46 Jurij Dobravec, Boštjan Roškar, Tatjana Štefanic ˇ, Dejan Zadravec: Celjski baroc ˇni orglarski mojster Janez Franc ˇišek Janec ˇek. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016, 280 str., 30 € Franc Križnar franc.kriznar@siol.net 8. feb. 2017 so na Ptuju, v naši edini in hkrati največji zbirki (glasbenih) inštrumentov, predstavili novo muzejsko publika- cijo, znanstveno monografijo o celjskem baročnem orglarskem mojstru Janezu Frančišku Janečku. Publikacija na podlagi spo- znanj organološke, zgodovinske, umetnostnozgodovinske in konservatorsko-restavratorske stroke prikazuje celostno življe- nje in delo tega orgelskega mojstra. Janeček je prav na prostoru severozahodne kohezije zapustil največ inštrumentov, največ orgel različnih tipov in večinoma v cerkvenih prostorih. Taka izjema je npr. tudi salonski pozitiv iz leta 1747, na katerega je zdaj v njegovi restavrirani podobi zaigral eden naših solistov Tomaž Sevšek Šramel. Orglar J. F. Janeček je živel konec 17. in v sredini 18. stol. Nje- gova biografska slika ni prav jasna. Bil je češkega rodu, rodil se je ok. leta 1697 v Podebradyju (?), bil je največji orglarski mojster slovenskega baroka. Tudi ni znano, ali je prišel s Češ- kega (kjer so Janečki znani orglarji) ali pa je bil morebiti tudi rojen že v Celju. Obrti se je izučil verjetno v družinski delavnici na Češkem. Od l. 1721 je živel v Celju, kjer je 1722 dobil celj- ske meščanske pravice, kar pomeni, da je bil takrat star 24 let. Potem je tam odprl lastno delavnico. Kot izdelovalec orgel je značilen predstavnik srednjeevropskega baročnega orglarstva s češkimi odtenki. Ti se kažejo v doslednem postavljanju kopul (spoji, vezi, vezniki; maior 8‘ in minor 4‘) na vsakem manualu (ročne tipke) oz. v vsakem Janečkovem glasbilu nasploh. Zaradi različne postavitve znotraj glasbila ti pari kopul pojejo drugače. 47 Ocene Zadravec, arhivist z oddelka za starejše gradivo Zgodovinske- ga arhiva na Ptuju piše o nekaj drobtinicah iz življenja celjske- ga baročnega orglarja J. F. Janečka (str. 19–34). V prispevku se dotakne njegovih dosedanjih omemb, razprede Janečkovo ime in priimek, rojstni dan in kraj, prihod v Celje in ustalitev, navede posest in lokacijo delavnice v Celju, njegov družbeni status in končno spregovori o njegovi (neznani) smrti in (na- daljnji) usodi delavnice. V tem separatu gre zagotovo za pov- sem nove ugotovitve, za novo slovensko organologijo, četudi jo je podpisal tujec (Janeček). O značilnostih Janečkovih orgel piše Jurij Dobravec (raziskovalec slovenskih orgel in skrbnik elektronske podatkovne zbirke Ars organi Sloveniae), nave- den tudi kot avtor (številnih) fotografij, razpredelnic, tabel … (str. 35–108). Gre za eno najobsežnejših poglavij, ki natančno (na zemljevidu) označi vse Janečkove orgle, opremljeno pa je tudi z bogato (kolorirano) ikonografijo kronološkega pregleda Janečkovih napisnih lističev in lastnoročnih podpisov v sap- nicah njegovih inštrumentov (1725–1775). Tipologijo ohišij glasbil J. F. Janečka in njihov ornamentalni ter kiparski okras predstavita avtorja kustosinja in urednica T. Štefanič in njen kolega iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, konservator in restavrator mag. Boštjan Roškar (str. 109–196). Isti avtorski tandem dodaja v omenjeno monografijo katalog ohranjenih ohišij glasbil J. F. Janečka na območju Slovenije (str. 197–256), B. Roškar pa se predstavi še sam s prispevkom o restavrators- kih posegih na pozitivu J. F . Janečka iz leta 1748 (str. 257–272). Literaturo in vire (str. 273–280) so vsi navedeni popisali na osmih dvokolonskih straneh, kar pomeni, da je doma in na tujem kar precej literature in virov omenjenega organološkega fenomena. Poleg literature in virov so navedeni še spletni viri (14 enot), arhivsko gradivo (33) in osupljivo število odličnih fotografskih reprodukcij (čez 200!), ki so jih prispevali J. Dob- ravec (54), Boris Farič (135) idr. (B. Roškar, T. Štefanič, D. Zadravec …). Kajti praviloma (glasbene) inštrumente, kot so orgle, se obenem posluša in gleda. Gre za enega redkih ali kar edini glasbeni inštrument, ki ima tudi interdisciplinarne in multidisciplinarne kvalitete. Zraven že omenjenih avtorjev in urednice (T. Štefanič) so za to monografijo o celjskem baročnem orglarskem mojstru J. F. Janečku zaslužni še recenzenti posameznih prispevkov: dr. Maja Lozar Štamcar, dr. E. Škulj, dr. Polonca Vidmar in dr. Aleksander Žižek. Celotno monografijo je recenziral Matej Podstenšek, delo pa je jezikovno pregledal mag. Marjan Štran- car. Arhivsko gradivo so avtorji in izdajatelj iskali in našli še v HAZU, NŠAL, NŠAM, Mestnem oblastnem arhivu v Pragi, ZA Celje in ZA Ptuj. Risbe je prispevala Nejka Uršič, oblikovanje in grafična priprava pa je delo Dušana Pogačarja, tribar.si. Tisk v nakladi 500 izvodov: Rolgraf tiskarna, d.o.o. Monografijo je založil in izdal Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (zanj direktor dr. Aleksander Lorenčič), pri izdaji pa so sodelovali še državno ministrstvo za kulturo, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Ars organi in Društvo Jarina. Po drugi strani pa je dosledno logičen v sestavi principalove arhitekture (glavni register), pri čemer začne z miksturo (regi- ster z mešanimi toni) zelo visoko, v večjih orglah po mali kvinti (1 1/3), pri manjših pa seveda po oktavi (2‘). Janečkovi inštru- menti so zelo vzdržljivi. Njegove orgle še dandanes (restav- rirane in posodobljene leta 1726) krasijo zagrebško stolnico, na Hrvaškem še v Laduču (1733), cerkvi Sv. Marka (1740), Kupin- cu (1752), Brezovici (1771), v Sisku (1767) in Selih pri Sisku (1777); v Sloveniji pa opatovo kapelo v Celju (1731), stolnico Sv. Nikolaja v Ljubljani (1734 in 1739), Tržišče - Slančji Vrh (1740), Kostanjevico (1742), Rogatec/Sv. Hijacinto (1743), Sta- ro Loko pri Šk. Loki/Crngrob (1743), Stično (1747), Podčetr- tek/Pesek (1751), Ruše (1755), Sladko Goro (1755), Žetale/ Čermožišče (1763), Olimje (1764), Idrijo (1767) idr. Največ je delal prav na Slovenskem in Hrvaškem. Njegovi inštrumenti so umetniško in obrtniško zelo izpopolnjeni. Vseskozi je torej živel in deloval v Celju, kjer naj bi bil tudi umrl (domnevno leta 1778). Janeček, celjski meščan, je zagotovo eden najpomembnejših baročnih orglarjev 18. stol., delujočih na območju Štajerske, Kranjske in Hrvaške. Njegov opus je velik in danes mu lahko pripišemo avtorstvo vsaj 37 ohranjenih orgel. Nekateri se sicer pritožujejo, da je kljub temu odsoten iz zavesti slovenske mu- zikologije in organologije, kar pravzaprav ni res: J. F . Janeček je prisoten tako rekoč v vsej tovrstni (leksikalni) literaturi. Če je vprašljiva ali neznana njegova življenjska pot, pa vsaj omenje- ni opus (glasbenih) inštrumentov daje možnosti za Janečkovo (monografsko, znanstveno) predstavitev, ki je zdaj pred nami. Ko se ga še posebej in ponovno tokrat dotakne naš organoslo- vski doyen in nestor dr. Edo Škulj, ne more mimo kompara- tivne metode raziskovanja slovenske organologije. Janeček ni deloval sam, ampak je v zamiku manj kot tridesetih let izdelal orgle za ljubljansko stolnico tudi Primorec Frančišek Ksaver Križman (Branik, 1726 – Rottenmann, 1795). Šele oba skupaj pa sta prispevala v bogato tradicijo orglarstva na Slovenskem in pomenita enega izmed vrhuncev tovrstne izdelave (glas- benih) inštrumentov – orgel in še kakšnega njim podobnih inštrumentov s tipkami. Imela pa sta povsem različen pristop izdelovanja orgel. Monografija se ukvarja le z Janečkom, kar pomeni, da Sloven- ce morda še čaka Križman. Uvodne misli in zahvale je v knjigo prispevala (glavna) urednica monografije in tudi ena od avto- ric objavljenih člankov Tatjana Štefanič (str. 6–7), predgovor je napisal in objavil (aktualni) direktor izdajatelja – Pokra- jinskega muzeja Ptuj – Ormož dr. Aleksander Lorenčič (str. 8–9). Prvi in uvodni (komparativni) članek z naslovom Jana- ček versus Križman je prispeval upok. prof. dr. Edo Škulj. Z natančnim popisom nekaterih najbolj značilnih dispozicij or- gelskih inštrumentov enega in drugega izdelovalca opozori po eni strani na njuno (skupno) bogastvo in graditeljske razlike. Pojavijo pa se že prve posamične (barvne) fotografije, ki jih bo do konca omenjene monografije še več (str. 10–18). Dr. Dejan