P.b.b
kulturno - politično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagpostamt Klagenfurt 2.
LETO XV. / ŠTEVILKA 34
CELOVEC, DNE 26. AVGUSTA 1965
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt.
CENA 2.— ŠILINGA
Kristus in naša mladina Po llsPešn' izstrelitvi kabine „Gemini 5“ na tir okoli zemlje:
Vendarle sestanek v vesolju?
Ne tajim ipožrtvovalnosti nalše mladine, posebno ne naše famie mladine, četudi so pnililke za tovrstne dokaze zanjo morda preredke. Tudi mladostnega navdušenja naše dijaške mladine ne morem prezreti. Najsi so sestanki in prireditve dijaških organizacij, mladega odra, mladih skavtov, sodobne poezije Bora Kostanka ali Miška Mačka, medšolskega dn počitniškega udejstvovanja srednješolcev in visokošolcev — nihče ne 1» mladim vrstam odrekal navdušenja, požrtvovalnosti, idealizma. A kljub vsemu temu hotenju mladih src me je strah, odkrito strah za našo bodočnost.
Nad Ziljo lega tema, nad Rožem. Gorjanci in Podjuno se mmači, zek> mrači. V dolgi vrsti naših osnovnih šol se odigrava žailoigra prezirane materine besede. Le v redkih farah se mladina še pogovarja v domačem jeziku, ponajveič že besedikuje v nemški govorici. Ni čuda, saj dosega število za dvojezični osnovni šolski pouk prijavljenih otrok le še iboro peščico, štiri petine otrok s slovenskim materinim jezikom ne čuje več v osnovni šoli svoje materine besede, se ne uri več v slovenski slovnici, v slovenskem besedo- dn stavkoslovju. Slovenski jezik, ta čudovita kulturna umetnina dvatisočletnega naroda, v katero je položena ljubezen in zgodovina prednikov, ostaja naši mladim tujina. Nikar ne zapirajmo oči pred navedenim dejstvom, sicer nas utegne nekoč jutro zbuditi v kruto realnost potujčene mladine.
Še druga stvarna nevarnost grozi rodu. Gledam desetletja naše zgodovine od zaključka prve svetovne vojne do danes. Koliko žrtev in svetega navdušenja je bilo položenega v tedanje kulturno, zadružno, gospodarsko in politično' življenje slovenskega ljudstva,! Treba je bilo ustvarjati iz nič, iz razvalin svetovne vojne, in dogajali so se čudeži na odrih, v zborih, / posojilnicah, v knjigi in pesmi — narod je res živel iz svojega idealizma, iz svoje zvestobe domu dn Bogu. Prispe! sl na prireditev v naš Šentjakob pod Golico, v naš Bilčovs na Gunah, v naš Šmihel pod Katarino, v našo Belo. Imel si vsepovsod vtis, da si doma, ker te je spremljala domačnost slovenskega človeka, njegova vedra beseda in pesem, (Dalje na 8. strani)
Kakor je bilo določeno, so v soboto ob 15. uri po srednjeevropskem času izstrelili na tir okoli Zemlje vesoljsko kabino „Gemini 5“, v kateri sta astronavta Gordon Cooper in Charles Gonrad. Vse priprave za izstrelitev so potekale po programu in kabina je začela redno krožiti okoli zemlje. Kmalu za tem pa so ugotovili nepravilno delovanje naprave za proizvajanje električne energije in so takoj nakazali možnost prekinitve poleta med 6. krogom okoli zemlje. Pozneje so sklenili, da se 'bo polet podaljšal.
Med drugim krogom o,koli Zemlje sta astronavta izstrelila mali satelit ,,Little Rascal“, kateremu bi 'se morala kabina približati med 4. krogom okoli Zemlje. Toda nenadoma so ugotovili slabo delovanje naprave za proizvajanje električne energije.
Spočetka sta astronavta sporočila, da ta naprava v redu deluje. Naprava deluje na podlagi reakcije kisika in vodika in mora dobavljati električno energijo vesoljski kabini. Kabina pa je opremljena tud: z dodatnimi baterijami, ki začnejo delovati v primeru, da omenjena naprava, ne deluje.
Takoj ko SO' ugotovili nepravilno delovanje te naprave, so sklenili odložiti „se-stanek“ kabine z malim satelitom ,,Little Rasoal“. Zvedelo se je tudi, da so mali satelit „Little Rascal“ izstrelili z nekoliko večjo hitrostjo, kakor je bito predvideno in leti vzporedno s kabino „Gemini“ na njeni levi strani v razdalji pol drugega km.
NASA je dala nato kozmonavtoma ukaz, naj kolikor mogoče zmanjšata uporabo električne energije in naj ukineta delovanje raznih naprav, kakor na primer radarja.
V nedeljskih jutranjih urah se je pritisk v celicah, ki oskrbujejo kabino z električno energijo, nekoliko povečal in v kontrolnem centru je znova prišel do izraza optimizem o možnosti, da bi kozmonavta kljub vsemu ostala v vesolju napovedanih osem dni.
Cooper in Conrad sta sporočila kontrolni postaji v Cape Kennedyju, da sta znova opazila mali satelit, ki sta ga v svojem žargonu imenovala „malli porednež“. Opazila
sta ga okoli 600 m stran od „Geminlja“. Za zdaj pa ni še nobenih možnosti za manever, ki naj bi omogočil vesoljsko srečanje. Sklenili so, da bo ameriška vesoljska ladja „Ge-mini 5“ s kozmonavtoma Cooperjem in Con-radom nadaljevala potovanje skozi vesolje dn vsaj še 33 krat obletela Zemljo.
Resno so razmišljali o možnosti za poskus, da bi se „Gemimi 5“ sestal z malim 'satelitom, ki so 'ga izstrelili z vesoljske ladje. Težave v pogonskih celicah so preprečile takšno srečanje med petim krogom. Kontrolna postaja v Hustonu je sporočila, da radar in utripajoča luč na malem satelitu ne delata več, „Gemini 5“ pa ima dovolj, goriva za ‘poskus, da bi opravil odlo-
Novi grški premier Uias Cirimokos in člani njegove vlade so v petek prisegli pred kraljem Konstantinom. V Oirimokovi vladi je 15 ministrov. Kaže, da je imel Cirimokos precejšnje težave pri sestavljanju nove vlade.
Cirimokovi pristaši trdijo, da bo novi premier dobil absolutno zaupnico v parlamentu. Papandreujevi pristaši pa so nasprotno prepričani, da Cirimokos ne bo dobil zaupnice parlamenta. Vse politične skupine nadaljujejo zelo živahno zakulisno politično delovanje. Skoraj, ves politični svet Aten je na nogah.
Agencija Reuter ugotavlja,, da je bil Uias Cirimokos nekoč vodilni član „grške vlade v gorah", ki je delovala med drugo svetovno vojno proti nacističnim okupatorskim silam, člani te vlade so vodili gverilske odrede iz skrivališč v odmaknjenih gorskih predelih.
Cirimokos, doma iz srednje Grčije, se je pridružil odporniškemu gibanju 1. 1941. V začetku 1. 1944 je bil prisiljen zbežati iz dežele. Šel je na Srednji vzhod in tam 'postal minister za nacionalno gospodarstvo v vladi narodne osvoboditve, ki jo je ustanovil dn vodil Georgios Papandreu. Ta vlada se je izkrcala v Grčiji v začetku oktobra 1944, potem ko ,so prišle britanske čete in potisnile nacistične sile na sever. Leta 1945 je postal Cirimokos vodini član 'socialistične stranke, v kateri je ostal do 1953. leta. Kmalu nato je ustanovil 'svojo demokratsko stranko in se pridružil uniji centra 'kot eden izmed vodilnih članov te politične grupacije. Kot član unije centra je bil iz-
ženi manever. Satelit je bil v nedeljo 121 km daleč od „Geminija 5“.
Med .poletom „Geminija“ je bito posnetih 'na tisoče metrov 'barvnega dn čmo-be-lega filma. To bo omogočilo znanstvenikom, da ibodo proučevali še kaj več kot samo vreme in geološko strukturo Zemlje, poroča Reuter. Kosmonavta Conrad in Cooper bosta prinesla na zemljo največ posnetkov, ki so jih kdajkoli napravili v vesolju. Med fotografiranimi območji so tudi Mehika, Vzhodna Afrika, Arabski polotok in Avstralija. Fotografiranje tistih delov sveta, ki so na zemljevidih sorazmerno slabo obdelani, bodo proučili, da bi zvedeli kaj več o celinskih premikih in o strukturi celin.
voljen za poslanca v letih 1961, 1963 in 1964. Bil je tudi notranji minister v vladi Papandreuja. Cirimokos je tudi predsednik mednarodne unije za človeške pravice v Parizu.
V noči od petka na soboto je prišlo v Atenah do spopadov med policijo in Pa-pandreujevimi pristaši. Ranjenih je bilo 90 ljudi, med njimi 28 precej hudo. Okrog 350 ljudi so aretirali.
Toda tudi Papandreu ne miruje, začel je svoj napovedani ,pohod k ljudstvu’. Govoril je pred veliko množico ljudi v Volosu ter ugotovil, da občuti vsak Grk kot osebno žalitev dejstvo, da je bil voditelj politične večine prisiljen k odstopu. Poudaril je nujnost novih volitev. Papandreu je nato dejal, da volitve ne bi pomenile referendum o monarhiji ali republiki. Ne gre za vprašanje režima, temveč za pravilno delovanje demokratične kraljevske Grčije, kot je v Evropi v šestih monarhističnih državah.
Svoj govor je Papandreu zaključil z izjavo, ki jo je že pred petdesetimi leti izrekel veliki grški politik Vanecelos. ko je pozval monarhijo1: ,,Zapusti položaj voditelja 'Stranke, na 'katerega te hočejo ponižati trgovci s svojo slavo, in dvigni se ponovno na svoj prostor in ostani tam visoko!"
Wilson bo govoril v OZN. — Britanski premier Harold Wilson bo v začetku novembra prispel na obisk v palačo OZN, kjer bo govoril na plenarni seji dvajsetega zasedanja generalne skupščine.
Nobelovi nagrajenci pozivajo k miru
V spomenici, ki .so jo naslovili na papeža in na državnike, pravijo med drugim, da je vojpa v 'Vietnamu iizzivahje vesti vsega sveta in da ni njihov namen pripisovati odgovornosti tej ali oni strani. Zahtevajo pa, da se končajo zločini proti človeštvu, kajti mir •je možen le tam, kjer je dobra volja za to. Svoj poziv so zaključili z besedami: ,,Mi, Nobelovi nagrajenci za mir, naslavljamo poziv Vsem vladam, ki pri spopadih sodelujejo, naj takoj ukrenejo vse potrebno, da se •spopadi prekinejo in da pride do pogajanj ter se doseže konec tega tragičnega spopada."
namu.
KRATKE VESTI
Gverilci na Kubi. — Kubanske oblasti so pozvale civilno prebivalstvo, naj izroči policijskim 'in vojaškim postajam vse orožje. Ta ukrep utemeljujejo z ugotovitvijo, da ..bomba proti našim sovražnikom zahteva vedno večje rezerve, katere je treba oborožiti". Torej le priznanje, da na sami Kubi obstajajo oborožene skupine proti sedanji komunistični diktaturi.
Poplave v Mehiki. — V mehiški državi Nayaritu že več dni neprestano močno dežuje. Voda je poplavila na desettisoče ha
šest Nobelovih nagrajencev za mir in sicer Abert Schvreitzer (1952), pater Pire (1958), Philip Noel Baker (1959), Albert LuthuM i(1960), dr. Linus Pauling (1962) in Martin Luther King (1964) so poslali sv. očetu Pavlu VI. in vsem vodilnim državnikom na svetu poziv za prekinitev sovražnosti v Vietnamu. Med drugim so poslali poziv severnoameriškemu predsedniku Johnsonu, Kosiginu, De Gaullu, Mao Tse Tungu, Hoči Minhu, U Tantu, Wilsonu, predsedniku Južnega Vietnama ter vodstvu narodnoosvobodilne fronte Vietkong v Viet-
obdelane zemlje. Ogroženih je okoli 40 tisoč prebivalcev. Glavno mesto, države Naya-rit, Santiago, je deloma poplavljeno. Večji del prebivalstva so evakuirali. Narasla raka Santiago je ogrozila že kakih 50 naselij v tej, državi.
Srečanje Nasser-Fejsal. — Predsednik ZAR Gamal Abdel Nasser je v petek odpotoval v Džedo na pogovore s kraljem Sav-dove Arabije Fejsalom. Predsednik Naser se bo vrnil v Kairo do 27. avgusta, ko misli odpotovali v Sovjetsko zvezo.
Sedaj pa za 8 dni po vesolju! 121-krat okoli zemlje, se glasi program obeh astronavtov. (Cooperja vidite na desni strani, Conrada pa na levi.)
Cirimokos se bori za zaupnico
Spopadi in neredi v Atenah
Politični teden
Po svetu..
„KORISTNA“ POTEZA ITALIJANSKIH
POUTIKOV
Na podlagi odloka, !ki je bil objavljen v Italiji dne 23. julija v ..Uradnem listu", so Kami ja, Dolina Bele ali Železni kanal in Kanalska dolina deležne nekaterih davčnih olajšav, ki veljajo običajno za pasivne 'kraje. Gre pa za sedaj šele za poizkusno akci-jo, vendar je od hribovskih okolic v Furlaniji izključena edino Beneška Slovenija. Ali ni vsa Beneška Slovenija ena sama beda? Predvsem Brdo in Tipana, ste morda bogatejlši in bolj rodovitni od Karnije? !(0 Kanalski dolini sploh ne govorimo, ker si s turizmom še kar pomaga.) Menda še slepec to vidi. In vsakdo prav jasno razume, da je to samo poteza raznarodovalne politike. Tako pa se vsa zdrava moč, v kolikor je je še kaj ostalo, seli v Švico, Nemčijo in druge bogatejše države, da si na tujih tleh kaj prisluži.
RAZOROŽITVENA KONFERENCA
V ŽENEVI
27. julija so se v Ženevi obnovila razoro-žitvena pogajanja v okvira odbora 18 držav, kateremu je Glavna skupščina OZN zaupala to izredno težavno in delikatno nalogo.
Da je problem svetovne razorožitve komplicirana zadeva, priča dejstvo, da imenovani odbor kljub svojemu večletnemu obstoju ni doslej dosegel drugega kot sporazum o prenehanju jedrskih poskusov v atmosferi in v vodi. Odprto pa je ostalo vprašanje podzemskih poskusov ter zmanjšanja Oboroževanja s klasičnim orožjem, tako da je danes, dvajset let po končani drugi svetovni vojni, cilj splošne fin popolne razorožitve še zelo daleč. Politični skeptiki pravijo celo, da je cilj neuresničljiv in zato obsojen, da ostane le pobožna želja dobro-onislečih, a naivnih pacifistov za vsako ceno.
Prav gotovo predstavlja razorožitev danes problem številka ena, kajti z njegovo uspešno rešitvijo je povezana cela vrste notranjih problemov 'posameznih držav.
Dovolj je, če pri tem pomislimo na astronomske vsote, ki jih zlasti velesile pa tudi druge manjše države trošijo za atomsko in drugo orožje, ki predstavlja z gospodarskega stališča neplodne investicije, ki bi jih lahko koristno' uporabili v druge namene. In vse to se dogaja v času, ko je več kot polovica človeštva nezadostno hranjena, da o kulturni in industrijski, izobrazbi niti ne govorimo'. Izračunali so, da če bi samo par odstotkov, ki jih žre oboroževalna tekma, namenili v pomoč zaostalim državam, bi te lahko v enem desetletju rešile svoje osnovne probleme. To velja seveda pod pogojem, da ‘bi to pomoč pametno' uporabile, ne kot na žalost delajo nekatere nerazvite države, ki večji del zunanje pomoči uporabijo m vzdrževanje visokega standarda vodilnega 'razreda in ne za dvig ljudstva kot takega.
To je bil samo en vidik vprašanja razorožitve, o katerem bi se dalo na dolgo in široko razpravljati. Toda problem razorožitve je spričo razmer, ki vladajo v odnosih med državami, velesilami in vojaškimi bloki, predvsem vprašanje medsebojnega zaupanja, katero je omajano v temeljih. Ce bi razorožitev države izvedle talko j po končani vojni, bi danes to ne bil več teko pereč problem. Talko pa se je v dvajsetih letih nagrmadilo toliko nezaupanja in raznih predsodkov, da sami državniki čestokrat ne vedo, od katere strani naj se lotijo vprašanja.
Res je tudi, da se razorožitvena pogajanja ne vodijo od včeraj, temveč kot Damoklejev meč opozarjajo odgovorne državnike že ves povojni čas, zlasti po iznajdbi in praktični uporabi atomskega orožja. Že prvi dve atomski bombi nad Hirošimo in Nagasakijem ste dramatično opozorili na to, da je človeštvo' pred problemom kolektivnega samomora.
Toda namesto pozitivnih sadov v smeri razorožitve se je porodila med Vzhodom in Zahodom Oboroževalna tekma. V ozračju hladne vojne se je te blazna dirka tako uveljavila, da so se pogovori med zastopniki velesil o razožitvi sprevrgli v propagandistično obračunavanje, ne da bi bil napravljen najmanjši korak najprej. Nekoliko ugodnejše ozračje je nastopilo po letu 1955,
ko je začela popuščati mednarodna napetost.
Spričo važnosti vprašanja so zadevo vzeli v roke Združeni narodi, ki so se med tem časom okrepili s pristopom številnih novih držav, ki pritiskajo na Sovjetsko zvezo in Ameriko, da bi omejile oboroževanje in del tako prihranjenih stroškov nudile kot pomoč nerazvitim deželam.
Poleg tega je odločno pritisnilo tudi svetovno javno mnenje, tako je polagoma dozorel čas za prvi ukrep v procesu razorožitve: sporazum o delni 'prepovedi jedrskih poskusov, ki so ga julija 1963 podpisali v Moskvi predstavniki Sovjetske zveze, ZDA in Velike Britanije.
Žal se je mednarodni položaj tako zasukal, da je vse ostalo samo pri tem jedrskem sporazuma. Kljub temu, da so nadaljnja pogajanja obtičala na mrtvi točki, problem razorožitve sili dalje. Iz dneva v dan postaja čedalje hujši in njegova rešitev zmeraj bolj neodložljiva. Zato je zadnja obnovitev razorožitvenih pogajanj v Ženevi pozitivno odjeknila v svetu, čeprav nas pretekle izkušnje opozarjajo, da si ne smemo delati utvar glede končnega uspeha.
ZASNOVANI AMERIŠKI VESOLJSKI
POLETI DO LETA DVATISOČ
Poleg programov Gemini in Apolo so ZDA že vnaprej določile odkrivanje sončnega sistema, ki bo (trajalo tja do leta dva-tisoč. V bližnji bodočnosti bo še vedno ostala kot objekt Luna, h kateri se bodo
napotile vesoljske ladje projekta Surveyor in jo bodo fotografirale vedno bliže. Skušale pa; bodo' tudi pristati. Lete 1969 se bo pričel' Vojragernprojekt, ki foO' imel za cilj Mars: z vesoljske ladje bodo skušali spustiti zaboj inštrumentov na rdeči planet, dve leti kasneje pa bo skušala prišteti triton-ska vesoljska; ladja, brez moštva..
TO' pa so stvari manjšega pomena, če jih primerjamo s tistimi, ki so šele zasnovane. Program je približno sledeč:
Venera, 1970-71 vesoljski poleti ali pa pristanki brez moštva jkroženja po' vesolju z moštvom v višini 1080 km za. 60 dni.
Mars, 1979-80 kroženja z moštvom in brez njega. V višini 1080 km za dva meseca; pristanek vesoljske ladje, ki bo krožila okrog planete.
Merkur, 1975-80 kroženje z in brez moštva v oddaljenosti 90 km od planete, 88 dni, zatem pristanek na Marsu.
Cerere (največji asteroid) 1976 pristanek vesoljske ladje in povratek po 60 dneh.
Zevs, 1981-82 vesoljski poleti z moštvom in brez njega ter kroženja okoli satelite Ganimeda s pristankom na njem.
Saturn, 1986-88 vesoljski poleti z in brez moštva in kroženja, z moštvom v višini 630 km nad Titanom, ki je njegov satelit; pristanek na. njem in povratek po 60 dneh.
Uran, 1987-98 spuščanje inštrumentov z ladij, ki ga bodo obletavale, kroženje v razdalji 480 km od planeta. 60-dnevno bivanje v vesolju.
Pluton, lete 2000, kroženje v razdalji tri tisoč 240 km od površine planete in 60-doevno bivanje v vesolju.
Sonce, datum ni gotov. Kroženja brez moštva v razdalji 8,6 milijonov km.
... in pri nas v Avstriji
DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE —
PREDČASNO?
V skrbi za blaginjo domovine si zvezni kancler dr. Klaus tudi med svojim dopustom, ki ga preživlja v glavnem na Koroškem, ne more privoščiti zares pravega oddiha, kajti preveč je perečih vprašanj fin nalog, katere je treba budno zasledovati in skušati po možnosti tudi vsaj deloma rešiti. Med drugim je imel že več političnih sestankov zaupnikov Ljudske stranke po Koroškem. Na enem teh sestankov je nazorno prikazal trenutni notranjepolitični položaj in je v zvezi s predstoječim začetkom jesenskega dela med drugim izjavil sledeče:
„V septembru bomo šli zopet na delo. Nameravamo uresničiti po zadnjih volitvah objavljeni vladni program, v kolikor še ni izpolnjen — točko za točko. Izgleda, da so tudi socialisti načelno pripravljeni pri tem sodelovati. Pri izredni vladni seji 13. septembra bo dana prilika, priti s pravo
'barvo na dan. OeVP pa nikakor ne bo pristala na kako nepotrebno zavlačevanje.
Če socialisti od časa do 'časa hočejo strašiti s proračunsko oziroma vladno krizo in s podobnimi sredstvi, nas to ne ‘bo spravilo iz ravnotežja. Niti grožnje niti zastraševanja nas ne 'bodo 'zmotila. Obe Vladni stranki ste nasproti narodu dolžni pošteno in stvarno delo. Zato Ljudska stranka tudi nimia nobenega strahu pred ‘bolj ali manj prikritimi namigi socialistov na predčasne v o 1 i t v e kot posledico morebitnih jesenskih notranjepolitičnih kriz."
TUDI CENE GA SKRBIJO!
Že več tednov pa zvezni kancler dr. Klaus posebno budno, a hkrati tudi zaskrbljeno spremlja pretirano visoke cene predmetov široke potrošmije, torej dnevnih potrebščin. Pred kratkim je pozval predsednika pododbora Paritetične komisije za uravnavo cen in plač, da naj skuša doseči znižanje cene kavi, ker so njene cene na svetovnem trži-
Na sliki vidite prvo izstrelitev vesoljske ladje tipa „Gemini“ s pomočjo rakete „Titan II“, 8. aprila 1964. Prav s tako raketo sta se v soboto vzdignila v zrak oba ameriška vesoljska potnika. Gemini program je vmesna stopnja med zaključenim Mer-cury-pro j ek to m ter nameravanim Apollo-projek-tom, ki naj bi pomagal Amerikancem na Luno.
U.S.l.S.
šču nekoliko padle. — Nadalje je bilo doseženo delno znižanje cen mesa divjačine, ki ga je pred tedni predložil ministrski gospodarski odbor omenjeni komisiji v pretres.
Konec preteklega tedna pa je dr. Klaus še posebej pozval vse gospodinje, naj si zlasti pred nakupom zelenjave in sadja temeljito ogledajo vse cene in se prepričajo, katero blago in pri katerem prodajalcu je zanje najbolj ugodno. Neumno in neodgovorno' je, kupovati ono vrsto sadja in zelenjave, ki je trenutno zelo' draga, ali kupiti kar „na vrat, na nos" pri prvem zelenjar-jiu, do katerega pridemo, ne da bi se predhodno nekoliko Informirali, kakšne so cene pri enem ali drugem.
ZVIŠANJE CEN POGONSKEMU
GORIVU?
V	zvezi s tem prizadevanjem dr. Klausa za uravnovešenje cen pa se javnost čudi predlogu socialistov opiroma njihovega vodje podkanclerja dr. Pittermanna, po katerem naj bi ukinili oprostitev carine za uvožen bencin in Diaslovo olje.
Znano je namreč, da produkcija avstrijske' petrolejske (naftne) industrije nikakor ne more zadostiti domačim potrebam in mora Avstrija vsako leto uvoziti dobrih 50 odst. bencina in 11 odst. Dieslovega olja. Zato ste obe vladni stranki Sklenili dogovor že 1. 1958, da naj bo uvoženi bencin (pribl. 500.000 ton letno, domača proizvodnja doseže okoli 600.000 ton letno) oproščen vsake carine. Če bi -carinska oprostitev odpadla, kot to predlaga dr. Pitter-mann, bi se zvišala cena uvoženemu navadnemu bencinu na 3.50 šil. za liter, boljšemu (,,super") pa na 5.— šil. To zvišanje bi uvozniki bencina prav gotovo prevalili na 'potrošnike, kar bi brezpogojno vplivalo tudi na cene drugih potrebščin.
Podkancler dr. Pittermann je utemeljeval zopetno uvedbo carine na uvožena pogonska goriva s tem, da bi s predmetnimi zneski sanirali krizo podržavljenih premogovnikov, med tem ko široka ljudska javnost nikakor mi prepričana O' utemeljenosti tega predloga in se ji zdi, da bi premogovno krizo verjetno lahko rešili na kak drug, bolj umesten način.
PREMOG ALI GORILNO OLJE?
V	zadnjih dveh tednih je oastal na Koroškem hud spor oziroma vznemirjenje, ki ga je povzročila vest, da namerava Koroška elektrifikacijska delniška družba (KELAG) zgraditi na področju okraja Št. Vid ob Glini novo električno centralo, katere pogonsko sredstvo naj bi bilo gorilno olje, ne pa n. pr. premog, ki ga ima Premogovna družba St. Stefan v Labotski dolini več kot preveč na razpolago.
Na eni strani zatrjuje KELAG, da je tudi v njenem interesu, da premogovna proizvodnja v St. Stefanu ne nazaduje ali da bi celo morala ustaviti obratovanje, vendar pa ne gre, da bi reševali te problem le na račun KELAG-a, kajti to je zadeva vse Avstrije in nikakor ne bi bilo prav, da bi bila k njenemu reševanju le Koroška 'pritegnjena. V tem smislu je zagovarjal rešitev tega problema tudi deželni glavar Sima in socialisti sploh.
Drugi politični krogi — neodvisni in bolj desno usmerjeni — pa so precej drugačnega mnenja: da je treba premogovno krizo (t. j. večjo uporabo premoga) čimprej in res temeljito rešiti. Zanimivo je, da je skoraj istega mnenja tudi vodja Alpskih premo-govnikov (ta industrijska družba je po-dr-žavljena, torej spada pod podržavljena podjetja, katerih vrhovni šef je socialistični podkancler dr. Pittermann!), ravnatelj Fa-bricius, ki je pravtako potrdil, da bi z izgradnjo gori omenjene elektrarne bila proizvodnja premoga v Labotski dolini zelo 'prizadeta in obrat ogrožen.
Sedanja kriza v oddaji premoga se je pričela po 1. 1957, ko je vedno bolj začela naraščati uporaba gorilnega olja za ogrevanje. Strokovnjaki pravijo, da bi bilo potrebno za sanacijo, t. j. za približno normalni obrat domačih premogovnikov, da bi kalorične elektrarne dvignile uporabo premoga od dosedanjih 46 odstotkov na 70 odstotkov celotne premogovne proizvodnje. V ta namen pa bi morali doseči, da bi bil premog zmožen bolje tekmovati z ostalimi viri energije (mogoče n. pr. tudi s kakšr nimi primernimi davčnimi olajšavami za termične elektrarne, a tudi za ostalo industrijo).
Prof. Jože Peterlin, Trst:
Znamenje
K zunanji podobi slovenske zemlje bistveno prispevajo tudi znamenja ob poteh, za vasmi, na poljih in na križpotjih. Morda so to križi, morda poslikane 'kapelice, morda samo table ali pa kipci na visokih podstavkih. Mnogo oblik imajo. Vedno pa so vključena ta znamenja v okvir vasi ali pa venca gora ali pokrajine sploh.
O teh znamenjih pojo slovenski pesniki in pripovedujejo o njih ljudski pevci narodne pesmi, vedo povedati njihove zgodbe in njihovo zgodovino stari očanci, dekleta jih krase s poljskimi cvetličarni in nosijo njih podobo s seboj tisti, ki odhajajo v svet. Ta znamenja spadajo tako k domu samemu in k slikovitosti krajine.
Vendar ta znamenja dolgo niso našla mesta v slovenski strokovni literaturi, da bi jih strokovnjak obdelal z umetnostno zgodovinskega in morda folklornega vidika. Danes bi radi opozorili na knjigo umetnostnega zgodovinarja dr. Marijana Zadnikarja, ki je po vsej Sloveniji zbral, popisal in sam fotografirati domala vse, kar se je teh drobnih spomenikov še ohranilo do naših dni. Vse obsežno gradivo je slogovno in tipološko uredil ter ga po znanstvenih vidikih razporedil v skupine, ki se hkrati vežejo s posebnostmi slovenskih pokrajin.
čeprav se je avtor pri opredeljevanju spomenikov prvenstveno oziral na likovni pojav slovenskih znamenj, ni povsem zanemaril tudi drugih vidikov. Tako se je dotaknil njihovih imen, izvora, vzrokov za nastanek in podobno. Ozri pa se je za njimi tudi po Evropi in zlasti po sosednjih deželah. Tako so ta znamenja zdaj prvič zbrana v celoti, opredeljena in prikazana bravcu v knjigi pod naslovom Znamenja na Slovenskem, ki obsega poleg besedila še 101 reprodukcijo med tekstom, poleg tega pa še 64 celostranskih slik pokrajinsko najzanimivejših znamenj iz vseh predelov Slovenije. Knjigo je izdala in založila Slovenska matica v Ljubljani, notranjo opremo knjige pa je zasnoval Marijan Pogačnik.
Zdi se, da je s tem delom dr. Zadnikar 'rešil pozabe tisti del slovenske preteklosti, ki marsikje zamira. Kajti, mnoga znamenja je načel 'čas in jih nihče več ne popravlja ali obnavlja. Ne vseh, mnogo pa. Zato je knjiga dr. Zadnikarja kot razglednica sli-
na polju ...
karja Maksima Gasparija: tudi Gaspari je ohranil v ,barvnih slikah nekdanje slovenske ljudi, njihovo nošo, navade in običaje. Vse to bi že šlo v pozabo, kajti človek in njegova obleka in njegov način življenja in doživljanje praznikov se jc spremenil. Le Gasparijeve slike še govore o njih.
V Zadnikarjevi knjigi podobno živi podoba slovenske vasi in polja in križpotij. Ta podoba se iz dneva v dan spreminja. V knjigi bo ostala njena zgO'dovimska podoba.
Nekje v knjigi pravi avtor, kako slovenska zemlja ne premore katedral iz počme-laga kamna, ker da je premajhna zanje. Ima pa zato vse polno po sebi umerjenih pomnikov, ki jih je stoletja ustvarjala in varovala, da jo še zdaj napolnjujejo z lepoto, ki je ni nikoli preveč. Ti „spomeniki“, kakor jih danes imenujemo, pričajo o nekdanjih ustvarjalnih hotenjih in nevsakdanjih pri-zadevanjiih slovenskega človeka, pa čeprav so le od daleč podobne katedralam, palačam in drugemu 'bogastvu.
S POLŽJO HITROSTJO:
Stari Egipčani so bili domiselno ljudstvo. Faraon Tutmozis III. (1504—1450 pr. Kr.), veliki osvajalec in Napoleon svojega časa, bi zatorej prav gotovo navdušeno opazoval selitev amadskega templja, ki ga je bil dal sezidati. Selitev, oziroma rešitev tempeljč-,ka so si dzmisiM francoski strokovnjaki: ker ga ni bilo mogoče preprosto razdreti lin po kosih odpeljati, kajti na ometu so deloma še zelo imenitno ohranjene dragocene freske, so Francozi ta kamniti zaklad v celoti zapakirali, povili skoraj 800 ton težki ,,paket" z jeklenimi vrvmi, ga vzdignili na nizko vozilo in ga po treh parih paralelnih tračnic poslali na pot. Stebriščno halo, pa, ki so jo bili zgradili ob templju Tutmozisovi nasledniki, so egiptovski varuhi starin razdrli in jo ,po kosih odpeljali z ogroženega področja, se pravi tja, kjer bo tempelj varen pred vodovjem Assuanskega jezu.
Vse to, kar smo tako na kratko v nekaj
Avtor najprej govori o pojmu „zname-nje in poudarja, da onačuje pač to, kar nas nečesa spominja ali na nekaj opozarja. Znamenje v našem pomenu besede je vsak na prostem postavljen likovni izdelek ali manjša arhitektura, ki ima lahko različne oblike. Ljudsko poimenovanje teh spomenikov je zelo različno. Zanimiva je oznaka „pil“, ki jo srečujemo za kamniti steber ali crio za v steni vzidani relief na Krasu.
Nato govori avtor o vzrokih in nagibih za postavljanje znamenj.
Prošnja znamenja je postavljal slovenski človek zato, da bi si izprosil varstvo pred nesrečo, kot je požar ali podobno. Gotovo so ta znamenja nastala iz vernosti slovenskega človeka, česar pisatelj ni mogel posebej v knjigi poudariti. (Knjiga je izšla v Ljubljani.) Teb znamenj je zelo veliko. Pogosto jih je postavljala vaška skupnost ali pa tudi 'posamezniki.
V drugo vrsto šteje avtor 'tako imenovana votivna znamenja. Ljudje so jih postavili po zaobljubi, iz hvaležnosti, da so bili rešeni kake nesreče, da so si rešili življenje, da so ozdravili in podobno.
Tretji nagib, ki ga avtor omenja, da je vodil ljudi k temu, da so postavili znamenja, je zveza z romarskimi potmi. Ljudje
istavkih 'povedali, pa je v resnici terjalo nemalo truda in znoja. Akcija se je posrečila. Toda poprej je trajalo dobro leto, da so opravili trdo delo v neznosni vročini. Francozi so prišli v Amado lani maja meseca, prav pred začetkom peklenskega nubijskega poletja. Toda tempelj se je lahko odpravil na svoje enkratno potovanje šele decembra. Pol naslednjega leta je minilo, preden je prispel na novo, više ležeče počivališče. Pot je bila dolga 2600 metrov, cilj pa 65 metrov više od starega kraja — tovor se je premikal milimeter za milimetrom in trojni tir so sproti sestavljali naprej. Čudni vlak z enim samim „vagonom“ seveda ni potreboval lokomotive, čisto počasi, malo po malem so človeške roke potiskale naprej tovor na vozilu, ki je 'počivalo na hidravlični tehntniici. Voda za črpalke je bila na voljo samo v glina,stih vrčih. S polžjim tempom se je 3400 let stara vrednostna pošiljka rešila pred potopom.
3400 let star tempelj na potovanju
Dr. Theodor Veiter:
Volker im Volke Osterreichs
(Nadaljevanje)
Auf den Spuren der „Windischen“
Drittens — und haupbsachlich — erscheint das Karntner Slowenenproblem heute durch die Frage der sogenannten Windischen be-lastet und nahezu unlosbar. Wenn man von abstrusen Ideen absieht, die die Slowenen als Kelten oder — so zur Zeit des Dritten Reiohes — als slawiisierte Langobarden an-sehen, sind die Alpenslawen auf der Flucht vor den Awaren und Tataren naoh Noricum gekommen, wahrend gleichzeitig Germanen (Bajuwaren) um 500 in eben diesem Gebiet bis tief naoh Krain und Istrien Handelsplatze und Stadte griindeten. Besonders reizvoll ist diese wechselseitige Durchdringung in der Skiisteiermark zu beobachten, dies an Hand der Werke von Doris Kraft und Pirchegger7. Auf deutsoher Seite wurden diese Alpensla-wen, die sich selbst Slowenen nannten, Win-den genannt. Viele Namen bezeugen dies: Windi'sch Graz, Windische Biihlen, Win-dischgarsten, Windisch-Matrei. Windisch ■vvar stets identisch mit Slowemsch, und die Slowenen Karnfcens hatten, wie K. G. Hugel-niann nachwies, schon im Mittelalter ein aus-gepragtes VolksbevvuRtsein8.
In deutscher Sprache scheint die Bezeich-nung „Windische“ und „windisch“ die altere als „Slowenen“ und „slowenisch“ gewesen zu sein, war insbesondere audi Manfred Straka in einer leiider nur schwer zuganglichen grundlegenden Arbeit herausstellte9. Spiiter hat sich dann mehr und mehr audi in der deutsohen Sprache und schliefilich in den Ge-setzen des alten Osterreidi das Wor,t „Sk>we-nen“ und „slowenisch“ durchgesetzt. Die Be-zeichnung „Windiische“ und „windisch“ blieb aber als Synonym fiir die Slowenen in Kam-ten (einischliefilich des heute italieoischen Kanaltals) unid die Sudsteiermark als Vulgar-bczeichnung bestehen und wurde audi fiir die Slovvonen Krains gebraudit (wenn man nicht einfach „die Kraner11 sagte), wahrend in
Krain und im Kiistenland selbst die Bezeich-nung „Windische“ vdilig unbekannt blieb.
„Heimattreue“ und „Nationale“
Martin Wutte, der bedeutende natkmal-deutsche Karntner Historiograph und spa-ter10 Hauptpropagator einer strengen Unter-scheidung zwischen „slowenisch11 und „win-disch"1, kennt in seinen fruhen Schriften11 die Bezeiohnung „Windisdie“ und „windisdi“ noch gar nicht, das heifit, er hat ,sie als Kamt-ner mit „slowenisch“ identifiziert. Entge-gen der an sich sehr griindlichen und um Objektivitat hemuhten neuesten Arbeit zum Windisohen-Proiblem von Joh. W. Mann-hardt12 kann von einem Unterschied zwischen windisch und sl>owenisch bis herauf nach dem ersten Weltkrieg gar nicht gespnochen werden. Wohl aber gab es in Karnten die noch zur Zeit der Karntner Volksabstim-mung 1920 sogenannten „deutschfreundli-ohen Slowenen“ (:im Slowenischen abfallig „nemškutari“ = „Deutschtumler“ genannt), die man dann wegen ihrer Abstimmung fiir den Verbleib bei Osterreidi gern „heimat-treue Slowenen“ nannte, was die „nationa-len“ Slowenen nicht gerade an Osterreidi band.
Das bose Wort von den „Tschuschen“
Nun hatten diese ,,nationalen“ Slowenen nur von einem ihnen zustehenden Recht Ge-brauch gemacht, als sie (ubrigens nur ein eher kleiner Teil von ihnen) am 10. Oktober 1920 fiir Jugoslawien stimmten. So berech-tigt es auch war und auch heute noch (nach dem Muster vieler solcher vaterlandischen Feiern, wie zum Beispiel der Eidgenossischen Erinnerung an den Sieg von Murten vom 22. Juni 1476 iiber Karl den Kiihnen) sein mag, den wirklich heldenhaften Karntner Abwehrkampf gegen die von aufien berein-getragene projiugoslawische Bewegung und gegen die Invasion, und dann den Abstim-mungssieg von 1920 zu feiern, so mufi doch mit einem merklichen Bedauern festgestelit werden, dafi auf deutsdikamtnerischer Seite keinerlei Anstalten gemacht wurden, die Ver-spreohungen zu erfiillen, die man den (fiir
Jugoslawien abstimmenden) Nationalslowe-men gemacht hatte. Sie wurden gesellsohaft-lich („K'ulturgefalle“), das heifit, im Sozial-prestige in juristisch nicht erfafibaren Berei-chen diffamiert (das Schimpfwiort „Tsdiu-schen“, vor 1914 unbekannt, wurde nach 1920 fiir isie erfunden), die Volkszablungsergeb-nisse zu ihrem Naditeil verformt13 und schliefilich in enklarten Gegensatz zu den „heimattreuen“ Slowenen gestellt.
Loyalitat fiir die neuen Herren
Es liagt auf der Hand, daB jener S!owene, der in seinem Volkstum nicht stark ver-wurzelt war, nicht als Jugos;lawienfreund und Osterreich- oder Deutschtumsfeind gel-'ten wolilte, zumal dadurch sein berufliches Fortkommen ersichwe‘rt gevvesem ware. Die Erfindung der Bezeichnung „Windii:sche“ oder „windisch“ nur fiir diese deutsch-freundliohen Slowenen, die auf Bernhard Scheichelbauer14 zuruckgeht, auf vo!kswis-sens-ohaftlichem Gebiet aber von Martin Wutte15 erst mit vollem Erfolig ausgeformt wurde, lag sozusagen in der Luft; sie solite eine klare Unterscheidung zwiischen jenen Sloweeien ibrimgen, die sich als solche be-kanniten und fiihlten, und jenen, die zwar den Kannitner Dialekt des Slowenischen (der sehr viele deutsche Lehnw6rter und sonstige deutsche Wort'einsprengungen, aber eine rein slawiiS'che Syntax und Gram-matik hat) sprachen, aber sich dem deut-schen Kultunkreiis zugehorig fiihlten. Dieser Teil der Slowenen, der allmahiich wohl die Mehrheit der Volksgruppe ausmachte, ver-zichtete bewuBit auf volkische Forderungen und akzeptierte zustimmend die Bezeich-mung „Wmdische“ im Sinne der Antithese zu den richtigen, das heifit, den volksbe-wufiten „nationalen“ Slowenen. Diese „Win'disicihen“, derem Geburtsstunde um die Jahre 1920/30 zu verlegen ist, waren durch-weg dem angesitammten katholdschen Glau-ben fremd geworden und traten parteipo-litiisch in liberale, anifci./klerikale" deutsche Parteien, wie den Kamtner Landibund, den .Karntner Heimatschutz (als Partei „Hei-matblock" genannt) und im die Grofi-deutsche Volkspartei eim, spater dann auch
so se odpravljali na romanja vedno z nekim velikim navdušenjem in pripravo. Temu dogodku so pogosto hoteli dati tudi neko pričo svojega navdušenja. Zato so v spomin na romanja večkrat postavljali znamenja.
Nemalokdaj v zgodovini so zajele epidemije kakih kužnih bolezni mnoga naselja. V tistih velikih stiskah so gradili ljudje znamenja na pragih vasi ali sredi polja pod visokim nebom s prošnjo, da bi jim Bog prizanesel.
Mnoga znamenja pa pričajo tudi o nesrečah, umorih in napadih na osamljenih poteh. Se dandanes marsikje postavijo kamen ali vzidajo kamnito ploščo z datumom, kjer se je kdo 'ponesrečil. Nekdaj so postavili na takih mestih znamenja. Pogosto so prizor ob nesreči naslikali in ga popisali. Ob tem se bo marsikdo spomnil na znamenja, ki jiih je morda videl marsikje na Koroškem, na Krasu ali pa ob poti na Sv. Višarje. Tam lahko vidite znamenje, ki kaže, kako so se z visoikonaloženega voza z debli, zvalili hlodi na voznika in ga zmečkali. Preplašeni konji bi hoteli ubežati, pa so uklonjeni v težo prevrnjenega voza, medtem, ko voznik onemogel pada.
Podobno znamenje vidite ob cesti pri Žabnioah, na katerem je naslikal preprost ljudski slikar, kako so se splašili konji in pada voznik pod kolesa velikega voza. Napis pod podobo govori o nesreči.
To so torej znamenja, ki pričajo o nesrečah.
Zanimivo pa je tudi, da je moral tisti, ki je morda ubil človeka, prestati sicer različne kazni, a poleg tega je moral tudi za kazen na 'kraju nesreče postaviti znamenje, ki je dolgo pričalo o zločinu, a tudi o kazni im pokori.
Iz takih in podobnih nagibov so tedaj nastala znamenja na Slovenskem.
(Dalje prihodnjič)
• 15. julij je bil na fakultetah Univerze v Ljubljani zadnji dan prijav za vpis. Do tega datuma se je na vse fakultete skupno prijavilo 3340 novincev. Na fakultetah bodo sprejemni izpiti samo za novince, ki nimajo izpolnjenih pogojev za vpis (takih, ki nimajo popolne srednje šole), edinole na medicinski fakulteti, kjer je vpis omejen, pa bodo 1. septembra sprejemni izpiti za vse prijavljene.
in die NSDAP. Zwar haben auch die National slowenen 1938 dem Nationalsozialismus Loyali!taitseridarungen abgegeben16, doch wird man dem wohl nur mit dem Lacheln der Auguren folgen konnen.
7 Hans Pirchegger. Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschafien und Gulten, Stadte und Markte, Miinchen (Oldenbourg), 1932; Doris Kraft, Das untersteirische Drauland, Miinchen, 1935; sehr wichtig auch die ausfiihrliche Darstel-lung ,,Karnten. Nachtrag”, „Windische Marken” und „Siidslawien” im „Handwdrterbuch des Grenz-und Auslandsdeutschtums”, Bd. III beziehungs-weise Vorabdruck aus Bd. IV (nur aus ame-rikanischen Militararchiven in Mikroverfilmung erhaltlich) mit den griindlichen Darstellungen von Manfred Straka; diese Beitrage sind mit Ausnahme zweier NS-Propagandaabschnitte von hdchstem wissenschaftlichem Niveau und vollig objektiv.
s K. G. Hugelmann, Die Reichtsstellung der Sknvenen in Karnten im deutschen Mittelalter, in: Festschr. f. Adolf Zycha, Weimar, 1941, SS. 233—264.
,J Vgl. Anm. 7.
io Martin Wutte, Deutsch-Windisch-Slowenisch, Klagenfurt,. 1930.
n Martin Wutte, Die sprachlichen Verhaltnisse in Karnten, in: „Carinthia I”, Jg. 96, 1906, Heft 5 und 6, SS. 153-178.
12	Johann Wilhelm Mannhardt, „Die Windi-schen”, in ..Bausteine zur Volkstvissenschafi” Stuttgart (G. Fischer), 1965, SS. 164—173.
13	Vdlkerbundbeschwerde Dr. Franz Petek C. 308 1935 I.; vgl, auch das nach dem 13. Marž 1938 sogar von so qualifizierten Wissenschaftlem wie M. Wutte totgeschvviegen, auf die Liste „unerwiinsch-ten und reichsfeindlichen Schrifttum” gesetzte Buch von Theodor Veiter. Die Volksgruppe der Slowe-nen in Karnten, Wien (Reinhold), 1936, mit nahe-rer Darstellung des Beschwerdefalles. Der (griind-lich dokumentierte) Beschwerdetext ist eine wahre Fundgrube zum Zahlenproblem der Kamtner Slo-vvenen.
14	Dieser war Klagenfurter Korrespondent der deutschliberalen, fiihrenden Grazer „Tagespost”, spater Landespressechef in der Kamtner Landes-regierung und Heiimvehrfiihrer. Seine kleinen, aber vielbeachteten Aufsatze zum Thema hat er spater zusammengefaBt in „Aufrichtigkeit, Klarheit, Ver-standigung”, Klagenfurt (Leon sen.), 1932, mit an-schlieBenden Polemiken in der Wiener Zschr. „Na-tion und Staat” (heute „Europa Ethnica”).
13 Im W6rterbuch des Grenz- und Auslandsdeutschtums, Bd. III, SS. 590 ff.
i« Dr. Petek und Dr. Tischler in „(jsterreichi-scher Landesdienst” v. 25. Marž 1938, vgl. auch „Nation und Staat”, Jg. 11, Heft 6, SS. 360 f.
(Dalje 'prihodnjič)
Počitniški sestanek
Kluba slovenskih študentov na Dunaju »MLADINA — SAMOKRITIKA IN KRITIKA"
bo od srede, 1. sept. do nedelje 5. sept. 1965, v Škocijanu.
Spored bo sledeč:
Sreda, 1. 9.: prihod v Škocijan, večerja dn družabno srečanje.
Četrtek, 2. 9.: »Srednješolska mladina", diskusija z zastopniki Koroške dijaške zveze in Zveze slovenske mladine. »Kulturno udejstovanje mladine", diskusija s profesorji za slovenščino (Hronek, Messner, dr. Vospernik) .in Mladjevoi (Lipusch).
Petek, 3. 9.: »Visokošolska mladina", diskusija z zastopniki Akademije slovenskih bogoslovcev, Kluba slovenskih študentov na Dunaju in študentov iz Gradca.
Sobota, 4. 9.: Naša mladina — kritičen pogled starejših", diskusija ž zastopniki NSKS (dr. V. Inzko), KKZ (dr. Zablatnik), SPZ (Velik), ZSO (dr. F. Zwitter); popoldne: izlet k slikarju prof. dr. Wernerju Bergu; zvečer: zaključek pri Brezniku ob Zablat-niškem jezeru.
Nedelja, 5. 9.: po zajtrku odhod na Pliberški sejem.
Valentin Oman v Ljubljani
V sredo, dne 11. avgusta, so v Mali galeriji v Ljubljani odprli razstavo našega slikarja Valentina Omana. Mladi, vedno bolj uveljavljajoči se umetnik po svojih delih tudi v Sloveniji ni nepoznan, saj je v Ljubljani že razstavljal. Njegova razstava vsebuje v glavnem gvaše novejšega časa, odprta pa bo do konca avgusta.
Po razstavi v Ljubljani ima Oman na vidiku še razstave v Zagrebu, Trstu in na Dunaju.
ŠMIKLAVŽ OB DRAVI Letna sezona
Letna sezona pri nas dosega svoj višek. Kdor nas je mislil obiskati, nas je obiskal. Starejši ljudje in tisti, ki ne računajo na kopanje, so prišli k nam že zgodaj v maju ali pa tudi že v aprilu, nekateri bolj redki pa bodo prišli še v 'septembru, če ne bo preslabo vreme, 'čeprav je bilo letošnje poletje bolj hladno, so tudi kopalci prišli na 'svoj račun. Veliko, letnih gostov pride k nam z družinami. Seveda je .to mogoče samo v juliju dn avgustu, ko ni šolskega pouka. Zdi se, da bodo tudi letos vsi zadovoljni in tudi gostje, ki se bodo ob našem lepem Baškem jezeru, v naših gorah in gozdovih naužili svežega zraka in se krepko odpočili. Čeprav je prometna mreža vedno gostejša in vedno več avtomobilov na cesti, se moramo zahvaliti Bogu in sv. Krištofu, ki ga nekateri vozači zelo častijo, da letos na naših cestah ni prišlo do večjih prometnih nesreč.
Neurje s točo
V	torek, 10. avgusta, popoldne ob treh .smo zopet doživeli neurje s točo. Toda hvala Bogu, je bilo ‘kratko. Tudi toča, čeprav precej debela, ki je padala k sreča med dežjem, ni napravila prevelike škode. Ob-todikla je le nekaj, sadja.
Smrt
V	nedeljo, 8. avgusta, je umrla na svojem domu ob Dravi posestnica gospa Wal-lusehnig Antonija, stara komaj 55 let. Rajna Tonca je bila doma iz Kostanj. V svojih mlajših letih je služila prh Karnerju na Brdu. Ko. se je spoznala s svojim sedanjim možem Walilusehnig Andrčem, se je z njim poročila leta 1939. V zakonu je bila zelo srečna. Zelo je ljubila svojega moža, kakor tudi oba sinova.
Po- nedoumljivih božjih sklepih po je prišlo nad Wail!lusidhnigovo družino, posebno ša nad mater Antonijo, hudo trpljenje. Aprila 1941 so 'pozvali moža v vojsko in odtod je prišel v vojno ujetništvo v Rusijo. Tu je ostal do Božiča 1947. Rajna žena Antonija pa je morala p-restaiti doma vse grozote druge svetovne vojne. Z družino, z obema sinovoma in moževo, materjo, ki je bila že stara in bolehna, je stanovala v slabi kajži pri „Rupelj.nu“, nad Kreuzwirtom. Trpljenje v družini pa je še povečalo pomanjkanje hrane, obleke in vseh za življenje potrebnih reči. Siromalštvo je doseglo svoj vrhunec aprila 1. 1945, ko jim pogorela še te kajža z vsem premoženjem. Obupani ženi z dvema majhnima otrokoma in boleh-
KONCERT V ST. PRIMOŽU
Slovensko prosvetno društvo „Danica“ v št. Vidu v Podjuni priredi v nedeljo, dne 29. avgusta 1965, ob 20. uri v Št. Primožu pri Voglu pevski koncert.
Na sporedu so slovenske in nemške narodne in umetne pesmi. Poje zbor našega društva, dirigent Hanzej Kežar.
K obilni udeležbi vabi odbor!
Dušni pastirji na našem ozemlju
Slišali simo iz zanesljivega vira, da nezaslišano postopajo pinoti svojemu lastnemu dušnemu pastirju v Št. Štefanu na Zilji. Menda je šel zastopnik farnega sveta (Kir-chenrat), ki je po cerkvenih predpisih najmanj poklican za te 'zadeve, iskat nemškega duhovnika za mašo v podružni cerkvi v Štebnu nad Borljami. Domači dušni pastir, ki je šel na bolniški dopust, si je prej oskrbel namestnika. Toda tega niso vprašali dn so menda celo zagrozili, da njihov dušni pastir po 1. avgustu nima več pravice •prestopiti praga župnišča v Št. Štefanu. Kaj takega v deželi res še nismo slišali.
Zaskrbljeno se vprašamo, kam vse to vodi? Kolikor nam je znano, je bila v Št. Štefanu na Zilji zadnja nova maša leta 1816, ko je zapel pod vaško lipo slavni prebuditelj slovenskega naroda, č. g. Urban Jarnik, rojen na Potoku, svojo prvo Glorio. Tudi to je merilo za župnijo in njeno .praktično versko življenje.
Podružna cerkev Štefoen nad Borljami je stara romarska cerkev, v katero prihajajo romarji ne samo iz domače župnije, marveč tudi jz sosednjih fara spodnje Zilje. Zakaj bi moral imeti božjo službo nemški duhovnik dn prezreti vse katoličane, ki govorijo in se spovedujejo slovensko? Noben vesten cerkveni predstojnik, ki pozna kraj in ljudstvo, bi si ne upal tako odločiti. Bodimo pozorni in se ne pustimo terorizirati od hujskačev, ki še vedno rovarijo v duhu tistega, ki je prinesel pred 25 leti nad Evropo in ves svet strašno gorje, vojsko in pogubo, če bi bil ta zmagal, bi bili vsi južni Korošci in vsi Ziijani danes kje v ,,Neu-Karnten" v Ukrajini ali celo v Sibiriji!
Vsekakor je takšen pojav za današnji čas in položaj v naši, naravno tako bogat; in lepi Ziljski dolini vse prej kot katoliški. Naj
no. materjo’ so priskočili na pomoč Mlinar-čevi na Dravi ter so nudili strti družini gostoljubno zatočišče.
K vsem križem in težavam pa se je zdaj pridružilo še najhujše trpljenje, namreč bolezen pokojne matere Antonije. Ko se je mož v Božiču 1947 vrnil iz ujetništva, je bila pokojna žena že zeHo- bolna. Morala se je podati v bolnico najprej v Celovec, kjer je ostala 2 leti in potem še v zdravilišče Laas pri Keutschach-MaUthenu, kamor je prišel za njo tudi njen bolni mož. Doma pa je 10 dni po moževi vrnitvi' iz ujetništva, umrla njegova mati.
Vsako- leto je moral eden od njiju v bolnico. Tako je res, kar je izjavil potrti mož ob smrti svoje žene: „26 let sva bila poročena, pa nisva preživela niti polovico let v srečni družinski skupnosti, ker je trgala naju narazen enkrat nesrečna vojna, drugič pa bolezen, ki naju od 1. 1947 ni več zapustila.
Rajna Walluschnig Antonija je kljub revščini in težki bolezni .skrbno dn krščansko vzgajala svoja otroka in ostala zvesta svojemu ljubljenemu možu. Ostala je verna in je svoje verske dolžnosti kljub težki bolezni vestno izpolnjevala. Bila je skrbna in varčna gospodinja.
WaUuschnig Antonijo je odlikovalo poleg ljubezni do moža, do otrok in sosedov 'tudi lepa krepost hvaležnosti. V vsem svojem življenju je bila vsakemu za vsako dobroto zelo hvaležna. To hvaležnost pa je izkazovala še posebej v svoji težki bolezni, inajprej .svojemu možu, ki je v zadnjih tednih skoraj noč in dan bedel ob njej in ji stregel, kolikor je le mogel, potem pa tudi vsakomur, ki jo je obiskoval in jo tolažil. Najbolj hvaležna pa je bila Mariji za vse dobrote, ki jih je prejela od nje v vsem svojem življenju.
Ob izgubi ljubljene Walihischnigove mame izrekamo zelo potrtemu možu, obema sinovoma in vsem sorodnikom naše iskreno' sožalje.
SKOČIDOL — PODRAVLJE — VERNBERK
Večina otrok se leto za letom rodi in krsti v beljaški bolnici, le manjši del v župniji, kamor so starši pristojni (Skočidol). Lani n. pr. je bilo od vseh v skočidolsko
bo že enkrat konec ustrahovanja in hujskanja proti dušnemu -pastirju, konec nadutosti in ponemčevalnega šovinizma! Mi smo za mir in dobro sožitje obeh narodov na Koroškem! Za te svoje, od Boga nam dane pravice, se bomo borili, dokler ne dosežemo pravice in enakopravnosti v vseh področjih javnega, zasebnega in verskega življenja!
Nepozabne so nam besede prave domovinske ljubezni in miroljubnosti, ki jih je govoril ob proslavi 20. obletnice osvoboditve naše domovine koroškim Slovencem v našem materinem jeziku rojak - Ziljan, naš zvezni kancler dr. Jožef Klaus.
Hkrati smo zvedeli, da dosedanji dušni pastir zapušča faro. St. Stefan na Zilji im da bO' prevzel faro Kotmaro ves. Upravičeno zaskrbljeni ismo- ob vesti, da pride za njim v St. Stefan na Zilji dosedanji boroveljski kaplan Johann Schmidt, ki v svojem praktičnem dušnem pastirstvu še ni dokazal, da prinaša s. seboj sposobnost za upravljanje fare, kjer je po škofijstvu predpisano tudi slovensko bogoslužje. Veselo bi bili pre-
senečeni, če bi zvedeli, da 'bo novi dušni pastir izvajal dušno pastirstvo glede uporabe slovenščine v bogoslužju prav tako kakor njegovi predhodniki.
Nepričakovana nam je tudi vest, da je pred nedavnim po škofu krške .škofije osebno inštaliran za novega mestnega župnika Borovelj msgr. Joseph Kanduth; kakor je znano, je prejšnji boroveljski župnik dr. Edgar Geramib našel smrt pri hudi prometni nesreči. Nepričakovana je bila ta vest predvsem zaradi tega, ker fara ni bila razpisana.
Ne bomo izpovedovali novemu boroveljskemu -župniku, ki bO' po> dosedanjem običaju gotovo prej ali slej postal dekan in s tem predstojnik slovenskih dn dvojezičnih fara boroveljske dekanije in hkrati nadzornik tudi slovenskega verouka v tej dekaniji,, nezaupanja, pač pa duhovščina in verniki upravičeno pričakujejo im želijo, da novi mestni župnik in bodoči dekan ne bo dajal povoda za katerokoli pritožbo s strani slovenske duhovščine in slovenskih vernikov 'boroveljske dekanije.
Uspeli pevski koncert v Ločah ob Baškem jezeru
V poletnih mesecih so Loče ob Baškem jezeru polne letoviščarjev, največ iz Nemčije. Loški tujsko-prometni urad se trudi, da bi svojim .gostom čimbolj olepšal bivanje v občini. Iz tega namena so pred dvema letoma postavili v Ločah lep kulturni dom in v njem so skozi vse leto kulturne prireditve, nemške kakor tudi slovenske.
Kot že lansko leto, so za nedeljo, dne 22. avguste, bili povabljeni zopet Rožan-
župnijo pristojnih .staršev 30 otrok, a samo 9 jih je bilo krščenih v Skočidolu. Poročeni so bili 'lansko leto tu samo trije pari, izven fare pa jiih je bilo' pet. Umrlo je lansko leto v župniji 12, letos pa do sedaj 11 oseb. Birmanih je bilo od tu lansko leto: 22 otrok i(14 dečkov in 8 deklic), letos pa 23 otrok (10 fantov im 13 deklic). Bolezensko pre-videnih je bilo leta 1964 14 oseb, v tekočem letu do zdaj 20 oseb. Kar jih je od teh ljubi Bog poklical v večnost, naj jim bo tam večna blaženost, kar jih je pa ozdravelo, naj jim Bog da še vrsto srečnih let! Žetev se je vsled ugodnega vremena mogla povsod pravočasno' spraviti pod streho. Pa tudi' 'letoviščarjev je letos mnogo po vaseh, zlasti v misijonišču Vemberk CPS. Naj se vsi v zdravem planinskem zraku dobro razvedre! Na Veliko Gospojnico gre vsako leto, zlasti ob lepem vremenu mnogo faranov romat v razna Marijina svetišča v škofiji n. pr. Podgorje, Gospa Sveta, Otok itd. Dva movomašnika: č. g. France Zitterer, doma pri pd. Otiču v Podravljah, stanujoč pri svoji materi v Štebnu, in č. g. Adolf Seharwitzil, salezijanec iz Št. Ruperta pri Celovcu, sta svoji novi maši ponovila tudi v naši fari, in sicer v podravelljski podružnici dne 25. 7. (Zitterer) in dne 1. 8. t. 1. obakrat ob mnogoštevilni udeležbi vaščanov. Pri prvi je bil pridigar mil. g. kanonik Aleš Zechner, pri drugi pa č. g. salezijanec iz Linza. Prvi slavnostni obed je bil nato pri Otiču, drugi pa pri Kramarju v Podravljah. Oba so pozdravile v naši župniji dekleta z deklamacijami. V nedeljo, IS. julija, je pa obhajal župnik č. g. Tomaž Ulbing v isti cerkvi, kjer je darovali svojo prvo sv. mašo, svojo 60-letnico mašništva. Slavnostno pridigo je tudi tokrat imel č. g. kanonik Aleš Zechner, znan po svoji vsesplošni uslužnosti in postrežljivosti že po vsej škofiji. Miiost božja naj spremlja slavljenca na njegovi nadaljnji življenjski poti.
Zaradi pogostnega deževja v letošnjih spomladmih .in poletnih mesecih je reka Drava skoraj vedno velika in bolj umazana. Tudi vedno več novih hiš vidiš v vasi. Vse vasi se večajo, kajti število potomcev Adama in Eve tudi po naših vaseh narašča; z njim tudi število hiš. Kar sta vojni vzeli, mir spet nadomešča.
ski fantje, naj pripravijo domačinom in tujcem koncert slovenskih umetnih in narodnih pesmi. Razen Rožanskih fantov so pri koncertu sodelovali tudi tamburaši iz Št. Janža in Sveč ter pevski zbor Jakob Petelin Gallus iz Celovca.
Uvodoma je v imenu vseh pevcev in 'pripravljavcev pozdravil občinstvo študent Hanzi Oman Iter je predstavil vse tri skupine, ki so sodelovale. Kljub slabemu vremenu je bila dvorana nabito polna in že pol ure pred koncertom, ko sem vprašal po vstopnicah, so mi rekli, da bo težko še kaj dobiti.
Kot prvi so zaigrali tamburaši tri komade, kar so zlasti tuji gostje z velikim zanimanjem sprejeli. Saj je 'tamburica izrazit slovanski inštrument in zato na severu malo poznan. Nastopili so pod znanim pevovodjem Hanzijem Gabrielom, ki sedaj študira glasbo na Dunaju in je le malo časa med nami.
Nato so nastopili pevci zbora Jakob Gal-lusHPeteiin pod vodstvom prof. dr. Francete Cigana v svojih novih nošah, pevci z rdečimi suknjiči in pevke v dečvi. Peli so predvsem slovenske umetne pesmi in moramo' reči, da je zbor prav zaradi svoje preciznosti zapustil med občinstvom dober vtis.
No, in kdo je sploh prirejal koncert? — Rožanski fantje! Pred in po odmoru so peli kot tretja skupina; pridobili so si publiko od prvega hipa naprej. Narodne pesmi so bile glavni del sporeda Rožanskih fantov in ali je to bila »Ruska razbojniška", »Bolen mi leži" ali »Žabe", vse so poslušalci vzeli z močnim ploskanjem na znanje. Tudi oba solopevca, pevovodja Šimej TrieBnig (njemu se imamo v prvi vrsti zahvaliti, da je večer tako lepo uspel!) in Albi Petsch-mig sta zapustila v srcih poslušalcev trajen vtis.
Koncert brez napovedovalca je mrtev, pravijo nekateri, čeprav to o tej prireditvi ne bi mogli trditi. Vedno nekaj novega nam je povedal naš Kori Portsoh in tudi to ni prav nič novega, saj ga poznamo že vrsto (let, ko nas zabava na najrazličnejših prireditvah. Rri vsem tem pa je poudaril važno misel, da kultura in ravno pesem združuje ljudi raznih narodnosti: „Wo man simgt, da laB dich ruhig mieder!" Kako pravilen je te pregovor, smo lahko videli v Ločah na nabito polni dvorani in nasmejanih obrazih poslušalcev, četudi so nekateri nepoboljšljivi pridali svoje k prireditvi s tem, da so trgali lepake, ki so naznanjali prireditev, ('četudi so bili napisani v nemščini!) z zidov.
S prireditelji vred nas veseli, da je koncert v iLočah tako lepo uspel in upamo, da bo tudi v nedeljo, dne 29. 8. v Št. Jakobu enako!
5. dušnopastirsld fečaj slovenskih zamejskih duhovnikov
Preteklo sredo, 18. avgusta, in v četrtek, 19. avgusta, je bil v celovškem semenišču duišnapastirski tečaj, katerega se je udeležilo Okoli 120 slovenskih duhovnikov iz celovške, tržaške, goriške in videmske škofije ter iz raznih dežel po svetu. Med udeleženci omenjamo samo nekatere: prelata dr. Blumla, končnika Zechnerja, generalnega vikarja dr. R. Klinca iz Gorice, kanonika dr. L. Škerla iz Trsta, rektorja fakultete na papeški univerzi Propaganda fide dr. M. Jezernika, vseučii. profesorja dr. Janeza Vodopivca iz Rima, msgr. J. Jamnika in msgr. dr. J. Prešerna iz Trsta, msgr. A. Ore-harja iz Buenos Airesa v Argentini, direktorja N. Čretnika iz Pariza, žabniškega župnika M. Černeta, direktorja dr. J. Zdešarja iz Miinchena, itd.
Tečaj je o tvoril s prošnjo k Sv. Duhu in blagoslovom prevzv. g. škof celovški, dr. Jožef Kostner v semanišfci kapeli. V dvorani je nagovoril zbrane v latinščini in končal v slovenščini ravnatelj celovškega semenišča dr. Ilhvitzer, ki je oba dni gostoljubno skrbel’ z bogoslovci, ekonomom in sestrami za materialno stran tečaja. Posebni pozdrav sta poslala tržaški in goiriški nadškof in še nekateri drugi duhovniki, med njimi zastopnik slov. izseljenskih duhovnikov v Rimu, dr. P. Robič.
Tečaj: je potekel v zelo lepem vzdušju in sotoratski povezanosti ter v razgovarja-nju o duhovniškem delu in življenju.
V sredo dopoldne je predaval semeniški ravnatelj iz mesta; Chur v Švici, prof. dr. Lojze Šuštar, o zakonu in zakonskem življenju v luči sodobnega bogoslovja. Z zanimanjem so ga udeleženci poslušali, ko je lepo in jasno razlagal, katera vprašanja stbje pred modernim človekom in pred dušnimi pastirji v pogledu zakonskega življe-
Izšla je
DRUŽINSKA PRATIKA 1966
Kupite jo!
nja ter družine v današnjem času. Kakor se je življenje razvilo na drugih področjih, je v zadnjih desetletjih tudi gledanje na zakonsko ljubezen, na odnos moža in žene ter njuno družino zadobilo nove oblike in nove vidike. O tej zadevi SO' govorili tudi škofje na koncilu in papež sam je imenoval komisijo iz učenih duhovnikov in priznanih zdravnikov, da raziskujejo vprašanja, ki danes tako živo zadevajo zakonsko skupnost in družino. Dr. Šuštar je predvsem poudaril, kako važno je, da danes katoličan „vzame Boga zares". Za izpolnjevanje božje postave v družinah ni odgovoren župnik ali duhovnik, ampak predvsem zakonca sama. (Naloga duhovnika je buditi zavest odgovornosti v vernikih in jim pomagati, da vsak zakonec in vsaka zakonska žena izpolnita svojo dolžnost, ki ju imata drug do drugega, pred Bogom in v človeški družbi.
V	sredo popoldne je predaval msgr. dr. Janez Vodopivec, ki sodeluje v koncilski komisiji za zedinjenje1. Na njemu lasten način je živo orisal, kako: delajo v koncilskih 'komisijah in na vesoljnem cerkvenem zbo-ru sploh ter kaj je koncil doslej dosegel. Drugoverci se čudijo, da je v katoliški Cerkvi taka življenj ska sila in koncil je prinesel v odnose med kristjani ogromen napredek. Morda je največji čudež tega velikega posvetovanja škofov vesoljne Cerkve
da mu je uspelo pritegniti srca katoličanov in nekatoličanov k resničnemu stremljenju k edinosti. Vsi si jo želijo, vsi čutijo njeno potrebo in medsebojni stiki se zde nekaj naravnega; prej je bilo namreč že kar sumljivo za pravovernost, če se je kdo družil z drugovercem. Bližnje zadnje koncilsko zasedanje zahteva od nas vseh resne molitve, da bi koncilske razprave pri-viedle do takih sklepov, ki bodo naredili Cerkev sposobno izvršiti njeno veliko nalogo v sodobnem času. Od vseh koncilov je sedanji koncil največji, najpomembnejši in 'ko brez dvoma imel v življenju Cerkve in človeštva velike posledice.
V	četrtek dopoldne je predaval doktor Šuštar ispiet o zakonskih problemih današ-n,jc dobe. To pot je snov obravnaval bolj Praktično: o ljubezenskih odnosih pred po-roko in potem v zakonski skupnosti. V tem Pogledu je danes toliko nejasnosti: nekate-rim nobena reč ni več greh, drugi pa imajo
za smrtni greh reči, ki dejansko niso kaka odvrnitev od Boga. Sebičnost in uživanja-ždjnost sta rakova rana današnje zakonske skupnosti. Vse premalo se poudarja resnična in globoka ljubezen med zakoncema. Spolnost omenjajo in razlagajo največkrat čisto osamljeno od drugih strani zakonskega življenja, namesto da bi gledali nanjo povezano z drugimi vidiki ter v službi razvoja človeške osebnosti. Spolne zadeve in probleme zakonske skupnosti je treba odkrivati mladini prav v tej luči: to je v službi osebnosti (človek ni žival), družbe in Cerkve. Predavatelj je podal tudi položaj vprašanja urejevanja rojstev. Na tem področju raziskovanja še niso zaključena in tudi Cerkev še ne more podati kakšnih novih smernic razen nauka, ki izvira iz razodetja in iz naravne pameti.
Popoldanska razprava, ki jo je uvedel kanonik Zechner s svojimi mislim.’, se je sukala o pripravi na zakon in o tečajih za življenje. Dr. Šuštar je omenil, da tako katoličani kot protestanti v Švici na tem področju lepo delajo. Imajo na primer tečaje v pripravo na zakon, katerih se udeležita oba skupaj, fant in dekle, ki ste se odločila poročiti. Ker bosta skupaj živela, je primerno, da se tudi skupno pripravita na svojo nalogo v zakonu. Celovška škofija
je od vseh naših zamejskih škofij v tem pogledu napredna, če pomislimo, da drugod še nimajo tečajev za življenje. Nadaljnji razgovori so bili na tem lepem duhovniškem tečaju še o Slovenskem zavodu v Rimu, o delu za proglašenje Slomška blaženim in o obnovi bogoslužja. Glede uporabe ljudskega jezika je opaziti v našem zamejstvu še mnogo poganske miselnosti, ki ovira pravi razvoj osebnosti in naroda. Koncilska miselnost nas vodi k medsebojnemu razumevanju, razgovoru in spoštovanju. »Pojdite in učite vse narode!" je rekel Kristus Cerkvi in zato koncil poudarja narodnost, sploh vse, kar je dobrega, torej tudi domačo govorico.
Udeleženci tečaja so ■poslali s svojega zborovanja pozdrav sv. očetu. Omenjamo še, da je bilo v četrtek dopoldne somaševanje, ko je 12 duhovnikov iz raznih škofij skupno z ravnateljem semenišča opravilo sveto daritev in pilo presveto Kri iz istega keliha.
To odlično srečanje slovenske duhovščine, ki se je tokrat že drugič vršilo pri nas v Celovcu, je še bolj pokazalo veličino duhovniškega poklica. Danes duhovnik ni več »gospod" v vasi, ampak postaja vedno bolj „oče“, »svetovavec“, »učitelj", ki ga ljudje tako zelo potrebujejo sredi dela’za obstoj in za napredek. Zato se fant, ki je na razpotju življenja in si izbere duhovniški poklic, odloči za res vzvišeno in življenja vredno nalogo.
Na veliko Gospojnico v Maria Luggau — potem pa še naprej . . .
Ali ni znamenje, da med našim ljudstvom pojema stmiseil za romanje, ko radiški g. župnik z ovčicami svoje in sosedniih župnij ni mogel napolniti avtobusa?
Da nas je osrečevalo naravnost krasno vreme, velja omeniti najprej, saj smo v tem videli posebno božjo- pozornost — po tako kislem sobotnem dnevu in jutranjem dežju pri odhodu. Talko gotovo smo v začetku vožnje računati z dežjem, da smo se že vnaprej odpovedali pranganju čeprav je bilo to domačemu gospodu župmku najbolj na srcu. Že izza otroških let mu je namreč živo v spominu, kako posebno (lepo in slovesno procesijo priredijo domačini Materi božji na te njen veliki praznik. Tedaj so -romali peš in hodili 7 do 8 ur -po vijugasti, slabo izgrajeni, danes že večinoma tlakovani cesti, ki jo je šofer razmeroma lahko obvladovat, medtem ko smo, zapustivši Li-esing, s pesmimi pozdravljali nebeško Kraljico in molili -rožni venec.
Božjepotna cerkev je -sicer po izjavi v
»ROŽANSKI FANTJE"
bodo priredili v nedeljo, 29. avgusta 1965, ob 20. uri zvečer pri Antoniču na Reki
ft£ix&kL koncert
na katerem bo nastopil -poleg »Ro-žanskih fantov" še pevski zbor »Jakob Gal-lus-Petelin" iz Celovca.
K tej izredni prireditvi vsi prisrčno vabljena!
šematizmiu posvečena Žalostni Materi božji, vendar slovesno obhajanje Velike Go-•sp-oljnice poleg praznika samega utemeljuje tudi še stika na glavnem oltarju, prikazujoča skrivnost Marijinega Vnebovzet ja. Marljive roke vnetega cerkovnika redovnikov ts-erviitov so jo za ta praznik obkrožile s pravim morjem žarno nežnih begonij (= ognjenk), kar je njeno milino še stopnjevalo in nam priklepalo nase čute in misli ter v srcih vžigalo vdano navdušenje za našo Mater in Kraljico.
Slovesna služba božja ob devetih je bila po novi -liturgija v latinskem in nemškem jeziku. Petja se ljudstvo še ni udeleževalo, le po edinci -so se pri odgovorih pojoč pridruževali pevcem na koru, kar daje sklepati, da udeležbo vernikov polagoma uvajajo. V priznanje pevcem je treba omeniti, kako razločno so izgovarjali odstavke v ljudskem jeziku. Sploh je njih discipliniranost v izvajanju ter pobožnost v izrazu navzoče očividno- krepko pritegovala, da nam j-e bilo lahko ohraniti zbranost ter globoko doživeti mistično dogajanje na oltarju.
Pri tem ko obnavljam doživetje te božje islužbe, s posebno hvaležnostjo ugotavljam,
da je bilo ne le vse udejstvovanje duhovščine in pevcev kar najbolj vzpodbudno; tudi pri ljudeh ves čas nisem dobila najmanjšega vtisa raztresenosti. Kakšna dra-gocenosit, kolik duhovni zaklad doživeti takšno občestvo vernikov!
Ta verna množica me je globoko ganila, ko je na trgu razporejajoč se za procesijo prepevala Marij, pesmi. Tu niso samo otroška in dekliška -srca in grla prispevala k navdušenju, marveč prav tako mladci in skupina mož — in to vse na pamet.
Medtem je pogled občudoval pestre uniformirane .skupine, kako so se po običajnem vrstnem redu pomikale proti izhodu in izginjale ob ovinku na cesto, kjer naj bi še v obhodu, ki se je -praVkar začel razvijati, vile pred baldahinom po določeni smeri in poti. Izrazito marijansko lice in toploto mu je dajalo večje število različnih bogato -okrašenih nosil s sohami Matere božje. Veliko Brezmadežno so nosila dekleta pred -svojo skupino, Žalostno Mater božjo krepki možaki, ostale nosilnice so bile manjše in manj težke, zato prepuščene dekli-cam im dečkom.
Ko smo se za duhovščino s sv. Rešnjim Telesom in za moškimi uvrstile tudi še žene ter smo na planem počasi korakajoč glasno molili ali ob igranju godbe v mislih sledili marijanskim melodijam, je bilo mogoče vso veličastno procesijo objeti z enim samim pogledom. Od ceste je bila zao-kro-žiila navzgor po bregu, obhodila travnik ter bila že na tem, da spet doseže cesto, ki vodi nazaj proti cerkvi. V daljavi m: je tedaj pozornost obstala na nečem, česar na trgu še ni bilo opaziti. V vrsti praporov običajne velikosti sta kipela proti nebu dva ogromna, tako velika in tako težka, da sta imela več lesenih -oporišč, podobnih jamborom, pa še z vrvmi so jih moral uravnavati, kot jadra na jadrnici.
S tako mnogovrstno prizadevnostjo, s tolikimi skupnimi trudi in napori, ki so si jih naložili iz verne vdanosti do nebeške Kra-ijice, so torej ti -deželam na Marijin praznik zopet enkrat hoteli izpričati domačemu ;svatu in obiskovalcem od zunaj svojo vero, kar je danes tem bolj dragoceno in učinkovito, čim bolj se ogromne množice človeške družbe prepuščajo duhovni brezbrižnosti, zadovoljujoč predvsem ali bolj-e, skoro izključno le nižje potrebe svojega bitja In življenja.	(Dalje prihodnjič)
NAHRBTNIK NAJBOLJ ZDRAVO SREDSTVO ZA NOŠENJE TOVORA
Indijski zdravniki so ugotovili, da vojak porabi najmanj energije, če nosi svojo prtljago na hrbtu, in sicer v nahrbtniku. Vzemimo za nošenje nahrbtnika število 100: če nosi vojak isti tovor v torbi, obešeni čez ramo, zahteva tovor porabo energije 182, v aktovki pa celo 241. Zanimivo, kajne? Torej imajo še kako prav tisti, ki trdijo, da je aktovka škodljiva za majhne šolske o-troke. Nahrbtnik, ste -slišali starši!
ZA GOSPODARJE:
Prašiče napadajo krči
Preiskovanje bolnih svinj je s) •eno z mnogo večjimi težkočami kakor preiskovanje katerekoli druge domače živali. Svinje -so., čeprav so še tako- krotke in domače, proti tujim osebam nezaupljive in boječe. Upirajo se, -cvilijo, če jih držimo, zaradi razburjenja trzajo -in o-težkoičajo mirno preiskovanje. Razen tega j-e preiskovanje utripa pri svinjah sko-ro nemogoče in se da -utrip le približno ugotoviti po delovanju srca. Tudi merjenje toplote je zelo težko vendar ga večinoma -lahko opustimo, ker je pri visoki vročini navadno tudi kožna toplota znatno zvišana, po čemer lahko strokovnjak presoja zdravstveno stan ve bolne svinje. Še večje težkoče pa povzroča podajanje zdravil.
Krče imenujemo nehotno -stezanje bodisi poiedinih mišic ali pa celih skupin mišic. Razlikujemo trajne krče ali občasne, ki se menjavajo z onemoglostjo obolelih mišic.
Krči s-e lotevajo svinj razm-e-roma zelo pogosto, tako da jih opažamo pri svinjah skoro pri vseh boleznih. Toda krčni napadi so lahko tudi samostojna bolezen, v tem primeru gre za epileptične napade.
Božjasit (epilepsija) napada svinje od časa do časa in žival zgubi zavest in čut. Krčni napad se navadno pojavi brez predznakov, popolnoma nenadejano in brez vsakega vzroka. Obolela svinja od bolečin cvili, se opoteka, -se zgrudi če,sto na tla; izgublja čut in zavest, v mišičevju nastaja krčevito trzanje, pri čemer svinje obračajo očesno belino navzven, gibljejo noge, kakor da tečejo-, šfcripljejo z zobmi, z e'o hitro dihajo-, večkrat tudi hropejo, iz rilca jim teče spenjena slina, trebušne stene se krčevito- -stezajo -in pri tem blatijo in mokrijo. Pri epileptičnem stanju postajajo rilec, jezik in sluznice v gobcu modrovijoličasti.
Epileptičnii napad ne traja nikoli dolgo, navadno le nekoliko minut; po prestanem napadu so -svinje več ali manj otopele in onemogle, včasih pa tudi takoj vstanejo in žro, kot da so popolnoma zdrave. Napadi se ponavljajo v neenako dolgih presledkih in čim starejša je svinja, tem češče, posebno če se pita in če se ne more vsak čas primemo- izprehoditi.
Vzroki epilepsije, ki se .pri svinjah precej pogosto pojavlja, so popolnoma neznani, bržkone pa je ta bolezen podedovana.
Zdravljenje navadno ni potrebno, temveč je bolje, če epileptično -svinjo čimprej izpi-tamo in vnovčimo. Če -se epileptični napadi ponavljajo prepogosto, nima žival teka in strašno naglo hujša; v takih primerih ni -niti primemno-, da bi jo pitali.
Vxl h4XS M Ho-v&sUcm
BGRLJE V ZILJSKI DOLINI
K naši župniji pripada od leta 1758 naprej: gotična cerkev ob Pres-eškem jezeru. Posvečena je svetemu Rupertu in sicer je bila podružnica posvečena že lete 1485, na god svetih apostolov Simona in Juda, 28. oktobra in j-e spadala v šmohorsko župnijo.
Cerkev je bila že večkrat v veliki nevarnosti. 2e leta 1822 so jo hoteli podreti, toda borljska župnija jo je rešila. Pc drugi svetovni voljni j-e podružnica -svetega Ruperta zo-pet bila v zelo žalostnem stanju. Vedno zopet so -se našli požrtvovalni idealisti, ki so .skrbeli za ohranitev in renovacijo starodavne, ljubke cerkvice. Tudi deželni konzervator je pomagal z izdatnimi podporami, da se podružnica reši propada in ohrani našim potomcem.
Trenutno so pridno na -delu, da bo dobila cerkev prejšnjo obliko in bo vsem obiskovalcem v dokaz, da so tukaj verni ljudje, k-i so pripravljeni za žrtve. Vsako leto pride veliko tujcev k našemu jezeru. Naj bi jih naša prenovljena cerkev vabila k molitvi im jih spominjala na Boga.
Puch-, Sissy-, Poimy- in Mobylette-mopede motoma vozila, ženska, moška in mladinska športna kolesa v veliki izbiri — po najnižjih cenah — naročite pri domači tvrdki
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorl, Telefon 04237 246
Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogojil
ZA DEKLETA:
Poduhovljene roke
Nekoč sem slišal praviti o neki bolniški strežnici, da ima poduhovljene roke. Kako naj to razumemo? Ali se človeška duša lahko povzpne iz svoje skrivnostne globine in seže prav do konca človeških udov? Kakor na primer človekova kri, ki ob srčnih utripih polje po skrajnih žilicah telesa.
Gotovo ne. Kakor ostane dober sin tudi v tujini 'zvest besedi ljubeče matere in dela, kakor da ga vedno opazuje njeno oko, tako so lahko tudi človeške roke duši tako vdane poslušne, kakor da je na koncu vseh udov in pri sleherni kretnji navzoča tudi duša.
Tedaj pravijo, da so roke poduhovljene. Božajo bolniku čelo, obvezujejo rane in pripravljajo posteljo, da čuti bolnik v slehernem trenutku: rokam ni na tem, da bi čim-prej opravile svoje delo ali storile le svojo dolžnost, ampak vodi jih najbolj nežna ljubezen in res živa skrb in misel na vse, karkoli bi moglo bolniku olajšati bolečine in ga pomiriti.
Tako „poduhovljenje“ ni delo enega samega sklepa, temveč je naporna vaja v najbolj neznatnih malenkostih. Neki švicarski pesnik pripoveduje o revni deklici, ki jo je krstil za „Gozdno Marjetico". Dobila je svojo mater, ko je v gozdu brala jagode. Tako lepo je ravnala z jagodami, ko jih je trgala, da ni poškodovala in polomila niti najmanjše rastlinice; tudi ni trgala nedozorelih jagod in pomečkala ali pomendrala 'kako drugo bilko. In vsa ta skrbnost je dala njenemu vedenju nekaj tako posebnega in odličnega, da dostikrat niti otroci po naj-Ibolijših družinah niso talko vzgojeni. Zato je neka gospodična, ko jo je gledala nekoč v gozdu, 'takoj sprejela na grad za hišno. In plemkinja je začudeno opazila, kako Sipretna in nežna je gozdna Marjetica tudi pri negi ‘bolnikov, čeprav še ni nikoli imela opravka z njimi. Ko ;e tako lepo ravnala z jagodami, je pač dobila nekako ..poduhovljene roke". Zato pravi pesnik v svoji pripovedki: ..Nežnost, s katero je Marjetica nabirala jagode, je rodila bogate sadove. In gospodična je rekla, da še ni videla 'tako voljnih rok, ki jdh domalega niti ne čutiš, ko imajo s teboj opravka."
Tudi v malem dati svojim rokam dušo, je izraz plemenitosti dekliškega srca. Omi-ifcane roke lahko namreč napravijo v življenju prav toliko čudovitega kakor omikan duh! Omikan duh z neomikanimi rokami pa je zelo klavrna reč! Glejte na svoje roke, ko pogrinjate mizo ali splakujete posodo, ko zalivate rože in zapirate vrata — vse vaše delo naj spremlja ljubezen in skrb! Celo kadar jeste im pri zabavi, 'nikar nikoli ne mislite, da je na svetu kako opravilo tako prazno in brez pomena, da bi ne bilo vredno skrbne misli im lepega ravnanja, zato se ga lotite z vso pazljivostjo in se mu posvetite z vso dušo ...
V življenje s hrupno brzino . . .
Smo v stoletju brzine, reklame in hrupa. Morda ste brali v časopisu: „Novo ameriško letalo X-15 je doseglo 10 tisoč km na uro. Izdelali so ga v dveh letih.“
V tej kratki časopisni notici pa je skrito: treba je bilo 10 tisoč ur tihega premišljevanja in natančnih računov, da je nastal orjak, ki leti s hitrostjo nad 10 tisoč km na uro. Za tako hrupno hitrost je bilo treba toliko tihega in skritega dela!
Ste kdaj pomislili, da je podobno z mladim življenjem. V hrupno življenje z največjo brzino! Toda ako hočemo v življenju uspeti, je treba priprave v tihoti, v premišljevanju. Za vsako veliko podjetje je potrebna skrbna priprava. In mlado življe-
ZADREGA DINA DE LAURENT1SA
Najpodjetmejši italijanski filmski veljak Dino de LaurentLs si je medil na najmodernejši način svoj filmski studio v rimskem Cine-Citta. Nad 400 milijonov šilingov je stala ta preureditev. Poleg tega je imel 160 milijonov šilingov ‘izdatkov za pripravo filma ,,Biblija", ki je že skoro izgotovljen. Kljub temu, da velja Dino de 'Laurantis za enega najbogatejših rimsikih meščanov, napovedujejo govorice, da se nahaja v težkih denarnih stiskah in baje namerava prodati svoj kino-studio.
PONEVERBE V POLJSKEM FILMSKEM PODJETJU
Kot v vseh komunističnih državah je tudi na Poljskem film v državnih rokah in strogo nadziran. Pa je kljub temu prišlo v državnem filmskem 'podjetju v Var-išavi do velike denarne poneverbe, kot poročajo varšavski listi. Glavni blagajnik var-'šavskeiga film-studia, tajnik in njegov namestnik so bili pred kratkim aretirani pod obtožbo, da so poneverili nad 350.000 Zlotov. Na sled so jim prišli ob pregledu računov v zvezi s filmskim festivalom v Cannesu, kjer je bila Poljska zastopana s filmom „Prvi dan svobode".
HAMLETA IŠČEJO
Seveda Hamleta v modemi vlogi za film „Z divjega zapada", katerega pripravlja režiser Corbucci. „Jobnny Hamlet" se imenuje film, v katerem glavni junak zakliče publiki: ..Ubijati ali biti ubit...“ Toda za to vlogo še niso našli primernega igralca...
nje je brez dvoma največje ali vsaj najbolj tvegano podjetje...
Svet je danes prepoln hrupa in površnosti: koliko besed, zvokov (jazz), barv, in luči, da smo kar oglušeni, oslepljeni in — prazni. Ne razumemo več vrednosti tihote, tihega premisleka.
Koliko skrivnosti je v vsakem mladem človeku! Vprašanja, problemi, dvomi, pogledi, načrti... Vsakdo jih mora rešiti, jim najti izhoda. V površnosti in hrupni brez-gl a vos ti ali sanjavi sentimentalnosti s kitaro ob strani tem problemom nihče ni kos. Le tisti, ki kakor inženir ob stroju ali pilot ob zemljevidu, v možati in dejavni tihoti, iščejo rešitve in spoznavajo sebe, bodo tudi obvladali hrupno brzino življenja!
CHAPLINOVA HČI V FILMU
Predvideno je bilo, da začno v Italiji z izdelavo filma „Gremo v mesto", ki naj prikaže odlomke iz dobe preganjanj v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Glavno vlogo je prevzela hči znamenitega komika Charlyja Chaplina Geraldina, režijo pa vodi Nelo Risi, ki je doslej režiral le dokumen-tame krajše filme. Večji del filma bodo snemali v Jugoslaviji. Zgodba filma je pretresljiva. Prikazuje starejišo sestro in slepega bratca, katerih starše so odpeljali v 'taborišče. Sestra hoče petletnemu 'bratcu prikriti hudobijo' preganjalcev z „usmilje-nimi" lažmi. Ko pa sta končno bila tudi onadva obsojena na taborišče, pripoveduje sestra slepemu ibratcu, da se peljeta v mesto, kjer ga čaka ozdravljenje.
Zločinstvo med mladimi
V Stockholmu je bil v avgustu svojevrsten mednarodni kongres, ki bi se naj ba-vill s problemom mladinske kriminalitete. Sestali so se kriminologi iz 75 držav, skupno nad 1000 delegatov. Glavni referent je bil profesor sociologije na univerzi Wisicon-sin, Marshall Clinard, ki je trdil, da naredijo' največ zločinov mladi ljudje v letih 18—20. Vzrok temu je poseben mladostni fenomen današnje kulture. Tudi so bili stro-Ikovnjaki iz dežel z različnimi gospodarskimi ustroji in na različni razvojni stopnji edini, da na kriminaliteto mladostnikov ai-ikakor ne vplivajo gospodarski razlogi, kar je razvidno iz kriminalne statistike socialno visoko razvitih dežel, kot so ZDA, Švedska in druge industrijske države.
Elektrika
Najpomembnejša delovna sila na svetu je elektrika. Njena uporaba je kaj mnogovrstna. Porabna je povsod. Razsvetljuje vasi in mesta. Brez nje so stanovanja pusta. Z elektriko kuhamo in ogrevamo delovne in stanovanjske prostore. Vsi današnji telefoni in brzojavi delajo na električni pogon, pa tudi radio in kino. Z elektriko zdravimo bolezni, z rentgensko pripravo pa ugotavljamo razne bolezni v našem telesu.
Elektrika je mogočen delavec v novih tovarnah. Žene stroje vseh vrst od najmanjšega do največjega. Žene pa tudi že vlake.
Elektrika je zelo koristna, toda nje se moramo tudi varovati, človeka ali žival lahko močno udari ali celo ubije. Zato se ne dotikajmo električnih žic! Eletrika lahko povzroči tudi požar. Skrbimo za električne naprave in glejmo, da jih ne bomo poškodovali.
Ne tratimo elektrike, temveč jo uporafo-Ijajmo le tedaj, kadar je potrebno.
UGANKE
Belo je kot goska, hodi kakor goska, dere se kot goska, vendar pa ni goska.
(ifBSOO)
Sladko ni, zdravo ni; ko gori ne boli, a megli ti oči.
(>[nqojJ
Kdo pa je ta, kdo pa je ta, ki prede brez prediva?
In vsako jutro brez vode na pragu se umiva?
(mtpmiM)
Otročičev poln je grad, a brez oken je in vrat.
(ranq a. auiog)
Da se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona.
Brez muke ni moke.
Opominjaj, pa ne obrekuj; pomagaj, pa ne zasramuj!
(ihttiktg.a meta
MATIJA MALEŠIČ:	5
V ZELENEM gf ^
polju IP-LrjLUL
Oče ne ve, kaj bi rekel. Tišina je v igo-isltilnl. Poslušalci in oprezovailoi vedo, da sedaj Kallumet pri vsem svojem ovinkarstvu •in nategovanju ne bo mogel več dolgo odlašati s pravo besedo. Kako jo izreče? Kako IjO sprejme Metkin oče?
„Tako sam, ;sam in zapuščen sem na svetu. Nikogar isvojih nimam in da mi je danes napisati oporoko, Ikomu naj zapustim trud isvojih rok? Pri vsem bogastvu nisem srečen ..." Sam sebi se smili Kallumet, zato se ne posuše solze v njegovih očeh. „Biil pa bi na mah najsrečnejši človek na svetu, če bi me uslišala ...“
„Kaj pravi? Zakaj (te noče? Zaradi starosti?"
Debelo pogleda Kalumet očeta. Kaj res ne ve, kam hoče in na katero misli? Oče ;pa ne trene z očmi, ko da je res edini tujec v Jeruzalemu, kakor se to bere v svetem pismu.
Kalumet povesi oči in molči.
„Nekaj ti je vendar rekla, zakaj te ne mara?"
še zmerom molči Kalumet. Ves v zadregi je, še solze se mu posuše.
„In če te je zavrnila, kaj hočeš? Bog po-
magaj! Pogledati moraš pač za katero drugo, ki bo bolj usmiljenega srca!"
„Za nobeno drugo! Nikdar in za nobeno drugo! Ker je samo ona tista izvoljena, there is no other choioe."
Zmigne oče z rameni. Ko da mu je dovolj tega praznega govoričenja.
Primakne Kalumet stol k njemu, skrivnosten hoče biti: „Vse še ni izgubljeno! Nisem še govoril z njo ..."
„Oho! Kaj ne poveš! Drugim pripoveduješ, razglašaš, tožiš,- jokaš ...“
,,Ne upam se govoriti njej sami. Bojim se, da mi mrzlo razprši vse moje sanje in upe... Uničiti moje dolgoletne sanje in upanje, to bi bila moja smrt. Zato odlašam. Too bard a task for me.“
„iPrej ali slej pa vendar moraš na jasno ...“
„Slej, slej, ko bo vedela, kako in koliko trpim, kako me je začarala, kako mi ni življenja brez nje .. . Notoing but sheer mi-sery.“
„Pa kako naj to ve, če ji ne poveš?" „Dobri ljudje ji povedo, dobri ljudje mi pomorejo, pregovorijo jo. Da bi imela spočetka vsaj malo' usmiljenja z menoj in mojo zapuščenostjo, sčasoma, ko me spozna in vidi, kako jo imam rad, sčasoma pride vse drugo. Ali will be O. K."
„Malo čudno se mi zdi to ...“
„Ne morem drugače, ne znam drugače, prijatelj," prime Kalumet očeta za roko in jo stisne. »Prijatelj, kajne, da mi tudi ti po-moreš? I’m sure you will help me.“
„Jaz? .Stare ženice so včasih prenašale take ljubezenske pošte, ne resni možje."
»Moraš mi pomagati, moraš! Zato sem ti vse razložil in povedal kakor nikomur. Ne smeš mi odreči! Ali se ti nič ne smilim? You can easily see ali my diffieulties."
Šiloma hoče oče oprostiti svojo roko trdega objema. »To so ženski posli! Kaj vendar misliš? Jaz, prav jaz ...“
»Ti, prav ti bolj ko kdo drug! Ti, ti, moraš, moraš! I cannot do vvithout you.“
»Da se mi bodo ljudje smejali! Ne bodi vendar...“
»Nihče se ti ne bo smejal! Saj nihče o tem vedel ne bo! Oče si ji...“ Brez vsake angleške besede.
Kalumet bi skoro padel s stola, s tako silo je izvil oče svojo desnico iz njegovih rok.
, »Kalumet, ali se ti meša ali si pijan, da ne veš, kaj govoriš?" Oče je ogorčen. Vstaja. Kalumeta zre prežimo. Ali res mi vedel, da misli na njegovo Metko, ali zna tako dobro kazati svoje ogorčenje in prezir ob takem presenečenju?
»Tiho, tiho! Ne razburjaj se! Slišal bi kdo!" „We must be careful!" Kalumet ga hoče po vsej sili potisniti na stol. »Slišal bi kdo ...!“
Ko da niso gostje v gostilni že do tedaj slišali vsako besedico.
In oče se je dal preprositi, da je ostal. Grdi oče! Metka je bila tako huda nanj, da je ni več zanimalo, kaj sta še govorila in ‘kako modre nauke in pikre nasvete je oče
delil Amerikancu, pa kako so se zabavali na račun tega Grozdkovi gostje.
Zdaj je bilo tudi materi dovolj. In ko je prišel oče domov, ga je sprejel molk. Bil je čas večerje, pa ga je še čakalo v peči kosilo. Oče zgovoren, mati nobene. Oče o vsem mogočem, samo o Kalumetu nobene. Vinska zgovornost je mater dražila, da niso dolgo molčali: »Imaš dolarje pri sebi? Pokaži, kakšen je amerikanski denar?"
»Torej veš, s kom sem se zamudi? Zabavno je bilo, rečem ti...“
»Koliko dolarjev ti je dal?"
»Da bi mi dal dolarje? Čemu le?"
»Za kupčijo!"
»Kako kupčijo?"
»Sram te bodi! Lastno hčer prodajaš!"
Oče pokonci, mati še v večjo jezo.
»Kaj morem za to, če se je tako zatele-bal? Saj ni mogoče spregovoriti pametne besede z njim. Na rokah jo bo nosil, živela bo ko grofica, nobenega dela ne bo imela, ol najt..." je skušal oče posneti Kalume-tov glas.
Metka v jok. »Služit grem, za pastirico, za deklo h kravam ali svinjam. Rajši grem služit po svetu, kot pa da sem doma, kjer me lastni oče izdaja ...“
Po dolgem prepiranju 'in zbadanju je mati dosegla svoje: prepričala je očeta, da se mora enkrat končati nadlegovanje Metke s Kalumetove strani. Pametnejišega izhoda niso iztuhtali, ko da mora Metka sama govoriti z njim in mu razpršiti bedaste misli.
	
oo	|	oo ^ oo	oo	GO	B 00 R 00 /\ 00 N 00 J 00 E
Kaj sem doživel in videl v ruskem ujetništvu
Ob 50-letnici ujetništva obuja spomine Jožef Vauti, kmet na Rutah pri Rinkolah
Zanimivo je brati potopise in spomine onih, ki so marsikaj doživeli.
Letos julija je minilo ravno 50 let, odkar sem bil na ruski fronti ujet in sem dobrih pet det preživel v ujetništvu. Pa mi je prišla misel: morda bi bralce našega lista zanimalo, če jim popišem nekaj svojih doživljajev in opišem, kako so Rusi živeli takrat.
Ujet in lačen
Naš bataljon je imel postojanko ob reki Dnjester. Rusi pa so nam prišli za hrbet in so pritiskali na nas od vseh strani. Streljal sem in porabil vso munidjo, svojo in od padlih tovarišev. Rusi so na to čakali. Zdaj mi ni preostalo drugega, kakor vreči vročo puško od sebe, dvigniti roke in se predati. Iz vseh naših strelnih jarkov so nas zbrali in priganjali: „Ajdi, ajdi, pane!“ da smo' čimpreje prišli iz območja avstrijske artilerije. Iz zbirališča smo v četverostopih marširali ob hudi sončni pripeki, lačni in žejni, spremljani od Kozakov na konjih. Civilistom smo se smilili. Prinašali so nam ■iz hiš kruha in vode, a Kozaki so jih z bičem odganjali. Po tradapolnem maršu smo zvečer dospeli do neke opekarne. Tam smo izmučeni počepali po tleh in dobila za okrepčilo neko toplo- čorbo, ki pa ni zaslužila imena „tjuha“. Nato smo ves teden dan za dnem maršiirali dalje, enkrat še vso noč. Zjutraj smo pred enim mestom imeli malo odmora. Nadvse utrujeni smo polegli po travniku in zaspali. Kar me nekdo za rame potrese in mi pomoli debelo rdečo klobaso pod nos. Mislite, da so nas tukaj tako bogato pogostili: Kaj še! „Pomotri, pan, klobaso kupi, 60 kopejk!" Tako mi jo je na prodaj ponudil ruski vojak. Sline sc se mi cedile, a kaj, ko nisem imel kopejk!
Pa zopet je bilo treba naprej. Med potjo smo se Slovenci združili in skupno marširali, da nam je v razgovoru čas hitreje mineval. Po osmih dnevih pešhoje smo dospeli do enega kolodvora. Tam so nas naložili v živinske vagone. Marširati nam torej ni bilo več treba, a gladovali smo in močno nas je žejalo v hudi vročini. Po dveh dnevih -smo dospeli v Kiew. Nastanili so nas v stari trdnjavi, a samo za en dan. Odvzeli 'so nam kotliče in pobrali žepne ure. Zopet -smo morali v vagone in smo po dveh dnevih vožnje izstopili v mestu Kursk. Vodili 'so nas po mestu po ulicah, kjer je bil bazar i(= trg) in veliko ljudi. Ko smo prehodili trg, smo se po ovinku spet vrnili tja in marširali v isti smeri. Ljudje niso opazili, da smo vsakokrat ista četa in so dobili vtis, kako veliko število Avstrijcev so Rusi za-
Metko je kar streslo: s Kalumetom govoriti! Brr ... Mati pa je odločila:
>,Če nočeš, prav! Ali potem se mi ne cmeri več! In tisto s tvojimi službami, rajši bi 126 bila farmarka in Kalumetka ko gospodarica nad hlevi in svinjaki."
Farmarka, Kalumetka! Strašno! Ali Met-fca res ni imela nobenega drugega pota, ko da je privolila. In oče je privlekel Kalu-^oeta, ki se ni prav upal blizu. Ko da ga jc pekla vest, da ni bilo prav, kar je počenjal do sedaj. Ali pa se je bal resnice. Ni °če ni mati se nista dala preprositi, da bi Poslušala, kake pove Metka starcu. Oče ga 'je pahnil skozi vrata in jih trdo zaprl za njim.
Metki je burno bilo srce, nabijale so ji žile v sencih, kri ji je silila v glavo. Ni se mogla toliko zbrati, da bi bila mirna in M rekla prvo besedo. Še pogledati ga ni mogla.
Kalumet pa, ko da ji ni prizadel že toliko gorja:
»Zdrava, Metka! Majda! Krista!"
O, ko bi ji vsaj Krista ne rekel! Sunkoma je dvignila glavo in se obrnila prof. njemu. Zlati zobje, polna usta zlatih zob! Sršaste sive obrvi, pod njimi drobne, kalne, vse rdeče oči. Koža ko stara cunja, ki so jo že tolikokrat orali, da je čisto sprati in očistiti ne morejo več. Plešo si je skušal zakriti z dolgimi lasmi z leve strani. In te dolge, sive lase, ki si jih je počesal čez Plešo, si je -pobarval z barvo, ki ni bila ne črna ne rjava ne kostanjeva. Barva pa se
jeli. Mi pa -smo -si želeli le več hrane za naše prazne želodce, pa manj zijanja v nas. V vojašnici -so nas namreč še vedno postili.
Na delo
-Čez tri dni so nas vprašali, če hočemo iti na -delo. Pritrdili smo, če dobimo zadosti hrane. To- so nam obljubili. Ta obljuba je zvabila na delo tudi take, ki jim drugače delo ni. dišalo. A med štiridnevno na-daljno vožnjo- smo* * še vedno stradali. V Zvanku, odkoder so gradili železnico proti Murmansku, so- odbrali od nas rokodelce, drugi pa smo- s-e peljali še 50 verst dalje. Versta je ruska dolžinska mera, ena versta je nekaj več kot kilometer. Ti kraji leže visoko na severu. Akoravno je bil še -le 7. avgust, nas
(VaL&aL žitnih polj
Valovi žitnih polj so se umirili, spoštljivo zlati klasje priklonili, kot Stvarniku bi hvalnico molili.
Že -srp in kosa čakata žamjice.
V večer se zliva pesem prepelice. Utrujen kmet pa briše potno lice.
Ko zlato zrnje je s-prejela gruda, za kmeta res bilo* j-e mnogo truda, da v rast vzkipela so vsa božja čuda.
Zdaj dozorevajo plodovi zemlje. Hvaležno kmet jih z njive jemlje. Poletje - kmalu nam v jesen zadremlje...
M. H.
je že presneto zeblo, posebno, ker smo prenočevali na prostem in brez odeje in brez večerje. Zakurili smo velik ogenj in se greli. Kakor drugi, sem si tudi jaz skuhal čaja. iLončka z vodo -seveda zaradi vročine nisem mogel pristaviti k ognju. Pomagal s-em si tako, da sem ga nataknil na dolg drog in ga držal k ognju, da je voda zavrela, če je želodec ogret, sem mislil, me bo- ma-nij zeblo. Pa sem kljub temu drgetal od mraza, ko sem s- tovarišem Lorencem -ležal pod enim vozom. Zjutraj j-e bila okoli nas za ped debela slana. Opoldne smo dospeli na naše delovno* mesto k reki Paša. Čez njo naj bi gradili, most. Na obeh bregovih reke so že stali oporniki, mi pa naj bi delali nasipe. V »usko-japonski vojni trinajst let prej -so vojni* ujetniki sekali les v teh pragozdovih za železnico, mi pa smo gradnjo železnice nadaljevali. Delali smo v dveh oddelkih: prvi
ni prijela vsakega lasu, nekateri so ostali sivi, drugi so bili le -do polovice pobarvani. Ne zoprno zlato, ne preperela koža po obrazu, ne sršate obrvi, ne rdeče, kalne oči niso -Metke -toliko zbodle ko ti slabo pobarvani sivi lasje in trud, da bi skril svojo plešo.
»Zakaj mi ne sežeš v desnico, Metka!"
Še v desnico mu naj seže! In mirno naj posluša, o čemer j-e že tolikokrat blebetal po -go-stilnah in povsod, kjer ga je hotel kdo poslušati. Temu človeku, temu nesrečnemu človeku, ki ji j-e grenil že tedne življenje, veselje, mladost, vse, vse, temu človeku naj -seže v roko? Zakaj, zakaj sploh mora govoriti z njim, ko mu ni nikdar -ničesar -zakrivila. Le -s težavo je Metka zadrževala, kar ji j-e sililo iz grla.
,,Metka!"
Tako j-e menda vzdihoval po gostilnah: „Metka, o sladko ime ...“ Ljudje pa v smeh.
„ Zakaj me -ne pustite -pri miru?"
„0 počasi, počasi, -srce ... No hurry in -such deliicate atffairs. P-redvsem: zakaj me vičeš? V Ameriki se vsi tičemo."
„V Ameriki -ste menda sploh vsi tako... tako... malo... čudni, da ne rečem kaj hujšega."
Nekaj angleščine je zopet povedal Kalu-m-et, česar Metka seveda ni razumela.
,,Pustite svojo angleščino! Obljubite mi, da mi boste dali odslej mir, pa vam vse, vse odpustim, tudi roko vam stisnem."
Zopet nekaj angleških besed. ,,Po naše se to pravi...“
„Ne zanima me, razen če se to pravi po
-so nakladali na vagone gramoz in prst, mi pa -smo ta material podsipali pod železniške pragove.
čevljar
Nekega dne pride -po progi podjetnik Goldmamn, po rodu Jud, in vpraša: »Ist hier eim Schuster": Takoj s-e oglasim: „Jaz sem Šuštar, samo da še ne znam prav krojiti."
„No, če znate čevlje flikati, pa pridite opoldne k meni. Kupila bova orodje in potem boste v baraki vašim Herren Ko-llege-n -Schuhe repa-rieren!"
Tako s-em postal čevljar. Kako prav mi j-e prišlo, ko sem prej doma pozimi za kratek čas krpal -stare čevlje. Za menoj so se (javili še trije: eden iz Labudske doline, ki je znal čevljarsko delo toliko kot jaz, in še dva: en korporal, -čigar mati je imela v Celovcu trgovino s čevlji in še drugi ko-rpo-ral, čigar oče je bil čevljar. Oba pa o čevljarskem delu nista imela dosti pojma. Tako je bila zdaj zbrana res čudna štiriperesna čevljarska deteljica.
Čudna kaša
Na delo- smo morali ob petih zjutraj. Ob devetih smo- dobili zajtrk: čaj in kruh. Za južino opoldne -smo dobili juho, nekaj mesa in -deset mož -skupaj eno skledo kaše. Kaša j-e bila bela prosena ali črna ajdova. Nekega dne nam pri zajtrku pokaže kuhar črno kašo in -pravi: »Glejte, kaj boste jedli!" iPogledamo in vidimo med kašo vse polno -podganjih drekov. V-sem se je gabilo, da smo pljuvali in -se rotili: „Pri taki kaši pa ne bomo- delali!" In res tisti dopoldan ni hotel nobeden iti na delo. Goldmann je poklical stražo, da nas priti-ra na delo. Vojakom smo pokazali kašo, pa so držali z nami. Na videz iso vpili na nas: »Haijdi na raboto!" zraven pa z roko namigovali, na-j ne delamo. Ko- j-e Goldmann videl, da -na ta način nič ne opravi, je začel zlepa. Obljubil nam je boljšo kašo. Šli -smo na delo. Za naslednji dan je bila napovedana komisija Rdečega križa, ki naj pregleda, -kako smo oskrbovani. Res smo tista dva dneva dobili boljšo kašo, ko- pa je komisija odšla, je tretji -dan v kaši spet mrgolelo podganjakov. Kaj smo hoteli: Z juho im koščkom mesa -se nismo mogli nasititi, kaša s takim primes-kom pa se nam j-e gabila. Sila kola lomi. Zajemali smo z žlico kašo, jo -stresli na odprto dlan, o-dlbrskali podgan jake vstran in ostalo kašo z dlani pojedli. Sredi oktobra smo -dobili plačo: po 25 kopejk na dan.
Čevljarji se selijo
A tu nismo imeli stalnega mesta. Rabili so nas tudi drugod. Prepeljali so nas z bro-dom čez reko Pašo. Ta je široka za dve
naše: -Obljubim ti, da te pustim odslej čisto, čisto pri miru."
»Metka! Don’t be harsh! Vedi, to ni mogoče. Poslušaj me. Listen! Ko vse zveš, ne boš več zahtevala, naj t-e pustim pri miru ...“ In zopet nekaj angleškega. »Poslušaj torej!" In Kalumet j-e pogledal, kam bi se v sedel.
Metki j-e bilo dovolj. »Ni treba ponavljati, kar ste ž-e stokrat na dolgo in široko n-atrobili vsakemu, ki vas je hotel poslušati. Farma ... dolarji, zlato, to ostudno, -grdo vaše zlato ... Na rokah bi nosili svojo ženo ... O ... Zamigljala j-e pred Metkinimi očmi pleša, le slabo pokrita z lasmi, ki niso ne črno ne rjavo ne kostanjevo pobarvani, vmes pa sivi lasje, na pol pobarvani sivi lasje. Joj, kako je streslo Metko! Ta starina... ta smešni Kalumet naj bi bil njen mož! Njen mož! »Oče, ne, stari oče bi mi bili lahko ... Kaj se vam meša?" In Metki solze v oči.
»Metka, Metka! My da-rling! Ne joči! Your tea-r-s make me -suffer." In se je je dotaknil z roko.
Metka se j-e -s studom otresla njegove roke. »Ne dotikajte -s-e me. Da veste, kako ste mi zoprni, zoprni, zoprni... In kako s-t-e smešni, smešni... K z-dra-vniku -pojdite, da vam zapiše praške, ki vam preženejo bolezen iz mo-žgan in prepodijo prismojene misli..."
Ko da tolče s kladivom po njegovi pleši, so padale besede na Kalumetovo glavo. Metki pa s-e ni smilil.
Dravi, teče pa tako počasi, da komaj opaziš -na katero stran teče. Zato morajo brod vleči na drugi breg z vrvmi. Nekaj časa smo se vozili z železnico, ko pa je zmanjkalo -tira, smo nadaljevali po-t peš do -barak -našega novega domovanja. Tu sem zopet krpal čevlje z enim pomočnikom, drugi trije tovariši so se pa tudi bojevali s str-ga-nim-i škornji vsak v svoji baraki.
Sredi januarja 1916 -pa -so nas preselili v Tarzopol, kjer so otvorili večje delavnice. Tam s-e nas je zbralo 14 čevljarjev in 7 krojačev. Delavnica je bila v vasi nastanjena v nadstropju lesene hiše. Tudi naš stražnik je bil čevljar, zelo dober človek. Vodja de-lavnice je bil po rodu Poljak, pa j-e govoril tudi nemško. Bil je blaga duša. Povišal nam -j-e plačo na pol rublja dnevno in tudi hrano smo imeli boljšo. Oskrbel nam j-e tudi svežega perila in nove obleke, da smo se po dolgem času znebili uši. Žal pa je bil naš stražnik kmalu premeščen nekam drugam. Začetkom smo kipali stare škornje, pozneje -pa smo nekateri v čevljarski s-troki že tako napredovali, da smo delali tudi že nove.
V okolici vasi j-e bilo veliko volkov. Že avgusta so neko noč pridrveli v vas in raztrgali 15 ovac, ki so ležale na prostem. Neki možje so 30 verst daleč ujeli dva mlada medveda in ju prignali v vas. Šli smo ju gledat. Bila -sta ljubka, lepo kodrasta kakor kužeja.
(Dalje prihodnjič)
^EH ZA SMEH
»Ali res živijo levi in ovce v tej kletki skupaj?" sprašuje neko dekle paznika v živalskem vrtu.
»Da, moja gospodična. Živali se skoraj nikdar ne sp-ro in če s-e že, se samo za nekaj minut. Potem moramo pač kupiti novo ovco."
*
Ves razburjen in rdeč v obraz mož plane v sobo -svoje žene:
»Julčka, vse vem, vse!"
»Ne pretiravaj, Nace! No, kdaj je bila bitka pri Kanah?"
*
»Moški živijo hitreje kot ženske!"
»Drži! Ko sem se jaz poročil, sva bila z ženo -enako stara. Sedaj jih imam jaz -petdeset, ona pa enainštirideset."
*
Ob postelji mlade žene, ki bo vsak hip dobila naraščaj, sedi njen mož, ves v solzah od skrbi.
»Dragi možek, ne jokaj, pomiri se, saj vem, da ti nisi nič kriv!"
S služkinjami je križ. S služkinjami je pa res križ! Naša skuha vsako jajce trdo. — Piri nas pa nobena -tako dolgo ne zdrži, da bi se jajce skuhalo.
Kaj takega Amerikan-ec ni pričakoval. Metka je videla, kako se mu je začela tresti spodnja ustnica in kako je lezla groza v njegove kalne oči. Nato se je začela starcu tresti brada, pa roke, ki jih je dvignil proti njej, pa noge. Ves, ves se je začel tresti starec. Ko da mu j-e slabo, je hlastnil po -stolu.
Metka mu ni priskočila na pomoč.
Nekaj angleškega je grgra je privrelo iz Kalum-etovega grla. Metka je skočila k vratom, da pokliče o-četa. Ali starec j-e prišel k sebi p-rej, ko je -pritisnila na kljuko. »Kdo bo kriv moje smrti? Surely, it wilil be your fault. Bog te bo kaznoval ker si moje sanje ... My h-eart is broke-n ... Brez tebe mi ni živeti... No, I eould not live amy lon-ger! In če me prisiliš, da končam življenje, ki ni bilo srečno ... it would be a cruelty that eould not be forgiven." Nato ihtenje.
Metka je pobegnila iz sobe in poklicala očeta, da dokonča s Kalumetom.
III.
Vsa velika, dvonadstropna hiša se je napolnila s hrupom, govorjenjem in loputanjem z vrati.
»Joj, študentje! Poldne! Kosila pa še ni.
Klepetale, klepetale.... Teta s-e j-e hitro
obrnila k štedilniku. »Skoči v veliko sobo in pogrni mizo. Pa reci kako študentom, da ne bodo nestrpni."
(Dalje prihodnjič)
Stiki iedfra:
levo: Amerikanci so uspešno izstrelili vesoljsko ladjo „Gemim V“, ki sedaj kroži po vesolju (na sliki Gordon Cooper v vesoljski ladji. — Desno: Austria Celovec, ki se letos bori v nacionalni ligi, je premagala Viemno s 6:3 (4:0).
Kristus in naša mladina
(Nadaljevanje s 1. strani) njegova odkritost in iskrenost. Ta svet idealne domačnosti zahaja. Našim dolinam in gcrjanom preti velika nevarnost, da spričo moderne borbe za kruh in gmotni obstanek, za denar in gospodarsko udobje pozabijo na dobroto kulturnega kruha, prosvetne dobrobiti. Nam vsem grozi, da postanemo ljudstvo kruhoborcev. Prepotrebna je gospodarska prosveta in četudi posredovana tudi v tuji besedi, potreben je vsak šiling in najsi je tudi iz uslužmoisti poletnim gostom iz rajha, nadvse hvaležni smo lahko za trud naših zadružnikov. A ta civilizacija in industrializacija sama nas kulturno in duhovno uspava. Že smo premnogokod v prosvetnem mraku in ob naši kratkovidnosti nas zamore presenetiti kulturna noč, ko ne bo več treba slovenskega lista in slovenske knjige in ko boš čul domačo pesem kot »folkloro" iz vrst pičlih organiziranih zborov. Nikar si tozadevno ne delajmo utvar, prekruta je danes stvarnost našega kulturnega životarjenja.
Mladina, glej dnevu in položaju odkrito v obraz! Narodna manjšina kot - naša lahko zaigra oh kratkovidnosti in zavestni ali nehoteni slepoti v pičlih desetletjih svojo kulturno bodočnost. Za naš dan in položaj je treba najglobljega idealizma, naj-isikrenejše požrtvovalnosti, najpristnejše mladostnosti. Če se oziram za vzori in cilji naokrog — dom, Avstrija, Evropa, humanizem — me male prilike pri nas in velike prilike okoli nas glasno opozarjajo: vsi ti ideali so plehki in prazni brez — Kristusa. V senci drugega vatikanskega koncila slutita Evropa in svet, da je stoletje stroja in atoma brez Kristusa in resničnega krščanstva samo sanja bežnega trenutka, iz katere bi se znalo človeštvo zbuditi v strašno jutro duhovne in duševne praznine, za to dejstvo vedo danes veliki možje in ga slutijo ljudstva. Zato ni mogoče, da bi šla naša mladina mimo Kristusa in brez Kristusa, če jo vrhu vsega tudi njen narodni položaj opozarja, da je danes treba najglobljega ukoreninjenja mladega idealizma, če hočemo rešiti sebe in svoje najdražje. Za poizkuse in igračkanja ne sme biti več časa!
To bodi beseda današnjega uvodnika: Pojdimo h Kristusu iskat prave mladosti, najglobljega idealizma in največje požrtvovalnosti, da v živem mladinskem gibanju in delu zagotovimo lepšo bodočnost sebi in vsemu našemu rodu.	dro.
Rezultat rasnih nemirov v Ameriki. — V
Los Angelesu, so> črnci — 'kakor smo izdatno poročali že v prejšnji številki — strahovito razgrajali in demonstrirali kar 6 dni. Obenem so tudi po mestu požigali. Demonstracije so zajele tudi več drugih mest v Kaliforniji, kakor San Diego, Orange Goun-ty in ;San Fernando Valley. Samo v Los Angelesu je zgubilo življenje 33 ljudi, okoli .800 je bilo ranjenih, a 2600 aretiranih. Nastopilo je 100 'policajev in 15.000 vojakov.
Napredek produkcije na Kitajskem
V letu 1965 je kitajska ekonomija zaznamovala znaten napredek. V kolikor se zdi, ima sedaj kitajska gospodinja lepo število neracioniraniih stvari na razpolago. More kupovati zelenjavo in sadje po zmerni ceni, ne da bi čakala v vrsti. Čeprav to ni nikak znak blagostanja, je to prvi korak v gospodarskem napredku.
Iz dobrih virov nam prihajajo novice, da bo letos letina zadovoljiva. Prejšnja leta so imeli Kitajci slabe letine. Poleg tega pa so se znašli v težavi, ker so jim Rusi odtegnili pomoč in tudi zaradi slabega gospodarskega načrta. V kolikor nam je znano, je tretji ekonomski petletni načrt že v pripravlja,Ini fazi in menda je celo v pregledu kompetentnih ministrov. O vselbi-
KRATKE VESTI
Volilna kampanja v Zahodni Nemčiji. —
V Zahodni Nemčiji je volilna kampanja za volitve, ki bodo 19. septembra v polnem razmahu. Glavno vprašanje v tej kampanji je združitev obeh Nemčij, Zato oba glavna kandidata za kanclerski položaj — sedanji kancler krščanski demokrat Ludvik Erhard in predsednik zapadnomemških socialdemokratov, berlinski župan Willy Brandt — ma-povedujeita, da bosta skušala doseči kak dogovor z Moskvo. Erhard napoveduje, da bo po 19. septembru poslal v Moskvo pomočnika ministra, da bo dosegel trgovski, če ne mogoče tudi politični sporazum s Sovjeti. WdHy Brandt pa zatrjuje, da bo njegova vlada, če bo izvoljen, skušala s Sovjeti doseči sklenitev mirovne pogodbe.
Ali je res papež bolan? — V Vatikanu izjavljajo, da je zdravstveno stanje papeža Pavla VI., ki živi v Castelgandolfu, dobro. iPo vsem tem niso resnične vesti o papeževi ,bolezni. Nekateri listi so namreč poročali, da ima papež majhno rano v prebavnem sistemu. Papež ima 67 let.
Velika izbira
perila in blaga
£. Htoitec
Klagenfurt, Alter Platz 35
ni ne vemo ničesar. Tisk na Kitajskem pa je že začel pripravljati ljudstvo na boljši standard. »Ljudski dnevnik" iz Pekinga je sporočil, da ne bodo podajšali delovnih ur, ampak bodo progresivno vpeljali nove tehnične pripomočke in modernizirali produktivni proces. Industrija koles in druga lahka industrija bo v večjem številu dobavljala svoje produkte trgu. Potrebnih pa ho še ogromno naporov, ako se hoče kitajsko gospodarstvo približati zapadnemu standardu.
SLOVENSKE ODDAJEJ7 RADIU
PETEK, 27. 8.: 14.15 Poročila, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Domače vesti. O žegnu, štehvanju in reju pod lipo... Iz Zahomca poroča Niko Kriegl. — SOBOTA, 28. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Voščila. — NEDELJA, 29. 8.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 30. 8.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda.; Na visečem Obirju. Glasbena oddaja. 10 minut za športnike. 18.00 Za naše male poslušalce. — TOREK, 31. 8.: 14.15 Poročila, objave. Žena in dom. — SREDA, 1. 9.: 14.15 Poročila, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 2. 9.: 14.15 Poročila, objave. Dr. Metod Turnšek: Ljudski koledar.
Strokovna trgovina za umetno cvetlice, mirte in damske klobuke
KLAGENFURT. Alter Platz 34
Najnovejše kmetijske stroje, štedilnike, pralne stroje, gospodinjske potrebščine
ugodno in na obroke pri
HANS WERNIG
KLAGENFURT. Paulitschgasse (Prosenhof)
I
Drobni [nasveti
9 Da ne bo zmešnjav pri vkuhavanju, ualepite na kozarce listek z datumom kom-serviiramja in vsebino kozarca. Tako se boste izognili nepotrebnemu prestavljanju in premikanju, če pa imate v shrambi malo prostora in kozarcev ne morete imeti razvrščenih lepo po vrsti, nalepite listke na 'pokrove. Zlahka boste našli, kar boste iskali, ne da bi vam bilo treba premetati vso shrambo.
O Marsikdaj vam zaradi vročine ali nepazljivosti kozarec poči. Take kozarce je škoda zavreči. Shranite jih in jih ob ponovnem vkuhavanju poveznite preko novih kozarcev. Celofan se ne 'bo mogel naprašiti in tudi bakterijam in glivicam bo pot do sadja ali marmelade zaprta.
@ V Kopenhaigenu na Danskem je bila v maju mednarodna konferenca zdravnikov in drugih specialistov za duševne bolezni, zaostalosti in pomanjkljivosti. Prisostvovalo je nad 700 dele ga tov- sp eciali sto v, ki so zastopani 42 dežel. Predavali so: dr. Alan Heaton-Ward, slovenski rojak dr. Jože Jančar iz Anglije in Roy Brown, vsi trije zastopniki angleških zdravstvenih zavodov. Na konferenci so sklenili ustanoviti posebno mednarodno organizacijo, ki se bo baviilia z Vprašanji zdravljenja, omejevanja in preprečevanja duševnih bolezni.
Vse Joka izdelke in opreme fudi za tujske sobe
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Bratje RUTAR & Go.
Dobrla ves-Eberndorf tel. 04236-281
Dawi tUtcw&i sklad!

Radioaparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Riidioliaiu
K E R N
Klagenfurt. Burggatte
VLaš tednik lUanika
t/haja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina maša mesečno 7.- šil., letno 80.- SL Za Italijo 2800.- lir, za Nemfijo 20.- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 24.- šfr., za AngUjo 2.- f. SterL, za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.