1994- vi>i KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Ervin Dolenc, SENOŽEČE. Skupnost na pre- pihu, Zbirka Življenje na Krasu št 2, Senožeče 1994,108 strani. V zadnjem času je izšlo kar nekaj del, ki posvečajo pozornost krajevni zgodovini in vsak tak mikiozgodovinski drobec o določenem kraju in o življenju njegovega "malega" človeka še kako pomembno razširi in obogati naše vedenje o živahnem, slikovitem in pisanem, včasih pa tudi težavnem in burnem življenju ljudi na Slo- venskem. Eden takšnih prispevkov k razširjanju naših spoznanj o bogati slovenski preteklosti je prav gotovo tudi knjiga Ervina Dolenca o Senožečah in Senožejcih, knjiga o skupnosti na prepihu. Avtor, ki je - mimogrede - iz Senožeč tudi doma, danes pa je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, je že pred izidom knjige objavil več člankov, ki se ukvar- jajo s Senožečami in Senožejci v preteklosti. Pričujoče delo pa predstavlja celovit prikaz zgo- dovine kraja in njegovih prebivalcev od prve poselitve do današnjih dni. Številne opombe na koncu knjige povedo, da si je avtor pri sestav- ljanju mikrohistoričnega mozaika o Senožečah pomagal zlasti z raznovrstno literaturo, za ob- dobje 19. in 20. stoletja pa je uporabljal tudi pisne in ustne dokumente, kot npr. Status Ani- marum, župnijsko kroniko in druge. Knjiga je prav lično opremljena tudi s številnimi fotogra- fijami, risbami in kartami. Zelo zanimiv je specifičen in izrazit geo- grafski položaj Senožeškega podolja. V geo- loškem, hidrološkem in etnološkem pogledu je Senožeško del Primorske in se ožje močno pri- bližuje Krasu, od katerega ga ločuje predvsem večja nadmorska višina in ostrejše podnebje. V smislu političnih meja pa so bile Senožeče z okolico do leta 1918 del nekdanje Notranjske (Innerkrain), po prvi svetovni vojni pa del Pri- morske, ki se je izoblikovala med leti 1920 in 1947. Velik gospodarski pomen pa je imela vse do današnjih dni zlasti prometna lega Senožeč in krajev v okolici. Še pred vključitvijo teh krajev pod rimsko civilno oblast je namreč tod vodila "trgovska cesta" proti Trstu. Senožeče se kot kraj prvič v zgodovini ome- njajo že v drugi polovici 12. stoletja, v času Devinskih gospodov. Leta 1399 so vsa devinska posestva podedovali njihovi sorodniki Walseeji, leta 1472 pa so prišle Senožeče z gradom, mit- nico in z vsemi posestvi in dohodki v roke Habs- buržanov. Senožeče so tako postale del dežele Kranjske in njihova deželna pripadnost se od leta 1527 ni več spremmjala. Avtor posebna poglavja nameni še pomembni plemiški družini Porzia, ki je imela Senožeče v lasti od druge polovice 16. do začetka 20. stoletja, pomembni in plemeniti družini GarzaroUi ter drugim plemičem in boga- tašem. V 18. stoletju, za časa cesarice Marije Tere- zije, se je začela uvajati modema civilna uprava. V revolucionarnih letih 1848/49 so ustanovili okrajna glavarstva in sodne okraje. Sedež uprave, sodišča in davčne uprave pa je v Senožeče prinesel razne uradnike (od 1847 do 1867 je bilo tu okrajno glavarstvo, od 1867 do 1918 pa okraj- no sodišče). Avtor nato v nadaljevanju opiše še lokalno politično življenje pred prvo svetovno vojno ter razmere med veliko vojno, ki se je začela poleti 1914. V času velikega pomanjkanja obleke in zlasti živeža so s senožeških dvorišč 95 1994- vi^ KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino izginjali celo psi in mačke, vojna pa je pobrala tudi veliko domačih fantov in mož. j 9. novembra 1918 so prišli v Senožeče prvi j italijanski vojaki. Vojska je dokončno zapustila j kraj šele januarja 1920. Po rapalski mirovni I pogodbi z dne 12. novembra 1920 je bila Pri- i morska in z njo tudi Senožeče priključena ita- lijanskemu kraljestvu. V Julijski krajini je nastala nova upravna ureditev. V času med obema voj- nama so bile na Senožeškem, kot nam lepo pri- kaže avtor, zelo pestre politične razmere, občuten : pa je bil tudi italijanski nacionalistični pritisk in I fašističen teror. Po napadu na Jugoslavijo in njenem razko- sanju so italijanske oblasti nadzor in pritisk na slovensko prebivalstvo v Julijski krajini še pove- čale. Slovensko odporniško gibanje se je vedno bolj krepilo. Prva večja skupina domačinov je odšla v partizane v začetku leta 1943. Po kapi- tulaciji Italije so se Nemci samo občasno zadr- ževali v Senožečah. Podobno je bilo z domo- branci, ki so imeli v kraju stalno postojanko le od julija do novembra 1944. Med drugo svetovno vojno je iz senožeških vasi v okviru narodno- osvobodilnega gibanja padlo 42 predvsem mla- dih ljudi. V italijanskih in nemških taboriščih in | zaporih, kot talci ali kakšne drugačne nasilne i smrti pa jih je umrlo 25. Po vojni so Senožeče ostale na jugoslovanski strani Morganove črte. Tudi v socialistični Jugo- slaviji je prišlo do raznih reorganizacij lokalne uprave. Avtor podrobno analizira tudi prve de- ; mokratične volitve aprila 1990, s katerimi zaklju- čuje oris upravno-političnega razvoja v zgodovini Senožeč. V drugem delu knjige pisec opisuje mate- rialne in duhovne razmere v Senožečah. Od 13. ; stoletja dalje lahko sledimo večjemu razmahu i trgovine na Senožeškem in neagrame panoge so ! zlasti zaradi ugodne prometne lege Senožeč po- stopoma začele prevzemati večjo vlogo v zago- tavljanju materialne eksistence prebivalcev. Z razvojem prometa v 18. in 19. stoletju je od kmetijstva na Senožeškem živela gotovo že manj kot polovica ljudi. Položaj trga na tej čedalje bolj prometni cesti je v marsičem izrinjal podobo kmečkega, vaškega naselja in dodajal elemente urbanega, mestnega. V Senožečah je od srednjega veka cvetela i zlasti trgovina z žitom. Od 13. stoletja dalje je senožeškim gospodom vedno večje dohodke prinašala tudi mitnica. Obdobje od srede 18. do srede 19. stoletja avtor označuje kot čas hitre gospodarske rasti teh krajev, ki je bila še bolj kot prej pogojena z rastjo prometa skozi Senožeče. V senožeški trgovini se je zaradi pomorstva začel uveljavljati les. V prvi polovici 19. stoletja je poleg kmetijstva najpo- membnejša gospodarska panoga postalo fiir- manstvo (prevozništvo). Hkrati s prometom in flirmanstvom so se krepile tudi vse spremljajoče dejavnosti. Po otvoritvi zadnjega odseka južne železnice med Ljubljano in Trstom (1857.) je cestni promet skozi Senožeče izrazito upadel. Lesne sejme so v drugi polovici 19. stoletja za- menjali živinski sejmi. S preusmeritvijo prometa pa se je sprožil tudi val nezadržnega izseljevanja iz teh krajev. Posebno zanimiva pa je današnjemu ljubitelju piva senožeška pivovarna Adria, ki se je leta 1911, ko so v njej zvarili 35.000 hI piva, lahko kosala s pivovarno v Laškem (30.000 hI) in s pivovarno Union v Ljubljani (37.000 hI). Pivo- varna je dajala kruh okrog 100 delavcem, pro- izvodnjo piva pa so nadzorovali češki mojstri, saj so ga varili po plzenskem receptu. Pivovarna je (žal!) propadla po italijanski zasedbi. Po drugi svetovni vojni je nova komunistična oblast v veri, da je industrijsko delavstvo naj- naprednejši nosilec razvoja, ki naj bi zagotavljal socialistično pot v svetlo prihodnost, pospeševala širjenje industrijskih obratov, kjer je zaposlene lažje tudi politično nadzirati, hkrati pa je one- mogočala gospodarsko neodvisne kmete. Po orisu gospodarskih razmer je avtor ana- liziral še prebivalstvo in razvoj naselij na Seno- žeškem, versko življenje, šolstvo ter pestro in razgibano kulturno in družabno življenje. Andrej Studen 96