58    Morda pač misli to, da z zvezd prihaja
upliv, ki vzrok je graji, vzrok pohvali? če to, lok v tarčo delno vsaj pogaja.
61 Ljudje ta upliv si napak razlagali so skoro vsi, in so bogov imena »Mars«, »Jupiter«, »Merkur« planetom dali,
64    No, druga sumnja tvoja — tak strupena že ni teo prva: meni ne izneveri — tega ne zmogla bi — te zloba njena;
67    če namreč vaim d o z deva se primeri, pravični Bog da časih ni pravičen, to k v er i naj je ost, ne h krivi veri i
70    Ker to umet, kak uk je ta resničen, predirnosti prejeli ste obilje, storim, da boš, kar tak želiš, nasičen;
73    Če je nasilje t o , da, kdor mu cilj je,
nasilniku nikdar v ničem ne vda se, za oni dve izgovor ni nasilje;
76    ker volja, dokler noče se, ne vda se, ampak podobna ognja je bitnosti: potlačen tisočkrat, vselej vzravna se,
79    Če torej vkloni malo se al dosti,
s e sili vda ;   storili tak ti dve sta, ki nista se vrnili v kraj svetosti.
82    Da volja njiju tak bila je zvesta,
na ražnju kot Lovrenca je krasila,
kot Mucij, v ognju dlan, ni trenil z mesta —
85    bi ji na pot bila spet zavrnila
puščeno šiloma,  kot vdovi prosti, Al taka volja zmir je redka bila!
88    Ge torej razumel si po dolžnosti
besede te, tvoj dvom se je razblinil, ki še večkrat bi delal ti težkosti.
91 A nov ti klanec je prek pota šinil in preje se ti noga bo vtrudila, preden boš sam prek njega se prerinil:
94    najprej namreč sem jaz te poučila,
da laž nezmožnost blaženih duhov je, ker zmir v Resnico Prvo zro; trdila
97    Piccarda pa nato kot čin gotov je,
srce Konštance zmir da šlar ljubilo:
v teh — zdi se —: je trditvah protislovje,
V ZGODNJEM JUTRU.
Odprla lepe je oči
v polteno slastni poltemi.
Pod oknom vtonil je v sen korak . , . A kakor da jo gledanje boli, zaprla je trepalnice. V globokem miru spalnice prelivanje se čuje luči v mrak . , »
200                       .     •
100    No, dostikrat se, brat, je prigodilo,
da kdo, bežeč pred enim zlom, je storil, dasi nerad, nekaj, kar ni prav bilo.
103 Tak Alkmajon je lastno mater vmoril, brezbožnež, menil pa, da je pobožen, ker oče ga za umor je nagovoril,
106    K tej točki to pomisli: Kdor ogrožen
sicer je s silo, sčasom pa privoli, nikar se ne izgovarjaj, krivde tožen,
109    Res, volja v ob če noče zla nikoli,
pač pa a 1 tu al t a m, v strahu skušnjavi, v bojazni, da se večji ogne boli.
112    Kar torej de Piccarda o Ijubavi
do šlara, je ljubezen v o b č e umela, jaz drugo; in tak prav obe imavi.««
115    Tak svetih reka je besed šumela iz Vira, kjer izvira vsa resnica; tak v mir in red mi dvojni dvom je dela,
118    »O, Prvega Ljubimca ljiubljenica,«
dem jaz nato, »o božiča, kot voda, kot ogenj  Vaša  oživlja  govorica,
121    Ni tak srca globoka mi posoda,
da dar za dar bi mogel Vam vrniti; naj vse modrost povrne Vam Gospoda!
124    Naš um — to vidim zdaj — se ne nasiti razen v Resnice vzvišene jasnini, ki izven nje nič res ne more biti,
127    Um v Njej spočije se kot zver v jazbini, doisiegši Jo;   in je,  je  dosegljiva, sicer težili bi — zaman, k praznini.
130    Res,  radoznaloist je n ena siti ji va
in dvom v dnu vsake istine vzbrsteva; pa to le v vih, k Resnici nas poriva.
133    To zakon je prirode; ta veleva,
ta vabi me, da vprašam Vas spoštljivo za stvar, Gospa, ki v, mrak se mi odeva:
136    Li more za obljubo pomanjkljivo
naknadit človek drugo dobro delo,
pred Bogom prav tak tehtno, zaslužljivo?«
139    Oko je Beatriči zažarelo,
ljubezni božje žar se v njem je kresil, a moje pod tem žarom je medlelo;
142    zgubljen, ves zbegan sem oči povesil.
In spet od pesmi se je utrudila. Sklonila se na postelji je bela (tiho roka je v  laseh  drhtela) in je kakor v snu premišljevala, kako zvečer je v mesečini lepa bila — (o to dehtenje kakor težkih vin!) in je kakor mrtva pala v opojnost svilnatih blazin . . .
Anton  Vodnik.