faitnina platan* t otorlai Leto "V.„ Št. 22 "V Ujwt>lj»:ni9 dne 10. norembra l©3iS Iihaja Tsak JSetrtek Cena 1 X>ixL BO EVN Eno izmed najvažnejših vprašanj Skrb asa brezposelne Problem brezposelnosti je danes nedvomno eden najresnejših socialnih, pa tudi gospodarskih problemov. V našem listu hočemo temu vprašanju posvečati hajskrbnejšo pažnjo, ker vemo, da spada taka pažnja k pozitivnemu delu za dobrobit našega delovnega človeka, pa naj bo ta iz vrst ročnega ali duševnega delavstva. Povedali smo že,, da je organizirano in stalno skrb za brezposelne prištevati k osnovnim in najglavnejšim dolžnostim države, ker mora biti vse prizadevanje države usmerjeno le k cilju, da ima vsak državljan zagotovljen svoj življenjski obstoj. Vedno se moramo zavedati, da bo problem brezposelnosti iz dneva v dan bolj pereč in tem resnejši, čim bolj napreduje naša populacijska politika, ki mora svojo nalogo videti v gospodarskem, v moralnem in v številčnem jačanju narodove celine. Danes so meje navzven zaprte, ker ni države, v kateri ne bi pošast brezposelnosti trkala na vrata državnikov. Države so nujno prisiljene, da uvajajo autarkično politiko in da store vse, da število svojih brezposelnih državljanov zmanjšujejo. Naša domača socialna politika se ne more zanašati na neki naravni odtok odvisnih in doraščajočih delovnih sil preko mej države. Dogodki so nas morali prepričati, da more naš delovni človek dobiti potrebno zaposlitev samo v mejah naše lastne države. Vidimo še več, da namreč naši sedanji izseljenci zapuščajo pod silo razmer delo v tujih državah in da se kot izgnanci vračajo domov, in to celo iz naših prijateljskih držav. Ne bi bilo težko izračunati in državna statistična služba bi morala o tem voditi najvestnejši račun, koliko svežih delovnih sil letno dorašča in koliko jih zaradi onemoglosti ali smrti odide iz delovnih prostorov. Številke bi pokazale strašno dejstvo, da je armada brezposelnih stalno večja, da so delovni prostori vedno tesnejši in da nam je potrebno več zraka. Pri reševanju problema brezposelnosti nismo dospeli niti tako daleč, da bi imeli o dejanskem obsegu brezposelnosti, ki vlada pri nas, točno statistično sliko. Številke, ki nam jih objavljajo Borze dela ne pomenijo ničesar in ne dajo niti malo znakov o dejanskem položaju na delovnem trgu. Bolje bi bilo, ako Borze dela svojih številk sploh ne bi objavljale, ker bi na ta način vsaj preprečile zmote, v katere pride javnesU" ako gleda netočne številke. Borz dela se poslužuje (prav Ineiznaten del delovnih moči v glavnem samo oni brezposelni, ki žive na sedežih teh borz. Zato ni čuda ako vsak po svoje ocenjuje število brezposelnih in da vidimo zelo različne številke. Koristno in trajno uspešno reševanje problema brezposelnosti pa je seveda brez zanesljivih številk nemogoče. Nujno zaidemo v takozvano politiko »tje v en dan«, ki zahteva razmeroma veliko sredstev, učinka pa ne prinaša. Težko je pričakovati, da bi pri danih razmerah mogli organizirati vse-državno statistično službo o stanju brezposelnosti, ker za vse te velike socialne potrebe na eni strani ni razumevanja, na drugi strani ni kvali- ficiranih uradniških moči, manjkajo pa tudi denarna sredstva. Toda pasivno ob strani stati ne smemo ako nočemo dokazati, da je za nas problem brezposelnosti neka sicer sitna in neprijetna postranska stvar ki pa še daleč ni tako važna, kakor je n. pr. sestava cestnih odborov. Problem brezposelnosti je zlasti za dravsko banovino morda najvažnejši gospodarski in socialni ter tudi upravni problem. Toda rešujemo ga samo z »bednostnim fondom«, ki /je 'postal neke vrste tajni fond, ki služi za vsemogoče potrebe, za trenutne krpanje, za osebne usluge eni in drugi osebi, jedra brezposelnosti se pa ne dotakne. Bednostni fond računov javnosti ne polaga, kakor da ta fond ne bi živel samo in izključno le iz javnih sredstev. Ni čuda, ako delavstvo lin nameščenstvo v tem fondu ne vidi sredstva, ki naj služi sistematični borbi proti brezposelnosti. moramo bansko upravo dravske banovine, da pri sedanji težki situaciji ni našla za potrebno, da organizira vsaj zanesljivo statistično službo o brezposelnosti med intelektualci in delavci in pa tudi med kmetskim ljudstvom. Brez sistema in brez vpogleda v bodočnost polnimo naše srednje in strokovne šole in niti malo nimamo jasnosti, kam s tem naraščajem. Niti absolventi tekstilne šole v Kranju ne dobe kruha, čeprav so to prvi pijonirji naše domape tekstilne industrije, ker jim do kruha ne puste inozemske »nepogrešljive« delovne moči. Nikjer ni opažati energičnega in resnega vodstva od zgoraj navzdol. Ostali smo pri skromnih poskusih pri ustanavljanju »poklicnih posvetovalnic«. Na ljubljanski univerzi je vpisanih okoli 1800 slušateljev. Ogromno večino tvorijo Slovenci, kri pričakujejo, da bodo dobili kruha v ožji domovini. Vsako leto zapušča univerzo okoli 400 slušateljev. Kdo jim zna povedati, koliko konceptnih mest ali profesorskih ali inženjerskih mest bo približno letno izpraznjenih, da jih zasede mladi rod?! V Sloveniji imamo približno 100.000 oseb zavarovanih pri javnih socialno-zavaro-valnih ustanovah, kar pomeni okoli 10 odst. prebivalstva. Ta številka je postala stacijonarna, kar znači, da je le neznaten del novih delovnih moči dobil zaposlitev, ker je izločitev onemoglih znatno manjša, kakor pa znaša prirastek novih delovnih rok. Nočemo biti demagogi, ker se prav dobro zavedamo težav, ki tiče v tem problemu. Toda upravičeni pa smo ugotoviti da problemu brezposelnosti ne moreta biti kos samo Delavska zbornica in Borza dela s svojimi skrajno skromnimi sredstvi. Tudi se problem ne tiče samo teh dveh ustanov. Problem spada k najbolj življenjskim dolžnostim delokroga banske uprave! Banska uprava ima dovolj pravnih in moralnih sredstev, da, problemu brezposelnosti v banovini stopi bliže in to vprašanje spravi z mrtve točke in ga zapelje na tir. ki mora počasi peljati k cilju pozitivnih uspehov. Na banski upravi imamo za razne resore organizirane velike oddelke in prav je to — toda problem brezposelnosti pa nima niti svojega referenta. In tu se reševanje problema začne, ker je za vse probleme potrebna v prvi vrsti dobra volja! Slovenska fronta le izpregovorila V našem kmečkem in delovnem ljudstvu je mogočno odjeknila nedeljska proslava v Lesičnem pri Pilštajnu. Iz vseh bližnjih in daljnih krajev so se pomikale proti Lesičnemu procesije našega podeželskega ljudstva, Med temi procesijami in za njimi pa so hiteli loj-trski vozovi, vsi okinčani Da, celo kolesa so okinčali s smrekovimi vejicami. Poedini vozovi, ki jim je sledilo po več voz, pa so imeli tudi napise, kakor »Slovenska fronta Slivnica«, »Slovenska fronta Rogaška Slatina«, »Slovenska fronta Rogatec« itd. Poleg napisov so sedeli stasiti kmečki fantje Enako okrašeni so bili tudi avtobusi. Privozili so iz najoddaljenejših krajev. In med njimi avtomobili. Bila jih je nepregledna vrsta. Še številnejše so bili zastopani kolesarji. Zdelo se je, da so prihiteli iz vseh krajev Slovenije. Videl si jih celo iz Prekmurja in Bele Krajine. In vsi so bili praznično razpoloženi. Vsi so se zavedali, da je prišel odločilni dan, ko se razpode megle in se pokaže jasen solnčni dan. Ta se je tudi pokazal. V izredno lepem solnčnem dopoldnevu so se končno zbrale v Lesičnem ogromne množice našega slovenskega ljudstva in nestrpno pričakovale prihoda bratov Hrvatov. Tako pri Gubenšku kakor pri Kolar-ju je bilo postavljenih več slavolokov z napisi: »Ponosna bodi slovenska kmečka hiša, ki si dala očeta voditelja kmečkega naroda!« »Živel naš rojak — vodja kmetov dr. Vladimir Maček!« Krasna sta bila tudi dva slavoloka pri Kolarju: »Živela kmečka sloga! — Le vkup, le vkup uboga gmajna!« Kot je povedal napis pri enemu teh slavolokov, so pomagali postavljati kmetom slavoloke delavci, zaposleni pri gradnji ceste Lisično-Virštajn. i Največja gneča je bila pri zadnjih dveh slavolokih, kjer je pričakoval kolono avtobusov iz Zagreba pripravljalni odbor za vzidavo spominske plošče z narodnim poslancem dr. Doboviškom na čelu. Kljub velikim ljudskim masam pa je treba poudariti, da je naravnost vzor-ao skrbela za red množica rediteljev. Okoli pol 11. dopoldne je privozil na kolesu kmečki fant-reditelj in naznanil prihod bratov Hrvatov. Njihova kolona avtobusov se je zakasnila, ker so jim v vaseh, skozi katere so vozili, prirejali burne manifestacije. Kolona se je ustavila v Pilštajnu, kjer so Hrvati izstopili in korakajo sedaj proti Lesičnemu. Kmalu po tej novici so se prikazali na ovinku bratje Hrvati, v prednjih vrstah z možmi, preizkušenimi v trpljenju in težkih žrtvah v povojnih letih. Med njimi ji je bilo mnogo v lepih hrvatskih narodnih nošah. Z bližnjega hriba so se začeli oglašati njim v pozdrav topiči. Velike mase našega ljudstva pa so kakor elektrizirane vzklikale: »Zivio bratje Hrvati!« »Živijo!« Ko se je poleglo to viharno pozdravljanje, jih je pozdravil v imenu pripravljalnega odbora kmet Andrej Tunr šek. »Sprejmite prisrčne pozdrave slovenskega kmeta, ki Vam ponosen stiska roke«, je dejal »videč, s koliko ljubeznijo ste prihiteli med nas! Ponosen sem, ko čutim, kako Vam utriplje-jo srca v eni sami veliki, vroči bratski ljubezni... Na slovenskih tleh stoji hiša očeta velikega kmečkega voditelja dr. Vladimirja Mačka. V tem vidim znamenje in opomin vsem, da morama hoditi skupno pot, |5e hočemo doseči zadovoljnost in srečo. Obljubljam Vam ljubezen za ljubezen, zvestobo za zvestobo in Vam kličem iz vsega srca: Dobrodošli nam bratje! Živeli!« Množice so se pridružile temu vošČilu z viharnim vzklikanjem. Videli smo v prvih vrstah bratov Hrvatov može, ka- Stran 2 Bojevnik«, dne 10. novembra 1935. Štev. 22. kor dr. Pernarja, dr. Schola, -** A.T. Reberskega, Belaka, Jambre-ca, Jančikoviča, Bakoviča, Ivičiča, Ma-jerja in še toliko drugih, ki so nam ginjeni odzdravljali. Godba iz Zagreba je nato zaigrala našo in hrvaško himno in ves sprevod je krenil med streljanjem s topiči in navdušenimi vzkliki bratom Hrvatom in slovenski fronti proti rojstni hiši t inž. Janeza Mačka, kjer se je že kar trlo ljudstva. Svečanost jee otvoril predsednik pripravljalnega odbora dr. Rudolf Dobo-višek. V svojem pozdravnem govoru je naglašal: Ko ste se zbrali, dragi kmetje in kmetice in mili gostje, v tem skromnem Lesičnem, zapomnite si dobro to skromno, s slamo krito kmečko hišico, v kateri se je pred 90 leti rodil ubogi kmečki fantiček, ki se je v pomanjkanju in s trpljenjem boril v tujih nemških šolah, a s slovensko vztrajnostjo in pridnostjo končal svoje študije in dosegel svoj inženjerski poklic. Po kon! čanih /Študijah mu njegovo slovansko čustvo ni dopuščalo, da bi služil nemškemu avstrijskeemu gospodarju, ampak je šel med brate Hrvate. Tam je razvil vse svoje strokovne sposobnosti ija ustvaril v gradbi cest sebi večen spomenik. Med Hrvati se mu je rodil sin Vladimir, od mladosti sobojevnik pokojnega Stjepana Radiča, neustrašen borec za pravice kmečkega ljudstva in današnji vodja vsega hrvaškega naroda. Ko smo danes zbrani hrvaški in slovenski kmetje pri tej skromni kmečki hiši, nam pohitijo iz naših src v nebesa tihi vzdihljaji hvaležnosti velikemu pokojniku: »Bog mu daj večni mir in pokoj! Slava mu!« Tebe, ljuba naša slovenska kmečka hišica, pod koje krovom se je rodil veliki pokojnik, pa ne moremo lepše pozdraviti, kakor z našo narodno pesmico: »Oj hišica očetova, Bog živi Te!« Današnji veličastni zbor slovenskih in hrvaških kmetov, ki so se v tisočih zbrali ob spominu na blagopokojnega Janeza Mačka, naj potrdi neizbrisno in ca. večno zgodovinsko dejstvo: Za dr. Doboviškom je govoril Dragan BelaJc, ki je prikazal trnjevo živ-Ijensko pot inž. Mačka. Doma v Pil-štajnu je dovršil tri razrede ljudske šole, četrtega pa v Celju. Ta razred je bil nemški in si lahko predstavljamo, kako mu je bilo težko, posebno še, ker je moral živeti ves mesec ob enem samem goldinarju, kolikor so mu lahko poslali z doma. V Celju je dovršil tudi tri razrede realke* in je še na stara leta rad pripovedoval, da do svojega 18. leta ni bil nikdar sit. Nekoč je bil z bratom Pavlom tako lačen, da sta šla v vojaški magazin prosit kruha. Dobila sta tako trd hleb, da ga ni bilo mogoče razrezati. Zato sta šla na dvorišče in ga s sekiro razsekala na drobne kose in razmočila v vodi. Pravil je, da je bila prav imenitna večerja. V Gradcu na višji realki se mu je že boljše godilo, ker je imel več instruk-cij. V Gradcu je dovršil realko in tehniko. Na te življeenjepisne podatke je nanizal Belak nekaj splošnih misli, ki so vzbudile navdušeno prtrjevanje. Da so velike ljudske množice istih misli z govorniki, se je pokazalo pri vseh nadaljnih govorih. Govorili so gospa Stipeticeva, žena vseučiliškega rektorja v Zagrebu, po rodu Slovenka, ga. Zdenka Smrekarjeva, po rodu Slovenka, in dr. Bankovie, narodni poslanec iz Jastrebarskega. Svečanost je zaključil narodni poslanec dr. Dobovi-šek, ki je naglašal brezkompromisnost in zaključil govore z vzkliki: >Živela slovenska fronta!« »Živel dr. Maček!« Tako med poedinimi govori kot po zaključku so peli pevski zbori slovenske in hrvaške domoljubne pesmi, godbe pa igrale. Lojze SmoleJ — Borovec: K dnevu miru 11. novembra! Predstavimo si, da bi vsi angleški vojaki, ki so padli v svetovni vojni, mar-širali po cesti mimo nas! Ob jutranji zori bi pričeli, po dvajset v eni vrsti. Do solnčnega zahoda bi marširali mimo nas deset dni nepretrgoma. Toda še ne bi bilo konca. 21 dni bi šli mimo nas, v strnjeni vrsti po dvajset vsi francoski mrtveci. Ruski bojevniki, ki so izkrvaveli na bojnih poljanah, bi šli mimo nas pet tednov nepretrgoma! V vrstah po dvajset... Dva meseca in pol bi korakali, od zore do mraka vsi skupaj! nI še ne bi bili vsi. Nemci in njihovi zavezniki so še tu. Njihovi mrtveci bi korakali mimo nas šest tednov nepretrgoma, od zore do mraka v vrstah po dvajset... Takšne in podobne žalostne misli obhajajo slehernega človeka, ko se spomni, da je 11. t. m. zopet bojevniški praznik — miru! Ta dan nas pa tudi spominja, da je minilo 17 let, odkar so prenehale sovražnosti na zapadni fronti. Bojevniki in pristaši mednarodnega brastva so si ta pomembni dan izbrali kot praznik sožitja, strpljivosti in miru vsega človeštva. Na vsakoletno obletnico dneva, ko so prenehali grmeti topovi na bojnih poljanah, ko je utihnilo globoko regljanje mrtvaških ragelj« in \o je bilo iz roke smrti iztrgano strašno sredstvo moderne tehnike in kemije, naj bi se z javno besedo, tiskom in sploh z vsemi modernimi sredstvi demonstriralo proti vsakemu človeškemu krvoprelitju. Ob tej priliki naj bi se ljudstvu jasno predočiti vse grozote ter nesmiselnosti minule in sploh vsake vojne. Naša zahteva je predvsem, da ljudstvo neposredno odločaj o svoji usodi! Vsaj tako se je hotela ljudstvu predstavljati. Posebno agihoi so bili pri tem maskiranju oni krogi, katerih roke nazaj potegnilo« ter se s politiko sploh ni več ukvarjalo. O politiki so pač zadobili svoje mnenje. Nekateri bolj korajŽni so celo rekli »politika je k___ in, prav so imeli. Hudobni duh te preklicane politike še vedno bdi, kakor pošast nad obupanim narodom. Prihaja namreč iz mesta na deželo. Nihče, ki ne misli s svojo glavo in ni bil poslanec, minister ali politični pri-ganjač, ne more trditi, da mu je dosedanja »politična šola« le količkaj koristnega doprinesla. Trdno prepričan je gotovo le o tem, da mu je dosedanja politika ogromno škodovala. Vse, kar so ti ljudje vzeli v roke, je prej ali slej vzelo slab konec. Primerov je dovolj- Pustimo krizo pri miru! Tej smo se hočeš nočeš morali privaditi, zlasti ko še pravijo, da je svetovnega značaja. Ali, da je naš delaven in pošten narod nekako otrpnil in postal nezaupljiv še bolj kakor kdaj poprej, da je javna morala padla tako nizko, da je šlo edin-stvo skoraj rakom žvižgat, zavladala Štev. 22. »Bojevnik«, dne 10. novembra 1935. Stran 3 razdrapanost na vseh koncih in krajih, prišlo naše vzorno zadružništvo in domači kredit na psa, da nobenemu več ne zaupamo, pa naj nam še tako lepo govori k srcu, so temu težko popravljenemu zlu edino krivi bivši politikoni! Vsa politika je obstojala pri poklicnih politikih v tem, kdo bo poslanec, kdo in koliko let bo eden ali drugi za ministra s penzijo. Svojim priganjačem eo pa delili milosti, da se jih je imenovalo za razne predsednike, odbornike, župane itd. Narod pa naj mirno čaka na boljše čase. Kdor tega dozdaj še ni uvidel, mu je pač težko pomagati. Kmetje in delavci! Spomnite se samo na zadnje volitve! Kaj vsega niso Tazni kandidatje obljubljali? Neki mali Caheju podoben politik, ki je baje star borec za kmetske ideje, se je povzpel do trditve, da našemu kmetu ni potreba več strokovnega pouka, ker mu v teh težkih časih prav nič ne pomaga, ampak naj se ga bolj politično izšola. >Politično šolo«, to naj ima naš kmet pred očmi, pa bo dobro- Tako in slič-no je govoril ta kmetski odrešenik, pri tem pa si je na tihem in pritajeno muzal in mislil: >Samo da bom poslanec, pa bo dobro, kaj vse drugo!« V prejšnjem stoletju smo imeli zla- sti na deželi mnogo opraviti z raznimi oderuhi, ki so prebrisano in neusmiljeno izmozgavali ljudstvo. Naše predvojno zadružništvo jim je zadalo smrten udarec. V povojnem času so pa nastopili, zlasti v zadnjih letih razni špekulanti v obliki politikov. Ti ljudje so posebnega kova in si domišljajo, da so nekam vzvišeni nad vsem ter da smejo početi vse, kar se jim zljubi. Imajo tudi nekam čudne pojme o vsem. Vse, kar jim ni pogodu in ne ustreza njihovim kapricam, smatrajo za slabo. Zvitost. domišljija, pretkanost, gobezda-vcst, zloba in bahavost ter skrb za lasten žep je bila čednost teh ljudi, ki jih imenujemo politikoni. Naše kmečko in delavsko ljudstvo je končno spregledalo. Ne bo jih nihče več vodil za nos! Do"volj je razočaranj, dovolj trpljenja! Povejmo odkrito raznim političnim bevsarjem, da smo jih spoznali! Najboljše bi bilo, da se udrejo v zemljo, kakor indijski fakirji in da živijo spokSrno kakor jazbeci od masti in grdobij, ki so se jih nabrali za časa svojega »uspešnega delovanja« za slovenski narod. Zapravili so zaupanje, zapravili so vse med našim delavnim narodom! Odgovor bodo pa še dajali za svoje početje! Somišljeniki, kmetje, delavci, na delo! Stopil si kot pravi bojevnik za pravično stvar v slovensko fronto! Vsa čast ti, da se priznavaš smelo k onim, ki jim je pri srcu bodočnost slovenskega naroda! Bodi ponosen in štej si v čast, da si se pridružil množicam onih pogumnih slovenskih mož, ki hočejo priboriti slovenskemu narodu njegovo suvereni-teto! Vendar pa ni to še vse! Dela je vse preveč, a delavcev premalo! Potrebno je, da pri oranju slovenske ledine tudi ti zastaviš vse svoje mlade moči! Ni dovolj, ako si samo naročen na »Bojevnika«, ter da ga morebiti še pazno prečitaš. Tvoja dolžnost je, da navdušuješ zanj tudi druge, da agitiraš za nove naročnike, od hiše do hiše! Vedi, da je sleherno glasilo za svojo idejo najboljši in najzgovornejši propagandist in agitator! Ako naletiš na znance iz sosednje vasi, skušaj obrniti pri tem razgovor tudi na našo slovensko stvar, povej mu kdo smo in kaj hočemo in kako hočemo odpomoči vsemu sedanjemu zlu! Skušaj ga pridobiti za našega na-Točnika! Iz vrst naših železniških delavcev Kdo nas ne pozna? Saj je vsakomur znano, da je naš železniški delavec oziroma »krampar« ona uboga para, ki se dan in noč bori za svoj obstanek in katerega človečanske pravice so pokopane sedem klafter pod zemljo ... Težko je naše trdo delo, a Še težja je trpka zavest, da je vse to nemilostno prezrto od merodajnih činiteljev, ki ne zro v nas polnopravnega človeka, marveč le — žalostno toda resnično — železniško »barabo«. Nočejo uvideti, da je tudi »krampar« upravičen zahtevati za svoje pošteno, delo, tudi pošteno plačilo! Nešteti so primeri, ko se je železniški delavec radi oslabelosti, ki je posledica gladu in pomanjkanja, zgrudil pri delu ali pa popolnoma izčrpan domov grede. Vse to naša javnost ve, če ne drugače vsaj iz našega dnevnega časopisja. Ali vedo, vse to oni merodajni činitelji, ki kujejo njegov pravilnik, ki odločajo o njegovi bodočnosti?? Ali vedo, naši na-Todni »voditelji«, da naš železniški »krampar« dobesedno strada ob pre-pičlem mesečnem zaslužku, ki znaša komaj za eno poslansko dnevnico? Ali vedo, da ravno on, ki je v železniški službi izpostavljen vsemu zlu največ, je tudi pri vsakokratni redukciji in »praznovanju« prvi na vrsti? Ali je mar zato še čudež, ako za politično idejo naših mastnih »nacionalnih« podbradkov ni več dovzeten, marveč se razočaran in duševno strt odmika od vas vedno bolj?! Da! Ponižan, zapostavljen in ogorčen je naš železniški delavec, ko vidi, kako se mu krati pravica do poštenega in človeku dostojnega življenja in ko se mu nalagajo vedno nova bremena z raznimi redukci- Oglasi se pa tudi sam po možnosti s kakim dopišem ali člankom v »Bojevniku«. Naj te ne moti, ako ti bo roka in beseda od kraja moreebiti okorna, nič zato, saj ni še nihče padel učen na svet! Prepričan pa sem, da ti bo tudi tovariš urednik rad ponudil svojo blagohotno pomoč! Ako hočemo »Bojevnika« spraviti tudi po svoji vsebini na višino prave slovenske ljudske tribune, potrebujemo pc vseh naših vaseh naše poročevalce. Še boljše je, ako se osnujejo po naših vaseh poročevalski »krožki« z nalogo, da skrbe za redne dopise in članke za »Bojevnika«. Vsi ti bodo predstavljali poročevalski štab, a obenem tudi lahko sondirali teren za naš čas, ki je že na vidiku. Na ta način bo pa tudi našemu tov. uredniku olajšano delo, ker bo lahko izbiral iz dobrega, le najboljše. Tovariš na delo! Širi našo slovensko idejo z vsemi svojimi močmi in ob vsaki priliki! Bližnji čas nas mora najti popolnoma pripravljene, složne in jake! Tovariši na delo! jami. Krčevito se mu stiska okorna žu-ljava pest, ob trpkem spominu na vsakokratne volitve, ko je bil pod pezo groženj in nasilja primoran javno glasovati proti svoji vesti. Razni politični in strankarski coperniki so mu obljubljali med, četudi je sam predobro vedel, da ne premorejo niti čebel... Toda ob misli na ubogo svojo družinico, in v strahu pred prostrano cesto brez-poselnikov-brezdomcev, je bil primoran glasovati za požrešne »narodne« trote.. Res, da se je čutil precej olajšanega vsaj v svojem političnem robstvu, ko je nastopila sedanja vlada, v znamenju demokracije in socialnosti?... Predobro se zavedajo železniški »kramparji«, da so prav tako potrebni za opravljanje železniške službe, kot so ostali na višjih položajih, in da še nK izumrla ona sveta življenjska pravica, ki velja enako za vse. Zato pa tudi mi »kramparji« stopamo spontano v slovensko fronto, kot neutrudljivi kopači naše lepše, skupne bodočnosti! Poravnajte naročnino, če tega še niste storili! Dopisi RIBNICA NA DOLENJSKEM V ponedeljek 28. pr. m. ponoči se je smrtno ponesrečil na Fari pri Kočevju Franc Lovšin, posestnik v Gorica vasi pri Ribnici na Dolenjskem. Star je bil šele 30 let in je zapustil mlado ženo z otrokom. Pokojnik je spremljal tovorni avto, naložen z vsakovrstnimi živili, ki se je na ovinku prevrnil in ga pokopal pod seboj. Pokojni Lovšin je bli izredno priden in skrben gospodar, ki je razumel današnji položaj, bil izredno zaveden Slovenec in se zato z veliko vnemo oprijel naše miselnosti. Naj počiva v miru in žemljica naj mu bo lahka odeja! ŠT. JURIJ POD KUMOM V nedeljo, 17. t. m. ob 13. uri bo pri nas shod slovenske fronte, in si" cer v gostilni F. Boriška v Šklen-drovcu. Na shod rabimo vse somišljenike, da v čim večjem številu manifestirajo za svobodo, mir in demokracijo. Alojz H. IZ PREKMURJA Nov cestni odbor za soboški srez G. ban je dne 23. pr. m. razrešil dolžnosti članstva cestnega odbora gg. Cvetka Ludvika, Pertota Kristjana, oba iz Sobote, Titana Janeza, župana v Kupšincih, Kuharja Štefana, člana banskega sveta in župana v Puconcih, Kuharja Ivana iz Tešano-vec, Carja Šandorja, župana v Mač-kovcih, Kovača Jožefa iz Prosenja-kovcev, Maršika Franca iz Gor. Lendave, Kerčmarja Aleksandra iz Adri-janec, Žiška Janeza, župana iz Ša-lovcev in Kučana Petra, župana v Križovcih. Novi cestni odbor sestoji iz .članov: Hartner Ferdinand, soboški župan, kot načelnik, Celeč Fer-do, župan Sobote-okolica, kot njegov namestnik; člani: Bajlec Franc, Ke-rec Franc, oba iz Sobote, Vukan Jožef iz Tišine, Džuban Josip iz Kri-ževcev, Vaš Karol iz Sela, Simi Štefan iz Kupšincev, Palatin Šandor iz Pečarovcev, Štefanec Franc iz Šalov-cev, Kočar Matija iz Skakovec, Lazar Štefan iz Stanovec, Časar Eme-rik iz Markovec, Mekiš Štefan iz Muskove, Lovenjak Avgust iz Can-kove, Gomboši Karol (Petrov) iz Ša-lamenec, Slavič Štefan iz Martjan-cev, Smodiš Jožef iz Gornjih Petrov-cev. jNejasen je položaj Višinskega župana Gaborja Fraceta ,ki je bil do-sedaj član, a v novem odloku ni niti odstavljen niti imenovan. Javnost je sprejela te spremembe z zadovoljstvom na znanje. Iz odbora so odšli možje, ki so bili iz najožje okolice posl. Benka in so zato mislili, da so večni na svojih položajih in lahko delajo, kar hočejo. Obenem pa se je dalo sedaj zadoščenje g. Celecu, ki je bil pod prejšnjim režimom odstavljen iz odbora brez upravičenih razlogov le na zahtevo posl. Benka. Poslovanje hranilnic. Med prebivalstvom se čujejo vedno ostrejše pritožbe radi tega, ker nekatere posojilnice posojajo zopet denar, a vlog vlagateljem ne izplačujejo. S takim postopanjem ne samo, da delajo škodo svojim vlagateljem, temveč tudi rušijo zaupanje prebivalstva do .zadružništva. Radi hipnih koristi se pač ne bi smelo izpodkopavati temeljev ideji. Vinski trg Šmarnica, pa tudi druge sorte, so prav dobro obrodile. Za Jeruzalem ni med našim ljudstvom nobenega zanimanja niti navdušenja, pač pa je veliko povpraševanje za robo iz Hrvatske in Slovenskih goric. Premestitev S soboške gimnazije je premeščen na gimnazijo v Nikšijp (Črna gora) g. prof. Mušič Rudolf. Tišina Naše poročilo o občnem zboru Prosvetnega društva je zameglilo oči nekaterim gospodom, ker so ga čitali po svoje, kakor se bere iz zadnjih »Novin« pod naslovom »Bojevnik« i Slov. Krajina«. Če tudi je naš list v današnjih političnih prilikah nekoliko drugega mišljenja nego »Novine«, vendar smemo dati priznanje tudi ©sebam, ki so bližje »Novinam« nego nam. Nam je resnica in pravica prvo, zato tudi v tem smislu pišemo. >Novine« pa se tega načela — priznanje vsakomur, komur gre — menda ne drže, kar potrjuje ravno njihovo zadržanje ob priliki tega občnega zbora. Odmotavanje prepuščamo Vam, za nas ni ničesar zamotanega. Prepričani pa smo, da, odklanjajo Vašo zahtevo po odmotavanju tudi tisti, na katere mislite, ker se še dru-, gih groženj niso bali in so vzvišeni nad dopisnikom v »Novinah«. Prijateljstvo pojmujemo v čistem pomenu besede brez vsakih zahrbtnih namenov in se tudi od tega stališča ne damo od nikogar odvrniti. »Presed-litev« pa ni pojem našega leksikona, pripravljeni pa smo tudi o tem z dopisnikom »Novin« razpravljati, ako želi. Odklanjamo Zadnja »Murska Krajina«, ki je last g. posl. Benka, se je v uvodniku razjokala. Naročen pisec je napisal uvodnik »V pomislek«, ki prav spada v štimungo Vseh svetih, po svojih trditvah pa v predpust. Sedanji režim, da ne upošteva onih gospodov, ki so zadnja leta vedrili in oblačili v Prekmurju, jih odriva Jbi (ustvarja JRZ brea dovoljenja teh gospodov ter jih ne postavija zopet na vodilna mesta. Ker uvodnik ne more položiti na tehtico nobenih zaslug, ki so jih ti gospodje v času svoje absolutne vlade pri nas storili za naše kmečko in delavsko ljudstvo, se povzpne do predpustne trditve o 3000 in še več organiziranih radikalov! Pisec se je moral sam smejati, ko je to pisal. Saj vendar pri nas vsak otrok ve, kako je prišlo 1. 1927. do onih glasov za g. župnika Legrada, ki je kandidiral na radikalski listi. S takimi metodami bi lahko vsaka lista dobila toliko glasov. Po končanih volitvah, ki pa so v stvari pomenile najhujšo plju-skto prekmurskim votllcem, je bilo tudi konec naše radikalije. Nobene organizacije, nobenega dela. Sicer pa so voditelji teh volilcev po 1. 1929. zapustili radikale ter se vdinjali vsem režimom, nekdo je stopil celo med bristolce. Občudujemo te gibčnosti, ki pa morajo najti svoj konec. Razumljivo takoj, da JRZ odklanja take voditelje in noče imeti posla z njimi, da si ne pokvari vse možnosti razvoja med nami. Prav odločno pa odklanja to družbo izrenparlamen-taraa opozicija! Način, kako se ti ljudje ponujajo opoziciji v tem uvodniku, je pa sploh svojevrsten. Ako jih JRZ ne sprejme, pišejo, se bodo strnili v opozicijo, v tem slučaju pa da preti resna nevarnost, da bi odločujoče vplival politični program sosedne banovine. >In to ne bi bil korak k normaliziranju notranje političnih razmer«, zaključuje uvodnik. Gospodje, odklanjamo Vaše nazira-nje, da izključuje opozicija normalizacijo razmer, nasprotno, baš v tem interesu delamo! Ljudi, s takimi Vašimi nazori odklanjamo! Med nami so dobrodošli samo ljudje s politično ravno linijo, ne pa konjunkturisti in oni, ki so v dobi diktature denunci-rali in tiranizirali! Ustnica uredništva IZJAVA »Opozorjeni, prav radi objavljamo, da naš sotrudnik g. Lojze Smolej, zasebnik iz Kranjske gore, ni identičen z g. Lojzetom Smolejem, mizarskim miojstrom, istotako iz Kranjske gore. Ker nam je do tega, da teh dveh gospodov ne bodo zamenjavali, se bo g. Smolej podpisoval v bodoče pri svojih člankih kot »Lojze Smolej — Borovec« Franc Belkam: Pride na vrsto v prihodnji številki. Pošljite nam še kaj! J. K. Kakor vidimo, ste si glede cenzure na jasnem. Opozarjamo Vas na čla" nek v belgrajskem »Vremenu« pod naslovom »Kakšna mora biti cenzura«. »Vreme« prinaša tole poročilo iz Madrida: »Zaradi velikega števila cenzurira-nih člankov v listih je včeraj minister notranjih del ponovil svoja prejšnja navodila o izvrševanju cenzure: Cenzura ne sme biti instrument obrambe gotovih političnih strank, temveč se sme uporabljati samo pri napadih proti splo* šnim narodnm institucijam ali pa sploh proti Španski. A. D. Vašega članka nismo mogli pri" občiti, a ne po naši krivdi. F. M. Vaših dragocenih prispevkov ne moremo priobčiti. Upamo, da nas razumete. Stran 4 ^Bojevnik«, dne 10. novembra 1935. Štev. 22. S spominske svečanosti v Lesičnem Narodni poslanec dr. Rudolf Dobovišek s soprogo Ob vsej cesti Lisično-Pilštajn so stali kmečki fantje in možje Drugi slavolok na cesti proti Pilštajnu — Z odra na njem je obsipavala kmečka mladina brate Hrvate Med govori pred rojstno h'šo t inž. Janeza Mačka Živela kmečka sloga! — Le vkup, le vkup, uboga gmajna! — Množice hite proti Pilštajnu Hrvatom naproti Skupina hrvaških kmetov v slikovitih narodnih nošah Zahvala Prva velika manifestacija naše slovenske fronte v nedeljo 3. t. m. je nadkrilila vsako pričakovanje in ogromni tisoči slovenskih kmetov iz vseh delov Slovenije so jasen dokaz, da naša slovenska misel prodira v najširše plasti naroda. Šmarski okraj je pokazal strumno disciplino. Niti ene fare ni bilo, da ne bi bila častno zastopana. Bližnje so prišle kar v stotinah. Odlična sta se izkazala tudi brežiški in celjski okraj, nad vse impozantno zlasti Bi- zeljsko in zavedna Savinjska dolina. Videli smo tovariše iz Prekmurja, Bele Krajine, Dolenjske, Gorenjske, Ljubljane, Prlekije, Maribora itd. Če pomislimo, da je Lesično tako daleč od prometnih zvez (33 km od Celja in 30 km od Rajhenburga) in da leži v kotlini za hudimi klanci, je pa vendarle prišlo 169 avtomobilov in avtobusov, okrog 2000 kolesarjev, nad 100 kmetskih voz, ljudstva pa okrog 10.000. Ves promet se je izvršil brez vsakega incidenta ali nezgode! Rediteljski zbor kmečkih mož in fantov je pokazal, da znamo kmetje sami vzdržati najboljšo disciplino, brez žandarjev, katerih tudi nikjer ui bilo videti, kar je napravilo zelo dober utis. Enodušnost kmečke množice in trdna volja, boriti se za pravice slovenskega kmetskega in delavskega ljudstva, je bila vidno poudarjena na tej prekrasni proslavi. Pa naj govorijo in pišejo naši nasprotniki, kar hočejo, Lesično je pokazalo nedvomno velikanski razmah slovenske kmetske zavesti. Prijatelji! Dolžnost mi je, da se najiskreneje zahvalim vsem, ki so sodelovali — zlasti Pilštanjčanom, Za-gorjanom, Prevorjanom in Kozjanom, saj ste sami sebe prekosili! — kakor vsom tovarišem širne domovine, ki so prihiteli k nam. Zlasti pa velja naša najiskrenejša zahvala zagrebškim Slovencem in bratom Hrvatom, da so omogočili to svečanost. Za bodočnost pa nam bodi geslo,. kakor je bilo zapisano na prvem slavoloku: »Živela kmečka sloga! Le vkup, le vkup, uboga gmajna!« Naprej v, boj za staro pravdo! Celje, 4. novembra 1935. Dr. Rudolf Dobovišek narodni poslanec. Izdaja konzorcij tednika »Bojevnik«. — Zastopnik konzorcija Stane Vidmar. — Odgovorni urednik Stanko Florjančič. — Tisk tiskarne M. Hrovatin v Ljubljani. — Naročnina znaša dokonča leta Din 20.— Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in uprava: Pred Škofijo čt. 19/11. nadstropje. — Plačljivo in to&jivo v Ljubljani. — Poštni čekovni račun jtev, 13.051.