Poročilo srednješolskega tečaja „ravn. M. Bajuka
6 Ú
Postno pismo
SOLŽENICIN IN MOSKOVSKI PATRIARH
Delo v tem šolskem letu je potekalo po programu sestavljenem v začetku leta, le da je bil prof. zbor naknadno spremenjen, zaradi smrti in odsotnosti nekaterih profesorjev.
Profesorski zbor so sestavljali: Ravnatelj: prof. g. Alojzij Geržinič; razredniki:: v 1. letniku: g. Pavle Rant; v 2. letniku: g. Božo Fink; v 3. letniku: g. Alojzij Geržinič; v 4. letniku: g. Tine Debeljak ml., v 5- letniku g. Marko Kremžar; in profesorji: msgr. Anton 0'rehar, gdč. Terezika Prijatelj, g. Miloš Stare, g- Marijan Schiffrer, inž. Jože Žakelj.
Vpisanih je bilo 121 dijakov od ka-
ter ih jih	je med	letom osem	izstopilo.
Letnik	Dijakov	Deklet	Fantov
1.	29	20	9
Z	25	19	6
3.	32	20	12
4.	23	16	7
5.	12	8	4
	121	83	38
Med letom je dobilo 7 dijakov 3. letnika ukor po razredniku.
Šolsko leto se je začelo 3. aprila 1971 s sv. mašo msgr. Antona Orehhr-ja. Po maši so bili popravni izpiti in vpisovanje.
Profesorski zbor je imel med letom ret sej. Na prvi je bil sestavljen šolski urnik, kateri je bil še dvakrat popravljen.
Prireditve:: 19. julija so imeli vi-
šji dijaki popoldne slovenske glasbe, in nižji razredi pogovor z akademiki.
17. julija so vsi razredi imeli skupno v veliki dvorani avdiovizualno predstavo domobranske proslave.
Starši so imeli med letom dva sestanka s profesorji. Prav tako so bili obveščeni starši, da po marčnih izpitih nihče ne more vstopiti v višji razred če ni pozitivno redovan. Naročili in dobili smo šolske knjige iz Trsta.
Na zaključni seji 6. novembra je bil izvoljen novi ravnatelj g. Marko Kremžar.
13. novembra je bil slavnostni zaključek s sv. mašo in govorom msgr. Oreharja. Pri maši je bila blagoslovljena tudi nova zastava, ki jo je .Srednješolski tečaj dobil v dar od ge. Pavline Dobovškove in ge. M'arije Eiletzo-ve. Ob tej priliki so bili nagrajeni najboljši učenci: v 1. letniku, Monika Marija Pezdirc; v 2. letniku Anica Groznik; v 3. letniku Mirjam Jereb; v 4. letniku, Maruška Batagelj-
Peti letnik je izdal almanah pod naslovom Samostojna Svobodna Slovenija. Absolventi petegh letnika so bili: Janez Belič, Julka Furlan, Ana Marija Klanjšek, Mirjam Klemenc, Božidar Kocmur, Irenej Markež, Marija Mele, Marjetka Stariha, Lovro Tomaževič, Kristina Zorko, Marjkna Zorko. Dva dijaka nista oddala spisov za almanah. Naca Osterc, tajnica
Pavlina Dobovškova
V	Moskvi kroži „postno pismo“, za katero trdijo, da ga je napisal Nobelov nagrajenec za literaturo Aleksander Solženicin, v katerem napada prostovoljno podrejanje ruske pravoslavne cerkve brezbožni sovjetski državi.
Naslovljeno je na moskovskega patriarha Pimena ter v njem stoji, da cerkev, ki ji načeljuje, „diktatorsko vladajo ateisti, prizor, ki ga ni bilo videti že dve tisočletji.“
Pisatelj poziva: „Nikar nas ne skušajte prepričati, da bi bila za vrhovne pastirje ruske cerkve svetna oblast višja od nebeške in svetna odgovornost silnejša od odgovornosti pred Bogom.“
Aleksander Solženicin, 52-letni pisatelj, je dobil Nobelovo nagrado leta 1970, toda je bil zaradi svojih del izgnan iz Zveze sovjetskih pisateljev.
V	pismu Solženicin obsoja pristanek ruske cerkve na prepoved verskega pouka za otroke in jo spominja na preganjanja prvih kristjanov. Solženicin v pismu piše:
„Kar pomnimo, so. naši duhovniki in verniki ¡sprejemali takšno mučeni-štvo, Vredno mučeništva kristjanov prvih stoletij. Takrat so jih metali levom, toda danes izgubite samo svoje premoženje.“
Svoje pismo Solženicin začenja s stavkom: „Nagrobni kamen teži glavo in lomi telo ruskega pravoslavnega ljudstva, ki še ni umrlo.“ Nato izjavlja, da ne more več molčati, ko mečejo novo kamenje nanj. Takšno kamenje je bila patriarhova novoletna poslanica, v kateri poziva. Ruse v tujini, naj svoje otroke vzgajajo v ljubezni do cerkve.
Pimen, 61 let star, je postal moskovski patriarh lansko leto, ko je nasledil patriarha Alekseja, ki je umrl leta 1970.
„Zakaj ta častni poziv naslavljate samo na ruske emigrante?“ se sprašuje v pismu Solženicin. „Zakaj pozivate, da naj bi bili isamo tisti otroci vzgojeni v krščanski veri, zakaj opozarjate samo tiste rojake, naj zavračajo krivico in laž in naj vztrajajo na pravičnosti in resnici?
Izgubljamo zadnje, sledove in znake krščanskega ljudstva. Ali ne mora prhv gotovo td biti glavna skrb ruskega patriarha ? Ruska cerkev ima svoje o-
Luzzija, profesorja na jezuitski univerzi. Tema je imela namen prikazati fantu oz. dekletu, ki zaključi srednjo šolo, razne možnosti na univerzi.
Pod okriljem Društva so se tudi organizirale 11 dnevne počitnice v Cordobi, pri dr. Hanželiču. Udeležilo se je počitnic 10 deklet, pod vodstvom gdč. Majde Pahor.
inž. Jernej Dobovšek
gorčeno mnenje o slehernem zlu v daljni Aziji ali Afriki, samo o domačem zlu nikdar nič. Duhovniki nimajo nobenih pravic svojih župnijah. Smejo samo še opravljati cerkvena opravila in to samo v notranjosti cerkve. Toda, kadar duhovnik hoče prestopiti cerkveni prag, da bi obiskal bolnika ali da bi šel na pokopališče, pa mora prositi za dovoljenje mestni svet,“ ogorčeno ugotavlja Solženicin.
Ko je Solženicin leta 1970 dobil Nobelovo nagrado za literaturo, se ni
upal potovati po nagrado ,v Stockholm, ker se je bal, da mu sovjetska oblast ne bi-več dovolila vrnitve.
V krogih švedske Akademije znanosti 'in umetnosti je nastal pravi spor o vprašanju, ali naj bi nagrado podelili Solženicinu na uradni ceremoniji na švedskem veleposlaništvu v Moskvi ali zasebno. Odločeno je bilo, da bo nagrada Solženicinu podeljena v Moskvi zasebno na belo nedeljo, dne 9. aprila.
Ko je Solženicin izvedel za spor na švedskj Akademiji, je tej napisal pismo, v katerem se sprašuje, „ali je nagrada nekaj, česar se je treba sramovati ali pa jo ¡skrivati pred svetom?“
Iz blagajniškega poročila
RAČUN PREJEMKOV IN IZDATKOV
Prejemki
Članarina .................................
!!a°rvo "ki. ,dan.. ::::;;r.;:;;:;;::;;;::::::::;:::	«Ki?
Izposojnina knjig ............................
Prodaja . šolskih knjig	in zvezkov ............. 64,1U
Izdatki
Amortizacija:
Knjižnica........................................... 80,71
Inventar .......................................    201,22
: Upfavrii stroški:
Plače .........................................   4.112,80
Najemnina, luč, telefon ........................... 1.485,70
Poštnina .....................................        124,82
Pisarniške potrebščine ......................... R 01
Radijska ura ................................... 1 «loTo
Aportes jubilatonos	.......................... o oaako
Razni stroški ...................................   3.344,53
Stroški šolskega fonda .........................
Plačane posmrtnine .............................
Prebitek
Franc Pergar blagajnik
30.987,45
27.508,77 771,15 1-650,— 29.929,52 1.057,53 30.987,45 Božo Stariha predsednik
Poročilo mladinskega referenta
Mladinski referent se je prizadeval predvsem za mladino po končani ljudski šoli. Poleg prireditev ki jih je Društvo samo organiziralo so bili še stiki in sodelovanja z osrednjima mladinskima organizacijama.
Za doseči najuspešnejšo uporabo
sredstev, smotrnost delovanja, ter ožje sodelovanje s SDO — SFZ, so se vršili stiki za osnovanje mladinskega foruma, ki bi ga sestavljali ljudje, ki imajo smisel ter željo sodelovati z mladino.
Med prireditvami ki jih je organiziralo Društvo, spada predavanje p-
Ruski Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je spremil na zadnji poti svojega preganjanega prijatelja Aleksandra Tvardovskega.
Že vrsto let je soglasno mnenje, da so Zborniki Svobodne Slovenije najreprezentativnejša knjiga sedanje slovenske politične emigracije. Tudi ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1970 je povsod, kamor je prišel, naletel le na pohvalna mnenja in topla priporočila.
V	Avstraliji ga je tamkajšnji mesečnik „Misli“ izredno pohvalil. Pripomnil je, da zadnji Zbornik avstralskih Slovencev „ni razočaral. Vsebina je bogata in bo zadovoljila vsakega izseljenca-inteligenta“.
V	Severni Ameriki pa je najstarejši slovenski list „Ameriški Slovenec“ v oceni o Zborniku 1970 napisal tole pohvalno mnenje;
„Če slovenska politična emigracija po zadnji vojni ne bi dala svojemu narodu ničesar drugega kot zbor Zbornikov Svobodne Slovenije, bi že bilo več kot dovolj, da bo za večno zapisana v slovensko narodno politično zgodovino.“
Spomin na Če gin j, Gonars in Renicci
Fašistično nasilje v Sloveniji pred 30. leti
Svetovno in naše časopisje se je pc končani drugi svetovni vojni prav dc danes razpisovalo na dolgo in,široko o nacističnih nasiljih in grozotah zlasti v koncentracijskih taboriščih in po Nemcih zasedenih deželah. Amerikanci so izdelali nešteto filmov o tistih strašnih dogodkih, kateri se še sedaj predvajajo v kinodvoranah vsega sveta- Izšlo je na milijone razkošno opremljenih revij, ki prikazujejo na bolj ali manj realen način vso gnusobo nacističnega postopanja, nad nedolžnim prebivalstvom. Vse to je prav, saji se na tak način zelo uspešno odvrača možnost povratka nacizma na oblast ne samo v Nemčiji, pač pa tudi kjerkoli drugje na svetu. Zmotljivost nacizma je v filmih, revijhh in knjigah dokumentarno prikazana.
Vse premalo ali skoraj nič pa se doslej pisalo o) fašizmu, rodnem bratu nacizma, njegovih grozotah in nasiljih. Res je sicer, da fašizem v svoji ekspan-zivnosti še zdaleka ni dosegel svojega braiSa in to po vsej verjetnosti vsled kategorije laških vojakov na svetovni vojaškj lestvici. V vsem vrtincu druge svetovne vojne mu je uspelo zasesti le pol Slovenije in del Hrvatske, da male Albanije skoro ni vredno omenjati. Vse nasilje fašizma je bilo torej osredotočeno na ta mali, po njem zasedeni teritorij. Hrvatski ustaši so kmalu s fa-
šisti naredili pakt in ustanovili takozva-no „Nezavisno državo Hrvatsko“ in so potem svoje hrvatsko prebivalstvo sami terorizirali. Pod direktnim fašističnim bičem je ostala torej le še polovica Slovenije tkzv. Ljubljanska pokrajina.
Mi Slovenci, in prav samo Slovenci smo bili tisti, ki bi morali takoj po končani drugi svetovni vojni in še potem na ves glas zavpiti v. svet o grozodejstvih nad slovenskim prebivalstvom, o požiganju. vasi itd. ter razgaliti fašizem do kosti, prav tako kot je svetovni tisk razgalil nacizem. Toda žalibog ¡se tega ni mogli storiti, kajti večina naših rodoljubnih pisateljev se je ob koncu vojne umaknila komunizmu ter odšla v begunstvo, kjer pa ni bilo možnosti in stikov, ki bi bili za to potrebni. Komunisti doma bi sicer to lahko storili, pa jim takrat ni kazalo vsled stalnega paktiranja s fašisti med revolucijo samo, po vojni pa zaradi interesov v tržaškem bazenu.
Ker vsled navedenega fašisti in italijanska vojska sploh vojnih ujetnikov niso imeli, pač pa so imeli zhnje v Italiji pripravljena taborišča so le-ta napolnili s civilnimi Slovenci.
Najstrašnejše tako taborišče je bilo vsekakor na otoku Rabu, kjer je umrlo največ nedolžnih Slovencev in to po veliki večini kmečko prebivalstvo. Za
njim pa po vrstnem redu strahotne kategorije v Renicci v provinciji Arezzo, Gonars v Furlaniji, Cegino (fieginj) pri Tolminu itd.
V spomin na 30-letnico trpljenja velikih množic slovenskih fantov in mož, povzročenega po fašistih, od katerih mnogi so umrli v navedenih taboriščih ali pa kasneje na posledicah tega trpljenja, se bom v opisu omejil le na taborišča čeginj, Gonars in Renicci, katera sem sam doživljal. Prav bi pa bilo, da bi ise ob tej žalostni 30-letnici našel še kdo, ki bi z opisom fašističnega barbarstva po omenjenih ali drugih taboriščih pokazal na besnost laškega fašizma do ¡Slovencev, obenem pa tudi na povezanost slovenskih komunistov s fašisti.
Blokiranje Ljubljane
Ljubljana in z njo ves ostali del po Lahih zasedene Slovenije se je koncem februarja 142 že nahajal v vrtincu krvave komunistične revolucije, katera se je pravzaprav uradno pričela z napadom Nemčije na Rusijo 21. junija 1941. Po tem datumu so komunist; v bližnji okolici Ljubljane najprej začeli streljati iz zasede ljudi iz delavskih slojev, kateri v javnem življenju niso bili dosti vidni in so jih že preje v svoji propagandi ožigosali kot izdajavce. Ker reakcije na njihova početja s strani do zob oboroženih laških zasedbenih čet ni bilo, še manj pa od takrat še neoboroženih Slovencev, so začeli segati po glavah znanih katoliških mož in
fantov npr. bivših predsednikov Prosvetnih društev ali Fantovskih odsekov, pa tudi po nekaterih iz Sokolskin vsst. Tudj. v Ljubljani sami so po ulicah začele padati žrtve komunističnih pobijavcev. Lahi na vse to niso reagirali, rdečih atentatorjev niso iskali, pač pa so si meli roke namreč:. „Slovenci, le pobijajte se med seboj, bo tako za nas Manj dela.“ Tako je šlo vse dotlej, dokler ni obležal na ulici sredi Ljubljane od komunistične kroglje zadet, tudi Lahom še izza predvojnih let dobro poznan; industrijalec Avgust Praprotnik. Ob tej žrtvi ¡se je Lahom zazdelo, da že vsled lastnega „hrabrostne-ga“ ugleda morajo nekaj ukreniti. Tako je 21. februarja 1942, ko je v debelih kosmih snežilo, Ljubljana dobila prvič v svoji zgodovini krog sebe nad dva metra Visoko ograjo iz neprehodne bodeče žice, katero smo potem ime novali ljubljanski blok. Prehodi so bi-
li le na glavnih cestah. Vhod v mesto je. bil sprva dovoljen vsakomur, izhod pa nikomur, razen Lahom. Na ta način smo bili ujeti kot v kletki vsi, ki smo se tisti dan nahajali v mestu in pa tisti, ki so prišli poznje v mesto ne vedoč, da ni izhoda. Mnogi, ki smo sicer stanovali v predmestju, ¡smo tavali po mestu sem in tja ter iskali znanje, Slobodnike ali prijatelje, pri katerih bi dobili prenočišče, kar pa ni bila lahka zadeva, kajti vsak se je bal eventuelne fašistične kontrole po stanovanjih. Po nekaj dnevih se je začelo šušljat; po mestu, da Lahi v ta-kozvani belgijski kasarni na Taboru
izdajajo dovoljenja za prehod čez blok.
Med tolikimi drugimi sem tudi jaz šel že ob 6 zjutraj v vrsto čakhti pred „belgijsko“ vojašnico v hudem mrazu in brez zajtrka, da dobim omenjeno -'oljenje. Po celodnevnem čakanju so nam ob sedmih zvečer povedali, naj rridemo prihodnji dan ob šestih zjutraj.
V zapor
še pred šesto uro sem naslednji dan že čakal v vrsti pred „belgijske“. Ne-'"’ko ob 10. uri dopoldne je prišel laški črnosrajčnik; nas odbral deset iz vrste, nas peljal v prvo nadstropje ter tam vsakega posameznika vodil po nekem hodniku z vrati na levi steni v katerih je bilo okence iz katerega jc zijal človeški obraz. Naglo sem ¡se ozrl tja in t-akoj prepoznal bivšega sošolca tehnične strokovne šole na Ledini v Ljubljani, zloglasnega Franca Rozmana, ki je že v šoli oznanjal komunizem. Ob mojem mimohodu in spremljavi črnosrajčnika je znotraj na vrata potrkalo. Takoj sem se zavedel, da je Roz-m'an sedaj v fašistični službi. V tistem trenutku mi je zamrgolelo po telesu vsled čudne ¡slutnje, ki me je obšla. V naslednjem trenutku mi je to čudno slutnjo potrdil fašist ob meni, ko me je skozi priprta vrata pahnil v pisarno na koncu hodnika. Tu so me popisal’, mi odvzeli kravato, pas in vezalke s čevljev ter me po vojaku dal odvesti v zapor.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Buenos Aires, 30. marca 1972
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 5
Zedinjena Slovenija v letu
Poročilo šolskega referenta
V nedeljo, 19. marca, je bil v prostorih Slovenske hiše redni občni zbor društva Zedinjena Slovenija. O njem smo poročali že v prejšnji 'številki našega tednika. V pričujoči številki pa za naše bralce prinašamo ponatis poročil, ki so jih ria zboru podali posamezni člani Izvršnega odbora. Referati dajejo sliko na celotno delovanje Zedinjene Slovenije v preteklem letu 1971.
Poročilo predsednika Upravnega odbora
Ko danes otvarjamo redni občni zbor Društva Zedinjena Slovenija, pozdravljam vse člane, tudi tiste, ki niso prisotni in vse organizacije. 'Poseben pozdrav pa vsem članom naše skupnosti v notrajnosti dežele. Hvala vsem ki se žrtvujejo^ in delajo za slovensko bit na tujem, z željo da bi med nami vladalo plemenito sodelovanje, zdravi in čisti odnosi, strpnost in poštenost. Naj nas trenutna trenja ne zbegajo, ker vsi imamo eno skupno odgovornost, da se med seboj še trdneje povežemo, da se ohranimo kot Slovenci in slovenska politična emigracija.
Na tem občnem zboru, upravni svet daje pregled o svojem enoletnem delovanju na področju svojega udejstvovanja, izpolnjeno s poročili svojih referentov.
Predsednikovo poročilo vsebuje širši pregled splošnega dela v Društvu.
1. Stiki z argentinsko javnostjo.
Ena naših glavnih nalog je, predstavljati slovensko skupnost pred argentinsko javnostjo razložiti našo problematiko in narodne probleme.
31.	maja je Z. S. položila venec spomenikom grala- San Martina. Istočasno smo vsem argentinskim časopi-sem in radiom poslali dopis, kjer smo prikazali našo narodno tragedijo. Glavni argentinski časopisi kot radio so ta dogodek registrirali. Predstavniki društva so ise udeležili odkritja spomenika ukrajinskega pesnika Taras Ševčenka. Prav tako se je Z. S. udeležila sprejema na ameriškem veleposlaništvu, in v osebnem stiku veleposlanika Lodga informirala o Slovencih v Argentini. Tudi naša predavanja, pri katerih sodelujejo argentinski predavatelji, imajo ta namen, da jih seznanimo z našimi problemi in z našo zgodovino. Prav tako slovenska radijska ura v danih možnosti deluje v istem smislu.
Poleg tega društvo vzdržuje redne stike z glavno pravosodno inšpekcijo.
2. Društvene prireditve. Slovenski dan ki je bil 2. aprila na Slovenski pristavi, je bil zelo dobro obiskan. Nad tisoč naših rojakov se je udeležilo tega našega tradicionalnega praznika v zdomstvu. Kot vedno je prišlo do izraza ¡sodelovanje društva, domov in organizacij. Naši spominski proslavi smo letos hoteli dati nekaj novega, kar naj bj bolj potegnilo in zajelo naše ljudi, posebno mladino. Glavni govornik je bil g. Emil Cof. Avdiovizual je pripravil ~ Lojze Rezelj s sodelavci. Sam; ste bili priče, da je prireditev uspela, kar dokazuje tudi dejstvo, da smo avdiovizual ponovili v Slovenski Hiši, kot tudi po slovenskih domovih.
3. Organizacijsko polje. Izvršni odbor društva je imel 12 rednih sej. Izvršni odbor skupaj z referenti 10-Upravni svet pa se je sestal šestkrat. Kot se je sklenilo na zadnjem Občnem zboru, se je odbor posvetil konsolidaciji
društva, nabiranju novih članov, in poglobitev .stikov z člani in organizacijami. Predstavniki društva so se udeležili vseh glavnih slovenskih prireditev.
V pretekli dobi se je vpisalo v društvo 60 novih članov. Umrlo 7 članov. Vsled vedno, večje inflacije je odbor Z. S. mnenja da dosedanji posmrtnin-ski prispevek ne zadošča. Upravni svet je imenoval posebno komisijo ki jo se-stavljhjo gg.: Grohar, Mehle in Pergar, ki so pripravili osnutek predloga za letošnji občni zbor.
4. Odnos do organizacij. Zveza šolskih svetov se je tekom poslovnega leta sestala petkrat. Obravnavali smo predvsem izdajo novih slovenskih šolskih knjig, in stvari ki so v neposredni praktični zvezi z našo šolo.
Medorganizacijski svet se je sestal šestkrat; ta svet je tudi organiziral konmemoracije 25. letnico pokoj, grala. Rupnika in sodelavcev. Za ta namen se je izvolila posebna komisija ki ji je predsedoval g. prof. Horvat. Za to priliko sta borčevski organizaciji Vestnik in Tabor podpisali skupno vabilo za to proslavo. Prav tako je M- O. Svet organiziral športni prosvetni tečaj za fante in dekleta nad dvajsetimi leti, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri vzgoji mladine.
Tečaj je vodil g. prof. Tine Vivod s sodelovanjem g. prof. Francija Sušnika in drugih sodelavcev. Medorganizacijski svet sestavljajo v tem trenutku vsi slovenski domovi vključno Mendoza in Zveza mater in žena, mladinski org. in Z. Sl
5. Finančno vprašanje: je zadovoljivo, čeprav stroški stalno rastejo. Večina izdatkov se krije s člhnarino. Nastaja vprašanje knjižnice. Knjižnica posojuje mesečno 200 knjig, vendar nujno rabi izpopolnitve in nabave novih knjig, zlasti prevodov, ker po teh je največ vpraševanja. 'Med podarjenimi in kupljenimi je 50 novih knjig. Društvo bo prisiljeno iskati novih virov, ne samo, da se knjižnica, izpopolni, ampak da ¡se tudi razširi.
Pereč problem je tudi izdaja novih šolskih knjig. Predvideni proračuni lanskega leta so se potrojili. Na nasvet pokoj. Frančka Prijatelja, se je odbor obrnil na Katoliško holandsko socialno ustanovo, s sedežem v Rimu. Zaprosili sm0 2000 dolarjev. Trenutno kaže da je ustanova naši prošnji naklonjena. Prolsili so nas vse slovenske šolske knjige, izdane v Argentini, katere so že odposlane. Pričakujemo ugodne rešitve v mesecu aprilu.
Naj se ob zaključku tega poročila zahvalim vsem, ki so nas podpirali pri našem delu. Hvala slovenskim domovom, organizacijam, slovenskemu tisku in dušnemu pastirstvu, sodelavcem v odboru, zlasti pa vsem članom in članicam društva.	Božo Stariha
Poročil» kulturnega referenta
Kulturni program ZS je preteklo eto obsegal predvsem naslednje:
1. Kultumo-prosvetni večeri. Bilo jih je pet in sicer so predavali: Marko Kremžar: Gospodarski položaj v Argentini; Pavle Fajdiga: O pomorstvu; Zdravnik pri Fed. policiji dr. Echazu: Toxicomania in mamila, droge (v ka-steljanščini); prof. Lojze Horvat: O gospodarskih razlikah med Vzhodom in Zahodom; inž. Alvaro Alsogaray: Inflacija in gosp. perspektive za bližnjo bodočnost Argentine, ter o programu stranke „La nueva fuerza“. Vsi +i večeri so bili vedno dobro obiskani, posebno zadnje predavanje vzbudilo je veliko zanimanje med rojaki in njihovimi špansko govorečimi prijatelji.
2.	Domobranska proslava: veliki uspeh je imel audiovizualni prikaz naše borbe med revolucijo „Zasuta usta govore“, kateremu je tekst napisal g. Ciril Markez, režiral g. Lojze Reželj s socIgIsivcí Lobodo, ToniszcvicGrn m Jerebičem. S tem prikazom so gostovali v Slov. domovih, celo v Mendozi.
3.	Slov. radijska ura je v preteklem letu redno prihajala v slov. domove. Najprej na postaji Radio Argentina, sedaj na Radio Antártida. Poleg poskočne muzike, tudi obvešča rojake o raznih prireditvah in spominja na važne dogodke v slov. zgodovini.
4.	Knjižnica je redno odprta. Veliko novih knjig je na razpolago predvsem mladini. arh. Jure Vombergar
V preteklem šolskem letu so delovale v Buenos Airesu sledeče šole:
Slovenska hiša, Jegličeva (29 učencev in učenk); Berazategui, Cankarjeva (7); Carapachay, Jurčičeva (46); La-nús, Baragova (81); Morón, Prešernova (79); R. Mejia, .Slomškova (139); San Justo, Balantičeva (109); San Martin, Rožmanova (110). Ramos Mejia: Šola je imela organiziran otroški vrtec, ki ga je obiskovalo 20 otrok.
Skupno je obiskovalo slovenske šole 620 otrok.
Voditeljice šol: Slovenska hiša, ga. Marjana Batagelj; Berazategui, ga. Cilka Pucko; Carapachay, g. Aleksander Pirc; Lanús, ga. Zdenka Jan; Morón (Pristava), gdč. Mija Markež; Ramos Mejia, g. Marjan Schiffrer; San Justo, gdč. Angelca Kranšek; .San Martin, gdč. Katica Kovač.
Kateheti: Jurij Rode, Jože Guštin, Matija Borštnar, Janez Petek CM in Franc Reberšak CM, Matijh Lamovšek, Jože Škrbec, dr. Alojzij Starc, Jurij Rode.
Poleg voditeljic so poučevali sledeči: Slovenska hiša: Lučka Pavšer, Anica Rode, Bernarda Fink, Maruška Batagelj, Gregor Batagelj. Berazategui: Marta Pozeljnik, Franc Vitrih. Carapachay: Viko Homan, Lučka Pirc, Marjan Trtnik, Franci Korošec. Lanús: Mimi Bokalič, Zali Vire, Slavka Urbanija, Marija Stanovnik, Julka Lužovec, Mari Žitnik, Zorka Gris. Morón: Cvetka Malalan, Vida Pograjc, Angela Rajer, Anka Gaser, Pavel Fajdigh (ml.), Jožica Kopač, Marija Kopač, Marija Urbančič. Ramos Mejia: Renata Sušnik, Helena Malovrh, Mhrta Jeločnik, Franček Breznikar, Marjan Hribar, Mojca Prešeren, Marjana Hribar, Tone Javoršek, Bernarda Opeka, Majda Holo-
san.	San Justo: Kati Cukjati, Marjan-ka Furlan, Režka Osojnik, Marica Zakrajšek, Anica Mehle, Marija Toma-ževič, Julka Furlhn, »Nežka Furlan, Fr. Zupani. San Martin: Saša Hartman, Boris Pavšer, Nina Pristovnik, Marija Zorec, Marjan Jesenovec.
Tako, da je na šolah v Okolici Buenos Airesa poučevalo 66 učnih moči.
Z novim šolskim letom je postala voditeljica Slomškove šole ga. Lučka Malovrh, voditeljica šole v Carapacha-yu pa ga. Majda Markec.
Slovenske šole obstojajo tudi v Mendozi, Miramaru in Bariločah.
Vsem ¡tem šolam smo pisali pismo-okrožnico, v kateri jih seznanjamo z našim delom, jim nudimo knjigo in zvezke z željo, da se povežejo z nami, saj cilj vseh šol je isti.
Člane društva, ki so letovali v teh krajih pa smo naprosili, da navežejo osebne stike z voditelji šol.
Mendoza: 28. julija nas je obiskala voditeljica tamkajšnje šole gdč. Lenčka Božnar. Na seji je poročala: Letos o-biskuje šolo 24 otrok. Razdeljeni so v tri stopnje. V prvi so učenci 1. in 2. razreda, v drugi 3. in 4., tretjo pa sestavljajo vsi ostali učenci Imajo svoj prilagojen program: pišejo, berejo, pojejo. Za konec leth imajo nastop in igrico.
Bariloče: V šoli je 16. otrok. Poučuje ga. Milena Arko, včasih uči petje ga. Lučka Jerman.
Pri vsaki šoli obstojajo šolski sveti, ki skrbe za gmotno stran šol. Organizirajo .roditeljske sestanke-razgovore o delu šole in predavanja o vzgoji.
Predsedniki krajevnih šolskih svetov:: Slovenska hiša, Ignacij Grohar; Carapachay, Franc Siovršnik; Berazategui, Vitrih Franc; Lanús, Malka Vilfan; Morón, Ivan Kopač, Ramos Mejia, Lojze Lavrič; San Justo, Pavle Malovrh; San Martin, Vlado Voršič.
Referent se je udeleževal sej odbora Zed. Slov. in je poročal na sejah.
ORGANIZACIJA DELA
Seje
Ogrodje vsega našega dela so mesečne seje voditeljic in voditeljev šol ali njih namestnikov. .Sej se vedno udeležuje tudi č. g. dr. Starc.
V preteklem letu smo imeli 11 rednih sej. Vse naše ¡seje imajo tri dele:
a) organizacijski: obravnavamo vse, kar je v zvezi z organizacijo naših šol;
b)	razgovor o bodoči knjigi za 5.,
6., 7. in 8. razred in Božjih stezicah.
c)	strokovni: izmenava mnenj o načinu poučevanja, ki ga je pripravljala ga. Marijana Batagelj;
d)	po seji razgovor, družabni del s praznovanjem godov.
Skupne šiolske prireditve
V peteklem letu smo imeli tri 'skupne prireditve v Slovenski hiši:
20.-6.-71 Alojzijevo proslavo
25.-9.-71 Slomškovo proslavo
5.-3.-72 Začetek šole.
Alojzijevo proslavo je pripravila Prešernova šola s Pristave — petje in nastop lutk g Klemenca.
Slomškovo — Baragova šola, pevski in glasbeni nastop in igrico: Vesela igra o žalostni princesinji.
Začetek šole pa Balantičeva z igri-šo Janko in Metka.
Vse tri združene s sv. mašo in pridigo g- msgr. Oreharja pri Alojzijevi proslavi in začetka šole in dr. Starca pri Slomškovi proslavi.
Pri Alojzijevi proslavi se je predsednik Zed. Slov. g. Stariha zahvalil g. nadzorniku Majhnu za dosedanjo delo, dve deklici sta mu izročili slovenski šopek in knjižni dar s podpisi vseh učnih moči.
Učiteljstvo je sodelovalo tudi pri prvem sv. obhajilu, telovski procesiji in romanju v Lujan.
Slovenske šole so srce krajevnih domov, kjer sodelujejo pri prireditvah in imajo lastne predstave in prireditve.
Izlet
13. novembra 1971 se je zbrala slovenska šolska mladina na izletu v Ra-nelagh.
Imeli smo zaključno šolsko sv. mašo. Udeležilo se je nad 450 otrok. Iz- . let je dobro uspel.
Otroška kolonija
¡27. decembra je odšla v Cordobo v dom dr. Hanželiča — deseta otroška kolonija- Kolonijo je vodila ga. Olga Omahna. Spremljali so jo gospodične Anica Šemrov, Ivanka Makovec, Nina Pristovnik, Renata ¡Sušnik in g. ¡Nace Grohar.
Vreme je bilo zelo ugodno, da so se otroci vsak dan kopali. Napravili so več lepih izletov v bližnjo okolico, nekaj tudi s tovornjakom. Na Silvestrovo, sv. Tri kralje in zadnjo nedeljo pred odhodom so imeli rajalne in pevske nastope ter Bevkovo .tridejanko: „Od pastirja do cesarja“ (Bedak Pav-lek), vse v pripravi gdč. Anice Šemrov.
Za zaključek je imel g. dr. Han-želič vzgojne razgovore z otroci od desetih do dvanajstih let. Po poročilu spremljevalk z odličnim uspehom.
Obiski
Tekom novembra 1971 je g. Majhen v spremstvu g. predsednika B. Starihe obiskal šole in iz njegovega poročila posnemam:
„šolska vodstva so v veščih rokah. Uučne moči se marljivo in vestno pripravljajo na pouk. Pri vzgoji in pouku vztrajno goje narodno zavest in slovenski duh.
Včasih kdo obupuje nad slovenskimi šolami če npr. čuje, d'a se otroci pogovarjajo med sabo španski; vendar stanje ni tako slabo. Ako namreč pogledaš v učilnico in prisluhneš pouku, spoznaš, da se je mladina marsičesa naučila iz 'slovstva, zemljepisa, zgodovine, pravopisa, slovnice..., ko bi sicer tega nikdar ne slišala in znala- Da niti ne omenjam verouka, petja, spisja, telovadbe. V 8. razredu berejo estetsko, gladko, tekoče.“,
1. avgusta je Balantičeva šola iz San Justa praznovala 20-letnico obstoja. šolski odbor je povabil vse učiteljstvo na slovesnost in zakusko.
Številno učiteljstvo se je udeležilo te slovesnosti. Otroci Cankarjeve šole so v imenu šolskega odseka ZS na prireditvi čestitali šoli. Njeni prvi in 'sedanji voditeljici, gdč. Miji Markeževi
in gdč. Angelci Klanškovi pa izročili slovenski šopek.
4. marca 1972 sem se udeležil učiteljske seje Slomškove šole.
11. marca 1972 pa sem skupno z g. predsednikom B. Starihom obiskal šolo v Carapachayu.
Referent se je udeleževal sej Z S in o njih na šolskih sejah poročal.
Stanovsklo izpopolnjevanje in pedagoška predavanja
Vodstvo šolskega odseka ZS je pripravilo štiri študijska srečanja ob predavanjih dr. V. Brumna, ravnatelja Marka Kremžarja, pisatelja Z. Simčiča in učiteljice ge. Majde Tomazin-Bu-kovčeve. Medtem ko je bil poudarek prvih dveh na načelnih vprašanjih, sta drugi dve obravnavali pretežno praktično delo. Vsa obdelana snov je vzbudila mnogo zanimanja in nudila starejšemu in mlajšemu učiteljstvu dragoceno priliko za izmenjavo misli. Dve prvi predavanji sta bili vključeni v program študijskih dni z udeležbo o-krog 40 učiteljev. Ostali dve sta se obravnavali v okviru mesečnih sestankov učiteljstva.
Dogodek leta oz. dvaindvajsetih let našega slovenskega zdomskega šolstva v Velikem Buenos Airesu je bil seminar za učitelje, ki ga je organzirala ZS, zamislilh in izvedla pa skupina mladih učiteljic pod vodstvom gdč. Tere-zike Prijatelj konec decembra 1971. Mlade organizatorke, večinoma učiteljice v argentinskih in slovenskih osnovnih šolah, rojene že v Argentini, zato tudi absolventke slovenskih osnovnih šol in srednješolskega tečaja, so hotele zbrati mlado učiteljstvo ob važnem vprašanju slovenskih šol, njihovi nalogi, načinu in problematiki. Prvotni načrt s tridnevnim programom so zaradi tehničnih ovir skrčile na tri popoldneve, kar pa ni bistveno prizadelo programa.
Izbrale so sledečo snov in predavatelje :
1.	dan: “Namen in cilj slovneske šole”, misijonar Franc Sodja.
2.	dan: “Življenje in delo 22 let naših šol”, gdč. Mijb Markež. “Metode učenja v naših šolah”, ga. Majda To-mažin-Bukovčeva.
S. dan: “šola — družina — skupnost”, ga. Anica Kraljeva in g. Pavle Rant.
Snov soi obdelovale najprej same in izdelale svoje zaključke. Po večernem predavanju, na katerega so bili povabljeni vsi, ki jih snov zanima, so med debato te zaključke prebrale in primerjale s predavateljevimi. Odlikovali so se po svoji globini, zrelosti in idealizmu udeleženk.
Najhujši vroči dnevi so sicer škodili udeležbi na seminarju; nihala je med 15 in 20. Niso pa mogli skaliti bogatega uspeha. Vzpodbuda in resno delo mladih učiteljic je nov močan poganjek na zeletni veji našega zdomskega drevesh.
Novi šolski knjigi za 5. in 6-, 7. in 8. razred
Delo za knjigo organizira in vodi g. Pavle Rant, ki se s sodelavci tedensko sestoja. Predvideno je, da bosta knjigi, sad velike požrtvovalnosti in truda, izšli koncem leta 1972. Za uporabo v šoli tekom letošnjega šolskega leta pa bomo imeli snopiče iste knjige na navadnem 'papirju.
Delo šolskega odseka Z. S. ni delo samo referenta ampak delo vseh, ki z odsekom aktivno sodelujejo, staršev krajevnih šolskih odborov, kot zastopnikov staršev, dušnega pastirstva, s stalnim sdelovanjem g. dr. Starca in g. katehetov, vseh učnih moči, zlasti voditeljic ali njih namestnic, ki z aktivno navzočnosjo na vejah ohranjajo in utrjujejo vez, ki druži naše šole. Ta vez je naš skupni cilj — ohranjevati in posredovati vero in besedo staršev najmiajšim.
Naj omenim še sodelovanje predsednika ZS Boža Starihe, g. B. Pavšer-ja, g. P. Ranta, g. nad. Majhna. Zahvaljujem se tudi listom Svobodni Sloveniji, Duhovnemu življenju z Božjimi stezicami in Oznanilu, ki .so spremljali vse naše delo tekom vsega leta.
Vsem, ki so na kakšni koli način sodelovali in pomagali našim šolam - Bog plačaj!	Franc Vitrih
Kongres Krščansko - demokratske Zveze Srednje Evrope
Slovenski funkcionarji
Krščansko-demokratska zveza Srednje Evrope je imela 17. decembra 1971 svoj redni kongres v New Yorku, ki mu je predsedoval predsednik sveta Zveze Istvan Barankovics.
Kongres se je na začetku zasedanja spomnil umrlih predsednika in podpredsednika izvršnega odbora Zveze Adolfa Prohazke (češkoslovaška) in dr. Mihe Kreka (Jugoslavija) ter rnsgr. My-kolasa Krupaviciuša, ustanovitelja in vodje litvanske krščanske demokracije.
V otvoritvenem govoru je predsednik poudaril nujnost nadaljevanja dela Zveze in podčrtal važnost krščanskih družbenih idealov in njihovega uresničenja.
Na kongresu so izdelali in sprejeli Deklaracijo načel, ki jo v celot; objavljamo na drugem mestu.
Na volitvah, ki so sledile, je bil za podpredsednika sveta Zveze izvoljen tudi predsednik ¡SKD-SLS in predsednik NO za Slovenijo Miloš Stare, kot de-
legati oz. njihovi namestniki pa so bili izvoljeni od Slovencev dr. Ludovik Puš, Jožef Melaher in Roman Rus.
IzVršnj odbor C.D.U.C.E. Podpredsednik Miloš Stare, namestnik tajnika dr. Ludovik Puš
Izvršni odbor Zveze, ki se je sestal 18. decembra 1971 v New Yorku, je ponovno izvolil za predsednika Istvana Barankovicsa, za podpredsednika pa je bil izvoljen tudi Milpš Stare. Glavni tajnik izvršnega odbora Zveze je Konrad Sieniewicz, njegov namestnik pa dr. Ludvik Puš.
Na zasedanju Izvršnega odbora Zveze je bila sprejeta Deklaracija o evropskem sodelovanju in varnosti ter je
bilo sklenjeno, da se jo razpošlje vsem krščansko-demokratskim strankam v vednost.
Izvršni odbor je sklenil prenesti svoj sedež na naslov: 221 East 78th Street, New York, N. Y. 10021, U.S.A.
c) Predvideti je treba novo svetovno organizacijo. Najprej je treba stremeti k ustvaritvi regionalnih skupin narodov, ki so si teritorialno, kulturno itd. blizu in ki jih je mogoče smatrati kot družine narodov. Nato je treba ustanoviti zveze regionalnih skupin.
Te morajo biti zadnji cilj Evropejcev. kajti ustvaritev Združene Evrope, v kateri bodo soudeleženi vsi narodi, ki pripadajo isti človečanski krščanski civilizaciji, je neizogiben predpogoj za
Krščansko-demokratska zveza Srednje Evrope, upoštevajoč pripravljalne razgovore o Konferenci za evropsko varnost in sodelovanje, izjavlja sledeče:
1.	Kolikor toliko stabilen položaj, ki je bil karakterističen za obstoj dveh blokov v Evropi ob reki Labi, se je temeljito spremenil zaradi včlanjenja Ljudske republike Kitajske v Združene narode in zaradi njene nove politike.
24.	novembra 1971 je kitajski predstavnik izjavil, da njegova dežela podpira, med drugim, tudi zahtevo po umiku sovjetskih vojaških sil iz tujih držav in ustanovitev področij svobodnih nuklearnega orožja. 25. novembra istega leta je isti predstavnik izjavil, da sovjetski imperializem izvršuje napade, prevrate in se vmešava v notranje zadeve drugih držav, zlasti v Evropi. Te kitajske izjave postavljajo komunistične vlade in partije Srednje Evrope v zelo težak položaj, ker te pristajajo na prisotnost sovjetskih 'čet na svojin ozemljih in na sovjetsko vmešavanje v notranje zadeve njihovih držav. Istočasno predstavljajo za Zahod edinstveno priliko, da sledi že davni zahtevi srednjeevropskih narodov o umiku sovjetskih -čet z njihovih področij. To temeljito spremembo položaja so ameriški politiki dobro razumeli. V svojem govoru 1. decembra 1971 je državni tajnik B. Rogers izjavil, da ZDA ne bodo pristale: na nespremenljivost sedanje delitve Evrope, temveč bodo delale v smeri zagotovitve ndrmalizacijo odnosov med vsemi evropskimi narodi, temelječe na načelih neodvisnosti in suverenosti vseh teh držav in spoštovanja njihove svobode sodelovanja z drugimi državami. Jasno je, da bo pot do tega cilja dolga, toda sedaj je trenutek, da jo nastopimo.
2.	Pogajanja je treba brez dvoma pripraviti tako, da bo zagotovljen trajen napredek v odpravi virov mednarodne napetosti. Da ise to doseže, morata obe strani, Vzhod in Zahod, predhodno sppejeti na|slednje pravne in praktične ukrepe:
a)	Vzhod mora sprejeti pogoje, ki jih je postavil NATO na svojem zasedanju maja 1970 v Rimu, glede svobodnega kroženja informacij, idej in oseb;
b)	Vzhod mora tudi zavreči pakt Ribbentrop - Molotov, sklenjen avgusta 1939, prav tako, kakor zahteva, da se muenchensko pogodbo, ¡sklenjeno marca 1938, proglasi za neveljavno;
-c) na drugi strani pa morajo vsi evropski narodi mednarodno garantirati sedanie zahodne meje vzhodnih držav, da se Vzhod ne bo več bal tkzv. maščevanja in zopetnega vznika militarizma.
S.	Potem ko bodo tako začetna zagotovila pravilno predstavljena in medsebojno sprejeta, pa morejo pogajhnja stopiti v prvo fazo, ki se bo tikala evropske varnosti. Evropski varnosti grozijo:
a)	prisotnost sovjetskih čet na reki Labi in na ozemljih srednje-evrop-skih držav;
b)	zgraditev raketnih oporišč v Sovjetski zvezi z raketami usmerjenimi proti Evropi;
c)	neprestano in pospešeno oboroževanje držav Varšavskega pakta
d)	obstoj Varšavskega pakta samega.
Zato se morajo postopoma in s pri-primemo garancijo Zahoda za sovjetsko varnost v Evropi:
e)	umakniti sovjetske čete za sovjetske meje, njihovo število v evropskem delu Sovjetske zveze pa omejiti na dogovorjeno število;
f)	razdreti nuklearne naprave, usmerjene proti evropskim državam;
g)	ustaviti oboroževanje srednjeev-
mir in razvoj tega kontinenta in vsega sveta.
Organična struktura združenih narodov bo tako zgrajena ter bo mogoče izvesti zadnjo fazo: ustvaritev svetovne vlade.
Hiter tehnični napredek, ki globoko spreminja življenje sodobnega človeka, zahteva tudi globoke spremembe na družbenih in političnih področjih. Krščanski demokrati morajo izdelat; podobo boljšega sveta in odločno delati za njegovo Uresničitev.
ropskih držav, morebitna sovjetska oborožitev pa ne sme spremeniti dogovorjenega ravnotežja šil v Evropi;
h)	in končno, razpustiti Varšavski pakt.
4. Druga faza pogajanja naj se tiče evropskega sodelovanja: gospodarskega, kulturnega in političnega.
Gospodarsko sodelovanje se lahko razširi, ko bosta ustvarjena dva pogoja:
a)	konvertibilnost valut socialističnih držav po njihovi vrednosti na mednarodnem trgu potem, ko bo premagana sedanja monetarna kriza v zadovoljstvo vseh prizadetih;
b)	pravica posameznih ¡socialističnih podjetij, da se direktno pogajajo s
Kdo je bU
Da tudi uradno in poluradno časopisje doma ne more preko resnice raznih dogajanj med drugo svetovno vojno v domovini, imamo danes že precej potrdil. Seveda, v koiikor se ti dogodki direktno ne tičejo komunistične revolucije v Sloveniji, in bi pred narodom komunistične medvojne zločine lahko razkrinkali in s tem „narodno osvobodilni boj“ lahko postavili s „slabo luč“.
Zadnji tak primer je bil Članek o Vauhniku, ki ga je napisal neki VB v reviji Prostor in čas (leto 1971, št. 9-10). Ko tam opozarja na pomanjkljivost poznanja Vauhnikovega dela, in omenja, da so Vauhnikovi spomini že bili napisani v emigraciji (knjigo je izdala založim .Svobodne Slovenije, česar pisec ne omenja), pravi takole:
Revija „Naša obramba“ Se je oddolžila tridesti obletnici nacističnega napada na Jugoslavijo s tem, da je objavila odlomek iz spominov Himmler-.ievega pomočnika Schellenberga o delovanju jugoslovanskega vojaškega a-tašeja v Berlinu, polkovnika Vladimirja Vauhnika. Kolikor nam je znano, je ta odlomek (knjiga Schellenbergovih spominov je izšla pri mariborski založb; Obzorja) edina informacija, s kateri) ise je naša javnost seznanila o tem brez dvoma velikem obveščevalcu, ki sta ga njegov položaj in predvsem njegova nadarjenost povzdignila v eno zgodovinskih osebnosti druge svetovne vojne. Z njegovo izrazito antinacistič-no usmerjenostjo in dejavnostjo je nastal kos naše zgodovine, ki z vsem svojim bistvom in z vsemi svojimi dejstvi trdno pripada nepretrgani verigi našega odpora proti fašizmu. Prav Vauh-nikovo dele je spričo njegovih fantastičnih dosežkov ena najbolj eminentnih sestavin našega predvojnega antifašističnega odpora, k; se je začel, oziroma ise je moral začeti že s samim nastankom fašizma.
Ne gre zgolj za rasizem, ko isti Schellenberg, ne sicer v svojih spominih, pač pa v svojem uradnem poročilu predstojnikom navaja kot enega od izvirnih motivov Vauhnikovega delovanja dejstvo, da je Slovenec (Vauhnik ist Slovene).
Zato nam je toliko manj razumljivo, kako da se riaša javnost s tem seznanja izključno (brez slehernega pojasnila alj komentarja) po viru z nasprotne, nacistične strani in zraven tega še po osebnih spominih človeka, ki je do smrti ostal zakrknjen nacist. Schellenbergov; spomini so v bistvu ena sama cinična apologija njegovega (in njihovega) početja, in od človeka take vrste res ne moremo pričakovati niti približne verodostojnosti. Medtem ko izdajatelj knjige ni pozabil opomniti bralca na to dvomljivo vrednost
podjetj; držav s svobodnim gospodarstvom za njihovo skupno dobrobit.
Kulturno sodelovanje mora stremeti k ustvaritvi prijateljskih zvez med narodi kot celoto in ne samo med privilegiranimi skupinami. Da bo tako sodelovanje vzpostavljeno, mora biti zagotovljeno popolno izpolnjevanje osnovnih človečanskih pravic, kakor so naštete v Splošni deklaraciji o človečanskih pravicah in v poznejših pogodbah in določilih o tej zadevi.
Politično sodelovanje, ki bo lahko sledilo samo po ustvaritvi sodelovanja na gospodarskem in kulturne torišču, mora voditi k ustvaritvi Združene Evrope,
h kateri sa bodo srednjeevropske države mogle priključiti
in ki bo izpolnjevala načela skupne civilizacije, temelječe na popolnem spoštovanju svobode in dostojanstva človeka in njegovih duhovnih in moralnih vrednot.
Krščansko-demokratska zveza za Srednjo Evropo je globoko prepričana, da te zahteve pravilno izražajo želje narodov Srednje Evrope, ki se v sedanjih okoliščinah: ne morejo svobodno izražati. Zveza poziva vodje vseh držav, ki se bodo udeležile prihodnje Konference za evropsko varnost in sodelovanje, da te ziahteve vzamejo V poštev in da jih postavijo na dnevni red konference.
Vauhnik?
tega gradiva, ga Naša obramba podaja brez sleherne opombe, kot suho resnico.
Schellenberg se seveda ni tolikanj spozabil, da bi bil napisal, kako in koliko časa je Vauhnika izpostavil najgrozovitejšemu mučenju — Vauhnik si od tega zdravstveno ni nikdar več opomogel — temveč je to zadevo, njegovo zasliševanje prikazal kot „nadvse za-riiniive pogovore“. Tudi sicer Schellenberg v svojih spominih „ne ve“ za primere, ko bi bili nacisti pri zasliševanjih Uporabljali mučenje!
Vauhnik sam je v emigraciji napisal spomine, kakor jih je denimo napisal Meštrovič, kakor jih je napisal Maček, Stojadinovič. In čemu ne bi Vauhnik sani smel biti pred našimi bralci vsaj toliko verodostojna priča svoje dejavnosti v Berlinu, kot je nacist Schellenberg ?
Vauhnik pri vseh svojih zmožnostih ne bi bil mogel priti do tako zaupnih podatkov, ko ne bi bil povezan s proti-hitlerjevskim odporom v sami Nemčiji. Nikjer pa se Schellenberg ni mogel pohvaliti, da je od Vauhnika zvedel kaj pomembnejšega o tem odporu, s čimer bi bil gestapu pomagal, do kakega razkritja. Si tega vidika je treba po našem mnenju presojati tudi Vau-hnikove „usluge“, o katerih govori Schellenberg. Vauhnik je bil med vojsko zavezniški obveščevalec, in zgodovina, zlasti naša zgodovina, bo morala vsestransko osvetliti in ovrednotiti njegov pojav. Vsekakor pa bo morala to storiti z verodostojnejšimi pričami, kot je Schellenberg. Prvi korak do tega pa so brez dvoma Vauhnikovi lastni spomini.
Slovenija kljub vsemu prva
Najnovejša izdaja zveznega zavoda za statistiko Razvoj Jugoslavije, socialističnih republik in avtonomnih pokrajin 1965—1970 navaja podatek, da jugoslovanska industrija razpolaga z osnovnim; sredstvi, katerih povprečna nabavna vrednost je 59%, dohodek na zaposlenega delavca 30%, odvajanje v sklade pa 6,3%.
Najugodnejšo vrednost osnovnih sredstev imata Makedonija in ičrna gora — 70%, slede Bosna in Hercegovina 63%, Srbija 62%, Hrvatska 56%, Slovenija 50%, Vojvodina 61% in Kosovo 69%. Slovenska industrija, sicer najstarejša v državi, dela z najstarejšimi stroji, katerih vrednost znaša lc polovico nabavne. Toda kljub temu, z Zastarelo opremo, ustvarja slovenska industrija največ ji dohodek glede na skupno vloženi denar (45,2%, jugoslovansko povprečje je 36,7%), odvaja pa v sklade 10,4%.
DEKLARACIJA NAČEL
Krščansko-demokratske zveza Srednje Evrope, ki je ob priliki svojega Kongresa 17. decembra 1971 v New Yorku postavila temelje za nadaljnje delo krščanskih demokratov iz češkoslovaške, Madžarske, Latvije, Litve, Poljske in Jugoslavije, znova potrjuje svoja vodilna načela. Cilj Zveze je delati za ustvaritev pogojev, ki bodo vodili k celotnemu razvoju ljudi in narodov in k njihovemu svobodnemu sodelovanju za mir in napredek v pravičnosti.
1.	Razvoj človeka
Celosten razvoj človeka z'ahteva njegovo popolno osebno svobodo in:
na političnem področju :— pravico, da si izbere svojo Obliko vladavine, jo svobodno voli, da je morda sam izvoljen in da ima neomejen privilegij svobode govora, združevanja in zborovanja;
na družbenem področju — pravico do della ali do izvrševanja svojega poklica, do široke socialne varnosti in zaščite zanj in za njegovo družino in pravico do ¡svobodnega združevanja v sindikatih ali poklicnih združenjih po svoji izbiri;
na gospodarskem področju —- pravico do zaslužka ali takšnega dohodka, da bo zagotovljen razvoj delavčeve osebnosti in vzdrževanja njegove družine; možnost pridobivanja imetja in udeležbe na lastništvu podjetij, kar vse ustvarja pogoje za stabilnost v življenju;
na družbenem področju ;— pravico dostopa do vseh kulturnih dobrin, udeležbe na kulturnem napredku naroda in sveta in do vzgoje otrok po njihovi izbir; in možnostih;
ria duhovnem področju — popolno svobodo izvrševanja verskih dolžnosti in vzgoje ter izražanja ideološkega prepričanja kakor tudi neodvisnost cerkve.
2.	Razvoj naroda
a)	Naravno bogastvo naroda mora v prvi vrsti služit; njegovi lastni blaginji, upoštevajoč splošno blaginjo človeštva. V tekmujočem svetu mora narod v prvi vrst; razviti svojo najbolj konkurenčno industrijo in ustvariti notranji potrošni trg.
Narodno gospodarstvo pa mora sloneti na naslednjih načelih: ustvariti mora ravnotežje med individualno iniciativo in načrtovanjem na eni strani, na drugi strani pa mora uravnovešati zasebno, družbeno in državno lastnino-
Moderno gospodarstvo je stvar znanosti. Zato ga morajo voditi strokovnjaki ter mora biti usmerjeno k ekspanziji vseh naravnih in človeških možnosti.
b)	Družba mora biti organizirana torganično v samoupravnih skupnostih in mora:
teritorialno — razviti sodelovanje med ljudmi, ki živijo v isti soseski, vas; ali mestu, okraju ali provinci, za izboljšanje okolja;
po zaposlitvi — razviti sodelovanje med ljudmi v istem podjetju ali poklicu, organizirat; hi kontrolirati socialne pogoje zaposlitve in ščititi gospodarske potrebe delovnega človeka;
kulturno — organizirati družbeno iniciativo in kontrolo na polju vzgoje
in informiranja in izvajati programe, ki stremijo k širjenju kulture in kulturnega razvoja, zlasti z vidika redukcije delovnih ur.
c)	Demokracija, ki jo včasih napačno tolmačijo, je zelo težka oblika vladavine. Temeljiti moka na skupku izmerjenih ravnotežij in zagotavljati:
moč in stabilnost izvršne oblasti in njeno odgovornost pred zakonodajno, izvršujoč popolno kontrolo;
učinkovitost uprave in svobodo državljanov;
pravico do ustanavljanja političnih strank, ki naj jo spremljajo ukrepi, ki zagotavljajo stabilno parlamentarno večino s popolno zaščito manjšinskih pravic;
ustanovitev različnih sodišč — civilnega, kriminalnega, upravnega in u-stavnega — popolnoma neodvisnih, ki naj bodo zadnji in vrhovni tolmači zakona.
*3. Razvoj sveta
Svoboda ih mir, pravičnost in napredek, vsi vodeči k enotnosti človeštva — to so naši cilji na svetovni ravni:
a)	Ko velike množice svetovnega
prebivalstva trpijo lakoto ali vsaj pod-hranjenje in je večina narodov še vedno na stopnji nerazvitosti, je treba pod-yzet; energične ukrepe za ozdravitev tega stanja. Bogati in razviti narodi imajo dolžnost:	(
deliti svoja bogastva z revnejšimi narodi;
uredit; sedanji monetarni sistem, ustalitev cen, prevoznih in carinskih pristojbin, itd.;
pomagati jim s svojim izkustvom, znanjem in spretnostjo svojih državljanov (ustanoviti neke vrste peace corps ali “delovno vojsko”), za pospešitev celotnega razvoja človeka in zagotovitev razvoja infrastruktur vzporedno s tehničnim razvojem.
b)	Mnoga ljudstva in narodi trpijo tudi zaradi ostankov kolonializma ali zaradi neokolonializma, tako v političnem ali gospodarskem smislu ali v obeh.
Veliki mednarodn; kapital je postal velikanska sila, ki se izogiba državi -ali mednarodni kontroli. Mnogo držav je prisiljenih pripadati vojaškim blokom in nositi težka bremena oboroževalne tekme. Rasna in verska nestrpnost še vedno divjata na nekaterih področjih in kontinentih.
Mednarodna pravičnost zahteva izvrševanje enakosti pravic in možnosti.
Določiti je treba potrebne ukrepe, ki bodo garantirali spoštovanje mednarodnega prava, pogodb in sklepov, da bo odpravljena uporaba ali grožnja sile.
Načelo samo-odločanja je treba v celoti uvesti, tako da bo vsak narod imel pravico:
izbrati si isvoj sistem vladavine;
sodelovati z narodi, ki si jih sam izbere in
uporabljati svoje gospodarske vire za svojo blaginjo.
¡Sovražne bloke je treba razpustiti in ustanoviti medifarodno varnostno silo. Pred tem je treba izvesti kontrolirano razorožitev, s čemer bo mogoče organizirati “delovno vojsko” mladih ljudi, ki bodo delali za razvoj svojih lastnih dežel ali tistih, ki so v potrebi.
DEKLARACIJA O EVROPSKEM SODELOVANJE IN VARNOSTI
Arh. JOŽE PLEČNIK: VELIKA NOČ V RIMU
V spomin istoletnice rojstva genialnega slovenskega arhitekta Jožeta 'Plečnika priobčujemo ta-le njegov spomin na veliki teden v 'Rimu, kakor ga je pripovedoval Marisi Kresni in ga je ta priobčila v Meddobju 1. 1961, str. 121 v Buenos Airesu.
Velihonoëno jutro
Veliki teden v Rimu.
Velikj četrtek popoldne. Dve kočiji s škrlatom prevelečeni se ustavita pred cerkvijo Sant’ Andrea della Valle. Kraljica gre k božjemu grobu. Pravi ¡o, da da je zelo pobožna gospa. Nič ne dvomim o tem. Daje lep zgled. Ljudje so očarani od njene prijaznosti, smehljaja in lepote. In mi smo tam s klobukom v roki. Pred papežem poklekneš. Pred kronano glavo si odkrit in dobiš v zahvalo nasmeh in ljubezniv pomig. Ljudje se prekopicujemo v poklonih. Pa že mora tako biti.
Pri Sv. Petim se zaveš svojega niča. Ta občutek imaš zlasti, kadar tako krasno pojo. Duh, misel vlada. Kostumi in parfumj se izgube. Duh božji, vse drugo je iz njega ustvarjeno. Vse majhno je podrejeno božji veličini. Stebri rastejo iz tal, dvigajo se, vzpenjajo, bočijo, zlijejo z drugimi, prelijejo v krog. Brez meje. Podoba božja. Množica mirna. Užitek čudovit. Žalostinke. Prvi sopranist čist in jasen glas brez afekti-ranosti. Preliva se v marmor, je kot zlato, ki je nalahko potreseno. Začenjam razumevati strukturo stavbe. Absolutna jasnost. Jeruzalem, Jeruzalem... Jasna in tožeča melodija se odbije od nasprotne stene in se vrača k pevcu. V odgo-govor zadoni ves zbor. Tožba se prelije v tolažbo, čisti zvoki se prelivajo med obupnimi tožečimi klici, da jih mora isam Gospod Bog uslišati.
Sveče ugasnejo. Tema se prelije v prostoru. Tema je v ladji. Ljudje so samo še masa. šestkrat in še večkrat ponavljajo pevci Miserere. Glasovi se
dvigajo do kupole. Skozi mreže pevskega kora prodira medla svetloba in osvetljuje marmor, kipe, stebre. Na tribuni svete Veronike prižga sveče in kažejo relikvije Gospodovega trpljenja. Nepopisno. Zunaj nemir velemesta. Vodometi. Luči. Vozovi. Vtis je čudovit. Več se ti nudi, ko moreš sprejeti in doumeti. V duši pa raste v silne dimenzije ena misel: križ in kupola. Vem, še mnogo dobrega bodo ustvarili. Kaj večjega je nemogoče. Razumem ali ne razumem? Uživam. Elementi hočejo k Bogu. Od tod ta veličina. Od d Smeš sem drugačen. Vse me je težilo. Danes sem prišel semkaj. Kaj je bilo včeraj ? Sveti Peter! Kaj je vse drugo! Koliko prazne slame smo mlatili! In vendar me je vse pripravljalo na ta dan. Pripravljala. me je mala stolnica, v kateri sem poslušal psalme. Pripravljali so me kranjski mojstri, ki so se na toliko naučili od italijanskih. Te cerkve so tako vesele, svetle in jasne. Mrkost izgine. Človk se zresni. Začuti se prostega. Gotika moli. Stebri se lomijo. Tukaj greš do najvišjega Linija brez konca. Tam se vse krotoviči. Tu prihaja vse na dan. Samo velika forma.
Rož ni pri božjem grobu. Kjer ni vse lepo, tam so rože edini pravi okras za božji grob. Kjeh pa je toliko zlata in lapis-lazulija, zadostuje mogočna razsvetljava. Vendar bi malo zelenja dobro delo.
Nebo, pod katerim nosijo Najsvetejše, je v Rimu druge konstrukcije kot pri nas. Na šestih palicah je pritrjeno nebo na briljantno lep način,
vendar brez prečnih palic, tako da eden skupaj zloženo nebo prinese ter se nosilci zvrste in ga raztegnejo. Nebo tudi ni postavljeno v cerkvi, temveč sloni zloženo v kotu, kar pa ne bi bilo treba, ker bi v stojah postavljeno bilo veliko lepše. Seveda naše je bolj praktično. Kadar nese duhovnik Najsvetejše od oltarja pod nebo, razpne eden za ta čas dežnik, nekak parazol. Koliko je to lepo, ne vem. Meni ne ugaja posebno. Je prekapriciozno, sko-ro babje.“
„V vrsti duhovnikov je kardinal Rampolla. Pridno ga študiram. Prvi vtis: ta jih ima nekaj za ušesi. Rezek obraz, majhne oči spominjajo na Švicarja. Profil je čuden. Nič laški in nekaj posebnega. Ustnice napete, kot bi hocele govoriti. Nekaj hudomušnega igra na obrazu. Obenem čudovita u-smerjenost. Strmi z očmi v eno točko, kot bi ne bilo nič drugega. Gre urno, več kot urno. Kadar pride ali vstane, se gibljejo samo kolena. Vse druge je mirno kot les. Moč je v njem, ob kateri se odbijejo vsi napadi sovražnikov.“
„Človek živi za praznik. Vse mora biti samo priprava za praznik. 'Če vzameš človeku praznik, mu ubiješ življenje.“
PIETA
Tine Debeljak
Žalostna je Mati stala: zemlja •— križ, nebo — večala, Jezus umiral, razpet v vis
kot čez vse, kar je ustvaril. Srd sveta Ga razmesaril, strl Srce, dal Ustom kis.
Mati. je pod križem stala, Sinu zadnja solza pala:
— Glejte, Mater! — in umre.
Umrl je Človek, Sin Marije. .. Mati h križu se privije, ' bolečina Jo podre.
Takrat sonce se stemnilo, žemlji dno Se spodmaknilo, mrtvi vstali iz grobov,
v svetem hramu pregrinjalo se na dvoje je razklalo, v Prostor stopil Čas je nov.
Umrl Bog, Sin svetega Duha.. S križa snet in bled kot rjuha Materi je dan v Roke.
Solze lije v rane Sina.
O,	neskončna Bolečina!
Z mečem sunjeno Srce!
Potok solz ustavi v hipu, zastrmi se —- kakor v kipu— v Lice mrtvega Boga.. .
Solzno zažari Oko Ji, poje Zemlja in Nebo Ji:
Mati odkletega sveta! ■—
Tretji dan, dan zmagoslavja...
Komaj se je zdanilo in biserna rosa se je svetlikala po travi.
Pobožne žene so se zarana odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo truplo. Prestrašene so našle prazen grob in angela, ki jih je nagovoril: „Ne bojte se, vstal je, ni Ga tukaj.“ V strahu in veselju so odhitele od praznega grobh, da bi naznanile apostolom, kaj so videle, še vedno so dvomile.
Na vrtu je ostala le Marija Magdalena. Ni se mogla ločiti od kraja, kjer je bil Jezus pokopan. „Vzeli so mi mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.“ Njena ranjena ljubezen se ne more utolažiti. Hrepeni po Jezusu, vsai mrtvemu bi rada izkazala vdano liubezen, ona ki ji je bilo veliko odpuščeno, ker je veliko ljubila.
Jokajoč je blodila po vrtu. Tam je neki mož, vrtnar. Mogoče on ve kaj o Jezusovem truplu.
Vsa solzna se približa vrtnarju. „Žerla, kaj jokaš, koga iščeš?“ Ni Ga snoznala. Gleda v prazen grob, kaže tja in vpraša: „Gospod, če si ga ti odnesel, povej, kam si ga položil, da. ga bom jaz vzela.“
Tedaj jo pokliče: „Marija.“
Ta glas ji je zn!an, zdrzne se, to ie glas njenega Gospoda. Obme k Njemu svoj objokani obraz: „Učenik.“
V’ izbruhu svoje radosti in ljubezni mu nade k nogam, jih objema in poljubila. Kakor nekoč, le da sedaj v veselju jih obliva s solzami.
Odhajaš ? Postoj še, ne hodi, vzemi s seboj tale šopek spominov. ..
Tako veselo razburjenje je kipelo v naših otroških' srcih,, ko smo na cvetno nedeljo nesli . butarice v cerkev. Grenko je dehtelo po prvem pomlad-nem zelenju, bršljanu, .pušpanu, cvetočem drenu in rumenih mačicah. Pisani trakovi so šušljali v vetru. Tu ra tam se ie zabliskalo jabolko ali pa — o čudo in bogastvo -— rumena pomaranča. Se spomniš? Butarico so nam povezal; z navadnim trakom in tisti' frak je bil moj skrivnostni ponos.
Na veliki četrtek, veš, so pri slovesni maši zvonili vsi zvonovi, potem so utihnili in odšli v Rim.
„Mama, kako pa gredo zvonovi v Rim?“
„Oh, to: ise samo tako reče. V spomin. . da ie. na veliki četrtek Kristus začel trpeti, zvonovi do velike sobote ne zvone, ljudski pregovor je, da gredo v Rim.“
Oglasila se je raglja. Tudi otroci smo imelj raglje. Vrtili smo tih in ropotali, da ie šlo skozi ušesa. Tiste moje lesene raglje, podedovane še od strica, se tako dobro 'spominjam.
Na veliki petek smo šli poljubit Bogca. S spoštovanjem in kleče smo se približali razpelu -ter poljubili božje rane. Potem smo šli molit pred božji grob. Tako pr-ečudno tesno mi je bilo
vedno ob pogledu na krivoglede vojake, ki so ga stražili.
Monštranca z Najsvetejšim je bila prekrita s tančico, ki se je v luči sveč lesketala. Po preprogi iso bili postavljeni lončki s pomladanskim cvetjem.
Z otroško pobožnostjo sem skušala moliti, oči Pa s0' mi vedno uhajale k mrkim figuram vojakov ob strani.
Veliko soboto smo že preživeli v pričakovanju praznika.
Blagoslovljeni ogenj so fantje z vikom in krikom prenašali na posušenih gobah, da so gospodinje z njim zakurile na ognjiščih.
Pripravljanje žegna. Zadehtelo je po pečenem kolaču, gnjati in hrenu, pirhi so se rdečili v pletenem peharju. V pisanih jerbasih, ki so bili prekriti z vezanim prtičem, so dekleta prinesla jedila k blagoslovu. In potem, tekmovanje deklet, katera bo prej prinesla žegen domov. Za dekle, ki je bilo prvo, je bila to velika čast.
Vstajenjska procesija v pomladnem jutru je bila kakor zmagoslavni pohod vstalega Zveličarja. Bandere so vihrale v vetru. Zvonovi so slovesno; pritrko-vali. Veselite se, aleluja, Gospod je res vstal, je odmevalo v naravi.
Velikonočni žegen, meso in kolač, pirhi, hren in pelin. Igre s pirhi. Dekleta iso fantom podarila rdeče pirhe v znak ljubezni.
+
Odpri oči. Sanjaš? Ne, le spominjam se. Včasih se mi zdi, da tega nisem doživela jaz, da mi je le nekdo pripovedoval in se mi je tako živo vtisnilo v spomin. Počakaj, ne hodi še.
+
Odmaknjeni v prostoru in času.
Še nam zelenijo butarice. Veselimo se kolača, drhtimo ob rdečih pirhih, še nam je bridko ob hrenu in pelinu, še prižigamo ogenj na naših slovenskih ognjiščih, trepetamo ob 'spominih.
Še ohranjamo svojo slovensko bit.
+
Tukaj in sedaj.
Kakor apostoli' smo, prestrašeni, kaj bo z nami. Dvomimo, pričakujemo dokazov, kakor neverni Tomaž. Ni zmagoslavnega poguma v nas. Bojimo se in zapiramo se sami vase.
Z Marijo Magdaleno blodimo in plakatno, iščemo. Pred nami stoji, pa Ga ne spoznamo. Naj nam ne zmanjka Marijine zveste, vdane ljubezni, njene vztrajnosti pri iskanju, da bi spoznali Njegov glas, ki nas kliče.
+
Postoj, še želela sem ti takole voščiti :
Naša vera ni prazna, ker je Gospod res vstal, aleluja.
M. '
Pieta, žalostna Mati božja, iz opatije v Celju iz leta 1415, ki je bila nedavno odkrita in je dobila svetovno priznanje na razstavah v Salzburgu in v Parizu.
T. K.
Velihonočno darilo
Nekaj dni pred Veliko nočjo je južni veter pometel zadnje ostanke snega, ki so še vztrajali na ošojnih krajih. Hribčki in travniki so kar čez noč ozeleneli. Pod drevesi so pognali telohi svoje velike cvetove. Po sončnih rebrih iso se belili že zvončki, v zavetju grmičevja pa so se ponižno n‘akupčkale rumene trobentice.
Na oknu naše hiše so se šopirile lončnice in ponosno razkazovale prve brstje. Tudi sadno drevje okoli naše hiše in gospodarskega poslopja se je okitilo s prvimi poganjki. Vsa narava se je veselo prebujala ,iz mrtvila in se pripravljala, da dostojno počasti največji praznik v letu — Veliko noč.
Eden izmed najlepših mojih mladostnih spominov je spomin na Veliko soboto. Komaj je dobro minilo opoldne, že so začela dekleta od blizu in daleč prinašati v našo hišo velike jerbase z velikonočnimi dobrotami. Že v praz-
ničnem razpoloženju so dekleta doživljale duhovnikov blagoslov. Po blagoslovu velikonočnih jedil, nas je že zapeljivo žgečkal pod nos duh po svežih poticah in kolačih, po prekajenem svinjskem mesu in klobasah. To je bilo čisto naravno, saj smo imeli za seboj štiridesetdnevni post, v katerem se je kadilo iz skled na mizi kaj sila skromnega, preprostega.
Tisto Veliko soboto, ki jo imam v mislih, je kot poslednja prinesla k nam svoj jerbas tudi vaška sirota, Urbanova Tona. Nekam boječe nas je pogledala in pohlevno položila svoj jerbas prav na kraj mize. Tiho, kakor je prišla, je spet odšla. Le to je pred odhodom materi povedala, da pride po jerbas pozneje. ..
Otroci, domači in sosedovi, smo se spogledali. V mladostni razigranosti smo ugibali, kaj naj bi uboga sirota prinesla v jerbasu, ko pa je v njeni
bajti vladala takšna siromaščina, da ji ni bilo para v vasi.
Sosedov Marko, ki je bil velik navihanec, ise ni mogel premagovati. Prav malo je odgrnil platneno ogrinjalo, s katerim je bil pokrit jerbas Urbanove one. In je ostrmel in z njim vsi drugi, ki so se gnetli okoli jerbasa. — Na dnu jerbasa je bilo nekaj krompirja, Krajec suhega kruha in košček hrena...
„Krompir!““ je šlo od ust do ust., in otroci smo se na ves glas smejali.
„Da je ni sram, babe“, je ogorčeno jezikal sosedov Marko. „Tole beračijo prinese k blagoslovu!“
Nhša mati je vse to videla in slišala. Obraz se ji je pomračil in iz oči so ji švigali bliski svete jeze.
„Stran od jerbasa!“ je zakričala. „Ali vas ni sram, da se norčujete iz uboge reve?“ In je priložila otrokom, ki so se najbolj režali, nekaj prav krepkih zaušnic. Zasluženih!
Duhovnik ji je toplo stisnil desnico in rekel:	>
„Prav ste storili, mati. Včasih pregovor: Lepa beseda lepo mesto najde, ne velja, in je treba ¡seči po drugih sredstvih. Otroci, otroci, ne zaničujte revežev, ko ne veste, če ne boste nekoč sam; otepali največjo revščino.““
Ko je mati postregla duhovniku, ki' je bil utruje od dolge poti, s kavo in žegnom, so si dekleta oprtale svoje jer-
base in odšle vsaka na svoj dom Na mizi je kot kupček nesreče stal edinole še jerbas uboge Tone.
Razvrstili smo se okoli mize, kajti napočil je za nas otroke kaj prijeten trenutek. — Oče je začel rezati prekajeno meso, klobase in nadevan želodec. Vse je tako zapeljivo dišalo, da so se nam khr širile nosnice. Ko je oče postavil na mizo še steklenico najboljšega domačega vina, smo že hoteli lakomno iseči po dobrotah.
„Počakajte!“ je zaklicala mati' in nas presunljivo pogledala. V njenem obrazu je zažarelo nekaj tako dobrotnega, plemenitega, da se mi njen obraz še nikoli ni zdel tako lep.
Odrezala je od kolača velik kos in prav tako velik kos prekajenega mesa. Nato je vzela od naših pirhov rdeč pi-ruh in še velik kovanec navrhu in vse to .skrbno položila v jerbas uboge Tone.
„Najprej boste odnesli jerbas Toni, da bo tudi ona deležna velikonočnega žegna, šele potem se boste tudi vi privoščili velikonočnih dobrot.“ Njen glas je bil tako zapovedovalen, tako odločen, da se ji nihče ni upal ugovarjati.
Poparjeni in molčeči, kakor da bi nas težil velik greh, smo odnesli jerbas v Tonino bajto. Ko je reva odkrila jerbas, so ji solze neizmerne hvaležnosti zdrsele po uvelih licih...
Ko smo se vrnili od Tone, smo po-
sedli okoli mize, izmolili očenaš, nato pa si privoščili velikonočni žegen. Vendar se nam karmi dalo, da bi se spustili v prijeten pomenek. Preveč nam je dogodek ob jerbasu uboge Tone segel v srce. Nekakšna napetost je vladala nad nami. Tudi oče je bil nekam . čudno zamišljen.
„Ne zameri“, je nazadnje prekinil mučen molk, obrnjen'k ženi, „zdi se mi, da si včasih le preveč radodarna do revežev. Marsikdo izmed njih je sam kriv, da je prišel na beraško palico. Če bi vsi tako trdff delali od zore do mraka kot mi, jim ne bi bilo treba otepati lakote“.
„Tona ni sama kriva svoje siromaš-čine“, jo je zagovarjala mati z blagim glasom. „Slaj veš, da je njen mož padel v vojni in ji zapustil dva otroka. Sin ji je umrl za jetiko, hčerka pa se je spridila in se potika zdaj bogve kod. Dokler je Tona mogla delati kot dninarica, je še nekam šlo; zdaj pa je reva obnemogla. Naša krščanska dol-žonst je, da ji pomagamo. Morda bo tudi kdo izmed naših otrok kdaj zašel v stisko, in bo našel sočloveka, ki mu bo postal brat po razumevanju in dobroti. Sebičnost je Kristus odklanjal kot nekaj nevrednega vse življenje in nam sam dal najvišji zgled plemenitosti in velikodušnosti, kakor nihče pred Njim in nihče za Njim.“