List SS.
Močelke.
Močelke (češko: polevnici, nemško' Infusions-Thierchen) so neizrečeno male, sploh le s kukami ali zvekšavnimi steklicami vidne živalice, kterih je posebno neizmerna množica po močah in stoječih vodah.
Nekdaj so ljudje mislili, da se veliko gomazi izleže iz zgoli nesnage, ali iz vlažnosti. Tako so bili tudi za terdo prepričani, da močelke se same po sebi za-rede, ako se vode vlije na živališino ali rastlinšino in toplota zraven pritisne; drugači pa, da se nikoli in nikakor ne vplodijo. Ta napaka je marsiktere in tudi naravoslovca Okna v velike zmote napeljala. Slavni na-toroslovec Ehrenberg še le je v svojem spisu: ?5Die Infu-sionsthierchen als vollkommene Organismen" 1838 dokazal, da tudi te naj manjši živalice se natorno in navadno plodijo, kakor druge živali. Skoz drobnogled, ki vsako reč milionkrat zvekša, je Ehrenberg vidil, da na tistih krajih, kjer so se močelke po nalivanji vode pokazale, so njih gnide ali neizrečeno majhne jajčika že poprej bile. Te močelčje gnide so namreč tako majhne in tako lahne, da jih zemeljski sopar prav lahko kviško dvigne; z dežjem doli padajo, nar manjši sapica jih iz mesta na mesto prenaša; kar s samim dihanjem jih silno množico v sebe vlečemo. Ako tedaj k tem gnidam pride primerna toplota , se začno leči i kakor pišanci :iz kokošjih jajc, ako se hranijo tri tedne v ravno toliki toplini, ko likoršna bi pod kokljo bila. Tako delajo po Egiptovskem, kjer se pišeta v gorkih pečeh ležejo, ter iz košare jajc košaro pišančkov dobijo.
Sicer pa je plodenje in plemenjenje teh živalic razločno kakor pri večjih živalih, in pa tako obilno, da se jih iz ene živalice, ako ni kacega prekazka, utegne do šestnajst milionov en dan razplemeniti.
Vse te zverice imajo usta in znotranje preživne in prebavivne orodke, so tedaj pravi organizmi ali život-nice, ne pa brezredne smerkolinke, ki bi skoz poverh-cino živež v se jemale, kakor se je poprej mislilo. Marsiktere rudnine,  kakor  neki  kremeni,   likavniki  fPolier-
Natoroznanske reči.
330
schiefer) , tripli, polopalniki itd. niso nič dražeča, kot zgolj oklepi neštevilnih močelk. Nektere močelke se vedno gibljejo po svoji močavi, druge na nekakem re-celjnu mirno sede. Živijo se nekaj od razpadajočih živa-lišin in zelišin, nekaj ena drugo žro. Da se s prostimi očmi sploh ne morejo vidfti, je lahko spreviditi, ker manjši zmed njih merijo komaj tri tusoči del ene ride ali linije.
Zgodovina tobaka. (Konec.) Tako časten je tobak pod imenom „zel kraljice matere4' in „zel sveta" kmalo pot najdel do višji gospode. Naj veči slavo pa je dosegel po tem, ko se je gro-finja Ruffe-ova po rabi tobakove vode znebila lišajev, ki so več let gerdili lice njeno. Od tistihrnal ga ni bilo gotovšega zdravila zoper terdovratne iišaje in garje, in kakor blisk se je razširila slava njegova iz Pariza po srednji in južni Europi.
Tako je bil zares JanezNikot pervi, kUe tobak v Europo prinesel, in sto let potem ga je slavni Lin ne zato počastil, da je tobakovo pleme kerstil po njegovem imenu ^Nicotiana".
Na Angleškem je bil znajdenik Virginie Sir Wal-ter Raleigh pervi, ki je Angleže učil tobak piti, ko je že v letu 1586 Sir Ralph Lane tobakovo seme iz Amerike pritovoril*
Na Francoskem so vpervič pod kraljem Lude vikom XIII. (1610—1643) tobak nosljati začeli.
Na Holandskem je neki zdravnik Korneli Bon-tekov, ki je s tobakom kupčeval, njegovo zdravilno moč tako priporočal, da je ljudem, ki se lotijo ga piti ali nosljati, Metuzalemovo starost obetal. Se ve', da je želel vsakdo Metuzalem biti.
Pa kakor vse, kar se presilno hvali, svoje nasprotnike najde, tako se je godilo tudi s tobakom. Ne-" kdaj „sveta zel" je postala kmalo ^hudičeva zel". Zo Elizabeta, kraljica Angleška, je ostro prepovedala tobak nosljati v cerkvi, in kdor se je pregrešel zoper to prepoved, so mu vzeli tobačnico. Kralj Jakob I. je v letu 1619 sam spisal knjižico, v kteri na vso moč graja tobak, ki je začel celo ženstvo okuževati. Ker vse to svarjenje ni nič pomagalo, je leta 1604 velik davek naložil na tobak, in kmetovavcem Virginskim je ostro prepovedal, da nobeden ga ne sme več kakor 100 funtov pridelovati.
Ravno tako oster zoper tobak je bil naslednik Jakoba, kralj Kari I. Po tem izgledu se je ravnal papež Urban VIII., ki je v letu 1624 preklel tobak. To prekletstvo je terpelo do papeža Inocencia XII. (1691 — 1700), ki je tobaku spet milost skazal; le v cerkvi sv. Petra je bilo še prepovedano ga nosljati. Benedikt XIII. pa (1724—1730), ki je tobak sam kaj rad nosljal, je pa tudi to prepoved preklicati dal.
Tudi v druzih deželah je imel tobak hude sovražnike. Sultan Amurath IV. je v letu 1610 na ulicah v Carigradu zapazil nekega človeka, ki je dobro-voljno iz pipice tobak puhal, — kaj stori sultan? Nos mu ukaže prebosti, pipico skoz vtakniti in ga gnati po mestu v svarjenje družim , ki se prederznejo tobak piti. Tudi Rusovska vlada je preganjala tobakarje, jim je žugala noše odrezati in je posebno sodnijo odločila, kteri so zapadali tobakarji. Ravno tako je storila ljudovlada v Bernu v Svajcu, kjer je enaka sod-nija bila od leta 1661 do srede preteklega stoletja. Kdor je tobak pil ali nosljal, je globi ali dnarnikazni zapadel, na oder postavljen, v ječo veržen — pregreha tobak piti je bila šteta v versto prešestva!
Na Nemškem,   kjer so se s tobakom  soznanili   po Konradu Gesnerju,  niso  bili  scer tako  hudi zoper
tobakarje, vendar se je tudi ondi pisalo od njih: „da pa nekteri še bolj pijančevajo, si napravljajo celo v ustih in v vratu ognjiše, da kurijo hudiču na čast s tobakom", Dohtar zdravništva Trap p je tobak naravnost imenoval pomočnika hudičevega, kteri ljudi zapeljuje k vinu in olu.
Takemu preganjanju nasproti so se pa vzdigovali tudi branitelji in prijatli tobaka. V letu 1622 je spisal Neander ?5tobakoslovje" (tobacologia), in v letu 1628 je Rafael Thorius zložil častno pesem na tobak (Hym-nus tabaci).
Vkljub prekletstva in tabačnih sodnij so jeli proti koncu 17. stoletja že v množin deželah tobak sejati. K naj veči časti ga je na Nemškem povzdignil kralj Friderik Vilhelm I., ki je osnoval celo tobakarsk zbor.
Le profesorja dr. L a y c o o k v Jorku in dr. W r i g h t v Birminghamu sta dandanašnji skor edina ostala, ki se neprenehoma vojskujeta zoper tobak in mu pripisujeta mnogo škodljivih lastnost: topostuma, zdražljivost serca, zgubo pogumnosti, vnetje gerla, jetiko in oterpnjenje mnozih druzih telesnih opravil. Gotovo je, da ta dva moža resnico govorita , ako se že sam po sebi slab človek preveč vda ti razvadi; gotov strup pa je tobak mladim fantalinom , kterim bi se culica še gotovo bolj podajala kot pipa ali cigara« Tobak ni nikakor nedolžna reč, ampak zeliše se šteje k ostrim omoticam, — očitno je tedaj, da mladim in zavoljo tega še zlo občutljivim fantom škodovati mora.
Ako se obernemo še enkrat na zgodovino tobaka, vidimo mnogoverstno osodo njegovo. Iodianskemu duhovniku je bil pripomočik za pridobitev nadsvetne slave, zamurcu bramba zoper nadležne merčese, zdravnikom čudodelno zdravilo, kupcu in kmetovavcu nov prido-bitek premoženja. Eni so ga klicali „sveto zel", drugi so ga preklinjali ^hudičevo zeliše". Vse to je prestavil tobak in se vedno bolj prikupil človeštvu, — zakaj pa: tega nam ne more nenosljačne pivec tobaka razodeti.