Nekaj o umrtvilu hranilničnih vložnih knjižic, ozir. starih vknjiženih terjatev.
I.
Zgodilo se je že večkrat, da se je vložna knjižica, ki jo je bilo sodišče amortiziralo, potem našla in predložila dotičnemu denarnemu zavodu v izplačilo, pa da si je pravični imetnik knjižice z velikim trudom priboriti moral priznanje, da je on lastnik hranilne vloge, do katere bi po umrtvilu imel pravico kdo drugi Taka umrtvila se večinoma godijo po smrti kake osebe, ki je imela po mnenju dedičev denar naložen v kakem denarnem zavodu, dediči ali nekateri njih pa knjižic ne najdejo in pozneje izvedo, da leži pri tej ali oni hranilnici ali posojilnici denar pod imenom pokojnika. Na to zahtevajo umrtvilo; to se dovoli in črez pol leta je dotična vložna knjižica neveljavna.
Taka sodniška spoznanja so pa samo vsled krive uporabe zakonitih določil mogoča.
2
18 Nekaj o umrtvilu hranilničnih vložnih hnjižic i. t. d.
O tem še vedno veljavni § 201 zahodnogališkega sodnega reda namreč pravi, da ima tist, ki je kako listino (tiranilno knjižnico) »izgubil«, pravico zahtevati, da jo proglasi sodišče (po predpisanem razglasu itd.) za neveljavno. Torej kdor je hranilno knjižico izgubil, jo sme dati izreči za brezmočno. Ako pa jo je izgubil, tedaj jo je moral imeti v pravični posesti, ne da bi jo bil ukradel ali našel. Dokaz pravičnega imetja bi moralo sodišče vsakokrat pri takih umrtvilih zahtevati, kakor je to tudi najvišje sodišče dne 29. avgusta 1895 št. 9279 spoznalo, pa z dostavkom, da način dokaza prosto razsojuje amortizacijsko sodišče. — To dokazovanje se torej ujema z dognanjem verojetnosti po sedanjem civilnopravdnem redu.
Brez verojetnosti, da je tist, ki zahteva umrtvilo, imel v pravični posesti hranilno knjižico, katero hoče streti, — ne sme se izreči neveljavnost knjižice. Ime samo, katero izkazuje hranilna knjižica za vložnika, ne dožene lastnika vloge. Denarni zavodi imajo izplačati vlogo onemu, kdor knjižico donese, ako ni nobenega suma na njega.
Denarni zavodi sami morajo varovati svoje vložnike škode, in dobro bi bilo, ako bi vsakokrat, ko sodišča stavijo vprašanje do njih, imajo li zadržke zoper umrtvilo, zahtevali, da naj prositelj umrtvila dokaže, da je bil pravičen imetnik knjižice, ki bi se naj umrtvila. Tako se bodo zabranile krive amortizacije.
§-i 118—121 zemljiškoknjižnega zakona določajo ravnanje sodišč pri umrtvilih starih vknjiženih terjatev. Te morajo biti v zemljiški knjigi vpisane najmanj 50 let in vso to dobo se niso smele nikakor spravljati do veljave. Tudi ne smejo biti znani, ki bi imeli pravico do dotičnih terjatev. Pod temi pogoji se sme zahtevati od zemljiškoknjižnega sodišča uvedba umrtvila, pa povedati je treba povod zahteve. Na to se z ediktom pozo-vejo oni, ki bi si svojih pravico do starih vknjiženih stavkov, naj se zglasijo v enem letu. Ako se nikdo ne oglasi, naj zemljiškoknjižno sodišče dovoli umrtvilo in izbris stare vknjižbe.
Poslovanje raznih sodišč v takih rečeh ni soglasno. Nekateri sodniki postavljajo za vpisane upravičence kuratorje, česar zakon nikjer ne veleva. Drugim ne zadostujeta dve prošnji, kakor
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 19
jili zakon predpisuje, namreč prva za začetek umrtvila, druga za končno dovolitev amortizacije in izbris dotičnih terjatev. Našli so se namreč sodniki, ki pravijo, da vsled dovolitve izbrisa, ki se mora izreči, se še ne sme izbris izvršiti, ampak za izvršbo izbrisa treba podati posebno (tretjo) prošnjo. To mnenje pa nasprotuje zakonu.
Predpisi o umrtvilu starih vknjiženih terjatev so namreč del zemljiškoknjižnega zakona. Ako se pa po tem zakonu dovoli kak vpis v zemljiško knjigo — pri umrtvilu izbris — se mora tudi res vpisati, kar se je dovolilo. To veleva § 95. zem-Ijišk. zakona, § 5. navodila k njemu in § 198 sodnega ©pravilnika z dne 5. maja 1897 št. 112 drž. zak.
Kuratorja pa, kakor rečeno, pri umrtvilih zemljiškoknjižnih vpisov ni postaviti ne pri prvi rešitvi ne pri končni dovolitvi umrtvila in izbrisa, tudi ne za naznanilo izbrisa. Rešitve se naznanjajo samo prositelju. Ako ta dobi obvestilo o dovoljenem umrtvilu in izbrisu, pomeni mu naj to, da je izbris opravljen, ker se dovoljeni zemljiškoknjižni vpisi morajo zgoditi, predno se odpravijo dotične rešitve na stranko. Baš.