42
Ksaver Meško: V uri bridkosti.
V uri bridkosti.
i.
J^-aj hočete? — Da naj srce molči, da naj zaprem ga, kadar je prepolno, in če od hrepenenja mi je bolno, ko v sanjarijah tihih k nji drhti?
Saj molčal dolgo sem, molče trpeč, in upanju se sladkemu sem vpiral in hrepenenje s silo v se zapiral — prišla je ura: nisem mogel več . . .
Čemu pa dal si mi srce, Gospod, čemu si vstvaril dušo mi čutečo, čemu poslal si njo, kot cvet dehtečo, ob dnevu pomladanskem mi na pot?
In v srcih dveh vzdrhtela je skrivnost, ko prvič srečala sta se pogleda, ko prva se izrekla je beseda, rodeča nama srečo in bridkost . . .
Nemirno od takrat mi je srce . . . Kaj sodite! — Ni greh to hrepenenje, in če bi bil, izbriše ga trpljenje, ki od tedaj, drug zvesti, z mano gre .
II.
Čemu še upaš, duša, mi, čemu ? Kam hrepeniš, srce, nemirno, kam ? Saj hrepenenje, up je zdaj zaman — moj delež je življenje brez cvetu.
Pač sanjal bil nekoč sem cveten raj, ko sem strmel ji v angelsko oko, poslušal govorico nje mehko in pil drhteč nebeški njen smehljaj.
Zaprli raj so s kruto rni roko in rekli so: Ljubavi daj slovo, mirnejši boš brez mehkih teh okov.
Ksaver Meško: V uri bridkosti.                                    43
Verjel sem jim. — Zdaj prazno je srce, brez cvetja mi življenje v večnost gre — tam upam božji mir in blagoslov . . .
III.
Krivico ste storili mi, to veste sami. Pred narodom vas vprašam vsem: Zakaj ? Ker sem duha najboljša dela vam podaril, zato ste vrgli kamen v me sedaj ?
Moj črni plašč, kako mi bil je vedno svet! Omazali ste z blatom mi ga vi! Kjer blažiti hotel sem, duše dvigati, ste našli vi le podlost in strasti.
Usmiljenja besede v strup ste spremenili.
Sočutja ni me in ne bo me sram!
Srce odpiral vsekdar bednim bom, trpečim,
saj v tem mi vzgled blesteč je Kristus sam . . .
Ljubezen vaša? — Srd!... Zahvala? — Nehvaležnost! Sodili ste, a z mržnjo in s strastjo. Zadeli ste v srce me, iz srca odpuščam — Sodnik pa vaš in moj naj narod bo! . .  .
IV.
Odpuščam vse ... In Ti odpusti, Bog, če res grešil sem,  zemlje sin in zmot, v srce Ti zreš, poznaš vsak tajni kot, vse misli moje, slednjo mojo pot.
Grešil sem mnogo, vem ... A v tem? Nikdar!
A dobro je, da tudi v tem trpim.
Nedolžen, se trpljenja veselim,
očiščen v njem, prej v mir Tvoj, Bog,  hitim . . .
Ksaver Meško.