T* * 1 v • Tihe noci. i. zz akaj li pojem? Morda da gospem sc laskam, svoji ljubi morebiti? Hm, morda hočem kam visoko priti? Hm, menda pa šc sam tega ne vem? O vem, da pojem lc zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti, kar bi ne smel drugače sporočiti ni ljubici kedaj in ne ljudem. »Kar poješ, to jc vse lepo in dično« — vi govorite — »ali ni resnično! To sladke, gladke so laži vse skupaj!« . . . Xo, kaj vi pravite, ni mar mi dosti! Čc ti nc ver jes, pa ti Hog oprosti, o ljubica, a srcc, ti obupaj. II. jE^aj more biti bolj resničnega, kot nase duše glasni zdihi so? Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega sveta gredo, da vsi menihi so ? Kaj veš, da blizu res kaj mičnega glasovi iz daljave tihi so? Lahko, da modrcci sveta odličnega doma sorodniki Pavlihi so . . . »Ljubljanski Zvon« 'i. XIX. 1$9<>. 5 A duša naša — ta nikdar nc laže. In če se v govoru drugačna kaže, pove ti vso resnico en zdihljajl In pesmi moje niso ne besede, zdihljaji so iz srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki raj. III. 'ZZ ^-.dihljaji so samotne duše cveti, ki sc odpro tedaj, kedar zasveti nebeško solncc v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srcc borno. Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti! Oko približaj svoje čudotvorno, da solncu nagnejo se mu pokorno, in spleti liste nadc zeleneče in rožice ljubezni prcgorcČc in lilije srca očitega . . . Dve rožici pa ti daruj mi tudi obraza ljubega, zakritega, dve liliji pa svojih belih grudi . . . IV. jt^edar zagledam tvoje zorno licc, se moje duše čuden strah poloti; podobe sc spominjam mučenice, ki zrl sem jo v svetišča temnem koti. Bile so vse krvave ji nožicc, in licc bledo je bilo siroti, ki sta po trnju v noči brez zvezdice ob brezdnih po brezkončni, strmi poti sama . . . Ah, kaj! Saj to so puhle sanje in fantazije. Kdo se meni zanje! In brez pomena je podoba taka. Mogoče jc, mogoče tudi ni. Ej, kolikrat samotna duša plaka, Ko v strastnih radostih telo drhti. V. .ti.j, kolikrat samotna duša plaka, ko v burnih radostih telo drhti, In čaka reva, vse življenje čaka, telesnih radosti lc konca ni . . . Ob Bramaputri Ganga se pretaka, a večni Himalaja ju deli, in šele v morju drugo drug namaka; v nji on in ona v njem se izgubi . . . Tako sc hrepene zediniti duhovi, skoz in skoz prešiniti in v drugem drug žele izginiti! A kdaj živita dobri duši skupno? Ah, zamori ju to življenje hrupno, in duši sami plakata obupno. VI. ^->ato veruj, ni strastno poželjenje, o draga, ki mi v duši zdaj gori! To je lc moje duše hrepenenje, Da s tvojo se kedaj združila bi. Kako tvoj duh je blag, kako iskren jc, pokazale so mehke mi oči. Ah, ljubica, če loči naj' življenje, po smrti nama več ločitve ni . . . Tako si ljuba dva živela sta, V deželi naši rada se imela sta; nemili stariši so ju ločili. Umrla sta. Iz ločenih grobov sta roža, lilija črez sveti krov vzkipeli, vzcvetcli in sc tam združili . . . Dragotin Kette. Krivda in usoda. kepe, pri najmanjšem pišu pa odpadali z vej v rahlo nameteni sneg in se ondi globoko vdirali. Po dolgih, ledenih svečah, katere so v veliki množini in različni velikosti visele pod kapom slamnate, z zadimljenim snegom pokrite strehe, pa so se počasi pocejale velike, bleščeče kapljice, visele nekaj časa na svedričastih konicah; ko pa so sc zadostno povečale in ob-težile, so se spuščale v južni, lahno tajajoči se sneg, puščajoč ondi sled. In bolj ko se je tajal in južil sneg, bolj in pogosteje so se nabirale kaplje; te so se zopet polagoma izpreminjale v tanek curek, in naposled se jc žc tudi ta povečal. Novo razkidane gazi so se polagoma rdečile, kolikor bolj se je mokra, mastna ilovica mešala z nizkim, vodenim snegom . . . Klančar je stal pred svojo, na samem pod vasjo stoječo hišo in kadil iz malega, skrbno okrašenega vivčka. Velike, delavne roke jc tiščal v žepu novih, irluistih hlač, se poigraval s svetlimi, novimi kronami in se malomarno oziral okoli. S strokovnjaškim pogledom izkušenega, veščega vremenskega proroka se je oziral na hitro plovoče, štrenaste, megleno-sive oblake in jih presojal, koliko Še prineso snega. Včasih jc tudi pristopical izpred hiše prav na cesto, sc obrnil na vas in jezno pomrmral sam s seboj, ko jc čul od ondi mehke, gladeče glasove cerkvenih orgel» ki so spremljale pete litanije, z drugega konca pa hreščečo, piska j oče glasove bučne harmonike, hripavo vriskanje in zamolklo pritrkavanje peta. Stopil je tudi v hlev, pogledal po jaslih, ali je živina s pridom požrla, da bo namreč vedel okarati hlapca, kadar se vrne i z cerkve. Tudi v svinjaku je ogledal korito in se prepričal, ali se dobro in pridno rede prašiči. Pogled na tolste, popolno dorejene ščetitice mu je razjasnil obriti in vedno mrkli, silni obraz; v duhu je preračun jal, koliko bode izkupil prihodnji teden zanje, koliko od izkupička bode porabil za hlapca, deklo, koliko za obleko, za davke ter druge še mogoče potrebščine, in koliko mu bo možno od letošnje prireje deli na stran, to je. posoditi zadolženemu sosedu na visoke obresti. In dalje je računil, koliko bode. to neslo obresti, potem pride.1 še vsoto, ki jo jc spravil za letošnje voli, k temu je prištel prihranke prejšnjih let z vsemi obrestmi . . . O takih prilikah ga je ugoden zaključek vselej razveselil . . . Iz podstrešja nad svinjakom, ki je bilo prikrojeno za kurnico, je klical in vabil tropi) kokoši z velikim, prevzetnim petelinom vred. jim ponujal in kazal, pest koruze, katero je naružil v rešti pod kapom; kokoši so se sicer hvaležno odzvale z glasnim, odurnim ko.kodajska-njem, iztegovale dolge, požrešne vratove proti njegovi dlani, ven na mehki, južni, vdirajoči se sneg jih pa ni kar nič veselilo. Ko je videl, da jih ne izvabi iz zatišja, je vsul koruzo v kurnico in šel počasi proti skednju pogledat, ali je rezanica dobro zmešana» drobno zre-zana, iz katerega pridevka se jemlje seno, iz katerega slama in detelja. Tudi pod kozolcem jc godrnjaj e zapazil, da je stelja pri dnu na mokrem, da je torej vlažna in deloma že gnila. Ko pa je vse dodobra ogledal in ovohal, je koračil zopet počasi na cesto in si iznova natlačil vivček . . . Po cesti, doli iz vasi jc pri dirjal gologlav paglavec, morda Še ne štirinajstih let; mehko, oguljeno kučmo ie tiščal pod pazduho in ves zasopljcn jc zakričal Klančarju: >Oče Klančarjev, pri Rusu se tepok Klančarja jc malo zanimalo, kar mu je deček povedal. Vendar sc mu je zdelo dobro, da se je nekaj pripetilo, in že je hotel odvrniti dečku. Češ, da se jim prav godi, kaj pa plešejo in rogovilijo med tem časom, ko se v cerkvi obhaja pobožnost. V hipu pa se jc premislil, da to nc bi bilo umestno reči takemu pobalinu, ki sam zasluži lepo število batin, ker ni šel v cerkev iti postopa med tem časom okrog gostilniških oglov; odvrne mu torej osorno: »Kaj pa te briga to, postopač hudobni! K litanijam bi bil šel, k litanijam!« , Deček se pa ni dal ostrašiti in jc kar nadaljeval: »Tepo sc, močno se tepo; Borovščakovega so žc popolnoma oklali« . . . »Pobcri se mi s poti, nesnaga grda, pobalinska!« Klančar ni pripustil dečku dokončati stavka, ko je začul ime BorovšČakovo. Nekoč so mu bili nekaj natvezli, da lazi za njegovo Francko, in tega se jc bil sedaj domislil, meneč, da ga hoče fante dražiti. Deček pa le ni Šel s poti. Nadel si jc kučmo in iznova zatrjeval, da se pri Rusu tepo, krvavo tepo, kako se mečejo pod kap, kako se lasajo in preklinjajo. Klančar se je obrnil k hiši. »Pa zaradi vaše se tepo, zaradi Francke, ki pleše pri Rusu; mene so poslali vam povedat, da pojdite ponjo, da prej nc bo miru...« Poslednja novica je Klančarja vznemirila. Nekaj gorkega mu jc pljusknilo na srcc, potem se mu je razširilo nekaj kipečega, vročega po vseh žilah. A Klančar ni bil mož, ki bi bil kazal svojo notranjost drugim, šc manj pa takim nedoraslim, mlečnozobim pobalinom. Ni bcscdice ni črhnil, in v obraz mu ni šinilo ni srage krvi; delal se je, kakor nc bi bil ničesar slišal. Vlekel jc navidezno hladnokrvno iz vivčka, polagoma zamišljeno spuščal dim iz ust in gledal četo lačnih, kričavih vrabcev, ki so sc hudobno pojali okrog strešnega slemena. Sele tedaj, ko jc čebrnjavi deček izginil, zopet na vas opazovat bojišče, je stopil v hišo in kratko, močno zaškrtnil. Sedel jc na klop in s starimi, koščenimi rokami strahovito udaril po beli, močni javorjevi mizi, da so tanke, potne šipe kar zasklc-pctalc v starih, črvivih oknjakih. S popolno mirnim, hladnim obrazom jc nato stopil k oknu in nemirno nekaj časa bobnal z dolgimi prsti po šipah. Potem pa je postajal zopet nemirnejši, toda na obrazu se mu ni niti najmanje poznalo . . . Nenadno, kakor prileti po morju val, sc jc usula iz cerkve množica ljudi in sc hitro razkrapljavala na vse kraje. Mali poredneži so si takoj pred cerkvenim pragom privoščili malo bitko z zelo ugodnimi kepami. Možje so se spuščali v malih gručah po trije in štirje do trafike po tobak za prihodnji teden. Gospodinje pa so se ustopile okrog lončarja, ki jc bil za zvonikom razložil in razpostavil svojo robo. Mlada, nakičena dekleta pa so stikala glave skupaj in sramežljivo ugibala, kako bi prišla do Rusa, kjer je danes ples, tako bolj skrivaj. Vsaka je imela tam kaj opravka; večinoma so hotele iti klicat brate . . . Tedaj pa se jc raznesla vest, da se tam tepo. Vse vprek se je udrlo doli proti Rusu, mlada dečad seveda na prvem mestu. Tam pa je žc bilo konec boja, torej nič več zanimivega . . . Klančar jc vendarle dočakal domačih. Prva je prišla iz cerkve Klančarica in se takoj pričela preoblačiti, ti je sledila dekla, potem hlapec in pastir ter mlajši sin, nazadnje pa je prišla Francka vsa zasopljcna, pa rdeča v lica, kakor mak. Klančar ni nikomur zinil besedice, tiho je stopal iz kota v kot; včasih sc jc ozrl s polnim, a povsem mirnim pogledom na Francko, katera se jc pa vselej takrat tudi močno prestrašila, boječ se, da nc bi zvedeli oče, kje jc ravnokar bila. Tudi ženi ni ničesar omenil o dogodku; vedel se je, kakor da se nc bi bilo nič prigodilo. Pred mrakom pa sc jc bila ponudila prilika, da sta bila Francka in Klančar sama v sobi. *Ti!« S tem sc je osorno obrnil do dekleta, ki je pa kar zatrepetalo po tem kratkem, a jeznem ogovoru, sluteč vso nevihto, ki se je zbirala nad njeno glavo. »Hej, ti, kje si pa bila danes popoldne? — Hm, kaj?« Francki je zastala vsa kri po žilah za nekaj trenotkov, potem pa se s podvojeno hitrostjo razlila po žilah, in v obraz ter ušesa jc jc neznansko veliko prišlo. Odgovoriti ni mogla, ker ni mogla niti sopsti. Izbulile so sc ji oči, in prestrašena jc strmela na besnega očeta. Lc-tega pa je pričela zdajci kar tresti razpaljena, neukročena »cli redki, a močni, stari Nehote je zagnal vivček s tako silo po tleh, da se jc zdrobil na nešteto koscev. To ga je le še bolj razburilo. »Kje si bila — kaj? — kje?« Glas mu je postajal hripav, zadušen, čutil je v grlu kakor pest žerjavice. V pergamenasta, mračna lica sc mu je nabralo curek raz- ljučene krvi, kar jc bilo pri njem nekaj nenavadnega, nekaj izjemnega; život mu jc obletel mrzlica.?t pot. Francka je otrpnila. Poznala je predobro njegovo divjo narav, njegovo nebrzdano, blazno jezo. Pošibila so se ji kolena, naslonila se jc na klop in z obupanimi pogledi na razljučenega očeta pričakovala njegove ostre, morda nečloveške kazni. »Ti nisi šla v cerkev, kaj ne? . . . Ti si plesala med tem časom ... ti si mi delala sramoto . . . sramoto!« Preden pa je dobro ponovil »sramoto<, je žc tudi i/tegnil dolge, sube, koščene, a močne roke, jo pograbil za kite in jo potegnil sredi sobe. To je dekle grozovito zabolelo. Spustila se je v jok, v sub, ihteč, skesan jok; pokleknila je pred očeta, se ga oklenila z obema rokama in ga prosila odpuščanja. Klančar, že tako vedno pust, osoren, robat mož, jc bil danes doccla podivjan; skoro se ni več zavedal, kaj počenja. Na kako milost ni bilo niti misliti. »Ti vlačuga, ti nesramnica pogubljena - ti boš meni delala sramoto - tir — da bi te . . .« In vlačil jo jc za lase iz kota v kot, da so mu kar celi šopi las ostajali v žuljavih rokah; suval in brcal jo z nogami, da se jc hčerka kar zvijala neznosnih bolečin. Ali Klančarju Še ni bilo tega dovolj. Posegel je na peč po dolg, zasušen kolec lesa, ki se je sušil ondi za trske, in pričel neusmiljeno mahati po bujnem, okroglem telesu lepe sedemnajstletne Francke. Iii padalo je vse vprek s tako silo. da so se ji kar vpričo izpuščale dolge, temno-rdeče lise in sive, zatekle bule . . . Pričela je klicati na pomaganje. Od tam nekje izpred hiše je pritekla v sobo mati. Že od daleč je čula pokanje kolca po mladih kosteh, slišala jok in vik Francke, hropenje in škrtanje moža, ki je divje, nečloveško pretepal svojo hčer. Na pragu jc obstala in obledela. Nemalo se jc začudila, zakaj jo neki prcteplje; o popoldanskem dogodku ji ni bilo še nič znanega. -Za božjo voljo, kaj pa počenjaš? Ali si znorel?« S tem ogovorom je skočila vmes, a v velikem strahu, da nc bi tudi po nji kaj priletelo; saj je le predobro poznala podivjane strani svojega zakonca. Klančar se je nekoliko zavedel. Izpustil je dolgo, robato poleno iz rok in se zravnal pokoncu. Skozi brezzobe Čeljusti se mu je po-cedila dolga, nilkasta slina na svileni, nedeljski telovnik. Stara nadu- šljiva pljuča so sc mu dvigala burno, visoko. Pogledal je divje hčer in ženo, pokazal s prstom na hčer in dejal proti ženi: »Ta mora od hiše!« In stare, zasušene oblike njegovega obraza so se zategnile v vsakdanje, običajne poteze, in popolnoma miren jc črez nekaj trenotkov ostavil izbo. — Prestrašena mati pa jc nato pregledovala in pretipavala ob-tolčcno, pretepeno hčerko, jo izpraševala po vzroku in hudo zabavljala na hudobnega, brezsrčnega, nečloveškega očeta. Francka se je komaj pobrala s tal. Živinski udarci in nepopisen, nepojmljiv strah so ji bili potili vse ude. Takoj jc morala leči. In materi je bilo novo opravilo na glavi, ko je morala negovati svojo ljubljenko. K večerji pa je sedel Klančar tako mirno kakor navadno. Ostala družina je izpraševala, kje je danes Francka, in mati je nerazločno zamrmrala, da jc nekaj bolehna, in da jc šla že v posteljo, na kar jc Klančar molčal; niti ozrl se ni takrat naokoli. II. Ves naslednji teden ni bilo Francke nič iz sobe, prva dva dneva pa niti iz postelje. Vdano je prenašala bolečine. Srcc pa ji je polnil nov strah, kaj bode šele potem, ko oče kaj več zve; saj jo jc vest tako, tako pekla. Mati se je hudo jezila na trdosrčnega, surovega moža, godrnjaje pa je skrbno stregla bolehno hčerko ter previdno tlačila in skrivala vesti in nelepc govorice, ki so se trosile po vasi o njeni hčeri. Zlasti pred možem je z veliko pazljivostjo prikrivala vse podrobnosti, ki jih je obrekljiva vaška javnost raznašala od ust do ust. Spretno je znala tudi drugim ljudem utajiti vzrok in postanek Franckine bolezni. Klančar pa jc bil ves teden tak kakor običajno; okrog družine jc prodajal sitnost, izvcčinc karal in zmerjal, čc jc bil pa dobre volje, je pa trdovratno molčal. Radi Francke mu ni bilo niti najmanje žal; cclo nasprotno, Čutil jc neko zadovoljstvo, kakor da je storil svojo dolžnost ali pa izvršil dobro delo. V dotiko s sosedi jc itak prihajal po redko, ker je bil sploh nekak čudak, čemeren, pust posebnež; zato je pač lc malokaj zvedel, kar bi ga bilo utegnilo zanimati. In o vsem tistem jezičnem blebetanju in klepetavem opravljanju svoje hčerke ni zvedel ničesar. To jc bilo za Francko velika sreča. Ko pa jc šla prvič po bolezni neko nedeljo v cerkev, so jo ljudje malone s prstom kazali. Tiste stare ženice, ki hodijo menda samo radi tega v cerkev, da imajo pod zvonikom zanimive sestanke, so spretno in zvedavo iztegovale dolge, suhe vratove, ugibale, po kom naj bi neki bila taka ta Francka; prerešetalc so vse sorodstvo nazaj do tretjega rodu in našle par tet in stricev s sličnimi lastnostmi. Potem so jo še malce hinavsko pomilovale, zaključek je pa veljal očetu in materi, ki sta si vzgojila tako hčer. Črez teden dni jc pa gradiva in snovi za opravljanje in besedičenje naraslo dobršni dve tretjini; Francka se je pričela možiti... Dolg! Kako kratka in navadna besedica in vendar koliko hudega, slabega in neprijetnega pomeni. Dolg, zlasti kmetu, jc nekaj neznosnega, včasih celo usodnega, ki ga mori in tlači, ki mu vedno provzroča skrbi. Fcžolck v Blatniku je imel čedno, lepo, precej prostorno posestvo. Ali kakor pa jc bilo posestvo lepo in veliko, takisto jc bil tudi velik dolg, katerega bi bilo treba s posestva izplačati, takoj izplačati, ker siccr bi rastel, se večal; saj je znano, da se množi dolg baš kakor greh . . . Fežolek je torej rabil mnogo denarja, denarja nc lc obljubljenega in samo v ženitvansko pismo vpisanega, ampak gotovega denarja. Gledati mu jc bilo torej pri izbiranju neveste pred vsem na denar. To jc bilo vodilo, ko je šel prvič poskušat srečo. Ali Peter Fcžolck je imel poleg obilega dolga tudi prcccj odurno postavo in nečeden, starikav obraz, kar mu je pri ženitvi provzročalo usodnih težav. Izbirati torej ni mogel veliko, ker lep dekliški obraz z dostojno, Fežolkovcmu dolgu primerno doto «n njega starikavo postavico so vendar tudi na kmetih nezdružni pojmi. Na mnogih krajih je bil žc zasnubil, a povsod so ga — kakor pravijo — udarila vrata po petah. Zvedel jc bil tudi za Klančarjevo Francko, o kateri jc čul, da jc zelo bogata. Prvo nedeljo po sv. Treh kraljih pa sc jc bil oglasil zvečer pri Klančarju, oblečen strogo po natančnih predpisih kmetiškega snubca v črno, z rdečim suknom podvlečeno suknjo, pokrit pa z novim svetlo-rjavim zajčjakom, obnošenim na tri enakomerno stisnjene vogale. Spremljal ga jc neki bližnji sorodnik, tudi prav čedno oblečen, baš kakor se spodobi snubačem iz dobre hiše v prav dobri hiši. Vse sc jc vršilo strogo po obstoječi navadi. Lc Klančar se jc držal pusto in čemerno kakor vedno, kadil iz malega, novega vi veka in modro, počasi in premišljeno pravil svoje misli o letini in vremenu ter živinski reji. Klančarica pa je prinesla na mizo poprtnjk, pastirja pa poslala k Kusu po vina. Z mladeniŠko zardelih lic ji je prosevalo neko veselje, jasno, božajoče zadovoljstvo; saj so snubači v hiši velika čast. Spričo dogodkov poslednjih dni jc bilo prav umevno njeno veselje. Francka pa je pobledela, ko jc cula, da jo je prišel snubit Fežolek, tisti zasramovani, pusti, grdi, zadolženi Fežolek, katerega ni do tedaj še nobena marala. In doli v skrivnem, gorlccm kotičku živahno bijočega srca, kjer je zavzemala podoba Borovščakovega Antona toliko in tako lepega prostora, se je pričelo nekaj trgati in pokati. Kolena so se ji pošibila, in s tresočo roko je nadevala na drgetajoči život boljšo, lepšo obleko, v kateri se bo morala pokazati odurnemu snabaču, ki bo najbrže v kratkem tudi njen ženin in ■ - oh? — Ni si upala dalje misliti. Rešitve ni imela pričakovati od nikogar, vse je bilo zavisno od očetove votje. Misel za mislijo ji je šinila po glavi, a druga je bila težja od druge, muČnejša in obup nejša. Ko se je preoblek la, je sedla na skrinjo v stranski čumnati in se hotela zatopiti v kako drugo premišljevanje, a zaman. Na uho so ji udarjali surovi, skrivnostni glasovi; cula je vsako pasameznost njih pogovora, slišala natančno, kako so se pogajali zanjo — spoznala je, da bode kup kmalu določen, ter da jo bodo takoj poVlicuIi tja k mizi . . . In v svetle, jasne oči so se pocedile solze; boli predpasnik: je pritiskala nanje, in gosto tkano platno je pilo gorke, grenke solze. Kupčija je šla bolj in bolj h koncu. Narazen so bili samo še za veliko, molzno kravo, katero je Fežolek zahteval povrh dote. Tega pa se je branil skopi Klančar. in dolgo jc moral meŠetili suhi, gostobesedni sorodnik, preden ju je zedinil. Tedaj pa so poklicali Francko. Zazeblo jo je okrog srca, ko je slišala, da so se pogodili zanjo. Vedela jc, da bode ves odpor zaman; saj ji je bila zadnja kazen le še predobro v spominu. Rdečih, objokanih oči je stopila k mizi. Zadovoljno se ji je smehljal v obraz Peter, kakor podlasica, če se priplazi do zajca; a ni se zmenila zanj. Oče se ni niti ozrl nanjo; zamišljeno je strmel v belo javorjev o mizo in bobnal s koščenimi prsti po nji. Mati pa je s val a ^ tik peči, roke vprto v bok, in s prisiljeno zgovornostjo je hotela prikriti vso zadrego, v kateri so bi)? lačas vs-v sobi. Sorodnik Petrov pa jc pričel prvi besedičiti in napcljavati pogovor na vse, kar jc bilo potrebno. Povabil jc Francko tik sebe, ji nalil kozarec, in trčila sta. Ko je pa šc mati pristopila, se je opogumil tudi Peter, in v kratkem jc bilo vse dogovorjeno. Žalostna jc sedela Francka med snubači, molčala in brisala solze; mešetar jc celo parkrat zatrdil, da se taka stvar brez solz sploh opraviti nc da. Zc jc hotela zabrusiti vsem skupaj v obraz nekaj psovk in jim povedati, da iz vsega ne bo nič, da sploh nc mara Petra, da so vsi skupaj bedasti, ko jo silijo v tak zakon. A tedaj nekako je pričel govoriti sam Klančar. Suho, a ostro je povedal, kdaj in kako se bo cela stvar vršila; orisal je natančno vse podrobnosti, in to tako odločno, resno, da so pošli vsi ugovori. Nato pa so trčili, in stvar je bila završena . . . To j c bilo tisto, kar jc dalo Francko šc bolj v zobe, da so jo grdili in črnili, ji pripisovali vse lepe in nclepe, resnične in neresnične lastnosti. Saj veli pregovor, da, kdor hoče biti obrekovan, naj se ženi. ur. Med tem pa, ko so pri Klančarju pripravljali za ženitev, sc je BorovšČakov Anton valjal doma po postelji in si cclil in lizal ob dobri postrežbi godrnjajoče, očitajoče matere pri zadnjem tepežu za-dobljcnc rane in praske. Prijatelji so mu prinašali novice na dom; povedali so mu tudi o snubitvi Fcžolkovi in mu potem šc natančno očrtali vse podrobnosti in priprave za poroko. Spočetka ga jc bilo to neznansko razburilo. Koval je naklepe, si izmišljal načrte, kako bi uničil tekmcca, razdrl celo stvar; in klel je, da sc je kar križem bliskalo . . . Toda vse preklinjanje in rotenje ni nič izdalo. Pri Klančarju so pripravljali mirnim potem naprej; najeli so Črevljarja, šiviljo in mizarja. Kupovali so različne potrebne in nepotrebne drobnine . . . Vse to je pa stalo denarja. A Klančar je dajal, rad dajal, nikdar ni niti zagodrnjal, če mu jc bilo treba izdati šc toliko vsoto. To je bilo nekaj čudnega, nekaj nenavadnega, in vsi so strmeli nad toliko izpremembo. Mati pa jc hodila s težkim srcem iz kota v kot, tolažila in bodrila obupano hčerko in ji na vse mogoče načine dokazovala, da ji je bližnja možitev v neprecenljivo korist. Toda ves nje trud je bil zaman. Srcc Franckino je bilo čudovito razbolelo, in vsi najtehtnejši dokazi iz spretnih, veščih ust ji ne bi bili mogli vsiliti tega prepričanja. Kadar je bila sama, so jo nadlegovale vedno misli, kako bi se izrinila iz zagate, v katero jo je bil spravil hladno računjajoči oče. In kadar je bila sama, ji jc vzklil pogum, in namenila sc jc večkrat, da se odločno upre očetovi zahtevi; a kadar je stala pred njim in jc čutila njegov bodeči pogled, tedaj ji jc vstal iznova ves tisti nepopisni strah, ki ga je imela že od mladih nog do strogega, mrkega očeta . . . Fežolek pa se je radostno smehljal, si mencal roke in hvalil božjo previdnost, ki mu jc izbrala tako lepo, mlado in bogato nevesto. Tudi h Klančarjevim jc prihajal doli iz Slatnika redno vsaki dan, se lizal in smukal okoli matere in Francke, očetu pa previdno legal o svojem premoženju in skrbno tajil tajne, neznane dolgove... In tako je preteklo tistih štirinajst dni do poroke — minila jc poroka — minil teden — minil mesec, dva — tri . . . Med tem jc bil Borovščakov Anton okreval. Neznansko ga je bolelo spočetka, da mu je taka pokveka, kakor je slatniški Fežolek, izpeljal dekle; zabavljal je na vse mogoče načine in ga iz dna nc-pobožne duše preklinjal . . . Toda čas in pa dobro vino sta mu polagoma pogasila plamen ljubezni, ki menda tudi ni bil prav velik. In sčasoma se je utešil docela; niti zabavljal ni več kakor spočetka ter celo poskušal pre-klicavati tiste vesti, ki jih je bil v prvi ogorčenosti raztrosil, namreč, da prav iz srca privošči Fcžolku vse tisto kislo mleko, s katerega je on posnel smetano . . . Francka pa sc jc tudi popolnoma vdala. Izncbila sc jc tistih misli, ki so jo do tedaj vedno vznemirjale, se otresla vseh mladostnih iluzij in se polagoma privadila resnemu, mirnemu zakonskemu življenju. Oklenila se jc z veliko vnemo gospodinjstva, in pod skrbnim nadzorstvom tasta iu previdne tašče se ji je obili trud včasih dobro izplačal. Peter pa je marljivo upravljal posestvo, pridno redil živino in ' skrbno obdeloval polje — poleg tega pa se radoval lepe, mlade ženice. Z doto, katero je bil priženil, jc poplačal polovico dolga; polovica skrbi je bila s tem pri kraju, a druga polovica mu je poslej provzročala še večje nove skrbi in preglavice. Hranil je in varčeval ter deval na stran, a ker ni bilo baš posebnih dohodkov, je umevno, da se ni dala nabrati Bog ve kolika vsota, mali prihranki pa so zalegli komaj za obresti . . . Premišljal in ugibal jc torej, kje bi mu bilo možno kako večjo vsoto zaslužiti, da bi z njo poravnal še ostali dolg in sc iznebil teh morečih skrbi ... Francka jc postajala od dne do dne boljša, marljivejša, pre-udarnejša in skrbnejša. In vsi tisti zlobni, sikajoči jeziki, ki so preje prorokovali toliko slabih, skoro neverjetnih posledic, so prišli sami do uverjenja, da so se silno, silno varali. Od vasi do vasi se je širil glas o Franckini pridnosti, Ščcdljivosti in dobrem nje gospodinjstvu, kar jc Petra in Klančarico neznansko veselilo . . . Na vrhuncu svoje sreče pa jc bil Fcžolek, ko mu jc črez leto dni Francka porodila čvrstega, zdravega sina. In od tedaj mu jc Še hujše nagajala misel, kako bi naglo, v kar najkrajšem času očistil svoje posestvo dolga, tc čudne, kmeta uničujoče bolezni. V trenotkih, ko jc bil sam, so mu vstajale lepe, svetle slike v duši: gledal jc sinčka, kako mu clorašča, kako sc razvija; zrl jc vse njegove lepe zmožnosti, slišal v duhu vso hvalo, ki se jc širila o njegovem pridnem, dobrem sinu — in neznano, čudno, opojno čuvstvo mu jc objemalo tiho dušo ob takih prilikah. Kadar pa jc malega kričača prijel v svoje delavne, trudne roke in ga strastno pritisnil na svoje ustnice in slinaste brke, da jc kar pordel zavihani, svetli nosek malemu Petrčku, tedaj jc bil nebeško srečni oče samega veselja kar iz sebe . . . Ob takih prilikah pa sc jc zaklel, da mora posestvo očistiti dolga, sezidati novo hišo in potem še s skrbnim ščedenjem in vztrajnim, napornim delom razširiti in izboljšati posestvo. Sinček jc bil za Francko nova vez, trdna zveza, po kateri jo je usoda tesneje spojila s prej nepriljubljenim, odurnim možem . . . In mali Petrček se je vrlo naglo razvijal; v enem letu je bil že izhodil . . . IV. Tedaj nekako se jc Fcžolek odpravljal v Ameriko. Klančar in Klančarica sta mu izprva zelo branila, tudi Francka je bila z odkritosrčno odločnostjo zoper to. A ubraniti mu le ni bilo mogoče. Uredil in opravil je svoje ' stvari, sc domenil z dolžniki, poprodal nekaj živine, češ, saj jc nc bo imel kdo krmiti, ter dal nekaj njiv in travnikov v najem. Plačal je za srečno potovanje sv. mašo, se ganljivo poslovil od sinčka in mlade, čedne ženice, od poslednje s sramežljivo opomnjo na zakonsko zvestobo, potem pa Še povedal sto naročil — in končno je s solzami v očeh odrinil za par let v Ameriko po zaslužku . . . Po Petrovem odhodu sc jc bilo življenje pri Fcžolkovih nekoliko drugače uravnalo. Francka jc gospodinjila in gospodarila samostojno in to tako dobro, da sc nista niti tašča niti tast hotela vmešavati v njene posle. Tudi dela jc bilo poslej veliko manj spričo poprodajc goveje živine in v najem oddanih njiv. Z vso materinsko ljubeznijo sc jc poslej oklenila svojega otroka, ga negovala in varovala na vse možne načine; vse njeno čuvstvo-vanje in mišljenje se ji jc vedno mudilo pri malem Pctrčku, ki ji jc bil postal odslej takorekoč namen življenja. Redno vsaki mcsec jc pisala možu v Ameriko, mu pojasnila vse domače razmere med tem časom, mu orisala natančno z velikim veseljem vsaki gibljaj sina, ki sc je tako lepo razvijal, potem kaj malega sporočila o posestvu, za zaključek pa pridela najnovejše novice. Ob določenem času pa je zopet ona nestrpno pričakovala odgovora iz Amerike, iz katerega sc je običajno poučila, da se Petru ne godi najboljše, da sc v Ameriki trdo služi denar, da mu nc bo mogoče v nameravanem času prislužiti primerne vsote; dalje pa jc bilo običajno v pismu kopa vprašanj in naroČil, ki so sc tikala malega, kričavega in vedno jokajočega Fežolka . . . Klančarica je poslej uvidela potrebo, sc pogosteje muditi v obližju svoje hčerke. Baš iz tega vzroka sc je proti vila Fežolkovim nameram takoj v začetku, ko je hotel v Ameriko; prepričevala ga jc, da ni umestno puščati mlade, živahne žene same za dalje časa same, da tak zakon ni pravi, in šc mnogo drugih reči . . . Ko ga pa lc ni mogla odvrniti od prvotnega naklepa, se jc čutila sedaj poklicano, da vzdržuje Francko na pravi poti. Porabila je torej vsako priliko, vsaki prosti čas in je stopila gori na Slatnik pogledat, kako sc jim godi, kaj počno. Kadar jc pa zopet Francki pripuščal čas, je ona morala domov, kjer je v družbi klepetave matere prebila skoraj ves prosti čas. K maši, k vcčernicam in popoldanskim pobožnostim je mati hčer vedno vodila s seboj. In ko sc jc uverila Klančarica, da Francka ni več tisto živo, razposajeno dekletcc, ki jc nekdaj pro-vzroČalo starišem toliko skrbi in jeze, marveč pametna, resna zakonska žena, sc ji jc rodilo v prsih neko prijetno Čuvstvo popolnega zadovoljstva, ki se ji je polagoma razvilo v upravičen ponos . . . Tudi Klančar jc bil postal tekom tega časa proti Francki zelo vljuden in dober, poseben ljubezniv in prijazen pa ni bil šc nikdar v svojem življenju, niti napram svoji ženi . . . Hitro je preteklo leto izza Fežolkovcga odhoda. V. Pogosto se pripeti v življenju, da se iz malih, neznatnih in brezpomembnih prigodkov razvijejo mogočne, cclo usodne posledice. — Tista velika, siva krava, katero jc bil dal Klančar Fežolku povrh dote, je bila ostala jalova. In stari tast je v svoji gospodarski izkušenosti ukrenil, da je treba kravo prodati, ker jalovko krmiti črez zimo se vendar ne izplača. Da pa bi zanjo vzeli nekaj več denarja, so jo pričeli zadnje tedne pred velikim, letnim semnjem na Zdcnski rebri še posebno krmiti; sam tast pa seje bil odločil, da jo popelje na prodajo. Zadnje dneve — zavela jc bila jesenska burja — pa sc je bil starec nekoliko prehladil in je pričel pokašljevati. To ga je odvrnilo od prvotnega namena; saj ven na jesenski mraz ne bi bil nihče spravil o takih prilikah starega Fežolka. Na semanji dan zjutraj je ležal na peči vznak, kadil iz pipe, da so se kar celi oblaki dima valili po sobi, in premišljal, koga bi dobil, da bi šel namesto njega s kravo v semenj. Tedaj pa se je odločila Francka, da pojde ona sama. In tast jc bil takoj zadovoljen z njenim ukrepom. V pouk pa ji je naroČil sto reči; natančno ji je obrazložil, koliko naj jo ceni spočetka, koliko sme odnehati, in kako jo mora hvaliti. Takisto pa je ona onima dvema naročila, kaj naj počneta med tem časom, kako naj krmita prašiče in ostalo kravo; od malega, jokajočega Petrčka pa se je poslovila z obljubo, da mu prinese s semnja lepega, rdečega konjička. Krava je bila izpočita in dobro izpasena, dalje časa že tudi ni bila iz hleva; skakala in zigravala se jc vso pot, tako da je imela Francka mnogo opravka, da jo je krotila in obladovala. Doli do ceste jo je bila neugnana razposajenka že povsem utrudila in segrela. Na ovinku pod Zdcnsko rebrijo jo je prešel neki voznik, ki je prav neusmiljeno podil mimo. Ropotanjc obrabljenega vozička po visoko nasutem gramozu je splašilo mlado, nagajivo kravo; poskočila je nenadno, otresnila Francko od sebe in dirjala prosta po ccsti naprej. Francka pa je tekla za njo. Ali kadar ji je zopet prišla prav blizu in jo je že hotela zagrabiti za vrvco, katero je krava vlekla za seboj, je poskočila krava kakor obdivjana ter drevila dalje. Bala sc jc žc, da ji nc bi krava zavila domov, ker potemtakem bi bil ves današnji trud zastonj; zatorej jo jc večkrat zaporedoma poskušala ujeti. A ves trud jc bil zaman. Pustila jo jc potem mirno korakati pred seboj, češ, saj jo bode žc kateri semnjarjev ujel in prestregel. Pa v tem je pridirjal zopet drug voziček po cesti, in ta je s silnim ropotanjem iznova splašil pobeglo kravo. Sedaj pa jc ni bilo moči več dohajati, in Francka jc stopicala prav počasi za njo. Doli pod Zdcnsko rebrijo pa jc ujel kravo, ki se jc bila med tem žc popolno upehala, Borovščakov Anton; ker pa ni vedel, Čigava jc, jc počakal gospodarja pred vhodom na semenj. Francka ga jc ugledala žc od daleč, in neko neprijetno čuvstvo ji jo obšlo razgreto telo. Bližala se mu jc z veselimi koraki, ker ji jc bil ujel kravo, in v zadregi jc premišljevala, kako bi ga ogovorila, ali z »vi« ali »ti«. Tudi njega jc obšlo nekaj čudnega, tesnega, a vendar si ni mogel raztolmačiti, kaj bi to bilo. Prvič sta sc videla danes črez tri leta. Takrat jc bil namreč po poroki' Franckini Anton takoj odšel na Dunaj, kjer jc po zimi pekel kostanj, po letu pa točil različne hladne pijače ter prodajal fino pccivo. Pred nedavnim pa so ga bili poklicali domov, da ga bodo ženili . . . Prva njegova pot je bila torej v semenj. »Ti čuha grda, ti ncubogljivka!« Po tem ogovoru se mu je približala in prijela za vrvico, na kateri jc držal Anton kravo. Antona pa je mučila baš ista zadrega glede ogovora kakor Francko. Ze je hotel, sramežljvo gledaje v tla, stopiti v stran in ji izpred oči izginiti, pa v hipu, ko se je srečal z njenimi Šc vedno svetlimi očmi, se ga je polotila neka hudomušnost. Rdeči in sedaj spričo razburjenja povsem s krvjo zaliti nje obrazek mu jc kar hkratu iznova ugajal. Vprl jc prav drzno svoje bodeče oči vanjo in jo prav priliznjeno vprašal: »Kaj j c to tvoja krava, Francka?« »Kaj pak!« mu jo odgovorila kratko in premišljevala, kaj bi mu še dejala na to; saj jo jc bil njegov prijazni ogovor tako prijetno izncnadil. »Hvala, da ste — si jo ujel; oh kako sem ti hvaležna!« Obrnila se je zopet z vsem obrazom v Antona in se čudno, nagajivo zasmejala; potem pa je udarila po kravi s šibo, da jc šla za njo. »Ljubljanski Zvon* 2. XIX. 1S99. 6 Anton ni vedel, kaj bi storil. Xa mestu mu ni bilo obstati, za Francko ga jc bilo pa lc sram iti; bal pa se je posebno, da ga nc bi kdo opazil v njeni druščini. Stopil je za njo. »Koliko boš cenila to kravo ?<-• »Osemdeset goldinarjev!« Zopet ni vedel, kaj bi vprašal, deloma pa tudi ni hotel radi prevelike množice živine in ljudi, ki so se gnetli po ozkem potu gori na vrh. Počasi jc stopal za kravo, jo poganjal, in čudna slast mu je pojila dušo, ko je motril okrogle, vitke ude Franckinega života. Tn v spominu se mu jc pojavilo vse nekdanje življenje. »Kako pa, da greš sama v semenj, kje pa imaš moža?« »Oh, ta jc že več nego poldrugo leto v Ameriki U »V Ameriki?!« se je začudil Anton; potem pa je zopet dolgo časa molče korakal za njo. Xcka neprijetna otožnost, bolestna za-miŠljcnost se ga je polastila v tistem hipu. In njo so objemali isti občutki . . . Okrog pa so odmevale klctvicc iti kriki pijanih mešetarjev, pomenljive opazke, seveda z dovolj kričečim glasom izgovarjane, so prihajale iz ust mnogoštevilnih kupcev; vmes pa se jc mešalo mukanje goveje živine, meketanjc in beketanje koza in ovac in kruljenje svinj. Ob potu se je tudi glasila lajna, iz male, bližnje gostilnicc pa so prihajali glasovi nadušljive harmonike. Antonu se je od trenotka do trenotka bolj tožilo po Francki; bolj ko sc jc vanjo zagledaval, živahneje mu jc plala kri po žilah. Prerinil se je prav do nje, da bi ujel kak pogled iz njenih oči. In kadar se je res mecl pogovorom ozrla Francka nanj, tedaj ga je obšlo neko divje, bohotno veselje; kar izpiti jc hotel s pogledom vso krasoto iz njenih oči. Ko pa sc jc zopet domislil, da jc vse to zanj izgubljeno, da je zanj že odmrlo, in ko je primerjal, kako je nekdaj bilo — tedaj se mu je zdelo, da mu trgajo srcc s kleščami iz prsi. Zarotil seje, da se morajo časi povrniti. A hkratu seje spomnil, da jc Francka omožena, torej drugemu izročena po božjih in naravnih in Človeških zakonih, ter da nima sedaj nihče drugi pravice do nje, razen če si hoče onesrečiti in uničiti življenje in zapraviti večno zveliča nje . . . Doli v prsih mu jc postajalo nemirno, ondi se je borila velika mučna borba. »Francka, zakaj si mi storila to — zakaj si mi postala nezvesta fc Strah in sram ga jc bilo takoj svojega vprašanja; niti oči ni mogel vpreti takrat vanjo, ko ga jc pogledala. Ona sc jc hotela nato nasmehniti; ko pa jc zazrla njegov obraz, ki je navzel tako čudne, nekam grozne poteze, se je prestrašila in poblcdcla. Preletela jo jc skeleča nemirnost, in srcc jo jc zabolelo. Premišljala je, kaj bi bilo najprimerneje odgovoriti. — Baš pa, ko sc jc hotela zagovarjati, sc je bil Anton odstranil tako nenadno, tako nepričakovano, da sama ni vedela, kdaj. Zjezilo jo je. Otresti se je hotela vseh neprijetnih misli, pozabiti jc hotela kar takoj to nepričakovano snidenje, a ni mogla; zopet in zopet so ji vstajale enake misli, se ji razpredale med premišljevanjem v čudne, grozne podobe. A pomoči si ni mogla. Čutila jc na sebi neko čudno, usodno izpremembo, bolesten vtisk svidenja z nekdanjim fantom. Obšla jo jc groza, da ona sedaj kot zakonska žena kaj takega premišlja. Napravila jc skrivaj križ in molila: »Ceščena si, Marija . . .« Vse zaman. Ozirala se jc zvedavo okrog; uzrla bi bila rada vsaj še enkrat Antona, da bi mu pojasnila in obrazložila svojo krivdo — potem pa nc bi hotela nič več na to misliti. Toda v kričavi, prerivajoči sc gneči ni bilo nikjer več opaziti Antona . . . Za kravo jo jc vprašalo več kupcev po vrsti. Kratko, suho jim je odgovarjala kupno ceno; le-ti so se navidezno čudili visokemu kupu, odmajevali z glavami in menili, da sc za tolik denar krava nc bo prodala. Tako jc preteklo dopoldne, a krava šc ni bila prodana . . . Doli v gostilnici pa je sedel Anton za mizo, si glavo podpiral z rokami in strmci v vino, katero je polagoma, a v dolgih, željnih požirkih pil. Pogosto se je ozrl skozi okno na cesti, da mu nihče nc bi prišel iz oči, ki sc bo vračal s semnja. Menil jc tudi, da se bo Francka v kratkem vračala domov, in tu sem jo lahko pokliče gredoč. In ginila mu jc ura za uro ... kozarec jc praznil za kozarcem ... Ko pa lc ni hotelo biti izlepa temu konca, jc plačal račun in sc napotil nazaj na semenj . . . Pozno popoldne jc prišel zopet neki kupec kupovat kravo od Francke. Obljubil je zanjo bore malo, ali ona mu jc takoj precejšnjo vsoto odnehala. V hipu je pozabila vsa tastova naročila; današnja nemirnost in notranja razburjenost sta ji vzeli zadnji košček pametne preudarnosti. Pri ccni je še mnogo odjenjala. A oni šc ni bil zadovoljen. Jadikoval in tarnal jc, kako so jeseni slabe kupčije, da nima slično blago tačas nobene vrednosti, in šc več takih neverjetnih reči . . . Prodala je kravo za slepo ccno, potem pa so šli pit »likof«. Ko pa so prišli doli do gostilnice, ni bilo žc več ondi Antona; zgrešili so se bili. Nekoliko je pripomogla čudna razburjenost, nekoliko pa dolgo čakanje na semnju po dolgem, trudapolncm potu — skratka, Francka jc bila zelo žejna in jc pila . . . Težko sc ji jc zdelo, ko jc menila, da jc šel BorovŠČakov žc domov; smilil se ji jc revež, saj jc bil videti radi nje tako obupan. Poleg pa jo j c vendar zopet navdajal strah, češ, morda jc pa vendarle radi nje tukaj ostal, in kaj bi sc ondaj vse lahko dogodilo. Zdrznila sc jc. In da bi ta čudni, razkošni strah, to živce vzburjajoče hrcpc-njenje po nečem neznanem ter to nezdravo omotico odvrnila, jc slastno pila. Vino pa ji je šc bolj dražilo in vznemirjalo kri, rdečilo lica ter stiskalo srce . . . Malo pred mrakom pa sc jc odpravila domov. Na ccsti sta se sešla z Antonom. »Kaj si še tukaj, Francka?« Anton sc jc delal, kakor bi jo bil nepričakovano srečal, a jo jc žc dolgo čakal. »Glej ga no, saj vidiš, pa ti — ti si tudi šc tukaj!« Stavek je končala z glasnim smehom, baš kakor včasih pred tremi leti. Potem pa sta šla skupaj po ccsti. Njemu jc pričela kri iznova nemirneje plati; obračal sc jc vedno z obrazom proti Francki in ji zanimivo pripovedoval o svojem življenju tam v velikem mestu med tem časom. Smejala se mu je drzno in živo kakor nekdaj, izpraševala ga vse podrobnosti in se opravičevala krivde . . . Temnilo se je, in Francka je postajala vedno živahnejša in do-brovoljnejša. Pozabila je na moža, na otroka, na dom, še celo na samo sebe... Na križpotu, kjer ccsta zavije na Slatnik, bi se bil moral Anton ločiti, tedaj pa je nekaj menil, da bi jo bilo strah samo po taki temi, in jo je dalje spremljal. Tast in tašča sta žc spala, to se pravi v postelji mrmrajc in godrnjaj e pričakovala, kdaj se vrne. Francka se je hotela pred hišo posloviti od Antona, temu pa ni bila nič ljuba ta ločitev. Iskal je primernega izgovora. »Oh, Francka, sinčka mi še pokaži; tako rad bi ga videl, zato ker je tvoj; danes je prilika, nihče me ne vidi — spusti mc noter!« Ona se je zdrznila; izgovarjala se je, da ga bodeta tast in tašča začutila, da bo Petrčka lahko o drugi priliki videl; a vse to je bore malo izdalo. Ko je odprla vezna vrata, je stopil tiho, previdno, po prstih v vežo, ondu pa obstal toliko časa, da je Francka pri vratih v stransko čumnato na kratko povedala, da jc kravo prodala. Tast pa jc bil radoveden m oži ček, ki bi bil rad šc nocoj zvedel vse podrobnosti kupčije in potem šc celega semnja v celoti. Začudil se je nemalo, ko ga jc Francka potolažila, da mu bo jutri vse natančno dopovedala, danes pa da je prezaspana in utrujena, ter je šla spat. Za njo je stopil tudi Anton v sobo. Tik postelje je ležal na malem, ograjenem, nalašč v ta namen napravljenem stolu dveletni Petrček. Spečemu otroku so sc rožnata lica jasno svetlikala, ko je Francka prižgala svečo. Pri svitu brleče luči, v domači hiši, ob zakonski postelji in tik lastnega deteta jc šele prav spoznala ves svoj položaj. Kakor iskra ji jc šinil po telesu nov, nepopisen strah, da je kar otrpnila ter takoj zopet upihnila luč; nato pa je pričela prav goreče in res odkritosrčno prositi Antona, naj odide. Toda brezuspešno! Baš v tem hipu se jc Borovščaka polotilo neko pijano razkošje, da je izgubil poslednjo iskrico razuma. Ko ga jc pa zopet objela tema, jc iztegnil roke in objel tresočo, šepljajočo Francko in jo nerodno, a strastno poljubil. To jo jc docela zmedlo. Polastila sc je je popolna, omotna utrujenost, neka prijetna, opojna lenoba, in ugoden, mamljiv krč ji je sedel v ude . . . Petrček se jc bil prebudil. Dvignil je kuštravo, zaspano glavo izpod odeje, si pomencal z otroško nerodnostjo oči in skoro jokajoče povedal: -rihfamnj üft mi-; hmn HBiilnnr' i—■■mu »Le tiho, Petrček, lc tiho; nič ni — nič . . . Na konjička sem ti prinesla, lc zaspančkaj!« V. Naslednje jutro ,se jc Francka zbudila neobičajno pozno. Prestrašena jc naglo skočila pokoncu in se pričela oblačiti. Pred duhom ji jc plul ves včerajšnji dan, vse početje ocl jutra do večera. Zdrznila sc jc, in ude ji jc preletel mrzličast pot. Napravila je križ in hotela moliti jutrnjo molitvico, a jc ni mogla. V srcc, tja, kjer prebiva vest, ta obsojevavka vsega slabega in napačnega, ji jc leglo nekaj težkega kakor svinec in vročega kakor žerjavica. Po ušesih ji jc zašumelo nekaj nerazločnega, a bolestnega, da sc je prijela za glavo z obema rokama. Greh! Greh! In obstala je med oblačenjem, vprla osteklele, rdeče oči na spečega sinčka, v notranjščini pa jo jc zbodlo novo vprašanje: Kaj je bilo tega treba ? Kako prijetno, mirno in brezskrbno sc jc živelo poprej, to jc začutila baš tedaj, ko ji je nemirna vest pričela očitati grozen, globok padec, ko sc jc zavedela strašnega pregreška. Pri Petrčku se jc hotela razvedriti; sklenila se je nad njegov obrazek in ga poljubila na črešnjevo, lepo, mehko ličccc. A ko so se njene drgetajoče ustnice clotcknile lica nedolžnega, otroka, jo jc nekaj speklo, kakor da je poljubila razbeljeno železo. In iznova ji je zašumcl po glavi ves spomin včerajšnjega dneva. Slika nedolžnega, brezskrbno in sladko spečega otroka ji je vžgala nov zubelj kesanja, ji provzročila novih bolesti. Oncčastila sem ga . . . osramotila mu dobro ime . . . Moj Bog! Zakaj si pripustil . . . Glavo jc pritisnila nazaj v posteljno odejo, kakor bi se bala gledati beli dan, ki je silil skozi okno, in grenke, velike solze so ji lile iz oči . . . Preko sinčka pa ji je šinila misel na moža, ki se trudi in muči po svetu, da bi osrečil njo, ki ga je tako pregrešno varala in goljufala, popolno oncčastila in osramotila . . . In razmišljala je včerajšnjo dogodbo; fantazija, zbujena po pravični vesti, pa ji jc prednašala strašne, plašeče slike. Kadar jo jc očitajoča, pekoča vest spomnila krivde, takrat sc ji jc vselej dvignila kaka druga misel, ki bi naj služila v zagovor. Prelomila sem zvestobo . . . poteptala prisego, katero sem mu storila vpričo neskončnega, pravičnega Boga . . . Zakaj ? Toda nc . . . saj ga nisem vzela iz ljubezni . . . prisegla mu nisem prostovoljno . . . A slični glasovi ji vendar niso mogli potešiti vesti, ki ji je od trenotka do trenotka glasneje in močneje klicala v spomin: Greh! Greh! Prokleta bodi žena, ki je goljufala svojega moža! Prokleta 1 . . . Oblekla se je in pobegnila iz hiše. Ponesla jc jedi prašičem in šla krmit kravo. Toda vsaka stvar na potu jo jc spomnila groznega, usodnega padca in ji poklicala živo pred oči nekdanje mirnejše in srečnejše življenje. Ko pa je prišla spet v hišo, jo je žc ondu komaj čakal tast z obilico vprašanj o včerajšnjem semnju. Razmišljcno, pretrgoma mu jc odgovarjala, tarnala, da je bila kupčija zelo slaba in take reči, v oči pa ni mogla pogledati starca. Takrat pa, ko ji jc dejal, da jc prišla pozno, prepozno domov, se jc zdrznila po vsem životu, pogled iz starčevih oči jo je zapckcl, ker jc menila, da vidi bistroumni možiček njeno notranjost, njeno včerajšnjo pregreho. Ves dan ji ni bilo nikjer obstanka; nemirno je stopala iz kota v kot, od poslopja do poslopja. Sinček, kateri ji jc bil prej v največje veselje, v najboljše razvedrilo, ji je postal hkratu priča neke obupne resnice, zbujavec že itak pekoče vesti. Vse naslednje dni je ostala taka. Skrbno se je ogibala vsakega srečevanja z drugimi vaščani in previdno prikrivala pred tastom in taščo grozno duševno izpremembo. Največja skrb pa jo jc bila, kako da to prikrije lastni materi. Toda tudi to se ji je vrlo posrečilo; spočetka je zmotila mater z vsakovrstnim pripovedovanjem, pozneje pa lc-tc radi bolehnosti itak ni bilo nič na nje dom . . . In s kakšnimi občutki je pisala potem prvo pismo možu v Ameriko; skoro je bila prepričana, da bo mož takoj spoznal vso njeno hudobijo in propadlost. Močno sc je veselila, ko ji jc mož od pisma do pisma živeje obetal, da pride v kratkem domov, ker se mu niso in nc morejo izpolniti nade, s katerimi jc bil prišel v Ameriko. Želela jc, da bi bil ta trenotek žc tu, in potem bi bilo vse pozabljeno, zakrito . . / Baš iz tega vzroka mu je tudi pisala, da ga doma prav težko čakajo . . . Od zadnjega semnja ni Borovščakovega Antona nič več videla. Cula pa j c v kratkem o njem, kar se je sploh govorilo po vasi, da se jc doma s stariši spri, da noče prevzeti posestva in se oženiti na dom, da jc šel spet na Dunaj, in da ga nc bo več nazaj . . . To poslednje jo jc izprva zabolelo; ko pa jc natančneje premišljala, jo jc še celo razveselilo, češ, da bo sedaj imela priliko se poboljšati. Polagoma se ji jc vest umirila in utešila, ko je mislila, da je nje krivda zakrita, neznana . . . Pozneje pa je začutila nasledke greha. In divji, nepopisen obup ji jc napolnil dušo, ko se je doccla uverila svojega položaja. Poslej je ostajala vedno doma in skrbno skrivala pred tastom in taščo vedno vidnejše znakove. Kadar pa je bila sama, so ji vstajala grozna, strašna vprašanja, katerim pa ni mogla, ni znala odgovoriti. Strah pred možem, očetom in drugim svetom ji jc pretresaval mozg, ji prcŠinjal vse telo. Lica so ji od dne de dne bledela, se udirala in upadala, ustnice pa so ji posinjcle. A skrbno in goreče jc zakrivala vse tc vidne znake pred svetom, tajila vse neznosno gorje, ki ji jc objemalo telo in dušo. Nekaj dni pred usodnim časom pa jc prejela od moža zopet pismo, v katerem ji jc povedal, da se odpravlja domov, kako se veseli zopetnega svidenja z njo in sinčkom, končno pa jo prosil, naj moli za srečno potovanje črez morje . . . To ljubeznivosti polno pismo nevednega, srečnega in žene se veselečega moža ji je odvzelo zadnjo iskrico zavednosti. * Stara, bolehna Klančarica je sklenila suhe, vsled bolezni uvele roke nad glavo ter vzkliknila vsa otrpla: »Križani Jezusi«, ko je bila začula grozno, mozg pretresujočo novico. Klančarju pa se je mrki, pusti obraz zožil, oči zelenkasto za-blisnilc, potem pa je odhitel gori na Slatnik. Strma, grda pot ga ni danes prav nič utrudila, in stara, na-dušljiva pljuča so danes vsled silne, prestrašene razburjenosti in živinske besnosti dihala povsem pomlajeno. Med potom je večkrat potegnil iz žepa velik, oster nož, otipaval rezilo in divje strmel predse. »Hm, če mi jc res naredila to sramoto, potem je bolje, da...« Sam sebi si ni upal samrmrati, kar je bil tako trdno 5kle2t.il ravnokar. Pospešil je z mkdeniškim ognjem korake, Gori na vrtu Fežolkoveirt se mu je odprl čuden, strašen prfsor. Sredi med dvema, službeno napravljenima gandarjerna je stala Francka uklenjena. steklene, izbuljene oci pa povešala v tla. Pred njo pet korakov pa sta dva doktorja ogledovala malo, mrtvo, v stare cunje zavito dete. Klančar se je v hipu prepričal o vsem. Toda uvide 1 je, da je prišel prepozno — Francka je žc bila v rokah pravice; rešen je bil posla. Od srama in razburjenosti se nu je stari, onemogli život sesedel; ko pa je zopet dobil zavest, jc izginil za voglom, cd tam pa odhitel v dolino, preklinjajoč: »Zakaj je nisem umoril takrat te kače ... te hudičeve zalege .,,« * * Črez nekaj časa pa so vsi okoličani pričakovali lokalnega lista, zelo nestrpno želeč zvedeti, na koliko bo obsojena nečloveška mati, ki je umorila svoje dete . . . Nekako takrat pa so prinesli listi tad' vest o grozni nesreči na Atta.nškem oceanu, kjer se je bii francoski parnik f»Bourgogaie« zaletel v neki angleški parobrod ter sc razbil. Med imeni ponesrečencev je stalo tudi razločno tiskano: Peter Fesolck iz Siatnika na Kranjskem . . . Dve taki novici hkratu v naši okolici, to je biLo preveč, an stare ženice so prerokovale žamete, točo, siabo letino, vojsko, po-voder.j in. sušo, lakoto in ne vem kaj še vse. Stara Kiančarica pa jc hvalila neskončno previdnost božjo, da je bila odtegnila Petru toliko gorja. O poezijah Jenkovih, Spisal dr. Janko Bczjak. ^'Ssjkr enko jc pevcc drobnih lirskih pesmi v najožjem pomenu besede: on Jc ' vropske plese in koncerte prirejajo ministri vnanjih stvari ül^'f^ 'n pomagači, poslaniki, ki so n. pr., še ni davno ^^Jtodk tega, kaj lepo koncertovali v Carigradu, ki pa imajo to ^jMT^ siccr nedostojno navado, da se poslove, ko se začne pravi ples — vojna. Pri takih diplomatskih in politiških koncertih — boljše bi bilo morda govoriti o diplomatskih m ask era da h (maska iz grškega ß'/rr/.a = oti/.tlx), ker drug ne ve o drugem, s kom da mu jc opraviti — jc pogosto voditelj tisti, ki si jc na navadnih salonskih plesih izuril razne talleyrandske zmožnosti, kakor: ljubeznivost, hlimbo, prikrivanje resnicc, zgovornost i. t. d. Zato je dostikrat najboljši diplomat oni, ki se je v svoji mladosti le briljantno zabaval, ki jc najboljše — plesal. Potemtakem se nam ni čuditi, da sta ples in politični vpliv tesno spojena in sc drug z drugim menjavata. Za kardinala Mazarina in Richclicuja je prednjačila kakor v politiki tako tudi v plesu Francoska; ta dva moža sta zapored bila dirigenta v tedanjih evropskih koncertih, in po njijnem taktovanju je plesala vsa Evropa. V dobi Ludovika XV. pa je gospodovalo na Francoskem žensko krilo, in na plesiščih je prevladal »coti 11 on«, ki jc svoj nazivek (= žensko krilo) dobil baje odtod, ker so plesavke kaj rade povpraševale svoje mamice: Ah ma mčrc, quand jc dansc. Va-t-il bicn mon cotillon? — Tako je plesala Francoska do 1. 1789., ko jc s prevratnimi težnjami zavladala četvorka: kralj, plemstvo, meščan in kmet (Kuhač); za revolucijo pa je zaplesal Napoleon, a to na vso silo, da se je plcsavki — Evropi kar vrtelo pred očmi; plesal je samovoljno, dokler se ni spoprijel z Rusijo, s krepko devo, ki ni »mehkužna, bledolična gospodična, Črnogorka je, Spartanka.« Odslej ni mogel več plesati po svoji volji, kajti ples je vodil ruski car, in tako se je izpolnil drugi del Napoleonovega izreka, češ, da z Evropo bo plesal ali Korz ali Kozak ... To so evropski plesi! — Pravijo, da je umetnostim edini namen vzbujanje Čuvstev, da služijo le zabavi; če je to res, potem spada ples gotovo med umetnosti, kajti vcčjidcl plešemo za zabavo. Vendar je semtertja človeku »Ljubljanski Zvon« 2. XIX. 1S99. S 114 Fr. IlcšiČ: Vse plese. treba plesati tudi iz drugih vzrokov; tako pleše marsikateri mladenič iz dobrosrčnosti in zaradi etikete z zapuščeno devico, ki sedi žalostna v kotu; marsikatera devojka pleše, od garde-dame prisiljena, s starikavim gospodom, ki jc dobra partija. Toda taki plesi se še prestanejo, ker so kratki in jih človek kmalu izvrši in se jih iznebi; težji so pa plesi, če nam zagode godba rodovska (z otoka Roda), če se nam zaukaže, naj plešemo po taktu: Hic Rhodus, hic salta (tu je Rod, tu pleši = zdaj pokaži, kaj znaš). Pri tem plesu so se žc smejali marsikomu, ki si je prej domišljal, da jc izboren plesavec. Najtežji pa so plesi, katere moramo brezpogojno tako plesati, kakor nam drugi igrajo, čc se morajo celi narodi vrteti po žvižganju drugih liki po rogu slavnega Oberona. Toda poznam še mnogo drugih raznovrstnih plesov: smešen se zdi ples onih, ki natrkani plešejo po ccstah, ko jim trobi bog Bak močno siccr, a brez pravega takta; pijan še starec pleše, in vse pleše okoli njega. Življenje — ples; bitje se suče okoli bitja; samo zase nima obstanka — vse pleše do smrti. Naravoslovci pa trdijo, da vidijo celo molekule in atome plesati, ker njih ples tako živo opisujejo. Vsekakor pa plešejo planeti, a njih ples je tak, kakršen jc ples nekaterih žensk, ki prihajajo na veselice, da zatemnjujejo z bleskom svojim vse tovarišice, da vse »zamrkne«, kadar pridejo: pravi pravcati solnčni mrk! samo s tem razločkom, da planeti plešejo po jako pravilnem taktu, a vendar nc pridejo naprej, ker se v pakrogih vselej zopet vrnejo tja, odkoder so izšli. Tako jc tudi zaman ves trud mnogih ljudi, ki plešejo svoje življenje redno v lepih krogih, na koncu svojega življenja pa vidijo, da niso prišli nikamor; drugi pa grdo skačejo z ene strani na drugo kakor razposajeni plcsavci španskega fadanga, italijanske tarantele ali ogrskrga čardaša — nedostojno kakor orientalske bajaderke (portugiški bailadeira = plesavka), drzno in omotično kakor mohamedanski derviši — in vendar jim je sreča zvesta soplesavka. Nckatcrniki le francoski »menuet« rahlo stopicajo, kakor stopa mačka okoli vrele kaše, ker so omahljivci in ne poznajo krepkih moških korakov, ali pa stopajo v neokretnosti in surovosti svoji drugim na noge ... Ta pleše dobro, oni slabo, ta iz proste volje, oni prisiljen, a pleše — vse. V Parizu lahko baje bereš nekje napis: »Ici 1'on danse tous les jours!« — Parizu pa pravijo, da je zrcalo sveta. — Na plesih se družijo nebesa s peklom — ali kako naj si drugače razlagam resnico, da nckatcrniki vidijo na plesiščih same čiste angelje, drugi pa hudiče — Bog nas jih varuj ? Ali so oboji tam, ali pa izvira ta sodba iz halucinacij in predsodkov. To pa je vsekakor res, da razen prepornih angeljev in hudičev vlada na vsakem plesu tudi poredni, a mogočni bog Amor, ki rad stolujc na ustnicah, odkoder sc smeje ljubo in zapeljivo liki satan; a kdo naj potem razločuje angelja od satana r Sladki satanski smeh Amorjev večkrat disakordno zazveni med jok tožnega Hymcna, ki mora gledati, kako sc jc v njegovem področju razkoračil razposajeni Amor. Rad verjamem pesnikom, ki vse stvari globlje prozirajo nego mi navadni ljudje, da na plese prihaja tudi povodni mož, in da odvaja v svoje domovje lahkokrile plesavkc, kakor pravi Prešeren: »In urno, urneje sta se zasukala, In dalej, in dalej od poda spustila. Na bregu Ljubljance se trikrat zavila, Plesaje v valove šumeče planila. Vrtine so tam vidli čolnarji dereč, Al Zalike videl nobeden ni več« ... Po prepričanju vseh Slovencev živi še tudi kralj Matjaž, ki si jc s plesa med Turki odvedel nazaj domov svojo Alcnčico, »kraljico ljubo ogrsko«: »In grede si devojke zbrat In reče godcem zaigrat. — Si mlado zvoli Alcnčico, Alcnčico, kraljičico: Ročice si podajata In urno krog zarajata. - Prijel za bele jo roke, Na konjča djal jo jc pred sc: Po polju k Savi z njo driči Kot ptičica s perotimi . . . Med temi bajnimi bitji, Amorji, Ilymeni, povodnimi možmi itd. stopa povsod neustrašeno kakor doma — salonski lev, iščoč bogatega plena, nevaren vsem deviškim srcem, ki so doslej gorela v zvesti ljubezni do svojih izvoljencev: »Raz galerijo, varno napadov vseh, Strahu vsa bleda, gleda premilostna Gospa in mati rožne hčerke V plesu neutrudne v salonu spodaj Ter vzdiha: »Da naš ženin, nevešč šc bitk Ljubavnih, nc bi zdražil objestnega Tam leva, ki ga vroča ljubav Rada v dvoboje podi s prijatelji.« (Horacij, št. 3., Carm. III., 2.) S* Prav je imela gospa, da se je bala; kajti Črez dva dni je bil dvoboj tam v hrastju za mestom, kjer so našli mrtvega ženina — lahko bi ga imenovali Vladimirja Dragana iz »Trojke«; hči, provzro-čiteljica tega dvoboja, je seveda dobila velikanski ugled sama pred seboj; saj jc videla, kako zelo da je »vredna« junaške krvi, ter jc plesala odsihdob s tem večjo zavestjo svojih neprecenljivih vrlin: »Uživaj, srcc moje, trenotek, kaj tam bo, to mc malo briga!« . . . Zunaj za oglom blizu plesišča pa preži v jasni mesečini bleda smrt; hu, kako jo stresa mraz! rada bi objela toplo bitje, da bi si ogrela zamrle ude. Vendar v salon ne sme; veselo občinstvo bi sc preveč ustrašilo nje pomanjkljive toalete in neusmiljenega izraza; kako bi tudi naj prijele tc koščene roke ono nežno-poltno mehko ročico poskočne plesavke, kako bi sc ujemalo njeno rezanje z zvonkim nasmehom devičice-golobičicc, kako bi prenašala nje ledeno-strupeno sapo ta lepa cvetka današnjega večera, ki mami duhove in srca ? Smrt ni vsiljiv gost — zunaj pred durmi čaka, tukaj objame bujno, življenja polno devo ter jo izroči iz gorkega naročja razgrete Tcrp-sihore v mrzle roke — jetiki, svoji zvesti služabnici . . . Kje pa boš ti položil k trajnemu pokoju trudno svojo glavo, o bedni mož, soprog in oče, ki ti že zdaj bolehajo žepi ob denarni sušici, pridobljeni na plesih koketne žene in hčere? Tega ne veva niti ti niti jaz; lc pesnika slišim peti, ki jo jc zakrožil po domače: »Blagor mu, ki se spočije, V svoji post'lji sladko spi; Lepše luna njemu sije, Lepše zarja rumeni« — nego onemu, ki hodi pozno, oziroma rano s plesov domov . . . Da bi bral stari Ciccron v filozofskem zanosu tc moje skrajnjc filistrske besede, bi gotovo vzkliknil: Rectc dixisti; nemo fere sal tat sobrius nisi forte insanit — prav praviš; kajti pač nihče nc pleše trezen, ako ni blazen. Ta izrek jc namreč vsakikrat v svoji duši ponavljal, kadarkoli se mu je trebalo obraniti takih človeških izku-šnjavic-navadic, kakršna je ples; spomnil se je v takih hipih v utrdbo svoje kreposti hitro starega Apija, vclcčcdnostncga Katona in drugih prednikov, ki so prav po rimskih nazorih strogo obsojali ples kot znamenje nenravnosti; hitel pa je tačas iz spomina brisati nadležne slike Scipionov in Lukulov ter si je izpred oči ročno preganjal žive podobe Cezarjev in Klodijcv, ki so bili vsi ljubitelji plesa in sicer novošegnega, kakršen je bil v navadi v prav lahkomiselnih grških družbah v Atenah, v Korintu, v Mali Aziji in drugod. Če je pod tolikcrimi pohujŠljivimi vtiski naposled omahnila tudi krepost Ciceronova, kdo bi sc temu čudil, ki ve, da jc Ciccron imel več filozofske teorije nego prakse? V anakronistiških uricah sc jc nad opolzlimi plesi svojega časa zgražal tudi Iloracij, ki je imel posebej filozofski »sistem« — prav kakor naš doktorand Radivoj Čuk — a življenje zopet posebej; slab znak časa se mu zdi, da »motus doceri gaudet Ionicos matura virgo et fingitur artibus . . .« Štiri stoletja pozneje pa je sveti Ambrozij rekel kratko a jedrnato: Saltet, sed adultera filia! Vsekakor jc bilo takrat na plesiščih nevarno, da ne bi plcsavci zabredli v podzemski »Elizij«, koder se po velikih mestih še dandanašnji pleše siccr ne jonski, ali francoski »Cancan«; bati se j c tega bilo tem bolj, čim več vhodov v ta Elizij ali Tartar so sčasoma iznašli Grki in Rimljani. Pošteni Homerje poznal eno samo vhodišče, ki je neki bilo daleč na zapadu ob Occanu, pozneje se je odpiral Elizij ali Tartar ali po naše pekel ob matapanskem predgorju, pri mestu Hermioni v Argolidi, na Kolonu pri Atenah, v Epiru, Rimljanom tudi ob avernskem jezeru, in naposled, ko so gospodarili »dei ac domini« po vsem tedanjem svetu ter bila »odprta noč in dan so pekla vrata«, tedaj je prišel Kristus, da nam jc odprl i nebesa. — Dandanes pa se po velikih mestih zopet odpirajo za podzemski elizij — plesišča, ki si jih je osnoval sam hudič — da govorimo s Prešernom — »svoje si cipce lovit« . . . Le-ta članek pa bi bil vkljub svoji filološki temeljitosti ostal nedostaten, da mc niso opozorili prijatelji juristi na resnično in imenitno dejstvo, da brez plesa niti nc bi bilo naroda juristovskega kat' eksohen — rimskega naroda. Odkod namreč naj bi bil dobil Romul žene za svoje tovariše — lopove, če ne bi bil povabil na sijajni ples vseli sabinskih znamenitnikov ter jim ob ti priliki ugrabil soprog in hčer, pramater Cezarjev, Scipionov i. t. d. r To je bil vsekakor velevažen ples, katerega posledicc so pretresale pozneje svet. Tem bolj obžalujejo vsi »plcsoslovci«, da nam starodavnost ni sporočila več posameznosti o tistem plesu; zanimivo bi bilo n. pr. vedeti, v kakih toaletah so sc pokazali takrat Romul in tovariši, v kakih Sa-binke. Toda o vsem tem zgodovina molči, toliko pa je gotovo, da niso imeli prsi okrašenih z redovi za izredne ^asluge; kajti te okraske so tudi najzaslužnejši gostje pogrešali do leta 1349. po Kr. r., ko je na dvornem plesu angleškem ustanovil kralj Edvard III. prvi red, red »modrega hlačnika« z geslom: Honny soit qui mal y pense« — na čast neki krasotici, kateri je bil na tem plesu kralj pobral izgubljeni hlačnik. Pač pa bi mislil, da je bil Romulov ples neka vrsta baleta, ker jc verjetno, da sc plesavci one stare dobe gotovo niso dosti brigali za pokrivanje telesa, kakor sc tudi dandanašnji po baletih nc. Toda takemu tolmačenju bi se utegnili protiviti pristaši in ljubitelji modernih baletov, Češ, balet jc fin ples, ki ustreza celo najfinejšemu okusu, ni pa misliti, da bi bila tako fino, tako okusno plesala Romulova divja tolpa. In ne pomeni li latinski glagol saltarc i »skakati« i »plesati« ? Tem upravičenim ugovorom pa bi jaz to-lc pripomnil: Res je, da mislimo pri besedi balet zlasti na fin ples, kakor tudi pri nje materi, besedi bal, kakor sploh pri vseh tujih besedah; balet in bal pa morda od kraja vendarle nista bila tako fina plesa, vsaj njiju etimologija sc ti misli protivi; kajti grško-sicilski provincijalizcm odkoder navadno izvajajo latinsko-italijanski glagol ball are in samostalnik ballo, bal let to, francoski bal, pomeni »stegna semtertja metati«, in to ni Bog si ve kako fin izraz; izobrazil se je šele po poti iz Ncapolja črez Rim, Pariz in Dunaj k nam, kakor se izobražuje sploh vsakdo s potovanjem. Naj mi zdaj nihče ne ugovarja, češ, da potovanje nič ni obrusilo besede ital. dan-zare, franc, dan ser, angl. to dance, ki jc prišla iz romanskih dežel šele v 11. veku na Nemško; kajti mi li veš povedati, kaj jc izprva pomenila in kje jc sploh doma? Nekateri namreč mislijo, da jc nemškega pokolenja —• prim. staronemŠko obliko »dansön«, ki pomeni »vleči« — da sc jc potem šla izobraževat v romanske kraje ter se vrnila, notranje neizpremenjena, zopet v svojo domovino s pomenom »plesati«. Navedeno izobrazbo romansko-nemške besede »tanzen» bodemo vedeli primerno ccniti, če pomislimo, kako bistvena razlika jc med pojmoma »vleči« in »plesati«, in da se mora olikan plcsavec lahno na prstih gibati, nc pa nerodno vlačiti nog za seboj, da ne presliši godbe. Jaz, ki večkrat rad zaplešem po svoje originalno, jaz bi si žc vedel pomagati, čc bi preslišal godbo — zažvižgal ali zapel bi si sam! Tako so gotovo žc delali ljudje pred menoj, kajti siccr bi grška beseda chorös, lat. chorus (= ples, plesni zbor, plesišče) nc pomenila pri nas pevskega zbora ali pevališča (posebno v cerkvi pri orglah, kar se pri panonskih Slovencih imenuje shodi, fem. pl.). Tu naj tudi omenim grški izraz orchestra, ki je izprva značil plesišče, namenjeno za ples kora pri dramatiških predstavah v gledališču, zdaj pa pomeni prostor za godce ali pa godčevski zbor sam . . . Zadnji moj dokaz — tega si sam nc prikrivam — menda žc precej šepa, zato rajši končujem; kdo naj šepast dalje pleše? Sploh pa sem »priplesal« nazaj tja, odkoder sem se spustil — od jeziko-znanstva do jezikoznanstva — vmes sem preletel polje mnogih drugih znanosti. Ali zameri kdo jezikoslovcu, čc mu je jezikoslovje začetek in konec premišljavanja, alfa in omega vsega življenja? Tako delajo tudi drugi strokovnjaki, ko opazujejo vse s svojega strokovnega stališča. In tako jc prav, samo naj ne pozabijo, da so med črkami alfa in ornega tudi šc beta, gama, delta in obilo drugih Črk, ki tudi zahtevajo svoje pravice; potem prihodnjič rad zaplešem jaz z njimi in okoli njih, ako me lc povabijo na svoj ples. Naše časopisje, v katerega razvitku se najbolje zrcali nas kulturni napredek, in katero se razrašča kakor naša prosveta sama — spričo mnogih naravnih in umetnih ovir — lc polagoma, a vendar zdržema in vztrajno, je v zadnjem času zopet napredovalo. Poleg tega, da so nekateri izmed starih naših listov svojo obliko povečali ali svoje izdaje pomnožili, nam je novo leto rodilo novih časopisov. V Trstu je pričel izhajati tednik »Novi list«, v Gorici in Pulju pa nemški pisana »Adriatische Post«. Dasi sta oba politična časopisa namenjena, da vsaki po svoje p o seže ta v ljuto borbo, ki jo še vedno morajo biti primorski Slovani proti skrajnje neugodnim odnošajem, smo vendar smatrali za dolžnost, da objavimo njiju postanek tudi našim čitatcljem — nc samo zato, ker sta nam oba došla na ogled, ampak tudi zato, ker z veseljem zabeležujemo vsaki novi pojav narodnega življenja bodisi na kateremkoli poprišču. Da smo sicer šc vedno prisiljeni, svoje težnje braniti v nemščini, ni vesela prikazen; saj prejasno kaže, da v našem kulturnem stremljenju odločujejo šc vedno drugi gospodarji, a nc mi sami. Toda kaj hočemo? Treba je računati z dejanskimi razmerami. Po pravici pa izrecno poudarja »Adriatische Post«, da ni nje namen izdajati lista v klasični nemščini, ampak Nemcem avstrijskim, ki so «dobre volje«, podati sliko o primorskih razmerah. — A program »Novega lista«, ki bode »prizanesljiv proti svojim, a brezobziren proti zlobi sovražnikov«, pozdravljamo tem prisrčneje, ker večina naših političnih listov izvršuje baš nasprotni program. — Z veseljem sme čitali v 20. in 21. številki lanjskega »Popotnika« v nekem dopisu s Kranjskega predlog o preosnutvi naših obeh pedagoških listov, izmed katerih naj eden (Učiteljski Tovariš) goji zlasti šolsko-politicno, a drugi (Popotnik) zlasti pedagoško-znanstveno smer. To je bila že davno naša misel, ki smo jo nekoč tudi razložili gosp. uredniku Učit. Tovariša, in ki jo je le-ta odobril ter jo kolikor/ toliko žc začel izvrševati, porabljajoč svoj list zlasti za obrambo gmotnik interesov učiteljskega stanu. Tudi drugi predlog Popotnikovega dopisnika je žc deloma uresničen; kajti Popotnik prinaša vobče več pe- dagoško-znanstvenih sestavkov nego Tovariš, in siccr tudi iz peresa srednješolskih učiteljev (n. pr. Bczjaka, Košana, Lavtarja, Schrcincrja). — Da bi pa tisti drugi predlog dopisnikov dobil v istini realno podlago, bi bilo treba pred vsem, da bi prenehala letargija, v kateri jc odrcvcncla večina naših srednješolskih učiteljev, kateri so z ne preštevilnimi častnimi izjemami — suhe veje na drevesu naše narodne prosvetc. Bogu bodi potoženo, da jc veČina naših profesorjev popolnoma očarana in zamaknjena v tujo kulturo, da od samega nje občudovanja čisto zanemarjajo gojitev domače prosvete, in z njo vred tudi domačo govorico, v katero tako radi vpletajo tujščino, češ, da je le-ta za njih duhovite izreke veliko prikladnejša in preciznejša nego materinščina. Faktum je, da jc med slovenskimi juristi in medicinci veliko več čuti domače besede, in takisto faktum, da naši ljudskošolski učitelji svoje višje srednješolske kolege nadkriljujejo ne le glede stanovske organizacije, ampak tudi v marljivem razpravljanju metodiških vprašanj. Dočim na tem polju naši ljudski učitelji prav trudoljubivo delujejo — med drugimi so nam izmed sestavkov v zadnjem času ugajali L. Črneja črtice »Iz duševnega življenja otroškega« (v Popotniku) — še vedno smatrajo mnogi naši profesorji proučevanje pedagogike in metodike za nepotrebno, češ, čc imajo le znanstveno usposobljenost, vse drugo že samo ob sebi pride . . . Naj se nam ne očita, da smo zašli od glavnega predmeta! Že davno nam je bilo pri srcu to vprašanje, in baš odkar nam jc poverjeno urejevanje leposlovne revije, se nam je še bolj utrdilo prepričanje, da je to prav pereče vprašanje. Kajti baš pri uredniški praksi smo imeli dovolj prilike opazovati to nc-veselo prikazen; ravno v onem delu slovenske inteligencijc, od katerega bi se imeli nadejati največ duševne podpore našemu listu, ravno tam vidimo — sušo. In vendar koliko jc baš tu nakopičenega duševnega kapitala, ki bi lahko nesel bogate obresti naši mladi prosveti. Ni nam treba praviti, da nam tu niso na mislih učene strokovne razprave naših profesorjev, s katerimi bi se naš narod vendar nc mogel okoristiti, kakor tudi nima nič dobička od naših učenjakov, kateri, hoteč popolnjcvati svojo stroko, pišejo razprave v drugih kulturnih jezikih; posebne razmere, v katerih se nahaja ubogi naš narodič, pač opravičujejo zahtevo, da doprinesejo tisti naši učenjaki nekak »sacrificio d' in-tcllctto« ter ne pišejo v tujih jezikih. Veliko zaslug pa bi si lahko pridobili, bogateč naše slovstvo s poljudnim leposlovnim razpravljanjem svojih strok . . . Toda o tem predmetu smo žc toliko govorili, da bi bila vsaka beseda odveč. One naše strokovnjake pa, ki menijo, da bi oskrunjali svojo vedo, ako bi se spustili na feljtonsko polje, dasi v Angležih in Ncmcih žc vseučiliški profesorji stopajo med narod ter poljudno predavajo — samo en primer: H. Schcnkl, profesor na vseučilišču v Gradcu, jc poljudno predaval o godbi v starem veku one gospode pa si usojamo vabiti na drugo poprišče, na katerem ne bodo nič škodovali svojemu učenjaškemu ugledu, a bodo vendar domači stvari koristili: naj se lotijo metodike svojih predmetov. Zlasti s loven i ste naših srednjih šol čaka še obilo dela in obilc žrtve; kako krvavo nam je potreba za slovenski pouk boljših učnih knjig, premišljenega učnega načrta in napredne učne metode. Ali ni sramoten faktum, da mnogi profesorji sami priznavajo, da neradi poučujejo materinščino, veliko raje latinščino in grščino ali katerikoli jezik, češ, da jim pouk v slovenščini ne nudi dovolj učnih in disciplinarnih sredstev . . . Za take prepotrebnc mctodiškc razprave bi bil Popotnik najpripravncjšc glasilo. Izkratka: našega obširnega razgovora jedrnata vsebina je: naši srednješolski učitelji naj se oklenejo Popotnika, ki jim postani strokovno glasilo za pedagogiko in metodiko. Slovanske knjižnice snopiča 82. in 83., ki sta izšla dne 15. m. m., sta nam prinesla: Mladost K or o tan ska povest. Češki spisala in bi ago rodil emu gospodu Ivan u liri bar j u, ljubljanskemu županu, posvetila Gabriela Preissovd. Z dovoljenjem pisateljice poslovenil A. Dermo ta. S podobo pisatelj ičino. Cena 36 kr. —• Ker namerjamo o Slovanski knjižnici skoro izpregovoriti obširneje, naj zadostuje za danes to kratko naznanilo. Ilustrovani narodni koledar za leto 1899. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celju. Cena elegantno vezanemu izvodu 1 gld., broš. 70 kr. Ta izbor no urejeni in okusno opravljeni koledar obsega poleg običajne vsebine in navadnega ogleda po svetu životopisc in slike naših imenitnih mož (pesnika Koseskega, prof. Blaža Kocena, prof. dr. Jagiča, Jerneja Kopitarja, dr. Poklukarja, Palackega, škofa dr. Jegliča), jako zanimivo razpravo p» Val vazo rje v rod na Spodnjem Štajerskem« iz peresa P. pl. Radicsa in tudi dve mični leposlovni črtici »Na letovišču« (spisal Semen S.) in »Služba« (spisala Zofija Kvcder). Izmed pesnikov jc Anton Hribar zapel »Slovcnccm za novo leto« žalostnim domačim razmeram prikladno spravno pesem, A. Aškerc pa krasno indsko legendo »Fakir«, ki naj jo čitajo zlasti oni, katerim jc napačna odgoja zatemnila pojem o pravem bistvu človeške narave. Koledar družbe sv. Mohorja in imenik udov. — Naglaševalo se je žc, da je imenik kriv nerodne oblike koledarjeve; zato naj bi se sploh opustil. — K temu pa je pripomniti: meritorne veljave imenik res nima, ali dela vrlo uspešno reklamo za družbo, ki bi posebno med preprostim ljudstvom izgubila mnogo udov, ako bi dotični nc našli svojega imena več »ftska.ocga«. Zadnja beseda vpliva magiško! - Ako bi bili hudobni, bi tudi lahko rekli, da imamo c. v imeniku kontrolo o tem, kdo izpolnjuje svojo narodno^dolžnost. — Imenik torej naj ostane; da pa dobi koledar priročnejšo obliko, naj se veže imenik z družbenimi poročili posebej, kakor jc navada pri »Matici Hrvatski«, z razločkom. da bi se naš imenik pošiljal obenem z družbenimi knjigami, dočim ga »Mat. Ilrv.« pošilja nekaj prej. — Dr. Jos. Tominšek. Jczikoslovčcva prisega. Na ovitku letošnje prve številke »Zvonove« ste povedali, gospod urednik, di Vam jc avtor spisa »Vseučilišče v Ljubljani« pisal med drugim to-le: »Vi ste strokovnjak, ako sem prav podučen, v filologiji; in filologi običajno nimajo preveč smisla za mojo stroko; le tako si razlagam, da se Vam moji spisi tako okorni in težki zde.« Iz teh besed moli ost na iilologijo. Nikakor ne bi bil nje vreden sin, če se ne bi zavzel za njo, napadeno sirotico. Preden se pa sprimemo, pokličimo na pomoč boga licrma ali Merkurja, filologijc zaščitnika: »O čuj me, iilologov ti gospod! usliši našo ti molitev, otmi, otmi svoj sveti rod! Ti vodi ga v zmagalno bitev, dodeli srečno mu boritev — in — to pri sezam — prvo »reč«, ki po dobljeni slavni zmagi dobim jo na domačem pragi, razrežem ti v jezični dar, , usode naše gospodar!« (Jeftejcva prisega.) Allons enfants! dobro ste parirali, gospod urednik, na istem ovitku svojemu nasprotniku, ki je bil zoper Vas sprožil te-lc krilate besede: »Zvon« ne bo vendar samih rožic sadil; nekaj suhih misli slovenskim romantikom nič nc škodi, niti v »Zvonu« ne.« — Pisali ste namreč, da imajo misli stokrat več privlačnosti, čc jih ponudiš v lepi obliki, da je poseben kras znanstvenih del umetniško dovršena vnanjost . . . Ja/, bi bil isto tako-le povedal: »Misli same so železo ali srebro, misli lepo izražene so bleščeče zlato, ki daje spisom vabljivo obliko; izpreminjajte torej, gospod urednik, kovine v zlato liki alkhiinisti. Alkhimisti so žc za rimskih dob po vsi pravici imenovali svojo umetnost, iz nežlahtnih kovin narejati zlato, her-inetsko umetnost, izvajajoč jo od boga Herma, »trikrat največjega« (Mennes Trišmegistos). Ali bodi to brez pomena, da so si ^volili za .svojega ocjk^ovitelja ^ tega lilološkcga boga, boga zgovornosti, jezične jjkretndsti?' 'Da, kdor si zgo-voren, si v milosti pri bogu Hcrmu, bogu filologov in alkhimistov — z jezikom izpreminjaš železo v zlato! Toda filolog-alkhimist — ali ni to za filologa nevarna zveza, ker jc alkhimija na slabem glasu kot laži-veda? Nikakor; kajti baš v tem se razločuje naša filološka alkhimija od stare, srednjeveške alkhimije, da z umetnostjo to doseže, kar jc lc-ta zaman izkušala doseči z vedo. — Kaj pa, čc filologu-alkhimistu nastane »žveplo« mesto zlatar Ta ugovor ne velja, ker po prepričanju vseh dobrih alkhimistov lilologija nima z žveplom čisto nič opraviti; vsaka kovina ima v sebi — tako uči alkhimija - dvojno snov: živo srebro ali Merkurja (kovinski princip) in žveplo, gorljivo tvarino; potemtakem Merkur ni žveplo. Kdor ni filolog, zoper njega lahko obračam svoje orožje, bodisi šc tako nerodno, in nič nc občuti; iz »oblike« naredim »obleko«, iz »suhih« misli naredim »gole« misli! »Nekaj suhih, golih misli da bi slovenskim romantikom nc škodilo ? Golim idejam torej naj bi se Zvonovci privadili? Horribilc visu — golim, nagim idejam! tako pa še nismo zašli, da bi se divili nagoti! Pač pa so nam ideje, lahno zaodete, dobro došlc tovarišicc, a gole niti nc bi marale med nas. Ali ni vedel že Platon, da idej, suhih, golih, ni najti na svetu, da so se zavile, skrile v oblike zemeljskih teles — v čudno obleko, izza katerih sije čutečemu srcu njih nebeška milina? Seveda, kdor biva v onih nadzemskih svetovih, kjer bivajo gole ideje, kjer ni zemskih potreb niti zemskega čuvstvovanja, ta jih zre kar naravnost, neposredno — no, čestitamo mu takemu srečniku, a nc dohajamo ga. Če pa ima Vaš nasprotnik - strokovnjak več zmisla za filologijo nego Vi za njegovo stroko ter morda zares poudarja razliko med suhimi in golimi idejami — no, suhih idej pa se Vam celo ni treba bati; suhe ideje gotovo niso nebeške deve, niti ne bivajo v nadzemskih prostorih, marveč so suhljate, neokretne, s kvedrastimi črcvlji, ki seogibljcjo in se morajo ogibati fine zemske promenade, in kdor je krilat na petah kakor naš bog Merkur, ta nc more sča-kavati tako nerodnih oseb. O izzujte jim torej kvcdrc, obujte jim lahke salonske črcvcljcc, in vrtele se bodo z Merkurjem v gracioznih, valovitih črtah — tja pod nebo! . . . Sicer sc Vam jc, gospod urednik, hvaležno priznalo, da ste slog popravili; popravili ste izvestno tudi meni žc marsikaj in sicer boljše nego v letošnji prvi številki, ko ste na str. 49. vstavili besedo »naj« (namreč »zaplešejo kolo«), ali na str. 50. ponovili besede: usmiljena nebesa, ko ste mi »bralce« naredili v »bravce«, »poročevalce« v »poročevavce«, »plcsalcc« v »plesavce«, »plesalke« v »plcsavkc« — dasi imajo moje oblike izza dvajsetih let popolno »posestno stanje« pri gas, domo.vje v šolskih knjigah in skoro po vsi novi književnosti, obmejni Slovenci — branijo z »bralcem« in »plesalko« slovensko edinost! Seveda čc prof. Lcvcc, naslanjajo sc na Plctcršnikov slovar in govoreč v imenu dunajskega mogočnega Merkurja, visokega ministrstva za uk in bogo-častje, zahteva od mene, d_a naj bodem »žrtvova?cc plcsa/kc«, svojega otroka, tedaj bodem siccr z Jcftejem obupno zajccal: »Oh nepremišljena prisega!« vendar bom pristavil: »Veliko terjaš, o Merkur, Veliko terjaš od očeta! Odpusti, dete mi ljubo, Zgoditi mora se tako: Prisega grozna jc, pa sveta! In izvršil prisego bom, Plesa/ka brž plesalka bo In padlo dete moje bo, Četudi filolog sc v meni joče.« Fr. Ilešič. Puškin in Prešeren. — Prelistujoč Puškina, sem obstal pri njega prvi natisnjeni pesmi [iz 1. 1814., ko jc bil pesnik star šele 15 let], katere naslov jc: »Ki> drugu stihotvorcu«; tu apostrofujc samega sebe, odvračajoč sc od pe-snikovanja. — Prva stiha: »Aristo! i ty \"b tolpe služitelej Parnasa! ty hočeš*» osedlatb uprjamago Pcgasa.« — sc strinjata po mišjih in deloma cclo po besedah z začetkom Prešernove »Nove pjsarijc«. — Tudi drugače sta pesmi zasnovani sJično: v obeh sc dajejo nauki glede poezije v obliki pogovora; dočim pa jc v »N. p.« pravi dialog, jc Puškinova pesem monolog s fingiranimi ugovori. Satirični sta obe; uporabljajoč drastične izraze, sta naperjeni obe proti nepoklicanim kritikom — Puškin izrečno: »i si> strogoj kritikoj vstupaeši» smčlo vb boj« — in pesnikom — horribile dietu; Puškin našteva tc kar imenoma. - Seveda jc tudi dovolj razlik glede vsebine in oblike. Nekatere Puškinove misli spominjajo n. pr. na Prešernovo »gloso«. Kdo bi sc pri stihu »katitsja mimo ilvb [sc. pesnikov] Fortuny koleso« nc spomnil Prešernovega »pevcu vedno sreča laže«? Misel »on živi, vmrje brez d'narja« pa jc obsežena v Puškinovih stihih: »sudtboj inrb (sc. pesnikom) nc dany ni mramorpy palatv. ni čistymv zolo-tomi> nabity sundoki«. Kakor Prešeren navaja zglede pesnikov revežev, tako tudi Puškin, n. pr. »Russo«, »Kamoenst>«. — Zanimivo je torej, da sta ta velikana, ki sta si itak nekaj sorodna po duhu, izraževala iste misli z deloma celo podobnimi besedami. Česa drugega ne bomo sklepali iz tc vzporednosti. Pripomnim šc, da je »Nov. pis.« mnogo, mnogo popolnejša, čemur se ne čudimo, vpoštevajoč, iz katere dobe izvira Puškinova pesem, ki pa že tudi kaže — ex ungue leonem. Dr. Jos. Tominšck. Pesniti ali pesnikovati? — Vclcspoštovani gospod Fr. I. ima torej pomisleke proti mojemu predlogu, naj bi za pojem vsega pesniškega ustvarjanja rabili kratki in pravilno izpeljani glagol p č sni ti — namesto okornega, nerodnega in tudi netočnega »pesnikovati«. Moja kratka replika je ta: Za pesniško ustvarjanje v najširšem pomenu besede potrebujemo točnega izraza, to je jasno. Nemci rabijo za to glagol »dichten«, Čehi pa pravijo basniti . . . »Pesnikovati« se pravi: pesnik biti. To je gotovo prvi pomen te besede. (Prim.: kraljevati, banovati). Cc jc pa kdo »pesnik», nc sledi še iz tega, da v kakem določenem trenotku ustvarja kaj pesniškega. Saj vemo, da minejo včasi tedni, meseci, leta, ko kak »pesnik« ničesar nc pesni (pesnuje), ker pač ni razpoložen za to, ker morebiti nc utegne itd. Pesniti pa izraža akt pesniškega ustvarjanja, bodisi, da kdo ustvarja lirsko, epsko pesem, ali_pa, da ustvarja dramo, novelo, roman ... Pri tem jc seveda irelevantno, čc pesnik pesem, dramo ali povest samo spočenja, izmišlja, snuje v svoji glavi, ali pa, da kak osnovani pesmotvor (»Gedieht« v najširjem pomenu!) že piše. Glavna stvar j c vselej koncepcija. Če imam stvar v bistvenih obrisih in konturah žc osnovano v glavi — no, drugo pride potem samo od sebe. Porod izmišljcnja in Čuvstvovanja j ^najtežje — ali pa najlažje . . . kakor hočete! In ta porod pesniške misli zaznamenjujem jaz z glagolom pesniti. Glagol ta izvajam zato tudi iz prvotne besede pesen, ki meni v tem primeru pomenja pesniško misel vobče. Vsaki dušeslovcc mi pritrdi, da ravnam popolnoma logično in dosledno. Pesem jc torej že pesniška misel, je žc spočetek pesmo-tvora. Dobro! Pesniško misliti se torej logično pravi: pesniti! In kdor zna.pcsniti, jc pesnik. Pesnik je torej sekundarnega pomena; glagola, ki bi mi označeval pesniško ustvarjanje kat' eksohčn, nc bom, čc imam kaj okusa, čc sem psiholog, izvajal iz »pesnika«, nego iz pesni! — Meni se zdi to popol-^ noma jasno. Beseda »pesniti« jc skovanka kakor pesnikovati; samo, da jc pesniti, kakor sem dokazal, logična in psihologična ter točna, pesnikovati pa • netočna (»wag«) . . . Pesniti (po 4. vrsti) in pesnovati (po 6. vrsti) mi ugaja tudi zbok svoje kratkoče! Kdor jc žc kdaj — pesnil, ta ve, kolike vrednosti so kratke besede v poeziji. Gospod Fr. I. misli, da imamo za pojem »dichten« tudi izraz »peti«. No, gospod Fr. I. mora pač vedeti, da se glagol »peti«, »pevati« v pomenu »dichten« rabi vendarle samo v prenesenem, metaforskem pomenu. Saj, kdor ustvari kako lirsko pesmico, ta jc dandanes vendar navadno nc poje sam. Napev napravi komponist. Pesnik in skladatelj kake pesmi jc bil iti jc morda še dandanes lc tako zvani »narodni pevec«, ki pa vsled razširjajoče se moderne kulture v kratkem — izumrje. K poeziji spadajo pa vendar tudi drama, roman, novela, povest, basen, črtica . . . Kdor kaj takega ustvari, spiše, ta je vendar tudi pe-snik-umetnik — ali nc? Vendar pa ne morem reči: Jurčič je tega in tega leta : »speval« roman »Deseti brat«, pač pa lahko rečem, da ga je spesnil (gcdichtet). Ne morem reči: Moj prijatelj Y »poje«, »peva« dramo, tragedijo; pač pa jo pesni! Tudi Nemci rabijo tisti »singen« za »dichten« ter »Sänger« za »Dichter« samo v prenesenem (poetičnem) jeziku. Terminus technicus za vse pesniško ustvarjanje pa je in bodi: pesniti! .. . A. Aškerc.. Drugi koncert »Glasbene Matice«, prirejen na sv. Treh kraljev dan v »Narodnem domu«, seje izvršil v znamenju njenega koncertnega vodje, g. Mateja H ubada, vrnivšega se z Dunaja. Čc si ni moglo dati občinstvo žc pri prvem letošnjem, spominu na Njeno veličanstvo cesarico Elizabeto posvečenem koncertu duška svoji navdušenosti spričo visokega pomena žalne koncertne manifestacije, se je javilo to navdušenje lo tem burnejše pri drugem koncertu. »Glasbena Matica« jc prav ustregla muzikalncmu razumništvu, da jc izdala tiskane vodilne misli in motive k prvi koncertni točki: 5. simfoniji Petra Iljiča Čajkovskega (op. 64. za veliki orkester). Razvijajo in prepletajo se v ti simfoniji motivi lahkotno, da ni težko pojmiti skladateljevih smotrov tudi z navadnim posluhom; muzikalno izobraženim poslušavcem pa jc bilo tematiško navodilo pripomoček, s katerim so se povzpeli do lc večje slasti in popolnejšega užitka. Iz nevcnljive krasote te vclczanimivc skladbe veje neskončna milina brezkrajne ruske stepe, navdajajoče tc z otožnimi mislimi; dalje čuješ in vidiš preprosto kretanje ruskega človeka na plesišču, prevzame ti pa uho tudi ponositi nastop junaškega ruskega naroda v ljutem boju, zmagonosnem navalu vojnih čet, v odmevu njih Žalnih krikov in radostnih vzklikov; in naposled se ti zdi, kakor da pojo odhajajoči junaki ponosno pesem o dobljeni bitki! Čajkovskega V. simfonija je krepka epopeja, katero smemo primerjati Beethovna tretji simfoniji, a spričo sedanjega razvitka v godbi se odlikuje mimo te z bogatejšimi izrazili neutesnjcnc, prosto in smelo se javljajoče moderne glasbe. Navzlic mnogovrstni in različni usposobljenosti orkestrskega osebja jc dosegel koncertni vodja g. Matej Hubad popoln učinek, in za ta uspeh ga je občinstvo večkrat zahvalilo prav burno. Mimogrede naj opomnim, da jc vvodni tema simfonije sličen pričetnemu vojevitemu motivu v »meno mosso« druge poloneze Chopinove op. 26., od katerega se razlikuje pač po ritmu. Sodeč po izrazih zadovoljnosti občinstva, sta ugajala izmed štirih oddelkov Čajkovskega simfonije najbolj drugi in četrti; naravno, ker sta različna po vsebini in po završetku; tretji odstavek, zavit v valčkovo obliko, je z glasbenega stališča nasproti drugim oddelkom manjše vrednosti. Odobravati je, da jc izbral g. koncertni vodja sluhu v počitek kot nekak »intermezzo« prelepo kitico srbskih narodnih pesmi. Dasi ni nobena pesem celokupna niti po vsebini niti po obliki, kajti misli se porajajo nekako aforistično, vendar vre iz njih živo čuvstvo, pristno oduševljenje. Ob mojstrskem izvajanju odličnega matičinega mešanega zbora so se pretakali ti spevi kakor biseri in dragoceni prozorni kamenčki po bistri, žuboreči vodici. Kakor v simfoniji so se i v teh narodnih pesmih kazale posledice občudovanja vredne energije koncertnega vodje in pa sad neumorne požrtvovalnosti pevcev in pevk. Kak pianissimo v ženskih in zamolklo'donečih moških glasovih! Isto velja o reprodukciji pri nas še ne proizvajanega Dvofakovcga »Te Dcuma«. Naj izpregovorim le o solistih: gospe Kulichovi-Linhartovi, sopranistki, in baritonisJu g. NolKju. Kako peva ta vedno s pcjn:rr. grlovci j« ife s položim čuvstvom, je znano vsakomis?. Naloga baritonistova »f. Uhkt'BM v tem uaao-tvorir/ izvrstni pevec jo gotovo dragoč izvrši tc žc ?erjše. Navslic lahkf. hsv pavosti ni se umaknila g. KuUchova-Lintečova v Dvoiv.kovj ssahvasni pesmi ji poverjeni nalogi. Obfcudovai serfl nje mogočni. sopevee s-nagovittf r^dkdljöjöft glas: pela jc gospa Linhartova t:no, točno 'm tzzč&ijivG, da, celo cmfadcno; zveni ji giss čisto lr- pome. I i valiti ni izgovarjala mesto -s fa » mesto Našemu p&v&tvu posuac gospa KnJichova - Linhartova gotovo prav dragocena pridobitev. Dr. R. B. Slovensko gledaiiščc. Doba od 16. docranbra ra.pa do A5, januarja t i. j »j bila sJa&ti zaradi lega zanimiva, kor nam ie prinesla prvo izvirno slovensko igro letošnje sezone. Dno 20. decembra se je npnzorll namreč- prvič »Sin«-, rodbinska drama v štirih dejanjih, spisal Engelbert Gangs. Anton Stemenec» posesfcctik in davčni ursc'iv.k v pokoja, okreva po dolgi bolezni. Mtsi.ü jc, da mu t-ije žc zadnja ura: tem bolj jc vesel, da ?r«>;i mogel dati. je odšel v svot, in od časa niso nič več slišali o njem , . . Vse to ?,vemo iz pogovora, katerega imata Slemenec in njegov sosed m dobri prijatelj Mate] Slak, v Čigar trgovini je bi). prej O.xil, in katerega, ie Slemen ec z njegovo hčerko Marico vred nocoj povabil na večerjo, da bi so sku.pai veselili njegovega okrevanja. Obenem na; bi se praznovala naroka domače ■hčerko Tiixc % zdravnikom ö'. Trdino, ki jo med boleznijo Slemenčevo sah a-al v hišo tec so pri ti priliki žagicdai v ljubeznivo dekfctee. Veselje bode se po» polnejše in zabava še živahnejša, .ker se nadejajo tudi dr. Trdino sestro Hellene, ki jo v neki trgovini na Dunaja v službi. Brat jc šel sestri naprotr. in obeh zdaj pričakujejo. I z časopisov, ki jih prinese dekla, zvesta SLexnenec in Slak. da je dunajski r.vrcik'. Adler & Comp, o plenil nje poslovodja A.rtur Neuborg bJagajnko, in da jo odnesel vrednosti