25 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI »Se mi ne dopade« ali kako je Mačkova politika diskvalificirala Ravnikarjev povojni urbanizem Nove Gorice PETRA KOLENC | ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa petra.kolenc@zrc-sazu.si Izvleček: Prispevek, osnovan na spominskih zapisih protagonistov, oriše vpliv povojnih odločevalcev na urbanistično zasnovo pri gradnji novega mesta, ki je prvotno pripadala arhitektu in urbanistu Edvardu Ravnikarju. Kmalu po prvih arhitektovih predlogah za uresničitev del na terenu je prišlo do spora med politiko in urbanistom, kar je spremenilo tudi sam koncept uresničevanja gradnje Nove Gorice. Ključne besede: Nova Gorica, Edvard Ravnikar, Ivan Maček – Matija, povojna politika, urbanizem. «Questo non mi piace»: come la politica di Ivan Maček disqualificò l’urbanistica postbellica dell’architetto Edvard Ravnikar Riassunto: L’articolo, basato sulle riflessioni e le memorie dei protagonisti, tratta brevemente dell’influenza che la politica ebbe sulla svolta urbanistica relativa alla costruzione della città di Nova Gorica. L’idea originale fu delineata da Edvard Ravnikar, architetto e urbanista. Poco dopo che Ravnikar aveva sviluppato le prime idee relative ai lavori sul campo, sorse una disputa tra l’architetto e il politico Ivan Maček, il che portò a un cambiamento dei progetti relativi alla costruzione della città di Nova Gorica. Parole chiave: Nova Gorica, Edvard Ravnikar, Ivan Maček – Matija, politica del secondo dopoguerra, urbanistica Ko je v devetdesetih letih prejšnjega sto- letja novogoriški arhitekt Boštjan Vuga za- stavil vprašanje svojemu profesorju, »kaj pa Nova Gorica?«, je bilo v odgovoru arhitekta prof. Edvarda Ravnikarja čutiti nekaj grenko- be. Ta ni izvirala toliko iz nerealiziranega projekta novega mesta, pač pa iz nerazume- vanja povojnih odločevalcev, ki so s politič- no grobostjo in nevednostjo negirali teda- njo urbanistično misel ter intelektualna pri- zadevanja pri reševanju tako pomembne na- loge, kot je bila gradnja Nove Gorice: »Z njo je povezano vse, kar smo Slovenci mislili in čutili za ta del Slovenije in posebej ču- tili za Gorico, ki še danes ne more skriti svoje- ga slovenstva. V naši zavesti se je, ob začetku premišljevanj o kaki Novi Gorici, rojevala ideja o združenem mestu ob Soči. 1 Razen spominov 1 Ravnikar ni nikoli skrival ideje o Veliki Gorici, nekoč združenem območju: »Obenem smo občutili vse, kar bi se začelo na tej strani, kot začasno, ločeno akcijo, ki bi imela smisel šele po združitvi obeh Goric…tako, da smo z Novo Gorico že zastavili nov, bistveni del poten- cialne Velike Gorice« (Ravnikar 1984: 44). Izvestje 20 • 2023 26 ČLANKI ��� na Goriško se je v nas prebudilo vse, kar smo starejši preživeli od velikih soških bitk do Tito- vih obljub, da bi vse nekdaj povrnili z nečim, ‘da sija preko granice’, kar pa se ni zgodilo. S težavo smo končno dobili najslabše močvirna- te in vetrovne dele nekdanje goriške okolice in smo v svoji nepopustljivosti močno verjeli besedam o novem mestu. Stvar je tako kot vse drugo postala politična zadeva z vsemi značilnostmi časa. Daleč od predstave je osta- lo vse, kar se je dalo misliti in pričakovati. Ti- tova beseda se je nekaj časa selila po kompe- tenčnih stopnjah Slovenije in končala v zako- tju tedanjega Goriškega okraja. Predstava, ki bi morala biti sestavljena iz takratnega domi- nantnega vrha urbanistične filozofije, bi bila primerna za tak pendant, simetrični del bodo- če celovite Gorice. Koncept Nove Gorice bi na- mreč moral imeti več političnih in s tem tudi več urbanističnih nalog. Izhajal je iz možnega, torej geografskega, prebivalskega, pokrajin- skega in oblikovnega. Upošteval je definira- nost meje, mejni pas na naši strani, razmejitev kolodvora, ločitev cest in nove ceste. Zamislil sem si po analogiji s provansalsko urbanistič- no tradicijo empirske zasnove ravnih cest z glavno avenijo, ki je obenem prometnica, cen- ter mesta, ob kateri je mestno zelenje in glav- na ugledna stanovanja. To je cesta za ‘garibal- dinske povorke’ s publiko na obeh straneh, na oknih in balkonih. Za primer je bil vzet center mesta Aix-en-Provence, monumentalni trg s spomeniki, nasadi, urbano opremo, z živo in stoječo vodo [...]. Vse to je bilo publicirano, predstavljeno in ponazorjeno s primeri, mo- deli in risbami. Že pri splošnih orisih značaja in oblik zasnove smo ob vsaki priliki zadevali na globoke ovire in čeri« (Ravnikar 1993: 427). Ravnikarjevo premišljevanje in urbani- stična zasnova novega mesta je bila zgolj ena od sestavin dejanske odločitve o gradnji novega mesta. Tudi zamisli lokalnih odloče- valcev so se morale srečati s t. i. »višjo in- štanco«, ki jo je tedaj utelešal »arhitekt ne- kih drugih usod« (prim. Ferenc 1990, 1991) Ivan Maček – Matija, medvojni načelnik Ozne, po vojni minister za gradnje (prim. Mavrič 2017). Pogled na »Ravnikarjevo« magistralo konec 50-ih let 20. stoletja (Vir: RP NG). 27 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI O liku Ivana Mačka – Matije in njegovi »nizki etični vrednosti človeka, ki je dobil v ro- ke oblast«, nas najbolje seznani zapis Alber- ta Svetine-Erna, njegovega najtesnejšega sodelavca med vojno, pomočnika vodstva Ozne do konca II. svetovne vojne, maja 1945: »Maček je bil preprost, surov človek, ki se je vmešaval v vse stvari. V svojih namerah je bil zelo odločen. Nikoli ni dal nikomur prav. Nihče ni niti poskušal, da bi ga prepričeval. Ugovarjati se mu ni upal nihče, nikoli. Kot je on rekel, tako je moralo biti; bil je pravi dikta- tor […] svojo avtoriteto je uveljavil s tem, da je vpil. V normalnem tonu je govoril zelo red- ko. Moral se je dreti. Vpil je, ker je vedel, da je oblast« (Svetina 2005: 54). Spomine na Mač- ka imata tudi dva novogoriška arhitekta. To- maž Vuga se ga spominja kot »človeka de- janj«, kar je tudi občutil, ko je Maček obiskal Novo Gorico: »[P]opoldne [leta 1978] so na- mreč otvarjali novo osnovno šolo Dornberk, meni pa je, kot projektantu, pripadla častna naloga, da sem na ogledu spremljal najbolj pomembnega gosta. Med drugim me je skriti- ziral, ker sem celoten objekt sprojektiral v ta- krat modernem vidnem betonu, kar je bilo za njega pregrobo, daleč od ambienta, primer- nega za otroke. Imel je prav, le nekaj let ka- sneje so vse stene prebarvali« (Vuga, 19. 10. 2023). Arhitektu Vinku Torkarju pa se je zdel »ta možic dokaj ozemljen, trdno na tleh, s smislom za humor« (Torkar, 25. 10. 2023). Za- nimiv je spomin na sestanek gradbenega od- bora tedanjega direktorja Investicijskega za- voda za izgradnjo Trga revolucije Jurija Jen- šterleja in Mačka ter njun spor nearhitektur- ne narave o kakovosti čevljev: »Dobro se spominjam, kako je Jenšterle sezul en čevelj in z njim tolkel po mizi rekoč: Lahko tebi Maček, tebi v Peku naredijo čevlje po meri iz najkvali- tetnejšega usnja, jaz pa, če hočem dobre če- vlje, moram v Trst« (Torkar, 25. 10. 2023). Ne- nazadnje tudi ta banalni primer kaže na omnipotenco tedanjih nosilcev oblasti. Tudi v funkcijah, 2 ki jih je Maček opravljal po vojni, posebej kot minister za gradnje, s katerim se je arhitekt Edvard Ravnikar nepo- sredno srečeval kot vodja oddelka za projek- tiranje oz. kot del strokovnega tima takra- tnega Ministrstva za gradnje LR Slovenije, je bilo moč opaziti Mačkovo (neargumentira- no) »odločevalsko mnenje«, temelječe iz- ključno na poziciji moči: »V razgovorih z Mač- kom sem predlagal cestno zvezo vzporedno z železnico, ki bi povezala severni in južni del goriške okolice s cesto pod Panovcem. Njego- va reakcija na vse predloge je bila, na sociali- stično udarni način, vedno negativna in skraj- no odklonilna: ‘Se mi ne dopade.’« (Ravnikar 1993: 428). Mačkovo samoljubje veje tudi iz njegovih besed, ki jih je spregovoril ob obisku Nove Gorice leta 1978, ko je na slavnostni seji 3 2 Po vojni je bil do 1953 podpredsednik vlade Ljudske republike Slovenije in minister za gradnje, od 1951 predsednik njenega Gospodarskega sveta, nato od 1953 član Zveznega izvršnega sveta, 1958–63 organi- zacijski sekretar CK ZKS, 1963–67 predsednik Skupščine SRS, od 1948 član CK KPJ/ZKJ in 1966–69 tudi predsedstva CK ZKJ ter član Sveta federacije. Od ustanovitve 1948 je bil do 1958 predsednik Zveze borcev Slovenije. Dobil je mdr. red narodnega heroja in junaka socialističnega dela (1968). Veljal je za sivo eminenco slovenske politike. 3 Svečane seje v dvorani Kulturnega doma v Novi Gori- ci se je udeležil skupaj z Mačkom tudi Zorko Debeljak, gospodarstvenik, kasnejši predsednik skupščine ob- čine Nova Gorica. Na odru je bil doprsni kip maršala Tita, delo Negovana Nemca. Maček je jezno godrnjal in g. Debenjaku rekel, naj gre po kladivo, da razbije Ravnikar je avtor med vojno narisanega znaka Osvobodilne fronte slovenskega naroda (vir: Muratović 2003). Izvestje 20 • 2023 28 ČLANKI ��� občinske skupščine Novogoričanom pokro- viteljsko razložil, kako je po vzponu na Sveto goro določil 4 , kje bo nastala Nova Gorica, in tako »rešil dilemo lokalnih faktorjev«: 5 »Veči- na vas je mladih, ki zelo malo veste, kako je to šlo, ostali starejši pa ste verjetno tudi že malo pozabili […]: z daljnogledom sem pregledal ves teren, in še obhodil sem ga in spoznal, da bomo naredili najmanj škode, če pričnemo delati novo mesto na tem območju. Tako, vi- dite, je prišlo do odločitve, da se na tem me- stu zgradi Nova Gorica« (PANG 104, Maček, 9. 9. 1978). Na ta način je izločil pomen lokal- nih prizadevanj za nastanek novega mesta in sebe povzdignil nad vse. Prve pobude za gradnjo nove Gorice so bile izrečene le dan po podpisu pariške mi- rovne pogodbe, ko je bilo znano, da »Gorice ne bomo dobili« (Kraigher 1973: 62). Tedaj je predsednik novoizvoljenega okrajnega izvr- šnega odbora v Ajdovščini Bogomil Vižintin Milo spregovoril o načelnem sklepu o gradi- tvi novega okrajnega središča, posebej pa je omenil stališče, da je treba novo mesto zgra- diti neposredno ob meji, drugačna odločitev bi pomenila tiho odrekanje »stari« Gorici. Ivan Kraigher je bil že 1. marca 1947 imeno- van za referenta za obnove in gradnje pri go- spodarskem odseku goriškega okraja, kmalu je predlagal, naj se sestavi poseben delovni odbor, zadolžen za vprašanja gradnje Nove Gorice, do katerega je prišlo 17. aprila 1947. Dne 24. aprila 1947 je v zapisniku seje delov- nega telesa odbora za pripravo gradiva, ki je potreben za izdelavo regulacijskega načrta, že omenjeno ime »nove Gorice«. Morda gre za datum prvič izrečene besedne zveze, ki je kasneje postalo ime mesta. Od tu dalje je kljub lokalnim prizadevanjem odločitev za iz- gradnjo moral potrditi državni in vrhovni po- litični organ. Zdi pa se, da je bila lokalna po- buda močnejša in silovitejša od »nikoli zares mišljene Nove Gorice«, ki bi bila zgolj tolažil- na vmesna faza oz. kompenzacija za izgu- bljeni Trst in Gorico 6 . Res pa je, »da je bila tedaj politika zapo- slena z mednarodnimi, razrednimi, strateško- policijskimi navodili pri premikih meje in tak- tičnimi problemi pri povezavi krakov komuni- kacijskega sistema, ki se je prej pojavljal v prostoru starega mesta. Prvorazredno poli- tično vprašanje se je ustalilo v blokovskem prerivanju, ki je na tej točki dobivalo sodobno urbanistično vrednotenje« (Ravnikar 1993: 428). Tako je tedanjo situacijo ocenil Ravni- kar, kar je kasneje dejansko rezultiralo v 500-metrskem obmejnem pasu, ki ni smel biti pozidan. V letu 1948 je bil izbran ravno Ravnikar- jev načrt z magistralo kot središčno avenijo. Delo za Novo Gorico naj bi po biografskih fragmentih, ki sta jih zbrala France in Marta Ivanšek, začel »z velikim elanom, toda dole- tela ga je podobna reorganizacija urbanistič- nega načrtovanja, ki mu je vzela delo v Ljublja- ni, kot tudi v Novi Gorici« (Ivanšek 1995: 18), vendar je tako z urbanizmom Ljubljane kot Nove Gorice Ravnikar dokazal, da se dajo moderna urbanistična spoznanja prilagoditi slovenskim merilom in razmeram. Z novim vedenjem o obmejnem pasu je Ravnikar 21. januarja 1949 po nalogu 5 T. i. šempetrsko-vrtojbenske oz. solkanske linije ute- meljevanj, kje je boljša lega za nastanek novega me- sta (prim. Melik 1951: 248; Ravnikar 1984: 135). 6 Več o okoliščinah nastanka Nove Gorice glej Marušič (2020: 3–14). 4 Zaradi zaslug pri gradnji Nove Gorice je postal tudi častni občan mesta. Leta 1976 ga je novogoriška de- legacija obiskala na njegovem domu v Ljubljani. Jože Šušmelj, tedanji predsednik Skupščine občine Nova Gorica se spominja, da je pogovor v katerem se je za- nimal za gradnjo Nove Gorice trajal več kot dve uri, prekinilo pa ga je prav Šušmeljevo naivno vprašanje, kaj meni o povojnih pobojih o katerih se je tedaj veli- ko govorilo, saj je bil objavljen Kocbekov intervju s Pahorjem (prim. Žerdin 2010) o povojnih likvidacijah iz Avstrije vrnjenih kolaborantov in civilistov. Maček je Šušmelj jezno pogledal in s povišanim glasom od- govoril: »Ti mulc bodi tiho!«. Tako se je končal uradni obisk novogoriške delegacije pri Mačku (Šušmelj, 29. 10. 2023). kip, ker ni podoben Titu (Šušmelj, 29. 10. 2023). 29 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI ministra za gradnje Ivana Mačka – Matije do- končal veliko maketo Nove Gorice 7 . To pa je verjetno sovpadalo s sporom s Stalinom in s Titovimi drugačnimi pričakovanji do Sloveni- je, ki jih je kot »povelje« ponotranjil Maček: »češ naj se gradnjo nove Gorice spravi na stranski tir« (prim. Muratović 2003). Maketa je bila proglašena za državno tajnost (Ivan- šek 1995: 18) in je ni bilo dovoljeno objaviti, z njo je bil umaknjen tudi »moteč faktor, ki je hotel narediti nekaj resnega« čeprav je urba- nistično zasnovo Nove Gorice prof. Ravni- karja že leta 1947 izbral prav Maček, ki je iz- ločil idejni zasnovi prav tako povabljenih ar- hitektov, Ljubljančana Marka Župančiča in domačina Božidarja Gvardijančiča (prim. Di Battista 2011: 322–340). Kljub povojni vznesenosti nad gradnjo novega – ko »smo po osvoboditvi vsi radi šli na delo v ministrstvo za gradnje. Mislili smo, da bodo v novih razmerah združene predno- sti popolne koncentracije vseh strokovnjakov z veliko občutljivostjo za proces arhitektove- ga dela, kajti moderni urbanizem je postal za vse od kmeta do najvišjih političnih mest ‘orožje v nacionalnem in političnem boju'« (Ravnikar 1984: 135) – ni trajalo dolgo, da so se pogoji dela za arhitekta zaostrili, kajti kmalu se je notranja prostost kreativnega procesa spremenila v delo nameščenca, ura- dnika. Kot urbanist je imel Ravnikar takojšen stik s politiko, zato pa zelo kmalu tudi takoj- šen konflikt. 8 Da je imela politika v primerjavi s stroko odločilnejšo besedo, je bilo kmalu jasno. »Obvezno in edino veljavno svetovanje politi- kov pri strokovnih zadevah in njihovo posega- nje na terenu z odločanjem, navadno popol- noma nasprotnim strokovnemu mnenju (Ravnikar 1984: 44).«, je že kmalu po prvotni zasnovi oklestilo tudi (»lecorbusierjevsko«) načrtovan urbanizem novega mesta. »Tako je razprava o magistrali v času njenega nasta- janja, zaradi razlik v gledanju med političnimi osebnostmi in projektantom, kaj lahko prezr- la celoto in pomen jedra Nova Gorice, njego- vega oblikovanja in programske zaokroženo- sti, ter pri predlogu o dolžini in širini njenega cestnega prostora od začetnih 80 m odločila za natančno 73 m, potem ko so razpravljali vmes tudi že o 60 m« (Ravnikar 1984: 44). Ta- ko je bila uničena zamisel cestne kompozici- je empirskega tipa z ureditvijo prereza, ob vozišču katerega bi rasle platane, pod kate- rimi bi potekal glavni del trgovskega in splo- šnega mestnega življenja s širokim pločni- kom ter servisno cesto, stanovanji, poslovni- mi in drugimi javnimi zgradbami. »Skupaj bi bil 80 m širok odprt prostor, v katerem bi bilo poskrbljeno za vse, kar se v mestu te velikosti lahko dogaja« (Ravnikar 1984: 43–44). Maček naj bi na to drevesno kompozicijo platan vzdolž magistrale primitivno pripo- mnil, češ da, če hočeš videti drevesa, greš lahko v gozd, kar je kasneje (3. julija 1992) v pogovoru z Diegom Kuzminom potrdil tedaj že osemdesetletni arhitekt Ravnikar in pri- merjal pripombo z naivnostjo ruskih oblasti, ki so verjele, da kultura in civilizacija ne bo- sta pokvarili iskrenosti v duhu socializma vzgojenih ljudi (Kuzmin 2007: 15). Še leta 1992 je Ravnikar povedal, da bi morale biti ob magistralni cesti vse javne funkcije 9 , dodelila večjo vlogo Edu Mihevcu, ki je npr. dobil mandat za regionalno ureditev slovenske obale, k za- snovi katere je bil najprej povabljen Edvard Ravnikar. 8 Po vojni so Ravnikarja zaradi zaslug pri OF imenovali za ljudskega tožilca. To funkcijo je uporabil enkrat in edinkrat, ko je »dal v postopek« tri Mačkove sodelav- ce, zaradi »prisvajanja ljudskega premoženja (prim. Muratović 2003). To je bil eden od glavnih povodov za konflikt z oblastjo, ki je na nek način zrežirala tudi konflikte s stroko. Teh v resnici ni imel, je pa partija 7 »21. januarja 1949 je po nalogu ministra za gradnje do- končal veliko maketo Nove Gorice, ki pa je bila progla- šena za ‘državno tajnost’ in je ni bilo dovoljeno objavi- ti« (Ivanšek 1995: 18), čeprav je bila že leta 1951 maketa mesta z ostalimi fotografijami arhitekture Nove Gorice vključena v jugoslovanski katalog med- narodne arhitekturne razstave, ki je bila leta 1951 v maroškem Rabatu (prim. Di Battista 2017: 45–47). 9 Z opustitvijo Ravnikarjevega urbanističnega načrta je bilo poseženo tudi v predstavo o Magistrali, Izvestje 20 • 2023 30 ČLANKI ��� vendar odločevalci niso razmišljali tako in predvsem niso pustili niti koncepta, ampak so uveljavili Kardeljevo idejo, »da bi morala v vsakem okraju biti urbanistična služba«, in ta- ko so se teh del polastili »mladi, skromni ar- hitekti in to je rezultat [Nove Gorice]. To se dogaja še danes povsod« (Kuzmin 2007: 15). Ko je izgradnja Nove Gorice leta 1951 prešla iz pristojnosti republike v pristojnost lokal- nih dejavnikov, se je prvotno široko zasta- vljen koncept po Ravnikarjevih besedah za- čel usodno drobiti. Maček se je glede novogoriške magistra- le tudi post festum branil tako, da je preložil odgovornost na plansko komisijo: »Takratna planska komisija, vodil jo je Hebrank, od same- ga začetka je bil on proti. Ko smo odprli magi- stralo, je na vsakem sestanku to izkoristil, ka- ko široko cesto delamo, ko še nobenega me- sta ni okrog. Točno je celo navajal metre, koli- ko je cesta široka. Seveda vedno sem se boril in vztrajal, da je to cesta na katero bo vezano celo mesto, in da zaradi tega mora biti ta ce- sta široka« (PANG 104, Maček, 9. 9. 1978). V članku Arhitekturi dajmo boljše pogoje, ki ga je leta 1950 objavil v dnevniku Ljudska pravica, Ravnikar jasno pove, da se je javna in kulturna vloga slovenske povojne arhitek- ture izgubila: »[V]se je postalo tako tiho, kot da ni niti arhitektov niti arhitekture, niti na- log, niti ljudi, ki bi od arhitekture kaj pričako- vali ali želeli. Vsi vemo, da mnogo, zelo mnogo zidamo, kaj drugega pa ne. Kar navadili smo se na to, da je v gradbeništvu samem že neka- ko tudi arhitektura« (Ravnikar 1950: 4). Gre za enega ključnih besedil, s katerim se je tudi osebno zameril ministru za gradnje, ki je za arhitekturo menil, da spada pod gradbeni- štvo, in sicer kot stranska veja. To je bil – Ravnikarjevemu nasproten – Mačkov kon- cept reforme tako študija kot produkcije ar- hitekture, za kar si je prizadeval z direktnim vmešavanjem v prakso, kadrovanje in izo- braževanje. »Gradbenikom ni dišal, vendar so modro molčali. Še manj je dišal arhitektom« (Spletni vir 1). Edini, ki se je temu javno uprl z objavami, »naj se minister za gradnje neha mešati v arhitekturo in pričakoval podporo strokovne javnosti, od katere ni bilo sledu« (Spletni vir 1), je bil Ravnikar, ki je zato moral zapustiti delo na ministrstvu za gradnje in si s tem nakopal doživljenjsko Mačkovo zame- ro. Minister Maček je za Novo Gorico takoj angažiral druge projektante, ne da bi Ravni- karju pojasnil zakaj. Zameri je sledila sabota- ža vrste naprednih Ravnikarjevih projektov, objav, pojavljanja v medijih in na koncu izgon s fakultete 10 . Arhitektov sin Edo se je kasneje izrazil tako: »[M]ed politiko in urbanizmom [se je] vnel prepir, ravno na tako vizionarski vlogi in funkciji, ki bi jo imela Nova Gorica, za- to, ker je politika hotela biti urbanizem, zato je bilo potrebno urbanizem ugrabiti oz. iz nje- ga izločiti enega najmočnejših elementov« (Spletni vir 1). Lahko pa bi kot neizpodbitno dejstvo po- trdili, da je Ravnikar za svoje delo dobil šte- vilne nagrade na natečajih, ne pa dejanskih naročil in kasnejšega projektiranja. To se je zgodilo nekoliko kasneje, od konca petdese- tih let 20. stoletja. Na podlagi njegovega opusa 11 , ki je regionaliziral slovenski moder- nizem in ga hkrati vpel v mednarodne toko- ve v arhitekturi, mu arhitekturna stroka za- služeno pripisuje položaj najpomembnejše- 10 Avtorici niso znane nikakršne javne polemike, kjer bi stroka zavzela jasno stališče in se postavila na Ravni- karjevo stran ter se uprla samovoljnosti oblasti. program in s tem funkcija mestnega središča se je tudi v nekoliko manjših dimenzijah selila na vzpore- dno Cesto št. 5, kasnejšo Delpinovo ulico. 11 Ravnikarjevo področje delovanja je bilo široko in se je raztezalo od arhitekture, urbanizma, publicistike, oblikovanja, slikarstva do poučevanja na univerzi. Za- služen je za načrte za Kostnico padlim med prvo sve- tovno vojno na ljubljanskih Žalah, Moderno galerijo, stanovanjske bloke v Novi Gorici, grobišče interni- rancev na otoku Rabu, založbo in tiskarno Ljudske pravice v Ljubljani, ljubljanski Trg revolucije, stano- vanjske objekte na Ferantovem vrtu, zgradbo okraj- nega ljudskega odbora in Hotel Creina v Kranju, Ho- tel Maestral v Pržnu v Črni gori, Hotel Babylon Obe- roi v Bagdadu in novo krilo Narodne galerije. 31 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI ga slovenskega umetnika gradnje v drugi po- lovici 20. stoletja (prim. Urbančič 2023), kljub dejstvu, da je besedo stroke v povojnem ča- su večkrat preglasila beseda odločevalcev, Ravnikar pa tudi znotraj arhitekturnega mi- ljeja ni vedno našel zadostne podpore. Morda se s tezo Ravnikarjevega sina Eda (prim. Spletni vir 1), »da so bili vsi Ravnikarjevi projekti na teritoriju Slovenije, ali takoj na za- četku, ali nekje na poti, sabotirani, razen red- kih, ki so padli v obdobja, ko je Mačkova poli- tična moč prehodno opešala (kronološko merljivi podatki; edina Ravnikarjeva izvedba, ki je v celoti ušla tej usodi, ker je padla v tak vmesni prostor, je OLO Kranj)«, res ni moč strinjati (prim. Urbančič 2023). Lahko pa se strinjamo s tezo, da je zavoljo Mačkovih re- formnih prizadevanjih tako pri študiju arhi- tekture (smer B) kot gradbeništva in »izloči- tvijo Ravnikarja« »nastala prekinitev med na eni strani arhitekturno tradicijo zadnje gene- racije Plečnikovih študentov plus prvih Ravni- karjevih ter na drugi strani novih generacij – od sedemdesetih let naprej –, ki so na ta način ostali brez glave in brez nadzora, da so v na- stalo praznino stopili preveč zadovoljni sami s seboj, ko so naenkrat imeli prosto pot in ko- ruptivno politično podporo« (Spletni vir 1). V besedilu, nastalem le pet let po konča- ni vojni, Ravnikar (izhajajoč iz svoje izkušnje) jasno pove, da je bila funkcija in naloga slo- venskega arhitekta odstranjena iz javnega načrtovanja, in nadalje ugotavlja, da »že dol- go ni bilo kake javne razgrnitve načrtov ali razstave, nobene ankete ali natečaja za stvari, ki nas žulijo, sploh ničesar, kar bi dalo slutiti, da arhitekt želi povedati, kaj zamišlja, kako bi se rešila nekatera vprašanja, kaj sploh dela« (Ravnikar 1950: 4). Prvo petletko pa je neko- liko bolj vzhičeno videl utemeljitelj sloven- ske znanstvene geografije Anton Melik, ki je leta 1951 v knjigi Naša velika dela, natančneje v poglavju Petletka gradi nova naselja, pod- poglavje posvetil Novi Gorici, kot da ne bi poznal začetnih težav urbanizma: »Zdaj že teče nova glavna cesta skozi nastajajoče me- sto, magistrala Nove Gorice. Ob njej že stoje prve hiše, namenjene za stanovanja novim prebivalcem, nameščencem in delavcem, pa določene za sedež upravnim organom, pred- vsem za namestitev uprave goriške oblasti, ki je med prvimi poklicana, da zavzame svoje funkcijsko mesto v srcu dežele, na stiku Soške in Vipavske doline […] Nova Gorica je pričela funkcionirati. Prvi njeni življenjski koraki so to, šele njen začetek imamo […] Koliko časa je preteklo od takrat, ko so v naši deželi zgra- dili zadnje novo mesto? Nova Gorica ne spada k največjim med njimi. Toda ima svoje poseb- no mesto, svoje docela specifično poslanstvo, najbolj samosvoj izraz. Nova Gorica je naš pro- test zoper krivične in nenaravne meje…je pa obenem več kot protest, Nova Gorica je naše kljubovanje, je izraz naše volje, da se ne ustra- šimo ovir« (Melik 1951: 249). Verjetno nikoli ne bomo povsem doumeli občutja odgovornosti in hkratne vznesenosti, ki jo je občutil Edvard Ravnikar, ko je bil za- prošen, naj izriše novo mesto. Tedanja oblast, ki ga je z nedvomno prepoznanimi referenca- mi in kompetentnostjo povabila v »dolgo pri- čakovan trenutek, ko je bil naš duh najbolj bo- gat, ko smo si lahko želeli, da bi to novo mesto v svoji rasti ne ostalo življenjsko in kulturno osamljeno, in ko smo še videli njegovo poslan- stvo v zavestnem deležu pri zgodovinskem in civilizacijskem procesu te, za nas tako zanimive regije« (Ravnikar 1984: 43–44), ga je kmalu tu- di izločila iz »velike naloge ob meji«. Leto 2023 je proglašeno za Ravnikarjevo leto in kot Novogoričanka lahko rečem, da živim v mestu, ki ga je zasnoval prof. Edvard Ravnikar. Morda se sam s tem ne bi strinjal in bi mu bilo ljubše, če bi dejali, da gre za »koncept neuresničenega mesta«, čeprav je vsaj tisti delno realizirani del 12 pokazal smer 12 Med letom 1946 in pomladjo 1950, ko so potekale prve urbanistične zamisli Nove Gorice do oddaje ur- banističnega načrta za Novo Gorico, je bilo delno uresničeno: magistrala, šest stanovanjskih blokov, Izvestje 20 • 2023 32 ČLANKI ��� vsem nadaljnjim arhitekturam Nove Gorice. Ali kot je dejal arhitekt Tomaž Vuga: »Ravni- kar je mestu prispeval najbolj žlahtno plast, prvo, ki je pustila najgloblje sledi, podlago za vse naslednje. Tudi zato so njegove poteze ta- ko pomembne, izstopajoče, odločujoče, uso- dne, da jih vsi naslednji avtorji niso mogli (tu- di če bi hoteli) v celoti izbrisati, spremeniti, zanikati« (Spletni vir 2). Prav ta prvotni kon- cept je morda trajna in nesporna vrednota, odsev Le Corbusierove urbane filozofije, principa cestnega križa z razdelitvijo me- stnih con, njegova praktična uporabnost in družbena koristnost z veliko vegetacije, ta- ko značilne za Primorsko. Zaključimo pa lah- ko tudi z Mačkovim optimizmom: »[Ž]elim, da bi še v bodoče šli pogumno naprej v gradnji Nove Gorice!« (PANG 104, Maček, 9. 9. 1978). VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG, 104, Skupščina občine Nova Gorica. Priloga k zapisniku seje 9. 9. 1978. Ivan Matija Maček: Govor na slavnostni seji občinske skupščine Nova Gorica. Literatura: Di Battista, A. 2017: Nova odkritja pri Raziskova- nju Ravnikarjeve Nove Gorice. V: B. Marušič (ur.), Na- rodu Gorico novo bomo dali v dar. Nova Gorica: Ob- močno združenje Zveze borcev za vrednote naro- dnoosvobodilnega boja, 113–117. Ferenc, T. 1990: Ko bo spregovoril Matija iz Ozne: najrelevantnejše gradivo o domobrancih je uničeno. V: Večer, 46, 28. XI. 1990, št. 278, 30. Ferenc, T. 1991: Vem več, kot mislijo Maček in njegovi!: pogovor z zgodovinarjem prof. dr. Tonetom Ferencem. V: 7D, 20, 25. IX. 1991, št. 38, 10–13. Ivanšek, F. in M. 1995: Življenjepis Edvarda Rav- nikarja. V: Hommage à Edvard Ravnikar. Kuzmin, D. 2007: Il progettista di Nova Gorica. Intervista a Edvard Ravnikar. V: Isonzo=Soča, Druga Gorica=L’altra Gorizia, št. 70/71, 15. Maček Matija, I. 1981: Spomini. Zagreb: Globus. Marušič, B. 2020: O Novi Gorici in okoliščinah njenega nastanka. V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 17, 3–14. Mavrič, T. 2017: Zgodovinski pregled razvoja ur- banističnih ustanov in zakonodaje v Sloveniji med le- toma 1945 in 1990. V: Urbani izziv, strokovna izdaja 131–142. Melik, A. 1951: Nova Gorica. V: Naša velika dela. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 247–249. Ravnikar, E. 1984: Nova Gorica po 35 letih. V: AB, št. 68/69, 43–46. Ravnikar, E. 1950: Arhitekturi dajmo boljše po- goje. V: Ljudska pravica XI, št. 258, 4. Urbančič, V. 2023: Arhitekt moderne slovenske družbe in države. V: Delo, 27. 10. 2023 Vuga, B. 1993: Edvard Ravnikar: »Mogoče ste za to premladi …«, intervju z B. Vuga. V: Razgledi, št. 17, 17. 9. 1993, 4–13. Ponatis: F. in M. Ivanšek, Hommage à Edvard Ravnikar, Ljubljana: samozal., 412–434. Svetina, A. 2005: Ivan Maček – Matija. V: Tabor, št. 4–6, 54–75. Ukmar, D. 1993: Začetek gradnje Nove Gorice. V: Kronika, št. 2, 18–37. Žerdin, A. 2010: Intervju, ki je trajal pet let. V: Dnevnik, Objektiv: 13. marec 2010. https://www. dnevnik.si/1042344491 Spletni viri: Spletni vir 1: Ravnikar, Edo: O Edvardu Ravnikar- ju, pogovor z Matevžem Grando, 20. 3. 2023. V: Out- sider, marec 2023. https://outsider.si/edo-ravnikar-o- edvardu-ravnikarju/. Spletni vir 2: Vuga, T. 2023: Edvard Ravnikar in No- va Gorica. V: Outsider, september 2023. Https://outsi- der.si/tomaz-vuga-edvard-ravnikar-in-nova-gorica/. Filmografija: Muratović, A. 2003: Iskanje popolnega mesta. Portret Edvarda Ravnikarja. Ljubljana: TV Slovenija. Ustni viri: Vinko Torkar, osebna korespondenca, 25. 10. 2023. Tomaž Vuga, osebna korespondenca, 26. 10. 2023. Jože Šušmelj, osebna korespondenca, 29. 10. 2023. zgradba skupščine, štirje bloki ob Kornu, delno dana- šnja Delpinova ulica, del Gregorčičeve ulice in Kaju- hova ulica. Republiška komisija je vztrajala, da se mora magistrala obzidati z večjimi objekti, npr. ka- varno, hotelom, restavracijo, kar se je kasneje realizi- ralo na Delpinovi ulici v manjših proporcih, kjer je spontano nastal nekakšen center mesta (prim. Uk- mar 1993).