Najlepši prazniki.
Spisal Sorin
frijetno življenje so imeli Jerinovi.   Daleč naokrog so ljudje trdili, da je ta družina   med   najsrečnejšimi v vsi županiji.   0 kakem prepiru med domačimi se ni slišalo,  odkar je prišel stari Jerin na svoje sedanje posestvo.   In tega je že dobrih trideset let. Dasiravno je stari Jerin prepusti! posestvo svojemu polno-letnemu sinu, je imel vendarle   on   odločilno   besedo   v hiši in na polju, kar se v današnjih   časih že precej redko dogaja, ko   ( hoče vsako pišče več vedeti  kot stara koklja . . .   Jerinov sin je pa uvidel, da je treba tudi pri gospodarstvu   časih  kaj   bistre   glave in izkušnje, zato je tudi slušal starega očeta in se ravnal po njegovih naukih. Kmalu je spoznal, da mu je to le v korist in ni se sramoval,  če so v za-četku ljudje govorili, da gospodarita pri Jerinovih dva.
Najlepše pa je bilo pri Jerinovih o praznikih. Nikdar se ni pokazala složnost te družine v tako svetli luči kot tedaj. Prišli so od vseh strani otroci starega Jerine, da so se pod domačim krovom skupaj radovali in se spominjali otroških let, ki so jim tako lepo tekla doma pri dragih starših. Staremu Jerini je v takih časih kar žarel obraz samega veselja in bil je na videz vsaj dvajset let mlajši. Kdo bi se pa tudi ne radoval takih . otrok! Najstarejši sin Ivan je bil ugleden zdravnik v daljnem mestu, dve hčeri sta bili pa učiteljici. Težko je sicer oče izšolal obenem tri otroke, a nikdar mu ni bilo žal za vso skrb in za ves trud, ki ga je žrtvoval zanje. Nastopili so zopet prazniki. Po dolinah in gričih je izkopnel sneg, drevje je začelo zeleneti, novo življenje se je zbujalo v prirodi in vse je pričalo, da je prišlo vstajenje iz trdega zimskega spanja. Fribližala se je veličastna Velika noč, znanilka lepših dni. Videti je bilo, kot bi se vse pri-pravljalo nanjo. Priroda ji je sipala cvetja na pot, krilati pevci so ji prišli naproti iz daljnih dežel in prinesli s sabo najlepših pesmi, da bi jo do- . stojno poslavili.
Tudi Jerinovi so se skrbno pripravljali nanjo. Posebno zadnji teden pred prazniki je bilo dela črez glavo. Ženske so pripravljale, kar je bilo treba za peko, moški pa so belili poslopja, ker je zadnji jesenski dež hiši precej pomazal stene. Jerinovi pa so hoteli imeti vse novo in čedno, zato so takoj nadomestili vsako stvar, če se je le količkaj poškodovala.
4*
•->  -      -    -                                                          ¦*    76   «.."¦•        --.
V soboto pred prazniki je bilo, ko se je ustavila pred Jerinovo hišo kočija. Hlapec je namreč pripeljal s postaje Ivana in njegovi sestri Minko in Anico. Veselo so skočili vsi trije z voza in hiteli proti vratom, kjer sta stala oče in mati. Gospodični sta se oklenili takoj stare, onemogle matere. Vsaka ji je imela toliko povedati, da ni vedela, kje bi začela. Šli so vsi v sobo, v prvo nadstropje. Ko so sedeli tako po dolgem času zopet skupaj, so se jitn razvezali jeziki in pripovedovali so drug drugemu, kar so doži-veli posebnega v dobi, odkar že niso bili skupaj. Zdelo se jim je, kot bi ležalo nekaj težkega na srcu slehrnega, a nihče se ni upal dotakniti stvari, ki bi jim morda pokvarila še ta košček veselja.
Nazadnje se je Ivan opogumil in vprašal očeta: ,,In kako je kaj z Antonom? Kje je sedaj?" — Očetovo čelo je postalo temno, kot bi legel nanje črn oblak.   Drugi so molčali in pričakovali odgovora . . .
,,Šel je," reče črez nekaj časa oče, ,,a kako se mu godi, nam ne piše." Vsi so molčali na to, mati pa je odšla v kufiinjo in si obrisafa skrivno vročo solzo, prelito iz materinske Ijubezni.
Nastopil je polagoma večer, in Jerinovi so šli k počitku. Pozno v noč, ko je že vse sladko spalo, je čula Jerinova Anica pri brleči svetilki in mislila na svojega brata Antona. Sama ni vedela, ali bi ga začela so-vražiti, ker je naredil že toliko skrbi in žalosti staršem, ali bi ga pomilo-vala in molila zanj, da bi se zopet vrnil na iepša pota. V spominu so ji vstajali časi, ko je hodil Anton še v mestne šole. Kako priden je bil nekaj časa! Bil je dve leti pred njo in vedno je imel boljše izpričevalo kot ona. Skoro zavidala bi mu bila kmalu, a se je premagovala. Kmalu, ko je prišel v srednje šole, se je pa ves izpremenil. Knjige je začel sovražiti in do šole je izgubil vse veselje. Prišel je domov, kjer pa ni mogel biti dolgo časa. Delo je sovražil, a postopati ni smel. Očetovih opominov ni več slušal, in ker so začeli vsi ostrejše postopati proti njemu, je odšel v mesto v prodajalnico. A tam mu tudi ni ugajalo. Nekaj časa je še pohajal brez dela, a ko je uvidel, da ne more živeti, je šel — v tvornico. Tam biva sedaj že dve leti. V pisarnici mu potekajo zlati mladi dnevi in on se ne zmeni za to, da pride starost in ne bo mogel več delati, da bi se preživ-Ijal.  A od svoje sedanje službe ne more pričakovati ničesar.
Na vse to je mislila uboga sestra in bala se je za brata,   za njegovo
bodočnost.  Večkrat so mu že pisali starši,   naj   pride  domov,  ker je brat
•    pri volji, da živi na domu, dokler mu bo ljubo, in da mu še toliko ne bo
treba delati kot v pisarnici.   Tudi Anica mu je že pisala, naj se vrne, a ni
ji niti odgovoril.
Nocoj pa se ji je zbudila vnovič ljubezen do brata in sklenila je, da gre sama ponj, ako se ne vrne na njeno pistno.
Velikokrat je že omočila pero,   da   bi začela   pisati,   a  ni  vedela, na kakšen način bi ga bolj gotovo omečila. Slednjič je vendar začela:
¦*   77   «.
Ljubi brat!
Morda boš celo nevoljen, ker ti mlajsa sestra piie že drugo opo-minjevalno pismo. Toda ne vzemi tega za hudo. Srce mi veleva tako. — Glej, danes smo zopet vsi doma. Od vseh strani smo prišli pod mili domači krov, kjer smo se nekdaj skupaj veselili zlatih mladostnih lasov. Spomnili smo se tudi tebe in bilo nam je vsem hudo. Oie je molial, uboga mati se je odstranila ...
Anton! Vrni se, pridi zopet med nas! Naredi to veselje bratom in sestram, razveseli svojo sivo mater in onemoglega očeta, ki gledata morda letos zadnjo pomlad! Razveseli ju s svojint prihodom, in veselili se bomo vsi skupaj ter se spominjali svojih otroških let. Pozabili bomo, kar je bilo, saj se da vse popravitil
Izpolni to najiskrenejšo željo                   • sgstri
J                         Amci.
¦ ¦--¦                                                                                                                                                                                                                                               *                                                                                      *
i
Bilo je na velikonočni praznik zvečer. Jerinovi so bili zbrani v gorki kuhinji in se veselo pogovarjali. Edino Anica je bila malo bolj otožna kot navadno, a časih se je vendar zasmejala tako neprisiljeno, da je izginila slednjič vsaka sled otožnosti. Toda v srcu ji ni bilo tako. Vedno ji je rojilo po glavi: BAli pride ali ne?" Ni se mogla za nobeno odločiti. Mislila si je: ,,Če premaga ljubezen do doma in svojcev, pride, a če se ga polasti trtna, ne bo nič!"
Hipoma nekdo potrka.   Vrata se  odpro,  in  v   kuhinjo   stopi  Anton.
Vsi se spogledajo. Nenaden prihod jih je presenetil in razveselil obenem.
Antonu je bilo izprva nekako tesno pri srcu, a kmalu se je počutil domačega kot nekdaj, posebno ko je videl okrog sebe same vesele obraze domačinov.
Jerinovi pa so imeli tako vesele praznike kot še nikdar. Vsi so po-hvalili Anico, ki je tako lepo izvedla svoj načrt in privabila brata zopet domov.
Anton je ostal po praznikih doma in pomagal bratu pri gospodar-stvu. A kmalu mu je dobil starejši brat Ivan pri železnici stalno službo. Tam se je z novimi močmi poprijel dela in si ustvaril lepo življenje.
Nekdanja trma ga je minila popolnoma. Kadar se približajo prazniki, gre gotovo na dom obiskat roditelje, če mu le pripušča čas. In od tega časa je še lepše pri Jerinovih, saj sloga in prijateljstvo ne krepita le po-sameznika, ampak ustvarjata srečo celim družinam.