DUŠAN PLUT DIALEKTIČNI MATERIALIZEM IN VARSTVO OKOLJA* I V zadnjih nekaj letih so se problemi v zvezi z gospodarjenjem z življenjskim okoljem razširili po vsem svetu. Globalni problemi surovin, prehrane in onesna- ženja življenjskega okolja so postali temeljni problemi celotnega človeštva. Zapletenost in širina problemov v odnosu družbe do okolja je pritegnila zanima- nje tako prirodoslovnih kot družboslovnih znanosti. Odnos med družbo in okoljem je bil vedno v ospredju zanimanja geografskega razi- skovanja. S perečimi problemi v zvezi z gospodarjenjem in okoljem je postalo iskanje vzrokov in posledic človekovega posega v okolje družbeno aktualnejše. Geografija je tako v vzgoji in izobraževanju kot v raziskovalnem delu dobila nove naloge. Z dialektičnim pristopom k različnim teorijam glede reševanja pro- blematike varstva in urejanja okolja prispeva geografija svoj delež k razisko- vanju negativnih vplivov na življenjsko okolje in k oblikovanju marksistične ekološke zavesti. T.i. "klasična ekologija", ki je biološka znanstvena discip- lina, se je v pretežni meri ukvarjala s preučevanjem odnosa organizmov do okolja. Problemi onesnaženja okolja, kjer se je v vsej širini pokazala vloga človeka oziroma družbe kot temeljnega preoblikovalca življenjske sredine, so razširili raziskovalno polje ekologije, ki je prerasla v novo kvaliteto. V začetku preuče- vanja fenomenologije okolja so se raziskovanja lotile zlasti pretežno prirodo- slovno orientirane znanosti, ki so opozarjale na posledice nesmotrnega posega v naravno ravnotežje. V drugem obdobju so bili v ospredju zanimanja predvsem tehnični problemi v zvezi z reševanjem onesnaženja okolja. Destruktivni značaj kapitalističnega produkcijskega načina se je poskušal prikazati kot nepolitičen problem, kot golo motenje naravnega ravnotežja (Rom^ren,1975). V zadnjem obdob- ju pa postaja vse bolj jasno, da se raziskovalec ne more izogniti ideološki komponenti raziskovanja. Preučevalca okolja je začel vznemirjati sam način proizvodnje kot poglavitni vzrok onesnaženja okolja. II Z razvojem proizvajalnih sil je dobil človek v roke orodje, ki mu omogoča inten- zivnejši poseg v okolje zaradi zadovoljevanja svojih potreb, na drugi strani pa vse bolj spreminja naravno ravnotežje. S svojim večkrat nekontroliranim posegom ruši zakone prirodnega ravnotežja, ki so posledica milijonov let zemeljske evo- lucije. Spreminja in razdira delo narave, ki je pravzaprav omogočila, da se je pojavil na tem planetu. Ta sicer enostranska postavka daje preučevalcu vzajem- nega odnosa med naravo in družbo pečat radikalnega kritika« Tako biologija kot ekologija, katero vse bolj razglašajo kot teorijo preučevanja okolja, gradi svoje znanstvene temelje na osnovi dialektičnomarksistične razlage sveta (Tepina, 1974). Kot je v svoji klasični dobi še posebno od Darwina dalje bio- logija utrjevala teorijo dialektičnega materializma, tako jo danes utrjuje ekologija. Z argumenti odgovarja namreč tezi, da je tehnologija zanikala dia- lektični materializem. Čeprav se v ekološko problematiko vpletajo različni ide- ološki pogledi in družbeni interesi, je ekologija po Paulu Shepardu pravzaprav * Referat na XI.zborovanju slovenskih geografov v Mariboru. 13 subverzivna znanost, saj kritično obravnava človekovo materialno produkcijo (Supek, 1973) . Sprejeta je namreč dialektična zakonitost, da so vsi pojavi v svetu odraz raz- ličnih oblik premikanja materije: mehaničnega premikanja, fizikalnih in kemičnil sprememb ter bioloških pojavov in sprememb. Pri obravnavi problemov varstva oko- lja so najbolj zanimive tiste oblike premikanja materije, pri katerih prihaja do kvalitativnih sprememb. Številni nazorni primeri nam pričajo, da pride ob nakopičenju določenega števila stvari in pojavov do nastanka novega razmerja ali nove kvalitete. Brez dodajanja oziroma odvzemanja materije ali energije, brez kvantitativne spremembe tega telesa je nemogoče spremeniti kvaliteto (Engels, 1970). Engels ugotavlja, da v naravi nobeno dogajanje ni osamljeno in neodvisno. Nobenega pojava ne moremo razložiti, če ne poznamo vseh vplivov, ki so ga povzročili. Vsak poseg v enega izmed elementov okolja povzroči spremembo drugih elementov. Samo z upoštevanjem dialektične zakonitosti o medsebojni pove- zanosti pojavov lahko pravilno ocenimo poseg in posledice tega posega v okolje. Z zakoni, ki veljajo za varstvo nežive narave, ni mogoče pojasniti odnosov in razvoja v živi naravi, prav tako pa ni mogoče z zakoni družbenega razvoja razla- gati razmer v naravi. Razlike med posameznimi, ideološko različno orientiranimi avtorji so predvsem v tem, ali posamezni raziskovalci v končni fazi raziskave poskušajo najti izhod iz krize tudi v menjavi samega načina proizvodnje kot poglavitnega krivca za onesnaženje človekovega okolja. Žal tudi v teoretični tradiciji socializma ni bilo še jasnega odgovora o možnostih in mejah narave v razmerju do industrijskih procesov dela. To je ena od zamud socialistične misli (Rom«Sren,1975). Veliko zanimanja pa tudi kritičnega pretresa so posvetili knjigi Meje rasti, ki jo je izdal Rimski klub. Kritika marksistično usmerjenih ideologov z Zahoda je bila usmerjena v osnovno tezo, da se poskuša "ekološka kriza" prikazati kot naravna katastrofa. Avtorjem se očita, da je bila raziskava narejena po naroči- lu vodilnih podjetnikov in birokratov. Ostro se kritizira ideja "nulte rasti", ki temelji na postavki, da naj se produkcijski proces odvija kot enostavna re- produkcija. Jasno pa je, da se mora v obstoječem kapitalističnem produkcijskem načinu taka rešitev zrušiti že sama v sebi, kolikor ne postavi kot pogoj spremembo odprave same obstoječe produkcije. Problematična je tudi ideja "pat pozicije", ki bi razvitemu svetu omogočila zadrževanje vsaj minimuma moči v odtujeni obliki (Zgaga, 1975). Pesimistično obarvanim študijam, kot so Meje rasti, ustrezajo dela, ki temelje na tehničnemu optimizmu. Pri vodilnih konservativnih krogih obstaja težnja, da se vsa vprašanja človekovega okolja reducirajo na čista tehnološka vprašanja. Po njihovem prepričanju bo znanost slej ko prej našla ustrezne tehnološke re- šitve, ki bodo preprečile in odpravile onesnaženje okolja. Tehnološki optimi- zem se izogiba vsakršnim političnim vprašanjem in vse upanje polaga v roke tehnokratski eliti. Marksistična kritika navedene smeri reševanja varstva oko- lja je usmerjena na rušenje lahkoverne iluzije, da se problem lahko reši le s tehniko. Zamegljena sta socialen in političen vidik, rešitev vidijo zgolj v tehničnih novostih. Bolj racionalne metode v izkoriščanju okolja seveda ne mo- rejo bistveno spremeniti kapitalistične logike izkoriščanja prirodnih virov. Levo usmerjena inteligenca v visoko razvitih kapitalističnih državah kritizira brezvestno izkoriščanje narave. Ameriška levica meni, da je "ekološka kriza" izmišljena, ekologija pa sredstvo, da se prikrijejo resnični družbeni problemi. Vsaka revolucionarna, napredna družba bi morala temeljiti na ekoloških osnovah. V bistvu se mora premagati umeten prepad, ki človeka loči od narave. Po njiho- vem mnenju mora ekološko gibanje vse svoje napore usmeriti v revolucionarne spremembe na vseh ravneh življenja, vključujoč politično in ekonomsko področje. Marksistično orientirana inteligenca se bori proti kapitalistični logiki pro- izvodnje in odnosa do narave. Obenem pa pristavlja, da socialistične države niso uspele najti ustreznejše rešitve v odnosu med družbo in okoljem. 14 III Marx je težišče svojega dela postavil v analizo razvoja proizvajalnih sil, ki ji pogojuje tudi družbene spremembe. Večkrat se omenja, da je Marx pravzaprav teoretik proizvodnje in tehnike, očita se mu celo tehnološki oziroma ekonomski determinizem. Z isto pravico pa bi lahko tudi trdili, da je Marx mislec odtuje- ne narave, saj je v razvoju proizvajalnih sil vse do socializma oziroma komuniz- ma bolj videl sredstvo odtujitve človeka kot njegovega osvobajanja (Supek,1973). Po Marxovem mnenju je nesmiselno govoriti o naravi "kot taki". Bistvena značil- nost razmerja med človekom in naravo je, da si človek prisvaja naravo. S prakso, ki je v marksističnem pomenu vsaka zavestna, nečemu namenjena družbena dejavnost, spreminja naravo. Obenem pa spreminja samega sebe, svojo zavest in svojo družbo. Glede na predmet delovanja razlikujemo tri vidike prakse: a) preobrazba "prirod- nega" okolja, v katerem človek živi in dela, b) razvijanje različnih oblik in ustanov družbenega življenja, c) "samoizdelovanje" človeka (Markovid, 1967) . Marx v Kapitalu trdi, da se s preobrazbo okolja spreminja tudi sama narava človeka. V idealizaciji narave okoli leta 1850 je videl le poskus, da se s kul- tom narave podpre tista konservativna mišljenja, ki so se borila proti indu- strializaciji in hotela s pomočjo iedalizacije narave ohraniti stare odnose. Samo kot naravno bitje lahko človek poseže v naravo in jo spreminja. Človek ni le pasiven opazovalec narave, saj jo spreminja s svojim delom in podreja svojim potrebam. Marx torej ne govori o okolju, temveč o naravi, ki vedno bolj postaja del človeške zgodovine. Proces spoznavanja narave je bistveno pogojen z ljudskimi praktičnimi potrebami. Materijo lahko preoblikuje samo na osnovi njene lastne zakonitosti. V obdobju nerazvitih proizvajalnih sil, v času pre- ' vlade agrarnega gospodarstva, se človek ni ločil od prirode in je bil z njo tesno povezan. Z uvajanjem industrijskega procesa pa je začel jemati naravo kot nekaj tujega, kot predmet splošnega izkoriščanja. Marx pravi, da je v kapi- talizmu kategorija "imeti" važnejša od kategorije "biti". V nekaterih poglavjih Marx enostransko poudarja, da se narava podreja človekovi volji in potrebam, ne pa tudi, da se človekova dejavnost prilagaja delovanju in zakonitostim narave. Takšni enostranski teoretični vidiki v Marxovem razume- vanju odnosa med naravo in družbo so seveda v nasprotju z izhodišči nekaterih sodobnih raziskovalcev fenomenologije okolja. Obenem pa Marx poudarja, da mora biti neomejen razvoj proizvajalnih sil vendarle omejen z naravnimi zakonitost- mi življenja predpisane menjave materije (Kirn, 1976). Kritično gleda na eks- panzijo proizvajalnih sil kot na izkoriščevalca narave, kar je ena od bistvenih potez kapitalizma. Marx v Kapitalu zaključuje, da mora človek urediti svoj od- nos do narave, kar pa lahko uspe le združenim proizvajalcem, ki naj skupno kon- trolirajo proizvodnjo kot osnovno obliko izmenjave z naravo. Proizvodnja je torej po Marxu nujna, osnovna naloga pa je, da se glede na zadovoljevanje člo- vekovih skupnih potreb nadzoruje. Človek ne more v nedogled izločati proizvod- njo iz velikega cikla kroženja življenja na zemlji. Proizvodnjo mora v ta krog vključiti, če noče ogroziti svojega razvoja in obstoja. Družba in narava sta dinamična celota, kompleks procesov in ne le stvari. Ne glede na relativno obstojnost vseh svojstev in odnosov, se vsi objekti sčasoma spremene. V proizvodni dejavnosti se uresničuje dialektična enotnost objektov (zunanjega sveta) in subjekta, ki s svojo dejavnostjo naravo spreminja (Pečuljid, 1971). V nasprotju s tem dialektičnim gledanjem pa poskušajo nekate- ri meščanski teoretiki ločiti procese naravnih zakonitosti in družbene procese ter le-te podrediti naravnim. Tipičen primer so neposredni prenosi ekoloških zakonitosti na družbo. Ekosistemi so stabilnejši, če imajo raznovrstno struk- turo. Navedeno zakonitost prenašajo v politiko in z njo opravičujejo liberalni pluralizem. Po Marxu v kapitalizmu presnavljanje človeka z naravo sprejme obliko iste bla- govne produkcije. Produkti dela nastopajo kot blago, ker je cilj celotne pro- dukcije menjava in ne uporaba. Tudi Commoner in Ehrlich, znana ameriška ekolo- ga, menita, da je potrebno ločiti potrebne in luksuzne dobrine in odkrijeta slabost pojma vrednosti, ki odraža samo kvantitativne tržne razmere. Uporabne 15 vrednosti so predvsem naravne snovi, ki so se s človekovo dejavnostjo preoblil vale v taki meri, da zadovoljujejo določene človekove potrebe. Uporabna vredne izhaja iz povezovanja naravne snovi in dela, ki torej ni edini vir uporabne v] nosti. Kakor hitro pa produkt dela postane blago, ta opredelitev ni več družb« odločilna in na njeno mesto stopi druga, menjalna vrednost. Opredelitev je kv< titativne vrste, nakazuje razmerje, v katerem se uporabne vrednosti ene vrste menjavajo za uporabne vrednosti druge vrste (Rom?Sren,197 5). Odločilno merilo je torej količina dela, saj menjalna vrednost ne vsebuje nar; nih opredelitev. S tako zasnovano predpostavko popolnoma izpadejo iz ekonomske ga področja tiste uporabne vrednosti, ki ne pridejo v poštev kot nosilci menjs ne vrednosti, ker jih ni potrebno obdelovati. V preteklosti pa tudi danes je t veljalo za čisto vodo in zrak. Kapitalizem ne ustvarja v prvi vrsti uporabne vrednosti in človeškega bogastva, temveč menjalno vrednost in kapital. Cilj produkcije naj bi se torej usmeril od menjalne k uporabni vrednosti, kar po- meni: blagovno produkcijo kot splošno produkcijsko obliko je treba odpraviti. Bogastvo kot skupek vseh materialnih dobrin je po Marxu rezultat dveh virov: zemlje in delavca. V Kapitalu natančno analizira vlogo delavca v ustvarjanju bogastva. Vlogo zemlje oziroma narave, njen odnos do kapitalistične blagovne produkcije pa osvetli le toliko, da pokaže zanemarjanje naravnih pogojev v ustvarjanju bogastva. IV Marx in Engels sta za socialistično družbo kot prehodno obdobje med kapitaliz- mom in komunizmom predvidela načrtno usmerjeno gospodarstvo brez blagovne produkcije in z njo povezano tržno produkcijo. Klasika marksizma sta torej predvidela neblagovni značaj socialistične produkcije. V njunih delih ne naj- demo zadostnih konkretnih napotkov za graditev socializma v razmerah ohranjene blagovne produkcije s plansko-tržno obliko razreševanja temeljnih družbeno ekonomskih problemov. Praktične izkušnje torej kažejo, da moramo v našem sis- temu še upoštevati prisotnost blagovnih načel in tržnega mehanizma. Če torej blagovna produkcija poraja kapitalizacijo in privatizacijo, tedaj taka družba ne more biti tipična produkcija socialistične družbe, marveč samo produkcija prehodnega obdobja. Zato bi bilo prezgodaj vse pozitivne in negativne posledice blagovne produkcije na tej stopnji jemati kot tipične in zakonitosti sociali- stične produkcije (Norčič, 1976). Naš specifičen samoupravni gospodarski sistem se razvija v okoliščinah relativ- no nerazvitih produktivnih sil. Vsi dejavniki gospodarjenja so usmerjeni v zgo- dovinsko nujnost pospešenega razvoja produktivnih sil. Omenili smo, da je za kapitalistični način proizvodnje značilno, da prihaja v grobem do dvojnega iz- koriščanja. Na eni strani lastnik proizvajalnih sredstev izkorišča delavca, na drugi strani pa naravna bogastva. Podružablj anje proizvodnih sredstev po zmagi socialistične revolucije nam je omogočilo, da je bilo v veliki meri od- pravljeno izkoriščanje delavca. Rast materialnega blagostanja pa je temeljila tudi na nadaljnjem večkrat brezobzirnemu izkoriščanju naravnih bogastev in degradaciji okolja. Vizualno se n.pr. Celjska kotlina z vsemi posledicami ne- smotrnega posega v okolje v ničemer ne razlikuje od Porurja. Degradacijo povz- ročajo tržni mehanizmi, čeprav so pri nas modificirani. Po 1. 1970 se je izoblikovalo stališče, da se naš osnovni produkcijski način, ki se kaže v družbeni lastnini in delitvi dela uresničuje le z zavestno akcijo družbe kot celote preko sistema družbenega dogovarjanja in samoupravnega spora- zumevanja. Socialistična družba ne more biti komercialno razvita družba, ki zgolj z vidika dobička določa vrednost posameznim elementom okolja. Razvijamo sicer samoupravno obliko družbenega življenja z zavestnimi samoupravijalci, obenem pa obstaja neorganizirano "urbano" življenje, kjer se isti ljudje pojav- ljajo kot brezbrižni in anonimni uničevalci vrednot človekovega okolja. Očitno je, da še vedno prevladuje primat logike stvari nad "logiko življenja" (Jakhel, 1976). Ena izmed pomembnih nalog vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh je vse- kakor tudi oblikovanje ekološko osveščenega bodočega samoupravijalca. 16 Zaradi še vedno prisotne relativne gospodarske zaostalosti bo ob hitrem razvoju še vedno prihajalo do konfliktov z okoljem. Dejstvo je, da nismo izrabili vseh možnosti sprave med naravo in družbo. Vendar se nobena družba na sedanji stopnji razvoja ne more odpovedati zgodovinsko nastali naravoslovno tehnični podlagi produkcije in zato sprememba družbenih odnosov ne more docela odpraviti onesna- ženja okolja. Človekova dejavnost pa se mora prilagoditi zakonitostim narave. V obratnem primeru se bo uresničila pesimistična izjava Ernesta Blocha glede prihodnosti socialističnega gibanja: "optimizem z žalnim trakom". LITERATURA Černe F., 1974: Engels F., 1970: Jakhel R., 1976: Kardelj E., 1978: Kirn A., 1976: Lah A., 1973: Markovič M., 1967: Merhar V., 1976: Norčič O., 1976: Paid I. - Stojkovid A Pečuljid M., 1971: Radovanovid M., 1977: Rcm^ren,E. in T., 1976 Supek R., 1973: Tepina M., 1974: Zgaga P., 1976: Teoretični problemi naše družbene ureditve 2, Ljubljana, str. 509. Dijalektika prirode, Beograd, str.435. Marksizem in urbanistična teorija in praksa. Antrophos, 1976/1-2, Ljubljana, str. 303-305. Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samo- upravljanja. Ljubljana, str. 255. Ekološki zakoni in materialna produkcija. Teorija in praksa, 1976/3-4, Ljubljana, str. 198-213. Makrosistemi in okolje. Kranj-Ljubljana, str. 130. Principi marksističkog pogleda na svet. Problemi filozo- fije marksizma, Beograd, str. 7-64. Nekatere dileme in problemi graditve ekonomije samouprav- nega socializma, Antrophos, 1976/1-2, Ljubljana, str. 193-197. Nekateri problemi graditve politične ekonomije socializ- ma, Antrophos, 1976/1-2, Ljubljana, str. 199-202. . , 1976: Marksistična filozofija. Beograd, str. 357. Obzorja revolucije. Ljubljana, str. 247. Teorijsko-metodološke osnove i praktički ciljevi geograf- skog iztraživanja životne sredine. Zbornik X jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, Beograd, str. 351-361. : Marx in ekologija, Časopis za kritiko znanosti, domišlji- jo in novo antropologijo, 1976/3, Ljubljana, str.136-151. Ova jedina zemlja. Zagreb, str. 270. Razsežnosti našega okolja. Ljubljana, str. 276. Prispevek h kritiki politične ekologije. Časopis za kri- tiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 1976/3, Ljubljana, str. 74-118. 17