za poljedelstvo, gospodarstvo, svilorejo, trtorejo i. t. d.
Izhaja dvakrat na mesec,
r
1875


Velja za celo leta f. 2.
za Vu lota f. 1. Društveniki dobivajo ga brezplačno.
Izdavatelj c. kr. kmetijsko društvo Goriško.
TeoaJ	v Gorici dno 15. junija. List 11.
Zapopadek:
1. Dobrih živali za pleme nam pomanjkuje. — 2. Društvene stvari. — 3. 0 bolezni vina. — 4, Kako se iz pokvarjene pive naredi ocet (kis).
Dobrih živali za pleme nam pomanjkuje.
Uže veliko so razni gospodarski časopisi, različna kmetijska društva i. t. razpravljali o povzdigi živinoreje, posebno govedoreje. Kmetijsko ministerstvo je vsem deželam uže zdatne denarne podpore podelilo, s kterimi so kmetijska društva lepo število govejih plemen nakupila in razdelila živinorejcem. Kaj mi bo dovoljeno poprašati le, ali so pa vse te živali v istini žlahne, po vsem vredne za povzdigo, požlahnevanje naše govedoreje? Marsiktero živinče pač ni vredno, da se od daljnih krajev prižene v naše dežele, ker videli smo uže večkrat živali, ktere so bile zelo pomanjkljive.
S takimi živali bomo malo opravili, malo zboljšali in vendar se za nje velike cene plačujejo, ker so izvirne od onega plemena, s kterim hočemo zboljšati našo govedo. Preveč se sedaj gleda le na to, da se kupi živina iz slovečega kraja, dovolj je, da morejo reči, to je živina Muricodolskega ali Pincgauskega plemena i. t., ali je pa dotična žival zdrava, lepega života, dobrih lastuostij, ali je junec plemenjak sin krave, ktera se odlikuje zarad lastnostij dobre mlekarice i. t., to preudarjati se navadno opusti in vendar je to prvi pogoj vspešne reje in požlahnevanja..
82 —
Da bi le nekoliko prebirali kmetijske ptuje časopise n. pr. Dunajske, videli bi, da tožijo strokovnjaki n. pr. prof. dr. Willielm vitez Wachtler dr. Klingau, da ima Štirska premalo žlahno živine in da treba skrbeti za ustanovo zglednih in žlahnih bravuri j, v kte-rih bodo zamogli živinorejci dobivati dovolj sposobnih živali za pleme.
Štajerska kmetijska družba je zato ustanovila več takih kra-varij, v kterih se odgojujojo živali lluricodolskega in Maria dvorskega plememena. Lastniki ali voditelji teh hlevov zapisujejo zvesto vse, kar opazujejo v izreji živali tako dav služijo ob enem kot poskuše-vališča za živinorejo. Veliko delajo Stirski strokovnjaki za pospeh govedoreje in podučujejo živinorejce, da naj ne prodajajo lope živine iz hleva, če jim kupec še toliko obeča; nadejati se smemo, da bodo živinorejci tak prevažen svet poslušali iu kaj težavno bo, lepe goveje živine iz Štirskega dobiti.
Ali bi ne bilo prav in prepotrebno, da bi tudi v naši deželi imeli več takih umnih kravarij, v kterih bi odgojevali lepa žlahna plemena n. pr. Mariadvorsko, Pincgavsko-Belansko, Murico-dolsko i. t.
Po sklepu našega kmetijskega društva je kmetijska šola kupila uže pred 2 leti nekoliko krav in junca Pincgavskega, tudi Maria-dvorskega govejega plemena, šedaj pa so se nakupile živali Furlanskega pšeničnega plemena, ktero je sorodno sč Simentalskim. Za celo deželo pa je to vse premalo in prav bi bilo, ko bi imeli take kravarijo na Krasu, drugo na Tominskem, tretjo v Furlaniji; za vsak poseben kraj naj bi se odgojevala mlada žlahna plemenska živina, ktera bi se privadila zraka in drugih krajnih razmer. V hrib-skih, planinskih krajih izrojena in kupljena, v naše vroče pokrajine pripeljana živina navadno trpi, še le zarod se privadi naših krajnih razmer in obnebja, kakor to spričujejo skušnje v Monasteru, kder so uže večkrat pripeljali ptuje živali iz Koroškega, Štirskega i. t.
Če visoka vlada uže toliko let dela za povzdigo konjerejo, gotovo zasluži nič manjše skrbi govedoreja, ktera je glavni in prvi steber posebno za naše in planinske dežele.
V hlevu še ima zvesto zaslombo hribski kmetovalec, sč žitom uže tako malo opravi; če je cena velika, je pa tako malo pšenice pridelal, da je ima komaj za hišo in seme dovolj, letos pa ko je bilo nekaj pšenice pa je cena kaj nizka in gotovo v nobeni razmeri
s6 stroški za delalce, ki so silno dragi. Upajmo, da bodo merodajni kmetijski krogi poprijeli se govedoreje in vse storili, da se zboljša. Kako ustanoviti, urediti in voditi take kravarije bomo v prihodnjem listu razpravljali.
Društvene stvari.
Visokorodni gospod grof Coronini, predsednik našega c. kr. kmetijskega društva se je odpovedal predsedništvu, kar moramo vsi iz serca obžalovati, ker nij ga moža, ki bi pravičnega neutrudljivega in vrlo soosebnega dosedanjega predsednika po vsem nadomestiti mogel Upajmo, da se glav. odboru posreči, s prošnjami pii vis. č. gospodu grofu doseči, da se še naprej žrtuje za blagor društva, ktero se je do sedaj pod njegovim načelništvom lepo razvijalo. Njegove zasluge spoznala je tudi vlada, ter je mnogozaslužemu gospodu grofu Njih veličanstvo podelilo red železne krone II razreda.
Vitez Clumetzkj, do sedaj kmetijski minister je imenovan kupčijski minister, in grof Mansfeld je prevzel ministerstvo kmetijstva. Mansfeld je še le komaj 33 let star, (rojen 20. juli-ja 1842) in je do sedaj sc pečal z vodstvom obširnih grajščin na Oeskem.
O boleznih vina.
Spisal dr. A. Mond.
(dalje).
Da se ta bolezen zapreči, odstrani naj so one tvarine ki pospešujejo vrenji. Vrenje so pospeši 1. zprozračenjem mošta, 2. da se med vrenjem skrbi za visoko temperaturo. Dobro je mošt časih segreti, ker če se je premeni! ves slador, ne more nastati mlečna kislina.
Oe hočemo da vino nekoliko sladko ostane, moramo upotro-biti druge sredstva. V tem slučaju zaprečiti se moril vrenje v pravem času in sicer 1. se znižanjem temperature na 4°0. 2. da se mošt žvepla sč žveplom, žveplenosokislim apnom, ali so žveplanim alkoholom, 3 da so pridene ženfova moka, 4. ako se pridene sili-cilova kislina; 5. da se segreje mošt do (iO°C.
Pazi pa naj se na to, da se odstrani beljakovina ki je po-
leg sladorja glavni uzrok te bolezni. Zgodi se pa to ako 1. vino dodene dosta alkohola ali tanina, 2 ako se do G0°C. segreje, 3. da se vino večkrat filtrira ali čisti. Pri vsakem pretakanji posebno februarja in marca naj bi se drože mikroskopovali, da nimajo kaj glivic, ktere bi preuzročevale bolezen. V takem slučaju, naj se sod žvepla, vinu pridit žvepleno sokislega apna ako vino nečemo ali nemoremo segreti. Če je vino popolnoma pokvarjeno in ima okus pa masleni kislini, naj se upotrebijo vse omenjena sredstva ter dene vino na zdrave drože, pridene 20 delov sladorja in 100 delov vode, eu del tega se dene na tri dele vina. V kratkem začne zopet vreti, okus če tudi ne zgino popolnoma se vendar zgubi nekoliko.
Slinasto vrenje. (Schleing&rung).
To bolezen preuzročujejo prej omenjeni uzroki, da si je glivica od prejšne različna in različno pokvarjeno vino. Glivice ki to bolezen preuzročujejo, so fine niti skupaj nabrane, kakor ocetne glivice (M. acceti). Zatorej se te glivice v začetku njih razvijanja zamenjajo z glivicami ocetne kisline.
Ko se bolezen začne množiti se glive druga od druge ločijo ter nakopičijo na kup. To bolezen imajo bela, sladka vina, ki imajo malo čreslovine in alkohola v sebi. Prične se na dnu posode ter se pri večji vročini vzdiguje proti poveršju. Vino postane početkom kalno, zgubi sladak okus, je pusto slabo in mastno. Če se prelije iz ene posode v drugo teče ko olje in vleče niti. Večkrat se zgodi da se vino samo ozdravi; zgodi se to le tedaj če ima vino dosta alkohola in malo beljakovine; sicer se pa pokvari, postano kislo in gnije. Mnogo časa se je mislilo, da napadajo te glivice beljakovino, in upotrebovali so sredstva ki so imeli tanina v sebi. Skušnje so pa pokazale, da je slador podlaga tem glivicam, kojega spremene v zliz (slino). Pridruži se pa tej bolezni tudi prejšna, in napravi se mlečna kislina, kar vino še bolj pokvari. Najbolje sredstvo zoper to bolezen je, da slador popolnoma povre.
Če pa hočemo nekoliko sladorja v vinu ohraniti pridenemo nekoliko alkohola in tanina, ter odvzame beljakovine. Nij še znano kakov upljiv ima čerslovina na slador in zlez. Gotovo je da so Francozi Šampanjska vina ki so tej bolezni podveržena ohranili le steni zdrava, da so pridjali enemu hektolitru vina 15—20 gramov tanina 3 tedne p redno napolnujejo steklenice. Morda beljakovina ki vsled
tanina pade na dno nij več sposobna za hrano teh glivic. Posebno eno lastnost teh glivic naj omenimo ki se odlukuje od drugih v tem, da zrak ne pospešuje njih razvijanja ampak ga zapreči. Če je vino postalo bolno, se popravi ako se pretoči v žveplani sod. Prej naj se pretoči skozi posodo v koji je šibje. Vsled tega se razter-gajo niti in slina postane čisteja. Zdaj se pridene 20 gramov tanina na hektoliter čez en teden pa 10 gramov žvepleno sokislega apna. Nazadnje se pa očisti z ribjim mehurjem, rabi se ga pa le toliko, da pušča še nekoliko tanina. Zdaj se vino filtrira, ter pretoči v drugi sod.
Vrenje vitiske kisline. (VVeinstein-Gahning).
Če se vinsko kamenje razstopi v vodi, se kmalo zapazi glivica, ki s pomočjo zraka razkroji vinsko kislino v oglenčevo kislino in v vodo. Ta glivica se opazi večkrat pri mladih vinih, ki imajo malo alkohola in mnogo kisline v sebi. Glivicav je nitne podobe, ki je razvejena; v sredini se nahaja mnogo kroglic. Ge se vino nekoliko pretrese, se niti raz-tergajo, in opazi se vsled tega mnogo daljših in krajših niti. Ko se je počela gliva množiti postane gliva debelejši in rujavkaste boje, kajti barvilo se vsede okolo nje ter naredi skorjo. Živi na dnu posode i v drožah, misli se da ni nobeno vino brez nje. Čez zimo spi; odstrani so tedaj ako se pred njenim razvitkom vino pretoči. Če ostanejo te glivice do pomladi v vinu se razvijajo in vino počno bolehati. Napade najprej vinsko kislino ter jo premeni v oglenčevo kislino in vodo s pomočjo kisleca zraka.
Kasneje napade vinski kamen ter spremeni v oglenčevo kisli kali in druge tvarine. Če je vinska kislina in vinski kamen uže razkrojena, se pridruže še druge bolozui: gniloba in cik. Razlikuje se od drugih glivic v tem da se v zelo različnih znamenjah (sjmptomih) prikazuje. Zatorej tudi vinorejci ono in isto bolezen z različnimi i-rneni zazuamvajo. Dokler je nizka temperatura ostane glivica mirna na dnu posode tedaj se jo s pretakanjem lehko prežene. Ko je pa gorkeje, razvija se početkom počasneje potem hitreje. Ogljenčeva kislina ki se pri tem razvija ne izpuhti kot plin ampak ostane v vinu. Čin bolj raste temperatura tem hitreje se množi in razkrojevanje vinskega kamenja je vedno večje. Na poveršaju vina delajo se mehurji; drože sezačno vzdigovati. Če se vino natoči v kupico, so počno peniti in je kalno. Pod mikroskopom se v eni kaplji vidi mnogo niti ki so razvejene.
Ko se glivice v vinu pomnože, se množe celo hitro, in ravno tako hitro razkrojiva se tudi vinska kislina. Oglenčeve kisline toliko v vinn nastane, da jo vino ne more več uzderžavati, in vsled tega počne vino vreti in postane kalno.
Ko je bolezen do te stepne prišla, počne se ra zk rojeva nje vinskega kamna (birze). To razkrojivanje se godi jedneko, kakor razkrojevanje vinske kisline.
Vrenje prestane, in zdaj počne vplivati oglenčevo kisli kali ki je pri razkrojevanju vinskega kamna postal, na barvo vinsko. Cista rudeča barva vina postane rujavkasto umazana, za oči neugodna in za piti gnusnja.
Ko se počne vinska kislina razkrojevati, brez da bi oglen-čeva kislina delala mehurčke ali penje, ampak da ostane v vinu takrat se imenuje ta bolezen „zbersanje vina" (turbidume, Girato, tourne, monte).
če se je pa ogleneeve kisline že toliko razvilo, da počne izpuhtevati in dela morhurčke se imenuje „povrenje“ (la pousse).
Ko je pa vinska kisline že popolnama razkrojena in oglen-čeva kislina prenaha ter se počne razkrojivati vinsko kamenje, potem imenujemo to bolezen »čemenje" viua. V tim slučaju vino zgubi pravo barvo in tudi čreslovina se razkroji.
Oe se je pa v vinu počel smerdeči duh razvijati, ter počele beljakovine gniti imenujemo, gnijeuje vina.
Vendar pa moram opaziti, da ta bolezen negre vedno po tih stopnah, kajti večkrat traja ena bolezen tako malo časa, da se komaj opazi. Ge ima n. pr. vino celo malo vinske kisline v sebi, je tudi razvijanje ogleneeve kisline celo majhno, in ne zadostuje, da bi se moglo vzdigniti drože, ki so na dno posode, in da bi kalile vino, v tim slučaju se vino res nekoliko kali ali brez vrenja. Vino pa postane črno, se potem spremeni v ocet in kasneje počne tudi gniti.
če pa vino nima čisto nič vinske kisline v sebi. samo ono, ki je spojena z vinskim kamenjem ouda se ne verši nikakoršno v-renje. Vino ostane čisto, mirno, ali na dno posode počne se razvijati bolezen. Vino dobi neugoden okus, počne smerdeti na dno posode in ta smerad počne so širiti po celi tekočini.
Omenjena bolezen se nahaja posebno v letih, ki je toča
~ 87 —
grojzdje potolkla, ali pa da je bila trtna bolezen. Zdi se nam, da se že takrat, v poškodovanih jagodah počne razvijati omenjena glivica, ki pride v dotiko z vinsko kislino v jagodi in se zrakom. Naj boljši pripomoček za to je, da se mošt segreje na 100° C., kajti segrevanje na (j0° kakor pri vinu, pri moštu ne zadostuje. V vinu nahaja se namreč alkohol, ki vspeh vročine celo pospešuje.
Bolezen se nahaja večkrat pri takih vinih, ki v odpertih bednih vrejo, kakor tudi pri takih, ki se je'pretakanje iz drož dolgo časa odlašalo, ker drože so počnejo lahko razkrojevati in gniti.
Razim tega, da vino ne vre v odpertih bednih in da se ne pušča predolgo na droželi, imamo še druga sredstva za omenjeno bolezen, in te so:
1)	da se vinu doda dovolj alkohola, kajti alkohol je naj manj škodljivo sredstvo zoper vse bolezni vina;
2)	da se vino vsaj meseca decembra uzame iz drož in filtrira;
3)	da še pri pretakanju med vino kakih 20 gramov žvepleno sokislega apna vrže. Žvepleno sokoslo apno razvija po časi žvepleno sokislino, ki vse glivice v vinu umori, posebno pa one, ki živijo na dno posode.
Ce se pa hočemo še bolj na tanko prepričati v tej bolezni, je naj boljši, a ko se večkrat iz dna posode se stekleno cevjo potegne nekoliko drož in pod mikroskopom pregledava. Ako se nahajajo v drožah še glivice, naj se z novega zažene nekoliko žvepleno sokislega apna v vino.
Ce se je pa bolezen že pričela, se morajo rabiti sredstva, kakor sim jih popred navedil.
Precej se spočetka, ko se vino počne kaliti in temno postajati ki v kupico vlit dela pene, ki so svetlo višnjeve barve, je naj boljši pripomoček da se v vino vrže žveplenega sokislega apna. Čez štir ali pet dni kasneji naj se vino potem filtrara in pretoči v dobro žvepljano posodo.
Navadno se tako popravljeno vino hmalo ozdravi, in postane zopet kakor je bilo poprej. Vender je pa dobro da se večkrat po malem v vinu vrže žvepleno sokislega apna, in da se tudi drože pod mikroskopom včasih preiskavajo.
Ako je vino vsled razkrojevanja zgubila preveč vinske kisli-
ne, naj se to na domesti z vinsko kislino, ki se dobiva v proda-jalnicah. Vender se pa mora vino poprej preiskavati, da se vinu vinske kisline v pravi razmiri doda.
Ako se je pa bolezen že tako razširila, da vino postaja Črno in da dobiva tudi smrdljivi duh, potem se polag omenjenih sredstev dodene vinu še 15 gramov tanina in osem dni kasneje se pa vzame 10 gramov ribjega mehura na en hektoliter, z katerim se vino očisti. Takemu vinu se zgubljena vinska kislina povrne z kupljeno vinsko kisline. Dobro je tudi da se tako vino ko je že ozdravljeno dene na zdrav mošt, da še enkrat z novega povre.
Vino, katero ima pa že popolnama po gnilobi duh in okus, ni več popolnama za ozdravit. Naj boljši je da se iz takega vina žge žganje, kajti, ako bi se vsa naj boljši sredstva upotrebila, in da bi se vino tudi nekoliko zboljšalo, ono vstane le prazna in slabega duha in okusa.
(Konec sledi).
|\Kako se iz pokvarjene pive naredi ocet (kis).
V poletnem času se večkrat piva pokvari, tako da ni dobra več za pijačo. Da se pa popolnama ne zaverže se lahko iz pokvarjene pive naredi ocet. Piva se namreč skuha in ko se ohladi se ugasi se razbeljenim železom, da se je hmelni okus oduzame. Potem se deno v kako posodo kruhova škorja, ki je bila popred v dobrem očetu namočena, in na to skorjo ulije se potem piva; ter se postavi na topli kraj dokler se ne skisa. Dobro je da se vsaki dan enkrat pomeša. Ocet se potem vlije v kupice ter zamaši. Tako ocet je celo dobro sredstvo da se človek z njim nameže, ko se speče.
Dr. Ang. Mona-ova kuiga o „vinskih boleznih.* pisana v italjanskem jeziku prišla je ua svitlo. Kniga je tako izvrstna, da jo moramo naj bolj priporočati vsakemu vinorejcu in vinotržcu. Dobi se omenjena kniga pri knigoteržcu Wokulatu na Travniku.
Zal: c. kr. kmetijsko društvo; Odgovorni urednik prof. F. POVŠE.
Tiskar Seitz v Gorici.