil ohraniti. Po Božjim usmiljenji na sedež sv. Adalberta poklicani, krog kterega se je naš narod od nekdaj v resnih časih zbiral, nikakor ne moremo opustiti, vas opomniti, da je naša dolžnost, šege, jezik in zgodovinske izročila braniti. Saj vam je po mednarodovskih zavezah in slovenskih kraljevih obljubah v tej zadevi vsa svoboda zagotovljena za serce in vest. V ti reči moramo tolikanj bolj določeno besedo izreči, ker se od druge strani slišijo glasi, ki prave misli in to samo reč z graje vredno napčno rabo pomešajo, ter ljubezen do narodovnosti neje-versko čutilo imenujejo.u
Toliko bodi rečeno za slehernega naroda pravice in lastnije, pa le zato, da se vsi — Slovani, Nemci ali Italijani in Madžari — med seboj po razumemo in tolikanj bolj po keršansko ljubimo ter smo edini — vitibus unitis — eno Božje in avstrijausko ljudstvo."