UNIVERZA V NOVEM MESTU / University of Novo mesto FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE / Faculty of Health Sciences 15. mednarodna znanstvena konferenca 15th International Scientific Conference CELOSTNA OBRAVNAVA PACIENTA HOLISTIC APPROACH TO THE PATIENT zbornik prispevkov Conference Proceedings Novo mesto 20. november 2025 15. mednarodna znanstvena konferenca 15th International Scientific Conference CELOSTNA OBRAVNAVA PACIENTA HOLISTIC APPROACH TO THE PATIENT zbornik prispevkov Conference Proceedings Izdala/Issued by Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede University of Novo mesto Faculty of Health Sciences Založila/Published by Založba Univerze v Novem mestu University of Novo mesto Press Uredila/Editor Dr. Nevenka Kregar Velikonja Recenzirali/Reviewers Boštjan Blažič, dr. Mojca Blažič, dr. Karmen Erjavec, Nataša Koprivnik, dr. Nevenka Kregar Velikonja, Tilen Tej Krnel, dr. Gorazd Laznik, dr. Ljiljana Leskovic, dr. Katja Molan, Kristina Rakuša Krašovec, Ksenija Strnad, Mateja Šimec, Bernarda Šuštarič Lektorji/Language Editors Za jezikovno neoporečnost so odgovorni avtorji prispevkov. The authors of the contributions are responsible for the linguistic integrity. Tehnično uredila/Technical Editor Brigita Jugovič Izdaja/Edition Elektronska izdaja/Electronic edition Dostopno na/Availabe at: https://www.zalozba-unm.si/index.php/press/catalog/book/88 Brezplačna publikacija/Free Publication To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva - Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-Share like 4.0 International License. Izdano/Published at Novo mesto, 2025 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 262781955 ISBN 978-961-7269-02-4 (PDF) KAZALO UVODNI REFERATI Dr. Brigita Skela-Savič Preplet znanj in veščin zdravstvenih delavcev za bolj dostopno in učinkovito zdravstveno obravnavo pacientov 1 Bridging the Knowledge and Skills of Healthcare Professionals for More Accessible and Effective Patient Care Dr. Mateja Znika Od pasivnega upokojenca do aktivnega udeleženca: proaktivna vloga starejših odraslih pri preprečevanju nezdravega staranja 7 From Passive Retiree to Active Participant: the Proactive Role of Older Adults in Preventing Unhealthy Ageing Dr. Gabrijela Simetinger Kvalitativna raziskava o vplivu kontracepcije na spolnost 16 Qualitative Research on the Impact of Contraception on Sexuality Dr. Vesna Zupančič Ukrepi za trajnostno zagotavljanje celovite integrirane zdravstvene obravnave marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja 26 Sustainable Measures to Ensure Comprehensive, Integrated Psychosocial Care for Marginalised Adults Dr. Katja Molan Odpornost proti antibiotikom – od starodavnih genov do globalne krize 37 Antimicrobial Resistance – From Ancient Genes to a Global Crisis REFERATI Alija Ahmetović Pomen zdravstvene nege pri obvladovanju arterijske hipertenzije v starostni populaciji: 48 pregled literature The Impact of Nursing Management on Hypertension in Older Adults: a Literature Review Iva Babič Fizioterapevtska obravnava pacienta po operaciji karpalnega kanala 58 Physiotherapeutic Treatment of a Patient after Carpal Tunnel Surgery Erika Bartol Holističen pristop k obravnavi bolečine v paliativni zdravstveni negi 66 Holistic Approach to Pain Managment in Palliative Health Care Katja Bevc Vloga fizioterapije v preventivi in kurativi prolapsa medeničnih organov 77 Physiotherapy in the Prevention and Rehabilitation of Pelvic Organ Prolapse Alenka Bijol, Mojca Strgar Ravnik Mentorstvo kot temelj strokovnega razvoja mladih v zdravstveni negi: pogled dijakov in študentov 83 Mentoring as a Basis for Professional Development in Nursing: Perspectives of Students and Pupils Davorin Božič Motivacija za vseživljenjsko učenje med podiplomskimi študenti 90 Motivation for Lifelong Learning Among University Graduates Nada Čajkovac, Lorena Sesar, Vesna Brumnić Fizioterapijski proces kod osoba s križoboljom 100 The Physiotherapy Process for People with Low Back Pain Erik Dervišević, dr. Matej Majerič Učinek programa Gremo na Telovadbo na telesno in duševno zdravje, kakovost življenja in vadbeno samoučinkovitost vadečih 114 The Effect of the Let's Exercise Programme on Physical and Mental Health, Quality of Life, and Exercise Self-efficacy of Exercisers Dr. Sabina Devjak Novak Učinki hipoterapije na kakovost življenja otrok s cerebralno paralizo in njihovih staršev/skrbnikov 130 Effects of Hippotherapy on the Quality of Life of Children with Cerebral Palsy and their Parents/Carers Dr. Karmen Erjavec Pripravljenost mladih, srednje in starejše generacije za vključevanje v podporne aktivnosti za starejše v Sloveniji 142 Willingness of Young, Middle-Aged, and Older Generations to Engage in Supportive Activities for Older Adults in Slovenia Upoštevanje preventivnih epidemioloških ukrepov pri potovanjih v države tretjega sveta 156 Compliance with Preventive Epidemiological Measures when Travelling to Third World Miha Fišter, dr. Nevenka Kregar Velikonja Countries Dr. Katarina Galof, mag. Špela Mihevc Interdisciplinarno učenje študentov za podporo starejšim v skupnosti 167 Interdisciplinary Student Learning to Support Older Adults in the Community Maja Gašpar, Sabina Bis Liječenje multiple skleroze ofatumumabom, utjecaj na funkcionalni status oboljelog - presječna studija 176 Treatment of Multiple Sclerosis with Ofatumumab, Impact on the Functional Status of the Patient - Cross-sectional Study Anamari Hribar Fizioterapevtska obravnava pacienta po akutnem miokardnem infarktu 185 Rehabilitation of Patients after Acute Myocardial Infarction Mateja Hušić Uporaba Lizinega krožnika kot vizualnega pripomočka za obvladovanje vnosa tekočine pri dializnih bolnikih 192 The Use of Liza’s Plate as a Visual Aid for the Management of Fluid Intake in Haemodialysis Patients Alja Jerman Zdravstvena vzgoja in prva pomoč pri ugrizu strupene kače 198 Health Education and First Aid for Venomous Snake Bites Veronika Judež Funkcionalna fizioterapevtska obravnava diastaze rektusov po porodu 204 Functional Physiotherapeutic Treatment of Postpartum Rectus Diastasis Jasmina Klobučar Implementacija modela celostne paliativne oskrbe otrok v kliničnem okolju 214 Implementation of the Holistic Paediatric Palliative Care Model in a Clinical Setting Lea Kolenc Oskrba pooperativne bolečine pacienta po operaciji na odprtem srcu 223 Postoperative Pain Management in a Patient after Open Heart Surgery Nataša Koprivnik Kratkoročni učinki telesne vadbe na funkcionalno sposobnost starejših odraslih v domu starejših občanov 236 Short-Term Effects of Physical Activity on the Functional Abilities of Older People in a Nursing Home Dr. Tina Košanski, dr. Marijana Neuberg, dr. Tomislav Meštrović Komplementarne metode u zdravstvenoj njezi bolesnika u palijativnoj skrbi 245 Complementary Methods in Nursing Care among Palliative Care Dr. Blanka Koščak Tivadar Prevalenca krhkosti pri starejših odraslih osebah 254 Prevalence of Frailty in Older Adults Digitalizacija zdravstvene nege: priložnosti in izzivi pri uporabi umetne inteligence 267 Digitalisation of the Healthcare Sector: Opportunities and Challenges in the Use of Jasmina Kotar Artificial Intelligence Petra Kotnik Etična dimenzija izobraževanja: znanje študentov o osteoartrozi kolena 276 Ethical Dimension of Education: Students’ Knowledge about Knee Osteoarthritis Gabriela Kramer Fizioterapevtska obravnava pacienta po šivanju meniskusa 283 Physiotherapeutic Treatment of a Patient after Meniscus Repair Mateja Križaj Grabant, dr. Marijana Neuberg, dr. Rosana Ribić Zdravlje adolescenata u doba digitalne tehnologije 292 Adolescent Health in the Age of Digital Technology Tilen Tej Krnel Igralna terapija v otroški bolnišnici na Švedskem 307 Play Therapy at a Children's Hospital in Sweden Sabina Krsnik Uporabnost spletne vadbe za povečanje gibljivosti in krepitev kolena in zadovoljstvo pacientov 313 Usability of Online Exercise Program for Improving Knee Mobility and Strength and Patient Satisfaction Dr. Sebastian Lahajnar Aplikacija MojaFizioterapija - funkcionalne in tehnične specifikacije 326 MojaFizioterapija Application - Functional and Technical Specifications Dr. Gorazd Laznik, Kristina Rakuša Krašovec, Ksenija Strnad Delavnica o spolni vzgoji za večjo ozaveščenost pri mladostnikih 333 Workshop on Sex Education for Greater Awareness Among Adolescents Katja Lekan Celostna obravnava otroka s kronično boleznijo 341 Comprehensive Treatment of Children with Chronic Diseases Katja Lenarčič Zgodnji rehabilitacijski protokol po operaciji endoproteze kolena 354 Protocol for Early Rehabilitation after Total Knee Arthroplasty Dr. Ljiljana Leskovic Najpogostejše metode dela z osebami z demenco v domovih za starejše in potrebe zaposlenih po izobraževanju 360 The Most Common Methods for Working with People with Dementia in Care Homes and the Training Needs of Staff Danijela Lovrić Vloga operacijske medicinske sestre pri preprečevanju okužb, povezanih z zdravstvom, v operacijskem bloku 368 The Role of the Operating Theatre Nurse in the Prevention of Healthcare-Associated Infections in the Operating Theatre Sandra Martinuč, Rebeka Lekše Uporaba digitalnih in interaktivnih zdravstvenovzgojnih gradiv pri učenju samokateterizacije: pregled literature 380 Using Digital and Interactive Teaching Materials to Teach Self-Catheterisation: a Literature Review Aljaž Mihelčič Potencial na umetni inteligenci temelječe programske opreme za izboljšanje kakovosti diagnosticiranja v fizioterapiji 391 Potential of Artificial Intelligence-Based Software to Improve the Quality of Diagnostics in Physiotherapy Jaka Mori Fizioterapevtska obravnava pacienta z artrozo kolena 400 Physiotherapeutic Treatment of a Patient with Knee Osteoarthritis Jana Ostanek Integracija koncepta osredotočenosti na pacienta v proces zdravstvene nege 411 Integrating the Concept of Patient-Centred Care into the Care Process Blažka Ovniček Načrtovanje izobraževalnih programov za nego bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 419 Planning Educational Programmes for the Care of Patients with Type 2 Diabetes Damjana Pantić Uporaba aromaterapije kot komplementarne oblike v zdravstvu 430 Use of Aromatherapy as a Complementary Form of Medicine Tatjana Pavlin Dojenje v romski skupnosti 438 Breastfeeding in the Roma Community Z dokazi podprta fizioterapija – mnenja, ovire in spodbujevalni dejavniki pri vpeljavi v 443 prakso Aleš Pirih Evidence-Based Physiotherapy – Attitudes, Barriers and Promoters Eva Pišek Učinki manualnih tehnik sproščanja mišičnih ovojnic pri pacientih z bolečino v križu – pregled literature 454 Effects of Manual Myofascial Release Techniques in Patients with Low Back Pain – a Literature Review Janja Potisek Oskrba življenjsko ogroženega pacienta po poskusu samomora 466 Care of a Patient with a Life-Threatening Illness after a Suicide Attempt Jaša Sagadin, Andreja Ljubič Vpliv družbenih omrežij na duševno zdravje mladostnikov 476 The Impact of Social Media on Adolescent Mental Health Neža Sebanc Vpliv carskega reza na uspešnost dojenja 487 The Influence of Caesarean Section on Breastfeeding Success Umetna inteligenca kot priložnost in podpora pacientom ter zdravstvenemu sistemu 494 Artificial Intelligence as an Opportunity and Support for Patients and the Healthcare Sabina Sedlak, dr. Marjetka Jelenc System Envera Selimović, dr. Tamara Štemberger Kolnik Izkušnje zdravstvenih delavcev pri uporabi različnih pristopov za lajšanje bolečine po elektivnih operacijah 503 Healthcare Professionals' Experiences with Different Approaches to Pain Relief after Elective Surgery Gordana Sivec, Sara Potparič Pangos Ko domače okolje postane tveganje za ponovno hospitalizacijo 513 When the Home Environment Becomes a Risk for Re-admission to Hospital Vloga medicinske sestre pri anesteziji: pomen dihanja in vzdrževanja telesne temperature 520 The Role of the Nurse in Anaesthesia: the Importance of Breathing and Maintaining Body Patrik Šarlah, dr. Tamara Štemberger Kolnik Temperature Mateja Šimec, Živa Račič Prevalenca proti antibiotikom odpornih bakterij na konicah prstov: primerjava zdravstvenih delavcev in kontrolne skupine 529 Prevalence of Antibiotic-Resistant Bacteria on Fingertips: a Comparison between Healthcare Workers and a Control Group Sašo Šinik, Aljoša Lapanja Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji 536 Mental Health of Healthcare Providers in Psychiatry Vadba kot ključen dejavnik pri obvladovanju OA kolena: izzivi, ovire in priložnosti 545 Exercise as a Key factor in the Treatment of Knee Osteoarthritis: Challenges, Obstacles Bernarda Šuštarič and Opportunities Aleksander Valant Fizioterapevtska obravnava po transferju latissimus dorsi v Sloveniji 551 Physiotherapy after Latissimus Dorsi Transfer in Slovenia Koristi hidroterapije pri zdravljenju mišično-skeletnih obolenj kot je tendinitis 568 The Benefits of Hydrotherapy in the Treatment of Musculoskeletal Disorders such as Ana Vidic Tendinitis Urška Vidmar Vpliv stresa na imunski sistem pacientov z rakom 579 The Impact of Stress on the Immune System of Cancer Patients Tea Golob, dr. Katja Molan, Luís Coutinho, Josip Bunjevac, Hristiyan Andreev, Petya Preseganje kompetenčnih vrzeli v visokošolskem izobraževanju: pogled na trajnost in 587 blaginjo iz štirih evropskih držav Petrova Bridging Competence Gaps in Higher Education: A Four-Country Perspective on Sustainability and Well-Being Aleksandros Duro, Urban Hostnik, dr. Mojca Blažič, dr. Lidija Rihar, Maja Bundalo Jurković, Jan Jarec Nevidna vrzel v znanju: spregledane komunikacijske kompetence v izobraževanju 600 zdravstvenih poklicev The Invisible Skill Gap: Overlooked Communication Competencies in Health Professions Education Ivan Matjačić, Lucija Hutinec, Meggy Ivanova, Ricardo Ribeiro, Sabina Bis, dr. Sergej Pomanjkanje kompetenc za kritično razmišljanje in inovativnost na področju zdravstva in 610 dobrega počutja Gričar Competence Gaps in Critical Thinking and Innovation In The Field Of Healthcare and Wellbeing Matija Kuzmić, Vanja Manjarić, Nikita Ivanova, Alexandre Torres, dr. Marta Kożybska, Obvladovanje stresa in osebna odpornost med študenti – vrzeli v kompetencah za delo na 623 področju zdravstva in dobrega počutja dr. Nevenka Kregar Velikonja Stress Management and Personal Resilience among Students – Competence Gaps for Work in the Field of Healthcare and Well-Being Mariia Diordiieva, Anže Škrbec, mag. Igor Makovec, Ante Maduna, Paula Molnar, dr. Tomislav Pavlic Pomanjkanje kompetenc na področju digitalnih veščin in umetne inteligence med študenti in zaposlenimi na področju zdravstva in dobrega počutja 634 Competence gaps in digital competencies and artificial intelligence among students and employes from different disciplines and countries for work in the field of healthcare and well-being Dr. Brigita Skela-Savič Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, Jesenice Preplet znanj in veščin zdravstvenih delavcev za bolj dostopno in učinkovito zdravstveno obravnavo pacientov UDK 616-083+331.546:001.101 UDC 616-083+331.546:001.101 KLJUČNE BESEDE: zdravstvo, prenos nalog, KEYWORDS: healthcare, task shifting, role razširitev vlog, več poklicno sodelovanje, expansion, multi-professional collaboration, implementacija implementation POVZETEK – Preplet znanj in spretnosti ima tri ABSTRACT – The interplay of competences has three izvedbene oblike, in sicer prenos nalog (task shifting), forms of implementation: task shifting, role expansion razširitev vlog (role expansion) in večpoklicno and multi-professional collaboration. There is sodelovanje (multiprofessional collaboration). extensive scientific evidence of the effectiveness of Obstajajo številni znanstveni dokazi o učinkovitosti changes in the context of the interplay of competences sprememb v okviru prepleta znanj in spretnosti — — particularly in the areas of health promotion and zlasti na področjih promocije zdravja in disease prevention, chronic disease management and preprečevanja bolezni, obvladovanja kroničnih care of vulnerable populations. Collaborative multi- bolezni in oskrbe ranljivega prebivalstva. Sodelovalna professional practise makes a positive contribution, večpoklicna praksa ima pozitiven doprinos, tako na both at the primary level and between the primary and primarni ravni kot med primarno in sekundarno ali secondary or tertiary professional levels. The terciarno specialistično ravnjo. Razumevanje prepleta understanding of the interplay of skills and their znanj in spretnosti in njegova implementacija sta v implementation is developing in Slovenia. The Sloveniji v razvoju. Slovenski visokošolski prostor Slovenian higher education sector is ahead of the prehiteva nujno potrebne reakcije zdravstvenega healthcare system's timely responses in the area of sistema na področju prepleta znanj in spretnosti. Pred skills and knowledge interplay. The healthcare system zdravstvenim sistemom je izziv, ki ga evropski prostor is facing a challenge that the European area is already že dobro pozna, to je implementacija naprednih oblik familiar with, namely the introduction of advanced dela v zdravstvenem timu in sistemu. forms of work. 1 Teoretična izhodišča Mešanica znanj in spretnosti delovne sile v zdravstvu ni nova tema; o njej se razpravlja že desetletja (Buchan idr., 2002; Buchan in Calman, 2005), vendar je v zadnjem desetletju pridobila precejšen pomen zaradi vse večjega pomanjkanja zdravstvenih delavcev, porasta kroničnih bolezni in potrebe po prilagojenih pristopih za težko dostopne skupine prebivalstva (3). 1.1 Definicija prepleta znanj in spretnosti Najnovejša definicija prepleta znanj in spretnosti se nanaša na spremembe v nalogah, spretnostih, kompetencah ali vlogah zdravstvenih delavcev in sodelavec znotraj ene stroke in med različnimi strokami. Preplet znanj in spretnosti ima tri izvedbene oblike. Prva je prenos nalog (task shifting), gre za prerazporeditev ali prenos večinsko že obstoječih nalog, ki se lahko izvede znotraj ene stroke ali med strokami. Pogosto prenos nalog poteka iz bolj na manj izobražene strokovnjake glede na stopnjo izobrazbe. Izhodišče za prenos je osvojitev potrebnih znanj, veščin, kompetenc in sposobnosti v obliki 1 podiplomske specializacije ali dviga stopnje izobrazbe. Druga oblika je razširitev vlog (role expansion), gre za razvoj novih ali dodanih vlog v delu strokovnjakov, ki se prej niso rutinsko izvajale in predstavljajo razširitev strokovnega delovanja in tudi vključitev novih strokovnjakov. Tretja oblika je več poklicno sodelovanje (multi professional collaboration) kot uvedba ali sprememba timskega dela ali sprememba v sodelovanju med vsaj dvema ali več poklici. Za vse oblike je potrebno izobraževanje in usposabljanje vseh sodelujočih (Maier, 2022; Skela-Savič idr., 2025). 1.2 Konceptualni okvir prepleta znanj in spretnosti Konceptualni okvir delovanja prepleta znanj in spretnosti temelji na pridobitvi novih znanj, spretnosti, sposobnosti in kompetenc znotraj skupine strokovnjakov ene stroke ali med strokovnjaki različnih strok. Dejavniki implementacije prepleta znanj in spretnosti so strukturni (makro nivo), organizacijski (mezo nivo) in povezani z oddelkom implementacije (mikro nivo) (Cunningham idr., 2017). Konceptualni okvir delovanja prepleta znanj in spretnosti (skill-mix obsega): 1) pridobitev novih znanj, spretnosti, sposobnosti in kompetenc, 2A) prečena praksa pridobljenih znanj, idr. znotraj skupine strokovnjakov ene stroke (intraprofessional practice), 2B) prečna praksa novih znanj, idr. med strokovnjaki različnih strok (interprofessional practice) (Cunningham idr., 2017). 1.3 Dejavniki implementacije Dejavniki implementacije prepleta znanj in spretnosti so strukturni (makro nivo), organizacijski (mezo nivo) in povezani z oddelkom implementacije (mikro nivo). Uvedba prepleta znanj in spretnosti pogosto povzroči spremembo tradicionalnih vlog in funkcij strokovnjakov (Schönfelder in Nilsen, 2016). Te spremembe lahko povzročijo zmedo in nesoglasja, ki imajo lahko učinek na identiteto strokovnjakov ter ustvarijo nejasnost profesionalnih meja in več poklicno konkurenco (Kroezen, van Dijk, Groenewegen in Francke, 2013), zato je pri implementaciji potrebno to upoštevati. Ko koncept prepleta znanj in spretnosti prenašamo v prakso moramo biti pozorni na načine vodenja in upravljanja, organizacijsko kulturo, timsko delo na oddelkih, ustreznost izobrazbe vključenih, izobraževanje in usposabljanja za preplet znanj in spretnosti in pogoje dela v organizaciji, prepoznati občutljivost za obstoječe poklicne vloge, poznati potrebe zdravstvenega sistema, pridobiti podporo odločevalcev na politični ravni, poklicnih združenj, sindikatov idr. (Cunningham idr., 2017). Meadows idr. (2025) poudarjajo, da je za ustrezno sestavo tima, ki deluje na osnovi prepleta znanj in spretnosti, potrebno slediti zdravstvenim potrebam populacije, sistematičnosti procesa zdravstvene obravnave, vključenosti različnih strokovnjakov iz vsaj treh ali več profesij za katere naredimo analizo nalog in kompetenc, spremeniti zagovorništvo posameznih strok v zagovorništvo tima, spremljati podatke o populaciji in ponudbo delovne sile. Pomembno je omeniti, da lahko sprememba mešanice znanj in spretnosti pogosto povzroči spremembo tradicionalnih vlog in funkcij nekaterih strokovnjakov (Schönfelder in Nilsen, 2016). Te spremembe vlog lahko povzročijo zmedo in nesoglasja, ki lahko izzovejo identiteto strokovnjakov ter ustvarijo zamegljenost profesionalnih meja in medpoklicno konkurenco (Kroezen, van Dijk, Groenewegen in Francke, 2013). V metaanalizi sta Guraya in Barr (2018) pokazala pomemben pozitiven vpliv in učinkovitost izobraževalnih intervencij prek medpoklicnih izobraževalnih modulov v različnih zdravstvenih disciplinah. 2 Dokazi in implementacija Več sistematičnih pregledov in metaanaliz v zadnjem desetletju je povzelo vse več dokazov za različne intervencije v različnih populacijah (npr. materinska oskrba, ogroženi posamezniki, bolniki s kroničnimi boleznimi, težko dostopne skupnosti), za različne izide (npr. umrljivost, hospitalizacije, izkušnje 2 bolnikov, dostop do storitev, stroški), v različnih okoljih oskrbe in zdravstvenih sistemih (Laurant idr., 2018; Maier, 2022). Heterogenost dokazov ponazarja širino inovacij v mešanici znanj in spretnosti, hkrati pa predstavlja izziv za njihovo interpretacijo in posploševanje. Kar zadeva vključena delovna mesta v preplet znanj in spretnosti, se večina dokazov nanaša na poklice zdravstvene nege in farmacije. Kar zadeva tipologijo mešanice znanj in spretnosti, je najpogosteje uporabljena mešanica znanj in spretnosti preusmerjanje nalog (Maier idr., 2023). Obstajajo številni znanstveni dokazi o učinkovitosti sprememb v okviru prepleta znanj in spretnosti — zlasti na področjih promocije zdravja in preprečevanja bolezni, obvladovanja kroničnih bolezni in oskrbe ranljivega prebivalstva. Sodelovalna več poklicna praksa ima pozitiven doprinos, tako na primarni ravni kot med primarno in sekundarno ali terciarno specialistično ravnjo (Maier idr., 2023). Nove razširitve vlog kot je asertivno skupnostno zdravljenje in vodenje primerov s hudimi duševnimi boleznimi je zmanjšalo število dni hospitalizacije. Raziskave opozarjajo tudi na pomen prepleta znanj in spretnosti znotraj poklicne skupine zdravniki družinske medicine in zdravniki psihiatri in poklicne skupine medicinske sestre na ravni primarne in bolnišnične dejavnosti s ciljem pravočasnega prepoznavanja dejavnikov tveganja za ponovno hospitalizaciji. Tako sodelovanje ima pozitivne učinke na zmanjšanja simptomov depresije in tveganje za samomor, izboljšanje kakovosti življenja in adherence terapije, izboljša se zadovoljstvo pacientov. Več poklicni skupnostni timi za duševno zdravje starejših izboljšajo kakovost življenja starejših, socialni kontakt, zmanjšajo stresno vedenje in breme negovalcev dementnih pacientov. Različne vrste strokovnjakov za duševno zdravje iz zdravstvenega in socialnega okolja (psihiatri, patronažne psihiatrične medicinske sestre, psihologi, delovni terapevti in socialni delavci) zagotavljajo in usklajujejo zdravstveno in socialno oskrbo v skupnosti za ljudi s kompleksnimi težavami v duševnem zdravju. Več disciplinarne perspektive in sodelovanje prek rednih srečanj in izmenjave informacij omogočajo skupno oceno duševnega zdravja, zdravljenje in pripravo načrtov oskrbe, ki zajemajo potrebe in cilje posameznika ter usklajujejo oskrbo. Vključevanje strokovnjakov duševnega zdravja in psihiatrije v več poklicne skupnostne time zlasti na področju dolgotrajne oskrbe, geronto-psihiatrije, demence, promocije in preventive zdravja, obvladovanje kroničnih bolezenskih stanj, zdravje mater in otrok, ima prav tako pozitivne učinke na izide zdravstvene obravnave (Maier, 2022; Maier idr., 2023; Meadows idr., 2025; Moyo idr., 2023; Zhou idr., 2023). V dveh metaanalizah so Paier-Abuzahra idr. (2024) ugotovili, da je oskrba, ki jo vodijo medicinske sestre pri oskrbi odraslih na primarni ravni, privedla do zmanjšanja umrljivosti in hospitalizacij, ne pa tudi do izidov, pomembnih za paciente (kot so telesno delovanje, kakovost življenja ali bolečina); zmanjšanje umrljivosti je bilo najvišje v skupini medicinskih sester s strokovnim magisterijem obravnave odraslih v primerjavi z medicinskimi sestrami, ki so bile manj izobražene. Na splošno so študije o izvajanju preusmeritve nalog pokazale, da je bila oskrba, ki so jo nudile medicinske sestre z naprednimi znanji, povezana z manj obiski urgentnih centrov, sprejemi v bolnišnico in stroški (Horto idr., 2025). Sistematični pregledi arterijske hipertenzije, atrijske fibrilacije in srčnega popuščanja dokazujejo učinkovitost klinik, ki jih vodijo medicinske sestre, pri izboljšanju kliničnih izidov, hkrati pa kažejo na precejšnje razlike v strukturi, obsegu, financiranju in kontekstualnih dejavnikih med zdravstvenimi sistemi (Bulto idr., 2024; Yu idr., 2024; Wu idr., 2024, v Skela-Savič idr., 2025). Obstajajo dokazi o uspešnem izvajanju razširjenih vlog pri promociji zdravja, preprečevanju in intervencijah v življenjskem slogu (npr. kajenje, prehrana, telesna dejavnost, uravnavanje telesne teže, cepljenje, presejalni testi, nujna kontracepcija), pri čemer večina razširitev vlog vključuje farmacevte, fizioterapevte, medicinske sestre, dietetike, babice in šolske medicinske sestre (Maier idr., 2023). Tretja tipologija mešanice znanj in spretnosti vključuje uvedbo timskega dela in sodelovanja za vsaj dva poklica, kar neposredno vpliva na način njunega sodelovanja. To zadeva tudi ukrepe za izboljšanje sodelovanja, kot sta učinkovitost timskega dela ali medpoklicnega izobraževanja (Laurant idr., 2018; 3 Maier, 2022). Schmutz idr. (21) so izvedli metaanalizo mešanice znanj in spretnosti v timskem delu, vključno z različnimi kontekstualnimi dejavniki, in preučili razmerje med timskim delom in klinično uspešnostjo v akutni oskrbi. Analiza 1390 timov iz 31 različnih raziskav je pokazala, da imajo timi, ki implementirajo proces timskega delovanja, 2,8-krat večjo verjetnost za doseganje visoke uspešnosti v primerjavi s tistimi, ki timskega delovanja ne izvajajo. Timsko delo je povezano z uspešnostjo ne glede na značilnosti ekipe ali naloge. Zato bi si morali klinični strokovnjaki in izobraževalci v vseh zdravstvenih disciplinah prizadevati za implementacijo, razvijanje in izboljševanje timskega dela. 3 Razprava V Evropi obstaja veliko uspešnih praks prenosa nalog z zdravnikov na medicinske sestre (Carter idr., 2021; Maier idr., 2018; Paier-Abuzahra idr., 2024), vendar obstaja problem nedoslednosti v podiplomskem izobraževanju in usposabljanju medicinskih sester, ki prevzemajo naloge od zdravnikov. V skladu s smernicami Mednarodnega sveta medicinskih sester (ICN) in Evropske organizacije medicinskih sester specialistk (ESNO) bi moral biti zahtevan strokovni magisterij iz določenega kliničnega področja z vsaj 500 urami klinične prakse pod nadzorom zdravnikov in medicinskih sester z naprednimi znanji (ICN, 2020). Wit idr. (2024) so v raziskavi na Nizozemskem ugotovili, da čeprav lahko preusmeritev znanj in spretnosti pritegne več ljudi k poklicu medicinske sestre, moramo biti pozorni tudi na prekomerno delovno obremenitev in odnos z zdravniki. Veliko število nalog je lahko predmet preusmeritve nalog in presega kompetence osnovne zdravstvene izobrazbe na dodiplomski ravni (Maier idr., 2016). Dokazov o učinkovitosti številnih sprememb v okviru prepleta znanj in spretnosti ne bi smeli razumeti kot intervencijo, ki ne vpliva na vire. Spremembe v prepletu znanj in spretnosti imajo učinek na strukturo pomanjkanja delovne sile, saj se delovna obremenitev spreminja ali povečuje. Poleg tega posegi na področju izobraževanja in usposabljanja zahtevajo čas in vire ter zato veliko skupnega truda vključenih deležnikov (Skela-Savič idr., 2025). Razumevanje prepleta znanj in spretnosti in njegova implementacija sta v Sloveniji v razvoju. Slovenski visokošolski prostor prehiteva nujno potrebne reakcije zdravstvenega sistema na področju prepleta znanj in spretnosti. Pred zdravstvenim sistemom je izziv, ki ga evropski prostor že dobro pozna, to je implementacija naprednih oblik dela (advance practice), ki vključujejo tako prenos nalog (task shifting) in razširitev vlog (role expansion) med strokami v timih. Ta pristop je mednarodno že močno uveljavljen zlasti v stroki zdravstvene nege, v slovenskem prostoru pa žal še ne, predvsem zaradi odklonilnega odnosa odločevalcev in nekaterih strokovnjakov do dviga stopnje izobrazbe na 2. bolonjsko raven in slabo vključenost visokošolskega sektorja v pripravo podiplomskih specializacij v zdravstveni negi. Spoznanja raziskav zelo težko prodrejo do političnih odločevalcev, veliko vlogo ima tudi nenaklonjenost zdravniških organizacij k implementaciji prepleta znanj in veščin, ki zagotovo zahteva dvig stopnje izobrazbe za del strokovnjakov v zdravstveni negi, za veliko večino pa uvedbo podiplomskih specializacij. Poenotenje potrebujejo tudi visokošolske ustanove, zdravstveni zavodi in cehovska združenja, ko govorimo o specializacijah in napredni praksi. Temeljna razlika delovanja specialista zdravstvene nege in naprednega praktika je, da se specialist ukvarja s pacienti, ki imajo že postavljeno diagnozo, medtem ko se napredni praktik vključuje v anamnezo, diagnostiko in zdravljenje (ICN, 2020) obolenj. Naloge naprednega praktika so: 1) neposredna (klinična) praksa zdravstvene nege in oskrbe, oskrba kompleksnih kliničnih stanj, 2) koordinacija oskrbe in vodenje primerov, 3) promocija in preventiva psihosocialnega zdravja, 4) integracija podpornih mrež zdravstvene obravnave, 5) koordinacija in ustrezen napredek kompleksnih sistemov zdravstvene oskrbe, 6) svetovanje, izobraževanje in 4 mentorstvo, 7) vodenje in odnosi z javnostmi ter 8) raziskave in razvoj prakse. Za ta obseg nalog mora medicinska sestra zaključiti strokovni magisterij klinične smeri z najmanj 500 urami kliničnega usposabljanja pod mentorstvom zdravnika in medicinskih sester z naprednimi znanji. LITERATURA 1. Buchan, J. in Calman, L. (2005). Skill-mix and policy change in the health workforce: Nurses in advanced roles (OECD Health Working Papers, No. 17). OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/18152015 2. Buchan, J. in Dal Poz, M. R. (2002). Skill mix in the health care workforce: Reviewing the evidence. Bulletin of the World Health Organization, 80(7), 575–580. 3. Bulto, L. N., Roseleur, J., Noonan, S., Pinero de Plaza, M. A., Champion, S., Dafny, H. A., Pearson, V., Nesbitt, Gebremichael, K. L., Beleigoli, A., Gulyani, A., Schultz, T., Hines, S., A Clark, R. in M Hendriks, J. (2024). Effectiveness of nurse-led interventions versus usual care to manage hypertension: A systematic review and meta-analysis. European Journal of Cardiovascular Nursing, 23(1), 21–32. https://doi.org/10.1093/eurjcn/zvad040ž 4. Carter, M. A. in Haji Assa, A. S. (2023). The problem of comparing nurse practitioner practice with medical practice. Nursing Inquiry, 30(1), e12551. https://doi.org/10.1111/nin.12551 5. Cunningham, J., O’Toole, T., White, M. in Wells, J. S. G. (2019). Conceptualizing skill mix in nursing and health care: An analysis. Journal of Nursing Management, 27(2), 256–263. https://doi.org/10.1111/jonm.12673 6. Guraya, S. Y. in Barr, H. (2018). The effectiveness of interprofessional education in healthcare: A systematic review and meta-analysis. Kaohsiung Journal of Medical Sciences, 34(3), 160–165. https://doi.org/10.1016/j.kjms.2017.12.009 7. Horton, M., Turi, J., Balusu, E., Paikoff, C., Maier, C. B. in Poghosyan, L. (2025). Advanced practice nurses in primary care and their impact on health service utilisation, costs and access globally: A scoping review. Journal of Clinical Nursing, 34(5), 1592–1601. https://doi.org/10.1111/jocn.17614 8. International Council of Nurses. (2020). Guidelines on advanced nursing practice. ICN. 9. Kroezen, M., van Dijk, L., Groenewegen, P. P. in Francke, A. L. (2013). Knowledge claims, jurisdictional control and professional status: The case of nurse prescribing. PLoS ONE, 8(10), e77279. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0077279 10.Laurant, M., van der Biezen, M., Wijers, N., Watananirun, K., Kontopantelis, E. in van Vught, A. J. A. H. (2018). Nurses as substitutes for doctors in primary care. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2018(7), CD001271. https://doi.org/10.1002/14651858.CD001271.pub3 11.Maier, C. B. (2022). Skill-mix innovation, effectiveness and implementation: Improving primary and chronic care. Cambridge University Press; WHO Regional Office for Europe, The European Observatory on Health Systems and Policies. 12.Maier, C. B., Barnes, H., Aiken, L. H. in Busse, R. (2016). Descriptive, cross-country analysis of the nurse practitioner workforce in six countries: Size, growth, physician substitution potential. BMJ Open, 6(9), e011901. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2016-011901 13.Maier, C. B., Köppen, J., Busse, R., Bond, C., Elliott, R., Bruhn, H., Mclaggan, D., Archibald, D., Ryan, M., Skatun, D., Heidenreich, S., Vlcek, F., Zvonickova, M., Hodyc, D., Svobodová, H., Sutton, M., Gibson, J., McBride, A., McDonald, J. … Ökem, G. (2018). Task shifting between physicians and nurses in acute care hospitals: Cross-sectional study in nine countries. Human Resources for Health, 16 (1), 24. https://doi.org/10.1186/s12960-018-0285-9 14.Maier, C. B., Winkelmann, J., Pfirter, L. in Williams, G. A. (2023). Skill-mix changes targeting health promotion and prevention interventions and effects on outcomes in all settings (except 5 hospitals): Overview of reviews. International Journal of Public Health, 68, 1605448. https://doi.org/10.3389/ijph.2023.1605448 15.Meadows, D., Maclaren, J., Morton, A. in Ross, D. (2025). Determining skill mix and optimal multidisciplinary team composition: A scoping review. Healthcare Management Forum, 38(3), 278–285. https://doi.org/10.1177/08404704241293095 16.Moyo, N., Jones, M., Dennis, S., Sharma, K., McKeown, M. in Gray, R. (2023). The association between nursing skill mix and patient outcomes in a mental health setting: An observational feasibility study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(3), 2715. https://doi.org/10.3390/ijerph20032715 17.Paier-Abuzahra, M., Posch, N., Jeitler, K., Semlitsch, T., Radl-Karimi, C., Spary-Kainz, U., Horvath, K. in Siebenhofer, A. (2024). Effects of task-shifting from primary care physicians to nurses: An overview of systematic reviews. Human Resources for Health, 22(1), 74. https://doi.org/10.1186/s12960-024-00956-3 18.Schönfelder, W. in Nilsen, E. A. (2016). An ideal-typical model for comparing interprofessional relations and skill mix in health care. BMC Health Services Research, 16(1), 633. https://doi.org/10.1186/s12913-016-1881-9 19.Skela-Savič, B., Poldrugovac, M. in Jug, B. (2025). Improving healthcare through the skills mix of the workforce. Zdravstveno Varstvo: Slovenian Journal of Public Health, 64(3), 1–4. https://doi.org/10.2478/sjph-2025-00016 20.Wit, R. F., de Veer, A. J. E., de Groot, K., Batenburg, R. S. in Francke, A. L. (2024). Task shifting in Dutch nursing practice: A repeated cross-sectional analysis of nurses’ experiences. Journal of Advanced Nursing, 80(11), 4593–4602. https://doi.org/10.1111/jan.16173 21.Wu, X., Li, Z., Tian, Q., Ji, S. in Zhang, C. (2024). Effectiveness of nurse-led heart failure clinic: A systematic review. International Journal of Nursing Sciences, 11(3), 315–329. https://doi.org/10.1016/j.ijnss.2024.04.001 22.Yu, X., Xu, J. in Lei, M. (2024). Does a nurse-led interventional program improve clinical outcomes in patients with atrial fibrillation? A meta-analysis. BMC Cardiovascular Disorders, 24(1), 39. https://doi.org/10.1186/s12872-024-03707-3 23.Zhou, H., Ngune, I., Albrecht, M. A. in Della, P. R. (2023). Risk factors associated with 30-day unplanned hospital readmission for patients with mental illness. International Journal of Mental Health Nursing, 32(1), 30–53. https://doi.org/10.1111/inm.13042 6 Dr. Mateja Znika Sveučilište Sjever Varaždin From Passive Retiree to Active Participant: the Proactive Role of Older Adults in Preventing Unhealthy Ageing UDC 796.011:615.8:616-053.9 UDK 796.011:615.8:616-053.9 KEYWORDS: ageing, exercise, physiotherapists, KLJUČNE BESEDE: staranje, vadba, fizioterapevt, gerotology gerontologija ABSTRACT – Healthy ageing increasingly depends on POVZETEK – Zdravo staranje vse bolj temelji na a proactive approach and the prevention of unhealthy proaktivnem pristopu in preprečevanju bolezenskega ageing. Community-based physical activity staranja. Ključno vlogo imajo izveninstitucionalni programmes led by physiotherapists with experience vadbeni programi pod vodstvom fizioterapevtov z of working with older adults play a key role in izkušnjami pri delu s starejšimi, ki spodbujajo aktivno encouraging active participation. Research shows sodelovanje. Raziskave kažejo, da strokovno vodena that professionally guided physical activity helps to telesna dejavnost prispeva k ohranjanju maintain functionality and vitality and prevent funkcionalnosti, vitalnosti in preprečevanju secondary health problems. A cross-sectional study zdravstvenih težav. Izvedena je bila presečna was conducted with 200 participants over the age of raziskava na vzorcu 200 oseb, starejših od 65 let 65 (95% women) who participated in physical activity (95 % žensk), uporabnikov programov gerontološkega programmes at a gerontological centre in Novi centra v Novem Zagrebu. Uporabljena sta bila Zagreb. The study used a standardised questionnaire standardizirana vprašalnika za oceno socialne to assess social support and a survey developed podpore in posebej oblikovan vprašalnik za namen specifically for this study. The results show that most raziskave. Rezultati kažejo, da večina udeležencev of the participants regularly take part in the training redno vadi, informacije o vadbi pa se večinoma širijo sessions, with the exchange of information mostly prek osebnih stikov. Raven zaznane socialne podpore taking place through personal contacts. The perceived ostaja stabilna ne glede na starost ali trajanje social support remains stable regardless of age and vključevanja. Izsledki potrjujejo pomen tovrstnih programme duration. The results demonstrate the programov pri prehodu v aktivno staranje in potrebo importance of such programmes for the promotion of po nadaljnjem razvoju preventivnih programov ter active ageing and underline the need to further usposabljanju fizioterapevtov. develop prevention programmes and the training of physiotherapists in relation to ageing. Introduction Aging is an inevitable and progressive process experienced by all living organisms. It encompasses a continuum of physical, mental, and psychological changes throughout life, intensifying notably in later years (World Health Organization [WHO], 2022). While aging often involves structural and functional decline, it does not necessarily entail disease, frailty, or loss of independence (Tomek-Roksandić et al., 2016). Age-related declines in strength, flexibility, posture, and gait may lead to reduced physical activity (PA), which can exacerbate functional decline. These effects are further compounded by 7 declines in intrinsic capacity, especially in the absence of preventive health interventions and adequate social support (Singh, 2002; WHO, 2022). Global life expectancy continues to rise, shifting the focus from merely extending lifespan to enhancing healthy life expectancy. For example, children born in Brazil or Myanmar in 2015 are projected to live approximately 20 years longer than those born 50 years earlier (Beard et al., 2016). By 2050, adults aged 60 years and older will constitute 22% of the global population, twice the share in 2015 and for the first time, older adults will outnumber children under five years (WHO, 2021). The subgroup age 85 years and above is increasing most rapidly, with a projected twelvefold rise by 2025 and an accompanying growth in the number of centenarians (United Nations Population Division - UNPD, 2018). These demographic shifts present significant challenges for healthcare systems, labor markets, and social policies (Lepan & Leutar, 2012; Hrvatski zavod za javno zdravstvo, 2022). In response, the United Nations declared 2021–2030 the Decade of Healthy Ageing, calling for systemic reforms and cultural shifts that value autonomy, participation, and proactive health management in older age (WHO, 2021). Addressing modifiable behavioral risk factors—including unhealthy diet, tobacco use, harmful alcohol consumption, physical inactivity, and social isolation—is critical for reducing the global burden of chronic disease and premature mortality (Institute for Health Metrics and Evaluation - IHME, 2022; Organization for Economic Co-operation and Development - OECD, 2023). The rapid increase in functionally capable older adults, particularly those aged 80 years and above, underscores the urgent need for interventions promoting activity, independence, and social engagement (UNPD, 2020). The WHO Active Ageing framework highlights health, participation, and security as essential determinants of quality of life and advocates for comprehensive community-based services to support healthy ageing (WHO, 2020). Among psychosocial challenges, older adults are vulnerable to loneliness and social isolation. Loneliness, defined as the subjective perception of inadequate social connections, and social isolation, the objective absence of social contact, are consistently linked to increased morbidity and mortality. In the United States, approximately one-third of adults aged 45 and older report loneliness, while nearly one-quarter of adults aged 65 and older are socially isolated (Schrempft et al., 2019). Reduced physical mobility, shrinking social networks, and restrictive living arrangements contribute to these risks. Targeted interventions—such as physical activity, reminiscence therapy, and technology-assisted strategies have demonstrated effectiveness in mitigating loneliness and enhancing social connectedness (Schrempft et al., 2019; Hoang et al., 2022). Social determinants exert significant influence on older adult’s wellbeing. While genetics, multimorbidity, and frailty are key intrinsic factors, loneliness and social isolation represent critical, modifiable health risks. Meta-analyses reveal that loneliness and social isolation increase mortality risk by approximately 26% and 29%, respectively, levels comparable to smoking 15 cigarettes daily or having an alcohol use disorder, and exceeding risks associated with obesity (Holt-Lunstad et al., 2015; Freedman & Nicolle, 2020). Loneliness is further linked to a 1.58-fold greater risk of dementia and to elevated risks of mental and physical decline and increased healthcare utilization (Kuiper et al., 2015). Strong social relationships are associated with reduced disability, lower mortality, and a 50% greater likelihood of survival (Holt-Lunstad et al., 2010). Social ties also improve medication adherence and reduce hospitalization durations (Freedman & Nicolle, 2020). Building on Bernard Isaacs’ concept of the “geriatric giants”, immobility, instability, incontinence, and cognitive impairment, some researchers have proposed loneliness and social isolation as new “geriatric giants” due to their profound implications for healthy ageing (Freedman & Nicolle, 2020). Loneliness affects more than 40% of older adults worldwide, especially the oldest-old and those in low-income contexts where poverty, malnutrition, 8 limited healthcare, and weak social infrastructures amplify vulnerability (De Jong-Gierveld, 1987; Courtin et al., 2017; Gyasi et al., 2021). Physical activity (PA) is consistently linked with improved physical, psychological, and cognitive outcomes, reducing risk of loneliness, while, inactivity serves as an independent risk factor for loneliness and related psychosocial problems (Gyasi et al., 2021). Despite these benefits of engaging in PA, approximately 55% of older adults remain insufficiently active beyond basic movements (Spiteri et al., 2019; Gyasi et al., 2021). Furthermore, loneliness itself may present a barrier for engagement in PA, indicating a bidirectional relationship (Pinto et al., 2021). Activities that foster social networks and interpersonal connections appear most effective in preventing loneliness, underscoring social connectedness as a critical moderator of the PA-wellbeing relationship (Gyasi et al., 2021). Gender and age further shape these dynamics (Santos at al., 2017; Derakhshanrad et al., 2020, pp. 135– 141; Gallè et al., 2020; Palacios-Ceña et al., 2011). Older women often report higher loneliness and lower PA levels than men, with engagement declining with advance age, bouth in developed and developing countries. However, research investigating these disparities, particularly in low and middle-income countries, is limited, highlighting the need for culturally sensitive approaches (Gyasi et al., 2021). Interventions targeting loneliness and social isolation require individually tailored, person-centered strategies. Loneliness has been described as ‟the new smoking” and interventions targeting loneliness and social isolation may be considered the ‟new statins” of preventive care, emphasizing the urgency of coordinated efforts across healthcare, social services, and policy sectors (Freedman & Nicolle, 2020). Community-based exercise programs, especially those led by physiotherapists with expertise in gerontology, represent a promising approach in urban areas (Znika & Tomek-Roksandić, 2023). These findings underscore the complementary importance of promoting physical activity and strengthening social connectedness as pathways to healthy ageing. This paper aims to provide insight into characteristics of older adult’s PA participation in urban area, with particular attention to perceived social support and its role in maintaining social connectedness. Methods Cross-sectional study was conducted from November 2018 to March 2019. Data collection instruments included a structured questionnaire developed specifically for this research, based on the ‟Questionnaire for Older Persons” from the Gerontology Center of the Public Health Institute of the City of Zagreb, along with the standardized ‟Social Support Scale.” The Social Support Scale assesses perceived social support from close individuals through 8 items, each with four response options: 1 (never), 2 (sometimes), 3 (often), and 4 (always). The total score is calculated as a simple linear combination ranging from a minimum of 8 to a maximum of 32 (Abbey et al., 1985). The sample comprised 200 retirees from Novi Zagreb participating in exercise programs at the Gerontology Center Sv. Ana. The center operates at five locations within Novi Zagreb, offering exercise sessions twice weekly for over 10 years. The questionnaire was completed using a traditional pen-and-paper format. The anonymous survey was administered voluntarily, with participants taking approximately 30 minutes to complete the questionnaire. 9 Results A total of 200 retirees (N=200) participating in the exercise programs at the Gerontology Center Sveta Ana in Novi Zagreb were surveyed. The study revealed that women constituted the vast majority of participants, representing 95.0% (N=190) of the sample. The age distribution of the participants showed that the youngest respondents were 65 years old, while the oldest was 86. The largest group of participants, accounting for 34.0% (N=68), were aged 65 to 69 years; 26.5% (N=53) were aged 70 to 74; 25.5% (N=51) were aged 75 to 79; and the smallest group, 14.0% (N=28), comprised those aged 80 years and older. Regarding exercise participation within the gerontology center programs, 75.0% (N=150) of respondents reported exercising twice a week, 15.0% (N=30) more than twice weekly, 8.0% (N=16) once a week, and 2.0% (N=4) less than once a week. When asked about absences from exercise sessions in the past year, 57.0% (N=114) reported only a few absences, 16.0% (N=32) indicated multiple absences each month, 6.5% (N=13) reported absences totaling one month, 8.0% (N=16) were absent for two months, and 12.0% (N=24) reported no absences at all. When asked how they learned about the gerontology center’s exercise programs: 74.0% (N=148) participants cited neighbors or friends, 13.5% (N=27) were informed through retirement associations, 1.0% (N=2) encountered the programs while registering for retirement homes, and 4.5% (N=9) learned about them online (Table 1). Table 1 Distribution of participant responses related to exercise within the gerontology center N % Once a week 16 8,0% Twice a week 150 75,0% the gerontology center More than twice a week 30 15,0% How often do you exercise in Less than once a week 4 2,0% Total 200 100,0% From neighbors/friends 148 74,0% Via radio or television 7 3,5% Through the internet 9 4,5% How did you hear about the By other means 4 2,0% exercise programs at the Retirement association 27 13,5% gerontology center? Advertisement 3 1,5% While submitting application for 2 1,0% Retirement home, social worker Total 200 100,0% Not once 25 12,5% One month 13 6,5% How many times have you Two months 16 8,0% missed exercising in the past Several times every month 32 16,0% year? A few times during the year 114 57,0% Total 200 100,0% Analysis of responses to the social support questionnaire indicated the highest mean score (3.42, SD = 0.77) for the item assessing participant’s perceptions of being cared for as individuals. 10 Conversely, the lowest mean score (3.10, SD = 0.89) was observed for feeling listened to during conversations when needed. Examining exercise program participation duration, the majority of participants (53.5%, N=107) had been involved between 2 and 9 years, while 23.5% (N=47) had participated for up to one year, and 23.0% (N=46) for 10 or more years (Table 2). Table 2 Ranks based on the question of how often you exercise within the gerontology center How long do you exercise in Arithmetic the gerontology center N % (years) mean of ranks 1 47 23,5% 110,06 2–9 107 53,5% 98,74 Level of social support 10 46 23,0% 94,82 Total 200 100,00% Comparative analysis of social support levels and exercise participation duration revealed no statistically significant difference (p > 0.05), indicating stable perceptions of social support regardless of length of program involvement and ageing of participants (Table 3). Table 3 Test statistics of exercise duration and level of social support Level of social support Kruskal-Wallis H 1,851 df 2 Asymp. Sig. ,396 a. Kruskal Wallis Test b. Grouping Variable: How long do you exercise in the gerontology center Discussion The proportion of older adults in developed countries is increasing rapidly, with projections indicating continued growth in the population of functionally capable older individuals, including those aged 80 years and above (United Nations Population Division – UNPD, 2020). This demographic trend underscores the need for services that support older people in remaining active and independent for as long as possible. This study examined participation patterns in community-based exercise programs among older adults in Novi Zagreb, with particular attention to gender distribution, age structure, frequency of exercise, program awareness, and perceived social support. The findings reveal both opportunities and challenges in fostering physical activity and social engagement as strategies for promoting healthy aging. The gender distribution was overwhelmingly skewed toward women, who represented 95% of participants. This corresponds with the data obtained by Santos et al. (2017), who reported 79% female participation in similar contexts. However, contrasting evidence from Iran (Derakhshanrad et al., 2020), Southern Italy (Gallè et al., 2020), and Spain (Palacios-Ceña et al., 2011) indicates higher male activity levels in some cultural settings. Such discrepancies may be explained by gendered norms and preferences, with men in Croatia perhaps more likely to participate in informal 11 activities such as ‟bocce ball” (boćanje), which remain outside formal program records. Further research is needed to better understand male participation patterns and to develop gender-sensitive approaches. The age distribution showed that the largest group of participants was 65–69 years (34%), while only 14% were aged 80 or older. This reflects international evidence that the oldest-old face greater barriers to physical activity participation (WHO, 2020). Expanding adapted, low-intensity options and providing logistical support such as transportation may enhance access for the oldest age groups. Most participants (75%) exercised twice weekly, while 15% exceeded this frequency and smaller proportions exercised once weekly or less. Although encouraging, these activity levels remain below WHO recommendations of 150–300 minutes of moderate or 70–150 minutes of vigorous aerobic activity weekly (WHO, 2020). Participants who achieved higher levels often combined free programs with additional opportunities, such as those offered within program in other exercise groups on other locations. This underlines the value of accessible, affordable community resources to support older adults in meeting activity guidelines. Adherence was high, with 57% reporting only occasional absences and 12% reporting none in the past year. Such consistency reflects strong commitment and acceptability of the programs. Information pathways also played an important role: 74% of participants learned about the programs through friends or neighbors, while only 4.5% cited online sources. This reliance on personal networks highlights both the strength of interpersonal influence and the persistence of digital literacy barriers among older adults. Addressing these barriers could broaden program reach, as limited awareness of opportunities remains a well-documented obstacle (Bethancourt et al., 2014). Perceived social support was generally high. Participants rated ‟feeling cared for as individuals” highest (mean = 3.42), while ‟feeling listened to when in need of conversation” was rated lowest (mean = 3.10). The median overall support score (26.5) exceeded levels reported among unemployed Croatian adults (Jakovljević, 2004) and was comparable to women with breast cancer (Matić, 2018). This underscores the psychosocial benefits of group exercise even outside clinical settings. Importantly, no significant differences in social support were found across program duration groups, suggesting that engagement consistently sustains perceived connectedness. This aligns with evidence that participation in collective activities mitigates loneliness and social isolation over time (Gyasi et al., 2021). Conclusion This study presents the characteristics of participants and examines the influence of structured community-based exercise programs on promoting active and healthy aging as well as on the perceived level of social support among retirees in an urban setting. Findings indicate sustained engagement, predominantly among women, consistent adherence to program schedules, strong and consistent perceptions of social support, collectively helping to mitigate the social isolation often associated with aging. However, challenges remain, including the underrepresentation of men and the oldest-old, insufficient adherence to WHO physical activity guidelines, and limited use of digital platforms for program recruitment and outreach. Tailoring outreach to men, the oldest elderly, and those facing digital exclusion is essential if we want to maximize reach and effectiveness of community-based exercise programs. Limitations of this study include the predominance of women limiting insight into male participation, and the urban sample, which may not generalize to rural populations. Future research should examine gender and age-specific barriers to participation and evaluate the integration of psychosocial support within exercise programs. 12 LITERATURE 1. Beard, J. R., Officer, A., de Carvalho, I. A., Sadana, R., Pot, A. M., Michel, J.-P., Lloyd-Sherlock, P., Epping-Jordan, J. E., Peeters, G. M. E., Mahanani, W. R., Thiyagarajan, J. A., & Chatterji, S. (2016). The world report on ageing and health: A policy framework for healthy ageing. The Lancet, 387(10033), 2145–2154. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(15)00516-4 2. Bethancourt, H. J., Rosenberg, D. E., Beatty, T., & Arterburn, D. E. (2014). Barriers to and facilitators of physical activity program use among older adults. Clinical Medicine & Research, 12(1–2), 10–20. https://doi.org/10.3121/cmr.2013.1171 3. Courtin, E., & Knapp, M. (2017). Social isolation, loneliness and health in old age: A scoping review. Health & Social Care in the Community, 25 (3), 799–812. https://doi.org/10.1111/hsc.12311 4. De Jong-Gierveld, J. (1987). Developing and testing a model of loneliness. Journal of Personality and Social Psychology, 53(1), 119–128. https://doi.org/10.1037/0022-3514.53.1.119 5. Derakhshanrad, S. A., Piven, E., & Ghoochani, B. Z. (2020). A cross-sectional study to investigate motivation for physical activity in a sample of Iranian community-dwelling older adults. Health Promotion Perspectives, 10(2), 135–141. https://doi.org/10.34172/hpp.2020.24 6. Freedman, A., & Nicolle, J. (2020). Social isolation and loneliness: The new geriatric giants– Approach for primary care. Canadian Family Physician, 66(3), 176–182. 7. Gallè, F., Sabella, E. A., Da Molin, G., Parisi, E. A., Liguori, G., Montagna, M. T., De Giglio, O., Tondini, L., Orsi, G. B., & Napoli, C. (2020). Physical activity in older adults: An investigation in a metropolitan area of southern Italy. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17 (3), 1034. https://doi.org/10.3390/ijerph17031034 8. Gyasi, R. M., Phillips, D. R., Asante, F., & Boateng, S. (2021). Physical activity and predictors of loneliness in community-dwelling older adults: The role of social connectedness. Geriatric Nursing, 42(2), 592–598. https://doi.org/10.1016/j.gerinurse.2020.11.004 9. Hoang, P., King, J. A., Moore, S., Moore, K., Reich, K., Sidhu, H., Tan, C. V., Whaley, C., & McMillan, J. (2022). Interventions associated with reduced loneliness and social isolation in older adults: A systematic review and meta-analysis. JAMA Network Open, 5(10), e2236676. https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2022.36676 10.Holt-Lunstad, J., Smith, T. B., Baker, M., Harris, T., & Stephenson, D. (2015). Loneliness and social isolation as risk factors for mortality: A meta-analytic review. Perspectives on Psychological Science, 10(2), 227–237. https://doi.org/10.1177/1745691614568352 11.Hrvatski zavod za javno zdravstvo. (2022). Izvješće – Prirodno kretanje u Hrvatskoj u 2021. godini. https://www.hzjz.hr/wp-content/uploads/2022/08/Prirodno_kretanje_2021_0822.pdf 12.Jakovljević, D. (2004). Nezaposleni u Hrvatskoj: Povezanost socijalne podrške i psihičkog zdravlja [Unpublished doctoral dissertation, Sveučilište Zagreb]. 13.Kuiper, J. S., Zuidersma, M., Oude Voshaar, R. C., Zuidema, S. U., Van Den Heuvel, E. R., Stolk, R. P., & Smidt, N. (2015). Social relationships and risk of dementia: A systematic review and meta- analysis of longitudinal cohort studies. Ageing Research Reviews, 22, 39–57. https://doi.org/10.1016/j.arr.2015.04.006 14.Lepan, Ž., & Leutar, Z. (2012). Važnost tjelesne aktivnosti u starijoj životnoj dobi. Socijalna Ekologija, 21(2), 203–214. 15.Matić, A. (2018). Psihosocijalni čimbenici emocionalne prilagodbe u žena oboljelih od raka dojke [Doctoral dissertation, University of Zagreb]. 16.Meredith, S. J., Cox, N. J., Ibrahim, K., Higson, J., McNiff, J., Mitchell, S., Rutherford, M., Wijayendran, A., Shenkin, S. D., Kilgour, A. H. M., & Lim, S. E. R. (2023). Factors that influence 13 older adults' participation in physical activity: A systematic review of qualitative studies. Age and Ageing, 52 (8), afad145. https://doi.org/10.1093/ageing/afad145 17.Organization for Economic Co-operation and Development. (2015). Health at a glance 2015: OECD indicators. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/health_glance-2015-en 18.Palacios-Ceña, D., Alonso-Blanco, C., Jiménez-García, R., Hernández-Barrera, V., Carrasco- Garrido, P., Pileño-Martínez, E., & Fernández-de-las-Peñas, C. (2011). Time trends in leisure time physical activity and physical fitness in elderly people: 20-year follow-up of the Spanish population national health survey (1987–2006). BMC Public Health, 11, 799. https://doi.org/10.1186/1471- 2458-11-799 19.Pinto, A. D. A., Oppong Asante, K., Puga Barbosa, R. M. D. S., Nahas, M. V., Dias, D. T., & Pelegrini, A. (2021). Association between loneliness, physical activity, and participation in physical education among adolescents in Amazonas, Brazil. Journal of Health Psychology, 26(5), 650–658. https://doi.org/10.1177/1359105319842934 20.Santos, F. D. R. P., Nunes, S. F. L., Coutinho, M. A., Amaral, L. R. O. G., Santos, F. S., Guimarães, M. S. A., Mucari, T. B., Cantuaria, P. T., Silva, W. B., Machado, R. A., Alves, V. S., & Aragão, P. S. (2017). Sociodemographic profile and quality of life of active older adults belonging to a physical exercise program and sedentary elderly, linked to a basic health unit. International Archives of Medicine, 10. https://doi.org/10.3823/2518 21.Schrempft, S., Jackowska, M., Hamer, M., & Steptoe, A. (2019). Associations between social isolation, loneliness, and objective physical activity in older men and women. BMC Public Health, 19(1), 74. https://doi.org/10.1186/s12889-019-6424-y 22.Singh, M. A. F. (2002). Exercise comes of age: Rationale and recommendations for a geriatric exercise prescription. The Journals of Gerontology, Series A: Biological Sciences and Medical Sciences, 57(5), M262–M282. https://doi.org/10.1093/gerona/57.5.m262 23.Spiteri, K., Broom, D., Bekhet, A. H., de Caro, J. X., Laventure, B., & Grafton, K. (2019). Barriers and motivators of physical activity participation in middle-aged and older adults: A systematic review. Journal of Aging and Physical Activity, 27(4), 929–944. https://doi.org/10.1123/japa.2018- 0343 24.Institute for Health Metrics and Evaluation. (n.d.). Croatia. http://www.healthdata.org/croatia 25.Tomek-Roksandić, S., Benjak, T., & Kolarić, B. (Eds.). (2016). Gerontološko-javnozdravstveni pokazatelji zaštite zdravlja starijih osoba u Hrvatskoj i Gradu Zagrebu. Referentni centar Ministarstva zdravstva RH za zaštitu zdravlja starijih osoba. https://www.bib.irb.hr/922535 26.United Nations Population Division. (2018). World population ageing 1950–2050. https://www.un.org/development/desa/pd/news/world-population-ageing-2020-highlights 27.United Nations Population Division. (2020). World population ageing 2020: Highlights. https://www.un.org/development/desa/pd/sites/www.un.org.development.desa.pd/files/files/docum ents/2020/Nov/undesa_pd-2020_world_population_ageing_highlights.pdf 28.World Health Organization. (2020). Active ageing: A policy framework. https://www.who.int/ageing/publications/active_ageing/en/ 29.World Health Organization. (2021a). Ageing and health. https://www.who.int/news-room/fact- sheets/detail/ageing-and-health 30.World Health Organization. (2021b). Decade of healthy ageing: Baseline report. https://www.who.int/initiatives/decade-of-healthy-ageing 31.World Health Organization. (n.d.). Healthy ageing for impact in the 21st century: Global online leaders. https://openwho.org/courses/HealthyAgeing4Impact 14 32.Znika, M., & Tomek-Roksandić, S. (2023). Health locus of control and sociodemographic factors in older adults: Insights from exercise programs–Cross-sectional study. Journal of Health Sciences, 13(3), 181–186. https://doi.org/10.17532/jhsci.2023.181 15 Dr. Gabrijela Simetinger Splošna bolnišnica Novo mesto Kvalitativna raziskava o vplivu kontracepcije na spolnost UDK 613.888.15-028.78/.79:618.17 UDK 613.888.15-028.78/.79:618.17 613.888.15:618.17 613.888.15:618.17 KLJUČNE BESEDE: sodobne metode kontracepcije, KEYWORDS: modern contraceptive methods, prekinjen spolni odnos, diskurz naravnega withdrawal, natural discourse POVZETEK – Kljub široki dostopnosti in ABSTRACT – Despite the widespread availability and učinkovitosti sodobnih kontracepcijskih metod se velik proven effectiveness of modern contraceptive del svetovne populacije še vedno poslužuje methods, a significant proportion of the global tradicionalnih oblik kontracepcije, ki so pogosto manj population continues to rely on traditional forms of zanesljive. Posledično v razvitih državah contraception, which are often less reliable. tradicionalne metode pomembno prispevajo k številu Consequently, traditional methods contribute nenačrtovanih nosečnosti in posledičnih umetnih substantially to the number of unintended pregnancies prekinitev nosečnosti. Namen predstavljene and elective abortions in developed countries. This kvalitativne raziskave je bil analizirati vpliv qualitative study aimed to analyse the impact of kontracepcije na spolno življenje uporabnic ter contraception on women’s sexual lives and to identify identificirati razloge za vztrajanje pri uporabi the reasons for the continued use of traditional tradicionalnih metod. V raziskavo je bilo vključenih methods. The study included 65 randomly selected 65 naključno izbranih žensk, ki so v različnih women who had used various contraceptive methods življenjskih obdobjih uporabljale različne at different stages of their lives. Regular users of kontracepcijske metode. Uporabnice sodobne modern contraception predominantly reported a kontracepcije so večinsko izpostavile njen pozitiven positive impact on their sexual satisfaction and overall vpliv na spolno zadovoljstvo in kakovost življenja. quality of life. Nevertheless, 46 participants admitted Kljub temu je 46 sodelujočih poročalo o uporabi to having used the withdrawal method, although most prekinjenega spolnega odnosa, čeprav so večinoma believed it had a negative effect on their sexual ocenjevale, da ta metoda negativno vpliva na spolno experience. The reasons for using traditional methods izkušnjo. Razloge za uporabo tradicionalnih metod so were rooted in religious beliefs, negative experiences utemeljevale z verskimi prepričanji, negativnimi with other methods, and the perception that izkušnjami z drugimi metodami ter prepričanjem o traditional approaches are more “natural”. The večji »naravnosti« tradicionalnih pristopov. findings highlight the need for a deeper understanding Ugotovitve opozarjajo na potrebo po poglobljenem of the cultural and individual factors influencing razumevanju kulturnih in individualnih dejavnikov. contraceptive choices. 1 Teoretična izhodišča Na svetu med 1,9 milijardami žensk v reproduktivni starosti (15–49 let) po ocenah 874 milijonov žensk uporablja sodobne kontracepcijske metode, 92 milijonov pa tradicionalne kontracepcijske metode (United Nations, 2022). Prekinjen spolni odnos ali »coitus interruptus« (PSO) ostaja po vsem svetu široko uporabljena tradicionalna kontracepcijska metoda, ki jo je leta 2020 uporabljalo 53 milijonov ljudi, kar predstavlja 5,5 % vseh uporabnikov kontracepcijskih sredstev (United Nations, 2022). Kljub napredku in dostopnosti sodobnih kontraceptivov se PSO še vedno uporablja, saj ga uporablja 9 % 16 evropskih parov in znaten delež prebivalstva Vzhodne Evrope (United Nations, 2022). Po podatkih Ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu iz leta 2019 je v Sloveniji četrtina parov starih od 15 do 49 let uporabila pri zadnjem spolnem odnosu kondom (25 %), 21 % hormonsko kontracepcijo, 8 % maternični vložek in 14 % PSO (Krotec idr., 2024). Tudi ob dejstvu, da so sodobne kontracepcijske metode v Sloveniji za osebe z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem brezplačne, podatki NIJZ za leto 2022 kažejo na vztrajanje visoke izpostavljenosti nenačrtovani nosečnosti: med 2.996 ženskami, ki so opravile splav, jih je 2.097 poročalo, da ob zanositvi niso uporabljale nobene kontracepcije, med preostalimi pa je 257 (45 %) navedlo prekinjen spolni odnos (PSO) kot uporabljeno metodo (NIJZ, 2022). Primerljivo PSO predstavlja najvišji delež splavov v Italiji (39 %) (Cagnacci idr., 2014) ter znaten delež med priseljenci na Švedskem (25 %) (Niemeyer Hultstrand idr., 2023). V Sloveniji je še naprej zaznana prednostna raba prekinjenega spolnega odnosa (PSO) v primerjavi s hormonsko kontracepcijo (Simetinger, 2015), kar je skladno s širšim evropskim vzorcem naklonjenosti t. i. »naravnim« metodam. Takšen premik utemeljuje poglobljeno preučitev determinant izbire PSO—metode, ki ne zagotavlja zaščite pred spolno prenosljivimi okužbami in je manj učinkovita: Svetovna zdravstvena organizacija navaja 4-odstotno stopnjo neuspešnosti pri pravilni (»perfect use«) in 22-odstotno pri tipični rabi (World Health Organization, 2016). Med prednostmi prekinjenega spolnega odnosa (PSO) se navajajo odsotnost stroškov, neuporaba farmakoloških sredstev ter neoviranje laktacije, zaradi česar je metoda privlačna za osebe, ki potrebujejo takojšnjo ali premostitveno kontracepcijo, zlasti med populacijami z verskimi ali nazorskimi zadržki do drugih metod (World Health Organization, 2015). Hkrati PSO prenaša znaten del odgovornosti na moškega partnerja, saj zahteva visoko stopnjo samoregulacije in natančnega časovnega nadzora, pri čemer preusmeritev pozornosti z doživljanja na izvedbo lahko negativno vpliva na spolno zadovoljstvo (Cason idr., 2025; Latack idr., 2021). Sistematični pregled in metaanaliza, ki se osredotočata na uporabo kontracepcije po porodu med ženskami v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, sta pokazala, da se pogosto uporablja PSO zaradi domnevno nizkega tveganja za nosečnost, povezanega z dojenjem in amenorejo po porodu. Te domneve so pogosto povezane z zaskrbljenostjo glede stranskih učinkov alternativnih metod kontracepcije in pomanjkanjem ustreznega svetovanja o načrtovanju družine (Dev idr., 2019). Hkrati je multicentrična kvalitativna raziskava v Združenih državah Amerike pokazala, da ženske, mlajše od 25 let, dajejo prednost PSO, ker je neinvaziven in naj bi imel manj škodljivih učinkov na telo (Berglas idr., 2021). Podobno je avstralska raziskava (Coombe idr., 2022) pokazala, da mlade ženske PSO in podobne metode štejejo za boljše od hormonskih in bolj invazivnih kontracepcijskih strategij. Čeprav so bile na splošno zadovoljne, so nekatere udeleženke opozorile, da je njihovo zanašanje na manj učinkovite metode posledica pomanjkanja alternativ, negativnih izkušenj s hormonskimi kontraceptivi, nezadostnih informacij o drugih možnostih in težav pri dostopu do različnih metod (Coombe idr., 2022). Poleg tega so kvalitativni poglobljeni intervjuji z 38 črnimi in latinskoameriškimi ženskami, starimi od 18 do 24 let, pokazali, da se mnoge odločijo za prekinitev, da bi povečale intimnost s svojimi partnerji in ker kondome dojemajo kot odvečne v monogamnih odnosih ali želijo ugoditi željam svojih partnerjev po večjem spolnem užitku (Arteaga in Gomez, 2016). Prevladujoče raziskave o vplivih sodobnih kontracepcijskih metod na spolnost so biomedicinsko usmerjene in se osredotočajo predvsem na fiziološke učinke, pri čemer pogosto zanemarjajo psihološke, odnosne in širše družbene dimenzije. Pregledna študija Higgins in Smith (2016), ki vključuje tudi te vidike, pokaže, da kontracepcija na žensko spolnost vpliva raznoliko–pozitivno in negativno–ter da ti učinki segajo onkraj samega spolnega funkcioniranja (Higgins in Smith, 2016). Čeprav številna dela obravnavajo dejavnike izbire kontracepcijskih metod, ostaja specifični vpliv prekinjenega spolnega odnosa (PSO) na spolnost žensk relativno slabo raziskan (Demir idr., 2021; Fruhauf idr., 2021; Latack 17 idr., 2021). Nadalje literatura le omejeno pojasnjuje, zakaj PSO vztraja kljub razpoložljivosti sodobnih metod in kako na njegovo rabo vplivajo družbeni trendi, naklonjeni »naravnemu« življenjskemu slogu. Ta raziskovalna vrzel omejuje celovito razumevanje posledic PSO za spolno zadovoljstvo in reproduktivno zdravje žensk. Namen pričujoče raziskave je sintetizirati obstoječa spoznanja o učinkih kontracepcije na spolnost ter empirično preučiti percepcijo vpliva PSO na spolno aktivnost in zadovoljstvo žensk ter temeljne razloge za njegovo nadaljnjo uporabo med slovenskimi ženskami. Umeščanje ugotovitev v širši družbeno-kulturni kontekst bo prispevalo k natančnejšemu razumevanju vloge kontracepcije in PSO v reproduktivnem zdravju ter nudilo podlago za učinkovitejše svetovanje o kontracepciji in za oblikovanje javnozdravstvenih strategij. 2 Metode Izvedli smo kvalitativno raziskavo z uporabo poglobljenih, polstrukturiranih intervjujev. Vsa udeleženke raziskave so v nekem trenutku svojega življenja uporabljale eno od vrst kontracepcije. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov V kvalitativni raziskavi smo uporabili namensko vzorčenje. Udeleženke smo rekrutirali prek mreže slovenskih ginekologov, ki so na podlagi vnaprej opredeljenih vključitvenih meril (geografska lokacija, starost, spolna usmerjenost–heteroseksualna, biseksualna ali druga–ter pripravljenost za sodelovanje) identificirali kandidatke. K vključitvi so bile upravičene ženske, ki so obiskale preventivne ginekološke preglede (npr. presejalne preglede za raka materničnega vratu ali posvete o kontracepciji) in so v nekem življenjskem obdobju uporabljale kontracepcijo. Od 65 povabljenih udeleženk nobena ni zavrnila sodelovanja (stopnja odziva 100 %). Zbiranje podatkov je potekalo v dveh valovih: prvi (31. 12. 2010– 25. 5. 2011) je zajel 52 individualnih polstrukturiranih intervjujev z uporabnicami različnih oblik kontracepcije; drugi (maj–junij 2024) je prinesel dodatnih 13 intervjujev, namenjenih preverjanju konsistentnosti predhodnih ugotovitev, iskanju novih vpogledov ter analitični validaciji interpretacij iz prve faze. Tematska področja za strukturirane tematske intervjuje so bila določena na podlagi pregleda relevantne znanstvene literature in ciljev raziskave. Osredotočili smo se na ključne teme, ki so bile pogosto obravnavane v predhodnih raziskavah o vplivu kontracepcije na spolno življenje ter identificirati razloge za vztrajanje pri uporabi tradicionalnih metod. Posledično so bili intervjuji strukturirani okoli naslednjih tematskih področij: 1) pogled na kontracepcijo, 2) percepcija in raba PSO ter 3. doživljanje lastne seksualnosti. Te teme so zagotovile okvir tako za vprašanja v intervjuju kot za kasnejšo kvalitativno analizo. Pred začetkom zbiranja podatkov smo od vseh udeleženk pridobili informirano soglasje. Individualni intervjuji so potekali v zasebnem okolju in so bili z dovoljenjem udeleženk zvočno snemani, kar je omogočilo natančen zapis ter varovanje zaupnosti. Za ohranitev anonimnosti so udeleženke izbrale psevdonime. Zvočni posnetki so bili dobesedno prepisani, transkripti anonimizirani, vsakemu primeru pa je bil dodeljen edinstveni identifikator; iz transkriptov so bili odstranjeni vsi osebno prepoznavni podatki. Vse intervjuje je izvedel prvi avtor, raziskovalec z ustrezno formalno izobrazbo in izkušnjami na področju kvalitativnih metod, ki pred raziskavo z nobeno udeleženko ni imel osebnih ali poklicnih stikov. 18 Zbiranje podatkov se je zaključilo, ko je bila dosežena teoretična nasičenost, točka, ko se niso pojavile nobene nove teme ali spoznanja, odgovori pa so postali ponavljajoči. Ta pristop je skladen z uveljavljenimi načeli kvalitativnih raziskav, kar zagotavlja celovitost in veljavnost ugotovitev. 2.2 Opis vzorca Vzorec je obsegal N = 65 žensk, starih 20–74 let (M = 38,9). Glede spolne usmerjenosti se je 62/65 (95,4 %) udeleženk opredelilo kot heteroseksualne, 2/65 (3,1 %) kot biseksualne, 1/65 (1,5 %) pa je izbrala kategorijo »drugo«. Izobrazbena struktura je bila naslednja: 34/65 (52,3 %) s končano srednjo šolo (med njimi 7 rednih in 1 izredna študentka), 19/65 (29,2 %) z univerzitetno izobrazbo, 6/65 (9,2 %) z višjo ali visoko strokovno izobrazbo, 4/65 (6,2 %) s podiplomsko izobrazbo ter 2/65 (3,1 %) z dokončano ali nedokončano osnovno šolo. 2.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov Tematska analiza je bila izvedena z uporabo šest faznega okvira Brauna in Clarka, da bi zagotovili sistematičen in natančen pregled kvalitativnih podatkov (Braun in Clarke, 2022). Postopek je vključeval seznanitev, kodiranje, razvoj teme, pregled, opredelitev in poročanje. Teme so bile iterativno izpopolnjene z navzkrižnim preverjanjem z naborom podatkov, da bi zagotovili skladnost in reprezentativnost. Uporabljena je bila triangulacija podatkov z integracijo več perspektiv in navzkrižnim preverjanjem odgovorov udeležencev. 3 Rezultati Udeleženke so v življenjskem poteku poročale o rabi različnih kontracepcijskih metod. Kontracepcijske tabletke je vsaj v določenem obdobju uporabljalo 53/65 (81,5 %) žensk; tri (4,6 %) so med sodobnimi metodami uporabljale izključno maternični vložek, štiri (6,2 %) izključno kondom; tri zelo verne udeleženke (4,6 %) so uporabljale zgolj »naravne« metode, dve (3,1 %) pa sta se vse življenje zanašali na PSO. PSO je kdaj koli uporabljalo 46/65 (70,8 %) udeleženk. Približno polovica ga je v nekem obdobju uporabljala kot glavno kontracepcijsko metodo; 23/46 (50,0 %) ga je uporabljalo priložnostno zaradi pomanjkanja alternativ, 1/46 (2,2 %) pa v kombinaciji z zanesljivejšimi metodami. Vpliv partnerja je bil izrazit: polovica (23/46; 50,0 %) se je z metodo seznanila prek partnerja, 8/46 (17,4 %) pa se je zanjo odločilo izključno na partnerjevo pobudo. Med uporabnicami PSO je 9/46 (19,6 %) nenačrtovano zanosilo; tri (6,5 % vseh uporabnic PSO) so nosečnost nadaljevale do poroda, šest (13,0 %) pa je nosečnost prekinilo. 3.1 Vpliv modernih metod kontracepcije na seksualnost Med uporabnicami sodobnih kontracepcijskih metod–vključno s tistimi, ki do njih ne izražajo predsodkov–več kot polovica ocenjuje, da je spolna izkušnja pri uporabi kontracepcije boljša ali vsaj ne slabša kot pri nezaščitenem odnosu. Posamezne udeleženke pa poročajo o negativnih učinkih, kot so zmanjšana spolna želja, oteženo vzburjenje in spremenjena kakovost orgazma. Stališča do kondoma so ambivalentna: nekatere udeleženke kot prednost navajajo občutek zaščite in nadzora, druge pa kot moteče izpostavljajo prekinitev poteka odnosa zaradi nameščanja kondoma, znižano vzburjenje, zmanjšano taktilno zaznavo med penetracijo ter subjektivno šibkejši orgazem. Uporabnice naravnih metod (periodična abstinenca v plodnih dneh) praviloma izražajo zadovoljstvo z izbrano metodo. 19 3.2 Vpliv prekinjenega spolnega odnosa na seksualnost Izkušnje uporabnic PSO so bile glede spolne želje, vzburjenja in orgazma različne (tabela 1). Osemnajst uporabnic je poročalo, da uporaba PSO ni vplivala na njihovo spolno željo, pri 14 je bila zaradi strahu pred zanositvijo manjša. Polovica uporabnic je menila, da je spolni odnos pri uporabi sodobnih kontracepcijskih metod bolj zadovoljiv. Dve sta poročali o povečani spolni želji, kar sta pripisali prekinitvi in potrebi po podaljšanju spolnega odnosa. Tabela 1 Tematska analiza s kategorijami, kodami in citati o dojemanju spolnosti pri ženskah, ki uporabljajo prekinjen spolni odnos Teme Kategorije Kode Citati Ker nisem popolnoma zadovoljena Pozitivno - višja bi potem še in še. Intervjuvanka 1 Spolna želja Nevtralno - enako Ne vpliva. Intervjuvanka 2 Negativno – nižja Drugače je bilo. Nobene želje nisem imela. Intervjuvanka 3 Ne želiš, ampak v ključnem Ne želijo, da partner umakne spolni uda Intervjuvanka 4 momentu se vklopi una bremza. Vzburjenje Občasno želijo Takrat ko imaš največjo željo in so nevarni dnevi, pa moraš paziti. Intervjuvanka 5 Ko sem se že odločila, da bova tako Jim je vseeno naredila, potem sem se čisto prepustila. Intervjuvanka 6 Želijo, da ga umakne Jaz sem samo takrat čakala, da opravi. Intervjuvanka 7 On zna potem stimulirat drugače, Zadovoljstvo v Nevtralno – ne vpliva ker je tak, da se ukvarja potem z spolnosti mano. Intervjuvanka 8 Prvo je nesproščenost,… zaradi Užitek tega ni istega užitka, zmanjšan je, Negativno vpliva nato manjši orgazem, ali kako bi rekla in manj užitka. Intervjuvanka 9 Niti ne bi rekla, zaradi tega, ker Nevtralno ponavadi sem jaz že doživela orgazem že prej. Intervjuvanka 10 Da ni bilo orgazma, da je bilo prekinitev, pa potem se nisem Negativno vpliva mogla več sprostiti. Intervjuvanka Orgazem 11 Zaigrani orgazem Sem ga hlinila. Intervjuvanka 12 Orgazem lahko doživim, samo, če je pa spolni brez prekinitve, jih Frekvenca orgazmov lahko doživim pa še več. Intervjuvanka 13 20 Bilo je manj orgazmov in manj Intenziteta orgazma intenzivni so bili. Intervjuvanka 14 Ne za ta namen, ne za preprečitev Seksualni Spolna igra nosečnosti, ampak za zabavo. repertoire Intervjuvanka 15 Pozabljena Če se je kakšna tabletka pozabila kontracepcija vzeti. Intervjuvanka 16 Hormoni Ob špirali sem imela vnetja. Zaradi medicinsko jeter okužbe s hepatitisom nisem kontraindicirani smela tablet jesti. Intervjuvanka 17 V mladosti misliš, da je to dovolj. Primerna zaščita Intervjuvanka 18 Par mojih kolegic uporablja kot Razširjana uporaba zaščito pred zanositvijo. Tradicija Intervjuvanka 19 Razlogi za uporabo Nasvet ginekologa Ginekologinja je rekla, »Mož naj pazi.« Intervjuvanka 20 V tistem trenutku ni bilo druge Priložnostna uporaba možnosti. Intervjuvanka 22 Poveličevanje Jaz sem bolj tega stališča, predvsem Koncept naravnega naravnega na naravni. Intervjuvanka 23 Škodljivost Odločila sem je za CI, ob katerem hormonske sem tudi zanosila. kontracepcije: Nekako sem imela v sebi, da je Odpor na splošno kontracepcije taka, ki bi mi v Med nosečnostjo narekovaju škodila v prihodnji nosečnosti. Intervjuvanka 24 Ker tablete so jemale tiste punce, ki Spodbuja menjavo partnerjev 25 so imele več fantov. Intervjuvanka Glede vzburjenja si 19 uporabnic ni želelo PSO, osem žensk pa ni želelo, da bi partner nadaljeval s penetracijo, ker je bil strah pred zanositvijo premočan. Štirinajst žensk je menilo, da PSO ne vpliva na užitek, medtem, ko jih je 11 opazilo zmanjšan užitek in zmanjšano spolno zadovoljstvo. Tudi tiste, ki niso zaznale nobene spremembe, so priznale subtilne razlike v primerjavi z neprekinjenim spolnim odnosom, pri nekaterih so njihovi partnerji to kompenzirali z alternativno stimulacijo. Med uporabo PSO 15 žensk ni opazilo spremembe v doživljanju orgazma, medtem, ko je večina imela težave z zapoznelim vrhuncem, zmanjšano intenzivnostjo ali nezmožnostjo doseganja orgazma. Uporabnici z več orgazmi sta opazili zmanjšanje pogostosti orgazmov. Ena uporabnica je PSO uporabljala v kombinaciji z drugimi metodami za povečanje spolnega užitka. 3.3 Razlogi za uporabo tradicionalne metode – prekinjenega spolnega odnosa Glavni razlogi, zakaj se ženske odločijo za uporabo PSO, so povezani s tradicijo (tabela 1). Trinajst udeleženk ga je videlo kot standardno kontracepcijsko metodo, tri so ga uporabile zaradi vpliva vrstnikov; tri so upoštevale ginekološki nasvet, tri pa so se zatekle k PSO zaradi pomanjkanja drugih možnosti. 21 Drugi razlogi za uporabo PSO so kulturni zaradi nagibanja k naturalizmu/vsemu kar je naravno (tabela 1), ki temeljijo na veri ali osebnih prepričanjih, ki zagovarjajo naravne pristope k upravljanju življenja in izražajo zaskrbljenost glede neželenih učinkov hormonskih kontraceptivov. Ena uporabnica PSO je izpostavila zaskrbljenost glede morebitnih vplivov hormonskih kontraceptivov na prihodnje nosečnosti. Dodatni razlogi za uporabo so bili praktični (izpuščena kontracepcijska tabletka ali pozabljeni kondomi), medicinske kontraindikacije (poškodba jeter, vnetna bolezen medenice) in omejitev sterilizacije za ženske, mlajše od 35 let, v skladu s slovenskimi predpisi (tabela 1). 4 Razprava in zaključek Raziskava je bila zasnovana z dvema komplementarnima ciljema: ovrednotiti percepcijo vpliv kontracepcije na spolnost žensk in zapolniti raziskovalne vrzeli glede specifičnih učinkov PSO na žensko spolnost in razlogov za njegovo nadaljnjo uporabo kljub široki dostopnosti sodobnih kontracepcijskih sredstev. Ugotovitve potrjujejo, da ženske tekom življenjskega poteka uporabljajo raznolik nabor kontracepcijskih metod–od sodobnih do t. i. tradicionalnih–pri čemer so vzorci rabe izrazito individualizirani. Analiza vplivov sodobnih metod na spolnost ni pokazala odstopanj od sintetiziranih spoznanj v preglednem prispevku Higgins in Smith (2016), ki v analitični okvir vključuje: (a) makrodejavnike (spol, družbene neenakosti, kulturo in družbeno strukturo), (b) odnosne dejavnike (diadne vplive in partnerske preference) ter (c) individualne dejavnike (spolno funkcioniranje; spolne preference, kot so (dis)inhibicija, spontanost in užitek; spolne vidike stranskih učinkov, npr. krvavitve in spremembe razpoloženja; spolno identiteto in status spolne manjšine; ter namere glede zanositve). V skladu s tem okvirjem kontracepcija na žensko spolnost vpliva na različne, pozitivne in negativne načine, ki segajo onkraj samega spolnega funkcioniranja. Ugotovitve naše raziskave kažejo, da je prekinjeni spolni odnos (PSO) pomembno povezan z nižjim spolnim zadovoljstvom žensk, zlasti v domenah užitka in orgazmičnosti. Interpretacijo je treba umeščati v kontekst rabe: skoraj polovica udeleženk je PSO uporabljala iz nuje (pomanjkanje alternativ), ne zaradi preferenc, kar lahko oblikuje njihove izkušnje in zaznave. Poročila o vplivih PSO na spolno željo in vzburjenje so bila raznolika; zmanjšano željo so udeleženke najpogosteje pripisale strahu pred zanositvijo, motnje vzburjenja pa kognitivni obremenjenosti in osredotočenosti na partnerjevo izvedbo. Orgazmične težave so bile najpogosteje omenjena motnja; skladno z ugotovitvami Latack idr. (2021) lahko PSO pri ženskah moti doseganje vrhunca. V nasprotju s Fu idr. (2019) udeleženke zunajvaginalne ejakulacije praviloma niso doživljale kot vzburjajoče; le ena jo je opisala kot element spolne igre, ki je povečal užitek. Prav tako nobena ni ocenila PSO kot prijetnejšega ali »boljšega« od uporabe kondoma, kar je v neskladju z nekaterimi predhodnimi poročili (Higgins in Wang, 2014); večje zadovoljstvo so udeleženke povezovale z uporabo sodobnejših in zanesljivejših metod. Analiza razlogov za vztrajanje pri PSO razkriva, da ti izvirajo iz družbeno vpetih, tradicionalnih praks in močnih partnerskih vplivov. V zgodnjih fazah spolnega življenja je bil PSO pogosto sprejet brez refleksije–po partnerjevem ali vrstniškem zgledu (Arteaga in Gomez, 2016)–ter ni bil nujno rezultat avtonomne odločitve (Arteaga in Gomez, 2016; Higgins in Hirsch, 2008). Udeleženke so poročale, da je patriarhalna socializacija normalizirala primat moških odločitev; strah pred posledicami nestrinjanja (npr. izguba naklonjenosti, intimnosti ali zapustitev) in altruistični motivi (zadovoljiti partnerja) so dodatno prispevali k sprejemanju PSO. Ti vzorci so skladni z novejšimi dokazi o prevladi moških kontracepcijskih preferenc v Zambiji (Nkonde idr., 2023), pogosti rabi nezaželenih metod pri ženskah v ZDA v kontekstih neenake moči (Burke in Lindberg, 2024) ter s ključnim pomenom prerazporeditve odločevalske moči za izboljšanje kontracepcijske organizacije v Ugandi (Sedlander idr., 2025). K 22 nadaljnji rabi PSO je prispevala tudi omejena dostopnost informacij in svetovanja na začetku spolnega življenja: številne udeleženke se pred prvim odnosom niso posvetovale z ginekologom zaradi pomanjkanja znanja, starostnih omejitev, strahu pred stigmo ali logističnih ovir. Posamezne so poročale, da je bil PSO v preteklosti občasno tudi medicinsko priporočen, zlasti med dojenjem, zaradi domnevnih tveganj drugih metod (Simetinger, 2015)–kar odraža nekdanje medicinske paradigme in preference za »naravno« kontracepcijo. Sodobni dokazi pa potrjujejo varnost progestogenskih metod v obdobju laktacije (World Health Organization, 2015). Skupaj ugotovitve poudarjajo potrebo po svetovanju, ki hkrati naslavlja strah pred zanositvijo, krepi partnersko komunikacijo in obravnava razmerja moči, ob tem pa zagotavlja posodobljene, na dokazih utemeljene informacije o varnih alternativah PSO. Ta zgodovinska podpora je v neskladju z delom sodobnega medicinskega diskurza, ki ima tendenco stigmatizirati PSO (Latack idr., 2021). Po drugi strani so ginekologi v nekaterih okoljih spodbujali odprto razpravo o PSO in ženskam posredovali informacije o njegovi učinkovitosti in omejitvah (Simetinger, 2015). V raziskavi so se kot dodatni razlogi za rabo PSO izkazali zamujeno jemanje kontracepcijskih tablet ter zdravstvene težave. Podskupina udeleženk je svojo odvisnost od PSO umestila v širši etos »naravnega življenja« in se zavestno izogibala hormonskim metodam, ki so jih dojemale kot takojšnje ali prihodnje tveganje za zdravje–vzorec, ki ga novejše kvalitativne in mešane študije v zahodnih okoljih in Iranu povezujejo z naraščajočo kulturno valorizacijo naravnosti pri odločanju o reproduktivnem zdravju (Karpowicz idr., 2024). Ta usmeritev je del širšega trenda idealizacije »narave« kot inherentno koristne, ki lahko zasenči potencialna tveganja naravnih procesov in praks ter–čeprav se predstavlja, kot moderna–de facto potrjuje in racionalizira tradicionalne paradigme. Tak pojav prispeva k ponovni tradicionalizaciji spolnih norm in ženskih vlog v zasebnem in družbenem kontekstu (Hadžić, 2023; Males in Sandrovych, 2015). Domnevamo, da spodbujanje naravnih metod, kot je PSO, lahko pod krinko modernosti ohranja tradicionalne poglede na spolnost in razmerja med spoloma. Ker je PSO razmeroma pogosta metoda, je ključno razjasniti razloge za njegovo izbiro. Celovito razumevanje teh dejavnikov lahko izboljša učinkovitost kontracepcijskega svetovanja za ženske, ki se izogibajo hormonskim ali »kemičnim« metodam. Naši izsledki nakazujejo, da PSO pri ženskah z že prisotnimi spolnimi težavami–zlasti z orgazmičnimi motnjami–te težave lahko poslabša; zaradi lastnosti metode ta ni primerna za vse uporabnice. Informiran strokovni diskurz o PSO pa naj ne ostane zamejen zgolj na oceno tveganja zanositve, temveč naj odpira tudi druge, pogosto neizražene pomisleke. To poudarja pomen individualiziranega, na dokazih utemeljenega in kulturno občutljivega pristopa, ki sistematično obravnava posledice PSO za spolno zdravje in zadovoljstvo. Posploševanje ugotovitev omejuje dejstvo, da je raziskava vključevala izključno ženske udeleženke, zato manjkajo moške perspektive, četudi je PSO po svoji naravi odvisen od moškega nadzora nad ejakulacijo. Prevladovanje svetovanja, usmerjenega predvsem v ženske, in pogosto umeščenega v ginekološka okolja, dodatno zanemarja informacijske potrebe moških in njihova stališča do umika. V prihodnje so potrebne vključujoče raziskave, ki zajamejo tudi moške udeležence, da bi celoviteje razumeli motivacije in učinke PSO na oba spola ter na dinamiko partnerskih odnosov. Če zaključimo, kontracepcija torej razmeroma raznoliko vpliva na spolnost, pri čemer učinke posreduje preplet strukturnih, odnosnih in individualnih dejavnikov; PSO je pri ženskah pogosto povezan z zmanjšanim spolnim zadovoljstvom, zlasti zaradi strahu pred nosečnostjo in motenj vzburjenja. Čeprav je bila raba PSO v preteklosti spodbujana zaradi družbenih norm in omejenih možnosti nadzora rojstev, ga danes številne ženske izbirajo v skladu s trendom naravnosti–kljub omejeni učinkovitosti in potencialnim tveganjem. Celovito kontracepcijsko svetovanje bi moralo zato dosledno upoštevati 23 osebne in kulturne dejavnike pri odločanju žensk ter odpirati prostor za partnersko komunikacijo in premišljeno izbiro varnejših alternativ. LITERATURA 1. Arteaga, S. in Gomez, A. M. (2016). Is that a method of birth control? A qualitative exploration of young women's use of withdrawal. Journal of Sex Research, 53(6), 626–632. https://doi.org/10.1080/00224499.2015.1079296 2. Berglas, N. F., Kimport, K., Mays, A., Kaller, S. in Biggs, M. A. (2021). It's worked well for me: Young women's reasons for choosing lower-efficacy contraceptive methods. Journal of Pediatric and Adolescent Gynecology, 34(3), 341–347. https://doi.org/10.1016/j.jpag.2020.12.012 3. Braun, V. in Clarke, V. (2022). Conceptual and design thinking for thematic analysis. Qualitative Psychology, 9(1), 3–26. https://doi.org/10.1037/qup0000196 4. Burke, K. L. in Lindberg, L. D. (2024). Gender, power, and nonpreferred contraceptive use in the United States: Results from a national survey. Socius, 10. https://doi.org/10.1177/23780231241282641 5. Cagnacci, A., Carluccio, A., Piacenti, I., Olena, B., Arangino, S. in Volpe, A. (2014). Use of contraception by women with induced abortion in Italy. Minerva Ginecologica, 66(6), 521–525. 6. Cason, P., Cwiak, C., Edelman, A. in Kowal, D. (2023). Contraceptive technology. Jones & Bartlett Learning. 7. Coombe, J., Wigginton, B., Loxton, D., Lucke, J. in Harris, M. L. (2022). How young Australian women explain their use of condoms, withdrawal, and fertility awareness: A qualitative analysis of free-text comments from the CUPID study. Culture, Health & Sexuality, 24(12), 1563–1574. https://doi.org/10.1080/13691058.2021.1979656 8. Demir, O., Ozalp, M., Sal, H., Aran, T. in Osmanagaoglu, M. A. (2021). Evaluation of the frequency of coitus interruptus and the effect of contraception counselling on this frequency. Journal of Obstetrics and Gynaecology, 41(3), 453–458. https://doi.org/10.1080/01443615.2020.1754370 9. Dev, R., Kohler, P., Feder, M., Unger, J. A., Woods, N. F. in Drake, A. L. (2019). A systematic review and meta-analysis of postpartum contraceptive use among women in low- and middle- income countries. Reproductive Health, 16(154). https://doi.org/10.1186/s12978-019-0824-4 10. Fruhauf, T., Al-Attar, G. in Tsui, A. O. (2021). Explaining withdrawal's persistence: Correlates of withdrawal use in Albania, Armenia, Jordan, and Turkey observed in a cross-sectional study. Gates Open Research, 5, 92. https://doi.org/10.12688/gatesopenres.13295.1 11. Fu, T. C., Hensel, D. J., Beckmeyer, J. J., Dodge, B. in Herbenick, D. (2019). Considerations in the measurement and reporting of withdrawal: Findings from the 2018 National Survey of Sexual Health and Behavior. Journal of Sexual Medicine, 16(8), 1170–1177. https://doi.org/10.1016/j.jsxm.2019.05.022 12. Hadžić, F. (2023). Post-socialist ethnic symbolism, suppression of Yugoslav social memory, and radical populism psychology. Journal of Economy, Culture and Society, 68(1), 141–163. https://doi.org/10.26650/JECS2021-1036112 13. Higgins, J. A. in Hirsch, J. S. (2008). Pleasure, power, and inequality: Incorporating sexuality into research on contraceptive use. American Journal of Public Health, 98(10), 1803–1813. https://doi.org/10.2105/AJPH.2007.115790 14. Higgins, J. A. in Wang, Y. (2015). Which young adults are most likely to use withdrawal? The importance of pregnancy attitudes and sexual pleasure. Contraception, 91(4), 320–327. https://doi.org/10.1016/j.contraception.2014.12.005 24 15. Higgins, J. A. in Smith, N. K. (2016). The sexual acceptability of contraception: Reviewing the literature and building a new concept. Journal of Sex Research, 53(4–5), 417–456. https://doi.org/10.1080/00224499.2015.1134425 16. Karpowicz, N., Mączka, K., Skoczylas, A., Pacocha, N., Kunicki, M., Grymowicz, M. in Smolarczyk, R. (2024). The most common side effects, concerns and discontinuation patterns of oral contraceptive pills among Polish women: A cross-sectional study. Journal of Family & Reproductive Health, 18(3), 170–179. https://doi.org/10.18502/jfrh.v18i3.16659 17. Krotec, I., Večko, P. in Mihevc Ponikvar, B. (2024). Reproduktivno zdravje. V Zdravje žensk v Sloveniji (str. 75–85). Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si/wp- content/uploads/2024/03/Zdravje-zensk-v-Sloveniji.pdf 18. Latack, K. R., Patel, J., Moog, D., Spencer, D. in Nguyen, B. T. (2021). Withdrawal method inquiries and user experiences: An analysis of content posted on four gendered forums on Reddit. Contraception, 104(2), 170–175. https://doi.org/10.1016/j.contraception.2021.04.005 19. Males, L. in Sandrovych, T. (2015). Exploitation of the intimate sphere in socialist and post-socialist Ukraine. In Family and social change in socialist and post-socialist societies (pp. 83–121). Brill. 20. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). Zdravstveni statistični letopis 2022. https://nijz.si/podatki/zdravstveni-statisticni-letopis-slovenije/ 21. Niemeyer Hultstrand, J., Törnroos, E., Tydén, T., Larsson, M., Makenzius, M., Gemzell-Danielsson, K., Sundström-Poromaa, I., Ekstrand Ragnar, M. (2023). Contraceptive use among women seeking an early induced abortion in Sweden. Acta Obstetricia et Gynecologica Scandinavica, 102(12), 1496–1504. https://doi.org/10.1111/aogs.14630 22. Nkonde, H., Mukanga, B. in Daka, V. (2023). Male partner influence on women's choices and utilisation of family planning services in Mufulira district, Zambia. Heliyon, 9(3), e14405. https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2023.e14405 23. Sedlander, E., Phillips, B., Thapar, I., Birabwa, C., Suchman, L., Griffith, M., Amongin, D., Wasswa, R., Atuyambe, L., Liu, J., Waiswa, P., & Holt, K. (2025). Improving contraceptive agency through peer social support: Findings from a longitudinal qualitative evaluation of the I-CAN intervention in Uganda. Frontiers in Global Women’s Health, 6, Article 1544333. https://doi.org/10.3389/fgwh.2025.1544333 24. Simetinger, G. (2015). Družbena in medicinska konstrukcija kontracepcije: primer prekinjenega spolnega odnosa [Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani]. http://dk.fdv.uni- lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_simetinger-gabrijela.pdf 25. United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division. (2022). World family planning 2022: Meeting the changing needs for family planning: Contraceptive use by age and method. https://www.un.org/development/desa/pd/sites/www.un.org.development.desa.pd/files/files/docum ents/2023/Feb/undesa_pd_2022_world-family-planning.pdf 26. World Health Organization. (2015). Medical eligibility criteria for contraceptive use (5th ed.). https://www.afro.who.int/publications/medical-eligibility-criteria-contraceptive-use 27. World Health Organization. (2016). Selected practice recommendations for contraceptive use (3rd ed.). https://www.who.int/publications/i/item/9789241565400 25 Dr. Vesna Zupančič Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Ukrepi za trajnostno zagotavljanje celovite integrirane zdravstvene obravnave marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja UDK 616.89-083+316.344.7 UDC 616.89-083+316.344.7 KLJUČNE BESEDE: duševno zdravje, marginalne KEYWORDS: mental health, marginalised groups, skupine, stigma, zdravstveni delavci, integrirana stigma, healthcare professionals, integrated care obravnava ABSTRACT – Mental illness affects more than one POVZETEK – Motnje duševnega zdravja prizadenejo billion people worldwide and accounts for 7% of the več kot milijardo ljudi po svetu, kar predstavlja 7 % global burden of disease. Marginalised groups are svetovnega bremena bolezni. Marginalizirane skupine particularly vulnerable as they are more likely to be so še posebej ranljive zaradi višjih stopenj victims of victimisation, discrimination and stigma, viktimizacije, diskriminacije in stigmatizacije, kar which increases the risk of mental illness. This study povečuje tveganje za duševne težave. Ta študija examines the gaps in access to comprehensive mental raziskuje vrzeli v dostopu do celovite zdravstvene health care for marginalised adults, focusing on obravnave za marginalizirane odrasle osebe na stereotypes among health professionals and students. področju duševnega zdravja, s poudarkom na We used mixed research methods (qualitative and stereotipih pri zdravstvenih delavcih in študentih. quantitative). The results highlight the need to Uporabili smo mešane raziskovalne metode improve access to services, particularly in healthcare (kvalitativne in kvantitativne). Ugotovitve so pokazale settings. We developed an action model divided into potrebo po izboljšanju dostopa do storitev, zlasti v five key areas: quality of life and community-based okviru zdravstvene oskrbe. Oblikovali smo model care, risk assessment for marginalised groups, mental ukrepov, ki so razdeljeni v pet ključnih področij: health promotion, service quality across sectors and kakovost življenja in skupnostna skrb, ocena tveganja evaluation of community-based care. za marginalizirane skupine, promocija duševnega Recommendations include changes to training zdravja, kakovost storitev v različnih sektorjih in programmes for healthcare professionals to reduce vrednotenje skupnostne skrbi. Priporočila vključujejo the impact of stereotypes and raise awareness of the spremembe v izobraževalnih programih za needs of these groups. zdravstvene delavce, da bi zmanjšali vpliv stereotipov in povečali zavedanje o potrebah teh skupin. 1 Teoretična izhodišča Motnje duševnega zdravja prizadenejo več kot milijardo ljudi po svetu, kar predstavlja 7 % svetovnega bremena bolezni. Slabo duševno zdravje prizadene skoraj vsakega drugega človeka vsaj enkrat v življenju (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028, 2018). Duševno zdravje zajema »stanje dobrega počutja, v katerem vsak posameznik uresniči (svoje) lastne potenciale, se lahko spopada z običajnimi življenjskimi stresi, lahko dela produktivno in plodno ter je sposoben narediti prispevek k (njihovi) skupnosti« (Arias idr., 2022). Kot del nacionalnih prizadevanj za krepitev duševnega zdravja je ključnega pomena ne le varovanje in spodbujanje duševnega blagostanja vseh, temveč tudi obravnavanje potreb ljudi z duševnimi motnjami (WHO, 2022). 26 Kakovost zdravstvene obravnave na področju duševnega zdravja vključuje strukturo ali organizacijo oskrbe, vpliv strukture na klinične procese oskrbe, kot jo izvajajo ponudniki, in rezultate zdravstvene oskrbe na ravni pacienta (Donabedian okvir) (Donabedian, 2005, str. 691; Kilbourne idr., 2018, str. 30). Izboljšanje kakovosti zdravstvene obravnave na področju duševnega zdravja je timsko delo, ki zahteva usklajevanje med različnimi ponudniki, vključevanje zagovornikov potrošnikov ter spodbujanje virov in spodbud plačnikov zdravstvenih storitev in sistemov. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je treba več pozornosti nameniti vsem ključnim področjem: ozaveščanje o duševnem zdravju, da se poveča razumevanje in zmanjša stigma, izboljšanje dostopa do kakovostne oskrbe na področju duševnega zdravja in učinkovitega zdravljenja ter raziskovanje za odkrivanje novih načinov zdravljenja in izboljšanje obstoječih načinov zdravljenja vseh duševnih motenj. Ljudje z duševnimi motnjami potrebujejo tudi socialno podporo, vključno s podporo pri razvijanju in ohranjanju osebnih, družinskih in socialnih odnosov, podporo pri izobraževalnih programih, zaposlitvi, stanovanjskih razmerah in sodelovanju pri drugih pomembnih dejavnostih (WHO, 2022). Na področju duševnega zdravja je v Sloveniji od leta 2008 s sprejetjem Zakona o duševnem zdravju (2008) prišlo do številnih sprememb. Uvedeni so bili timi skupnostne psihiatrične obravnave, širijo se Centri za krepitev duševnega zdravja odraslih, po potrebi zdravstvene oskrbe na domu pacienta se vključujejo tudi patronažne medicinske sestre. Na Centrih za socialno delo delujejo koordinatorji obravnave v skupnosti. Pacienti imajo po sklepu sodišča tudi možnost nadzorovane obravnave v skupnosti. Nevladne organizacije s področja duševnega zdravja pa so uvrščene med izvajalce obravnave v skupnosti. 1.1 Marginalizirani odrasli na področju duševnega zdravja Marginalizirane skupine so še posebej ranljive zaradi višjih stopenj viktimizacije, diskriminacije in stigmatizacije, kar povečuje tveganje za duševne težave. Marginalizacija je večplastni koncept, ki se nanaša na izključitev posameznikov ali skupin iz sodelovanja v gospodarskih, družbenih, političnih, kulturnih in drugih oblik človeških dejavnosti (Strassmayr, 2012). Ugotovljeno je, da imajo družbeno marginalizirane skupine običajno višje stopnje duševnih motenj kot splošna populacija in jih je težko vključiti v zdravstveno oskrbo. Zagotavljanje oskrbe na področju duševnega zdravja teh skupin predstavlja poseben izziv, zato so potrebni dokazi o dobri praksi (Priebe idr., 2012; Ahad idr., 2023). Prejšnje raziskave so preučevale bodisi socialno marginalizirane skupine (Priebe idr., 2012; Cheraghi-Sohi idr., 2020) bodisi zdravstveno ranljive skupine prebivalstva (Robles idr., 2016; Tangcharoensathien idr., 2018; Mezzina idr., 2022) v različnih kontekstih, pogosto v povezavi z duševnim zdravjem in zdravstveno obravnavo na področju duševnega zdravja. Hkrati so avtorji poudarili potrebo po individualnih protiukrepih za obravnavo tveganja neenakosti v zdravju ali za kakovost integrirane zdravstvene obravnave (Kilbourne idr., 2018; Del Olmo-Romero idr., 2019, str. 325). V raziskavah ugotavljajo tudi, da morajo zdravstveni delavci izboljšati svoj odnos do ljudi s težavami v duševnem zdravju (Siqueira idr., 2017, str. 25). Zdravstveni delavci bi morali biti usposobljeni za obravnavo večjih nujnih primerov, kot so samomorilno vedenje, psihomotorična vznemirjenost, fizična omejitev, motnje zlorabe substanc, psihotični zlomi, epizode razpoloženja, napadi anksioznosti, motnje hranjenja, nujni primeri osebnostnih motenj in duševna zaostalost. Prav tako morajo biti navajeni obravnave različnih populacij, kot so različne starostne skupine (otroci, mladostniki, odrasli in starejši odrasli), oba spola, posamezniki s spolnimi preferencami in težavami s spolno identiteto, brezdomci in tisti iz različnih regij države (kar lahko vpliva na izražanje informacij in psihopatološko oceno) (De Silva idr., 2020). Manjkajo študije, ki bi zagotovile celovitejšo sliko o tem, katere skupine socialno marginaliziranih in socialno ranljivih so bile identificirane na področju duševnega zdravja in kateri protiukrepi so bili uvedeni ali predlagani za obravnavo neenakosti, ki jih doživljajo člani socialno marginaliziranih in 27 socialno ranljivih skupin odraslih z motnjami v duševnem zdravju. Ta študija raziskuje vrzeli v dostopu do celovite zdravstvene obravnave za marginalizirane odrasle osebe na področju duševnega zdravja, s poudarkom na ugotavljanju stereotipov in predsodkov pri zdravstvenih delavcih in študentih ter oblikovanjem nabora ukrepov, ki se lahko za zmanjšanje diskriminatornega ravnanja implementirajo v izobraževalnem sistemu formalnega izobraževanja za poklice skrbi in v okviru vseživljenjskega učenja. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Osrednja uporabljena metodološka strategija je temeljila na kompilaciji ugotovitev z uporabo mešanih metod kvantitativnih in kvalitativnih pristopov, s ciljem oblikovanja nabora končnih ukrepov za trajnostno zagotavljanje celovite integrirane zdravstvene obravnave marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja. Da bi pridobili celovite informacije (tako posplošujoče kot poglobljene) o potrebah na področju zagotavljanja celovite integrirane zdravstvene obravnave marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja z vidika regijske dostopnosti v Sloveniji smo uporabili podatke iz pregleda znanstvene literature za obdobje zadnjih 10 let z namenom identifikacije primerov dobre/slabe prakse; (2) analize dokumentov medijskih in drugih objav o primerih dobre/slabe prakse, (3) intervjujev v fokusnih skupinah s ključnimi akterji (zaposleni v centrih za krepitev duševnega zdravja odraslih, v timih skupnostne psihiatrične obravnave, v NVO s področja duševnega zdravja) (N = 3 fokusne skupine), (4) poglobljene pol-strukturirane intervjuje s strokovnjaki, znanstveniki in odločevalci (N = 8), (5) poglobljene pol-strukturirane intervjuje z osebami/uporabniki storitev s področja duševnega zdravja (N = 8) in (6) anketiranja zdravstvenih delavcev (N = 368) in študentov (N = 304) z večdelnim strukturiranim anketnim vprašalnikom za ugotavljanje stigmatizirajočih mnenj in prepričanj zdravstvenih delavcev in študentov do pacientov z motnjo v duševnem zdravju. 2.2 Opis vzorca V integrativni sistematični pregled literature, ki smo ga izvedli po smernicah PRISMA (Page idr., 2021) v zbirkah podatkov Web of Science, CINAHL in je bilo vključenih 79 študij, od tega 78 znanstvenih člankov in eno poročilo o opravljeni raziskavi. Da bi pridobili poglobljen uvid v potrebe na področju o potrebah na področju zagotavljanja celovite integrirane zdravstvene obravnave marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja z vidika regijske dostopnosti v Sloveniji, smo izvedli tri fokusne skupine, v katere so bili vključeni zaposleni v centrih za krepitev duševnega zdravja odraslih, v timih skupnostne psihiatrične obravnave, v NVO s področja duševnega zdravja, koordinatorji obravnave v skupnosti. Vzorčenje je bilo namensko na podlagi pisne in osebne prošnje. Pol-strukturirane intervjuje smo izvedli s šestimi strokovnjaki (npr. za področje promocije duševnega zdravja, zgodnje prepoznave in diagnostike na primarni ravni, specialistične ambulantne obravnave, hospitalne obravnave, rehabilitacije in reintegracije), 3 znanstveniki in odločevalci (npr. predstavniki Ministrstva za zdravje, predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti). Intervjuji so bili izvedeni v mesecih marec, april in maj 2024. Vsi intervjuvanci so bili strokovnjaki z večletnimi delovnimi izkušnjami, ki delujejo na različnih področjih, njihove vloge pa se prepletajo; uradniki, strokovnjaki, odločevalci, raziskovalci. Do njih smo dostopali načrtno, na podlagi posebne pisne in ustne prošnje za sodelovanje (z natančnim pojasnilom). 28 Za pridobitev poglobljenih informacij z vidika uporabnikov storitev na področju duševnega zdravja, smo izvedli pol-strukturirane intervjuje z osmimi uporabniki, in sicer po neposrednem dogovoru ali preko strokovnih delavcev izvajalcev obravnave v skupnosti (nevladne organizacije, center za socialno delo, centri za krepitev duševnega zdravja odraslih). V kvantitativni raziskavi - anketiranju se je odzvalo 368 zdravstvenih delavcev (108 iz primarnega, 151 iz sekundarnega in 109 iz terciarnega zdravstvenega varstva) ter 304 študentje s področja zdravstvenih ved iz dveh fakultet. Vzorčenje je potekalo priložnostno namensko, kvotno in po metodi snežne kepe. 2.3 Opis instrumentov Merila za vključitev člankov v tematsko analizo so vključevala empirične študije in sistematične preglede v slovenskem in angleškem jeziku, objavljene od 2014–2024, zasnove študij niso bile omejene in so vključevale tako kvantitativne kot kvalitativne študije, vključno s študijami primerov, udeleženci pa so bili pacienti, ki sodijo v skupino SM/MV ali zdravstveni delavci, ki delajo na področju dela z osebami z duševnimi motnjami. Razprava z intervjuji je bila usmerjena v štiri tematske sklope: (1) SWOT analiza predlaganih ukrepov, (2) SWOT analiza ukrepov za posamezne marginalizirane skupine, (3) SWOT analiza ukrepov za destigmatizacijo ter (4) ključni poudarki v priporočilih za stroko, izobraževalce in politične odločevalce. Za anketiranje smo uporabili prilagojen anketni vprašalnik avtorjev Porfyri idr. (2022), ki je bil uporabljen na populaciji zdravstvenih delavcev v Grčiji. Večdelni strukturirani vprašalnik je tako obsegal: demografske spremenljivke in podatke o profesionalnem ozadju, lestvico OMI – Opinions about Mental Illness (Cohen in Struening, 1962), prevedeno in prirejeno za slovenski kontekst, sklop postavk za oceno pripravljenosti na interakcijo z osebami z duševno motnjo, postavke za oceno stanja stigme in diskriminacije v zdravstvenem sistemu, specifične izkušnje z osebami z duševnimi motnjami (npr. družinska zgodovina, delovne izkušnje) ter postavke o samorefleksiji lastnih predsodkov in izkušenj z izobraževanji. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki so bili zbrani v okviru projekta CRP 2023: Obravnava duševnega zdravja – Vrzeli med potrebami duševnega zdravja in celovito, integrirano in neprekinjeno obravnavo duševnega zdravja za različne skupine marginaliziranih odraslih (V3-2311), ki sta ga sofinancirala Javna agencija za raziskave in inovacije Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna in Ministrstvo za zdravje. Študijo je odobril Odbor za etiko Univerze v Novem mestu (št. 32/2024). Vsi udeleženci so prejeli informativni list s podrobnostmi o namenu študije, postopkih in svojih pravicah ter pred sodelovanjem podali pisno informirano soglasje; od sodelovanja so se lahko kadar koli odjavili brez posledic. Finančne spodbude niso bile ponujene. Zaradi zaščite zaupnosti so bili vsi kvalitativni podatki anonimizirani: iz prepisov so bili odstranjeni osebni identifikatorji, ilustrativni citati pa so predstavljeni z neidentificiranimi oznakami, pri čemer so morebitne ponovno identificirajoče kontekstualne podrobnosti redigirane ali posplošene. Kvantitativni podatki so analizirani s programom SPSS.29.0 in predstavljeni v tabelah in opisno tako, da identitete sodelujočih ni mogoče prepoznati. V tem prispevku predstavljamo ključne ugotovitve, razvit model ukrepov in predvsem tiste identificirane ukrepe, pri katerih je ključno, da se implementirajo skozi izobraževalni sistem. 29 3 Rezultati 3.1 Rezultati kvalitativne analize Na podlagi pregleda literature je bil sestavljen nabor protiukrepov za zmanjšanje neenakosti za kakovostno integrirano MHC za odrasle s SM/MV. Prepoznanih je bilo osem kategorij: (1) promocija zdravja in zmanjševanje tveganj, (2) mreža storitev glede na potrebe ljudi (kaj, kdaj, kako), (3) na osebo osredotočena oskrba, (4) kakovost obravnave oseb s težavami v duševnem zdravju, (5) razvoj specifičnih kompetenc/veščin, (6) etika in morala za enakost, enakopravnost in pravičnost (v zdravstvenem in socialnem varstvu, v družbi), (7) vključenost in zagovorništvo pri upravljanju, (8) na dokazih temelječe delovanje. V nadaljevanju smo obstoječ nabor dopolnili še z ugotovitvami kvalitativne analize z naslednjimi področji in ukrepi: (1) sistem in politika, (2) organizacija storitev, (3) kadrovski razvoj, (4) podpora uporabnikom in (5) monitoring in evalvacija. Predlog trajnostnega modela mora po mnenju intervjuvancev temeljit na: dobro strukturiranem modelu oskrbe: od identifikacije potreb, vstopne točke, evalvacije do dolgoročne podpore; točno določeni vlogi posameznih akterjev (zdravstvo, sociala, NVO, lokalne skupnosti, psihiatrične službe, domovi za brezdomce, programi zmanjševanja škode …); vključevanju vrstniške podpore in svetovalcev z lastno izkušnjo; digitalni podpori (telemedicina, digitalna orodja za spremljanje duševnega zdravja) in primerih dobrih praks (skupnostne mobilne ekipe). 3.2 Rezultati kvantitativne analize Stopnja strinjanja anketiranih zdravstvenih delavcev (glede na lestvico: 1 – popolnoma se ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – bolj se ne strinjam kot strinjam, 4 – bolj se strinjam kot ne strinjam, 5 – se strinjam, 6 – popolnoma se strinjam) je bila v povprečju pri vseh trditvah nad 3,41, kar velja za navedbo »V zdravstveni dejavnosti smo pogosto nosilci stereotipov in predsodkov o pacientih z motnjo v duševnem zdravju.« Najvišja stopnja strinjanja anketiranih zdravstvenih delavcev je bila glede na povprečno oceno trditev »Zaradi strahu pred razkrivanjem ali pa zaradi pomanjkanja informacij o duševnih motnjah, se lahko ustvarijo številna zmotna prepričanja.« (5,03). Pri ocenjevanju zaznane diskriminacije med zdravstvenimi delavci do določenih marginaliziranih skupin, da so štiri pokazale statistično značilne razlike med ravnmi: Romi (p = 0,006), priseljenci/govorci tujih jezikov (p = 0,011), socialno-ekonomsko prikrajšani posamezniki (p = 0,002) in nezavarovane osebe (p = 0,026). Nasprotno pa se zaznavanje diskriminacije starejših, LGBTQ+ posameznikov in invalidov ni bistveno razlikovalo glede na raven oskrbe. Stopnja pripravljenosti anketiranih zdravstvenih delavcev (glede na lestvico 1 – absolutno nepripravljen, 2 – precej nepripravljen, 3 – delno pripravljen, 4 – absolutno pripravljen) je bila pri vseh navedenih situacijah pod ravnijo 3 - delno pripravljen. »Za delo z osebo z motnjo v duševnem zdravju (2,98) in, da bi imeli za soseda osebo z motnjo v duševnem zdravju so delno pripravljeni.« (2,96). Najnižja stopnja pripravljenosti – pod precej nepripravljen (1,7) je bila pri vprašanju »Kako pripravljeni ste na to, da bi skrb za svoje otroke zaupali nekomu z motnjo v duševnem zdravju oziroma duševno boleznijo?«. Tretjina zdravstvenih delavcev 32,5 % se je stereotipi, predsodki, stigmatizacijo, pristranskostjo in diskriminacijo že seznanila tekom formalnega izobraževanja in usposabljanja za poklic. 44,8 %, se jih je s tem področjem delno seznanila, 19,6 % pa se o tem ni seznanila v času formalnega izobraževanja. 35,9 % jih ni bilo deležnih nobenih izobraževanj/usposabljanj o stigmi, stereotipih in predsodkih, pristranskostih in diskriminacije v času zaposlenosti pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, 52 % jih je na 30 takem izobraževanju že bilo, zgolj 12,1 % pa se jih pri delodajalcu redno izobražuje o stigmi, stereotipih in predsodkih, pristranskostih in diskriminacije. Pri študentih za poklice v zdravstvu, med katerimi je bilo večino študentov zdravstvene nege, je bila stopnja pripravljenosti anketiranih študentov pod ravnijo 3 - delno pripravljen: »da bi nekoga z motnjo v duševnem zdravju oziroma duševno boleznijo predstavili svojim prijateljem?« (2,92). Najnižja stopnja pripravljenosti – pod precej nepripravljen (1,61) je bila pri vprašanju »Kako pripravljeni ste na to, da bi skrb za svoje otroke zaupali nekomu z motnjo v duševnem zdravju oziroma duševno boleznijo?«. Stopnja strinjanja je bila v povprečju pri vseh trditvah nad 3,12, kar velja za navedbo »V zdravstveni dejavnosti bolj pogosto diskriminiramo paciente zaradi motenj v duševnem zdravju kot na drugih področjih družbene dejavnosti.« Najvišja stopnja strinjanja anketiranih zdravstvenih delavcev je bila glede na povprečno oceno trditev »Zaradi strahu pred razkrivanjem ali pa zaradi pomanjkanja informacij o duševnih motnjah, se lahko ustvarijo številna zmotna prepričanja.« (4,66). Najnižja ocena prisotnosti zaznane diskriminacije je pri osebah brez zdravstvenega zavarovanja (2,2), najvišja ocena glede prisotnosti je pri zapornikih (2,8), Romih (2,8) in odvisnikih od prepovedanih drog (2,8). Tretjina študentov 32,5 % se je stereotipi, predsodki, stigmatizacijo, pristranskostjo in diskriminacijo že seznanila tekom formalnega izobraževanja in usposabljanja za poklic. 44,1 %, se jih je s tem področjem delno seznanila, 26,7 % pa se o tem ni seznanila v času predhodnega formalnega izobraževanja. V okviru sedanjega formalnega izobraževanja se jih je s stereotipi, predsodki, stigmatizacijo, pristranskostjo in diskriminacijo že dobro seznanilo 26,7 %, 48,1 %, se jih je s tem področjem delno seznanilo, 22,4 % pa se jih o tem ni še seznanilo v času aktualnega formalnega izobraževanja. Razlike pri študentih glede na stopnjo, letnik ali obliko študija niso statistično značilne. 3.3 Integriran model skupnostne skrbi za duševno zdravje in nabor ukrepov za področje izobraževanja Glede na dosedanje rezultate je bil pripravljen integriran model skupnostne skrbi za zdravje, ki temelji na petih ključnih točkah, ki zaobjema mikro, mezo in makro raven: kakovost življenja in skupnostna skrb, ocena tveganja za marginalizirane skupine, promocija duševnega zdravja, kakovost storitev v različnih sektorjih in vrednotenje skupnostne skrbi. Priporočila vključujejo spremembe v izobraževalnih programih za zdravstvene delavce, da bi zmanjšali vpliv stereotipov in povečali zavedanje o potrebah teh skupin (Tabela 1–5) Tabela 1 Ukrepi za kakovost življenja in razvoj skupnostne skrbi Mikro raven Mezo raven Makro raven Krepitev osebne odgovornosti Vzpostavitev kriznih načrtov in Politična podpora procesom za kakovost življenja načrtov za dvig odpornosti integracije Ozaveščanje o lastni vlogi pri Krepitev skupnostnih akcij za Razvoj skupnih medresorskih razvoju skupnostne skrbi kakovost življenja ukrepov za kakovost življenja Samonadzorstvo glede Krepitev palete zaposlitvenih Spodbujanje družbene predsodkov in možnosti participacije (policy cycle) in diskriminatornega ravnanja družbene odgovornosti Omogočanje aktivacije in Vzpostavitev lokalnih akcijskih Preverba in sprejem aktualizacije na vseh področjih skupin in uvajanje skupnostnih normativnih aktov iz vidika vsakdanjega življenja akcij - za vse zagotavljanja kakovosti življenja 31 Tabela 2 Ocena tveganja in izravnalni ukrepi za marginalne skupine Mikro raven Mezo raven Makro raven Identificiranje zdravstveno Uvajanje programov Skrb za razumevanje ranljivih in socialno zdravstvenih, kulturnih lokalnih vprašanj in storitev marginaliziranih skupin mediatorjev Povečanje pozornosti Močna politična zaveza za Nadgraditev nacionalnega podskupini skupno naslavljanje strateškega okvira za integrirano marginalizirane/ranljive ukrepov in medsektorsko obravnavo marginaliziranih oseb populacije, ki ima težave v usklajevanje z duševnimi težavami duševnem zdravju Ozaveščati o pomenu Reformni ukrepi za Preverjanje programov za odpornosti posameznikov, dostopnost in kakovost izboljševanje odpornosti družin in skupin Tabela 3 Promocija duševnega zdravja Mikro raven Mezo raven Makro raven Spodbujanje dela centrov za Spodbujanje razvoja NVO s Zakonodajna podpora duševno zdravje področja duševnega zdravja psihoterapiji Zagotovitev stabilnega in Spodbujanje vertikalne dolgoročnega financiranja Razširitev centrov za duševno integracije različnih področij (državni proračun, EU skladi, zdravje družbenih dejavnosti lokalni viri) za vse vrste izvajalcev Povečanje sredstev, Delovanje razširjenih timov za Spodbujanje promocije namenjenih promociji boljši učinek zdravja na delovnem mestu duševnega zdravja Vzpostavitev delovanja Spodbujanje osebne Povečanje pozornosti na delovne skupine, ki se odgovornosti in dolžnost duševno zdravje marginalnih osredotoča na programe posameznikov skupin promocije duševnega zdravja za marginalizirane ljudi Tabela 4 Kakovost storitev v izobraževanju, zdravstvu, socialnem varstvu, v dolgotrajni oskrbi in v drugih dejavnostih Mikro raven Mezo raven Makro raven Razvoj mehanizmov za Financiranje kadrov in Regijski standardi dostopnosti finančno podporo specializacij nizkopražnim storitvam Zagotavljanje vključenosti Vzpostavitev integriranega Participativni razvoj metod in storitev za izboljševanje informacijskega sistema, ki uporabnikov dvosmerne komunikacije in omogoča varno izmenjavo prenos informacij med 32 marginaliziranimi ali podatkov in spremljanje ranljivimi posamezniki in obravnave ponudniki storitev Povečanje pozornosti in Uvajanje dodatnih spodbud za Krepitev vloge primarnega zaposlovanje oseb s težavami politična angažiranost varstva v duševnem zdravju Uvajanje spodbud za inkluziji integracijo in sodelovanje Podpora pri zaposlovanju in Vključenost in zagovorništvo pri upravljanju izvajalcev Tabela 5 Vrednotenje skupnostne skrbi in uvajanje izboljšav v strukturi, procesih in izidih – PDCA pristop Mikro raven Mezo raven Makro raven Vzpostavitev vrednotenja Raziskovanje obsega in ukrepov za izboljšanje dostopa vplivnih dejavnikov za težave Vzpostavitev sistematičnega do zdravstvenih storitev in v duševnem zdravju med spremljanja kazalnikov sodelovanja z marginaliziranimi/ ranljivimi uspešnosti ljudmi ljudmi marginaliziranimi/ ranljivimi Vzpostavitev posebne Raziskati, kako so lahko politike, namenjene Izvajanje poglobljenih kvalitativnih raziskav in posamezniki (bolj) odporni na marginalizirani/ ranljivi podpiranju državljanskih pravic marginaliziranih identifikacija primerov dobre kumulativne povzročitelje skupin, ki lahko pomagajo prakse zagotavljanja varnosti; stresa premagati (sistemske, strukturne) neenakosti Raziskovanje poti Preverjati, da politični Analiza kriminala in viktimizacije in kako lahko dokumenti ne uporabljajo viktimizacije na ravni kopičenje več oblik stigmatizirajočo posamezne družine ter viktimizacije in negativnih terminologijo in ohranjajo primerjava s splošno dogodkov iz otroštva vpliva na stereotipe proti nekaterim duševno zdravje skupinam Sofinancirati raziskave o Preverjanje standardov in duševnem zdravju in dostopu normativ pri izvajanju storitev Stalno spodbujanje izvajanja do zdravstvene oskrbe pri na področju duševnega zdravja PDCA pristopa marginaliziranih/ranljivih iz vidika potreb pacientov ljudeh s participacijo različnih skupin udeležencev 4 Razprava in zaključek Raziskava je pokazala, da so na področju duševnega zdravja marginaliziranih odraslih v Sloveniji doseženi pomembni premiki, hkrati pa ostajajo izrazite vrzeli v dostopu, kontinuiteti in kakovosti obravnave. Obstoječi sistem je pogosto razdrobljen in nepovezan, kar vodi v neenakosti in povečuje tveganje za stigmo, diskriminacijo ter kršitve človekovih pravic. Rezultati potrjujejo ugotovitve 33 mednarodnih in nacionalnih dokumentov (WHO, ReNPDZ18–28), ki opozarjajo na nujnost integriranih oblik obravnave in večje vključenosti uporabnikov. Za uspešno uresničitev predlaganega modela s petimi ključnimi točkami so potrebni naslednji koraki:  Nujno: zagotovitev trajnostnega financiranja, kadrovske okrepitve, širitev nizkopražnih storitev ter koordinacija obravnave.  Srednjeročno: sistematično usposabljanje strokovnjakov, razvoj kulturnih kompetenc, vključevanje vsebin o duševnem zdravju v izobraževalne programe in izvajanje destigmatizacijskih ukrepov.  Dolgoročno: institucionalizacija integriranega modela, vzpostavitev stalnega sistema monitoringa in evalvacije (PDCA pristop) ter nadgradnja zakonodajnega in strateškega okvira. Priporočila vključujejo spremembe v izobraževalnih programih za zdravstvene delavce, da bi zmanjšali vpliv stereotipov in povečali zavedanje o potrebah teh skupin. Glede na ugotovitve naše raziskave lahko oblikujemo naslednja priporočila: (1) vključitev vsebin o stigmi, diskriminaciji in družbeni pravičnosti v redne kurikule vseh zdravstvenih programov, že na ravni izobraževanja pred zaposlitvijo (npr. dodiplomski študij) in (2) vzpostavitev stalnih oblik usposabljanja in delavnic na delovnem mestu, z metodami reflektivne prakse, vključevanjem oseb z lastno izkušnjo duševne motnje in uporabo metod kritične pedagogike. Znotraj zdravstvenega sistema obstaja vizija »dobrih« in »slabih« pacientov, ki namiguje na kulturno konstrukcijo, ki temelji na značilnostih zdravstvenega sistema. Zato, da bi posegli v stigmo, ni treba le razumeti kontekstualnega pomena, ki ga ima, ampak tudi družbene dejavnike, ki prispevajo k njenemu izražanju (Vaccari idr., 2020). Darmayani idr. (2020) ugotovili, da so stereotipi med zdravstvenimi delavci povzročali ovire pri komunikaciji zdravstvenega tima in zmanjšali samozavest nekaterih zdravstvenih delavcev. K ugotovitvam so dodali, da je stereotipe mogoče premagati z razvojem kompetenc in izmenjavo znanja med strokovnjaki ter z izobraževanjem o vlogah in kompetencah drugih zdravstvenih delavcev, tako da ima vsak poklic podobne cilje glede varnosti bolnikov. Omejitev te raziskave je veliko, vendar pa, če se navežemo na ugotovitve (Voldby idr., 2022) razpršena konceptualna pozornost in metodološka raznolikost ponazarjata, da raziskave na to temo zahtevajo nadaljnji razvoj in vrednotenje študijskih načrtov in intervencij, da bi učinkovito vplivali na zmanjšanje strukturne diskriminacije. Zaradi stigmatizirajočega odnosa in vedenja zaposlenih ljudje z diagnozo motnje v duševnem zdravju pogosto poročajo, da se počutijo dehumanizirane in diskriminirane. Paleta možnih ukrepov je pestra, njihova učinkovitost pa ni pogosto preverjanja. Zagotavljanje kakovosti zdravstvene obravnave oseb z motnjo v duševnem zdravju je obveznost socialne države in pravica državljanov (Zupančič, 2017, str. 31–45). Do sedaj zbrani ukrepi za zmanjševanje diskriminatornega ravnanja zdravstvenih delavcev prioritizirajo kot ključni ukrep izobraževanje in usposabljanje zdravstvenih delavcev in uporabnikov storitev. Izpostavlja se pomen ciljnih raziskav za spodbujanje inovativnih pristopov za zmanjševanje diskriminatornega vedenja med zdravstvenimi delavci in vrednotenje učinkov ukrepov. Ugotovitve raziskave potrjujejo, da gre za aktualno tematiko, kateri je nujno potrebno nameniti raziskovalni prostor, da bi lahko izpeljali na dokazih temelječe ukrepanje. Skupna vrzel vseh ravni je pomanjkanje kontinuiranega in reflektivnega usposabljanja za zmanjševanje stigme, kar pojasnjuje ohranjena prepričanja o diskriminaciji in etiologiji. Priporočila za izboljšanje vključujejo spremembe v izobraževalnih programih za zdravstvene delavce, da bi zmanjšali vpliv stereotipov in povečali zavedanje o potrebah teh skupin. 34 LITERATURA 1. Ahad, A. A., Sanchez-Gonzalez, M. in Junquera, P. (2023). Understanding and addressing mental health stigma across cultures for improving psychiatric care: A narrative review. Cureus, 15(5), e39549. https://doi.org/10.7759/cureus.39549 2. Arias, D., Saxena, S. in Verguet, S. (2022). Quantifying the global burden of mental disorders and their economic value. EClinicalMedicine, 54, 101675. https://doi.org/10.1016/j.eclinm.2022.101675 3. Cheraghi-Sohi, S., Panagioti, M., Daker-White, G., Giles, S., Riste, L., Kirk, S., Ong, B. N., Poppleton, A., Campbell, S. in Sanders, C. (2020). Patient safety in marginalised groups: A narrative scoping review. International Journal for Equity in Health, 19(1), 26. https://doi.org/10.1186/s12939-019-1103-2 4. Cohen, J. in Struening, E. L. (1962). Opinions about mental illness in the personnel of two large mental hospitals. The Journal of Abnormal and Social Psychology, 64(5), 349–360. https://doi.org/10.1037/h0045526 5. De Silva, L. E. D., Ponting, C., Ramos, G., Guevara, M. V. C. in Chavira, D. A. (2020). Urban Latinx parents’ attitudes towards mental health: Mental health literacy and service use. Children and Youth Services Review, 109, 104719. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2019.104719 6. Del Olmo-Romero, F., González-Blanco, M., Sarró, S., Grácio, J., Martín-Carrasco, M., Martinez- Cabezón, A. C., Perna, G., Pomarol-Clotet, E., Varandas, P., Ballesteros-Rodríguez, J., Rebolleda- Gil, C., Vanni, G., González-Fraile, E. in INTER NOS group. (2019). Mental health professionals' attitudes towards mental illness: Professional and cultural factors in the INTER NOS study. European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience, 269(3), 325–339. https://doi.org/10.1007/s00406-018-0867-5 7. Donabedian, A. (2005). Evaluating the quality of medical care. Milbank Quarterly, 83(4), 691–729. https://doi.org/10.1111/j.1468-0009.2005.00397.x 8. Kilbourne, A. M., Beck, K., Spaeth-Rublee, B., Ramanuj, P., O'Brien, R. W., Tomoyasu, N. in Pincus, H. A. (2018). Measuring and improving the quality of mental health care: A global perspective. World Psychiatry, 17(1), 30–38. https://doi.org/10.1002/wps.20482 9. Mezzina, R., Gopikumar, V., Jenkins, J., Saraceno, B. in Sashidharan, S. P. (2022). Social vulnerability and mental health inequalities in the »syndemic«: Call for action. Frontiers in Psychiatry, 13, 894370. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2022.894370 10.Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., ... Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. BMJ, 372, n71. https://doi.org/10.1136/bmj.n71 11.Porfyri, G. N., Athanasiadou, M., Siokas, V., Giannoglou, S., Skarpari, S., Kikis, M., Myroforidou, A., Anoixa, M., Zerakis, N., Bonti, E., Konsta, A., Diakogiannis, I., Rudolf, J. in Deretzi, G. (2022). Mental health-related stigma, discrimination and prejudices among Greek healthcare professionals. Frontiers in Psychiatry, 13, 1027304. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2022.1027304 12.Priebe, S., Matanov, A., Schor, R., Straßmayr, C., Barros, H., M Barry, M., Díaz-Olalla, J. M., Gabor, E., Greacen, T., Holcnerová, P., Kluge, U., Lorant, V., Moskalewicz, J., H Schene, A., Macassa, G. in Gaddini, A. (2012). Good practice in mental health care for socially marginalised groups in Europe: A qualitative study of expert views in 14 countries. BMC Public Health, 12, 248. https://doi.org/10.1186/1471-2458-12-248 13.Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028 (ReNPDZ18–28). (2018). Uradni list RS, 24/18. 35 14.Robles, R., Fresán, A., Vega-Ramírez, H., Cruz-Islas, J., Rodríguez-Pérez, V., Domínguez-Martínez, T. in Reed, G. M. (2016). Removing transgender identity from the classification of mental disorders: A Mexican field study for ICD-11. The Lancet Psychiatry, 3(9), 850–859. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(16)30165-1 15.Siqueira, S. R. G., Abelha, L., Lovisi, G. M., Sarução, K. R. in Yang, L. (2017). Attitudes towards the mentally ill: A study with health workers at a University Hospital in Rio de Janeiro. Psychiatric Quarterly, 88(1), 25–38. https://doi.org/10.1007/s11126-016-9431-5 16.Strassmayr, C. (2012). Mental health care for socially marginalised people in Europe: Results from the European Commission funded PROMO study. https://www.goinginternational.eu/pdfs/fachartikel/strassmayr_christa_mental%20health.pdf 17.Tangcharoensathien, V., Witthayapipopsakul, W., Panichkriangkrai, W., Patcharanarumol, W. in Mills, A. (2018). Health systems development in Thailand: A solid platform for successful implementation of universal health coverage. The Lancet, 391(10126), 1205–1223. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(18)30198-3 18.Vaccari, P., Ramírez-Vielma, R., Saldivia, S., Cova, F., Aguilera, A. V., Victoriano, V., Ulloa-Vidal, N. (2020). Stigma towards people with a diagnosis of severe mental disorder in primary healthcare centers: Perspectives of service users and health teams in Chile. International Journal of Mental Health Systems, 14, 6. https://doi.org/10.1186/s13033-020-0340-5 19.Volbdy, K. G., Hellström, L. C., Berg, M. E. in Eplov, L. F. (2022). Structural discrimination against people with mental illness: A scoping review. SSM – Mental Health, 2, 100117. https://doi.org/10.1016/j.ssmmh.2022.100117 20.World Health Organization. (2022). Mental health: Strengthening our response. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/mental-health-strengthening-our-response 21.Zakon o duševnem zdravju (2008). Uradni list RS, št. 77/08, št. 46/15, št. 44/19 22.Zupančič, V. (2017). Integrirana skrb za osebe s težavami v duševnem zdravju. Revija za zdravstvene vede, 4(1), 31–45. https://www.jhs.si/index.php/JHS/article/view/52/52 36 Dr. Katja Molan Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Odpornost proti antibiotikom – od starodavnih genov do globalne krize UDK 615.015.8+37.011.22:613 UDC 615.015.8+37.011.22:613 KLJUČNE BESEDE: odpornost mikrobov proti KEYWORDS: antimicrobial resistance (AMR), zdravilom (AMR), antibiotiki, pristop Eno zdravje, antibiotics, One Health approach, antimicrobial programi odgovornega upravljanja, zdravstvena stewardship, health literacy pismenost ABSTRACT – Antimicrobial resistance (AMR) poses a POVZETEK – Odpornost mikrobov proti zdravilom serious threat to global health and requires urgent (AMR) predstavlja resno grožnjo globalnemu zdravju, awareness and implementation of comprehensive zato je namen prispevka predstavitev celovitih measures. Although the mechanisms of antimicrobial ukrepov in strategij za ozaveščanje o AMR. Čeprav so resistance are evolutionarily very old/conserved, mehanizmi AMR evolucijsko zelo stari, je selekcijski selection pressure due to the extensive use of pritisk zaradi obsežne uporabe antibiotics/antimicrobials in clinicaland veterinary antibiotikov/protimikrobnih sredstev v klinični in medicine, agriculture and consumer products has veterinarski medicini, v kmetijstvu in potrošniških accelerated the emergence of antimicrobial resistance izdelkih pospešil nastajanje in širjenje AMR v velikih to an unprecedented extent. The AMR crisis is a razsežnostih. Kriza AMR je posledica prilagoditvenih consequence of adaptation mechanisms of mehanizmov mikroorganizmov, ki povzročajo microorganisms that lead to a reduced sensitivity of zmanjšano občutljivost mikroorganizmov proti microorganisms to antibiotics/antimicrobial agents. antibiotikom/protimikrobnim sredstvom. Preobsežna Excessive use of antibiotics has led to the emergence uporaba antibiotikov je preko mehanizmov prenosa of microorganisms resistant to multiple antimicrobial genov in mehanizmov selekcijskega pritiska privedla agents through mechanisms of gene transfer and do nastanka mikroorganizmov, odpornih proti več selection pressure. Data on AMR in Slovenia show the protimikrobnim učinkovinam. Podatki o razširjenosti prevalence of AMR microorganisms in healthcare mikroorganizmov z AMR v zdravstvenih ustanovah v facilities, confirming the clonal spread of adapted Sloveniji kažejo potrjeno klonsko širjenje prilagojenih strains. The spread of AMR goes beyond the clinical sevov. Širjenje AMR presega klinično okolje in setting and also includes environmental reservoirs vključuje okoljske rezervoarje, vključno z odpadnimi such as wastewater, agricultural facilities, food vodami, kmetijskimi obrati, verigami prehranske production chains, etc. AMR management is proizvodnje itd. Strategije za obvladovanje AMR so implemented as part of the "One Health" programme, vključene v globalni program »Eno zdravje«, ki which addresses approaches for the health of the naslavlja pristope za zdravje ekosistema kot celote. ecosystem as a whole. Measures include antibiotic Intervencije vključujejo programe odgovornega stewardship programmes, use control and targeted upravljanja z antibiotiki, nadzor nad uporabo health literacy initiatives. With such approaches, we protimikrobnih zdravil ter ciljne pobude za dvig can reduce the inappropriate use of antibiotics, slow zdravstvene pismenosti. S takšnimi pristopi lahko the spread of antibiotic resistance and preserve the zmanjšamo neprimerno uporabo antibiotikov, therapeutic efficacy of antibiotics for the future. upočasnimo širjenje AMR in ohranimo terapevtsko učinkovitost antibiotikov za prihodnje generacije. 1 Odpornost mikrobov proti antibiotikom: evolucija in sodobna kriza Odpornost proti antibiotikom (AMR) ni nov pojav, temveč je naravni evolucijski mehanizem, ki se je razvil kot posledica »evolucijske oboroževalne tekme« med mikroorganizmi v njihovih naravnih 37 ekosistemih (Gaze idr., 2013). Sodobna kriza je posledica pospešenega selekcijskega pritiska, ki ga povzroča prekomerna in neustrezna uporaba protimikrobnih zdravil, predvsem antibiotikov, v klinični in veterinarski medicini ter v kmetijstvu (Reygaert, 2018). AMR zajeda temelje sodobne medicine, saj lahko osnovni medicinski posegi, kot so rutinske operacije, presaditve organov, onkološko zdravljenje in celo porod, v prihodnosti postanejo izjemno tvegani zaradi neobvladljivih okužb (Murray idr., 2022). Brez učinkovitih antibiotikov se povečuje nevarnost zapletov, daljših hospitalizacij in višje smrtnosti, kar ustvarja krog zmanjšane kvalitete življenja in zvišanih stroškov (Cassini idr., 2019). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvršča problem AMR med 10 največjih globalnih zdravstvenih nevarnosti, saj že danes povzroča AMR višjo umrljivost kot HIV/AIDS in malarija skupaj (WHO, 2024). Po trenutnih napovedih bi lahko do leta 2050 zaradi AMR dosegli smrt 10 milijonov ljudi letno, kar bi preseglo umrljivost zaradi raka (O'Neill, 2016). Kljub znanstvenemu napredku in virom informacij problematika AMR ostaja pogosto spregledana v javnosti. Prav zato je ozaveščanje ključnega pomena, saj AMR ni problem, ki bi ga lahko rešila posamezna država ali institucija, temveč zahteva globalno, usklajeno sodelovanje vseh sektorjev družbe. 1.1 Evolucijski izvori AMR in selekcijski pritisk Pojem antibiotik je definiran kot naravna spojina, ki že v zelo nizkih koncentracijah zaustavi rast drugih bakterij. Te snovi proizvajajo predvsem bakterije in glive, njihovo delovanje pa je lahko bakteriostatično (zaustavitev razmnoževanja) ali baktericidno (propad celic) (Madigan in Martinko, 2006). Danes se izraz »antibiotik« pogosto uporablja tudi za protimikrobne učinkovine, ki so pridobljene s kemijsko modifikacijo naravnih antibiotikov ali so v celoti proizvod kemične sinteze (Greenwood, 2008). Verjetno najpomembnejša ekološka vloga naravnih antibiotikov je inhibicija kompetitorjev, zato so mikroorganizmi, ki jih proizvajajo (na primer, bakterije rodu Streptomyces), morali razviti tudi mehanizme za odpornost, da se zaščitijo pred lastnimi produkti (Dantas in Sommer, 2016; Martinez in Rojo, 2011). Genski zapisi, ki posredujejo odpornost, so se tako razvijali v evoluciji skupaj z geni za sintezo antibiotikov. V tem primeru produkti teh genskih zapisov delujejo specifično na antibiotik, ki ga bakterija izdeluje, in večinoma niso povezani z drugimi potmi bakterijskega metabolizma (Martinez in Rojo, 2011). Obstajajo pa tudi produkti odpornosti, ki so nespecifični in imajo poleg odpornosti tudi druge funkcije (Martinez idr., 2009). Primer je kromosomsko kodirana črpalka MDR (multi drug resistance), ki lahko izčrpava širok spekter spojin, vključno s sintetičnimi antibiotiki, vendar njena primarna funkcija verjetno ni obramba pred antibiotiki, saj je to zelo ohranjena regija na kromosomu, sintetični antibiotiki pa obstajajo le nekaj desetletij (Martinez idr., 2009). Ugotovitve, da nekateri antibiotiki v nizkih koncentracijah delujejo kot signalne molekule, kažejo, da so se nekateri genski zapisi za odpornost v evoluciji razvijali v povezavi z drugimi fiziološkimi procesi, aktivnost proti antibiotikom pa je v tem primeru njihova sekundarna vloga (Linares idr., 2006; Martinez, 2008). Obstoj genov, ki zapisujejo odpornost proti antibiotikom, ki jih danes poznamo v kliničnem okolju, sega v milijone let pred našo dobo (D'Costa idr., 2011; Santiago-Rodriguez idr., 2015). Raziskave so potrdile, da so prirojeni mehanizmi odpornosti del genskega materiala bakterij že tisočletja (D'Costa idr., 2011). Na primer, v jami Lechuguilla Cave v Novi Mehiki, ki je bila izolirana več milijonov let, so našli vrsto bakterij, ki je odporna proti večino sodobnih antibiotikov (Pawlowski idr., 2016). Podobno so v 30.000 let starem permafrostu v Kanadi odkrili gene, ki zapisujejo odpornost proti tetraciklinu, vankomicin in beta-laktamom (D'Costa idr., 2011). Gene AMR so našli celo v črevesnem mikrobiomu predkolumbijske mumije iz 10. stoletja (Santiago-Rodriguez idr., 2015). Tudi predniki današnjih bolnišničnih supermikrobov, enterokokov, ki so se razvili pred približno 450 milijoni let, so že takrat bili naravno odporni proti razkužilom in proti številnim antibiotikom (Lebreton idr., 2017). 38 1.2 Učinek človeških praks na AMR AMR se torej ni začela z odkritjem penicilina leta 1928 (Fleming), je pa človek v nekaj desetletjih od odkritja popolnoma preoblikoval mikrobiološki svet in sprožil evolucijsko revolucijo, ki običajno poteka milijone let. Največji vzrok te spremembe je masivna in pogosto neprimerna uporaba antibiotikov. Na sliki 1 je prikazanih nekaj ključnih trenutkov v zgodovini razvoja AMR od odkritja penicilina do leta 2020, ki so imeli in še imajo močan vpliv na zdravstvo/medicino in širše ter so posledica neustrezne rabe in zlorabe antibiotikov. Statistike kažejo, da je do 50 odstotkov vseh predpisanih antibiotikov v humani medicini nepotrebnih ali napačnih (Bassetti idr., 2022). Vsak dan po svetu milijoni ljudi prejemajo antibiotike za virusne okužbe, proti katerim so ti zdravila popolnoma neučinkovita, ali pa prekinejo zdravljenje prekmalu in s tem ustvarijo idealne pogoje za razvoj AMR. Slika 1 Ključni mejniki v zgodovini razvoja AMR Hunt in Kates, 2024. https://journalofethics.ama-assn.org/article/brief-history-antimicrobial- resistance/2024-05 39 Ne zgolj humana medicina ampak tudi veterinarska predstavlja velik izziv AMR. Desetletja so se antibiotiki v živinoreji uporabljali ne le za zdravljenje bolnih živali, temveč rutinsko tudi za preventivo in kot pospeševalci rasti (EFSA in ECDC, 2021). V nekaterih državah se za živinorejo porabi tudi do 80 % vseh proizvedenih antibiotikov (Silbergeld idr., 2008). Ta praksa je ustvarila prave tovarne odpornih bakterij – sevi Escherichia coli (E. coli) in Salmonella sp., ki so se razvili v intenzivni perutnini in govedoreji, danes povzročajo resne okužbe pri ljudeh in so odporni proti večino standardnih antibiotikov (WHO, 2017; EFSA in ECDC, 2021). Hrana tako postaja eden glavnih členov prenosa AMR iz živalskega v človeški svet. Pogosto spregledan dejavnik je okoljska kontaminacija z AMR. Antibiotiki se izlivajo iz bolnišnic, farmacevtskih tovarn in kmetij v odpadne vode, od tam pa v reke, tla in podtalnico. Okoljski rezervoarji postajajo inkubatorji za nove, še bolj nevarne kombinacije genov AMR. Horizontalni prenos genov med različnimi vrstami bakterij omogoča nastanek »superbakterij«, to so večkratno odporne bakterije (bakterije MDR), proti katerim so neučinkoviti skoraj vsi znani antibioti. Okolje tako ni le žrtev onesnaženja, temveč aktivni udeleženec/rezervar pri širjenju genov AMR (Berendonk idr., 2015). 1.3 Odgovor na krizo AMR in pristop Eno zdravje (One health) Globalni izziv AMR presega zgolj medicinsko sfero, saj je kompleksen družben, političen, okoljski in ekonomski problem, ki zahteva celostni pristop. Ključen strateški pristop v boju proti AMR je koncept »Eno zdravje« (One Health), ki prepoznava, da so zdravje ljudi, živali in ekosistemov globoko medsebojno povezani in da je mogoče problem rešiti le z usklajenim delovanjem vseh sektorjev (European Commission, 2017; WHO, 2024). WHO, FAO (Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo) in OIE (Svetovna organizacija za zdravje živali) so združile moči in poudarile, da samo integriran, multisektorski pristop lahko dolgoročno zmanjša breme AMR (WHO, 2024). Namen pristopa Eno zdravje je spodbujanje k pridobivanju dokazov s potencialom za zmanjšanje vpliva AMR v zdravstvenem sektorju do leta 2030. Agenda predstavlja strategijo za oblikovalce politik, raziskovalce in financerje, saj spodbuja vlaganja v raziskave, predvsem v okoljih z omejenimi viri. V praksi pomeni pristop Eno zdravje uskladitev zdravstva, veterine, kmetijstva, farmacevtske industrije in okoljske službe. To vključuje izmenjavo podatkov o sevih AMR, koordinirano spremljanje uporabe antibiotikov in skupna strategija za omejevanje širjenja AMR. Pristop naslavlja tudi zdravstveno pismenost oziroma teži k dvigovanju le- te. Primeri dobrih praks jasno kažejo moč celostnega pristopa. Švedski program Strama (Swedish Strategic Programme Against Antibiotic Resistance), vzpostavljen leta 1995, predstavlja vzorčen model 20-letnega sistematičnega pristopa k AMR. Program temelji na koordiniranem delovanju multidisciplinarnih lokalnih skupin ter nacionalni podpori, kar je omogočilo doseganje izjemnih rezultatov (Mölstad idr., 2017). Med letoma 1992 in 2016 se je število predpisov antibiotikov na 1000 prebivalcev letno zmanjšalo za 43 %, pri otrocih starosti 0–4 let pa za osupljivih 73 %. Hkrati ostaja Švedska med državami z najnižjimi stopnjami odpornosti v EU; MRSA pod 1 %, pneumokoki občutljivi za penicilin, prevalenca ESBL-producirajoče E. coli pa znaša le 5,6 % v vzorcih urina. Podobni uspešni pristopi v drugih skandinavskih državah kažejo univerzalno uporabnost koordiniranih strategij. Najnovejši podatki iz obdobja 2017–2022 potrjujejo, da se je AMR v živalski populaciji v vseh nordijskih državah ohranila na nizki ravni, pri čemer Danska kljub najvišji porabi antibiotikov v živinoreji (približno desetkrat višji kot v drugih nordijskih državah) dosega uspešno obvladovanje AMR z integrirano strategijo (Brosstad Fossum idr., 2024). Ti dosežki nedvoumno potrjujejo, da celostni pristop "Eno zdravje" ni le teoretični ideal, temveč praktična nujnost za uspešno obvladovanje AMR. 40 2 Prisotnost AMR v Sloveniji 2.1 Zgodovina raziskav in zgodnji podatki Prve opaznejše klinične prijave in sistematične analize iz obdobja poznih 1990-ih in začetka 2000 so pokazale, da so bili mehanizmi odpornosti AMR prisotni v kliničnem okolju že v preteklih desetletjih, s poudarkom na beta-laktamazah razširjenega spektra delovanja (ESBL). Podrobna epidemiološka študija o ESBL producirajočih Klebsiella pneumoniae v Sloveniji, izvedena na izolatih iz obdobja 1997–2001 (študija iz Celja), je opozorila na kompleksno, endemično situacijo in veliko genetsko raznolikost sevov, kar je nakazovalo, da so bili ti mehanizmi prisotni in razpršeni vsaj od konca 20. stoletja (Juteršek idr., 2003). Leta 2001 so raziskovalci Seme in sodelavci pri bolnikih, ki so bili hospitalizirani v letu 2000, osamili skupaj 172 bakterijskih sevov, odpornih proti beta-laktamskim antibiotikom. Med njimi je bilo največ sevov Klebsiella spp. in le nekaj sevov E. coli. To je bilo primerljivo z rezultati epidemioloških raziskav v večini zahodnoevropskih držav. Z dobljenimi podatki so opozorili na prisotnost in nevarnost širjenja izolatov z encimi ESBL (extended-spectrum-beta-lactamases) in opredelili in uvedli ukrepe za preprečevanje širjenja teh bakterij. Slovenija se je leta 2000 vključila v evropsko mrežo za nadzor odpornosti proti antibiotikom. Vstop v sistem EARSS (kasneje EARS-Net) je omogočil primerjavo nacionalnih podatkov z evropskimi trendi in spremljanje invazivnih izolatov v letih 2000–2004 (Kolman in Gubina, poročila EARSS). V nacionalnih zbirkah in zbornikih simpozijev so bili predstavljeni že prvi slovenski rezultati o ESBL in predlagani preventivni ukrepi za preprečevanje širjenja (Seme idr., 2001; Kolman in Gubina, 2006). Leta 2003 so Juteršek in sodelavci poročali o proti antibiotikom odpornih sevih Klebsiella pneumoniae, vendar niso zaznali encimov, ki posredujejo razširjen spekter delovanja proti antibiotikom. Leta 2009 pa so nacionalne mreže in raziskovalne skupine potrdile širjenje CTX-M encimov. Študija, ki je zajela izolate iz slovenskih bolnišnic med letoma 2005 in 2006 je pokazala razširjenost encimov CTX-M pri Klebsiella pneumoniae in visoko prenosljivost plazmidov, ki zapisujejo gene za encime (Meško Meglič idr., 2009). Ta raziskava je postavila Slovenijo v okvir širšega evropskega pojava encimov CTX-M in ponudila konkretne molekularne dokaze o prenosljivosti bakterije Klebsiella pneumoniae in klonskih skupinah. V naslednjih letih so se pojavila poročila o vnosih in izbruhih karbapenemaz-producentov v Sloveniji in opozorila na potrebo po intenzivnejšem nadzoru. Primer prisotnosti encima OXA-48 karbapenemazno pozitivne Klebsiella pneumoniae pri pacientu, prenesenem iz Libije (2011), je še dodatno izpostavil pomen zasledovanja prehodov med zdravstvenimi sistemi in uvajanje presejalnih ukrepov ob sprejemu bolnikov iz tujine (Pirš idr., 2011). 2.2 Molekularni dokazi in bolnišnični kloni MDR Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje razkrivajo skrb vzbujajočo sliko naraščajoče odpornosti, posebej pri E. coli, odporni na cefalosporine tretje generacije in karbapeneme – antibiotike, ki veljajo za »zadnjo obrambo« pri zdravljenju resnih okužb (NIJZ, 2023). 18-letna študija Hrovat idr. (2024) je prinesla globlje razumevanje dinamike AMR v Sloveniji. Raziskovalci so analizirali 487 izolatov ESBL-producirajoče E. coli iz vzorcev spodnjih dihal, zbranih v osrednjeslovenski regiji med letoma 2002 in 2019. Rezultati so pokazali razširjenost ESBL in povečalnje za skoraj osemkrat, iz skromnih 1,4 % leta 2005 na 10,8 % do 2019. Molekularna analiza je razkrila prevlado visoko virulentne klonalne skupine ST131. Ta klonalna skupina velja za enega najbolj problematičnih patogenov na svetu zaradi svoje sposobnosti hitrega širjenja in visoke odpornosti proti antibiotikom. Še posebej skrb vzbujajoče je dejstvo, da je profiliranje izoliranih sevov potrdilo prisotnost »bolnišničnih« sevov z identičnimi genetskimi profili v vzorcih različnih bolnikov na oddaljenih lokacijah in v različnih časovnih obdobjih, 41 kar kaže, da so »bolnišnično-prilagojeni« sevi sposobni medbolnišničnega širjenja, kar zahteva celovite ukrepe v bolnišnicah in širše. Slika 2 Porazdelitev genov za odpornost proti antibiotikom in klonske skupine ST131 med izolati ESBL-EC (E. coli) v 18-letnem obdobju v Sloveniji Hrovat idr., 2024. Molecular characterization of extended-spectrum β-lactamase-producing Escherichia coli isolated from lower respiratory tract samples between 2002 and 2019 in the Central Slovenia region. Nacionalni javnozdravstveni podatki in letna poročila (Ribič idr., 2024) nadalje potrjujejo zaskrbljujoče trende o naraščajoči odpornosti E. coli proti cefalosporinom tretje generacije in proti karbapenemom. Možnosti zdravljenja nekaterih resnih okužb so omejene in potrebni so sistemski ukrepi, od nadzora porabe antibiotikov do izboljšanja zdravstvene pismenosti v populaciji (NIJZ, 2023; Vlada RS, 2019, Molan idr., 2025). 3 Vloga zdravstvene pismenosti in vedenjskih dejavnikov v boju proti AMR Mlade generacije predstavljajo ključno ciljno populacijo za krepitev zdravstvene pismenosti na področju protimikrobne odpornosti, saj bodo v prihodnosti pomembno vplivale na oblikovanje javnozdravstvenih strategij, medicinskih praks in zdravstvenih politik. Kot prihodnji zdravstveni strokovnjaki, odločevalci v farmacevtski industriji, snovalci politik ter ozaveščeni uporabniki farmacevtskih učinkovin imajo edinstven potencial za prekinitev ustaljenih vzorcev neustrezne uporabe antibiotikov in drugih protimikrobnih sredstev. Obenem mladostniki in mladi odrasli izkazujejo večjo dovzetnost za inovativne izobraževalne pristope, kar jih postavlja v vlogo posrednikov znanja in vedenjskih sprememb. Zaradi svoje družbene umeščenosti lahko postanejo učinkoviti ambasadorji odgovorne rabe antibiotikov v lokalnih skupnostih, družinskem okolju in na delovnem mestu, s čimer prispevajo k zmanjšanju bremena AMR na globalni ravni. 3.1 Zdravstvena pismenost in predstave mladih Mladostniki in mladi odrasli predstavljajo ključno ciljno skupino pri obravnavi AMR, saj njihove navade in razumevanje vplivajo na dolgoročne trende javnega zdravja. Raziskave kažejo, da kljub dostopu do številnih informacij prevladujejo napačne predstave o delovanju antibiotikov, pri čemer 42 mnogi zmotno menijo, da so učinkoviti tudi proti virusnim okužbam, kot sta prehlad ali gripa (Prigitano idr., 2016; Dyar idr., 2018). Takšne zmote pogosto vodijo do samozdravljenja, nepravilne uporabe antibiotikov in prezgodnje prekinitve zdravljenja, kar ustvarja ugodne pogoje za širjenje AMR (Molan idr., 2025). Nizka zdravstvena pismenost je zato eden ključnih dejavnikov neustrezne uporabe antibiotikov. Sistematični pregledi kažejo, da izobraževalni programi, namenjeni mladim, lahko pomembno izboljšajo znanje in vedenje. Na primer, nedavna raziskava v Jordaniji je pokazala, da interaktivni učni pristopi – predavanja, razprave in delavnice – bistveno povečajo ozaveščenost srednješolcev o AMR (Al-Homaidan idr., 2024). V visoko razvitih državah pa se kot ključni izziv kaže potreba po sistematičnem vključevanju vsebin AMR v nacionalne kurikulume (Molan idr., 2025). 3.2 Inovativni izobraževalni pristopi in sprememba vedenja Za trajno spremembo vedenja tradicionalni didaktični pristopi niso dovolj učinkoviti. Inovativne metode, kot so igre in mobilne aplikacije, dokazano povečujejo angažiranost in izboljšujejo razumevanje kompleksnih vsebin o antibiotikih in AMR (Hale idr., 2017; Hall idr., 2020). Družbena omrežja predstavljajo dodatno priložnost za razširjanje ozaveščevalnih sporočil, saj omogočajo doseganje široke javnosti z jasnimi in ciljno usmerjenimi informacijami (Arabyat idr., 2023). Učinkovite intervencije vključujejo tudi povratne informacije o normah, kjer zdravniki prejmejo podatke o svojem predpisovalnem vedenju v primerjavi s kolegi. Tak pristop, ki izkorišča socialni vpliv, se je v praksi izkazal za uspešnega pri zmanjševanju nepotrebne uporabe antibiotikov (Hallsworth idr., 2016). Poleg individualnega izobraževanja so torej potrebne sistemske spremembe in krepitev socialnega okolja, ki spodbuja odgovorno uporabo antibiotikov. Sistematični pregledi potrjujejo, da kombinacija digitalnih orodij, vrstniškega učenja in prilagojenih izobraževalnih pristopov dosega najboljše rezultate (Pulcini idr., 2023; Silva idr., 2023). Integracija teh metod v izobraževalne ustanove in zdravstvene sisteme predstavlja ključen korak k dolgoročnemu obvladovanju AMR. 4 Od evolucijske preteklosti k odgovorni prihodnosti AMR predstavlja paradoks evolucije – mehanizmi, ki so se razvijali milijone let kot naravna obramba mikroorganizmov, so v nekaj desetletjih postali ena največjih groženj sodobni medicini. Tak paradoks razkriva tudi ironijo sodobne medicine; orodja, ki so sprva pomenila revolucijo v zdravljenju infekcij, zdaj pospešujejo selekcijski pritisk, ki krepi same patogene, proti katerim so bila zasnovana. Ta evolucijska perspektiva nas uči, da se mora človeštvo prilagoditi, ne skozi tisočletja, ampak z zavestnimi, hitrimi in globalno usklajenimi ukrepi proti AMR. 4.1 Ključna vloga zdravstvenih delavcev in programi odgovornega ravnanja Kljub temu da so mehanizmi odpornosti starodavni, je današnja kriza neposredna posledica človeških dejavnikov, predvsem prekomerne in nepravilne uporabe antibiotikov. Zato so zdravstveni delavci v ospredju reševanja tega izziva. Njihove odločitve neposredno vplivajo na selekcijske pritiske, ki spodbujajo širjenje proti antibiotikom odpornih sevov (Laxminarayan idr., 2013). Osrednje orodje za obvladovanje AMR so programi odgovornega ravnanja z antibiotiki (Antimicrobial Stewardship Programs), ki temeljijo na optimizaciji diagnostike, individualiziranem zdravljenju in multidisciplinarnem sodelovanju (Barlam idr., 2016). Dokazi kažejo, da interaktivna usposabljanja in sistematično spremljanje kazalnikov uporabe zdravil bistveno zmanjšajo neustrezno uporabo 43 antibiotikov (Davey idr., 2017). Uvedba vsebin o odgovornem ravnanju v kurikulume medicine, farmacije in zdravstvene nege je ključna za dolgoročno spremembo klinične prakse (Pulcini idr., 2023; Molan idr., 2025). 4.2 Kritični prispevek medicinskega kadra k preprečevanju AMR Medicinski kader, sploh medicinske sestre in zdravstveniki so nepogrešljiv člen pri preprečevanju širjenja AMR, saj združujejo vlogo izvajalcev zdravstvene oskrbe, izobraževanja bolnikov ter hkrati opazujejo adherenco. Dosledna uporaba standardov za preprečevanja okužb, kot so higiena rok, aseptične tehnike in nadzor nad okužbami, zmanjšuje potrebo po uporabi antibiotikov (WHO, 2024). Prav tako so ti kadri ključni pri izobraževanju bolnikov o pravilni uporabi zdravil in nevarnostih samozdravljenja, kar neposredno vpliva na boljše sledenje navodilom o uporabi zdravil (McCullough idr., 2016). Sodobni pristopi obvladovanja AMR vključujejo tudi uporabo digitalnih podpornih sistemov. Ti omogočajo hitrejši dostop do lokalnih podatkov o odpornosti mikrobov proti antibiotikom in do smernic, temelječih na dokazih, kar izboljšuje kakovost kliničnih odločitev (Centers for Disease Control and Prevention, 2024). Dolgoročni uspeh pri obvladovanju AMR je tako odvisen od neprekinjenega izobraževanja zdravstvenega osebja, interdisciplinarnega sodelovanja in uvajanja tehnoloških inovacij. To zahteva nenehno investiranje v izobraževanje vseh zdravstvenih delavcev, krepitev komunikacije med strokovnjaki različnih področij in implementacijo digitalnih rešitev za podporo odločanja (Pulcini idr., 2023; Molan idr., 2025). Z združevanjem interdisciplinarnega znanja in tehnoloških inovacij lahko zdravstvena skupnost uspešneje uravnava evolucijske izzive AMR ter ohranja učinkovitost antibiotikov za prihodnje generacije. 5 Zaključek AMR je eden največjih izzivov sodobnega javnega zdravja. Čeprav imajo njeni evolucijski mehanizmi globoke korenine v naravnem mikrobnem svetu, je njen današnji eksponenten porast posledica človeških dejavnikov, zlasti prekomerne in neustrezne uporabe protimikrobnih sredstev v humani in veterinarski medicini ter v industrijski živinoreji. S tem je bil ustvarjen močan selekcijski pritisk, ki je omogočil hitro širjenje večkratno odpornih bakterij, ogrožajoč učinkovitost sodobne medicine in varnost osnovnih zdravstvenih posegov. Podatki iz Slovenije kažejo podobne trende kot globalne analize – porast večkratno odpornih bakterij in pojav klonskega širjenja visoko virulentnih sevov, kar zahteva celovite ukrepe na nacionalni in mednarodni ravni. Učinkovit nadzor nad AMR je mogoč le s celostnim pristopom Eno zdravje, ki vključuje povezovanje zdravstvenega, veterinarskega, kmetijskega in okoljskega sektorja ter usklajeno implementacijo preventivnih strategij. Enako ključno je vlaganje v zdravstveno pismenost prebivalstva in spremembo vedenjskih vzorcev, zlasti pri mladih generacijah, ki bodo krojile prihodnje javnozdravstvene politike. Inovativne izobraževalne metode, kot so igre, mobilne aplikacije in ciljno usmerjene kampanje na družbenih omrežjih, dokazano izboljšujejo razumevanje in spodbujajo odgovorno uporabo antibiotikov. Za zdravstvene delavce ostaja ključna implementacija programov odgovorne rabe antibiotikov in multidisciplinarno sodelovanje pri zdravljenju okužb. Medicinske sestre imajo pri tem posebno vlogo zaradi svojega neposrednega stika z bolniki in možnosti vplivanja na adherenco ter preventivne prakse. Samo kombinacija sistemskih ukrepov, globalnega sodelovanja, izboljšane zdravstvene pismenosti in tehnoloških inovacij lahko upočasni širjenje AMR in zagotovi ohranitev učinkovitosti antibiotikov za prihodnje generacije. Ukrepati moramo hitro in usklajeno, saj se človeštvo sooča s krizo, ki presega meje posameznih držav, sektorjev in generacij. 44 LITERATURA 1. Al-Homaidan, H. T., Barrimah, I. E., Alsaeed, A. H. in Al-Haqan, A. T. (2024). An educational initiative aimed at increasing antimicrobial resistance awareness among school-going Jordanian youth. Frontiers in Public Health, 12, 1462976. https://doi.org/10.3389/fpubh.2024.1462976 2. Arabyat, R. M., Raisch, D. W. in Bakhireva, L. (2023). Public health interventions to improve antimicrobial resistance awareness and behavioural change associated with antimicrobial use: A systematic review exploring the use of social media. Antibiotics, 11(5), 680. 3. Barlam, T. F., Cosgrove, S. E., Abbo, L. M., MacDougall, C., Schuetz, A. N., Septimus, E. J. in Dellit, T. H. (2016). Implementing an antibiotic stewardship program: Guidelines by the Infectious Diseases Society of America and the Society for Healthcare Epidemiology of America. Clinical Infectious Diseases, 62(10), e51–e77. 4. Bassetti, S., Tschudin-Sutter, S., Egli, A. in Osthoff, M. (2022). Optimizing antibiotic therapies to reduce the risk of bacterial resistance. European Journal of Internal Medicine, 99, 7–12. https://doi.org/10.1016/j.ejim.2022.01.029 5. Berendonk, T. U., Manaia, C. M., Merlin, C., Fatta-Kassinos, D., Cytryn, E., Walsh, F. in Schwartz, T. (2015). Tackling antibiotic resistance: The environmental framework. Nature Reviews Microbiology, 13(5), 310–317. 6. Brosstad Fossum, S., Norström, M., Slettemeås, J. S., Simonsen, G. S., Furberg, A. S. in Urdahl, A. M. (2024). Antimicrobial resistance in the Nordics: Mapping existing surveillance systems and assessing the impact of COVID-19 using regression models. One Health, 18, 100659. 7. Cassini, A., Högberg, L. D., Plachouras, D., Quattrocchi, A., Hoxha, A., Simonsen, G. S. in Cecchini, M. (2019). Attributable deaths and disability-adjusted life-years caused by infections with antibiotic- resistant bacteria in the EU and the European Economic Area in 2015. The Lancet Infectious Diseases, 19(1), 56–66. 8. D’Costa, V. M., King, C. E., Kalan, L., Morar, M., Sung, W. W., Schwarz, C. in Wright, G. D. (2011). Antibiotic resistance is ancient. Nature, 477(7365), 457–461. 9. Dantas, G. in Sommer, M. O. (2016). How ancient environmental antibiotic resistance genes fuel modern antibiotics. Nature Reviews Microbiology, 14(3), 179–181. 10.Dyar, O. J., Hills, H., Seitz, L. T., Perry, A. in Ashiru-Oredope, D. (2018). Assessing the knowledge, attitudes and behaviors of human and animal health students towards antibiotic use and resistance: A pilot cross-sectional study in the UK. Antibiotics, 7(1), 10. https://doi.org/10.3390/antibiotics7010010 11.European Commission. (2017). Communication from the Commission to the Council and the European Parliament – A European One Health Action Plan against Antimicrobial Resistance (AMR). COM(2017) 339 final. https://health.ec.europa.eu/publications/european-one-health-action- plan-against-antimicrobial-resistance-amr_en 12.European Food Safety Authority (EFSA) in European Centre for Disease Prevention and Control (ECDC). (2021). The European Union summary report on antimicrobial resistance in zoonotic and indicator bacteria from humans, animals and food in 2018/2019. EFSA Journal, 19(4), 6490. https://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/6490 13.Gaze, W. H., Krone, S. M., Larsson, D. G., Li, X. Z., Robinson, J. A., Simonet, P., Smalla, K., Timinouni, M., Topp, E., Wellington, E. M., Wright, G. D. in Zhu, Y. G. (2013). Influence of humans on evolution and mobilization of environmental antibiotic resistome. Emerging Infectious Diseases, 19(7), e120871. 14.Greenwood, D. (2008). Antimicrobial drugs: Chronicle of a twentieth century medical triumph. Oxford University Press. 45 15.Hale, A. R., Young, V. L., Grand, A. in McNulty, C. A. (2017). Can gaming increase antibiotic awareness in children? A mixed-methods approach. JMIR Serious Games, 5, e5. https://doi.org/10.2196/games.6420 16.Hall, J., Jones, L., Robertson, G., Hiley, R., Nathwani, D. in Perry, M. R. (2020). ‘The mould that changed the world’: Quantitative and qualitative evaluation of children’s knowledge and motivation for behavioural change following participation in an antimicrobial resistance musical. PLoS ONE, 15, e0240471. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0240471 17.Hallsworth, M., Chadborn, T., Sallis, A., Sanders, M., Berry, D., Greaves, F., Clements, L. in Davies, S. C. (2016). Provision of social norm feedback to high prescribers of antibiotics in general practice: A pragmatic national randomised controlled trial. The Lancet, 387(10029), 1743–1752. 18.Hrovat, K., Molan, K., Seme, K. in Ambrožič Avguštin, J. (2024). Molecular characterization of extended-spectrum β-lactamase-producing Escherichia coli isolated from lower respiratory tract samples between 2002 and 2019 in the Central Slovenia region. Annals of Clinical Microbiology and Antimicrobials, 23(1), 6. https://doi.org/10.1186/s12941-023-00664-1 19.Juteršek, B., Baraniak, A., Žohar-Čretnik, T., Štorman, A., Sadowy, E. in Gniadkowski, M. (2003). Complex endemic situation regarding extended-spectrum β-lactamase producing Klebsiella pneumoniae in a hospital in Slovenia. Microbial Drug Resistance, 9(1), S25–S33. 20.Laxminarayan, R., Duse, A., Wattal, C., Zaidi, A. K., Wertheim, H. F., Sumpradit, N., Vlieghe, E., Levy Hara, G., Gould, I. M., Goossens, H., Greko, C., D So, A., Bigdeli, M., Tomson, G., Woodhouse, W., Ombaka, E., Quizhpe Peralta, A., Naz Qamar, F., Mir, F., … in Cars, O. (2013). Antibiotic resistance—the need for global solutions. The Lancet Infectious Diseases, 13(12), 1057– 1098. 21.Lebreton, F., Manson, A. L., Saavedra, J. T., Straub, T. J., Earl, A. M. in Gilmore, M. S. (2017). Tracing the Enterococci from Paleozoic origins to the hospital. Cell, 169(5), 849–861. https://doi.org/10.1016/j.cell.2017.04.027 22.Linares, J. F., Gustafsson, I., Baquero, F. in Martinez, J. L. (2006). Antibiotics as intermicrobial signaling agents instead of weapons. Proceedings of the National Academy of Sciences, 103(51), 19484–19489. 23.Madigan, M. T. in Martinko, J. M. (2006). Brock biology of microorganisms (11th ed.). Upper Saddle River, New Jersey: Pearson Prentice Hall. 24.Martinez, J. L. (2008). Antibiotics and antibiotic resistance genes in natural environments. Science, 321(5887), 365–367. 25.Martinez, J. L. in Rojo, F. (2011). Metabolic regulation of antibiotic resistance. FEMS Microbiology Reviews, 35(5), 768–789. 26.Martinez, J. L., Fajardo, A., Garmendia, L., Hernandez, A., Linares, J. F., Martínez-Solano, L. in Sánchez, M. B. (2009). A global view of antibiotic resistance. FEMS Microbiology Reviews, 33(1), 44–65. 27.Molan, K., Zore, A. in Kregar Velikonja, N. (2025). Health literacy and interventions on antibiotics use and AMR in younger generations in high-income countries: A systematic review. Antibiotics, 14, x. https://doi.org/10.3390/xxxxx 28.Murray, C. J., Ikuta, K. S., Sharara, F., Swetschinski, L., Robles Aguilar, G., Gray, A., Han, C., Bisignano, C., Rao, P., Wool, E., C. Johnson, S., J. Browne, A., Chipeta, M. G., Fell, F., Hackett, S., Haines-Woodhouse, G., Kashef Hamadani, B. H., Kumaran, E. A. P., McManigal, B. … P. Musicha (2022). Global burden of bacterial antimicrobial resistance in 2019: A systematic analysis. The Lancet, 399(10325), 629–655. 29.O’Neill, J. (2016). Tackling drug-resistant infections globally: Final report and recommendations. London, UK: Wellcome Trust. 46 30.Pawlowski, A. C., Wang, W., Koteva, K., Barton, H. A., McArthur, A. G. in Wright, G. D. (2016). A diverse intrinsic antibiotic resistome from a cave bacterium. Nature Communications, 7, 13803. 31.Pirš, M., Andlovic, A., Cerar, T., Žohar-Čretnik, T., Kobola, L., Kolman, J., Frelih, T., Prešern- Štrukelj, M., Ružić-Sabljić, E. in Seme, K. (2011). A case of OXA-48 carbapenemase-producing Klebsiella pneumoniae in a patient transferred to Slovenia from Libya, November 2011. Euro Surveillance, 16(50), 20042. 32.Prigitano, A., Romanò, L., Auxilia, F., Castaldi, S. in Tortorano, A. M. (2018). Antibiotic resistance: Italian awareness survey 2016. Journal of Infection and Public Health, 11, 30–34. https://doi.org/10.1016/j.jiph.2017.02.010 33.Pulcini, C., Gyssens, I. C., Cosgrove, S. E., Zahar, J. R., Harbarth, S. in Tacconelli, E. (2023). Digital educational interventions for antimicrobial stewardship: A systematic review. International Journal of Antimicrobial Agents, 61(1), 106681. 34.Reygaert, W. C. (2018). An overview of the antimicrobial resistance mechanisms of bacteria. AIMS Microbiology, 4(3), 482–501. 35.Ribič, H., Glavan, U. in Klavs, I. (2024). Odpornost proti antibiotikom pri povzročiteljih invazivnih okužb v Sloveniji v letu 2022 (Rezultati EARS-Net Slovenija). https://nijz.si/nalezljive- bolezni/spremljanje-nalezljivihbolezni/odpornost-proti-antibiotikom-pri-povzrociteljih-invazivnih- okuzb-v-sloveniji/ 36.Santiago-Rodriguez, T. M., Fornaciari, G., Luciani, S., Dowd, S. E., Toranzos, G. A., Marota, I. in Cano, R. J. (2015). Natural mummification in 17th century Italy: Analytical results from histological, microbiological, and high-throughput DNA sequencing approaches. PLoS One, 10(10), e0140452. 37.Silbergeld, E. K., Graham, J. in Price, L. B. (2008). Of all antibiotics sold in the United States, approximately 80% are sold for use in animal agriculture. Industrial food animal production, antimicrobial resistance, and human health. Annual Review of Public Health, 29, 151–169. 38.Silva, M. C., Silva, D. A., Silva, P. N. in Lima, E. M. (2023). Making the APPropriate choice: Utilization of a smartphone application to optimize antimicrobial decisions among internal medicine trainees. BMC Medical Education, 23(1), 60. 39.Vlada Republike Slovenije. (2019). Nacionalni akcijski načrt za obvladovanje protimikrobne odpornosti 2019–2024. Ministrstvo za zdravje RS. 40.WHO. (2017). Stop using antibiotics in healthy animals to prevent the spread of antibiotic resistance. https://www.who.int/news/item/07-11-2017-stop-using-antibiotics-in-healthy-animals-to-prevent- the-spread-of-antibiotic-resistance 41.World Health Organization. (2019). Ten threats to global health in 2019. https://www.who.int/news- room/spotlight/ten-threats-to-global-health-in-2019 42.World Health Organization. (2024a). Ten threats to global health in 2024. https://www.who.int/news-room/spotlight/ten-threats-to-global-health-in-2024 43.World Health Organization. (2024b). Antimicrobial resistance. Fact sheet, November 21, 2023. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/antimicrobial-resistance 47 Alija Ahmetović Univerzitetni klinični center Ljubljana Pomen zdravstvene nege pri obvladovanju arterijske hipertenzije v starostni populaciji: pregled literature UDK 616.12-008.331.1-053.9:616-083 UDC 616.12-008.331.1-053.9:616-083 KLJUČNE BESEDE: hipertenzija, zvišan krvni tlak, KEYWORDS: hypertension, high blood pressure, zdravstvena nega, starejši odrasli nursing, older adults POVZETEK – Arterijska hipertenzija je kronično ABSTRACT – Hypertension is a chronic condition stanje trajno povišanega sistoličnega in/ali characterised by persistently elevated systolic and/or diastoličnega krvnega tlaka, ki pri starejših zaradi diastolic blood pressure and significantly increases pogoste neprepoznavnosti in nezadostnega nadzora the risk of cardiovascular disease, stroke, heart failure znatno poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, and kidney failure, particularly in older adults, as it is možgansko kap, srčno popuščanje ter odpoved ledvic. often unrecognised and inadequately controlled. The Namen pregleda literature je bil raziskati vlogo in aim of this literature review was to examine the role vpliv medicinskih sester pri obvladovanju arterijske and influence of carers in the management of arterial hipertenzije pri starejših ter osvetliti razlike v njihovih hypertension in older adults and to highlight the nalogah in pristopih glede na stopnjo razvitosti differences in their responsibilities and approaches zdravstvenih sistemov. V končno analizo je bilo depending on the level of development of healthcare vključenih sedem raziskav (n = 7), objavljenih med systems. The final analysis included seven studies (n = letoma 2015 in 2025, pri čemer smo uporabili Boolove 7) published between 2015 and 2025, using the operatorje »AND« in »OR« ter rezultate prikazali s Boolean operators ‟ANDˮ and ‟ORˮ and presenting pomočjo PRISMA diagrama. Raziskave so pokazale, the results using a PRISMA diagram. The studies da so intervencije medicinskih sester na različnih showed that nursing interventions at different levels of ravneh oskrbe učinkovite pri zniževanju krvnega tlaka. care are effective in reducing blood pressure. In Poleg tega prispevajo k izboljšanju znanja, addition, they help to improve older adults' samoučinkovitosti in adherence starejših k knowledge, self-efficacy and adherence to treatment zdravljenju, kar spodbuja dolgoročne spremembe and promote long-term lifestyle changes. življenjskega sloga. Celostni, individualno prilagojeni Comprehensive, personalised approaches and pristopi in sodobne oblike komunikacije pa pomembno modern communication methods also significantly vplivajo tudi na višjo kakovost življenja. Ugotovitve improve quality of life. The results confirm the crucial raziskav potrjujejo ključno vlogo medicinskih sester role of caregivers and underline the need to further ter potrebo po nadaljnjem razvoju njihovih develop their programmes, adapted to different programov, prilagojenih različnim zdravstvenim healthcare contexts, including the Slovenian system. okoljem, vključno s slovenskim. 1 Teoretična izhodišča Hipertenzija je splošni izraz za povišan krvni tlak, pri katerem je tlak v arterijah trajno nad normalnimi vrednostmi. V medicini se izraz arterijska hipertenzija (AH) pogosto uporablja kot sopomenka za hipertenzijo, saj predstavlja njeno najpogostejšo obliko (AHA, 2024). Združenje za arterijsko hipertenzijo (2025) navaja, da v slovenskih in evropskih smernicah upoštevamo vrednost sistoličnega (zgornjega) krvnega tlaka 140 ali več mm Hg in/ali 90 ali več mm Hg diastoličnega (spodnjega) krvnega tlaka za zvišan krvni tlak. Višje kot so izmerjene vrednosti, zahtevnejša je stopnja hipertenzije, kar pomeni tudi povečano tveganje za zdravje. Zvišan krvni tlak je znan dejavnik tveganja za srčno-žilne 48 bolezni, vključno z ishemično srčno boleznijo, srčnim popuščanjem, možgansko kapjo in kronično ledvično boleznijo (McEvoy idr., 2024). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (2023) ima AH približno 1,28 milijarde odraslih v starosti od 30 do 79 let po vsem svetu, pri čemer večina (dve tretjini) prebiva v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, skoraj polovica pa niti ne ve, da ima to bolezen. V Sloveniji so podatki iz leta 2022, zbrani v okviru kampanje Mesec meritev maj (angl. May Measurement Month) pokazali, da ima več kot polovica odraslih prebivalcev povišan krvni tlak. Približno šest od desetih oseb z AH prejema zdravljenje, vendar le polovici teh uspe krvni tlak učinkovito nadzorovati. Skupni delež uspešno nadzorovane AH tako znaša le približno 29  %. Ti podatki poudarjajo potrebo po okrepljenih prizadevanjih za zgodnje odkrivanje, učinkovito zdravljenje in stalno spremljanje krvnega tlaka v Sloveniji (Božič Ješe idr., 2025). Hipertenzija v starosti predstavlja vse večji globalni zdravstveni problem, predvsem zaradi hitrega staranja svetovnega prebivalstva. Število starejših odraslih, starih od 60 do 79 let, naj bi se med letoma 2015 in 2050 podvojilo, in sicer s 800 milijonov na 1,6 milijarde. Hkrati naj bi se število oseb starih 80 let ali več, povečalo s 125 milijonov na 430 milijonov, kar pomeni več kot trikratno rast. Ob predpostavki, da ima približno 65 % oseb med 60. in 79. letom ter 80 % oseb, starejših od 80 let, povišan krvni tlak (opredeljen kot ≥140/≥90 mm Hg ali zdravljenje z antihipertenzivnimi zdravili), bi se število starejših oseb s hipertenzijo med 60. in 79. letom starosti povečalo s približno 494 milijonov v letu 2015 na 1,07 milijarde do leta 2050 (Egan idr., 2024). To predstavlja velik finančni pritisk na zdravstvene sisteme. V eni izmed raziskav so avtorji proučili stroške zdravljenja AH v 15 državah. Povprečni stroški na osebo so znašali 630,14 $, pri čemer so neposredni stroški (npr. zdravila, hospitalizacije, diagnostične storitve) dosegli 1.497,36 $, posredni stroški (npr. bolniška odsotnost) pa 282,34 $. Avtorji ocenjujejo, da posamezne države letno namenijo več deset milijard dolarjev za obravnavo AH. Prav tako so zaznali naraščajoči trend stroškov skozi čas, kar kaže na vse večje breme bolezni v prihodnosti (Wierzejska idr., 2020). Slika 1 Na pacienta osredotočena oskrba European Society of Cardiology Guidelines (2024). Patient-centered care, pp. 3986. https://doi.org/10.1093/eurheartj/ehae178 49 Pri starejših ljudeh AH povečuje tveganje za razvoj različnih bolezni ter je povezana s pospešenim upadom zdravstvenega stanja in pojavom krhkosti, kar dodatno povečuje tveganje za neželene zdravstvene zaplete. Zato je zdravljenje AH pri starejših ključno za zmanjšanje obolevnosti in umrljivosti (Guasti in Gaudio, 2023). Za dosego uspešnega zdravljenja AH mora biti obravnava osredotočena na pacienta in njegove individualne potrebe, ki so v skladu z njegovimi vrednotami, željami in pričakovanji (Slika 1). Pacient je aktivni partner v procesu zdravljenja, kar prispeva k večjemu zadovoljstvu, boljši kakovosti oskrbe in večji adherenci k terapiji. Zdravljenje naj poteka v okviru multidisciplinarnega tima, ki ga sestavljajo zdravnik, medicinska sestra, dietetik, fizioterapevt, socialni delavec ter po potrebi tudi drugi strokovnjaki, odvisno od potreb posameznega pacienta. Takšen pristop dokazano prispeva k boljšemu nadzoru krvnega tlaka (McEvoy idr., 2024). Medicinske sestre so pomemben član multidisciplinarnega tima, ki zaradi globalnega pomanjkanja zdravnikov, zlasti na primarni ravni, prevzemajo številne naloge, ki so bile tradicionalno v domeni zdravnikov ali drugih strokovnjakov. To je posebej izrazito v številnih nizko in srednje razvitih državah, kjer zdravstveni sistemi niso ustrezno razviti, dostop do storitev pa je na podeželskih območjih močno omejen. Prav v teh okoljih živi velik delež starejših, ki predstavljajo ranljivo skupino z večjim tveganjem za razvoj AH (Jeemon idr., 2021). V nerazvitih državah so njihove naloge pogosto omejene zaradi pomanjkanja virov, kadra in sistemske podpore, vendar ravno v takih razmerah pogosto prevzamejo ključno odgovornost na terenu ter nudijo zdravstveno podporo lokalnim skupnostim. V razvitih državah pa medicinske sestre delujejo z večjo avtonomijo, imajo dostop do sodobnih diagnostičnih in terapevtskih orodij ter so aktivno vključene v strukturirane zdravstvene time. Njihove naloge presegajo tradicionalno nego in vključujejo klinično odločanje, svetovanje, spremljanje, prilagajanje terapije ter v nekaterih državah tudi samostojno predpisovanje zdravil, vključno z antihipertenzivi (Htay in Whitehead, 2019). Zato smo se odločili, da s pomočjo pregleda literature raziščemo vlogo in vpliv medicinskih sester pri obvladovanju AH pri starostni populaciji. 2 Metode Pri iskanju literature smo uporabili slovenske in tuje vire. Slovensko literaturo smo iskali prek Virtualne knjižnice Slovenije – COBISS ter v strokovni reviji Obzornik zdravstvene nege. Tuje vire smo poiskali v mednarodnih bibliografskih podatkovnih bazah, kot so CINAHL, PubMed, WILEY, Cochrane Library in Elsevier. Uporabili smo ključne besede, vsebinsko povezane s temo naloge. V slovenskem jeziku smo uporabili naslednje ključne izraze: hipertenzija, zvišan krvni tlak, zdravstvena nega, starejši odrasli. V angleškem jeziku pa: hypertension, high blood pressure, nursing, older adults. Za natančnejše iskanje in omejitev števila zadetkov smo uporabili naslednje vključitvene kriterije: izločitev literature starejše od leta 2015, dostopnost celotnega besedila, recenziranost člankov ter jezik objave v angleščini ali slovenščini. Pri naprednem iskanju smo uporabili Boolove logične operatorje »AND« in »OR«. 3 Rezultati Rezultati so predstavljeni shematično in opisno. Proces izbora literature je prikazan s pomočjo PRISMA diagrama (Slika 2). Z uporabo strategije iskanja in določenih omejitvenih kriterijev smo v podatkovnih bazah našli skupno 315 zadetkov (n = 315). Po pregledu naslovov in povzetkov smo za nadaljnjo analizo v polnem besedilu izbrali 21 člankov (n = 21). Na podlagi pregleda povzetkov smo izključili 9 virov (n = 9), medtem ko smo po vsebinski analizi preostalih 12 člankov (n = 12) dodatno izločili še 5 virov (n = 5), saj niso ustrezali kriterijem za vključitev. V končni pregled literature je bilo tako vključenih skupno 7 člankov (n = 7). 50 Slika 2 PRIZMA diagram CINAHL, PubMed, WILEY, Cochrane Library Elsevier, Obzornik zdravstvene nege, COBISS (n = 315) Št. izključenih po pregledu naslovov (n = 294) Št. virov v polnem besedilu (n = 21) Št. izključenih po pregledu povzetkov (n = 9) Št. virov primernih za natančno analizo (n = 12) Št. izključenih po celotnem vsebinskem pregledu (n = 5) Št. virov primernih za končno analizo (n = 7) Prirejeno po Moher, D., Shamseer, L., Clarke, M., Ghersi, D., Liberati, A., Petticrew, M., Shekelle, P. in Stewart, L. A. (2015). Preferred reporting items for systematic review and meta-analysis protocols (PRISMA-P) 2015 statement. Systematic Reviews, 4(1), 1−9. https://doi.org/10.1186/2046-4053-4-1 V tabeli 1 so predstavljene ključne ugotovitve raziskav, ki so bile vključene v pregled literature. Za vsako raziskavo so navedeni podatki o avtorjih, letu objave, vzorcu, raziskovalnem načrtu, ciljih ter glavnih ugotovitvah. Skupno je v pregled vključenih 7 raziskav, objavljenih v obdobju od leta 2015 do 2025. 51 Tabela 1 Tabelarični prikaz izbranih virov v pregledu literature Avtor(ji), Vzorec Raziskovalni Cilj Ključne ugotovitve leto (velikost in načrt država) Uporaba tega modela je omogočila bolj sistematično in individualizirano načrtovanje Raziskati vpliv zdravstvene nege, kar je vodilo celovite geriatrične do boljše urejenosti krvnega ocene na kakovost tlaka, izboljšanja glikemičnega zdravstvene nege in nadzora ter večje skladnosti n = 80 Enocentrična 2024 pacientov; retrospektivna Bao idr., izide zdravljenja pri pacientov z zdravljenjem. starejših Poleg tega so pacienti po Kitajska analiza hospitaliziranih uvedbi intervencije pokazali pacientih s izboljšano funkcionalno sladkorno boleznijo sposobnost, večjo in AH. samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih ter višjo stopnjo zadovoljstva z zdravstveno obravnavo. Oceniti učinek skupnostnih intervencij, ki jih Po zaključenem programu se je izvajajo medicinske pri udeležencih bistveno sestre na izboljšanje povečalo znanje o bolezni in znanja o AH, Herlinah n = 30 krepitvi Kvaziekspe dejavnikih tveganja, izboljšala - se je njihova samoučinkovitost idr., udeležencev; samoučinkovitosti riment oziroma zaupanje v lastno 2024 Indonezija ter znižanju krvnega sposobnost obvladovanja AH, tlaka pri starejših hkrati pa so se znižale tudi osebah, pri čemer so dejanske vrednosti krvnega spremembe tlaka. spremljali pred in po izvedbi programa. Oblikovati program Rezultati raziskave so dolgih besedilnih pokazali, da je kombinacija sporočil (LMS) in prilagojenih dolgih SMS- telefonskega sporočil in telefonskega n = 124 Randomizirana zdravstvenega svetovanja, ki so ga izvajale Kim, udeležencev; nadzorovana svetovanja za medicinske sestre, pomembno 2019 Južna Koreja raziskava starejše osebe z AH, izboljšala samoučinkovitost ki prebivajo v pacientov, njihovo znanje o skupnosti ter bolezni, adherenco k preučiti učinke obeh zdravljenju in znižanje pristopov – sistoličnega krvnega tlaka. 52 posamezno in v Tudi skupina, ki je prejemala medsebojni le SMS-sporočila je pokazala kombinaciji. pozitivne spremembe, vendar so bili rezultati boljši pri tistih, ki so prejemali kombinirano podporo. Raziskava je pokazala, da Preučiti učinke program vodenja hipertenzije programa vodenja pod vodstvom medicinskih hipertenzije, ki ga sester pri starejših odraslih n = 74 izvajajo medicinske Kolcu in Randomizirana pozitivno vpliva na Ergun, nadzorovana obvladovanje bolezni, saj so z AH; oskrbovancev sestre, na kakovost življenja, urejenost 2020 raziskava udeleženci dosegli boljši Turčija krvnega tlaka in nadzor krvnega tlaka, višjo adherenco k stopnjo adherentnosti k zdravljenju pri predpisani terapiji ter starejših odraslih. izboljšano kakovost življenja. Intervencije pod vodstvom medicinskih sester, ki so usmerjene v spremembo Pregledati in življenjskega sloga (kot so povzeti obstoječe prehranske navade, telesna dokaze o aktivnost, zmanjšanje telesne učinkovitosti teže in obvladovanje stresa) so strategij za bile učinkovite pri zniževanju n = 5 spreminjanje krvnega tlaka pri starejših Li idr., raziskav; Sistematični življenjskega sloga, odraslih. Posebej so se uspešne 2025 Velika pregled ki jih vodijo pokazale prilagojene, Britanija medicinske sestre z individualno zasnovane namenom intervencije in stalno izboljšanja nadzora spremljanje, ki prispevajo k krvnega tlaka pri boljšemu nadzoru AH ter starejših odraslih. povečujejo znanje in motivacijo pacientov za samostojno obvladovanje bolezni. V raziskavi so ugotovili, da Ugotoviti, kako zdravstveni delavci, zdravstveni strokovnjaki medicinske sestre in drugi zlasti medicinske prepoznavajo skrb za starejše n = 20 sestre doživljajo in Queiroz osebe z AH kot kompleksen in medicinskih Polstrukturiran zaznavajo skrb za idr., dolgotrajen proces, ki zahteva sester; intervju starejše odrasle s 2019 celosten in individualiziran Brazilija AH v okviru Programa krepitve namenili pomenu zdravstvene pristop. Poseben poudarek so zdravja v skupnosti vzgoje, krepitvi oziroma družinske samoučinkovitosti pacientov 53 zdravstvene ter stalnemu spremljanju in strategije. podpori. Izpostavili so tudi izzive, kot so pomanjkanje kadra, omejeni viri ter nizka stopnja sodelovanja pacientov pri obvladovanju bolezni. Program, ki se je začel v bolnišnici in nadaljeval po Preučiti odpustu pacienta v domačem učinkovitost okolju, je pomembno bolj prehodnega učinkovit pri zniževanju programa oskrbe, ki krvnega tlaka v primerjavi s se začne v Tu idr., n = 270 Randomizirana bolnišnici pod standardno zdravstveno obravnavo. Poleg izboljšanja udeležencev; nadzorovana vodstvom 2020 vrednosti krvnega tlaka so Kitajska raziskava medicinskih sester, udeleženci iz interventne pri izboljšanju skupine pokazali tudi večjo nadzora krvnega stopnjo znanja o bolezni, večjo osebah z vključenost v lastno tlaka pri starejših zdravstveno oskrbo ter boljšo diabetesom. adherenco k predpisanemu zdravljenju. 4 Razprava Medicinske sestre so v stiku z AH pri starejši populaciji na vseh ravneh zdravstvenega varstva, kot primarni, sekundarni in terciarni. Njihova vloga ter vrste intervencij, ki jih izvajajo, pa se močno razlikujejo glede na zdravstveni sistem v katerem delujejo. V nekaterih okoljih so integrirane kot enakovredne članice multidisciplinarnih timov, drugje pa samostojno vodijo programe za obvladovanje kroničnih bolezni in prevzemajo dodatne kompetence ter odgovornosti. Ne glede na način vključevanja pa številne raziskave nedvoumno potrjujejo, da je prisotnost medicinskih sester ključnega pomena za uspešno obvladovanje AH pri starejših. V eni izmed raziskav na Kitajskem (Tu idr., 2020) so medicinske sestre v bolnišničnem okolju aktivno vključile starejše paciente že pred odpustom, zanje pripravile individualiziran načrt nadaljnje oskrbe, izvajale redno telefonsko spremljanje po odpustu in opravile tudi obisk na domu. Po šestih mesecih je imela intervencijska skupina v povprečju za skoraj 11 mm Hg nižji sistolični in za približno 4 mm Hg nižji diastolični krvni tlak v primerjavi s kontrolno skupino. V Turčiji sta Kolcu in Ergun (2020) proučevala učinek 20. tedenskega programa vodenega s strani medicinskih sester ter zabeležila, da se je pri starejših odraslih z AH povprečno znižal sistolični krvni tlak za 11,9 mm Hg ter diastolični za 4,9 mm Hg. Podobne rezultate je pokazala tudi južnokorejska raziskava (Kim, 2019), kjer so udeleženci 12 tednov prejemali prilagojena dolga besedilna sporočila in telefonsko zdravstveno svetovanje s strani medicinskih sester. Intervencija je vodila do povprečnega znižanja sistoličnega krvnega tlaka za 11,24 mm Hg ter diastoličnega za 7 mm Hg. Tovrstna znižanja krvnega tlaka niso le statistično značilna, temveč predstavljajo pomembno klinično izboljšanje in zmanjšujejo tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni ter z njimi povezanih zapletov. Ključno vlogo pri teh rezultatih so imele medicinske sestre, ki so s svojo strokovno usposobljenostjo, stalno prisotnostjo 54 ter celostnim pristopom pomembno prispevale k opolnomočenju starejših za dolgoročno spremembo življenjskega sloga. Uspešnost intervencij temelji na kombinaciji individualno prilagojenega načrtovanja, kontinuirane podpore, strukturiranega spremljanja in redne komunikacije, tako v osebnem stiku kot tudi prek sodobnih oblik telezdravstva (Li idr., 2025). Poleg znižanja krvnega tlaka so številne raziskave pokazale tudi izboljšanje znanja o hipertenziji, samoučinkovitosti ter adherenci k zdravljenju. V raziskavi Herlinah idr. (2024) je bil intervencijski program medicinskih sester v skupnosti oblikovan kot strukturiran, tritedenski pristop, ki je potekal v obliki skupinskih izobraževanj in individualnega praktičnega dela. Po zaključku programa se je povprečno število točk na testu znanja povečalo za 3,83, kar pomeni, da so udeleženci pravilno odgovorili na skoraj štiri vprašanja več kot pred začetkom intervencije. Poleg tega se je pomembno izboljšala tudi samoučinkovitost, poročali so tudi o večji samozavesti pri obvladovanju bolezni in doslednejšem izvajanju priporočil. Tudi rezultati raziskave Tu et al. (2020) so pokazali izboljšanje znanja udeležencev za približno 20–25 % ter povečanje adherence za 15–20 % v primerjavi s kontrolno skupino. Podobne ugotovitve so navedli Kolcu in Ergun (2020), ki sta zabeležila znatno izboljšanje tako v znanju kot tudi pri adherenci k zdravljenju med starejšimi osebami vključenimi v program. Poleg tega se je skupna raven holesterola znižala s povprečnih 200,7 mg/dL na 178,4 mg/dL, kar dodatno potrjuje pozitivne učinke celostne obravnave. Pomembno je poudariti tudi izboljšanje kakovosti življenja, kot so ga izmerili z vprašalnikom SF-36 (angl. Short Form Health Survey), ki velja za eno najbolj razširjenih in zanesljivih orodij za ocenjevanje različnih dimenzij zdravja in subjektivnega počutja. V raziskavi Bao idr. (2024) so prav tako uporabili isti vprašalnik, pri čemer so medicinske sestre kot članice multidisciplinarnega tima sodelovale pri izvajanju celostnega modela geriatrične ocene in zdravstvene nege (CGA). Rezultati so pokazali, da je skupina udeležencev, ki je prejemala oskrbo v okviru CGA modela, dosegla statistično značilno izboljšanje v vseh dimenzijah kakovosti življenja. Obsežna analiza raziskave Queiroz idr. (2019) o percepciji medicinskih sester pri oskrbi starejših z AH je pokazala, da s svojo dostopnostjo, poznavanjem lokalnega okolja in vzpostavljanjem zaupanja pomembno prispevajo k večjemu sodelovanju posameznikov pri zdravljenju. Učinkovita obravnava AH pri starejših bi morala temeljiti na celostnem, multidisciplinarnem pristopu, ki presega zgolj predpisovanje zdravil. Poleg tega avtorji raziskave poudarjajo potrebo po prenovi izobraževanja, reorganizaciji zdravstvenega sistema ter krepitvi vloge medicinskih sester, da bi jim omogočili izvajanje celovite, kontinuirane in učinkovite zdravstvene nege kronično bolnih starejših oseb. Ugotovitve vseh teh raziskav potrjujejo, da so medicinske sestre v edinstvenem položaju za izvajanje celovitih preventivnih intervencij, ki lahko bistveno pripomogle k izboljšanju zdravja starejših oseb. Zato bi bilo smiselno nadalje razvijati in vpeljevati programe pod vodstvom medicinskih sester v vsakodnevno klinično prakso, zlasti v lokalni skupnosti in primarnem zdravstvenem varstvu. Hkrati pa je potrebna dodatna raziskava, ki bi natančneje opredelila optimalno strukturo intervencij, njihovo dolgotrajno učinkovitost ter vpliv v različnih kulturnih in zdravstvenih okoljih, s posebnim poudarkom na slovenskem zdravstvenem sistemu in družbenem kontekstu. LITERATURA 1. American Heart Association. (2024, May 23). What is high blood pressure? https://www.heart.org/en/health-topics/high-blood-pressure/the-facts-about-high-blood-pressure 2. Bao, D. Y., Wu, L. Y. in Cheng, Q. Y. (2024). Effect of a comprehensive geriatric assessment nursing intervention model on older patients with diabetes and hypertension. World Journal of Clinical Cases, 12(20), 4065–4073. https://doi.org/10.12998/wjcc.v12.i20.4065 55 3. Božič Ješe, N., Dolenc, P., Poulter, N. R., Beaney, T., Kerr, G. in Brguljan Hitij, J. (2025). May Measurement Month 2022: An analysis of blood pressure screening results from Slovenia. European Heart Journal Supplements. https://doi.org/10.1093/eurheartjsupp/suaf064 4. Egan, B. M., Mattix-Kramer, H. J., Basile, J. N. in Sutherland, S. E. (2024). Managing hypertension in older adults. Current Hypertension Reports, 26, 157–167. https://doi.org/10.1007/s11906-023- 01289-7 5. Guasti, L. in Gaudio, G. (2023, March 14). Hypertension in older adults. European Society of Cardiology. https://www.escardio.org/Councils/Council-for-Cardiology-Practice- (CCP)/Cardiopractice/hypertension-in-older-adults 6. Herlinah, L., Khasanah, U., Baridwan Syamsir, S. in Badriah, S. (2024). The role of community- based nursing interventions on knowledge, self-efficacy, and blood pressure control among elderly people with hypertension. Malahayati International Journal of Nursing and Health Science, 6(7), 573–580. http://ejurnalmalahayati.ac.id/index.php/nursing/index 7. Htay, M. in Whitehead, D. (2021). The effectiveness of the role of advanced nurse practitioners compared to physician-led or usual care: A systematic review. International Journal of Nursing Studies Advances, 3, 100034. https://doi.org/10.1016/j.ijnsa.2021.100034 8. Jeemon, P., Séverin, T., Amodeo, C., Balabanova, D., Campbell, N. R. C., Gaita, D., Kario, K., Khan, T., Melifonwu, R., Moran, A., Ogola, E., Ordunez, P., Perel, P., Piñeiro, D., Pinto, F. J., Schutte, A. E., Wyss, F. S., Yan, L. L., Poulter, N. in Prabhakaran, D. (2021). World Heart Federation Roadmap for Hypertension – A 2021 update. Global Heart, 16(1), 1–31. https://doi.org/10.5334/gh.1066 9. Kim, M. (2019). Effects of customized long-message service and phone-based health-coaching on elderly people with hypertension. Iranian Journal of Public Health, 48(4), 655–663. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC6500537/pdf/IJPH-48-655.pdf 10.Kolcu, M. in Ergun, A. (2020). Effect of a nurse-led hypertension management program on quality of life, medication adherence and hypertension management in older adults: A randomized controlled trial. Geriatrics & Gerontology International, 20(12), 1–8. https://doi.org/10.1111/ggi.14068 11.Li, S., Craig, S., Mitchell, G., Fitzsimons, D., Creighton, L., Thompson, G. in Stark, P. (2025). Nurse- led strategies for lifestyle modification to control hypertension in older adults: A scoping review. Nursing Reports, 15 (3), 1–14. https://doi.org/10.3390/nursrep15030106 12.McEvoy, J. W., McCarthy, C. P., Bruno, R. M., Brouwers, S., Canavan, M. D., Ceconi, C., Christodorescu, R. M., Daskalopoulou, S. S., Ferro, C. J., Gerdts, E., Hanssen, H., Harris, J., Lauder, L., McManus, R. J., Molloy, G. J., Rahimi, K., Regitz-Zagrosek, V., Rossi, G. P., Sandset, E. C., Scheenaerts, B., Staessen, J. A., Uchmanowicz, I., Volterrani, M. in Touyz, R. M. (2024). 2024 ESC Guidelines for the management of elevated blood pressure and hypertension. European Heart Journal, 45(38), 3912–4018. https://doi.org/10.1093/eurheartj/ehae178 13.Moher, D., Shamseer, L., Clarke, M., Ghersi, D., Liberati, A., Petticrew, M., Shekelle, P. in Stewart, L. A. (2015). Preferred reporting items for systematic review and meta-analysis protocols (PRISMA- P) 2015 statement. Systematic Reviews, 4(1), 1–9. https://doi.org/10.1186/2046-4053-4-1 14.Queiroz, R. F. D., Alvarez, A. M., Morais, L. J. in Silva, R. A. R. D. (2019). Perception of nursing workers on the care of hypertension in older adult. Revista Brasileira de Enfermagem, 72(2), 3–13. https://doi.org/10.1590/0034-7167-2016-0681 15.Tu, Q., Xiao, L. D., Ullah, S., Fuller, J. in Du, H. (2020). A transitional care intervention for hypertension control for older people with diabetes: A cluster randomized controlled trial. Journal of Advanced Nursing, 76(10), 2696–2708. https://doi.org/10.1111/jan.14466 16.Wierzejska, E., Giernaś, B., Lipiak, A., Karasiewicz, M., Cofta, M. in Staszewski, R. (2020). A global perspective on the costs of hypertension: A systematic review. Archives of Medical Science, 16(5), 1078–1091. https://doi.org/10.5114/aoms.2020.92689 56 17.World Health Organization. (2023, March 16). Hypertension. https://www.who.int/news-room/fact- sheets/detail/hypertension 18.Združenje za arterijsko hipertenzijo. (2025). O hipertenziji. https://hipertenzija.org/o-hipertenziji/ 57 Iva Babič Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapevtska obravnava pacienta po operaciji karpalnega kanala UDK 615.82/.84:616.833-089.168 UDC 615.82/.84:616.833-089.168 KLJUČNE BESEDE: karpalni kanal, pooperativna KEYWORDS: carpal tunnel, postoperative rehabilitacija, fizioterapija, brazgotina, terapevtske rehabilitation, physiotherapy, scar, therapeutic metode methods POVZETEK – Sindrom karpalnega kanala (SKK) je ABSTRACT – Carpal tunnel syndrome is the most najpogostejša utesnitvena nevropatija, pri kateri pride common entrapment neuropathy in which pressure is do pritiska na mediani živec v zapestju. Karpalni exerted on the median nerve in the wrist. The carpal kanal je ozek prehod, skozi katerega poleg tetiv poteka tunnel is a narrow passageway containing tendons tudi mediani živec, ki oživčuje palec, kazalec, sredinec and the median nerve that supplies the thumb, index in del prstanca. Dolgotrajna obremenitev, finger, middle finger and part of the ring finger. ponavljajoči se gibi ali vnetja povzročijo otekanje in Prolonged strain, repetitive movements or pritisk na živec, kar vodi v mravljinčenje, zmanjšan inflammation can lead to swelling and pressure on the občutek, šibkost in bolečine, zlasti ponoči. Če nerve, resulting in tingling, reduced sensation, konzervativno zdravljenje ni učinkovito, sledi kirurška weakness and pain- especially at night. In cases where dekompresija živca. Po posegu, ki je pogosto conservative treatment is unsuccessful, surgical ambulanten, je rehabilitacija ključnega pomena. V decompression of the nerve usually follows. This zgodnji fazi (0–2 tedna) se zmanjšuje oteklina in procedure is often performed on an outpatient basis vzdržuje gibljivost prstov. Po odstranitvi šivov se and subsequent rehabilitation is crucial. In the initial postopoma uvajajo vaje za gibljivost, moč in phase (0–2 weeks), the focus is on reducing swelling funkcionalnost roke. V empiričnem delu je prikazana and maintaining finger mobility. Once the stitches primerjava obravnave pacientov v treh različnih have been removed, exercises are gradually ambulantah. Kljub razlikam vse poudarjajo introduced to improve mobility, strength and obravnavo brazgotine, zmanjšanje bolečine in functionality of the hand. In the empirical part, a povrnitev funkcije. Celostna, redna in individualno comparison of patient treatments in three different prilagojena fizioterapevtska obravnava je ključna za clinics is presented. Despite some differences, all uspešno okrevanje po operaciji karpalnega kanala. emphasised scar treatment, pain relief and restoration Pomembna je raznolikost terapevtskih metod, of function. Successful recovery after carpal tunnel usmerjenost tako v fizične kot tudi funkcionalne vidike surgery depends on a comprehensive, individualised okrevajoče roke ter aktivno sodelovanje pacienta v and regular physiotherapy plan. An effective procesu rehabilitacije. rehabilitation process requires a multidisciplinary approach that considers both the physical and functional recovery of the hand as well as the active involvement of the patient. 1 Teoretična izhodišča Sindrom karpalnega kanala (SKK) je ena najpogostejših utesnitvenih nevropatij, ki nastane zaradi pritiska na mediani živec na zapestnem prehodu in prizadene skoraj 10 % svetovne populacije. Demografski podatki bolnikov kažejo, da je večina bolnikov starih med 40 in 65 let, z večjo prevalenco pri ženskah (skoraj 70 %) (Donati idr., 2025). 58 Karpalni kanal je ozek prehod, obdan s kostmi in vezmi zapestja, skozi katerega poleg tetiv poteka tudi mediani živec, ki oživčuje palec, kazalec, sredinec in del prstanca. Dolgotrajna obremenitev, ponavljajoči gibi rok ali vnetje mehkih tkiv lahko povzročijo otekanje in povečan pritisk v tem kanalu, kar vodi v motnje prevajanja živčnih impulzov (Donati idr., 2025). Dejavniki tveganja vključujejo ponavljajoče obremenitve zapestja (npr. pri delu z računalnikom, v proizvodnji, pri igri na instrumente), sistemske bolezni (npr. sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, hipotiroidizem) ter hormonske spremembe, kot so nosečnost ali menopavza. Najpogostejši simptomi vključujejo mravljinčenje, odrevenelost, pekočo bolečino ali slabšo moč v prstih, ki jih oživčuje mediani živec. Te težave so pogosto izrazitejše ponoči ali pri določenih gibih zapestja. V napredovalih primerih lahko pride do zmanjšane mišične mase v predelu palčeve mišične blazinice (tenarja) in pomembne oslabelosti prijema (Donati idr., 2025). Diagnoza SKK temelji na klinični sliki, pogovoru s pacientom ter specializiranih testih, kot sta Tinelov in Phalenov test. Za potrditev diagnoze se pogosto uporablja elektromiografija (EMG). Po operativnem posegu, s katerim se sprosti pritisk na mediani živec, je ustrezna rehabilitacija ključna za obnovo funkcije roke, zmanjšanje bolečin in preprečevanje zapletov (Donati idr., 2025). Zdravljenje sindroma karpalnega kanala je odvisno od resnosti simptomov in trajanja težav. Lahko je konzervativno (počitek, opornice, protibolečinska terapija, kortikosteroidne injekcije) ali kirurško, kadar simptomi vztrajajo in pride do okvare živca. Kirurška sprostitev karpalnega kanala je namenjena razbremenitvi pritiska na mediani živec. Poznamo dve obliki, in sicer odprto sprostitev karpalnega kanala (klasična operacija z rezom v dlani) in endoskopsko sprostitev karpalnega kanala (manj pogosto). Pred operacijo smernice priporočajo elektrodiagnostične študije za potrditev diagnoze. Med kirurškim posegom se prereže fleksorni retinakulum, da se razbremeni pritisk na mediani živec (Joshi idr., 2022). Zapleti po operaciji lahko vključujejo poškodbo živca, nastanek nevroma, poškodbo palmarnega loka, hematome, kompleksni regionalni bolečinski sindrom, adhezije tetiv, nateg tetiv fleksorjev, bolečine v brazgotini in druge iatrogene zaplete kot posledica operacije. Poleg tega se lahko simptomi utesnitve karpalnega kanala po kirurški sprostitvi ponovijo ali vztrajajo. Razlogi za vztrajanje simptomov po kirurški sprostitvi vključujejo napačno diagnozo, neustrezno dekompresijo medianega živca, iatrogeno kompresijo ali poškodbo živca, sindrom dvojnega zmečkanja in končno fazo bolezni (ireverzibilna poškodba medianega živca) (Peters idr., 2013). Pooperativna rehabilitacija po operaciji karpalnega kanala poteka postopoma in je ključna za uspešno okrevanje ter vračanje funkcije roke. Sestavljena je iz 3 faz, in sicer: akutne, subakutne ali zgodnje rehabilitacijske faze in napredne faze. V akutni fazi je roka povita ali nameščena v lahki opornici, da se zaščiti operativna rana. Običajno sta prisotni oteklina in bolečina, zato ponavadi pacient prejme analgetike in navodila za hlajenje (obkladki, roka nad višino srca). Prsti se začnejo razgibavati takoj po operaciji, da se prepreči togost. Šive običajno odstranijo po 2 tednih. Zgodnja rehabilitacijska faza ponavadi traja med 2. in 6. tednom. V tej fazi je priporočljivo začeti s fizioterapijo, ki vključuje protibolečinske terapije, pasivna razgibavanja, nežne aktivne in raztezne vaje ter manualne tehnike. Pacienti se postopno vračajo v vsakodnevne aktivnosti, vendar brez večjih obremenitev roke. Lahko se pojavi občutek zategovanja ali zmerne bolečine ob gibanju, kar je normalen in pričakovan del zdravljenja. Manualna terapija je bistvenega pomena, saj se nanaša na različne tehnike, kot so mobilizacija mehkih tkiv, pasivna mobilizacija sklepov in vaje za drsenje tetiv. Vaje za drsenje tetiv predstavljajo 5 standardiziranih položajev roke: iztegnjen, s kavljem, s pestjo, s ploščo na mizi in s pestjo iztegnjen položaj, njihove cilje pa so zmanjšati pritisk v karpalnem tunelu in preprečiti adhezije. Kot učinkovite terapije so se izkazale tudi terapija z ESWT (udarnimi globinskimi valovi) za spodbujanje odtekanja tekočine znotraj karpalnega kanala; laser, ki spodbuja 59 drenažo edema, izpiranje vnetnih molekul in mehčanje brazgotine; ter ultrazvočna terapija, ko je rana v celoti zaceljena. Šele v napredni fazi rehabilitacije se dodajo vaje za moč in proti uporu ter vaje za natančnost (npr. prijemanje predmetov, uporaba roke pri običajnem delu). Pacient se postopoma začne vračati k fizičnem delu, odvisno od narave poklica. V primeru dalj časa trajajočih težavah lahko okrevanje traja tudi več mesecev (Donati idr., 2025). Uporaba mobilizacije z gibanjem lahko pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu okrevanju, predvsem v zgodnji rehabilitacijski fazi, saj kot dodatek k standardnim terapijam zmanjša bolečino ter izboljša funkcijo in moč prijema; kot pa, če se pacientom daje samo standardna terapija (Ceylan idr., 2023). Delphi konsenzna raziskava, v kateri so sodelovali britanski strokovnjaki (kirurgi roke in zdravniki drugih specialnosti – terapevti) je podala smernice glede časovnih okvirov po operaciji SKK:  Vožnja avtomobila 5–14 dni po operaciji, ob upoštevanju morebitnih zapletov ali bilateralne operacije.  Opravljanje običajnih aktivnostih v specifičnih časovnih okvirih, na primer, pisanje ali tipkanje (4–14 dni), izpostavljenost prahu, kemikalijam ali tekočinam (14–21 dni), ponovno stiskanje in sproščanje (14–28 dni), nepredvidljiv stik z roko ali zapestjem (14–35 dni), ponavljajoče obremenjevanje roke in zapestja (14–35 dni), uporaba ročnih vibracijskih orodij (21–42 dni), dvigovanje ali stabilizacija predmetov nad 10 kg (21–42 dni).  Priporočilo za redno gibanje prstov, zapestja in palca že v prvih 1–2 dneh po operaciji. Glavni namen je zagotoviti varno, postopno in učinkovito okrevanje po operaciji SKK za postopno vračanje k vsakodnevnim in delovnim aktivnostim, s čimer se zmanjšuje tveganje za zaplete (Newington idr., 2022). Kombinacija ergonomskih prilagoditev dela – nega mesta in odmori, namenjeni raztezanju celotnega telesa, pomembno prispevajo k zmanjšanju pojavnosti mišično-skeletnih obolenj, kot je SKK ter zmanjšanju ponovnih težav po morebitni operaciji. Z ustreznim ozaveščanjem o pravilnih delovnih navadah in rednim izvajanjem vaj za razbremenitev rok, zapestij in ramen lahko posameznik dolgoročno ohranja zdravje celotnega mišično-skeletnega sistema (Mehrparvar idr., 2014). Namen prispevka je primerjava obravnave pacientov s sindromom karpalnega kanala v treh različnih ambulantah ter jih primerjati s smernicami in ugotovitvami iz literature. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Empirični del temelji na kvalitativni študiji več primerov, v kateri so bile analizirane tri ambulantne fizioterapevtske obravnave po operaciji karpalnega kanala. V raziskavo so bili vključeni pacienti po kirurški sprostitvi karpalnega kanala, ki so obiskovali ambulantno fizioterapijo. Izključeni pa so bili pacienti z drugimi pridruženimi poškodbami roke. Kot dopolnilna metoda je bila uporabljena tudi analiza dokumentov, saj so vse tri ambulante posredovale lastne protokole obravnave pacienta po operaciji karpalnega kanala. Zaradi varstva osebnih podatkov so ambulante v raziskavi označene anonimno (zasebna ambulanta 1, 2, 3). 2.2 Opis instrumenta Za merjenje bolečine je bila uporabljena vizualno-analogne lestvica (VAS), kjer pacient na 10-centimetrski črti označi stopnjo bolečine od 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša bolečina). Za oceno 60 mišične moči je bil uporabljen ročni dinamometer, s katerim je bila merjena moč stiska dlani v kilogramih. Za oceno gibljivosti zapestja pa je bil uporabljen goniometer (Puh idr., 2016). Vprašalnik je vseboval osem vprašanj o pooperativni rehabilitaciji po operaciji karpalnega kanala. Vprašanja so bila oblikovana tako, da zajamejo ključne vidike obravnave pacienta: fazo prihoda na fizioterapijo, pogostost obiskov, cilje terapije, uporabljene metode in tehnike, način spremljanja napredka, pomen obravnave brazgotine, stanje pacienta ob zaključku ter navodila za domače izvajanje vaj. Vprašanja v vprašalniku so bila naslednja: V kateri fazi po operaciji pacient po navadi pride na fizioterapijo in kakšne omejitve ima ob prihodu? Kako pogosto in kolikokrat pacient obiskuje terapije? Kakšni so cilji terapij? Naštejte metode in tehnike, ki jih uporabljate pri pacientu po operaciji karpalnega kanala. Na čem je največji poudarek (protibolečinska terapija, manualna terapija, vadba …)? Ali merite napredek pri terapijah? Kako pomembna je po vašem mnenju obravnava brazgotine in zakaj? Kakšno je stanje pacienta ob zaključku obravnave? Kakšna navodila prejme pacient za domače izvajanje vaj? 2.3 Vzorec V raziskavo so bile vključene tri fizioterapevtske ambulante, v vsaki smo pregledali protokole obravnave pacientov s sindromom karpalnega kanala in dokumentacijo enega obravnavanega pacienta. Vse tri obravnavane osebe so bili odrasli posamezniki, stari nad 18 let, katerih primarni vzrok operacije je bil napredovani sindrom karpalnega kanala. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Vprašalnik je bil poslan v tri zasebne ambulante fizioterapije, ki izvajajo rehabilitacijo po operaciji karpalnega kanala. V vsaki ambulanti so fizioterapevti odgovorili na pripravljen vprašalnik z osmimi vprašanji. Vprašalnik je bil posredovan osebno oziroma po elektronski pošti, odgovori pa so bili prejeti v pisni obliki. Poleg tega so vse tri ambulante posredovale svoje protokole obravnave pacienta, ki so bili vključeni v nadaljnjo analizo. Izvedli smo tudi analizo dokumentov, t. j. protokolov, ki se uporabljajo v posameznih ambulantah. Zbrani podatki so bili obdelani s kvalitativno vsebinsko analizo. Najprej je bilo potrebno odgovore razvrstiti po posameznih vprašanjih in protokole razdeliti v glavne faze rehabilitacije (zgodnje pooperativno obdobje, krepitev mišic, povratek funkcionalnosti). Nato je potekala primerjava odgovorov med ambulantami glede na trajanje rehabilitacije, uporabljene metode in poudarek na edukaciji pacienta. Na podlagi rezultatov je bila narejena primerjalna analiza podobnosti in razlik med posameznimi ambulantami. Rezultati so predstavljeni opisno. 3 Rezultati V nadaljevanju so analizirane tri različne rehabilitacijske obravnave po operaciji karpalnega kanala, pridobljene iz treh ambulant. Zasebna ambulanta 1: pacient prihaja na fizioterapijo kmalu po odstranitvi šivov (16 dni po operaciji). Ob prihodu je brazgotina že delno zaceljena, vendar je še trda, nepremična. Prisotna je šibkost mišic roke ter omejena gibljivost v končnih gibih. Prav tako je pogosto prisotno mravljinčenje palca. Pacient v tej fazi še ne sme obremenjevati roke in pregrevati. Bolečino na začetku oceni s 6 po VAS. VGM operirane roke je 10 kg, zdrave pa 18 kg. Pove, da ga brazgotina zateguje in boli. Glede na to, da je delno zaceljena, še ne sme uporabljati mazil in krem. Na terapije prihaja 6x, torej 3x tedensko. Cilji terapij so zmanjšanje bolečine, boljša gibljivost in večja moč. Pri terapijah so uporabljene naslednje 61 metode in tehnike: manualna terapija in nežna masaža brazgotine (oblika črke S), pasivno razgibavanje, trening fine motorike (pobiranje robčka iz mize), aktivne vaje in kasneje tudi vaje proti uporu, laser in magnetoterapija za celjenje brazgotine, kasneje tudi ultrazvočna terapija in tecar terapija (ko je rana v celoti zaceljena). Pri terapijah se napredek meri na začetku in na koncu. Merimo predvsem oceno bolečine (po VAS lestvici), gibljivosti, moč roke (VGM) in kakovost brazgotine. Obravnava brazgotine je izrednega pomena, saj preprečuje nastanek adhezij in omejeno gibljivost. Pacient je ob koncu terapij zadovoljen, saj je brazgotina v celoti zaceljena in bolj zmehčana, ga več ne omejuje pri gibanju, pove tudi, da je mravljinčenje v palcu le še občasno prisotno. Tudi moč roke se je izboljšala za 3 kg. Bolečina je prisotna le ob naporih. Pacient na koncu prejme pisna navodila z vajami za domov, pokažemo mu tudi pravilne tehnike obravnave brazgotine, ki si jo lahko sam doma izvaja. Svetujemo mu tudi postopno obremenjevanje roke. Zasebna ambulanta 2: pacient prihaja na fizioterapijo kmalu po odstranitvi šivov (3. teden po operaciji). Ob prihodu je brazgotina že zaceljena, boleča je prisotna ob pritisku, je pa še precej trda in omejuje gibljivost. Pacient v tej fazi še ne sme obremenjevati roke. Na fizioterapijo prihaja 8x, torej 2–3x tedensko. Bolečino na začetku oceni s 4 po VAS. Pove, da si je takoj po odstranitvi šivov že doma začel masirati brazgotino. Že sam doma si roko hladi (ne direktno na kožo). Cilji terapij so zmanjšanje bolečine in otekline, večja gibljivost in moč ter boljša funkcija roke. Pri terapijah so uporabljene naslednje metode in tehnike: masaža brazgotine (oblika črke S), sklepna mobilizacija, pasivno razgibavanje, aktivne vaje, laser in magnetoterapija za celjenje brazgotine ter ultrazvočna terapija. Pri terapijah se napredek meri na začetku in na koncu. Merimo predvsem oceno bolečine (po VAS lestvici), gibljivosti, moč oz. stisk roke in kakovost brazgotine. Obravnava brazgotine je zelo pomembna, saj preprečuje nastanek adhezij, ki bi povzročale bolečino in utesnitve, prav tako mora biti brazgotina dobro gibljiva in prožna, da ne omejuje gibljivosti. Pacient po koncu terapij pove, da bolečin več ne čuti, razen ob večjih obremenitvah ali spremembah vremena, brazgotina je delno zmehčana, moč roke je primerljiva z drugo. Za domov dobi navodila o samooskrbi brazgotine, razgibavanju operiranega sklepa in vseh sosednjih sklepov, aktivnih vajah in izogibanju težkih bremen. Zasebna ambulanta 3: pacientka prihaja na fizioterapijo po odstranitvi šivov (1 mesec po operaciji). Ob prihodu ima pekoč občutek, rana je trda in posledično omejena gibljivost. Bolečina je največja pri gibu volarne fleksije. Pacientka v tej fazi še ne sme pregrevati in obremenjevati roke več kot 1–2 kg. Na fizioterapijo prihaja 5x, torej 1x tedensko. Bolečino na začetku oceni s 5 po VAS. Prisotna je oslabelost mišic roke. Cilji terapij so zmanjšanje bolečine in otekline, večja gibljivost in moč ter boljša funkcija roke. Pri terapijah so uporabljene naslednje metode in tehnike: aktivne vaje roke in palca, magnetoterapija, laser, masaža brazgotine, prečna frikcija, superinduktivni magnet in hitop. Pri terapijah se napredek meri na začetku in na koncu. Merimo predvsem oceno bolečine (po VAS lestvici), gibljivosti, moč roke (stisk terapevtove roke z zdravo in nezdravo roko, okvirna primerjava) in senzibiliteto. Obravnava brazgotine je zelo pomembna, saj v kolikor je pretrda, pride do omejene gibljivosti, posledično slabše funkcije roke. Pacient ob koncu terapij navaja izboljšanje, bolečino oceni z 2 po VAS. Pekoča bolečina je izzvenela. Brazgotina je bolj zmehčana, posledično je boljša gibljivost roke. Pacientka po končani terapiji dobi list z navodili za domov, poučimo jo o nadaljnjem mehčanju brazgotine in rednimi vajami. Še nekaj časa (vsaj par tednov) naj se izogiba obremenitvam, večjim od 5 kg. Spodaj so predstavljeni ključni poudarki posameznih obravnav. Zasebna ambulanta 1:  trda, delno zaceljena brazgotina, šibkost roke, mravljinčenje palca,  6 terapij: manualna terapija, masaža, vaje, laser, magnetoterapija, UZ, kasneje tecar,  napredek: manj bolečin, večja gibljivost, +3 kg moči, brazgotina mehkejša. 62 Zasebna ambulanta 2:  zaceljena, a trda in boleča brazgotina, zmanjšana gibljivost,  8 terapij: masaža, mobilizacija, vaje, laser, magnetoterapija, UZ,  napredek: brez bolečin, moč izenačena, brazgotina delno zmehčana. Zasebna ambulanta 3:  trda brazgotina, pekoča bolečina, omejena gibljivost,  5 terapij: vaje, masaža, magnetoterapija, prečna frikcija, laser, hitop,  Napredek: manjša bolečina (VAS 2), mehkejša brazgotina, boljša gibljivost. Na podlagi opisov je bila izvedena primerjalna analiza, predstavljena v nadaljevanju. 4 Razprava Namen raziskave je analizirati ugotovitve o rehabilitaciji po operaciji sindroma karpalnega kanala, ki so bile pridobljene iz treh zasebnih ambulant fizioterapije, ter jih primerjati z ugotovitvami iz literature. Posebej nas je zanimalo, katere metode se najpogosteje uporabljajo, kako se razlikuje potek rehabilitacije in kakšni so rezultati glede na funkcionalnost roke ter zmanjšanje bolečine. V vseh treh ambulantah se fizioterapevtska obravnava začne po odstranitvi šivov, ko se rana že vsaj delno zaceli, kot tudi navajajo svetovne smernice. V nasprotnem primeru smo pri terapijah omejeni. Razlika je v pogostosti terapij, ambulanta 1 in 2 izvajata terapije 2–3x tedensko, kar kaže na bolj intenziven pristop; medtem ko ambulanta 3 izvaja terapije zgolj 1x tedensko. Cilji terapij so v vseh ambulantah približno enaki (zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti in moči ter funkcionalnosti roke). Protokoli vključujejo različne tehnike, in sicer, vse vključujejo laser in magnetoterapijo za celjenje brazgotine, ambulanta 1 vključi še ultrazvočno terapijo in tecar terapijo, medtem ko ambulanta 3 uporablja še hitop in superinduktivni magnet. V vseh ambulantah se osredotočajo na masažo brazgotine, v ambulanti 3 dodajo še prečno frikcijo. Masaža brazgotine je namreč zelo pomembna, saj je po mojem mnenju ključna za preprečevanje adhezij, zategovanja in omejene gibljivosti. Povsod poudarjajo pomen izvajanja vaj za gibljivost in moč roke, medtem ko ambulanta 1 doda še vaje proti uporu in trening fine motorike (npr. pobiranje robčka z mize). Uporaba teh metod je skladna z ugotovitvami v literaturi, ki navajajo, da so to pogoste prakse v zgodnji rehabilitaciji po operaciji SKK (Zaralieva idr., 2020). Merjenje učinkovitosti terapij in napredka je podobno, v vseh ambulantah merijo začetno in končno stanje pacienta, le ambulanta 1 ocenjuje tudi moč roke z dinanometrom (v kg). Enotne so si tudi glede pomena obravnave brazgotine, ki ji pripisujejo velik pomen. Brazgotina je lahko vir bolečine, omejene gibljivosti in senzoričnih težav, zato je manualna terapija ključnega pomena za uspešno rehabilitacijo. To potrjujejo tudi sodobne smernice, ki navajajo, da je obravnava mehkih tkiv po operaciji bistvenega pomena za dober dolgoročni rezultat. Priporočila poudarjajo postopno obremenjevanje roke (Newington idr., 2022). V vseh ambulantah je prišlo do bistvenega napredka tekom fizioterapevtske obravnave, tako glede zmanjšanja bolečine kot glede izboljšanja gibljivosti in funkcije roke. Glede na opravljeno analizo je obravnava pacientov po operaciji SKK v vseh ambulantah primerljiva, vendar ima ambulanta 1 najbolj celosten in podroben pristop zdravljenja, saj vključuje največ metod in tehnik pri delu. Omejitvi raziskave predstavljata majhen vzorec udeležencev in uporaba kvalitativnega pristopa. Zaradi omejenega števila vključenih primerov ni mogoče posploševati na širšo populacijo pacientov po operaciji karpalnega kanala. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti raziskavo z večjim številom pacientov ter vključiti objektivne meritve funkcionalnosti roke v daljšem časovnem obdobju. Kljub temu pa podrobnejša analiza posameznih primerov omogoča globlji vpogled v potek rehabilitacije in individualne razlike med pacienti, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje, obsežnejše 63 raziskave na tem področju. Lahko izpostavim dejstvo, da se v naši ambulanti prav tako srečujemo s tovrstnimi pacienti po operaciji SKK, kateri imajo podoben pristop k zdravljenju (obravnava brazgotine, protibolečinske terapije, vaje za gibljivost in moč). Prav tako je potrebno pri rehabilitaciji omeniti pomen medsebojnega sodelovanja med pacientom in terapevtom, v kolikor je potrebno, tudi med več strokovnjaki. To pri delu upoštevajo v vseh ambulantah. Delo s pacientom je bilo povsod individualizirano, prilagojeno potrebam in stanju pacienta. Ta mora biti v procesu rehabilitacije aktivni člen, ki bo tudi po terapijah vesten ter skrbel za preprečevanje zapletov in izboljšanje svojega stanja. Učinkovita komunikacija med terapevtom in pacientom ter motivacija pacienta namreč bistveno prispevata k pozitivnemu izidu. Za učinkovito rehabilitacijo po operaciji roke je torej ključna zgodnja in redna fizioterapija z aktivnim vključevanjem pacienta. Priporočljiva in v praksi dokazana je redna samooskrba brazgotine, postopno obremenjevanje roke, vsakodnevne vaje za gibljivost in moč ter pogostejše obravnave v začetni fazi. Prav tako je pomembna tudi edukacija o pravilni negi brazgotine in ergonomiji prostora. Celostna, redna in individualno prilagojena fizioterapevtska obravnava je ključna za uspešno okrevanje po operaciji karpalnega kanala. Pomembna je raznolikost terapevtskih metod, usmerjenost tako v fizične kot tudi funkcionalne vidike okrevajoče roke ter aktivno sodelovanje v procesu rehabilitacije (Newington idr., 2022). Rezultati so pokazali, da se pri vseh pacientih po operaciji SKK postopno zmanjšata bolečina in izboljša moč stiska dlani ter gibljivost zapestja. Ugotovljeno je bilo, da redno izvajanje vaj za gibljivost in moč, skupaj z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta, pomembno prispeva k zmanjšanju ponovitve težav. Rezultati potrjujejo pomen zgodnjega začetka individualno prilagojene fizioterapevtske obravnave po operaciji SKK. Vključevanje vaj za moč in gibljivost ter uporaba ustreznih fizioterapevtskih metod (npr. ultrazvok, TENS, manualne tehnike) lahko pospešijo okrevanje in zmanjšajo možnost zapletov. Ugotovitve lahko služijo kot izhodišče za oblikovanje smernic za ambulantno fizioterapijo po operaciji SKK. Ustrezno načrtovana in dosledno izvedena fizioterapevtska rehabilitacija po operaciji sindroma karpalnega kanala pomembno prispeva k hitrejšemu okrevanju, večji funkcionalnosti roke in izboljšanju kakovosti življenja pacientov. 5 Zaključek Na podlagi pregleda strokovne literature in analize podatkov, pridobljenih iz treh ambulantnih praks, lahko zaključimo, da je uspešnost rehabilitacije po operaciji karpalnega kanala pogojena z zgodnjim začetkom fizioterapevtske obravnave, individualno prilagojenim programom ter aktivnim sodelovanjem pacienta. Kljub razlikam v uporabljenih terapevtskih pristopih so vse ambulante poudarjale pomen postopne vzpostavitve gibljivosti zapestja, krepitve mišic roke, preprečevanja brazgotinskih adhezij ter edukacije pacienta o pravilni uporabi roke in ergonomskih načelih pri vsakodnevnih opravilih. Ugotovitve potrjujejo, da celostna, na dokazanih pristopih utemeljena fizioterapevtska obravnava pomembno prispeva k hitrejši funkcionalni obnovi in zmanjšanju bolečine po operaciji, kar potrjuje ključno vlogo fizioterapije v procesu pooperativne rehabilitacije. LITERATURA 1. Bauman, P. (2019). Sindrom karpalnega kanala. ABC zdravja. https://www.abczdravja.si/gibala- kosti-misice-sklepi/sindrom-karpalnega-kanala/ 2. Ceylan, İ., Büyükturan, Ö., Aykanat, Ö., Büyükturan, B., Şaş, S. in Ceylan, M. F. (2023). The effectiveness of mobilization with movement on patients with mild and moderate carpal tunnel 64 syndrome: A single-blinded, randomized controlled study. Journal of Hand Therapy, 36(4), 773–785. https://doi.org/10.1016/j.jht.2023.02.004 3. Donati, D., Ricci, V., Boetto, V. in Boccolari, M. (2025). Rehabilitation approach to carpal tunnel syndrome: From the literature review to the clinical practice. The Journal of the International Society of Physical and Rehabilitation Medicine. https://journals.lww.com/jisprm/fulltext/9900/rehabilitation_approach_to_carpal_tunnel_syndrom e_.53.aspx 4. Joshi, A., Patel, K., Mohamed, A., Oak, S., Zhang, M. H., Hsiung, H., Zhang, A. in Patel, U. K. (2022). Carpal tunnel syndrome: Pathophysiology and comprehensive guidelines for clinical evaluation and treatment. Cureus, 14(7), e27053. https://doi.org/10.7759/cureus.27053 5. Mehrparvar, A. H., Heydari, M., Mirmohammadi, S. J., Mostaghaci, M., Davari, M. H. in Taheri, M. (2014). Ergonomic intervention, workplace exercises and musculoskeletal complaints: A comparative study. Medical Journal of the Islamic Republic of Iran, 28, 69. 6. Newington, L., Madan, I. in Sandford, F. (2022). Driving, work, wound care and rehabilitation after carpal tunnel release: Consensus recommendations from a UK Delphi study. Hand Therapy, 27(3), 71–82. https://doi.org/10.1177/17589983221113870 7. Novak, E. (2025, 27. avgust). Okrevanje po operaciji karpalnega kanala: nasveti za trajne rezultate in preprečevanje zapletov. https://kirurgija-novak.si/okrevanje-po-operaciji-karpalnega-kanala/ 8. Peters, S. E., Page, M. J., Coppieters, M. W., Ross, M. in Johnston, V. (2013). Rehabilitation following carpal tunnel release. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2013(6), Article CD004158. https://doi.org/10.1002/14651858.CD004158.pub2 9. Puh, U., Kacin, A., Rugelj, D., Hlebš, S. in Jakovljević, M. (2016). Ocenjevanje v fizioterapiji / Assessment in physiotherapy. https://ibmi.mf.uni- lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2016_S1_p021-032.pdf 10. Zaralieva, A., Georgiev, G. P., Karabinov, V., Iliev, A. in Aleksiev, A. (2020). Physical therapy and rehabilitation approaches in patients with carpal tunnel syndrome. Cureus, 12(3), e7171. https://doi.org/10.7759/cureus.7171 65 Erika Bartol Dom starejših občanov Grosuplje Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Holističen pristop k obravnavi bolečine v paliativni zdravstveni negi UDK 616-009.7:616-036.8-083 UDC 616-009.7:616-036.8-083 KLJUČNE BESEDE: holistična zdravstvena nega, KEYWORDS: holistic nursing care, pain obravnava bolečine, paliativna oskrba management, palliative care POVZETEK – Izvajanje holistične oskrbe pri ABSTRACT – The implementation of holistic care for pacientih je kompleksen proces, ki je odvisen od patients is a complex process that is influenced by številnih dejavnikov, kot so: okolje, osebne lastnosti, various factors, including the environment, personal odprtost, znanje in stopnja izobrazbe medicinskih characteristics, openness, knowledge and the level of sester s številom delovnih izkušenj. Namen raziskave training and professional experience of the carers. je predstaviti značilnosti holističnega pristopa The purpose of the research is to present the obravnave bolečine v paliativni zdravstveni negi v characteristics of a holistic approach to pain institucionalnem varstvu. Glede na okolje v katerem je management in palliative care within institutional nastanjen pacient, se pogosteje v domovih za starejše settings. Depending on the environment in which the zaradi omejenega znanja, pomanjkanja in patient lives, especially in nursing homes, holistic care preobremenjenosti kadra in časa, holistična oskrba ne is often not fully implemented due to limited izvaja v polnem obsegu ampak je poudarek bolj na knowledge, staff shortages, overload and lack of time. fizičnem vidiku oskrbe pacienta. Pri obravnavi As a result, the focus tends to be on the physical pacientov z bolečino se medicinske sestre soočajo s aspects of patient care. When treating patients with številnimi izzivi, kot so strahovi in nejasnosti pain, carers face numerous challenges, such as patient pacientov, težave pri komunikaciji in razumevanju anxiety and uncertainty, communication difficulties pomembnosti lajšanja bolečin. Posebne težave se and a lack of understanding of the importance of pain pojavljajo pri pacientih z napredovano demenco, kjer relief. Despite these challenges, effective je potrebna posebna pozornost glede na telesne communication with patients and their families is omejitve in potencialne težave pri vnosu zdravil. Kljub essential, with a focus on addressing individual needs, tem izzivom je ključnega pomena dobro informiranje involving relatives in the care process and ensuring pacientov in njihovih svojcev z upoštevanjem that carers are adequately trained to deal with such individualnih potreb pacientov, vključevanje bližnjih v situations. It is vital that carers have the necessary proces oskrbe ter ustrezno usposabljanje medicinskih knowledge, skills and support to provide holistic care sester za obvladovanje teh situacij. Za medicinske and manage chronic pain effectively. They must also sestre je pomembno, da imajo ustrezno znanje, recognise the importance of an individualised spretnosti in podporo za izvajanje holistične oskrbe, approach and a comprehensive understanding of sposobnost obvladovanja kronične bolečine ter, da se patients and their needs, including the involvement of zavedajo pomembnosti individualiziranega pristopa loved ones in the care process. in celostnega obravnavanja pacientov in njihovih potreb ter vključevanje pomembnih bližnjih. 1 Uvod Celostna obravnava pacienta v paliativni oskrbi vključuje upoštevanje telesnih, psiholoških in socialnih potreb, ki so individualne, različne in kompleksne, uspeh izvajanja oskrbe pa je odvisen od sodelovanja, znanja in prispevanja vseh članov multidisciplinarnega in interdisciplinarna tima (Ebert Moltara in Bernot, 2023, str. 40). 66 Simptom bolečine se glede na vrsto in napredovanje bolezni, vrsto zdravljenja in značilnosti pacienta (spol, starost, pridružene ostale bolezni) spreminja glede na pogostost in intenzivnost, zato je pomemben natančen in strukturiran pristop pri prepoznavanju, ocenjevanju in obvladovanju bolečine. Opredeliti je treba cilje obravnave, v proces odločanja o najbolj optimalnih načinih zdravljenja pa vključiti pacienta in njegove bližnje. Z jasno in odkrito komunikacijo mora biti medicinska sestra osredotočena na pacienta, njegove vrednote, želje in s tem ohraniti njegovo dostojanstvo. Bolečina je eden najpogostejših subjektivnih sprememba telesa, kot posledica napredovalega bolezenskega stanja (71 %), vendar je v tretjini primerov prezrta in premalo zdravljena (Ebert Moltara idr., 2023, str. 65). Pri oceni bolečine je treba upoštevati pacientov kognitivno-vedenjski odziv na bolečino, nekateri ne priznajo bolečine zaradi strahu, da to predstavlja napredovanje bolezni, drugi pacienti čutijo potrebo, da se spopadejo z bolečino. Bolečino zanikajo zaradi različnih kulturnih ali duhovnih prepričanj Katastrofiziranje je še en prepoznan kognitivni znak, povezan z bolečino in depresijo, pacienti premlevajo ali pretiravajo svojo bolečino. Izvajanje kognitivno-vedenjske terapije (gradnja samopodobe, optimizma in obvladovanje nadzora nad bolečino) vpliva na zmanjšanje bolečine in je del celostnega načrta obravnave bolečine. Tudi duhovnost in s tem povezano upanje je močno povezano z individualnim dojemanjem bolečine, saj nekateri pacienti verjamejo, da je bolečina kazen, zato jo morajo prenesti, prav tako pa se dojemanje in toleranca bolečine razlikuje glede na kulturo in etičnost (Brant, 2017, str. 33, 34). Neobvladovanje bolečine lahko povzroči stisko in nesorazmerno močno ali totalno bolečino, zato je za ustrezno zdravljenje pomembna ustrezna ocena bolečine z bolečinskimi lestvicami (VAS, VRS in NRS). Pravilna ocena bolečine omogoča lažjo komunikacijo med člani multidisciplinarnega tima, na primer med zdravnikom in medicinsko sestro. Ocenimo jakost glede na področje bolečine, časovne karakteristike, pridružene dejavnike, vzroke za nastanek, določimo mehanizem nastanka bolečine in skupaj s pacientom načrtujemo individualen način zdravljenja z analgetiki glede na optimalno pot vnosa. Na vseh treh stopnjah ocene bolečine uporabljamo ne farmakološke metode, kot so psihološka podpora in rehabilitacijske intervencije (Stražišar idr., 2023, str. 70, 71, 80). Najpomembnejše pri zdravljenju bolečine je, da odstranimo vzrok za bolečino, kar pri kronični bolečini pogosto ni mogoče. Paciente seznanimo z možnimi vzroki za bolečino, načinom zdravljenja, pravilno uporabo analgetikov, medikamentoznimi pristopi in nezaželenimi učinki. Informiranje in sodelovanje pripomore k uspešnejšemu lajšanju bolečine. Za zdravljenje bolečine izberemo način, ki je za bolnika in bližnje najprimernejši, običajno s peroralnimi zdravili (Stražišar idr., 2023, str. 72). 1.1 Teorija holistične oskrbe pri obravnavi bolečine Integrativna nega združuje alternativne zdravstvene pristope in celovite-holistične negovalne pristope s poudarkom na telo, dušo in um, za obravnavo različnih zdravstvenih težav, od kroničnih bolezni in lajšanja stresa do izboljšanja splošnega zdravja in razpoloženja. Holistična oskrba kot osnovni okvir medicinske sestre pomeni, da medicinske sestre pristopijo k oskrbi pacientov z vsemi sprejemljivimi metodami nege, da zagotovijo kakovostno oskrbo in olajšajo bolečine. Integrativna oskrba zagotavlja v odnosu osredotočeno, celostno oskrbo s poudarkom na izboljšanje izkušenj pacientov, njihove kakovosti življenja in s tem izboljšanje zdravja celotne populacije ter zmanjšanje stroškov zdravljenja. Ima jasne in natančne usmeritve pri oskrbi pacientov, ter vsebuje komplementarne in alternativne medicinske postopke in načine zdravljenja, ki niso del tradicionalne medicine (Olalaye in Mhab Rhoda, 2022, str. 2). V ZDA se uporaba alternativne medicine povečuje, najpogostejša je uporaba zeliščne terapije z eteričnimi olji (inhalacije in masaže) in meditacijske tehnike (joga). Vse bolj pogosta pa je tudi kiropraktika in tehnike globokega dihanja za lajšanje bolečin. Povečuje se tudi potreba po paliativni 67 oskrbi in s tem uporaba različnih alternativnih protibolečinskih tehnik, ki namesto tradicionalnega zdravljenja zmanjšajo možnost stranskih učinkov zdravil. Uporaba komplementarne medicine je pogostejša v nekaterih azijskih državah ter ZDA in na Finskem, vendar pa so medicinske sestre in pacienti zaradi omejenih kakovostnih dokazov uporabe alternativnih tehnik, o tem slabše ozaveščeni in podprti, pri njeni uporabi, prav tako pa imajo pomanjkljivo znanje o načinih lajšanja bolečin (Olalaye in Mhab Rhoda, 2022, str. 2). Za integrativno medicinsko sestro je doseganje dobrega počutja pacienta temelj oskrbe, predvsem pa je poudarek na nefarmakoloških tehnikah obvladovanja bolečin, kot so distrakcija, vizualizacija, sprostitev, masaža ter uporaba toplote in mraza. Kognitivno-vedenjske tehnike lahko pomagajo pacientom povrniti občutek nadzora nad seboj, samoučinkovitost ter aktivno vključenost v lastno oskrbo. Načrti oskrbe so ključni za okrevanje pacienta. Pomagajo jim pri razvijanju in uresničevanju učinkovitega načrta ukrepanja z jasno opredelitvijo pravil in vloge medicinske sestre pri oskrbi pacienta. To omogoča medicinskim sestram, da se osredotočijo na potrebe pacienta, ne da bi pri tem izpustile kakršne koli ključne postopke za obvladovanje bolečin (Olalaye in Mhab Rhoda, 2022, str. 10). Tudi v našem okolju ugotavljamo, da pomen ambienta za pacienta in izvajanje individualnih tehnik pomembno vplivajo na pacientovo počutje v paliativi oskrbi, saj zmanjšajo trpljenje, ohranjajo dostojanstvo in poskrbijo za mirno smrt. V Domu starejših Šentjurij izvajajo koncept OAZE, kjer pri delu z dementnimi pacienti posebej poudarjajo pomen barv v prostoru, vonjav, posebno svetlobo in glasbo, s čimer zagotavljajo potrebo po varnosti in ljubezni, z vključevanjem svojcev, ki s svojo prisotnostjo pripomorejo k blažilnemu učinku izvajanja določenih metod in tehnik dela, nekatere lahko izvajajo samostojno. Pri delu zaposleni uporabljajo individualno metodo, ki temelji na ohranjanju osebnega dostojanstva, integritete in identitete. V sklopu omenjenega koncepta izvajajo naslednje tehnike: prvine inovativne validacije, senzorne stimulacije, bazalno stimulacijo, aromaterapija, delo z dotiki, delo na področju biografije in življenjske zgodbe (Koštomaj, 2021, str. 101). 1.2 Namen raziskave Namen raziskave je predstaviti značilnosti holističnega pristopa obravnave bolečine v paliativni zdravstveni negi v institucionalnem varstvu. S pregledom literature smo raziskali značilnosti izvajanja holistične zdravstvene nege v paliativnem obdobju s poudarkom na izzivih pri obravnavi bolečine, načine zdravljenja bolečine vključno z alternativnimi tehnikami ter kulturne in okoljske dejavnike, povezane z obravnavo bolečine. 2 Metode pregleda literature V raziskavi je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, in sicer sistematični pregled znanstvene literature s področja holistične obravnave pacienta zaradi bolečine v paliativni negi. Vključitveni kriteriji za iskanje literature so bili: izvirni znanstveni članki, pregledni znanstveni članki, objavljeni od leta 2018 do 2024, v angleškem ali v slovenskem jeziku. Pri iskanju smo uporabili ključne besede: holistična zdravstvena nega, bolečina, obravnava, paliativna oskrba (angl: holistic nursing, pain, management, palliative care). Članke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, SpringerLink in Google učenjak. V bazi PubMed je bilo prikazanih 36 zadetkov, v Google učenjak 445 zadetkov in v Springer Link 33 zadetkov. Po pregledu nekaterih naslovov člankov, ki se nanašajo na našo temo, smo v bazi PubMed in SpringerLink pregledali vse prikazane članke, v bazi Google učenjak pa smo jih pregledali 30. 68 Po izboru so bili podatki iz končno izbranih 10 člankov, analizirani s kvalitativno vsebinsko analizo. Izbrani so na podlagi vnaprej določenih kriterijev, kot so metodološka kakovost, relevantnost teme in povezanost z raziskovalnim vprašanjem. 3 Rezultati Na shemi 1 je prikazan PRIZMA diagram, ki sistematično prikazuje postopek odločanja o ustreznosti pregledane literature glede na vključitvene in izključitvene kriterije, način izključevanja člankov v podatkovnih bazah in končno število izbranih člankov za končno analizo. V končno raziskavo smo vključili 10 člankov. Shema 1 Prizma diagram izbora člankov, vključenih v analizo Elektronski viri Drugi viri (n = 0) raziskovalnih člankov v polnem besedilu (n = 1133) 489 izključenih Št. virov v polnem besedilu (n = 644) 514 izključenih Št. virov primernih za natančno analizo (n = 130) 120 izključenih Št. virov primernih za končno analizo (n = 10) V tabeli 1 predstavljamo značilnosti izbranih člankov. 69 Tabela 1 Končni seznam člankov, ki so vključeni v kvalitativno vsebinsko analizo Raziskovalna objave, revija Ugotovitve Avtor, letnica Vrsta metodologija članka (metode, instrument, vzorec) Veen idr., 2024, Pregledni Sistematični pregled Sodobnejše alternativne tehnike (masaža, Palliative Care & znanstveni literature od 2020– umetnostna terapija in uporaba virtualne Social Practice 2022, PRISMA resničnosti) vplivajo na zmanjšanje diagram bolečine, vendar imamo manj dokazov o učinkovitosti, njihova uporaba je omejena, nimajo stranskih učinkov. Moškon, 2021, Izvirni Kvalitativna Omejeno razumevanje koncepta Revija za znanstveni metoda, holistične oskrbe zaposlenih, premalo zdravstvene vede fenomenološka časa in kadra za izvajanje, izboljšati študija, motivacijske dejavnike, nadgrajevanje nestrukturiran znanja s kontinuiranim usposabljanjem. intervju, 9 izvajalk zdravstvene nege in oskrbe v domu za starejše Hunnicutt idr., Izvirni Kvantitativna Povečane potrebe po farmakološkem 2017, Journal of znanstveni metoda, zdravljenju bolečine pri pacientih z rakom Pain and pridobivanje v vseh institucijah. Bolečina je bolje Symptom podatkov o obvladana pri tistih, ki bivajo v Hospicu, Management bolečinah pacientov bolj redno jemljejo analgetike, večja je v domovih za uporaba ne farmakoloških tehnik (toplo - starejše in Hospicu hladna terapija, fizioterapija, blokade (funkcionalno in živcev, akupunktura), saj imajo zaposleni zdr. stanje, v Hospicu več izkušenj in znanja glede zdravljenje, v obvladovanje bolečine in drugih zadnjih 90 dni simptomov. življenja) Craig idr., 2023, Pregledni Sistematični pregled Onkološki pacienti v domovih za starejše Healthcare znanstveni literature objavljene potrebujejo celostno in holistično od 2012–2022, obravnavo telesnih, psiholoških in potreb Whittemare and ob koncu življenja. Ključno je Knafl’s 5 stopenjska izpopolnjevanje znanja medicinskih sester lestvica, holistične zagotavljanja specializirane oskrbe teh potrebe pacientov v pacientov in holistična obravnava v paliativni oskrbi v domovih in prenos znanja iz Hospica. domači/institucional ni oskrbi De Witt Jensen Izvirni Kvalitativna Najpogostejši izzivi: pacienti zavračajo idr., 2017, Journal znanstveni raziskava, aplikacijo analgetikov zaradi tesnobe, of Clinical polstrukturiran strahu, pomanjkljivega razumevanja. Nursing intervju izkušenj 24 Dobra informiranost pacienta in bližnjih 70 medicinskih sester o za blaženje bolečine je ključna. Najtežje bolečinah pacientov je obvladati bolečino in izbrati način z demenco v aplikacije pri napredovali demenci. Izbira obdobju umiranja v manj invazivnih metod. Uspešna Hospicu, vzroki in obravnava bolečine je odvisna od olajšanje bolečine, kakovosti odnosov in komunikacije. potrebe po usposabljanju, analiza podatkov z Nvivo10 software, uporaba Braun and Clarke’s paradigme Lukovsky idr., Izvirni Kvantitativna Medicinske sestre so o duhovni oskrbi 2021, Journal of znanstveni študija, spletna manj izobražene in odprte. Potrebna je Hospice & anketa v Qualtrics, uvedba dodatnih izobraževanj za Palliative Nursing deskriptivna medicinske sestre in dodatne vsebine o obdelava podatkov, duhovnih potrebah pacientov že v času 250 anket študija. medicinskih sester Tveit Sekse idr., Pregledni Sistematični pregled Medicinska sestra povezuje različne ravni 2018, Journal of znanstveni literature, od 2000 zdravstvene dejavnosti in je ključna v Clinical Nursing do 2016, medpoklicnem sodelovanju ter v metaanaliza 28 sodelovanju s pacientom in njegovimi člankov o svojci. Potrebno je veliko specializiranega doživljanju vloge znanja za kakovostno obravnavo pacienta medicinskih sester v v paliativi. paliativni oskrbi Munkombwe idr., Izvirni Kvalitativna Dobri medsebojni terapevtski odnosi 2020, Journal of znanstveni raziskava, opisni vplivajo na uspešno obvladovanje clinical nursing intervju in kronične bolečine v paliativni oskrbi v kvalitativna povezavi s socialnim modelom zdravja. vsebinska analiza o Uporaba individualno prilagojenih mnenju in izkušnjah nefarmakoloških tehnik in farmakoloških 15 medicinskih terapij z vključevanjem pomembnih sester z uporabo socialnih stikov je najboljša kombinacija nefarmakološkimi za uspešno obvladovanje bolečine. metodami Medicinska sestra mora imeti dobre obravnave bolečine komunikacijske spretnosti in specializirana znanja. Zeng, idr., 2018, Pregledni Sistematični pregled Kratkoročni vpliv na bolečino z Journal of Pain znanstveni literature, izvajanjem tehnik akupresure, and Symptom kontroliranih študij akupunkture, aromaterapevtske masaža, Managemen po Jadad lestvici, dihanja, hipnoterapije, meditacije, vključenih 17 glasbene terapije, refleksologije in Reiki. člankov 71 Brewer idr., 2019, Izvirni Kvantitativna 85 % anketiranih medicinskih sester Journal of znanstveni raziskava- podpira izvajanje alternativnih tehnik, Holistic Nursing deskriptivna, 218 vendar jih izvaja le 32 %. Najmanj jih spletnih podpira in izvajajo medicinske sestre vprašalnikov zaposlene v intenzivnih enotah. Medicinske sestre se ne počutijo dovolj usposobljene za napotitev pacienta k alternativnem zdravljenju ali pa za izvajanje tehnik nimajo primernega okolja. V tabeli 2 je prikazana kvalitativna sinteza pridobljenih podatkov, ki je podala 6 temeljnih vsebinskih kategorij, ki so pomembne za prikaz koncepta holistične oskrbe pacienta ob bolečinah v paliativni oskrbi. Tabela 2 Kvalitativna sinteza literature po kategorijah Kategorija Kode Avtorji Izvajanje holistične Odvisno od izobrazbe, okolja, Moškon, 2021; Craig idr., oskrbe izkušenj, os. lastnosti. Manj široko v 2023; Brewer idr., 2019 domovih za starejše, dodatna znanja, usposabljanja, Hospic Izzivi pri obravnavi Tesnoba, strah, pomanjkanje Moškon, 2021 bolečine razumevanja, zdr. stanje, izbira poti De Witt Jensen idr., 2017 vnosa, odnosi, komunikacija, Tveit Sekse idr., 2018 vključevanje svojcev Munkombwe idr., 2020 Načini zdravljenja Farmakološko, ne farmakološko- Hunnicutt idr., 2017 bolečine alternativno, sodobne tehnike, De Witt Jensen idr., 2017 stranski učinki Zeng idr., 2018 Munkombwe idr., 2020 Brewer idr., 2019 Izvajanje alternativnih in Omejeno glede na okolje in pacienta, Veen idr., 2024 komplementarnih tehnik individualnost, masaža, Zeng idr., 2018 aromaterapija, glasbena terapija, Hunnicutt idr., 2017 tehnike sproščanja, ni stranskih Brewer idr., 2019 učinkov, omejitve dokazljivosti, Munkombwe idr., 2020 področje dela Paliativno obdobje Kronična bolečina, terapevtski Tveit Sekse idr., 2018 odnosi, socialni model zdravja, Munkombwe idr., 2020 bližnji, individualnost, specializirana Hunnicutt idr., 2017 znanja, splošno dobro počutje, Craig idr., 2023 kakovost komunikacije Kultura, okolje Prevladujoč biomedicinski model, Lukovsky idr., 2021 akutna obravnava, primanjkljaj Tveit Sekse idr., 2018 znanja o duhovni oskrbi Hunnicutt idr., 2017 72 4 Razprava 4.1 Izvajanje holistične oskrbe Izvajanje holistične oskrbe temelji na razumevanju pacienta kot celovite osebe z njegovimi telesnimi, psihološkimi, socialnimi in duhovnimi potrebami. Učinkovitost izvajanja je v veliki meri odvisna od okolja, v katerem pacient biva, ter od kompetenc in izkušenj zdravstvenega osebja. Številne raziskave kažejo, da višja raven izobrazbe in daljša delovna doba medicinskih sester prispevata k boljši samooceni znanja in k večji sposobnosti izvajanja celostne obravnave pacienta (Craig idr., 2023; Moškon, 2020; Brewer idr., 2019). V institucionalnem varstvu se izvajanje holistične oskrbe pogosto sooča z omejitvami, kot so pomanjkanje kadra, preobremenjenost, pomanjkanje časa, motivacije in znanja. Ti dejavniki povzročajo, da se zdravstvena nega pogosto osredotoča predvsem na fizični vidik posameznika, medtem ko čustveni, socialni in duhovni ostajajo spregledani. Za kakovostno izvajanje holistične oskrbe je zato ključna podpora organizacijskega sistema, kontinuirano izobraževanje ter izboljšanje delovnih pogojev (Craig idr., 2023; Moškon, 2020). 4.2 Izzivi pri obravnavi bolečine Obravnava bolečine je eden najzahtevnejših vidikov paliativne oskrbe, saj vključuje fiziološke, psihološke in socialne komponente. Medicinske sestre se pri tem pogosto soočajo z ovirami, ki izhajajo tako iz pacienta kot iz zdravstvenega sistema. Pacienti pogosto zavračajo analgetike zaradi strahu pred zasvojenostjo, tesnobe ali nerazumevanja pomena ustreznega lajšanja bolečine (De Witt Jensen idr., 2017). Vloga medicinske sestre je zato ključna pri vzpostavljanju učinkovite komunikacije s pacientom in njegovimi svojci ter pri razlagi pomena obvladovanja bolečine (Moškon, 2020). Poseben izziv predstavljajo pacienti z napredovalo demenco, pri katerih je ocena bolečine pogosto otežena. Uporaba oralnih analgetikov lahko povzroča pretirano zaspanost ali tveganje za aspiracijo, medtem ko so intravenske in subkutane aplikacije zaradi telesnih omejitev pogosto otežene. V takšnih primerih se transdermalni obliži izkazujejo kot manj invazivna in varnejša metoda. Kljub številnim izzivom večina medicinskih sester poroča o dobrem sodelovanju z zdravniki pri izbiri najprimernejšega analgetika (De Witt Jensen idr., 2017). 4.3 Načini zdravljenja bolečine Zdravljenje bolečine v paliativni oskrbi zahteva individualiziran pristop, ki združuje farmakološke in nefarmakološke metode. Hunnicutt idr. (2017) ugotavljajo, da je učinkovitost obvladovanja bolečine močno povezana z okoljem, v katerem pacient biva. V hospicih je obvladovanje bolečine praviloma uspešnejše kot v domovih za starejše, saj je uporaba analgetikov pogostejša in bolj prilagojena posamezniku. Poleg tega zaposleni v hospicih pogosteje uporabljajo nefarmakološke metode, kot so toplotno-hladna terapija, fizioterapija, akupunktura in živčne blokade. Kombinacija farmakoloških in nefarmakoloških pristopov omogoča bolj celostno lajšanje bolečine ter zmanjšuje potrebo po visokih odmerkih zdravil. Ključno pri tem je sodelovanje celotnega interdisciplinarnega tima, ki omogoča usklajeno, varno in etično obravnavo pacienta (Craig idr., 2023). 4.4 Izvajanje alternativnih in komplementarnih tehnik Komplementarne in alternativne metode imajo pomembno vlogo v holistični paliativni oskrbi, saj pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja in zmanjšanju občutkov bolečine, stresa ter anksioznosti. Zeng idr. (2018) v svojem sistematičnem pregledu ugotavljajo, da so med najpogosteje uporabljenimi 73 tehnikami masaža, aromaterapija, meditacija, glasbena terapija in Reiki, ki dokazano izboljšujejo psihofizično stanje pacientov. Van Veen idr. (2024) navajajo, da se v sodobni praksi vse pogosteje uporabljajo tudi inovativni pristopi, kot sta umetnostna terapija in uporaba virtualne resničnosti, ki prispevata k zmanjšanju anksioznosti in izboljšanju splošnega počutja brez stranskih učinkov. Munkombwe idr. (2020) poudarjajo, da kombinacija farmakoloških in individualno prilagojenih nefarmakoloških terapij ter vključevanje svojcev omogoča uspešnejše obvladovanje kronične bolečine. Kljub pozitivnim učinkom teh metod pa Brewer idr. (2019) ugotavljajo, da jih redno uporablja le približno tretjina medicinskih sester. Ovire za uporabo predstavljajo predvsem pomanjkanje časa, občutek neustrezne usposobljenosti ter nezaupanje svojcev do teh pristopov. Za njihovo širšo uporabo bi bilo potrebno več izobraževanj in sistemska podpora. 4.5 Paliativno obdobje V paliativnem obdobju se oskrba osredotoča na lajšanje simptomov in izboljšanje kakovosti življenja, ne pa na podaljševanje življenja za vsako ceno. Holistična paliativna oskrba vključuje fizično, čustveno, socialno in duhovno podporo pacientu ter njegovim svojcem. Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri prepoznavanju in obvladovanju bolečine, nudenju psihosocialne pomoči ter zagotavljanju dostojanstva pacienta v zadnjem obdobju življenja (Munkombwe idr., 2020; Hunnicutt idr., 2017). Učinkovita paliativna oskrba zahteva dobro komunikacijo, empatijo in spoštovanje pacientovih vrednot in želja. Pomembno je tudi pravočasno vključevanje paliativnih pristopov, kar omogoča boljšo pripravo pacienta in svojcev na zaključek življenja (Craig idr., 2023). 4.6 Kultura in okolje Kulturna raznolikost in organizacijsko okolje imata pomemben vpliv na izvajanje holistične oskrbe. Tveit Sekse idr. (2018) opozarjajo, da hiter tempo dela, pomanjkanje kadra in prevladujoč biomedicinski model pogosto onemogočajo individualno, mirno in sočutno obravnavo pacienta. Takšne okoliščine vodijo v zanemarjanje čustvenih in socialnih vidikov oskrbe, kar zmanjšuje kakovost terapevtskega odnosa. Pomemben, a pogosto prezrt element je duhovna podpora. Lukovsky idr. (2021) ugotavljajo, da se medicinske sestre med izobraževanjem redko srečajo s temo duhovne oskrbe, zato se v praksi pogosto ne počutijo dovolj kompetentne za prepoznavanje in zadovoljevanje duhovnih potreb pacientov. Zadovoljevanje teh potreb – skozi spoštovanje dostojanstva, poslušanje in upoštevanje verskih prepričanj – dokazano zmanjšuje stres in izboljšuje kakovost življenja pacienta. Craig idr. (2023) poudarjajo, da je za učinkovito izvajanje tovrstne oskrbe potrebno razviti orodja za pravočasno oceno duhovnih potreb in ustrezne intervencije. 4.7 Znanje in dejavniki, ki vplivajo na izvajanje holistične oskrbe Znanje, izobrazba in delovne izkušnje medicinskih sester predstavljajo temelj učinkovite holistične oskrbe. Višja izobrazba in stalno strokovno izpopolnjevanje povečujeta sposobnost razumevanja kompleksnih potreb pacientov ter izvajanja individualno prilagojenih intervencij (Craig idr., 2023; Brewer idr., 2019). Za nadaljnji razvoj paliativne in holistične oskrbe je bistvena implementacija izobraževanj, ki vključujejo nefarmakološke pristope, duhovno podporo in komunikacijske veščine. Potrebno je tudi interdisciplinarno sodelovanje med zdravstvenimi delavci, saj le celostni pristop omogoča kakovostno, sočutno in človeku usmerjeno obravnavo (Moškon, 2020; Tveit Sekse idr., 2018). Le z ustrezno 74 podporo, znanjem in sistemskimi spremembami bo mogoče zagotoviti celostno oskrbo, ki v središče postavlja človeka, njegovo dostojanstvo in celovitost. 5 Zaključek Kakovostna in celostna paliativna oskrba in obravnava bolečine je močno odvisna od okolja, kjer biva pacient, saj imajo zaposleni različno znanje in izkušnje. Iz ugotovljenega torej predpostavljamo, da je treba znanje o holistični obravnavi bolečine obnavljati in nadgrajevati, da bodo vsi posamezniki deležni enakovredne in kakovostne obravnave. Na splošno medicinske sestre verjamejo v pozitivne učinke alternativnih oz. komplementarnih metod zdravljenja, vendar je njihova uporaba v praksi omejena zaradi pomanjkanja znanja, časa, kadra in nezainteresiranosti za dodatna izobraževanja, kar opažamo tudi v svojem delovnem okolju. Pomembno je razvijati njihovo znanje, kompetence in samozavest za uporabo teh terapij ter zagotoviti podporo pri prepoznavanju in napotitvi pacientov k alternativnim metodam zdravljenja. Pri obravnavi paliativnih pacientov z bolečino se medicinske sestre soočajo s številnimi izzivi in možnimi odločitvami, kljub temu pa je ključno dobro informiranje pacientov in njihovih svojcev z upoštevanjem individualnih potreb pacientov, vključevanje bližnjih v proces oskrbe ter ustrezno usposabljanje medicinskih sester za obvladovanje teh situacij. Kot omejitev raziskave izpostavljamo pomanjkanje ustreznih raziskav na obravnavano tematiko pri nas. Predpostavljamo lahko, da se večina medicinskih sester v Sloveniji sooča s podobnimi izzivi pri holistični obravnavi bolečine v paliativnem obdobju v institucionalnem varstvu, na podlagi pregledanih člankov in izkušenj iz delovnega okolja, iz katerega prihajam. V zadnjih letih so medicinske sestre zaradi pomanjkanja kadra, časa za paciente, slabših delovnih pogojev in medsebojnih odnosov še toliko bolj obremenjene, kot je poklic medicinske sestre že v splošnem psihično in fizično zahtevnejše narave. Z omenjenimi ugotovitvami in razmislekom o izboljšavah lahko prispevamo k izboljšani holistični obravnavi in zdravljenju pacientov z bolečino v vseh nivojih obravnave, še posebno pa v paliativnem obdobju. Prispevamo lahko tudi k boljšemu osebnemu zadovoljstvu medicinskih sester pri delu. V prihodnosti so torej zaželene tudi obširnejše raziskave tega področja v slovenskem okolju v institucionalnem varstvu in s tem posledično izboljšanje kakovosti obvladovanja bolečine pri pacientih. LITERATURA 1. Brant, J. M. (2017). Holistic total pain management in palliative care: Cultural and global considerations. Palliative Medicine and Hospice Care Open Journal, SE(1), S32–S38. https://doi.org/10.17140/PMHCOJ-SE-1-108 2. Brewer, N. J., Turrise, S. L., Kim-Godwin, Y. S. in Pond, R. S., Jr. (2019). Nurses’ knowledge and treatment beliefs: Use of complementary and alternative medicine for pain management. Journal of Holistic Nursing, 37(3), 1–12. https://doi.org/10.1177/0898010118822212 3. Craig, S., Cao, Y., McMahon, J., Anderson, T., Stark, P., Brown Wilson, K., Creighton, L., Gonella, S., Bavelaar, L., Vlčková, K. in Mitchell, G. (2023). Exploring the holistic needs of people living with cancer in care homes: An integrative review. Healthcare, 11(3166), 1–19. https://doi.org/10.3390/healthcare11243166 4. De Witt Jansen, B., Brazil, K., Passmore, P., Buchanan, H., Maxwell, D., McIlfatrick, S., Morgan, S. M., Watson, M. in Parsons, C. (2017). Nurses’ experiences of pain management for people with advanced dementia approaching the end of life: A qualitative study. Journal of Clinical Nursing, 26 (9–10), 1234–1244. https://doi.org/10.1111/jocn.13442 75 5. Ebert Moltara, M. in Bernot, M. (ur.). (2023). Paliativna oskrba odraslih bolnikov z rakom v Sloveniji: Temeljni pojmi in priporočila. Onkološki inštitut. 6. Ebert Moltara, M., Bernot, M. in Krčevski Škvarč, N. (2023). Priporočila za obvladovanje simptomov: Osnovna načela obravnave simptomov. V M. Ebert Moltara in M. Bernot (ur.), Paliativna oskrba odraslih bolnikov z rakom v Sloveniji: Temeljni pojmi in priporočila (str. 64–69). Onkološki inštitut. 7. Koštomaj, S. (2021). Paliativna oskrba starejših v socialno varstvenem zavodu: Pomen ambienta v paliativni oskrbi. V B. M. Kaučič, M. Poredoš in A. Presker Planko (ur.), Čas za sistemsko ureditev paliativne oskrbe: Simpozij s področja paliativne oskrbe z mednarodno udeležbo: Zbornik prispevkov z recenzijo: XI. stiki zdravstvene nege (str. 99–102). Visoka zdravstvena šola. 8. Lukovsky, J., McGrath, E., Sun, C., Frankl, D. in Beauchesne, M. A. (2021). A survey of hospice and palliative care nurses’ and holistic nurses’ perceptions of spirituality and spiritual care. Journal of Hospice & Palliative Nursing, 23(1), 28–37. https://doi.org/10.1097/NJH.0000000000000711 9. Moškon, A. (2021). Razlogi za neizvajanje holistične oskrbe stanovalcev v domu za starejše. Revija za zdravstvene vede, 8(2), 65–75. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-SEWUNM81 10.Munkombwe, W. M., Petersson, K. in Elgán, C. (2020). Nurses’ experiences of providing nonpharmacological pain management in palliative care: A qualitative study. Journal of Clinical Nursing, 29(9–10), 1643–1652. https://doi.org/10.1111/jocn.15232 11.Olaleye, E. in Rhoda, A. M. (2022). The use of integrative nursing in pain management in palliative care (str. 1–50). University of Applied Sciences. 12.Stražišar, B., Lahajnar Čavlovič, S. in Krčevski Škvarč, N. (2023). Priporočila za obvladovanje simptomov: Obravnava bolečine. V M. Ebert Moltara in M. Bernot (ur.), Paliativna oskrba odraslih bolnikov z rakom v Sloveniji: Temeljni pojmi in priporočila (str. 70–85). Onkološki inštitut. 13.Tveit Sekse, R. J., Hunskar, I. in Ellingsen, S. (2018). The nurse’s role in palliative care: A qualitative meta-synthesis. Journal of Clinical Nursing, 27(1–2), e21–e38. https://doi.org/10.1111/jocn.13912 14.Van Veen, S. S., Drenth, H., Hobbelen, H., Finnema, E., Teunissen, S. in De Graaf, E. (2024). Non- pharmacological interventions feasible in the nursing scope of practice for pain relief in palliative care patients: A systematic review. Palliative Care & Social Practice, 18, 1–23. https://doi.org/10.1177/26323524231222496 15.Zeng, Y. S., Wang, C., Ward, K. E. in Hume, A. L. (2018). Complementary and alternative medicine in hospice and palliative care: A systematic review. Journal of Pain and Symptom Management, 56 (5), 781–794. https://doi.org/10.1016/j.jpainsymman.2018.07.016 76 Katja Bevc Medicinski center Iatros, Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Vloga fizioterapije v preventivi in kurativi prolapsa medeničnih organov UDK 615.82/.84:616.718.19 UDC 615.82/.84:616.718.19 KLJUČNE BESEDE: prolaps medeničnih organov, KEYWORDS: pelvic organ prolapse, prevention, preventiva, fizioterapija, krepitev medeničnega dna physiotherapy, pelvic floor training POVZETEK – Pri prolapsu medeničnih organov ABSTRACT – Pelvic organ prolapse (POP) is the (PMO) gre za spust medeničnih organov v nožnico ali prolapse of the pelvic organs into or out of the vaginal iz nje zaradi izgube podpore vezivnega tkiva, mišic ali canal due to loss of support from connective tissue, kombinacije obojega. Pojavil naj bi se pri 41–50 % muscle or a combination of both. It occurs in an vseh žensk, vendar o simptomih poroča le 3–6 %. estimated 41–50% of women, although only 3–6% Simptomi so povezani s stopnjo prolapsa in se lahko report symptoms. Symptoms are related to the degree kažejo kot občutek pritiska v nožnici, občutek of prolapse and can include a sensation of pressure in izbočenja v nožnici ali iz nje, motnje uriniranja, the vagina, a feeling of bulging inside or outside the motnje odvajanja blata ter spolne motnje. Mišice vagina, difficulty urinating, difficulty defecating and medeničnega dna imajo pomembno vlogo pri sexual dysfunction. The pelvic floor muscles play a key zagotavljanju aktivne in pasivne podpore medeničnim role in actively and passively supporting the pelvic organom. Z njihovo krepitvijo lahko zmanjšamo organs. Strengthening these muscles can help to simptome povezane s prolapsom. Fizioterapevtska reduce prolapse-related symptoms. Physiotherapeutic preventiva vključuje edukacijo o pravilnih tehnikah preventive measures include training in correct dihanja, učenje ustrezne in zadostne kontrakcije mišic breathing techniques, training in adequate and medeničnega dna ter njihovo funkcionalno aktivacijo appropriate contraction of the pelvic floor muscles ob povečanem intraabdominalnem pritisku (npr. pri and their functional activation in the event of kašljanju, kihanju ali dvigovanju bremen). Pomemben increased intra-abdominal pressure (e.g. when je tudi nadzor telesne drže, krepitev stabilizatorjev coughing, sneezing or lifting heavy objects). Posture trupa ter ozaveščanje o dejavnikih tveganja. Namen control, strengthening of the core muscles and prispevka je predstaviti pomen gibanja, kot preventiva awareness of risk factors are also essential in kurativa PMO in izpostaviti pomen zgodnjega components of prevention. The aim of this article is to ukrepanja pri ženskah v rizičnih skupinah. Prispevek highlight the role of physical activity in the prevention temelji na pregledu relevantne znanstvene literature, and treatment of POP and to emphasise the zbrane z iskanjem v podatkovnih bazah PubMed, importance of early intervention in women at risk. The ScienceDirect in Google Scholar, pri čemer so bili article is based on a review of relevant scientific upoštevani strokovni članki in smernice objavljene literature collected through database searches in med letoma 2005 in 2024. PubMed, ScienceDirect and Google Scholar, incorporating peer-reviewed articles and guidelines published between 2005 and 2024. 1 Teoretična izhodišča Prolaps medeničnih organov (PMO) je pogosta težava, pri kateri pride do spuščanja mehurja, maternice, danke ali kombinacije organov v vaginalni kanal. Stanje samo po sebi ni življenjsko ogrožajoče, a povzroča različne simptome, kot so: občutek tiščanja navzdol, bolečine, težave z uriniranjem in odvajanjem blata, v smislu nepopolnega izpraznjevanja mehurja in/ali rektuma, urinske in/ali fekalne inkontinence ter motnje spolne funkcije (Bø idr., 2014). Posledice so lahko: telesne, psihološke in 77 socialne, saj prolaps pogosto zmanjšuje kakovost življenja in vodi v zmanjšano telesno dejavnost ter socialno izolacijo (Pollard in Carus, 2019). V Sloveniji sistematičnih podatkov o prevalenci ni, vendar se klinična praksa ujema z mednarodnimi ugotovitvami, da tveganje za pojav prolapsa narašča s starostjo, številom vaginalnih porodov, višjim indeksom telesne mase in kroničnimi stanji, kot so kašelj ali zaprtje, ki povečujejo intraabdominalni tlak (Bø idr., 2014; Odofin, 2020). Poleg bioloških dejavnikov tveganja pomembno vlogo igra tudi življenjski slog. Študije kažejo, da lahko povečana telesna aktivnost, še posebej ob uporabi Valsalve pri dvigovanju bremen, vpliva na obremenitev medeničnega dna, vendar strokovnjaki poudarjajo, da absolutna prepoved intenzivne vadbe ni smiselna. Bolj primeren je individualiziran pristop z ustrezno prilagoditvijo vaj (Prevett in Moore, 2024). Raziskave potrjujejo, da je kakovost življenja pri ženskah s PMO bolj povezana z izraženostjo simptomov, kot z anatomsko stopnjo prolapsa (Barbier idr., 2023; Dieter idr., 2023;). Zato je poleg kliničnega pregleda ključna uporaba validiranih vprašalnikov, kot je Pelvic Organ Prolapse Symptom Score (POP-SS), ki omogoča spremljanje simptomov in učinkov zdravljenja (Hagen idr., 2021). Fizioterapija predstavlja osrednjo metodo preventivne in konzervativne obravnave PMO. Vadba za krepitev mišic medeničnega dna (VMMD) (ang. Pelvic Floor Muscle Training) je priporočena kot prva linija zdravljenja, saj dosledno zmanjšuje simptome in izboljšuje kakovost življenja pri ženskah z vsemi oblikami prolapsa, posebno pa pri stopnjah prolapsa od 1 do 3 (Espiño-Albela idr., 2022; International Urogynecology Consultation, 2022; Pollard in Carus, 2019). Posebej pomembna je preventiva v nosečnosti in po porodu, ko so mišice medeničnega dna najbolj obremenjene (Odofin, 2020). Namen tega prispevka je pregledati literaturo o vlogi fizioterapije v preventivi in kurativi PMO, s poudarkom na ugotavljanju in predstavitvi učinkovitosti treninga za krepitev mišic medeničnega dna, pomenu zgodnje preventive in uporabi standardiziranih meril pri ocenjevanju simptomov. 2 Metode Prispevek je zasnovan kot aktualni pregled literature, osredotočen na fizioterapevtske pristope v preventivi in kurativi prolapsa medeničnih organov. V prispevku gre za strokovni pregled literature, z uporabo iskalnih izrazov »pelvic organ prolapse«, »physiotherapy«, »pelvic floor muscle training« in »prevention« v bazah PubMed in Google Scholar. Vključeni so bili članki, objavljeni med letoma 2005 in 2024, v angleškem jeziku, ki so obravnavali preventivne ali konzervativne fizioterapevtske pristope pri ženskah s PMO. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Za namen članka je bil izveden pregled literature s področja fizioterapije pri prolapsu medeničnih organov. Iskanje je potekalo v podatkovnih bazah PubMed in Google Scholar, dopolnjeno pa je bilo s članki iz Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy ter z monografijo Bø, Berghmans, Mørkved in Van Kampen (2014). 2.2 Opis instrumenta Za ocenjevanje prolapsa so kot najpogosteje uporabljena orodja izpostavljeni Pelvic Organ Prolapse Quantification (POP-Q) in Simplified POP (S-POP), ki sta zanesljivi metodi za anatomsko oceno (Barbier idr., 2023). Za spremljanje simptomov in vpliva na kakovost življenja se, kot najbolj uveljavljen uporablja validiran vprašalnik Pelvic Organ Prolapse Symptom Score (POP-SS) (Dieter idr., 2023; Hagen idr., 2021). Opisani instrumenti predstavljajo najpogosteje uporabljena klinična orodja v raziskavah, ne pa pripomočkov, ki bi bili uporabljeni v okviru te analize. 78 2.3 Opis vzorca V pregled so bile vključene raziskave, objavljene v zadnjih desetih letih, v angleškem jeziku in s prostim dostopom. Vzorec je obsegal študije, ki so obravnavale ženske s prolapsom medeničnih organov in se osredotočale na preventivne ali konzervativne pristope. Izključene so bile raziskave, ki so obravnavale izključno kirurško zdravljenje brez povezave s fizioterapijo. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Literatura je bila analizirana z vidika učinkovitosti vadbe za mišice medeničnega dna, dejavnikov tveganja in uporabe standardiziranih orodij za ocenjevanje simptomov. Rezultati so bili združeni v tri tematske sklope: preventiva, kurativa in posebni vidiki obravnave. 3 Rezultati 3.1 Preventiva Raziskave soglasno potrjujejo, da je VMMD učinkovita preventivna strategija pri ženskah z visokim tveganjem za razvoj prolapsa. Posebej pomembna je v obdobju nosečnosti in po porodu, ko so anatomske strukture najbolj obremenjene. Sistematični pregled Odofina (2020) je pokazal, da sta večje število vaginalnih porodov in porodi s komplikacijami med najpomembnejšimi dejavniki tveganja. V tem obdobju imajo fizioterapevti ključno vlogo pri edukaciji in nadzorovanem učenju pravilne aktivacije mišic medeničnega dna, kar lahko zmanjša verjetnost kasnejšega prolapsa (Bø idr., 2014). Prav tako je Mednarodna uro-ginekološka konzultacija (2022) potrdila, da VMMD pomembno izboljša mišično funkcijo in preprečuje razvoj simptomov pri ženskah, ki še nimajo klinično izraženega prolapsa. Pri preventivi ima velik pomen zgodnje presejanje, saj pravočasno odkrivanje tveganih skupin omogoča usmerjeno ukrepanje in zmanjšuje kasnejšo potrebo po invazivnem zdravljenju. 3.2 Kurativa Pri ženskah z že razvito simptomatiko PMO je VMMD dokazano učinkovita metoda prve izbire. Pollard in Carus (2019) sta v pregledu literature ugotovila, da vadba mišic medeničnega dna zmanjšuje občutek pritiska v medenici, izboljšuje nadzor nad mehurjem in prispeva k izboljšani spolni funkciji. Sistematični pregled Espiño-Albele in sodelavcev (2022) je potrdil, da so rezultati VMMD primerljivi s kirurškim zdravljenjem v primerih blažjega prolapsa, pri čemer pa fizioterapevtski pristop ne nosi tveganj, povezanih z operacijo. Uspešnost kurativnih programov je močno odvisna od motiviranosti pacientke in od kontinuiranega strokovnega nadzora. Študije so pokazale, da se ženske ob redni podpori fizioterapevta lažje držijo programa in dosegajo boljše dolgoročne rezultate (Bø idr., 2014). Edukacija, spremljanje in individualiziran program vadbe so zato ključni elementi uspešne obravnave. 3.3 Posebni vidiki Obravnava prolapsa mora vključevati tudi razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na obremenitev medeničnega dna v vsakodnevnem življenju. Prevett in Moore (2024) sta izpostavila pomen pravilne tehnike pri dvigovanju bremen, saj uporaba Valsalve poveča intraabdominalni tlak in lahko poslabša simptome prolapsa. Namesto prepovedi intenzivne vadbe študije govorijo v prid prilagoditev, ki omogočajo varno telesno aktivnost. To je še posebej pomembno za ženske, ki želijo ostati telesno dejavne kljub simptomom PMO. Pomemben vidik konzervativne obravnave je tudi spremljanje simptomov z validiranimi vprašalniki. Hagen idr. (2021) so pokazali, da se vprašalnik POP-SS široko uporablja v praksi in omogoča primerljivost rezultatov med raziskavami. Dieter in sodelavci (2023) so 79 v sistematičnem pregledu potrdili, da ima POP-SS najboljše lastnosti zanesljivosti, veljavnosti in odzivnosti, kar ga postavlja v središče spremljanja učinkov fizioterapije. Za anatomsko oceno PMO sta najpogosteje uporabljena POP-Q in S-POP, ki omogočata standardizirano vrednotenje stopnje prolapsa. Barbier idr. (2023) so poudarili, da je klinični pregled s temi metodami nepogrešljiv in da dodatni diagnostični postopki, kot so urodinamika ali radiološke preiskave, v večini primerov ne prinesejo dodatne vrednosti. 4 Razprava Pregled literature potrjuje, da ima fizioterapija ključno vlogo pri preventivi in kurativi prolapsa medeničnih organov. Študije dosledno kažejo, da je VMMD učinkovita tako pri preprečevanju kot pri zdravljenju blažjih oblik prolapsa (Espiño-Albela idr., 2022; Pollard in Carus, 2019). V primerih, ko je simptomatika izrazitejša, VMMD ne more vedno nadomestiti kirurškega zdravljenja, vendar lahko zmanjša simptome in odloži potrebo po operaciji. To potrjuje pomen konzervativnega pristopa kot prve linije obravnave, skladno z mednarodnimi priporočili. Poudariti je treba, da uspešnost VMMD ni odvisna zgolj od tehnične izvedbe vaj, temveč od širšega konteksta, ki vključuje motiviranost pacientk, podporo fizioterapevta in ustrezno edukacijo. V praksi se pogosto pojavi težava pri dolgoročni adherenci – ženske namreč program opustijo, ko se simptomi zmanjšajo. To izpostavlja potrebo po strukturiranih programih s sprotnim spremljanjem in rednimi kontrolami, ki krepijo dolgoročno vztrajnost (Bø idr., 2014). Preventiva je še posebej pomembna v periporodnem obdobju. Nosečnost in porod sta najmočnejša dejavnika tveganja za prolaps, kar potrjujejo rezultati Odofina (2020). Fizioterapevti imajo zato ključno nalogo pri zgodnjem presejanju, poučevanju pravilne aktivacije mišic medeničnega dna in spodbujanju zdravih gibalnih navad. Učinkovit preventivni program v nosečnosti in po porodu lahko dolgoročno zmanjša incidenco PMO ter s tem obremenitev zdravstvenega sistema. Posebno pozornost zasluži vprašanje telesne dejavnosti in obremenitev medeničnega dna. Študija Prevett in Moore (2024) je pokazala, da uporaba Valsalve pri dvigovanju bremen poveča tveganje za poslabšanje simptomov, vendar to ne pomeni, da bi bilo treba ženskam prepovedati vse oblike intenzivne vadbe. Ravno nasprotno – ustrezno prilagojena vadba izboljšuje splošno zdravje, telesno pripravljenost in kakovost življenja. Zato je vloga fizioterapevta v tem, da pomaga pacientkam ohraniti aktiven življenjski slog z ustreznimi prilagoditvami in varnimi tehnikami. Razprava o učinkovitosti kurativnih pristopov je tesno povezana z vprašanjem, kako merimo uspeh zdravljenja. Kot so pokazali Hagen idr. (2021) ter Dieter idr. (2023), je uporaba validiranih vprašalnikov, kot je POP-SS, ključna za zanesljivo ocenjevanje simptomov in kakovosti življenja. Brez standardiziranih meril bi bila primerjava med raziskavami in kliničnimi praksami otežena. Podobno je za anatomsko oceno prolapsa pomembna uporaba enotnih sistemov, kot sta POP-Q in S-POP (Barbier idr., 2023). Standardizacija ocenjevanja tako na področju simptomov, kot anatomije omogoča bolj objektivno spremljanje napredka in krepi verodostojnost rezultatov. Čeprav so dokazi o učinkovitosti fizioterapije pri PMO prepričljivi, je treba opozoriti na omejitve. Veliko raziskav se osredotoča na kratkoročne učinke, medtem ko dolgoročne študije, ki bi spremljale ženske skozi več let, ostajajo redke. Poleg tega so programi VMMD v literaturi zelo raznoliki glede na trajanje, pogostost in intenzivnost, kar otežuje oblikovanje enotnih smernic. Potrebne so dodatne raziskave, ki bodo opredelile optimalne protokole za različne skupine žensk, zlasti v periporodnem obdobju in v povezavi s telesno dejavnostjo. 80 5 Zaključek Fizioterapija ima osrednjo vlogo pri obravnavi prolapsa medeničnih organov. Dokazi jasno kažejo, da je vadba za VMMD učinkovita kot prva linija zdravljenja in kot ključni preventivni ukrep v periporodnem obdobju ter v kasnejšem življenju. Redno in strokovno vodeno izvajanje vaj dokazano zmanjšuje simptome, izboljšuje kakovost življenja in lahko v nekaterih primerih odloži potrebo po kirurškem zdravljenju. Poleg same vadbe je pomembna tudi vloga fizioterapevta pri edukaciji, motiviranju in dolgoročnem spremljanju žensk. Standardizirana orodja za ocenjevanje, kot sta POP-SS in POP-Q, zagotavljajo objektivno spremljanje napredka in primerljivost raziskav ter so nepogrešljiv del sodobne klinične prakse. Za prihodnost ostaja ključna naloga oblikovanje enotnih in dolgoročno učinkovitih programovVMMD, ki bodo dostopni različnim skupinam žensk, ter širitev presejalnih in preventivnih programov v periporodnem obdobju. S tem bo mogoče zmanjšati breme PMO in izboljšati kakovost življenja žensk na populacijski ravni. LITERATURA 1. Barbier, H. (2023). The clinical evaluation of pelvic organ prolapse including the role of POP-Q and S-POP. International Urogynecology Journal, 34(12), 2637–2656. https://doi.org/10.1007/s00192- 023-05664-0 2. Bø, K., Berghmans, B., Mørkved, S. in Van Kampen, M. (ur.). (2014). Evidence-based physical therapy for the pelvic floor: Bridging science and clinical practice (2nd ed.). Churchill Livingstone. 3. Dieter, A. A., Barber, M. D., Kenton, K., Swift, S., Meriwether, K. V. in Rogers, R. G. (2023). Patient-reported outcome measures for use in women with prolapse: A systematic review using the COSMIN framework. International Urogynecology Journal, 34(12), 2657–2674. https://doi.org/10.1007/s00192-023-05565-2 4. Espiño-Albela, A., Castaño-García, C., Díaz-Mohedo, E. in Ibáñez-Vera, A. J. (2022). Effects of pelvic-floor muscle training in patients with pelvic organ prolapse approached with surgery vs. conservative treatment: A systematic review. Journal of Personalized Medicine, 12(5), 806. https://doi.org/10.3390/jpm12050806 5. Hagen, S., Ierna, J. in Frawley, H. (2021). International use of the pelvic organ prolapse symptom score (POP-SS) questionnaire. Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy, 128, 44–51. https://thepogp.co.uk/_userfiles/pages/files/journals/128/08_hagen_iernafrawley.pdf 6. International Urogynecology Consultation. (2022). Chapter 3: Conservative treatment of patients with pelvic organ prolapse: Pelvic floor muscle training. International Urogynecology Journal, 33(8), 1937–1953. https://doi.org/10.1007/s00192-022-05276-4 7. Odofin, O. (2020). Risk factors for pelvic organ prolapse one year after first delivery: A systematic review. Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy, 127, 31–40. https://thepogp.co.uk/_userfiles/pages/files/journals/127/odof65w218a4h.pdf 8. Pollard, C. in Carus, C. (2019). Does pelvic floor muscle training improve symptoms of pelvic organ prolapse for women? A review of the evidence. Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy, 124, 9–18. https://thepogp.co.uk/_userfiles/pages/files/journals/124/pol120e9r81e.pdf 9. Prevett, M. in Moore, A. (2024). To brace or not to brace: The role of Valsalva in resistance training and its impact on the pelvic floor. Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy, 134, 23–29. https://thepogp.co.uk/_userfiles/pages/files/journals/134/08_prevettmoore.pdf 81 10.The Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy (POGP). (2023). Pelvic organ prolapse: A physiotherapy guide for women. https://thepogp.co.uk/resources/9/pelvic_organ_prolapse_a_physiotherapy_guide_for_women/ 82 Alenka Bijol, Mojca Strgar Ravnik Splošna bolnišnica Jesenice Mentorstvo kot temelj strokovnega razvoja mladih v zdravstveni negi: pogled dijakov in študentov UDK 331.361.3:378.091.212.6 UDC 331.361.3:378.091.212.6 KLJUČNE BESEDE: mentorstvo, kritično mišljenje, KEYWORDS: mentoring, critical thinking, knowledge prenos znanja, učne izkušnje transfer, learning experiences POVZETEK – Mentorstvo je ključnega pomena pri ABSTRACT – Mentoring is crucial for passing on prenosu znanja, veščin in vrednot na nove generacije knowledge, skills and values to new generations of zdravstvenih delavcev. Biti idealen mentor vključuje healthcare professionals. Being an ideal mentor več kot zgolj poučevanje – zahteva empatijo, means more than just teaching – it requires empathy, sposobnost prilagajanja in spodbujanja posameznika the ability to adapt and encourage the individual to k strokovnemu in osebnostnemu razvoju. V okviru develop professionally and personally. As part of a raziskave, izvedene med dijaki in študenti, ki survey conducted among students in secondary school opravljajo študentsko delo v Splošni bolnišnici and university nursing students doing student work at Jesenice, so bili raziskani pogledi povezani z the Jesenice General Hospital, views related on mentorstvom. Raziskavo smo izvedli v Splošni mentoring were analysed. The study was conducted at bolnišnici Jesenice. Statistična analiza podatkov je the Jesenice General Hospital. We obtained data on obdelana s pomočjo programa Microsoft Excel 2003. the student satisfaction with the attitude of the staff in Pridobili smo podatke o zadovoljstvu dijakov in the clinical departments and units. The results show študentov z odnosom zaposlenih na kliničnih oddelkih generally positive attitudes of the respondents towards in enotah. Rezultati kažejo na splošno pozitiven odnos mentoring, but with significant differences on anketirancev do mentorstva, vendar z izrazitimi individual points. The Nursing Mentoring Survey razlikami pri posameznih postavkah. Raziskava o highlighted key aspects of students' experiences of mentorstvu v zdravstveni negi je osvetlila ključne mentoring in the clinical environment and showed that vidike doživljanja mentorstva med dijaki in študenti v mentoring is an important part of the induction kliničnem okolju in pokazala, da je mentorstvo process for students in the clinical environment. pomemben del procesa uvajanja dijakov in študentov v klinično okolje. 1 Uvod Klinično učno okolje je osrednjega pomena za študente zdravstvene nege, je priložnost za učenje veščin in uporabo pridobljenega znanja v procesu doseganja ustrezne usposobljenosti za delo in kasneje za pridobivanje ustrezne licence za delo (Flott in Linden, 2016, v Oshodi in Sookhoo, 2025). Na samo klinično učenje vpliva več dejavnikov; okolje, v katerega se mora študent vključiti in s tem pridobiti občutek pripadnosti, učenje in obvladovanje veščin, socialno vključevanje, oblikovanje poklicne identitete, asimilacija ter integracijo veščin in vrednot zdravstvene nege (Singer idr., 2022; Kang idr., 2021 v Oshodi in Sookhoo, 2025). Choi in Yu (2022) v svoji raziskavi navajata, da je izrednega pomena kakovost izvajanja mentorstva in s tem olajšano učenje, supervizija in podpora kliničnih mentorjev, kliničnih inštruktorjev in predavateljev. Je pa tudi res in kot kažejo številne študije, da je kakovost učnih okolij zdravstvene nege ključnega pomena za odkrivanje, kako študenti zdravstvene nege dojemajo in vidijo klinična učna okolja. Ugotovljeno je bilo, da se študenti zdravstvene nege nemoteno vključijo v 83 izkušnje praktikuma, če so ustrezno motivirani za delo v poklicu. Pozitivno vzdušje na oddelku in odnos do študenta zdravstvene nege sta bila dejavnika, ki sta vplivala na dojemanje študentov o klinični praksi. Nasprotno pa so bile značilnosti zahtevnih kliničnih okolij: neprijazni zaposleni v zdravstveni negi, pomanjkanje strokovnega znanja v kliničnem okolju ali pomanjkanje simbioze med sposobnostmi študentov in ostrino pacienta (Alammar idr., 2020). Tisti, ki izobražujejo medicinske sestre morajo opazovati, vzdrževati in urejati konstruktivno pozitivno klinično učno okolje, da bi lahko izboljšali in razvili pridobivanje strokovnih veščin zdravstvene nege. V zdravstveni negi kakovost kliničnega učnega okolja pozitivno in pomembno vpliva na zadovoljstvo in uspešnost študentov. V skladu s tem je klinična usposobljenost študenta zdravstvene nege odvisna od njihovega zadovoljstva s kliničnim učnim okoljem (Fathi idr., 2019). V zadnjem desetletju so bile pomembne spremembe v dodiplomskem izobraževanju v zdravstveni negi, ki so poudarile izkušnje študentov in učenje v kliničnem okolju (Alammar idr., 2020). Izhajajoč iz navedenih dejavnikov, ki vplivajo na dobro, profesionalno in strokovno, z znanjem podprto uvajanje študentov zdravstvene nege v klinično prakso smo izbrali naslednje dejavnike: onboarding študentov zdravstvene nege, podpora mentorjev pri uvajanju, pridobivanje teoretičnega in praktičnega znanja, vključevanje študentov v delovno okolje, krepitev kompetenc, kritičnega razmišljanja in profesionalnosti študentov zdravstvene nege. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, če izbrani dejavniki vplivajo na razvoj profesionalne identitete študentov, ki opravljajo študentsko delo v Splošni bolnišnici Jesenice. Cilja raziskave sta bila sledeča:  C1: Ugotoviti podobnosti ali razlike med pridobljenimi podatki v pregledu literature o mentoriranju študentov in mentoriranjem študentov zdravstvene nege v Splošni bolnišnici Jesenice  C2: Ugotoviti podobnosti ali razlike med proučevanimi dejavniki, ki vplivajo na dobro uvajanje študentov zdravstvene nege v Splošni bolnišnici Jesenice glede na izsledke drugih raziskav 2 Teoretična izhodišča Klinične učne izkušnje so pedagoški del v pripravljanju študentov zdravstvene nege za delo v resničnem svetu (McKenna idr., 2019 v Cant idr., 2021). Globalni prehod z »vajeniškega« usposabljanja na visokošolsko izobraževanje med 1950-imi in poznimi 1990-imi je vplival na izobraževanje zdravstvene nege z racionalizacijo učnih načrtov, usklajevanjem zdravstvene nege z drugimi zdravstvenimi poklici in poudarjanjem časa za študente zdravstvene nege, da postanejo učenci in delavci (Kapborg, 1998, v Cant idr., 2021; Russell, 1990). Klinična praksa je bistvena sestavina izobraževanja zdravstvene nege in babic po vsem svetu. Predstavlja zlato priložnost za študente, da teoretično znanje uporabijo v praksi (Arkan idr., 2018 v Abuosi, 2022). Študente izpostavlja resničnemu zdravstvenemu okolju, kjer se pojavlja praktično poučevanje in učenje. Študenti pridobijo izkušnjo mentorstva in usposabljanja usposobljenih zdravstvenih delavcev, ki jim pomagajo pri razvoju spretnosti (Killam in Heerschap, 2013 v Abuosi, 2022). Klinična praksa je tudi nenadomestljiv element izobraževanja zdravstvene nege in babic (Nordquist idr., 2019 v Abuosi, 2022). Klinično učno okolje študentov zdravstvene nege je sestavljeno iz dejanskega kliničnega okolja, vključno s pacienti, zdravstvenim osebjem, nadzorniki, medicinskimi sestrami, kliničnimi mentorji in zlasti v intenzivnih terapijah, velikim številom aparatur. (Papp idr., 2003). Več študij je pokazalo, da ustrezno klinično učno okolje lahko motivira in vključi študente zdravstvene nege v njihovem lastnem učnem procesu, spodbuja pozitivno vzdušje in olajša sodelovanje z izobraževalno ustanovo (Levett-Jones idr., 2009; Luhanga idr., 2010; Papp idr., 2003 v Manninen idr., 2022). Z vidika študenta je klinično okolje lahko stresno in študenti se lahko srečajo s podobnimi zdravstvenimi tveganji, povezanimi s stresom, kot zdravstveni delavci (Pulido-Martos idr., 84 2012 v Manninen idr., 2022). Raziskava Pulida-Martosa idr. (2012 v Manninen idr., 2022) je ugotovila možne klinične stresorje, kot so pomanjkanje znanja in strokovnih veščin, strah pred napakami, skrbjo za paciente in ravnanje s tehnično opremo (Manninen idr., 2022). Po različnih poročilih ustanov za zdravje pri delu stres prizadene skoraj vsak poklic. Vendar pa so ravni stresa višje in med zdravstvenimi delavci, zlasti medicinskimi sestrami, obstaja večje število virov stresa, ki imajo negativne posledice za njihovo zdravje (Demeuroti idr., 2000; Humpel in Caputi, 2001; Lim idr., 2010 v Pulido-Martos idr., 2012). Potrebno se je osredotočiti na fazo pred vključitvijo medicinskih sester na delovna mesta, na njihovo obdobje usposabljanja. Stres je psihološki dejavnik, ki vpliva na akademsko uspešnost in dobro počutje študentov zdravstvene nege (Sawatzky, 1998 v Pulido-Martos, 2012). 3 Metode Empirični del raziskave temelji na neeksperimentalni kvantitativni raziskovalni metodi (vprašalnik); teoretični del temelji na pregledu literature. Za potrebe teoretičnega dela smo pregledali literaturo iz različnih podatkovnih baz, v angleškem in slovenskem jeziku. Angleško literaturo smo pregledali s pomočjo podatkovnih baz CINAHL, PROQUEST, ERIC, MEDLINE, PUBMED ter SPRINGERLINK. Uporabili smo ključne besede mentoring, critical thinking, role model, knowledge transfer, learning experiences, z logičnim operaterjem AND v različnih kombinacijah. Iskanje literature je bilo omejeno na besedila dostopna v celoti, s prostim dostopom in časovno omejitvijo na 5 let, zaradi relevantnosti literature pa izjemoma tudi na 15 let slovensko literaturo smo pregledali s pomočjo podatkovne baze COBISS. Uporabili smo naslednje ključne besede: mentorstvo, kritično mišljenje, vzgled, prenos znanja, učne izkušnje in se omejili na zadnjih pet (izjemoma 10) let. Za potrebe empiričnega dela smo na podlagi literature oblikovali strukturiran vprašalnik, ki je bil zasnovan v skladu z raziskovalnimi cilji ter izdelan na podlagi pregleda literature (Manninen idr., 2022; Babuder, 2016). Vprašalnik je bil oblikovan in izveden s pomočjo aplikacije EnKlikAnketa (1KA). V nadaljevanju je bil anketni vprašalnik strukturiran v več vsebinskih sklopov. V uvodu je vključeval demografska vprašanja, ki so zajemala podatke o spolu, starosti, izobrazbi in delovnih izkušnjah z mentorstvom. Sledil je sklop vprašanj, na katere so anketiranci s pomočjo petih trditev na pet stopenjski lestvici (1 – zelo nezadovoljen, 2 – nezadovoljen, 3 – niti niti, 4 – zadovoljen, 5 – zelo zadovoljen) ocenili pomen profesionalnosti v mentorskem odnosu, sklop vprašanj iz področja vloge in pomena mentorstva, v zadnjem sklopu smo zajeli predloge za izboljšave mentorskega procesa v kliničnem okolju. V raziskavo je bilo vključenih 34 študentov prve stopnje zdravstvene nege, ki v Splošni bolnišnici Jesenice opravljajo delo preko študentskih servisov. Osnovna statistika je bila obdelana z računalniškim programom Microsoft Excel 2003 za Windows. Za posamezne spremenljivke smo izračunali povprečne vrednosti in standardne odklone. Dovoljenje za izvedbo raziskave je odobrila Skupina za potrditev anketiranja v zdravstveni negi in vodstvo Splošne bolnišnice Jesenice v januarju 2025. 4 Rezultati V naši raziskavi nas je zanimalo, kakšno je zadovoljstvo študentov z odnosom s strani zaposlenih na kliničnih oddelkih in enotah. Ugotovili smo, da je najnižja povprečna vrednost (PV) dosežena pri trditvi »Študentje, se počutimo izkoriščane kot dodatni kader, za nadomeščanje bolniških odsotnosti«. Pri trditvi je bila dosežena povprečna vrednost (PV) 2,89. Zanimala nas je tudi najvišja povprečna vrednost. Le ta je bila dosežena pri trditvi »V kliničnem okolju mi je bilo zagotovljeno varno delo (osebna 85 varovalna oprema, pripomočki, …)« in je znašala 4,5. Med odgovori oziroma trditvami smo identificirali tudi tiste, katerih povprečne ocene se najbolj približujejo srednji vrednosti. Ta »zlata sredina« predstavlja stabilna področja, kjer so izkušnje študentov večinoma pozitivne, a še niso najboljše. Takšna vprašanja so dragocena za spremljanje sprememb v prihodnosti, saj lahko odgovori na ta vprašanja ob morebitnih izboljšavah ali poslabšanjih hitro pokažejo splošno razpoloženje in učinkovitost uvedenih ukrepov. To so bile trditve: »Študentje se počutimo kot del ekipe v učnem okolju (PV = 4,0)«, »Mentorji in zaposleni spodbujajo študente k sodelovanju (PV = 4,06)«, »Mentor se zanima zame in moj napredek (PV = 3,83)«, »Študentje bi pridobili, če bi imeli možnost imeti več mentorskih ur« (PV = 3,75) ter »Ali ste bili prvi dan sprejeti dobrodošlo, ste dobili informacije, ki ste jih želeli, bili pospremljeni na oddelek« (PV = 4,16). Posameznim trditvam smo izračunali tudi standardne odklone (SO). Pri trditvi »Študentje se počutimo izkoriščane kot dodatni kader, za nadomeščanje bolniških odsotnosti« je bil poleg najnižje PV, tudi največji standardni odklon (SO = 1,06). Pri trditvi »V kliničnem okolju mi je bilo zagotovljeno varno učno okolje«, je bil poleg najvišje PV, dosežen najmanjši standardni odklon (SO = 0,61). Vprašanja s sredinsko razpršenostjo predstavljajo uravnotežena področja – niso tako enotna, da bi kazala na popolno soglasje, niti tako razpršena, da bi nakazovala težave. Ta vprašanja so uporabna kot indikatorji sprememb: Če se odkloni povečajo ali zmanjšajo v prihodnje, lahko hitro zaznamo premike v doživljanju določenih vidikov prakse ali mentorstva. Trditve z najbolj povprečno razpršenostjo odgovorov so bile naslednje: »Ali ste bili prvi dan sprejeti dobrodošlo« (SO = 0,94), »Klinični mentorji so nudili ustrezno mentorsko podporo (vključevali so študente v delovni proces, odgovarjali na vprašanja, pomagali reševati težave, motivirali, dajali povratne informacije, me usmerjali …)« (SO = 0,94), »Mentorji in zaposleni spodbujajo študente k pridobivanju novih znanj« (SO = 0,95), »Študentje bi pridobili, če bi imeli stalnega kliničnega mentorja« (SO = 1,0), »Študentje imamo zaupanje in sprejetost pri mentorjih« (SO = 1,01). Najbolje ocenjen in najbolj usklajen odgovor je ponudila trditev »V kliničnem okolju mi je bilo zagotovljeno varno učno okolje« PV = 4,56, SO = 0,61. Trditev izstopa kot najmočnejša točka v izkušnji anketirancev. Ne le, da je visoko ocenjena, ampak so odgovori tudi zelo usklajeni. Gre za ključni pozitiven indikator kakovosti učnega okolja, ki ga velja ohraniti in izpostaviti. Najslabše ocenjena trditev z visokim standardnim odklonom je »Študentje se počutimo izkoriščane kot delovna sila« in ima PV = 2,89 in SO = 1,06. Ta trditev predstavlja največji alarm – ne samo, da ima najnižjo povprečno oceno, ampak so odgovori tudi zelo različni, kar pomeni, da so nekateri študentje imeli zelo negativne izkušnje. Zadnja trditev, ki bi jo izpostavili je »Študentje imamo zaupanje in sprejetost pri mentorjih« in ima PV 4,19 in SO 1,01. Čeprav je povprečna ocena visoka, razpršenost nakazuje, da vsi študentje ne doživljajo tima enako. 5 Razprava Raziskava o mentorstvu v zdravstveni negi je osvetlila ključne vidike doživljanja mentorstva med študenti v kliničnem okolju. Rezultati kažejo na splošno pozitiven odnos anketirancev do mentorstva, vendar z izrazitimi razlikami pri posameznih postavkah. Z raziskavo smo ugotovili, da izbrani dejavniki (onboarding študentov zdravstvene nege, podpora mentorjev pri uvajanju, pridobivanje teoretičnega in praktičnega znanja, vključevanje študentov v delovno okolje, krepitev kompetenc, kritičnega razmišljanja in profesionalnosti študentov zdravstvene nege) vplivajo na razvoj profesionalne identitete študentov, ki opravljajo študentsko delo v Splošni bolnišnici Jesenice. Pridobljeni rezultati o mentoriranju študentov in dejavnikih, ki vplivajo na dobro uvajanje študentov zdravstvene nege v prakso, so skladni z ugotovitvami drugih raziskav. 86 Najvišje ocenjena izjava je bila »V kliničnem okolju mi je bilo zagotovljeno varno učno okolje«, s povprečno vrednostjo 4,56 in najnižjim standardnim odklonom (0,61). Ta podatek potrjuje, da anketiranci klinično okolje doživljajo kot varno in podporno, kar je ključno za razvoj kliničnih kompetenc in občutek profesionalne pripadnosti. Podobne ugotovitve navajata v svoji raziskavi Kostelčeva in Markič (2024), ki poudarjata pomen zaupanja in komunikacije v mentorskem procesu. Najnižje ocenjena trditev je bila »Študentje se počutimo izkoriščane kot delovna sila«, s povprečno oceno 2,89 in najvišjim standardnim odklonom (1,06). Ta rezultat nakazuje na prisotnost pomembnega problema v doživljanju vloge študentov v klinični praksi. Velika razpršenost odgovorov pomeni, da obstajajo velike razlike v izkušnjah, kar kaže na neenotno prakso mentoriranja med oddelki ali znotraj posameznih zdravstvenih ustanov. Založnikova (2022) v svojem magistrskem delu poudarja, da je mentorstvo v zdravstveni negi poslanstvo in odgovornost, ki zahteva ustrezno podporo vodstva. Zanimiv je tudi primer trditve »Študentje imamo zaupanje in sprejetost v timu«, ki ima visoko povprečje 4,19, vendar relativno visok standardni odklon (1,01). To pomeni, da večina anketirancev doživlja timsko delo pozitivno, a obstaja tudi skupina, ki tega občutka nima. Sistemska obravnava vključevanja študentov v tim bi bila zato koristna za zmanjšanje teh razlik. Greblo (2023) ugotavlja, da mentorstvo vpliva na profesionalni in osebnostni razvoj mentorjev, kar lahko prispeva k boljšemu vključevanju študentov v tim. Poleg zelo nizkih in zelo visokih vrednosti pri posameznih trditvah, je raziskava pokazala tudi nabor trditev, ki so blizu »srednji vrednosti« (povprečja med 3,8 in 4,1 ter povprečen odklon), kar predstavlja t. i. zlato sredino. Ta vprašanja kažejo stabilna, a ne izstopajoče pozitivna področja, kjer je največ možnosti za kontinuirano izboljševanje mentorstva. Standardni odkloni, ki so blizu povprečnemu, nakazujejo področja, kjer je relativna usklajenost odgovorov, kar je koristno kot referenčna točka za dolgoročno spremljanje učinkov sprememb v izobraževalnem procesu. Rezultati raziskave jasno kažejo, da je mentorstvo v zdravstveni negi kompleksen proces, ki vključuje tako profesionalne kot psihosocialne vidike. Pomembno je, da se organizacije zavedajo pomena mentorja kot strokovnjaka in vzornika, pomena varnega in podpornega učnega okolja ter potencialne nevarnosti, da se študentje počutijo izkoriščane. Oshodi idr. (2025) v svoji raziskavi opredeljujejo pomembnost kakovosti kliničnega učnega okolja, ki vpliva na učne izkušnje študentov, oblikuje njihovo razmišljanje o poklicu in lahko vpliva na njihovo izbiro, da ostanejo ali zapustijo poklic. Kadrovska podhranjenost vpliva na učenje študentov z zmanjševanjem kakovosti nadzora in mentorstva. V raziskavi so izluščili teme o neustrezni podpori, občutku nezaščitenosti in nadomeščanju za pomanjkanje osebja v izmenah. Omenjeno potrjuje tudi naslednja raziskava, ki so jo opravili Rasi idr. (2024), da je večja verjetnost, da bodo študentje poročali o višji kakovosti klinične prakse, če jih bodo podprli učitelji, ki so se tudi sami usposabljali za učinkovito mentoriranje. Seveda pa si poleg varnega učnega okolja in učinkovitega mentoriranja želimo, da svoje spretnosti v čim večji meri razvijejo tudi študentje. Ugotovitve, ki so jih prepoznali Cuesta-Martinez (2024) so med drugim vezane na klinično okolje, ki naj bi študentu zdravstvene nege celostno omogočalo razvijanje spretnosti in odnos, do pridobivanja novih znanj. V tem kontekstu postaja mentorstvo ne le pedagoško orodje, ampak tudi orodje za razvoj organizacijske kulture, ki temelji na spoštovanju, sodelovanju in skupnem učenju. Kot navaja Bjelanova (2010), mentorstvo v zdravstveni negi zahteva dobro organizacijo, pripravljenost in vodeno mentorstvo za učinkovito usposabljanje študentov. Z raziskavo ugotavljamo, da je primerljiva z drugimi raziskavami. Najbolje ocenjen in usklajen odgovor je ponudila trditev varnega učnega okolja, ki je izstopala kot najmočnejša točka in se usmerja v pozitivno izkušnjo anketirancev. Omenjeno poudarja tudi raziskava Oshodi idr. (2025), ki opisuje pomembnost kakovosti kliničnega učnega okolja, ki vpliva na učne izkušnje študentov, oblikuje njihovo razmišljanje o poklicu in lahko vpliva na njihovo izbiro, da ostanejo 87 ali zapustijo poklic. Navkljub pozitivni trditvi je pomembno omeniti tudi najslabše ocenjeno trditev, da se študentje počutijo izkoriščane. Ta trditev predstavlja največji alarm, ne samo, da ima najnižjo povprečno oceno, ampak so odgovori tudi zelo različni, kar pomeni, da so nekateri študentje imeli zelo negativne izkušnje. Priporočljivo bi bilo to temo poglobiti (npr. z intervjuji, fokusnimi skupinami), saj lahko kaže na neenakomerne prakse po oddelkih in enotah. Trditev, ki prav tako kot zadnja omenjena ponuja prostor za izboljšave je, da imajo študentje zaupanje in sprejetost pri mentorjih. Kljub visoki povprečni oceni razpršenost nakazuje, da vsi ne doživljajo tima enako. To pomeni, da je večina zadovoljna, a obstajajo posamezniki, ki se morda ne počutijo sprejete. 6 Zaključek Pregledana literatura in rezultati raziskave so nam pokazali smernice mentoriranja, ki so v Splošni bolnišnici že utečene, ocenjujemo, da smo na pravi poti. Rezultati raziskave jasno kažejo, da je mentorstvo v zdravstveni negi kompleksen proces, ki vključuje tako profesionalne kot psihosocialne vidike. Pomembno je, da se organizacije zavedajo pomena mentorja kot strokovnjaka in vzornika, pomena varnega in podpirajočega učnega okolja in potencialne nevarnosti, da se študentje počutijo (ne)izkoriščani. Skupno v pregledanih raziskavah in raziskavi opravljeni v Splošni bolnišnici je, da je potrebna nadaljnja poglobljena analiza dejavnikov, ki vplivajo na občutek izkoriščanja med študenti. Potrebna bi bila natančnejša analiza učinkovitosti različnih pristopov vključevanja študentov v klinične time ter študija vpliva mentorjevega zadovoljstva na kakovost mentorstva in zadovoljstvo študentov. Nadaljnje raziskave na teh področjih bodo pripomogle k izboljšanju kakovosti mentorstva v zdravstveni negi in posledično k boljši usposobljenosti prihodnjih generacij zdravstvenih delavcev. V tem kontekstu postaja mentorstvo ne le pedagoško orodje, ampak tudi orodje za razvoj organizacijske kulture, ki temelji na spoštovanju, sodelovanju in skupnem učenju. LITERATURA 1. Abuosi, A.-A., Kwadan, A.-N., Anaba, E.-A., Daniels, A.-A. in Dzansi, G. (2022). Number of students in clinical placement and the quality of the clinical learning environment: A cross-sectional study of nursing and midwifery students. Nurse Education Today, 108, 105168. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2021.105168 2. Alammar, K., Ahmad, M., Almutairi, S. in Salem, O. (2020). Nursing students’ perception of the clinical learning environment. The Open Nursing Journal, 14, 174–179. https://doi.org/10.2174/1874434602014010174 3. Aljohni, A. K., Almarwani, A. M., Tubaishat, A., Awadh, A. A. in Aljohani, A. A. (2023). Nurse interns' experiences with the clinical learning environment and supervision. Teaching and Learning in Nursing, 18(4), 123–128. https://doi.org/10.1016/j.teln.2023.04.011 4. Babuder, D. (2016). Lastnosti mentorja in mentoriranca z njunih medsebojnih vidikov: opisna raziskava mnenj dijakov, študentov in mentorjev. Obzornik zdravstvene nege, 50(4), 327–335. https://doi.org/10.14528/snr.2016.50.4.95 5. Cant, R., Ryan, C. in Cooper, S. (2021). Nursing students' evaluation of clinical practice placements using the Clinical Learning Environment, Supervision and Nurse Teacher scale – A systematic review. Nurse Education Today, 104, 104983. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2021.104983 6. Choi, E. in Yu, S. (2022). Effects of preceptors' mentoring function on novice nurses' self-efficacy and organizational commitment: A cross-sectional study. Nurse Education in Practice, 64, 103431. https://doi.org/10.1016/j.nepr.2022.103431 88 7. Cuesta-Martínez, R., Gonzales-Sanz, P., Raventos-Torner, R.-D., Jimenez-Herrera, M., Aguaron- Garcia, M. J., Lorenzo-Allegue, L. in Font-Jimenez, I. (2024). Experience of nursing students in a peer mentoring program during their clinical practices: A qualitative study. Nurse Education Today, 139, 106234. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2024.106234 8. Greblo, K. (2023). Izkušnje in odnos zaposlenih v zdravstveni negi v enoti intenzivne terapije do mentorstva študentov zdravstvene nege – kvalitativna raziskava [Diplomsko delo, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin]. https://datoteke.fzab.si/diplomskadela/2023/Greblo_Kaja.pdf 9. Ibrahim, F.-A., Abdelaziz, T.-M. in Akel, D.-T. (2019). The relationship between undergraduate nursing students' satisfaction about clinical learning environment and their competency self-efficacy. Journal of Nursing Education and Practice, 9(11), 92–104. https://doi.org/10.5430/jnep.v9n11p92 10.Kostelec, K. in Markič, M. (2024). Izzivi mentorstva v slovenski zdravstveni dejavnosti. Revija za univerzalno odličnost, 13(2), 117–131. https://www.fos-unm.si/media/pdf/RUO/2024-13- 2/RUO_304_Kostelec.pdf 11.Manninen, K., Karlstedt, M., Sandelin, A., von Vogelsang, A. C. in Pettersson, S. (2022). First- and second-cycle nursing students' perceptions of the clinical learning environment in acute care settings: A comparative cross-sectional study using the CLES+T scale. Nurse Education Today, 108, 105211. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2021.105211 12.Oshodi, T.-O. in Sookhoo, D. (2025). Nursing students' perceptions of inadequate nurse staffing in the clinical learning environment: A systematic narrative review. Nurse Education in Practice, 82, 104221. https://doi.org/10.1016/j.nepr.2024.104221 13.Pulido-Martos, M., Augusto-Landa, J.-M. in Lopez-Zafra, E. (2012). Sources of stress in nursing students: A systematic review of quantitative studies. International Nursing Review, 59(1), 15–25. https://doi.org/10.1111/j.1466-7657.2011.00939.x 14.Rasi, M., Hanssen, T. A., Norbye, B., Mikkonen, K. in Kvande, M. E. (2024). Critical care nurses' competence in mentoring students in intensive care units: A cross-sectional study. Nurse Education Today, 141, 106322. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2024.106322 15.Založnik, A. (2022). Zadovoljstvo kliničnih mentorjev z mentorstvom v povezavi z motivacijo vodstva – študija primera ene organizacije [Magistrsko delo, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin]. https://datoteke.fzab.si/magistrskadela/2022/Zaloznik_Anja.pdf 89 Davorin Božič Zdravstveni dom Sevnica Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Motivacija za vseživljenjsko učenje med podiplomskimi študenti UDK 616.628:378.046-021.64 UDC 616.628:378.046-021.64 KLJUČNE BESEDE: vseživljenjsko učenje, KEYWORDS: lifelong learning, motivation, motivacija, podiplomski študentje, izobraževanje postgraduate students, adult education, competences odraslih, kompetence ABSTRACT – Lifelong learning is essential today, as POVZETEK – Vseživljenjsko učenje je danes nujno, knowledge is constantly evolving–especially in the saj se znanje nenehno razvija, še posebej v digitalni digital age, where creativity, adaptability, and digital dobi, kjer so kreativnost, prilagodljivost in digitalna literacy are key to success. Adults and young people pismenost ključni dejavniki uspeha. Odrasli in mladi must continuously upgrade their competencies to morajo stalno nadgrajevati svoje kompetence, da remain competitive. This research focuses on the ostanejo konkurenčni. Raziskava se osredotoča na motivational factors that influence postgraduate motivacijske dejavnike podiplomskih študentov za students to engage in lifelong learning. The purpose of vključevanje v vseživljenjsko učenje. Namen raziskave the study is to identify what encourages students to je ugotoviti, kaj spodbuja študente k nadaljnjemu pursue further education. Data is being collected izobraževanju. Podatki so bili zbrani z anonimnim through an anonymous, closed-ended questionnaire anketnim vprašalnikom zaprtega tipa, ki vključuje 11 consisting of 11 questions divided into three sections: vprašanj v treh vsebinskih sklopih: demografski demographic data, attitude toward education, and podatki, odnos do izobraževanja in motivacija. Vzorec motivation. The sample includes 20 part-time obsega 20 študentov izrednega podiplomskega študija postgraduate students from the Faculty of Health Fakultete za zdravstvene vede v Novem mestu. Podatki Sciences in Novo mesto. Data will be analyzed using bodo analizirani s pomočjo programa Microsoft Microsoft Excel. The research aims to contribute to a Excel. Raziskava prispeva k razumevanju odločitev better understanding of students’ decisions to študentov za nadaljnje izobraževanje. Rezultati so continue their education. Results show that pokazali, da izkušnje z zdravstvenimi delavci niso experiences with healthcare professionals did not vplivale na izbiro študija, kar kaže na potrebo po večji influence the choice of postgraduate studies, vlogi odraslih in delodajalcev pri spodbujanju indicating a need for greater involvement of adults izobraževanja. Na odločitev o študiju najbolj vplivajo and employers in promoting education. Friends had prijatelji, nato samostojna odločitev in v manjšem the greatest influence on students’ decisions, followed obsegu starši. by independent choices and, to a lesser extent, parents. 1 Motivacija Sodobna družba se sooča z nenehnimi spremembami na trgu dela, tehnološkim razvojem in večanjem kompleksnosti delovnih procesov. V tem kontekstu vseživljenjsko učenje (VŽU) ni več zgolj možnost, temveč nujnost za ohranjanje konkurenčnosti in osebnega razvoja (Mikulec, 2023). Medtem ko se v literaturi pogosto obravnavajo motivacijski vzorci pri osnovnem in dodiplomskem izobraževanju, je motivacija za nadaljnje izobraževanje na podiplomski ravni manj raziskana, čeprav predstavlja ključen element razvoja strokovnjakov v različnih panogah. 90 Motivacija je kompleksen psihološki proces, ki vpliva na to, ali se posameznik odloči za nadaljnje izobraževanje, kako vztraja pri študiju in kakšne učne strategije uporablja (Ryan in Deci, 2020). Pri podiplomskih študentih, ki so praviloma odrasli s poklicnimi izkušnjami, motivacija izhaja iz prepletenih notranjih (želja po znanju, osebna rast) in zunanjih dejavnikov (karierni napredek, finančne koristi). Namen pričujoče raziskave je ugotoviti, kateri motivacijski dejavniki vodijo podiplomske študente k vključevanju v VŽU ter kako ti dejavniki vplivajo na njihove odločitve in zadovoljstvo s študijem. Raziskava temelji na okviru teorije, samoodločanja (Self – Determination Theory; Ryan in Deci, 2020) in modelov VŽU (Mikulec, 2023). »Motivacija se pojavlja v obliki potreb, gonov, nagibov, želja, teženj, interesov, hotenj, kar običajno vse skupaj imenujemo motivi ali nagibi. Delovanje raznih nagibov ali motivov povzroči v človeku določeno stanje – motivacijo, na osnovi katere se nagiba ali odvrača od določenih predmetov, ki predstavljajo vsebino motivov« (Kranjc, 1982, str. 21). »Motivacija je usmerjanje človekove aktivnosti k želenim ciljem s pomočjo njegovih motivov.« (Uhan, 2000, str. 11). Motivacija je temeljni psihološki proces, ki spodbuja, usmerja in ohranja človekovo dejavnost. Po Kranjcu (1982) je motivacija notranje stanje, ki nastane zaradi potreb, želja in teženj, medtem ko Uhan (2000) poudarja njen funkcionalni vidik – usmerjanje aktivnosti k želenim ciljem. Skupaj poudarjata, da je motivacija dinamičen proces, ki povezuje notranje psihološke vzgibe z zunanjim vedenjem posameznika. Motivacija ni enoznačen pojav, saj posameznike k delovanju spodbujajo različni dejavniki. Razumevanje teh dejavnikov je ključno tako za osebno rast kot tudi za uspešnost v delovnem in učnem okolju. V preteklosti so se razvili številni pristopi k razumevanju motivacije. Tradicionalni pristop je temeljil predvsem na finančnih spodbudah in zunanjih nagradah, medtem ko so sodobni pristopi poudarili pomen notranjih dejavnikov – zadovoljstva, samouresničevanja in občutka smisla (Nedelko, 2013). V okviru sodobnega razumevanja motivacije ločimo tri skupine teorij:  teorije potreb (npr. Maslow, Alderfer, McClelland), ki pojasnjujejo, da človek deluje, da bi zadovoljil svoje potrebe;  procesne teorije (npr. Vroom, Adams), ki se osredotočajo na kognitivne procese odločanja o vloženem naporu;  spodbujevalne teorije, ki poudarjajo pomen nagrad, priznanj in spodbud za dosego ciljev. Čeprav so te teorije nastale v različnih obdobjih, se med seboj dopolnjujejo – vsaka pojasnjuje del mehanizma, kako motivacija nastane in kako vpliva na vedenje. V organizacijah motivacija predstavlja enega ključnih dejavnikov uspešnosti. Dobro motivirani zaposleni so bolj produktivni, ustvarjalni in zadovoljni. Sodobni pristopi k motiviranju zaposlenih temeljijo na razumevanju posameznika kot celovite osebnosti – ne le kot izvajalca nalog, temveč tudi kot človeka z vrednotami, potrebami in željami po razvoju. Pomembno je, da organizacije prepoznajo razlike med posamezniki in poiščejo načine, kako spodbujati notranjo motivacijo, npr. z vključevanjem zaposlenih v odločanje, priznavanjem dosežkov in zagotavljanjem priložnosti za rast. Ena najpomembnejših oblik motivacije je motivacija za učenje, ki pomeni pripravljenost posameznika, da vlaga napor v pridobivanje znanja in spretnosti. Po sodobnih raziskavah (Schunk idr., 2014) ločimo: 91  Zunanjo motivacijo, ki izhaja iz nagrad ali pričakovanj okolja (npr. ocene, priznanja, status).  Notranjo motivacijo, ki temelji na zanimanju, radovednosti in osebnem zadovoljstvu ob učenju.  Notranja motivacija ima trajnejši vpliv na učne dosežke in spodbuja samoregulirano učenje, saj posameznika vodi želja po znanju in samorazvoju. Zato je pri oblikovanju učnega procesa pomembno, da učitelji ustvarjajo okolje, ki spodbuja radovednost, samostojnost in občutek kompetentnosti. Motivacijske teorije ponujajo različne razlage o tem, zakaj in kako posamezniki delujejo, se učijo in vztrajajo pri doseganju ciljev. Čeprav so nekatere nastale v preteklosti, številne ostajajo temelj sodobnih raziskav motivacije za učenje, saj pomagajo razumeti, kako različne potrebe in kognitivni procesi vplivajo na učno vedenje. Sodobna sinteza teorij motivacije kaže, da motivacija za učenje ni pogojena le z zadovoljevanjem potreb ali zunanjimi spodbudami, temveč tudi z notranjimi mehanizmi, ki vključujejo osebne cilje, vrednote in občutek smisla. Učinkovito učno okolje mora zato zagotavljati podporo osnovnim psihološkim potrebam, spodbujati samostojnost pri učenju in omogočati povezovanje znanja z osebnimi cilji in izkušnjami učencev. 1.1 Motivacijski dejavniki Na motivacijo posameznika vpliva preplet osebnih, opravilnih in okoljskih dejavnikov (Ryan in Deci, 2020; Eccles in Wigfield, 2020). Ti določajo, zakaj se posameznik odloči za določeno dejavnost, kako vztraja pri njej in kakšno zadovoljstvo ob tem doživlja. Značilnosti nalog prav tako vplivajo na raven motivacije. Naloge, ki so smiselne, zahtevne in omogočajo samostojno odločanje, povečajo občutek kompetentnosti in zanimanja (Schunk idr., 2022). Jasna povratna informacija ter možnost izbire znotraj učnega procesa dodatno krepita notranjo motivacijo. Okoljski dejavniki zajemajo širši socialni in organizacijski kontekst. Podporna akademska kultura, kakovostni odnosi z mentorji in občutek pravičnosti pomembno vplivajo na občutek pripadnosti in notranjo zavzetost (Aelterman idr., 2022). Sinteza sodobnih teorij kaže, da učna motivacija nastaja v dinamični interakciji med notranjimi (intrinzičnimi) in zunanjimi (ekstrinzičnimi) dejavniki. Ključni elementi motivacije za učenje so avtonomija, kompetentnost in povezanost, kot izpostavlja teorija samoodločanja (Ryan in Deci, 2017). V empiričnem delu raziskave bo zato smiselno preučiti, kako ti dejavniki vplivajo na učne strategije in zadovoljstvo podiplomskih študentov. 2 Vseživljenjsko učenje V sodobni družbi tradicionalne poti izobraževanja ne zadostujejo več za zadovoljitev potreb po znanju in kompetencah posameznika. Vseživljenjsko učenje (VŽU) zajema vse oblike učenja – formalno, neformalno in priložnostno – ter omogoča stalno osebno, poklicno in družbeno rast (Mikulec, 2023). Gre za koncept, ki nadgrajuje klasično izobraževanje in je ključnega pomena za prilagajanje hitro spreminjajočemu se delovnemu in tehnološkemu okolju. Mikulec (2023) opredeljuje štiri sodobne modele vseživljenjskega učenja:  Emancipatorni model – poudarja enake možnosti za izobraževanje v demokratični družbi.  Kulturni model – cilja na osebno opolnomočenje in samorealizacijo posameznika.  Model odprte družbe – vseživljenjsko učenje kot sistem za multikulturne in demokratične družbe.  Model človeškega kapitala – usposabljanje delovne sile in razvijanje kompetenc za gospodarstvo. 92 Vse štiri perspektive se dopolnjujejo in kažejo, da je učenje vedno povezano tako z osebnim kot družbenim in ekonomskim kontekstom. VŽU služi trem medsebojno povezanima ciljnima dimenzijama (Mikulec, 2023):  ekonomski napredek in razvoj – usposabljanje za potrebe trga dela;  osebni razvoj in samouresničitev – spodbujanje kompetenc, znanja in osebnega zadovoljstva;  družbena vključenost in demokratizacija – krepitev aktivnega državljanstva in socialne kohezije. Integracija teh dimenzij kaže, da je VŽU hkrati izobraževanje za boljšo delovno silo, osebno rast in vključujočo družbo. VŽU je tesno povezan z motivacijo za učenje. Sodobne teorije motivacije, zlasti teorija samoodločanja (SDT) poudarjajo, da notranja motivacija, ki temelji na občutku kompetentnosti, avtonomije in pripadnosti, spodbuja posameznika k aktivnemu iskanju znanja skozi vse življenje (Ryan in Deci, 2020; Vansteenkiste idr., 2023). Različni modeli VŽU nagovarjajo različne motive: model človeškega kapitala večinoma k ekstrinzičnim motivatorjem (npr. zaposljivost), medtem ko kulturni in emancipatorni model spodbujata intrinzično motivacijo in samouresničitev. Podiplomski študenti predstavljajo specifično skupino učečih se posameznikov, odraslih z poklicnimi izkušnjami. Njihova motivacija za nadaljnje izobraževanje pogosto kombinacija notranjih interesov po poglobljenem znanju in zunanjih koristi, kot so karierni napredek ali akademski dosežki. Skladno z VŽU strategijo je za spodbujanje trajnostne učne motivacije pomembno oblikovati učno okolje, ki omogoča:  samostojno odločanje in izbiro učnih vsebin;  jasen smisel in praktično uporabnost pridobljenega znanja;  podporo in vključevanje v akademsko skupnost. S tem pristopom VŽU ne le nadgrajuje formalno izobraževanje, ampak aktivno krepi motivacijo za vseživljenjsko učenje. 3 Metodologija 3.1 Namen in cilji raziskave Namen raziskave je preučiti motivacijske vzvode podiplomskih študentov za vključevanje v vseživljenjsko učenje. Namen je razširiti teoretični okvir o učni motivaciji in motivih za VŽU pri izbrani ciljni skupini ter jih povezati z empiričnimi podatki. Cilji raziskave so:  ugotoviti, kateri dejavniki (notranji ali zunanji) prevladujejo pri odločitvi za podiplomski študij;  identificirati ključna motivacijska področja (znanje, kariera, socialni vpliv);  analizirati razlike v motivaciji glede na demografske značilnosti študentov. 3.2 Raziskovalna vprašanja RV1: Kateri dejavniki (notranji ali zunanji) vplivajo na odločitev podiplomskih študentov za vključitev v vseživljenjsko učenje? RV2: Katera motivacijska področja (znanje, kariera, socialni vpliv) so za študente najpomembnejša pri podiplomskem študiju? RV3: Kako se motivacija za vseživljenjsko učenje razlikuje med posamezniki glede na demografske značilnosti (starost, izobrazba, poklicna izkušnja)? 93 3.3 Raziskovalna metodologija Raziskava je bila izvedena s kvantitativnim pristopom in deskriptivno analizo. Podatke smo zbirali z anketnim vprašalnikom, ki je omogočil pridobitev primerne količine informacij o motivaciji in vzrokih vključevanja v VŽU. 3.4 Opis instrumenta Anketni vprašalnik je vseboval 11 vprašanj zaprtega tipa, razdeljenih v tri sklope:  demografski podatki (starost, spol, poklicna izobrazba);  vključitev v izobraževanje (pretekle izkušnje, vrste izobraževanja);  motivacija za učenje in VŽU (intrinzični in ekstrinzični motivatorji). Vprašalnik je bil pripravljen na podlagi analize sodobne znanstvene literature s področja motivacije in vseživljenjskega učenja (Ryan in Deci, 2020; Vansteenkiste idr., 2023; Mikulec, 2023). 3.5 Opis vzorca Vzorec je bil priložnostne in je vključeval 20 podiplomskih študentov Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. Vzorec je bil predstavljen z demografskimi značilnostmi:  spol: 65  % (13) žensk, 35  % (7) moških;  starost: 20–25 let: 12  % (3), 26–30 let: 20  % (5), 31–40 let: 48  % (7), več kot 41 let: 20  % (5);  zaposlenost: 50  % (10) zaposlenih, 50  % (10) nezaposlenih. Vzorec je majhen in omejuje posploševanje ugotovitev. 3.6 Opis obdelave podatkov Podatki so bili zbrani v mesecu avgustu 2025, s prostovoljno udeležbo in zagotovitvijo anonimnosti. Sekundarni viri so bili pridobljeni iz strokovnih baz (npr. ERIC, Scopus, Web of Science). Zbrane podatke smo analizirali s pomočjo deskriptivne statistike in jih grafično prikazali s programom Microsoft Excel. 4 Rezultati Rezultati so reprezentativni samo za izbrano skupin študentov in jih ni mogoče generalizirati na širšo populacijo podiplomskih študentov. Graf 1 Vpliv socialnega okolja na odločitev za študij 20% 30% Da, starši Da, prijatelji Ne 50% 94 Graf 1 prikazuje, da je pri 50 % (n = 10) anketirancev na odločitev za vpis vplivalo socialno okolje – prijatelji. Pri 20 % (n = 4) so imeli vpliv starši, medtem ko je 30 % (n = 6) študentov odločitev sprejelo samostojno, brez vpliva drugih. Graf 2 Izkušnje z zdravstvenimi delavci 40% da ne 60% Dodatno smo preverjali vpliv zdravstvenih delavcev na odločitev za študij. Rezultati (Graf 2) kažejo, da v 60 % (n = 12) zdravstveni delavci niso imeli vpliva, medtem ko je 40 % (n = 8) študentov navedlo, da so bili deležni spodbude s strani strokovnjakov. Rezultati kažejo, da je socialno okolje, zlasti vrstniki, pomemben dejavnik pri odločitvah za podiplomski študij. To je skladno z literaturo odraslih učencev, ki poudarja pomen socialne podpore pri odločitvah za nadaljnje izobraževanje (Merriam in Bierema, 2014). V nadaljevanju smo preverili notranje in zunanje dejavnike, ki vplivajo na motivacijo za študij. Graf 3 Motivacija 5% motiviran 35% povprečno motiviran 60% nemotiviran 60 % (n = 12) podiplomskih študentov je povprečno motiviranih, 35 % (n = 7) podiplomskih študentov pa je motiviranih. 5 % (n = 1) pa je ostal nemotiviran za študij. 95 Graf 4: Lažje zaposlovanje zaradi vpisa na podiplomski študij 30% da ne 70% Zaradi lažjega zaposlovanja so se na študij vpisali v 70 % (n = 14), ostali 30 % (n = 6) pa se jih ni vpisalo zaradi tega razloga. Graf 5 Zadovoljstvo s študijem 15% da ne 85% 85 % (n = 17) anketiranih študentov je zadovoljnih s študijem zdravstvene nege, 15 % (n = 3) pa niso zadovoljni. Graf 6 Odločitev pa ponovni vpis v izbrano smer študija 25% da ne 75% 96 75 % (n = 15) anketiranih študentov, bi se ponovno odločilo za vpis v to smer, 25 % (n = 5) pa je takšnih, ki bi izbrali drugo smer študija. Graf 7 Motivacija za vpis 25% 45% znanje denar oboje 30% 45 % (n = 9) anketiranih študentov je našlo motivacijo za vpis v znanju, sledi mu denar v 30 % (n = 6). 25 % (n = 5) pa je takšnih, ki jim je motivacija za vpis oboje, denar in znanje. 5 Razprava Hitre spremembe v družbi in na trgu dela povečujejo pomen vseživljenjskega učenja (VŽU), saj posameznikom omogočajo razvoj osebnih, socialnih in strokovnih kompetenc (Mikulec, 2023). Namen razprave je povezati empirične ugotovitve o motivaciji podiplomskih študentov z relevantno literaturo in konceptom VŽU. Raziskovalno vprašanje 1: Kateri dejavniki (notranji ali zunanji) vplivajo na odločitev podiplomskih študentov za vključitev v vseživljenjsko učenje? Rezultati ankete kažejo, da so notranji (intrinzični) dejavniki prevladujoči. 45  % študentov se je za podiplomski študij odločilo zaradi želje po znanju, 35  % zaradi motivacije za osebni razvoj, medtem ko 30–70  % upošteva tudi zunanje (ekstrinzične) dejavnike, kot so možnost lažjega zaposlovanja in finančna korist. To nakazuje, da je motivacija podiplomskih študentov kompleksa ni vključuje preplet notranjih in zunanjih dejavnikov, kar je skladno s teorijo samoodločanja (Ryan in Deci, 2020). Ta ugotovitev je skladna z Maslowovo hierarhijo potreb, kjer višje potrebe po samouresničitvi in razvoju kompetenc spodbujajo posameznika k nadaljnjemu izobraževanju (Treven, 1998). Zunanji dejavniki delujejo kot higienični faktor Herzbergove teorije motivacije, ki omogoča ohranitev interesa za študij, a sami po sebi ne zagotavljajo trajne motivacije. Raziskovalno vprašanje 2: Katera motivacijska področja (znanje, kariera, socialni vpliv) so za študente najpomembnejša? Rezultati ankete kažejo, da so za študente najpomembnejša znanje in osebni razvoj, sledijo jim kariera in zaposljivost, medtem ko je socialni vpliv (prijatelji, starši) predvsem podporen. Graf 1 prikazuje, da je pri 50 % anketirancev na odločitev za vpis vplivalo social okolje - prijatelji. Pri 20 % so imeli vpliv starši, medtem ko je 30 % študentov odločitev, a študij sprejelo samostojno, brez vpliva drugih. Dodatno smo preverili vpliv zdravstvenih delavcev na odločitev za študij, pri čemer je 40 % navedlo, da so bili deležni njihove spodbude pri odločitvi za študij. Rezulato kažejo, da je socialno okolje, zlasti vrstniki, pomemben dejavnik pri odločitvi za podiplomski študij. Ugotovitev je skladna z literaturo o odraslih 97 učencih, ki poudarja pomen socialne podpore pri odločitvah za nadaljnje izobraževanje (Merriam in Bierema, 2014). Te ugotovitve podpirajo sodobni motivacijski modeli, kot je Self-Determination Theory (Ryan in Deci, 2020), ki poudarja pomen avtonomije in notranje motivacije za učenje ter trajnostno vključevanje v VŽU. Raziskovalno vprašanje 3: Kako se motivacija za vseživljenjsko učenje razlikuje med posamezniki glede na demografske značilnosti (starost, izobrazba, poklicna izkušnja)? Motivacija se razlikuje predvsem glede na starost in zaposlitveni status: Starost Znanje (N) Denar (N) Oboje (N) 20–25 (3) 1 2 0 26–30 (5) 1 2 2 31–40(7) 4 1 2 41 + (5) 3 1 1 Mlajši (20–25) študenti pogosteje izpostavljajo denar kot glavnim motiv. Starejši študenti (31–40 in 41+) pogosteje navajajo znanje in intrinzične razloge. V srednji starosti (26–30) se motivi razporedijo bolj raznoliko. Ni statistično pomembnih razlik (n = 20 je majhen vzorec), vendar trendi kažejo več intrinzične motivacije pri starejših. Status Znanje (n) Denar (n) Oboje (n) Zaposleni (10) 5 3 2 Nezaposleni (10) 4 3 3 Zaposleni pogosteje navajajo znanje kot primarni motiv. Nezaposleni so bolj razpršeni, pogosteje izpostavljajo oboje (znanje + kariera). Denar je enako pomemben v obeh skupinah. Razlike niso statistično značilne, vendar opisno kaže, da so zaposleni bolj usmerjeni v znanje. Izobrazba sama po sebi ne vpliva bistveno, saj vsi študenti že posedujejo osnovne strokovne kompetence. Ti podatki so skladni z literaturo, ki poudarja pomen osebne motivacije in kontinuiranega razvoja kompetenc za trajnostno vključevanje v VŽU (Mikulec, 2023). Rezultati potrjujejo, da je intrinzična motivacija ključna za trajnostno vključevanje v VŽU. Podiplomski študij deluje kot pomemben instrument za pridobivanje formalnega znanja, hkrati pa razvija osebne in socialne kompetence. Kombinacija notranje želje po učenju in zunanjih motivatorjev (zaposljivost, kariera) omogoča, da študenti ohranjajo dolgoročno motivacijo, kar je v skladu z modeli Mikulca (2023), ki poudarjajo osebni razvoj, emancipacijo in kulturno opolnomočenje. 6 Sklep Raziskava je pokazala, da pri podiplomskih študentih v procesu vseživljenjskega učenja prevladuje intrinzična motivacija, predvsem želja po znanju in osebni rasti, pomembno pa ostajajo tudi ekstrinzični dejavniki, kot so karierni napredki in finančne koristi. Teoretični okvir teorije samodoločanja se je izkazal za ustreznega tudi v slovenskem visokošolskem prostoru, saj avtonomija, kompetentnost in povezanost pomembno oblikujejo motivacijo odraslih udeležencev. Praktični del raziskave poudarja vlogo socialne podpore (mentorji, vrstniki, institucije), ki pomembno prispeva k vztrajnosti in angažiranosti pri učenju. Kljub omejitvam, kot sta velikost vzorca in uporaba samoocenjevalnih instrumentov, rezultati nudijo uporabne smernice za visokošolske ustanove pri oblikovanju spodbudnih učnih okolij. 98 Za nadaljnje raziskave se predlaga razširitev vzorca, uporaba standardiziranih meril motivacije, longitudinalno spremljanje ter analiza specifičnih elementov študijskih programov. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju motivacije odraslih in predstavlja temelj za nadaljnje proučevanje področja vseživljenjskega učenja. LITERATURA 1. Eccles, J. S. in Wigfield, A. (2020). From expectancy–value theory to situated expectancy–value theory: A developmental, social cognitive, and sociocultural perspective. Contemporary Educational Psychology, 61, 101859. 2. Mikulec, B. (2023). Teoretski modeli in koncepti vseživljenjskega učenja. V J. Lepičnik Vodopivec in M. Mezgec (ur.), Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj (str. 11–25). Založba Univerze na Primorskem. 3. Nedelko, Z. (2013). Vodenje podjetij. Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru. 4. Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2017). Self-determination theory. Guilford Press. 5. Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2020). Self-determination theory: Basic psychological needs in motivation, development, and wellness. Guilford Press. 6. Schunk, D. H., Pintrich, P. R. in Meece, J. L. (2014). Motivation in education: Theory, research, and applications . Pearson. 7. Schunk, D. H., Pintrich, P. R. in Meece, J. L. (2022). Motivation in education. Pearson. 8. Treven, S. (1998). Management človeških virov. Gospodarski vestnik. 9. Uhan, S. (2000). Vrednotenje dela. Moderna organizacija. 10.Vansteenkiste, M., Aelterman, N. in Haerens, L. (2023). A self-determination theory perspective on fostering 99 Nada Čajkovac Opća županijska bolnica Vinkovci Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Lorena Sesar Veleučilište »Lavoslav Ružička« u Vukovaru Vesna Brumnić Veleučilište »Lavoslav Ružička u Vukovaru« Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapijski proces kod osoba s križoboljom UDK 615.82/.84:616.71-009.7 UDC 615.82/.84:616.71-009.7 KLJUČNE BESEDE: križobolja, plan fizioterapije, KEYWORDS: lumbar back pain, physiotherapy plan, fizioterapijski postupci physiotherapy procedures POVZETEK – Križobolja je jedan od najučestalijih ABSTRACT – Low back pain is one of the most zdravstvenih problema i uzroka onesposobljenja common health problems and causes of disability in svakidašnjice. Definira se kao nelagoda ili bol u daily life. It is defined as discomfort or pain in the back području leđa između rebrenih lukova i donje area between the costal arches and the lower gluteal glutealne brazde s mogućnošću širenja boli duž jedne crease, with the possibility of pain radiating along one ili obje noge. S obzirom na uzrok dijeli se na or both legs. Depending on the cause, low back pain specifičnu i nespecifičnu križobolju. S obzirom na can be specific or non-specific. According to the trajanje boli, dijeli se na akutnu, subakutnu i kroničnu duration, it can be acute, subacute or chronic. The križobolju. Uzroci njezina nastanka su mnogobrojni. causes are numerous. The physiotherapy process Fizioterapijski proces se sastoji od pregleda consists of patient examination, subjective history, bolesnika, subjektivne anamneze, objektivnih objective measurements and tests, evaluation, a mjerenja i testova, evaluacije, plana terapije na physiotherapy plan that includes physiotherapy temelju kojeg se provode fizioterapijski postupci i procedures and patient education. It is important to edukacija pacijenata. Važno je dokumentirati cijeli document the entire physiotherapy plan. Diagnosis is plan terapije. Dijagnoza se temelji na anamnezi i based on the patient's history and examination, during pregledu bolesnika pri čemu se provode brojni testovi which various tests and questionnaires are used to i upitnici koji služe za procjenu boli, kvalitete života assess pain, the patient's quality of life, and the degree bolesnika i stupanj ograničenja tjelesne aktivnosti. of physical activity limitation. Treatment can be Liječenje može biti kirurško, farmakološko i surgical, pharmacological or conservative. konzervativno. Fizioterapija je vrlo važna sastavnica Physiotherapy is a very important component of liječenja. Cilj ovog rada je opisati fizioterapijski treatment. The aim of this paper is to describe the proces koji se provodi kod bolesnika s križoboljom. physiotherapy process carried out in patients with low back pain. 1 Uvod Križobolja predstavlja globalni javnozdravstveni problem ljudi različite životne dobi (Alfalogy et al., 2023; Migliorini et al., 2025). Zauzima vodeće mjesto u onesposobljenju prema globalnoj, regionalnoj i nacionalnoj incidenciji, prevalenciji i godinama života s onesposobljenjem. Broj oboljelih od križobolje stalno raste (Berković-Šubić et al., 2019; Nudelman et al., 2025). U posljednjih 20 godina bilježi se njezin porast za otprilike 50 % (Mattiuzzi et al., 2020). Zbog učestalosti i složenosti liječenja, križobolja znatno opterećuje zdravstveni sustav i ekonomiju (Ashani et al., 2025). Unatoč tome, njezini klinički, društveni i ekonomski tereti ostaju uglavnom zanemaren (Mattiuzzi et al., 2020). Povezana je 100 s lumbalnom nestabilnošću, a rezultat je strukturnih i funkcionalnih deficita kralježnice (Jain et al., 2025). Dovodi do boli te smanjenja funkcije i kvalitete života (Alfalogy et al., 2023; Jain et al., 2025). Jedan je od vodećih uzroka invaliditeta u svijetu (Bento et al., 2020; Nudelman et al., 2025). Najčešće se pojavljuje u dobi od 30. do 50. godine života (radno-aktivna populacija). Najveći je problem današnjice i najčešći razlog odlaska liječniku obiteljske medicine (Radmilović, 2023). Definira se kao nelagoda ili bol u području leđa između rebrenih lukova i donje glutealne brazde (Alfalogy et al., 2023). Klasificira se kao specifična (poznat uzrok nastanka) i nespecifična (nepoznat uzrok nastanka), (Krismer & Van Tulder, 2007). Bol u križima se dijeli na akutnu (do 6 tjedana), subakutnu (6–12 tjedana) i kroničnu (traje duže od 6 mjeseci), (Schnurrer-Luke Vrbanić, 2011). Važno je naglasiti da je križobolja simptom čiji su uzroci brojni i raznoliki (Kovač, 2011). Zahvaća podjednako i muškarce i žene svih etničkih skupina. Međutim, pojedini autori su utvrdili da je češća kod žena, te kod osoba kojima je supružnik umro (Bento et al., 2020). Bol u donjem dijelu leđa značajno ograničava funkcionalne sposobnosti pacijenta (Allegri et al., 2016). Iako je prognoza liječenja akutne križobolje povoljna, 4 % do 25 % bolesnika razvije kroničnu križobolju (Nieminen et al., 2021). Pojedini svakodnevni poslovi kojima se ljudi bave povezani s teškim fizičkim radom i sjedilačkim načinom života imaju povišen rizik za razvoj degenerativnih promjena intervertebralnog diska (Grazio et al., 2021). Osobe s lumbalnom hernijom diska dugoročno češće imaju križobolju u odnosu na opću populaciju (46,2 % naspram 11,9 %), (Wong et al., 2023). Bol u donjem dijelu leđa se povezuje sa spondilozom i spondilolistezom (Kalichman et al., 2009). Spondilolizu i spondilolistezu razvijaju mnogi sportaši kod kojih je prisutna ponavljana hiperekstenzija kralježnice - ronioci, hrvači i gimnastičari (Mohile et al., 2022). Većina bolova u donjem dijelu leđa je mehanička i može biti uzrokovana uganućima, istegnućima, hernijom ili rupturom diskova, degeneracijom intervertebralnog diska, radikulopatijom, spinalnom stenozom, traumom i abnormalnom lordotičnom krivuljom (Hauser et al., 2022). Hernija intervertebralnog diska lumbalne kralježnice kod djece se najčešće pojavljuje u regiji L4 – L5 i u dobi od 12 do 17 godine, a uzrokuju ju sportske ozljede, ekstremna fleksija i ekstenzija, pad i podizanje teškog tereta (Budrovac et al., 2014). Na nastanak križobolje utječu i tjelesna aktivnost i starenje (Jacob et al., 2004; Docking et al., 2011). Najveći rizik od pojavljivanja boli imaju osobe s fizičkim, teškim i zahtjevnim poslovima, pušači i pretile osobe (Hartvigsen et al., 2018), te osobe s niskom razinom obrazovanja (Chou et al., 2013; Williams et al., 2015). Križobolja uzrokovana oštećenjem sakroilijakalnih zglobova karakteristična je za žene u trudnoći ili osobe koje su pretrpjele ozljede zdjelice (Perović et al., 2012). Bol u donjem dijelu leđa kod trudnica se manifestira kao bol u zdjeličnom pojasu koja se javlja između stražnjeg ilijačnog grebena i glutealnog nabora s mogućim širenjem u posterolateralni dio bedra, koljena i potkoljenice te kao lumbalna bol koja se javlja na području lumbalne kralježnice iznad sakruma (Katonis et al., 2011). Kod žena koje su imale u jednoj trudnoći križobolju, šansa za pojavu križobolje u sljedećoj trudnoći je 85 % (Šangulin, 2008). Bol u donjem dijelu leđa kod djece može biti problem prekomjerne težine školskih torba povezane s dugotrajnim sjedenjem, nepravilnim neprirodnim položajima i nedovoljnim kretanjem/vježbanjem, a nedovoljna tjelesna aktivnost prouzročena je time što djeca provode previše vremena pred ekranima (Pavić Šimetin, 2012). Posljedično, dugotrajno vrijeme provedeno pred ekranima ima negativni zdravstveni utjecaj na djecu i mlade adolescente poput nastanka nespecifične boli u donjem dijelu leđa te se ta bol smatra glavnim uzrokom invaliditeta u odrasloj dobi (Guerra et al., 2023). Od dijagnostičkih procedura koriste se rendgen i elektromioneurografija (Grazio, 2013). Magnetska rezonanca (MR) kralježnice se preporučuje kada se razmatra invazivni postupak liječenja, a ako je kontraindicirano onda se preporučuje kompjuterizirana tomografija (Grazio et al., 2022). Zlatni standard liječenja križobolje je u početku konzervativna, a zatim medikamentozna terapija. Operacijsko liječenje je opcija koja se razmatra kod upornih bolova i smetnji te dugotrajnog ponavljanja tegoba (Ledić et al., 2012). S obzirom da je ponekad teško utvrditi uzrok nastanka boli u donjem dijelu leđa, liječenje 101 križobolje je dosta izazovno. Odabir terapije treba biti prilagođen svakom pacijentu, a to može zahtijevati kombinaciju više terapija. Fizioterapija ima za cilj vratiti stabilnost, povećati snagu i poboljšati neuromuskularnu kontrolu (Jain et al., 2025). Uključuje vježbe (jačanje, istezanje), manualnu terapiju (manipulacija, mobilizacija i masaža) i lokalne metode liječenja poput ultrazvučne terapije, elektroterapije, termoterapije te krioterapije (Park et al., 2022; Brezac, 2023). Mnogi psihosocijalni čimbenici poput pacijentove samoefikasnosti, kineziofobije i katastrofiziranja boli utječu na sami tijek liječenja prilikom čega pacijent vjeruje da se bol pogoršava izvođenjem aktivnosti i posljedično može dovesti do novog oštećenja (Dupeyron et al., 2011; Pulić & Šimunović, 2016). Karakteristike pacijenata značajnije su u objašnjavanju funkcionalnih ishoda od karakteristika i stavova fizioterapeuta o križobolji (Nudelman et al., 2025). U slučajevima kada više nije dovoljna samo edukacija pacijenta o važnosti sudjelovanja u svakodnevim aktivnostima i održavanju tjelesne pokretljivosti primjenjuje se i psihoterapija (Ketenci & Zure, 2021). U novije vrijeme preporučuje se primjena biopsihosocijalnog modela smjernica sa široko prihvaćenim kognitivno-bihevioralnim pristupom (Hengeveld, 2013; Case-Morris et al., 2025; Nudelman et al., 2025; Simpson et al., 2025). Cilj ovog rada je opisati fizioterapijski proces kod bolesnika s križoboljom, koji testovi i upitnici se provode pri uzimanju subjektivne anamneze i objektivnih mjerenja, čemu služe ti testovi i upitnici te koji se fizioterapijski postupci provode u svrhu liječenja križobolje. 2 Fizioterapijski proces kod osoba s križoboljom Fizioterapijski proces se sastoji od fizioterapijske procjene, intervencije i evaluacije (Klaić & Jakuš, 2017). Fizioterapijska procjena uključuje pregled bolesnika, uzimanje subjektivne anamneze, objektivna mjerenja i testove, evaluaciju, plan terapije i fizioterapijske intervencije (Kersten, 2004). Tijekom uzimanja anamneze bitno je obrati pažnju ne samo na ono što pacijent govore, nego i kako to govori, jer ključne riječi, geste i fraze mogu otvoriti prozor u svijet individualnog iskustva bolesti, što može biti odlučujuće u planiranju liječenja (Hengeveld, 2013). Cilj evaluacije je protumačiti rezultate mjerenja i testova te definirati čimbenike za optimalno funkcioniranje bolesnika te se na temelju svega navedenog postavlja fizioterapijski plan koji se sastoji od fizioterapijskih intervencija (Znika, 2022). U pojedinim zemljama fizioterapeuti imaju proširenu ulogu i opseg rada, što dodatno iziskuje kombiniranje kliničkog razmišljanja i refleksije te veću odgovornost pri donošenju odluka o liječenju bolesnika, u ovom slučaju s križoboljom (Langridge et al., 2015). 2.1 Subjektivna anamneza Pri anamnezi, pacijenta je potrebno pitati koje aktivnosti su izazvale bol. Potrebno je napraviti procjenu hoda, snage mišića, refleksa istezanja mišića, osjeta i pokretljivosti lumbalne kralježnice i zglobova kuka (Prather et al., 2017). Relevantne informacije pri pregledu i anamnezi su početak boli, kakva je bol (oštra ili tupa), trajanje, mjesto i učestalost boli, čimbenici koji poboljšavaju ili pogoršavaju bol, noćna bol, povijest bolesti, traume. Zatim je potrebno utvrditi utjecaj boli na provođenje aktivnosti i je li osoba izostala s posla (Achar et Yamanaka, 2020; Kabeer et al., 2023). 2.2 Fizikalni pregled bolesnika s križoboljom Fizikalni pregled pacijenta se sastoji od promatranja, palpacije i odgovora na podražaje. Promatranjem se gleda gubitak pokreta, oblik lumbalne lordoze, mišićna masa, stanja mekih tkiva i prisutnost asimetrija. Palpacija se koristi za određivanje prisutnosti prekomjernog ili smanjenog pokreta na 102 segmentalnoj razini (May et al., 2006), kao i za procjenu mišićnog spazma te anatomskih struktura lumbosakralne regije (Jensen, 2004). Sam pregled započinje ulaskom pacijenta u prostoriju gdje se provodi pregled. Promatraju se hod i postura (Howard, 2020). Kod hoda promatra se prisutnost šepanja, teturanja, asimetričnost hoda, oslonac težine cijelog tijela na jednu nogu i sl., dok se kod posture promatra oblik lumbalne lordoze (Howard, 2020), eventualna prisutnost antalgičnog položaja (Auerbach & Tadi, 2025), te druge posturalne promjene. Pacijentova postura se može promatrati i u sjedećem i u stojećem položaju. Tijekom stajanja uobičajena je semifleksija ili antalgičan položaj trupa, a tijekom sjedenja kifotični ili antalgični položaj trupa. Promatra se eventualna prisutnost asimetrije, gruba atrofija, nepravilno poravnanje kralježnice ili grubo odstupanje duljine noge (Thomas Byrd, 2005). 2.3 Objektivna mjerenja i testovi U fizioterapiji pokret je osnova uspostavljanja dijagnoze i temelj budućeg liječenja (Hengeveld, 2013). Za procjenu lumbalne funkcije koristi se Schober test prilikom kojeg pacijent iz stojećeg položaja flektira trup (Howard, 2020). Prilikom ispitivanja opsega pokreta promatraju se aktivna i pasivna fleksija, ekstenzija, rotacija i laterofleksija lumbalne kralježnice. Bol prilikom izvođenja fleksije ili povratka iz fleksije u neutralni položaj (Gowerov znak) je često povezana s patologijom diska, a prilikom ekstenzije bol je povezana sa spinalnom stenozom (Custers et al., 2024). Površinska elektromiografija se često koristi za mjerenje mišićne aktivnosti kod fleksijsko-relaksacijskog fenomena (naglo smanjenje aktivnosti paraspinalnih mišića tijekom fleksije) koji je prisutan kod nespecifične križobolje (Zhang et al., 2024). Statička mjerenja su dobra za istraživanje utjecaja boli na mišićnu aktivnost i za mjerenje fiziologije mišićnog zamora, a dinamička mjerenja omogućuju mjerenje aktivnosti i koordinacije tijekom izvođenja jednostavnih i složenih aktivnosti (Peharec & Jerković, 2014). Pri pregledu se može ustanoviti nejednaka duljina donjih ekstremiteta čiji uzrok mogu biti traume, postularna prilagodba i kontraktura zglobova. Postularna prilagodba koja nastaje zbog nejednakosti duljine donjih ekstremiteta se odražava na zdjelicu i lumbalnu kralježnicu (Jadanec Đurin et al., 2022). Pri pregledu pacijenta mogu se provesti i specifični testovi poput testa istezanja femoralnog živca, Straight leg raise testa, testiranje refleksa zgloba koljena i gležnja, ispitivanje gubitka osjeta, testa snage mišića za m. iliopsoas, m. gluteus maximus, m. gluteus medius, m. quadriceps femoris i ostale značajne mišiće te ispitivanje mogućnosti uklještenja korijena spinalnog živca (Iversen et al., 2013: Alfalogy et al., 2023). Mogu se provesti Stair cilmbing test, Active sit-up test (procjena mišićne funkcije), Lumbar segmental mobility, Lumbar quadrant, Repeated movement testing (mjerenje i procjena pokretljivosti lumbalne kralježnice), Gait speed 4 minute walk test, 5 times sit to stand test i Postural lifting strategy (procjena i mjerenje funkcionalnih performansi), (Piva et al., 2025). Prilikom pregleda potrebno je izmjeriti opseg pokreta zgloba kuka i provesti test hoda koji uključuje hodanje na prstima i peti, test pada (Slump test), Babinski test, Patrickov (Faber) test, Thomasov test, testiranje patelarnog i Ahilovog refleksa te napetost mišića kvadricepsa i tetive koljena – nefleksibilnost može upućivati na spondilolizu (Achar & Yamanaka, 2020; Custers et al., 2024). Lumbar Computerized Adaptive Test je test kojim dobijamo uvid u funkcionalni status pacijenta (Nudelman et al., 2025). McKenziejeva metoda mehaničke dijagnoze i terapije (MDT) koristi se diljem svijeta za klasifikaciju i liječenje problema mišićno-koštanog sustava, a uključuje anamnezu i specifični fizički pregled (van Helvoirt et al., 2025). Među iskusnim McKenzie fizioterapeutima kliničarima, koji provode MCKenzie 103 metodu dijagnostike i terapije, pouzdanost u klasifikaciji obrazaca za procjenu pacijenata s bolovima u kralježnici vrlo je visoka, skoro bez greške (van Helvoirt et al., 2025). Pasivne mobilizacije imaju središnju ulogu u postavljanju fizioterapijske dijagnoze brojnih poremećaja mišićnokoštanog sustava, ne samo za s ciljem reprodukcije pacijentovih simptoma koji proizlaze iz različitih zglobova, živčanih struktura i područja mekog tkiva, već i tijekom tretmana, kao i tijekom reevaluacije (Hengeveld, 2013, str. 67). 2.4 Upitnici u procjeni bolesnika s križoboljom Prilikom pregleda mogu se primijeniti i upitnici poput McGill pain questionnaire, Short-form 36 upitnika, Nottingham health profile, European quality of life instrument, North American spine society lumbar spine outcome assessment instrument, Quebec pain disability scale, Brief pain inventory i Neuropathic pain scale (Babić-Naglić, 2007; Grubišić, 2007; Garg et al., 2020). Specifični upitnici za procjenu onesposobljenosti kod križobolje, a ujedno i najčešće korišteni, su Roland-Morris disability questionnaire i Oswestry disability questionnaire (Vlak, 2011; Renka, 2013). Također se mogu koristiti Pain disability index i vizualno-analogna skala za procjenu boli (Vujinović-Poduje, 2006), te numerička ljestvica za ocjenjivanje boli (Numeric Pain Rating Scale), (Nudelman et al., 2025). Za procjenu kineziofobije primjenjuje se upitnik The Tampa Scale for Kinesiophobia (Morais et al., 2025). 2.5 Fizioterapijski plan Na osnovu pregleda i procjene izrađuje se fizioterapijski plan. Sadrži planirane fizioterapijske postupke uključujući edukaciju i savjetovanje pacijenta, te ciljeve fizioterapije (Hrvatska komora fizioterapeuta, 2011). Omogućuje prikupljanje povratnih informacija potrebnih za prilagodbu liječenja, a njihovo redovito prenošenje pacijentima dodatno povećava učinkovitost i djelotvornost terapije (Walston & McLester, 2020). Pacijenti s križoboljom dožive otprilike dvije trećine ukupnog poboljšanja tijekom prvih 40% terapijskih posjeta, bez obzira na trajanje simptoma, stoga izostanak napretka upućuje kliničare na potrebu prilagodbe plana skrbi (Walston & McLester, 2020). 2.6 Fizioterapijski postupci Cilj fizioterapijskih tretmana je poboljšanje funkcije i sprječavanje pogoršanja već postojećeg stanja. Vježbanje i aktivnost važne su komponente svakog rehabilitacijskog programa koji se primjenjuje kod ovih pacijenata (Hengeveld, 2013), a kod kroničnih bolova u leđima, terapijske vježbe su postale prva linija liječenja (Shipton, 2018). Primjena manualne terapije, u kombinaciji s drugim modalitetima fizioterapije, pridonosi poboljšanju funkcionalne sposobnosti i smanjenju bolnosti i invalidnosti (Teixeira et al., 2016; Narenthiran et al., 2025). U istraživanju Namnaqania i suradnika (2019), provedenom tijekom 12 mjeseci, nije zabilježena razlika u smanjenju boli između pacijenata koji su primali manualnu terapiju i onih liječenih McKenzie terapijom, ali je utvrđeno da su pacijenti koji su primjenjivali McKenzie metodu imali nižu razinu invalidnosti i dugoročno poboljšanje funkcije. Hennemann et al. (2025) su također utvrdili superiornost McKenzie terapije u odnosu na druge intervencije. Olaoye et al. (2025) sugeriraju da ekstenzijske vježbe po MKenzie protokolu pokazuju potencijalnu korist u moduliranju upale i poboljšanju stanja mišića, potencijalno podržavajući regeneraciju tkiva i smanjujući kroničnu bol u križima. Moseley (2002) navodi da kombinacija manualne terapije, specifičnog treninga vježbi i neurofiziološke edukacije uvelike pomažu u postizanju funkcionalnog i simptomatskog poboljšanja kod pacijenata s kroničnom boli u donjem dijelu leđa. Rezultati koje je dobio u svom istraživanju podržavaju dugoročnu učinkovitost za pacijente s umjerenim invaliditetom s kroničnom boli u donjem dijelu leđa (Moseley, 2002). Rezultati González‐Gómez et al. (2025) pokazuju da vježbanje ima blagotvorniji učinak na 104 dugoročni invaliditet od manualne terapije. Iako liječenje križobolje primjenom Maitlandovog mobilizacijskog koncepta pokazuje određeno obećanje u smislu smanjenja boli, povećanja opsega pokreta i poboljšanja funkcionalnih ishoda, ukupna slika je složena, a kombinacije različitih intervencijama te sudjelovanje različitih populacija pacijenata daju različite rezultate (Gill et al., 2024). Fizioterapija, posebno vježbe lumbalne stabilizacije, učinkoviti je alat u upravljanju lumbalnom nestabilnošću, pri čemu dodatne tehnike poboljšavaju ishode (Jain et al., 2025). Individualizirani i progresivni programi pridonose boljoj aktivaciji mišića i općem blagostanju (Jain et al., 2025). Ghorbanpour et al. (2018) su utvrdili da McGill stabilizacijske vježbe i konvenkcionalna terapija imaju slične rezultate u poboljšanju smanjenja boli, poboljšanju funkcionalne sposobnosti i povećanju aktivnog opsega pokreta kod bolesnika s kroničnom nespecifičnom križoboljom, iako McGill stabilizacijske vježbe daju više benefita u smanjenju boli i poboljšanju funkcionalne sposobnosti. Hayden et al. (2021) navode da se u rehabilitaciji bolesnika s križoboljom mogu koristiti vježbe jačanja mišića cijelog tijela, vježbe jačanja mišića trupa i aerobne vježbe. Cilj vježbi je povećati snagu mišića, poboljšati funkciju mišića i raspon pokreta, smanjiti bol, ubrzati oporavak pacijenta i povratak uobičajenim aktivnostima (Hayden et al., 2021). Dydyk & Sapra (2023) navode da se pacijentima s križoboljom mogu preporučiti Williamsove fleksijske vježbe koje su osmišljene za poboljšanje lumbarne fleksije uz istovremeno jačanje glutealnih i trbušnih mišića. U okvirnom vremenu kada su razvijene te vježbe, nastala je i McKenzijeva metoda vježbanja. U usporedbi s Williamsovim fleksijskim vježbama, McKenzie metoda vježbanja se provodi s ciljem održavanja lumbalne lordoze te potiče puni opseg pokreta kralježnice kroz vježbe fleksije i ekstenzije (Dydyk & Sapra, 2023; Du et al., 2023). Hatefi et al. (2021) navode da vježbe statičkog istezanja pomažu u poboljšanju opsega pokreta, smanjenju boli i invaliditeta kod osoba s nespecifičnom križoboljom i ograničenom ekstenzijom kuka što može biti povezano s napetošću fleksora kuka. Termoterapija i krioterapija dugoročno su također učinkovite u ublažavanju boli kod pacijenata s križoboljom (Dehghan & Farahbod, 2014). Kontinuirana primjena termoterapije daje bolje rezultate u liječenju akutne i nespecifične boli u donjem dijelu leđa naspram krioterapije te dovodi do povećanja fleksibilnosti mekog tkiva, otpora mišića, lakše i bolje kontrakcije glatkih mišića i poboljšanja motoričke funkcije mišića (Dehghan & Farahbod, 2014). Freiwald et al. (2021) podupiru prethodno navedeno tvrdeći da je termoterapija učinkovita, sigurna, jednostavna za korištenje i isplativa metoda liječenja križobolje. Razna istraživanja tvrde da postoji premalo dokaza o učinkovitosti krioterapije u svrhu smanjenja boli kod liječenja pacijenata s križoboljom (French et al., 2006; Setchell et al., 2019; De Luca et al., 2023). Primjena elektrostimulacije i interferentne struje koja prodire dublje u tkivo rezultira značajnim i učinkovitim uklanjanjem boli te poboljšanjem funkcionalne sposobnosti pacijenata s križoboljom (Rajfur et al., 2017). Transkutana električna živčana stimulacija je bila korisna, ali nije imala neku značajnu učinkovitost, a primjena dijadinamskih struja se nije pokazala korisnom u liječenju boli kod pacijenata s križoboljom (Rajfur et al., 2017). Kosić et al. (2024) navode da terapija laserom i magnetom najviše pomažu kod križobolje uzrokovane degenerativnim bolestima kralježnice. U usporedbi terapije laserom s terapijom magnetom, terapija laserom ima bolje analgetske učinke od terapije magnetom. Učinci ultrazvučne terapije su nejasni (Kosić et al., 2024). Ebadi et al. (2020) također navode da terapija ultrazvukom nije učinkovita u smanjenju boli prema novijim smjernicama, ali je i dalje fizioterapeuti vrlo često koriste u liječenju kronične križobolje. Proprioceptivna neuromuskularna facilitacija (PNF) pruža kratkoročne i dugoročne učinke na ishode povezane s boli, uz povećanu aktivnost dubokih mišića trupa kod pacijenata s kroničnom križoboljom (Areeudomwong & Buttagat, 2019). Sipko et al. (2021) su utvrdili da već samo jedna sesija PNF vježbi ima blagotvoran učinak na bol i postularnu kontrolu pacijenata s kroničnom križoboljom. Statički i 105 dinamički PNF programi se mogu koristiti za poboljšanje kratkoročne izdržljivosti mišića trupa i pokretljivosti trupa kod osoba s kroničnom križoboljom (Sipko et al., 2021). Ipak, rezultati studije koju su proveli Poojitha et al. (2025) pokazuju da je PNF učinkovitiji u liječenju mlađih pacijenata s križoboljom. Pregledna studija koju su proveli Anggiat et al. (2022) utvrdila je superiornost PNF-a u odnosu na druge načine vježbanja, jer utječe na smanjenje boli, povećanje funkcionalne sposobnosti, posturalne kontrole, stabilnosti trupa, fleksibilnosti lumbalnog dijela i kuka, povećanju forsiranog ekspiratornog volumena u jednoj sekundi i povećanju aktivnosti mišića trupa. Dinamička neuromuskularna stabilizacija (DNS) obuhvaća različite aspekte treninga uključujući stabilnost trupa, funkcionalne pokrete, reeduciranje obrazaca kretanja, ravnotežu, koordinaciju, trening disanja i neuromuskularnu kontrolu čiji je cilj reedukacija živčanog sustava i poboljšanje obrazaca kretanja kroz niz specifičnih vježbi i položaja (Zhang et al., 2025). U usporedbi s konvenkcionalnim vježbama za trup i zdjelicu, DNS se pokazao učinkovitim u poboljšanju disanja i povećanju lumbalne stabilnosti (Huang et al., 2025). DNS je učinkovita u smanjenju boli i invaliditeta, ali i dalje nedostaje podataka o njezinom utjecaju na kontraktilnost mišića i postularnu kontrolu (Huang et al., 2025). Razjašnjavanjem sigurnosti i učinkovitosti primjene DNS-a, fizioterapeuti će moći bolje prilagoditi i poboljšati individualizirane planove liječenja pacijenata s križoboljom (Zhang et al., 2025). Kod trudnica koje imaju križobolju učinkovitom se pokazala primjena akupunkture zdjelične regije (Gutke et al., 2025), kao i vježbanje (Shiri et al., 2025). Dry needling je također jedna od terapija koja se može primjenjivati kod pacijenata s križoboljom s ciljem smanjivanja bolova (Liu et al., 2018; Dar & Goldberg, 2025). Liu et al. (2018) smatraju da je dry needling najbolje kombinirati s drugim fizioterapijskim postupcima. Što se tiče funkcionalnosti, rezultati su oprečni. Liu et al. (2018) su utvrdili da dry needling ne utječe na funkcionalnost, dok Dar i Goldberg (2025) dokazuju njegovu učinkovitost. Vježbanje u vodi (hidrokineziterapija) poboljšava fleksibilnost, snagu i kardiovaskularnu kondiciju (Singh et al., 2025). Kombinacija hidroterapije s vježbama stabilizacije trupa ublažava bol uz poboljšanje posturalne stabilnosti i funkcionalnog oporavka (Singh et al., 2025). Hidroterapija, pri kojoj su se vježbe po McKenzieu i Williamsu provodile u vodi, se također pokazala uspješnom u liječenju križobolje (Mirmoezzi et al., 2021). Kineziološka traka pruža potporu i stabilnost mišićima i zglobovima, te se koristi kao dodatna metoda uobičajenim postupcima fizioterapije, čiji učinak pozitivno djeluje na smanjenje boli kod križobolje (Trobec & Peršolja, 2017). U kombinaciji s DNS-om može znatno poboljšati neuromuskularnu funkciju i povećati samoefikasnost u suočavanju pacijenata s kroničnom nespecifičnom boli u križima, smanjujući nelagodu i disfunkciju (Hei et al., 2025). Smanjivanje simptoma u što kraćem vremenu, funkcionalno poboljšanje te smanjivanje boli povezani su sa smanjivanjem razine invaliditeta i depresije kod pacijenata s križoboljom (Walston & McLester, 2020). Stoga je potrebno koristiti brojne mogućnosti i alate koje fizioterapija nudi, s ciljem što ranijeg saniranja simptoma, i prevencije razvoja kronične križobolje. 2.7 Prevencija križobolje Za prevenciju boli u donjem dijelu leđa preporučuje se redovito istezanje, održavanje aktivnosti, izbjegavanje dugotrajnog sjedenja, petominutna šetnja svakih sat vremena, pravilno držanje i spavanje uz potporu (Baron, 2025). Cilj fizioterapijskog procesa u liječenju bolesnika s križoboljom je osposobljavanje osobe za obavljanje aktivnosti svakodnevnog života kod čega se velika pažnja pridaje mogućnostima samoizlječenja, to jest lako pamtljivim vježbama koje su usmjerene liječenju i prevenciji križobolje (Vlak, 2011). Odabir fizioterapijskih postupaka za liječenje križobolje ovisi o brojnim 106 čimbenicima kao što su vrsta i uzrok boli, stupanj funkcionalnog ograničenja i individualni ciljevi pacijenta te se stoga ti postupci trebaju precizno prilagoditi kako bi se postigao maksimalan terapijski učinak što zahtijeva individualizirani pristup pacijentu (Brezac, 2023). Kod prevencije boli u donjem dijelu leđa preporučuje se provedba edukacije pacijenata, zasebno ili u kombinaciji s vježbama što može dovesti do smanjenja invaliditeta uzrokovanog križoboljom (de Campos et al., 2021). Kroz edukaciju o pravilnom kretanju i posturalnom držanju te provođenju vježbi, fizioterapija pacijentima pruža mogućnost aktivnog sudjelovanja u kreiranju vlastitog zdravlja (Brezac, 2023). 2.8 Edukacija pacijenata Važnu ulogu u liječenju boli u leđima ima edukacija pacijenata čiji pristup naglašava kognitivno-bihevioralne i neurofiziološke aspekte križobolje s ciljem smanjenja invaliditeta, korištenja zdravstvene skrbi, normalizaciji kognitivnih sposobnosti boli i povećanoj samoefikasnosti (Moseley, 2002). Prednosti edukacije su u tome što pacijent može bolje razumijeti svoje stanje i osnažen je bitnim vještinama za upravljanje tim stanjem, smanjuje se rizik od nastanka kroniciteta ili pogoršanja stanja, potiču se pacijenti na proaktivnost, u smislu poduzimanja radnji koje im olakšavaju povratak uobičajenim aktivnostima i poboljšavaju brigu o sebi (Ernstzen et al., 2021). Međutim, rezultati vezano za edukaciju su oprečni. Migliorini et al. (2025) su utvrdili da dodavanje provođenja edukacije uz fizioterapiju nije utjecalo na bol i invaliditet kod pacijenata koji su podvrgnuti fizioterapiji zbog kronične nespecifične križobolje. 3 Zaključak S obzirom na kompleksnost križobolje, njezino liječenje vrlo je izazovno, a fizioterapijski postupci zahtijevaju individualizirani pristup pacijentu. Na tijek liječenja utječu i psihosocijalni čimbenici. Stoga je potrebno napraviti detaljan pregled bolesnika kako bi se uspostavio fizioterapijski plan s pomno odabranim fizioterapijskim intervencijama, pri čemu kliničko razlučivanje ima veliku važnost. LITERATURA 1. Achar, S., & Yamanaka, J. (2020). Back pain in children and adolescents. American Family Physician, 102(1), 19–28. 2. Alfalogy, E., Mahfouz, S., Elmedany, S., Hariri, N., Fallatah, S., & Elmedany, S. H. Jr. (2023). Chronic low back pain: Prevalence, impact on quality of life, and predictors of future disability. Cureus, 15 (9). 3. Allegri, M., Montella, S., Salici, F., Valente, A., Marchesini, M., Compagnone, C., Baciarello, M., Manfredini, M. E., & Fanelli, G. (2016). Mechanisms of low back pain: A guide for diagnosis and therapy. F1000Research, 5, F1000 Faculty. https://doi.org/10.12688/f1000research.8105.1 4. Areeudomwong, P., & Buttagat, V. (2019). Comparison of core stabilisation exercise and proprioceptive neuromuscular facilitation training on pain-related and neuromuscular response outcomes for chronic low back pain: A randomised controlled trial. The Malaysian Journal of Medical Sciences, 26 (6), 77–85. 5. Ashani, H. M., Pourahmadi, M., Ayoubpour, M. R., Dadgoo, M., Sarrafzadeh, J., & Firouze, B. (2025). The effect of dry needling compared to lumbar spine mobilization on functional disability in patients with nonspecific chronic low back pain: Study protocol for a randomized controlled trial. Advanced Biomedical Research, 14(1), 80. 6. Auerbach, N., & Tadi, P. (2025). Antalgic gait in adults. In StatPearls. StatPearls Publishing. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK557643/ 107 7. Baron, E. (2025). 6 best core exercises for lower back pain prevention. BodyAssist Blog. https://www.bodyassist.com/blog/post/6-best-core-exercises-for-lower-back-pain-prevention 8. Bento, T. P. F., dos Santos Genebra, C. V., Maciel, N. M., Cornelio, G. P., Simeão, S. F. A. P., & de Vitta, A. (2020). Low back pain and some associated factors: Is there any difference between genders? Brazilian Journal of Physical Therapy, 24(1), 79–87. https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2019.01.008 9. Berković-Šubić, M., Hofmann, G., & Vuzem, B. (2019). E-križobolja: Stjecanje znanja o bolnom sindromu putem modernih informacijskih tehnologija. Medica Jadertina, 49(3–4), 187–197. 10.Brezac, V. (2023). Fizioterapijski pristup boli kod križobolje. In Fizioterapija u sportu, rekreaciji i wellnessu. Conference Proceedings: Physiotherapy in Sports, Recreation and Wellness (p. 35). 11.Budrovac, D., Hadžić, S., Gotovac, N., & Šimić Klarić, A. (2014). Hernije diska lumbalne kralježnice kod djece. Medica Jadertina, 44(1–2), 55–58. 12.Case-Morris, S., Liao, T. C., Simon, O., Whibley, D., Blackwood, J., McCoy, D., & Fox, L. (2025). The association between education, practice, post-professional training and physical therapists’ attitudes and beliefs regarding low back pain management: A cross-sectional survey study. Musculoskeletal Science and Practice, 77, 103312. 13.Chou, Y. C., Shih, C. C., Lin, J. G., Chen, T. L., & Liao, C. C. (2013). Low back pain associated with sociodemographic factors, lifestyle and osteoporosis: A population-based study. Journal of Rehabilitation Medicine, 45(1), 76–80. 14.Custers, P., Van de Kelft, E., Eeckhaut, B., Sabbe, W., Hofman, A., Debuysscher, A., Van Acker, G., & Maes, G. (2024). Clinical examination, diagnosis, and conservative treatment of chronic low back pain: A narrative review. Life, 14(9), 1090. 15.de Campos, T. F., Maher, C. G., Fuller, J. T., Steffens, D., Attwell, S., & Hancock, M. J. (2021). Prevention strategies to reduce future impact of low back pain: A systematic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 55(9), 468–476. 16.De Luca, K., Fernandez, M., Heales, L., Cameron, M., Johnston, R., & French, S. D. (2023, January). A systematic review of the effectiveness of superficial heat and cold for decreasing pain and improving disability in adults with low back pain. In 18th International Forum for Back and Neck Pain Research in Primary Care (pp. 178–178). 17.Dehghan, M., & Farahbod, F. (2014). The efficacy of thermotherapy and cryotherapy on pain relief in patients with acute low back pain: A clinical trial study. Journal of Clinical and Diagnostic Research: JCDR, 8(9), LC01. 18.Docking, R. E., Fleming, J., Brayne, C., Zhao, J., Macfarlane, G. J., & Jones, G. T. (2011). Epidemiology of back pain in older adults: Prevalence and risk factors for back pain onset. Rheumatology, 50(9), 1645–1653. 19.Du, S. H., Zhang, Y. H., Yang, Q. H., Wang, Y. C., Fang, Y., & Wang, X. Q. (2023). Spinal posture assessment and low back pain. EFORT Open Reviews, 8(9), 708–718. 20.Dupeyron, A., Ribinik, P., Gélis, A., Genty, M., Claus, D., Hérisson, C., & Coudeyre, E. (2011). Education in the management of low back pain: Literature review and recall of key recommendations for practice. Annals of Physical and Rehabilitation Medicine, 54(5), 319–335. 21.Dydyk, A. M., & Sapra, A. (2023). Williams back exercises. In StatPearls. StatPearls Publishing. 22.Ebadi, S., Henschke, N., Forogh, B., Ansari, N. N., van Tulder, M. W., Babaei-Ghazani, A., & Fallah, E. (2020). Therapeutic ultrasound for chronic low back pain. Cochrane Database of Systematic Reviews, (7). 23.Ernstzen, D., Stander, J., & Nkhata, L. A. (2021). Back pain education. https://www.iasp- pain.org/resources/fact-sheets/back-pain-education/ 108 24.Freiwald, J., Magni, A., Fanlo-Mazas, P., Paulino, E., Sequeira de Medeiros, L., Moretti, B., Schleip, R., & Solarino, G. (2021). A role for superficial heat therapy in the management of non-specific, mild-to-moderate low back pain in current clinical practice: A narrative review. Life, 11(8), 780. 25.French, S. D., Cameron, M., Walker, B. F., Reggars, J. W., & Esterman, A. J. (2006). Superficial heat or cold for low back pain. Cochrane Database of Systematic Reviews. 26.Garg, A., Pathak, H., Churyukanov, M. V., Uppin, R. B., & Slobodin, T. M. (2020). Low back pain: Critical assessment of various scales. European Spine Journal, 29(3), 503–518. 27.Ghorbanpour, A., Azghani, M. R., Taghipour, M., Salahzadeh, Z., Ghaderi, F., & Oskouei, A. E. (2018). Effects of McGill stabilization exercises and conventional physiotherapy on pain, functional disability and active back range of motion in patients with chronic non-specific low back pain. Journal of Physical Therapy Science, 30(4), 481–485. 28.Gill, G., Jagga, V., & Pal, S. (2024). Effectiveness of Maitland mobilisation on pain and function in individuals with mechanical low back pain: A systematic review. Journal of Clinical & Diagnostic Research, 18(10), 40–44. 29.González-Gómez, L., Moral-Munoz, J. A., Rosales-Tristancho, A., Cuevas-Moreno, A., Cardellat- González, M., & Rodríguez-Domínguez, Á. J. (2025). Exercise therapy versus manual therapy for the management of pain intensity, disability, and physical function in people with chronic low back pain: A systematic review with meta-analysis and meta-regression. European Journal of Pain, 29(8), e70090. 30.Grazio, S. (2013). Opći pristup bolesniku s križoboljom. Fizikalna i Rehabilitacijska Medicina, 25 (3–4), 112–114. 31.Grazio, S., Lovrenčić-Huzjan, A., Ivica, M., Vukojević, R., & Krajač-Čupić, A. (2022). Dijagnostički postupnik u bolesnika s križoboljom. Fizikalna i rehabilitacijska medicina, 36(3–4), 190–192. 32.Grubišić, F. (2007). Mjere ishoda liječenja bolesnika s križoboljom. Fizikalna i rehabilitacijska medicina, 21(3–4), 222–222. 33.Guerra, P. H., Martelo, R., da Silva, M. N., de Andrade, G. F., Christofaro, D. G. D., & Loch, M. R. (2023). Tempo de tela e dor lombar em crianças e adolescentes: revisão sistemática de estudos brasileiros. Revista Paulista de Pediatria, 41, e2021342. 34.Gutke, A., Betten, C., Degerskär, K., Pousette, S., & Fagevik Olsén, M. (2015). Treatments for pregnancy‐related lumbopelvic pain: A systematic review of physiotherapy modalities. Acta Obstetricia et Gynecologica Scandinavica, 94(11), 1156–1167. 35.Hartvigsen, J., Hancock, M. J., Kongsted, A., Louw, Q., Ferreira, M. L., Genevay, S., Hoy, D., Karppinen, J., Pransky, G., Sieper, J., Smeets, R. J., & Underwood, M. (2018). What low back pain is and why we need to pay attention. The Lancet, 391(10137), 2356–2367. 36.Hatefi, M., Babakhani, F., & Ashrafizadeh, M. (2021). The effect of static stretching exercises on hip range of motion, pain, and disability in patients with non-specific low back pain. Journal of Experimental Orthopaedics, 8(1), 55. 37.Hauser, R. A., Matias, D., Woznica, D., Rawlings, B., & Woldin, B. A. (2022). Lumbar instability as an etiology of low back pain and its treatment by prolotherapy: A review. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 35 (4), 701–712. 38.Hayden, J. A., Ellis, J., Ogilvie, R., Malmivaara, A., & van Tulder, M. W. (2021). Exercise therapy for chronic low back pain. Cochrane Database of Systematic Reviews, (9). 39.Hei, P., Zhang, Z., Wei, J., Lan, C., Wang, X., Jing, X., Chen, X., & Wu, Z. (2025). The effect of dynamic neuromuscular stabilization technique combined with Kinesio taping on neuromuscular function and pain self-efficacy in individuals with chronic nonspecific low back pain: A randomized trial. Medicine, 104(4), e41265. 109 40.Hengeveld, E. (2013). The Maitland concept: Evidence-based practice. In Maitland’s peripheral manipulation: Management of neuromusculoskeletal disorders, 2, 66. 41.Hennemann, V., Ziegelmann, P. K., Marcolino, M. A., & Duncan, B. B. (2025). The McKenzie method delivered by credentialed therapists for chronic low back pain with directional preference: Systematic review with meta-analysis. Journal of Manual & Manipulative Therapy, 33(2), 96–111. 42.Howard, F. M. (Ed.). (2000). Pelvic pain: Diagnosis and management. Lippincott Williams & Wilkins. 43.Hrvatska komora fizioterapeuta. (2011). Kliničke smjernice u fizikalnoj terapiji (pp. 25–30). 44.Huang, H., Xie, H., Zhang, G., Xiao, W., Ge, L., Chen, S., Zeng, Y., Wang, C., & Li, H. (2025). Effects of dynamic neuromuscular stabilization training on the core muscle contractility and standing postural control in patients with chronic low back pain: A randomized controlled trial. BMC Musculoskeletal Disorders, 26(1), 213. 45.Iversen, T., Solberg, T. K., Romner, B., Wilsgaard, T., Nygaard, Ø., Waterloo, K., Brox, J. I., & Ingebrigtsen, T. (2013). Accuracy of physical examination for chronic lumbar radiculopathy. BMC Musculoskeletal Disorders, 14(1), 206. 46.Jadanec Đurin, M., Žura, N., Kiseljak, D., & Jurak, I. (2022). Odnos nejednake duljine donjih ekstremiteta i posturalne prilagodbe zdjelice. In Knjiga sažetaka radova 21. konferencija medicinskih sestara i tehničara i 7. konferencija zdravstvenih profesija: Global trends in nursing and healthcare (pp. 15–15). Zdravstveno veleučilište Zagreb. 47.Jain, K., Rishi, P., & Aggarwal, A. (2025). Evidence-based physiotherapy intervention on lumbar instability: A systematic review. Musculoskeletal Care, 23(2), e70132. 48.Jensen, S. (2004). Back pain—Clinical assessment. Australian Family Physician, 33(6). 49.Kabeer, A. S., Osmani, H. T., Patel, J., Robinson, P., & Ahmed, N. (2023). The adult with low back pain: Causes, diagnosis, imaging features and management. British Journal of Hospital Medicine, 84(10), 1–9. 50.Kalichman, L., Kim, D. H., Li, L., Guermazi, A., Berkin, V., & Hunter, D. J. (2009). Spondylolysis and spondylolisthesis: Prevalence and association with low back pain in the adult community-based population. Spine, 34(2), 199–205. 51.Katonis, P., Kampouroglou, A., Aggelopoulos, A., Kakavelakis, K., Lykoudis, S., Makrigiannakis, A., & Alpantaki, K. (2011). Pregnancy-related low back pain. Hippokratia, 15(3), 205. 52.Kersten, P. (2004). Principles of physiotherapy assessment and outcome measures. In Physical management in neurological rehabilitation (2nd ed., pp. 29–46). 53.Ketenci, A., & Zure, M. (2021). Pharmacological and non-pharmacological treatment approaches to chronic lumbar back pain. Turkish Journal of Physical Medicine and Rehabilitation, 67(1), 1. 54.Klaić, I., & Jakuš, L. (2017). Fizioterapijska procjena. Zdravstveno veleučilište Zagreb. 55.Kosić, M., Malnar, D., & Lekić, A. (2024). A study of 60 patients with low back pain to compare outcomes following magnetotherapy, ultrasound, laser, and electrotherapy with and without lumbosacral kinesiotherapy. Medical Science Monitor: International Medical Journal of Experimental and Clinical Research, 30, e943732-1. 56.Kovač, I. (2011). Low back pain vs. leg dominant pain. Reumatizam, 58(2), 108–111. 57.Krismer, M., & Van Tulder, M. (2007). Low back pain (non-specific). Best Practice & Research Clinical Rheumatology, 21(1), 77–91. 58.Langridge, N., Roberts, L., & Pope, C. (2015). The clinical reasoning processes of extended scope physiotherapists assessing patients with low back pain. Manual Therapy, 20(6), 745–750. 59.Ledić, D., Bajek, G., Kolbah, B., Kovačević, D., Eškinja, N., Vukas, D., Stankovič, B., Girotto, D., & Kolić, Z. (2012). Operacijsko liječenje sindroma bolnih križa i lumboishijalgije. Medicina Fluminensis, 48(3), 327–332. 110 60.Liu, L., Huang, Q. M., Liu, Q. G., Thitham, N., Li, L. H., Ma, Y. T., & Zhao, J. M. (2018). Evidence for dry needling in the management of myofascial trigger points associated with low back pain: A systematic review and meta-analysis. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 99(1), 144– 152. 61.Mattiuzzi, C., Lippi, G., & Bovo, C. (2020). Current epidemiology of low back pain. Journal of Hospital Management and Health Policy, 4(15), 1–6. 62.May, S., Littlewood, C., & Bishop, A. (2006). Reliability of procedures used in the physical examination of non-specific low back pain: A systematic review. Australian Journal of Physiotherapy, 52(2), 91–102. 63.Migliorini, F., Maffulli, N., Schäfer, L., Manocchio, N., Bossa, M., Foti, C., Betsch, M., & Kubach, J. (2025). Impact of education in patients undergoing physiotherapy for lower back pain: A level I systematic review and meta-analysis. European Journal of Trauma and Emergency Surgery, 51(1), 113. 64.Mirmoezzi, M., Irandoust, K., H’mida, C., Taheri, M., Trabelsi, K., Ammar, A., Paryab, N., Nikolaidis, T. P., Knechtle, B., & Chtourou, H. (2021). Efficacy of hydrotherapy treatment for the management of chronic low back pain. Irish Journal of Medical Science (1971–), 190(4), 1413– 1421. 65.Mohile, N. V., Kuczmarski, A. S., Lee, D., Warburton, C., Rakoczy, K., & Butler, A. J. (2022). Spondylolysis and isthmic spondylolisthesis: A guide to diagnosis and management. The Journal of the American Board of Family Medicine, 35(6), 1204–1216. 66.Morais, D. N., Pontes-Silva, A., Barreto, F. S., Pinheiro, J. S., Oliveira, L. A. S. D., Bassi-Dibai, D., Fidelis-de-Paula-Gomes, C. A., Arias Avila, M., & Dibai-Filho, A. V. (2025). The 9-item Tampa Scale for Kinesiophobia (TSK-9) has adequate measurement properties in patients with chronic low back pain. Clinical Rehabilitation, 39(4), 486–492. 67.Moseley, L. (2002). Combined physiotherapy and education is efficacious for chronic low back pain. Australian Journal of Physiotherapy, 48(4), 297–302. 68.Narenthiran, P., Smith, I. G., & Williams, F. M. (2025). Does the addition of manual therapy to exercise therapy improve pain and disability outcomes in chronic low back pain: A systematic review. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 42, 146–152. 69.Nieminen, L. K., Pyysalo, L. M., & Kankaanpää, M. J. (2021). Prognostic factors for pain chronicity in low back pain: A systematic review. Pain Reports, 6(1), e919. 70.Nudelman, Y., Pincus, T., & Ami, N. B. (2025). Association between physical therapists’ attitudes and beliefs and the functional outcomes of patients with low back pain: A multilevel analysis study. Physical Therapy, 105(4). 71.Olaoye, M. I., Okonji, R., Ademoyegun, A., Gebrye, T., Yeowell, G., Fatoye, F., & Mbada, C. (2025). Biochemical and clinical effects of McKenzie therapy versus muscle endurance exercises in chronic low-back pain. Archives of Physiotherapy, 15, 229. 72.Park, S. C., Kang, M. S., Yang, J. H., & Kim, T. H. (2022). Assessment and nonsurgical management of low back pain: A narrative review. The Korean Journal of Internal Medicine, 38(1), 16. 73.Pavić Šimetin, I. (2012). Školske torbe i zdravlje učenika. Hrvatski časopis za javno zdravstvo, 8(31), 114–119. 74.Peharec, S., & Jerković, R. (2014). Funkcionalna procjena u pacijenata s nespecifičnom križoboljom. Medicina Fluminensis, 50(1), 67–73. 75.Perović, D., Houra, K., Bartolek Hamp, D., Radić, A., & Prpić-Vučković, R. (2012). Liječenje bolnih stanja kod degenerativnih bolesti kralježnice. Medicina Familiaris Croatica: Journal of the Croatian Association of Family Medicine, 20, 51–59. 111 76.Piva, S. R., Alfikri, Z., Anderst, W., Bell, K. M., Carlesso, C., Darwin, J., Delitto, A., Greco, C. M., Johnson, M. E., McKernan, G. P., McLoughlin, R., Patterson, C. G., Roos, R. E., Schneider, M. J., Smith, C., Sowa, G. A., Vo, N. V., & Zhou, L. (2025). Feasibility of physical exam and performance-based tests in individuals with chronic low back pain: A descriptive study. JOR Spine, 8(3), e70096. 77.Poojitha, B., Habibulla, M., Rafi, M., & Maruboyina, S. (2025). Effect of proprioceptive neuromuscular facilitation techniques on pain and function in young adults with non-specific low back pain – A pilot study. Indian Journal of Physiotherapy and Rehabilitation Science, 4(3), 175– 187. 78.Prather, H., Cheng, A., Steger-May, K., Maheshwari, V., & Van Dillen, L. (2017). Hip and lumbar spine physical examination findings in people presenting with low back pain, with or without lower extremity pain. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 47(3), 163–172. 79.Pulić, E., & Šimunović, D. (2016). Radno-terapijski proces u bolesnika s kroničnom boli s posebnim osvrtom na križobolju. Medica Jadertina, 46(3–4), 115–123. 80.Radmilović, G. (2023). Akutna križobolja – mogućnosti konzervativnog liječenja. In 15. međunarodni kongres Štamparovi dani. 81.Rajfur, J., Pasternok, M., Rajfur, K., Walewicz, K., Fras, B., Bolach, B., Dymarek, R., Rosinczuk, J., Halski, T., & Taradaj, J. (2017). Efficacy of selected electrical therapies on chronic low back pain: A comparative clinical pilot study. Medical Science Monitor, 23, 85. 82.Renka, D. (2013). Specifični upitnici za procjenu onesposobljenosti kod križobolje. In 8. kongres fizioterapeuta Hrvatske. 83.Schnurrer-Luke Vrbanić, T. (2011). Križobolja – od definicije do dijagnoze. Reumatizam, 58(2), 105–107. 84.Setchell, J., Costa, N., Ferreira, M., & Hodges, P. W. (2019). What decreases low back pain? A qualitative study of patient perspectives. Scandinavian Journal of Pain, 19(3), 597–603. 85.Shipton, E. A. (2018). Physical therapy approaches in the treatment of low back pain. Pain and Therapy, 7(2), 127–137. 86.Shiri, R., Coggon, D., & Falah‐Hassani, K. (2018). Exercise for the prevention of low back and pelvic girdle pain in pregnancy: A meta‐analysis of randomized controlled trials. European Journal of Pain, 22(1), 19–27. 87.Simpson, P., Holopainen, R., Schutze, R., O’Sullivan, P., Kent, P., & Smith, A. (2025). Every patient teaches you something new: Experiences of physiotherapists delivering cognitive functional therapy for chronic, disabling low back pain in a randomised controlled trial. Disability and Rehabilitation, 47(13), 3375–3383. 88.Singh, V., Kapoor, A., & Ansari, A. A. (2025). Integrated effect of hydrotherapy with core stabilizing exercises in rehabilitation in lumbar disc herniation: A review literature. International Journal of Physical Therapy Research Studies, 4(2), 97–103. 89.Sipko, T., Glibowski, E., & Kuczyński, M. (2021). Acute effects of proprioceptive neuromuscular facilitation exercises on the postural strategy in patients with chronic low back pain. Complementary Therapies in Clinical Practice, 44, 101439. 90.Šangulin, J. (2008). Trudnoća i križobolja. Fizikalna i rehabilitacijska medicina, 22(1–2), 69–73. 91.Teixeira, A. L. S., da Silva, N. F., & da Silva Filho, E. M. (2016). Evaluation of functional disability and pain in patients with chronic low back pain submitted to physiotherapy. Manual Therapy, Posturology & Rehabilitation Journal, 1–6. 92.Thomas Byrd, J. W. (2005). Physical examination. In Operative hip arthroscopy (pp. 36–50). Springer. 93.Trobec, K., & Peršolja, M. (2017). Efficacy of Kinesio taping in reducing low back pain: A comprehensive review. Journal of Health Sciences, 7(1), 1–8. 112 94.Vlak, T. (2011). Uloga rehabilitacije u liječenju križobolje [The role of rehabilitation in the treatment of low back pain]. Reumatizam, 58(2), 120–123. 95.Vujinović–Poduje, K. (2006). Spinalna stenoza, križobolja ili asimptomatski pacijenti? Fizikalna i rehabilitacijska medicina, 20(3–4), 74–78. 96.Walston, Z., & McLester, C. (2020). Importance of early improvement in the treatment of low back pain with physical therapy. Spine, 45(8), 534–540. 97.Williams, J. S., Ng, N., Peltzer, K., Yawson, A., Biritwum, R., Maximova, T., Wu, F., Arokiasamy, P., Kowal, P., & Chatterji, S. (2015). Risk factors and disability associated with low back pain in older adults in low- and middle-income countries: Results from the WHO Study on Global AGEing and Adult Health (SAGE). European Spine Journal, 24(4), 755–763. 98.Wong, T., Patel, A., Golub, D., Kirnaz, S., Goldberg, J. L., Sommer, F., Schmidt, F. A., Nangunoori, R., Hussain, I., & Härtl, R. (2023). Prevalence of long-term low back pain after symptomatic lumbar disc herniation. World Neurosurgery, 170, 163–173. 99.Zhang, L., Cui, S., Xi, X., Bi, H., Pu, Y., & Huang, B. (2025). Efficacy and safety of dynamic neuromuscular stabilisation in treating chronic non-specific low back pain: A systematic review and meta-analysis protocol. BMJ Open, 15(4), e087036. 100. Zhang, T., Firouzabadi, A., Yang, D., Liu, S., & Schmidt, H. (2024). Age-dependent flexion relaxation phenomenon in chronic low back pain patients. Frontiers in Bioengineering and Biotechnology, 12, 1388229. 101. Znika, M. (2022). Uvod u fizioterapiju. Veleučilište »Lavoslav Ružička« u Vukovaru. 113 Erik Dervišević, dr. Matej Majerič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Učinek programa Gremo na Telovadbo na telesno in duševno zdravje, kakovost življenja in vadbeno samoučinkovitost vadečih UDK 796.41.035:613:613.86 UDC 796.41.035:613:613.86 KLJUČNE BESEDE: program telesne vadbe, telesno KEYWORDS: programme, physical and mental in duševno zdravje, kakovost življenja, vadbena health, quality of life, self-efficacy, research, impact samoučinkovitost, raziskava, učinek ABSTRACT – The Municipality of Ljubljana is POVZETEK – Mestna občina Ljubljana (MOL) izvaja implementing various measures to increase the različne ukrepe za povečanje telesne dejavnosti physical activity of its citizens. One of these measures občanov. Eden od teh je izvajanje programa Gremo is the Let's Exercise programme. The programme is na Telovadbo. Program izvajajo strokovnjaki za run by fitness experts in all city municipalities. From telesno vadbo enkrat tedensko v vseh četrtnih May 2022 to August 2025, 19.831 visits have already skupnostih MOL. Od maja 2022 do avgusta 2025 so been counted. The aim of the programme is to teach zabeležili že 19.831 obiskov. Namen programa je citizens physical exercises to strengthen their muscles. gibalno opismenjevanje občanov za telesno vadbo za During the implementation of the programme, it was krepitev mišic. Pri izvajanju programa so opazili, da found that exercise self-efficacy is important for je za redno tedensko vadbo pomembna vadbena regular weekly exercise. Therefore, we investigated samoučinkovitost, ki je opredeljena kot zmožnost the impact of the programme on participants' self- vadbe kljub morebitnim oviram (npr. bolečina, efficacy, their physical and mental health and their utrujenost). Namen prispevka je predstavitev učinka quality of life. Data were collected in June 2025 using programa na vadbeno samoučinkovitost vadečih, standardised questionnaires from 96 participants, njihovo telesno in duševno zdravje ter kakovost which they completed before the start and after the end življenja. Podatke smo zbrali s standardiziranimi of the programme. The differences between the self- vprašalniki junija 2025 od 96 vadečih, ki so jih assessments were calculated using the Wilcoxon test. izpolnili pred začetkom in po zaključku programa. It was found that the participants' self-assessment of Statistično značilne razlike med samoocenami smo quality of life, physical and mental health and training izračunali z Wilcoxonovim testom. Ugotovili smo, da self-efficacy was statistically significantly (p < 0.001) je bila samoocena kakovosti življenja, telesnega in higher after participating in the programme than duševnega zdravja ter vadbene samoučinkovitosti before. This confirms that the programme has a vadečih statistično značilno (p < 0,001) večja po significant effect on improving the participants' vključenosti v program kot pred njo. S tem smo physical and mental health and quality of life. It also potrdili, da ima izvajanje programa pomemben učinek has an effect on exercise self-efficacy, which is na izboljšanje telesnega in duševnega zdravja ter na important for maintaining regular weekly physical kakovost življenja vadečih. Prav tako pa tudi na activity. njihovo vadbeno samoučinkovitost, ki je pomembna za vztrajanje v redni tedenski telesni vadbi. 1 Uvod V sodobni družbi smo priča številnim strukturnim in družbenim spremembam, ki vplivajo na način življenja posameznikov in celotnih skupnosti. Družbeni ritem narekuje udobje, individualizem in digitalizacija. Gibalna dejavnost, ki je nekoč predstavljala naravni del vsakdana, se danes prepogosto izgublja med številnimi obveznostmi, sedečim delom in pasivnimi oblikami preživljanja prostega časa. 114 Ob tem se zmanjšuje tudi povezanost z naravo in lokalno skupnostjo, kar dodatno vpliva na posameznikovo telesno in duševno zdravje ter kakovost življenja kakor tudi na dobrobit celotne družbe. Zato se vse pogosteje poraja vprašanje o dolgoročnem ohranjanju posameznikovega dobrega počutja, funkcionalnosti, njegovega telesnega in duševnega zdravja ter kakovosti življenja – še posebej v obdobjih, ko se sooča z naravnimi procesi staranja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2025) naj bi se do leta 2030 število oseb, starejših od 60 let, povečalo z 1,1 na 1,4 milijarde; pri čemer napovedi kažejo, da bo največja rast v razvitih državah. Pričakovana povprečna življenjska doba je v teh državah leta 2024 dosegla 73,3 let, kar je 8,4 let več kot leta 1995. Delež posameznikov, ki so bili leta 2023 v Evropski uniji (EU) starejši od 65 let je bil 21,3 %, v Sloveniji pa je bil 2025 22,1 % (Statistični urad Republike Slovenije (SURS), 2025). Raziskovalci napovedujejo, da se bo ta delež v prihodnosti še znatno povečeval. Hitro staranje prebivalstva prinaša številne izzive za javno-zdravstveni in pokojninski sistem ter zahteva številne ukrepe za promocijo telesnega in duševnega zdravja ter telesne dejavnosti v vseh življenjskih obdobjih. WHO je pripravil globalni akcijski načrt za zmanjšanje sedentarnega vedenja in telesne nedejavnosti za 15 % do leta 2030 (WHO, 2018). Smernice WHO (2024a) poudarjajo, da nadomeščanje sedeče dejavnosti s telesno dejavnostjo katerekoli intenzivnosti (tudi nizke) prinaša znatne koristi za zdravje. Zmanjšanje količine dolgotrajnega sedenja prispeva k znatnemu zmanjšanju tveganja umrljivosti zaradi prezgodnje smrti in zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni (WHO, 2020). Ne glede na to pa podatki kažejo, da navkljub ukrepom za povečanje dnevne količine telesne dejavnosti in zmanjšanje količine dolgotrajnega sedenja pri državljanih EU kar 45 % le-teh nikoli ne telovadi; 40 % pa jih dnevno sedi več kot 5,5 ur (European Commission, 2022; WHO, 2024a). Telesna nedejavnost ima poleg mnogih negativnih učinkov na posameznikovo telesno in duševno zdravje tudi obsežne javno-zdravstvene in finančne posledice. Santos idr. (2023) so napovedali, da se bo do leta 2030 zaradi telesne nedejavnosti globalno število primerov kroničnih nenalezljivih bolezni (npr. bolezni srca in ožilja, diabetes, rak) povečalo za 500 milijonov. Te bolezni v svetu povzročijo za več kot 47 milijard ameriških dolarjev javno-zdravstvenih stroškov. Po ocenah WHO (2020) bi lahko s povečanjem deleža prebivalstva, ki bi dosegal priporočila za telesno dejavnost in sedentarno vedenje, preprečili od štiri do pet milijonov smrti letno. V Sloveniji so prebivalci leta 2020 med tednom presedeli povprečno pet ur dnevno, ob koncu tedna pa štiri (Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), 2023a). Priporočeno (po WHO, 2024a) minimalno dnevno količino (150 minut) nizko intenzivne aerobne telesne dejavnosti za doseganje znatnih koristi za zdravje je 2020 dosegalo 80,2 % odraslih Slovencev, ki so bili stari od 30 do 74 let. Priporočeno minimalno količino (75 minut) aerobne telesne dejavnosti zmerne ali visoke intenzivnosti; ali največjo količino (300 minut) nizko intenzivne aerobne telesne dejavnosti pa je doseglo 59,3 % odraslih. Pri tem so bili moški v vseh demografskih skupinah dejavnejši od žensk. Priporočila za najmanj dvakrat tedensko telesno vadbo za krepitev mišic je doseglo 35,0 % odraslih. Vendar pa se je ta delež s starostjo znatno zmanjševal. Tako je npr. le 27,0 % žensk, ki so bile stare od 70 do 74 let dosegalo priporočila za krepitev mišic. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj tovrstna vadba upočasnjuje starostno sarkopenijo mišic in kostne gostote (NIJZ, 2023b; O’Bryan idr., 2022). Kljub dokazom, da telesna dejavnost pri starejših od 65 let zmanjša tveganje za padce, ohranja funkcionalnost in izboljšuje duševno zdravje, ostajajo starejši ena od najmanj telesno dejavnih skupin prebivalstva (WHO, 2022a). Saavedra (2023) v zvezi s tem poudarja, da je treba starejše od 65 let načrtovano in sistematično opolnomočiti za izvajanje dejavnosti za upočasnjevanje procesov staranja. Pri tem je izpostavil predvsem redno ukvarjanje s telesno dejavnostjo, ki znatno prispeva k ohranjanju telesnega in duševnega zdravja, splošnega dobrega počutja ter s tem kakovosti in funkcionalnosti življenja. Zaradi staranja prebivalstva in vse večje telesne nedejavnosti bi morala biti redna in sistematična strokovno 115 vodena športna vadba ena od osnovnih javno-zdravstvenih strategij za ohranjanje zdravja. Pri tem je za upočasnitev procesov staranja še posebej pomembna redna vadba najmanj dvakrat tedensko za krepitev večjih mišičnih skupin. MOL od leta 2018 skladno s Strategijo športa v MOL do 2028 (Bon idr., 2018) za občane izvaja sistematične in načrtovane ukrepe za zmanjšanje njihove telesne nedejavnosti in spodbujanje ukvarjanja s telesno dejavnostjo. Leta 2022 je pričel v vseh četrtnih skupnostih izvajati brezplačni celoletni enkrat tedenski animacijski strokovno voden program Gremo na telovadbo na otoke športa MOL, katerega glavni cilj je gibalno opismenjevanje za vadbo za krepitev mišic na javnih športnih površinah na prostem. S prispevkom smo želeli ugotoviti učinek izvajanja programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL na izbrane kazatelje telesnega in duševnega zdravja, splošnega počutja in kakovosti življenja odraslih preizkušancev, ki so bili starejši od 18 let in starejših odraslih, ki so bili starejši od 65 let. Poleg tega smo želeli oceniti njihovo vadbeno samoučinkovitost, ki je pri vadečih kazatelj zaupanja v lastno zmožnost redne telesne vadbe po vključenosti v športno vadbo. Številni strokovnjaki jo pojmujejo kot temeljni dejavnik, ki vpliva na to, da se posamezniki pričnejo ukvarjati s športno vadbo, se z njo redno ukvarjajo in dolgoročno vztrajajo z njenim ukvarjanjem. 1.1 Telesno in duševno zdravje, splošno dobro počutje, kakovost življenja in vadbena samoučinkovitost V tem prispevku smo splošno zdravje obravnavali po opredelitvi WHO (1948) kot »odsotnost bolezni ali okvare in stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja«. Telesno zdravje smo obravnavali s splošnim zdravjem povezano telesno zmogljivost, ki vključuje ustrezno telesno sestavo, srčno-dihalno vzdržljivost in mišično moč (Britton idr., 2020) ter omogoča posameznikovo učinkovito telesno delovanje, funkcionalnost in gibalno učinkovitost ob odsotnosti bolezni, okvar in bolečin, pri čemer ima telo zmožnost obnove in prilagoditve notranjim in zunanjim obremenitvam (Huber idr., 2011; Sartorius, 2006). Duševno zdravje smo obravnavali po opredelitvi WHO (2022b) kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se uspešno spoprijema z vsakdanjimi psihičnimi obremenitvami, učinkovito opravlja svoje delo in prispeva k skupnosti v kateri živi. Ne pomeni zgolj odsotnosti duševnih motenj, temveč vključuje tudi občutek življenjske izpolnjenosti, ustvarjalnosti, sprejemanja sebe ter sposobnosti za obvladovanje izzivov vsakdanjega življenja (NIJZ, 2022). S tem je duševno zdravje temeljna prvina splošnega zdravja in kakovosti življenja, saj pomembno vpliva na mišljenje, čustvovanje, vedenje ter medosebne odnose. Takšno stanje se odraža v čustveni stabilnosti, samospoštovanju, obvladovanju psihičnega stresa ter sposobnosti socialnega vključevanja in ustvarjalnosti. Pri tem WHO (2023) poudarja, da ohranjanje duševnega zdravja po 65. letu predstavlja poseben izziv. Starejši odrasli se soočajo z izgubami bližnjih, upokojitvijo, kroničnimi nenalezljivimi boleznimi ter starostnim pešanjem telesnega in duševnega zdravja, kar povečuje tveganje za razvoj duševnih motenj, predvsem izgorelosti, tesnobe in depresije. Splošno dobro počutje smo obravnavali kot subjektivno izkustvo pozitivnega razpoloženja, vitalnosti in zadovoljstva z življenjem. Za razliko od samega duševnega zdravja, ki poleg pozitivnega počutja vključuje tudi funkcionalnost in obvladovanje stresorjev. Pri tem smo povzeli koncept dobrega počutja, ki so ga opredelili Topp idr. (2015), ki so poudarili predvsem pozitivne vidike duševnega stanja, ki ga spremljajo občutki sreče, miru, zagnanosti ter življenjskega smisla in energije. Opredelitev WHO (2024b) za splošno dobro počutje se osredotoča na pozitivno doživljanje življenja ter s tem na psihofizično blagostanje. 116 Kakovost življenja smo obravnavali skladno z opredelitvijo WHO (1995) kot posameznikovo dojemanje svojega življenjskega položaja, ki je povezan z lastnimi cilji, pričakovanji, vrednotami in zadržki; pa tudi kulturnimi vrednotami družbe, v kateri živi. Samoučinkovitost smo obravnavali skladno z opredelitvijo McAuley idr. (2006) kot posameznikovo prepričanje v lastno zmožnost uspešnega izvajanja določenega vedenja ali naloge. Poudarili so, da gre pri tem za oceno lastne kompetentnosti pri soočanju z izzivi in premagovanju ovir, ki se pojavljajo na poti do želenega cilja. Na področju telesne dejavnosti so specifično obliko tega koncepta z vadbeno samoučinkovitostjo opredelili Dawe idr. (2024) kot posameznikovo zaupanje v lastne zmožnosti izvajanja redne športne vadbe kljub oteževalnim okoliščinam (npr. čutenje telesne bolečine, doživljanje psihične utrujenosti). 1.2 Učinek redne telesne vadbe na telesno in duševno zdravje, splošno dobro počutje, kakovost življenja in vadbeno samoučinkovitost Ugotovitve nekaterih raziskav (Hart in Buck, 2019; Silva idr., 2024; Toselli idr., 2022) so pri odraslih, starejših od 65 let dosledno potrdile, da je redna telesna vadba znatno prispevala k njihovi kakovosti življenja, saj je pozitivno vplivala na njihovo telesno in duševno zdravje, krepila socialne odnose ter spodbujala splošno dobro počutje. Ugotovitve so pokazale, da so bili pri tem še posebej učinkoviti sistematični in načrtovani intervencijski vadbeni programi, ki so vključevali priporočila WHO (2024a) za telesno dejavnost in sedentarno vedenje. Preizkušanci, ki so sodelovali, so po vključenosti v program poročali tudi o boljši samopodobi ter manjši socialni osamljenosti, pa tudi o doživljanju večjega zadovoljstva z življenjem na sploh. Tudi De Souza idr. (2018) so pri starejših od 65 let ugotovili, da je športna vadba pomembno izboljšala kakovost njihovega življenja, telesnega in duševnega zdravja ter socialnih odnosov. Pri tem so poudarili, da različne oblike vadbe, ki vključujejo nizko, srednje in visoko intenzivno telesno vadbo s krepitvijo večjih mišičnih skupin, dosledno prispevajo k boljšemu počutju in zmanjšanju telesne bolečine. To pa kaže na širok in celovit vpliv telesne vadbe na zdravje in kakovost življenja. Pozitivne učinke telesne vadbe so potrdili tudi v nekaterih intervencijskih vadbenih programih za krepitev mišic. Kekäläinen idr. (2018) so pri starejših odraslih ugotovili, da so le-ti po vključenosti v tovrstni program poročali o večjem osebnem zadovoljstvu in boljši kakovosti življenja, ki je bila povezana z njihovimi življenjskimi pogoji, izkoriščanjem javne infrastrukture ter dostopom do storitev. Pri tem so največje koristi dosegli preizkušanci, ki so vadili dvakrat tedensko; poročali so, da se je pri njih poleg kakovosti življenja okrepil tudi občutek osmišljenosti vsakdanjega življenja. Dantas idr. (2023) so v zvezi s tem dokazali, da je sistematična in načrtovana vadba za krepitev mišic že v nekaj mesecih znatno izboljšala splošno kakovost življenja ter okrepila samostojnost in socialno vključenost. Baghbani idr. (2023) so ugotovili, da imajo intervencijski vadbeni programi pomemben učinek na vadbeno samoučinkovitost odraslih. Dokazali so, da so posamezniki z redno športno vadbo pridobili več zaupanja v lastne sposobnosti in so zato bolj dosledno vztrajali pri njej. Ugotovili so tudi, da so preizkušanci z redno športno vadbo okrepili motivacijo za vadbo, kar je dodatno vplivalo na oblikovanje njihovih trajnih gibalnih navad. Sicer pa smo ugotovili, da je bilo na področju vadbene samoučinkovitosti, ki je bila povezana s športno vadbo in kakovostjo življenja starejših od 65 let, izvedenih malo raziskav. V zvezi s tem so Medrano-Ureña idr. (2020) ter Xie idr. (2025) v raziskavah poudarili potrebo po preučevanju vadbene samoučinkovitosti pri zdravi odrasli populaciji. V starajoči se družbi, kjer predvsem pri starejših odraslih telesna nedejavnost (p)ostaja globalni problem, se postavlja vprašanje, kako posameznike opolnomočiti za ukvarjanje s telesno vadbo – torej kako okrepiti njihovo zaupanje v lastne telesne zmožnosti. Zato je pri raziskovanju telesne dejavnosti vadbena 117 samoučinkovitost prepoznana kot ključni psihološki mehanizem, ki lahko spodbuja dolgoročno vztrajanje v redni telesni vadbi in tako posledično izboljša splošno dobro počutje, telesno in duševno zdravje ter kakovost življenja posameznika (Dawe idr., 2024; Kekäläinen idr., 2018). 1.3 Ukrepi za povečanje telesne dejavnosti občanov MOL MOL od leta 2018 izvaja sistematične in načrtovane ukrepe za povečanje telesne dejavnosti občanov. V ta namen je pripravila Strategijo športa v MOL do 2028 (Bon idr., 2018). Strategija vključuje vizijo, strateške usmeritve in cilje na področju športa za vse, športne infrastrukture ter izvajanja kakovostnih in dostopnih športno-rekreacijskih programov. S tem je MOL postala prva slovenska občina z dolgoročno športno strategijo, ki poleg infrastrukture poudarja pomen gibalnega opismenjevanja in redne telesne dejavnosti. Med prednostnimi cilji je povečanje deleža odraslih prebivalcev, ki so vključeni v celoletne strokovno vodene športne programe za 2 % letno ter dvig deleža redno telesno dejavnih (ki vadijo vsaj dvakrat tedensko) na 75 % do leta 2028. Strategija posebej izpostavlja tudi 10 % povečanje deleža športno aktivnih starejših v organiziranih programih. Za ta namen je MOL vzpostavil blagovno znamko Gremo na šport, v okviru katere se izvajajo različni programi za gibalno opismenjevanje in spodbujanje telesne dejavnosti občanov (npr. Gremo na tek, Gremo na kolo). Eden od prvih tovrstnih brezplačnih programov je bil tudi Gremo na telovadbo na otoke športa MOL, ki se trenutno izvaja na 19 otokih športa v vseh četrtnih skupnostih MOL. S tem programom MOL občanom zagotavlja brezplačno redno, tedensko animacijsko strokovno vodeno telesno vadbo. Vadba je namenjena predvsem odraslim in starejšim, ki za redno vadbo potrebujejo strokovno spodbudo in animacijo (MOL, 2023). S temi ukrepi je MOL občanom omogočila dostopne pogoje za telesno dejavnost z jasnim ciljem vplivanja na njihove vedenjske navade in spodbujanja redne telesne dejavnosti na prostem. Skladno s Strategijo športa in vsakoletnim programom športa MOL lahko izbrana lokalna društva, klubi in zavodi pod blagovno znamko Gremo na šport izvajajo za občane različne vadbene programe za spodbujanje njihove gibalne dejavnosti. S poenotenjem urbane športne infrastrukture ter oblikovanjem trajnostnih programov je MOL tako za svoje občane oblikovala celostno in vključujočo športno ponudbo za krepitev njihovega telesnega in duševnega zdravja ter izboljšanje njihove kakovosti življenja. 1.4 Program Gremo na telovadbo na otoke športa MOL Program Gremo na telovadbo na otoke športa MOL ima posebno dodano vrednost, saj občane ne le spodbuja k bolj telesno dejavnemu vsakdanu, temveč postopoma oblikuje tudi njihove gibalne navade ter jih usmerja k redni krepitvi mišic. Število obiskov v programu Gremo na telovadbo na otoke športa in Gremo na telovadbo v Dnevne centre aktivnosti za starejše Ljubljana se od maja 2022 do avgusta 2025 stalno povečuje. V tem obdobju je bilo zabeleženih že več kot 19.831 obiskov (Dervišević in Majerič, 2025). Vadba v programu je zasnovana kot načrtovan in strukturiran tedenski proces, ki se ponavlja v rednih časovnih intervalih. Temelji na ciljno opredeljeni sestavi vadbene enote, ki vključuje začetno-pripravljalni del z dinamičnim ogrevanjem; glavni del s krepilnimi telovadnimi vajami za stabilizacijo trupa in sklepov ter za krepitev večjih mišičnih skupin zgornjih in spodnjih okončin ter trupa; zaključno-sklepni del pa vključuje raztezne telovadne vaje. Ta pristop je več kot zgolj organizirana telesna vadba, saj se udeleženci v programu učijo pravilnega načrtovanja in samostojne telesne vadbe na otokih športa. Program izvajajo diplomanti Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in usposobljeni vaditelj Fitnes zveze Slovenije. S tem je za občane poskrbljeno s strokovno vadbo za krepitev glavnih mišičnih skupin in dolgoročno utrjevanje njihovih zdravih življenjskih navad. 118 Izsledki nekaterih raziskav (Lee idr., 2022; Shailendra idr., 2022; Stamatakis idr., 2018;) kažejo, da je vadba za krepitev mišic eno od ključnih sredstev za dolgoživost, ki ob rednem izvajanju pomembno zmanjšuje tveganje za prezgodnjo smrt, bolezni srca in ožilja ter rakava obolenja. Še posebej pa je učinkovita, kadar jo posamezniki dopolnjujejo z redno aerobno telesno vadbo pri srednji in visoki intenzivnosti po priporočilih WHO (2024a). Največje koristi tovrstne vadbe so opazne pri zmernih količinah, ki trajajo od 40 do 60 minut tedensko. To zadostuje za ohranjanje vitalnosti in spodbuja večjo odpornost na kronične nenalezljive bolezni. Navedene raziskave dosledno potrjujejo, da že vsaka oblika telesne vadbe v primerjavi s telesno neaktivnostjo pomeni znatno manjše tveganje za prezgodnjo umrljivost. Tovrstna vadba je zato eden najučinkovitejših načinov za upočasnjevanje procesov staranja ter zagotavljanje boljšega telesnega in duševnega zdravja ter kakovosti življenja v poznejših letih. Program Gremo na telovadbo na otoke športa MOL, ki temelji na animiranih strokovno vodenih vadbah na prostem, udeležencem omogoča pridobivanje znanja o pravilni izvedbi krepilnih in razteznih telovadnih vaj, spoznavanje možnosti izvajanja telesne dejavnosti v urbanem okolju ter oblikovanje trajnih navad, ki krepijo telesno in duševno zdravje. S tem se vadba ne omejuje le na krepitev in raztezanje mišic, temveč predstavlja proces učenja in opolnomočenja občanov, kar lahko dolgoročno prispeva k njihovemu bolj telesno dejavnemu življenjskemu slogu ter k ohranjanju vitalnosti tudi v poznejših življenjskih obdobjih. Pri izvajanju programa se poudarja tudi vadbena samoučinkovitost, splošno dobro počutje in zdrav življenjski slog, ki je temeljni dejavnik kakovosti življenja. 2 Metode 2.1 Opis postopek za zbiranje podatkov Vzorčenje preizkušancev je bilo izvedeno namensko in je vključevalo preizkušance, ki so bili več kot tri mesece vključeni v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL. Vabilo za sodelovanje v raziskavi so preizkušanci prejeli osebno prek vaditeljev na športni vadbi ter digitalno prek e-pošte. Anonimno spletno anketiranje v orodju Google Forms je potekalo od 4. junija do 21. julija 2025. Pred začetkom reševanja so bili vsi preizkušanci seznanjeni z namenom raziskave, prostovoljnostjo sodelovanja, načinom varovanja zasebnosti ter možnostjo odstopa. Izpolnjevanje vprašalnika je bilo popolnoma anonimno in skladno z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov, kar je bilo jasno navedeno v navodilih za izpolnjevanje anketnega vprašalnika. Preizkušanci so anketne vprašalnike izpolnili v retrospektivni obliki s samooceno trditev uporabljenih vprašalnikov pred vključitvijo v športno vadbo in po njej. 2.2 Opis instrumenta za zbiranje podatkov Podatke o samoocenah doživljanja telesnega in duševnega zdravja, splošnega počutja, kakovosti življenja in vadbene samoučinkovitosti preizkušancev smo zbrali s tremi predhodno uporabljanimi standardiziranimi, veljavnimi in zanesljivimi anketnimi vprašalniki, ki so bili pripravljeni za uporabo v populacijskih raziskavah s podobnim ciljem:  WHO-5 WBI je kratek anketni vprašalnik za samoocenjevanje telesnega in duševnega blagostanja ter osebnega zadovoljstva. Vključuje 5 trditev, ki so povezane s telesnim in duševnim zdravjem ter osebnim zadovoljstvom (Topp idr., 2015).  WHOQOL-BREF je krajša različica anketnega vprašalnika WHOQOL-100 za samoocenjevanje kakovosti življenja. Vključuje 7 trditev o doživljanju telesnega zdravja, 6 trditev o doživljanju duševnega zdravja, 3 trditve o doživljanju socialnih odnosov ter 8 trditev o doživljanju okoljskih oz. bivanjskih dejavnikov. Poleg tega vključuje še dve splošni vprašanji, ki ocenjujeta splošno kakovost življenja in zadovoljstvo z zdravjem (WHO, 2012). 119  SEE je kratek anketni vprašalnik za samoocenjevanje vadbene samoučinkovitosti. Vključuje 5 trditev, ki so povezane z vztrajanjem pri športni vadbi kljub telesni bolečini, nedoživljanju užitka, osebnim obveznostim ter kljub telesni in psihični utrujenosti (Dawe idr., 2024). 2.3 Opis vzorca V raziskavo je bilo vključenih 96 preizkušancev, ki so bili redno, najmanj tri mesece, vključeni v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL. 2.4 Opis statistične obdelave podatkov Za obdelavo podatkov smo uporabili programa Microsoft Excel in IBM SPSS Statistics 22. V Excelu smo izvedli osnovno urejanje in kodiranje, v SPSS pa statistične analize podatkov. Ker podatki niso bili normalno porazdeljeni, smo pri preizkušancih za preverjanje statistično značilnih razlik med samoocenami trditev anketnega vprašalnika, ki so se nanašale na obdobje pred vključenostjo v program športne vadbe in po njej, uporabili Wilcoxonov test. Statistično značilne razlike smo obravnavali pri p < 0,01 meri zaupanja. 2.5 Opis vloge vodilnega raziskovalca Kvantitativna analiza je bila zasnovana kot retrospektivna kvazieksperimentalna raziskava z longitudinalno zasnovo. V njej je sodelovala skupina preizkušancev, ki je bila vključena v športno vadbo programa Gremo na telovadbo otoke športa MOL. Temeljila je na samoocenjevalni anketi. Vodilni raziskovalec je dve leti sodeloval v vseh fazah programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL: zasnovi, načrtovanju, organizaciji, koordinaciji, izvedbi kakor tudi analizi. V tem obdobju je od 2022 kot vaditelj športne vadbe programa samostojno vodil več kot 200 vadb na 20 različnih otokih športa. Kot merilec je bil vključen tudi v meritve telesne zmogljivosti in gibalne učinkovitosti SLOfit, ki so bile izvedene za vadeče v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL. Pri tem je izvedel meritve in svetovanje za krepitev zdravja s telesno dejavnostjo stotim vadečim v programu. Skladno s tem je dve leti neposredno spremljal napredek vadečih v telesni zmogljivosti, gibalni učinkovitosti in gibalni kakovosti, kakor tudi vadbeni samoučinkovitosti in vedenju, ki je bilo povezano z zdravim življenjskim slogom. Raziskovalec je v pogovorih z vadečimi pred vadbami, med njimi in po njih pri vadečih pridobil vpogled v njihovo doživljane športne vadbe programa Gremo na telovadbo otoke športa MOL z vidika telesnega in duševnega zdravja, splošnega počutja ter kakovosti življenja. Z opazovanjem njihove telesne dejavnosti in vedenja med izvajanjem športne vadbe je pridobil tudi neposredni vpogled v njihove spremembe in napredek v telesni zmogljivosti, gibalni učinkovitosti in kakovosti, kakor tudi vadbeni samoučinkovitosti in vedenju, ki je bilo povezano z zdravim življenjskim slogom. Pri tem je spoznal tudi njihova mnenja, stališča, občutke in izkušnje glede športne vadbe za krepitev in raztezanje mišic ter njihovo odzivanje na različne telovadne vaje. Kot raziskovalec je raziskovalne podatke, ki jih je pridobil z anketiranjem preizkušancev obravnaval objektivno – analitično; kot vaditelj športne vadbe pa hkrati tudi subjektivno – sintetično. Njegova dvojna vloga mu je omogočila širše in poglobljeno razumevanje učinka športne vadbe na vadeče. Spoznal je neposredni učinek športne vadbe programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL na telesno zmogljivost, gibalno učinkovitost in gibalno kakovost vadečih; pa tudi njen učinek na njihovo telesno in duševno zdravje, splošno počutje in vadbeno samoučinkovitost ter kakovost življenja. 120 3 Rezultati 2.1 Preizkušanci Tabela 1 Značilnosti vzorca preizkušancev glede na spol in starost Moški Ženske Skupaj Starostna skupina f f % f f % F F % 18–34 let 1 6,3 0 0,0 1 1,0 35–49 let 7 43,8 17 21,3 24 25,0 50–64 let 2 12,5 24 30,0 26 27,1 65+ let 6 37,5 39 48,8 45 46,9 Skupaj 16 100,0 80 100,0 96 100,0 Opomba: f = število; ƒ % = delež znotraj kategorije; F = vsota števil v kategoriji; F % = delež. Tabela 1 prikazuje značilnosti vzorca preizkušancev glede na spol in starost. Podatki kažejo, da je v raziskavi sodelovalo 96 preizkušancev, od tega 16,7 % (16) moških in 83,3 % (80) žensk. Največji delež preizkušancev je bil v starostni skupini nad 65 let, in sicer 46,9 % (45). V starostni skupini od 50 do 64 let je bilo 27,1 % (26) preizkušancev, v starostni skupini od 35 do 49 let 25,0 % (24), najmanj pa v skupini od 18 do 34 let, kjer je bil delež zgolj 1,0 % (1). Pri moških je bil največji delež preizkušancev v starostni skupini od 35 do 49 let, in sicer 43,8 % (7), sledila je skupina nad 65 let s 37,5 % (6). V starostni skupini od 50 do 64 let je bilo 12,5 % (2), najmanj pa v skupini od 18 do 34 let s 6,3 % (1). Pri ženskah pa je bil največji delež v starostni skupini nad 65 let, kjer je bilo 48,8 % (39) vseh žensk. V starostni skupini od 50 do 64 let jih je bilo 30,0 % (24), v starostni skupini od 35 do 49 let 21,3 % (17), medtem ko v starostni skupini od 18 do 34 let ni bilo nobene preizkušanke. Rezultati kažejo, da so v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL prevladovali odrasli in starejši odrasli, saj je bilo skoraj tri četrtine preizkušancev starejših od 50 let. To pomeni, da so bili v program vključeni starejši, zlasti ženske. 121 Tabela 2 Razlike v samooceni preizkušancev o doživljanju telesnega ter duševnega zdravja, splošnega počutja, socialnih odnosov, bivalnega okolja in splošne kakovosti življenja pred in po vključitvi v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL Trditve anketnega vprašalnika Program športne vadbe MOL Razlike (WHOQOL-BREF in WHO-5 WBI; Topp idr., 2015) združene v Pred Po vsebinske sklope za r p samoocenjevanje kakovosti M σ M σ življenja *Doživljanje telesnega zdravja 60,3 8 14,94 73,99 11,44 0,600 <0,001 *Doživljanje duševnega zdravja 59,55 15,74 71,62 14,50 0,630 <0,001 *Doživljanje splošnega počutja 54,83 19,03 69,42 19,03 0,627 <0,001 *Doživljanje splošne kakovosti 60,96 15,43 71,92 12,04 0,696 <0,001 življenja Opomba: Program športne vadbe MOL = Športna vadba v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL; Pred = Pred vključitvijo v program športne vadbe MOL; Po = Po vključitvi v športno vadbo v zadnjih dveh tednih; M = povprečje; σ = standardni odklon; r = velikost razlik; p = statistična značilnost razlik.*Povprečne ocene trditev po vsebinskih sklopih za telesno ter duševno zdravje, socialne odnose, bivalno okolje in splošne kakovosti življenja. Tabela 2 prikazuje razlike v samooceni preizkušancev o doživljanju lastnega telesnega ter duševnega zdravja, splošnega počutja, socialnih odnosov in bivalnega okolja ter kakovosti življenja, ki so jo preizkušanci ocenili s trditvami anketnega vprašalnika za samoocenjevanje doživljanja telesnega in duševnega zdravja, socialnih odnosov, bivalnega okolja in kakovosti življenja (WHOQOL-BREF, WHO, 2012) ter doživljanja splošnega dobrega počutja (WHO-5 WBI; Topp idr., 2015) pred in po vključitvi v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL. Pri tem smo trditve združili v vsebinske sklope (doživljanje telesnega zdravja, doživljanje duševnega zdravja, doživljanje splošnega počutja, doživljanje socialnih odnosov, doživljanje bivalnega okolja, doživljanje kakovosti življenja). Rezultati kažejo statistično značilno (p < 0,001) povečanje samoocen preizkušancev o trditvah uporabljenih anketnih vprašalnikov, ki so združene v vsebinske sklope. Izračuni samoocen preizkušancev o trditvah uporabljenih anketnih vprašalnikov, ki so združene v vsebinske sklope pred in po vključitvi v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL pri vseh sklopih kažejo statistično značilne razlike (p < 0,001). Velikost razlik (r) v trditvah, ki so združene v vsebinske sklope pred in po vključitvi v program športne vadbe, je bila največja pri izračunu skupne samoocene o doživljanju splošnega dobrega počutja (r = 0,627; M pred vključitvijo = 54,83; M po vključitvi = 69,42), kjer izstopa nizka povprečna samoocena preizkušancev pred vključitvijo v športno vadbo programa, ki je blizu kliničnega praga; vrednosti pod 50 so namreč po WHO (2024b) indikacija za nadaljnjo oceno morebitnih duševnih motenj. Velikost razlik (r) je velika tudi pri povprečni samooceni o doživljanju telesnega zdravja (r = 0,697; M pred vključitvijo = 60,38; M po vključitvi = 73,99), kjer razlike pri preizkušancih pred in po vključenosti v program kažejo na izrazito izboljšanje splošnega dobrega počutja in zmožnosti za učinkovito telesno delovanje. Podobno smo ugotovili tudi pri samooceni kakovosti življenja (r = 0,696; M pred vključitvijo = 60,96; M po vključitvi = 71,92). Velikost razlik (r) v samoocenah je bila nekoliko manjša pri izračunu skupne samoocene o doživljanju duševnega zdravja (r = 0,630; M pred vključitvijo = 59,55; M po vključitvi = 71,62) in bivalnega okolja (r = 0,617; M pred vključitvijo = 63,25; M po vključitvi = 70,83) ter najmanjša pri doživljanju socialnih odnosov (r = 0,515; M pred vključitvijo = 60,68; M po vključitvi = 71,22). Skladno z uporabljeno metodologijo to kaže, da je redna, najmanj tri mesečna športna vadba v programu Gremo na telovadbo 122 na otoke športa MOL, pri preizkušancih statistično značilno povečala njihovo pozitivno doživljanje splošnega dobrega počutja, telesnega ter duševnega zdravja, socialnih odnosov in bivalnega okolja ter kakovosti življenja. Tabela 3 Razlike v samooceni vadbene samoučinkovitosti preizkušancev pred in po vključitvi v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL Program športne vadbe MOL Razlike samoocenjevanje vadbene Pred Po Trditev anketnega vprašalnika za samoučinkovitosti (SEE; Dawe idr., 2024) r p M σ M σ Kljub občutenju telesne bolečine pri 4,85 2,61 6,22 2,33 0,508 <0,001 telesni vadbi bi vadil 3x/t 20 min Kljub nedoživljanju užitka oz. zadovoljstva pri telesni vadbi bi vadil 3x/t 5,01 2,81 6,40 2,40 0,421 <0,001 20 min Kljub velikemu številu osebnih dnevnih 4,49 2,64 6,27 2,35 0,590 <0,001 obveznosti bi vadil 3x/t 20 min Kljub občutenju telesne utrujenosti od 4,43 2,61 6,29 2,49 0,635 <0,001 dnevnih obveznosti bi vadil 3x/t 20 min Kljub doživljanju psihične utrujenosti od dnevnih obveznosti bi vadil 3x/t 4,49 2,69 6,26 2,61 0,586 <0,001 20 min Opomba: Program športne vadbe MOL = Športna vadba v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL; Pred = Pred vključitvijo v program športne vadbe MOL; Po = Po vključitvi v športno vadbo v zadnjih dveh tednih; M = povprečje; σ = standardni odklon; r = velikost razlik; p = statistična značilnost razlik. Tabela 3 prikazuje razlike v samooceni vadbene samoučinkovitosti, ki so jo preizkušanci ocenili s trditvami anketnega vprašalnika za samoocenjevanje vadbene samoučinkovitosti (Dawe idr., 2024) pred in po vključitvi v športno vadbo programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL. Rezultati kažejo statistično značilno izboljšanje (p < 0,001) pri vseh petih trditvah. Podatki o samoocenah preizkušancev pred in po vključitvi v program pri vseh trditvah anketnega vprašalnika za samoocenjevanje vadbene samoučinkovitosti (Dawe idr., 2024) kažejo statistično značilne razlike (p < 0,001). Velikost razlik (r) v samoocenah trditev pred in po vključitvi v program športne vadbe je bila največja pri trditvi »Kljub občutenju telesne utrujenosti od dnevnih obveznosti bi vadil 3-krat tedensko po 20 min« (r = 0,635; M pred vključitvijo = 4,43; M po vključitvi = 6,29); »Kljub velikemu številu osebnih dnevnih obveznosti bi vadil 3-krat tedensko po 20 min« (r = 0,590; M pred vključitvijo = 4,49; M po vključitvi = 6,27); »Kljub doživljanju psihične utrujenosti od dnevnih obveznosti bi vadil 3-krat tedensko po 20 min« (r = 0,586; M pred vključitvijo = 4,49; M po vključitvi = 6,26); in »Kljub občutenju telesne utrujenosti od dnevnih obveznosti bi vadil 3-krat tedensko po 20 min« (r = 0,508; M pred vključitvijo = 4,85; M po vključitvi = 6,22). Velikost razlik (r) v samoocenah trditve »Kljub nedoživljanju užitka oz. zadovoljstva pri telesni vadbi bi vadil 3-krat tedensko po 20 min« pa je bila najmanjša (r = 0,421; M pred vključitvijo = 5,01; M po vključitvi = 6,40). Skladno z uporabljeno metodologijo to kaže, da je redna najmanj trimesečna športna vadba v programu Gremo na telovadbo 123 na otoke športa MOL pri preizkušancih statistično značilno povečala njihovo vadbeno samoučinkovitost. 4 Razprava Ugotovitve, ki smo jih pridobili z uporabljenimi anketnimi vprašalniki in poročanjem vodilnega raziskovalca pri izvajanju športne vadbe sklepamo, da so vadeči z načrtovano in sistematično redno – najmanj trimesečno animacijsko strokovno vodeno športno vadbo znatno izboljšali vse dejavnike kakovosti življenja. Preizkušanci so namreč med in po trimesečnem obdobju vključenosti v program raziskovalcu glede telesnega zdravja poročali, da »imajo občutek, da so izboljšali svojo telesno zmogljivost in funkcionalnost pri opravljanju vsakodnevnih opravil«; glede duševnega zdravja pa so poročali, da »doživljajo, da se na splošno počutijo bolje«. Zato je razumljivo, da so svoje telesno in duševno zdravje po športni vadbi v programu samoocenili z višjimi ocenami. Podobno so ugotovili Levinger idr. (2020), ki so poročali, da vadba na zunanjih napravah za moč izboljšuje telesno zmogljivost in ravnotežje ter spodbuja občutek samostojnosti in zadovoljstva. O socialnih odnosih preizkušanci raziskovalcu niso specifično poročali, vendar je opazil, da so bili vadeči v skupini med seboj zelo spoštljivi in prijazni ter so se sproščeno vključevali v skupinsko dinamiko. Glede bivalnega okolja in kakovosti življenja so vadeči na vadbah kot razlog za udeležbo v programu dosledno izpostavljali pomen izvajanja vadbe na prostem, v parkih in naravnem okolju. Pogosto so v slabšem vremenu na vadbi rekli, »da sicer ne bi odšli od doma; vodena vadba v prijetnem okolju urbanih parkov v prijetni družbi pa jih je spodbudila k redni vadbi, saj so se po vsaki vadbi počutili bolje kot ob prihodu«. Podobno so ugotovili tudi Wagner-Gutiérrez idr. (2025), saj so udeleženci kot pomembne dejavnike prav tako navedli naravo, svež zrak in sonce ter družabni vidik vadbe; raziskovalci pa so pri tem zaznali pozitivne učinke na telesno in duševno zdravje, zmanjšano osamljenost ter višjo zaznano kakovosti življenja in boljši odnos do okolja. V zvezi z bivalnim okoljem ocenjujemo tudi, da so ga po vključenosti v športno vadbo samoocenili z višjimi ocenami, ker so se v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL po poročanju raziskovalca naučili pravilno izvajati krepilne telovadne vaje in so bili pri njihovem izvajanju bolj suvereni, samozavestni in dobrega razpoloženja. Zaradi pridobljenega znanja so lahko na otokih športa pričeli vaditi tudi samostojno brez strokovne animacije. Menimo, da se je zato izboljšalo tudi njihovo doživljanje bivalnega okolja. Pri socialnih odnosih med vadečimi je raziskovalec opazil, da je bila večina vadečih na prvih urah vadbe bolj zadržanih, nato pa so se posamezniki glede na svoje osebnostne značilnosti in starost vadečih v skupini vključili in sodelovali v skupinski dinamiki, ki je pred in po športni vadbi vključevala sproščen pogovor o vsakdanjih temah, med vadbo pa prijazno medsebojno pomoč pri popravljanju napak in vadbi v paru. Poročanje je skladno z ugotovitvami Wagner-Gutiérrez idr. (2025), ki so ugotovili, da vadba v skupnosti krepi medosebne in medgeneracijske odnose ter tako spodbuja dolgoročno socialno vključenost. Skladno z vsem ocenjujemo, da je zato razumljivo, da so bile tudi skupne povprečne samoocene doživljanja posameznih trditev, ki so združene v vsebinske sklope (telesno ter duševno zdravje, splošno dobro počutje, socialni odnosi, bivalno okolje, kakovost življenja) pri preizkušancih po vključenosti v športno vadbo programa višje kot pred tem. Dantas idr. (2023) so ugotovili, da se je kakovost življenja starejših odraslih po 16-tedenskem programu vadbe za krepitev mišic statistično značilno povečala za 4,8 %. Levinger idr. (2020) so v raziskavi, ki je preučevala učinek 12-tedenskega vadbenega programa (krepitev mišic, ravnotežja in koordinacije), ki je bil podoben programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL, vendar je v naravnem okolju potekal dvakrat tedensko, ugotovili, da se je pri preizkušancih splošno dobro počutje izboljšalo za 124 13,3 %. Toselli idr. (2022) pa so v raziskavi, ki je obravnavala učinke intervencije s športno vadbo za krepitev mišic v urbanih parkih na zdravje, ugotovili, da so preizkušanci znatno izboljšali zdravje in splošno dobro počutje. Sklenemo lahko, da se je kakovost življenja udeležencev v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL statistično značilno izboljšala na vseh področjih, ki vplivajo na kakovost življenja posameznika. Pri tem je bilo izboljšanje najizrazitejše pri telesnem in duševnem zdravju. To je skladno z ugotovitvami večine raziskav (Dantas idr., 2023; Levinger idr., 2020; Poli idr., 2024; Toselli idr., 2022), ki so pri zdravih starejših odraslih potrdile pozitiven učinek športne vadbe na splošno dobro počutje, telesno in duševno zdravje ter kakovost življenja. Ocenjujemo, da naše ugotovitve potrjujejo, da je redna športna vadba lahko eno od pomembnih sredstev za krepitev telesnega in duševnega javnega zdravja, ob tem pa tudi promocijsko sredstvo za spodbujanje splošnega dobrega počutja in zdravega življenjskega sloga, za katerega je znano, da znatno vpliva na splošno kakovost življenja. To še posebej velja zato, ker smo ugotovili, da se je povprečna skupna ocena preizkušancev pri njihovem doživljanju splošnega dobrega počutja povečala za 21,0 %, doživljanju telesnega zdravja za 18,4 %, doživljanju duševnega zdravja za 16,8 %, doživljanju kakovosti življenja za 15,2 %, doživljanju socialnih odnosov za 14,8 % in doživljanju bivalnega okolja za 10,7 %. Na podlagi navedenega potrjujemo učinkovitost izvajanja programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL in sklepamo, da je lahko načrtovana in sistematična športna vadba dobro intervencijsko sredstvo za izboljšanje telesnega in duševnega zdravja ter splošnega dobrega počutja odraslih in starejših odraslih. To še posebej velja pri skupinah prebivalstva, ki pri posameznih obravnavanih dejavnikih kakovosti življenja (telesno in duševno zdravje, splošno dobro počutje, socialni odnosi, bivalno okolje, življenjski pogoji) kažejo izrazite primanjkljaje. Ocenjujemo tudi, da je redna enkrat tedenska najmanj trimesečna športna vadba pri preizkušancih izboljšala njihovo vadbeno samoučinkovitost ter vplivala tudi na njihove druge vedenjske navade in doživljanje. To kaže njihovo poročanje s samoocenjevanjem, da bi najmanj dvakrat tedensko telesno vadili kljub telesni in psihični utrujenosti, osebnim obveznostim in telesni bolečini med, ali po vadbi. Pri tem je zanimivo, da so trditev o doživljanju užitka med vadbo pred in po vključitvi v program športne vadbe preizkušanci samoocenili z najnižjimi ocenami. To kaže, da pri športni vadbi niso doživljali telesnega ali psihičnega užitka, zato so morali zavestno vaditi zaradi drugih razlogov. Glede na raziskovalčevo praktično poznavanje izvajanja športne vadbe in preizkušancev ocenjujemo, da so to počeli zaradi spremenjenih stališč o zavedanju in pomenu telesne vadbe za lastno telesno in psihično zdravje in boljšo kakovost življenja. Poudariti je treba, da je bilo 74,4 % preizkušancev starejših od 50 let, od katerih je bilo 83,3 % žensk. Pri izvajanju športne vadbe in pogovorih s preizkušanci pred in po vadbi je raziskovalec opazil, da so preizkušanci sčasoma med redno trimesečno športno vadbo tem stališčem dajali vse večji pomen. Ob tem so poročali tudi o izboljšanju telesnega in psihičnega zdravja ter splošnega počutja. Poročali so tudi, da športne vadbe niso izvajali le enkrat tedensko v okviru animacijskega programa Gremo na telovadbo na otoke športa MOL, temveč so vadili tudi samostojno, česar pred vključitvijo v program niso počeli. Glede na ugotovitve Xie idr. (2025) so preizkušanci tudi v njihovi raziskavi med športno vadbo okrepili občutek zmožnosti za samostojno vadbo. To pa po njihovi oceni bistveno vpliva na dolgoročno redno samostojno ukvarjanje odraslih in starejših odraslih s športno vadbo. V zvezi z dolgoročnim rednim ukvarjanjem odraslih in starejših odraslih s športno vadbo pa so Baghbani idr. (2023) pri preizkušancih ugotovili, da so imele na njihovo vadbeno samooučinkovitost največji učinek krajše - do 24-tedenske vadbene intervencije. 125 Raziskovalec, ki je izvajal športno vadbo v okviru programa Gremo na telovadbo na otokih športa MOL, je na podlagi sprotnega poročanja po vadbah pridobil vtis, da so pri udeležencih, ki so v programu vztrajali daljše obdobje in vadili redno, postopoma nastopile spremembe v samozavesti ter v suverenosti pri izvajanju krepilnih telovadnih vaj. Opazil je, da jim je bila večina vaj na začetku vključenosti v program neznana, saj so vadeči poročali, da na otokih športa niso bili zmožni vaditi sami. Raziskovalec je v prvih – začetnih vadbah pridobil občutek, da so bili številni preizkušanci negotovi in so pri telesni vadbi pri vajah želeli pomoč, večkratni prikaz pravilnega izvajanja vaj, povratno informacijo o napakah pri izvedbi in pohvalo ob ustrezni vadbi. Med pogovorom so preizkušanke pogosto poudarjale, da telovadnih vaj za krepitev mišic pred vključitvijo v program same niso izvajale, ker niso imele ustreznega znanja in jih je bilo strah, da se bodo poškodovale. Tiste, ki so doma občasno izvajale krepilne telovadne vaje z lastno težo, pa so poročale, da so običajno naslednji dan po vadbi čutile telesno bolečino. Ker so bile starejše, so se ustrašile, da bodo z izvajanjem vaj utrpele kronične bolečine, zato jih kasneje raje (kljub zavedanju pozitivnih koristi le-teh) niso več izvajale. Raziskovalec je v teh primerih strokovno pojasnil učinke pravilnega izvajanja krepilnih telovadnih vaj, ki ob ustreznem naporu lahko povzročijo tudi zapoznelo mišično bolečino. Menimo, da je s tem vplival na njihovo samozavest in dodatno razumevanje telesne bolečine, ki se med ali po izvajanju krepilnih telovadnih vaj pri vadečih lahko pojavi. V zvezi s tem pa je med izvajanjem programa poročal še, da so preizkušanke znatno izboljšale zaupanje v lastne zmožnosti vadbe. Glede na raziskovalne ugotovitve, do katerih smo prišli z anketnim vprašalnikom za samoocenjevanje vadbene samoučinkovitosti (Dawe idr., 2024) in praktične ugotovitve raziskovalca med izvajanjem športne vadbe, sklepamo, da vadeči s strukturirano redno najmanj trimesečno animacijsko strokovno vodeno športno vadbo znatno povečajo svojo vadbeno samoučinkovitost. Preizkušanci so namreč med in po trimesečnem obdobju vključenosti v program poročali, da so povečali zmožnost samostojne vadbe, in so pogosteje krepilne telovadne vaje na otokih športa izvajali sami. Najizrazitejši učinek smo opazili pri njihovi nameri, da vztrajajo in telesno vadijo kljub telesni utrujenosti ali telesni bolečini, ki so jo čutili zaradi vadbe. To je še posebej spodbudno, saj kot kažejo ugotovitve, vadeče ženske, ki so bile starejše od 50 let, pri telesni vadbi niso doživljale užitka. Na podlagi njihovega vztrajanja v redni najmanj trimesečni animacijski športni vadbi kljub občasni telesni bolečini in brez doživljanja pretiranega užitka menimo, da so morale to početi zaradi drugih lastnih pozitivnih koristi, ki so jih zaradi vadbe doživljale, občutile, zaznale ali opazile pri sebi. Še posebej zanimivo je njihovo poročanje, da jih je redna enkrat tedenska športna vadba v programu Gremo na telovadbo na otoke športa MOL spodbudila, da so krepilne telovadne vaje v istem tednu (poleg športne vadbe v programu) več kot enkrat izvajale tudi same. To pa pomeni, da so v tem obdobju okrepile svojo vadbeno samoučinkovitost, ki kaže na zmožnost izvajanja redne športne vadbe kljub oteževalnim okoliščinam. LITERATURA 1. Baghbani, S., Noormohammadpour, P. in Kordi, R. (2023). The effect of exercise training on self- efficacy: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials. BMC Sports Science, Medicine and Rehabilitation, 15(1), 7. https://doi.org/10.1186/s13102-023-00601-3 2. Bon, M., Crnek, D., Kolenc, M., Polajnar, T., Remih, A., Sodržnik, J., Cerar, Š., Kolčan, D., Lebar, M., Lončar, M., Maček, M., Plut, R., Počervina, A. in Rems, N. (2018). Predlog strategije športa v Mestni občini Ljubljana do 2028. Mestna občina Ljubljana. https://www.ljubljana.si/assets/Uploads/13.-tocka-Strategija-sporta-v-Mestni-obcini-Ljubljana.pdf 3. Britton, Ú., Issartel, J., Fahey, G., Conyngham, G. in Belton, S. (2020). What is health-related fitness? Investigating the underlying factor structure of fitness in youth. European Physical Education Review, 26(4), 782–796. https://doi.org/10.1177/1356336X19882060 126 4. Dervišević, D. in Majerič, M. (2025). Poročilo o izvajanju programa Gremo na telovadbo na otoke športa in Gremo na telovadbo v DCA od maja 2022 do avgusta 2025 [Neobjavljeno delo]. 5. Dantas, K. B. A., Santos, M. A. A., Reis, F. P., Costa, A. C. M., Freitas, A. L. O., Medeiros, J. P., Lins, L. S., Costa, L. F. G. R., Morais, R. P. in Dantos, E. H. M. (2023). Impact of a supervised exercise program on the quality of life of elderly individuals. Cuerpo, Cultura y Movimiento, 14(1). https://doi.org/10.15332/2422474X.9912 6. Dawe, J., Cavicchiolo, E., Palombi, T., Baiocco, R., Antoniucci, C., Pistella, J., Alessandri, G., Filosa, L., Tavolucci, S., Borghi, A. M., Fini, C., Chirico, A., Alivernini, F. in Lucidi, F. (2024). Measuring self-efficacy for exercise among older adults: Psychometric properties and measurement invariance of a brief version of the Self-Efficacy for Exercise (SEE) scale. Healthcare, 12(16), 1642. https://doi.org/10.3390/healthcare12161642 7. De Souza, L. N. N., de Carvalho, P. H. B. in Ferreira, M. E. C. (2018). Quality of life and subjective well-being of physically active elderly people: A systematic review. Journal of Physical Education and Sport, 18(3), 1615–1623. https://doi.org/10.7752/jpes.2018.03237 8. European Commission. (2022). Special Eurobarometer 525: Sport and physical activity. European Union. https://europa.eu/eurobarometer/surveys/detail/2668 9. Hart, P. D. in Buck, D. J. (2019). The effect of resistance training on health-related quality of life in older adults: Systematic review and meta-analysis. Health Promotion Perspectives, 9(1), 1–12. https://doi.org/10.15171/hpp.2019.01 10. Huber, M., André Knottnerus, J., Green, L., Van Der Horst, H., Jadad, A. R., Kromhout, D., Leonard, B., Lorig, K., Loureiro, M. I., Van Der Meer, J. W. M., Schnabel, P., Smith, R., Van Weel, C. in Smid, H. (2011). How should we define health? BMJ, 343(7817), d4163. https://doi.org/10.1136/bmj.d4163 11. Kekäläinen, T., Kokko, K., Sipilä, S. in Walker, S. (2018). Effects of a 9-month resistance training intervention on quality of life, sense of coherence, and depressive symptoms in older adults: Randomized controlled trial. Quality of Life Research, 27(2), 455–465. https://doi.org/10.1007/s11136-017-1733-z 12. Lee, D. H., Rezende, L. F. M., Joh, H. K., Keum, N., Ferrari, G., Rey-Lopez, J. P., Rimm, E. B., Tabung, F. K. in Giovannucci, E. L. (2022). Long-term leisure-time physical activity intensity and all-cause and cause-specific mortality: A prospective cohort of US adults. Circulation, 146(7), 523–534. https://doi.org/10.1161/CIRCULATIONAHA.121.058162 13. Levinger, P., Panisset, M., Dunn, J., Haines, T., Dow, B., Batchelor, F., Biddle, S., Duque, G. in Hill, K. D. (2020). Exercise intervention outdoor project in the community for older people – Results from the ENJOY Seniors Exercise Park project translation research in the community. BMC Geriatrics, 20, 446. https://doi.org/10.1186/s12877-020-01824-0 14. McAuley, E., Konopack, J. F., Motl, R. W., Morris, K. S., Doerksen, S. E. in Rosengren, K. R. (2006). Physical activity and quality of life in older adults: Influence of health status and self-efficacy. Annals of Behavioral Medicine, 31(1), 99–103. https://doi.org/10.1207/s15324796abm3101_14 15. Medrano-Ureña, M. R., Ortega-Ruiz, R. in Benítez-Sillero, J. D. (2020). Physical fitness, exercise self-efficacy, and quality of life in adulthood: A systematic review. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(17), 6343. https://doi.org/10.3390/ijerph17176343 16. Mestna občina Ljubljana. (2023, 25. julij). Otoki športa v Ljubljani. https://www.ljubljana.si/sl/moja-ljubljana/ljubljana-zate/pregled-vseh-projektov/new-item-111/ 17. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). Duševno zdravje. https://nijz.si/zivljenjski- slog/dusevno-zdravje/kaj-je-dusevno-zdravje/ 18. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2023a). Zdravstveni statistični letopis Slovenije 2023. https://nijz.si/wp-content/uploads/2025/03/3.3_Telesna-dejavnost_2023_Z_.pdf 127 19. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2023b). Kako skrbimo za zdravje? Z zdravjem povezan življenjski slog. Nacionalni inštitut za javno zdravje Ljubljana. 20. O’Bryan, S. J., Giuliano, C., Woessner, M. N., Vogrin, S., Smith, C., Duque, G. in Levinger, I. (2022). Progressive resistance training for concomitant increases in muscle strength and bone mineral density in older adults: A systematic review and meta-analysis. Sports Medicine, 52(8), 1939–1960. https://doi.org/10.1007/s40279-022-01675-2 21. Poli, L., Greco, G., Cataldi, S., Ciccone, M. M., De Giosa, A. in Fischetti, F. (2024). Multicomponent versus aerobic exercise intervention: Effects on hemodynamic, physical fitness and quality of life in adult and elderly cardiovascular disease patients: A randomized controlled study. Heliyon, 10(16), e36200. https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2024.e36200 22. Saavedra, F. (2023). Strength training, quality of life, and health in elderly: Bridging science and practical appliance in resistance training. IntechOpen. https://doi.org/10.5772/intechopen.109026 23. Sartorius, N. (2006). The meanings of health and its promotion. Croatian Medical Journal, 47(4), 662–664. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC2080455/ 24. Shailendra, P., Baldock, K. L., Li, L. S. K., Bennie, J. A. in Boyle, T. (2022). Resistance training and mortality risk: A systematic review and meta-analysis. American Journal of Preventive Medicine, 63(2), 277–285. https://doi.org/10.1016/j.amepre.2022.03.020 25. Silva, M. C., Nunes, S. A. N., Netto, F. N., Berro, L. F., Lima, A. J. O. in Fernandes, M. G. (2024). Relação entre exercício resistido, ansiedade traço-estado e bem-estar subjetivo. Psicologia Argumento, 42(118), 2475–2492. https://doi.org/10.7213/psicolargum.42.118.AO06 26. Stamatakis, E., Lee, I.-M., Bennie, J., Freeston, J., Hamer, M., O’Donovan, G., Ding, D., Bauman, A. in Mavros, Y. (2018). Does strength-promoting exercise confer unique health benefits? A pooled analysis of data on 11 population cohorts with all-cause, cancer, and cardiovascular mortality endpoints. American Journal of Epidemiology, 187(5), 1102–1112. https://doi.org/10.1093/aje/kwx345 27. Statistični urad Republike Slovenije. (2025). Število in sestava prebivalstva: Delež prebivalcev, starih 65 ali več let. https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/104 28. Topp, C. W., Østergaard, S. D., Søndergaard, S. in Bech, P. (2015). The WHO-5 well-being index: A systematic review of the literature. Psychotherapy and Psychosomatics, 84(3), 167–176. https://doi.org/10.1159/000376585 29. Toselli, S., Bragonzoni, L., Dallolio, L., Grigoletto, A., Masini, A., Marini, S., Barone, G., Pinelli, E., Zinno, R., Mauro, M., Loro Pilone, P., Galli, S. in Latessa, P. M. (2022). The effects of park-based interventions on health: The Italian Project »Moving Parks«. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(4), 2130. https://doi.org/10.3390/ijerph19042130 30. Wagner-Gutiérrez, N., González, S. A., Rubio, M. A., Sánchez-Franco, S., Palencia-Pérez, L., Blanco, M., Adlakha, D., Aguirre-Patiño, J. S., Ossa, N., Vietto, G., Suárez, D. in Sarmiento, O. L. (2025). Quality of life, mental health and social relationships among older adults participating in the Recreovía physical activity community program. International Journal for Equity in Health, 24(145). https://doi.org/10.1186/s12939-025-02476-5 31. World Health Organization Quality of Life Group. (1995). The World Health Organization Quality of Life Assessment (WHOQOL): Position paper from the World Health Organization. Social Science & Medicine, 41(10), 1403–1409. 32. World Health Organization. (1948). Constitution of the World Health Organization. https://apps.who.int/gb/bd/PDF/bd47/EN/constitution-en.pdf 33. World Health Organization. (2012). The World Health Organization quality of life (WHOQOL). https://www.who.int/publications/i/item/WHO-HIS-HSI-Rev.2012.03 34. World Health Organization. (2018). Global action plan on physical activity 2018–2030: More active people for a healthier world. https://www.who.int/publications/i/item/9789241514187 128 35. World Health Organization. (2020). Guidelines on physical activity and sedentary behaviour. https://iris.who.int/bitstream/handle/10665/336656/9789240015128-eng.pdf 36. World Health Organization. (2022a). Global status report on physical activity 2022. https://www.who.int/publications/i/item/9789240059153 37. World Health Organization. (2022b). Mental health. https://www.who.int/news-room/fact- sheets/detail/mental-health-strengthening-our-response 38. World Health Organization. (2023). Mental health of older adults. https://www.who.int/news- room/fact-sheets/detail/mental-health-of-older-adults 39. World Health Organization. (2024a). Physical activity. https://www.who.int/news-room/fact- sheets/detail/physical-activity 40. World Health Organization. (2024b). The World Health Organization Five Well-Being Index. https://www.who.int/publications/m/item/WHO-UCN-MSD-MHE-2024.01 41. World Health Organization. (2025). Population ageing. https://www.who.int/news-room/questions- and-answers/item/population-ageing 42. Xie, Y., Liu, J., Chen, H., Xu, W. in Zhang, Y. (2025). Association between exercise self-efficacy and physical activity among older adults: A systematic review and meta-analysis. Journal of Affective Disorders, 378, 161–171. https://doi.org/10.1016/j.jad.2024.12.081 129 Dr. Sabina Devjak Novak Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Učinki hipoterapije na kakovost življenja otrok s cerebralno paralizo in njihovih staršev/skrbnikov UDK 615.825:798.2:616.831-005.1-053.2 UDC 615.825:798.2:616.831-005.1-053.2 KLJUČNE BESEDE: hipoterapija, cerebralna KEYWORDS: hippotherapy, cerebral palsy, quality of paraliza, kakovost življenja life POVZETEK – Cerebralna paraliza je trajna motnja ABSTRACT – Cerebral palsy is a permanent postural drže in gibanja, povzročena z zgodnjim nenormalnim and movement disorder caused by early brain razvojem ali poškodbami možganov. Svetovna anomalies or injuries. The prevalence worldwide is pojavnost znaša 2–3/1000 živorojenih otrok. Ker je 2–3 per 1,000 live births. As it cannot be cured, it is neozdravljiva, se obvladovanje opira na treated with rehabilitative, medical, pharmacological rehabilitacijske, medicinske, farmakološke in tehnične and technical measures. Hippotherapy, a neuro-based metode zdravljenja. Kot uspešno dopolnilo se physiotherapy with horses, is successfully used as a uveljavlja hipoterapija – veja fizioterapije na complementary treatment to improve motor function nevrološki podlagi z in na konju, ki poleg gibalnih and psychosocial well-being. This lifelong condition izboljšav prinaša tudi psihosocialne in čustvene has a severe impact on families, leading to a focus on koristi. Zaradi vseživljenjskega poteka bolezni je carers’ stress and quality of life. The aim of this review pomemben vpliv na okolico, pri čemer sta stres in study was to investigate the impact of hippotherapy on kakovost življenja staršev/skrbnikov stalni skrbi children with cerebral palsy and their carers. The zdravstvenih delavcev. Cilj raziskave, prikazane s review of the literature shows that the improved motor PRISMA-diagramom, je bil oceniti vpliv hipoterapije skills increase self-confidence, social inclusion and na kakovost življenja otrok s cerebralno paralizo in general well-being of children and have a positive njihovih staršev/skrbnikov. Literaturni pregled kaže, impact on families. However, research remains da boljše motorične funkcije otrok povečajo limited and studies with larger samples and both samozavest, socialno vključenost in splošno dobro experimental and control groups, as well as more počutje otrok ter njihovih staršev/skrbnikov. Kljub intensive hippotherapy, are needed. obetavnim ugotovitvam pa so potrebne nadaljnje študije z večjim številom otrok, razdeljenih v preiskovalno in kontrolno skupino ter večjo intenzivnostjo izvajanja hipoterapij. 1 Uvod Cerebralna paraliza (CP) je opredeljena kot skupina trajnih okvar funkcije drže in gibanja, ki so posledica nenormalnega razvoja ali poškodbe možganov v zgodnjem razvojnem obdobju. Te motnje in okvare niso napredujoče. Zanje so značilne spremembe mišičnega tonusa, koordinacije, senzoričnih funkcij, kognitivnih sposobnosti, komunikacijskih sposobnosti, zaznavanja, vedenja, in/ali epilepsija (SCPE, 2007, str. 35). Pojavnost CP se v svetovnem merilu tekom desetletij ne spreminja in znaša 2– 3/1000 živorojenih otrok, tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju (Vitrikas in Dalton, 2020, str. 213), kar predstavlja okoli 17 milijonov posameznikov (Warutkar in Krishna Kovela, 2022, str. 1). Izraz CP označuje široko paleto nepopravljivih možganskih okvar, ki nastanejo še predno se možgani dokončno razvijejo in funkcionalno usposobijo (Blair in Cans, 2018, str. 14). Težave na področju gibanja v večini primerov spremljajo še pridružene motnje občutenja in spoznavnih funkcij, sporazumevanja, 130 govora, hranjenja, motnje vedenja, epilepsija (Blair in Cans, 2018, str. 14), motnja vida, ki je ali škiljenje in/ali izguba ostrine vida ter okvara sluha (Vitrikas in Dalton, 2020, str. 214). Pojavijo se lahko tudi vedenjske motnje kot neposredna posledica možganske okvare ali kot posledica omejenih aktivnosti otrok s CP (Kilincaslan in Mukaddes, 2009, str. 293). Odvisno od stopnje zmanjšanih zmožnosti in resnosti pridruženih motenj otroci s CP v zgodnjih letih življenja večinoma potrebujejo močno podporo staršev/skrbnikov in strokovno usposobljenega interdisciplinarnega tima. CP namreč ni mogoče pozdraviti, zato za obvladovanje uporabljamo različne terapevtske intervencije, kot so kombinacije rehabilitacijskih, razvojnih, medicinskih, kemijskih in tehničnih postopkov, ki izboljšujejo otrokove razvojne sposobnosti, in pomagajo zmanjševati zaplete (Sharan, 2005, str. 970). Najpogosteje sta v uporabi fizioterapija in delovna terapija, ki sta se izkazali tudi kot najbolj koristni (Rana idr., 2017, str. 80). Kot ena izmed dopolnilnih rehabilitacijskih terapij k že obstoječim terapijam se že nekaj časa uvršča terapija s pomočjo terapevtskih živali kot sta konj in pes (Mittly idr., 2023, str. 2). V zadnjih desetletjih se kot ena izmed tovrstnih dopolnilnih terapij uspešno uveljavlja hipoterapija, ki je veja fizioterapije na nevrološki podlagi z in na konju. Hipoterapija temelji na dveh glavnih mehanizmih delovanja: na prenosu toplote, ker ima konj za 1 °C višjo telesno temperaturo kot človek, (Vallar Arceredillo, 2017, v Menor-Rodríguez idr., 2021, str. 2) ter na prenosu tri-razsežnostnega gibanja z ritmičnimi impulzi, ki se prenašajo s konja na jahačevo telo (De Guindos-Sanchez idr., 2020, str. 2). Tri-razsežnostno gibanje konja je zelo podobno gibanju medenice pri človeški hoji, zato se pri rednem izvajanju hipoterapije gibalni vzorci zapišejo v pacientov spomin, kar mu olajša hojo (Flores, 2021, str. 25). Raziskave na tem področju podpirajo vključitev hipoterapije kot dopolnilne terapije k že obstoječim intervencijam zdravljenja, posebno pri otrocih s CP, ki so razvrščeni v I-III stopnjo po grobo gibalni funkciji in so stari med 2 in 13 let (Willgens in Erdman, 2020, str. 2620). Večina študij nakazuje, da ima izvajanje hipoterapije med 8–12 tedni, s trajanjem ene terapije med 30–45 minut ugodne učinke na izboljšanje grobe gibalne funkcije otrok (De Guindos-Sanchez, 2020, str. 9) in spastičnosti spodnjih udov (Hyun idr., 2022, str. 172). Za potrditev dolgoročnih učinkov hipoterapije pa so potrebne dodatne, na dokazih temelječe raziskave na dovolj velikem vzorcu preiskovancev s CP, z jasno definiranimi vključitvenimi/izključitvenimi merili in zelo natančno definiranimi protokoli izvajanja hipoterapije (Santos de Assis idr., 2022, str. 160). Hipoterapija ne izboljšuje zgolj gibalnih sposobnosti otrok s CP (ravnotežja, mišičnega tonusa, hoje), temveč ima tudi širše psihosocialne in čustvene učinke (Menor-Rodríguez idr., 2021, str. 9). Otroci poročajo o večjem veselju in motivaciji, poročajo o izboljšani samopodobi in samozavesti. Kot kaže izboljšana gibalna sposobnost korigira tudi otrokovo dojemanje samoodločanja in neodvisnosti. Navedeni učinki nastajajo deloma zaradi uspeha pri premagovanju fizičnih izzivov, deloma pa tudi zaradi odnosa, ki se vzpostavi s konjem in terapevtskim okoljem (Martin-Valero idr., 2018, str. 350) Ker je CP vseživljenjska bolezen, je vpliv otroka s CP na življenja drugih, izredno pomemben (Manuel idr., 2003, str. 197). Stres in kakovost življenja staršev/skrbnikov otrok s CP sta stalna skrb zdravstvenih delavcev. Spoprijemanje z novicami, povezanimi z zdravstvenimi težavami in kasnejšo diagnozo, je povezano s stresom in žalovanjem staršev (Whittingham idr., 2013, str. 1451). Manuel in sodelavci (2003) poročajo o visoki stopnji depresije pri materah z otroki s CP. Druge raziskave poročajo o socialni izolaciji, vplivu CP na družinsko dinamiko, povečani fizični obremenitvi, motnjah spanja, zmanjšanji možnosti ohranjanja zaposlitve, frustracijah, krivdi in povečani zaskrbljenosti (Whittingham idr., 2013, str. 1451 in Davis idr., 2009, str. 67–69). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO-World Health Organization) kakovost življenja opredeljuje kot »posameznikovo dojemanje svojega položaja v življenju v okviru kulture in vrednostnih sistemov, v katerih živi ter glede na svoje cilje, pričakovanja, standarde ter skrbi« (WHO, 2025). Za posameznika je navedeni koncept zelo oseben in zahteva zelo skrbno obravnavo pri oskrbi. Ocenjevanje kakovosti 131 življenja otrok s CP in njihovih staršev/skrbnikov pomeni ocenjevanje širokega koncepta z več dimenzijami, kar za ocenjevanje predstavlja velik izziv. (McCormick, 2018, str. 335) Zlahka si je predstavljati število osebnih dejavnikov in dejavnikov okolja, ki jih prinaša diagnoza CP, in jih je potrebno pri oceni kakovosti življenja upoštevati. Razsežnosti ocenjevanja so zelo raznolike, merjenje pa pogosto zahteva osebni pristop, ki temelji na željah in potrebah vsakega posameznika (McCormick, 2018, str. 336). Tekom let se število vprašalnikov glede kakovosti življenja otrok in njihovih staršev/skrbnikov eksponentno povečuje (McCormick, 2018, str. 336). Literatura poroča o več kot 90 instrumentih, ki se uporabljajo za oceno kakovosti življenja otrok (Solans idr., 2008, str. 744). Nekatera orodja, ki se najpogosteje uporabljajo pri ocenjevanju kakovosti otrok s CP so opisana v Tabeli 1. Tabela 1 Najpogosteje uporabljana orodja pri ocenjevanju kakovosti življenja Ocenjevalni Vsebina Starost Število ocenjevalnih instrument področij CP QOL- se osredotoča na dobro počutje; kako se otrok 4–18 7 CHILD počuti glede različnih vidikov življenja meri kakovost življenja zdravih in kronično KIDSCREEN 8–18 10 bolnih otrok ocenjuje fizično, čustveno, socialno in šolsko PedsQL 2–18 5 funkcijo; kaj otrok zmore PODCI 2–18 5 se osredotoča na telesne funkcije razvit za otroke in mladostnike z resnim CPCHILD 5–19 6 vplivom CP, osredotočen na pogled njihovih staršev/skrbnikov McCormick, A. (2018) Quality of life v CP. Panteliadis (ur.). Cerebral Palsy. (str. 336). Tretja izdaja, Springer V slovensko kulturno okolje je prenesen CP QOL-Child. Volčini s sodelavci (2021, str. 54) so pridobili dovoljenje avtorjev za prevod vprašalnika v slovenščino. Preizkusili so ga v pilotski študiji, na desetih otrocih, uvrščenih po grobo gibalni funkciji v II-IV nivo in njihovih starših. Vprašalnik je na voljo v dveh različicah, in sicer različica za otroke v starosti od 9 do 12 let (vsebuje 52 postavk) in različica za starše (vsebuje 62 postavk). Ugotovili so, da otroci svojo kakovost življenja v povprečju ocenjujejo kot boljšo v primerjavi z njihovimi starši. V raziskavi so zaključili, da je vprašalnik CP QOL-Child zanesljiv in veljaven ocenjevalni instrument ter da je prevod v slovenščino uporaben v klinični praksi. 2 Metode 2.1 Metode pregleda literature Pregled literature je temeljil na pregledu znanstvene in strokovne literature, na osnovi znanih dejstev ter na osnovi najnovejših dognanj s proučevanih področij hipoterapije in vplivu le-te na kakovost življenja otrok s CP in njihovih staršev/skrbnikov pred in po hipoterapiji. Podatke smo pridobili z literaturnim pregledom knjig in učbenikov na navedenih področjih ter s preučitvijo literature raziskovalno-znanstvenih baz: PubMed, The Cochrane Library, Google Scholar. Vključitvena merila pregleda literature iz navedenih baz so bili polno dostopni članki v slovenskem in angleškem jeziku, pri čemer smo omejili čas izvedbe od leta 2015 naprej. Izključili smo vse starejše 132 članke (z izjemo temeljne literature), članke v drugih tujih jezikih in nedostopne članke preko spleta. Iskanje smo izvedli v juliju 2025, v Tabeli 2 smo navedli uporabljena vključitvena in izključitvena merila. Tabela 2 Vključitvena in izključitvena merila za iskanje ustrezne literature Področje Vključitveno merilo Izključitveno merilo Vrsta publikacije znanstveni in strokovni članki poljubni članki, učbeniki Ključne besede hipoterapija, cerebralna paraliza, druge iskalne besede ali besedne zveze kakovost življenja Časovno obdobje 2015-2025 starejši od navedenega obdobja Podatkovne baze PubMed, The Cochrane Library, druge podatkovne baze Google Scholar Dostopnost celotna besedila v slovenskem ali povzetki, besedila v drugih jezikih kot angleškem jeziku navedeno 2.2 Rezultati pregleda zadetkov S kombinacijo navedenih ključnih besed in uporabo Boolovih operatorjev AND in OR smo pridobili širok nabor primerne literature, in sicer skupno 331 zadetkov. Rezultate smo pregledali po PRISMA metodologiji (slika 1). Na podlagi vključitvenih meril, smo v končno analizo lahko vključili 5 izvirnih znanstvenih člankov. Slika 1 Rezultati pregleda po PRISMA metodologiji 3 Rezultati Izbrani članki, ki ustrezajo vključitvenim merilom, in analiza člankov na učinke hipoterapije na kakovost življenja otrok s CP in njihovih staršev/skrbnikov so predstavljeni v Tabeli 3. 133 Tabela 3 Pregled ključnih ugotovitev znanstvenih člankov, vključenih v kvalitativno analizo Avtor, letnica objave, revija Vrsta Ključne ugotovitve članka Silkwood-Sherer in izvirni Avtorici sta v pragmatični, multicentrični McGibbon, 2022, znanstveni randomizirani kontrolirani študiji želeli ugotoviti, ali Physiotherapy theory and 12-tedenski dodatek hipoterapije k ustaljenim practice terapijam pri otrocih s CP, v starosti 3-6 let, izboljša njihovo ravnotežje, vključevanje v dejavnosti in vpliv na njihovo kakovost življenja. V študiji je sodelovalo 13 otrok, razdeljenih v preiskovalno (9) in kontrolno (4) skupino. Meritve so za obe skupini izvedli pred začetkom intervencije, takoj po zaključku in še 12 tednov kasneje. Avtorici sta potrdili statistično pomembno izboljšanje ravnotežja v preiskovani skupini takoj po izvedeni intervenciji in tudi 12 tednov kasneje. Kontrolna skupina ni kazala sprememb. Enako sta potrdili tudi izboljšanje sposobnosti pri vsakodnevnih aktivnostih. Za merjenje kakovosti življenja otrok sta avtorici uporabili vprašalnik PedsQL, ki so ga otroci izpolnili pred začetkom intervencije, takoj po 12-tedenski intervenciji in še 12 tednov kasneje. Zanimivo je, da avtorici nista zaznali statistično značilne spremembe v kakovosti življenja otrok takoj po zaključeni intervenciji, sta pa jo zaznali kasneje, kar pomeni, da se je kakovost življenja otrok občutno zvišala šele v daljšem časovnem obdobju. Mutoh idr., 2019, izvirni Avtorji so v prospektivni, enojno slepi, randomizirani Frontiers in neurology znanstveni kontrolirani študiji proučevali, kako 1x tedenska 30- minutna hipoterapija v obdobju enega leta vpliva na grobo motorno funkcijo in hojo otrok s CP ter na kakovost življenja njihovih skrbnikov. V študijo so vključili 24 otrok, razdeljenih v preiskovalno (12) in kontrolno (12) skupino. Meritve so za obe skupini izvedli pred začetkom intervencije, po enem letu po zaključku intervencije in še 3 mesece kasneje. Enoleten program tedenske hipoterapije je prinesel statistično in klinično pomembne izboljšave v grobo motorni funkciji in hoji otrok pri preiskovalni skupini v primerjavi s kontrolno skupino otrok. Večina učinkov se je ohranila tudi po 3 mesecih. Spremembo kakovosti življenja skrbnikov so avtorji ocenjevali z uporabo kratke različice vprašalnika WHOQOL-BREF, ki zajema 4 domene (fizično zdravje, psihološko stanje, socialne odnose in 134 okolijski vidik). V preiskovani skupini so skrbniki poročali o statistično značilnem izboljšanju psihološke domene v primerjavi s kontrolno skupino. Nadalje so avtorji opazili pozitivno korelacijo med izboljšano hojo otrok in psihičnim počutjem njihovih skrbnikov. Prvotne izboljšave v hoji in psihološkem počutju skrbnikov so se ohranile tudi 3 mesece po zaključku intervencije, kar nakazuje na dolgotrajen učinek tedenske hipoterapije. Mutoh idr., 2023, Healthcare izvirni Avtorji so v pilotni študiji proučevali, kako 1x znanstveni tedenska, 30-minutna hipoterapija v obdobju enega leta vpliva na grobo motorno funkcijo otrok s CP ter na kakovost življenja njihovih skrbnikov. V študiji je sodelovalo 29 otrok, starih med 4-12 let, razdeljeni v preiskovalno (15) in kontrolno (14) skupino. Tudi v tej raziskavi so potrdili statistično značilno izboljšanje grobo motorne funkcije pri preiskovani skupini v primerjavi s kontrolno skupino. Spremembo kakovosti življenja skrbnikov so avtorji ocenjevali z uporabo japonske verzije CP QOL- CHILD vprašalnika, verzija za starše. Skrbniki so po zaključeni intervenciji kot občutno boljše ocenili otrokovo sodelovanje in njihovo fizično zdravje, kot statistično pomembno so ocenili otrokovo čustveno počutje in kot znatno izboljšano so ocenili svoje zdravje in zadovoljstvo. Z linearno regresijo so nadalje pokazali pozitivno povezavo med spremembami v grobo motorni funkciji in izboljšanem zdravju skrbnikov. Avtorji zaključujejo, da hipoterapija v obdobju enega leta ne prinaša le znatnih izboljšav v grobo motorni funkciji otrok s CP, temveč tudi izboljšuje fizično in psihično počutje ter splošno zadovoljstvo njihovih skrbnikov. Starling idr., 2019, Research izvirni Avtorji so v klinični študiji želeli ugotoviti ali se square znanstveni učinki 1x tedenske, 30-minutne hipoterapije v obdobju 6-ih mesecev, razlikujejo glede na starost otrok, topografijo prizadetosti in težavnost CP. V študijo so vključili 31 otrok s CP, v starosti 4-12 let, ki so jih razvrstili v dve starostni skupini (4-7 in 8-12 let), glede na grobo motorne funkcije, glede na prizadeti končini in po dosedanji izpostavljenosti hipoterapiji (3-6 mesecev ali več kot 6 mesecev). Primarni izid študije sta bila beleženje napredka v posturalni kontroli in ravnotežju. Sekundarni izid je vključeval spremljanje grobo motorne funkcije in 135 kakovost življenja, merjenja z vprašalnikom CP QOL-CHILD, verzija za starše. Dobljeni rezultati po 6 mesecih so pokazali statistično pomembno izboljšanje posturalne kontrole, ravnotežja in grobo motorne funkcije. Z vprašalnikom CPQOL-CHILD, verzija za starše, so zaznali statistično pomembne izboljšave glede »sprejetja«, »sodelovanja« in »čustvene blaginje«. Nasprotno pa se »dostop do storitev«, »bolečina in vpliv na zmožnosti« ter »zdravje družine« praktično niso spremenile. Največji napredek so zaznali pri »splošnem opravljanju aktivnosti«, kar je v korelaciji z izboljšanjem posturalne kontrole, ravnotežja in grobo motorne funkcije. Pomanjkljivost študije je odsotnost kontrolne skupine. Jang idr., 2016, izvirni V pilotno randomizirano klinično študijo so avtorji Annals of rehabilitation znanstveni vključili 8 otrok s CP in njihove starše. Otroci so medicine prejemali hipoterapijo 1x tedensko po 30 minut, 10 zaporednih tednov. V študiji so ocenjevali grobo motorne funkcije, ravnotežje in psihosocialno stanje otrok, (depresija, anksioznost, samospoštovanje, motivacija in zadovoljstvo z življenjem) z vprašalniki Children`s Depression Inventory (CDI-K), Trait Anxiety Inventory for Children (TAIC), State Anxiety Inventory for Children (SAIC), Rosenberg Self Esteem Scale (RSES) in Korean-Satisfaction with Life Scale (K-SWLS). Psihološke parametre skrbnikov (depresija, anksioznost in zadovoljstvo z življenjem) so ocenjevali z vprašalniki Beck Depression Inventory (BDI), Beck Anxiety Inventory (BAI) in K-SWLS, in sicer pred začetkom in po zaključeni intervenciji. Po 10-ih tednih hipoterapije sta se statistično značilno izboljšala grobo motorna funkcija in ravnotežje otrok. Kar zadeva psihosocialne kazalnike, hipoterapija ni prinesla statistično pomembnih sprememb niti pri otrocih niti pri njihovih skrbnikih. Pri otrocih so rezultati na lestvicah depresije, anksioznosti in samospoštovanja sicer kazali rahlo izboljšanje, vendar razlike niso bile statistično značilne. Tudi ocene zadovoljstva z življenjem otrok so ostale nespremenjene. Podobno pri skrbnikih niso zaznali statistično pomembnih sprememb v stopnjah depresije, anksioznosti ali splošnem zadovoljstvu z življenjem. Pomanjkljivost študije je odsotnost kontrolne skupine. 136 4 Razprava Cerebralna paraliza, z dokaj visoko pojavnostjo in kot stanje z vseživljenjskimi težavami na področju gibanja s številnimi pridruženimi motnjami, pomembno vpliva na otrokov razvoj, otroštvo, odraščanje, njegove starše/skrbnike in nasploh ožjo ter širšo družino. Ker cerebralne paralize ni mogoče pozdraviti, posledično za obvladovanje in lajšanje simptomov uporabljamo različne terapevtske intervencije z interdisciplinarnimi ter z dokazi podprtimi pristopi. Številne raziskave se osredotočajo na kakovost življenja otrok s CP, malo jih proučuje kakovost življenja staršev/skrbnikov teh otrok (Chasidou in Hristara-Papadoulou, 2017), zelo redke pa so raziskave, ki proučujejo, kako hipoterapija vpliva na kakovost življenja otrok s CP in njihove starše/skrbnike. Po pregledu dostopne literature, je bilo za podrobno analizo primernih 5 člankov, ki proučujejo kakovost življenja otrok in/ali njihovih staršev/skrbnikov pred in po hipoterapiji. Za vrednotenje kakovosti življenja so avtorji uporabili enkrat PEDsQL vprašalnik (Silkwood-Sherer in McGibbon, 2022), enkrat WHOQOL-BREF vprašalnik (Mutoh idr., 2019), dvakrat CP-QOL-Child vprašalnik (Mutoh idr., 2023 in Starling idr., 2019) in po enkrat vprašalniki Children`s Depression Inventory (CDI-K), Trait Anxiety Inventory for Children (TAIC), State Anxiety Inventory for Children (SAIC), Rosenberg Self Esteem Scale (RSES), Korean-Satisfaction with Life Scale (K-SWLS), Beck Depression Inventory (BDI) in Beck Anxiety Inventory (BAI) (Jang idr., 2016). Tri študije so vključevale preiskovalno in kontrolno skupino otrok (Silkwood-Sherer in McGibbon, 2022; Mutoh idr., 2019; Mutoh idr., 2023), dve študiji pa sta izvedeni brez kontrolne skupine, kar že avtorji sami ocenjujejo kot pomanjkljivost študij (Starling idr., 2019; Jang idr., 2016). Vsem petim študijam je skupno, da so kakovost življenja ocenjevale v povezavi ali z izboljšanjem ravnotežja ali grobo motorne funkcije ali hoje otrok, vključenih v hipoterapevtsko obravnavo. Avtorici Silkwood-Sherer in McGibbon (2022) sta v svoji študiji potrdili statistično pomembno izboljšanje ravnotežja in izboljšanje sposobnosti pri vsakodnevnih aktivnostih v preiskovani skupini takoj po izvedeni hipoterapiji ter tudi 12 tednov kasneje. Kontrolna skupina ni kazala sprememb. Napredek preiskovalne skupine pojasnjujeta kot posledica gibalnih vzorcev konja, ki je značilna za hipoterapijo s svojim dinamičnim trirazsežnostim gibanjem v spreminjajočem se naravnem okolju, kar hipoterapijo dela kot edinstveno terapijo za spodbujanje ravnotežja in posturalne kontrole. Otrok z izboljšanim ravnotežjem in motoričnimi spretnostmi, je bolj samozavesten in bolj verjame v svojo telesno zmožnost, se bolj verjetno igra z drugimi otroki, preizkuša nove igre in tudi tvega nove izzive. Izboljšano ravnotežje vodi k ponavljanju dejavnosti z večjo spretnostjo in občutkom osebnega dosežka, kar lahko sproži nadaljnjo participacijo v novih, sorodnih dejavnostih. Na primer, ravnotežne strategije, naučene na premikajočem se konju, otroci lahko preizkusijo na igralih na otroškem igrišču in nato v igri z drugimi otroki. Izboljšanje ravnotežja in motoričnih spretnosti lahko posredno vpliva na večjo vključenost otrok v vsakdanje dejavnosti, kar se odraža tudi v boljši oceni kakovosti življenja. Meritve kakovosti življenja z vprašalnikom PedsQL so sicer pokazale zamaknjeno (3 mesece), a klinično pomembno izboljšanje kakovosti življenja otrok s CP. Mutoh s soavtorji (2019) so ugotovili, da enoletni tedenski program hipoterapije izboljša hojo (korak in hitrost hoje) otrok s CP, hkrati pa pozitivno vpliva na psihološko zdravje in kakovost življenja njihovih staršev/skrbnikov. Hipoterapija je povzročila znatno izboljšanje ocen v psihološki domeni staršev/skrbnikov vprašalnika WHOQOL-BREF v obeh časovnih točkah spremljanja (po zaključeni enoletni hipoterapiji in še po 3 mesecih po zaključku). Rezultat vprašalnika je potrdil predpostavko o pozitivni povezavi med spremembami psihološke kakovosti življenja, zlasti občutka pozitivnega čustvovanja skrbnikov, in izboljšanjem hoje otrok po hipoterapiji. Čeprav je bila vzorčna velikost otrok v pričujoči študiji dokaj majhna (vključenih skupno 24 otrok, enakomerno razdeljenih v preiskovano in kontrolno skupino), kar lahko vpliva na interpretacijo rezultatov, je mogoče sklepati, da hipoterapija lahko prinese boljšo psihološko kakovost življenja družinskih skrbnikov otrok s CP kot posledica 137 zavedanja izboljšanja hoje njihovih otrok. Avtorji zaključujejo, da so za zanesljivo potrditev dolgoročnega učinka hipoterapije na pozitivne psihološke izide staršev/skrbnikov potrebne nadaljnje študije na bistveno večjem vzorcu otrok, ki bi spremljale dejavnike kot so kakovost življenja, tesnoba, depresija, dojemanje nadzora, obvladovanje stresa ter samozavest, pripravljenost in obvladovanje starševskih nalog. V naslednji raziskavi Mutoh in soavtorji (2023) ugotavljajo, da je bilo opravljenih le omejeno število študij o terapevtski učinkovitosti hipoterapije na starše/skrbnike otrok s CP. Nadalje ugotavljajo, da tudi ne obstajajo ustrezne merilne metode, ki bi hkrati ocenjevale tako kakovost življenja otrok, kakor tudi kakovost življenja njihovih staršev/skrbnikov. V pričujoči študiji so avtorji potrdili statistično značilno izboljšanje grobo motorne funkcije pri preiskovani skupini v primerjavi s kontrolno skupino otrok, poleg tega pa so ugotovili tudi pozitivne učinke hipoterapije v treh od sedmih domen vprašalnika CP-QOL-Child za starše. Podobno so pozitivni učinek na kakovost življenja staršev/skrbnikov v povezavi z izboljšanjem otrokovih motoričnih funkcij po hipoterapiji avtorji dokazali že v predhodni študiji z vprašalnikom WHOQOL-BREF (Mutoh idr., 2019). S faktorsko analizo so potrdili, da je otrokov napredek vplival na boljšo psihično in fizično počutje staršev/skrbnikov ter tudi na njihov dvig samozavesti. Omejitve študije so, da avtorji niso mogli nadzorovati drugih dejavnikov, ki so lahko v enem letu izvajanja hipoterapije vplivali na kakovost življenja staršev/skrbnikov. Nadalje so vzorec staršev/skrbnikov predstavljale skoraj izključno matere (97 %). Ker je pilotna študija potekala na Japonskem, z zbiranjem podatkov iz enega samega centra in z dokaj majhnim številom udeležencev (29) ni mogoče izključiti pristranskosti kot so družinska podpora, socio-ekonomski status, izobrazba, vpliv kulture ali druge intervencije, ki so jih bili deležni otroci v času trajanja študije. Navedene omejitve študije sicer zmanjšujejo verodostojnost in posplošljivost ugotovitev in morda niso neposredno uporabne v drugih okoljih, vendar pa uporaba mednarodno uveljavljenega vprašalnika, prevedenega v japonščino, CP-specifičnega vprašalnika kakovosti življenja lahko pomaga razširiti naše razumevanje počutja staršev/skrbnikov z globalne perspektive. Za nadaljnjo raziskavo zanesljivosti in zunanje veljavnosti rezultatov bi bilo zelo koristno izvesti študije z večjimi vzorci. Kljub temu avtorji zaključujejo, da tedenska hipoterapija v obdobju enega leta ne prinaša le znatnih izboljšav v motoričnih funkcijah otrok s CP, temveč tudi izboljšuje fizično in psihično počutje ter splošno zadovoljstvo njihovih staršev/skrbnikov. Navedeno dejstvo potrjuje vrednost hipoterapije kot dragocenega dopolnila pri dolgotrajni podpori družinam otrok s CP. Starling s soavtorji (2019) ugotavlja, da je dopolnitev rehabilitacije otrok s CP različnih starosti, resnosti prizadetosti in topografije s hipoterapijo prinesla različno velike izboljšave v posturalni kontroli, ravnotežju, grobo motorni funkciji in kakovosti življenja. V psihosocialni domeni ocenjevanja kakovosti življenja so opazili statistično značilne, a zelo majhne izboljšave v dimenzijah delovanja, socialne blaginje in sprejetja, participacije in fizičnega zdravja ter čustvene blaginje in samospoštovanja. Največjo razliko so zaznali v dimenziji delovanja. Ker izboljšanje kakovosti življenja sicer ni primarni cilj hipoterapije, a je za osebe s CP zelo pomemben (Vargus-Adams in Martin, 2009, str. 2090), lahko domnevamo, da so izboljšave posturalne kontrole, ravnotežja in grobo motorne funkcije spodbudile večjo vključenost otrok s CP k dejavnostim v skupnosti. Druge raziskave navajajo, da motivacijski dejavniki hipoterapije – zmožnost nadzora telesa in izvajanja aktivnosti na gibajočem se konju močno povečajo otrokov občutek kompetentnosti, samozavesti in samoučinkovitosti (Debuse idr., 2009, str. 176), kar pripomore k boljšemu vrednotenju kakovosti življenja. Poleg tega terapevtski postopek poteka na prostem, v stiku z naravo in živaljo, kar terapijo naredi zabavno in prijetno ter spodbuja otrokovo sodelovanje (Debuse idr., 2009, str. 185). Avtorji poudarjajo, da je glavna omejitev študije odsotnost kontrolne skupine. Ker so bili vsi otroci že vključeni v hipoterapijo, ni bilo etično in strokovno dopustno prekiniti terapije za namen raziskave. Zaradi tega ni mogoče popolnoma ločiti, kateri del sprememb izhaja neposredno iz hipoterapije in kateri iz naravnega napredka ali celo placebo učinka. 138 Za razliko od prejšnjih študij pa študija Janga s sodelavci (2016) ne poroča o izboljšanju kakovosti življenja otrok ali njihovih staršev/skrbnikov z uporabo več vprašalnikov. Avtorji so pričakovali, da bo hipoterapija izboljšala čustveno stabilnost skozi interakcijo s konjem, izkušnjo na prostem, zabavo med terapijo in vključevanjem v športno dejavnost, vendar statistično pomembnih izboljšav psiholoških parametrov niso zaznali. Avtorji izpostavljajo, da pridobljene izboljšave motoričnih sposobnosti ustrezajo pričakovanjem glede fizičnih učinkov hipoterapije. Ritem in mehke gibalne spremembe med jahanjem konja zagotavljajo nove senzorične dražljaje in spodbujajo izboljšano nadzorovanje drže in ravnotežja. Glede na zaznavo pri izboljšanju psihosocialnih parametrov avtorji predvidevajo, da bi element zabave, socialne interakcije in naravnega okolja med terapijo lahko povečali motivacijo in psihološko dobrobit otrok. Kljub temu so ugotovili, da 30 minut hipoterapija enkrat tedensko v 10-ih tednih očitno ni dovolj intenzivna, da bi sprožila opazne spremembe v čustvenem stanju ali samopodobi. Navajajo, da bi daljša ali pogostejša terapija lahko dala drugačne rezultate. Prav tako izpostavljajo, da matere otrok s CP pogosto doživljajo visoke ravni stresa, depresije in nizko kakovost življenja, zato bi za izboljšanje njihovega psihološkega počutja morda potrebovali dodaten podporni program. Avtorji zaključujejo, da gre za pilotski preizkus, v katerem so primerjali motorične in psihosocialne parametre otrok s CP pred in po hipoterapiji. Potrdili so, da je hipoterapija pozitivno vplivala na izboljšanje grobo motorne funkcije in ravnotežja, medtem ko izboljšav v psihosocialnih parametrih, kot so depresija, tesnoba in kakovost življenja pri otrocih in njihovih starših/skrbnikih, niso potrdili. 5 Zaključek Pričujoč pregled literature, katere namen je bil ugotoviti, v kolikšni meri so raziskani učinki hipoterapije na kakovost življenja otrok s CP in njihovih staršev/skrbnikov, v prvi vrsti razkrije, da je proučevano področje slabo raziskano, saj samo 5 člankov ustreza vključitvenim merilom. Namen vseh petih študij je bil raziskati koristi hipoterapije kot dopolnilne terapije k rednemu terapevtskemu programu otrok s CP na izboljšanje ravnotežja, gibalnih sposobnosti, vključenosti in na kakovosti življenja tako otrok, kakor tudi njihovih staršev/skrbnikov. Vseh pet študij je potrdilo izboljšanje ravnotežja in gibalnih sposobnosti otrok, medtem ko so izboljšanje kakovosti življenja otrok in staršev kot posledica hipoterapije potrdile štiri študije. Ker je cerebralna paraliza vseživljenjsko stanje, ki vpliva na vsakodnevne aktivnosti tako otrok, kakor tudi njihovih staršev/skrbnikov, je celostna oskrba ter skrb za njihovo kakovost življenja izredno pomembna. Iz pregleda lahko strnemo, da so dosedanje raziskave pomanjkljive, zato so potrebne dodatne randomizirane študije z natančno definiranimi protokoli izvajanja hipoterapij, z večjo intenzivnostjo hipoterapij, na večjem številu otrok in njihovih staršev/skrbnikov, pri čemer morajo biti študije zasnovane tako, da so otroci razdeljeni v preiskovalno in kontrolno skupino. LITERATURA 1. Blair, E. in Cans, C. (2018). The definition of cerebral palsy. V C. Panteliadis (ur.), Cerebral palsy (str. 13–17). Springer. 2. Chasidou, A. E. in Hristara-Papadoulou, A. (2017). Investigating the contribution of physiotherapy in the quality of life of parents with children and adolescents suffering from cerebral palsy. General Medicine Open, 1(1), 1–6. 3. Davis, E., Shelly, A., Waters, E., Boyd, R., Cook, K. in Davern, M. (2009). The impact of caring for a child with cerebral palsy: Quality of life for mothers and fathers. Child: Care, Health and Development, 36(1), 63–73. 139 4. De Guindos-Sánchez, L., Lucena-Antón, D., Moral-Muñoz, J. A., Salazar, A. in Carmona- Barrientos, I. (2020). The effectiveness of hippotherapy to recover gross motor function in children with cerebral palsy: A systematic review and meta-analysis. Children, 7(9), 1–12. 5. Debuse, D., Gibb, C. in Chandler, C. (2009). Effects of hippotherapy on people with cerebral palsy from the users’ perspective: A qualitative study. Physical Therapy Theory and Practice, 25(3), 174– 192. 6. Flores, B. (2021). Hippotherapy, the healing horse (A friendly guide). Krines Foundation. 7. Hyun, C., Kim, K., Lee, S., Ko, N., Lee, I. S. in Koh, S. E. (2022). The short-term effects of hippotherapy and therapeutic horseback riding on spasticity in children with cerebral palsy: A meta-analysis. Pediatric Physical Therapy, 34(3), 172–178. 8. Jang, C. H., Joo, M. C., Noh, S. E., Lee, A. Y., Lee, D. B., Lee, S. H., Kim, H. K. in Park, H. I. (2016). Effects of hippotherapy on psychosocial aspects in children with cerebral palsy and their caregivers: A pilot study. Annals of Rehabilitation Medicine, 40(2), 230–236. 9. Kilincaslan, A. in Mukaddes, N. M. (2009). Pervasive developmental disorders in individuals with cerebral palsy. Developmental Medicine & Child Neurology, 51(4), 289–294. 10.Lee, C. W., Kim, S. G. in Yong, M. S. (2014). Effects of hippotherapy on recovery of gait and balance ability in patients with stroke. Journal of Physical Therapy Science, 26(2), 309–311. 11.Manuel, J., Naughton, M. J., Balkrishnan, R., Paterson Smith, B. in Koman, L. A. (2003). Stress and adaptation in mothers of children with cerebral palsy. Journal of Pediatric Psychology, 28(3), 197–201. 12.McCormick, A. (2018). Quality of life. V C. Panteliadis (ur.), Cerebral palsy (str. 335–341). Springer. 13.Menor-Rodríguez, M., Sevilla Martín, M., Sánchez-García, J., Montiel-Troya, M., Cortés-Martín, J. in Rodríguez-Blanque, R. (2021). Role and effects of hippotherapy in the treatment of children with cerebral palsy: A systematic review of the literature. Journal of Clinical Medicine, 10(2589), 1–11. https://doi.org/10.3390/jcm10122589 14.Mittly, V., Farkas-Kirov, C., Zana, A., Szabo, K., Onodi-Szabo, V. in Purebl, G. (2023). The effect of animal-assisted interventions on the course of neurological diseases: A systematic review. Systematic Reviews, 12(224), 1–15. https://doi.org/10.1186/s13643-023-02387-y 15.Mutoh, T., Kurosaki, H. in Taki, Y. (2023). Effects of hippotherapy on health-related quality of life in caregivers of children with cerebral palsy: A pilot quasi-experimental study in Japan. Healthcare, 11(1), 1–8. https://doi.org/10.3390/healthcare11010001 16.Mutoh, T., Tsubone, H., Takada, M., Doumura, M., Ihara, M., Shimomura, H., Taki, Y. in Ihara, M. (2019). Impact of long-term hippotherapy on the walking ability of children with cerebral palsy and quality of life of their caregivers. Frontiers in Neurology, 10, 834, 1–10. https://doi.org/10.3389/fneur.2019.00834 17.Rana, M., Upadhyay, J., Rana, A., Durgapal, S. in Jantwal, A. (2017). A systematic review on etiology, epidemiology, and treatment of cerebral palsy. International Journal of Nutrition, Pharmacology, Neurological Diseases, 7 (2), 76–83. 18.Santos de Assis, G., Schlichting, T., Mateus, B. R., Gomes Lemos, A. in Neves dos Santos, A. (2022). Physical therapy with hippotherapy compared to physical therapy alone in children with cerebral palsy: Systematic review and meta-analysis. Developmental Medicine & Child Neurology, 64(2), 156–161. 19.Sharan, D. (2005). Recent advances in management of cerebral palsy. Indian Journal of Pediatrics, 72(11), 969–973. 140 20.Silkwood-Sherer, D. J. in McGibbon, N. H. (2022). Can hippotherapy make a difference in the quality of life of children with cerebral palsy? A pragmatic study. Physiotherapy Theory and Practice, 38(3), 390–400. 21.Solans, M., Pane, S., Estrada, M. D., Serra-Sutton, V., Berra, S., Herdman, M., Alonso, J. in Rajmil, L. (2008). Health-related quality of life measurement in children and adolescents: A systematic review of generic and disease-specific instruments. Value in Health, 11(4), 742–764. 22.Starling, J. M. P., Gontijo, A. P., Sampaio, R. F., Mambrini, J. V., Fonseca, S. T. in Mancini, M. C. (2019). Changes in children with cerebral palsy after six months of hippotherapy: A clinical trial applying rehabilitation treatment taxonomy. Research Square, 1–25. https://doi.org/10.21203/rs.2.15585/v1 23.Surveillance of Cerebral Palsy in Europe (SCPE). (2007). Recommendations from the SCPE collaborative group for defining and classifying cerebral palsy. Developmental Medicine & Child Neurology, 49(109), 35–38. https://doi.org/10.1111/j.1469-8749.2007.tb12626.x 24.Vargus-Adams, J. N. in Martin, L. K. (2009). Measuring what matters in cerebral palsy: A breadth of important domains and outcome measures. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 90(12), 2089–2095. 25.Vitrikas, K. in Dalton, H. (2020). Cerebral palsy: An overview. American Family Physician, 101(4), 213–220. 26.Volčini, L., Šuc, L. in Groleger Sršen, K. (2021). Uporaba vprašalnika za oceno kakovosti življenja pri otrocih s cerebralno paralizo: Pilotska raziskava. Rehabilitacija, 20(1), 1–10. 27.Warutkar, V. B. in Krishna Kovela, R. (2022). Review of sensory integration therapy for children with cerebral palsy. Cureus, 14(10), e1–e8. https://doi.org/10.7759/cureus.30000 28.Whittingham, K., Wee, D., Sanders, M. R. in Boyd, R. (2013). Sorrow, coping and resiliency: Parents of children with cerebral palsy share their experiences. Disability & Rehabilitation, 35(17), 1447–1452. 29.Willgens, A. M. in Erdman, E. A. (2020). Using hippotherapy strategies for children and youth with cerebral palsy. V F. Miller, S. Bachrach, N. Lennon in M. O’Neil (ur.), Cerebral palsy (str. 2611– 2628). Springer. 30.World Health Organization. (2024, 1. december). WHOQOL – Measuring quality of life. https://www.who.int/tools/whoqol 141 Dr. Karmen Erjavec Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Pripravljenost mladih, srednje in starejše generacije za vključevanje v podporne aktivnosti za starejše v Sloveniji UDK 364-783-022.314+316.628 UDC 364-783-022.314+316.628 KLJUČNE BESEDE: dolgotrajna oskrba; KEYWORDS: long-term care; volunteering; prostovoljstvo; motiviranost motivation POVZETEK – Pripravljenost mladih, srednje in ABSTRACT – The willingness of the young, middle-starejše generacije za vključevanje v podporne aged and older generations to participate in support aktivnosti za starejše v Sloveniji je bilo raziskano v activities for older adults in Slovenia was investigated okviru CRP-projekta »Ocena primerljivosti Slovenije as part of the CRP project “Assessment of Slovenia’s s sosednjimi državami pri zagotavljanju formalnih in Comparability with Neighbouring Countries in the neformalnih oblik pomoči za oskrbo starejših« (V5- Provision of Formal and Informal Forms of 24070) z anketiranjem 100 oseb (40 mladih, 30 Assistance for the Care of Older Adults” (V5-24070) srednja generacija, 30 starejša generacija), izbranih by interviewing 100 people (40 young, 30 middle-aged po namenskem in snežnem vzorčenju. Povprečna and 30 older) selected through targeted and snowball starost je bila 34 let, večina je imela vsaj srednješolsko systems. The average age was 34 and most izobrazbo. Sodelujoči so izrazili visok interes za respondents had at least a secondary school prostovoljsko delo s starejšimi ter soglasje o pomenu qualification. Participants expressed great interest in vključevanja mladih in odraslih. Najbolj so naklonjeni volunteering with older adults and agreed that it is občasnemu sodelovanju in pomoči pri družabništvu, important to involve both youth and adults. They were prostočasnih dejavnostih ter digitalnih veščinah. most inclined to participate occasionally and helped Glavni motivator je občutek pomoči drugim, medtem with companionship, recreational activities and ko so finančne nagrade manj pomembne. Za ovire so teaching digital skills. The main motivator was the anketiranci najbolj izpostavili sistemsko pomanjkanje feeling of helping others, while financial rewards were podpore in nejasnost vlog prostovoljcev, manj pa less important. The most common barriers cited by osebne omejitve. Rezultati nakazujejo, da bi bili za respondents were lack of support from the system and povečanje medgeneracijskega prostovoljstva najbolj unclear volunteer tasks, while personal constraints učinkoviti ukrepi, kot so medgeneracijski centri, were less important. The results suggest that the most časovne banke in simbolno finančno priznanje ter effective measures to promote intergenerational poenotenje institucionalne in pravne mere. volunteering would be intergenerational centres, time banks and symbolic financial recognition, as well as harmonisation of the institutional and legal framework. 1 Uvod Starajoča se družba je eden največjih družbenih izzivov današnjega časa, tako na globalni kot tudi na nacionalni ravni. Povečevanje deleža starejših v populaciji, podaljševanje življenjske dobe in upad rodnosti ustvarjajo pritisk na obstoječe sisteme socialne varnosti, zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Slovenija pri tem ni izjema – nasprotno, demografske napovedi kažejo, da bo delež prebivalcev, starejših od 65 let, v prihodnjih desetletjih dosegel skoraj tretjino celotnega prebivalstva. To odpira vprašanja o 142 vzdržnosti obstoječih oblik pomoči starejšim in postavlja v ospredje potrebo po iskanju novih, trajnostnih rešitev. Eden največjih izzivov na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je izjemno pomanjkanje kadra. Pomanjkanje usposobljenih strokovnjakov in prostovoljcev, pripravljenih delovati na področju oskrbe starejših, že danes resno ogroža dostopnost in kakovost storitev. Zaradi vse večjih potreb in hkratnega pomanjkanja človeških virov postaja nujno, da razvijemo učinkovite strategije za vključevanje novih skupin prebivalstva v pomoč starejšim. Ena izmed možnih rešitev za soočanje s tem izzivom je sistematično spodbujanje vključevanja mladih na področje oskrbe starejših – bodisi kot prostovoljcev, pripravnikov, zaposlenih bodisi preko različnih oblik sobivanja s starejšimi osebami. Poleg mladih je pomembno tudi raziskati pripravljenost srednje in starejše generacije za aktivno sodelovanje, pri čemer je ključno razumeti njihov interes, želene in možne oblike vključevanja ter ovire, s katerimi se pri tem soočajo. Takšno celovito pristopanje omogoča gradnjo medgeneracijskega sodelovanja in krepitev skupnostne oskrbe starejših. V tem kontekstu je nastala raziskava DS4, katere osnovni cilj je preučiti pripravljenost mladih ter srednje in starejše generacije za vključevanje v različne oblike pomoči starejšim. Raziskava se osredotoča na razumevanje motivacijskih dejavnikov, interesov, preferenc ter ovir, ki vplivajo na odločitev za sodelovanje. V Sloveniji so trenutne stopnje prostovoljstva v DO oskrbi sorazmerno nizke, ankete kažejo, da več kot milijon odraslih – približno polovica prebivalstva – izraža pripravljenost za sodelovanje v medgeneracijskem prostovoljstvu, vendar manj kot 10 % teh motiviranih posameznikov dejansko sodeluje, kar kaže na izrazito strukturno neskladje med motivacijo in mobilizacijo (RESIL4CARE, 2023; Univerza v Novem mestu, 2024, 2025). Mednarodni podatki kažejo na precejšnje razlike v prostovoljstvu, ki jih zaznamujejo institucionalni in kulturni konteksti. V nordijskih državah, kjer so močne socialne države, prostovoljstvo dopolnjuje formalno oskrbo, ki jo zagotavljajo lokalne in verske organizacije. Nasprotno pa ima zahodna Evropa višje stopnje prostovoljstva (več kot 20 % odraslih), medtem ko imajo južne in postsocialistične države – vključno s Slovenijo – bistveno nižje stopnje (Ramovš idr., 2016). Glede na kritično pomanjkanje osebja v evropskem sektorju DO – zlasti v postsocialističnih kontekstih, kot je Slovenija, kjer se medgeneracijsko prostovoljstvo vse bolj razume kot nadomestilo za pomanjkanje strokovnega osebja v formalnih sistemih oskrbe – ta študija raziskuje presenetljivo protislovje: znatno vrzel med navedeno pripravljenostjo za prostovoljno delo in vztrajno nizkimi dejanskimi stopnjami udeležbe. Zato je eden od ciljev te študije tudi opredeliti temeljne ovire, da bi omogočili razvoj bolj vključujočih in učinkovitih strategij za mobilizacijo prostovoljcev v DO. Ključno vprašanje, ki ga raziskava naslavlja, je: kako lahko spodbudimo večjo vključenost vseh generacij v podporo starejšim ter kakšne oblike vključevanja so posameznim starostnim skupinam najbolj sprejemljive in dostopne. Rezultati raziskave bodo prispevali k boljšemu razumevanju generacijskih razlik in skupnih točk pri pristopu k dolgotrajni oskrbi ter nudili dragocena izhodišča za oblikovanje ciljnih programov, politik in spodbud v slovenskem okolju. Na ta način raziskava DS4 neposredno odgovarja na pereče potrebe sodobne slovenske družbe in prispeva k iskanju trajnostnih rešitev za izzive starajoče se populacije. 2 Metode V okviru CRP-projekta »Ocena primerljivosti Slovenije s sosednjimi državami pri zagotavljanju formalnih in neformalnih oblik pomoči za oskrbo starejših« (V5-24070), ki ga sofinancirata ARIS in Ministrstvo za solidarno prihodnost, smo izvedli spletno anketo, s katero smo zbrali kvantitativne podatke o interesih, pripravljenosti in preferencah različnih starostnih skupin za vključevanje v 143 podporne aktivnosti za starejše. Anketni vprašalniki so bili pripravljeni posebej za potrebe te raziskave in so vsebovali strukturirana vprašanja, ki so naslovila ključna področja zanimanja. Vprašalniki so merili tri glavne dimenzije: pripravljenost za vključevanje v podporo starejšim, preference glede vrst vključevanja (prostovoljstvo, pripravništvo, zaposlitev, sobivanje) ter zaznane ovire in motivatorje za sodelovanje. Poleg kvantitativnih vprašanj z vnaprej določenimi odgovori so vprašalniki vključevali tudi nekaj odprtih vprašanj, ki so omogočila bolj poglobljen vpogled v individualne poglede in izkušnje anketirancev. Prilagojeni so bili trem ciljnim skupinam: mladim (dijakom in študentom, 16–24 let), srednji generaciji (35–59 let) in starejši generaciji (60 let in več). Pred začetkom glavnega anketiranja smo vprašalnik testirali na manjši skupini posameznikov iz vsake ciljne skupine. Namen testiranja je bil preveriti razumljivost vprašanj, ustreznost terminologije in čas izpolnjevanja. Na podlagi povratnih informacij smo vprašalnik dodatno prilagodili, da bi zagotovili jasnost in enotno razumevanje vprašanj pri vseh anketirancih. Pri oblikovanju vprašalnikov smo upoštevali posebnosti vsake skupine. Za mlade smo vprašanja usmerili v možnosti pridobivanja izkušenj, osebni razvoj ter sodelovanje v prostovoljskih in pripravniških aktivnostih. Pri srednji in starejši generaciji smo več pozornosti namenili vprašanjem o neformalnih oblikah pomoči ter možnostih za prostovoljsko delo, mentorstvo in podporo v skupnostnih programih. Anketiranje je potekalo v mesecih maju in prvi teden juniju. Izvedli smo ga spletno. Mladim – dijakom različnih srednjih šol v Novem mestu in Ljubljani ter študentom različnih fakultet v Novem mestu in Ljubljani – smo vprašalnik predstavili prek QR kode in jih prosili za izpolnitev. Starejše anketirance smo pridobili s pomočjo različnih združenj upokojencev, srebrne katedre/univerze za tretje življenjsko obdobje, kjer smo jim predstavili namen raziskave in jih povabili k sodelovanju. Srednjo generacijo smo v raziskavo vključili s pomočjo metode snežne kepe, pri čemer smo obstoječe anketirance prosili, da k sodelovanju povabijo še druge osebe iz svoje socialne mreže. V raziskavo je bilo skupno vključenih 100 anketirancev, od tega 40 mladih, 30 predstavnikov srednje generacije in 30 predstavnikov starejše generacije. Namen vzorčenja je bil zagotoviti čim večjo raznolikost glede na spol, izobrazbo in geografsko poreklo, zato smo pri pridobivanju anketirancev uporabili namensko in snežno vzorčenje. Pri izvajanju anketiranja smo dosledno spoštovali vsa etična načela raziskovanja. Anketiranci so bili seznanjeni z namenom raziskave, zagotovljena jim je bila prostovoljnost sodelovanja, pravica do prekinitve sodelovanja kadarkoli ter popolna anonimnost pri obdelavi in interpretaciji podatkov. Rezultati anketiranja so omogočili identifikacijo ključnih vzorcev v pripravljenosti za vključevanje v podporne aktivnosti za starejše ter prepoznavanje specifičnih motivatorjev in ovir, ki vplivajo na odločitev posameznikov za sodelovanje. Ti izsledki predstavljajo pomembno osnovo za oblikovanje učinkovitih ukrepov, programov in politik za krepitev medgeneracijskega sodelovanja v Sloveniji. 3 Rezultati V raziskavi so sodelovali pretežno ženske (55 %) in moški (40 %), s povprečno starostjo 34 let (razpon od 18 do 70 let), pri čemer je imela večina sodelujočih zaključeno srednješolsko (45 %) ali visokošolsko izobrazbo (40 %). Največ sodelujočih je bilo upokojencev (34 %), sledijo zaposlenih (33 %), študenti (17 %), dijaki (16 %). Večina anketirancev (32 %) nima izkušnje s pomočjo starejšim (tabela 1). 144 Tabela 1 Značilnosti vzorca (N = 100) Spremenljivka Odgovor Frekvenca Delež Spol Moški 40 40 % Ženska 55 55 % Ne opredeljujem se binarno 3 3 % Ne želim odgovoriti 2 2 % Starost Povprečna starost 34 let (16–73) Spol Moški 40 40 % Ženska 55 55 % Ne opredeljujem se binarno 3 3 % Ne želim odgovoriti 2 2 % Izobrazba Srednja šola 45 45 % Visokošolska izobrazba 40 40 % Višješolska izobrazba 10 10 % Osnovna šola 5 5 % Status Zaposlen/a 33 33 % Študent/ka 17 17 % Upokojen/a 34 34 % Dijak/inja 16 16 % Sodelovanje pri pomoči Da 32 32 % starejšim Ne 68 68 % Rezultati v tabeli 2 kažejo, da je splošni interes anketirancev za vključevanje v prostovoljstvo oziroma pomoč starejšim razmeroma visok. Povprečna ocena zanimanja za sodelovanje pri pomoči starejšim je znašala 4,2, kar pomeni, da se večina vprašanih strinja s trditvijo o svojem interesu za vključevanje. Še višje ocene sta dosegli trditvi o pomembnosti vključevanja mladih (4,5) in pomembnosti vključevanja odraslih (4,6), kar nakazuje na široko soglasje med sodelujočimi o pomenu medgeneracijske solidarnosti. Povprečna ocena osebne koristnosti izkušnje sodelovanja pri pomoči starejšim je bila 4,1, kar kaže, da anketiranci prepoznavajo osebne koristi, ki jih prinaša prostovoljsko delo s starejšimi. Skupaj ti rezultati kažejo, da anketiranci izražajo pozitiven odnos tako do sodelovanja v pomoči starejšim kot tudi do širšega družbenega pomena teh aktivnosti. Tabela 2 Interes za vključevanje Trditev Povprečna ocena SD Zanimanje za sodelovanje 4,2 0,50 Pomembnost vključevanja 4,5 0,71 mladih Pomembnost vključevanja 4,6 0,66 odraslih Osebna koristna izkušnja 4,1 0,70 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži Rezultati raziskave kažejo, da so anketiranci najbolj pripravljeni na občasno sodelovanje pri pomoči starejšim, saj je ta možnost dosegla najvišjo povprečno oceno 4,3. Prav tako je visoka pripravljenost za sodelovanje pri posebnih dogodkih (npr. ob priložnostnih akcijah), kjer je povprečna ocena 4,0. Manj 145 izrazita je bila pripravljenost za redno sodelovanje (npr. tedensko), ki je dosegla povprečno oceno 3,8, kar kaže na zmerno pripravljenost za dolgotrajnejše in bolj zavezujoče oblike pomoči. Najnižjo povprečno oceno je imela pripravljenost za zaposlitev na področju oskrbe starejših, ki je znašala 3,2, kar kaže, da anketiranci pomoč starejšim večinoma dojemajo kot prostovoljno dejavnost in ne kot poklicno izbiro. Ti rezultati nakazujejo, da je med sodelujočimi največji potencial za vključevanje v fleksibilne in manj intenzivne oblike prostovoljskega dela, medtem ko je interes za dolgoročne ali profesionalne oblike dela nižji (tabela 3). Tabela 3 Pripravljenost na vključevanje Povprečna ocena SD Redno sodelovanje 3,8 0,44 Občasno sodelovanje 4,3 0,39 Posebni dogodki 4,0 0,61 Zaposlitev v oskrbi 3,2 0.54 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži Rezultati kažejo, da je prostovoljstvo daleč najbolj zaželena oblika vključevanja v pomoč starejšim, saj ga je izbralo 50 % anketirancev. Na drugem mestu sta enakovredno pripravništvo in zaposlitev, vsako z 20 % deležem, kar kaže, da del vprašanih vidi sodelovanje pri pomoči starejšim tudi kot priložnost za strokovno usposabljanje ali poklicno pot. Manj zanimanja je bilo izraženega za sobivanje s starejšimi osebami (5 %) in druge oblike sodelovanja (5 %), kar nakazuje, da so bolj intenzivne in dolgotrajne oblike povezovanja s starejšimi manj privlačne za večino sodelujočih. Ti rezultati potrjujejo, da večina anketirancev želi sodelovati na prostovoljni osnovi, pri čemer si del prizadeva tudi za oblikovanje poklicnih priložnosti v okviru nege in podpore starejšim (tabela 4). Tabela 4 Preference sodelovanja Najbolj zaželena oblika Frekvenca Delež Prostovoljstvo 50 50 % Pripravništvo 20 20 % Zaposlitev 20 20 % Sobivanje 5 5 % *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži Rezultati v tabeli 5 kažejo, da se anketiranci v precejšnji meri zanimajo za redno, vendar prilagodljivo sodelovanje pri pomoči starejšim. Največ anketirancev (30 %) bi se želelo vključiti enkrat tedensko, kar kaže na visoko pripravljenost za stalno in strukturirano prostovoljsko dejavnost. 25 % sodelujočih bi se raje vključilo enkrat na dva tedna, prav tako 25 % pa občasno, kar pomeni po potrebi ali ob posebnih priložnostih. 20 % anketirancev bi se odločilo za sodelovanje enkrat mesečno. Ti podatki nakazujejo, da obstaja velik interes za pogostejše oblike prostovoljnega sodelovanja (tedensko ali dvotedensko), a hkrati precejšen delež anketirancev išče tudi bolj fleksibilne, manj intenzivne možnosti vključevanja. 146 Tabela 5 Pogostost sodelovanja Odgovori Frekvenca Delež Enkrat tedensko 30 30 % Enkrat na dva tedna 25 25 % Enkrat mesečno 20 20 % Občasno 25 25 % Rezultati kažejo, da anketiranci najbolj izražajo zanimanje za pomoč starejšim pri uporabi digitalnih tehnologij, saj je ta oblika pomoči dosegla najvišjo povprečno oceno 4,4. Visoko so ocenjene tudi aktivnosti, povezane s pomočjo pri opravkih (4,2), kot so spremstvo pri zdravniku ali pomoč pri nakupovanju ter družabništvo (4,1), kar kaže na pripravljenost za osebne in socialne stike s starejšimi. Prostočasne aktivnosti (npr. organizacija delavnic, športnih in kulturnih dogodkov) so bile prav tako dobro ocenjene (4,0), kar potrjuje zanimanje za organizirano preživljanje prostega časa s starejšimi. Manj zanimanja je bilo izraženega za telefonske klice (3,8) in še manj za pomoč pri osebni negi (3,0), kar nakazuje, da so anketiranci bolj naklonjeni socialno-aktivnim oblikam pomoči kot pa neposredni fizični negi. Ti rezultati kažejo, da bi se programi prostovoljske pomoči starejšim morali osredotočiti predvsem na področja socialne podpore, prostočasnih aktivnosti in digitalne pismenosti (tabela 6). Tabela 6 Oblike pomoči Aktivnost Povprečna ocena SD Družabništvo 4,1 0,33 Telefonski klici 3,8 0,39 Prostočasne aktivnosti 4,0 0,42 Pomoč pri opravkih 4,2 0,44 Pomoč pri osebni negi 3,0 0,49 Digitalne tehnologije 4,4 0,39 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži Rezultati tabele 7 kažejo, da bi največ anketirancev (40 %) najraje pomagalo mlajšim starejšim v starostni skupini 65–75 let. Po drugi strani se je 30 % anketirancev odločilo za pomoč starejšim nad 75 let, enak delež (30 %) pa je navedel, da jim starostna skupina ni pomembna. To nakazuje, da večina sodelujočih zaznava manjše starostne razlike med prejemniki pomoči kot pomemben dejavnik, vendar je nekoliko več zanimanja za sodelovanje z mlajšimi starejšimi, ki so lahko v povprečju bolj samostojni in aktivni. Tabela 7 Starostno obdobje pomoči Starost Frekvenca Delež Mlajši starejši (65–75 let) 40 40 % Starejši nad 75 let 30 30 % Ni pomembno 30 30 % Rezultati tabele 8 kažejo, da večina anketirancev (40 %) meni, da bi morala pomoč pri vključevanju v aktivnosti za starejše organizirati država oziroma lokalne skupnosti. 25 % anketirancev se zavzema za vlogo nevladnih organizacij, medtem ko 20 % podpira šole in univerze kot organizatorje sodelovanja. 10 % vprašanih meni, da bi morali organizacijo prevzeti domovi za starejše občane, najmanj pa so kot 147 organizatorje videli zasebne organizacije (5 %). Ti rezultati kažejo, da anketiranci pričakujejo predvsem sistemsko, javno organizirano podporo in manj zasebno pobudo, kar poudarja pomen sodelovanja med državo, občinami, izobraževalnimi ustanovami in civilno družbo pri razvijanju prostovoljskih programov za pomoč starejšim. Tabela 8 Organizator sodelovanja Organizacija Frekvenca Delež Država/lokalne skupnosti 40 40 % Nevladne organizacije 25 25 % Šole in univerze 20 20 % Domovi za starejše občane 10 10 % Zasebne organizacije 5 5 % Na podlagi predhodnih delovnih sklopov, kjer smo izvedli analize literature in rezultatov fokusnih, in še dodatnih izvedb fokusnih skupin smo oblikovali nabor ovir, razvrščenih v tri ravni. Tabela 9 povzema osemnajst ključnih ovir za prostovoljstvo v DO. Na makro ravni prevladujejo sistemske ovire: pomanjkanje družbenega in medijskega priznanja, nejasna vključenost prostovoljcev v nacionalne politike in financiranje, infrastrukturne pomanjkljivosti ter pravna negotovost glede odgovornosti. Na mezo ravni izstopajo institucionalne omejitve: neustrezne formalne strategije za usposabljanje in nadzor prostovoljcev, nejasne opredelitve njihovih vlog ter pomanjkljiva koordinacija in komunikacija med organizacijami in agencijami. Na mikro ravni prevladujejo osebne ovire, kot so negotovost glede lastnih kompetenc, strah pred napakami, čustvena obremenjenost pri negi dementnih ali paliativnih bolnikov ter praktične omejitve– pomanjkanje časa, zdravstvene omejitve in dvomi o osebnih koristih. Prav tako so številni prostovoljci izpostavili nejasnost, kje in kako se lahko vključijo, kar dodatno zmanjšuje njihovo udejstvovanje. Pomembna ugotovitev je, da so ocene sistemskih ovir daleč najvišje, kar kaže, da je za povečanje medgeneracijskega prostovoljstva v DO oskrbi ključno nasloviti predvsem makro-ravninske izzive: brez ustrezne politike, zakonodaje in družbene podpore se tudi najbolj motivirani posamezniki težko vključijo v prostovoljsko delo. 148 Tabela 9 Ocene pomembnosti ovir za vključevanje v prostovoljsko delo na področju dolgotrajne oskrbe Ovire sodelovanja Povprečna ocena SD Makro (sistemska) raven 4,31 0,51 1. Pomanjkanje družbene in medijske prepoznavnosti 4,52 0,47 2. Pomanjkanje sistemske podpore: Prostovoljci so izključeni iz politike dolgotrajne oskrbe, njihova vloga ni 4,39 0,47 jasna, ni sistema priznavanja kompetenc in financiranja, 3. Logistične in infrastrukturne ovire 4,22 0,57 4. Pravna negotovost in tveganja odgovornosti za 4,11 0,54 prostovoljce Mezo (institucionalna) raven 4,05 0,44 5. Odsotnost formalnih strategij za zaposlovanje, 4,19 0,40 usposabljanje in vključevanje prostovoljcev 6. Dvoumne opredelitve vlog prostovoljcev, ki ovirajo 4,02 0,49 sodelovanje s strokovnim osebjem 7. Neustrezno uvajanje, nadzor, povratne informacije in 4,28 0,57 ocenjevanje 8. Slabo organizacijsko usklajevanje in komuniciranje 4,11 0,52 9. Pomanjkanje usklajevanja med ustanovami za 3,63 0,49 dolgotrajno oskrbo in prostovoljnimi agencijami 10. Institucionalni skepticizem do vključevanja 4,08 0,77 prostovoljcev v skrbstvene vloge Mikro (individualna) raven 3,34 0,40 11. Nejasnost vloge, nizka samozavest in 3,59 0,49 preobremenjenost zaradi akademskih/poklicnih zahtev 12. Zaznano pomanjkanje priznanja v hierarhičnih okoljih 3,62 0,42 oskrbe 13. Nizka samoučinkovitost zaradi neizkušenosti in zahtev 3,49 0,49 na področju demence in paliativne oskrbe 14. Skrb za čustveno breme (npr., tesnoba zaradi smrti pri 3,22 0,46 oskrbi ob koncu življenja) 15. Pomanjkanje ozaveščenosti o razpoložljivih 3,21 0,45 priložnostih za prostovoljstvo 16. Omejitve, povezane z zdravjem, in rutina družinske 3,25 0,40 oskrbe 17. Pomanjkanje časa zaradi šolskih ali delovnih 3,69 0,44 obveznosti 18. Nezainteresiranost zaradi nejasne osebne koristi 2,67 0,41 *Lestvica pomembnosti: 1 – sploh ne pomembno; 5 – zelo pomembno Rezultati kažejo, da je najmočnejši motivator za vključevanje v pomoč starejšim občutek, da pomagajo drugim, saj je dosegel najvišjo povprečno oceno 4,6. Pomemben dejavnik je tudi pridobivanje izkušenj za kariero (4,2) ter širjenje socialnih stikov (4,1), kar kaže, da prostovoljci v prostovoljnem delu vidijo tako osebne kot poklicne koristi. Podpora izobraževalnih ustanov in delodajalcev je bila ocenjena s 4,0, kar kaže, da institucionalna podpora prav tako pomembno vpliva na pripravljenost za vključevanje. Finančna nagrada je bila nekoliko nižje ocenjena (3,9), kar pomeni, da materialne koristi niso glavni, 149 temveč le dodatni motivator za prostovoljsko delo. Ti rezultati kažejo, da bi morali programi za spodbujanje prostovoljstva v ospredje postavljati pomen altruistične pomoči, osebnega razvoja ter povezovanja med ljudmi, ob hkratni podpori s strani institucij (tabela 10). Tabela 10 Motivatorji za sodelovanje Motivator Povprečna ocena SD Občutek pomoči 4,6 0,45 Izkušnje za kariero 4,2 0,52 Širjenje socialnih stikov 4,1 0,37 Finančna nagrada 3,9 0,39 Podpora institucij 4,0 0,42 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži Tabela 11 kaže, da je med predlogi za spodbujanje prostovoljnega dela najvišjo podporo prejel predlog za vzpostavitev medgeneracijskih centrov, saj je dosegel povprečno oceno 4,5. Sledi predlog o uvedbi prostovoljskega dodatka (4,3), kar kaže na pomembnost simboličnega finančnega priznanja prostovoljcem. Predlog za vzpostavitev časovne banke (sistem, kjer prostovoljci zbirajo ure dela) je bil prav tako visoko ocenjen (4,2), kar kaže na zanimanje za oblike prostovoljstva, ki vključujejo izmenjavo storitev. Davčna olajšava za prostovoljce je prejela nekoliko nižjo, a še vedno visoko oceno (4,1), kar nakazuje, da bi tudi tovrstne finančne spodbude lahko pozitivno vplivale na vključevanje. Ti rezultati kažejo, da bi bilo za učinkovito spodbujanje prostovoljstva smiselno razvijati kombinacijo ukrepov, ki združujejo prostorske, simbolne in finančne spodbude za prostovoljce. Tabela 11 Predlogi za spodbujanje Predlog Povprečna ocena SD Časovna banka 4,2 0,44 Prostovoljski dodatek 4,3 0,49 Davčna olajšava 4,1 0,61 Medgeneracijski centri 4,5 0,52 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži V okviru odprtih vprašanj so anketiranci opisali različne načine, kako bi želeli sodelovati pri pomoči starejšim. Najpogosteje so navedli obiskovanje starejših na domu in pomoč pri gospodinjskih opravilih, organizacijo družabnih aktivnosti v domovih za starejše, nudenje spremstva pri obiskih zdravnika ali na sprehodih, učenje starejših uporabe pametnih telefonov in računalnikov ter telefoniranje starejšim za druženje in preverjanje njihovega počutja. V dodatnih komentarjih so poudarili potrebo po boljši promociji prostovoljskih programov za pomoč starejšim ter izpostavili pomen organizacije dodatnih usposabljanj za prostovoljce. Prav tako so opozorili na pomembnost zagotavljanja fleksibilnih oblik sodelovanja, ki bi bile prilagojene prostemu času prostovoljcev. Nekateri so delili tudi pozitivne osebne izkušnje pri pomoči starejšim, ki so jim prinesle občutek zadovoljstva in hvaležnosti. Obenem so izrazili mnenje, da bi moral biti sistem podpore starejšim bolje povezan med različnimi organizacijami za večjo učinkovitost in dostopnost pomoči. Tabela 12 kaže, da so bile med posameznimi statusnimi skupinami (dijaki, študenti, zaposleni, upokojenci in drugi) prisotne manjše razlike v interesu za sodelovanje in pripravljenosti za redno sodelovanje pri pomoči starejšim. Dijaki so v povprečju izkazali interes za sodelovanje z oceno 4,0 in pripravljenost za redno sodelovanje 3,5, študentje so imeli najvišji interes (4,5) in relativno visoko 150 pripravljenost (4,0), zaposleni so imeli interes 4,1 in pripravljenost 3,8, upokojenci nekoliko nižji interes (3,8) in najnižjo pripravljenost (3,2). Kljub tem razlikam rezultati statistične analize (npr. hi-kvadrat testa oziroma analize variance) kažejo, da razlike niso statistično značilne. To pomeni, da se interes za sodelovanje in pripravljenost za redno vključevanje pri pomoči starejšim med različnimi statusnimi skupinami ne razlikujeta pomembno in da lahko pričakujemo relativno enakomerno zavzetost ne glede na življenjsko obdobje ali trenutni status posameznika. Tabela 12 Interes za sodelovanje in pripravljenost na redno sodelovanje glede na status Pripravljenost za Interes za sodelovanje Status Povprečna starost redno sodelovanje (povprečje) (povprečje) Dijak/inja 18 let 4,0 3,5 Študent/ka 23 let 4,5 4,0 Zaposlen/a 42 let 4,1 3,8 Upokojen/a 70 let 3,8 3,2 *Lestvica strinjanja: 1 – sploh ne drži … 5 – popolnoma drži V tabeli 13 predstavljamo ovire. Ker so bile obsežnejše, smo združili dijake in študente, saj smo ugotovili, da ni ključnih razlik med njimi. Tako tabela 16 kaže ovire med tremi skupinami. Medtem ko so bile ovire na makroravni visoko ocenjene v vseh statusih, so bile pri ovirah na mikroravni opazne pomembne razlike, pri čemer so jih upokojenci ocenili kot bistveno pomembnejše kot mlajši anketiranci. Več postavk na individualni ravni se je prav tako pomembno razlikovalo med skupinami, vključno z omejitvami na področju zdravja in oskrbe, zaznano samoučinkovitostjo in dvoumnostjo vloge. Zlasti pomanjkanje časa so kot kritično ocenili zaposlenih, medtem ko so pomanjkanje zanimanja zaradi nejasne osebne koristi pomembno višje ocenili mlajši. Tudi pri ovirah na mezo ravni, kot je pomanjkanje usklajevanja med organizacijami za oskrbo in prostovoljnimi agencijami, so se pokazale pomembne razlike, pri čemer so jih kot bolj kritične zaznali zaposleni. 151 Tabela 13 Ocene pomembnosti ovir za vključevanje v prostovoljsko delo na področju dolgotrajne oskrbeglede na status Status Ovire (stopnja pomembnosti) Mladi Zaposleni Upokojenci ANOVA Ocene pomembnosti dejavnikov p-vrednost prostovoljstva v dolgotrajni oskrbi Makro (sistemska) raven 4,28 4,31 4,35 0,880 prepoznavnosti 4,52 4,57 4,46 0,183 1. Pomanjkanje družbene in medijske 2. Pomanjkanje sistemske podpore: Prostovoljci so izključeni iz politike dolgotrajne oskrbe, njihova vloga ni jasna, ni 4,39 4,48 4,30 0,391 sistema priznavanja kompetenc in financiranja, 3. Logistične in infrastrukturne ovire 4,20 4,23 4,24 0,975 4. Pravna negotovost in tveganja 4,05 4,16 4,13 0,677 odgovornosti za prostovoljce Mezo (institucionalna) raven 3,78 4,14 4,30 0,019* 5. Odsotnost formalnih strategij za zaposlovanje, usposabljanje in vključevanje 4,10 4,38 4,10 0,233 prostovoljcev ki ovirajo sodelovanje s strokovnim osebjem 3,98 4,16 3,93 0,061 6. dvoumne opredelitve vlog prostovoljcev, 7. Neustrezno uvajanje, nadzor, povratne 4,30 4,31 3,23 0,309 informacije in ocenjevanje 8. Slabo organizacijsko usklajevanje in 3,99 4,16 4,19 0,081 komuniciranje 9. Pomanjkanje usklajevanja med ustanovami za dolgotrajno oskrbo in 3,44 3,90 3,56 0,003** prostovoljnimi agencijami 10. Institucionalni skepticizem do vključevanja prostovoljcev v skrbstvene 4,05 4,08 4,12 0,379 vloge Mikro (individualna) raven 3,15 3,35 3,55 <0,001** 11. Nejasnost vloge, nizka samozavest in preobremenjenost zaradi 3,62 3,97 3,18 <0,001** akademskih/poklicnih zahtev 12. Zaznano pomanjkanje priznanja v 3,52 3,97 3,38 <0,001** hierarhičnih okoljih oskrbe 13. Nizka samoučinkovitost zaradi neizkušenosti in zahtev na področju demence 3,72 3,57 3,18 <0,001** in paliativne oskrbe 14. Skrb za čustveno breme (npr, tesnoba 3,29 3,18 3,19 0,768 zaradi smrti pri oskrbi ob koncu življenja) 15. Pomanjkanje ozaveščenosti o 3,24 3,18 3,23 0,457 razpoložljivih priložnostih za prostovoljstvo 152 16. Omejitve, povezane z zdravjem, in rutina 2,30 3,26 4,19 <0,001** družinske oskrbe 17. Pomanjkanje časa zaradi šolskih ali 4,29 4,41 2,37 0,045* delovnih obveznosti 18. Nezainteresiranost zaradi nejasne osebne 3,21 2,38 2,44 0,008** koristi Lestvica pomembnosti: 1 – sploh ne pomembno; 5 – zelo pomembno; *Povprečna razlika je statistično značilna na ravni 0,05; * * Povprečna razlika je statistično značilna na ravni 0,01, Tabela 14 kaže, da je občutek, da pomagajo drugim, najmočnejši motivator za vključevanje v pomoč starejšim pri vseh statusnih skupinah, Največji delež takšnega odgovora je bil zaznan pri upokojencih (20 odgovorov) in zaposlenih (15 odgovorov), sledijo študenti (5) in dijaki (4). Skupni rezultati tako kažejo, da so notranje vrednote, kot sta občutek prispevanja k skupnosti in želja po osebnem razvoju, glavni motivatorji za prostovoljsko delo, medtem ko materialne spodbude in institucionalna podpora niso ključnega pomena pri odločanju za sodelovanje. Tabela 14 Največji motivator glede na status (%) Širjenje Občutek, da Izkušnje za Finančna Podpora Status socialnih pomaga kariero nagrada institucij stikov Dijak/inja 4 6 3 2 1 Študent/ka 5 7 3 1 1 Zaposlen/a 15 5 6 4 3 Upokojen/a 20 1 6 2 5 Tabela 15 prikazuje, kako posamezne skupine – dijaki, študenti, zaposleni in upokojenci – ocenjujejo pomen različnih ukrepov za spodbujanje prostovoljstva. Študenti statistično značilno (p = 0,001) največjo vrednost pripisujejo finančnim priznanjem, certifikatom in promociji med mladimi, kar kaže na njihov interes za formalno priznanje in motivacijo. Zaposleni poudarjajo pomen časovne banke, sodelovanja z delodajalci in medgeneracijskih centrov, kar odraža povezovanje prostovoljstva z delovnim okoljem in skupnostjo. Upokojenci visoko ocenjujejo usposabljanja in časovno banko, kar nakazuje njihovo pripravljenost za prenos znanja in izmenjavo časa. Dijaki najbolj cenijo promocijo med mladimi in certifikate, kar kaže na vpliv vrstniškega zgleda in pomembnost priznanja. Tabela 15 Predlogi za spodbujanje prostovoljnega dela glede na status (%) Ukrep Dijak/inja Študent/ka Zaposlen/a Upokojen/a Časovna banka 3 15 20 5 Finančno 4 18 25 4 priznanje Certifikat 4 20 18 3 Usposabljanja 3 15 15 5 Promocija med 5 25 10 2 mladimi Sodelovanje z 2 10 20 3 delodajalci 153 Medgeneracijski 3 15 25 7 centri Davčne olajšave 2 8 18 6 Prepoznavnost 3 12 15 5 zgodb Nacionalni dan 2 10 12 4 prostovoljstva * p = 0,001 4 Razprava z zaključkom Rezultati raziskave kažejo, da je pripravljenost za vključevanje v podporne aktivnosti za starejše med anketiranimi na splošno visoka, Večina sodelujočih izraža pozitiven interes za prostovoljsko delo s starejšimi ter prepoznava pomembnost medgeneracijskega sodelovanja. Še posebej visoko je bilo ocenjeno zavedanje o pomembnosti vključevanja mladih in odraslih v podporo starejšim ter osebna koristnost takšnega sodelovanja. Anketiranci so najbolj naklonjeni fleksibilnim in manj zavezujočim oblikam pomoči, kot sta občasno sodelovanje in sodelovanje ob posebnih dogodkih. Prostovoljstvo je bila najpogosteje izbrana oblika vključevanja v vseh statusnih skupinah, medtem ko sta zaposlitvena pot in sobivanje precej manj zaželena. Ocene sistemskih ovir so daleč najvišje, kar kaže, da je za povečanje medgeneracijskega prostovoljstva v DO oskrbi ključno nasloviti predvsem makro-ravninske izzive: brez ustrezne politike, zakonodaje in družbene podpore se tudi najbolj motivirani posamezniki težko vključijo v prostovoljsko delo. Upokojenci so ocenjevali mikro-ravninske ovire kot bistveno pomembnejše kot mlajši, pri čemer so se med skupinami statistično značilno razlikovale tudi ocene omejitev zaradi zdravja in oskrbe, zaznane lastne učinkovitosti ter nejasnosti vloge prostovoljcev. Zaposleni so še posebej izpostavili pomanjkanje časa, medtem ko so mlajši anketiranci pomanjkanje motivacije zaradi nejasne osebne koristi označili za bolj kritično. Pomembne razlike so se pokazale tudi pri institucionalnih ovirah na mezo ravni, zlasti pri pomanjkljivem usklajevanju med DSO-ji in prostovoljnimi agencijami, ki so ga zaposleni dojemali kot posebej problematičnega. Te ugotovitve poudarjajo nujnost prilagojenih ukrepov na ravni posameznikov, organizacij in sistema, ki bodo naslavljali specifične potrebe vsake kohorte ter okrepili sodelovanje med institucijami in prostovoljci. Najbolj podprti predlogi za spodbujanje prostovoljnega dela vključujejo vzpostavitev medgeneracijskih centrov, uvedbo prostovoljskih dodatkov ter vzpostavitev časovne banke, kar kaže na podporo kombinaciji prostorskih, simboličnih in finančnih spodbud. Analiza je pokazala, da različne ciljne skupine različno vrednotijo ukrepe za spodbujanje prostovoljstva v dolgotrajni oskrbi. Študenti statistično značilno najvišje ocenjujejo pomen finančnih priznanj, certifikatov in promocije med mladimi, kar kaže na njihov interes za formalno priznanje ter potrebo po dodatni motivaciji. Zaposleni največji pomen pripisujejo časovni banki, sodelovanju z delodajalci in vključevanju medgeneracijskih centrov, kar odraža povezovanje prostovoljstva z delovnim okoljem in lokalno skupnostjo. Upokojenci kot ključna spodbude izpostavljajo usposabljanja in časovno banko, kar nakazuje njihovo pripravljenost za prenos znanja in medgeneracijsko solidarnost. Medtem dijaki najbolj cenijo promocijo prostovoljstva med mladimi in certifikate, kar poudarja pomen vrstniškega vpliva in simbolnega priznanja v zgodnjem obdobju vključevanja v prostovoljske aktivnosti. 154 Skupni rezultati nakazujejo, da obstaja pomemben potencial za razvoj prostovoljskega dela v DO starejših, vendar ga zavirajo predvsem sistemske in institucionalne ovire. Visoka izražena pripravljenost posameznikov za vključevanje v prostovoljske aktivnosti in pozitiven odnos do medgeneracijskega sodelovanja predstavljata močno podlago za razvoj ukrepov, ki bi ta potencial pretvorili v dejansko udejstvovanje. Za učinkovito spodbujanje prostovoljstva v Do je nujno oblikovati koherentno nacionalno politiko, ki bo vključevala: pravno in organizacijsko podporo prostovoljstvu v sektorju dolgotrajne oskrbe, boljše usklajevanje med javnimi institucijami (npr. DSO-ji) in prostovoljskimi organizacijami, spodbude za institucije, ki vključujejo prostovoljce v delo s starejšimi. Poleg makro sistemskih sprememb so potrebni tudi ciljno usmerjeni ukrepi na ravni posameznih skupin. Razlike v zaznani pomembnosti ovir in spodbud kažejo, da enotni pristop ne bo zadosten: mladi potrebujejo več promocije, možnosti za pridobitev certifikatov ter simbolno priznanje prispevka, zaposlenim je ključno omogočiti časovno fleksibilnost in prostovoljstvo povezati z delodajalci, upokojence je treba nagovarjati z možnostmi za usposabljanje in sodelovanje prek časovnih bank ali medgeneracijskih centrov. Za vse ciljne skupine je ključno, da je prostovoljstvo vključujoče, fleksibilno in podprto s simbolnimi ter finančnimi spodbudami. Predlogi, kot so uvedba časovne banke, prostovoljskih dodatkov in medgeneracijskih centrov, imajo široko podporo in ponujajo konkretne smeri za ukrepanje. Na podlagi teh ugotovitev priporočamo, da se prostovoljstvo v dolgotrajni oskrbi vključi v nacionalne in lokalne strateške dokumente kot strukturiran in sistemsko podprt prispevek k oskrbi starejših ter krepitvi medgeneracijske solidarnosti. LITERATURA 1. Ramovš, J., Rant, M. in Lipar, T. (2016). Kakovost na starost. Revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, 19(4), 3–24. https://www.inst-antonatrstenjaka.si/slike/1633-1.pdf 2. RESIL4CARE Consortium. (2023). RESIL4CARE adoption and implementation in organizations: Literature review. ISSRA; IAT; FRODIZO; I4D; IVASS; Las Naves. https://resil4care.eu/training/ 3. Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede. (2024). Evalvacija predloga pobud promocije poklicev v dolgotrajni oskrbi (Projekt Promocija poklicev v dolgotrajni oskrbi V3-2224). Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovativno dejavnost RS, Ministrstvo za zdravje. 4. Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede in Inštitut Antona Trstenjaka. (2025). Dobre prakse zagotavljanja oskrbe in družabništva starejšim, vključevanja posameznikov v podporne aktivnosti ter preverjanje zakonskih možnosti in administrativnih ovir v Sloveniji: Ocena primerljivosti Slovenije s sosednjimi državami pri zagotavljanju formalnih in neformalnih oblik pomoči za oskrbo starejših (V5-24070). Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS; Ministrstvo za solidarno prihodnost. 155 Miha Fišter Dr. Nevenka Kregar Velikonja Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Upoštevanje preventivnih epidemioloških ukrepov pri potovanjih v države tretjega sveta UDK 614-084.47/.48:613.692 UDC 614-084.47/.48:613.692 KLJUČNE BESEDE: tropska medicina, preventivni KEYWORD: Stropical medicine, preventive measures, ukrepi, potovalna ambulanta travel clinic POVZETEK – Napredek potovalne infrastrukture ABSTRACT – Thanks to advances in travel omogoča dostop tudi do oddaljenih krajev, kjer infrastructure, even remote destinations have become zdravje in higiena nista visoko na listi prioritet. Za accessible, even those where health and hygiene are preprečevanje bolezni v nam nepoznanem okolju, je not a high priority. To prevent illness in unfamiliar pomembno poznavanje preventivnih ukrepov. Namen environments, knowledge of preventive measures is raziskave je bil preučiti, katerih nefarmakoloških in essential. The aim of this study was to investigate farmakoloških ukrepov se najpogosteje poslužujejo, which non-pharmacological and pharmacological kateri so razlogi za neupoštevanje priporočil o measures travellers use most frequently, the reasons cepljenju in kemprofilaksi, ter kakšen delež for non-compliance with vaccination and popotnikov zboli kljub upoštevanju preventivnih chemoprophylaxis recommendations and the priporočil. Podatki so bili zbrani s pomočjo spletnega proportion of travellers who fall ill despite following orodja 1ka, povabilu k anketiranju so se odzvale 104 prevention guidelines. The data was collected using osebe. Najpogostejši nefarmakološki ukrep, ki se ga the online tool 1ka, with 104 people taking part in the držijo popotniki je umivanje rok z vodo in milom, survey. The most common non-pharmacological vendar se ga le slaba polovica anketirancev poslužuje measure was washing hands with soap and water, but vedno. Najpogosteje se popotniki cepijo proti less than half of respondents did this consistently. hepatitisu A, vsak drugi popotnik pa na potovanjih Travellers are most likely to be vaccinated against uporablja tudi probiotike. Med popotniki je še vedno hepatitis A and one in two travellers take probiotics prisoten dvom v smiselnost cepljenja in varnost cepiv. when travelling. Travellers still have doubts about the Kljub relativno dobremu upoštevanju epidemioloških necessity and safety of vaccines. Despite compliance preventivnih ukrepov je na potovanju zbolelo dobrih with epidemiological prevention measures, over 40% 40 % popotnikov. Večina popotnikov je sicer of travellers fell ill during their trip. Although most opremljena z znanjem o preventivnih epidemioloških travellers are well informed about epidemiological ukrepih, vendar se jih v pomembno manjšem številu preventive measures, only a small proportion strictly striktno držijo. Potrebno je poudarjati pomen tako adhere to them. The importance of pharmacological farmakoloških kot nefarmakoloških preventivnih and non-pharmacological measures should be ukrepov ter izobraževati popotnike o pravilnem emphasised, as well as educating travellers about obnašanju in pravilni uporabi zdravil na potovanju. appropriate behaviour and the correct use of medication when travelling. 1 Teoretična izhodišča Potovalna medicina je veja medicine, katere glavna naloga je svetovanje popotnikom pred potovanjem in obravnavo morebitnih bolnikov po vrnitvi s potovanja. Na potovanju naše zdravje ogrožajo dejavniki, ki jim doma nismo izpostavljeni. Potovalna medicina je kompleksno področje medicine zaradi stalnih sprememb v epidemiologiji infekcijskih bolezni, rezistenci proti zdravilom in vse večjega števila ljudi, ki potujejo v države tretjega sveta. Glede na študijo Toovey idr. (2004, str. 17) so razlogi Evropejcev za 156 potovanje v države tretjega sveta v 42 % turizem, ki mu s 37 % sledijo službena potovanja. 8 % popotnikov obišče sorodnike ali prijatelje. Najpogosteje obiskane države tretjega sveta so afriške (46 % popotnikov), azijske (35 % popotnikov) in latinskoameriške (20 % popotnikov). Skoraj petina popotnikov obišče več kot eno državo tretjega sveta (Boubaker idr., 2016, str. 5). Na potovanju predvideno zboli 50–75 % potnikov. Pri večini bolnikov težave minejo brez zapletov, 5 % bolnikov potrebuje zdravniško pomoč, okrog 1 % bolnikov pa potrebuje bolnišnično obravnavo. Najpogosteje se na potovanju pojavijo potovalna driska, malarija, akutna okužba dihal in kožne bolezni. Umrljivost je 1/100.000 potnikov. Najpogostejši vzrok smrti na potovanju so srčno žilne bolezni (49 %), poškodbe (22 %) ter samomor ali umor (3 %), okužbe (1 %). Poleg bolezni specifičnih za kraj, v katerega potnik potuje, ga ogrožajo tudi vse običajne bolezni, kot so prehlad, gripa, vnetje žrela, vnetje sečil, pljučnica (Kotar, 2017, str. 475). Po prihodu domov iz držav tretjega sveta medicinsko pomoč poišče 8–19 % popotnikov. Najpogostejše težave so: vročina, driska, krvavo blato, kožne spremembe, zlatenica, kašelj, bolečina v trebuhu, pekoče uriniranje in povečane bezgavke. Zdravnik pri pregledu vzame anamnezo, opravi telesni pregled in laboratorijske ter slikovne preiskave. Poleg zdravljenja bolnika je pomembna tudi omejitev širjenja nalezljivih bolezni z javnozdravstvenimi ukrepi (Kotar, 2017, str. 480). Preden se posameznik odpravi na potovanje, je zelo pomembno, da njegova priprava vključuje posvet o vseh možnih tveganjih, ki bi jih lahko njegova pot vključevala. Zaradi razlogov, kot so potreben čas za delovanje cepiva ali urejanje zahtevane dokumentacije, je priporočeno zgodnje svetovanje, in sicer vsaj pet do šest tednov pred potovanjem (Yates idr., 2019, str. 2). Ambulante za cepljenje in potovalno medicino v Sloveniji delujejo v okviru Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V Sloveniji je 9 območnih enot in sicer v Celju, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in Ravnah na Koroškem. V ambulanti se ukvarjajo z antirabičnimi obravnavami, preventivnimi cepljenji, obravnavami in svetovanji popotnika pred potovanjem ter obravnavami in testiranjem po potovanjih v države tretjega sveta. Pred pregledom v ambulanti morajo popotniki izpolniti vprašalnik (Ambulanta za nalezljive bolezni, 2024, b. s.). Nefarmakološki ukrepi za preprečevanje infekcijskih bolezni zajemajo širok spekter preventivnih aktivnosti od higiene rok, prehranskih navad, uporabe repelentov, zaščitnih oblačil, izogibanje stikov z živalmi, zaščite pri spolnih odnosih in druge (Jordan Markočič, 2023, str. 35; Kotar, 2017, str. 477; Nasveti za zaščito zdravja na potovanju, 2024, b. s). Cepljenje je poleg upoštevanja splošnih preventivnih ukrepov pred in med potovanjem ključen preventivni ukrep (McGuinnes idr., 2023, str. 2). Smernice za cepljenje potnikov se prilagajajo glede na razvoj preventivnih strategij za zaščito zdravja potnika in glede na stalno spreminjanje tveganj za bolezni na ciljih potovanja. Cepljenje potnikov v Sloveniji poteka v ambulantah za potnike, ki delujejo na različnih območnih enotah NIJZ. Možna so cepljenja proti hepatitisu A in B, rumeni mrzlici, trebušnem tifusu, meningokoknem meningitisu, otroški paralizi, steklini, japonskem encefalitisu, klopnemu meningoencefalitisu, koleri, dengi, ter dodatno cepljenja z rutinskimi zdravili, ki so vključena v redni program cepljenja (Simonović in Jordan Markočič, 2023, str. 3–4). Bravo idr. (2022, str. 6) so v svoji raziskavi ugotovili, da se ljudje pred potovanjem v države tretjega sveta ne cepijo, ker mislijo, da je tveganje, da zbolijo majhno (21 % popotnikov), ker je cena cepiv previsoka (14 % popotnikov), zaradi strahu pred stranskimi učinki cepiv (12 % popotnikov) in zaradi prevelikega števila priporočenih cepljenj (11 % popotnikov). Namen raziskave je bil preučiti, katere nefarmakološke in farmakološke ukrepe najpogosteje uporabljajo popotniki, kateri so razlogi za neupoštevanje priporočil o cepljenju in kemprofilaksi, ter kakšen delež popotnikov zboli kljub upoštevanju preventivnih priporočil. 157 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je bila izvedena z metodo spletnega anketiranja. Anketni vprašalnik je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature (Jordan Markočič, 2023; Simonović, 2023; Bravo idr., 2022; Yates idr., 2019). Vseboval je 17 vprašanj, in sicer je 15 vprašanj zaprtega tipa, 1 vprašanje je odprtega tipa, v 1 primeru je bila uporabljena 5-stopenjska Likertova lestvica. Prvi sklop vprašanj je bil namenjen zbiranju demografskih podatkov (spol, starost, izobrazba, zaposlitveni status, podatki o potovanjih). Drugi sklop vprašanj pa je bil namenjen preučevanju poznavanja in upoštevanja epidemioloških preventivnih ukrepov pred in med potovanjem v države tretjega sveta. 2.2 Opis vzorca V raziskavi je sodelovalo 104 oseb. Večina respondentov je iz starostne skupine od 18 do 44 let (69,2 %), 22,1 % je starih od 45 do 64 let in 8,7 % je mlajših od 18 let. Starejši od 65 let se niso odzvali na povabilo k anketiranju. 57,7 % respondentov je ženskega spola, 41,3 % moškega spola, 1,0 % pa svojega spola ni želelo razkriti. Visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo ima največji odstotek (37,5 %) respondentov, 31,7 % jih ima srednješolsko izobrazbo, 18,3 % magisterij, 6,7 % osnovnošolsko izobrazbo, 5,8 % pa doktorat znanosti. Večina respondentov (61,5 %) je zaposlenih, 35,6 % je šolarjev ali študentov, 1,9 % je brezposelnih, 1,0 % anketirancev pa je upokojenih. Več kot polovica respondentov (69,2 %) je v države tretjega sveta potovala enkrat do dvakrat, trikrat do štirikrat je v države tretjega sveta potovalo 17,3 % anketirancev, 13,5 % pa več kot petkrat. Kot destinacijo potovanja so navedli 38 različnih držav Afrike, Azije, Srednje in Južne Amerike. Največ anketirancev je potovalo v Egipt (14,5 %), na Tajsko (13,7 %), v Tunizijo (8,1 %) in Maroko (7,3 %). Za večino (72,9 %) je bil namen potovanja turizem, 8,4 % so odšli na humanitarno akcijo, 5,6 % jih je obiskalo prijatelje in sorodnike, najmanjši delež (3,7 %) se je na pot odpravil službeno, 22,4 % jih je navedlo drug razlog (npr. športna tekmovanja in študijske izmenjave). 2.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov Za zbiranje podatkov smo uporabili spletno anketiranje. Anketiranje je potekalo po odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje na domeni www.1ka.si. Povabilo za sodelovanje v raziskavi smo objavili na spletnem profilu Facebook, širilo se je po metodi snežne kepe. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno zagotovljena je bila anonimnost. Zbrane podatke smo obdelali s programom Microsoft Office Excel. 3 Rezultati Anketirance smo vprašali, ali so se pred potovanjem pozanimali o tamkajšnjih boleznih in kako se pred njimi lahko zaščitijo. Večina (83,7 %) jih je odgovorila da, 16,3 % pa ne. Večina (81,5 %) je informacije pridobila na spletnih straneh, 42,4 % pri znancih in prijateljih, 40,2 % med obiskom ambulante potovalne medicine (NIJZ). Dobra tretjina (32,6 %) je informacije pridobila na družbenih omrežjih, 28,3 % pri posvetu z družinskim zdravnikom, 15,2 % je informacije pridobilo iz knjig, potopisov, revij in učbenikov, 14,1 % anketirancev je informacije pridobilo iz poučnih TV oddaj, 8,7 % anketirancev pa so informacije pridobili pri turistični agenciji. 158 3.1 Nefarmakološki ukrepi za preprečevanje bolezni na potovanjih Najpogosteje so anketiranci navedli naslednje nefarmakološke preventivne ukrepe (Tabela 1): 95,2 % si je umivala roke z vodo in milom, 84,6 % jih je pilo zgolj ustekleničeno vodo, roke si je razkuževalo 73,1 % anketirancev, 66,3 % anketirancev pa je uporabljalo repelente. Dobra polovica (55,8 %) je uživala termično obdelano hrano. Umivanje zob z ustekleničeno vodo je prakticiralo 46,2 % anketirancev, stika z živalmi se je izogibalo 45,2 % anketirancev. Pijačo brez ledu je pilo 46,2 % anketirancev, 38,5 % jih je uživalo samo tisto sadje/zelenjavo, ki ga je možno olupiti ali termično obdelati, 33,7 % anketirancev je uporabljalo mreže za okna ali postelje, 39,4 % pa jih je uživalo žgane pijače po jedi. Kokakolo je uživalo 31,7 % anketirancev, 14,4 % se jih je izogibalo stikov z domačini. Le 12,5 % jih je uporabljalo kondome pri spolnih odnosih, vendar moramo pri tem podatku upoštevati, da ne vemo, koliko jih je imelo spolne odnose na potovanjih. Zanimalo nas je, kako pogosto so anketiranci izvajali navedene ukrepe, ki se navezujejo na uporabo vode in hrane (Tabela 2). Največ anketirancev si je vedno umivalo roke z vodo in milom. Največji odstotek anketirancev poroča, da so vedno pili samo ustekleničeno vodo, uživali termično obdelano hrano, pili pijače brez ledu in si umivali zobe z ustekleničeno vodo. Razkuževanje rok je večina izvajala pogosto. Vendar pa o pomembnem deležu respondentov poroča tudi o tem, da je te ukrepe izvajal le občasno, redko ali celo nikoli. O tem, da je uživala samo tisto sadje in zelenjavo, ki ga lahko olupimo ali termično obdelamo se je največji delež opredelil, da je to upošteval občasno, vendar se več kot polovica rspondentov opredelila, da so to izvajali vedno ali pogosto. Tabela 1 Nefarmakološki ukrepi pred in med potovanjem Frekvenca Odstotek Umivanje rok z vodo in milom 99 95,2 % Razkuževanje rok 76 73,1 % Pitje samo ustekleničene vode 88 84,6 % Pitje pijač brez ledu 48 46,2 % Uživanje žganih pijač po jedi 41 39,4 % Uživanje kokakole 33 31,7 % Uživanje termično obdelane hrane 58 55,8 % Uživanje samo tistega sadja/zelenjave, ki ga lahko olupimo ali termično 40 38,5 % obdelamo Umivanje zob z ustekleničeno vodo 48 46,2 % Nošnja svetlih lahkih oblek z dolgimi rokavi in hlačnicami 22 21,2 % Uporaba repelentov 69 66,3 % Uporaba zaščitnih mrež za okna ali postelje 35 33,7 % Izogibanje stika z živalmi 47 45,2 % Izogibanje stikom z domačini 15 14,4 % Uporaba kondomov pri spolnih odnosih 13 12,5 % 159 Tabela 2 Pogostost izvajanja preventivnih ukrepov, ki se navezujejo na uporabo vode in hrane 1 – 2 – 3 – 4 – 5 – Skupaj AS SO nikoli redko občasno pogosto vedno Umivanje rok z 0 1 9 36 58 104 vodo in milom 0,0 % 4,5 0,70 1,0 % 8,7 % 34,6 % 55,8 % 100,0 % Razkuževanje 11 15 22 33 23 104 rok 10,6 % 3,4 1,27 14,4 % 21,2 % 31,7 % 22,1 % 100,0 % Pitje samo 2 2 15 15 70 104 ustekleničene 4,4 0,94 1,9 % 1,9 % 14,4 % 14,4 % 67,3 % 100,0 % vode Pitje pijač brez 4 13 27 17 43 104 3,8 1,22 ledu 3,8 % 12,5 % 26,0 % 16,3 % 41,3 % 100,0 % Uživanje 1 5 20 37 41 104 termično 4,1 0,93 obdelane hrane 1,0 % 4,8 % 19,2 % 35,6 % 39,4 % 100,0 % Uživanje samo tistega 4 9 38 26 27 104 sadja/zelenjave, ki ga lahko 3,6 1,08 olupimo ali termično 3,8 % 8,7 % 36,5 % 25,0 % 26,0 % 100,0 % obdelamo Umivanje zob z 11 14 28 19 32 104 vodo 10,6 % 13,5 % 26,9 % 18,3 % 30,8 % 100,0 % ustekleničeno 3,5 1,34 Opomba: AS – aritmetična sredina; SO – standardni odklon 3.2 Farmakološki ukrepi za preprečevanje bolezni na potovanjih Večina anketirancev je uporabila vsaj enega od farmakoloških ukrepov za preprečevanje bolezni. Dobra polovica (51,9 %) se jih je cepila, 50,0 % anketirancev je uporabilo probiotike, 31,7 % je uporabilo kemoprofilakso z antimalariki, 26,9 % se jih ni posluževalo farmakoloških ukrepov, kot drugo (1,9 %) so anketiranci navedli, da so uživali aktivno oglje in probiotični jogurt. Katera cepljenja in kemoprofilakso so uporabili za zaščito pred boleznimi prikazuje Tabela 4. Največji delež (72,1 %) se je zaščitil pred hepatitisom a, ti popotniki so potovali v različne jugovzhodne azijske, afriške ali južno in srednjeameriške države. 66,2 % anketiranih popotnikov se je cepilo proti hepatitisu b. Polovica anketirancev (50,0 %) se je zaščitila pred malarijo, večinoma so bili to popotniki, ki so potovali v različne afriške države. Pred klopnim meningoencefalitisom se je zaščitilo 45,6 % anketirancev. 39,7 % popotnikov se je zaščitilo pred rumeno mrzlico in ti so potovali predvsem v afriške ali južnoameriške države. 33,8 % popotnikov se je zaščitila pred steklino in 26,5 % popotnikov, ki so potovali v Kenijo, Nigerijo ali Indonezijo je prejelo dodatno cepljenje proti virusu otroške paralize. 26,5 % popotnikov se je zaščitilo pred trebušnim tifusom, ti so večinoma potovali bodisi v afriške države, bodisi v južnoameriške ali pa v Indijo. Pred meningokoknim meningitisom se je zaščitilo 22,1 % anketirancev, ki so potovali v Brazilijo ali različne afriške države. Pred kolero se je zaščitilo 19,1 % anketirancev, ti so potovali v afriške države ali v Indijo. 13,2 % anketiranih popotnikov se je zaščitilo pred japonskim encefalitisom, večinoma so bili to popotniki, ki so potovali po jugovzhodni in 160 vzhodni Aziji. Proti dengi se je zaščitilo 13,2 % popotnikov, ti so potovali v Indijo, Brazilijo, Iran, Tajsko ali na Kubo. 11,8 % popotnikov se je zaščitilo pred drugimi boleznimi. Tabela 3 Farmakološki ukrepi pred in med potovanjem za preprečevanje bolezni Frekvenca Odstotek Cepljenje 54 51,9 % Kemoprofilaksa z antimalariki 33 31,7 % Probiotiki (npr. Linex, …) 52 50,0 % Nisem se posluževal farmakoloških ukrepov 28 26,9 % Drugo 2 1,9 % Tabela 4 Zaščita pred boleznimi s cepljenjem in kemoprofilakso Frekvenca Odstotek Malarija 34 50,0 % Hepatitis a 49 72,1 % Hepatitis b 45 66,2 % Rumena mrzlica 27 39,7 % Trebušni tifus 18 26,5 % Meningokokni meningitis 15 22,1 % Steklina 23 33,8 % Otroška paraliza 18 26,5 % Japonski encefalitis 9 13,2 % Klopni meningoencefalitis 31 45,6 % Kolera 13 19,1 % Denga 9 13,2 % Drugo 8 11,8 % Anketirance smo vprašali, kakšna je bila njihova odločitev glede priporočil o cepljenju in jemanju antimalarikov (Tabela 5). Več kot polovica anketirancev (58,6 %) je upoštevala epidemiološka priporočila in se je cepila oziroma jemala antimalarike. Pred potovanjem se o možnih preventivnih ukrepih ni pozanimalo 13,1 % anketirancev. V cepljenju ne vidi smisla 11,1 % anketirancev, saj menijo, da lahko zbolijo tudi, če se cepijo, enak delež anketirancev pa je strah stranskih učinkov cepljenja ali antimalarikov. Cena cepljenja je zmotila 7,1 % anketirancev, zato niso v celoti upoštevali priporočil, 8,1 % je bilo cepljenje zaradi zdravstvenega stanja odsvetovano. Med respondenti so 4 navedli, da ne verjamejo v cepiva in antimalarike. Anketiranci, ki so odgovorili z drugo (10,1 %) so navedli, da so imeli s seboj zdravila oziroma, da so potovali v države kjer cepljenje ni potrebno. 161 Tabela 5 Odločitev glede priporočil o cepljenju in jemanju antimalarikov Frekvenca Odstotek Upošteval sem epidemiološka priporočila in se cepil/jemal antimalarike. 58 58,6 % Zmotila me je cena cepljenja/antimalarikov, zato nisem v celoti upošteval 7 7,1 % priporočil. Ne verjamem v cepiva/antimalarike. 4 4,0 % Zaradi mojega zdravstvenega stanja mi je bilo cepljenje/jemanje 8 8,1 % antimalarikov odsvetovano. Pred potovanjem se nisem pozanimal o možnih preventivnih ukrepih. 13 13,1 % Strah me je stranskih učinkov cepljenja/antimalarikov. 11 11,1 % Ne vidim smisla v cepljenju, saj lahko zbolim tudi če se cepim. 11 11,1 % Drugo. 10 10,1 % 3.3 Bolezni na potovanjih Na potovanju je kljub preventivnim ukrepom zbolelo 42,2 % anketirancev (Tabela 6). Tabela 6 Obolelost na potovanju kljub preventivnim ukrepom Frekvenca Odstotek Da 43 42,2 % Ne 59 57,8 % Skupaj 104 100,0 % Anketirance, ki so zboleli na potovanju kljub preventivnim ukrepom, smo vprašali, katere težave povezane z boleznijo so doživeli (Tabela 7). Večina anketirancev (71,4 %) je navedla potovalno drisko in druge želodčne ter črevesne težave. Vročino je doživelo 38,6 % anketirancev, 8,6 % pa okužbo dihal. Z drugo je odgovorilo 22,9 % anketirancev. Za malarijo je zbolelo 14,3 % anketirancev, 11,4 % jih je imelo kožne izpuščaje. Najmanjši deleži anketirancev (2,9 %) so zboleli za trebušnim tifusom in klopnim meningoencefalitisom, 1,4 % anketirancev pa je zbolelo za dengo in vnetjem sečil. Tabela 7 Težave povezane z boleznijo na potovanju Frekvenca Odstotek Potovalna driska in druge želodčne ali črevesne težave 50 71,4 % Okužba dihal (prehlad, gripa, vnetje žrela, pljučnica) 6 8,6 % Vročina 27 38,6 % Vnetje sečil 1 1,4 % Kožni izpuščaji 8 11,4 % Ugriz živali okužene s steklino 0 0,0 % Hepatitis a 0 0,0 % Hepatitis b 0 0,0 % Rumena mrzlica 0 0,0 % Trebušni tifus 2 2,9 % Otroška paraliza 0 0,0 % 162 Japonski encefalitis 0 0,0 % Klopni meningoencefalitis 2 2,9 % Kolera 0 0,0 % Denga 1 1,4 % Malarija 10 14,3 % Drugo 16 22,9 % 4 Razprava Cilj potovalne medicine je zaščititi potnika pred različnimi tveganji, ki so drugačna kot doma. Znanje na tem področju je treba stalno nadgrajevati zaradi spreminjajočih se epidemioloških razmer, pojava novih groženj, razvoja turizma, drugačnega načina življenja. Popotnika je treba opremiti z informacijami o tveganjih in splošnimi priporočili za zmanjšanje tveganj okužbe. Osnovni nefarmakološki preventivni ukrepi so praktično samoumevni in zato pogosto pozabljeni in neupoštevani. Zato jih je potrebno ponavljati tako neizkušenim kot izkušenim popotnikom. V kakšni meri jih bo upošteval, pa je odvisno od njega samega (Jordan Markočič, 2023, str. 34). Pred potovanjem v države tretjega sveta je priporočljiv posvet v ambulanti potovalne medicine, kjer se preveri zdravstveni status popotnika in njegov cepilni status ter postavi ocena tveganja za zdravje na potovanju. Nato glede na pridobljene podatke in na cilj potovanja zdravnik predlaga zaščito z zdravili proti malariji ali opravi določena cepljena (Nasveti za zaščito zdravja na potovanju, 2019, b. s.). Najpogosteje upoštevani nefarmakološki ukrepi po poročanju respondentov v naši raziskavi so umivanje in razkuževanje rok, pitje ustekleničene vode in uporaba repelentov. Drugih priporočil v zvezi s prehrano in pijačo se je držal manjši delež respondentov. Tudi druge raziskave ugotavljajo, da velik delež popotnikov ne izvaja dosledno nefarmakoloških ukrepov za preprečevanje okužb. V italijanski raziskavi (Bechini idr., 2021, str. 4) so preiskovali obnašanje in odnos popotnikov, ki so potovali izven Evrope, do preventivnih ukrepov s področja hrane in pijače. Ugotovili so, da se za razliko od priporočil o uživanju le ustekleničene pijače, katera je upoštevalo le 27 % popotnikov, priporočil o izogibanju ledenih kock držalo 73 % popotnikov. Surove morske hrane se je izogibalo 79 % anketiranih popotnikov, surovemu sadju in zelenjavi pa 81 % popotnikov. Vode iz pipe se je izogibalo 95 % ljudi. V kanadski študiji (Fong idr., 2022, str. 2) so ugotovili, da se je priporočil o varni pijači na potovanjih držalo okrog 70 % ljudi, priporočil o varni hrani pa okrog 20 % ljudi. Preventivne ukrepe o zaščiti pred piki žuželk pa je upoštevala petina anketiranih popotnikov. V zvezi z izvajanjem farmakoloških ukrepov smo ugotovili, da se je dobra polovica popotnikov pred potovanjem v države tretjega poslužila preventivnega cepljenja, slaba tretjina pa je tekom potovanja uporabljala zdravila proti malariji. Polovica anketirancev je uporabljala probiotike. Dobra četrtina popotnikov v države tretjega sveta farmakoloških ukrepov ni uporabljala. Izvajanje farmakoloških ukrepov je v veliki meri pogojeno z destinacijo potovanja, kar je tudi razvidno iz analize držav, v katere so respondenti potovali. Ne glede na to pa tudi druge raziskave med najpogostejšimi ukrepi pred potovanji navajajo cepljenje proti hepatitisu a, hepatitisu b in uporabo antimalarikov, ki so bila kot najpogostejša navedena v naši raziskavi. V 10-letni študiji na švicarski kliniki (Boubaker idr., 2022, str. 4) je bilo ugotovljeno, da se je največ popotnikov, to je dobra polovica oz. 53 %, cepilo proti hepatitisu A. Skoraj 46 % ljudi se je cepilo s kombiniranim cepivom proti tetanusu in davici, skoraj 40% s cepivom proti rumeni mrzlici, 38 % proti poliomielitisu, 30 % proti trebušnemu tifusu, 24 % proti hepatitisu B in 22 % s kombiniranim cepivom proti rdečkam, mumpsu, ošpicam. Za ostala cepljenja so se ljudje odločali v manjši meri. V ameriški 6-let trajajoči študiji med leti 2009 in 2015 (Yates idr., 2019, str. 3) pa je bilo ugotovljeno, da se je največ popotnikov cepilo proti trebušnemu tifusu (tega 163 navaja le četrtina naših respondentov), sledi pa mu cepljenje proti hepatitisu A. Na tretjem mestu po pogostosti odmerjenega cepiva je cepljenje proti steklini, ki mu sledita cepljenje proti rumeni mrzlici in cepljenje proti hepatitisu B. Za ostala cepljena so se popotniki odločali v manjšem deležu. Ugotovili smo, da je skoraj 60 % popotnikov vestno upoštevalo epidemiološka priporočila in so se pred potovanji cepili ali uporabljali antimalarike. Najpogostejši razlog za neupoštevanje farmakoloških ukrepov je nevednost, oz. povedano drugače, popotniki se niso pozanimali o možnih preventivnih ukrepih. Drugi pogosti razlogi so strah pred stranskimi učinki cepiva ali zdravil, nesmiselnost cepljenja in dejstvo, da cepljenje ni bilo zahtevano. Najmanjši delež anketirancev so kot razlog za neupoštevanje priporočil navedli, da ne verjamejo v cepiva/antimalarike. Kain (2019, str. 4–15) ugotavlja, da veliko popotnikov pred potovanjem ne obišče zdravnika ali ambulanto potovalne medicine. Posledično imajo popotniki pogosto pomanjkljivo znanje o splošnih preventivnih ukrepih na potovanjih, o cepljenju in kemprofilaksi, kar privede do večje obolevnosti in smrti popotnikov ter prenosa bolezni v domovino. Ugotovil je, da je najpogostejši razlog, da se popotniki niso cepili to, da se niso zavedali pomena cepljenja, oz. niso videli prednosti v cepljenju. Cena in stranski učinki cepiv na odločitev o cepljenju nista bistveno vplivala. V italijanski študiji (Bechini idr, 2021, str. 5), v kateri so preiskovali odnos popotnikov do preventivnega cepljenja, pri potovanji izven Evrope, so ugotovili, da 14 % anketiranih popotnikov dvomi v cepljenje ali pa so proti njemu. Kot najpogostejši razlog za to, katerega je navedlo 47 % popotnikov, je bil strah pred stranskimi učinki. Ne glede na izvajanje preventivnih ukrepov velik delež popotnikov na potovanjih zboli. Na potovanjih je zbolelo 42 % respondentov v naši raziskavi. Raziskava, ki je bila izvedena na helsinški potovalni kliniki (Vilkman idr., 2016, str. 12) med leti 2008 in 2010, ugotavlja, da je izmed skoraj 500 popotnikov kar 79 % imelo različne zdravstvene težave. Največ popotnikov ima na potovanjih težave z drisko (Berlec in Kotar, 2023, str. 99), kar je potrdila tudi naša raziskava. Neugodnosti, ki jih prinese driska, lahko pokvarijo potovanje, spremenijo plan potovanja in celo povzročijo dolgotrajne težave. Najpogostejši povzročitelji driske na potovanjih so bakterije. Popotnik mora biti dobro izobražen o epidemioloških priporočilih za zmanjšanje tveganja za okužbo ter o ukrepih kako ravnati če do nje pride – ustrezna hidracija, uporaba zdravil za samozdravljenje glede na klinično sliko. Antibiotična profilaksa ni smiselna (Berlec in Kotar, 2023, str. 99). Tudi raziskava na Finskem je pokazala, da je največji delež (69 %) popotnikov trpelo zaradi driske, ostale težave so bile bistveno redkejše. 17 % anketirancev je imelo kožne težave, 16 % vročino, 12 % bruhanje, 8 % respiratorne težave, 4 % uroinfekt. Večina popotnikov ni potrebovala medicinske pomoči. Kljub ugotovitvam, da velik delež anketirancev preventivnih ukrepov ne spoštuje dosledno, pa je spodbuden podatek, da se je skoraj 84 % anketirancev pred potovanjem v države tretjega sveta pozanimalo o možnih boleznih in preventivnimi ukrepi. Več kot 40 % jih je bilo na posvetu v ambulanti potovalne medicine. Ustrezna informiranost potnikov je ključna za izvajanje učinkovitih preventivnih ukrepov. Najpomembnejša so priporočila, kako se zaščititi pred okužbami s hrano in vodo, boleznimi, ki se prenašajo s kontaktom, boleznimi, ki jih prenašajo žuželke, ter priporočila o cepljenju in zaščiti z zdravili. Sami lahko največ naredimo za zaščito svojega zdravja na potovanjih, zato je pomembno, da poznamo priporočila medicinske stroke (Nasveti za zaščito zdravja na potovanju, 2019, b. s.). Naša raziskava ima nekaj omejitev. Raziskava je v celoti potekala na spletu, kar pomeni, da so bili iz nje izvzeti vsi, ki spleta iz različnih razlogov ne uporabljajo. Prav tako smo raziskavo delili le na različnih družbenih omrežjih, tako v njej niso mogli sodelovati tisti brez njih. Pojem države tretjega sveta je zelo širok in za lažje sodelovanje v raziskavi, se nismo točno omejili na posamezno državo ali kontinent. Tako imajo lahko določene države, po celotnem ozemlju ali pa na nekaterih predelih, podobne standarde, kot jih imamo mi v Evropi. Kot primer lahko navedemo počitniške hotele v Egiptu. Sama država sicer spada med države tretjega sveta, vendar so bivalne razmere, hrana in higienski standardi 164 podobni našim, zato je potrebno pri interpretiranju rezultatov to upoštevati. Prav tako v raziskavi nismo povprašali o morebitni nosečnosti ali kroničnih boleznih, ki bi lahko bile povezane z obolevnostjo. V prihodnjih raziskavah bi bilo zanimivo preučiti, kako se upoštevanje preventivnih ukrepov spreminja glede na destinacijo, s primerjavo tistih popotnikov, ki so obiskali počitniške hotele v državah tretjega sveta in tistih, ki so v teh istih državah potovali po neturističnih območjih. LITERATURA 1. Bechini, A., Zanobini, P., Zanella, B., Ancillotti, L., Moscadelli, A., Bonanni, P. in Boccalini, S. (2021). Travelers’ attitudes, behaviors, and practices on the prevention of infectious diseases: A study for non-European destinations. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(6), 3110. https://doi.org/10.3390/ijerph18063110 2. Berlec, K. in Kotar, T. (2023). Potovalna driska. V T. Kotar in T. Lejko Zupan (ur.), Potovalna medicina 7 (str. 99–110). Društvo Medicinski razgledi. https://medrazgl.si/arhiv/Potovalna- medicina-7-2023_koncan.pdf 3. Boubaker, R., Meige, P., Mialet, C., Buffat, C. N., Uwanyiligira, M., Widmer, F., Rochat, J., Hérard Fossati, A., Souvannaraj-Blanchant, M., Payot, S., Rochat, L., de Vallière, S., Genton, B. in D’Acremont, V. (2016). Travellers’ profile, travel patterns and vaccine practices: A 10-year prospective study in a Swiss travel clinic. Journal of Travel Medicine, 23(1), tav017. https://doi.org/10.1093/jtm/tav017 4. Bravo, C., Castells, V. B., Zietek-Gutsch, S., Bodin, P. A., Molony, C. in Frühwein, M. (2022). Using social media listening and data mining to understand travellers’ perspectives on travel disease risks and vaccine-related attitudes and behaviours. Journal of Travel Medicine, 29(2), taac009. https://doi.org/10.1093/jtm/taac009 5. Fong, E. K. K., Pell, L. G., Faress, A., Nguyen, J. H., Ma, X. W., Lam, R. L., Louch, D., Science, M. E. in Morris, S. K. (2020). Adherence to recommendations at a Canadian tertiary care family travel clinic: A single centre analysis. Travel Medicine and Infectious Disease, 34, 101579. https://doi.org/10.1016/j.tmaid.2020.101579 6. Jordan Markočič, O. (2023). Posvet pred potovanjem – splošni nasveti popotnikom. V T. Kotar in T. Lejko Zupan (ur.), Potovalna medicina 7 (str. 33–38). Društvo Medicinski razgledi. https://medrazgl.si/arhiv/Potovalna-medicina-7-2023_koncan.pdf 7. Kain, D., Findlater, A., Lightfoot, D., Maxim, T., Kraemer, M. U. G., Brady, O. J., Watts, A., Khan, K. in Bogoch, I. I. (2019). Factors affecting pre-travel health seeking behaviour and adherence to pre-travel health advice: A systematic review. Journal of Travel Medicine, 26(6), taz059. https://doi.org/10.1093/jtm/taz059 8. Kotar, T. (2017). Obravnava bolnika po vrnitvi iz tropskih krajev. V J. Tomažič in F. Strle (ur.), Infekcijske bolezni (str. 480–485). Združenje za infektologijo, Slovensko zdravniško društvo Ljubljana. 9. McGuinness, S. L., Eades, O., Seale, H., Cheng, A. C. in Leder, K. (2023). Pre-travel vaccine information needs, attitudes, drivers of uptake and the role for decision aids in travel medicine. Journal of Travel Medicine, 30(4), taad056. https://doi.org/10.1093/jtm/taad056 10.Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2019). Nasveti za zaščito zdravja na potovanju. https://nijz.si/nalezljive-bolezni/potovalna-medicina/nasveti-za-zascito-zdravja-na-potovanju/ 11.Simonović, Z. in Jordan Markočič, O. (2023). Smernice za cepljenje potnikov. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si/wp- content/uploads/2019/07/smernice_za_cepljenja_potnikov_ver4_sep2023.pdf 165 12.Toovey, S., Jamieson, A. in Holloway, M. (2004). Travelers’ knowledge, attitudes and practices on the prevention of infectious diseases: Results from a study at Johannesburg International Airport. Journal of Travel Medicine, 11(1), 16–22. https://doi.org/10.2310/7060.2004.13587 13.Vilkman, K., Pakkanen, S. H., Lääveri, T., Siikamäki, H. in Kantele, A. (2016). Travelers’ health problems and behavior: Prospective study with post-travel follow-up. BMC Infectious Diseases, 16, 328. https://doi.org/10.1186/s12879-016-1682-0 14.Yates, J. A., Rao, S. R., Walker, A. T., Esposito, D. H., Sotir, M., LaRocque, R. C., Ryan, E. T. in Global TravEpiNet Consortium. (2019). Characteristics and preparation of the last-minute traveler: Analysis of vaccine usage in the Global TravEpiNet Consortium. Journal of Travel Medicine, 26(6), taz031. https://doi.org/10.1093/jtm/taz031 166 Dr. Katarina Galof, mag. Špela Mihevc Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta Interdisciplinarno učenje študentov za podporo starejšim v skupnosti UDK 378-051:364-787.26-053.9 UDC 378-051:364-787.26-053.9 KLJUČNE BESEDE: študent, starejša oseba, KEYWORDS: student, older adult, collaboration, sodelovanje, tehnologija, zdravje technology, health POVZETEK –V okviru programa za izvajanje ABSTRACT –Within the framework of the European Programa Evropske kohezijske politike 2021–2027 je Cohesion Policy Programme 2021–2027, the bila med januarjem in junijem 2025 izvedena operation Problem-Based Student Learning in the operacija Problemsko učenje študentov v delovno Work Environment was implemented between January okolje, katere namen je bil spodbujanje and June 2025. Its aim was to promote interdisciplinarnega sodelovanja študentov različnih interdisciplinary collaboration among students from zdravstvenih in družboslovnih študijskih smeri pri various health and social science disciplines in the obravnavi starejših oseb v domačem okolju. V care of older adults living in their home environment. projektih Interdisciplinarna praksa obravnave Students from three faculties, representing both health starejših in Kakovost bivanja ranljivih skupin so and social sciences, participated in the projects sodelovali študenti zdravstvenih in družboslovnih Interdisciplinary Practice in the Care of Older Adults smeri treh fakultet. S problemskim učenjem so delovali and Quality of Life of Vulnerable Groups. Using a v okoljih, kjer živijo starejši, v sodelovanju s partnerji problem-based learning approach, they engaged in iz gospodarstva in negospodarstva. Študentje so environments where older people live, in cooperation pridobili praktične izkušnje v interdisciplinarnem with partners from the economic and non-profit sodelovanju ter izboljšali svoje kompetence za sectors. Students gained hands-on experience in samostojno in vseživljenjsko učenje. V okviru interdisciplinary collaboration and improved their projektov so bile razvite smernice za delo, ki temeljijo competences for independent and lifelong learning. na potrebah, opaženih med izvajanjem aktivnosti, in Practice guidelines were developed based on needs so namenjene razvoju praktičnih znanj in kompetenc identified during project activities, aimed at zaposlenih v skrbi za starejše. Projekta sta omogočila enhancing practical knowledge and skills of medgeneracijsko in medpoklicno sodelovanje ter professionals working with older adults. The projects okrepila povezavo med univerzo in lokalno enabled intergenerational and interprofessional skupnostjo. Rezultati kažejo, da problemsko učenje v collaboration and strengthened the connection interdisciplinarnem okolju učinkovito prispeva k between the university and the local community. The usposabljanju študentov za kompleksne izzive sodobne results indicate that problem-based learning in an družbe. Projekta predstavljata primer dobre prakse interdisciplinary setting effectively prepares students prenosa znanja iz akademskega prostora v prakso, saj for addressing complex societal challenges. The sta odgovorila na realne potrebe skupnosti in projects serve as an example of good practice in povezala različne institucije. knowledge transfer from academia to real-world application, having responded directly to the actual needs of the community and connected diverse institutions. 1 Teoretična izhodišča Staranje prebivalstva predstavlja enega izmed ključnih družbenih izzivov v Sloveniji in širše. Po projekcijah bo do leta 2060 kar tretjina prebivalstva starejša od 65 let (Eurostat, 2019; Statistični urad republike Slovenije (SURS), 2020), kar pomeni pomembne spremembe na področju zdravstvenega 167 varstva, socialne politike in gospodarstva. Slovenija se tako kot številne evropske države sooča z dvojno nalogo, zagotoviti kakovostno življenje starejših in hkrati vzdržne sisteme oskrbe. V tem kontekstu se vse bolj kaže pomen razvoja sistemov dolgotrajne oskrbe, ki združujejo formalne in neformalne oblike pomoči ter poudarjajo integracijo različnih deležnikov. Najnovejše raziskave v Sloveniji opozarjajo na izzive in priložnosti pri razvoju dolgotrajne oskrbe v skupnosti, posebej za osebe z demenco (Mali, 2024; Mali in Grebenc, 2025), ter pomen neformalne oskrbe v okviru družinskih in lokalnih mrež (Hlebec in Pahor, 2021). Hkrati se kaže potreba po inovativnih pristopih, kot so modeli integrirane oskrbe (Mali in Kejžar, 2019) in nove oblike storitev, ki omogočajo staranje v domačem okolju (Hlebec, 2018a; Mali, 2019). Raziskave (Filipovič Hrast idr., 2014; Galof in Balantič, 2021; Gefenaite idr., 2019) in nacionalne usmeritve kažejo, da si večina starejših želi čim dlje ostati v domačem okolju, pri čemer so ključni ustrezna prilagoditev bivalnega okolja, uporaba medicinskih pripomočkov in dostop do pomoči na domu. Poleg fizičnih tveganj se starejši soočajo tudi z družbenimi in psihološkimi izzivi kot so socialna izolacija, osamljenost, digitalna izključenost (Mubarak in Suomi, 2022) in komorbidnost. Ti dejavniki povečujejo potrebo po integriranih pristopih, ki povezujejo različne stroke. Slovenska zakonodaja v zadnjih letih vse bolj celovito naslavlja omenjene izzive. Zakon o dolgotrajni oskrbi (Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), 2023) določa pogoje in obseg storitev za podporo pri samostojnem življenju, medtem ko Zakon o medicinskih pripomočkih (Zakon o medicinskih pripomočkih (ZMedPri-1), 2025) ureja pogoje za pridobivanje, predpisovanje in uporabo pripomočkov. Na strateški ravni pa Strategija dolgožive družbe (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), 2017) poudarja pomen dostopnega okolja, medgeneracijskega sodelovanja in aktivnega staranja. Projekt PUŠ A in projekt PUŠ B se vsebinsko umeščata v ta kontekst kot primer praktične izvedbe strateških in zakonskih smernic na mikro ravni – v lokalni skupnosti. 2 Metode Projekt PUŠ A in projekt PUŠ B v okviru operacije »PUŠ v delovno okolje 2024–2027« sta temeljila na problemsko naravnanem učenju in interdisciplinarnem sodelovanju med študenti različnih študijskih programov: delovna terapija, fizioterapija, ortotika in protetika, zakonski in družinski študiji ter farmacija. Tovrsten pristop je omogočil celostno obravnavo potreb starejših oseb v domačem okolju. Projekt PUŠ A je potekal v sodelovanju s podjetjem Soča oprema d. o. o., kjer so študenti raziskovali možnosti uporabe medicinskih pripomočkov in prilagoditev bivalnega okolja. Projekt PUŠ B pa je bil osredotočen na konkretne obiske starejših oseb v lokalni skupnosti v sodelovanju z Javnim zavodom Sotočje Medvode. V okviru projekta PUŠ A so se študentje spoznali z zakonodajo, pridobivanjem in odgovorno ter trajnostno uporabo različnih vrst podporne tehnologije. Pri vključevanju v delo partnerja iz gospodarstva so spoznali in oblikovali nove inovativne rešitve za dvig kakovosti življenja tako starejših oseb kot njihovih skrbnikov. Partner iz delovnega okolja je bil strokovni sogovornik in vir informacij s področja medicinskih pripomočkov. V začetni fazi projekta je študentom in pedagoškemu mentorju predstavil organizacijo, delovanje podjetja, sistem izposoje in izdaje pripomočkov, zakonodajni okvir ter dobre prakse na področju podpore starejšim osebam v domačem okolju. Poseben poudarek je bil namenjen razumevanju postopkov, ki so pomembni za dostopnost, varnost in kakovost uporabe medicinskih pripomočkov v praksi. Študentom je omogočil vpogled v njihovo vsakdanje delo. Pedagoški mentorici sta predstavili različne vsebine, ki so vzpodbujale obrnjeno učenje študentov ter pripravo na samostojno delo. Dogovarjali in po potrebi sta usmerjali delo študentov, ki so izvedli raziskovanje postopkov 168 pridobivanja medicinskih pripomočkov ter analizirali dostopnost in izkušnje uporabnikov, vezane na sistemske izzive. V okviru projekta PUŠ B so študenti izvedli obiske pri 26 starejših osebah na njihovem domu. Za oceno varnosti domačega okolja je bilo uporabljeno standardizirano orodje HOME FAST (Mackenzie idr., 2020), ki vključuje kriterije za individualno oceno dejavnikov tveganja za padce v domačem okolju pri starejših osebah. Orodje omogoča hitro identifikacijo nevarnih situacij, kot so spolzke površine, pomanjkanje oprijemal ali slaba osvetlitev. Predno so študentje pričeli z izvajanjem obiskov, so se z različnimi aktivnostmi nanje pripravljali. V pripravljalnem obdobju so izvajali aktivnosti, ki so vključevale pridobivanje in poglabljanje teoretične vsebine o padcih, ergonomiji, socialni podpori in komunikaciji s starejšimi. Mentorici iz visokošolskega zavoda v sodelovanju z delovnimi mentorji sta vodili simulacije terenskih situacij, kjer so študentje vadili pristop k uporabnikom, vodenje intervjujev in uporabo ocenjevalnih orodij. Poleg zbiranja podatkov z izvedbo ocenjevalnega instrumenta in intervjujev so študentje starejšim in njihovim svojcem na podlagi pridobljenega znanja, izvedene ocene in pridobljenih informacij nudili svetovanje glede zmanjšanja tveganj za padec, ergonomskem izvajanju vsakodnevnih aktivnosti pri skrbi za sebe in pri oskrbovanju starejšega. V ta namen so pripravili različna poljudna in strokovna gradiva. V projekt so bili vključeni tudi predstavniki lokalnih institucij, oskrbovalci in strokovni sodelavci iz gospodarstva, kar je omogočilo prenos znanja v realna okolja. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Projekta PUŠ A in PUŠ B v okviru operacije PUŠ v delovno okolje 2024–2027 sta temeljila na problemsko naravnanem učenju in interdisciplinarnem sodelovanju študentov delovne terapije, fizioterapije, ortotike in protetike, zakonskih in družinskih študijev ter farmacije. Tak pristop omogoča celostno obravnavo potreb starejših oseb v domačem okolju (Barrows, 1996; Savery, 2015). Projekt PUŠ A je bil izveden v sodelovanju s podjetjem Soča oprema d. o. o., kjer so študenti raziskovali možnosti uporabe medicinskih pripomočkov in prilagoditev bivalnega okolja. Projekt PUŠ B je potekal v sodelovanju z Javnim zavodom Sotočje Medvode in je vključeval neposredne obiske starejših oseb na njihovem domu. 2.2 Opis instrumenta V okviru projekta PUŠ A so se študenti seznanili z zakonodajo, postopki pridobivanja ter trajnostno in odgovorno uporabo podporne tehnologije (World Health Organization (WHO), 2018). Partner iz gospodarstva je predstavil organizacijo podjetja, sistem izposoje in izdaje pripomočkov, zakonodajni okvir ter primere dobrih praks, s čimer je študentom omogočil vpogled v praktične izzive oskrbe starejših oseb. V projektu PUŠ B je bila za oceno varnosti domačega okolja uporabljena standardizirana lestvica HOME FAST (Home Falls and Accidents Screening Tool) (Mackenzie idr., 2020). Orodje omogoča hitro identifikacijo dejavnikov tveganja za padce, kot so spolzke površine, pomanjkanje oprijemal in nezadostna osvetlitev. 2.3 Opis vzorca V raziskavo v okviru projekta PUŠ B je bilo vključenih 26 starejših oseb, pri katerih so bili izvedeni obiski na domu. 169 Pred pričetkom terenskega dela so se študenti pripravljali z različnimi teoretičnimi in praktičnimi dejavnostmi. V pripravljalnem obdobju so poglobili znanje o padcih, ergonomiji, socialni podpori in komunikaciji s starejšimi (Lord idr., 2007). Mentorici iz visokošolskega zavoda sta v sodelovanju z delovnimi mentorji izvajali simulacije, v katerih so študenti vadili pristop k uporabniku, vodenje intervjujev in uporabo ocenjevalnih orodij. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Zbiranje podatkov je temeljilo na uporabi ocenjevalnega instrumenta HOME FAST in izvedbi strukturiranih intervjujev. Na podlagi rezultatov so študenti starejšim osebam in njihovim svojcem nudili strokovno svetovanje glede zmanjšanja tveganja za padce ter ergonomskega izvajanja vsakodnevnih aktivnosti (Sherrington idr., 2019). Za podporo svetovanju so pripravili poljudna in strokovna gradiva. V projekt so bili vključeni tudi predstavniki lokalnih institucij, oskrbovalci in strokovni sodelavci iz gospodarstva, kar je omogočilo neposreden prenos znanja v prakso. 3 Rezultati Analiza zbranih podatkov je pokazala več ponavljajočih se tveganj v domačem okolju starejših oseb. Najpogostejša so bila naslednja: nepritrjene preproge (65 %), spolzke površine v kopalnicah (54 %), pomanjkanje oprijemal ob stranišču in kadi (47 %), slaba osvetlitev hodnikov (42 %) ter nevarnosti na stopniščih (38 %). V nekaterih primerih je bila prisotna tudi neustrezna uporaba medicinskih pripomočkov, kot je hoja brez pravilne uporabe pripomočkov za hojo ali neprimerna nastavitev višine pripomočkov ki so potrebni za samostojno bivanje doma. Študentje so zaznali tudi socialne in psihološke dejavnike tveganja: osamljenost, pomanjkanje socialne podpore in omejen dostop do informacij. Ti dejavniki lahko pomembno vplivajo na varnost in dobro počutje starejših. Kot odziv na ugotovitve so študenti pripravili različna gradiva. Brošura »SOS pomočnik: da noben izziv ne bo prevelik za vas« vsebuje pomembne informacije in kontaktne podatke za kakovostno bivanje v domačem okolju, skrb za zdravje in dobro počutje oskrbovalcev in za starejše. Brošura z zloženko »Zaupanje v vsakdan: koraki k varnemu in prijetnemu staranju doma« je namenjena svojcem in oskrbovalcem ter poudarja pomen uporabe medicinskih pripomočkov, komunikacije in čustvene podpore. Izobraževalni video prikazuje resnične primere prilagoditev, ki so jih študenti izvedli pri obiskih na domu. Rezultati projekta so bili predstavljeni širši javnosti, objavljeni v lokalnih medijih in vključeni v zaključna dela ter študijske vsebine. Študentje so pripravili izvirni znanstveni prispevek, ki temelji na pridobljenih rezultatih obeh projektnih skupin. Oblikovane so bile smernice za izvajalce pomoči na domu, ki temeljijo na dejanskih potrebah uporabnikov in poudarjajo pomen skrbi za zdravje na delovnem mestu. Poseben doprinos projekta je bil tudi v ozaveščanju družinskih članov, ki pogosto nimajo dovolj znanja o skrbi zase in varni oskrbi starejših oseb. Diseminacija rezultatov in končnih ugotovitev projekta PUŠ A in projekta PUŠ B je bila predstavljena na skupnem dogodku v soorganizaciji z MedTech Slovenija, Zbornico ponudnikov medicinske tehnologije in storitev. 170 4 Razprava Projekt je potrdil pomen interdisciplinarnega sodelovanja pri obravnavi starejših oseb v domačem okolju. Združevanje znanj iz zdravstva, farmacije in družinskih ved omogoča celostni pristop k oceni potreb in izboljšanju kakovosti življenja starejših (Boh, 2020; Cockayne idr., 2018; Hlebec, 2018b). Študenti so pridobili predmetno-specifična znanja (uporaba HOME FAST, svetovanje o pripomočkih) ter splošne kompetence (sodelovanje v timu, javno nastopanje, refleksija, komunikacija s starejšimi). Ugotovitve potrjujejo učinkovitost problemsko naravnanega učenja v interdisciplinarnem kontekstu (Gitlin, 2003; Green idr., 2005), ki omogoča prenos znanja v prakso in povečuje pripravljenost študentov za delo v sistemih dolgotrajne oskrbe. Tak pristop je primerljiv s podobnimi projekti v tujini, npr. na Finskem in v Skandinaviji (Dahlin-Ivanoff idr., 2007; De Jonge idr., 2011). Projekt je še posebej poudaril pomen prenosa teorije v prakso. Učenje v realnih delovnih okoljih omogoča študentom razvoj kompetenc, ki so skladne z ugotovitvami nedavnih raziskav o razkoraku med teorijo in prakso (Ngozika Ugwu idr., 2023; Safazadeh idr., 2018; Tambunan, 2024). Simulacijski pristopi in problemsko naravnano učenje, uporabljeni v projektu, potrjujejo rezultate sistematičnih pregledov, ki poudarjajo njihovo vlogo pri zmanjševanju vrzeli med učenjem v predavalnici in v kliničnem okolju (Daneshfar in Karimi Moonaghi, 2025; Mattiazzi idr., 2023; Patel idr., 2025). Starejše osebe so s svojimi izkušnjami prispevale k procesu učenja, kar predstavlja obliko medgeneracijskega sodelovanja (Trujillo-Torres, 2023; Whear, 2023). Pomemben je bil tudi vidik medpoklicnega sodelovanja. Takšno sodelovanje omogoča celostno obravnavo potreb starejših oseb in je skladno z načeli medpoklicnega sodelovanja, ki izboljšuje kakovost zdravstvenih in socialnih storitev (Alzheimer Europe, 2020; O’Donnell idr., 2025; Sekanina idr., 2024; Song idr., 2023; Tsukasaki idr., 2022). Ugotovitve se povezujejo tudi z raziskavami o vlogi medicinskih pripomočkov v domačem okolju – od odstranjevanja nevarnosti (Phelan idr., 2015; Robida in Burger, 2020), uporabe pripomočkov (Comans idr., 2025; Thies idr., 2020) do uvajanja teleoskrbe in podporne tehnologije (Bikova idr., 2024; Gathercole idr., 2021; Kajander-Unkuri idr., 2023; Lu idr., 2025). Takšni modeli prispevajo k varnosti in kakovosti življenja starejših ter zmanjšujejo tveganja za padce in hospitalizacije. Razprava o rezultatih projekta se smiselno umešča v širši okvir oblikovanja dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, kjer zadnja leta nastajajo sistemski dokumenti in raziskave, ki ponujajo pregled stanja in razvojne perspektive (Mali in Grebenc, 2025; Potočnik idr., 2025). Ti dokumenti poudarjajo, da je dolgoročna vzdržnost oskrbe možna le z integracijo formalnih in neformalnih oblik pomoči ter z inovacijami na področju visokega šolstva s prenosom v prakso in obratno. Izvedba PUŠ projektov predstavlja uspešen primer povezovanja akademskega znanja s potrebami skupnosti. Takšna praksa omogoča razvoj profesionalne identitete študentov ter krepi povezavo med akademskim prostorom in skupnostjo v skladu s strategijami Svetovne zdravstvene organizacije ter novejšimi raziskavami o razvoju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. 5 Zaključek Izvedba projektov PUŠ A in PUŠ B je pokazala, da problemsko učenje in interdisciplinarno sodelovanje študentov pomembno prispevata k izboljšanju njihove pripravljenosti za delo v skupnosti in pri obravnavi starejših oseb. Analiza rezultatov potrjuje, da je mogoče z vključevanjem različnih strok in praktičnimi izkušnjami v realnih okoljih zmanjšati tveganja za padce, izboljšati kakovost bivanja in okrepiti socialno podporo starejših. Projekta sta hkrati omogočila prenos znanja med univerzo, 171 gospodarstvom in lokalno skupnostjo, kar je dragocen prispevek k razvoju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Pridobljene izkušnje potrjujejo pomen povezovanja teorije in prakse ter nakazujejo možnosti za nadaljnje razvojne projekte na področju medpoklicnega sodelovanja in podpore starejšim. LITERATURA 1. Alzheimer Europe. (2020). Smernice za etično in vključujočo komunikacijo o/prikazovanju demence in ljudi z demenco. Alzheimer Europe. https://www.alzheimer- europe.org/resources/publications/2020-alzheimer-europe-report-legal-capacity-and-decision- making-ethical 2. Barrows, H. S. (1996). Problem-based learning in medicine and beyond: A brief overview. New Directions for Teaching and Learning, 1996(68), 3–12. https://doi.org/10.1002/tl.37219966804 3. Bikova, M., Ambugo, E. A., Tjerbo, T., Jalovćić, D. in Førland, O. (2024). Does assistive technology contribute to safety among home-dwelling older adults? BMC Health Services Research, 24, 750. https://doi.org/10.1186/s12913-024-11185-8 4. Boh, P. (2020). Delovni terapevt kot del integrirane oskrbe starejših ljudi v domačem okolju. Slovenska revija za delovno terapijo, 9(1), 226–233. 5. Cockayne, A., Pighills, A., Adamson, J., Fairhurst, C., Drummond, A., Hewitt, C., Rodgers, S., Ronaldson, S. J., Lamb, S. E., Crossland, S., Boyes, S., Gilbody, S., Relton, C. in Torgerson, D. J (2018). Can occupational therapist-led home environmental assessment prevent falls in older people? A modified cohort randomised controlled trial protocol. BMJ Open, 8, e022488. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2018-022488 6. Comans, T., Peel, N. M., Gray, L. C. in Scuffham, P. A. (2025). Smarter Safer Homes solution on quality of life and health outcomes in older people living in their own homes: Randomized controlled trial. Journal of Medical Internet Research, 27, e59921. https://doi.org/10.2196/59921 7. Dahlin-Ivanoff, S., Haak, M., Fänge, A. in Iwarsson, S. (2007). The multiple meaning of home as experienced by very old Swedish people. Scandinavian Journal of Occupational Therapy, 14(1), 25–32. https://doi.org/10.1080/11038120601151714 8. Daneshfar, M. in Karimi Moonaghi, H. (2025). The impact of clinical simulation on bridging the theory–practice gap in nursing education: A systematic review. BMC Medical Education, 25, 1216. https://doi.org/10.1186/s12909-025-07790-8 9. De Jonge, D. M., Jones, A. in Phillips, R. (2011). Understanding the essence of home: Older people's experience of home in Australia. Occupational Therapy International, 18(1), 39–47. https://doi.org/10.1002/oti.312 10.Eurostat. (2019). Population projections in the EU. Eurostat. https://ec.europa.eu/eurostat/statistics- explained/index.php?title=Population_projections 11.Filipovič Hrast, M., Hlebec, V., Kneževič Hočevar, D., Černič Istenič, M., Kavčič, M., Jelenc- Krašovec, S., Kump, S. in Mali, J. (2014). Oskrba starejših v skupnosti: dejavnosti, akterji in predstave. Fakulteta za družbene vede. 12.Galof, K. in Balantič, Z. (2021). Making the decision to stay at home. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(11), 5987. https://doi.org/10.3390/ijerph18115987 13.Gathercole, R., Bradley, R., Harper, E., Davies, L., Pank, L., Lam, N., Davies, A., Talbot, E., Hooper, E., Winson, R., Scutt, B., Ordonez Montano, V., Nunn, S., Lavelle, G., Lariviere, M., Hirani, S., Brini, S., Bateman, P., Burns, A., … Howard, R. (2021). Assistive technology and telecare to maintain independent living at home for people with dementia: The ATTILA RCT. Health Technology Assessment, 25(19), 1–156. https://doi.org/10.3310/hta25190 172 14.Gefenaite, G., Björk, J. in Schmidt, S. M. (2019). Associations among housing accessibility, housing- related control beliefs and independence in activities of daily living: A cross-sectional study among younger old in Sweden. Journal of Housing and the Built Environment, 35, 867–877. https://doi.org/10.1007/s10901-019-09717-4 15.Gitlin, L. N. (2003). Conducting research on home environments. Gerontologist, 43(5), 628–637. https://doi.org/10.1093/geront/43.5.628 16.Green, S., Sixsmith, J. in Ivanoff, S. D. (2005). Influence of occupation and home environment on the wellbeing of European elders. International Journal of Therapy and Rehabilitation, 12(11), 505– 509. https://doi.org/10.12968/ijtr.2005.12.11.20061 17.Hlebec, V. (2018a). Bivanje starejših ljudi in prilagajanje grajenega okolja. Kakovostna starost, 21(1), 3–16. 18.Hlebec, V. (2018b). Evaluation of access to long-term care services for old people ageing in place in Slovenia. Slovenian Journal of Public Health, 57(3), 132–139. https://doi.org/10.2478/sjph-2018- 0015 19.Hlebec, V. in Pahor, M. (2021). Informal care in the context of long-term health care for the elderly in Slovenia: A qualitative study. Slovenian Journal of Public Health, 60(3), 145–152. https://doi.org/10.2478/sjph-2021-0024 20.Kajander-Unkuri, S., Vaismoradi, M., Katajisto, J., Turjamaa, R., Rantanen, P., Voutilainen, P. in Vehviläinen-Julkunen, K. (2023). Effect of robot for medication management on home care professionals’ use of working time in older people’s home care: A non-randomized controlled clinical trial. BMC Health Services Research, 23, 1344. https://doi.org/10.1186/s12913-023-10367- 0 21.Lord, S. R., Sherrington, C., Menz, H. B. in Close, J. C. T. (2007). Falls in older people: Risk factors and strategies for prevention (2nd ed.). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511722233 22.Lu, W., Silvera-Tawil, D., Yoon, H. J., Higgins, L., Zhang, Q., Karunanithi, M., Bomke, J., Byrnes, J., Hewitt, J., Smallbon, V., Freyne, J., Prabhu, D. in Varnfield, M. (2025). Impact of the Smarter Safer Homes solution on quality of life and health outcomes in older people living in their own homes: Randomized controlled trial. Journal of Medical Internet Research, 27, e59921. https://doi.org/10.2196/59921 23.Mackenzie, L., Byles, J. in Higginbotham, N. (2000). Designing the Home Falls and Accidents Screening Tool (HOME FAST). British Journal of Occupational Therapy, 63(6), 260–269. https://doi.org/10.1177/030802260006300604 24.Mali, J. (2019). Innovations in long-term care: The case of old people’s homes in Slovenia. Revija za socijalnu politiku, 26(2), 207–224. https://doi.org/10.3935/rsp.v26i2.1584 25.Mali, J. (Ed.). (2024). Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v Sloveniji v teoriji in praksi socialnega dela . Založba Univerze v Ljubljani. https://doi.org/10.51741/9789612974015 26.Mali, J. in Grebenc, V. (2025). Strategies for research and development of long-term care for older people in the community. Založba Univerze v Ljubljani. https://doi.org/10.51741/9789612975692 27.Mali, J. in Kejžar, A. (2019). A model of integrated care of residents with dementia – a case of innovation in long-term care with accommodation in Slovenia. Ljetopis socijalnog rada, 26(3), 447– 469. https://hrcak.srce.hr/235350 28.Mattiazzi, S., Cottrell, N., Ng, N. in Beckman, E. (2023). Behavioural outcomes of interprofessional education within clinical settings for health professional students: A systematic literature review. Journal of Interprofessional Care, 38(2), 294–307. https://doi.org/10.1080/13561820.2023.2170994 173 29.Mubarak, F. in Suomi, R. (2022). Elderly forgotten? Digital exclusion in the information age and the rising grey digital divide. Inquiry: A Journal of Medical Care Organization, Provision and Financing, 59, 469580221096272. https://doi.org/10.1177/00469580221096272 30.Ngozika Ugwu, S., Ogbonnaya, N. P., Chijioke, V. C. in Esievo, J. N. (2023). Causes and effects of theory–practice gap during clinical practice: The lived experiences of baccalaureate nursing students. International Journal of Qualitative Studies on Health and Well-Being, 18 (1), 2164949. https://doi.org/10.1080/17482631.2023.2164949 31.O’Donnell, D., Davies, C., Devaney, C., Radomska, A., O’Shea, M., Donoghue, G., De Brún, A., Donnelly, S., Whitty, H., Harnett, P. J., Lang, D., Ahern, E., Hammoud, S. in Ní Shé, E. (2025). How can interprofessional collaboration be fostered and sustained in team-based care integration for older people in community settings? A realist evidence synthesis. Systematic Reviews, 14, 117. https://doi.org/10.1186/s13643-025-02862-8 32.Patel, H., Perry, S., Badu, E., Mwangi, F., Onifade, O., Mazurskyy, A., Walters, J., Tavener, M., Noble, D., Chidarikire, S., Lethbridge, L., Jobson, L., Carver, H., MacLellan, A., Govind, N., Andrews, G., Kerrison-Watkin, G., Lun, E. in Malau-Aduli, B. S. (2025). A scoping review of interprofessional education in healthcare: Evaluating competency development, educational outcomes and challenges. BMC Medical Education, 25, 409. https://doi.org/10.1186/s12909-025- 06969-3 33.Phelan, E. A., Mahoney, J. E., Voit, J. C. in Stevens, J. A. (2015). Assessment and management of fall risk in primary care settings. Medical Clinics of North America, 99(2), 281–293. https://doi.org/10.1016/j.mcna.2014.11.004 34.Potočnik, T., Hlebec, V. in Filipovič Hrast, M. (2025). Long-term care system profile: Slovenia. Global Observatory of Long-Term Care, Care Policy & Evaluation Centre, London School of Economics and Political Science. https://goltc.org/system-profile/slovenia/ 35.Robida, T. in Burger, H. (2020). Prilagoditve domačega okolja. Slovenska revija za delovno terapijo, 9(1), 154–161. 36.Safazadeh, S., Irajpour, A., Alimohammadi, N. in Haghani, F. (2018). Exploring the reasons for theory-practice gap in emergency nursing education: A qualitative research. Journal of Education and Health Promotion, 7, 132. https://doi.org/10.4103/jehp.jehp_25_18 37.Savery, J. R. (2015). Overview of problem-based learning: Definitions and distinctions. V A. Walker, H. Leary, C. E. Hmelo-Silver in P. A. Ertmer (ur.), Essential readings in problem-based learning (pp. 5–15). Purdue University Press. https://doi.org/10.2307/j.ctt6wq6fh.6 38.Sekanina, U., Tetzlaff, B., Mazur, A., Huckle, T., Kühn, A., Dano, R., Höckelmann, C., Scherer, M., Balzer, K., Köpke, S., Hummers, E. in Müller, C. (2024). Interprofessional collaboration in the home care setting: Perspectives of people receiving home care, relatives, nurses, general practitioners, and therapists – Results of a qualitative analysis. BMC Primary Care, 25(1), 79. https://doi.org/10.1186/s12875-024-02313-8 39.Sherrington, C., Fairhall, N. J., Wallbank, G. K., Tiedemann, A., Michaleff, Z. A., Howard, K., Clemson, L., Hopewell, S. in Lamb. S. (2019). Exercise for preventing falls in older people living in the community. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2019(1), CD012424. https://doi.org/10.1002/14651858.CD012424.pub2 40.Song, Y., Jung, M. Y., Park, S., Hasnain, M. in Gruss, V. (2023). Challenges of interprofessional geriatric practice in home care settings: An integrative review. Home Health Care Services Quarterly, 42(2), 98–123. https://doi.org/10.1080/01621424.2022.2164541 41.Statistični urad Republike Slovenije (SURS). (2020). Projekcije prebivalstva EUROPOP2019 za Slovenijo. https://www.stat.si/statweb/News/Index/8917 174 42.Tambunan, E. H. (2024). Theory–practice gap during clinical learning: A descriptive qualitative study of nursing students' experiences and perceptions. Journal of Caring Sciences, 13(2), 74–81. https://doi.org/10.34172/jcs.33251 43.Thies, S. B., Bates, A., Costamagna, E., Kenney, L., Granat, M., Webb, J., Howard, D., Baker, R. in Dawes, H. (2020). Are older people putting themselves at risk when using their walking frames? BMC Geriatrics, 20 (1), 90. https://doi.org/10.1186/s12877-020-1450-2 44.Trujillo-Torres, J. M., Aznar-Díaz, I., Cáceres-Reche, M. P., Mentado-Labao, T. in Barrera- Corominas, A. (2023). Intergenerational learning and its impact on the improvement of educational processes. Education Sciences, 13(10), 1019. https://doi.org/10.3390/educsci13101019 45.Tsukasaki, K., Kyota, K. in Itatani, T. (2022). Development and validation of an interprofessional collaboration scale for home health care for the frail elderly. Asian Nursing Research, 16(2), 106– 113. https://doi.org/10.1016/j.anr.2022.03.004 46.Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). (2017). Strategija dolgožive družbe. http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/kratke_analize/Strategija_dolgozive_dr uzbe/Strategija_dolgozive_druzbe.pdf 47.Whear, R., Campbell, F., Rogers, M., Sutton, A., Robinson-Carter, E., Sharpe, R., Cohen, S., Fergy, R., Garside, R., Kneale, D., Melendez-Torres, G. J. in Thompson-Coon, J. (2023). What is the effect of intergenerational activities on the wellbeing and mental health of older people? A systematic review. Campbell Systematic Reviews, 19(4), e1355. https://doi.org/10.1002/cl2.1355 48.World Health Organization. (2018). Assistive technology: Key facts. World Health Organization. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/assistive-technology 49.Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) (2023). Uradni list RS, št. 84. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8819 50.Zakon o medicinskih pripomočkih. (2025). Uradni list RS. https://www.uradni- list.si/1/objava.jsp?sop=2025-01-1569 175 Maja Gašpar Klinički bolnički centar, Zagreb Sabina Bis Veleučilište u Bjelovaru Liječenje multiple skleroze ofatumumabom, utjecaj na funkcionalni status oboljelog - presječna studija UDK 616.832-004:615.2 UDC 616.832-004:615.2 KLJUČNE RIJEČI: Barthelov indeks, multipla KEYWORDS: Barthel Index, multiple sclerosis, skleroza, ofatumumab ofatumumab POVZETEK – Multipla skleroza (MS) je kronična, ABSTRACT – Multiple sclerosis (MS) is a chronic, neurodegenerativna bolest koja najčešće pogađa neurodegenerative disease that primarily affects the mlađu populaciju i značajno utječe na kvalitetu života younger population and has a significant impact on oboljelih. Razvoj imunomodulacijskih terapija, poput patients' quality of life. The development of ofatumumaba, omogućio je učinkovitije upravljanje immunomodulatory therapies, such as ofatumumab, bolešću i smanjenje aktivnosti bolesti. Cilj istraživanja has enabled more effective treatment of the disease bio je ispitati razinu informiranosti i iskustva and a reduction in disease activity. The aim of the pacijenata s terapijom ofatumumabom, prisutnost study was to investigate the patients' level of nuspojava te promjenu funkcionalnog statusa information and experience with ofatumumab therapy, mjerenog Barthelovim indeksom (BI) prije i tijekom the occurrence of side effects and the change in primjene terapije. Istraživanje je provedeno tijekom functional status, as measured by the Barthel Index lipnja i kolovoza 2024. godine u Klinici za neurologiju (BI), before and during therapy. The study was KBC-a Zagreb. Sudjelovao je 31 ispitanik koji su conducted between June and August 2024 in the anonimno ispunili upitnik s 39 pitanja, uključujući Department of Neurology at KBC Zagreb. 31 subjects sociodemografske podatke, iskustva s lijekom i participated in the study and anonymously completed procjenu samostalnosti. Većina ispitanika bila je a questionnaire with 39 questions, including socio-zadovoljna informiranošću o terapiji, a nuspojave su demographic data, experience with the drug and bile rijetke. Prosječni BI porastao je s 75,32 na 80,32 assessment of independence. Most of the test subjects bodova, uz poboljšanje funkcionalnog statusa kod 14 were satisfied with the information about the therapy, ispitanika. Statistički značajna povezanost zabilježena and side effects occurred only rarely. The average BI je između poboljšanja funkcionalnosti i bračnog increased from 75.32 to 80.32 points, with functional statusa, roditeljstva te odsutnosti straha od progresije status improving in 14 subjects. Statistically bolesti. Terapija ofatumumabom pokazala je dobru significant correlations were found between improved učinkovitost i podnošljivost u ovoj skupini pacijenata, functionality and marital status, parenthood and lack s blagim poboljšanjem funkcionalne samostalnosti. of fear of disease progression. Ofatumumab therapy Psihosocijalni čimbenici, poput obiteljskog konteksta showed good efficacy and tolerability in this patient i emocionalne percepcije bolesti, pokazali su značajan group and led to a slight improvement in functional utjecaj na terapijski učinak. independence. Psychosocial factors and the emotional perception of the disease showed a significant influence on the therapy. 1 Teorijska polazišta Multipla skleroza (MS) jedna je od najčešćih neurodegenerativnih bolesti u svijetu, s posebnim značajem u javnom zdravstvu jer najčešće pogađa osobe mlađe dobi, osobito između 20. i 40. godine 176 života (Demarin et al., 2000; Javalkar et al., 2016, str. 5). Unatoč brojnim istraživanjima, etiologija bolesti još uvijek nije u potpunosti razjašnjena. Iako MS nije nasljedna bolest, učestalija pojava u genetski srodnim populacijama upućuje na određeni genetski utjecaj (Amatya et al., 2019). Učestalost obolijevanja veća je kod žena, u omjeru 3:1 (Mercadante, 2024, str. 426). Simptomi MS-a uključuju poremećaje pokreta, kognitivne smetnje, probleme s funkcijama mokraćnog i probavnog sustava te kronični umor (Huang et al., 2017, str. 3164; Mercadante, 2024, str. 426). MS se javlja u četiri glavna oblika: relapsno-remitirajuća (RRMS), primarno-progresivna (PPMS), sekundarno-progresivna (SPMS) i progresivno-remitirajuća (PRMS) (Amatya et al., 2019). Napredovanje bolesti postupno smanjuje sposobnost obavljanja svakodnevnih aktivnosti (Basak et al., 2015, str. 64; Conradsson et al., 2021, str. 410–411). Liječenje MS-a dugi niz godina bilo je ograničeno na simptomatsku terapiju. Danas su dostupni brojni lijekovi usmjereni na osnovnu bolest, uz dodatke fizioterapije i psihološke podrške. Na tržištu postoji više od 15 aktivnih tvari koje usporavaju progresiju bolesti, ali nijedna terapija ne može u potpunosti zaustaviti bolest ili obnoviti oštećene mijelinske ovojnice (Habek, 2019, str. 343). Lijekovi se primjenjuju oralno, subkutano ili intravenski te svi različito utječu na imunološki sustav, zbog čega je važno pažljivo praćenje bolesnika (Huang et al., 2017, str. 3165; Mercadante, 2024, str. 436). Prema terapijskim smjernicama, liječenje počinje lijekovima prve linije (npr. interferoni, glatiramer acetat), a u slučaju nedovoljne učinkovitosti prelazi se na lijekove druge linije, poput ofatumumaba (Hafler et al., 2007, str. 855). Ofatumumab je humanizirano monoklonsko protutijelo koje cilja CD20 proteine na B-limfocitima. Pod trgovačkim nazivom Kesimpta koristi se u liječenju relapsnih oblika MS (Europska komisija, 2021). Dostupan je kao unaprijed napunjena štrcaljka s 20 mg aktivne tvari. Terapija započinje s tri tjedne doze, a zatim se nastavlja s mjesečnim doziranjem. Prva doza mora se primijeniti pod nadzorom zdravstvenog djelatnika radi mogućih alergijskih reakcija i edukacije pacijenata. Kontraindikacije uključuju preosjetljivost, teške infekcije i maligne bolesti. Nuspojave uključuju infekcije gornjih dišnih puteva, urinarne infekcije te lokalne i sistemske reakcije na injekciju (Gärtner et al., 2020). Instrument istraživanja korišten u ovom istraživanju sastoji se od dva dijela. Prvi dio čini autorski upitnik izrađen za potrebe ovog istraživanja, kojim se ispituju iskustva pacijenata liječenih ofatumumabom, njihova razina informiranosti o terapiji, nuspojave te subjektivna procjena zadovoljstva liječenjem. Upitnik je oblikovan na temelju pregleda relevantne literature o liječenju relapsnih oblika multiple skleroze, prethodnih istraživanja o iskustvima pacijenata s imunomodulacijskom terapijom te službenih terapijskih smjernica i podataka o lijeku ofatumumabu (Hafler et al., 2007, str. 855; Gärtner et al., 2020; Europska komisija, 2021; Mercadante, 2024, str. 426–436). Pitanja u upitniku konstruirana su prema primjerima iz ranijih istraživanja koja su koristila slične pristupe u procjeni percepcije terapije, nuspojava i razine zadovoljstva liječenjem kod bolesnika s multiplom sklerozom (Amatya et al., 2019; Basak et al., 2015, str. 64). Drugi dio instrumenta čini Barthelov indeks (Barthel Index – BI), standardizirani i validirani instrument za procjenu funkcionalne neovisnosti u obavljanju osnovnih životnih aktivnosti. BI je široko primjenjivan u kliničkoj praksi i istraživanjima neuroloških bolesnika te se smatra pouzdanim i osjetljivim alatom za praćenje promjena u samostalnosti tijekom liječenja (Mahoney & Barthel, 1965; Amatya et al., 2019). Cilj ovog rada bio je ispitati iskustva pacijenata koji se liječe ofatumumabom, njihovu razinu informiranosti o terapiji i nuspojavama, kao i njihovu funkcionalnu neovisnost (mjereno Barthelovim indeksom) prije i tijekom primjene terapije. 177 2 Metode 2.1 Metode i tehnike prikupljanja podataka Istraživanje je provedeno kao kvantitativna, deskriptivno-analitička studija. Podaci su prikupljeni putem anonimnog upitnika koji su ispunjavali pacijenti oboljeli od multiple skleroze (MS) liječeni ofatumumabom (Kesimpta). Upitnik je bio distribuiran i ispunjavan u dnevnoj bolnici Klinike za neurologiju KBC-a Zagreb, lokacija Rebro, između lipnja i kolovoza 2024. godine. Sudjelovanje u istraživanju bilo je dobrovoljno i anonimno, a ispitanici su prije ispunjavanja upitnika upoznati s ciljem istraživanja i načelima povjerljivosti podataka. Istraživanje je provedeno uz odobrenje Etičkog povjerenstva KBC-a Zagreb. 2.2 Opis instrumenta Instrument istraživanja sastojao se od dva dijela: 1. Autorski upitnik izrađen za potrebe istraživanja, kojim su prikupljeni podaci o:  sociodemografskim karakteristikama (dob, spol, obrazovanje, radni i bračni status, roditeljstvo),  obilježjima bolesti (tip MS, trajanje bolesti, trajanje terapije, nuspojave),  iskustvu s primjenom lijeka ofatumumaba, razini informiranosti i prisutnosti straha od napredovanja bolesti. 2. BI se sastoji od 10 stavki koje ocjenjuju sposobnosti poput osobne njege, hranjenja, premještanja, oblačenja, korištenja WC-a, hodanja i penjanja uz stepenice (Mahoney & Barthel, 1965). Svaka aktivnost boduje se prema razini ovisnosti, a ukupni rezultat kreće se od 0 do 100 bodova, gdje viši rezultat označava veću samostalnost. U ovom istraživanju BI je korišten za procjenu funkcionalnog statusa prije i tijekom primjene ofatumumaba, čime je omogućena procjena učinka terapije na samostalnost ispitanika. 2.3 Opis uzorka U istraživanju je sudjelovao 31 ispitanik liječen ofatumumabom (Kesimpta). Svi ispitanici su punoljetni pacijenti s dijagnosticiranom multiplom sklerozom, a u istraživanje su uključeni isključivo oni koji su dobrovoljno pristali sudjelovati i redovito primali terapiju tijekom minimalno tri mjeseca. Vrijeme ispunjavanja iznosilo je u prosjeku 15 minuta. 2.4 Opis prikupljanja i obrade podataka Prikupljeni podaci iz upitnika uneseni su i analizirani pomoću programa Microsoft Excel i IBM SPSS Statistics 29.0. Korištene su deskriptivne statističke metode (frekvencije, postoci, aritmetička sredina, standardna devijacija) te inferencijalne metode radi ispitivanja povezanosti između varijabli. Za usporedbu funkcionalne neovisnosti prije i tijekom primjene ofatumumaba korišten je t-test za zavisne uzorke.. Dodatno su analizirani odnosi između promjene BI i sociodemografskih varijabli (bračni status, roditeljstvo, strah od napredovanja bolesti) pomoću χ²-testa i Pearsonove korelacije. Statistička razina značajnosti postavljena je na p < 0,05. 178 3 Rezultati 3.1 Demografski i zdravstveni podaci U istraživanju je sudjelovalo ukupno 31 ispitanik različitih demografskih karakteristika. Tablica 1 Sociodemografske i zdravstvene karakteristike ispitanika Spol žene muškarci nepoznato 13 17 1 Dob ≤ 25 26–35 ≥36 8 11 12 Obrazovanje SSS VŠS i VSS 14 17 Radni status zaposlen/a nezaposlen/a 27 4 Bračni status u braku u vezi slobodan/a 12 10 9 Roditeljstvo da ne 10 21 Tip MS RRMS PRMS ne zna 16 1 14 Vrijeme do postavljanja dijagnoze ≤1 godina 1–5 godina ≥5 godina MS 12 13 6 Vrijeme korištenja Kesimpte ≤1 godina 2–3 godine 26 5 Nuspojave primjene Kesimpte da ne ne znam 2 23 6 Iz tablice 1 vidljivo je da većina ispitanika ima završenu višu ili visoku stručnu spremu, dok ih 14 ima srednju stručnu spremu. Radni status pokazuje visoku razinu zaposlenosti, budući da je 27 ispitanika zaposleno, a samo 4 nezaposleno. Što se tiče bračnog statusa, 12 ispitanika je u braku, 10 ih je u vezi, dok je 9 slobodno. Od ukupnog broja, 32,26 % ispitanika ima djecu, dok 67,74 % nema. Među ženama, šest ih ima djecu – četiri su rodile prije postavljanja dijagnoze, a dvije nakon. Ovi podaci ukazuju na to da majčinstvo nije potpuno isključeno ni nakon postavljanja dijagnoze multiple skleroze. Najčešći oblik bolesti kod ispitanika je relapsno-remitirajući oblik multiple skleroze (RRMS), koji ima 16 ispitanika, što je u skladu s najčešćom indikacijom za primjenu ofatumumaba i (Hrvatsko neurološko društvo, 2022; Novartis Pharmaceuticals Corporation, 2020). Samo jedan ispitanik navodi primarno-progresivni oblik (PRMS), dok njih 14 ne zna točno koji oblik bolesti imaju. Vrijeme do postavljanja dijagnoze kod većine ispitanika bilo je unutar pet godina – kod 12 ispitanika manje od godinu dana, a kod 13 između 1 i 5 godina. Većina ispitanika koristi Kesimptu (ofatumumab) manje od godinu dana, dok ih 5 koristi terapiju 2 do 3 godine. Što se tiče nuspojava, njih 23 nije prijavilo nikakve nuspojave, 2 ispitanika ih je prijavilo, dok 6 nije sigurno. Ovo ukazuje na dobru podnošljivost terapije Kesimptom među većinom ispitanika. 179 3.2 Informiranost i stavovi o terapiji ofatumumabom Tablica 2 Informiranost i stavovi ispitanika o ofatumumabi Pitanje da ne ne znam Smatrate li korištenje Kesimpte 12 1 18 učinkovitije od drugih lijekova? Postoji li strah od napredovanja 8 23 0 bolesti/učestalosti relapsa? 1 2 3 4 5 (jako AS/SD (ništa) (malo) (srednje) (dobro) dobro) Koliko ste informacija dobili od 0 1 3 6 21 4,5/0,8 med. sestara o lijeku Kesimpta? njegovim nuspojavama? 0 1 5 10 15 4,3/0,9 Koliko ste informirani o lijeku i Rezultati ankete pokazuju kako 12 ispitanika smatra Kesimptu (ofatumumab) učinkovitijom u usporedbi s drugim lijekovima, dok jedan ispitanik ima suprotno mišljenje, a njih 18 nije sigurno ili ne zna (tablica 2). Unatoč relativno malom broju negativnih odgovora, velik broj neodlučnih ispitanika ukazuje na potrebu za dodatnim informiranjem i edukacijom o učinkovitosti lijeka. Strah od napredovanja bolesti ili učestalosti relapsa prisutan je kod 8 ispitanika, dok ga 23 ispitanika ne iskazuje, što može ukazivati na određeni osjećaj sigurnosti povezan s aktualnom terapijom. U pogledu informiranosti, većina ispitanika (21 od njih) ocijenila je da su ‟jako dobroˮ informirani od strane medicinskih sestara o lijeku Kesimpta, s prosječnom ocjenom 4,5 i standardnom devijacijom od 0,8, što pokazuje visoku razinu zadovoljstva u komunikaciji s medicinskim osobljem. Slično tome, informiranost o lijeku i njegovim nuspojavama ocijenjena je također visoko (prosjek 4,3; SD 0,9), što ukazuje na dobar protok informacija i jasnoću u objašnjenjima vezanim uz terapiju. 3.3 Procjena funkcionalnog statusa - Barthelov indeks prije i tijekom primjene ofatumumaba Ukupna vrijednost Barthelovog indeksa svih ispitanika porasla je s 2335 na 2490 bodova, a srednja vrijednost se povećala s 75,32 na 80,32 bodova. Istovremeno je zabilježen pad standardne devijacije s 24,8 na 20,7, što ukazuje na nešto ujednačeniju raspodjelu rezultata tijekom primjene terapije. Za usporedbu funkcionalne neovisnosti prije i tijekom primjene lijeka ofatumumab korišten je t-test za zavisne uzorke. Prosječna vrijednost Barthelova indeksa prije terapije bila je 75,32 ± 24,80, dok je tijekom terapije porasla na 80,32 ± 20,69. Rezultati t-testa pokazali su statistički značajno poboljšanje funkcionalne neovisnosti tijekom primjene ofatumumaba (t = 4,23; p = 0,0002). 180 Slika 1 Barthelov indeks ispitanika prije i tijekom primjene ofatumumaba Slika 1 prikazuje promjene razina funkcionalne neovisnosti ispitanika prije i tijekom terapije ofatumumabom. Graf jasno ilustrira pomak prema višim razinama samostalnosti nakon terapije, uz vidljivo povećanje udjela potpuno samostalnih pacijenata i smanjenje onih s potpunom ovisnošću. Tablica 3 Barthelov indeks ispitanika prije i tijekom primjene ofatumumaba Funkcionalni status Prije terapije (%) Tijekom terapije (%) Osobna njega Ovisni: 6,5 Ovisni: 0 Neovisni: 93,5 Neovisni: 100 Kupanje Ovisni: 9,7 Ovisni: 0 Neovisni: 90,3 Neovisni: 100 Hranjenje Ovisni: 12,9 Ovisni: 6,5 Potrebna pomoć: 19,4 Potrebna pomoć: 25,8 Neovisni: 67,7 Neovisni: 67,7 Oblačenje Ovisni: 6,5 Ovisni: 6,5 Potrebna pomoć: 16,1 Potrebna pomoć: 6,5 Neovisni: 77,4 Neovisni: 87,1 Premještanje Ovisni: 9,7 Ovisni: 3,2 Znatna pomoć: 0 Znatna pomoć: 3,2 Manja pomoć: 3,2 Manja pomoć: 0 Neovisni: 87,1 Neovisni: 93,5 Korištenje WC-a Ovisni: 6,5 Ovisni: 6,5 Potrebna pomoć: 3,2 Potrebna pomoć: 0 Neovisni: 90,3 Neovisni: 93,5 Kontrola stolice Povremene nezgode: Povremene nezgode: 6,5 6,5 Neovisni: 93,5 Neovisni: 93,5 Kontrola mjehura Povremene nezgode: Povremene nezgode: 12,9 9,7 Neovisni: 87,1 Neovisni: 90,3 181 Invalidska kolica Pokretljivost u Pokretljivost u kolicima: 100 kolicima: 100 Hodanje u istom nivou Nepokretni: 3,2 Nepokretni: 0 Neovisni u kolicima: 0 Neovisni u kolicima: 3,2 Hodanje uz pomoć: 3,2 Hodanje uz pomoć: 0 Neovisni: 93,5 Neovisni: 96,8 Po stubama Ovisni: 3,2 Ovisni: 0 Potrebna pomoć: 6,5 Potrebna pomoć: 6,5 Neovisni: 90,3 Neovisni: 93,5 U Tablici 3 prikazane su promjene u funkcionalnoj neovisnosti ispitanika prije i tijekom primjene lijeka ofatumumab prema stavkama Barthelova indeksa. Uočen je blagi porast neovisnosti kod većine stavki aktivnosti svakodnevnog života tijekom terapije. Najveći napredak zabilježen je kod aktivnosti koje uključuju osobnu njegu, kupanje, premještanje i hodanje, dok su funkcije vezane uz kontrolu mokrenja i stolice ostale stabilne. Analiza povezanosti sociodemografskih i psiholoških faktora s promjenom funkcionalnog statusa (mjerenog Barthelovim indeksom) pokazala je da bračni status, dob, spol, obrazovanje i radni status, te kliničke varijable (tip MS-a, vrijeme do dijagnoze, trajanje terapije) nisu statistički značajno povezani s poboljšanjem vrijednosti BI. Iako je roditeljstvo pokazalo pozitivnu korelaciju s povećanjem BI, rezultat nije bio statistički značajan (r = 0,21; p = 0,26), što upućuje na mogući trend veće motivacije ili svakodnevne aktivnosti kod roditelja, ali bez jasne potvrde u ovom uzorku. S druge strane, strah od napredovanja bolesti pokazao je blagu negativnu korelaciju s poboljšanjem BI (r = –0,32; p = 0,08). Ovaj rezultat sugerira da prisutnost zabrinutosti i emocionalnog stresa može ograničiti subjektivni doživljaj napretka u funkcionalnoj samostalnosti, što je u skladu s ranijim istraživanjima koji ističu važnost psiholoških faktora u upravljanju kroničnim neurološkim bolestima (Amatya et al., 2019; Mercadante, 2024). 4 Rasprava Dostupna istraživanja pokazuju da ofatumumab, kao terapija za multiplu sklerozu, značajno utječe na smanjenje aktivnosti bolesti i stabilizaciju funkcionalnog statusa kod bolesnika s relapsno-remitirajućim oblikom MS-a. Hauser i Kappos izvijestili su u četverogodišnjem praćenju (ALITHIOS studija) da je 78,8 % bolesnika na kontinuiranoj terapiji ofatumumabom bilo bez znakova aktivnosti bolesti (engl. no evidence of disease activity), dok su stope potvrđene progresije invalidnosti ostale niske (Kappos et al. 2023, str. 498–502). Podaci iz švedske studije pokazuju da je kod bolesnika liječenih ofatumumabom tijekom najmanje 12 mjeseci zabilježen nesignifikantan trend poboljšanja prosječnog EDSS (Expanded Disability Status Scale) i MSSS (Multiple Sclerosis Severity Scale), uz stabilne rezultate na SDMT-u (testu kognitivne funkcije), te statistički značajno smanjenje godišnje stope relapsa (ARR) s 0,14 na 0,00 (Larsson et al., 2024). Najveći učinak terapije očituje se u smanjenju stope relapsa te stabilizaciji ili poboljšanju rezultata na ljestvicama funkcionalnog statusa, osobito kod bolesnika s blažim do umjerenim stupnjem invaliditeta na početku liječenja (Hauser et al., 2020, str. 554; Larsson et al., 2024; Kister et al., 2023). 182 Rezultati ovog istraživanja ukazuju na to da terapija ofatumumabom (Kesimpta) kod bolesnika s multiplom sklerozom, osobito s relapsno-remitirajućim oblikom bolesti, doprinosi stabilizaciji ili poboljšanju funkcionalnog statusa, bez značajnih nuspojava kod većine ispitanika. Povećanje prosječnog Barthelovog indeksa tijekom terapije sugerira pozitivan učinak na svakodnevno funkcioniranje i neovisnost pacijenata. Većina ispitanika izrazila je visoku razinu zadovoljstva informiranošću i podrškom medicinskog osoblja. LITERATURA 1. Amatya, B., Khan, F., & Galea, M. (2019). Rehabilitation for people with multiple sclerosis: An overview of Cochrane Reviews. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2019(1), CD012732. https://doi.org/10.1002/14651858.CD012732.pub2 2. Basak, T., Unver, V., & Demirkaya, S. (2015). Activities of daily living and self-care agency in patients with multiple sclerosis for the first 10 years. Rehabilitation Nursing, 40(1), 60–65. https://doi.org/10.1002/rnj.153 3. Conradsson, D., Ytterberg, C., Engelkes, C., Johansson, S., & Gottberg, K. (2021). Activity limitations and participation restrictions in people with multiple sclerosis: A detailed 10-year perspective. Disability and Rehabilitation, 43(3), 406–413. https://doi.org/10.1080/09638288.2019.1626919 4. Demarin, V., Podobnik Šarkanji, S., Supanac, V., Bašić, V., Bosnar, M., & Blažinić, B. (2000). Kako živjeti s multiplom sklerozom. Duga Print. 5. Europska komisija. (2021). Kesimpta, INN-ofatumumab [Prilog I. Sažetak opisa svojstava lijeka]. https://ec.europa.eu/health/documents/community- register/2021/20210326150970/anx_150970_hr.pdf 6. Gärtner, J., Hauser, S. L., Bar-Or, A., Montalban, X., Cohen, J. A., Cross, A. H., & on behalf of the ASCLEPIOS I and II study groups. (2020, September 11–13). Benefit–risk of ofatumumab in treatment-naïve early relapsing multiple sclerosis patients [Abstract P0192]. MS Virtual 2020 Joint ECTRIMS–ACTRIMS Meeting. https://doi.org/10.1136/jnnp-2022-ABN.438 7. Habek, M. (2019). Novi pristup u liječenju multiple skleroze. Medicina Fluminensis, 55(3), 342– 347. https://hrcak.srce.hr/216810 8. Hafler, D. A., Compston, A., Sawcer, S., Lander, E. S., Daly, M. J., De Jager, P. L., Gabriel, S. B., Mirel, D. B., Ivinson, A. J., Pericak-Vance, M. A., Gregory, S. G., Rioux, J. D., McCauley, J. L., Haines, J. L., Barcellos, L. F., Cree, B., Oksenberg, J. R., & Hauser, S. L. (2007). Risk alleles for multiple sclerosis identified by a genomewide study. New England Journal of Medicine, 357(9), 851–862. https://doi.org/10.1056/NEJMoa073493 9. Hauser, S. L., & Kappos, L. (2020). Ofatumumab versus teriflunomide in multiple sclerosis. New England Journal of Medicine, 383, 546–557. https://doi.org/10.1056/NEJMoa1917246 10.Hauser, S. L., Zielman, R., Das Gupta, A., Xi, J., Stoneman, D., Karlsson, G., Robertson, D., Cohen, J. A., & Kappos, L. (2023). Efficacy and safety of four-year ofatumumab treatment in relapsing multiple sclerosis: Results from the ALITHIOS open-label extension study. Multiple Sclerosis Journal, 29(4), 492–504. https://doi.org/10.1177/13524585231195346 11.Hrvatsko neurološko društvo. (2022). Treatment of relapsing multiple sclerosis – Recommendations of the Croatian Neurological Society. https://neuro-hr.org/ 12.Huang, W. J., Chen, W. W., & Zhang, X. (2017). Multiple sclerosis: Pathology, diagnosis and treatments. Experimental and Therapeutic Medicine, 13(6), 3163–3166. https://doi.org/10.3892/etm.2017.4410 183 13.Javalkar, V., McGee, J., & Minagar, A. (2016). Clinical manifestations of multiple sclerosis: An overview. In A. Minagar (Ed.), Multiple sclerosis: A mechanistic view (pp. 1–12). Academic Press. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-800763-1.00001-1 14.Kister, I., Ziemssen, T., Groth, M., Ettle, B., & Bopp, T. (2023). Real-world effectiveness of ofatumumab in patients with relapsing multiple sclerosis: Interim results from the KYRIOS study. Neurology, 100 (15), P2.009. 15.Larsson, V., Forsberg, L., Hillert, J., Nilsson, P., Dahle, C., Svenningsson, A., Lycke, A. M., Landtblom, J., Burman, J., Martin, C., Sundström, P., Gunnarsson, M., Piehl, F., & Olsson, T. (2024). Clinical effectiveness and safety of ofatumumab for patients treated since March 2021 in the Swedish post-market surveillance study “Immunomodulation and Multiple Sclerosis Epidemiology 12” (IMSE 12). Multiple Sclerosis Journal, 30. https://www.medcommshydhosting.com/ectrims2024/Posters/P1696_Larsson_ECTRIMS%202024 _Ofatumumab_in_Swedish_post-market_surveillance_study.pdf 16.Mahoney, F. I., & Barthel, D. W. (1965). Functional evaluation: The Barthel Index. Maryland State Medical Journal, 14(2), 61–65. 17.Mercadante, S. (2024). Palliative care aspects in multiple sclerosis. Journal of Pain and Symptom Management, 67(4), e425–e437. https://doi.org/10.1016/j.jpainsymman.2024.01.006 18.Novartis Pharmaceuticals Corporation. (2020). FDA approves Novartis Kesimpta® (ofatumumab), the first and only self-administered, targeted B-cell therapy for patients with relapsing multiple sclerosis. https://www.novartis.com/news/media-releases/fda-approves-novartis-kesimpta- ofatumumab-first-and-only-self-administered-targeted-b-cell-therapy-patients-relapsing-multiple- sclerosis 184 Anamari Hribar Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapevtska obravnava pacienta po akutnem miokardnem infarktu UDK 615.82/.84:616.127-005.8 UDC 615.82/.84:616.127-005.8 KLJUČNE BESEDE: miokardni infarkt, AMI, KEYWORDS: myocardial infarction, AMI, rehabilitacija, hospitalizacija, fizioterapija rehabilitation, hospitalisation, physiotherapy POVZETEK – Akutni miokardni infarkt (AMI) je eden ABSTRACT – Acute myocardial infarction (AMI) is izmed najpogostejših bolezni srca in ožilja ter eden one of the most common cardiovascular diseases and glavnih vzrokov smrti v sedanjem času po vsem svetu. one of the leading causes of death worldwide. It Nastane zaradi nenadne prekinitve pretoka krvi skozi results from a sudden interruption of blood flow koronarne arterije, kar povzroči ishemijo in nekrozo through the coronary arteries, causing ischaemia and srčne mišice. Zgodnje prepoznavanje simptomov, necrosis of the heart muscle. Early recognition of natančna diagnostika in pravočasna obravnava so symptoms, accurate diagnosis and timely treatment pomembni za preživetje ter dolgoročno funkcionalnost are important for the survival and long-term pacienta. Po nastanku akutnega miokardnega infarkta functioning of the patient. After an acute myocardial je zelo pomembna koronarna rehabilitacija, ki infarction, coronary rehabilitation is very important, vključuje telesno vadbo in fizioterapijo, edukacijo, which includes physical exercise and physical psihosocialno podporo, ter spremembo življenjskega therapy, education, psychosocial support and lifestyle sloga. Učinkovita rehabilitacija zmanjšuje tveganje za changes. Effective rehabilitation reduces the risk of ponovni dogodek in izboljšuje dolgoročno kakovost recurrent infarction and improves the patient's long- življenja pacientov. Namen raziskave je ugotoviti, term quality of life. The aim of the study is to determine kakšna je fizioterapevtska obravnava pri pacientih z what physiotherapy treatment is applied to patients akutnim miokardnim infarktom v tujini ter jo with acute myocardial infarction abroad and how it primerjati s prakso iz dveh slovenskih bolnic. Po compares with the practise in Slovenian hospitals. The pregledu tuje literature prakse poudarjajo literature was searched in the PubMed database. We multidisciplinarni pristop in sistematično obtained data from the practise of two Slovenian stopnjevanje telesne aktivnosti, kar pripomore k hospitals. Research has shown that foreign practises hitrejši samostojnosti pacienta. Slovenski model v eni emphasise a multidisciplinary approach and a izmed praks priporoča personalizirano rehabilitacijo. systematic increase in physical activity. One of the V prihodnje bi uvedba standardiziranih protokolov v practises in Slovenia recommends personalised slovenskem prostoru pripomogla k izboljšanju rehabilitation. The introduction of standardised AMI kakovosti rehabilitacije in posledične dolgoročne rehabilitation protocols in Slovenia would improve uspešnosti zdravljenja pacientov po miokardnem the quality of rehabilitation and the long-term success infarktu. of patient treatment. 1 Uvod Akutni miokardni infarkt (AMI) je eden najpogostejših oblik koronarnih arterijskih bolezni. Je eden glavnih vzrokov smrti v sodobnem razvitem svetu, kljub vsem napredkom v prognozi, ki so se razvile tekom let. Do AMI pride, ko strdek, ki je nastal v aterosklerotični arteriji, prekine pretok krvi v določenem predelu srčne mišice. Zaradi tega dogodka lahko kasneje del srčne mišice, ki je bil prizadet, odmre. (Reed idr., 2017). 185 Akutni miokardni infarkt po navadi delimo v dva sklopa: STEMI in NSTEMI. STEMI je opredeljen kot ST-elevacijski miokardni infarkt, medtem ko je NSTEMI ne-ST-elevacijski miokardni infarkt. STEMI infarkt je povzročen zaradi dolge in popolne blokade glavne koronarne arterije, medtem ko je NSTEMI infarkt povzročen zaradi delne ali začasne blokade koronarne arterije. Razlika med njima je opazna v elektrokardiografiji (EKG) (Kingma, 2018). Glaven simptom miokardnega infarkta je intenzivna in dolgotrajna angina pektoris – krčevita, stiskajoča ali dušeča bolečina srca, ki se širi naprej po roki (največkrat levi) (Steffers in Credner, 2012). Pogostokrat je potrebno pri miokardnem infarktu biti pozoren na to, da se ne zamenja s kompleksnim ramenskim bolečinskim sindromom (bolečina in oteklina v ramenskem obroču), zobobolom (bolečina in oteklina na področju spodnjih zob), trebušnimi težavami (bolečina prisotna v zgornjem abdominalnem predelu) ali z bolečino v hrbtu / mišično skeletnimi težavami (bolečina v predelu lopatic). 15–20 % vseh infarktov je asimptomatskih, ti pa nastanejo predvsem pri diabetikih in starejših. Drugi simptomi, ki jih lahko pri pacientu z AMI opazimo, so slabost, bruhanje in potenje (Steffers in Credner, 2012). Dejavnikov za nastanek AMI je več. Med njimi so fizična neaktivnost, kajenje, alkohol, dislipidemija, hipertenzija, diabetes tipa 2, debelost, stres, prisotnost predhodnih bolezni srca in ožilja, starost, spol, genetika in drugi (Rathore, 2018). Pri diagnosticiranju AMI je pomembno, da se pri pacientu takoj odvzame anamnezo. Izvedeti je potrebno ali je pacient že imel težave s srcem oz. če je kdaj v preteklosti doživel infarkt. Ena glavnih diagnostičnih preiskav pri pacientih z miokardnim infarktom je EKG, na katerem so vidne spremembe na S-T spojnici (dvig S-T spojnice). Poleg EKG izvedemo tudi laboratorijske preiskave in koronarni angiogram. Pri laboratorijskih preiskavah lahko opazimo porast troponina in kreatin kinaze MB (Steffers in Credner, 2012). Epidemiologija se je v zadnjih štirih desetletjih drastično spremenila. Med leti 2012 in 2020 je bilo v Evropi približno 37 milijonov smrti samo zaradi AMI. Pri približno 47 od 1000 ljudi je bil infarkt glavni razlog za smrt. Po statističnih podatkih se infarkt pogosteje pojavlja pri moških kot pri ženskah. Leta 2020 je bila povprečna starost moškega, ki je doživel AMI, približno 53 let (Zuin idr., 2023). Zdravljenje pacientov po AMI je farmakološko in nefarmakološko. Farmakološko zdravljenje je predvsem z antikoagulacijsko terapijo, beta blokatorji in aspirinom. Nefarmakološko zdravljenje poteka predvsem s fizioterapijo in vadbo. Rehabilitacija pacienta po AMI običajno poteka v treh fazah. Te so: zgodnja mobilizacija, zgodnja rehabilitacija in pozna rehabilitacija. Ko pacienta sprejmejo na oddelek, je pomembno, da je prvih 24–48 ur stalno priklopljen na monitorje, preko katerih se spremlja njegovo stanje. Fizioterapijo naj bi zdravniki predpisali drugi dan hospitalizacije, ta naj bi se začela z zgodnjo mobilizacijo. Po končani hospitalizaciji naj bi se pacienta napotilo na koronarno rehabilitacijo (Steffers in Credner, 2012). 2 Metode Namen raziskave je ugotoviti, kakšna je fizioterapevtska obravnava pri pacientih z akutnim miokardnim infarktom. Glaven cilj naloge je preko pregleda literature in poizvedbe po slovenskih ustanovah izvedeti, kakšne so razlike v obravnavi pacientov po AMI v tujini in Sloveniji. Za potrebe raziskave smo si zastavili še dve glavni raziskovalni vprašanji: RV1: Kakšne so razlike v rehabilitaciji med tujimi ugotovitvami raziskav in slovensko prakso? RV2: Kako bi lahko prakso v rehabilitaciji pacientov po akutnem miokardnem infarktu v slovenskih ustanovah še izboljšali? 186 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kvalitativni metodi raziskovanja, intervjuju in pregledu tuje znanstvene literature. Podatke o obravnavi pacienta po AMI v tujini smo zbrali na podlagi pregleda literature na podatkovni bazi PubMed. Podatke slovenskih ustanov smo pridobili s poglobljenim intervjujem, s pomočjo katerih smo ugotovili, kako poteka rehabilitacija v dveh slovenskih bolnicah. Iskalni niz, ki smo ga uporabili za iskanje tuje literature, je bil: (»AMI« OR »Acute Myocardial Infarction«) AND (»early rehabilitation« OR »physical therapy« OR »physiotherapy«) AND (»hospitalization« OR »ICU«). Iz iskalnega niza smo pridobili 25 člankov. Kasneje smo s pomočjo filtrov določili, naj bodo članki mlajši od 5 let. Po filtriranju smo pridobili 14 člankov. Po pregledu naslovov in povzetkov smo pridobili tri najustreznejše članke, ki so natančno opredeljevali rehabilitacijo pacientov v obdobju hospitalizacije po nastanku AMI. 2.2 Opis instrumenta Za pridobitev podatkov iz slovenskih bolnišnic smo uporabili polstrukturiran intervju. Pripravljen je bil vprašalnik z odprtimi vprašanji, ki so se nanašala na ključna področja zgodnje rehabilitacije pacientov po miokardnem infarktu. Pregled literature je bil izveden z uporabo zgoraj navedenega iskalnega niza na podatkovni bazi Pub Med. Izbrali smo tri najbolj relevantne članke za temo, ki smo jo obravnavali. 2.3 Opis vzorca V raziskavi sta sodelovala dva zaposlena iz dveh slovenskih bolnišnic, kjer izvajajo rehabilitacijo pacientov po akutnem miokardnem infarktu. V vsaki ustanovi je bil intervju narejen z enim fizioterapevtom, ki je neposredno povezan z delom s kardiološkimi pacienti. Namenoma smo jih zbrali, saj smo vedeli, da se v teh dveh ustanovah srečujejo s pacienti po AMI. Fizioterapevta imata neposreden vpogled v rehabilitacijske protokole slovenskih bolnišnic. Osebni podatki intervjuvancev, kot tudi bolnišnic, v katerih delata, so zaradi etičnih razlogov ostali anonimni. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Intervjuja sta bila izvedena osebno. Med tem so se zapisovali odgovori, ki sta jih fizioterapevta podala. Iz podanih informacij smo kasneje izpostavili ključne informacije, ki smo jih združili v celoto in kasneje primerjali s tujo literaturo. Izpostavili smo ključne razlike in podrobnosti z ugotovitvami iz slovenskih ustanov, ki so bile pridobljene z intervjuji. 3 Rezultati Na področju rehabilitacije po akutnem miokardnem infarktu v času hospitalizacije je prisotnih nekaj člankov. Med njimi smo si izbrali tri najpomembnejše, ki nam opredeljujejo potek rehabilitacije pacientov po AMI v času hospitalizacije. Avtorji Nakamura idr. (2021) so v članku ugotavljali učinke in varnost zgodnje mobilizacije pacientov v intenzivni negi. V raziskavo so vključili 31 tisoč pacientov. 5 tisoč pacientov je v prvih treh dneh v intenzivni negi prejelo zgodnjo rehabilitacijo z mobilizacijo, medtem ko so ostali prejemali običajno hospitalizacijo po AMI (brez pridružene rehabilitacije). Ugotovili so, da je zgodnja mobilizacija na 187 oddelku intenzivne medicine pomembna za zmanjšanje smrtnosti in časa hospitalizacije. Čas hospitalizacije se zmanjša zaradi samostojnosti pacientov in izboljšanja njihove fizične sposobnosti. V članku avtorjev Schon idr. (2024) so preučevali učinkovitost zgodnje kardiološke rehabilitacije po AMI. V študijo so vključili 24 pacientov, ki so bili razvrščeni v dve skupini. Zgodnja rehabilitacija je obsegala fizioterapevtske intervencije, ki so se začele že v akutni fazi hospitalizacije. Ugotovili so, da zgodnja rehabilitacija izboljša telesno funkcionalnost pacientov, skrajša čas hospitalizacije in povečuje verjetnost za odpust domov. Vadbeni program je obsegal kardiološko rehabilitacijo (ta je v enoti intenzivne terapije potekala približno 4–5 dni). Po enem tednu so paciente odpustili domov. Rehabilitacija je obsegala: aerobno vadbo s cikličnim ergometrom (v enoti intenzivne terapije v postelji/na stolu), hojo od 10–100 metrov (prilagojeno posamezniku) in vzdržljivost zgornjih ter spodnjih udov (flex/abd. ramenskega obroča, krepitev kvadricepsa). Intenzivnost aerobne vadbe je bila lahka, pacient je prejel od 8 do 10 terapij (to je dvakrat dnevno). Po selitvi pacienta na oddelek se je kardiološka rehabilitacija stopnjevala. Obsegala je predvsem hojo ter selitev hoje na stopnice. Pacienti so ob odpustu prejeli brošuro, v kateri so bile prikazane vaje, ki so jih izvajali doma. Članek avtorjev Peng idr. (2022) je raziskoval učinke sedem stopenjske rehabilitacije pri pacientih po AMI, ki so prestali perkutano žilno intervencijo (PCI). V raziskavo je bilo vključenih 100 pacientov, ki so bili naključno razdeljeni v dve skupini. Ugotovili so, da sedem stopenjski rehabilitacijski program pozitivno vpliva na srčno funkcijo in kakovost življenja pacientov po PCI. Rehabilitacijske stopnje so se delile na: 1. stopnjo, ki je obsegala vadbo v postelji (dvig rok/nog od podlage) in sedenje preko roba postelje; 2. stopnjo, v kateri so lahko dvakrat na dan sedeli pokonci po 15 do 20 minut; 3. stopnjo, kjer so pacienti lahko ob spremstvu fizioterapevta vstali ter prehodili 30 metrov in do stranišča; 4. stopnjo, ki je obsegala hojo po sobi 10–15 krat in samostojnost uporabe stranišča; 5. stopnjo, kjer so pacienti lahko ob spremstvu prehodili kar 150 metrov in na tekočih stopnicah poskušali narediti 3 korake; 6. stopnjo, v kateri so pacienti poleg sprehajanja 150 metrov poskušali na tekočih stopnicah narediti 5 korakov kar dvakrat na dan in 7. stopnjo, ki je obsegala hojo 150 metrov in hojo na tekočih stopnicah (10 korakov) dvakrat na dan. V nadaljevanju bomo opisali dva primera rehabilitacije, ki se v Sloveniji uporabljata pri rehabilitaciji pacientov po AMI. V prvem zavodu se rehabilitacija pacientov začne takoj, ko pridejo na oddelek za intenzivno terapijo. Potek zgodnje rehabilitacije predpišejo zdravniki na list rehabilitacije. Fizioterapevti lahko na podlagi odločitve zdravnika s pacientom izvajajo zgodnjo mobilizacijo in rehabilitacijo. Pacientom po AMI se priporoča izvajanje dihalnih vaj. Širjenje srčnih žil, s pomočjo kateterizacije pri pacientih izvedejo preko dveh vstopnih poti (radialna in ingvinalna vstopna pot). Ta podatek je za fizioterapevte ključen, saj s pomočjo te informacije pacientom svetujejo, katere vaje lahko izvajajo in česa se morajo izogibati. Če je vstopna pot kateterizacije srca radialno, pacientom fizioterapevti svetujejo, naj se izogibajo dvigovanju in nošenju težkih bremen. Če je pristop ingvinalen, je za fizioterapevta pomembno, da pacientu svetuje, naj ta ne izvaja vaj fleksije in ekstenzije kolka. Posedanje pacienta kljub ingvinalnem pristopu zdravniki svetujejo. Fizioterapevti pacientu izročijo brošuro, v kateri je opisana rehabilitacija po srčnem infarktu. V njej se nahajajo priporočila za dejavnost, katero pacienti lahko izvajajo tekom prvih treh mesecev. V prvem mesecu je priporočena vadba z lastno težo (3 serije po 15 ponovitev), aerobna vadba naj bo manj intenzivna (50 % maksimalnega srčnega utripa). V drugem mesecu je priporočljiva vadba z manjšimi utežmi (0.5kg), aerobna vadba naj bo malo bolj intenzivna. Tretji mesec lahko te uteži povečajo na 1–3kg, aerobna vadba naj obsega 70 % maksimalnega srčnega utripa. Pacientom se svetuje, naj se izogibajo hoji v klanec ter da naj bo hoja zmerna – med hojo morajo govoriti in se ne zadihati. Potrebno je stalno merjenje pritiska in srčne frekvence (pred in po vadbi oziroma hoji). Fizioterapija pri pacientih prvi dan po AMI poteka tako, da jim fizioterapevti pokažejo vaje, ki jih lahko 188 izvajajo v postelji v sede ali leže. V drugem dnevu rehabilitacije fizioterapevti običajno paciente sprehodijo po sobi, tako da lahko sami kasneje pridejo do stranišča in skrbijo za svojo higieno. Po tretjem dnevu pacienti ob spremstvu fizioterapevta zmorejo hoje po hodniku. Četrti dan preverijo ali lahko pacienti brez težav in bolečine v prsnem košu hodijo po stopnicah. Med hojo po hodniku in po stopnicah se z oksimetrom stalno meri nasičenost krvi s kisikom in srčno frekvenco. Če so pacienti pri tem uspešni brez prisotne bolečine za prsnico, jih kasneje čez dan ali dva iz bolnice odpustijo domov. Pogosto paciente drugi ali tretji dan premestijo iz oddelka za intenzivno terapijo na splošni oddelek za kardiologijo. Po končani hospitalizaciji se paciente usmeri na kardiološko rehabilitacijo. Rehabilitacije v zdraviliščih ne predpisujejo več tako pogosto, kot so to delali v preteklosti. Paciente raje usmerijo na rehabilitacijo v kardiološko ambulanto. Frekvenca pacientov po akutnem miokardnem infarktu je velika, zato se na oddelku kardiologije z njimi vsakodnevno srečujejo. V drugem zavodu je rehabilitacija po AMI zelo podobna. Hojo tekom dni fizioterapevti stopnjujejo in s pacientom hodijo toliko, kolikor je pacient zmožen prehoditi. V prvih dveh dneh tako kot pri prvem zavodu rehabilitacija poteka predvsem s hojo po sobi. Kasneje hojo pacienta ob spremstvu prestavijo na hodnik. Običajno s pacienti prehodijo približno 30 metrov oziroma dolžino prilagodijo posamezniku. Hoje po stopnicah v rehabilitacijo ne vključujejo. Pacienti so na oddelku za interno medicino približno en teden. Navodila za okrevanje v tem zavodu pacientu preda zdravnik sam, fizioterapevti pomagajo le pri podajanju mnenja glede stanja pacienta. Fizioterapevti pacientom podajajo navodila glede zadihanosti med vadbo – med gibanjem se ne smejo zadihati. Glede nadaljnje vadbe po odpustu, po izkušnjah fizioterapevtov, pacientov večinoma ne zanima, zato jim teh informacij običajno ne rabijo predati. Vaje na oddelku predajo pacientom prvi ali drugi dan hospitalizacije. Omejitev pri izvajanju vaj nimajo. Pri izvajanju vaj je pomembno le to, da med vadbo ni prisotna bolečina za prsnico. Pacientom svetujejo, naj se izogibajo prevelikim premikom glave in sklanjanju predse. Med izvajanjem vaj se stalno meri tlak. Pacientom fizioterapevti pokažejo pravilno izvajanje dihalnih vaj. Po mobilizaciji na oddelku za interno medicino pacienti še nekaj časa po hospitalizaciji čakajo na obremenitveno testiranje, ki ga opravijo v času kardiološke rehabilitacije. Pri obremenitvenem testiranju se pacient spozna z občutkom, kakšen pulz je zanj primeren. Kasneje se pacienti vključujejo v kardiološko rehabilitacijo, ki poteka v koronarnih društvih. Iz opisa obeh rehabilitacij po akutnem miokardnem infarktu lahko opazimo, da sta si rehabilitaciji med seboj zelo podobni, vendar se med seboj tudi razlikujeta. 4 Razprava Slovenska modela rehabilitacije po AMI sta s tujimi pristopi do pacientov z isto boleznijo primerljiva, obstajajo pa tudi razlike (kar se kaže v organizaciji, stopnjevanju in strukturah programov). V obeh slovenskih zavodih se rehabilitacija začne zgodaj, običajno kar v prvem dnevu po sprejemu na oddelek za intenzivno terapijo. To je primerljivo z ugotovitvami avtorjev Nakamura idr. (2021) in Schon idr. (2024), ki prav tako zagovarjajo zgodnjo mobilizacijo, saj ta dokazano pripomore h krajšemu času hospitalizacije in boljši funkcionalnosti posameznikov. Pravočasna rehabilitacija pacienta po AMI je pomembna, saj pripomore k hitrejši samostojnosti pacienta. Prednost slovenskega modela prvega zavoda je upoštevanje pristopa za kateterizacijo (radialno ali ingvinalno), kar omogoča personificirano vadbo. Tega v tuji literaturi niso poudarjali. V prvem zavodu je proces rehabilitacije natančno strukturiran, z jasnim protokolom, uporabo izobraževalnih brošur in postopnim povečevanjem obremenitev. Podobno so izpostavili v raziskavi avtorjev Peng idr. (2022), kjer je sedem stopenjski program paciente postopoma pripravil na samostojnost. Pomembno je, da se pacientom priporoča, naj se izogibajo zadihanosti, ter redno merjenje srčne frekvence. Uvajanje vadbe 189 glede na čas po infarktu mora biti postopno. Po drugi strani je v drugem slovenskem zavodu rehabilitacija sicer dosledna in prilagojena pacientu, a manj sistematična. Podajanje informacij o telesni dejavnosti po odpustu je bolj v domeni zdravnika kot fizioterapevta. To bi lahko predstavljalo izziv pri zagotavljanju celostne obravnave. Prav tako ni vključena vadba po stopnicah, kar lahko omeji funkcionalno pripravo pacientov na vrnitev v domače okolje. Zelo pomembno je, da se pacienta vpraša glede življenjskega prostora in sloga, ki ga imajo. Tako lahko fizioterapevti ocenijo, ali bi bilo pacienta smiselno pripraviti na hojo po stopnicah, saj bi se tako lažje vključil v svoje bivalno okolje. V tujini je poudarjena multidisciplinarna obravnava, kjer fizioterapevti sodelujejo z vsemi zdravstvenimi profili, predvsem z zdravniki. Skupaj z njimi sestavijo strukturirane vadbene programe, po katerih kasneje s pacienti delajo. Vadba vključuje natančno določen časovni obseg, intenzivnost in strukturiranost. To omogoča boljše in lažje sledenje napredku in standardizacijo kakovosti. Morebitne možnosti izboljšav v slovenskih zavodih, ki bi jih lahko na podlagi teh treh člankov uvedli so:  večja vključenost fizioterapevtov v edukacijo pacientov,  vzpostavitev standardiziranega protokola za celotno Slovenijo, ki bi mu sledili fizioterapevti in bi bil idealno prilagojen tudi glede na pristop kateterizacije,  večja individualizacija vadbe, ki jo priporočamo pacientom po AMI (glede na starost, zmožnost pacienta in življenjski stil), ter poleg pisnih navodil tudi navodila za vaje na videoposnetkih. Kombinacija slovenskih praks s tujo literaturo bi pripomogla k integraciji novih in še učinkovitejših rehabilitacij pri pacientih po AMI. Pomembno je, da pacienti z vadbo začnejo čimprej, saj ta omogoča, da so ti čimprej samostojni in da lahko v času po infarktu spet normalno zaživijo. 5 Zaključek Rehabilitacija po akutnem miokardnem infarktu ima ključno vlogo pri okrevanju in izboljšanju kakovosti življenja pacientov. Fizioterapevti smo pri zagotavljanju samostojnosti pacienta zelo pomembni, saj pripomoremo k lažjemu vključevanju pacientov v običajni potek življenja in normalne vsakodnevne aktivnosti. Primerjava slovenskih modelov s tujimi je pokazala, da v Sloveniji že zdaj poteka kakovostna in zgodnja rehabilitacija, ki se dobro prilagaja posamezniku. Kljub temu obstajajo priložnosti za izboljšave, predvsem z bolj strukturiranim pristopom, večjim poudarkom na dolgoročnih navodilih za vadbo in bolj doslednim vključevanjem fizioterapevtov v vse faze obravnave. Pacientom je potrebno predstaviti tudi možnost nadaljnje rehabilitacije v koronarnih društvih, ki jih imamo v Sloveniji. Te omogočajo pacientom tedenske vadbe, ki so prilagojene srčnim bolnikom. Tuje izkušnje ponujajo dobre ideje, ki jih je smiselno prilagoditi našim razmeram. S tem bi pacientom omogočili še bolj varno, učinkovito in samozavestno vrnitev v vsakdanje življenje. V nadaljnjih raziskavah bi se morali osredotočiti na bolj personalizirano vabo, ki bi pripomogla k hitrejši rehabilitaciji. LITERATURA 1. Kingma, J. G. (2018). Myocardial infarction: An overview of STEMI and NSTEMI physiopathology and treatment. World Journal of Cardiovascular Diseases, 8(11). https://doi.org/10.4236/wjcd.2018.811049 190 2. Nakamura, K., Ohbe, H., Uda, K., Fushimi, K. in Yasunaga, H. (2021). Early rehabilitation after acute myocardial infarction: A nationwide inpatient database study. Journal of Cardiology, 78(5), 456–462. https://doi.org/10.1016/j.jjcc.2021.06.004 3. Peng, X., Zhang, J., Wan, L., Wang, H. in Zhang, W. (2022). The effect of a seven-step rehabilitation training program on cardiac function and quality of life after percutaneous coronary intervention for acute myocardial infarction. Pakistan Journal of Medical Sciences, 38(1), 123–127. https://doi.org/10.12669/pjms.38.1.4945 4. Rathore, V. (2018). Risk factors of acute myocardial infarction: A review. Eurasian Journal of Medical Investigation. https://doi.org/10.14744/ejmi.2018.76486 5. Reed, G. W., Rossi, J. E. in Cannon, C. P. (2017). Acute myocardial infarction. The Lancet, 389(10065), 197–210. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(16)30677-8 6. Schon, C., Felismino, A., de Sá, J., Corte, R., Ribeiro, T. in Bruno, S. (2024). Efficacy of early cardiac rehabilitation after acute myocardial infarction: Randomized clinical trial protocol. PLOS ONE, 19(1), e0296345. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0296345 7. Steffers, G. in Credner, S. (2012). General pathology and internal medicine for physical therapists (1st ed.). Thieme. 8. Zuin, M., Rigatelli, G., Temporelli, P., Di Fusco, S. A., Colivicchi, F., Pasquetto, G. in Bilato, C. (2023). Trends in acute myocardial infarction mortality in the European Union, 2012–2020. European Journal of Preventive Cardiology, 30 (16), 1758–1771. https://doi.org/10.1093/eurjpc/zwad214 191 Mateja Hušić Nefrodial, d.o.o., Črnuče Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Uporaba Lizinega krožnika kot vizualnega pripomočka za obvladovanje vnosa tekočine pri dializnih bolnikih UDK 616.61-78-056.24+613:37 UDC 616.61-78-056.24+613:37 KLJUČNE BESEDE: hemodializa, vnos tekočine, KEYWORDS: hemodialysis, fluid intake, health zdravstvena vzgoja, vizualni učni pripomoček education, visual educational tool POVZETEK – Pri bolnikih na hemodializi je ABSTRACT – In haemodialysis patients, restricting omejevanje vnosa tekočine ključno za preprečevanje fluid intake is crucial to prevent complications such as zapletov, kot so hipervolemija, hipertenzija in hypervolaemia, hypertension and reduced dialysis neučinkovita dializa. Kljub rednemu svetovanju mnogi efficacy. Despite repeated counselling, many patients bolniki ne razumejo, kaj vse šteje pod tekočine, kar do not understand what ‟fluidˮ is, which often leads pogosto vodi v prekomeren vnos. Namen raziskave je to excessive fluid intake. This study investigated the bil preveriti učinkovitost Lizinega krožnika – effectiveness of Liza’s board - a visual educational vizualnega didaktičnega pripomočka, ki bolniku tool that clearly illustrates the allowable daily fluid nazorno prikaže dovoljeno količino tekočine ter intake, including ‟hiddenˮ fluid from food. The vključuje tudi »skrite« tekočine iz živil. Raziskava research was based on a case study of a 70-year-old temelji na študiji primera 70-letnega pacienta z patient with excessive interdialytic weight gain who, izrazito preseženo interdializno telesno maso. Po after individual counselling using Liza’s board, individualnem svetovanju z uporabo Lizinega showed improved recognition of fluid sources and krožnika je pacient začel bolje prepoznavati vire reduced his interdialytic weight gain from an average tekočine, njegova pridobitev telesne mase med of 4 kg to 2.2 kg. The results confirm that structured dializama pa se je znižala iz povprečnih 4 kg na counselling combined with visual aids improves 2,2 kg. Ugotovitve potrjujejo, da kombinacija patient understanding, self-regulation and strukturiranega svetovanja in vizualnih pripomočkov engagement in treatment. The Liza plate has been povečuje razumevanje, samokontrolo in sodelovanje shown to be an effective, simple and patient-friendly bolnika pri zdravljenju. Lizin krožnik se izkazuje kot tool that should be considered a standard part of učinkovit, enostaven in bolniku prijazen pripomoček, educational practise for dialysis patients. ki bi moral postati del redne edukacije dializnih bolnikov. 1 Kronična ledvična bolezen in vloga medicinske sestre pri edukaciji Zdravljenje s hemodializo pomembno spremeni življenjski slog bolnika, saj postane njegovo življenje trajno odvisno od nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi. Za ohranjanje psihofizičnega ravnovesja je ključno, da bolnik sprejme bolezen, razume pomen samonadzora ter aktivno sodeluje v zdravljenju, ki vključuje omejitev tekočine, prilagojeno prehrano in redno telesno dejavnost (Ekart, b. d., str. 4). Kronična ledvična bolezen (KLB) je opredeljena kot trajna strukturna in/ali funkcionalna okvara ledvic. Najpomembnejši diagnostični kazalnik je ocena glomerulne filtracije, dodatni pa so proteinurija, sediment urina in slikovne preiskave (Ponikvar, 2004). KLB napreduje postopno, bolniki pa pogosto 192 dolgo ostajajo brez kliničnih znakov bolezni. Zato je zgodnje odkrivanje bistvenega pomena, saj omogoča pravočasno ukrepanje in preprečevanje napredovanja bolezni ter zapletov (Milanez idr., 2021, str. 50). Vzroki za nastanek KLB so lahko dedni ali pridobljeni. Med najpogostejše sodijo: sladkorna bolezen, hipertenzija, glomerulonefritis in policistična bolezen ledvic. Dejavniki, na katere lahko vplivamo z zdravljenjem in spremembo življenjskega sloga, vključujejo proteinurijo, povišan krvni tlak, dislipidemijo in kajenje (Abbound in Henrich, 2010, str. 58). Pri končni ledvični odpovedi so na voljo tri možnosti zdravljenja: hemodializa, peritonealna dializa in presaditev ledvice. Najpogosteje uporabljena metoda je hemodializa, ki se običajno izvaja trikrat tedensko v dializnem centru. V postopku se bolnikova kri izven telesa očisti strupenih snovi in odvečne tekočine s pomočjo dializatorja (Frajzman, 2014, str. 272). Z vidika kakovosti zdravljenja je izredno pomembna vloga edukacije pacienta. Le ustrezno informiran bolnik lahko učinkovito sodeluje pri zdravljenju in sprejema odgovorne odločitve. Edukacija mora biti pravočasna, ponavljajoča, individualno prilagojena ter izvedena v razumljivem jeziku. Vključuje tudi družinske člane, kadar je to smiselno (Radić, 2016, str. 17). Z raziskavami je bilo dokazano, da zgodnja in strukturirana edukacija bistveno zmanjša anksioznost bolnikov ter izboljša njihovo pripravljenost za sodelovanje v zdravljenju. Pomembno je, da se edukacija začne že pred uvedbo dialize in nadaljuje tudi po začetku zdravljenja (Ekart in Bevc, 2015, str. 55). V edukacijskem procesu ima medicinska sestra osrednjo vlogo – ocenjuje bolnikove potrebe, pripravljenost za učenje, podaja informacije ter spremlja razumevanje. Ključno je razvijanje samostojnosti in motivacije bolnika, da sprejme novo realnost in se nauči živeti s kronično boleznijo (Juhart idr., 2019). Poseben izziv pri edukaciji predstavlja razlaga omejitve vnosa tekočine, saj bolniki pogosto ne vedo, da tekočine vključujejo tudi živila z visoko vsebnostjo vode, kot so juhe, sadje, jogurti in sladoled. Zato so didaktični pripomočki izjemno koristni – med njimi Lizinin krožnik, ki je bil razvit leta 2023 v SB Celje, izstopa kot enostavno razumljivo in vizualno orodje za prikaz dovoljenega dnevnega vnosa tekočine (Perovšek in Kovačič, 2023, str. 3). Lizinin krožnik vključuje barvno označene segmente, ki predstavljajo najpogostejše vire tekočine, vključno s t. i. »skritimi tekočinami«. Pripomoček omogoča bolnikom, da na konkreten način dojamejo svojo omejitev, kar pomembno vpliva na boljši samonadzor (Slovensko nefrološko društvo, 2022, str. 27). Uporaba Lizinega krožnika se priporoča zlasti pri individualni edukaciji, saj spodbuja aktivno sodelovanje bolnika in omogoča boljše razumevanje, še posebej pri osebah z nižjo zdravstveno pismenostjo ali kognitivnimi omejitvami (Zbornica – Zveza, 2014, str. 10). 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskovalna naloga temelji na študiji primera, ki omogoča poglobljeno analizo kakovosti oskrbe dializnega bolnika skozi perspektivo posameznika. Podatki so bili zbrani z uporabo kvalitativnega raziskovalnega pristopa. Uporabili smo ne strukturirano svetovanje in opazovanje, rezultati so predstavljeni v opisu zdravstvene raziskave pacienta, k temu je dodana osebna refleksija, ki zagotavlja celovit vpogled v obravnavano tematiko. Uporabljena je bila opazovalna in svetovalna metoda, kjer smo s ciljem opazovali pacienta, vloge zdravstvenih delavcev in interakcije med pacientom in zdravstvenim 193 osebjem. Opažanja so uporabljena v opisu. Opis je bil kritično analiziran. Sekundarne vire podatkov, ki smo jih uporabili za teoretični del in kasneje v razpravi, pa smo pridobili s pregledom slovenske in tuje strokovne in znanstvene literature s pomočjo podatkovnih baz COBISS, Pub Med in SPRINGERLINK. 2.2 Opis instrumenta V raziskavi smo uporabili metodo sistematičnega opazovanja in svetovanja kot glavni raziskovalni instrument za pridobivanje podatkov o kakovosti oskrbe dializnega bolnika. Opazovanje in svetovanje je potekalo v dializnem centru Nefrodial. V raziskavi smo uporabili Lizin krožnik, ki je vizualni in didaktični učni pripomoček, vključili smo beleženje interdializne telesne mase v obdobju dveh tednov pred in po izvedenem svetovanju ter strukturirani pogovor, kjer smo preverjali pacientovo razumevanje in dojemanje vsebine. Uporaba metode opazovanja je omogočila pridobitev objektivnih podatkov, ki niso podvrženi subjektivni interpretaciji pacienta, temveč temeljijo na dejanskem poteku zdravstvene oskrbe. Zbrani podatki so bili sistematično analizirani, pri čemer smo izpostavili ključne dejavnike, ki vplivajo na kakovost dializne oskrbe in zadovoljstvo pacienta s procesom zdravljenja. 2.3 Opis vzorca Vzorec je namenski in ne slučajni. V raziskavo smo vključili dializnega pacienta podjetja Nefrodial. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov K opazovanju je kandidat pristopil prostovoljno na podlagi predhodno opravljenega osebnega razgovora. Upoštevana so bila vsa etična načela raziskovanja. Vsi sodelujoči so pred sodelovanjem v raziskavi podali ustno soglasje. Raziskava je bila opravljena maja 2025 v dializnem centru Nefrodial, od podjetja pa smo pred tem pridobili tudi soglasje. S predhodnim dovoljenjem sodelujočih smo izvedli opazovanje. Podatke, pridobljene z meritvami, sem analizirala in interpretirala. Ugotovitve so podane v razpravi in zaključku. 3 Rezultati Sem diplomirana medicinska sestra na dializnem oddelku, kjer dnevno srečujem paciente z različnimi izzivi, povezanimi z obvladovanjem kronične ledvične bolezni. Tokrat želim predstaviti primer pacienta, s katerim sem opravila načrtovano zdravstveno vzgojno svetovanje glede prekomernega vnosa tekočine. Gospod J. K. je 70-letni bolnik na hemodializi, ki prihaja trikrat tedensko. Že več mesecev opažamo, da ima izjemno visoke interdializne pridobitve telesne mase tudi do 4 kg. Pogosto med dializo doživlja hipotenzijo, mišične krče in močno nelagodje. Ob pogovorih je razvidno, da pacient kljub večkratnim navodilom ne upošteva omejitve tekočine. Na vprašanje, zakaj pije toliko, odgovarja: »Sem žejen. Ne morem piti samo 2 kozarca na dan. Saj ste potem vi tukaj, da vse točite ven.« Prepoznali smo potrebo po strukturiranem in ciljno usmerjenem zdravstvenem svetovanju, saj preprosto ponavljanje navodil ni bilo dovolj. Gospoda smo povabili na individualen pogovor, kjer smo želeli preveriti njegovo razumevanje bolezni, pomena tekočinske omejitve ter pojasniti posledice njegovega ravnanja. Pogovor smo začeli z odprtimi vprašanji, da smo ugotovili, kako sam razume svojo bolezen in navodila glede vnosa tekočine. Kmalu smo ugotovili, da sicer ve kolliko lahko zaužije tekočine »1 liter na dan«, vendar si je ne zna konkretno predstavljati in nima občutka, koliko tekočine v resnici zaužije. V ta namen smo uporabili Lizin krožnik, učni pripomoček, ki bolniku na vizualen in konkreten način prikaže 194 dovoljeno količino tekočine. Preko didaktičnega pripomočka, Lizin krožnik, smo mu pokazali količino enega litra na podlagi vode, juhe, sadja, jogurta in sladoleda. Bil je vidno presenečen, ko smo mu pokazali, da je že samo z dvema večjima sadnima jogurtoma in kozarcem vode že presegel dnevno količino. Z Lizinim krožnikom smo mu razložili, da je priporočena količina tekočine 500 ml plus količina dnevnega urina (v njegovem primeru minimalna), ter da se kot tekočina šteje tudi vse, kar se v telesu spremeni v tekočino juhe, omake, sadje, jogurti. Ob tem smo poudarili tudi posledice presežka tekočine, kot so zvišan krvni tlak, otekanje, težko dihanje, dodatna obremenitev srca ter krajša in manj učinkovita dializa. Skupaj smo zapisali nekaj konkretnih načinov, kako lahko zmanjša vnos tekočine: uporaba manjših kozarcev, žvečenje žvečilnega gumija ali sesanje limone za zmanjšanje žeje, omejevanje slane hrane, tehtanje sebe doma pred dializo ter zapisovanje vsake popite tekočine. Dogovorili smo se, da bo v 14 dneh poskusil zmanjšati vnos tekočine tako, da bo njegova interdializna pridobitev telesne mase pod 2,5 kg. Obenem smo želeli, da bo do konca tega obdobja sposoben samostojno načrtovati dnevni vnos tekočine s pomočjo Lizinega krožnika in natančnejšega spremljanja. Dva tedna po svetovanju smo ponovno pregledali rezultate. Gospod J. je poročal, da se zdaj bolj zaveda, koliko v resnici popije. Na začetku si je doma pomagal kar z lončkom za jogurt in manjšo stekleničko vode, da je lažje sledil količini. Njegova pridobitev telesne mase med dializama se je znižala na povprečno 2,2 kg. Pravi, da se še vedno težko upira žeji, vendar bolje razume posledice in ima občutek večje kontrole nad situacijo. Dogovorili smo se za nadaljnje spremljanje in po potrebi dodatna svetovanja.« 4 Razprava Pridobljeni podatki o tem, kako uporaba Lizinega krožnika vpliva na pacientovo razumevanje dovoljenega vnosa tekočine, so se izkazali za izjemno relevantne. Uporaba vizualnega pripomočka je imela pozitiven učinek na bolnikovo zavedanje, kaj vse spada pod pojem »tekočina«, kar je ključno za bolnike na hemodializi. Ti pogosto težje razumejo, da tekočine niso le pijače, temveč tudi živila z visoko vsebnostjo vode – kot so juhe, jogurti, sadje in sladoled. Lizinin krožnik, kot vizualni učni pripomoček, pacientu omogoča jasno predstavo o skupni dnevni količini tekočine ter konkretno prikaže, kako hitro se lahko priporočen vnos preseže. V obravnavanem primeru je pacient ob uporabi krožnika prvič prepoznal razlike med očitnimi in skritimi viri tekočine ter začel razmišljati o svojih vsakodnevnih navadah, kar je vodilo v zmanjšanje interdializne telesne mase. To potrjujejo tudi tuje raziskave. Balok idr. (2019) so na vzorcu 78 bolnikov ugotovili, da vizualna in strukturirana izobraževalna gradiva pomembno izboljšajo razumevanje tekočinske omejitve. Bolniki v intervencijski skupini so bolje razumeli priporočene količine tekočine in dosegli znatno zmanjšanje povprečne interdializne mase (str. 96). Çin idr. (2025) so v raziskavi s 148 bolniki ugotovili, da že samo razumevanje koncepta »tekočine« bistveno vpliva na psihološki odziv na žejo večje razumevanje vodi v manj frustracij in boljšo samoregulacijo (str. 21). Ti izsledki potrjujejo, da je Lizinin krožnik učinkovito orodje, ki medicinski sestri omogoča, da znanje predstavi na pacientu prilagojen način, pacient pa ga lažje prenese v prakso. Drugo raziskovalno vprašanje se je nanašalo na vpliv individualnega zdravstvenega svetovanja na samokontrolo vnosa tekočine. Ugotovljeno je bilo, da ima tovrstno svetovanje pomemben vpliv pri bolnikih na dializi, saj spodbuja aktivno sodelovanje in dolgoročne vedenjske spremembe. V predstavljenem primeru se je pacient po individualnem svetovanju, podkrepljenem z uporabo Lizinega krožnika, začel bolj zavedati svojih navad, razvijal večjo odgovornost in izboljšal nadzor nad vnosom 195 tekočine. Zmanjšanje interdializne pridobitve telesne mase ter večja pozornost pri načrtovanju vnosa tekočine dokazujeta učinkovitost osebnega pristopa. Učinkovitost individualnega svetovanja potrjuje tudi Barnett idr. (2008), ki so v klinični študiji z izobraževalnim programom o tekočinski omejitvi ugotovili, da se je povprečna interdializna masa bolnikov zmanjšala z 2,64 kg na 2,21 kg (str. 304). Enako potrjuje raziskava Suhaemi idr. (2025), ki so v eksperimentalni študiji pokazali, da so pacienti, ki so prejeli individualno svetovanje s pomočjo slikovnih pripomočkov in krožnikov, dosegli večje razumevanje priporočil in jih bolj dosledno upoštevali. Rezultat je bil pomembno zmanjšanje telesne mase med dializama (str. 6). V tej raziskovalni nalogi sem želela celostno preučiti, kako individualno zdravstveno svetovanje in uporaba Lizinega krožnika vplivata na razumevanje in samonadzor vnosa tekočine pri bolniku na dializi. S primerom pacienta, ki je dolgo časa imel težave s prekomernim vnosom tekočine, sem dokazala, da bolniki pogosto ne razumejo, kaj vse spada pod tekočine, in si težko predstavljajo, koliko dejansko zaužijejo. Samo priporočilo o količini tekočine brez dodatne obrazložitve pogosto ni dovolj. Z Lizinim krožnikom sem pacientu vizualno in konkretno predstavila količine tekočin v vsakodnevnih živilih, kar je bistveno izboljšalo njegovo razumevanje. Izkazalo se je tudi, da bolnik potrebuje več kot zgolj informacije potrebuje razlago, pogovor, podporo in praktične nasvete. Skozi strukturiran pogovor je pacient prepoznal svoje napake, začel razmišljati o svojih navadah in se aktivno vključil v načrtovanje dnevnega vnosa tekočine. Zmanjšanje telesne mase med dializama je bil jasen pokazatelj njegovega napredka. 5 Zaključek Vloga medicinske sestre pri edukaciji bolnika je zato izjemno pomembna, predvsem pri kroničnih stanjih, ki zahtevajo dolgoročno sodelovanje bolnika. Lizinin krožnik se je izkazal kot izjemno uporaben didaktični pripomoček, saj abstraktne informacije pretvori v jasne, razumljive in življenjske podatke. Pacient ni več pasiven prejemnik navodil, temveč aktiven udeleženec v procesu zdravljenja. Takšen pristop bi bilo smiselno vključiti v redno prakso pri vseh dializnih bolnikih. Kombinacija strokovne podpore, vizualnih pripomočkov in individualnega svetovanja omogoča večjo vključenost bolnika, spodbuja samostojnost, zmanjšuje klinične zaplete ter dolgoročno izboljšuje kakovost življenja. Študija primera je pokazala tudi, da so človeška bližina, potrpežljivost in strokovno vodstvo temelj uspešne zdravstvene nege bolnikov s kroničnimi obolenji. LITERATURA 1. Abbound, H. in Henrich, W. L. (2010). Stage IV chronic kidney disease. The New England Journal of Medicine, 362(1), 56–65. 2. Barnett, T., Yoong, T. L., Pinikahana, J. in Si-Yen, T. (2008). Fluid compliance among patients having haemodialysis: Can an educational programme make a difference? Journal of Advanced Nursing, 61(3), 300–306. 3. Çin, A., Yildiz, M. in Demirkaya, S. (2025). The relationship between thirst distress and compliance with fluid control in hemodialysis patients. Clinical Nursing Research, 34(1), 15–27. 4. Ekart, R. (b. d.). Hemodializa (p. 4). https://www.drustvo-dlbsg.si/ 5. Ekart, R. in Bevc, S. (2015). Pomen izobraževanja bolnika s kronično ledvično boleznijo – povezava med nefrološko ambulanto in oddelkom za dializo UKC Maribor. V M. Rep (ur.), Varovanje ožilja 196 pri bolniku s kronično ledvično boleznijo: z učnimi delavnicami Maribor 23. april 2015 (str. 53–57). Univerzitetni klinični center Maribor. 6. Frajzman, M. (2014). Pomen žilnih pristopov za dializne bolnike. V R. Ekart (ur.), 40. obletnica dialize v UKC Maribor z mednarodno udeležbo, Maribor, 4. in 5. april 2014 (str. 268–275). Univerzitetni klinični center Maribor. 7. Juhart, N., Leskovšek, N. in Kaučič, M. B. (2019). Učenje in informiranje bolnikov s kronično ledvično boleznijo s smernicami dietnega prehranjevanja. V R. Ekart (ur.), 45. obletnica dializne dejavnosti v UKC Maribor z mednarodno udeležbo: program in zbornik prispevkov, Maribor, 5.–6. april 2019 (str. 141–151). Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za interno medicino, Oddelek za dializo, Oddelek za nefrologijo. 8. Milanez, T., Ocvirk, J. in Arnol, M. (2021). Onko-nefrologija – pristop k obravnavi bolnikov. V V. Velenik (ur.), Onkologija (str. 48–59). Onkološki inštitut. 9. Perovšek, A. in Kovačič, M. (2023). Razvoj učnega pripomočka »Lizinin krožnik« kot orodje za zdravstveno vzgojo dializnih bolnikov (str. 3–6). Interna dokumentacija, SB Celje, Oddelek za dializo. 10.Radić, I. (2016). Uloga medicinske sestre u preddijaliznoj edukaciji bolesnika s kroničnom renalnom insuficijencijom: završni rad . Visoka tehnička škola u Bjelovaru, Stručni studij sestrinstva. 11.Slovensko nefrološko društvo. (2022). Standardi in priporočila za nefrološko zdravstveno nego bolnika na dializi (str. 27–29). Slovensko nefrološko društvo. 12.Suhaemi, S., Nursanti, I. in Irawati, D. (2025). Effect of visual learning media and guidebooks on fluid restriction compliance among hemodialysis patients. Nursing Practice Journal, 10(1), 1–8. 13.Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. (2014). Strokovna priporočila za prehrano in vnos tekočin pri bolnikih z ledvičnim nadomestnim zdravljenjem (str. 10–12). Zbornica – Zveza. 197 Alja Jerman Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Zdravstvena vzgoja in prva pomoč pri ugrizu strupene kače UDK 615.919:598.162+613 UDC 615.919:598.162+613 KLJUČNE BESEDE: ugriz kače, prva pomoč, KEYWORDS: snakebite, first aid, health education, zdravstvena vzgoja, preventiva, modras prevention, viper POVZETEK – Ugriz strupene kače je redek, a lahko ABSTRACT – A venomous snake bite is a rare but predstavlja življenjsko nevaren dogodek. Zahteva potentially life-threatening event that requires hitro in ustrezno ukrepanje. V Sloveniji živijo tri immediate and appropriate action. Three species of strupene vrste kač: modras, navadni gad in laški gad. venomous snake are found in Slovenia: the horned Ugriz lahko povzroči lokalne simptome, kot so viper (Vipera ammodytes), the adder (Vipera berus) bolečina in oteklina, ter sistemske zaplete, kot so and the asp viper (Vipera aspis). A bite can lead to motnje strjevanja krvi in odpoved organov. Prva local symptoms such as pain and swelling, but also to pomoč vključuje omejitev gibanja, imobilizacijo uda systemic complications such as coagulation disorders in takojšen klic na številko 112, medtem ko so and organ failure. First aid measures include postopki, kot so sesanje strupa ali uporaba alkohola, restricting movement, immobilising the affected limb neustrezni. Preventivni ukrepi temeljijo na nošenju and calling the emergency services (112), while zaščitnih oblačil in ozaveščanju prebivalstva. V practises such as sucking out the venom or using raziskavi med zdravstvenimi delavci so bili alcohol are inappropriate. Preventive strategies focus ugotovljeni določeni manjkajoči elementi v znanju in on wearing protective clothing and raising public močno izražena želja po dodatnem izobraževanju. awareness. A survey of healthcare workers revealed Rezultati poudarjajo pomen zdravstvene vzgoje ne le gaps in knowledge and a strong need for further za splošno populacijo, temveč tudi za zdravstvene training. The results emphasise the importance of delavce, saj ustrezno znanje zmanjšuje tveganje za health education not only for the general population zaplete in izboljšuje izide ob obravnavi ugriza. but also for health care workers, as adequate knowledge reduces the risk of complications and improves outcomes in the treatment of snakebites. 1 Teoretična izhodišča 1.1 Epidemiologija ugrizov kač Ugrizi strupenih kač predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se vsako leto zgodi približno 5,4 milijona ugrizov, med katerimi jih 1,8 do 2,7 milijona povzroči zastrupitev s strupom. Med 81.000 in 138.000 ljudi zaradi posledic ugriza umre, pri dodatnih 400.000 pa nastanejo trajne posledice, kot so amputacije in invalidnosti (World Health Organization, 2019). Največ ugrizov se zgodi v podsaharski Afriki in južni Aziji, kjer so protistrupi težko dostopni, zdravstveni sistemi pa imajo težave z usposobljenim kadrom. Čeprav je pojavnost ugrizov v Sloveniji nizka, lahko vsak posamezen primer povzroči hude zaplete, če ni pravilno obravnavan (Slabe idr., 2019, str. 230). 198 V Sloveniji živijo tri avtohtone vrste strupenih kač: modras (Vipera ammodytes), navadni gad (Vipera berus) in laški gad (Vipera aspis). Najpogosteje prihaja do ugrizov modrasa, ki velja za najnevarnejšo slovensko vrsto (Slabe idr., 2019, str. 230). 1.2 Klinični znaki in potek zastrupitve Strup evropskih gadov je sestavljen iz kompleksne mešanice encimov in peptidov, ki imajo hemotoksične, citotoksične in redkeje nevrotoksične učinke. Klinični znaki vključujejo bolečino, oteklino, hematome in v hujših primerih nekrozo tkiva. Pri nekaterih bolnikih se razvijejo sistemski zapleti, kot so hipotenzija, motnje strjevanja krvi in trombocitopenija (Brvar idr., 2017, str. 242–244; Di Nicola idr., 2024, str. 5). Opaženi so bili tudi nevrološki simptomi, kot so motnje vida in pareze, ki dodatno obremenijo zdravstveno obravnavo (Brvar idr., 2017, str. 245). V približno 30 % ugrizov pride do t. i. »suhih ugrizov«, kjer kača ne sprosti strupa, zato simptomi niso prisotni (Slabe idr., 2019, str. 231). 1.3 Prva pomoč pri ugrizu kače Prva pomoč ima ključno vlogo pri zmanjševanju posledic ugriza. WHO (2021) opozarja, da je eden glavnih razlogov za zaplete po ugrizih nepravilno ukrepanje na terenu. Napačne metode, kot so izrezovanje rane, izsesavanje strupa ali uporaba alkohola, so neučinkovite in nevarne. Prav tako je uporaba pretesnih prevez lahko škodljiva, saj povzroči ishemijo in poškodbo tkiva (Di Nicola idr., 2024, str. 7). Slovenska raziskava je pokazala, da so napačna prepričanja o prvi pomoči pogosta tudi med bolj izkušenimi posamezniki, kot so planinci in alpinisti. Več kot dve tretjini sodelujočih je menilo, da je preveza priporočena, kar je v nasprotju s strokovnimi smernicami. Po drugi strani so številni anketiranci pravilno navedli pomen imobilizacije uda in klica na številko 112, kar potrjuje delno poznavanje pravilnih postopkov (Slabe idr., 2019, str. 235–236). Priporočeni ukrepi vključujejo umiritev poškodovanca, imobilizacijo prizadetega uda v položaju nižje od srca, odstranitev nakita in tesnih oblačil ter sterilno obvezo rane. Poškodovanec mora čim prej poiskati strokovno pomoč, pri čemer je ključno izogibanje fizičnim naporom, saj ti pospešujejo širjenje strupa po telesu (WHO, 2021). 1.4 Zdravljenje in protistrupi Bolnišnično zdravljenje temelji na simptomatski podpori in po potrebi uporabi protistrupa. Ta je indiciran pri sistemskih znakih zastrupitve, izraziti lokalni reakciji ali laboratorijsko potrjenih spremembah, kot so koagulopatije (Di Nicola idr., 2024, str. 10). WHO (2021) navaja, da je protistrup edina specifična terapija, ki lahko prepreči smrt in trajne posledice, vendar mora biti dostopen pravočasno in uporabljen v ustreznem odmerku. V številnih državah ostaja problem pomanjkanja protistrupov in njihove visoke cene. Zaradi tega je WHO protistrup uvrstila na seznam esencialnih zdravil, saj je njegova razpoložljivost ključna za zmanjšanje umrljivosti (WHO, 2019). 1.5 Znanje in zdravstvena vzgoja Znanje zdravstvenih delavcev o prepoznavi kač in ukrepih prve pomoči je ključno za ustrezno obravnavo. Raziskava v Eswatiniju je pokazala, da številni zdravstveni delavci nimajo dovolj znanja o indikacijah za uporabo protistrupa in o prepoznavanju kliničnih zapletov, kar kaže na nujnost ciljnih izobraževalnih programov (Steinhorst idr., 2025, str. 6–7). Tudi slovenska raziskava potrjuje, da si 199 večina anketirancev želi dodatnega usposabljanja s področja prve pomoči ob ugrizu kače (Slabe idr., 2019, str. 236). WHO (2019) poudarja, da zdravstvena vzgoja bistveno prispeva k zmanjšanju umrljivosti in invalidnosti, saj prebivalce spodbuja k pravočasnemu iskanju pomoči in preprečevanju uporabe nevarnih tradicionalnih metod. Izobraževanje je zato potrebno tako med zdravstvenimi delavci kot med širšo javnostjo, zlasti v populacijah, ki so bolj izpostavljene tveganju ugrizov. 2 Metode V empiričnem delu je bila raziskava zasnovana z namenom preverjanja ravni poznavanja ukrepov prve pomoči pri ugrizu strupene kače ter prepoznavanja značilnosti kač, ki živijo v Sloveniji. Uporabljena metodologija temelji na kvantitativnem raziskovanju z uporabo spletnega vprašalnika. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Podatki so bili zbrani s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika. Tehnika zbiranja podatkov je omogočila enostaven dostop do ciljne populacije, zagotovila anonimnost ter varno obdelavo podatkov. Anketni vprašalnik je bil aktiven med 5. in 10. junijem 2025 ter dostopen prek platforme 1KA, ki je podprla elektronsko distribucijo in zajem odgovorov. 2.2 Opis instrumenta Za zbiranje podatkov je bil uporabljen lastno oblikovan anketni vprašalnik, pripravljen na podlagi pregleda aktualne strokovne literature s področja toksikologije, prve pomoči in zdravstvene vzgoje (Chowdhury idr., 2021; Dobaja Borak idr., 2023; Thanou idr., 2023; WHO, 2023). Vprašalnik ni bil validiran, zasnovan pa je bil za deskriptivno raziskavo v omejeni ciljni populaciji zdravstvenih delavcev. Vseboval je štiri vsebinske sklope: demografske podatke (spol, starost, poklic, delovna doba), prepoznavanje strupenih in nestrupenih kač v Sloveniji, poznavanje ukrepov prve pomoči ob ugrizu ter oceno potrebe po dodatnem strokovnem izobraževanju. Vprašanja so bila zaprtega tipa, med drugim enoznačna, večizbirna, z 5-stopenjsko Likertovo lestvico in ocenjevanjem pravilnosti trditev. Cilji raziskave so bili:  ugotoviti raven poznavanja pravilnih ukrepov prve pomoči pri ugrizu strupene kače med zdravstvenimi delavci,  preveriti sposobnost prepoznavanja strupenih in nestrupenih vrst kač v Sloveniji,  ugotoviti razširjenost napačnih prepričanj o postopkih prve pomoči,  raziskati vire, iz katerih zdravstveni delavci pridobivajo znanje o tej tematiki, ter oceniti potrebo po dodatnem strokovnem izobraževanju s področja prve pomoči ob ugrizu kače. 2.3 Opis vzorca V raziskavi je sodelovalo 63 anketirancev. Vzorec je bil priložnostni, saj so bili k sodelovanju povabljeni vsi zdravstveni delavci, prisotni na oddelku v določenem časovnem obdobju, ki so se prostovoljno odločili izpolniti vprašalnik. Med sodelujočimi so bili zdravniki, diplomirane in srednje medicinske sestre, farmacevti ter študenti zdravstvenih smeri. Vzorec je bil raznolik tudi glede spola, starosti in dolžine delovne dobe, kar omogoča širši vpogled v različne ravni znanja in izkušenj anketiranih. V raziskavi je sodelovalo 63 anketirancev, med katerimi je bilo več žensk (84 %) kot moških (16 %). Največ udeležencev je bilo starih med 31 in 40 let (40 %), sledili so anketiranci, stari do 30 let (37 %), stari 41–50 let (16 %) in starejši od 50 let (6 %). Poklicno so največji delež predstavljale diplomirane 200 medicinske sestre (54 %), sledile so srednje medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki (29 %), zdravniki (6 %) ter drugi zdravstveni profili, med njimi farmacevti in študenti zdravstvenih smeri (11 %). Večina anketirancev je imela več kot 10 let delovnih izkušenj v zdravstvu. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Zbiranje podatkov je potekalo izključno prek spletne platforme 1KA. Anketni vprašalnik je bil dostopen med 5. in 10. junijem 2025. Udeležba je bila prostovoljna in anonimna, brez zbiranja osebnih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo posameznikov. Pred začetkom reševanja so bili vsi udeleženci seznanjeni z namenom raziskave in zagotovljena jim je bila možnost prostovoljne odločitve za sodelovanje. Podatki so bili obdelani deskriptivno, z namenom prikaza osnovnih značilnosti vzorca in stopnje poznavanja obravnavane problematike. 3 Rezultati Rezultati ankete, izvedene med zdravstvenimi delavci, so pokazali več pomembnih ugotovitev glede njihovega znanja o prepoznavanju strupenih kač, poznavanja ukrepov prve pomoči ob ugrizu in interesa za dodatno izobraževanje na tem področju. Na področju poznavanja vrst kač, prisotnih v Sloveniji, so rezultati pokazali, da je 98 % anketirancev pravilno prepoznalo modrasa kot strupeno vrsto, 65 % gada in 59 % laškega gada. Nekateri so med strupene vrste napačno uvrstili kobranko (21 %), goža (8 %), belouško (3 %) in smokuljo (2 %). Pri poznavanju ukrepov prve pomoči po ugrizu strupene kače je velika večina anketirancev pravilno navedla, da je treba poklicati reševalce na številko 112 (98 %) in imobilizirati prizadeti ud (92 %). 78 % bi ud namestilo nižje od srca. Kljub temu je 29 % anketirancev navedlo, da bi rano umilo z razkužilom, 3 % bi poskusili izsesati strup ali uporabili alkohol. Kot glavni vir znanja o prvi pomoči so anketiranci najpogosteje navedli redno šolanje (44 %), sledila sta splet in strokovna literatura (33 %) ter tečaji prve pomoči za voznike (22 %). Usposabljanja v okviru službe so bila vir znanja za 19 % vprašanih, 24 % pa se o tej tematiki nikoli ni posebej izobraževalo. Na vprašanje o potrebi po dodatnem strokovnem usposabljanju je 89 % anketirancev izrazilo željo po dodatnem izobraževanju s področja prve pomoči ob ugrizu kače, 11 % pa je menilo, da to ni potrebno. 4 Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri zdravstveni delavci poznajo ukrepe prve pomoči pri ugrizu strupene kače in kako dobro prepoznavajo strupene vrste, prisotne v Sloveniji. Rezultati so pokazali, da je prepoznavnost modrasa kot najpogostejše strupene vrste zelo visoka, medtem ko so bile napačne predstave pogoste pri drugih vrstah, predvsem pri gadu in laškem gadu. Podobno ugotavlja tudi raziskava med slovenskimi planinci, kjer je bilo znanje o modrasu dobro, bistveno slabše pa pri drugih vrstah kač (Slabe idr., 2019, str. 232). To potrjuje, da znanje ljudi – tudi zdravstvenih delavcev – pogosto temelji na prepoznavnosti najbolj izpostavljenih vrst, medtem ko je vedenje o manj znanih vrstah pomanjkljivo. Pri vprašanju o prvi pomoči so anketiranci večinoma pravilno navedli, da je treba po ugrizu poklicati številko 112 in imobilizirati prizadeti ud, vendar je del sodelujočih še vedno menil, da so priporočeni ukrepi uporaba preveze, razkužila ali drugih zastarelih postopkov. Podobne ugotovitve so bile opisane tudi pri planincih, kjer je več kot dve tretjini vprašanih napačno verjelo, da je preveza ustrezna (Slabe idr., 2019, str. 235–236). Napačni postopki so lahko nevarni, saj povzročijo dodatne poškodbe tkiva, 201 ishemijo in povečajo tveganje za invalidnost (Di Nicola idr., 2024, str. 7). WHO (2021) prav tako opozarja, da so nepravilni ukrepi pogosto glavni vzrok zapletov po ugrizih, zato je ustrezno ukrepanje ključno za zmanjšanje posledic. Večina anketirancev je izrazila željo po dodatnem izobraževanju s področja prve pomoči pri ugrizih kač, kar kaže na visoko stopnjo zavedanja o lastnih pomanjkljivostih in odgovornosti za nadgrajevanje strokovnega znanja. Ta ugotovitev je skladna z raziskavo v Eswatiniju, kjer so Steinhorst in sodelavci (2025, str. 6–7) ugotovili, da številni zdravstveni delavci niso dovolj usposobljeni za prepoznavo indikacij za uporabo protistrupa in klinično obravnavo ugrizov. Podobno tudi WHO (2019) poudarja, da stalno izobraževanje zdravstvenega osebja bistveno prispeva k zmanjšanju smrtnosti in trajnih posledic ugrizov. Rezultati raziskave potrjujejo, da napačne predstave o prvi pomoči obstajajo tudi med strokovnimi kadri. Čeprav je smrtnost v Sloveniji nizka, so klinični primeri pokazali, da ugrizi modrasa lahko povzročijo hude lokalne in sistemske zaplete, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje (Brvar idr., 2017, str. 243–245). Evropske smernice poudarjajo, da je pravočasna in ustrezna prva pomoč ključna za zmanjšanje posledic in za uspešno nadaljnjo klinično obravnavo (Di Nicola idr., 2024). Zato je osveščanje potrebno tudi med zdravstvenimi delavci, ne le med laično javnostjo. Napačne predstave o prvi pomoči po ugrizu kače so univerzalen problem, ki se pojavlja ne glede na geografsko območje. WHO (2021) opozarja, da napačni tradicionalni postopki, kot so izrezovanje rane in izsesavanje strupa, še vedno prevladujejo v številnih državah sveta in so glavni razlog za smrtnost. Čeprav ima Slovenija dostopno zdravstveno oskrbo in protistrupe, rezultati raziskave kažejo, da se podobne vrzeli v znanju pojavljajo tudi pri nas. Pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati, je tudi psihološka komponenta ugrizov kač. Strah pred kačami je v splošni populaciji močno prisoten in lahko vodi do paničnih reakcij ter neustreznega ukrepanja. V literaturi je navedeno, da se pri bolnikih po ugrizu pogosto pojavi močan strah, kar povzroči pospešen srčni utrip in hitrejše širjenje strupa (Di Nicola idr., 2024, str. 8). Zato mora zdravstvena vzgoja vključevati tudi elemente obvladovanja strahu in spodbujanja mirnega odziva, kar lahko bistveno vpliva na izid zdravljenja. Rezultati raziskave potrjujejo tudi pomen interdisciplinarnega sodelovanja pri obravnavi ugrizov kač. Pri zdravljenju so vključeni reševalci na terenu, urgentni zdravniki, toksikologi, infektologi in intenzivisti (Brvar idr., 2017, str. 246–247; Di Nicola idr., 2024, str. 9). Usklajeno delovanje vseh strok je ključno za pravočasno in učinkovito obravnavo bolnika. Ker so ugrizi v Sloveniji razmeroma redki, obstaja tveganje, da zdravstveni delavci z njimi nimajo dovolj izkušenj, zato so strokovna priporočila in jasni protokoli še posebej pomembni. Z vidika javnega zdravja vsak ugriz kače, čeprav redek, pomeni potencialno življenjsko nevarnost. Poznavanje pravilnih postopkov prve pomoči zato predstavlja del osnovne zdravstvene pismenosti prebivalstva. WHO (2019) poudarja, da zdravstvena vzgoja pomembno zmanjšuje smrtnost in invalidnost, saj ljudi usmerja k pravilnemu ukrepanju in odvrača od nevarnih praks. Naši rezultati potrjujejo, da zdravstvena vzgoja ni pomembna le za splošno javnost, temveč tudi za strokovne kadre, saj napačne predstave o prvi pomoči niso omejene le na laike. Raziskava ima nekatere omejitve, saj je bila izvedena na priložnostnem vzorcu in z omejenim številom anketirancev, zato rezultatov ni mogoče posploševati na celotno populacijo zdravstvenih delavcev. Kljub temu prinaša pomembne ugotovitve o pomanjkljivostih v znanju in izraženi potrebi po dodatnem usposabljanju. V prihodnje bi bilo smiselno vključiti večji in bolj raznolik vzorec ter primerjati rezultate med zdravstvenimi delavci in laično populacijo. 202 Doprinos raziskave za prakso je jasen – nujno je načrtovati sistematična izobraževanja in usposabljanja zdravstvenih delavcev o pravilnih ukrepih prve pomoči ter o bolnišnični obravnavi ugrizov kač. Poleg tega je pomembno vključevati vsebine o prepoznavanju vrst in preventivnih ukrepih v programe zdravstvene vzgoje širše javnosti. Le z ustreznim znanjem in stalnim strokovnim izpopolnjevanjem je mogoče zmanjšati posledice ugrizov strupenih kač in zagotoviti učinkovito zdravstveno obravnavo. LITERATURA 1. Brvar, M., Kurtović, T., Grenc, D., Lang Balija, M., Križaj, I. in Halassy, B. (2017). Vipera ammodytes bites treated with antivenom ViperaTAb: A case series with pharmacokinetic evaluation. Clinical Toxicology (Philadelphia, Pa.), 55(4), 241–248. https://doi.org/10.1080/15563650.2016.1277235 2. Chowdhury, A., Zdenek, C. N., Lewin, M. R., Carter, R., Jagar, T., Ostanek, E., Harjen, H., Aldridge, M., Soria, R., Haw, G. in Fry, B. G. (2021). Venom-induced blood disturbances by Palearctic viperid snakes, and their relative neutralization by antivenoms and enzyme-inhibitors. Frontiers in Immunology, 12, 688802. https://doi.org/10.3389/fimmu.2021.688802 3. Di Nicola, M. R., Crevani, M., Avella, I., Cerullo, A., Dorne, J. C. M., Paolino, G. in Zattera, C. (2024). A guide to the clinical management of Vipera snakebite in Italy. Toxins, 16(6), 255. https://doi.org/10.3390/toxins16060255 4. Dobaja Borak, M., Babić, Ž., Caganova, B., Grenc, D., Karabuva, S., Kolpach, Z., Krakowiak, A., Kolesnikova, V., Lukšić, B., Pap, C., Puljiz, I., Piekarska-Wijatkowska, A., Radenkova-Saeva, J., Vučinić, S., Zacharov, S., Eddleston, M. in Brvar, M. (2023). Viper envenomation in Central and Southeastern Europe: A multicentre study. Clinical Toxicology (Philadelphia, Pa.), 61(9), 656–664. https://doi.org/10.1080/15563650.2023.2273761 5. Slabe, D., Jerman, A., Dolenc, E. in Brvar, M. (2019). Poznavanje napotkov za prvo pomoč v primeru ugriza kače – poročilo o raziskavi. Ujma, 33, 230–236. https://ojs-gr.zrc- sazu.si/ujma/article/view/8430 6. Steinhorst, J., Baker, C., Padidar, S., Litschka-Koen, T., Ngwenya, E., Mmema, L., Thomas, B., Shongwe, N., Sithole, T., Mathobela, M., Trelfa, A., Casewell, N. R., Lalloo, D. G., Harrison, R. A., Pons, J. in Stienstra, Y. (2025). Developing and applying a training needs analysis tool for healthcare workers managing snakebite envenoming: A cross-sectional study in Eswatini. PLoS Neglected Tropical Diseases, 19(1), e0012778. https://doi.org/10.1371/journal.pntd.0012778 7. Thanou, E., Jablonski, D. in Kornilios, P. (2023). Genome-wide single nucleotide polymorphisms reveal recurrent waves of speciation in niche-pockets, in Europe’s most venomous snake. Molecular Ecology, 32(13), 3624–3640. https://doi.org/10.1111/mec.16944 8. World Health Organization. (2019, September 12). Snakebite envenoming: Key facts. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/snakebite-envenoming 9. World Health Organization. (2023). Snakebite envenoming. https://www.who.int/news-room/fact- sheets/detail/snakebite-envenoming 10.World Health Organization. (n.d.). Snakebite envenoming: Treatment. https://www.who.int/teams/control-of-neglected-tropical-diseases/snakebite-envenoming/treatment 203 Veronika Judež Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Funkcionalna fizioterapevtska obravnava diastaze rektusov po porodu UDK 615.82/.84:616.746:618.6/.7 UDC 615.82/.84:616.746:618.6/.7 KLJUČNE BESEDE: diastaza rektus abdominis, KEYWORDS: diastasis recti abdominis, postpartum, poporodno obrobje, edukacija, obravnava, funkcija education, treatment, function POVZETEK – Diastaza rektusov abdominisa (DRA) je ABSTRACT – Diastasis recti abdominis (DRA) is a pogost pojav pri ženskah v nosečnosti in po porodu, ki common condition in women during pregnancy and lahko vpliva na stabilnost trupa, funkcijo trebušne postpartum that can affect the stability of the body and stene ter povzroča številne težave, kot so bolečine v the function of the abdominal wall and lead to a križu, disfunkcija medeničnega dna ali spremenjeno number of problems such as lower back pain, pelvic telesno držo. Kljub pogostosti stroka ni enotna glede floor dysfunction or altered posture. Despite the diagnostike ter obravnave. S pregledom strokovne prevalence of the condition, there is no consensus literature smo ugotovili, da sodobni pristopi vedno among experts on diagnosis and treatment. A review bolj poudarjajo funkcionalno obravnavo DRA, kjer ni of the literature shows that modern approaches v ospredju samo kvantitativno merjenje razmaka med increasingly emphasise the functional management of mišicama, temveč ocena nateznosti linee albe, DRA, focusing not only on the quantitative aktivacije mišic in prenosa sil čez trebušno steno. measurement of the gap between muscles, but also on Pomemben je tudi celostni pristop, ki upošteva the assessment of linea alba tension, muscle activation dihanje, gibanje, telesno držo in individualne potrebe and force transmission across the abdominal wall. A pacientke. Namen raziskave je sistematično holistic approach that takes into account breathing, predstaviti in ovrednotiti obstoječe znanstvene dokaze movement, posture and the individual needs of the ter strokovne smernice s področja funkcionalne patient is essential. The purpose of the research is to fizioterapevtske obravnave DRA pri ženskah v systematically present and evaluate existing scientific nosečnosti in po porodu. Pristop upošteva dihanje, evidence and professional guidelines in the field of gibanje, telesno držo ter individualne potrebe functional physiotherapy treatment of DRA in women pacientke. Raziskava temelji na pregledu znanstvene during pregnancy and postpartum. The approach literature, zbrane v podatkovnih bazah PubMed, includes breathing, movement, posture and Science Direct ter Pedro. Upoštevani so bili članki ter personalisation according to the specific needs of the strokovne smernice za celostno obravnavo, objavljeni patient. The research is based on a review of scientific med 2015 in 2025. literature collected from databases such as PubMed, Science Direct and PEDro. Articles and professional guidelines for holistic treatment published between 2015 and 2025 were included. 1 Diastaza rektusov Diastaza rectus abdominisa (DRA) je povečan razmik med trebušnima mišicama rektus abdominis, ki nastane zaradi stanjšanja in raztezanja linee albe (LA) (vezivnega tkiva med njima). Najpogosteje je povezana s fiziološkimi spremembami med nosečnostjo, predvsem zaradi rasti maternice in ploda. Gre za izredno pogost pojav v nosečnosti in tudi po porodu, saj raziskave kažejo, da se DRA pojavi pri približno 33 % žensk že v drugem trimesečju, v tretjem trimesečju pa skoraj pri vseh nosečnicah. Po 204 porodu prevalenca ostaja visoka, naj bi jo imelo tudi do 32 % žensk še leto dni po porodu (Dufour idr., 2019). Čeprav je stanje pogosto, je še vedno premalo znanja in raziskav o dolgoročnih učinkih. Povečana razdalja med mišicami naj bi povzročala tveganje za pojav bolečine v ledvenem delu hrbta in v medeničnem obroču, disfunkcije medeničnega dna, prolaps medeničnih organov ter nestabilnost v medenici in ledvenem delu hrbta (Dufour idr., 2019). Nekatere raziskave navajajo tudi posledice diastaze so lahko trebušna kila, težave pri dihanju, kašljanju, gibanju, oteženo odvajanje blata, težave pri spolnih odnosih, slaba drža, nestabilnost medenice in hrbtenice (Skoura idr., 2024). 1.1 Simptomi in znaki Največkrat se po porodu opazi izboklina ali vdolbina vzdolž LA med kontakcijo trebušnih mišic, povečana je tudi razdalja med njima. Ženske lahko opazijo funkcionalne težave, kot sta zmanjšana moč in stabilnost trupa, težave pri vsakodnevnihopravilih, neprijeten občutek trebušne stene (NHS Lothian Physiotherapy Department, 2017). Lahko pride do sočasnih težav v ledvenem delu hrbtenice in medeničnem obroču, kot na primer urinska in/ali fekalna inkontinenca, prolaps organov, bolečine v medeničnem predelu. Dejavniki tveganja so večkratna nosečnost, aktivni pritisk med porodom (vasalva manever), več plodna nosečnost, velikost in teža ploda, ohlapna trebušna stena, slabost vezivnega tkiva, prekomerna in/ali nepravilna vadba med nosečnostjo, neaktivnost med nosečnostjo, višja starost nosečnice, športnice z močnimi trebušnimi mišicami itd. (Skoura idr., 2024). 1.2 Diagnostika Diastazo kvalificiramo na podlagi merjenja razdalje oz. širine med mišicama na treh različnih mestih; pod processus xyphoideus (normalno do 15 mm), 3 cm nad in 2 cm pod popkom (normalno do 22 mm nad in 16 mm pod popkom). Diagnoza DRA se postavi, če so vrednosti večje od normalne oziroma je širina razmika približno 2,5 prsta (Dufour idr., 2019). Merjenje diastaze z uporabo ultrazvoka predstavlja zlati standard, vendar je palpatorno merjenje še vedno najpogosteje uporabljen pristop (Donnelly, 2018). Merjenje širine s prsti je v raziskavi zabeleženo kot 63 % strinjanje med ocenjevalci, z ultrazvokom pa 83 %, kar kaže na boljšo metodo diagnostike. Pomanjkljivost metode je težka dostopnost, potrebno dodatno znanje odčitavanja in finančni vložek. Ultrazvok diagnostika se uporablja tudi kot sočasno ugotavljanje pravilne aktivacije različnih mišičnih skupin (notranje in zunanje enote) in predstavlja pomemben pripomoček pri celostni obravnavi ter diagnostiki (NHS Lothian Physiotherapy Department, 2017). Ker trenutno ni poenotenega soglasja glede diagnostičnih meril ter vrednosti razdalje oziroma širine DRA, novejše raziskave opozarjajo na pomen celostne ocene trebušne funkcije, ki se ne osredotoča zgolj na velikost razmika med mišicama, temveč predvsem na prenose obremenitve čez trebušno steno, moč ter upoštevanje funkcije (Donnelly, 2018). Pomembno je, da diagnostika in obravnava diastaze ne temeljita zgolj na merjenju razmika med mišicama, temveč tudi na funkcionalni oceni. Celostni pristop vključuje oceno mišične aktivacije, naraščanje tenzije LA ter prenosa sil skozi trebušno steno, kar omogoča usmerjeno in učinkovito rehabilitacijo. Tak pristop preprečuje dolgotrajne zaplete, kot so motnje v stabilnosti trupa, bolečine ter disfunkcije medeničnega dna. Nova strokovna priporočila in konsenzusne študije (Dufour idr., 2019) podpirajo funkcionalno, individualno prilagojeno obravnavo z upoštevanjem teh vidikov. 205 1.3 Funkcionalna fizioterapevtska obravnava V raziskava so Dufour in sodelavci (2019) z uporabo Delphi konsenzus metode oblikovali 28 strokovnih priporočil, ki se nanašajo na ocenjevanje in konzervativno zdravljenje DRA do 12 mesecev po porodu. Pristop temelji na celostni obravnavi ženske, pri čemer se DRA ne razume več zgolj kot razmik mišic, temveč kot funkcionalna motnja znotraj torako pelvičnega sistema. Temeljna načela obravnave so:  Ocena funkcionalnosti LA Obravnava ni usmerjena zgolj v merjenje razmika med premima trebušnima mišicema, vendar je predvsem pomembna kakovost napetosti LA, katero palpiramo v mirovanju ter med aktivacijo trebušnih mišic in medeničnega dna. Zgodnja postpartalna faza (0–3 mesece):  Spodbujajo se nežne, restavrativne vaje, ki morajo biti individualno prilagojene. Uvajajo se notranje enote: mišica transversus abdominis in mišice medeničnega dna (MMD). Izogibati se je treba vajam, ki vključujejo koncentrično krčenje površinskih trebušnih mišic (klasični trebušnjaki), vajam, ki povzročajo izbočenje, in gibanjem pri katerih se izgubi kontinenca ali povečuje neprijeten občutek tiščanje navzdol. Poznejša postpartalna faza (3–12 mesecev):  Progresivno vključevanje bolj funkcionalnih vaj, pod pogojem, da se ohrani ustrezna napetost v LA. Pomembna je korekcija telesne drže, dihanja in gibalnih vzorcev pri vsakodnevnih opravilih. Vloga fizioterapevta:  Fizioterapevt predvsem svetujemo, izobražujemo ter obravnavamo stanje. Pomembno je, da promoviramo konzervativno zdravljenje ter pacientke obravnavamo celostno. Uporablja se bio-psiho-socialni model, ki upošteva telesne, čustvene in vedenjske dejavnike. Spodbuja gibanje ter ne vzbuja strahu pred stanji, kot so DRA. Pristopa, ki se ne priporočata kot prva izbira sta:  Abdominalni pasovi in opornice naj ne bodo prva izbira, ker ni dovolj dokazov o njihovi učinkovitosti.  Ne priporočajo se metode, kot je Elizabeth Noble tehnika (manualno približevanje mišic med crunchi) – ni podprta z dokazi. Donnelly (2018) je razvila strukturiran in funkcionalen model ocenjevanja in obravnave DRA, s katerim poudarja celosten fizioterapevtski pristop k povečanju funkcije trebušne stene in vlogi telesne drže, dihanja in gibanja pri rehabilitaciji. Za pomoč pri ocenjevanju ter obravnavi je avtorica razvila proformo PPP-RR-LD, ki vključuje: Person (oseba) – razumevanje individualnih potreb pacientke, Patterns (vzorci) – analiziranje gibalnih vzorcev, Posture (drža) – ocena telesne drže, Respiration (dihanje) – ocena dihalnih vzorcev, Ribcage (prsni koš) – ocena gibljivosti ter položaja prsnega koša, Load (obremenitev) – ocena sposobnosti posameznice pri prenašanju obremenitev, Defect (defekt) – prisotna druga stanja kot na primer kila. Z usmerjenim proformom ter smernicami za obravnavo DRA po porodu je rehabilitacija ter fizioterapevtska obravnava veliko bolj učinkovita in uspešna. 206 2 Metode 2.1 Namen in raziskovalna vprašanja Namen raziskave je ciljno usmerjeno predstavit in ovrednotit obstoječe znanstvene dokaze ter strokovne smernice s področja funkcionalne fizioterapevtske obravnave DRA pri ženskah v nosečnosti in po porodu, z namenom poudariti pomen celostnega in individualiziranega pristopa k diagnostiki in zdravljenju tega pogostega stanja. 2.2 Raziskovalna vprašanja Z raziskavo bomo dobili odgovore na raziskovalni vprašanji:  RV1: Kakšne so strokovne smernice za funkcionalno fizioterapevtsko obravnavo DRA pri ženskah po porodu?  RV2: Katere ključne elemente vključuje celostni pristop pri ocenjevanju in obravnavi DRA, kot jih opredeljujejo novejše konsenzusne študije in strokovna literatura? Glavni cilj je bil zbrati, primerjati in sintetizirati ključna priporočila ter ugotovitve o celostni obravnavi DRA ter vplivu telesne dejavnosti na žensko telo v času nosečnosti in po porodu. 2.3 Metode in tehnike zbiranja podatkov Za namene raziskave je bila uporabljena deskriptivna metoda raziskovanja pregleda znanstvene literature, pri kateri so bile analizirane že obstoječe strokovne in znanstvene vsebine s področja fizioterapije, porodništva in kineziologije. Pregledali smo literaturo iz podatkovnih baz PubMed, Pedro, Cobiss in Science Direct. Literatura je bila analizirana kvalitativno, s poudarkom na strokovnih smernicah za celostno obravnavo, objavljenih med 2015 in 2025 2.4 Opis instrumenta Z uporabo sistematičnega pregleda literature smo zbrali članke preko podatkovnih baz. Po vnosu ključnih besed smo našli 65 strokovnih člankov. Po odstranitvi člankov glede na izključitvene dejavnike, smo za podrobno analizo uporabili 4 strokovne članke, ki vsebujejo smernice za obravnavo DRA po porodu. Izključitveni dejavniki so bili članki, ki niso napisani v angleškm ali slovenskem jeziku, ki niso v celoti prosto dostopni, raziskave, ki so obravnavale izključno kirurško zdravljenje, ki so vsebovale zgolj posamezne primere brez širše analize, ki so vključevale le moške, nosečnice z zapleti ali patologijo trebušne stene ter niso vsebovale smernic ali fizioterapevtskih pristopov k zdravljenju DRA in prispevki, ki niso bili recenzirani. 2.5 Opis vzorca Naš vzorec predstavljajo strokovni in znanstveni članki, ki smo jih zbrali v podatkovnih bazah PubMed, Pedro, Cobiss in Science Direct, napisani v angleškem jeziku, objavljeni med 2019 in 2021ter so v celoti brezplačno dostopni na spletu, recenzirani in članki, ki konservativno oziroma fizioterapevtsko obravnavajo DRA pri ženskah po porodu, vključno s smernicami, konsenznimi priporočili in pregledanimi članki. V končni analizi so bili uporabljeni 4 članki, ki so izpolnjevali vse vključitvene pogoje. Število člankov, ki smo jih uporabili v raziskavi, je 4. 2.6 Opis zbiranja in obdelave podatkov Literaturo za pomoč pri pisanju raziskovalnega dela smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Pedro, Cobiss in Science Direct. Ključne besede, ki smo jih vnesli za iskanje strokovne literature so bile 207 diastaza rektus abdominis (diastasis rectus abdominis), poporodno obdobje (pospartum), priporočila (recommendation) in konsenzus študija (consensus study). Na podlagi določenih omejitvenih dejavnikov smo izbrali literaturo, ki pride v poštev pri raziskovalni nalogi. Rezultate končne analize vključenih raziskav (n = 4) smo predstavili v tabelah, vpogled raziskav smo v tabelah razdelili na kategorije: avtor, leto in država nastanka, namen, vzorec, raziskovalna metoda, pridobivanje rezultatov in ugotovitve. 3 Rezultati V pregled literature smo vključili 4 raziskave: meta analizo, delphi konsenzus študijo in dva sistematična pregleda literature. Študije so napisane v angleškem jeziku in objavljene po letu 2019. Rezultate končne analize vključenih raziskav (n = 4) smo predstavili v tabeli 1. Tabela 1 Analizirani viri Naslov, avtor in Raziskovalna Področje Ključne ugotovitve in Namen in vzorec leto metoda obravnave priporočila What is the Namen: Sistematični DRA po Obstaja zelo nizka kakovost evidence for Sistematično pregled in meta- porodu. dokazov, da vadba abdominal and oceniti analiza po Učinki transverzalne trebušne pelvic floor učinkovitost smernicah različnih vrst mišice lahko nekoliko muscle training vadbenih PRISMA. vadbe zmanjša IRR (SMC ≈ -0,63 to treat diastasis programov za Vključeni so bili (Transversus cm). Vadba MMD ni recti abdominis trebušne mišice RKŠ-ji s trebušno abdominis, učinkovitejša od minimalne postpartum? A in MMD pri vadbo, vadbo vadba MMD, intervencije. Curl-up vaje systematic zdravljenju DRA MMD ali curl-up) na kažejo lahko boljši učinek review with po porodu. kombinacijo. IRR. kot MMD in transversus meta-analysis. Vzorec: Meta- Analizirani Celostna abdominis, dokazi niso Sandra Gluppe, analiza 7 glavni izidi: fizioterapevts dovolj močni. Med Marie Ellström randomiziranih prisotnost DRA ka obravnava. posameznimi raziskavami Engh, Kari Bø, kontroliranih ali sprememba Pomembnost obstaja velika metodološka 2021. študij (RKŠ), inter-rektalne objektivnih heterogenost. Trenutno ni skupaj 381 žensk, razdalje (IRR). diagnostičnih dovolj znanstvenih dokazov od nekaj dni do Sekundarni izidi: metod za jasna priporočila glede treh let po telesna (ultrazvok). določenih vadbenih porodu. samopodoba, programov za DRA po bolečina v križu, porodu. Potrebne so večje in disfunkcije bolje zasnovane študije, za medeničnega ovrednotenje učinka dna, moč mišic. posameznih vaj. Fizioterapevti previdni pri obljubljanju učinkov vadbe za DRA. PFM je smiselno vključiti, saj uporabi pri urinski inkontinenci, ne 208 glede na njen učinek na IRD. Effect of Preučiti takojšen 28 žensk ≥8 Konzervativna Po šestih tednih sta obe hypopressive (počitek vs. tednov po po-porodna vadbeni metodi zmanjšali and kontrakcija) in vaginalnem fizioterapija: IRR (AB2: −3,06 mm; conventional dolgoročen (6 porodu (Vigo, hipopresivne AB5: −2,88 mm). Med abdominal tednov) učinek Španija); vaje v skupinama ni bilo razlik, kar exercises on hipopresivnih in randomizacija primerjavi z kaže na podobno postpartum konvencionalnih 1:1 v konvencionaln učinkovitost hipopresivnih diastasis recti: trebušnih vaj na hipopresivno imi in konvencionalnih vaj. IRD A randomized IRR pri ženskah (n = 14) in trebušno/stabil je bila manjša ob kontrakciji controlled trial. po porodu ter konvencionalno izacijskimi kot v mirovanju, izraziteje 5 Soto-González, analizirati razlike skupino (n = 14). vajami. cm nad popkom. M., Da Cuña- glede na pariteto. Izključitve: Konvencionalne vaje Carrera, I., aktualna učinkujejo bolje v Lantarón- nosečnost, mirovanju, hipopresivne pa Caeiro, E. M. in abdominalna med kontrakcijo. Multiparne Pascoal, A. G., hernija, ženske so imele več koristi. 2024, abdominalna Obe intervenciji sta varni in operacija primerni za poporodno (vključujoč CR) rehabilitacijo. Program naj se prilagodi pariteti in cilju, meritve pa naj bodo standardizirane z ultrazvokom. Program pariteti. European Namen: Določiti Uporaba Definicija, Predlagana nova Hernia Society jasne smernice za metodologij diagnoza, klasifikacijska shema, ki guidelines on definicijo, GRADE in klasifikacija, upošteva širino razmaka, management of razvrstitev, AGREE za simptomi, stanje in prisotnost sočasne rectus diastasis. diagnostiko in pripravo klinični izidi, kile. Klinični pregled s P. Hernández- zdravljenje DRA, kliničnih neoperativno palpiranjem je ustrezna Granados, N. vključno s smernic, podprtih zdravljenje, diagnostična metoda, za A. Henriksen, kirurškimi in s sistematičnim kirurško natančnejše meritve se F. Berrevoet, D. nekirurškimi pregledom zdravljenje in priporoča ultrazvok ali Cuccurullo, M. možnostmi literature in pooperativno kaliper 3 cm nad popkom. López-Cano, S. zdravljenja, ter razpravami upravljanjeDR Nižja samopodoba in Nienhuijs, D. zagotoviti strokovnjakov. A . nestabilnost, so Ross, A. konsenz o najpomembnejši simptomi Montgomery. najboljših za ocenjevanje in 2021. praksah na potrebujejo nadaljnje področju RD. raziskave. Fizioterapija Vzorec: priporočljiva pred kirurškim Osem kirurgov iz zdravljenjem, ni določeno, Evropskega kateri protokol je najboljši društva za kile je zaradi pomanjkanja 209 oblikovalo dokazov. Kirurško skupino in zdravljenje DRA brez uporabilo sočasne kile temelji na sistematični plicaturiLA, pri prisotnosti pregled literature zokoncidentne kile pa je za izdelavo priporočena mrežasta priporočil. rekonstrukcija. Uporaba Vključene so bile trebušnih povojev po študije do operaciji za mobilizacijo in oktobra 2020. zmanjševanju bolečine, ni standardiziranega postopka pooperativne rehabilitacije. Pretežno nizka do zmerna kakovost dokazov z večino priporočil. Rehabilitations Namen: Pregled literature, Učinkovitost Vadbeni in rehabilitacijski for maternal Sistematično vključenih 16 fizičnih vaj, programi lahko zmanjšajo diastasis recti ovrednotiti študij. nevromišične razdaljo med mišicama abdominis: An učinkovitost Kriterij elektrostimula rektus abdominis in update on različnih vključevanja: cije, manualne izboljšajo kakovost therapeutic rehabilitacijskih ljudje s potrjeno terapije, življenja. Ni enotnega directions. programov za DRA, različne akupunkture, protokola vadbe – Beibei Chen, zdravljenje DRA intervencije in spletne vadbe učinkovitost je odvisna od Xiumin Zhao, pri ženskah po merila in dodatne vrste vadbe, časa začetka in Yan Hu. 2023. porodu. Vzorci: učinkovitosti. opreme. pogostosti. NMES in 16 študij, skupno Diagnostika in kombinirane intervencije 1129 žensk v merjenje: (npr. z vadbo) so pogosto ante- in/ali najpogosteje učinkovitejše. Online vadba postnatalnem UZ (10 od kaže potencial, vendar je obdobju. 16), ostalo potreben nadaljnji razvoj. palpacija. Rezultati med študijami so heterogeni, zato so potrebne dodatne raziskave z enotnimi merili in večjimi vzorci. 4 Razprava Namen naše raziskovalne naloge je bil zbrati in pregledati strokovno ter znanstveno literaturo o funkcionalni fizioterapevtski obravnavi DRA pri ženskah po porodu. Osredotočili smo se na pomen celostnega pristopa k diagnostiki in zdravljenju DRA, s poudarkom na vlogi fizioterapevta, funkcionalni oceni trebušne stene ter katere smernice in priporočila se trenutno uporabljajo pri oceni in konzervativni obravnavi DRA. Glavne ugotovitve Chen idr. (2023) so bile, da funkcionalna vadba, nevromišična elektrostimulacija, manualna terapija in kombinirani pristopi lahko zmanjšajo DRA in izboljšajo kakovost življenja žensk po porodu. Rezultati so heterogeni, kar pomeni, da so učinkoviti od vrste, intenzivnosti in trajanja 210 intervencij. Najboljši učinki so bili pri vadbi, ki vključuje stabilizacijo trupa in nevromišično elektrostimulacijo. Opozorili so na pomanjkanje enotnega protokola in diagnostičnih meril. Potrebna so dodatna raziskovanja za standardizacijo obravnave. Ugotovitve Gluppe idr. (2021) kažejo, da je trenutno razpoložljiva znanstvena podlaga o učinkovitosti vadbe pri zdravljenju DRA po porodu zelo omejena. Meta-analiza dveh pilotnih RCT je nakazala, da bi trening mišice transversus abdominis lahko zmanjšal IRR (–0,63 cm), vendar je bila kakovost dokazov zaradi metodoloških pomanjkljivosti in majhnih vzorcev ocenjena kot zelo nizka. Prav tako ni bilo dokazov, da bi bila vadba mišic medeničnega dna učinkovitejša od minimalne intervencije, medtem ko so curl-up vaje v posameznih raziskavah pokazale določene koristi, vendar ob zelo nizki stopnji dokazov. Pri spremljanju sekundarnih izidov, kot so bolečine v hrbtu, funkcija medeničnega dna in telesna samopodoba, pomembnih učinkov niso zaznali. Avtorji zato poudarjajo, da trenutno ni mogoče priporočiti specifičnih fizioterapevtskih programov vadbe za obravnavo DRA po porodu. Raziskava Soto-González idr. (2024) je z randomiziranim kontroliranim poskusom primerjala učinke hipopresivnih in konvencionalnih trebušnih vaj pri ženskah po porodu. Po šestih tednih vadbe sta obe skupini pokazali zmanjšanje IRR (AB2: −3,06 mm; AB5: −2,88 mm), brez statistično pomembnih razlik med skupinama. Tako hipopresivne kot konvencionalne vaje sta bili učinkoviti in varni za uporabo v poporodnem obdobju. Ugotovljeno je bilo, da se pri konvencionalnih vajah razdalja bolj zmanjša v mirovanju, pri hipopresivnih pa med kontrakcijo trebušnih mišic, kar nakazuje različen mehanizem delovanja. Multiparne ženske so imele več koristi od obeh vadbenih programov. Avtorji priporočajo vključitev obeh pristopov v fizioterapevtsko obravnavo DRA ter poudarjajo potrebo po standardiziranih ultrazvočnih meritvah za objektivno spremljanje napredka. Raziskava Hernandez-Granados idr. (2021) je pokazala, da naj se DRA definira kot razmik med mišicama, večji od 2 cm. Avtorji so predlagali novo klasifikacijo, ki upošteva širino razmika, poporodno stanje ter prisotnost sočasne kile. Kot najpomembnejša simptoma so opredelili poslabšano telesno samopodobo in nestabilnost trupa. Priporočili so, da se pred kirurškim zdravljenjem uporabi fizioterapijo, čeprav zaradi omejene kakovosti dokazov ni mogoče priporočiti enotnega programa. Za kirurško zdravljenje brez kile svetujejo plikacijo LA, pri prisotnosti kile pa mrežico. Sklenili so, da so obstoječa priporočila večinoma šibka zaradi nizke kakovosti dokazov ter da so potrebne dodatne raziskave za standardizacijo obravnave. Na podlagi pregleda štirih ključnih virov (Chen idr., 2023; Gluppe idr., 2021; Hernández-Granados idr., 2021; Soto-González idr., 2024) lahko ugotovimo, da je obravnava DRA po porodu še vedno področje z omejeno raziskovalno podlago in precejšnjimi razlikami v klinični praksi. Čeprav obstajajo znaki, da lahko vadba, zlasti usmerjena v aktivacijo transversus abdominis ter izbrane stabilizacijske vaje, prispeva k zmanjšanju IRR in izboljšanju funkcionalnosti trebušne stene, je kakovost dokazov nizka in rezultati niso enotni. Dufour idr. (2019) poudarjajo, da ocenjevanje DRA ne more temeljiti zgolj na širini razmaka, temveč je treba upoštevati tudi napetost LA, kakovost koaktivacije in vpliv na funkcionalne vzorce. Smernice European Hernia Society (2021) dodajajo, da sta nestabilnost trupa in poslabšana telesna samopodoba pogosto najpomembnejša simptoma, kar opozarja na potrebo po biopsihosocialnem pristopu k obravnavi. Fizioterapija je v tem okviru prepoznana kot prva izbira pred morebitno kirurško intervencijo, čeprav ni enotnih protokolov. Chen idr. (2023) kažejo, da imajo poleg vadbe obetavne učinke tudi nevromišična elektrostimulacija in kombinirani pristopi, vendar ostaja vprašanje standardizacije odprto. Skupna ugotovitev vseh virov je, da mora biti obravnava DRA individualizirana, funkcionalno usmerjena in dopolnjena z edukacijo ter spremembami vsakodnevnih navad za zmanjšanje 211 prekomernega intraabdominalnega pritiska. Vloga fizioterapevta je zato ključna, saj obsega tako diagnostiko in izbiro vaj kot tudi spremljanje pacientk ter njihovo psihološko podporo. Omejitev našega pregleda je majhno število kakovostnih RCT-jev, heterogenost metodologij in različna merila za diagnostiko. Zato rezultatov ni mogoče posploševati na vse ženske po porodu. Kljub temu pa pregled prispeva k boljši osveščenosti o nujnosti celostnega pristopa in krepitvi vloge fizioterapije v praksi. Za prihodnost je ključnega pomena izvedba večjih, metodološko enotnih raziskav, ki bodo omogočile oblikovanje jasnih kliničnih priporočil in razvoj standardiziranih protokolov za obravnavo DRA. 5 Zaključek Pri konzervativni obravnavi DRA se moramo osredotočati predvsem na funkcionalno obravnavo trebušne stene, izboljšanje stabilnosti trupa in vzpostavitev ustreznega gibalnega nadzora. Fizioterapija ima pri tem ključno vlogo, saj s pravilno izbranimi vajami, kot so aktivacija globokih trebušnih mišic, stabilizacijske in hipopresivne vaje, pomaga zmanjšati razmik med trebušnima mišicama ter izboljšati telesno držo in počutje žensk po porodu. Pristop mora biti individualno prilagojen in vključevati tudi izobraževanje o pravilnem dihanju, gibanju in zmanjševanju pritiska v trebušni votlini. Za napredek na tem področju bi bilo smiselno razviti enotna diagnostična merila ter standardizirane vadbene protokole, ki bi fizioterapevtom omogočili še bolj ciljno in učinkovito obravnavo. LITERATURA 1. Chen, B., Zhao, X. in Hu, Y. (2023). Rehabilitations for maternal diastasis recti abdominis: An update on therapeutic directions. Heliyon, 9(10), e12345. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34391661/ 2. Donnelly, G. (2018). Diastasis rectus abdominis: Physiotherapy management. Journal of Pelvic, Obstetric and Gynaecological Physiotherapy, 124, 15–19. https://thepogp.co.uk/_userfiles/pages/files/journals/124/don3l3w21sx8.pdf 3. Dufour, S., Bernard, S., Murray-Davis, B. in Graham, N. (2019). Establishing expert-based recommendations for the conservative management of pregnancy-related diastasis rectus abdominis: A Delphi consensus study. Journal of Women’s Health Physical Therapy, 43(2), 1–10. https://www.researchgate.net/publication/331644235_Establishing_Expert- Based_Recommendations_for_the_Conservative_Management_of_Pregnancy- Related_Diastasis_Rectus_Abdominis_A_Delphi_Consensus_Study 4. Gluppe, S., Engh, E. M. in Bø, K. (2021). What is the evidence for abdominal and pelvic floor muscle training to treat diastasis recti abdominis postpartum? A systematic review with meta-analysis. Brazilian Journal of Physical Therapy, 25(6), 664–675. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34391661/ 5. Hernández-Granados, P., Henriksen, N. A., Berrevoet, F., Cuccurullo, D., López-Cano, M., Nienhuijs, S., Ross, D. in Montgomery, A. (2021). European Hernia Society guidelines on management of rectus diastasis. British Journal of Surgery, 108(10), 1189–1191. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34595502/ 6. Michalski, A., Wojciech, R., Wolder, D., Pogorzelska, J. in Kaczmarczyk, K. (2018). Diastasis recti abdominis — A review of treatment methods. Ginekologia Polska, 89(2), 97–101. https://journals.viamedica.pl/ginekologia_polska/article/view/GP.a2018.0016/43304 212 7. NHS Lothian Physiotherapy Department. (2017). DRAM: Lothian physiotherapy guidelines. https://apps.nhslothian.scot/files/sites/2/DRAM-LOTHIAN-PHYSIOTHERAPY-GUIDELINES- April-2017.pdf 8. Skoura, A., Bilis, E., Papanikolaou, D. T., Xergia, S., Tsarbou, C., Tsekoura, M., Kortianou, E. in Mauroulis, I. (2024). Diastasis recti abdominis rehabilitation in the postpartum period: A scoping review of current clinical practice. International Urogynecology Journal, 35, 491–520. https://link.springer.com/article/10.1007/s00192-024-05727-1 9. Soto-González, M., Da Cuña-Carrera, I., Lantarón-Caeiro, E. M. in Pascoal, A. G. (2024). Effect of hypopressive and conventional abdominal exercises on postpartum diastasis recti: A randomized controlled trial. PLOS ONE, 19(12), e0314274. https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0314274 213 Jasmina Klobučar Bolnišnica za otroke Šentvid pri Stični Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Implementacija modela celostne paliativne oskrbe otrok v kliničnem okolju UDK 616-036.8-083-053.2:17 UDC 616-036.8-083-053.2:17 KLJUČNE BESEDE: paliativna oskrba, pediatrična KEYWORDS: palliative care, pediatric palliative paliativna oskrba, multidisciplinarni pristop, kakovost care, multidisciplinary approach, quality of life, življenja, etični vidiki ethical aspects POVZETEK – Pediatrična paliativna oskrba je ABSTRACT – Pediatric palliative care is a celostna, specializirana podpora otrokom z comprehensive, specialized support for children with neozdravljivimi boleznimi in njihovim družinam. life-limiting illnesses and their families. It aims to Namenjena je lajšanju simptomov, izboljšanju alleviate symptoms, enhance quality of life, and kakovosti življenja ter ohranjanju dostojanstva skozi preserve dignity throughout the course of illness. The celoten potek bolezni. Raziskava, izvedena s study, based on structured interviews with nurses, strukturiranimi intervjuji medicinskih sester, highlights the essential role of the nurse as a member izpostavlja ključno vlogo medicinske sestre kot člana of the multidisciplinary team, the importance of timely multidisciplinarnega tima, pomen pravočasnega introduction of care, and ethical decision-making. vključevanja oskrbe in etičnega odločanja. Celostna Holistic care addresses the physical, psychological, obravnava vključuje telesne, psihološke, socialne in social, and spiritual needs of the child and their duhovne potrebe otroka ter njegove družine. family. The findings emphasize the need for greater Poudarjena je potreba po večji ozaveščenosti, awareness, continuous education, and systemic kontinuiranem izobraževanju in sistemski podpori za support to ensure quality implementation of the model kakovostno implementacijo modela v kliničnem in clinical practice. Pediatric palliative care is not okolju. Paliativna oskrba otrok ni le pomoč ob koncu limited to end-of-life care but is a long-term support življenja, temveč dolgoročen proces podpore, process tailored to the individual needs and prilagojen individualnim potrebam in razvojnim developmental stages of the child. stopnjam otroka. 1 Teoretična izhodišča V zadnjem desetletju so klinična oskrba in raziskave na področju paliativne oskrbe otrok zelo napredovali. Na mednarodni ravni je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredelila paliativno oskrbo kot mednarodno človekovo pravico, da bi odpravili globalno neenakost na področju paliativne oskrbe. Na področju raziskav je vse več dokazov opredelilo trenutno stanje in standarde za komunikacijo, psihosocialno oskrbo in obvladovanje simptomov (Feudtner in Friedrichsdorf, 2020, str. 6). Mednarodno združenje za Hospic in paliativno oskrbo je leta 2018 na podlagi priporočil oblikoval širši koncept definicije paliativne oskrbe in priporočil SZO, da dopolni obstoječo definicijo paliativne oskrbe. Definicija je nastala na podlagi globalnega konsenza. V ospredje postavlja koncept lajšanja trpljenja zaradi resnega bolezenskega stanja. Posledično omogoča spremembo koncepta paliativne oskrbe usmerjene v bolezen, na paliativno oskrbo usmerjeno v človeka. Zagovarja zagotavljanje oskrbe »v vseh 214 starostnih obdobjih in stanjih glede na potrebo«, s ciljem pravočasne vključenosti, osredotočenosti na lajšanje trpljenja in velja za vse, ne glede na diagnozo, prognozo, geografsko okolje in finančno stanje. (Knaul idr., 2018, str. 1). 1.1 Celostna paliativna oskrba Celostna oskrba je koncept, ki se danes pogosto uporablja in sprejema v zdravstvu. Izraz izvira že iz stare Grčije, kjer so spoznali, da morajo poleg telesnih simptomov zdraviti tudi duševne (Goodwin idr., 2021, str. 3). Celostna oskrba naj bi povečala zadovoljstvo pacientov, kakovost oskrbe in omogočila lažji dostop do storitev (Baxter, 2018, str. 4 ). Izraza »paliativna zdravstvena nega« in »paliativna medicina« spadata med temeljne pojme tega področja, vendar Avtorji poudarjajo, da ju ne gre enačiti s paliativno oskrbo, saj se paliativna medicina in paliativna zdravstvena nega medsebojno dopolnjujeta ter skupaj z drugimi podpornimi strokami tvorita celostno paliativno oskrbo (Ebert Moltara idr., 2020, str. 15). 1.2 Značilnosti pediatrične paliativne oskrbe Paliativna oskrba otrok je specializirana oblika paliativne oskrbe, ki je namenjena otrokom z neozdravljivo napredujočo boleznijo. Namen te oblike oskrbe je izboljšanje kakovosti življenja bolnega otroka in zagotavljanje celostne podpore tako otroku kot tudi njegovi družini. Pri paliativni oskrbi otrok sodeluje multidisciplinarni tim različnih strokovnjakov. Pomembno je, da imajo nekateri člani tima tudi dodatna znanja iz paliativne oskrbe, da lahko zagotovijo ustrezno oskrbo in podporo otroku in njegovi družini (Meglič, 2021a, str. 285). Zgodnja paliativna oskrba pomeni predvideno ukrepanje pri poslabšanja stanja, ki so pričakovana ob bolezni, učinkovito preprečevanje ob prepoznavi poslabšanj, razbremenitev stiske družine in podaljšanje življenja otrok. Oskrba se prilagodi otrokovi starosti, dojemanju bolezni in ciljem družine. Pomembno je ozaveščanje o pomenu sodobne pediatrične paliativne oskrbe v klinični praksi, ki vključuje obsežno znanje pediatrije, znanje s področja paliative in komunikacije, dobro timsko multidisciplinarni sodelovanje in odkrit, zaupanje vreden odnos z otrokom in družino (Meglič in Bertok, 2021, str. 40). Velika prednost za otroka in njegovo družino je zgodnje vključevanje v paliativno oskrbo, ki mora biti dobro organizirana, saj se s tem uspešno lajša tako telesne kot duševne težave. Najbolj je, da se otrok v program vključi takoj ob postavitvi diagnoze in se nadaljuje obravnavo ne glede na rezultat zdravljena. Bistvo paliativne oskrbe je, da se odpravljajo težave, ki spremljajo bolezen. Oskrba ob koncu življenja je zelo pomembna, mora biti premišljena in usklajena, saj mora nuditi občutek varnosti in gotovosti, ki jo otroci in družine potrebujejo (Benedik Dolničar, 2015, str. 90–91). Meglič (2021a, str. 287–288) navaja značilnosti paliativne oskrbe otrok:  zagotavlja lajšanje telesnih, duševnih, duhovnih in socialnih znakov in težav zaradi neozdravljive bolezni,  smrti ne pospešuje in ne zavlačuje, nudi sistem podpore s postopki in ukrepi, ki otroka podpirajo pri dejavnem življenju do smrti,  življenje lahko podaljša, izboljša kakovost in ugodno vpliva na potek bolezni,  nudi podporo, ki celi družini pomaga pri soočanju z boleznijo in žalostjo,  uporaba timskega pristopa pri obravnavi potreb otroka in svojcev,  smiselna je v zgodnjem obdobju bolezni ob sočasnem izvajanju drugih vrst zdravljenja za podaljšanje življenja. 215 2 Metode Namen raziskave je bil preučiti izvajanje zdravstvene nege v okviru modela celostne paliativne oskrbe otrok v kliničnem okolju ter ugotoviti, kako medicinske sestre uresničujejo načela tega modela in na kakšen način dostopajo do strokovne ter čustvene podpore pri soočanju z izzivi paliativne oskrbe otrok. 2.1 Metode in zbiranje podatkov Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki raziskave so bili pridobljeni s tehniko strukturiranega intervjuvanja. Sekundarni vir podatkov je bil pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz Cobiss in Google učenjak ter pregled literature iz baz podatkov Cobiss, Springer Nature Link ter Pubmed. 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za strukturiran intervju, ki je bil oblikovan na podlagi nesistematičnega pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature (Benedik Dolničar, 2015; Ebert Moltara, 2020; Meglič, 2021; Goodwin, 2021). Predloga za intervju je bila sestavljena iz dveh delov. V prvem delu smo pridobili socio-demografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, delovišče), drugi del so predstavljala vprašanja, ki so predstavljena v tabelah 2, 3, 4, 5 in 6. 2.3 Opis vzorca Vzorec naše raziskave je bil namenski. K sodelovanju smo povabili medicinske sestre različne stopnje izobrazbe, ki so vključene v celostno paliativno oskrbo otrok v eni izmed slovenskih bolnišnic. V raziskavi so sodelovale 4 osebe ženskega spola. Kriterij za vključitev v raziskavo je bil najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju paliativne oskrbe otrok. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Intervjuje smo izvedli marca 2025. K intervjuju so kandidati pristopili prostovoljno na podlagi predhodno opravljenega osebnega razgovora. Zagotovljena jim je bila anonimnost in spoštovanje etičnih načel, ki veljajo v raziskovanju. Vsi sodelujoči so pred sodelovanjem v raziskavi podpisali soglasje. Razgovor smo s predhodnim dovoljenjem sodelujočih posneli s pomočjo snemalnika zvoka na mobilnem telefonu. Podatke, pridobljene z intervjuji, smo analizirali ter odgovore ustrezno interpretirali. Ugotovitve smo prikazali in ovrednotili v razpravi in zaključku. 3 Rezultati V nadaljevanju bomo predstavili rezultate raziskave. V tabeli 1 smo zbrali osnovne podatke udeležencev, v tabelah 2, 3, 4, 5 in 6 pa so predstavljeni odgovori intervjuvancev na posamezna vprašanja, ki se nanašajo na pediatrično paliativno oskrbo. V tabelah so poleg odgovorov predstavljene tudi identificirane kode za lažjo interpretacijo vsebine intervjujev. V tabeli 1 so prikazani socio-demografski podatki intervjuvancev, delovno mesto in leta delovnih izkušenj na področju pediatrije. 216 Tabela 1 Osnovni podatki intervjuvancev Leta Šifra Spol Starost Izobrazba delovnih intervjuvanca izkušenj I 1 ženski 36 let Dipl. med. sestra 3 let I 2 ženski 38 let Dipl. med. sestra 5 let Dipl. med. sestra s I 3 ženski 52 let 25 let specialnimi znanji I 4 ženski 40 let Srednja med. sestra 10 let V tabeli 2 so prikazani odgovori intervjuvank o vlogi medicinske sestre v paliativni oskrbi otrok ter pripadajoče kode, ki povzemajo bistvene ugotovitve. Tabela 2 Vloga medicinske sestre Vprašanje Odgovor Koda Kako bi I1: »MS ima v paliativni oskrbi zelo pomembno opisali vlogo  zelo pomembna vloga vlogo, saj smo ob otroku največ časa. Lajšamo medicinske  lajšanje bolečin bolečino, nudimo čustveno podporo otroku ter sestre v  čustvena podpora njegovim staršem. Tesno sodelujemo in se paliativni  timsko delo povezujemo z ostalimi zdravstvenimi delavci.« oskrbi otrok? I2: »MS deluje v multidisciplinarnem timu.  multidisciplinarni tim Lajšanje bolečine in nudenje zdr. nege v vseh  lajšanje bolečine temeljnih življenjskih aktivnostih. Pomembna je  zdr. nega v vseh temeljnih ustrezna komunikacija z otrokom, družino in zdr. življenjskih aktivnostih timom. Zagotavljanje varnega in toplega okolja za  ustrezna komunikacija otroka in družine. Potrebna je podpora staršem.«  varno okolje  podpora staršem I3: »Kot MS v paliativni pediatrični oskrbi sem se naučila, da paliativna oskrba ni samo konec  izboljšanje kakovosti življenja, ampak predvsem izboljšanje njegove življenja kakovosti. Vsak otrok je edinstven in vsaka  prilagajanje potrebam družina ima svojo zgodbo, zato je prilagajanje njihovim potrebam zelo pomembno.« I4: »Zdi se mi zelo pomembna, saj le ona preživi  zelo pomembna največ časa ob otroku. Pa tudi ga ponavadi zelo  vizualno opazovanje dobro pozna, ker največkrat je ležalna doba takega otroka daljša. Včasih že s pogledom nanj oceni, ali je otrok vredu, ali pa se z njim nekaj dogaja.« V tabeli 3 so zbrani odgovori intervjuvank, ki opisujejo, katera etična načela vodijo njihovo delo v paliativni oskrbi otrok, ter pripadajoče kode z glavnimi temami. 217 Tabela 3 Etična načela Vprašanje Odgovor Koda Katera etična načela I1: »Pri izvajanju paliativne oskrbe upoštevate pri izvajanju upoštevam predvsem načelo dostojanstva paliativne oskrbe? in načelo dobrodelnosti. Seveda  načelo dostojanstva upoštevam tudi ostala načela za kakovost  načelo dobrodelnosti življenja in podporo tako otroku kot njegovi družin.« I2: »Spoštovanje pacientovih želja in vrednot, delovati v korist otroka in  spoštovanje njegove družine, vsem pacientom  enak dostop do omogočiti enak dostop do paliativne paliativne oskrbe oskrbe. Spoštovati zasebnost in zaupnost.  celostni pristop Upoštevati celostni pristop.« I3: »Upoštevam vsa etična načela, ki so  upoštevam načela napisana v Kodeksu etike in so vodilo za  vodilo za moje delo moje delo.« I4: »Pri izvajanju paliativne oskrbe upoštevamo vsa etična načela. Vsako življenje moramo spoštovati v najširšem  upoštevamo vsa etična smislu. Poskrbeti moramo, da ohranjamo načela dostojanstvo tudi v času umiranj a in  spoštovanje nenazadnje poskrbimo tudi za dostojno  dostojanstvo smrt, brez trpljenja in bolečin. Ob umiranju, smrti damo družini čas, da se poslovi, da žaluje.« V tabeli 4 so prikazani odgovori intervjuvank o načinih komunikacije z otrokom in njegovimi starši ob diagnozi neozdravljive bolezni ter pripadajoče kode, ki povzemajo bistvene ugotovitve. Tabela 4 Komunikacija Vprašanje Odgovor Koda Kakšne komunikacije se I1: »Poslužujem se v največji meri jasne,  jasna poslužujete pri otroku in empatične ter nevsiljive komunikacije.  empatična starših ob diagnozi Seveda jo prilagajamo na starost in  nevsivljiva neozdravljive bolezni? zmožnost otrokovega ter starševskega  prilagojena starosti razumevanja. Komuniciramo sočutno in  sočutna iskreno.« I2: »Komunikacija z otrokom je odvisna od starosti oziroma od razvojne stopnje.  pomirjujoč glas Pomirjujoč glas, nežnost, da ima otrok  nežnost občutek varnosti. Komunikacija s starši  občutek varnostijasna mora biti jasna, biti moramo dobri  dobri poslušalci poslušalci, potrditi njihove občutke, jih spodbuditi, da skrbijo tudi zase.« 218 I3: »Moja komunikacija je iskrena,  iskrenost empatična in sočutna. S spontano in  empatičn ost iskreno komunikacijo si poskušam  sočutn ost pridobiti zaupanje otroka in staršev, da se  zaupanje otroka in začne graditi pravi odnos v nadaljnjem staršev zdravljenju. « I4: »Zelo pomemben je očesni stik, stisk roke, nasmeh – že to ima veliko vrednost in potem tudi komunikacija lažje steče. Trudimo se, da nam starši in tudi otroci  očesni stik zaupajo, da smo jim lahko v oporo.  stisk roke Komunikacija je iskrena in topla.  zaupanje Velikokrat starši, kateri niso stalno ob  iskrena otroku, oziroma zaradi oddaljenosti ne  topla pridejo velikokrat na obisk, prosijo da jim pošljemo kakšno fotografijo otroka oziroma omogočimo videoklic.« V tabeli 5 so prikazani odgovori intervjuvank o načinih dostopanja do podpore pri soočanju z izzivi paliativne oskrbe ter pripadajoče kode, ki povzemajo bistvene ugotovitve. Tabela 5 Podpora pri soočanju z izzivi Vprašanje Odgovor Koda Kako dostopate do I1: »Pogosto je za nas izvajanje paliativne podpore pri soočanju z oskrbe čustveno zahtevno. Pri težkih  čustveno zahtevno izzivi paliativne oskrbe? izkušnjah imamo na voljo psihološko  psihološka pomoč pomoč za zdravstvene delavce. Imamo  organizirana tudi organizirane izobraževanja in izobraževanja delavnice iz tega področja. Ponavadi  delavnice poskrbim sama zase ali predelam  skrb sama zase čustveno preobremenjenost s sodelavci in vodjo.« I2: »V okviru službe imamo možnost  psihološka pomoč psihološke pomoči. Pogovori s sodelavci  pogovori in prijatelji.« I3: »Pri nudenju opore in podpore so mi v pomoč najožji sodelavci in sodelavke. Za  najožji sodelavci nasvet ali pomoč pa se lahko obrnem tudi  multidisciplinarni tim na ostali del tima, ki sodeluje v obravnavi pediatrične paliativne oskrbe.« I4: »Pri izzivih v paliativni oskrbi je podpora nujna. Zase lahko rečem, da se največkrat obrnem kar na sodelavko,  podpora je nujna kateri zaupam. Že pogovor z njo je  sodelavka največkrat dovolj. Seveda pa imamo  zunanja podpora možnost zunanje podpore, vendar te do sedaj še nisem uporabljala.« 219 V tabeli 6 so prikazani odgovori intervjuvank o izvajanju modela celostne paliativne oskrbe otrok v kliničnem okolju ter pripadajoče kode, ki povzemajo bistvene ugotovitve. Tabela 6 Model celostne paliativne oskrbe Vprašanje Odgovor Koda Kako v kliničnem okolju I1: »Naš cilj je zagotavljanje dostojanstva  dostojanstvo izvajate model celostne in čim boljše kakovosti življenja v vsakem  čim boljša kakovost paliativne oskrbe otrok? trenutku. Izvajamo psihosocialno podporo življenja otroku in njegovi družini, vsakega otroka  individualna obravnava obravnavamo individualno ter delujemo  multidisciplinarno delo multidisciplinarno.« I2: »Izvajamo ga preko  multidisciplinaren tim multidisciplinarnega tima, kjer oskrba ni  telesne potrebe omejena samo na telesne postopke ampak  psihološke potrebe tudi na psihološke, čustvene, socialne in  čustvene potrebe duhovne potrebe. Ne samo na otroka,  socialne potrebe ampak tudi njegove družine.«  duhovne potrebe I3: »Paliativno oskrbo izvajamo kot celostno obravnavo otrok, ki imajo  vključevanje staršev, neozdravljivo bolezen. Vključujemo tudi svojcev starše oziroma svojce, ki potrebujejo  pogovor veliko pogovora, razumevanja in podpore.« I4: »V kliničnem okolju zagotavljamo  podpora otroku in podporo otroku, kot tudi njegovi družini. družini Trudimo se zagotoviti čim boljšo kvaliteto  kakovostno življenje življenja na vseh ravneh (fizični, psiho-  prilagajanje socialni in duhovni). Izvajanje paliativne posamezniku in družini oskrbe se prilagodi posamezniku in  lajšanje simptomov njegovi družini. Cilj je preprečiti oziroma  timsko delo lajšati moteče simptome napredujoče bolezni. Pri tem je zelo pomembno timsko delo, saj tako učinkoviteje zajamemo otroka in družino.« 4 Razprava V raziskavi smo si postavili dve raziskovalni vprašanji, na kateri v nadaljevanju odgovarjamo. RV1: Kako medicinske sestre v kliničnem okolju uresničujejo model celostne paliativne oskrbe otrok? Intervjuvanke so izpostavile, da se model celostne paliativne oskrbe v kliničnem okolju uresničuje predvsem preko multidisciplinarnega tima, ki vključuje zdravnike, psihologe, socialne delavce, duhovnike in druge strokovnjake. S tem se zagotavlja, da je oskrba otroka in družine individualno prilagojena, celovita in usmerjena k izboljšanju kakovosti življenja (Ebert Moltara idr., 2020). V skladu z ugotovitvami Meglič (2021a) se paliativna oskrba otrok razlikuje od paliativne oskrbe odraslih prav po tej prilagodljivosti, saj mora biti vedno usmerjena v otrokovo razvojno stopnjo in dojemanje bolezni. 220 Medicinske sestre delujejo kot koordinatorke oskrbe, strokovnjakinje za obvladovanje simptomov in nosilke komunikacije med otrokom, družino in zdravstvenim timom. Njihovo delo zahteva posebno znanje, spretnosti in izkušnje s področja paliativne zdravstvene nege, ki temelji na procesni metodi dela in etičnih načelih sočutne obravnave (Bernot, 2021). Pri tem ne gre zgolj za izvajanje medicinskih postopkov, temveč za nudenje sočutne prisotnosti, poslušanja in razumevanja, kar omogoča gradnjo zaupanja in občutka varnosti pri otroku ter njegovih starših (Meglič in Bertok, 2021). Komunikacija, ki jo intervjuvane medicinske sestre uporabljajo ob diagnozi neozdravljive bolezni, je po njihovih besedah iskrena, empatična, jasna in prilagojena otrokovi starosti. S tem gradijo odnos, ki omogoča odprt pogovor o strahovih, negotovosti in pričakovanjih. Tovrstna komunikacija ne vključuje le besed, temveč tudi nebesedne izraze, kot so očesni stik, stisk roke in prisotnost – kar vse, ima za otroka in starše velik pomen (Meglič, 2021b). Izvajanje zdravstvene nege v okviru modela celostne paliativne oskrbe tako presega tradicionalne meje klinične nege in zahteva integracijo strokovnosti, etičnosti, komunikacije in čustvene občutljivosti. Kot navaja Goodwin idr. (2021), celostna oskrba izboljšuje kakovost življenja in zadovoljstvo bolnikov, hkrati pa omogoča večjo dostopnost in učinkovitost zdravstvenih storitev. V slovenskem prostoru to pomeni izvajanje paliativne oskrbe, ki je neprekinjena, integrirana v primarno stroko in temelji na sodelovanju z družino (Ebert Moltara idr., 2020). RV2: Na kakšen način medicinske sestre dostopajo do strokovne in čustvene podpore pri soočanju z izzivi izvajanja paliativne oskrbe otrok? Izvajanje paliativne zdravstvene nege otrok je za medicinske sestre pogosto čustveno zahtevno, saj se vsakodnevno soočajo z bolečino, trpljenjem in izgubo. Intervjuvanke so izpostavile, da se s temi izzivi spopadajo z različnimi oblikami strokovne in čustvene podpore. Najpogosteje uporabljene oblike so: psihološka pomoč za zdravstvene delavce, pogovori s sodelavci, supervizija, izobraževanja in delavnice ter neformalna podpora znotraj tima. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da imajo medicinske sestre možnost vključitve v psihološko svetovanje in skupinske pogovore, ki jim pomagajo predelati čustveno obremenjujoče izkušnje. Prav tako se pogosto zatečejo k pogovorom s sodelavkami, ki delijo podobne izkušnje in razumejo njihove stiske. Tovrstna kolektivna podpora ima pomembno vlogo pri preprečevanju izgorelosti in krepitvi občutka pripadnosti (Zimmermann idr., 2023). Zagotavljanje sočutne oskrbe otrokom in družinam zahteva visoko stopnjo čustvene stabilnosti, zato je pomembno, da imajo medicinske sestre možnost sprotnega razbremenjevanja in strokovne pomoči. Kot navaja Bernot (2021), uspešno izvajanje paliativne zdravstvene nege temelji na duševni uravnoteženosti, kritičnem razmišljanju in sposobnosti prilagajanja. V ta namen je nujno, da zdravstveni sistemi vzpostavijo trajne oblike podpore – tako v obliki supervizij kot kontinuiranega izobraževanja (Ebert Moltara idr., 2020). Nekatere intervjuvanke so poudarile tudi pomen samorefleksije in skrbi zase, kar vključuje sproščanje, postavljanje meja in iskanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Tak pristop omogoča, da medicinske sestre ohranijo sočutje in empatijo, ne da bi pri tem ogrozile lastno psihološko blagostanje. Sklepno lahko povzamemo, da medicinske sestre model celostne paliativne oskrbe otrok uresničujejo z združevanjem strokovnega znanja, empatične komunikacije in timskega sodelovanja. S svojim delom bistveno prispevajo k ohranjanju dostojanstva otroka ter k izboljšanju kakovosti življenja otroka in njegove družine skozi celoten potek bolezni. 5 Zaključek Na podlagi odgovorov intervjuvank lahko ugotovimo, da je izvajanje zdravstvene nege v okviru modela celostne paliativne oskrbe otrok v kliničnem okolju zahtevno in odgovorno področje dela, ki temelji na celostnem pristopu k otroku in njegovi družini. Medicinske sestre pri svojem delu upoštevajo fizične, 221 psihološke, čustvene, socialne in duhovne potrebe otroka ter zagotavljajo podporo njegovi družini skozi celoten potek bolezni. Ključni del izvajanja zdravstvene nege je sodelovanje v multidisciplinarnem timu, ki omogoča individualno prilagojeno obravnavo in zagotavljanje kakovosti življenja otroka. Pri tem so posebej pomembni spoštovanje dostojanstva, empatična komunikacija, timsko delo in čustvena podpora, saj ti elementi omogočajo učinkovito izvajanje paliativne zdravstvene nege ter lajšajo izzive, s katerimi se medicinske sestre srečujejo v vsakodnevni praksi. LITERATURA 1. Baxter, S., Johnson, M., Chambers, D., Sutton, A., Goyder, E. in Booth, A. (2018). The effects of integrated care: A systematic review of UK and international evidence. BMC Health Services Research, 18(1), 2–13. 2. Benedik Dolničar, M. (2015). Pediatrična paliativna oskrba. Slovenska pediatrija, revija pediatrov Slovenije in specialistov šolske ter visokošolske medicine Slovenije, 22(1–2), 89–96. 3. Bernot, M. (2021). Zdravstvena nega v paliativni oskrbi in oskrba maligne rane. V M. Ebert Moltara, S. Malačič in I. Gumilar (ur.), Paliativna oskrba: Priročnik (str. 35–48). Slovensko združenje za paliativno in hospic oskrbo. 4. Ebert Moltara, M., Bernot, M., Benedik, J., Žist, A., Golob, N., Malačič, S., Kolšek Šušteršič, M., Ivanetič Pantar, M., Koritnik, B., Meglič, A. in Krčevski Škvarč, N. (2020). Temeljni pojmi in predlagano izrazoslovje v paliativni oskrbi (str. 6–27). Onkološki inštitut Ljubljana. 5. Feudtner, C. in Friedrichsdorf, S. J. (2020). Response to suffering of the seriously ill child: A history of palliative care for children. Pediatrics, 145(1), e20191741. https://doi.org/10.1542/peds.2019- 1741 6. Goodwin, N., Stein, V. in Amelung, V. (2021). What is integrated care? V V. Amelung, E. Suter, E. Nolte, V. Stein, N. Goodwin in R. Balicer (ur.), Handbook integrated care (2. izd., str. 3–25). Springer Nature Switzerland AG. 7. Knaul, F. M., Farmer, P. E., Krakauer, E. L., de Lima, L., Bhadelia, A. in Jiang Kwete, X. (2017). Alleviating the access abyss in palliative care and pain relief—An imperative of universal health coverage: The Lancet Commission report. The Lancet, 391(10128), 1–64. 8. Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije. (2024). Zbornica – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. https://www.zbornica-zveza.si/wp- content/uploads/2024/05/Kodeks-etike-v-zdravstveni-negi-2024.pdf 9. Meglič, A. (2021a). Izzivi sodobne slovenske pediatrične paliativne oskrbe. Zdravniški vestnik, 91(7–8), 285–295.* 10.Meglič, A. (2021b). Pediatrična paliativna oskrba. V M. Ebert Moltara, S. Malačič in I. Gumilar (ur.), Paliativna oskrba: Priročnik (str. 7–12). Slovensko združenje za paliativno in hospic oskrbo. 11.Meglič, A. in Bertok, S. (2021). Integracija paliativne oskrbe v pediatriji. V A. Žist, I. Gumilar in M. Ebert Moltara (ur.), 4. slovenski kongres paliativne oskrbe (str. 40–41). Slovensko zdravniško društvo. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-429WEPHK/afd1b09d-badc-46fa-8d3b- 993f071f3f6e/PDF 12.Zimmermann, K., Simon, M., Scheinemann, K., Tinner Oehler, E. M., Widler, M., Keller, S. idr. (2023). Specialised pediatric palliative care: Assessing family, healthcare professionals and health system outcomes in a multi-site context of various care settings (SPhAERA study protocol). BMC Palliative Care, 22, 13. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36324132/ 222 Lea Kolenc Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Oskrba pooperativne bolečine pacienta po operaciji na odprtem srcu UDK 617-089:616.12-009.7 UDC 617-089:616.12-009.7 KLJUČNE BESEDE: operacija, pooperativna KEYWORDS: s surgery, postoperative pain, cardiac bolečina, srčna kirurgija surgery POVZETEK – Srčno-žilne bolezni so v današnjem ABSTRACT – Cardiovascular diseases are času pogoste in eden izmed glavnih vzrokov widespread nowadays and are one of the main causes umrljivosti pri ljudeh. Veliko ljudi se še vedno of human mortality. Many people continue to ‟avoid” »izogiba« zdravega načina življenja, kar pripelje do a healthy lifestyle, leads to various cardiovascular različnih srčno-žilnih bolezni, pri katerih je diseases that often require surgical intervention. The nemalokrat potrebna tudi operacija. Raziskava temelji aim of this article is to define the recognition of na kvalitativni raziskovalni in deskriptivni metodi postoperative pain in patients. The study is based on a dela. Za potrebe empiričnega dela smo zbrali, qualitative research approach and a descriptive analizirali ter sintetizirali primarne in sekundarne working method. For the empirical part, primary and vire. Primarne podatke za analizo smo pridobili s secondary sources were collected, analysed and tehniko intervjuvanja. Sekundarne s pregledom synthesised. The primary data for the analysis was strokovne domače in tuje literature ter spletnih baz obtained using the interview technique. The secondary (PubMed, Cobiss). Diplomirane medicinske sestre data was obtained by reviewing national and bolečino pri sediranih pacientih največkrat international specialist literature and online prepoznajo po vitalnih znakih – povišan krvni tlak in databases (PubMed, Cobiss). Nurses most often srčni utrip, hitrejše dihanje, potenje, mimika obraza, recognise pain in sedated patients based on vital signs budni pacienti sami povejo za bolečino. Največkrat za - increased blood pressure, increased heart rate, oceno bolečine uporabljajo VAS lestvico. Za realno faster breathing, sweating and facial expression. oceno bolečine si pomagajo tudi z monitorji, vitalnimi Patients who are conscious self- report their pain. The funkcijami in položajem pacienta v postelji. Pri most commonly used pain assessment tool is the VAS sediranem pacientu se uporablja CPOT lestvica za scale. The nursing staff also use monitoring devices, oceno, pri budnem pacientu pa se o bolečini izve vital signs and the patient’s body position in bed to verbalno preko pogovora oziroma se ga vpraša o obtain a realistic pain assessment. For sedated prisotnosti bolečine in se pri tem oceni njegovo patients, the CPOT scale is used to assess pain, while bolečino s pomočjo VAS skale in numerične lestvice. for awake patients, pain is assessed verbally through Prava interpretacija bolečinske lestvice je pomembna conversation or by directly asking about the presence zaradi aplikacije analgetične terapije za omilitev of pain. The pain is then assessed using the VAS scale bolečine. and the numerical rating scale. The correct interpretation of the pain scale is important for the administration of analgesics for pain relief. 1 Najpogostejše operacije na srcu Šoštarič in Jenko (2023, str. 34) pravita, da so najpogostejše operacije na srcu v zadnjih letih menjava aortne zaklopke, obvodi na koronarnih arterijah kljub vstavljenim žilnim opornicam v zoženih koronarnih arterijah, kompleksnejše operacije na koronarnih arterijah in zaklopkah, ki zahtevajo daljšo hospitalizacijo, manj pogoste operacije pri odraslih pacientih so na ascedentni ter descedentni aorti in aortnem loku, operacije prirojenih srčnih napak ter operacije tumorjev ali trombov v srcu. Srčne 223 operacije se izvajajo z delovanjem zunajtelesnega krvnega obtoka med samo operacijo na način, da je srce med operacijo ustavljeno, pacient pa je priklopljen na aparat za zunajtelesni krvni obtok, s katerim je omogočena oksigenacija in prekrvavitev pacienta med operacijo. Brez zunajtelesnega krvnega obtoka je možna izvedba le nekaterih premostitvenih operacij na koronarnih arterijah, z razvojem aparatov za zunajtelesni krvni obtok je omogočeno izvajanje kompleksnih in zapletenih srčnih operacij. 2 Oskrba po operaciji Po operaciji se pacienta premesti v enoto intenzivne terapije (EIT). Pacient je intubiran, sediran, na kontroliranem predihavanju, na tako imenovanem monitoringu, pri katerem so na monitorju vse njegove življenjske funkcije: EKG krivulja in srčni utrip, dihanje, nasičenost kisika v krvi, arterijski krvni tlak. Med transportom iz operacijske dvorane v enoto intenzivne terapije ga spremljajo zdravniki, v EIT pa ga pričaka ekipa, kateri anesteziolog in kirurg predata informacije o pacientovem pred in medoperativnem zdravstvenem stanju. Po sprejemu pacienta se preveri položaj tubusa, katetrov, pacienta se iz prenosnega respiratorja priključi na respirator v EIT, posname se EKG, uredi infuzijske cevke in kable od aparatur. Pacient je sediran dokler se njegovo stanje ne stabilizira in se zmanjša tveganje za pooperativne zaplete. V enoti intenzivne terapije je pacient po operaciji pod stalnim nadzorom zdravstvenega osebja, priključen na monitor, ki spremlja vse vitalne funkcije, meri se urna diureza urina, telesna temperatura (Šoštarič in Jenko, 2023, str. 35). DiMarco (2010, str. 536) podobno kot prejšnja avtorja navaja, da zahteva skrb za pacienta po operaciji na odprtem srcu prisotnost medicinske sestre ob postelji in poznavanje splošnih temeljnih konceptov oskrbe pacientov, saj so pacienti na začetku okrevanja po operaciji nestabilni, njihovo klinično stanje je spremenljivo in dinamično. Ob prihodu pacienta v EIT je s strani medicinske sestre potrebna sistematična ocena pacienta, ki jo pridobimo s predajo pacienta s strani kirurške in anestezijske ekipe – vrsta opravljene operacije, morebitni pomembni medoperativni dogodki ter s fizično oceno pacienta, ki zajema spremljanje vitalnih funkcij – predvsem krvni tlak, frekvenco srca in telesno temperaturo, hemodinamski profil, farmakološko podporo, stanje respiratorja, drenažo prsnega koša, nevrološki status, EKG, laboratorijske izvide in rentgensko slikanje prsnega koša. Po začetni oceni pacienta se lahko začne prepoznavanje, prioritiziranje in reševanje specifičnih težav. Glede na navedbe avtorjev bi lahko rekli, da je pri oskrbi pacienta po operaciji izjemnega pomena multidisciplinaren pristop različnih strokovnjakov (kirurške in anestezijske ekipe, medicinskih sester, zdravnikov, radioloških inženirjev, ki izvajajo rentgensko slikanje …), ki skupaj delujejo v dobrobit pacienta in stremijo k njegovemu okrevanju. Ko je pacientovo stanje stabilno, se sedacijo ukine, pacienta se zbudi, se ga prevede na spontano dihanje in ekstubira (Šoštarič in Jenko, 2023, str. 35). Večino pacientov se 24–48 ur po operaciji iz EIT premesti na enoto intenzivne nege (EIN) in nato na oddelek, v kolikor vse poteka brez zapletov (Šoštarič in Jenko, 2023, str. 47). 3 Pooperativna bolečina Bolečina je neprijetna senzorna in čustvena izkušnja, nastala zaradi poškodbe tkiva ali opisana v smislu takšne poškodbe. Pooperativna bolečina je oblika akutne bolečine, nastale zaradi kirurške travme in vnetno reakcijo ter sprožitvijo aferetnega nevronskega odgovora. K obvladovanju pooperativne bolečine prispeva ekipa zdravstvenega osebja, ki skrbi za pacienta po operaciji z različnimi načini – z zdravstveno vzgojo pacienta, uporabo analgetikov, uporabo lestvic za oceno bolečine, ugotavljanjem potreb pacienta. Ženske naj bi zaradi razlik v nevro-endokrinem mehanizmu lajšanja bolečin potrebovale manj 224 analgetikov kot moški, nevrotične bolnike boli bolj, kot manj nevrotične in pri kadilcih se analgetiki presnavljajo hitreje kot pri nekadilcih (Gupta idr., 2010, str. 98). Torej lahko sklepamo, da na prag intenzivnosti bolečine vpliva več dejavnikov. 3.1 Vrste pooperativne bolečine Nociceptivna bolečina pomeni draženje tkiva, bližajočo se poškodbo ali dejansko poškodbo. Nociceptorji se na prizadetem področju aktivirajo in preko perifernega živčevja in hrbtenjače prenesejo signal m možgane, zato se aktivira hrbtenični refleks za umik, čemur sledi zaznavanje, kognitivni in afektivni odziv. Nociceptivna bolečina se dobro odziva na zdravljenje z opioidnimi analgetiki in je po navadi časovno omejena. Naslednja oblika bolečine je nevropatska bolečina, ki nastane zaradi poškodbe oziroma okvare živčnega sistema. Bolečina lahko traja več mesecev ali več let po navidezni zacelitvi poškodovanega tkiva. Najpogosteje je kronična in ima slabši odziv na zdravljenje z opioidnimi analgetiki. Psihogena bolečina nastane zaradi psiholoških dejavnikov, ki privedejo do histrionične predstavitve težave z bolečino. Poznamo še bolečino mešane kategorije, ki jo povzroča mešanica nociceptivnih in nevropatskih dejavnikov, sem spadajo migrenski glavoboli in miofascialna bolečina. Pooperativna bolečina se lahko uvršča med akutno bolečino, ki se pojavi takoj po operaciji in traja do 7 dni ter med kronično bolečino, ki traja več kot 3 mesece (Gupta idr., 2010, str. 98). 3.2 Prepoznavanje in merjenje pooperativne bolečine Vsak pacient zaznava bolečino drugače, torej je ocena bolečine subjektivne narave. Na samo zaznavanje in merjenje bolečine vplivajo osebnostne razlike med pacienti, prav tako tudi demografske značilnosti pacientov – starost, spol kulturno-etično ozadje in socialno-ekonomske razmere. Na voljo je več različnih lestvic za merjenje bolečine, kot so na primer besedne lestvice (blaga, zmerna, huda, zelo huda …), številčne lestvice (razpon številk od 0 do 10, od 0 do 100), vizualna analogna skala – VAS (ravna črta z jakostmi bolečine, na enem koncu piše »brez bolečin«, na drugem »neznosna bolečina«, na njej so narisani tudi obrazi z izrazi od brez bolečine do neznosne bolečine), McGillov vprašalnik bolečine (meri jakost, kakovost bolečine, terapijske učinke), dermatomska bolečinska risba (pacient zasenči mesto in širitev bolečine). Ob bolečini je potrebno tudi opazovati vedenje pacienta, na primer pri otrocih in odraslih, ki niso popolnoma razsodni, torej tudi pri sediranih pacientih, ki po operaciji še niso zbujeni. Bolečino lahko merimo tudi s fiziološkimi tehnikami – z merjenjem kardiovaskularnih, respiratornih in metaboličnih parametrov, torej z merjenjem vitalnih funkcij pacienta. Bolečino se lahko meri tudi z eksperimentalnimi meritvami – z različnimi dražljaji se povzroči bolečino: bolečinski test z napihovanjem manšete, test z ledeno vodo, električna stimulacija (Obran, 2000, str. 216–217). V enotah intenzivne terapije, kjer so pacienti večinoma sedirani, so za ugotavljanje bolečine potrebne druge metode, saj nam pacienti sami ne morejo povedati ali je bolečina prisotna ali ne, kakšna je njena intenziteta, kje jih boli ipd. Gomarverdi idr. (2019, str. 151) omenjajo še dve vrsti bolečinskih lestvic, in sicer lestvico vedenjske bolečine (BPS – The Behevioral Pain Scale) in CPOT lestvico (Critical care Pain Observation Tool). Lestvica BPS zajema 3 skupine opazovanja: obrazna mimika (sproščen, delno ali popolnoma zategnjeno, grimase), izgled zgornjih okončin (brez gibanja, delno pokrčene, pokrčene s fleksijo prstov, trajno uvlečene) ter usklajenost z ventilacijo (toleriranje gibanja, kašelj ob premikanju, »boj« z respiratorjem, nezmožnost nadzorovanja ventilacij). Lestvica CPOT zajema 4 skupine opazovanja: izraz na obrazu oziroma obrazna mimika (sproščen, napet, prisotnost grimas), gibi telesa (odsotnost gibov ali normalen položaj, zaščita – počasni, previdni gibi, nemir), skladnost z respiratorjem (toleriranje respiratorja ali premikanje, kašelj, vendar tolerira respirator, »boj z respiratorjem«) ter ocena mišične napetosti s pasivno fleksijo in ekstenzijo zgornjih okončin – v mirovanju ali obračanju pacienta (sproščeno, napeto, togo, zelo napeto ali togo). 225 Slika 1 Lestvica BPS Gomarverdi, S., Sedighie, L., Seifrabiei, M. A. in Nikooseresht, M. (2019). Comparison of Two Pain Scales: Behavioral Pain Scale and Critical-care Pain Observation Tool During Invasive and Noninvasive Procedures in Intensive Care Unit-admitted Patients. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC6390431/pdf/IJNMR-24-151.pdf Slika 2 Lestvica CPOT Gomarverdi, S., Sedighie, L., Seifrabiei, M. A. in Nikooseresht, M. (2019). Comparison of Two Pain Scales: Behavioral Pain Scale and Critical-care Pain Observation Tool During Invasive and Noninvasive Procedures in Intensive Care Unit-admitted Patients. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC6390431/pdf/IJNMR-24-151.pdf 226 3.3 Zdravljenje pooperativne bolečine Najprej je treba oceniti jakost bolečine, pomagamo si z vizualno analogno skalo – VAS ali z numerično analgetično lestvico – NAL (številke od 0 do 10). Pri oceni bolečine je treba upoštevati trenutno stanje pacienta, saj takoj po operaciji ne komunicira na enak način kot kasneje, v poznejšem obdobju Za farmakološko zdravljenje pooperativne bolečine se uporabljajo analgetiki, pri katerih je možna uporaba opioidov, nesteroidnih antirevmatikov in analgetikov-antipiretikov; lokalni anestetiki in druga zdravila (Faganeli, 2012, str. 11). 4 Metode Namen raziskave je bil ugotoviti kakovost oskrbe pooperativne bolečine pri pacientu po operaciji na odprtem srcu in njeno prepoznavanje. Cilji raziskave: raziskati način prepoznavanja pooperativne bolečine s strani diplomiranih medicinskih sester, ugotoviti uporabo lestvic za oceno bolečine, raziskati način razlage lestvic za oceno bolečine pacientom. V raziskavi so bila postavljena tri raziskovalna vprašanja:  RV1: Kako diplomirane medicinske sestre prepoznavajo pooperativno bolečino?  RV2: Katere lestvice za oceno bolečine uporabljajo diplomirane medicinske sestre pri pacientih?  RV3: Kako diplomirane medicinske sestre interpretirajo pacientom lestvice za oceno bolečine? 4.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kvalitativni raziskovalni in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani ter sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Sekundarni so bili pridobljeni s pregledom strokovne domače in tuje literature ter spletnih baz (PubMed, Cobiss). 4.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov je bila izdelana predloga za polstrukturiran intervju, oblikovana na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Predloga je sestavljena iz dveh delov, skupno iz šestih vprašanj (prvi del sestavljajo tri vprašanja, ki so demografske narave – starost, stopnja izobrazbe in skupno število let delovne dobe; drugi del sestavljajo tri vprašanja, ki so bila v pomoč pri odgovarjanju na raziskovalna vprašanja). 4.3 Opis vzorca Vzorec je namenski. V raziskavo so bile vključene 4 diplomirane medicinske sestre, ki delajo v istem zavodu in imajo več let delovnih izkušenj. 4.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Zbrani podatki so bili pridobljeni popolnoma prostovoljno, po predhodnem soglasju intervjuvank. Kandidatkam je bila zagotovljena popolna anonimnost in spoštovanje etičnih načel, ki veljajo za raziskovanje. Raziskava je potekala v februarju 2025. Razgovor je bil s predhodnim dovoljenjem sodelujočih posnet s pomočjo mobilnega aparata. Po končanih intervjujih so bili tonski zapisi zapisani in posredovani v avtorizacijo intervjuvankam. Podatki, ki so bili pridobljeni z intervjuji, so bili analizirani. Odgovori so bili urejeni v tabele, zapisane so bile kode in interpretacije odgovorov. 227 5 Rezultati Tabela 1 Demografski podatki intervjuvanih Spol Starost Izobrazba Delovna doba Diplomirana 1. Ženska 28 let 6 let medicinska sestra Diplomirana 2. Ženska 25 let 2 leti medicinska sestra Diplomirana 3. Ženska 24 let 2 leti medicinska sestra Diplomirana 4. Ženska 45 let 23 let medicinska sestra V tabeli 1 so zbrani demografski podatki intervjuvanih. Sodelovale so 4 ženske, stare med 24 in 45 let, po izobrazbi so diplomirane medicinske sestre, s skupno delovno dobo v zdravstvu od 2 do 23 let. Vse so zaposlene v istem zavodu. Razvrščene so po istem vrstnem redu, kot so potekale njihove izjave. Tabela 2 Znaki in simptomi bolečine pri pacientu Vprašanje Intervjuvanka Odgovor Kode (X) »V kolikor je pacient sediran, lahko vitalne funkcije bolečino vidimo po vitalnih višji RR funkcijah, RR je višji, lahko hitreje in hitrejše dihanje manj učinkovito diha, prav tako se potenje poti, utrip se poviša, pacient je v povišan utrip X1 nam pove, da ga boli, prav tako lahko krču. Buden pacient, ki je pri zavesti, pove sam mimika obraza vidimo na drži, kretnjah in mimiki kretnje obraza. Pomembna je lokacija in Naštejte nekaj intenziteta bolečine, da lahko znakov in ukrepamo in hitreje z več ukrepi to simptomov bolečine prekinemo ali vsaj olajšamo.« oziroma kako pri »Če je pacient buden po navadi sam buden pove sam pacientu prepoznate, pove, da ga boli, oziroma ga lahko vitalne funkcije da ga boli? vidiš že po sami mimiki obraza. Če višji pulz pa je sediran, lahko vidiš, da ga boli višji krvni tlak X2 po vitalnih funkcijah, saj narastejo, hitrejše dihanje ker je srčni utrip višji, naraste krvni tlak, na respiratorju in monitorju lahko vidiš hitrejše dihanje.« »Bolečino prepoznam po značilni mimika obraza mimiki obraza, bolečinah ob (grobi) bolečine ob X3 manipulaciji, pacient ima visok pulz z manipulaciji visokim krvnim tlakom, pojavi se visok pulz 228 mišična napetost, seveda pacient pa visok krvni tlak tudi pove, da ga boli, sama ga tudi mišična napetost vprašam kdaj ga boli.« sam pove vprašanje o bolečini »Pacient ima visok krvni tlak, je visok krvni tlak nemiren, se neprestano obrača, nemir ugotovim tudi po mimiki obraza pri obračanje v sediranem ali pa, če pacient stoka, ko postelji X4 je buden, takrat ponavadi tudi pove, položaj v postelji da ga boli. Bolečino lahko prepoznam stokanje tudi po položaju oziroma kako leži v pove sam postelji in, če je agresiven.« agresija Iz tabele 2 je razvidno, da vse intervjuvanke prepoznajo znake in simptome bolečine tako pri budnem pacientu kot pri sediranem pacientu. Vse so navedle, da buden pacient pove sam, da ga boli in da se vidi tudi na njegovem obrazu oziroma mimiki, pri sediranem pacientu pa se bolečina najbolj odraža na vitalnih funkcijah – višji krvni tlak, hitrejša pulz in dihanje, pacient v krču, mimika obraza. Tabela 3 Uporaba lestvic za oceno bolečine Vprašanje Intervjuvanka Odgovor Kode (X) »Najpogosteje uporabljamo VAS lestvico (vizualna analogna skala), od 0 do 10. Pacienta vprašamo o intenzivnosti, ki jo oceni z oceno od 1 do 10 in jo locira, tako da lahko izberemo primerno predpisano protibolečinsko terapijo. Katere lestvice za X1 VAS lestvica Poznamo in pri pacientih ocenjevanje bolečine uporabljamo še CPOT oziroma CPOT lestvica critical care pain observation pri pacientu poznate? tool lestvico, ki se jo uporablja Katero najpogosteje uporabljate? pacientih, ki se ocenjuje po pri sediranih in intubiranih mimiki obraza, mišični krčljivosti oziroma zategnjenosti in premikanju telesa.« »Poznamo več lestvic, od VAS VAS lestvica lestvice, ki je vizualno analogna Numerična lestvica X2 skala s smejkoti, numerično CPOT lestvica lestvico od 0 do 10 ampak sta po navadi ti dve lestvici 229 združeni in še CPOT lestvico, to pa uporabljam pri sediranih pacientih, s katero ocenim ali je pacient zakrčen, kakšna je njegova mimika obraza in tako ocenim, ali ima prisotne bolečine ali ne. Največkrat se mi zdi, da uporabljam VAS lestvico, sploh, če so pacienti zbujeni.« »Uporabljam lestvico VAS in VAS lestvica lestvico CPOT. Najpogosteje CPOT lestvica X3 uporabljam CPOT lestvico, ker imamo večinoma sedirane in intubirane paciente.« »Uporabljam vizualno analogno VAS skalo in numerično lestvico od 0 Numerična lestvica X4 do 10 ter CPOT lestvico pri CPOT lestvica uspavanih pacientih.« Iz tabele 3 je razvidno, da vse intervjuvanke uporabljajo VAS lestvico oziroma vizualno analogno skalo za oceno bolečine pri budnem pacientu. Pri sediranih pacientih uporabljajo CPOT lestvico, ki omogoča oceno bolečine preko mimike obraza. X2 in X4 sta povedali, da poznata tudi numerično lestvico, ki pa je združena skupaj z VAS skalo. Tabela 4 Način razlage bolečinske lestvice pacientu Vprašanje Intervjuvanka (X) Odgovor Kode »Pacientu razložim lestvico tako, da 1 pomeni komaj prisotno nemotečo bolečino ali 10 nevzdržna bolečina. Na kakšen način Pomagam si s primeri  1 – komaj prisotna izrazov bolečin, ki so nemoteča bolečina mi znani, ki jih razložite pacientu  10 – nevzdržna uporabijo prejšnji in bolečinsko lestvico, X1 bolečina drugi pacienti. Skupaj glede na to, da je s pogovorom točno bolečina subjektivna? Predhodni primeri identificiramo in bolečin pacientov lociramo bolečino. Prav je, da se pacienta konstantno sprašuje o prisotnosti bolečine, saj se pacienti bolečine bojijo, prav je, da jo 230 čimprej prepoznamo in preprečimo ali vsaj omilimo. Bolečina lahko veliko doprinese k slabši in negativni izkušnji pacienta v kolikor je prisotna. V nasprotnem primeru z odsotnostjo bolečine in pravilno oskrbo bolečine ima lahko pacient lepo izkušnjo zdravljenja.« »Pacienta vedno najprej vprašam ali ga kaj boli in če mi odgovori pritrdilno, ga vprašam koliko bi ocenil svojo bolečino od 0 do 10, s tem da 0 pomeni, da ni bolečine, 10 so najhujše možne bolečine; nato grem bolj specifično, povem, da 1 pomeni 0 ni bolečine blaga bolečina, 3 10 najhujše možne pomeni, ko ga doma bolečine boli glava in razmišlja, 1 blaga bolečina ali bi vzel tableto ali 3 doma boli glava in X2 ne, 5 so neke zmerne razmišlja o analgetiku bolečine, ki ne 5 zmerne bolečine, ki ponehajo. Pomagam si ne ponehajo tudi z njegovimi Pomoč z vitalnimi vitalnimi funkcijami funkcijami, mimiko na monitorju in mu lahko tako pomagam pri odgovoru – namreč, če reče, da ga boli za 10, na monitorju pa je povsem normalen tlak, vidim, da povsem sproščeno leži in po mimiki ni videti, da ga boli za 10, mu še enkrat razložim lestvico in potem po 231 navadi zmanjša številko. Sicer pa je bolečina res subjektivna in ima vsak različen prag bolečine, zato je pomembno, da pacientu verjamemo, da ga boli in mu damo tudi ustrezno predpisano protibolečinsko terapijo glede na samo oceno bolečine.« »Pacientu razložim, da je VAS 3 že taka bolečina, da bi doma že vzel kaj proti bolečinam, vendar je 3 – doma bi vzel proti vseeno znosna. Povem mu tudi, da lahko 0 bolečinam – odsotnost bolečine X3 oceni bolečino z 0, kar 10 – najhujša, pomeni, da je neznosna bolečina, ki popolnoma odsotna, je ne more preživeti ali pa z 10, ki je najhujša bolečina, izjemno neznosna in misli, da je ne bi mogel preživeti.« »Pacientu povem, da je pri 3 že potrebno 3 – bolečina za dati analgetik. Pri apliciranje analgetika oceni 4-5 so zmerne X4 4–5 – zmerne bolečine bolečine, ki so 10 – neznosne močnejše od še znosne bolečine bolečine, 10 pa so neznosne bolečine.« Iz tabele 4 je razvidno, da vse intervjuvanke pacientu razložijo bolečinsko lestvico na razumljiv način. Intervjuvanka X1 mu pove, da na lestvici od 0 do 10 ocena 1 pomeni komaj prisotno bolečino, ki ni moteča, 10 pa so nevzdržne bolečine. Intervjuvanka X2 mu pove, da 0 pomeni, da ni bolečine in da 10 pomeni najhujše bolečine, 1 pomeni blaga bolečina, 3 pomeni, da ga doma boli glava in razmišlja o analgetiku, 5 so zmerne bolečine, ki ne ponehajo. Intervjuvanka X3 pove, da bi pri bolečini 3 doma že vzel tableto proti bolečina, pri 0 ni bolečine, pri 10 pa bi bila bolečina tako močna, da bi bila neznosna in »ne za preživeti«. X4 je povedala, podobno, da pri oceni 3 pacient dobi analgetik, 4–5 so zmerne bolečine in 10 neznosne bolečine. X1 je navedla, da je pomembno, da se pacienta sprašuje o bolečini konstatno in da se pacienti bolečine bojijo in imajo lahko zato negativno izkušnjo zdravljenja, če pa bolečino prepoznamo in mu jo pomagamo omiliti, zdravljenje poteka lažje. X2 je povedala, da je pri 232 interpretiranju pacientove bolečine pomembno tudi, da mu pomagamo priti do »realne« številke s tem, da opazujemo tudi njegove vitalne funkcije, samo mimiko obraza, položaj v postelji in tako apliciramo ustrezno predpisano protibolečinsko terapijo. 6 Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti kakovostno oskrbo pooperativne bolečine pri pacientu po operaciji na odprtem srcu in njeno prepoznavanje. 1. Raziskovalno vprašanje: Kako diplomirane medicinske sestre prepoznavajo pooperativno bolečino? Z intervjujem je bilo ugotovljeno, da diplomirane medicinske sestre prepoznavajo bolečino na način, da budnega pacienta vprašajo po sami bolečini, ali pa jih pove sam, da ga boli, opazijo tudi stalno premikanje v postelji, pri sediranih pacientih pa na monitorju opazujejo vitalne znake – povišan krvni tlak, hitrejši srčni utrip in hitrejše dihanje, mimika obraza, »zakrčen« pacient. Prav tako opazijo mimiko, vitalne znake in položaj pacienta, ki je buden pa ne pove, da ga boli. Ofosu Dwamena idr. (2020, str. 125) v članku pravijo, da ocena bolečine vključuje uporabo objektivnih in subjektivnih meril, slednja vsebujeta uporabo samoocenjevanja, pri katerem pacienti verbalno izrazijo in opišejo bolečino – pri tem se spremlja tudi odzive na bolečino: mimika obraza, telesna drža, gibi. K fiziološkim merilom štejemo frekvenco srčnega utripa, krvni tlak, dihanje, saturacijo, potenje dlani, telesno temperaturo. Avtorja Karlsson in Lundebo (2010, str. 23) v rezultatih študije iz Tanzanije pravita, da tamkajšnje medicinske sestre bolečino pri pacientih prepoznavajo po mimiki obraza in vitalnih znakih in po sami verbalni oceni pacientove bolečine. O vprašanju na poznavanju bolečinskih lestvic pa so nekatere navedle, da še nikoli niso videle VAS lestvice ali katerih drugih lestvic. Glede na naše ugotovitve in ugotovitve drugih avtorjev lahko sklepamo, da nam poznavanje bolečinskih lestvic olajša oceno pacientove bolečine, glavno pri tem pa je, da pacienta prej opazujemo, in sicer v celoti – od njegove obrazne mimike, položaja telesa, premikanja, do vitalnih funkcij, ki so ob znakih bolečine spremenjene. Samih rezultatov zaradi premajhnega vzorca ne moremo posploševati. 2. Raziskovalno vprašanje: Katere lestvice za oceno bolečine uporabljajo diplomirane medicinske sestre pri pacientih? Z intervjujem je bilo ugotovljeno, da diplomirane medicinske sestre uporabljajo najpogosteje vizualno analogno skalo oziroma VAS lestvico skupaj z numerično lestvico za oceno bolečine pri pacientih, pri sediranih pacientih se uporablja tudi CPOT lestvica, ki pomaga oceniti bolečino preko obrazne mimike in zategnjenosti pri premikanju telesa. Zagorc idr. (2016, str. 71) pravijo, da v Splošni bolnišnici Novo mesto za oceno bolečine uporabljajo numerično lestvico s številkami od 0 do 10 ali od 0 do 100. Glede na to trditev lahko tudi sklepamo, da je numerična lestvica najpogosteje uporabljena lestvica za oceno bolečine. CPOT lestvica je pri sediranih pacientih izrednega pomena, saj tako poleg vitalnih funkcij lažje prepoznamo, da pacienta boli. To potrjujejo tudi Modanloo idr. (2019, str. 168), ki v svoji študiji pravijo, da uporaba CPOT lestvice omogoča natančnejšo oceno bolečine pacientov na intenzivni terapiji, uporaba lestvice pa je tudi povzročila razliko v količini in pogostosti apliciranja analgetikov. Isti avtorji tudi navajajo, da je uporaba BPS bolečinske lestvice prav tako prispevala k izboljšani oceni bolečine in, da je uporaba BPS lestvice učinkovita pri spremljanju in samem odkrivanju bolečine pri pacientih, ki imajo zmanjšano stopnjo zavesti in ne morejo verbalno oceniti bolečine. Samih rezultatov zaradi premajhnega vzorca ne moremo posploševati. 233 3. Raziskovalno vprašanje: Kako diplomirane medicinske sestre interpretirajo pacientom lestvice za oceno bolečine? S pomočjo intervjuja je bilo ugotovljeno, da diplomirane medicinske sestre pacientom razložijo lestvico od 0 do 10 tako, da jim povejo, da 0 pomeni, da ni prisotne bolečine, 1 pomeni prisotno blago in nemotečo bolečino, 4–5 so zmerne bolečine, ki ne ponehajo, 10 so najhujše bolečine. Pri tem si pomagajo tudi z monitorjem in vitalnimi funkcijami ter položajem pacientovega telesa v postelji, da mu lahko pomagajo priti do realne ocene bolečine, kar je pomembno za aplikacijo ustreznega predpisanega protibolečinskega zdravila. Po besedah Ofosu Dwamena idr. (2020, str. 125–126) je pravilna ocena bolečine izrednega pomena, saj lahko neustrezna ocena pooperativne bolečine privede v neustrezno zdravljenje, posledica tega pa so lahko hudi zapleti, na primer globoka venska tromboza, zapoznelo celjenje ran, atelektaza, pljučnica in nenazadnje tudi smrt. Cecen Camli (2025, b. s.) v svoji raziskavi zaključuje, da k obvladovanju pacientove bolečine prispevajo poklicne izkušnje medicinskih sester in dodatna izobraževanja na temo bolečine, kar po eni strani olajša delo medicinski sestri, ki lažje interpretira bolečinsko lestvico pacientu, po drugi strani pa omogoča pacientu lažje razumevanje bolečinske lestvice in natančnejšo oceno njegove bolečine. Samih rezultatov zaradi premajhnega vzorca ne moremo posploševati. 7 Zaključek Diplomirana medicinska sestra ima pri oskrbi pacienta po operaciji na odprtem srcu veliko vlogo, da sama oskrba in zdravstvena nega po operaciji potekata kakovostno in strokovno. Pacienta spremlja že od samega sprejema iz operacijske dvorane na intenzivno terapijo, opazuje, spremlja, zapisuje njegove vitalne funkcije, urno diurezo, drenažo, še posebej pa je pomembno, da spremlja njegovo bolečino – tako pri sediranem oziroma uspavanem pacientu, kot pri budnem pacientu. Pri sediranem pacientu praviloma uporablja CPOT lestvico ali BPS lestvico za oceno bolečine in pri tem spremlja njegovo mimiko obraza in zakrčenost telesa pri premikanju ter spremlja njegove vitalne znake – ali ima povišan krvni tlak, srčni utrip, dihanje, ali se poti; pri budnem pacientu pa o bolečini izve verbalno preko pogovora oziroma ga vpraša o prisotnosti bolečine in pri tem oceni njegovo bolečino s pomočjo vizualno analogne skale in numerične lestvice, prisotnost bolečine lahko prav tako opazi preko mimike in položaja ter drže telesa. Pomembno je, da zna pacienta informirati in mu razložiti, kako se lestvica oceni oziroma mu za lažjo predstavo ponazori določene primere, za katere velja številka lestvice, ki jo pacient navede. K pravi oceni bolečine doprinesejo tudi izkušnje medicinske sestre in izobraževanja na temo bolečine. Prava interpretacija bolečinske lestvice je pomembna ravno zaradi analgetične terapije, ki jo nato aplicira pacientu za zmanjšanje in omilitev bolečine. LITERATURA 1. Çamlı, D. Ç. (2025). Nonpharmacological methods and pain measurement tools used by nurses working in surgical clinics for postoperative pain management. Journal of Evaluation in Clinical Practice, 31 (5), e70236. https://doi.org/10.1111/jep.70236 2. DiMarco, R. F. Jr. (2010). Postoperative care of the cardiac surgical patient. V Surgical intensive care medicine (pp. 535–566). https://doi.org/10.1007/978-0-387-77893-8_47 3. Faganeli, N. (2012). Zdravljenje in vodenje akutne pooperativne bolečine. Farmacevtski vestnik, 63, 10–13. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-S8XHJ1GV/efc7e942-359c-439d-8d27- 1fabe617981f/PDF 4. Gomarverdi, S., Sedighie, L., Seifrabiei, M. A. in Nikooseresht, M. (2019). Comparison of two pain scales: Behavioral Pain Scale and Critical-care Pain Observation Tool during invasive and 234 noninvasive procedures in intensive care unit-admitted patients. Iranian Journal of Nursing and Midwifery Research, 24(2), 151–155. https://doi.org/10.4103/ijnmr.IJNMR_47_18 5. Gupta, A., Kaur, K., Sharma, S., Goyal, S., Arora, S. in Murthy, R. S. (2010). Clinical aspects of acute post-operative pain management and its assessment. Journal of Pharmaceutical Technology & Research, 1(2), 97–108. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3255434/pdf/JAPTR-1-97.pdf 6. Karlsson, H. in Lundebo, L. (2010). Nursing care of patients with postoperative pain: An observation study at Kilimanjaro Christian Medical Centre, Tanzania (Bachelor’s thesis, Red Cross University College). https://www.diva-portal.org/smash/get/diva2%3A415899/FULLTEXT01.pdf 7. Modanloo, M., Mohsenpour, A., Rahmani, H., Moghaddam, S. in Khoddam, H. (2019). Impact of implementing the Critical Care Pain Observation Tool on nurses' performance in assessing and managing pain in the critically ill patients. Indian Journal of Critical Care Medicine, 23(4), 165–169. https://doi.org/10.5005/jp-journals-10071-23146 8. Obran, S. (2000). Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzornik zdravstvene nege, 34, 215–220. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-Y4YFL55N/a135d848-2ba7-4a25- a695-49cb37b8fe49/PDF 9. Ofosu Dwamena, S. O., Druye, A. A. in Asamoah Ampofo, E. (2020). Experience of registered nurses of postoperative pain assessment using objective measures among children at Effia Nkwanta Regional Hospital in Ghana. Journal of Caring Sciences, 9(3), 125–132. https://doi.org/10.34172/jcs.2020.019 10.Šoštarič, M. in Jenko, M. (2023). Pooperativno zdravljenje in zapleti po srčnih operacijah. V M. Šoštarič, G. Taleska Štupica in M. Zdravković (ur.), Šola anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine, Modul 6: Kardiotorakalna anestezija; učbenik (str. 33–48). Slovensko zdravniško društvo – Slovensko združenje za anesteziologijo in intenzivno medicino. https://www.szaim.org/wp-content/uploads/2021/03/Modul6-ucbenik.pdf 11.Zagorc, A., Švajger, H. in Blagojević Štembergar, S. (2016). Obvladovanje akutne pooperativne bolečine v Splošni bolnišnici Novo mesto. V D. Doberšek, R. Kočevar, A. Nunar Perko in K. Peternelj (ur.), Anesteziologija, intenzivna terapija, transfuziologija: Skupaj za bolnika. Zbornik predavanj (str. 70–74). Zbornica–zveza. https://arhiv.zbornica-zveza.si/wp- content/uploads/2019/10/Anesteziologija-intenzivna-terapija-transfuziologija-skupaj-za- bolnika.pdf 235 Nataša Koprivnik Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Kratkoročni učinki telesne vadbe na funkcionalno sposobnost starejših odraslih v domu starejših občanov UDK 796.015.8:364-54-053.9 UDC 796.015.8:364-54-053.9 KLJUČNE BESEDE: starejši odrasli, strukturirani KEYWORDS: older adults, structured exercise vadbeni program, vzdržljivost, institucionalno varstvo programme, endurance, institutional care POVZETEK – Demografsko staranje prebivalstva ABSTRACT – The demographic ageing of the prinaša pomembne izzive na področju zdravstvene population poses significant challenges for the oskrbe in funkcionalne samostojnosti starejših healthcare and functional independence of older odraslih. Strukturirani vadbeni programi imajo adults. Structured physical activity programmes play ključno vlogo pri ohranjanju mobilnosti, a key role in maintaining mobility, reducing the risk of zmanjševanju tveganja za padce ter izboljšanju falls and improving the quality of life of older people. kakovosti življenja starejših odraslih. Namen The aim of the study was to investigate the effects of raziskave je bil oceniti vpliv 8-tedenskega vadbenega an 8-week exercise programme on the functional programa na funkcionalne sposobnosti starejših abilities of older adults in the Novo mesto nursing odraslih v Domu starejših občanov Novo mesto. V home. The study involved 16 participants (12 women, raziskavo je bilo vključenih 16 oseb (12 žensk, 4 men; average age 86.1 ± 5.1 years). The exercise 4 moški; povprečna starost 86,1 ± 5,1 let). Vadbeni programme took place once a week and included program je potekal enkrat tedensko in je vključeval strength, balance and endurance exercises. vaje za moč, ravnotežje in vzdržljivost. Funkcionalna Functional capacity was determined by a timed stand- sposobnost je bila ocenjena s testom vstani in pojdi, 6- up and walk test, a 6-minute walk test and a minutnim testom hoje ter meritvijo moči stiska roke. measurement of handgrip strength. The results show Rezultati kažejo izboljšanje v testu vstani in pojdi, kjer an improvement in the stand-up and walk test with a je bila povprečna razlika −2,9 sekunde, vendar razlika mean difference of -2.9 seconds, although the ni dosegla statistične značilnosti (p = 0,067). V difference did not reach statistical significance 6-minutnem testu hoje so udeleženci po vadbenem (p = 0.067). In the 6-minute walk test, participants programu v povprečju prehodili 49,5 metra več, kar walked an average of 49.5 metres further after the predstavlja statistično značilen napredek v training programme, which represents a statistically vzdržljivosti (p = 0,024). Moč stiska roke se ni significant improvement in endurance (p = 0.024). bistveno spremenila. Kljub temu rezultati potrjujejo There was no significant changes in hand grip pozitiven vpliv vadbenega programa na funkcionalne strength. Nevertheless, the results confirm the positive sposobnosti starejših odraslih. Izsledki raziskave effects of the training programme on the functional podpirajo potrebo po vključevanju strukturiranih abilities of older adults. The results highlight the need vadbenih programov v institucionalno oskrbo to integrate structured exercise programmes into starejših odraslih ter izobraževanje študentov institutional care for older adults and to train health zdravstvenih ved za njihovo izvajanje. science students to deliver these programmes. 1 Teoretična izhodišča Starajoče se prebivalstvo predstavlja enega ključnih izzivov sodobnih družb. Po podatkih Združenih narodov (United Nations, 2023) se bo delež oseb, starih 65 let ali več, v razvitih državah povečal z 20 % v letu 2023 na 28 % do leta 2050, kar pomeni, da bo skoraj vsak tretji prebivalec sodil v to starostno 236 skupino. Slovenija sodi med najhitreje starajoče se evropske države. Že danes je več kot petina prebivalstva starejša od 65 let (Statistični urad Republike Slovenije (SURS), 2025). Staranje je neizogiben biološki proces, ki vpliva na vse telesne sisteme in tkiva ter vodi do številnih strukturnih in funkcionalnih sprememb na molekularni ravni. Hitrost in obseg teh sprememb se med posamezniki razlikujeta. Staranje predstavlja najpomembnejši dejavnik tveganja za številne nenalezljive bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, rak, sladkorna bolezen in nevrološke bolezni (Avers in Wong, 2020). V populaciji starejših odraslih, ki bivajo v institucionalni oskrbi, je telesna dejavnost pogosto nezadostna. To dodatno pospešuje upad funkcionalnih sposobnosti. Zaradi visokega deleža krhkosti, komorbidnosti in kognitivnih motenj gre za zelo ranljivo skupino, ki potrebuje prilagojene in načrtovane intervencije. Čeprav gre za heterogeno populacijo, starejši odrasli v institucionalni oskrbi pogosto hitro doživijo okvaro telesne funkcije. Več kot polovica jih v prvih dveh letih po sprejemu izgubi sposobnost samostojnega opravljanja vsaj ene vsakodnevne dejavnosti (Valenzuela idr., 2023). V Sloveniji je po podatkih SURS (2018) v domovih starejših občanov (DSO) živelo 4,3 % oseb, starih 65 let ali več, kar pomeni, da gre za ranljivo populacijo, ki zahteva ciljno usmerjene preventivne in rehabilitacijske ukrepe. Prilagojeni vadbeni programi so se izkazali za učinkovite pri ohranjanju funkcionalnih sposobnosti starejših odraslih, podaljševanju njihovega zdravstvenega stanja in izboljševanju kakovosti življenja. Še posebej pomembne so anabolne vaje, kot je progresivni uporovni trening, ki so nepogrešljive za ohranjanje ali izboljšanje funkcionalnih sposobnosti pri starejših odraslih, zlasti pri tistih s krhkostjo, sarkopenijo ali osteoporozo ter pri osebah, ki so hospitalizirane ali v institucionalni oskrbi. Večkomponentne vadbene intervencije, ki vključujejo kognitivne naloge, znatno izboljšajo značilnosti krhkosti in kognitivne funkcije, s čimer preprečujejo padce in optimizirajo funkcionalne sposobnosti med staranjem. Pomembno je, da telesna aktivnost/vadba kaže značilnosti odziva na odmerek in se razlikuje med posamezniki, kar zahteva modalitete, ustrezno prilagojene specifičnim zdravstvenim stanjem (Izquierdo idr., 2025). Izvajanje večkomponentnih programov telesne vadbe priporočajo tudi smernice za starejše odrasle s krhkostjo ali predkrhkostjo, saj predstavljajo najučinkovitejši in najprimernejši pristop za preprečevanje ter obvladovanje krhkosti (Dent idr., 2019). Novejši sistematični pregled z metaanalizo randomiziranih kontroliranih študij je pokazal, da vadbene intervencije znatno izboljšajo splošno telesno delovanje pri starejših odraslih, ki živijo v institucionalni oskrbi. Te izboljšave so bile opažene ne glede na izhodiščno funkcionalno ali kognitivno stanje posameznikov. Ključne koristi so vključevale izboljšano funkcionalno neodvisnost pri vsakodnevnih dejavnostih (kar se odraža v višjih rezultatih Barthelovega indeksa) in opazne izboljšave mišične moči, funkcionalnih sposobnosti, ravnotežja in gibljivosti. Omeniti velja, da so bile najbolj dosledne izboljšave dosežene s približno tremi urami vadbe na teden, pri čemer niso bile opažene pomembne razlike med različnimi vrstami vadbe (Valenzuela idr., 2023). Prav tako raziskava Rodríguez-Rodríguez idr. (2025) kaže, da je pri institucionaliziranih starejših odraslih telesna dejavnost tri dni na teden povezana z boljšim mišičnim delovanjem, manjšim kognitivnim upadom ter nižjimi ravnmi sistemskega vnetja, kar dodatno potrjuje celostne koristi redne vadbe. V raziskavi López-López idr. (2023) se je večkomponentni program vadbe, ki je temeljil na mišični moči in intervalni vzdržljivosti, izkazal za varnega in učinkovitega za izboljšanje funkcionalne mobilnosti in telesne pripravljenosti, ne pa tudi za neodvisnost pri institucionaliziranih starejših odraslih. Podobno so Pepera idr. (2022) že po 8-tedenskem programu večkomponentne skupinske vadbe pri stanovalcih DSO ugotovili znatne izboljšave v moči in gibljivosti. Prav tako so Sadaqa idr. (2024) 237 pokazali, da lahko 12-tedenski večkomponentni program vadbe z zmerno intenzivnostjo pomembno izboljša parametre fizičnega delovanja in zmanjša število padcev med udeleženci. Kljub številnim mednarodnim raziskavam pa ostaja področje telesne vadbe starejših odraslih v DSO v Sloveniji razmeroma slabo raziskano. Zato je še posebej pomembno oblikovati in preizkusiti intervencijske programe v lokalnem okolju. V starejši slovenski raziskavi (Klevže, 2014) so ugotovili, da je 10-tedenska telesna vadba značilno vplivala na razlike med eksperimentalno in kontrolno skupino stanovalcev Lambrechtovega DSO v Slovenskih Konjicah v testih merjenja moči rok, nog in aerobnih sposobnosti, medtem ko statistično značilnih razlik pri kratkem testu za orientacijo, spomin in koncentracijo ter testu vstani in pojdi ni bilo. Namen raziskave je bil oceniti vpliv 8-tedenskega vadbenega programa na funkcionalne sposobnosti starejših odraslih v DSO Novo mesto. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabili smo kvantitativni raziskovalni pristop ter deskriptivno in eksperimentalno metodo. Podatki so bili zbrani z začetnim in končnim testiranjem funkcionalnih sposobnosti stanovalcev DSO Novo mesto z uporabo standardiziranih fizioterapevtskih testov. Testiranja so potekala individualno v prostorih fizioterapije DSO in po vnaprej določenih protokolih. Pred začetkom testiranja so bili stanovalci ustno seznanjeni z namenom raziskave in potekom vadbenega programa ter so podali informirano soglasje za sodelovanje. Program strukturirane telesne vadbe je trajal 8 tednov in se je izvajal enkrat tedensko v 45-minutnih vadbenih enotah. Ena skupina je vadila ob torkih, druga pa ob četrtkih. Program je vključeval vaje za moč, ravnotežje, gibljivost in vzdržljivost, ki so jih stanovalci izvajali sede na stolu ali stoje ob stolu oziroma bradlji z uporabo različnih pripomočkov (žoge, palice ipd.). Vadbo so izvajali študenti 2. letnika študijskega programa Fizioterapija na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu, ki so bili predhodno usposobljeni za izvedbo programa. Na posamezni vadbeni enoti sta bila običajno prisotna dva študenta, občasno pa tudi vsi trije. Za zagotavljanje varnosti med vadbo ter pomoč pri transferjih stanovalcev do vadbenega prostora in nazaj so sodelovale še tri študentke zdravstvene nege. 2.2 Opis instrumenta Uporabljeni so bili trije osnovni testi:  Časovno merjeni test vstani in pojdi (angl. Timed Up and Go – TUG) je bil uporabljen tudi v raziskavah Klevže (2014), López-López idr. (2023) in Sadaqa idr. (2024). Gre za cenovno ugodno, preprosto in hitro izvedljivo klinično mersko orodje za oceno funkcije spodnjih okončin, premičnosti ter tveganja za padce (Jakovljević, 2013). Za test smo uporabili stol z naslonom za roke, lepilni trak za označitev razdalje treh metrov, stožec in štoparico. Preiskovancu smo najprej razložili potek testa in omogočili poskusno izvedbo brez merjenja časa. Nato je sledila uradna izvedba, pri kateri smo na povelje »Zdaj!« zabeležili čas, ki ga je preiskovanec potreboval, da je vstal s stola, prehodil tri metre, obšel stožec, se vrnil do stola in se usedel. Če je preiskovanec uporabljal pripomoček za hojo, ga je imel v dosegu roke. Rezultati testa se običajno interpretirajo glede na čas izvedbe. Če oseba nalogo opravi v manj kot 10 sekundah, velja za prosto mobilno. Čas izvedbe med 10 in 20 sekundami pomeni, da je oseba samostojno mobilna. Če nalogo opravi v 20 do 29 sekundah, 238 to kaže na spremenljivo mobilnost, medtem ko čas, daljši od 30 sekund, nakazuje zmanjšano mobilnost. Čas izvedbe TUG, daljši ali enak 14 sekund, velja tudi za dober napovednik tveganja za padec pri sicer zdravih posameznikih (Klotzbier idr., 2021).  6-minutni test hoje je bil uporabljen tudi v raziskavi Klevže (2014) in Sadaqa idr. (2024) ter se uporablja za merjenje prehojene razdalje kot pokazatelja submaksimalne aerobne vzdržljivosti (Močilar idr., 2022). Na hodniku DSO smo z lepilnim trakom označili razdaljo 15 m. Preiskovanec je hodil do označene točke, se obrnil in se vrnil na izhodišče; to je predstavljalo en krog dolg 30 m. Če je preiskovanec v vsakodnevnem življenju uporabljal pripomoček za hojo, ga je uporabljal tudi med izvedbo testa. Na znak »Zdaj!« je preiskovanec začel hoditi, merilec pa je štel opravljene kroge. Če zadnjega kroga ni dokončal, smo prišteli metre, ki jih je prehodil. Test je trajal 6 minut, udeleženci pa so se po potrebi lahko ustavili ali upočasnili hojo. Končni rezultat je bil vsota v celoti prehojenih krogov (število × 30 m) ter prišteti metri zadnjega, nedokončanega kroga.  Test moči stiska roke je bil uporabljen tudi v raziskavi Pepera idr. (2022) za oceno mišične moči zgornjih okončin. Moč stiska roke je temeljna meritev za ocenjevanje mišične funkcije in splošne telesne zmogljivosti ter je še posebej pomembna pri starajoči se populaciji, saj je tesno povezana s konceptom sarkopenije. Za izvedbo smo uporabili ročni hidravlični dinamometer znamke Saehan. Test smo izvedli v sedečem položaju z nepodprto podlahtjo, upognjeno pod pravim kotom. Pravilno izvedbo smo najprej prikazali, nato pa je preiskovanec izmenično opravil tri poskuse. Upoštevali smo povprečje treh meritev (Vaishya idr., 2024). Po smernicah EWGSOP2 (European Working Group on Sarcopenia in Older People) je mejna vrednost za sarkopenijo pri moči stiska < 27 kg pri moških in < 16 kg pri ženskah (Cruz-Jentoft idr., 2019). 2.3 Opis vzorca V raziskavo je bilo vključenih 16 stanovalcev DSO Novo mesto, od tega 12 žensk in 4 moški. Povprečna starost udeležencev je bila 86,1 ± 5,1 leta. Vzorec je bil namenski, saj so bili vanj vključeni le tisti stanovalci, katerih zdravstveno stanje je omogočalo varno izvajanje vadbe. Merila za vključitev so bila naslednja: stabilno kronično stanje, zmožnost samostojne ali delno podprte hoje, odsotnost akutnih bolezni ali kontraindikacij za vadbo, ustrezne kognitivne sposobnosti za razumevanje in izvajanje preprostih navodil, pripravljenost za sodelovanje ter sposobnost vključevanja v skupinsko vadbo. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Meritve smo izvedli pred pričetkom in po zaključku 8-tedenskega programa strukturirane telesne vadbe. Podatki so bili zbrani v preglednicah, naknadno vneseni v računalnik in obdelani s pomočjo programa IBM SPSS Statistics (različica 29). Za vsako spremenljivko smo izračunali osnovne deskriptivne statistike (aritmetična sredina, standardni odklon, minimalna in maksimalna vrednost). Za oceno razlik med začetnimi in končnimi meritvami smo uporabili parni t-test za odvisne vzorce. Udeleženci z manjkajočimi podatki v končnih meritvah niso bili vključeni v analizo posameznega testa. 3 Rezultati V nadaljevanju so prikazane osnovne demografske značilnosti udeležencev in rezultati začetnih ter končnih meritev funkcionalnih sposobnosti. 239 Tabela 1 Deskriptivna statistika začetnih in končnih meritev Spremenljivka N Min Max M SD Starost (leta) 16 73,0 92,0 86,1 5,1 TUG pred (s) 16 9,9 38,2 19,2 7,4 TUG po (s) 15 10,3 24,7 16,3 4,5 6-minutni test hoje pred (m) 16 103,8 345,6 203,7 66,8 6-minutni test hoje po (m) 15 142,6 381,7 253,2 75,9 Moč stiska desne pred (kg) 16 4,7 16,0 11,7 3,4 Moč stiska desne po (kg) 15 6,7 18,0 11,6 3,2 Moč stiska leve pred (kg) 16 4,5 15,7 10,5 3,6 Moč stiska leve po (kg) 15 3,7 18,0 10,1 3,9 Legenda: N – število udeležencev; Min – najmanjša vrednost; Max – največja vrednost; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon. Tabela 1 povzema demografske značilnosti in opisne statistike meritev funkcionalnih sposobnosti udeležencev, iz katerih je razvidna precejšnja razpršenost vrednosti pri vseh testih, kar odraža heterogenost skupine. Ti podatki služijo kot izhodišče za nadaljnjo analizo razlik med začetnimi in končnimi meritvami, prikazanimi v tabeli 2. Tabela 2 Razlike med začetnimi in končnimi meritvami funkcionalnih sposobnosti – rezultati parnega t-testa za odvisne vzorce Povpr. SD SE 95 % IZ 95 % IZ t df p (1- p (2- Spremenljivka razlika razlike povpr. spodnja zgornja str.) str.) TUG (s) 2,90 5,67 1,46 −0,24 6,04 14 0,034 8 1,9 0,067 6-minutni test −2, 0,024 −48,89 74,79 19,31 −90,30 −7,47 14 0,012 hoje (m) 53 Moč stiska 0,2 0,786 0,20 2,79 0,72 −1,35 1,75 14 0,393 desne (kg) 8 Moč stiska 0,4 0,662 0,43 3,76 0,97 −1,65 2,52 14 0,331 leve (kg) 5 Legenda: povpr. razlika – povprečna razlika; SD – standardni odklon; SE – standardna napaka; 95 %  IZ – 95 % interval zaupanja; t – t-vrednost; df – stopnje prostosti; p – statistična značilnost (1-str. – enostranska p-vrednost, 2-str. – dvostranska p-vrednost). Za oceno učinkov vadbenega programa na funkcionalne sposobnosti starejših odraslih smo izvedli parne t-teste med začetnimi in končnimi meritvami za štiri spremenljivke. Statistično značilno izboljšanje je bilo ugotovljeno pri 6-minutnem testu hoje, kjer so udeleženci po vadbenem programu v povprečju prehodili 48,89 metra več (p = 0,024), kar kaže na izboljšano aerobno vzdržljivost udeležencev. Pri testu TUG je bila opažena povprečna izboljšava 2,90 sekunde, vendar rezultat ni dosegel statistične značilnosti (p = 0,067). Kljub temu rezultat kaže na trend izboljšanja gibljivosti in ravnotežja, ki bi se morda pokazal kot značilen ob večjem številu udeležencev. 240 Pri meritvi za moč stiska roke (desna in leva roka) ni bilo zaznanih statistično značilnih sprememb (p = 0,786 in p = 0,662), kar nakazuje, da vadbeni program ni bistveno vplival na mišično moč zgornjih okončin. 4 Razprava Rezultati raziskave kažejo, da lahko že osem tednov strukturirane telesne vadbe v institucionalnem okolju prispeva k izboljšanju funkcionalnih sposobnosti starejših odraslih. Statistično značilno izboljšanje je bilo ugotovljeno pri 6-minutnem testu hoje, kar potrjuje pozitiven vpliv programa na aerobno vzdržljivost udeležencev. Povečanje prehojene razdalje za 48,9 m presega minimalno klinično pomembno razliko za starejše in kronične bolnike, ki je ocenjena med 14 m in 30 m, kar pomeni klinično relevantno izboljšanje (Bohannon in Crouch, 2017). Tak rezultat nakazuje večjo toleranco aktivnosti in potencialno manjšo odvisnost pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. Pri testu TUG je bila opažena povprečna izboljšava za 2,9 sekunde, vendar razlika ni dosegla statistične značilnosti, verjetno zaradi majhnega vzorca in kratkega trajanja intervencije. Povprečni čas TUG po programu je znašal 16,3 s, kar presega pogosto uporabljeno mejno vrednost 14 s za povečano tveganje za padec (Klotzbier idr., 2021). To kaže, da so udeleženci kljub izboljšavi še vedno med bolj ogroženimi za padce, kar potrjuje potrebo po dolgotrajnejših ali pogostejših vadbenih programih, skladnih z mednarodnimi smernicami (Izquierdo idr., 2025). Naši izsledki so skladni z več raziskavami, ki potrjujejo pozitivne učinke večkomponentnih vadbenih programov na funkcionalne sposobnosti institucionaliziranih starejših odraslih (López-López idr., 2023; Pepera idr., 2022; Sadaqa idr., 2024). V primerjavi z omenjenimi študijami je bil naš program manj intenziven, saj se je izvajal le enkrat tedensko, kar lahko pojasni manj izrazite učinke, zlasti na moč zgornjih okončin. Spremembe v moči stiska roke niso bile statistično značilne. Eden od razlogov je lahko pomanjkanje vaj za zgornje okončine ali njihova prenizka intenzivnost. Na to opozarjajo tudi mednarodne smernice, ki poudarjajo pomen progresivnega uporovnega treninga za ohranjanje mišične mase in moči pri starejših odraslih, zlasti pri osebah s krhkostjo ali sarkopenijo (Izquierdo idr., 2025). Glede na pomembno vlogo mišične moči pri preprečevanju padcev in ohranjanju samostojnosti bi bilo v prihodnjih programih smiselno povečati obremenitev in vključiti več vaj za zgornje okončine. Merjenje moči stiska roke je enostavno in stroškovno ugodno orodje za oceno tveganja za neugodne zdravstvene izide. Nizka vrednost stiska je močan napovednik daljše hospitalizacije, funkcionalnih omejitev, slabše kakovosti življenja in povečane smrtnosti (Vaishya idr., 2024). Poleg tega je moč stiska roke kazalnik splošnega zdravstvenega stanja, zgodnje umrljivosti, srčno-žilne umrljivosti, invalidnosti ter moči spodnjih okončin, saj je povezana z zmožnostjo izvajanja funkcionalnih nalog, kot je vstajanje s stola (Soysal idr., 2021). Qaisar idr. (2024) so pokazali, da so ključni dejavniki tveganja za nizko moč stiska roke moški spol, višja starost, slabša kakovost življenja, sladkorna bolezen, možganska kap in telesne okvare, medtem ko Raso idr. (2017) ugotavljajo, da je moč stiska roke neodvisno povezana z mobilnostjo pri institucionaliziranih starejših ženskah. Posebnost raziskave je vključevanje študentov fizioterapije in zdravstvene nege v izvedbo programa, kar je primer dobre prakse, ki povezuje izobraževalno in klinično okolje ter omogoča študentom dragocene praktične izkušnje. Tak pristop povečuje dostopnost vadbe za stanovalce in ponuja možnosti za nadaljnjo implementacijo programov v DSO. Glavne omejitve raziskave so majhen vzorec, odsotnost kontrolne skupine in kratko trajanje intervencije. Ker se je program izvajal le enkrat tedensko, je bila možnost doseganja večjih učinkov 241 omejena. Mednarodne smernice priporočajo izvajanje vadbe vsaj 2 do 3-krat tedensko za optimalen vpliv na moč in ravnotežje (Izquierdo idr., 2025). Zato lahko ugotovljene spremembe, kljub relativno skromnemu obsegu vadbe, štejemo za spodbudne in klinično pomembne, saj kažejo na potencial intervencije, ki bi bila ob večji pogostosti še učinkovitejša. Kljub navedenim omejitvam raziskava predstavlja pomemben doprinos, saj v slovenskem prostoru primanjkuje tovrstnih študij v institucionalnem okolju. Naši izsledki lahko služijo kot izhodišče za prihodnje obsežnejše raziskave z večjim številom udeležencev, daljšim trajanjem in vključitvijo kontrolne skupine. 5 Zaključek Izsledki raziskave potrjujejo, da lahko osem tednov strukturirane, večkomponentne telesne vadbe pomembno izboljša funkcionalno mobilnost in vzdržljivost starejših odraslih v institucionalnem okolju. Čeprav spremembe v moči stiska roke niso bile statistično značilne, rezultati podpirajo vključevanje tovrstnih programov v vsakodnevno prakso DSO, saj prispevajo k večji samostojnosti in zmanjševanju tveganja za padce. Raziskava predstavlja pomemben prispevek k znanju o učinkih vadbenih programov v slovenskem prostoru, kjer tovrstnih študij primanjkuje. Rezultati kažejo, da so lahko tudi kratki, enostavni programi učinkoviti, kar je pomembno za praktično uporabo v DSO. Za doseganje celovitejših učinkov bi bilo smiselno program dopolniti z več vajami za zgornje okončine in povečati pogostost vadbe. Prihodnje raziskave z večjim številom udeležencev, daljšim trajanjem intervencije in kontrolno skupino bi omogočile bolj zanesljive zaključke. Hkrati pa lahko naši izsledki služijo kot argument za sistematično vključevanje strukturirane vadbe v vsakodnevno prakso DSO ter kot osnova za oblikovanje nacionalnih smernic, ki bi zagotavljale dostopnost in standardizacijo vadbe za starejše odrasle v institucionalnem okolju. LITERATURA 1. Avers, D. in Wong, R. (2020). Guccione’s geriatric physical therapy (5th ed.). Elsevier. 2. Bohannon, R. W. in Crouch, R. (2017). Minimal clinically important difference for change in 6 minute walk test distance of adults with pathology: A systematic review. Journal of Evaluation in Clinical Practice, 23(2), 377–381. https://doi.org/10.1111/jep.12629 3. Cruz-Jentoft, A. J., Bahat, G., Bauer, J., Boirie, Y., Bruyère, O., Cederholm, T., Cooper, C., Landi, F., Rolland, Y., Sayer, A. A., Schneider, S. M., Sieber, C. C., Topinková, E., Vandewoude, M., Visser, M. in Zamboni, M. (2019). Sarcopenia: Revised European consensus on definition and diagnosis. Age and Ageing, 48(1), 16–31. https://doi.org/10.1093/ageing/afy169 4. Dent, E., Morley, J. E., Cruz-Jentoft, A. J., Arai, H., Kritchevsky, S. B., Robinson, S., Woo, J., Chen, L. K., Rodríguez-Mañas, L., Fried, L. P., Aprahamian, I., Beard, J., Bauer, J. M., Cesari, M., Dong, B., Ferrucci, L., Guralnik, J. M., Landi, F., … Vellas, B. (2019). Physical frailty: ICFSR international clinical practice guidelines for identification and management. The Journal of Nutrition, Health and Aging, 23(9), 771–787. https://doi.org/10.1007/s12603-019-1273-z 5. Izquierdo, M., de Souto Barreto, P., Arai, H., Bischoff-Ferrari, H. A., Cadore, E. L., Cesari, M., Chen, L.-K., Coen, P. M., Courneya, K. S., Duque, G., Ferrucci, L., Fielding, R. A., García-Hermoso, A., Gutiérrez-Robledo, L. M., Harridge, S. D. R., Kirk, B., Kritchevsky, S., Landi, F., Lazarus, N., … Fiatarone Singh, M. A. (2025). Global consensus on optimal exercise recommendations for enhancing healthy longevity in older adults (ICFSR). The Journal of Nutrition, Health and Aging, 29(1), 100401. https://doi.org/10.1016/j.jnha.2024.100401 242 6. Jakovljević, M. (2012). Časovno merjeni test vstani in pojdi: pregled literature. Fizioterapija, 21(1), 38–47. https://physio.si/wp-content/uploads/2021/07/6.-Casovno-merjeni-test_2013_No1_p38- 47.pdf 7. Klevže, M. (2014). Učinki telesne vadbe na starejše osebe [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Kineziologija]. https://www.fsp.uni- lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22100145KlevzeMatevz.pdf 8. Klotzbier, T. J., Korbus, H., Johnen, B., Prellwitz, K. in Voelcker-Rehage, C. (2021). Evaluation of the instrumented Timed Up and Go test as a tool to measure exercise intervention effects in nursing home residents: Results from a PROCARE substudy. German Journal of Exercise and Sport Research, 51(3), 430–442. https://doi.org/10.1007/s12662-021-00764-0 9. López-López, S., Abuín-Porras, V., Berlanga, L. A., Perea-Unceta, L., Romero-Morales, C. in Pareja-Galeano, H. (2024). Functional mobility and physical fitness are improved through a multicomponent training program in institutionalized older adults. GeroScience, 46, 1201–1209. https://doi.org/10.1007/s11357-023-00877-4 10.Močilar, M., Zaverla, T., Medved, L., Zupančič, U. in Puh, U. (2022). Šest-minutni test hoje: zanesljivost in občutljivost za ugotavljanje sprememb. Fizioterapija, 30(1), 30–40. https://physio.si/wp-content/uploads/2022/07/Fizioterapija_2022_junij_4.pdf 11.Pepera, G., Krinta, K., Mpea, C., Antoniou, V., Peristeropoulos, A. in Dimitriadis, Z. (2022). Randomized controlled trial of group exercise intervention for fall risk factors reduction in nursing home residents. Canadian Journal on Aging / La Revue canadienne du vieillissement, 42(2), 328–336. https://doi.org/10.1017/S0714980822000265 12.Qaisar, R., Hussain, M. A., Franzese, F., Alizadeh, M., Forsyth, E., Zamboni, M. in Narici, M. (2024). Predictors of incident low grip strength in Europe: A longitudinal study of 42,183 older adults from 15 countries. Aging Clinical and Experimental Research, 36, 162. https://doi.org/10.1007/s40520-024-02800 13.Raso, V., Tolea, M. I., Mancini, R. B. in Matsudo, S. M. M. (2017). Grip strength predicts physical function in nursing home residents. MedicalExpress (São Paulo), 4(1), M170104. https://doi.org/10.5935/MedicalExpress.2017.M170104 14.Rodríguez-Rodríguez, S., Oviedo, G. R., López-de-Celis, C., Bosch-Sabater, J., Jovell-Fernández, E., Pérez-Bellmunt, A., Cuadra-Llopart, L. in Rodríguez-Sanz, J. (2025). Stay active, stay healthy: A cross-sectional view of the impact of physical activity levels on health parameters of older adults institutionalized in nursing homes of Barcelona. Life, 15(3), 412. https://doi.org/10.3390/life15030412 15.Sadaqa, M., Debes, W. A., Németh, Z., Bera-Baka, Z., Vachtler-Szepesi, M., Nácziné Földes, L., Prémusz, V. in Hock, M. (2024). Multicomponent exercise intervention for preventing falls and improving physical functioning in older nursing home residents: A single-blinded pilot randomised controlled trial. Journal of Clinical Medicine, 13(6), 1577. https://doi.org/10.3390/jcm13061577 16.Soysal, P., Hurst, C., Demurtas, J., Firth, J., Howden, R., Yang, L., Tully, M. A., Koyanagi, A., Ilie, P. C., López-Sánchez, G. F., Schwingshackl, L., Veronese, N. in Smith, L. (2021). Handgrip strength and health outcomes: Umbrella review of systematic reviews with meta-analyses of observational studies. Journal of Sport and Health Science, 10(3), 290–295. https://doi.org/10.1016/j.jshs.2020.06.009 17.Statistični urad Republike Slovenije. (2018). Mednarodni dan starejših. https://www.stat.si/statweb/News/Index/7682 18.Statistični urad Republike Slovenije. (2025). Število in sestava prebivalstva. https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/104 243 19.United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division. (2023). World population ageing 2023: Challenges and opportunities of population ageing in the least developed countries. https://www.un.org/development/desa/pd/sites/www.un.org.development.desa.pd/files/undesa_pd_ 2024_wpa2023-report.pdf 20.Vaishya, R., Misra, A., Vaish, A., Vaish, A. in Vaish, S. (2024). Hand grip strength as a proposed new vital sign of health: A narrative review of evidences. Journal of Health, Population and Nutrition, 43(1), 7. https://doi.org/10.1186/s41043-024-00500-y 21.Valenzuela, P. L., Saco-Ledo, G., Morales, J. S., Gallardo-Gómez, D., Morales-Palomo, F., López- Ortiz, S., Rivas-Baeza, B., Castillo-García, A., Jiménez-Pavón, D., Santos-Lozano, A., Del Pozo Cruz, B. in Lucia, A. (2023). Effects of physical exercise on physical function in older adults in residential care: A systematic review and network meta-analysis of randomised controlled trials. The Lancet Healthy Longevity, 4(6), e247–e256. https://doi.org/10.1016/S2666-7568(23)00057-0 244 Dr. Tina Košanski, dr. Marijana Neuberg, dr. Tomislav Meštrović Sveučilište Sjever, Varaždin Komplementarne metode u zdravstvenoj njezi bolesnika u palijativnoj skrbi UDK 616-036.8-083+615.8 UDC 616-036.8-083+615.8 KLJUČNE RIJEČI: komplementarne metode skrbi, KEYWORDS: Complementary methods, palliative palijativna skrb, sestrinstvo, edukacija care, nursing, education POVZETEK – Komplementarne metode se koriste ABSTRACT – Complementary medicine methods are zajedno sa standardnim medicinskim postupcima, a used in conjunction with standard medical procedures njihov cilj je ublažavanje određenih simptoma, and aim to alleviate certain symptoms and improve the poboljšanje cjelokupnog psihofizičkog, socijalnog i patient's general psychophysical, social and spiritual duhovnog stanja bolesnika. Cilj je utvrditi koriste li condition. The aim is to determine whether nurses use medicinske sestre komplementarne metode u complementary methods in palliative care and palijativnoj skrbi te razlikuje li se korištenje s obzirom whether their use differs in terms of training, na obrazovanje, radno iskustvo i mjesto rada. professional experience and place of work. A Provedeno je kvantitativno presječno istraživanje na quantitative cross-sectional study was conducted on a uzorku od 194 medicinske sestre u području sample of 194 nurses in the field of specialised specijalističke palijativne skrbi u Republici Hrvatskoj. palliative care in the Republic of Croatia. A total of Ukupno 47,90 % sudionika navodi kako koristi neke 47.90% of participants reported using some of the od komplementarnih metoda, od čega najveći broj complementary methods, with most of them reporting navodi upotrebu masaže i dodataka prehrani. Nema massage and nutritional supplements. There were no statistički značajnih razlika u korištenju statistically significant differences in the use of komplementarnih metoda s obzirom na razinu complementary methods in terms of educational level, obrazovanja, godine radnog iskustva te radno mjesto years of professional experience and position in u specijalističkim službama palijativne skrbi. Čak specialised palliative care. As many as 72.90 % of the 72,90 % sudionika navodi kako bi im edukacija o participants stated that training in complementary komplementarnim metodama koristila u radu s methods would help them in their work with patients. bolesnicima. S obzirom da komplementarne metode As complementary methods are not part of the formal nisu uključene u formalnu edukaciju medicinskih training of nurses, it is crucial to explore the sestara, valja razmotriti mogućnosti uvođenja istih u possibilities of introducing them into training and edukaciju i praksu. S obzirom na značajan broj practise. Given the significant number of participants sudionika koji navodi da koristi komplementarne who reported using complementary methods, further metode daljnjim istraživanjima, potrebno je provjeriti research is needed to verify whether participants are jesu li sudionici educirani o provođenju istih ili se radi educated about their use or whether this is a o pogrešnom razumijevanju navedenog pojma. misunderstanding of the concept. 1 Uvod Komplementarne metode skrbi podrazumijevaju metode koje potenciraju povoljne učinke konvencionalnih metoda, ublažavaju njihove nuspojave te pomažu u postizanju bolje kontrole simptoma (Soliman & Bilszta, 2021; Šklebar & Čerkez Habek, 2018). One poboljšavaju cjelokupno psihofizičko, socijalno i duhovno funkcioniranje osobe te pridonose povećanju kvalitete života bolesnika, što je iznimno važno za specifičnu i osjetljivu populaciju pacijenata kao što su bolesnici u palijativnoj skrbi (Armano et al., 2025; Martinec & Miholić, 2018). Najčešće komplementarne metode skrbi koje se 245 primjenjuju u palijativnoj skrbi su akupunktura, masaža, aromaterapija, terapija glazbom, joga, tai chi, homeopatija, herbalna terapija, dodatci prehrani, hipnoza, kognitivno bihevioralna terapija i vizualizacija, refleksologija, terapija treniranim životinjama i kućnim ljubimcima, relaksacijske metode i spiritualno liječenje (Kremling & Schildmann, 2025). Određene komplementarne metode poznate su još od davnina kao dio tradicionalne medicine, međutim njihovo znanstveno proučavanje te integracija pojedinih komplementarnih metoda kao što je primjerice akupunktura u zdravstveni sustav u zapadnim zemljama započela je u drugoj polovici 20. stoljeća (Debas et al., 2006). Aktivna integracija metoda poput masaže, muzikoterapije, aromaterapije i drugih intenzivnije se bilježi u razvijenim zemljama posljednjih nekoliko desetljeća i to metode najviše upravo u palijativnoj i hospicijskoj skrbi. Važno je napomenuti kako se komplementarne metode skrbi primjenjuju zajedno sa standardnim medicinskim postupcima stoga nisu u sukobu s konvencionalnom medicinom (Kravits, 2015; Zeng et al., 2018). U radu s bolesnicima koji imaju potrebu za palijativnom skrbi važno je primjenjivati holističku sestrinstvu skrb koja obuhvaća zbrinjavanje fizičkih, psihičkih, socijalnih i duhovnih potreba s ciljem očuvanje dostojanstva, ublažavanje patnje i unaprjeđenje kvalitete života bolesnika. Davis et al. (2020) napominju kako je holistička sestrinska skrb nezaobilazna kod pacijenata u palijativnoj skrbi. Upravo holistička sestrinska skrb uz klasično liječenje, komunikaciju i edukaciju bolesnika, uključivanje bolesnika u skrb, razumijevanje bolesnikovih misli, osjećaja, kulture te poštivanja bolesnikovih stavova i mišljenja u procesu skrbi, uključuje i korištenje komplementarnih metoda skrbi (Zamanzadeh et al., 2015). U Republici Hrvatskoj komplementarne metode su djelomično, nesustavno i neujednačeno integrirane u javni zdravstveni sustav ovisno o pojedinim institucijama i dostupnosti te su većinom dio privatnog poduzetništva (Šklebar & Čerkez Habek, 2018). Što se tiče edukacije medicinskih sestara/tehničara, komplementarne metode skrbi nisu dio formalnog obrazovanja. Na pojedinim visokim učilištima teme komplementarnih metoda skrbi se dotiču u izbornim predmetima. Medicinske sestre/tehničari koje žele unaprijediti svoje znanje i kompetencije u području komplementarnih metoda skrbi trebaju ih razvijati putem cjeloživotnog obrazovanja kroz tečajeve, seminare i druge oblike stručnog usavršavanja (Košanski, 2025). 1.1 Metode i tehnike prikupljanja podataka Korištena je deskriptivna i uzročno-neeksperimentalna metoda istraživanja. Za prikupljanje podataka korištena je anketa. 1.2 Opis instrumenta Konstruiran je upitnik za potrebe istraživanja na temelju relevantne stručne i znanstvene literature (Christian, 2020; Southard, 2020; Parast et al., 2021; Aydin & Hiçdurmaz, 2019; Šklebar & Čerkez Habek, 2018; Zamanzadeh et al., 2015). U prvom dijelu upitnika prikupljani su sociodemografski podaci sudionika (spol, dob, razina obrazovanja, godine radnog iskustva, radno mjesto u specijalističkim službama palijativne skrbi). Drugi dio upitnika odnosio se na komplementarne metode skrbi. Sudionicima je bilo ponuđeno pitanje jesu li upoznati s pojmom komplementarne metode skrbi i koriste li u radu s pacijentima koju od komplementarnih metoda. Navedeno je jedanaest metoda gdje su sudionici označili koriste li neku od metoda te mogućnost nadopisivanja. U posljednjem dijelu sudionici su na Likertovoj ljestvici označili u kojoj mjeri se slažu s tvrdnjom da bi im edukacija o komplementarnim metodama skrbi koristila u radu s bolesnicima: 1 – uopće se ne slažem; 2 – ne slažem se; 3 – niti se slažem, niti se ne slažem; 4 – slažem se; 5 – u potpunosti se slažem. 246 1.3 Opis uzorka Uzorak je prigodan i čine ga 194 medicinske sestre/tehničara svih razina obrazovanja koji rade u specijalističkim službama palijativne skrbi u Republici Hrvatskoj. 1.4 Opis prikupljanja i obrade podataka Prikupljanje podataka provedeno je od siječnja do lipnja 2023. godine. Za provođenje ankete dobivene su suglasnosti Etičkih povjerenstava svih službi specijalističke palijativne skrbi čiji su djelatnici sudjelovali u istraživanju. 1.5 Statističke metode Podatci su prikazani tablično. Deskriptivni podaci prikazani su frekevencijama. Korištenje komplementarnih metoda u radu s pacijentima s obzirom na spol, razinu obrazovanja, radno mjesto i godine radnog iskustva u palijativnoj skrbi testirano je Hi-kvadrat testom. 2 Rezultati Tablica 1 Frekvencija učestalosti primjene komplementarnih metoda u skrbi za bolesnike (N=194) N % Ne 66 34,40 % Jeste li upoznati s pojmom ‟komplementarne metode skrbiˮ? Da 126 65,60 % Upotrebljavate li u radu s bolesnicima neke od Ne 100 52,10 % komplementarnih metoda? Da 92 47,90 % Ne 183 95,30 % Aromaterapija Da 9 4,70 % Ne 145 75,50 % Terapija glazbom Da 47 24,50 % Ne 161 83,90 % Tehnike relaksacije Da 31 16,10 % Ne 191 99,50 % Akupunktura Da 1 0,50 % Ne 189 98,40 % Joga Da 3 1,60 % Ne 183 95,30 % Vođena imaginacija Da 9 4,70 % Ne 144 75,00 % Masaža Da 48 25,00 % Ne 146 76,00 % Terapija smijehom Da 46 24,00 % Ne 188 97,90 % Refleksologija Da 4 2,10 % Terapija treniranim životinjama ili kućnim ljubimcima Ne 188 97,90 % 247 Da 4 2,10 % Ne 144 75,00 % Dodatci prehrani Da 48 25,00 % Ne 189 98,40 % Ostalo Da 3 1,60 % Uopće se 5 2,60 % ne slažem. Ne slažem 8 4,20 % se. Niti se slažem, Edukacija o komplementarnim metodama koristila bi mi u radu 39 20,30 % niti ne s bolesnicima. slažem. Slažem 81 42,20 % se. U potpunosti 59 30,70 % se slažem. U Tablici 1 prikazani su odgovori sudionika o korištenju komplementarnih metoda skrbi u radu s pacijentima. Najveći broj sudionika, njih 126 (65,60 %) navodi kako su upoznati s pojmom komplementarne metode skrbi. Velik broj sudionika, njih 92 (47,90 %) navodi kako u radu s bolesnicima koriste neke od komplementarnih metoda. Aromaterapiju upotrebljava 9 (4,70 %) sudionika, terapiju glazbom 47 (24,50 %) sudionika, tehnike relaksacije 31 (16,10 %) sudionik, akupunkturu 1 (0,50 %) sudionik, jogu 3 (1,60 %) sudionika, vođenju imaginaciju 9 (4,70 %) sudionika, masažu 48 (25,00 %), terapiju smijehom 46 (24,00 %) sudionika, refleksologiju 4 (2,10 %) sudionika, terapiju treniranim životinjama ili kućnim ljubimcima 4 (2,10 %), dodatke prehrani 48 (25,00 %), dok neke od ostalih metoda upotrebljavaju 3 (1,60 %) sudionika. Većina sudionika 81 (42,20 %) ‟slaže seˮ ili 59 (30,70 %) ‟u potpunosti slažeˮ da bi im edukacija o komplementarnim metodama koristila u radu s bolesnicima, samo 5 (2,60 %) se uopće ne slaže i 8 (4,20 %) se ne slaže s navedenom tvrdnjom. 248 Tablica 2 Rezultati Hi-kvadrat (χ2) testa o upotrebi komplementarnih metoda skrbi Upotrebljavate li u radu s bolesnicima neke od komplementarnih metoda? χ2 df P Ne Da N % N % muški 8 47,06 % 9 52,94 % Spol 0,198 1 0,664 ženski 92 52,57 % 83 47,43 % medicinska sestra/tehničar opće 46 48,94 % 48 51,06 % njege prijediplomski Razina stručni/sveučilišni 35 56,45 % 27 43,55 % studij sestrinstva 0,854 2 0,652 obrazovanja diplomski stručni/sveučilišni 19 52,78 % 17 47,22 % studij sestrinstva i doktorski studij član mobilnog 22 57,89 % 16 42,11 % palijativnog tima palijativnu skrb 10 66,67 % 5 33,33 % koordinator za Radno ms/mt u stacionaru 14 63,64 % 8 36,36 % 6,855 4 0,144 mjesto pri domu zdravlja ms/mt u ustanovi/odjelu za 52 48,15 % 56 51,85 % palijativnu skrb ms/mt u hospiciju 2 22,22 % 7 77,78 % Broj godina <=1 godine 23 56,10 % 18 43,90 % iskustva u 1 – 5 godina 37 63,79 % 21 36,21 % 6,550 3 0,088 palijativnoj 5 – 10 godina 28 42,42 % 38 57,58 % skrbi >=10 godina 12 44,44 % 15 55,56 % Tablica 2 prikazuje rezultate Hi-kvadrat (χ2) testa o korištenju komplementarnih metoda skrbi s obzirom na spol, razinu obrazovanja, radno mjesto i godine radnog iskustva u palijativnoj skrbi. Vidljivo je kako nema statistički značajnih razlika u upotrebi komplementarnih metoda skrbi s obzirom na navedene varijable. Možemo reći kako u uzorku muški sudionici, medicinske sestre/tehničari opće njege, medicinske sestre/tehničari u hospiciju te oni koji imaju 5 do 10 godina radnog iskustva u palijativnoj skrbi češće upotrebljavaju komplementarne metode skrbi u odnosu na ostale sudionike. 3 Rasprava Korištenje komplementarnih metoda skrbi u radu s bolesnicima upotpunjuje holističku sestrinsku skrb. Istraživanje je pokazalo kako gotovo 50 % sudionika koristi neke od komplementarnih metoda u radu s 249 bolesnicima. Jedna od najpopularnijih komplemenatarnih metoda jest terapija glazbom koju koristi 24,50 % sudionika. Terapija glazbom, odnosno muzikoterapija je terapijska intervencija s ciljem održavanja i poboljšanja psihofizičkog blagostanja pojedinaca (Köhler et al., 2020). Dobrobiti te metode u radu s bolesnicima u palijativnoj skrbi su brojne. Studije pokazuju kako terapija glazbom može djelovati na poboljšanje raspoloženja, smanjenje tjeskobe i negativnih emocija te smanjenje boli (Valero-Cantero et al., 2020; Krishnaswamy & Nair, 2016; Lee, 2016). Terapija glazbom pozitivno utječe na bolesnike s depresijom koja vrlo često prati dijagnoze neizlječivih bolesti (Arruda et al., 2016; Gallagher et al., 2018) te djeluje na ukupno poboljšanje kvalitete života oboljelih (Warth et al., 2015), a također ima pozitivan utjecaj i na članove obitelji bolesnika, odnosno na neformalne njegovatelje (Valero-Cantero et al., 2023). Terapija glazbom relativno je jednostavna za primjenu i pokazuje brojne pozitivne učinke na bolesnike i njihove njegovatelje. Stoga bi bilo korisno razmotriti mogućnost dodatne edukacije medicinskih sestara u palijativnoj skrbi o njezinoj primjeni. Buduća istraživanja trebala bi provjeriti primjenjuju li ispitanici koji navode korištenje terapije glazbom zapravo muzikoterapiju u stručnom smislu te jesu li za to educirani ili se radi o spontanoj upotrebi glazbe u zdravstvenoj njezi. Nadalje, masažu kao komplementarnu metodu primjenjuje 25 % sudionika, dok aromaterapiju i vođenu imaginaciju primjenjuje nešto manje od 5 % sudionika. Randomizirano istraživanje pokazalo je izrazito povoljan učinak kombinacije aromaterapijske masaže i inhalacije ulja lavande, koja je kod bolesnika oboljelih od raka dovela do poboljšanja ukupne kvalitete života. Zabilježeno je smanjenje fizičkih i psihičkih simptoma te poboljšanje u obavljanju aktivnosti samozbrinjavanja (Khamis et al., 2023). Nadalje, Kabiri et al. (2018) utvrdili su značajno smanjenje umora u skupini bolesnika koja je primala aromaterapiju u odnosu na kontrolnu skupinu. Slično tome, Liu et al. (2018) izvijestili su da je aromaterapija kod bolesnika s uznapredovalim stadijem raka smanjila razinu boli, ublažila edem donjih ekstremiteta te smanjila učestalost mučnine i povraćanja. Vođena imaginacija predstavlja komplementarnu metodu koja individualnim pristupom može pridonijeti osnaživanju bolesnika suočenih sa smrću (Coelho et al., 2018). Prema navodima autora Onieve-Zafre et al. (2015), riječ je o intervenciji koju medicinske sestre mogu jednostavno primijeniti, koja zahtijeva minimalan napor od bolesnika te je troškovno učinkovita. Istraživanje Coelha et al. (2018) o primjeni vođene imaginacije kod hospitaliziranih bolesnika u palijativnoj skrbi pokazalo je da ova metoda povećava osjećaj udobnosti, smanjuje intenzitet boli te dovodi do smanjenja srčane i respiratorne frekvencije. Terapiju treniranim životinjama ili kućnim ljubimcima primjenjuje tek 2,10 % sudionika, iako brojna istraživanja potvrđuju njezinu visoku korisnost u palijativnoj skrbi. McCullough et al. (2018) utvrdili su da terapija životinjama značajno smanjuje razinu anksioznosti i stresa kod djece oboljele od malignih bolesti te njihovih roditelja. Pregled literature MacDonalda i Barretta (2016) dodatno potvrđuje njezine pozitivne učinke kod bolesnika u palijativnoj skrbi. Rezultati istraživanja pokazali su da ne postoje statistički značajne razlike u primjeni komplementarnih metoda skrbi s obzirom na spol, razinu obrazovanja, radno mjesto i duljinu radnog iskustva u palijativnoj skrbi. Budući da formalno obrazovanje prvostupnica sestrinstva u Republici Hrvatskoj u pravilu ne uključuje sadržaje o komplementarnim metodama skrbi, osim kada su ponuđeni kroz izborne kolegije, može se zaključiti da je u postojećim kurikulumima prisutan nedostatak edukacije iz ovog područja. Navedeno ukazuje na potrebu za uključivanjem tematike komplementarnih metoda kao dijela profesionalnog usavršavanja medicinskih sestara, ne samo u području palijativne skrbi, već i u ostalim segmentima zdravstvene njege. Uvođenje sadržaja o komplementarnim metodama skrbi u kurikulum obrazovanja medicinskih sestara moglo bi pridonijeti razvoju znanja, vještina i pozitivnog stava prema integriranju takvih metoda u svakodnevnu praksu. Time bi se potaknulo pružanje holističke skrbi koja je usmjerena na cjelovitost osobe. Potrebu za edukacijom iz područja komplementarnih metoda skrbi dodatno se može potvrditi i rezultatom u kojem se čak 72,90 % sudionika ‟slažeˮ ili ‟u potpunosti slažeˮ da bi im edukacija o komplementarnim metodama koristila u radu s bolesnicima. 250 S obzirom na to da se gotovo polovica sudionika izjasnila kako već primjenjuje neke od komplementarnih metoda skrbi, bilo bi korisno u budućim istraživanjima detaljnije ispitati razinu njihove edukacije i kompetencija za provođenje tih metoda. Takva bi analiza omogućila uvid u to provode li se komplementarne metode u skladu s profesionalnim standardima i načelima sigurnosti pacijenata. Dobiveni rezultati mogli bi poslužiti kao temelj za planiranje dodatnih edukacija medicinskih sestara te za eventualnu integraciju sadržaja o komplementarnoj skrbi u formalne programe obrazovanja. Glavno ograničenje istraživanja odnosi se na prigodni odabir uzorka, zbog čega rezultate ne možemo generalizirati na sve medicinske sestre u palijativnoj skrbi u Republici Hrvatskoj. Unatoč tome, a polazeći od činjenice da komplementarne metode nisu uključene sustavno u kurikulum obrazovanja medicinskih sestara, dobiveni rezultati i dalje imaju značaj jer upućuju na potrebu dodatne edukacije o komplementarnim metodama u budućnosti te pridonose boljem osvještavanju njihove važnosti u praksi palijativne skrbi. LITERATURA 1. Armano, L. J., Armano, A., & Racz, A. (2025). Holistički pristup zdravstvenoj skrbi: Praksa korištenja metoda komplementarne i alternativne medicine kod onkoloških pacijenata i zdravstvenih radnika. Nova prisutnost, 23(2), 297–313. https://doi.org/10.31192/np.23.2.5 2. Arruda, M. A., Garcia, M. A., & Garcia, J. B. (2016). Evaluation of the effects of music and poetry in oncologic pain relief: A randomized clinical trial. Journal of Palliative Medicine, 19(9), 943–948. https://doi.org/10.1089/jpm.2015.0528 3. Aydin, A., & Hiçdurmaz, D. (2019). Holistic nursing competence scale: Turkish translation and psychometric testing. International Nursing Review, 66(3), 425–433. https://doi.org/10.1111/inr.12514 4. Christian, L. (2020). Making space in education and practice for spiritual care. Kai Tiaki Nursing New Zealand, 26(7), 30–32. 5. Coelho, A., Parola, V., Sandgren, A., Fernandes, O., Kolcaba, K., & Apóstolo, J. (2018). The effects of guided imagery on comfort in palliative care. Journal of Hospice and Palliative Nursing, 20(4), 392–399. https://doi.org/10.1097/NJH.0000000000000460 6. Debas, H. T., Laxminarayan, R., & Straus, S. E. (2006). Complementary and alternative medicine. In D. T. Jamison, J. G. Breman, A. R. Measham, G. Alleyne, M. Claeson, D. B. Evans, P. Jha, A. Mills, & P. Musgrove (Eds.), Disease control priorities in developing countries (2nd ed., Chap. 69, pp. 1281–1290). The International Bank for Reconstruction and Development / The World Bank. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK11796/ 7. Gallagher, L. M., Lagman, R., & Rybicki, L. (2018). Outcomes of music therapy interventions on symptom management in palliative medicine patients. The American Journal of Hospice & Palliative Care, 35(2), 250–257. https://doi.org/10.1177/1049909117696723 8. Kabiri, F., Hassanpour-Dehkordi, A., & Dris, F. (2018). Effects of massage therapy and aromatherapy on fatigue in patients with knee osteoarthritis. Journal of Herbmed Pharmacology, 7(2), 141–147. 9. Khamis, E. A. R., Abu Raddaha, A. H., Nafae, W. H., Al-Sabeely, A. A., Ebrahim, E. E., & Elhadary, S. M. (2023). Effectiveness of aromatherapy in early palliative care for oncology patients: Blind controlled study. Asian Pacific Journal of Cancer Prevention, 24(8), 2729–2739. https://doi.org/10.31557/APJCP.2023.24.8.2729 10.Köhler, F., Martin, Z. S., Hertrampf, R. S., Gäbel, C., Kessler, J., Ditzen, B., & Warth, M. (2020). Music therapy in the psychosocial treatment of adult cancer patients: A systematic review and meta- analysis. Frontiers in Psychology, 11, Article 651. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.00651 251 11.Košanski, T. (2025). Analiza implementiranosti holističke sestrinske skrbi unutar palijativne skrbi u Republici Hrvatskoj i prijedlog unaprjeđenja izlaznih kompetencija studenata prijediplomskog studija sestrinstva [Doktorska disertacija, Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede]. 12.Kravits, K. (2015). Complementary and alternative therapies in palliative care. In B. R. Ferrell, N. Coyle, & J. Paice (Eds.), Oxford textbook of palliative nursing (4th ed.). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/med/9780199332342.003.0027 13.Kremling, A., & Schildmann, J. (2025). Defining complementary and alternative medicine: Revisiting the debate and plea for a strategy based on plausible effectiveness. Medicine, Health Care, and Philosophy, 28(4), 751–761. https://doi.org/10.1007/s11019-025-10291-6 14.Krishnaswamy, P., & Nair, S. (2016). Effect of music therapy on pain and anxiety levels of cancer patients: A pilot study. Indian Journal of Palliative Care, 22(3), 307–311. https://doi.org/10.4103/0973-1075.185042 15.Lee, J. H. (2016). The effects of music on pain: A meta-analysis. Journal of Music Therapy, 53(4), 430–477. https://doi.org/10.1093/jmt/thw012 16.Liu, Q., Ning, X. H., Wang, L., & Liu, W. (2018). Individualized aromatherapy in end-of-life cancer patients care: A case report. Chinese Medical Sciences Journal, 33(4), 234–239. https://doi.org/10.24920/003522 17.MacDonald, J. M., & Barrett, D. (2016). Companion animals and well-being in palliative care nursing: A literature review. Journal of Clinical Nursing, 25(3–4), 300–310. https://doi.org/10.1111/jocn.13022 18.Martinec, R., & Miholić, D. (2018). Komplementarne i ekspresivne art-terapije u palijativnoj skrbi. In Z. Lončar, M. Katić, & V. Jureša (ed.), Palijativna skrb u zajednici (pp. 192–200). Medicinska naklada. 19.McCullough, A., Ruehrdanz, A., Jenkins, M. A., Gilmer, M. J., Olson, J., Pawar, A., Holley, L., Sierra-Rivera, S., Linder, D. E., Pichette, D., Grossman, N. J., Hellman, C., Guérin, N. A., & O'Haire, M. E. (2018). Measuring the effects of an animal-assisted intervention for pediatric oncology patients and their parents: A multisite randomized controlled trial. Journal of Pediatric Oncology Nursing, 35(3), 159–177. https://doi.org/10.1177/1043454217748586 20.Onieva-Zafra, M. D., García, L. H., & Del Valle, M. G. (2015). Effectiveness of guided imagery relaxation on levels of pain and depression in patients diagnosed with fibromyalgia. Holistic Nursing Practice, 29(1), 13–21. https://doi.org/10.1097/HNP.0000000000000062 21.Soliman, M., & Bilszta, J. (2021). Teaching complementary and alternative medicine in undergraduate medical education: A scoping review. International Journal of Medical Education, 12, 140–149. https://doi.org/10.5116/ijme.60e2.f3ed 22.Southard, M. E. (2020). Spirituality: The missing link for holistic health care. Journal of Holistic Nursing, 38(1), 4–7. 23.Šklebar, I., & Čerkez Habek, J. (2018). Komplementarna terapija u palijativnoj skrbi. In Z. Lončar, M. Katić, & V. Jureša (ed.), Palijativna skrb u zajednici (pp. 182–191). Medicinska naklada. 24.Valero-Cantero, I., Casals, C., Espinar-Toledo, M., Barón-López, F. J., Martínez-Valero, F. J., García-Agua Soler, N., & Vázquez-Sánchez, M. Á. (2023). Effect of self-chosen music in alleviating the burden on family caregivers of patients with advanced cancer: A randomised controlled trial. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(5), Article 4662. https://doi.org/10.3390/ijerph20054662 25.Valero-Cantero, I., Martínez-Valero, F. J., Espinar-Toledo, M., Casals, C., Barón-López, F. J., & Vázquez-Sánchez, M. Á. (2020). Complementary music therapy for cancer patients in at-home palliative care and their caregivers: Protocol for a multicentre randomised controlled trial. BMC Palliative Care, 19(1), Article 61. https://doi.org/10.1186/s12904-020-00570-9 252 26.Warth, M., Keßler, J., Hillecke, T. K., & Bardenheuer, H. J. (2015). Music therapy in palliative care. Deutsches Ärzteblatt International, 112(46), 788–794. https://doi.org/10.3238/arztebl.2015.0788 27.Zamanzadeh, V., Jasemi, M., Valizadeh, L., Keogh, B., & Taleghani, F. (2015). Effective factors in providing holistic care: A qualitative study. Indian Journal of Palliative Care, 21(2), 214–224. 28.Zeng, Y. S., Wang, C., Ward, K. E., & Hume, A. L. (2018). Complementary and alternative medicine in hospice and palliative care: A systematic review. Journal of Pain and Symptom Management, 56(5), 781–794.e4. https://doi.org/10.1016/j.jpainsymman.2018.07.016 253 Dr. Blanka Koščak Tivadar Mediko d.o.o., Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Prevalenca krhkosti pri starejših odraslih UDK 616-053.9-022.225 UDC 616-053.9-022.225 KLJUČNE BESEDE: geriatrični sindrom, starostnik, KEYWORDS: geriatric syndrome, older people, ranljivost vulnerability POVZETEK – Krhkost je pogost geriatrični sindrom, ABSTRACT – Frailty is a common geriatric syndrome ki močno zmanjšuje funkcionalnost in kakovost that significantly impairs the functional capacity and življenja. Večdimenzionalno stanje je povezano z večjo quality of life of older people. It represents a ranljivostjo starejših odraslih, hospitalizacijo, potrebo multidimensional state of vulnerability that is po institucionalnem varstvu in smrtjo ter lahko služi associated with an increased risk of hospitalisation, tudi kot kazalnik in napovednik izidov zdravljenja. Po institutionalisation, mortality and unfavourable pregledu biomedicinskih podatkovnih baz v juniju clinical outcomes. A review of biomedical databases 2025 smo v analizi upoštevali 14 člankov. Iskali smo conducted in June 2025 identified 14 eligible articles. raziskovalne članke na podlagi niza iskalnih besed Research was selected using keyword combinations »frail and elderly«, »frail and prevalence« ter »frail such as frail and older, frail and prevalence, and frail and incidence«. Vključili smo prosto dostopna and incidence. The analysis included open-access, strokovna besedila, objavljena med leti 2015 in 2025, peer-reviewed English-language publications from v angleškem jeziku. Razširjenost predkrhkosti ali 2015 to 2025. More than half of the population krhkosti je prisotna v več kot polovici preiskovane analysed showed signs of prefrailty or frailty, with a populacije, nekoliko v višjem odstotku pri ženskah. slightly higher prevalence in women. The syndrome Kaže se povezanost med obolenji in kognitivnimi showed notable correlations with chronic disease and odkloni in obratno. Za ugotavljanje krhkosti je cognitive decline. The most commonly used diagnostic najpogosteje v veljavi Indeks krhkosti in test FRAIL- tools were the Frailty Index and the FRAIL-NH test, NH, ki je v uporabi v institucionalnem varstvu. the latter being used primarily in institutional settings. Uporaba ustreznega presejalnega orodja lahko The use of validated screening instruments facilitates pomaga pri prepoznavanju krhkosti in tako omogoči the early detection of frailty and enables targeted ciljno usmerjanje kliničnih ukrepov. Določitev clinical interventions. Defining the (pre-)frailty stage ustrezne (pred)stopnje krhkosti, omogoči oceno helps to identify high-risk individuals and optimises stanovalcev, ki so najbolj ogroženi, za boljše care planning in the institutional setting. Against the načrtovanje oskrbe. V obdobju »dvojnega staranja«, background of ‟double ageing", where age-related kjer so zmanjšane fiziološke rezerve in je povečana vulnerability and reduced physiological reserves ranljivost, je za obvladovanje sindroma, nujno come together, action at clinical and national policy ukrepanje na kliničnem nivoju kot tudi na nivoju level is needed to effectively address the frailty nacionalne ekonomije. syndrome. 1 Teoretična izhodišča V dinamičnem in progresivnem procesu staranja se kot posledica morfoloških, funkcionalnih, hemodinamičnih in psihičnih sprememb zmanjšujejo sposobnosti prilagajanja razmeram in spremembam v okolju. Pogosto starostnemu obdobju sovpada krhkost, geriatrični sindrom, ki močno zmanjšuje funkcionalnost in kakovost življenja. Večdimenzionalno stanje je povezano z večjo ranljivostjo starejših odraslih, hospitalizacijo, potrebo po institucionalnem varstvu in smrtjo ter lahko služi tudi kot kazalnik in napovednik izidov zdravljenja. Glede na pričakovan porast starejših odraslih, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, naj bi se ta odstotek povišal na 22 % svetovne 254 populacije (Ageing and health; 2024), ima preučevanje krhkosti tudi izjemen nacionalni pomen. V nedavni raziskavi SHARE iz leta 2023, Pitter idr. (2024) ugotavljajo prevalenco celo večjo kot 44 %. Krhkost je dinamični proces, ki ga je mogoče ustaviti oziroma popraviti (Liu in Fielding, 2011), vendar pa trenutno še ni poenotenega diagnostičnega orodja. Namen raziskave je bil na podlagi pregleda znanstvene in strokovne literature preučiti prevalenco in incidenco krhkosti pri starejših odraslih in preveriti najpogostejša merilna orodja, ki so na voljo za ugotavljanje krhkosti. Zastavili smo si tri raziskovalna vprašanja: Kakšna je incidenca in prevalenca krhkosti pri starejših odraslih? Katera merilna orodja so v uporabi pri preverjanju krhkosti? Kakšna so sovpadajoča obolenja pri krhkosti? 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabili smo kvalitativni pristop zbiranja podatkov domače in tuje strokovne in znanstvene v biomedicinskih podatkovnih bazah SpringerLink, Wiley Online library, Prouquest, PubMed in ScienceDirect v juliju 2025. Upoštevali smo Boolov operator »AND« ter besedne zveze v angleškem jeziku »fraility AND elderly, »fraility AND prevalence«, »fraility AND incidence«. 2.2 Opis instrumenta Uporabili smo v naprej pripravljen obrazec za beleženje podatkov, v katerega smo zabeležili avtorje, uporabljeno metodologijo, značilnosti vzorca in državo, merilna orodja, namen in ključna spoznanja. Omenjeni pristop nam je omogočil obdelavo in primerjavo podatkov. 2.3 Opis vzorca V raziskavo smo na podlagi ključnih besed vključili prosto dostopna strokovna in znanstvena besedila, objavljena med leti 2015 in 2025, v angleškem jeziku. Izključili smo študijsko gradivo, diplomska dela, doktorska dela. Izmed 770 virov smo v končno raziskavo vključili štirinajst virov (tabela 1). Med njimi sta bili po ena sistematična in randomizirana klinična raziskava, štiri prospektivne kohortne študije ter osem presečnih raziskav. Tabela 1 Rezultati pregleda literature Izbrani zadetki za Podatkovna baza Ključne besede Število zadetkov pregled v polnem besedilu SpringerLink »fraility« AND »elderly« 10 3 »fraility« AND 19 0 »prevalence« »fraility« 16 0 AND »incidence« Willey »fraility« AND »elderly« 156 0 »fraility« AND 73 0 »prevalence« 34 0 »fraility« AND »incidence« ProQuest »fraility« AND »elderly« 63 0 »fraility« AND 58 0 »prevalence« 44 0 »fraility« AND »incidence« 255 PubMed »fraility« AND »elderly« 6 1 »fraility« AND 2 2 »prevalence« 0 0 »fraility« AND »incidence« ScienceDirect »fraility« AND »elderly« 100 4 »fraility« AND 100 3 »prevalence« »fraility« 100 1 AND »incidence« Skupaj - 781 14 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Pri obdelavi podatkov smo se odločili za analitično-sintetično metodo. Vire, ki obravnavajo našo temo, smo analizirali in izvedli kvalitativno analizo, pri čemer je prvo branje vsebovalo branje naslovov, sledilo je branje izvlečkov, pri tretjem?branju smo označili dele besedila, ki se navezujejo na naše raziskovalne cilje. Rezultate smo prikazali s PRISMA diagramom. 3 Rezultati V nadaljevanju je najprej predstavljen shematski in vsebinski prikaz pridobivanja virov z diagramom PRISMA (Page idr., 2021) (slika 1) ter tabelarični prikaz s ključnimi spoznanji avtorjev, ki smo jih izbrali za končno analizo (tabela 2). Na diagramu na sliki 1 je razvidno začetno število zadetkov, 790, izmed katerih smo po treh branjih izluščili 14 virov, ki smo jih vključili v končno analizo. 256 Slika 1 PRISMA diagram Prirejeno po Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S. in Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. Journal of Clinical Epidemiology, 134, 178–189. https://doi.org/10.1016/j.jclinepi.2021.03.001 V tabeli 2 so predstavljena ključna spoznanja avtorjev, ki smo jih izbrali za končno analizo. 257 Tabela 2 Tabelarični prikaz rezultatov Avtor, leto objave, država Merilna Orodja Ključna spoznanja Metodologija, Namen vzorec Alodhayani idr., Edmontova lestvica Večina je potrebovala pomoč pri dnevnih 2021 krhkosti; Vprašalnik za opravilih, glede na rezultate KATZ so bili v Saudska Arabija Sarkopenijo; KATZ velikem odstotku funkcionalno neodvisni, 283 starejših lestvica izvajanja dnevnih skupna prevalenca sarkopenije je bila 65,7 %, odraslih, opravil; Lawton lestvica za bolj prisotna pri ženskah. nastanjenih v Domu oceno dnevnih aktivnosti. Skoraj dve tretjini oskrbovancev je imelo pred starejših občanov, s Oceniti razlike v krhkostjo sarkopenijo, z višjo prevalenco pri povprečno prevalenci sarkopenije pri ženskah. Na podlagi KATZ indeksa je bil starostjo 70,77 let. starejših odraslih po spolu. največji kazalnik za pri moških in potreba po pomoči pri ženskah. Aly idr., 2020 Geriatrični pregled; Kratek Med preučevano populacijo je bila v 80 % Egipt vprašalnik o demenci prisotna inkontinenca, najpogosteje oblika Presečna raziskava (MMSE); Geriatrični mešane inkontinence. 130 krhkih starejših pregled za depresijo Statistično značilna je bila pojavnost urinske žensk, starih 60+let. (GDS); Lestvica za oceno inkontinence s krhkostjo. Prav tako je bila z dnevnih (ADL) in večanjem krhkosti tudi hujša inkontinenca instrumentalni dnevnih Pomembno je bila povezana z večjo starostjo, (IADL) aktivnosti; funkcionalno okvaro, večplodnostjo, Klinična lestvica za oceno osteoartritisom, možgansko kapjo, vaginalnim krhkosti (CFS); Vprašalnik prolapsom in uporabo odvajal. o inkontinenci (ICIQ-UI Raziskava je potrdila prevalenco urinske SF); Vprašalnik o inkontinence pri krhkih starejših ženskah. inkontinenci (QOL); Laboratorijski test urina. Ugotoviti prevalenco urinske inkontinence pri starejših odraslih. Ugotoviti dejavnike tveganja pri krhkih starejših ženskah. Alqahtani idr., 2021 Friedov fenotip krhkosti; Skupna prevalenca krhkosti in predkrhkosti je Saudska Arabija Kratek vprašalnik o bila 47,3 in 21.4 %. S krhkostjo so bili Presečna raziskava demenci (MMSE); Indeks povezani starost, samsko življenje, več 486 starejših telesne mase (BMI). kroničnih bolezni, kognitivni odkloni. odraslih v domovih Preučiti razširjenost Odstotek predkrhkosti in krhkost je med starejših občanov, krhkosti in z njo povezne starejšimi odraslimi v Savdski Arabiji visok. starih 60+ let. dejavnike med starejšimi Potrebne so nadaljnje raziskave. odraslimi. Borges idr., 2021 Ali je depresivno v Ugotovili so, dva do štirikrat večja verjetnost Brazilija starejšem obdobju za pojav krhkosti v primeru depresije v poznem življenjskem obdobju. 258 Avtor, leto objave, država Merilna Orodja Ključna spoznanja Metodologija, Namen vzorec Prospektivna razpoloženje povezano s Prisotnost depresivne motnje je bila statistično kohortna raziskava krhkostjo. pomembno povezana z nastopom krhkosti. z eno-letnim Povezanost je bila bistveno večja pri FI-36 kot sledenjem 181 pri FRAIL. posameznikov, starih 60+ let. Razdeljeni na dve skupini; krhki in nekrhki. Campitelli idr., Indeks krhkosti (FI); Prevalenca krhkosti se je razlikovala glede na 2016 Modificiran indeks merilo (19,5 %, 24,4 % in 44,1 %) za polni FI, Kanada krhkosti; CHESS lestvica. modificirani FI in CHESS in je bila podobna Retrospektivna med ženskami in moškimi pacienti. Vse tri kohortna raziskava Prevalenca in korelacija meritve so bile v prilagojenih analizah 234 oskrbovancev krhkosti pri oskrbovancih povezane s pomembno povečanim tveganjem na domu, starih 65+ na domu in veljavnost za za smrt, sprejem v dolgotrajno oskrbo in let. napovedovanje izidov. končnimi točkami hospitalizacije, vendar je njihov dodatek k osnovnim modelom povzročil zmerno izboljšanje večine ocen. Med meritvami so bile pomembne razlike v napovedni natančnosti, pri čemer je polni FI pokazal višjo verjetnost za krhkost pri sprejemu v dolgotrajno oskrbo, CHESS pa višjo za hospitalizacijo – čeprav nobena od meritev ni bila učinkovita za končne točke hospitalizacije. Različni pristopi k odkrivanju ranljivosti so privedli do različnih ocen razširjenosti krhkosti med strankami oskrbe na domu v Ontariu. Čeprav so bile vse tri meritve pomembni napovedovalci preučevanih zdravstvenih izidov, so bile izboljšave v napovedni natančnosti pogosto skromne, z izjemo celotnega indeksa tveganja (FI) pri napovedovanju sprejema v dolgotrajno oskrbo. Ugotovitve raziskave do neke mere podpirajo klinično uporabnost celovite meritve FI in tudi ponazarjajo, da je takšno meritev izvedljivo na ravni populacije z uporabo rutinsko zbranih podatkov. To lahko olajša nadaljnje raziskave krhkosti v tem okolju, vključno z razvojem in vrednotenjem intervencij za krhkost. 259 Avtor, leto objave, država Merilna Orodja Ključna spoznanja Metodologija, Namen vzorec Eyigor idr., 2015 Friedova lestvica krhkosti; Ugotovljeno je bilo, da starost, ženski spol, Nizozamska Mini prehrambeni test; nizka izobrazba, gospodinjstvo, življenje z Presečna raziskava Test za depresijo (CES-D); družino, sedeč način življenja, prisotnost 1126 starejših Charlson indeks dodatne bolezni, uporaba 4 ali več zdravil na odraslih, starih 65 + komorbidnosti. dan, izogibanje odhodom na prostem, vsaj en let. obisk katerega koli oddelka za nujno Tri skupine: Karakteristike, prevalenca medicinsko pomoč v preteklem letu, predkrhki, krhi, ne krhkosti. hospitalizacija v preteklem letu, krhki nefunkcionalna gibanje in podhranjenost povečujejo tveganje za krhkost (p < 0,05). Joseph idr., 2025 Ugotoviti prevalenco Med 217 v bolnišnico sprejetimi pacienti je Avstralija krhkosti in neželenih bilo 14,7 % krhkih in 12,9 % predkrhkih. Prospektivna dogodkov pri starejših Krhkost je bila povezana z neželenimi izidi do kohortna raziskava pacientih sprejetih na 12 mesecev po sprejemu v bolnišnico. 217 pacientov, nezgodni oddelek ter Ocena krhkosti je lahko koristna pri starih 70+ let. pogostost neželenih prepoznavanju tveganja za neželene dogodke. Dve skupini: krhki dogodkov tri, šest in Priporočljive so nadaljnje raziskave. (N=32), ne krhki dvanajst mesecev po (N=185). odpustu iz bolnišnice. Kang idr., 2023 Indeks krhkosti. Razširjenost krhkosti pri starejših odraslih v Južna Koreja Oceniti trend krhkosti v Južni Koreji se je od leta 2008 (41,1 %) do leta Koreji. 2020 (23,1 %) znatno zmanjšala. Zmanjšanje 17784 starejših indeksa krhkosti je bilo opaženo v vseh odraslih, s starostnih skupinah (vse povprečno starostjo P < 0,05). Ugotovili smo, da so se nekatere 72,4 let. komorbidnosti, kot so dislipidemija, sladkorna bolezen in srčno-žilne bolezni, sčasoma povečale, medtem ko so se dejavniki, kot so težave z žvečenjem, omejena aktivnost in kajenje, zmanjšali. K temu trendu so morda prispevale zgodovinske izboljšave dostopa do zdravstvene oskrbe in preventivni ukrepi. Liau idr., 2021 Primerjali so FRAIL-NH V sedmih letih, kolikor je trajala raziskava, je Sistematični lestvico s 16-imi drugimi bila lestvica uporabljena v 20 državah in pregled 40 raziskav lestvicami in jo povezali s prevedena v tri jezike. v 20 državah Friedovim fenotipom (FP), Deset študij je ocenilo občutljivost in Krhki starejši indeksom krhkosti (FP) in specifičnost različnih mejnih vrednosti FRAIL- odrasli nastanjeni v FI-Lab.; Celovita NH, pri čemer je imela vrednost ≥8 najvišjo Domovih starejših geriatrična ocena občutljivost (94,1 %) in specifičnost (82,8 %) občanov Raziskati prevalenco za razvrščanje stanovalcev kot krhkih na krhkosti, presečno podlagi FI, medtem ko sta dve študiji poročali napovedno veljavnost in 260 Avtor, leto objave, država Merilna Orodja Ključna spoznanja Metodologija, Namen vzorec medkulturne prilagoditve o optimalni mejni vrednosti ≥2 na podlagi FI lestvice FRAI-NH. oziroma FP. Kljub uporabi z različnimi mejnimi vrednostmi je FRAIL-NH lestvica primerljiva z ostalimi bolj kompleksnimi lestvicami. Lestvica je uporabna v različnih okoljih, kar poudarja njeno uporabo v domovih starejših občanov. Peng idr., 2020 FRAIL-NH, na podlagi 7 Med krhkimi osebami je bilo več žensk. Taivan stopenjske lestvice FRAIL- Povprečna vrednost FRAIL-NH je bila 5,79. NH, ki preverja utrujenost, Zaznali so pomembno prevalenco krhkosti, kar Randomizirana vzdržljivost, gibljivost, kaže na veliko težavo v Domovih za ostarele klinična raziskava inkontinenco ali bolezen, na Tajvanu. 34 starejših izgubo teže, način Potreben so nadaljnje prospektivne kohortne odraslih, s prehranjevanja in pomoč raziskave z uporabo FRAIL-NH. povprečno starostjo pri oblačenju (vsaka 83,91 let. postavka je vredna 0,1 ali 2 točki), so razdelili starejše odrasle na nekrhke, krhke in zelo krhke. Preveriti prevalenco krhkosti v domovih za ostarele v Tajvanu z različnimi diagnostičnimi kriteriji. Soysal in Smith, Nevrološko slikanje Polifarmacija, podhranjenost, krhkost, 2024 vključno s slikanjem sarkopenija, disfagija, strah pred padci in Otoman lobanje z magnetno čezmerna dnevna zaspanost so bili bistveno Presečna raziskava resonanco ali računalniško večji pri bolnikih z demenco 1392 starejših tomografijo; Preverjanje (p < 0,05). Med povišanim pritiskom, urinsko odrasli, starih 80,5 polifarmacije; Mini inkontinenco in nespečnostjo med skupinama ± 6,8 let. prehrambna lestvica; ni bilo razlike (p > 0,05). Sočasna prisotnost 0, Modificirana Friedova 1, 2, 3, 4 in ≥ 5 geriatričnih sindromov pri Dve skupini: z lestvica krhkosti; istem bolniku je bila 4,3 %, 10,2 %, 11,8 %, demenco (N = 369), Vprašalnik za sarkopenijo 16,8 %, 13,4 % in 43,7 % pri bolnikih brez brez demence (SARC-F); Vprašalnik o demence; 2,4 %, 7,2 %, 9,6 %, 8,3 %, (N = 369) prehranjevanju EAT-10; 10,4 % in 62,1 % pri tistih z demenco Meritve krvnega pritiska, (p < 0,05). urinske inkontinence, Pri geriatričnem bolniku je pogosta prisotnost prisotnosti padcev, in soobstoj geriatričnih simptomov. nespečnosti; Vprašalnik o strahu pred padci; Epworthova lestvica spanja. 261 Avtor, leto objave, država Merilna Orodja Ključna spoznanja Metodologija, Namen vzorec Primerjati pogostost in sočasnost geriatričnih sindromov pri starejših odraslih z demenco v primerjavi s tistimi brez demence. Ugwu in Ene, 2024 Vprašalnik za oceno Prevalenca krhkosti je bila 40,8 %, Nigerija krhkosti (FFAQ). predkrhkosti 40.8 % 18,5 % starejših odraslih Presečna raziskava ni imelo znakov krhkosti. Krhkost in 476 starejših Ugotoviti prevalenco, predkrhkost sta bili pozitivno povezani. z odraslih, starih 65+ povezavo in korelacijo izobrazbo, medtem ko je bila s starostjo let. krhkosti s socialno- ugotovljena negativna korelacija. demografskimi in Približno polovica starejše populacije je krhka zdravstvenimi dejavniki in prekrhka. Z naraščanjem števila starejših se med starejšimi odraslimi. pričakuje večja razširjenost krhkosti. Potrebni so zanesljivo ukrepi za preprečevanje in obvladovanje krhkosti pri geriatrični populaciji. Vasconcellos FRAIL-NH lestvica. Prevalenca krhkosti je bila razširjena v 47,4 % Romanini idr., 2020 in statistično značilno povezana s smrtjo. Brazilija Oceniti prevalenco Občutljivost in specifičnost FRAIL-NH krhkosti po FRAIL-NH lestvice je bila 72,9 % oziroma 66,5 %. Longitudinalna lestvici. Ugotoviti raziskava z 12- povezavo z najboljšo Krhkost je v domovih za ostarele razširjena in mesečnim mejno vrednostjo za je bila povezana z enoletno napovedjo smrti pri sledenjem napovedovanje smrti po 12 mejni vrednosti > 8 točk. 293 starejših mesecih. odraslih, starih 60+ let. Yan idr., 2024 Indeks krhkosti; Izračun Tveganje za pojav spalne apneje se je povečalo Kitajska verjetnosti smrti pri krhkih posameznikih in sicer za 31 % do 62 Klinična raziskava Nacionalni indeks smrti %. Prav tako se je pri krhkih posameznikih 8524 udeležencev, s (NDI). povečal tveganje za umrljivost. povprečno starostjo 46,1, Ugotoviti povezavo med krhkostjo in incidenco obstruktivne spalne apneje in izidi preživetja. 4 Razprava Namen raziskave, v kateri smo želeli preučiti prevalenco in incidenco krhkosti pri starejših odraslih, preveriti najpogostejša merilna orodja, ki so na voljo za ugotavljanje krhkosti, ter ugotoviti sovpadajoča 262 obolenja, smo dosegli ter odgovorili na raziskovalna vprašanja, kakšna je incidenca in prevalenca krhkosti pri starejših odraslih, katera merilna orodja so v uporabi pri preverjanju krhkosti in kakšna so sovpadajoča obolenja pri krhkosti. Prevalenca predkrhkosti in krhkosti variira, je odvisna od različnih dejavnikov in merilnih orodij ter je večja v manj razvitih državah (Siriwadhana idr., 2018). Prevalenca predkrhkosti in krhkosti skupaj dosega več kot 60 % pri starejših odraslih v Savdski Arabiji (Alqahtani idr., 2021). V Egiptu so med 300 anketiranimi ženskami ugotovili 43 % prisotnost krhkosti (Aly idr., 2020), v Avstraliji je bilo skoraj 30 % starejših bolnikov, ki so bili sprejeti v bolnišnico krhkih ali predkrhkih (Joseph idr., 2025), v Kanadi med 20 % in 44 %, odvisno od izbire merilnega orodja (Campitelli idr., 2016). Soysal in Smith (2024) ugotavljata krhkost, ob sovpadajočih ostalih boleznih v kar 50 % v Otomanu. Ugvu in Ene (2024) zaznavata pri 41 % prevalenco krhkosti in pri 41 % predkrhkosti v Nigeriji. V raziskavi Vasconcellos Romanini idr. (2020) v Braziliji so ugotovili 47 % prevalenco krhkosti, medtem ko so Borges idr. (2021), prav tako v Braziliji zaznali prevalenco le 14 %. Kang idr. (2023) ugotavljajo, da je v obdobju med 2008 in 2020 v Južni Koreji prevalenca krhkosti padla skoraj za polovico, kar pripisujejo boljši zdravstveni oskrbi in dostopnosti, vendar še vedno ostaja na ravni 23 %. Zelo velika prevalenca je bila zaznana v Savdski Arabiji (Alodhayani idr., 2021; Alqahtani idr., 2021), kjer so bili preiskovanci nastanjeni v domovih starejših občanov, ki so že sicer potrebovali pomoč pri dnevnih opravilih in so bili starejši z več kroničnimi obolenji in kognitivnimi odkloni. Vpliv sovpadajočih obolenj, predvsem urinske inkontinence med krhkimi ženskami zaznavajo tudi v Egiptu (Aly idr., 2020), kjer pa preiskovanke niso bile krhke. Tudi ostale raziskave, kjer nobedn od preiskovancev ni bil krhek ali bival v domu starejših občanov (Kang idr., 2023; Soysal in Smith, 2024; Ugvu in Ene, 2024; Yan idr., 2024) ugotavljajo krhkost v nekoliko nižjem odstotku (od 23 % do 41 %), vendar je bila večina raziskav usmerjena v povezljivost z drugimi obolenji, kot splošna komoborbidnost (Kang idr., 2023), sarkopenija (Alodhayani idr., 2021), demenca (Soysal in Smith, 2024), socialno-demografskimi dejavniki (Ugvu in Ene, 2024) ali spalna apneja (Yan idr., 2024). Starostni razpon preiskovancev je zelo variiral od 46 let (Ya idr., 2024) do 84 let (Peng idr., 2020). Prav tako so raziskave preiskovance obravnavale po skupinah, npr. nekrhki, predkrhi ali krhki (Alqathani idr., 2021; Borges idr., 2021; Eyigor idr., 2015; Joseph idr., 2025; Liau idr., 2021) oziroma preiskovancev niso delili v podskupine. V raziskavah so za preverjanje krhkosti uporabili različne lestvice, kot so Edmontonova lestvica krhkosti (Alodhayani idr., 2021; Joseph idr., 2025), klinična lestvica za oceno krhkosti (CFS) (Aly idr., 2020), Friedov fenotip krhkosti (Alqahtani idr., 2021; Eyigor idr., 2015; Soysal in Smith, 2024), vprašalnik FRAIL (Borges idr., 2021; Ugwu in Ene, 2024) in Indeks krhkosti (FI-83, FI-50, FI-36) (Borges idr., 2021; Campitelli idr., 2016; Khan idr., 2023; Yan idr., 2024) ter CHESS lestvica (Campitelli idr., 2016). Liau idr. (2021) so primerjali FRAIL-NH lestvico s 16-imi drugimi lestvicami ter poudarili uporabo v različnih okoljih. Tudi Peng idr. (2020) in Vasconcellos Romanini idr. (2020) so uporabili FRAIL-NH lestvico, ki deli krhkost po sedmih kategorijah, največ krhkih je v kategoriji bolezni, najmanj pa v kategoriji utrujenosti. Vendar pa uporaba različnih lestvic lahko pomeni tudi različne rezultate. Campitelli idr. (2016) so v raziskavi primerjali dva Indeksa krhkosti in CHESS lestvico in ugotovili, da rezultati niso enaki. Medtem, ko je prevalenca krhkosti pri osebah z dolgotrajno oskrbo znašala nekoliko manj kot 20 %, je pri isti populaciji CHESS lestvica pokazala več kot še enkrat višjo prevalenco za krhkost. Polni FI je pokazal višjo verjetnost za sprejem v dolgotrajno oskrbo, CHESS pa za sprejem v bolnišnico. Za ugotavljanje krhkosti je najpogosteje v veljavi Indeks krhkosti in test FRAIL-NH, ki je v uporabi v institucionalnem varstvu. Alodhayani idr. (2021) so s pomočjo Edmontonove lestvice krhkosti preverjali krhkost ter dodali teste, ki so merili samostojnost (KATZ indeks, lestvico dnevnih aktivnosti Lawton lestvico). Ugotovili so, da 263 je bila pri velikem odstotku žensk zaznana pred krhkostjo sarkopenija. KATZ-ov indeks pa je pred vsem pri moški populaciji pozitiven, medtem ko je pri ženski populaciji že nakazoval potrebo po pomoči. Aly idr. (2020) v raziskavi ugotavljajo, da je pri krhkih posameznicah, v kar štirih petinah pogosta tudi urinska inkontinenca, ki se z večanjem krhkosti, starostjo in dodanimi patologijami še povečuje. V raziskavi so uporabili klasični geriatrični pregled in geriatrični pregled za depresijo (GDS), Kratek vprašalnik o demenci, lestvico za oceno osnovnih in instrumentalnih dnevnih aktivnosti, klinično lestvico za oceno krhkosti (CFS) ter vprašalnik o inkontinenci in laboratorijski test urina. Za dopolnitev podatkov o krhkosti so tudi Alodhayani idr. (2021) uporabili Kratek vprašalnik o demenci ter izračun Indeksa telesne mase. V raziskavi z enoletnim sledenjem v Braziliji so Borges idr. (2021) ob uporabi klinične oblike strukturiranega intervjuja DSM-5, Geriatrične lestvice za depresijo (GDS-15), Vprašalnika o pacientovem zdravju (PHQ-9) ugotovili, da je lahko celo do štirikrat večja verjetnost za pojav krhkosti v primeru depresije. Tudi Eyigor idr. (2015) na podlagi mini prehrambnega testa, testa za depresijo in Charlson indeksa komorbidnosti, ugotavljajo vpliv starosti ženskega spola, nizke izobrazbe, prisotnosti dodatnih bolezni in polifarmacije, pomanjkanja gibanja in nefunkcionalno gibanje ter podhranjenosti za povečanje tveganja za nastop krhkosti. Joseph idr. (2025) na podlagi uporabe lestvic za oceno dnevne aktivnosti (KATZ in Brodijeva lestvica) ter Charlson indeksa komorbidnosti ugotavljajo, da je krhkost povezana z neželenimi izidi kar do 12 mesecev po sprejemu v bolnišnico. Tudi Kang idr. (2023) ugotavljajo prisotnost komorbidnosti, kot so dislipidemija, sladkorna bolezen in srčno žilna obolenja, ki se kljub padcu krhkosti povečujejo. Soysal in Smith (2024) ugotavljajo večjo verjetnost za krhkost pri dementnih posameznikih. Na podlagi uporabe FRAIL-NH lestvice pa so Vasconcellos Romanini idr. (2020) zaključili, da je krhkost povezana z enoletno napovedjo smrti, Yan idr. (2024), pa s spalno apneo. Preučevanje prevalence krhkosti pri starostnikih je torej v veliki meri odvisna od starosti starostnika in trenutne funkcionalne sposobnosti, saj starost sama po sebi ni razlog za krhkost. Nekoliko pogostejša je pri ženski populaciji in starejših posameznikih. Prav tako je pomemben način življenja (sedeč način življenja), komorbidnosti (dislipidemija, srčno-žilna obolenja, povišan pritisk, urinska inkontinenca, nespečnost, spalna apnea) in polifarmacija. Raziskave pogosto uporabljajo različne vključitvene kriterije ter kriterije za delitev v skupine kar otežuje vrednotenje raziskav. Največjo težavo vidimo pri uporabi velikega števila merilnih orodij, ki prikazujejo rezultate različno. Smiselno bi bilo poenotiti merilna orodja in uvesti presejalne teste za krhkost na primarnem nivoju osnovnega zdravstva. V Sloveniji v slovenščino prevedena vprašalnika PRISMA-7 (Palčič, 2020) in FiND (Florjančič, 2021) ter Fenotip krhkosti in Indeks krhkosti (Strbad in Kramberger, 2021) so pretežno usmerjeni na biološki vidik krhkosti, za ustrezno razumevanje večdimenzionalnosti krhkosti pa bi bil potreben interdisciplinarni pristop. 5 Zaključek Predkrhkost in krhkost je pogosto prisotna med starejšimi odraslimi. V državah z dobro zdravstveno oskrbo in osveščenimi posameznikih je prisotna kar za tretjino manj pogosto kot v manj razvitih državah, kjer presega 50 % prevalenco. Statistični podatki so močno odvisni od izbire merilnega orodja, med katere najpogosteje sodi Indeks krhkosti in uporaba FRAIL-NH lestvice v institucionalnem varstvu. Krhkost je povezana z veliko sovpadajočimi obolenji, zato je za uveljavitev kliničnih ukrepov nujno prepoznavanje sindroma krhkosti. Krhkost je mogoče nadzorovati, kar mora biti cilj na osebni, družbeni in nacionalni ravni. 264 LITERATURA 1. Alodhayani, A. A. (2021). Sex-specific differences in the prevalence of sarcopenia among pre-frail community-dwelling older adults in Saudi Arabia. Saudi Journal of Biological Sciences, 28(7), 4005–4009. https://doi.org/10.1016/j.sjbs.2021.04.010 2. Aly, W. W., Sweed, H. S., Mossad, N. A. in Tolba, M. F. (2020). Prevalence and risk factors of urinary incontinence in frail elderly females. Journal of Aging Research, 2425945. https://doi.org/10.1155/2020/2425945 3. Alqahtani, B. A., Alenazi, A. M., Alshehri, M. M., Osailan, A. M., Alsubaie, S. F. in Alqahtani, M. A. (2021). Prevalence of frailty and associated factors among Saudi community-dwelling older adults: A cross-sectional study. BMC Geriatrics, 21(1), 185. https://doi.org/10.1186/s12877-021- 02142-9 4. Borges, M. K., Romanini, C. V., Lima, N. A., Petrella, M., da Costa, D. L., An, V. N., Aguirre, B. N., Galdeano, J. R., Fernandes, I. C., Cecato, J. F., Robello, E. C., Oude Voshaar, R. C. in Aprahamian, I. (2021). Longitudinal association between late-life depression (LLD) and frailty: Findings from a prospective cohort study (MiMiCS-FRAIL). The Journal of Nutrition, Health & Aging, 25(7), 895–902. https://doi.org/10.1007/s12603-021-1639-x 5. Campitelli, M. A., Bronskill, S. E., Hogan, D. B., Diong, C., Amuah, J. E., Gill, S., Seitz, D., Thavorn, K., Wodchis, W. P. in Maxwell, C. J. (2016). The prevalence and health consequences of frailty in a population-based older home care cohort: A comparison of different measures. BMC Geriatrics, 16, 133. https://doi.org/10.1186/s12877-016-0309-z 6. Eyigor, S., Kutsal, Y. G., Duran, E., Huner, B., Paker, N., Durmus, B., Sahin, N., Civelek, G. M., Gokkaya, K., Doğan, A., Günaydın, R., Toraman, F., Cakir, T., Evcik, D., Aydeniz, A., Yildirim, A. G., Borman, P., Okumus, M., Ceceli, E. in Turkish Society of Physical Medicine and Rehabilitation, Geriatric Rehabilitation Working Group. (2015). Frailty prevalence and related factors in the older adult–FrailTURK Project. Age, 37(3), 9791. https://doi.org/10.1007/s11357-015-9791-z 7. Florjančič, N. (2021). Slovenski prevod, zanesljivost in veljavnost Vprašalnika o krhkih zmožnih posameznikih [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani]. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?lang=eng&id=127382 8. Joseph, A. P., Liu, B. M., Botha, M., Wake, E., Hardy, J. E., Patel, B. in Hilmer, S. N. (2025). A prospective multi-site cohort study on the prevalence of frailty in patients aged over 70 years presenting after serious injury and implications for outcomes. Injury. Advance online publication. https://doi.org/10.1016/j.injury.2025.112514 9. Kang, M. G., Kim, O. S., Hoogendijk, E. O. in Jung, H. W. (2023). Trends in frailty prevalence among older adults in Korea: A nationwide study from 2008 to 2020. Journal of Korean Medical Science, 38(29), e157. https://doi.org/10.3346/jkms.2023.38.e157 10.Liau, S. J., Lalic, S., Visvanathan, R., Dowd, L. A. in Bell, J. S. (2021). The FRAIL-NH scale: Systematic review of the use, validity and adaptations for frailty screening in nursing homes. The Journal of Nutrition, Health & Aging, 25(10), 1205–1216. https://doi.org/10.1007/s12603-021- 1694-3 11.Liu, C. K. in Fielding, R. A. (2011). Exercise as an intervention for frailty. Clinics in Geriatric Medicine, 27(1), 101–110. https://doi.org/10.1016/j.cger.2010.08.001 12.Page, M. J., McKenzie, J. M., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., ... Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. Journal of Clinical Epidemiology, 134, 178–189. https://doi.org/10.1016/j.jclinepi.2021.03.001 265 13.Palčič, M. (2020). Prevod in medkulturna prilagoditev vprašalnika PRISMA-7 v slovenski jezik [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani]. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=120740 14.Peng, T. C., Chen, W. L., Wu, L. W., Chang, Y. W. in Kao, T. W. (2020). The prevalence of frailty by the FRAIL-NH scale in Taiwan nursing home residents. The Journal of Nutrition, Health & Aging, 24(5), 507–511. https://doi.org/10.1007/s12603-020-1350-3 15.Pitter, J. G., Zemplényi, A., Babarczy, B., Németh, B., Kaló, Z. in Vokó, Z. (2024). Frailty prevalence in 42 European countries by age and gender: Development of the SHARE Frailty Atlas for Europe. GeroScience, 46(2), 1807–1824. https://doi.org/10.1007/s11357-023-00975-3 16.Siriwardhana, D. D., Hardoon, S., Rait, G., Falcaro, M., Scholes, S. in Walters, K. (2018). Prevalence of frailty and prefrailty among community-dwelling older adults in low-income and middle-income countries: A systematic review and meta-analysis. BMJ Open, 8(3), e018195. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2017-018195 17.Soysal, P. in Smith, L. (2024). The prevalence and co-existence of geriatric syndromes in older patients with dementia compared to those without dementia. Aging Clinical and Experimental Research, 36(1), 66. https://doi.org/10.1007/s40520-024-02724-8 18.Strbad, M. in Gregorič Kramberger, M. (2021). Krhkost. Revija za zdravstvene vede, 8(2), 108–119. http://www.dlib.si 19.Ugwu, U. in Ene, O. (2024). Prevalence, association and correlation of frailty with sociodemographic and health-related factors among outpatient elderly persons: A cross-sectional study. Clinical Epidemiology and Global Health, 28, 101642. https://doi.org/10.1016/j.cegh.2024.101642 20.Vasconcellos Romanini, C., Vilas Boas, P., Cecato, J. F., Robello, E., Borges, M. K., Martinelli, J. E. in Aprahamian, I. (2020). Prediction of death with the FRAIL-NH in institutionalized older adults: A longitudinal study from a middle-income country. The Journal of Nutrition, Health & Aging, 24 (8), 817–820. https://doi.org/10.1007/s12603-020-1464-7 21.World Health Organization. (2025, September 9). Ageing and health. https://www.who.int/news- room/fact-sheets/detail/ageing-and-health 22.Yan, Z., Xu, Y., Li, K. in Liu, L. (2024). The correlation between frailty index and incidence, mortality in obstructive sleep apnea: A cross-sectional population-based study. Heliyon, 10, e32514. https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2024.e32514 266 Jasmina Kotar Bolnišnica za otroke Šentvid pri Stični Univerza v Novem mestu fakulteta za zdravstvene vede Digitalizacija zdravstvene nege: priložnosti in izzivi pri uporabi umetne inteligence UDK 616-083+614.2:004.8 UDC 616-083+614.2:004.8 KLJUČNE BESEDE: digitalizacija v zdravstvu, KEYWORDS: digitisation in healthcare, artificial umetna inteligenca, prednosti in izzivi umetne intelligence, benefits and challenges of artificial inteligence intelligence POVZETEK – Umetna inteligenca in digitalizacija ABSTRACT – Artificial intelligence and digitalisation predstavljata pomemben napredek v zdravstveni negi, represent important advances in healthcare, saj omogočata izboljšanje kakovosti oskrbe, improving the quality of care, diagnostics and diagnostike in terapij. S kvantitativno metodo therapies. A quantitative research method and a raziskovanja in tehniko anketiranja je bila izvedena survey technique were used to analyse the attitudes of analiza odnosa zdravstvenih delavcev do uporabe healthcare professionals towards the use of artificial umetne inteligence. Anketa je zajemala vprašanja o intelligence. The survey included questions on izkušnjah, poznavanju in pripravljenosti zdravstvenih healthcare professionals' experience, knowledge and delavcev za implementacijo umetne inteligence ter willingness to implement AI, as well as challenges izzivih, kot so etični vidiki, varnost podatkov in such as ethical considerations, data security and regulativne omejitve. Rezultati so pokazali, da umetna regulatory constraints. The results showed that AI inteligenca ponuja številne prednosti, kot so offers many benefits such as personalised medicine, personalizirana medicina, telemedicina ter boljša telemedicine and better organisation of health data, organizacija zdravstvenih podatkov, medtem ko while lack of education and regulatory challenges pomanjkanje izobraževanja in regulativni izzivi remain key barriers. The research highlights the ostajajo ključne ovire. Raziskava poudarja pomen importance of educating healthcare professionals, izobraževanja zdravstvenih delavcev, razvijanja developing strategies to successfully integrate AI into strategij za uspešno vključitev umetne inteligence v healthcare practice and promoting awareness of zdravstveno prakso ter spodbujanje ozaveščenosti o ethical and safety issues to improve patient care. etičnih in varnostnih vprašanjih za izboljšanje oskrbe bolnikov. 1 Uvod Digitalizacija je v zadnjih desetletjih močno spremenila številna področja, vključno z zdravstveno nego. Z uvajanjem naprednih tehnologij, kot so elektronske zdravstvene kartoteke, telemedicina in umetna inteligenca, se izboljšuje kakovost oskrbe pacientov, hkrati pa se optimizirajo delovni procesi v zdravstvenih ustanovah. Medtem ko digitalne rešitve prinašajo številne prednosti, kot so hitrejša diagnostika, boljša organizacija zdravstvenih podatkov in zmanjšanje napak pri zdravljenju, se pri njihovi uporabi pojavljajo tudi izzivi, kot so varnost podatkov, etična vprašanja in potreba po ustreznem usposabljanju zdravstvenih delavcev (Filej, 2024, str. 7). Eden ključnih elementov digitalizacije zdravstvene nege je uporaba umetne inteligence, ki omogoča analizo ogromnih količin medicinskih podatkov, napovedovanje bolezni ter pomoč pri odločanju o zdravljenju. Umetna inteligenca se že uspešno uporablja na različnih področjih, od diagnostike (npr. prepoznavanje rakavih celic na medicinskih slikah) do avtomatizacije administrativnih procesov in 267 podpore pacientom preko virtualnih asistentov. Kljub tem inovacijam pa ostajajo pomembna vprašanja glede zanesljivosti umetnostne inteligenčnih sistemov, pravne odgovornosti ter sprejetosti novih tehnologij med zdravstvenimi delavci in pacienti (Filej, 2024, str. 7). Umetna inteligenca, kot ključni element digitalizacije, omogoča analizo velikih količin medicinskih podatkov, kar podpira zdravstvene delavce pri sprejemanju kliničnih odločitev. Sistemi, ki temeljijo na umetni inteligenci, lahko prepoznajo vzorce v podatkih, kar omogoča zgodnje odkrivanje bolezni in personalizirano zdravljenje. Na primer, umetna inteligenca se uporablja za analizo medicinskih slik, kot so rentgenski posnetki in magnetne resonance, ter za prepoznavanje bolezni, kar izboljšuje diagnostiko in zdravljenje (Stoumpos idr., 2023, str. 27). Ena najpomembnejših sprememb v sodobnem zdravstvenem sektorju je digitalizacija. Ta trend bistveno spreminja način komuniciranja in izmenjave informacij v zdravstvu. Digitalizacija prinaša inovativne pristope, kot so telemedicina in mobilne aplikacije, ki to omogočajo lažji dostop do zdravstvenih storitev za bolnike, zlasti v oddaljenih območjih, kjer tradicionalno metode niso vedno na voljo. Uporaba elektronskih zdravstvenih kartotek, znanih kot EHR, omogoča hitrejšo diagnozo in prinašanje informacij, kar skrajša čas čakanja na rezultate. Avtomatizacija administrativnih proces pomaga olajšati rutinske naloge, izboljša učinkovitost in zmanjša delovno obremenitev zdravstveni delavci. Poleg tega digitalna orodja omogočajo personalizacijo zdravljenja z analizo podatkov o bolnikih in neposredna dostopnost informacij prispeva k večji angažiranosti pacientov. Na splošno, digitalizacija ne le izboljšuje kakovost zdravstvene oskrbe, ampak tudi prispeva k trajnosti in učinkovitost celotnega zdravstvenega sistema (Stoumpos idr., 2023, str. 28). 1.1 Digitalizacija v zdravstvu Digitalizacija v zdravstvu pomeni prenos informacij in procesov v digitalni format, kar vključuje elektronske zdravstvene kartoteke, telemedicino in mobilne aplikacije za spremljanje zdravja. Njene prednosti so večja učinkovitost, boljša komunikacija ter kakovostnejša oskrba pacientov, med ključnimi izzivi pa ostajajo varnost podatkov, zaščita zasebnosti ter potreba po izobraževanju zdravstvenih delavcev (Alowais, 2023, str. 688). Raziskovalci (Chen in Decary, 2020; Davenport in Kalakota, 2019; Noorbakhsh-Sabet idr., 2019) dodajajo, da ima umetna inteligenca v zdravstvu velik potencial, vendar njeno uvajanje spremljajo pomembni izzivi, povezani s pristranskostjo in kakovostjo podatkov, interoperabilnostjo, zasebnostjo pacientov, razložljivostjo algoritmov ter etičnimi vprašanji. Skupno sporočilo avtorjev je, da mora biti razvoj umetne inteligence odgovoren in standardiziran, da bo resnično izboljšal obravnavo pacientov, ne da bi ogrozil njihovo varnost ali enakopravnost. 1.2 Umetna inteligenca v zdravstvu Umetna inteligenca v zdravstvu temelji na algoritmih in strojnem učenju, ki omogočajo analizo velike količine podatkov ter podpirajo odločitve zdravstvenih strokovnjakov (Batkova in Kos, 2021; Pierre idr., 2023). Že v 70. letih je sistem MYCIN napovedoval okužbe, danes pa sodobni modeli globokega učenja pomagajo pri diagnostiki, zdravljenju in razvoju personalizirane medicine (Butcher, 2022, str. 115). 1.3 Primeri uporabe umetne inteligence Umetna inteligenca se danes uporablja na številnih področjih. V diagnostiki in terapiji omogoča analizo medicinskih slik, kot so rentgenski, MRI in CT posnetki, ter pomaga pri zgodnjem odkrivanju tumorjev in izbiri primernega zdravljenja (Butcher, 2022, str. 113). V telemedicini omogoča avtomatizacijo naročanja na preglede, posvete na daljavo ter spremljanje pacientov na domu (Bajwa, 2021, str. 188). V personalizirani medicini se terapije vse bolj prilagajajo posamezniku na podlagi njegove genetike, 268 anamneze in življenjskega sloga (Gala idr., 2024, str. 28). Poleg tega so pomembna tudi orodja za spremljanje pacientov v realnem času – na primer nosljive naprave in senzorji, ki merijo vitalne znake in omogočajo hitro odzivanje na morebitne spremembe (Fitzpatrick, 2023, str. 55). Primeri uporabe umetne inteligence so že danes zelo raznoliki. V radiologiji omogoča hitro analizo slik in zgodnje odkrivanje bolezni, pri čemer je ameriška FDA že odobrila več orodij, ki temeljijo na umetni inteligenci (Mintz in Brodie, 2019, str. 77). V oftalmologiji so bili razviti algoritmi, ki lahko prepoznajo diabetično retinopatijo celo brez neposrednega posredovanja zdravnika (Mintz in Brodie, 2019, str. 78). Na področju patologije omogoča avtomatizirano analizo (Bera idr., 2019, str. 713). 2 Metode Namen prispevka je raziskati uporabo digitalnih tehnologij in umetne inteligence v zdravstveni negi. Cilji prispevka so proučiti vpogled v uporabo digitalnih tehnologij in umetne inteligence v zdravstveni negi ter analizirati razumevanja, mnenja, izkušnje in skrbi glede uporabe digitalnih tehnologij in umetne inteligence v zdravstveni negi. Zastavili smo si naslednji dve raziskovalni vprašanji:  Kako zdravstveni delavci ocenjujejo uporabo digitalne tehnologije ter umetno inteligenco v zdravstveni negi?  Kakšna je ocena razumevanja in izkušnje zdravstvenih delavcev glede uporabe digitalnih tehnologij in umetne inteligence? 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kvantitativnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela smo uporabili primarne in sekundarne vire. Primarne podatke smo pridobili s tehniko ankentiranja, sekundarne pa s pregledom domače, tuje strokovne in znanstvene literature ter na spletu s pomočjo bibliografskih baz Google Učenjak, PubMed in Cobbis. 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki je sestavljen na podlagi pregleda domače in tuje literature v zadnjih desetih letih (Alowais, 2023; Batkova in Kos, 2021; Butcher, 2022; McCollough in Leng, 2020; Stoumpos idr., 2023; Ženko, 2024). Anketni vprašalnik vsebuje 11 vprašanj zaprtega in polodprtega tipa. Prvi sklop zajema demografske podatke (spol, starost, poklic), drugi sklop pa zajema uporabo digitalnih tehnologij in umetne inteligence v zdravstveni negi pri svojem delu. 2.3 Opis vzorca Za raziskavo smo uporabili namenski vzorec. Raziskovalni vzorec je vključeval 50 izvajalcev zdravstvene nege v Bolnišnici za otroke, Šentvid pri Stični ter v Splošni Bolnišnici Novo mesto, vseh starosti, obeh spolov z različno stopnjo izobrazbe. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Raziskava je bila izvedena med julijem in septembrom 2025 in je potekala po odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje 1KA. Anketiranci so bili seznanjeni z namenom raziskave, k anketiranju pa so pristopili prostovoljno, zagotovljena je bila anonimnost. Podatki so bili uporabljeni izključno za izvedbo 269 raziskave prispevka. Pridobljene podatke smo prikazali z grafi, ki smo jih nato interpretirali v prispevku. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov so bila upoštevana etična načela raziskovanja. 3 Rezultati V nadaljevanju so predstavljene analiza in ugotovitve rezultatov ankete, ki smo jih pridobili z raziskavo, z uporabo umetne inteligence in tehnologije v zdravstveni negi. Večina sodelujočih je ženskega spola (45), medtem ko je moških bistveno manj (5). To kaže na izrazito prevlado žensk med anketiranci. Starost anketirancev, razvrščena po starostnih skupinah, je sledeča: največ jih je v starostni skupini od 36 do 50 let (25 oseb), sledijo osebe, stare od 26 do 35 let (23 oseb). V starostni skupini od 51 let in več sta le 2 osebi, medtem ko v skupini od 18 do 25 let ni nobenega anketiranca. To kaže, da so bili v anketi večinoma zastopani srednje stari odrasli. V raziskavi je sodelovalo 28 srednjih medicinskih sester, kar predstavlja večino anketirancev, sledijo15 diplomiranih medicinskih sester, 5 magister zdravstvene nege ter 2 zdravnika. Največ anketirancev (42) pri svojem delu redno uporablja digitalno tehnologijo, osem jih uporablja občasno, nihče pa ni odgovoril z »redko« ali »nikoli«. Večina anketirancev ocenjuje svojo digitalno pismenost kot dobro (32), sledijo tisti, ki jo ocenjujejo kot zelo dobro (13), in povprečno (5). Nihče svoje digitalne pismenosti ni ocenil kot slabo ali zelo slabo. Naslednjo anketno vprašanje se je glasilo, v kolikšni meri menijo, da lahko umetna inteligenca izboljša kakovost zdravstvene nege. Večina anketirancev (24) meni, da lahko umetna inteligenca izboljša kakovost zdravstvene nege, 18 jih je neodločenih, medtem ko 8 jih meni, da ne more prispevati k izboljšanju. Graf 1 Področja koristi umetne inteligence 20 18 18 16 14 12 12 12 10 8 8 6 4 2 0 Diagnostika in Administrativna Nadzor pacientov Podpora pri analiza podatkov opravila in oskrba odločanju za zdravstvene delavce Anketiranci so ocenili, da bi umetna inteligenca največji doprinos imela na področju administrativnih opravil, kar je izpostavilo 18 anketirancev. Diagnostika, analiza podatkov in podpora pri odločanju za zdravstvene delavce prav tako sodijo med prednostna področja, saj jih je po pomembnosti izpostavilo po 12 anketirancev. Nasprotno pa je področje nadzora pacientov in oskrbe ocenjen kot najmanj koristen, kar potrjujejo le 8 anketirancev (Graf 1). 270 Graf 2 Največji izzivi pri uporabi umetne inteligence 20 18 18 18 16 14 12 12 10 8 6 4 2 2 0 Pomanjkanje Etična vprašanja in Pomanjkanje Dostop do zaupanja v varnost podatkov usposobljenosti podatkov tehnologij zdravstvenih delavcev Največji izzivi pri uporabi umetne inteligence v zdravstveni negi so pomanjkanje zaupanja v tehnologijo in etična vprašanja ter varnost podatkov (oba z 18 odgovori), sledijo pomanjkanje usposobljenosti zdravstvenih delavcev (12) in dostop do podatkov (2) (Graf 2). Graf 3 Pripravljenost za uporabo umetne inteligence 25 20 20 18 15 12 10 5 0 Da, brez zadržkov Da, vendar imam Ne določene pomisleke Večina anketiranih bi bila pripravljena uporabljati umetno inteligenco pri svojem delu ali kot pacient – 20 z določenimi pomisleki, 18 brez zadržkov, medtem ko jih 12 ne bi bilo pripravljenih (Graf 3). 271 Graf 4 Pripravljenost za vključitev umetne inteligence 25 20 20 18 15 12 10 5 0 Boljša izobraženost in Strožja regulacija in Več pozitivnih primerov usposabljanje varnostni ukrepi uporabe Za večjo sprejetost umetne inteligence v zdravstveni negi bi anketiranim najbolj pomagala boljša izobraženost in usposabljanje (20), sledijo več pozitivnih primerov uporabe (18) ter strožja regulacija in varnostni ukrepi (12) (Graf 4). To poudarja potrebo po izboljšanju izobraževanja in usposabljanja zdravstvenih delavcev, da bi dosegli enak nivo poznavanja, kot ga že imajo informatiki. Na zadnje 11 vprašanje so ankentiranci izrazili skrbi glede izgube osebnega stika s pacienti in zmanjšanja kliničnih spretnosti medicinskih sester. Pojavljajo se etične dileme, zlasti glede pristranskosti algoritmov ter odločanja o življenju in smrti. Ključna skrb je varnost občutljivih zdravstvenih podatkov ter možnost njihove zlorabe ali kraje. Nezaupanje v tehnologijo izhaja iz strahu pred napakami umetne inteligence in pomanjkanja transparentnosti pri sprejemanju odločitev. Prav tako ostajajo vprašanja o odgovornosti za napake in enakopravnem dostopu do naprednih tehnologij 4 Razprava Z raziskavo smo ugotovili, kakšen je odnos zdravstvenih delavcev do uporabe umetne inteligence v zdravstveni negi. Poseben poudarek smo namenili izzivom, s katerimi se soočajo, in njihovi pripravljenosti na sprejemanje te tehnologije. V ta namen smo si zastavili dve raziskovalni vprašanji in jih tudi interpretiramo. Raziskovalno vprašanje 1: Kako zdravstveni delavci ocenjujejo uporabo digitalne tehnologije ter umetno inteligenco v zdravstveni negi? S prvim raziskovalnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, kako zdravstveni delavci dojemajo in ocenjujejo uporabo digitalne tehnologije ter umetne inteligence v zdravstveni negi. Zanima nas, kakšni so njihovi pogledi, izkušnje ter morebitni izzivi in prednosti, ki jih zaznavajo pri uporabi teh tehnologij v svoji praksi. Rezultati raziskave so pokazali, da večina anketirancev redno uporablja digitalno tehnologijo pri svojem delu, kar predstavlja dobro izhodišče za uvedbo naprednejših tehnologij, kot je umetna inteligenca. Večina sodelujočih je svojo digitalno pismenost ocenila kot dobro ali zelo dobro, kar kaže na njihovo pripravljenost za uporabo novih digitalnih orodij. 272 Anketiranci verjamejo, da lahko umetna inteligenca pozitivno vpliva na kakovost zdravstvene nege, čeprav nekateri izražajo dvome in neodločnost. Največ koristi umetne inteligence prepoznavajo na področju administrativnih opravil, diagnostike in analize podatkov ter podpore pri odločanju za zdravstvene delavce. Chen in Decary (2020, str. 15) izpostavljata, da umetna inteligenca v zdravstvu podpira klinično odločanje, izboljšuje kakovost in varnost oskrbe, optimizira zdravstvene procese, zmanjšuje stroške ter spodbuja pacientovo samooskrbo. Kljub številnim prednostim pa avtorja poudarjata pomen človeškega nadzora, saj je umetna inteligenca smiselna predvsem tam, kjer zagotavlja boljše rezultate in kjer tveganja ostajajo nizka. Skupno oba vira poudarjata pomembnost umetne inteligence kot podpornega orodja za izboljšanje učinkovitosti, kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe, hkrati pa opozarjata na potrebo po previdnem in odgovornem uvajanju teh tehnologij. Kljub temu pa so izpostavili tudi ključne izzive, kot so nezaupanje v tehnologijo zaradi strahu pred napakami umetne inteligence, etične dileme povezane z varnostjo in pristranskostjo algoritmov, pomanjkanje usposobljenosti zdravstvenih delavcev ter skrbi glede varnosti in zaščite občutljivih podatkov. Večina anketirancev bi bila sicer pripravljena uporabljati umetno inteligenco pri svojem delu, vendar z določenimi pomisleki, predvsem glede varnosti in etičnih vprašanj. Za večjo sprejetost umetne inteligence so kot ključne rešitve izpostavili boljše izobraževanje in usposabljanje, strožjo regulacijo, več pozitivnih primerov uporabe ter zagotavljanje transparentnosti odločitev, ki jih sprejema umetna inteligenca. Noorbakhsh-Sabet idr. (2019, str. 800) izpostavljajo, da so med etičnimi izzivi umetne inteligence v zdravstvu ključna vprašanja glede zasebnosti podatkov, etike algoritmov in kliničnih praks. Varovanje zasebnosti pacientov je še posebej pomembno, saj strojno učenje zahteva obsežno zbiranje osebnih podatkov, kar odpira pomisleke glede njihove zaščite in odgovorne uporabe. V odprtih odgovorih so anketiranci dodatno izpostavili skrbi glede zmanjšanja osebnega stika s pacienti, zmanjšanja kliničnih spretnosti, možnosti zlorabe podatkov ter vprašanja o odgovornosti za morebitne napake. Raziskovalno vprašanje 2: Kakšna je ocena razumevanja in izkušnje zdravstvenih delavcev glede uporabe digitalnih tehnologij in umetne inteligence? Z drugim raziskovalnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, kako zdravstveni delavci razumejo in ocenjujejo uporabo digitalnih tehnologij ter umetne inteligence pri svojem delu. Osredotočili smo se na njihove izkušnje, stopnjo poznavanja teh tehnologij in njihovo pripravljenost za vključevanje tovrstnih rešitev v vsakodnevno delo. Čeprav umetna inteligenca ponuja številne prednosti za zdravstvo, se soočamo s precejšnjimi izzivi. Prvič, prisotne so težave z varstvom osebnih podatkov treba je zagotoviti, da so vsi podatki varovani in uporabljeni v skladu z najvišjimi varnostni standardi. Drug izziv vključuje etična vprašanja, povezana z odločanjem o umetni inteligenci. Pomembno je jasno določiti smernice za vodenje razvoja in uporabe teh tehnologij, da se prepreči pristranskost in zagotovi poštenost v vseh fazah postopka. Prav tako obstaja potreba po standardizaciji in regulaciji tehnologij umetne inteligence v zdravstvu. Brez jasnih norm in smernice je težko zagotoviti doslednost in kakovost pri uporabi teh orodij (Davenport in Kalakota, 2019, str. 94–98). Nenazadnje je ključnega pomena izobraževanje zdravstvenih delavcev. Da bi se lahko tehnologije umetne inteligence učinkovito vključile v zdravstvene prakse, morajo biti zdravstveni delavci ustrezno usposobljeni, da ga lahko pravilno uporabljajo nova orodja ter razumeti 273 njihove prednosti in omejitve. Le s celovitim izobraževanjem in pripravami lahko zagotovimo, da bo umetna inteligenca prinesla resnične koristi, in izboljšala kakovost zdravstvenega varstva oskrba. Kljub temu menim, da večina zdravstvenih delavcev sledi tehnološkim napredkom ter vključuje umetno inteligenco v svoje delo, saj smo v tej panogi pogosto primorani slediti razvoju in inovacijam. S pospešenim razvojem umetne inteligence pa se pričakuje, da bo njena integracija v zdravstvene procese še naprej rasla, kar bo zahtevalo nenehne prilagoditve zakonodaje, izobraževanja ter prakse. Naše omejitve raziskave so:  Raziskava zajema omejen geografski obseg, saj niso bile vključene vse regije in bolnišnice, kar zmanjšuje možnost posploševanja ugotovitev na celotno populacijo zdravstvenih delavcev.  Anketni vprašalnik je bil izveden na relativno majhnem vzorcu zdravstvenih delavcev, kar lahko vpliva na reprezentativnost rezultatov.  Možno je, da so bili odgovori anketirancev subjektivni in pod vplivom njihovih osebnih izkušenj ali stališč, kar bi lahko vplivalo na objektivnost ugotovitev.  Raziskava se osredotoča predvsem na digitalno pismenost in splošne izkušnje z umetno inteligenco, ne pa na specifične tehnologije ali orodja, ki se trenutno uporabljajo v zdravstveni negi.  Zaradi specifične metodologije (anketa) ni mogoče zajeti poglobljenih individualnih perspektiv ali bolj kompleksnih dejavnikov, kot so organizacijska kultura in sistemske ovire pri uvajanju umetne inteligence.  Ugotovitve morda ne odražajo stališč drugih deležnikov v zdravstvu (npr. pacientov, upravnikov bolnišnic), ki prav tako vplivajo na implementacijo umetne inteligence. 5 Zaključek Umetna inteligenca ima velik potencial za izboljšanje diagnostike, zdravljenja, spremljanja bolnikov in optimizacijo zdravstvenih procesov, hkrati pa zmanjšuje administrativne obremenitve in povečuje dostopnost zdravstvenih storitev. Uvajanje umetne inteligence prinaša tudi izzive, kot so zagotavljanje varnosti in kakovosti algoritmov, preprečevanje pristranskosti, ohranjanje osebnega stika s pacienti ter reševanje etičnih vprašanj in odgovornosti za odločitve. Uspešna integracija zahteva multidisciplinarno sodelovanje, stalno izobraževanje zdravstvenih delavcev ter transparentno upravljanje podatkov, da se zagotovi varna, učinkovita in pravična oskrba pacientov. Raziskava je pokazala, da uporaba umetne inteligence v zdravstvu prinaša pomembne izzive, med katerimi izstopajo pomanjkanje usposobljenosti zdravstvenih delavcev, zagotavljanje varnosti in kakovosti algoritmov, zmanjšanje osebnega stika s pacienti, nejasna odgovornost za odločitve AI ter etične dileme. Kljub tem izzivom pa premišljena integracija, izobraževanje in transparentno upravljanje podatkov omogočajo varno in učinkovito uporabo umetne inteligence v zdravstveni oskrbi. LITERATURA 1. Alowais, S. A. (2023). Revolutionizing healthcare: The role of artificial intelligence in clinical practice. BMC Medical Education, 23(1), 689. https://doi.org/10.1186/s12909-023-04698-z 2. Bajwa, J. M. (2021). Artificial intelligence in healthcare: Transforming the practice of medicine. Future Healthcare Journal, 8(2), 188–194. https://doi.org/10.7861/fhj.2021-0095 3. Batkova, A. in Kos, M. (2021). Umetna inteligenca v zdravstvu in farmaciji. Farmacevtski vestnik, 72, 38–43. 274 4. Bera, K., Schalper, K. A., Rimm, D. L., Velcheti, V. in Madabhushi, A. (2019). Artificial intelligence in digital pathology – New tools for diagnosis and precision oncology. Nature Reviews Clinical Oncology, 16(11), 703–715. https://doi.org/10.1038/s41571-019-0252-y 5. Butcher, C. J. (2022). Digital healthcare: The future. Future Healthcare Journal, 9(2), 113–117. https://doi.org/10.7861/fhj.2022-0046 6. Chen, M. in Decary, M. (2020). Artificial intelligence in healthcare: An essential guide for health leaders. Healthcare Management Forum, 33(1), 10–18. 7. Davenport, T. in Kalakota, R. (2019). The potential for artificial intelligence in healthcare. Future Healthcare Journal, 6(2), 94–98. https://doi.org/10.7861/futurehosp.6-2-94 8. Filej, B. (2024). Etični vidik uporabe umetne inteligence v zdravstvu. V T. Štemberger Kolnik in A. Presker Planko (ur.), Digitalizacija v zdravstvu in umetna inteligenca: Inovacije za boljšo prihodnost (str. 7–9). Celje: Fakulteta za zdravstvene vede v Celju. 9. Fitzpatrick, P. J. (2023). Improving health literacy using the power of digital communications to achieve better health outcomes for patients and practitioners. Frontiers in Digital Health, 5, Article 1264780. https://doi.org/10.3389/fdgth.2023.1264780 10.Gala, D., Behl, H., Shah, M. in Makaryus, A. N. (2024). The role of artificial intelligence in improving patient outcomes and future of healthcare delivery in cardiology: A narrative review of the literature. Healthcare, 12(4), Article 481. https://doi.org/10.3390/healthcare12040481 11.McCollough, C. H. in Leng, S. (2020). Use of artificial intelligence in computed tomography dose optimisation. Annals of the ICRP, 49(1), 113–125. https://doi.org/10.1177/0146645320940827 12.Mintz, Y. in Brodie, R. (2019). Introduction to artificial intelligence in medicine. Minimally Invasive Therapy & Allied Technologies, 28(2), 73–78. https://doi.org/10.1080/13645706.2019.1575882 13.Noorbakhsh-Sabet, N., Zand, R., Zhang, Y. in Abedi, V. (2019). Artificial intelligence transforms the future of health care. The American Journal of Medicine, 132(7), 795–801. 14.Pierre, K., Haneberg, A. G., Kwak, S., Peters, K. R., Hochhegger, B., Sananmuang, T., Tunlayadechanont, P., Tighe, P. J., Mancuso, A. in Forghani, R. (2023). Applications of artificial intelligence in the radiology roundtrip: Process streamlining, workflow optimization, and beyond. Seminars in Roentgenology, 58(2), 158–169. https://doi.org/10.1053/j.ro.2023.02.003 15.Stoumpos, A. I., Kitsios, F. in Talias, M. A. (2023). Digital transformation in healthcare: Technology acceptance and its applications. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20 (4), Article 3407. https://doi.org/10.3390/ijerph20043407 16.Ženko, E. (2024). Etični vidik uporabe umetne inteligence v zdravstvu. V T. Štemberger Kolnik in A. Presker Planko (ur.), Digitalizacija v zdravstvu in umetna inteligenca: Inovacije za boljšo prihodnost (str. 81–93). Celje: Fakulteta za zdravstvene vede v Celju. 275 Petra Kotnik Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Etična dimenzija izobraževanja: znanje študentov o osteoartrozi kolena UDK 378-051:615.82/.84:17 UDC 378-051:615.82/.84:17 KLJUČNE BESEDE: besede: etično izobraževanje, KEYWORDS: ethical education, cognitive kognitivna usposobljenost, osteoartroza kolenskega competence, knee osteoarthritis, physiotherapy sklepa, visokošolski študij fizioterapije, evalvacija education, knowledge assessment znanja ABSTRACT – One of the fundamental ethical POVZETEK – Ena temeljnih etičnih obvez obligations of higher education in the health sciences visokošolskih zavodov na področju zdravstva je is to ensure the professional competence that enables zagotavljanje strokovne usposobljenosti, ki omogoča safe and effective clinical practise. In this context, varno in učinkovito klinično prakso. Ključno pri tem early assessment of student knowledge is crucial. This je zgodnje preverjanje znanja študentov. Prispevek paper presents an empirical study investigating the predstavlja empirično raziskavo kognitivne cognitive competence of first-year physiotherapy usposobljenosti študentov prvega letnika fizioterapije students in relation to knee osteoarthritis (OA) – the glede osteoartroze (OA) kolenskega sklepa – most common degenerative joint disease that najpogostejše degenerativne sklepne bolezni, ki significantly affects function and quality of life. A pomembno vpliva na funkcionalno zmožnost in quantitative design was applied using a validated kakovost življenja. Uporabljena je bila kvantitativna questionnaire that was completed before and after the zasnova z validiranim vprašalnikom, izvedenim pred educational process. The content included začetkom in po zaključku pedagoškega procesa. pathophysiology, diagnostic criteria, therapeutic Vsebina je zajemala patofiziologijo, diagnostiko, approaches and the role of the physiotherapist. Thirty- terapijo in vlogo fizioterapevta. V raziskavi je one students participated. Initial testing revealed low sodelovalo 31 študentov. Začetni rezultati so pokazali baseline knowledge and misconceptions, particularly nizko raven predhodnega znanja in napačne in relation to symptoms and diagnosis. The final predstave, zlasti glede simptomov in diagnostičnih assessment showed a statistically significant postopkov. Zaključno preverjanje je pokazalo improvement and confirmed the effectiveness of the statistično pomembno izboljšanje, kar potrjuje lectures and practical training. The results emphasise učinkovitost predavanj in praktičnega pouka. the importance of early, systematic knowledge Rezultati poudarjajo pomen zgodnjega in transfer and regular testing as a prerequisite for sistematičnega posredovanja vsebin ter rednega ethically responsible and competence-oriented higher preverjanja znanja kot pogojev za etično odgovorno in education. kompetenčno usmerjeno izobraževanje. 1 Teoretična izhodišča Osteoartroza kolenskega sklepa je ena najpogostejših degenerativnih sklepnih bolezni, ki pomembno vpliva na funkcionalno zmožnost in kakovost življenja odrasle populacije (Hunter in Bierma-Zeinstra, 2019). Zaradi staranja prebivalstva, povečane telesne mase in sodobnega sedečega načina življenja postaja OA eden ključnih javnozdravstvenih izzivov (Allen idr., 2022). Bolezen vodi v bolečino, zmanjšano gibljivost, okorelost in posledično zmanjšano samostojnost, kar bistveno povečuje breme zdravstvenih sistemov. 276 Posebej pomembna je vloga fizioterapije, saj individualno prilagojena vadba dokazano zmanjšuje simptome, izboljšuje funkcionalnost in preprečuje napredovanje bolezni (Bennell idr., 2018). Za bodoče fizioterapevte je zato nujno, da že med izobraževanjem pridobijo ustrezno teoretično in praktično znanje za varno in učinkovito obravnavo pacientov. V tem kontekstu je zgodnje preverjanje znanja študentov etično pomembno, saj zagotavlja strokovno usposobljenost in varnost pacientov (Beauchamp in Childress, 2019). Z vidika etike je zagotavljanje ustrezne usposobljenosti študentov neposredno povezano z varnostjo pacientov, kakovostjo klinične obravnave in odgovornostjo visokošolskih zavodov. Kljub temu raziskave kažejo, da imajo študenti ob začetku študija pogosto vrzeli v znanju, napačne predstave in nizko samozavest glede komunikacije z bolniki. Etične dileme so v vsakodnevni zdravstveni praksi pogoste in lahko ogrozijo temeljne etične vrednote. Če niso ustrezno prepoznane in razrešene, lahko povzročijo moralno škodo pacientu ter moralno stisko zdravstvenemu delavcu. Zato je izjemno pomembno spodbujati nenehen razvoj etične občutljivosti in kompetenc tako pri zdravstvenih delavcih kot tudi pri študentih zdravstvenih ved (Inersson idr., 2022). Odločitev za izvedbo raziskave je temeljila na prepričanju, da etična dimenzija izobraževanja pomembno vpliva na kakovost strokovnega in osebnostnega razvoja bodočih fizioterapevtov. Študenti se pri delu s pacienti s kroničnimi obolenji, kot je OA kolena, pogosto srečujejo z etičnimi vprašanji, ki zahtevajo zrelost, občutljivost in sposobnost presoje v skladu z etičnimi načeli stroke. Namen raziskave je bil analizirati začetno in končno raven kognitivnega znanja študentov prvega letnika fizioterapije o OA kolena ter ovrednotiti napredek po izvedenih predavanjih, delavnicah in praktičnem usposabljanju. 2 Metode Raziskava je bila izvedena v okviru projekta »Problemsko učenje študentov kot most med študijem in delovnim okoljem« na Univerzi v Novem mestu. Namen raziskave je bil proučiti razumevanje in znanje študentov fizioterapije o etičnih vidikih klinične prakse ter njihovo zavedanje etičnih dilem pri obravnavi pacientov z OA kolena. Raziskava je bila izvedena v okviru PUŠ projekta »Usposabljanje študentov za individualno vadbo pri OA kolenskega sklepa: Teorija in praksa v JV Sloveniji«, ki sta jo financirali RS Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+). 2.1 Opis instrumenta Uporabljen je bil deskriptivni kvalitativni pristop, ki omogoča poglobljeno razumevanje doživljanja in stališč študentov glede etične dimenzije izobraževanja. Uporabljen je bil strukturiran, validiran vprašalnik, ki je vseboval vprašanja o: patofiziologiji OA, klinični sliki in simptomih, diagnostičnih postopkih, terapevtskih ukrepih in vlogi fizioterapevta pri obravnavi. Vprašalnik je bil izveden v dveh časovnih točkah: pred začetkom pedagoškega procesa (začetni vprašalnik) in po zaključku predavanj, delavnic in praktičnega usposabljanja (končni vprašalnik). V raziskavi je sodelovalo 31 študentov prvega letnika fizioterapije Univerze v Novem mestu. Podatki so bili analizirani z uporabo deskriptivne statistike (frekvence in odstotki). Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji, ki so vsebovali vprašanja o etičnih načelih, vrednotah in kliničnih situacijah, s katerimi se študenti srečujejo med študijem in praktičnim usposabljanjem. 277 2.2 Opis vzorca V raziskavi je sodelovalo 31 študentov prvega letnika študijskega programa Fizioterapija na Univerzi v Novem mestu. Udeleženci so sodelovali prostovoljno, raziskava pa je zajemala dve časovni točki zbiranja podatkov – pred začetkom pedagoškega procesa in po zaključku predavanj, delavnic ter praktičnega usposabljanja. Tak pristop je omogočil primerjavo sprememb v znanju, razumevanju etičnih načel in strokovnih vsebin, povezanih z obravnavo OA kolena. 2.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov Vabilo k sodelovanju v raziskavi smo posredovali vsem študentom prvega letnika študijskega programa Fizioterapija na Univerzi v Novem mestu. Študenti so bili predhodno seznanjeni z namenom in potekom raziskave ter so podali informirano soglasje za sodelovanje. Poleg strokovnih vsebin so bila vključena tudi vprašanja, ki so omogočila oceno razumevanja etičnih načel, vrednot in profesionalne odgovornosti v klinični praksi. Podatki so bili zbrani s pomočjo strukturiranega, validiranega vprašalnika, ki je bil izveden v dveh časovnih točkah – pred začetkom pedagoškega procesa (začetni vprašalnik) in po zaključku predavanj, delavnic ter praktičnega usposabljanja (končni vprašalnik). Vprašalnik je vseboval kombinacijo zaprtega in odprtega tipa vprašanj, ki so se nanašala na: poznavanje patofiziologije OA kolena, klinično sliko in simptome, diagnostične postopke in terapevtske ukrepe ter vlogo fizioterapevta pri obravnavi pacienta z OA kolena. Izpolnjevanje vprašalnika je potekalo v živo, v okviru pedagoškega procesa, v nadzorovanem okolju učilnice. Čas izpolnjevanja je znašal približno 20–30 minut. Zbrani podatki so bili analizirani z uporabo deskriptivne statistike (frekvence in odstotki) za kvantitativni del vprašalnika. Odgovori na odprta vprašanja so bili tematsko analizirani – z identifikacijo ključnih pojmov, kodiranjem vsebine in oblikovanjem vsebinskih kategorij, kar je omogočilo vpogled v razumevanje etične dimenzije izobraževanja med študenti. 3 Rezultati Rezultati raziskave kažejo izrazit napredek v kognitivnem znanju študentov fizioterapije o osteoartrozi kolenskega sklepa po izvedenem pedagoškem procesu, ki je vključeval predavanja, delavnice in praktično usposabljanje. V začetnem preverjanju je bila raven predhodnega znanja nizka – več kot četrtina študentov je navedla, da še nikoli niso slišali za osteoartrozo, le 13 % pa je bolezen dobro poznalo. Zaključno preverjanje je pokazalo, da OA podrobno pozna že 42 % udeležencev, kar pomeni 29-odstotni absolutni napredek. Največji preskok je bil zaznan pri razumevanju, da OA ni vedno simptomatska (+36 %) in pri pravilnem razumevanju jutranje okorelosti (+33 %). Ti kazalniki kažejo na bistveno izboljšanje konceptualnega razumevanja patofiziologije bolezni in sposobnosti razlikovanja OA od drugih artritičnih obolenj. Prav tako se je izboljšalo poznavanje osnovnih simptomov – bolečine, zmanjšane gibljivosti in otekline, ki jih je ob koncu raziskave pravilno prepoznalo 93 % študentov. Pomembno izboljšanje je bilo opaženo tudi pri poznavanju ključnih patofizioloških sprememb. Medtem ko je na začetku 87 % študentov pravilno navedlo propadanje hrustanca kot glavno spremembo, jih je po izobraževanju to vedelo vseh 100 %. Kljub temu je ostala določena zmeda pri diagnostičnih postopkih – delež tistih, ki so pravilno prepoznali rentgensko slikanje kot osnovno metodo, se je povečal 278 s 40 % na 50 %, vendar MRI še vedno pogosto ocenjujejo kot primarno metodo. To nakazuje potrebo po dodatni razlagi diagnostične hierarhije v pedagoškem procesu. Napredek je bil opažen tudi na področju terapevtskih ukrepov. Pravilno prepoznavanje farmakoloških ukrepov se je izboljšalo za 14 %, vadbe kot ključnega nefarmakološkega pristopa pa za 7 %. Študenti so ob koncu raziskave pokazali boljše razumevanje kombiniranega zdravljenja in pomena individualno prilagojene fizioterapevtske vadbe, ki vključuje aktivnosti, kot so hoja, plavanje, kolesarjenje in vaje za ravnotežje. Z vidika etične prakse je pomembno, da so udeleženci začeli razumevati vlogo fizioterapevta celostno – ne samo kot izvajalca vaj, temveč kot strokovnjaka, ki bolnika izobražuje, motivira in spremlja njegov napredek. Posebej spodbuden je rezultat, da so vsi študenti v zaključnem preverjanju pravilno prepoznali glavni cilj zdravljenja – lajšanje simptomov in izboljšanje funkcionalnosti, kar pomeni, da so se opustile napačne predstave o možnosti popolne ozdravitve OA. Na kvalitativni ravni so odgovori v odprtih vprašanjih pokazali večjo uporabo strokovne terminologije, boljšo sposobnost razlage vzročnih povezav med dejavniki tveganja (starost, poškodbe, telesna masa, genetski in presnovni dejavniki) ter boljše razumevanje pomena interdisciplinarnega pristopa. Čeprav raziskava ni vključevala inferenčnih statističnih analiz, rezultati nakazujejo statistično relevantne trende izboljšanja na vseh vsebinskih področjih – od razumevanja patofiziologije in diagnostike do terapevtskih strategij in etične vloge fizioterapevta. Skupno lahko ugotovimo, da je pedagoški proces bistveno prispeval k nadgradnji kognitivnega znanja študentov, izboljšanju njihove etične ozaveščenosti in razumevanju odgovorne klinične prakse. Rezultati potrjujejo, da kombinacija teoretičnih predavanj, problemsko zasnovanih delavnic in praktičnega usposabljanja učinkovito krepi strokovno in etično kompetentnost prihodnjih fizioterapevtov. Tabela 1 Napredek študentov pri preverjanju znanja Področje Napredek rezultati Začetni Končni rezultati Dobro pozna OA 13 % 42 % +29 % Razumevanje, da OA ni vedno simptomatska 48 % 84 % +36 % Prepoznana bolečina kot simptom 77 % 93 % +16 % Pravilno razumevanje jutranje okorelosti 37 % 70 % +33 % Propadanje hrustanca kot ključna sprememba 87 % 100 % +13 % RTG kot osnovna metoda diagnostike 40 % 50 % +10 % Pravilno prepoznani farmakološki ukrepi 43 % 57 % +14 % Vadba kot ključni nefarmakološki ukrep 53 % 60 % +7 % Glavni cilj zdravljenja (lajšanje simptomov, izboljšanje 90 % 100 % +10 % funkcionalnosti) 279 Rezultati potrjujejo, da zgodnje preverjanje znanja omogoča prepoznavanje napačnih predstav in vrzeli v znanju, kar je ključno za etično odgovorno izobraževanje. Projekt je pomembno prispeval k nadgradnji znanja in kliničnega razumevanja študentov za učinkovitejšo obravnavo pacientov z OA kolenskega sklepa. V prihodnje je priporočljivo dodatno okrepiti poučevanje diagnostičnih postopkov, vlogo prehrane ter edukacijo pacientov. 4 Razprava Rezultati raziskave so pokazali izrazit napredek študentov fizioterapije med začetnim in končnim preverjanjem znanja o OA kolenskega sklepa. Ta napredek potrjuje pomen zgodnjega, sistematično zasnovanega pedagoškega procesa, ki združuje teoretična predavanja, praktične delavnice in klinično usposabljanje. Ugotovitve raziskave je smiselno obravnavati skozi več vsebinskih sklopov: razumevanje pojmov in simptomatologije, poznavanje patofiziologije in diagnostike, terapevtski pristopi ter vloga fizioterapevta. Začetni vprašalnik je pokazal, da je imelo veliko študentov površno ali napačno razumevanje OA. Pogoste napačne predstave so vključevale dojemanje bolezni kot »pojedene kosti« ali napačno prepričanje, da je OA vedno simptomatska. Prav tako je bila opažena zmeda glede simptomov, zlasti v povezavi z večerno okorelostjo, ki je značilnejša za vnetne artritise, ne pa za OA. Zaključno preverjanje pa je razkrilo izrazito izboljšanje – študenti so v veliki večini pravilno prepoznali, da OA lahko dolgo časa poteka brez simptomov, ter natančneje opredelili tipične simptome (bolečina, zmanjšana gibljivost, oteklina, krepitacije). To kaže na to, da strukturiran pedagoški pristop učinkovito odpravlja napačne predstave in gradi konceptualno razumevanje bolezni. Na začetku raziskave je 87 % študentov pravilno prepoznalo propadanje hrustanca kot osrednjo patološko spremembo pri OA, vendar je bila pogosta napačna razlaga »pomanjkanja sklepne tekočine«. Prav tako je le tretjina prepoznala pomen zadebelitve sklepne ovojnice. V diagnostiki se je pokazalo pomanjkljivo razumevanje hierarhije postopkov – MRI in CT sta bila prepoznana kot primarni metodi pogosteje kot RTG, čeprav je slednji v klinični praksi osnovno diagnostično orodje (Hunter in Bierma-Zeinstra, 2019). Po izvedbi predavanj in vaj so študenti pokazali večjo natančnost v razumevanju patofiziologije – vsi so prepoznali propadanje hrustanca kot osrednji znak OA, večina pa tudi zadebelitev sklepne ovojnice. Vendar se je zmeda pri diagnostiki ohranila: MRI je še vedno pogosto napačno razumljen kot primarna metoda. To kaže na potrebo po dodatnem poudarku pri poučevanju diagnostičnih algoritmov, kjer je ključno razlikovati med osnovnimi in dopolnilnimi metodami. Študenti so že na začetku raziskave prepoznali vlogo fizioterapije in vadbe kot ključnih nefarmakoloških pristopov, vendar je bil vpliv prehrane in multidisciplinarnosti premalo poudarjen. Prav tako je bil nizko prepoznan pomen edukacije pacientov. Ta vrzel je etično pomembna, saj učinkovita komunikacija in opolnomočenje pacientov predstavljata temelj sodobne fizioterapevtske prakse (Nicholas idr., 2021). Raziskava prav tako podpira tezo Swisher idr. (2010), da zgodnje preverjanje znanja krepi profesionalno odgovornost študentov. Pedagoško gledano rezultati kažejo na potrebo po večji integraciji praktičnih vsebin in interdisciplinarnosti, saj ti pristopi spodbujajo aktivno učenje in razvoj etične zavesti. Ob koncu pedagoškega procesa so študenti pokazali bistveno boljše razumevanje celostnega pristopa k zdravljenju OA. Večina je pravilno prepoznala cilj terapije kot lajšanje simptomov in izboljšanje funkcionalnosti, nihče več pa ni izbral možnosti »popolna ozdravitev bolezni«, kar kaže na boljše razumevanje narave OA kot kronične, degenerativne bolezni. Hkrati so bolj jasno opredelili vlogo 280 vadbe, vključno z varnimi oblikami, kot so plavanje, hoja in vaje za ravnotežje, ter pomen rednosti in prilagajanja sposobnostim. Pomemben napredek se je pokazal tudi pri razumevanju vloge fizioterapevta. Medtem ko so na začetku poudarjali predvsem fizične vidike (povečanje gibljivosti, zmanjšanje bolečine), so ob koncu raziskave dodali tudi edukacijo, motivacijo in podporo pacientu. To razumevanje ustreza etičnemu vidiku poklica, saj fizioterapevti ne delujejo le kot izvajalci vaj, temveč kot celostni zdravstveni strokovnjaki, ki skrbijo za varnost, opolnomočenje in kakovost življenja pacientov (World Physiotherapy, 2020). Rezultati raziskave potrjujejo, da zgodnje preverjanje znanja študentov omogoča prepoznavanje napačnih predstav in znanjskih vrzeli, ki bi v klinični praksi lahko ogrozile varnost pacientov. Zato lahko redno preverjanje kognitivne usposobljenosti razumemo kot etično obveznost visokošolskih zavodov, saj neposredno prispeva k varni in učinkoviti obravnavi bolnikov. Pedagoško gledano rezultati kažejo na potrebo po večji integraciji praktičnih vsebin, simulacij kliničnih primerov ter medpredmetnega povezovanja (npr. fiziologija, biomehanika, diagnostika). Prav tako bi morali v predmetnik vključiti več vsebin s področja komunikacije in edukacije pacientov. Z vidika etike v izobraževanju rezultati potrjujejo, da redno preverjanje znanja ni le didaktično orodje, ampak tudi izraz profesionalne odgovornosti. Redno preverjanje znanja je treba razumeti kot etično obveznost visokošolskih zavodov, saj neposredno prispeva k varni in kakovostni klinični praksi (Beauchamp in Childress, 2019; Andersson idr., 2022). Raziskava je imela relativno majhen vzorec (31 študentov enega letnika), zato rezultatov ni mogoče posploševati na celotno populacijo študentov fizioterapije. Prav tako je bil poudarek predvsem na kognitivni ravni znanja, ne pa tudi na praktičnih spretnostih. Nadaljnje raziskave bi morale vključevati longitudinalno spremljanje več generacij študentov, vključevanje praktičnih preverjanj kompetenc ter povezovanje z dejanskimi kliničnimi izidi pacientov. LITERATURA 1. Allen, K. D., Choong, P. F., Davis, A. M., Dowsey, M. M., Dziedzic, K. S., Emery, C., Hunter, D. J., Losina, E., Page, A. E., Roos, E. M., Skou, S. T., Thorstensson, C. A., van der Esch, M. in Whittaker, J. L. (2016). Osteoarthritis: Models for appropriate care across the disease continuum. Best Practice & Research: Clinical Rheumatology, 30(3), 503–535. https://doi.org/10.1016/j.berh.2016.09.003 2. Andersson, H., Svensson, A., Frank, C., Rantala, A., Holmberg, M. in Bremer, A. (2022). Ethics education to support ethical competence learning in healthcare: An integrative systematic review. BMC Medical Ethics, 23(1), 29. https://doi.org/10.1186/s12910-022-00766-z 3. Beauchamp, T. L. in Childress, J. F. (2019). Principles of biomedical ethics (8th ed.). Oxford University Press. 4. Beauchamp, T. in Childress, J. (2019). Principles of biomedical ethics: Marking its fortieth anniversary. The American Journal of Bioethics, 19(11), 9–12. https://doi.org/10.1080/15265161.2019.1665402 5. Bennell, K. L., Hunter, D. J. in Hinman, R. S. (2018). Management of osteoarthritis of the knee. BMJ, 362, k3182. https://doi.org/10.1136/bmj.k3182 6. Hunter, D. J. in Bierma-Zeinstra, S. (2019). Osteoarthritis. The Lancet, 393(10182), 1745–1759. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(19)30417-9 7. Nicholas, M. K., Linton, S. J., Watson, P. J., Main, C. J. in »Decade of the Flags« Working Group. (2011). Early identification in management of psychological risk factors ("yellow flags") in patients 281 with low back pain: A reappraisal. Physical Therapy, 91(5), 737–753. https://doi.org/10.2522/ptj.20100224 8. Swisher, L. L., Hiller, P. in APTA Task Force to Revise the Core Ethics Documents. (2010). The revised APTA code of ethics for the physical therapist and standards of ethical conduct for the physical therapist assistant: Theory, purpose, process, and significance. Physical Therapy, 90(5), 803–824. https://doi.org/10.2522/ptj.20090373 9. World Physiotherapy. (2020). World Physiotherapy policy statement: Education. World Physiotherapy. https://world.physio/policy/ps-education 282 Gabriela Kramer Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapevtska obravnava pacienta po šivanju meniskusa UDK 617.583-089:615.82/.84 UDK 617.583-089:615.82/.84 KLJUČNE BESEDE: šivanje meniskusa, poškodba KEYWORDS: meniscus repair, meniscus injury, meniskusa, fizioterapija, rehabilitacijski protokol physiotherapy, rehabilitation protocol POVZETEK – Poškodbe meniskusa so med ABSTRACT – Meniscus injuries are among the most najpogostejšimi poškodbami kolenskega sklepa, še common knee joint injuries, especially in physically posebej pri športno aktivni populaciji. Zaradi active people. Due to the crucial biomechanical role pomembne biomehanske vloge meniskusa in tveganja of the meniscus and the risk of developing za razvoj osteoartritisa je kakovost rehabilitacije po osteoarthritis, high-quality rehabilitation after šivanju meniskusa ključna za dolgoročno meniscus repair is essential for long-term knee funkcionalnost kolena. Raziskava obravnava functionality. This seminar paper investigates and primerjavo fizioterapevtskih pristopov v prvi fazi compares physiotherapy approaches during the first rehabilitacije (0–6 tednov po operaciji) v različnih phase of rehabilitation (0–6 weeks after surgery) in zdravstvenih ustanovah po Sloveniji, tako v javnem kot different healthcare institutions in Slovenia, both in zasebnem sektorju. Uporabljena je bila kombinacija the public and private sector. A combination of deskriptivne metode pregleda literature in empirične descriptive literature review and empirical analysis of analize šestih primerov pacientov. Podatki so bili six patient cases was used. Data were collected in zbrani iz treh zasebnih in treh javnih ustanov, three private and three public facilities and checked obravnavani pa so bili glede na skladnost z for compliance with the national rehabilitation nacionalnim protokolom za rehabilitacijo po šivanju protocol after meniscus repair. The results show that meniskusa. Rezultati kažejo, da so bili osnovni cilji the primary goals of the first phase - reduction of pain prve faze – zmanjšanje bolečine in otekline, and swelling, achievement of full knee extension and vzpostavitev popolnega iztega in doseganje fleksije do achievement of 90° flexion - were generally achieved. 90° – doseženi. V zasebnih ustanovah so pacienti In private clinics, patients tended to make faster praviloma hitreje napredovali, uporabljene so bile progress, using modern therapeutic methods and sodobnejše metode, terapije pa so bile bolj personalised treatment plans. Public facilities used individualizirane. Javne ustanove so uporabljale approaches approved by the ZZZS, which limited their metode, ki jih dovoljuje ZZZS v javnem zdravstvu. approach. The study confirms that accelerated, Raziskava potrjuje, da pospešeni, strokovno evidence-based rehabilitation protocols enable a safer utemeljeni protokoli omogočajo enako varno, celo and faster recovery process. Greater coordination hitrejšo rehabilitacijo. Priporočljivo bi bilo večje between sectors and the implementation of usklajevanje med sektorji in uvedba poenotenih, z standardised, evidence-based protocols is dokazi podprtih protokolov, ki bi pacientom omogočili recommended to ensure optimal recovery outcomes optimalno okrevanje, ne glede na dostop do zasebne for all patients. oskrbe. 1 Teoretična izhodišča Poškodbe meniskusa sodijo med najpogostejše poškodbe kolenskega sklepa, še posebej pri športno aktivni populaciji. Zaradi svoje pomembne biomehanske vloge v kolenskem sklepu so poškodbe meniskusa tudi ena najpogostejših indikacij za operativni poseg na kolenu (Luvsannyam idr., 2022). 283 Medialni in lateralni meniskus sta polmesečasto oblikovani strukturi iz fibrozno-hrustančnega tkiva, ki se nahajata med stegnenico (femurjem) in golenico (tibijo). Meniskus sestavljajo kolagenska vlakna (več kot 90 % kolagena tipa I), fibroblasti in hondrociti, ki vzdržujejo zunajcelični matriks. Vezana sta na tibialni plato preko različnih ligamentov, vključno s transverzalnim, meniskofemoralnim in koronarnim ligamentom. Prekrvavitev poteka preko parameniskalnega kapilarnega pleksusa, ki tvori tri cone: periferno rdečo cono (dobro prekrvavljeno), belo cono (brez prekrvavitve) in vmesno prehodno cono. Prav prekrvavljenost tkiva bistveno vpliva na možnosti zdravljenja – poškodbe v beli coni se slabše celijo in so bolj podvržene degenerativnim spremembam (Luvsannyam idr., 2022). Meniskusa opravljata ključno vlogo pri prenašanju telesne teže, zmanjševanju obremenitev na hrustanec, povečanju sklepne kontaktne površine ter stabilizaciji kolena, predvsem pri rotacijskih gibih. Sodelujeta tudi pri lubrikaciji sklepa in enakomerni porazdelitvi sil, kar zmanjšuje možnost obrabe. Poškodba meniskusa običajno nastane pri rotacijskih gibih, ko koleno prehaja iz fleksije v ekstenzijo, kot je na primer vstajanje iz počepa (Hussein, 2021). Raztrganine meniskusa razvrščamo glede na obliko (vertikalne, horizontalne, »bucket-handle«, flap, kombinirane) in lokacijo (sprednji rog, telo, zadnji rog). Najpogosteje so poškodbe prisotne v zadnjem rogu, kjer je meniskus tudi najbolj obremenjen. Simptomi vključujejo bolečino, oteklino, omejeno gibljivost in občutek preskoka ali blokade v kolenu. Pogost je tudi občutek nestabilnosti, še posebej pri sočasnih poškodbah vezi ali ob prisotni atrofiji kvadricepsa (Hussein, 2021). Diagnoza temelji na podrobni anamnezi in kliničnem pregledu, pri katerem uporabljamo specialne teste, kot so McMurrayev test, Apleyev test, Thessalyjev test in Egejev test. Prisotnost bolečine, preskokov ali pokanja v kolenu je značilna za pozitiven izid teh testov (Luvsannyam idr., 2022). Za dokončno potrditev diagnoze uporabljamo slikovno diagnostiko – klasične rentgenske posnetke kolena ter predvsem magnetno resonanco, ki poleg poškodb meniskusa pokaže tudi morebitne poškodbe hrustanca in vezi (Hussein, 2021). Poškodbe meniskusa pomembno vplivajo na biomehaniko kolenskega sklepa in dolgoročno lahko vodijo do degenerativnih sprememb, kot je osteoartritis. Zato je ohranitev meniskusa izredno pomembna. Ob akutni poškodbi se najprej uporablja R.I.C.E. metoda (počitek, hlajenje, kompresija, elevacija) in nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR). V primeru večjih ali kompleksnih raztrganin je pogosto potreben operativni poseg (poškodbe v rdeči coni ali pri mlajših, aktivnih posameznikih) (Luvsannyam idr., 2022). Rehabilitacija po operaciji meniskusa ima osrednjo vlogo pri vzpostavljanju funkcionalnosti kolenskega sklepa ter preprečevanju dolgoročnih posledic, kot je razvoj osteoartritisa. Na izbiro ustreznega protokola vplivajo številni dejavniki: vrsta poškodbe, lokacija raztrganine, vrsta operativnega posega, starost pacienta, prisotnost sočasnih patologij, predoperativno stanje kolena ter posameznikove zmožnosti in pričakovanja (Luvsannyam idr., 2022). Po šivanju meniskusa se uporabljata dva rehabilitacijska pristopa:  Pospešena rehabilitacija, kjer pacient hitreje doseže polno obremenitev in gibljivost kolena, kar zmanjšuje atrofijo mišic.  Omejena/nepospešena rehabilitacija, kjer je v zgodnjih fazah poudarek na zaščiti šiva, zato se gibljivost in obremenitev uvajata postopno (Luvsannyam idr., 2022). You in sodelavci (2023) poročajo, da pri pospešeni rehabilitaciji pacienti dosegajo: polno obremenitev operirane noge že do 4. tedna po posegu, popoln obseg gibljivosti (ROM – range of motion) v istem obdobju, manjšo atrofijo kvadricepsa in mišic zadnje stegenske lože. 284 Namen prispevka je preučiti fizioterapevtsko obravnavo pacientov po šivanju meniskusa v različnih zdravstvenih ustanovah v Sloveniji ter ugotoviti, v kolikšni meri se obravnava izvaja v skladu s strokovnimi smernicami in protokoli za rehabilitacijo kolenskega sklepa. Glavni cilj raziskave je primerjati fizioterapevtski pristop v različnih ustanovah (zasebnih in javnih) v Sloveniji in slovensko prakso s smernicami in dognanji iz tuje strokovne literature. Za potrebe raziskave smo si zastavili sledeči raziskovalni vprašanji:  RV1: Kakšne so razlike v rehabilitaciji po šivanju meniskusa v zasebnih in javnih ustanovah v Sloveniji?  RV2: V kolikšni meri je slovenska praksa rehabilitacije po šivanju meniskusa podobna smernicam tujih protokolov? 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava temelji na kvalitativni metodi raziskovanja, vprašalniku in pregledu tuje literature. Podatke o obravnavi pacienta po šivanju meniskusa v tujini smo izbrali na podlagi pregleda literature na podatkovni bazi PubMed. Podatke slovenskih ustanov smo pridobili s vprašalnikom, ki nam je omogočil podrobnejši vpogled v potek rehabilitacije po šivanju meniskusa v šestih slovenskih ustanovah. Iskalni niz, ki smo ga uporabili za iskanje tuje literature, je bil: (»Meniscus repair«) AND (»rehabilitation« OR »physical therapy« OR »physiotherapy«) AND (»rehabilitation protocol«). Iz iskalnega niza smo pridobili 10 člankov. Po filtriranju, pregledu naslovov in povzetkov smo pridobili dva najustreznejša članka, ki sta natančno opisala rehabilitacijski protokol v prvi fazi po šivanju meniskusa. 2.2 Opis instrumenta Za pridobitev podatkov iz slovenskih zasebnih in javnih ustanov smo uporabili vprašalnik. Pripravljen je bil z odprtimi vprašanji, ki so se nanašala na ključna področja fizioterapevtske obravnave v prvi fazi rehabilitacije po šivanju meniskusa. Pregled literature je bil izveden z uporabo zgoraj navedenega iskalnega niza na podatkovni bazi PubMed. Izbrali smo dva najbolj relevantna članka za temo, ki smo jo obravnavali. 2.3 Opis vzorca V raziskavi je sodelovalo šest fizioterapevtov iz šest ustanov, tri iz zasebnega in tri iz javnega sektorja, kjer izvajajo rehabilitacijo po šivanju meniskusa. Za vključitev v raziskavo je bilo potrebno, da so vsi fizioterapevti obravnavali paciente v prvi fazi rehabilitacije po šivanju meniskusa. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatke ustanov smo pridobili preko elektronske pošte. Vsakemu fizioterapevtu smo poslali vprašalnik s pojasnilom o namenu raziskave. Pridobljene podatke smo analizirali in tako prišli do zaključnih primerjav rehabilitacijskih pristopov med posameznimi ustanovami. 285 3 Rezultati Tabela 1 Prikaz rezultatov rehabilitacijskih protokolov v zasebnih in javnih ustanovah v Sloveniji Izvedba Faza po terapije OP Ocena (trajanj, Opis (operativn Cilji Metode in Izidi napredk: Ustanova število, primera em posegu) terapije tehnike terapije VAS in šivu ROM tev razporedi meniskusa terapij) Zasebna Ženska, 51 1 teden po Zmanjšanj 6 terapij, Prve dve Polna Začetek: ustanova 1 let. Padec. OP – 1. e otekline, 1x/teden, terapije laser ekstenzija VAS: 8, Ruptura faza. bolečine, 60 minut. - zmanjšanje in fleksija zadnjega Brez pospeševa otekline + ROM: 90 stopinj roga omejitev nje navodila za ekstenzija: (pasivno), lateralnega celjenja, hlajenje, 10 ° povrnitev meniskusa, popoln dvigovanje (nepopoln gibljivosti šiv izteg, uda. a pogačice, Artroskopi fleksija SIS ekstenzija) minimalno ja kolena 90 magnetotera , fleksija: kolenskega stopinj pija, otekanje v 50°; sklepa – (pasivno s EMS, kolenskem Konec: šivanje kine matič pasivno sklepu. VAS: 2 lateralnega no razgibavanje Pacientki ROM: meniskusa. opornico , postopoma so se ekstenzija: in aktivno podala 0°, aktivno), razgibavanje navodila o fleksija ekstenzija . Od tretje nadaljevan 90 ° 0 stopinj terapije ju in naprej: stopnjevan T ECAR , laser, SIS ju vaj tudi magnetotera doma, ter pija, postopnem manualna obremenje terapija. Do vanju uda četrtega do polne tedna po OP obremenitv je pacientka imela v e. domači uporabi kinematično opornico. Zasebna Moški, 27 4 tedne po Povečati 6 terapij, TECAR, Še vedno Začetek: ustanova 2 let. OP ROM, 3x/teden, laser, prisotna VAS: 5, Ruptura (nadaljeva povečati 60 minut. pasivno rahla zadnjega nje po mišično razgibavanje ROM: oslabelost roga fizioterapij moč, , aktivne ekstenzija: kvadriceps medialneg i na izboljšati vaje za -5 °, a, hoja 286 a delovni propriocep kvadricep, brez fleksija meniskusa. nalog) – 1. cijo, gluteus 80°. bergel, Artroskopi faza. vzpostavit medius, pogačica Konec: ja – šivanje ev mobilizacija normalno medialneg pravilnega pogačice, VAS: 2 gibljiva, a vzorca manualna (obremeni zmehčana meniskusa hoje, obravnava tev), brazgotina. z 2 obravnava brazgotine, ROM: Navodila: notranjima ti vaje za ekstenzija: šivoma. brazgotino propriocepci vaje za 0°, in jo, trening kvadriceps f leksija: pogačico, hoje, , gluteus 115 ° zmanjšati kineziotape. medius, bolečino propriocep in cijo. oteklino. Zasebna Moški, 37 14 dni po Cilji, ki so 8 terapij Prva Izboljšanje Začetek: ustanova 3 let. OP, čista, potrebni v 6 terapija: gibljivosti VAS: 8, Horizontal suha rana za tednih, pogovor, – normalna na brez šivov. napredek 45 minut. testiranje ROM: gibljivost, raztrganina Omejitev: v 2. fazo (VAS, ekstenzija: hoje, medialneg 1 mesec protokola. ROM, joint -10 °, zmanjšanje a uporaba Kratkoroč position fleksija: bolečine in meniskusa, tritočkovne ni cilji: sense, 60°. otekline. po šivu opornice. hoja 45 dinamometri Konec: medialneg minut, ja, VISA-K, Nadaljnja VAS: 0, a srednjeroč evalvacija navodila brez vračanje v aktivnosti. izvajanje ekstenzija: pridruženi fitnes, Pasivne vaj doma. 0°, meniskusa ni cilji: dnevnih za ROM: h stanj in dolgoročni terapije: bolezni. fleksija: cilji: T ECAR /lase tek/smuča 130°. r v zgodnjih nje/fitnes fazah, PROM/A manualna ROM terapija normalen (bolečine glede na mišic ob stanje sklepu), pred OP, Hitop. Vaje dinamome izvajajo trija doma zadovoljiv (navodila a pod 10% glede na razlike z fazo zdravo protokola), nogo, pacient ne ravnotežje uporablja simetrično kinematične (brez opornice – pomembni izvaja se h aktivna odstopanj 287 vadba, vaje na drop v jump, razbremenit counter vi s škripci. movemnet Z jump. napredovanj single led em se opusti triple hop, opornica. star excursion testing). Javna Moški, 20 2 tedna po Zmanjšanj 8 terapij, Laser, Po Začetek: ustanova 1 let. OP – 1. e otekline. 1- manualna VAS: 6, stopnicah Ruptura faza. Povečanje 2x/teden, terapija, navzgor in ROM: medialneg Omejitve: gibljivosti 60 minut. ESM, vaje navzdol a prve 4 in za ekstenzija: hodi s meniskusa tedna hoja pridobivan koordinacijo 0°, prestopanj in v je na in fleksija : em, hondropati razbremeni mišični ravnotežje, 90 °. brazgotine ja tvi in moči vaje za Konec. tibialnega fleksija do kvadriceps mišično moč so VAS: 3, platoja 90 stopinj, a. in zaceljene, ROM: medialno v petem vzdržljivost delno ekstenzija: stopnje 2. tednu – kolo, prič v rščen 0°, Šivanje obremenje aktivne vaje. e – naučen fleksija: medialneg vanje noge Pacient ni masaže, 130 °. a 25%, v uporabljal kvadriceps meniskusa. šestem do kine matične pri hoji 50% in opornice. zadovoljiv fleksija do o 120 stabilizira. stopinj. Navodila za domov za izvajanje in stopnjevan je vaj. Javna Moški, 27 3 tedne po Zmanjšanj 8 Laser Zmanjšana Začetek: ustanova 2 let. OP – 1. e bolečine zaporedni (zmanjševan VAS: 7 bolečina. Ruptura faza. in h terapij , je otekline), Povečana ROM: zadnjega Omejitve: otekline, 60 minut 15 minut gibljivost ekstenzija: roga delna prepreč ev manualna kolenskega -10 °, medialneg obremenite anje terapija, sklepa, fleksija: a v do 20 kg, atrofije pasivno 65 °; manjša meniskusa. uporaba mišice raztegovanje oteklina. Artroskopi bergel, kvadriceps , aktivno Konec: ja – šivanje omejena a – vaje za asistirane VAS: 5 medialneg fleksija moč. vaje z ROM: a kolena do Povečanje omejitvijo meniskusa 90 stopinj do 90 288 z 2 (brez fleksije do stopinj. ekstenzija: notranjima počepov, 90 stopinj. Izometrične -5°, šivoma. rotacij, vaje za fleksija: aktivne kvadriceps. 80 °. fleksije, Pacient ni proti uporabljal uporu). kinematične opornice. Javna Ženska, 41 2 tedna po Zmanjšanj 12 Pasivno Izboljšanje Začetek: ustanova 3 let. OP – 1. e bolečine, terapij, razgibavanje gibljivosti, VAS: 7 Ruptura faza. povečanje do 6. – zmanjšanje ROM: medialneg Omejitve: gibljivosti, tedna kinematična bolečine in ekstenzij a do 6. tedna izboljšanje 2x/teden, opornica, otekline, a:-15°, meniskusa po OP vzorca po 6. aktivne vaje, povečana fleksija: pridruženi gibljivost 60°; 90 stopinj , ob fleksija do hoje, tednu magnetotera rupturi pogačice. Konec: po 6. tednu zmanjšanj 3x/teden, pija, laser, e otekline. 60 minut. TENS, sprednje VAS: 4 polna obravnava križne obremenite brazgotine ROM: vezi. v. in otekline, ekstenzij Šivanje vaje za a:-5°, medialneg ravnotežje, fleksija: a učenje hoje, 110°. meniskusa. manualna terapija mehkega tkiva, vaje za moč, kineziotape, kolo. Legenda: VAS - Visual Analogue Scale, ROM - Range of Motion, PROM – Passive Range of Motion, AROM – Active Range of Motion, TENS – Transcutaneus Electrical Nerve Stimulation, TECAR – Transfer od Energy Capacitive and Resistive, EMS – Electrical Muscle Stimulation, Hitop – High Tone Power Therapy, SIS magnetoterapija – Super Inductive System magnetoterapija. 4 Razprava V prvi fazi rehabilitacije po šivu meniskusa, ki traja od prvega do približno šestega tedna po operaciji, so rezultati fizioterapije na podlagi analiziranih primerov pokazali dobre izide obravnavanih ustanovah. Glavni cilji te faze – zmanjšanje bolečine in otekline, vzpostavitev popolne ekstenzije, postopno povečanje fleksije do 90° ter aktivacija kvadricepsa – so bili v večini primerov doseženi, kar potrjuje učinkovitost obravnave ne glede na ustanovo, čeprav so bile opazne razlike med javnim in zasebnim sektorjem. Podobne ugotovitve potrjuje tudi raziskava Calanna idr. (2022), ki je na osnovi biomehanskih študij in kliničnih opažanj pokazala, da so pri določenih vrstah raztrganin (npr. longitudinalne vertikalne poškodbe) zgodnji obremenitveni protokoli varni in lahko celo pripomorejo k stabilizaciji poškodbe, medtem ko so pri radialnih raztrganinah potrebni bolj restriktivni pristopi. V skladu s tem se priporoča individualizirana rehabilitacija glede na vrsto poškodbe, lokacijo ter kakovost tkiva in šiva. Avtorji so posebej izpostavili, da fleksija do 90° predstavlja varno mejo, saj se v tem položaju največji delež obremenitve (do 85 %) prenaša preko meniskusa, brez negativnih učinkov na celjenje. 289 Dodatno perspektivo ponuja tudi članek Skou idr. (2017), katerega ugotovitve kažejo, da aktivna fleksija do 135° v kontroliranih pogojih ne povzroča škodljivega razmika na mestu šiva, temveč pride celo do kompresije poškodovanega predela, kar je ugodno za celjenje. Avtorji poudarjajo, da omejevanje obremenitev in gibanja neposredno po operaciji morda ni nujno klinično upravičeno ter da lahko pospešeni protokoli omogočijo boljše funkcionalne izide brez povečanega tveganja za neuspeh šiva. Primerjava rehabilitacije med zasebnimi in javnimi ustanovami razkriva določene razlike. Medtem ko so bile osnovne tehnike, kot so hlajenje, razbremenitev in pasivne vaje, uporabljene pri vseh pacientih, so nekatere ustanove, predvsem zasebne, dodajale naprednejše pristope. Opornice za nadzor gibanja so bile uporabljene redko ali le omejen čas, saj večina ustanov nima dostopa do teh, pacienti pa so v primeru izposoje na dom primorani tudi za to plačati. V zasebnih ustanovah so bili pacienti deležni hitrejšega napredka. Bolečina se je v teh primerih zmanjšala hitreje, ROM je bil večji, pacienti pa so že v prvi fazi izvajali tudi proprioceptivne vaje ter vaje za ravnotežje. V zasebnih ustanovah so najpogosteje uporabljali TECAR, laser, superinduktivno magnetoterapijo in Hitop, zraven so že v zgodnji fazi vključili vadbe za mišično moč (npr. mini počepi z elastiko okrog kolen, glute bridge na eni nogi, wall sit), dinamično propriocepcijo in ravnotežje (npr. reaktivne vaje z metanjem žoge stoje na eni nogi, hoja po ravnotežni črti), ter za gibljivost kolena (npr. aktivna fleksija, kolesarjenje, raztezanje zadnje lože in kvadricepsa), ki so jih v obdobju terapij stopnjevali. V javnih zavodih so rezultati pokazali nekoliko počasnejši napredek. Čeprav sta se bolečina in gibljivost izboljšali, so pacienti ob koncu prve faze imeli še vedno omejen ROM ali prisotno zmerno bolečino, kar pa je lahko posledica tudi same razporeditve terapij, za enako število terapij kot v zasebnih ustanovah so imeli krajši časovni okvir oziroma časovno obdobje. V javnih ustanovah so fizioterapevti omejeni na metode, ki so odobrene v sklopu ZZZS, zato te v večini primerih vključujejo: laser, magnetoterapijo, TENS, interferenco in vadbo, ki se je tudi stopnjevala Članka Calanna (2022) in Skou (2017) potrjujeta, da pospešeni, individualno prilagojeni protokoli, ki dovoljujejo zgodnje gibanje in obremenjevanje v varnih mejah, ne ogrožajo celjenja in lahko pripomorejo k hitrejšemu funkcionalnemu okrevanju. Tako se lahko praksa v slovenskih ustanovah obravnava kot skladna z aktualnimi smernicami in dokazi iz literature. 5 Zaključek Rehabilitacija po šivu meniskusa predstavlja ključno komponento pri obnovi funkcionalnosti kolenskega sklepa in preprečevanju dolgoročnih posledic, kot je osteoartritis. Ustrezna fizioterapevtska obravnava pomembno vpliva na napredek posameznika in vrnitev k vsakodnevnim opravilom in športnim aktivnostim. Čeprav so bili v raziskavi doseženi cilji prve faze rehabilitacije po šivanju meniskusa, analiza razkrije nekatere pomanjkljivosti. Ključno omejitev predstavlja razlika v dostopnosti do naprednejših terapevtskih metod med javnih in zasebnim sektorjem, kar lahko vpliva na hitrost napredka in končne izide rehabilitacije pri pacientih. Uporaba pospešenih, varno strukturiranih rehabilitacijskih protokolov, ki vključujejo zgodnje gibanje in obremenjevanje, je z dokazi podprta. Priporočljivo bi bilo, da bi se na nacionalni ravni uvedli bolj usklajeni, z dokazi podprti protokoli, ki bi pacientom ne glede na ustanovo zagotovili optimalno okrevanje in funkcionalno povrnitev po šivanju meniskusa. 290 LITERATURA 1. Calanna, F., Duthon, V. in Menetrey, J. (n. d.). Rehabilitation and return to sports after isolated meniscal repairs: A new evidence-based protocol. https://doi.org/10.1186/s40634-022-00521-8 2. Heckmann, T. P., Barber-Westin, S. D. in Noyes, F. R. (2006). Meniscal repair and transplantation: Indications, techniques, rehabilitation, and clinical outcome. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 36 (10), 795–814. https://doi.org/10.2519/JOSPT.2006.2177 3. Hussein, M. (2021). Ortopedija za fizioterapevte. Založba Univerze v Novem mestu. 4. Luvsannyam, E., Jain, M. S., Leitao, A. R., Maikawa, N. in Leitao, A. E. (n. d.). Meniscus tear: Pathology, incidence, and management. Internal Medicine, West Suburban Medical Center. https://doi.org/10.7759/cureus.25121 5. Skou, S. T., Lind, M., Hölmich, P., Jensen, H. P., Jensen, C., Afzal, M., Jørgensen, U. in Thorlund, J. B. (2017). Study protocol for a randomised controlled trial of meniscal surgery compared with exercise and patient education for treatment of meniscal tears in young adults. BMJ Open, 7(8). https://doi.org/10.1136/bmjopen-2017-017436 6. You, M., Wang, L., Huang, R., Zhang, K., Mao, Y., Chen, G. in Li, J. (2023). Does accelerated rehabilitation provide better outcomes than restricted rehabilitation in postarthroscopic repair of meniscal injury? Journal of Sport Rehabilitation, 32(3), 335–345. https://doi.org/10.1123/jsr.2022- 0069 291 Mateja Križaj Grabant, dr. Marijana Neuberg, dr. Rosana Ribić Sveučilište Sjever, Varaždin Zdravlje adolescenata u doba digitalne tehnologije UDK 613.96+37.091.3:004.9 UDC 613.96+37.091.3:004.9 KLJUČNE RIJEČI: adolescenti, digitalne tehnologije, KEYWORDS: adolescents, digital technologies, zdravlje, medicinska sestra/tehničar health, nurse/technician POVZETEK – Eksponencijalni porast korištenja ABSTRACT – The exponential increase in the use of digitalne tehnologije među adolescentima izaziva sve digital technologies by young people is causing veću zabrinutost stručne javnosti zbog mogućih increasing concern among experts about the possible štetnih posljedica na njihovo zdravlje. Cilj ovog harmful effects on their health. The aim of this pregleda literature jest istražiti i analizirati utjecaj literature review is to investigate and analyse the korištenja digitalnih tehnologija na zdravlje impact of digital technology use on adolescents' adolescenata, s posebnim naglaskom na identifikaciju health, with a focus on identifying negative effects and negativnih učinaka i potencijalnih rizika koji proizlaze potential risks resulting from excessive or iz prekomjerne ili nepravilne uporabe digitalnih inappropriate use of digital technologies. A tehnologija. Korišten je kvalitativni istraživački qualitative research approach was used, based on a pristup temeljen na pregledu znanstvene literature review of the scientific literature addressing the koja se bavi utjecajem digitalnih tehnologija na impact of digital technologies on adolescent health. zdravlje adolescenata. Istraživanje je provedeno u The search was conducted in September 2025 in the rujnu 2025. godine u bazi podataka Pubmed, pomoću Pubmed database using keywords in Croatian and ključnih riječi na hrvatskom i engleskom jeziku English defined according to the PICO model. The definiranih prema PICO modelu. Rezultati pokazuju results show that excessive, long-term and kako prekomjerno i nekontrolirano korištenje inappropriate use of digital technologies among digitalnih tehnologija u adolescenata može uvelike adolescents can severely affect their health and lead negativno utjecati na njihovo zdravlje te dovesti do to the development of obesity, sleep and eating razvoja prekomjerne tjelesne težine, poremećaja disorders, computer vision syndrome, anxiety and spavanja i hranjenja, sindroma računalnog vida, depression, digital addiction, etc. The excessive use of anksioznosti i depresije, digitalne ovisnosti i dr. digital technologies has a negative impact on the Pretjerana upotreba digitalnih tehnologija negativno health of young people. Therefore, it is necessary to utječe na zdravlje adolescenata, što zahtijeva educate about responsible use of digital technologies edukaciju o odgovornom korištenju na razini cijele at the community level in order to promote digital zajednice ciljem promicanja digitalne pismenosti te literacy and encourage responsible, conscientious and poticanja odgovornog, savjesnog i kontroliranog controlled use of digital technologies. korištenja digitalnih tehnologija. 1 Uvod Adolescencija predstavlja razvojnu fazu između djetinjstva i odrasle dobi, koja obuhvaća razdoblje od 10. do 19. godine života. Riječ je o jedinstvenom i osjetljivom razdoblju ljudskog razvoja, koje ima ključnu ulogu u oblikovanju temelja za dugoročno tjelesno, mentalno, socijalno i duhovno zdravlje (Adolescent health, b. d.). Digitalna tehnologija i mediji postali su neizostavni aspekt svakodnevnog života adolescenata (Moreno et al., 2022) u prilog čemu govore i mnoga istraživanja. Prema istraživanju Pew Research Centra (2024) većina adolescenata u dobi od 13 do 17 godina svakodnevno koristi društvene mreže (96 % njih) i ima pametni telefon, a gotovo polovica njih navela je da su gotovo stalno online. Njima najpopularnije društvene mreže jesu YouTube, TikTok, Instagram i Snapchat, dok 292 korištenje Facebooka, Twittera i ostalih društvenih mreža bilježi postupni pad. Slični rezultati dobiveni su putem istraživanja deShame Hrvatska provedenog 2022. godine među populacijom adolescenata u Republici Hrvatskoj. Naime, u istraživanju se pokazalo kako 73 % adolescenata koristi Internet više od tri sata dnevno, a od društvenih mreža najpopularnije su YouTube, Instagram, Whatsapp, Snapchat, TikTok i Facebook. Iako, digitalne tehnologije mladima nude stalnu povezanost, sudjelovanje u akademskim aktivnostima, komunikaciju s vršnjacima te pristup zabavi (Al-Malki, 2025), njihova uporaba u kontekstu zdravlja i psihosocijalnog razvoja može imati dvostruki učinak, odnosno djelovati kao protektivni ili rizični čimbenik (Moreno et al., 2022) posebice u slučajevima neodgovornog i prekomjernog korištenja. Pojam vremena provedenog pred ekranima digitalnih uređaja postaje sve kompleksniji zbog stalnog tehnološkog napretka i sve veće raznolikosti dostupnih uređaja (Domingues-Montanari, 2017). Istraživanja su pokazala kako je vrijeme provedeno pred ekranima digitalnih tehnologija, posebice gledanje televizije, negativno povezano s tjelesnim i kognitivnim razvojem adolescenata, dok je pozitivno povezano s povećanim rizikom za razvoj poremećaja hranjenja, posebice pretilosti kao i povećanim rizikom za poremećaje spavanja, razvoj depresije, ankioznosti, digitalne ovisnosti i dr. (Domingues-Montanari, 2017; Borges et al., 2025). S druge strane, korištenje digitalnih tehnologija i društvenih mreža može imati brojne pozitivne učinke na razvoj i zdravlje adolescenata. Među potencijalnim dobrobitima ističu se bolja vizualno-prostorna pažnja, vizualno-motorna integracija, riješavanje problema, radno pamćenje, strateško planiranje i učinkovito prikupljanje informacija. Također, digitalno okruženje može poticati socijalno-emocionalno učenje, intrinzičnu motivaciju, socijalizaciju, osjećaj socijalne podrške i povezanosti kao i razvoj kreativnosti. Osim toga, korištenje digitalnih tehnologija i medija može doprinijeti jačanju osjećaja autonomije, kompetentnosti, komunikacijskih vještina te opće psihološke dobrobiti (Haddock et al., 2022). Bez obzira na pozitivne učinke, eksponencijalni porast korištenja digitalne tehnologije među adolescentima izaziva sve veću zabrinutost stručne javnosti zbog mogućih štetnih posljedica na njihovo zdravlje. Stoga je cilj ovog pregleda literature istražiti i analizirati utjecaj korištenja digitalnih tehnologija na zdravlje adolescenata, s posebnim naglaskom na identifikaciju negativnih učinaka i potencijalnih rizika koji proizlaze iz prekomjerne ili nepravilne uporabe digitalnih tehnologija. 2 Metode Korišten je kvalitativni istraživački pristup temeljen na pregledu znanstvene literature koja se bavi utjecajem digitalnih tehnologija na zdravlje adolescenata s posebnim naglaskom na identifikaciju negativnih učinaka i potencijalnih rizika koji proizlaze iz prekomjerne ili nepravilne uporabe digitalnih tehnologija. Kriteriji za pretraživanje literature temeljili su se na dostupnosti, znanstvenoj utemeljenosti, aktualnosti te tematskoj relevantnosti u odnosu na istraživačko pitanje. Pretraživanje, selekcija i analiza literature provedeni su tijekom rujna 2025. godine, pri čemu je kao primarna baza podataka korišten PubMed. U pretraživanju su korištene ključne riječi na hrvatskom jeziku: adolescenti, tinejdžeri, zdravlje, digitalne tehnologije i utjecaj, kao i odgovarajući izrazi na engleskom jeziku: adolescents, teenagers, digital technologies i health. Odabir ključnih pojmova proizlazi iz istraživačkog pitanja formuliranog prema PICO modelu, koji je poslužio kao temelj za strukturiranje pretrage i selekcije relevantne literature. Sukladno definiranim kriterijima uključivanja i isključivanja, u analizu su obuhvaćeni izvorni znanstveni i recenzirani članci, objavljeni na hrvatskom ili engleskom jeziku u razdoblju od 2015. do 2025. godine, koji su bili dostupni u cjelovitom obliku te su promatrali sudionike u ranoj (11–14 godina), srednjoj (15–17 godina ) i kasnoj adolescenciji. 293 Prvi korak u selekciji literature obuhvaćao je analizu sažetaka radova, na temelju koje je, sukladno unaprijed definiranim kriterijima uključivanja i isključivanja, proveden odabir publikacija za daljnju analizu, odnosno detaljno čitanje cjelovitih tekstova. Cijeli istraživački proces prikazan je Prisma dijagramom u nastavku (slika 1). Slika 1 Prisma dijagram Identifikacija istraživanja u bazi podataka PubMed ija Istraživanja identificirana preko baze Istraživanja isključena prije postupka ac podataka: ik analize: tif PubMed (n =451) Duplikati (n = 6) en Id Probrani radovi Isključeni radovi (n = 10) (n =445 ) r Radovi uključeni u Isključeni radovi na temelju analizu bi (n = 435) pročitanih sažetaka: Pro (n =377 ) Prihvatljivi radovi na temelju postavljenih kriterija Radovi isključeni nakon čitanja i (n =58 ) analize cjelovitog teksta; razlozi: 1. Tema rada odnosi se na digitalne aplikacije (n = 12) 2. Tema rada odnosi se na čimbenike koji doprinose negativnom ponašanju (n =4 ) 3. Promatrana populacija nisu adolescenti (n = 3) juč 4. Ostali razlozi (n=14) pregled (n=25) kl U eno etc. Ukupan broj uključenih radova u 3 Rezultati U skladu s definiranim kriterijima pretraživanja te primjenom različitih kombinacija ključnih riječi, u kvalitativnu analizu uključeno je ukupno 25 znanstvenih članaka (tablica 1) 294 Tablica 1 Prikaz pregleda literature Autori Vrsta Cilj/svrha Uzorak Zaključci istraživanja Noor et Nacionalno Ispitati povezanost 4984 Adolescentice koje su se al. (2025) istraživanje između elektroničkog adolescentica prilikom upotrebe digitalnih nasilja i velikog tehnologija suočile s depresivnog elektoničkim nasiljem imaju 4 poremećaja među puta veći rizik za razvoj velikog adolescenticama u depresivnog poremećaja. Bangladešu. Almuqras Presječno Istražiti prevalenciju 293 Prevalencija sindroma hi et al. istraživanje sindroma računalnog studenata računalnog vida među (2025) vida i povezane prijediploms promatranom skupinom čimbenike. kih studija u studenata iznosi 73,7 %, te je Omanu ona veća u skupine s refrakcijskim greškama oka i onih koji nose naočale. Također, veća je pojavnost u onih studenata koji sjede u neudobnom položaju prilikom korištenja digitalnih tehnologija te koji imaju malu udaljenost između očiju i ekrana. Najčešći simptomi koje studenti povezuju s korištenjem digitalnih tehnologija jesu bol u vratu, ramenima i leđima, nesanica, glavobolja, naprezanje i umor očiju, suhe oči, poteškoće s ponovnim fokusiranjem očiju. Emon et Presječno Procijeniti Roditelji 500 Djeca koja koriste digitalne al. (2025) istraživanje prevalenciju sindroma učenika uređaje više od 4 sata dnevno računalnog vida, osnovnih imaju 3,74 puta veći rizik za identificirati škola u dobi razvoj sindroma računalnog čimbenike rizika, od 5 do 14 vida. Djeca koja pate od procijeniti godina sindroma računalnog vida osviještenost roditelja i najčešće imaju simptome poput ispitati utjecaj svrbeža očiju, glavobolja i COVID-19 na vrijeme peckanja u očima. provedeno za ekranom. Borges et Pregled Istražiti najnovije 10 Prekomjerno korištenje al. (2025) literature dostupne znanstvene znanstvenih digitalnih uređaja povezano je sa dokaze o obrascima članaka sjedilačkim načinom života, korištenja digitalne prekomjernom tjelesnom tehnologije od strane težinom, problemima sa 295 djece i adolescenata i spavanjem, glavoboljom, njezinom glavnom umorom očiju, promjenama u utjecaju, prehrambenim navikama i identificirajući povišenim krvnim tlakom. čimbenike rizika, Nadalje, povezuje se i sa prilike i strategije za razvojem anksioznosti i promicanje digitalne depresijom, promjenama dobrobiti. raspoloženja. Kod adolescenata s negativnim iskustvima prilikom upotrebe digitalnih uređaja (npr. doživljeno elektroničko nasilje) postoji rizik za digitalnu ovisnost, socijalnu izolaciju i osjećaj niskog samopoštovanja. Lim et al. Narativni Istražiti dvostruku Podatak Kontrolirano igranje videoigara (2025) pregled ulogu videoigara u nedostupan može poboljšati specifične literature pedijatrijskoj kognitivne sposobnosti populaciji, ispitujući povezane s učenjem, poput njihove kognitivne prostorne pažnje, brzog rizike i njihovu korist razmišljanja i rješavanja kao digitalnih problema. Prekomjerno igranje intervencija videoigara dovodi do usmjerenih poremećaja pažnje i spavanja, poboljšanju mentalnog negativno utječe na akademski zdravlja. uspjeh i predstavlja rizik za razvojem digitalne ovisnosti. Mao & Presječno Ispitati odnos i 523 Pretjerana upotreba digitalnih Liao istraživanje mehanizam djelovanja studenata platformi s kratkim (2025) između ovisnosti o videozapisima (npr. kratkim TikTok/Douyin) može dovesti videozapisima, do razvoja ovisnosti o istima. simptoma Ovisnost o kratkim anksioznosti, stilova videozapisima doprinosi gubitku suočavanja i psiholoških resursa što dovodi sagorijevanja u učenju do razvoja anksioznosti među studentima. uzrokujući osjećaj emocionalne iscrpljenosti, smanjene motivacije i smanjenog osobnog postignuća. Rajappan Presječno Utvrditi prevalenciju 100 djece u U posljednjih godinu dana 45 % et al. istraživanje nasilja putem dobi između djece doživjelo je nasilje putem (2025) modernih tehnologija i 13 i 19 modernih tehnologija koje je oblike istog, te utjecaj godina rezultiralo razvojem ozbiljnih na mentalno zdravlje psiholoških posljedica, odnosno tinejdžera. povećanjem razine stresa, anksioznošću i depresijom. 296 Satapathy Sustavni Procijeniti 84 Združena stopa prevalencije et al. pregled prevalenciju znanstvenih poremećaja igranja videoigra (2025) literature i poremećaja igranja članaka iznosi 8,6 % te pokazuje trend meta- videoigara među rasta. Isto s obzirom na analiza adolescentima. negativne posljedice koje može izazvati (npr. socijalna izolacija, mentalni poremećaji poput anksioznosti i depresije, akademske poteškoće i sl). zahtjeva razvoj ciljanih strategija za ublažavanje njegovih učinaka. Wasacz Sustavni Procijeniti 59 Digitalne tehnologije - posebno et al. pregled učinkovitost modernih znanstvenih mobilne aplikacije, pametni (2025) literature tehnologija na indeks članaka uređaji i platforme za mobilno tjelesne mase i njihov zdravlje mogu učinkovito utjecaj na stavove o podržati smanjenje tjelesne zdravlju kod djece i težine i poboljšanje adolescenata. prehrambenih navika kod djece i adolescenata. Osim toga, pokazalo se da digitalna tehnologija ima pozitivan utjecaj na psihičku dobrobit, međutim neke studije pokazuju postojanje rizika od negativnog utjecaja digitalnih tehnologija na zdravlje, odnosno od razvoja negativne percepcije vlastitog tijela i razvoja poremećaja prehrane, sjedilačkog načina života i sl. Martin Deskriptivn, Istražiti učestalost 206 Skoro jedna trećina sudionika Herrero istraživačk, korištenja mobilnih studenata nekontrolirano i pretjerano et al. presječna, uređaja i Interneta kod koristi digitalne tehnologije te se (2025) opservacijs studenata različitih smatra patološkim korisnicima. ka studija kultura u razdoblju Nadalje, 33 % njih povezuje se nakon pandemije na Internet kako bi pobjegli od COVID-19. svojih problema. Također, 32 % studenata navelo je kako je korištenje digitalnih tehnologija utjecalo na njihove prehrambene navike, od toga samo u njih 13,1 % u pozitivnom smislu. Al-Malki Presječno Istražiti čimbenike 774 90,43 % studenata svake večeri (2025) istraživanje ponašanja i percepcije sveučilišnih prije spavanja služi se digitalnim koji utječu na namjeru studenata u tehnologijama (mobitel, tablet, sveučilišnih studenata prijenosno računalo), od toga 297 u Saudijskoj Arabiji da Saudijskoj njih 36,17 % tri sata i duže. prestanu koristiti Arabiji Nadalje, 35,23 % njih ima lošu pametne uređaje prije kvalitetu sna te se susrelo s spavanja. jednim ili više simptoma koji su rezultat negativnog utjecaja korištenja digitalnih uređaja tijekom noći. Najčešći simptomi sljedećeg jutra bili su umor, pospanost, glavobolje, suhe oči, promjene raspoloženja i smanjena koncentracija. Ubale et Retrospekti Istražiti utjecaj 205965 Izloženost digitalnom svijetu, al. (2025) vno izloženosti digitalnim osoba poput izloženosti mobitelima i istraživanje tehnologijama, između 15 i internetu, djeluje kao faktor koji posebice mobitelima i 29 godina utječe na povećanje uključenosti internetu na stupanje u mladih u predbračne seksualne spolne odnose prije aktivnosti; 13,46 % muškaraca i braka i korištenje 2,83 % žena prijavilo je stupanje kontracepcije među u spolne odnose prije braka. neoženjenom Također, korištenje digitalnih indijskom mladeži. tehnologija djeluje kao zaštitni faktor, odnosno 60,84 % mladića i 51,8 % djevojaka koristilo kondom pri prvom spolnom odnosu. Liebherr Pregled Istražiti dvojaku / Funkcionalna upotreba et al. literature prirodu korištenja digitalnih uređaja potiče (2025) digitalnih pozitivne mentalne, fizičke i uređaja, društvene ishode, dok je identificirajući i disfunkcionalna upotreba pozitivne i negativne povezana s negativnim utjecaje na dobrobit i psihološkim posljedicama, poput razvoj. povećane anksioznosti, depresije i socijalne izolacije. Taylor et Prospektivn Istražiti je li korištenje 388 mladih Ne postoji povezanost između al. (2024) o digitalne tehnologije adolescenata svakodnevnog korištenja istraživanje kod adolescenata u dobi od 9 digitalnih tehnologija, povezano sa do 15 godina pojavnosti emocionalnih teškoća samoprocjenom i promjena u samopoštovanju. povećanih Drugim riječima, korištenje emocionalnih digitalnih tehnologija ne dovodi poteškoća i do povećanja emocionalnih promjenama u teškoća i niže razine samopoštovanju te samopoštovanja u adolescenata. jesu li ti odnosi jači kod adolescentica nego kod adolescenata. 298 Mohd Presječno Ispitati odnos između 353 Adolescenti u prosjeku Saat et al. istraživanje vremena provedenog adolescenata svakodnevno koriste pametne (2024) pred ekranom s u dobi telefone 7,2 sata. Povećano kvalitetom sna, između 13 i vrijeme provedeno pred anksioznošću i 18 godina ekranom digitalnih uređaja depresijom među negativno utječe na kvalitetu sna adolescentima. kod adolescenata. Lošu kvalitetu sna 58 % iskusilo je adolescenata. Vrijeme provedeno pred ekranom ima izravan, pozitivan i značajan umjereni učinak na pojavu anksioznosti, umjeren učinak na pojavu depresije i nizak učinak na kvalitetu sna. Postoji značajna povezanost između vremena provedenog pred ekranom i kvalitete sna, odnosno pokazateljima problema sa spavanjem zbog nesanice, nokturije i poteškoća sa uspavljivanjem noću. Istodobno, postoji značajan snažan učinak između kvalitete sna i anksioznosti i depresije. Manuja et Presječna Istražiti utjecaj 221 Prosječno vrijeme provedeno al. (2024) studija povećane upotrebe adolescenata pred ekranima digitalnih uređaja digitalnih uređaja na u dobi od 16 je 4,1h. Korištenje digitalnih fizičko zdravlje, do 18 godina tehnologija ima negativan ponašanje i akademski utjecaj na tjelesnu aktivnost i uspjeh kod akademski uspjeh kod adolescenata tijekom adolescenata, dok kod ponašajne pandemije COVID-19. komponente nije pronađena statistički značajna povezanost. Champag Kohortna Istražiti povezanost 305 djece u Prosječno tjedno vrijeme ne – studija između vremena dobi od 12 provedeno pred ekranom bilo je Hamel et provedenog pred godina 8,3 sata za svu djecu nakon 6 al. (2023) ekranom tijekom godina praćenja i 15,9 sati nakon srednjeg djetinjstva i 12 godina. Ne postoji razlikovanja boja, povezanost između izloženosti osjetljivosti na ekranima digitalnih uređaja i kontrast i oštrine vida. smanjenja vidnih funkcija (razlikovanje boja, osjetljivost na kontrast, oštrina vida - kratkovidnost). Umjerena izloženost plavom svijetlu digitalnih ekrana u dječaka 299 povećava osjetljivost fotoreceptorskih stanica u mrežnici čime ujedno povećava razlikovanje boja. Također, povećana izloženost ekranima povećava osjetljivost na kontrast u oba spola. Haddock Pregled Ispitati učestalost 53 Umjereno i kontrolirano et al. literature korištenja digitalnih znanstvena korištenje digitalnih tehnologija (2022) tehnologija kod članka pozitivno utječe na razvoj adolescenata i utjecaj mozga adolescenata, kognitivni istog na razvoj mozga, razvoj, socijalno-emocionalni kognitivni i socijalno- razvoj te mentalno zdravlje i emocionalni razvoj. dobrobit. To uključuje poboljšanja u izvršnoj kontroli, vizualno-prostornoj pažnji, vizualno-motornoj integraciji, rješavanju problema, radnom pamćenju, strateškom planiranju i prikupljanju informacija; povećanje socijalno- emocionalnog učenja, intrinzične motivacije, socijalizacije, socijalne podrške, socijalne povezanosti i kreativnosti; te poboljšanja autonomije, kompetencije, komunikacijskih vještina i dobrobiti. Mesce et Presječno Istražiti korištenje 204 Postoji pozitivna povezanost al. (2022) istraživanje interneta i društvenih adolescenta između zabrinutosti o izgledu mreža među vlastitog tijela i ovisnosti o adolescentima te društvenim mrežama i Internetu, njihovu zabrinutost u odnosno adolescenti koji imaju vezi sa slikom razvijenu ovisnost o istom vlastitog tijela, kao i skloniji su razvoju veće uočiti prisutnost zabrinutosti zbog izgleda psihopatoloških rizika. vlastitog tijela. Bailey et Presječno Istražiti mentalno 371 mladih u Gotovo svi mladi koriste se al. (2022) istraživanje zdravlje i korištenje dobi od 16 barem jednom dnevno društvenih mreža kod do 25 godina društvenim mrežama te je mladih za vrijeme vrijeme provedeno pred pandemije COVID-19, ekranima digitalnih uređaja i te ispitati povezanost društvenim mrežama povezano s istog sa suicidalnim razinom psihičkih poremećaja mislima ili koji su prisutni u njih. samoozljeđivanjem. Intenzivno korištenje društvenih 300 mreža (više od 7 sati dnevno) bilo je značajno povezano s višom razinom depresije, anksioznosti i stresa kod mladih. Kaimara Sustavni Istražiti utjecaj 85 Korištenje aplikacija s et al. pregled digitalnih tehnologija s znanstvenih virtualnom stvarnosti predstavlja (2022) literature virtualnom stvarnosti članaka brojne rizike za djecu i na razvoj djece adolescente. Vezano uz tjelesno (fizičku, zdravlje povećan je rizik od psihosocijalnu i razvoja kibernetičke bolesti, kognitivnu domenu). loših prehrambenih navika i pretilosti, poremećaja spavanja i oftalmoloških poremećaja. Vezano uz mentalno zdravlje postoji rizik od razvoja anksioznosti, depresije, ovisnosti i socijalne izolacije i dr. Aplikacije s virtualnom stvarnosti pozitivno djeluju na kognitivni razvoj, odnosno povećavaju snalaženje u prostoru, iskustveno učenje, motivaciju, suradničko učenje, pažnju i dr. de Lamas Sustavni Istražiti postoji li 10 Postoji negativna povezanost et al. pregled povezanost između znanstvenih između vremena provedenog (2022) literature vremena provedenog članaka pred ekranima digitalnih pred ekranima uređaja, primarno TV-a i stanja digitalnih uređaja i kostiju djece i adolescenata. U narušenog statusa onih koji provode više vremena koštanih struktura. gledajući televiziju utvrđena je snižena razina minerala i manja gustoća koštanih struktura. Ramirez Presječno Istražiti vrijeme 2440 Vrijeme provedeno korištenjem et al. istraživanje provedeno u korištenju adolescenata mobitela i igranjem videoigara (2021) digitalnih tehnologija, u dobi od 9 povezano je s nižim percepciju rizika do 12 godina samoprocjenom akademskog njezine upotrebe od uspjeha i nedostatkom sna. strane adolescenata te povezanost između učestalosti korištenja tehnologije, zadovoljstva životom i akademskog uspjeha. Limone, Sustavni Sustavno pregledati 30 Korištenje pametnih telefona Toto pregled učinke tehnologije na znanstvenih kod djece povećava rizik a (2021) literature neurološke funkcije članaka pojavu nedostatka pažnje, 301 djece tijekom oštećenu kognitivnu funkciju, pandemije COVID-19. oštećeno učenje, poremećaje spavanja i osjetljivost na stres. Druga značajna stanja su Alzheimerova bolest, ‟demencija”, depresija, anksioznost i rizik od razvoja drugih neurodegenerativnih stanja. Igranje videoigara doprinosi smanjenju depresije, anksioznosti, poboljšanju mentalnog zdravlja i borbi protiv usamljenosti. Houghton Longitudin Procijeniti postoji li 1749 Ne postoji značajna et al. alno povezanost između adolescenata longitudinalna povezanost (2018) istraživanje korištenja digitalnih između korištenja digitalnih uređaja i naknadne uređaja i depresivnih simptoma, depresivne odnosno ne može se tvrditi da simptomatologije ili postoji uzročna veza između između depresivne korištenja digitalnih uređaja i simptomatologije i naknadnih promjena u depresiji naknadne upotrebe ili obrnuto. Značajno povećanje digitalnih uređaja. vremena korištenja digitalnih uređaja može ukazivati na pogoršanje mentalnog zdravlja mlade osobe. 4 Rasprava Učestalost korištenja digitalnih tehnologija među djecom i adolescentima kontinuirano raste (Manuja et al., 2024) što izaziva sve veću zabrinutost stručnjaka zbog potencijalno štetnih posljedica na tjelesno, mentalno, socijalno i duhovno zdravlje. Naime, u brojnim istraživanjima pokazalo se, kako adolescenti prekomjerno koriste digitalne uređaje i društvene mreže, odnosno da svakodnevno provode 4 i više sata pred ekranima digitalnih uređaja (Mohd Saat et al., 2024; Manuja et al., 2024). Ovaj trend prekomjernog korištenja digitalnih uređaja prisutan je i među adolescentima Republike Hrvatske, u prilog čemu govore i rezultati deSHAME istraživanja (Ramljak et al., 2022). Ono što jest zabrinjavajuće da su adolescenti svjesni rizika koje mogu iskusiti korištenjem digitalnih tehnologija (ranjivost u virtualnom svijetu, rizici za zdravlje, problem kontroliranog korištenja i dr.) (Bitto Urbanova et al., 2023), međutim oni je i dalje u velikoj mjeri koriste. Naime, kada govorimo o tjelesnom zdravlju prekomjerno i nekontrolirano korištenje digitalnih uređaja može dovesti do brojnih zdravstvenih problema poput bolova u vratu, ramenima i leđima koji su posljedica zauzimanja nepravilonog položaja prilikom uporabe istih; sindroma računalnog vida koji se očituje umorom i suhoćom očiju, poteškoćama u ponovnom fokusiranju očiju, glavoboljama i sl. te poremećaja spavanja (Almuqrashi et al., 2025; Emon et al., 2025). Isto tako, pokazalo se da u djece koja koriste digitalne uređaje više od 4 sata dnevno imaju gotovo četiri puta veći rizik za razvoj sindroma računalnog vida (Emon et al., 2025) te je vjerojatnost pojave veća u onih koji imaju refrakcijske greške oka ili nose naočale (Almuqrashi et al., 2025). Nadalje, autorica Al-Maki (2025) ističe kako u adolescenata postoji trend korištenja digitalnih tehnologija prije 302 spavanja što se pokazalo kao negativan čimbenik koji dovodi do loše kvalitete sna te poteškoća sa uspavljivanjem, nesanicom i nokturijom (Al-Maki, 2025; Mohd Saat et al., 2024; Kaimara et al., 2022; Ramirez et al., 2021). Dugotrajno vrijeme provedeno pred ekranima povezano je sa sjedilačkim načinom života koji može uz smanjenje tjelesne aktivnosti doprinijeti promjenama prehrambenih navika i razvoju poremećaja hranjenja ponajviše razvoju pretilosti, kao i povećati rizik za razvoj drugih bolesti poput arterijske hipertenzije (Borges et al., 2025), osteoporoze (de Lamas et al., 2022) i dr. S druge strane, digitalne tehnologije nude bezbroj aplikacija koje mogu biti izvor podrške i poticaj adolescentima u promjeni njihovih životnih navika npr. usvajanje zdravih prehrambenih navika, regulacija tjelesne aktivnosti, podrška mentalnom zdravlju, planiranje obaveza i sl. Budući da adolescenti predstavljaju jednu od najaktivnijih korisničkih skupina digitalnih tehnologija, osobito u kontekstu društvenih interakcija, njihova intenzivna prisutnost u virtualnom okruženju može ih izložiti različitim oblicima rizika te povećati njihovu psihološku i socijalnu ranjivost. Prema Svjetskoj zdravstvenoj organizaciji (2024) svaki osmi adolescent žrtvom je kibernetičkog nasilja, a svaki 6 elektroničkog nasilja. Adolescenti koji su doživjeli elektroničko nasilje skloniji su razvoju povećanih razina stresa, promjena u samopoštovanju te ozbiljnih mentalnih poremećaja kao što su anksioznost i depresija (Rajappan et al., 2025; Noor et al., 2025; Taylor et al., 2024). Osim toga, Noor et al. (2025) upozoravaju kako adolescentice koje su se prilikom upotrebe digitalnih tehnologija suočile s elektoničkim nasiljem imaju 4 puta veći rizik za razvoj velikog depresivnog poremećaja. Također, prekomjerna upotreba digitalnih tehnologija povećava rizik za razvojem digitalne ovisnosti, socijalne izolacije kao i oštećenje kognitivne funkcije, poteškoća s učenjem, pažnjom (Lierherr et al., 2025; Satapathy et al., 2025) što se može negativno odraziti na akademski uspjeh te na socijalno i mentalno zdravlje. S obzirom na brojne potencijalne rizike za zdravlje koji proizlaze iz nekontrolirane i prekomjerne upotrebe digitalnih tehnologija, od iznimne je važnosti sustavno provođenje digitalnog opismenjivanja adolescenata i pružanje adekvatne stručne podrške adolescentima i njihovim roditeljima. Ključni cilj je postizanje razvnoteže između vremena provedenog pred ekranima digitalnih uređaja i vremena namjenjenog aktivnostima koje pozitivno utječu na cjelokupno zdravlje adolescenata (Urbanova et al., 2023). 5 Zaključak Korištenje digitalnih tehnologija i društvenih mreža postalo je sastavni dio života adolescenata. Iako, donose brojne prednosti, nekontrolirana i pretjerana upotreba može imati negativne posljedice na tjelesno, mentalno, socijalno i duhovno zdravlje adolescenata, s potencijalnim dugoročnim rizicima za njihovu buduću dobrobit. Medicinske sestre/tehničari, u suradnji s roditeljima, imaju ključnu ulogu u promicanju zdravstvene pismenosti, zaštiti zdravlja te pružanju podrške adolescentima u sigurnom, odgovornom i uravnoteženom korištenju digitalnih tehnologija. Njihova uloga ne uključuje samo edukaciju, već i aktivno uključivanje u rano prepoznavanje i prevenciju potencijalno štetnih utjecaja pretjerane uporabe digitalnih tehnologija na zdravlje adolescenata. Nadalje, s obzirom na sveprisutnost digitalne tehnologije i digitalnih sadržaja u životima mladih, nužna je sustavna i kontinuirana edukacija na razini cijele zajednice, s ciljem promicanja digitalne pismenosti te poticanja odgovornog, promišljenog i nadziranog korištenja digitalnih sadržaja među adolescentima. 303 LITERATURA 1. Almalki, M. (2025). Predictors of the intention to stop using smart devices at bedtime among university students in Saudi Arabia: Cross-sectional survey. JMIR Formative Research, 9, e67223. https://doi.org/10.2196/67223 2. Almuqrashi, A., Al-Noumani, H., Al-Abri, F., Al-Hinai, H., & Bani Oraba, H. (2025). The prevalence of computer vision syndrome and associated factors among university students in Oman: A cross-sectional study. BMC Public Health, 25(1), 2668. https://doi.org/10.1186/s12889-025- 23823-9 3. Bailey, E., Boland, A., Bell, I., Nicholas, J., La Sala, L., & Robinson, J. (2022). The mental health and social media use of young Australians during the COVID-19 pandemic. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(3), 1077. https://doi.org/10.3390/ijerph19031077 4. Bitto Urbanová, L., Madarasová Gecková, A., Dankulincová Veselská, Z., Čapíková, S., Holubčíková, J., van Dijk, J. P., & Reijneveld, S. A. (2023). “I could do almost nothing without digital technology”: A qualitative exploration of adolescents’ perception of the risks and challenges of digital technology. Frontiers in Psychology, 14, 1237452. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2023.1237452 5. Borges, D., Pinto, I., Santos, O., Moura, I., Ferreira, I. R., Macedo, A. P., & Taveira, A. (2025). On- off childhood? A rapid review of the impact of technology on children's health. Healthcare (Basel), 13 (14), 1769. https://doi.org/10.3390/healthcare13141769 6. Champagne-Hamel, M., Monfort, C., Chevrier, C., & Saint-Amour, D. (2023). Screen time at 6 years old and visual function in early adolescence. Vision (Basel), 7(4), 63. https://doi.org/10.3390/vision7040063 7. de Lamas, C., Sánchez-Pintos, P., José de Castro, M., Sáenz de Pipaon, M., & Couce, M. L. (2021). Screen time and bone status in children and adolescents: A systematic review. Frontiers in Pediatrics, 9, 675214. https://doi.org/10.3389/fped.2021.675214 8. Domingues-Montanari, S. (2017). Clinical and psychological effects of excessive screen time on children. Journal of Paediatrics and Child Health, 53(4), 333–338. https://doi.org/10.1111/jpc.13462 9. Emon, H. H., Pingky, J. S., Halder, H., Karmaker, S., Rahman, M., Shishir, F. M., Tithi, T. R., Akter, S., Rahman, M., & Hossain, M. M. (2025). Exploring computer vision syndrome among primary school students in Dhaka, Bangladesh: A cross-sectional study. BMJ Open, 15, e098366. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2024-098366 10.Haddock, A., Ward, N., Yu, R., & O'Dea, N. (2022). Positive effects of digital technology use by adolescents: A scoping review of the literature. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(21), 14009. https://doi.org/10.3390/ijerph192114009 11.Houghton, S., Lawrence, D., Hunter, S. C., Rosenberg, M., Zadow, C., Wood, L., & Shilton, T. (2018). Reciprocal relationships between trajectories of depressive symptoms and screen media use during adolescence. Journal of Youth and Adolescence, 47(11), 2453–2467. https://doi.org/10.1007/s10964-018-0901-y 12.Kaimara, P., Oikonomou, A., & Deliyannis, I. (2022). Could virtual reality applications pose real risks to children and adolescents? A systematic review of ethical issues and concerns. Virtual Reality, 26 (2), 697–735. https://doi.org/10.1007/s10055-021-00563-w 13.Liebherr, M., Heyder, A., Brailovskaia, J., Burkardt, T. M., Latrouite, C., Montag, C., & Antons, S. (2025). The Digital Media-use Effects (d-MUsE) model: A comprehensive framework for exploring/studying functional and dysfunctional effects on adolescent wellbeing. Journal of Behavioral Addictions, 14 (1), 100–113. https://doi.org/10.1556/2006.2025.00007 304 14.Lim, E. C. N., Cheng, N. C. L., & Lim, C. E. D. (2025). Rewiring young minds: Investigating the cognitive effects of video games on learning and their potential as digital therapeutics for mental well-being. Cureus, 17(7), e87414. https://doi.org/10.7759/cureus.87414 15.Limone, P., & Toto, G. A. (2021). Psychological and emotional effects of digital technology on children in COVID-19 pandemic. Brain Sciences, 11(9), 1126. https://doi.org/10.3390/brainsci11091126 16.Manuja, R., Pattankar, T. P., Yadavannavar, M. C., & Udgiri, R. S. (2024). Impact of elevated screen time on school-age adolescents during the COVID-19 pandemic: An analytical study. Cureus, 16(7), e64689. https://doi.org/10.7759/cureus.64689 17.Mao, M., & Liao, F. (2025). Undergraduates’ short form video addiction and learning burnout association involving anxiety symptoms and coping styles moderation. Scientific Reports, 15(1), 24191. https://doi.org/10.1038/s41598-025-09656-x 18.Martín Herrero, J. A., Torres García, A. V., Vega-Hernández, M. C., Iglesias Carrera, M., & Kubo, M. (2025). Patterns of ICT use and technological dependence in university students from Spain and Japan: A cross-cultural analysis. International Journal of Environmental Research and Public Health, 22(5), 737. https://doi.org/10.3390/ijerph22050737 19.Mesce, M., Cerniglia, L., & Cimino, S. (2022). Body image concerns: The impact of digital technologies and psychopathological risks in a normative sample of adolescents. Behavioral Sciences (Basel), 12(8), 255. https://doi.org/10.3390/bs12080255 20.Mohd Saat, N. Z., Hanawi, S. A., Hanafiah, H., Ahmad, M., Farah, N. M. F., & Abdul Rahman, N. A. A. (2024). Relationship of screen time with anxiety, depression, and sleep quality among adolescents: A cross-sectional study. Frontiers in Public Health, 12, 1459952. https://doi.org/10.3389/fpubh.2024.1459952 21.Moreno, M. A., Binger, K., Zhao, Q., Eickhoff, J., Minich, M., & Uhls, Y. T. (2022). Digital technology and media use by adolescents: Latent class analysis. JMIR Pediatrics and Parenting, 5(2), e35540. https://doi.org/10.2196/35540 22.Noor, S. T. A., Islam, M. F., Hossain, M. S., Islam, R. B., Banik, R., Shiblee, S. I., Nasrullah, S. M., & Raza, S. (2025). The association of cyberbullying with major depressive disorders among Bangladeshi female adolescents: Findings from the Bangladesh adolescent health and wellbeing survey 2019–20. BMC Psychiatry, 25(1), 783. https://doi.org/10.1186/s12888-025-07234-z 23.Pew Research Center. (2024, December 12). Teens, social media and technology 2024. https://www.pewresearch.org/internet/2024/12/12/teens-social-media-and-technology-2024/ 24.Rajappan, S. K., Ali, E. A. A., Hamad, A. A. F., Al Salman, Z. A. A., Alotaibi, S. M. M., & Riyadh, M. A. F. (2025). Relationship between cyberbullying and mental health of teenage victims in Saudi Arabia. Journal of Family Medicine and Primary Care, 14(6), 2237–2241. https://doi.org/10.4103/jfmpc.jfmpc_1592_24 25.Ramírez, S., Gana, S., Garcés, S., Zúñiga, T., Araya, R., & Gaete, J. (2021). Use of technology and its association with academic performance and life satisfaction among children and adolescents. Frontiers in Psychiatry, 12, 764054. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2021.764054 26.Ramljak, T., Vejmelka, L., Rajter, M., Matković, R., & Jurinić, J. (2022). deSHAME Hrvatska. https://cnzd.org/wp-content/uploads/2022/10/Lucija-Vejmelka-i-Roberta-Matkovic_deSHAME1- Hrvatska.pdf 27.Satapathy, P., Khatib, M. N., Balaraman, A. K., R., R., Kaur, M., Srivastava, M., Barwal, A., Prasad, G. V. S., Rajput, P., Syed, R., Sharma, G., Kumar, S., Singh, M. P., Bushi, G., Chilakam, N., Pandey, S., Brar, M., Mehta, R., Sah, S., Gaidhane, A., … Samal, S. K. (2024). Burden of gaming disorder among adolescents: A systematic review and meta-analysis. Public Health in Practice (Oxford), 9, 100565. https://doi.org/10.1016/j.puhip.2024.100565 305 28.Taylor, M. E., Schueller, S. M., Russell, M. A., Hoyle, R. H., & Odgers, C. L. (2024). Adolescents' digital technology use, emotional dysregulation, and self-esteem: No evidence of same-day linkages. Affective Science, 5(4), 458–467. https://doi.org/10.1007/s42761-024-00282-w 29.Ubale, P. D., Mishra, P., Aditi, Acharya, R., & Sekher, T. V. (2025). Impact of digital exposure on premarital sex and contraception use among unmarried Indian youth. Contraception and Reproductive Medicine, 10(1), 3. https://doi.org/10.1186/s40834-024-00334-3 30.Wąsacz, M., Sarzyńska, I., Błajda, J., Orlov, N., & Kopańska, M. (2025). The impact of digital technologies in shaping weight loss motivation among children and adolescents. Children (Basel), 12(6), 685. https://doi.org/10.3390/children12060685 31.World Health Organization. (2024, March 27). One in six school-aged children experiences cyberbullying, finds new WHO/Europe study. https://www.who.int/europe/news/item/27-03-2024- one-in-six-school-aged-children-experiences-cyberbullying--finds-new-who-europe-study 306 Tilen Tej Krnel Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Igralna terapija v otroški bolnišnici na Švedskem UDK 615.85:793.7+614.21-053.2 UDC 615.85:793.7+614.21-053.2 KLJUČNE BESEDE: igra, otrok, zdravstvena nega, KEYWORDS: play, child, nursing, atraumatic care atravmatska obravnava ABSTRACT – Play therapy as a therapeutic approach POVZETEK – Igralna terapija kot terapevtska is increasingly being established in the healthcare of obravnava se vse bolj uveljavlja tudi pri zdravstveni hospitalised children. The purpose of this article is to obravnavi hospitaliziranega otroka. Namen prispevka present how play therapy is conducted in Sweden as je predstaviti kako igralna terapija poteka na an alternative to hospital kindergartens in Slovenia. A Švedskem kot alternativa bolnišničnemu vrtcu v case study from a tertiary-level hospital in the Sloveniji. Predstavljena je študija primera izbrane Stockholm region is presented. In this hospital, play bolnišnice na terciarnem nivoju v regiji Stockholm. therapy is an integral part of paediatric Igralna terapije je v omenjeni bolnišnici sestavni del hospitalisation, with play therapists collaborating hospitalizacije v pediatriji: zdravljenja in zdravstvene with other healthcare professionals within an nege otroka, igralne terapevtke pa sodelujejo z interdisciplinary team as part of the medical treatment ostalimi zdravstvenimi strokovnjaki v okviru and nursing of the child. Play therapy can thus be interdisciplinarnega tima. Igralno terapijo lahko tako understood as an important element of atraumatic razumemo kot pomemben element atravmatske care for hospitalised children. obravnave hospitaliziranega otroka. 1 Teoretična izhodišča Igralna terapija (ang. play therapy) je vrsta terapevtske obravnave otroka, ki temelji na igri (Kopač, 2023). Osnovno razumevanje koncepta igralne terapije temelji na psihoterapiji: gre za obravnavo otrok s psihološkimi in telesnimi težavami (Association for play therapy, 2025). Kljub temu se igralna terapija vse bolj uveljavlja tudi pri zdravstveni obravnavi otrok v času hospitalizacije, ne samo po neki travmatski izkušnji (npr. zlorabi), ampak v času hospitalizacije iz kateregakoli vzroka (npr. zaradi kirurškega posega). Hospitalizacija sama po sebi namreč otroku predstavlja stres (Zorec, 2009), otrok pa lahko preko igralne terapije ta stres lažje obvladuje. V Sloveniji sicer tradicionalno v bolnišnicah še vedno govorimo o bolnišničnem vrtcu in šoli; kot bomo pokazali v nadaljevanju, izvajanje igralne terapije ni enaka praksa, lahko pa bi bila del pedagoškega procesa bolnišničnega vrtca. Igra je osrednja zaposlitev otroka. V pedagogiki in psihologiji velja, da igra spodbuja vsa področja otrokovega razvoja: psihomotoriko, pridobivanje nadzora, socialne dimenzije, otroci pa se skozi igro tudi spopadajo z zanje neprijetnimi izkušnjami (Papalia idr., 2003). Razumevanje igre kot osrednjega elementa otrokovega sveta se vse bolj uveljavlja tudi pri zdravstveni oskrbi otrok. Kot opisujejo Koukourikos idr. (2021) izraža otrok skozi igro svoje strahove, skrbi in želje, otrok pa prek igre tudi komunicira s svojim okoljem. Igra postaja tako posledično osrednji element atravmatske obravnave hospitaliziranega otroka. Hospitalizacija vzbuja namreč v otroku strah: strah pred neznanim ali na primer, strah pred ločitvijo od staršev, Zorec (2009) k temu dodaja še strah kronično bolnih otrok pred samim zdravljenjem in bolečino. 307 Eden izmed glavnih ciljev atravmatske obravnave je prav preprečevanje in zmanjševanje bolečine, kar lahko, med drugim, delamo prav z zagotavljanjem priložnosti za igro (Hockenberry idr., 2017) v sklopu zdravstvene obravnave otroka. Igra bolj ali manj uspešno naslavlja stres v povezavi s hospitalizacijo (Koukourikos idr., 2021): otrok, ki se igra, izkazuje manj strahu in tudi bolje obvladuje bolečino (npr. prek distrakcije, ki je znana psihološka metoda), posledično pa se izboljša sodelovanje otroka. Kot vidimo v klinični praksi, je igra pomembna kot metoda psihološke priprave otroka na različne rutinske posege, kot so vstavitev periferne venske kanile, odvzem krvi, pa tudi kot priprava na večje in zahtevne posege, kot so operacije. Pri tem je pomembno poudariti, da se tovrstnih posegov ne sme izvajati na bolniški postelji (Hockenberry idr., 2017), ki mora v bolnišnici kljub vsemu otroku predstavljati »varen prostor«, zato neprijetne in/ali boleče posege izvajamo v za to posebej namenjenih prostorih, na primer v ambulanti. Tak prostor naj bo že na prvi pogled otroku prijazen, čeprav neznan, kar pomeni, da se med vsemi zdravstvenimi pripomočki, v njem nahajajo tudi primerna igrače. 2 Metode Prispevek je študija primera. Metodološka izhodišča za prikaz le-te so vzeta iz Clarke in Reed (2010): po njiju je bistvo študije primera celostni prikaz dimenzij nekega fenomena v nekem kontekstu, pri čemer je ta kontekst pomemben za razumevanje samega pojava. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Metodologija študije primera je lahko tako kvantitativna kot kvalitativna, zato se tudi načini zbiranja podatkov za študijo primera lahko zelo razlikujejo. Naša metodologija je kvalitativna, pristop pa etnografski: avtor prispevka je bil sam zaposlen v bolnišnici. Študija primera torej temelji na opazovanju z udeležbo ter pogovorih z osebjem. Avtor je svoja opažanja predhodno že popisal v obliki strokovnega prispevka (Krnel, 2022), ki sta ga pregledali dve, za študijo primera pomembni osebi. To je pomembno zaradi zagotavljanja veljavnosti in zanesljivosti. Pričujoči prispevek tako predstavlja znanstveno nadgraditev predstavitve konkretnega primera igralne terapije v svojem kontekstu, ki naj služi kot podlaga za bolj abstraktno razumevanje fenomena igralne terapije. Za dosego omenjenega cilja smo si zastavili sledeče raziskovalno vprašanje: Kako je igralna terapija organizirana v eni izmed otroških bolnišnic na Švedskem? Švedska je sicer tradicionalno poznana po visoki stopnji varstva človekovih in s tem tudi otrokovih pravic. V nadaljevanju sledi predstavitev samega primera v obliki naracije, ki je podkrepljena s slikovnim materialom, ki je za etnografski pristop pomemben, saj omogoča boljše razumevanje proučevanega primera. V razpravi je predstavitev primera primerjana z izsledki iz strokovne in znanstvene literature, kar je po Clarke in Reed (2010, str. 244) pomembno za metodološko rigoroznost študije primera: posploševanje študij primera ni mogoče, vendar lahko kljub temu pride do transferja spoznanj študije iz enega konteksta v drugega. 3 Predstavitev primera Otroška bolnišnica Astrid Lindgren v Stockholmu (Švedska) (v nadaljevanju OBAL) je del Univerzitetne bolnišnice Karolinska (slika 1), ki je ena izmed največjih v državi, pa tudi ena izmed vodilnih bolnišnic na svetu, saj se tukaj zdravstvena oskrba izvaja v sodelovanju z istoimenskim Inštitutom Karolinska, ki je vodilna medicinska znanstveno-raziskovalna ustanova na svetu. Na inštitutu poteka tudi izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov; tako zdravnikov in zobozdravnikov, kot medicinskih sester, fizioterapevtov, delovnih terapevtov in drugih. Bolnišnica izvaja zdravstveno 308 dejavnost na terciarni ravni (na Švedskem imajo sicer 7 univerzitetnih bolnišnic) in zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni za območje regije Stockholm (slika 2), ki je po številu prebivalcev (ca. 2 milijona) največja regija na Švedskem. Določene najzahtevnejše posege (npr. otroška srčna kirurgija ali otroška torakalna kirurgija) izvajajo samo nekatere izmed univerzitetnih bolnišnic, tako da so specializirane kompetence bolj centralizirane. Slika 1 Univerzitetna bolnišnica Karolinska, Stockholm, Švedska https://www.coor.se/kundcase/karolinska-universitetssjukhuset/ Slika 2 Širše območje glavnega mesta Švedske Igralna terapija je v OBAL organizirana kot samostojna enota, z več zaposlenimi pedagogi. Osnovno bazo imajo v pritličju bolnišnice, kjer so prostori za bolnišnično šolo, prostori za igralne terapevtke in pedagoge, glasbena soba, kjer lahko otroci pod nadzorom glasbenega pedagoga igrajo različne instrumente in pojejo, soba za sprostitev, mladinska soba, ki je urejena kot dnevni prostor in kjer se družijo najstniki, filmska soba, kjer je celo možno posneti film, ter knjižnica (slika 3) z otroško in mladinsko literaturo. Drugi del prostorov se nahaja nadstropje višje: ti so urejeni kot vrtec z igračami, likovnim kotičkom, simulacijo bolnišnice, imajo pa tudi izhod na teraso (slika 4). Poleg tega ima vsak otroški oddelek še svojo igralno sobo, ki je odprta 24 ur na dan. Bolnišnične pedagoginje skrbijo v parih 309 vsaka za svoj oddelek, kar pomeni, da večkrat dnevno obiščejo oddelek in v sodelovanju z zdravstvenim osebjem skrbijo za otroke, ki iz različnih vzrokov ne morejo ali ne smejo zapustiti bolniške sobe (dojenčki ali otroci v izolaciji). Na vsakem oddelku je tako tudi manjša soba, kjer ima osebje na razpolago nekaj osnovnih pripomočkov za čas, ko pedagogi niso prisotni (na primer med vikendi ali ponoči): različne igrače in likovni material na primer. Slika 3 Knjižnica Otroške bolnišnice Astrid Lindgren, Stockholm, Švedska https://news.cision.com/se/karolinska-universitetssjukhuset/r/karolinska-universitetssjukhuset-bygger- lekrum-pa-alla-avdelningar,c2486465 Slika 4 Prostori igralne terapije v OBAL Igralni terapevti organizirajo tudi različna praznovanja, na primer značilni švedski praznik Lucia okoli božiča, prinesejo sladkarije za veliko noč, povabijo različne bolj ali manj slavne osebnosti, skrbijo, da so otroški oddelki vedno letnemu času primerno okrašeni (slika 5), pa tudi igrajo različne instrumente in prepevajo z otroki, starši in celo osebjem. Za druženje v igralnici se je potrebno dogovoriti v naprej, saj so termini ločeni za imunsko bolj izpostavljene otroke (na primer otroke z rakom) in ostale otroke. 310 Slika 5 Okrasitev oddelka v OBAL za Halloween Medicinske sestre lahko izvajanje neprijetnih posegov načrtujejo tako, da so igralni terapevti poleg otroka in ga na primer poskusijo zamotiti ali pa mu samo priskrbijo različne igrače. Pripravljene so tudi različne slikovne kartice ter videi, ki za različna starostna obdobja otroku na njemu prilagojen način razložijo, kako poteka odvzem krvi, nastavitev periferne venske kanile, magnetna resonanca, snemanje EEG-ja ali operacija. Tudi priprava na anestezijo poteka v sodelovanju z igralnimi terapevti, na spletni strani bolnišnice pa so v ta namen dostopni filmi v različnih jezikih. 4 Razprava Igralna terapija je v prikazani bolnišnici dobro organizirana in razumljena kot nepogrešljivi sestavni del hospitalizacije otroka na sekundarnem in terciarnem nivoju. Igralna terapija je v bolnišnici pomemben del atravmatske obravnave otroka, saj se z njo paciente pripravlja tako na rutinske, vendar neprijetne intervencije zdravstvene nege in zdravljenja, kot tudi na zahtevnejše medicinske posege, kot so operacije. Igralna terapija se lahko v proučevani bolnišnici izvaja tudi kot terapevtsko metodo. Na Švedskem so k implementaciji otrokovih pravic pristopili z izjemno stopnjo skrbnosti: zagotavljanje priložnosti za igro v času hospitalizacije je namreč pravica otroka po Listini o pravicah otrok v bolnišnici (Listina), vendar obravnavani primer nakazuje, da na Švedskem igro razumejo v njenem širšem pomenu, saj so v Stockholmu implementirali model igralne terapije v bolnišnično okolje. To je v skladu z indikacijami za izvajanje igralne terapije, ki jih omenjajo Koukourikos idr. (2021): igralna terapija je, med drugim, primerna predoperativna priprava, izvaja pa naj se v posebnih prostorih znotraj bolnišnice. Weaver in Groves (2010) opisujeta pomembno vlogo igralnega terapevta v bolnišnici, kot na primer, da je »specialist za igro«, most med domom in bolnišnico, ki omogoča otroku izpolnjevanje medicinskih zahtev na bolj prijeten način, pa tudi, da zmanjšuje stres in tesnobo, olajša komunikacijo in pripomore k razvoju otroka na vseh področjih. V predstavljenem primeru vidimo tudi, da imajo igralni terapevti v proučevani bolnišnici še dodatne vloge, ki jih literatura ne omenja, vendar so bolj skladne z vlogo bolnišničnega vrtca in šole, kot ju poznamo v Sloveniji. Igralne terapevtke so v proučevanem primeru tudi pedagoginje, glasbene pedagoginje, spodbujajo pa tudi bralno kulturo. Hospitaliziran otrok je tako deležen celostne interdisciplinarne zdravstvene oskrbe, prilagojene razvojni stopnji, pa tudi osebnostnim lastnostim. 311 Na podlagi študije primera menimo, da bi bila tudi v Sloveniji priložnost za razširitev koncepta bolnišničnega vrtca in dopolnitev le-tega z načeli igralne terapije, kljub temu, da je praksa v Sloveniji dobra. Pri kliničnem delu pogrešamo namreč več sodelovanja znotraj tima, na primer s pedagogi pri pripravi otroka na rutinske neprijetne intervencije in/ali večje medicinske posege, ki bi se, z nadgradnjo po načelih igralne terapije, dvignila na še višji nivo. LITERATURA 1. Association for Play Therapy. (n. d.). Play therapy makes a difference. https://www.a4pt.org/page/PTMakesADifference/Play-Therapy-Makes-a-Difference.htm 2. Clarke, C. L. in Reed, J. (2010). Case study research. V K. Gerrish in A. Lacey (ur.), The research process in nursing (str. 237–247). Wiley-Blackwell. 3. Hockenberry, M. J., Wilson, D. in Rodgers, C. C. (2017). Wong’s essentials of pediatric nursing. Elsevier. 4. Kopač, L. (2023). Igralna terapija v Sloveniji [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo]. 5. Koukourikos, K., Tsaloglidou, A., Tzeha, L., Iliadis, C., Frantzana, A., Katsimbeli, A. in Kourkouta, L. (2021). An overview of play therapy. Materia Socio Medica, 33(4), 293–297. https://doi.org/10.5455/msm.2021.33.293-297 6. Krnel, T. T. (2022). Razglednica iz severa: »Lekterapi« v otroški bolnišnici Astrid Lindgren v Stockholmu na Švedskem. Utrip: Glasilo Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. 7. Papalia, D. E. (2003). Otrokov svet: Otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Educy. 8. Weaver, K. in Groves, J. (2010). Play provision for children in hospital. V A. Glasper, M. Aylott in C. Battrick (ur.), Developing practical skills for nursing children and young people (str. 72–88). Hodder Arnold. 9. Zorec, J. (2009). Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Pivec. 312 Sabina Krsnik Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Uporabniška izkušnja pacientov s spletno vadbo za povečanje gibljivosti in krepitev mišic kolena UDK 614.253.8:796.015.8:004 UDC 614.253.8:796.015.8:004 KLJUČNE BESEDE: telerehabilitacija, osteoartroza KEYWORDS: telerehabilitation, knee osteoarthritis, kolenskega sklepa, uporabniška izkušnja, zadovoljstvo user experience, patient satisfaction, web-based pacientov, spletna aplikacija application POVZETEK – Osteoartroza kolenskega sklepa je eden ABSTRACT – Knee osteoarthritis is one of the leading vodilnih vzrokov za bolečino in omejeno gibljivost pri causes of pain and reduced mobility among older starejših odraslih. Vadba predstavlja temelj adults. Exercise is the cornerstone of non- nefarmakološkega zdravljenja, a številni pacienti pharmacological treatment; however, many patients naletijo na ovire pri redni udeležbi v rehabilitacijskih encounter barriers to regular participation in programih. Telerehabilitacija se v tem kontekstu rehabilitation programs. In this context, uveljavlja kot obetavna rešitev, ki omogoča izvajanje telerehabilitation has emerged as a promising vaj na daljavo ob strokovni podpori. Namen prispevka solution, enabling remote exercise supported by je bil preučiti zadovoljstvo in uporabniško izkušnjo healthcare professionals. The aim of this study was to pacientov, ki so uporabljali spletno aplikacijo za examine patient satisfaction and user experience with vadbo kolenskega sklepa. V okviru randomizirane a web-based exercise application for knee joint klinične študije smo analizirali odgovore 57 rehabilitation. As part of a randomized clinical study, pacientov, starih nad 50 let, ki so po šesttedenskem we analysed the responses of 57 patients over the age programu telerehabilitacije izpolnili strukturiran of 50 who completed a structured questionnaire vprašalnik. Raziskava je zajela oceno zadovoljstva, following a six-week telerehabilitation programme. zaznane prednosti uporabe in razloge za zmanjšanje The survey assessed satisfaction, perceived benefits, pogostosti vadbe. Rezultati kažejo visoko stopnjo and reasons for reduced exercise frequency. Results zadovoljstva, zlasti glede časovne učinkovitosti, revealed high levels of satisfaction, particularly in enostavne uporabe, občutka avtonomije in dostopa do terms of time efficiency, ease of use, perceived strokovne podpore. Največje ovire za redno vadbo so autonomy, and access to professional support. The bile povezane z zdravstvenim stanjem in osebnimi most common barriers to regular exercise were okoliščinami, ne pa s tehničnimi dejavniki. Ugotovitve related to health conditions and personal potrjujejo pomen dobro zasnovane digitalne rešitve circumstances, rather than technical issues. The ter razlikovanje med zadovoljstvom kot subjektivnim findings underscore the importance of well-designed doživljanjem in adherenco kot vedenjskim rezultatom. digital solutions and highlight the distinction between Študija ponuja izhodišče za nadaljnji razvoj satisfaction as a subjective perception and adherence telerehabilitacijskih pristopov v klinični praksi. as a behavioural outcome. This study provides a foundation for further development and clinical implementation of telerehabilitation strategies. 1 Uvod Osteoartroza kolenskega sklepa je najpogostejša oblika artroze in eden vodilnih vzrokov za bolečino, zmanjšano gibljivost ter funkcionalne omejitve pri odraslih, zlasti v starostni skupini nad 50 let (Hunter in Bierma-Zeinstra, 2019). Zaradi staranja prebivalstva in naraščajoče prevalence dejavnikov tveganja, kot sta debelost in telesna neaktivnost, se pričakuje nadaljnje naraščanje pojavnosti te kronične bolezni (Hinman idr., 2017). V okviru kliničnega upravljanja osteoartroze ostaja terapevtska vadba temeljni 313 nefarmakološki pristop, saj pomembno prispeva k izboljšanju mišične moči, gibljivosti, ravnotežja ter zmanjšanju bolečine in togosti sklepov (Fransen idr., 2015; Pastora-Bernal idr., 2017). Čeprav so učinki strukturiranih vadbenih programov dobro dokumentirani, številni pacienti v praksi ne izvajajo vadbe redno. Pogosti razlogi za nizko adherenco vključujejo logistične ovire (npr. prevoz, razpoložljivost fizioterapevtov), časovne obremenitve, nizko motivacijo in kronično naravo bolezni, ki otežuje dolgoročno vztrajanje pri režimu (Tenforde idr., 2017). V tem kontekstu se v zadnjem desetletju uveljavlja telerehabilitacija kot možna rešitev, ki pacientom omogoča dostop do rehabilitacijskih vsebin na daljavo z uporabo digitalnih tehnologij (Cottrell idr., 2017). Med najpogosteje uporabljenimi oblikami telerehabilitacije so videoposnetki z vajami, aplikacije z navodili, sinhrona ali asinhrona komunikacija s terapevtom ter možnost sledenja napredku prek spletnih platform. Ti različni načini izvajanja se pogosto uporabljajo v rehabilitaciji in niso povezani z opaznimi razlikami v učinkovitosti ali kliničnem izidu (Baroni idr., 2023; Vieira idr., 2023). Študije so pokazale, da je lahko telerehabilitacija ob ustrezni strukturi enako učinkovita kot klasična fizioterapija, pri čemer omogoča večjo dostopnost, fleksibilnost in avtonomijo (Kloek idr., 2018; Lee idr., 2018). Vendar pa klinična učinkovitost ni edini kriterij uspešne uporabe: za dolgotrajno implementacijo so ključnega pomena tudi dejavniki, kot so zaznana uporabnost, zadovoljstvo uporabnikov in subjektivno doživljanje rehabilitacijskega procesa (Mani idr., 2017). Uporabniška izkušnja vključuje večdimenzionalno presojo, in sicer od kakovosti podanih informacij in enostavnosti uporabe, do občutka varnosti, motivacije, in dostopa do strokovne podpore (Hinman idr., 2017). Kljub vse večji uporabi digitalnih rehabilitacijskih orodij še vedno primanjkuje podatkov o tem, kako pacienti sami doživljajo uporabo spletnih aplikacij, zlasti z vidika prednosti, ovir in dejavnikov, ki vplivajo na njihovo zadovoljstvo z rehabilitacijo. Obstaja raziskovalna vrzel na področju razumevanja korelacije med posameznimi elementi uporabniške izkušnje in celostnim zadovoljstvom pacientov, kar pa je ključno za nadaljnji razvoj učinkovitih in sprejetih digitalnih rešitev (Cottrell idr., 2017; Pastora-Bernal idr., 2017). Namen prispevka je raziskati uporabniško izkušnjo pacientov, ki so sodelovali v programu spletne telerehabilitacije kot delu integrirane klinične poti zdravljenja okvar hrustanca kolenskega sklepa. Analiza se osredotoča na zadovoljstvo s spletno aplikacijo, zaznane prednosti uporabe, ovire za redno vadbo ter povezave med temi dejavniki. Posebna pozornost je namenjena preverjanju povezanosti med zaznanimi prednostmi aplikacije in splošnim zadovoljstvom, saj ta odnos doslej v literaturi ni bil sistematično analiziran. Na tej osnovi je bilo oblikovano naslednje raziskovalno vprašanje: Kateri dejavniki zaznane uporabnosti spletne aplikacije in kateri razlogi za prekinitev vadbe so povezani s stopnjo zadovoljstva pacientov pri telerehabilitaciji? Prispevek je strukturiran na naslednji način: v metodološkem delu so predstavljeni vzorec, potek intervencije ter uporabljene merske tehnike. Sledi prikaz rezultatov kvantitativne analize, vključno z opisno statistiko, prikazom pogostih razlogov za prekinitev vadbe in analizo povezanosti med spremenljivkami. V razpravi so rezultati interpretirani v luči prejšnjih raziskav in obravnavanih teoretskih izhodišč. Zaključek povzema ključne ugotovitve ter predlaga smernice za nadaljnje raziskave in klinično prakso. 314 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Študija je bila zasnovana kot randomizirana kontrolirana klinična raziskava (RCT) v okviru projekta Uporabnost, učinkovitost in zadovoljstvo s spletno integrirano klinično potjo za paciente z okvarami hrustanca kolenskega sklepa (št. projekta L7-50184), ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije in Artros, d. o. o. Uporabljena je bila kvantitativna raziskovalna metoda, ki omogoča standardizirano in objektivno merjenje subjektivne uporabniške izkušnje. Za potrebe tega prispevka so bili analizirani podatki intervencijske skupine (telerehabilitacija, TR), ki je uporabljala spletno aplikacijo. Podatki so bili zbrani s strukturiranim vprašalnikom, ki so ga pacienti izpolnili po šesttedenskem programu vadbe. Vprašalnik je bil distribuiran elektronsko, odgovori pa anonimizirani. Sodelovanje je bilo prostovoljno; vsi udeleženci so bili predhodno seznanjeni z namenom raziskave in so podali informirano soglasje, skladno z načeli Helsinške deklaracije. Za raziskavo smo pridobili etično soglasje Nacionalnega odbora za medicinsko etiko RS (št. 0120-471/2023-2711-4). 2.2 Opis instrumenta Raziskovalni instrument je predstavljal strukturiran vprašalnik, ki je vseboval več sklopov vprašanj, razdeljenih glede na raziskovalne cilje. Vprašanja so bila oblikovana z uporabo Likertove lestvice in vsebinsko razdeljena na naslednje sklope:  Zadovoljstvo z aplikacijo: Za oceno zadovoljstva smo uporabili prilagojen instrument, ki zajema več dimenzij percepcije kakovosti storitve. Udeleženci so ocenili, ali so prejeli storitev, ki so jo pričakovali, ali je ta ustrezala njihovim potrebam, ali bi storitev priporočili drugim, ter v kolikšni meri je prispevala k izboljšanju funkcionalnosti kolenskega sklepa, gibljivosti in kakovosti življenja. Vključena je bila tudi ocena zaznanega napredka in pripravljenost za ponovno uporabo v prihodnosti (Moutzouri in Gioftsos, 2022; Pedersen idr., 2023; Tore idr., 2023;). Omenjeni kazalniki izhajajo iz validiranih orodij za merjenje uporabniškega zadovoljstva s fizioterapevtskimi storitvami v digitalnem okolju.  Zaznane prednosti uporabe: Drugi sklop spremenljivk se nanaša na subjektivno zaznane koristi uporabe telerehabilitacijske platforme. Pacienti so ocenili 11 vidikov: prihranek časa, prihranek denarja, večjo avtonomnost pri izvajanju vadbe, višjo stopnjo motivacije, večje udobje, lažji dostop do fizioterapevta, olajšano komunikacijo, točnost in zanesljivost informacij, večjo učinkovitost vadbe, možnost večkratnega ogleda vaj ter enostavnost uporabe spletne aplikacije (Chivate idr., 2022). Ta konstrukcijski sklop omogoča vpogled v uporabniške preference in dejavnike, ki vplivajo na sprejemanje digitalnih oblik rehabilitacije.  Razlogi za zmanjšanje/prekinitev vadbe: Tretji sklop spremenljivk obravnava možne ovire za redno izvajanje vadbe v okviru telerehabilitacije. Udeleženci so ocenili, ali so doživeli tehnične težave (npr. povezljivost, težave z aplikacijo), komunikacijske izzive (npr. pomanjkanje interakcije s terapevtom), vsebinske pomanjkljivosti programa (npr. težavnost vaj, neustreznost navodil) ali osebne okoliščine (npr. zdravstvene težave, pomanjkanje časa), ki bi lahko vplivale na zmanjšanje motivacije ali popolno opustitev vadbenega protokola (Ouédraogo idr., 2024). Ugotavljanje teh dejavnikov omogoča boljšo interpretacijo stopenj adherentnosti in potencialno prilagoditev intervencije. Tudi v tem primeru je bila uporabljena 5-stopenjska lestvica (1 = nič, 5 = odločilno).  Demografski podatki: Vprašalnik je vključeval tudi osnovne podatke o spolu, starosti, izobrazbi in zaposlitvenem statusu. 315 Vsebina vprašalnika je bila predhodno pregledana s strani treh strokovnjakov s področja fizioterapije in rehabilitacije, da bi zagotovili vsebinsko veljavnost instrumenta. Notranja konsistentnost posameznih sklopov vprašanj je bila preverjena z izračunom Cronbachovega alfa koeficienta, ki je presegel prag 0,7 v vseh sklopih. 2.3 Opis vzorca V raziskavo so bili vključeni pacienti z diagnozo simptomatske osteoartroze (OA) kolenskega sklepa, ki so izpolnjevali naslednje vključitvene kriterije:  OA kolena stopnje 1–3 po Kellgren-Lawrence lestvici,  starost nad 50 let,  dostop do računalnika in osnovna računalniška pismenost,  zmožnost izvajanja predpisanih vaj. Izključitveni kriteriji so vključevali:  OA stopnje 4 (tj. poškodba hrustanca do subhondralne kosti), kjer je kirurško zdravljenje strokovno indicirano,  načrtovana artroplastika kolena v naslednjih šestih mesecih,  predhodna totalna ali delna kolenska endoproteza,  kirurško zdravljenje kolena ali večje poškodbe v zadnjih šestih mesecih,  intraartikularna injekcija v zadnjih treh mesecih,  sistemske vnetne bolezni (npr. revmatoidni artritis, protin),  kognitivne motnje, invalidnost ali druge zdravstvene omejitve, ki onemogočajo vadbo,  pomanjkanje računalniške opreme ali znanja,  udeležba v podobni raziskavi. V celotni študiji je sodelovalo 120 pacientov, randomiziranih v dve skupini v razmerju 1:1. Za potrebe tega prispevka so obravnavani le podatki skupine telerehabilitacije (TR, n = 57). Med njimi je bilo 71,9 % žensk in 28,1 % moških, kar odraža pogosto večjo udeležbo žensk v zdravstveno-preventivnih programih. Po starostni strukturi sta največji delež predstavljali skupini 50–59 let (40,4 %) in 60–69 let (38,6 %), sledila je skupina nad 70 let (21,1 %). Glede na doseženo izobrazbo je imelo 42,1 % anketirancev srednješolsko izobrazbo, 24,6 % visokošolsko, 14,0 % univerzitetno in 10,5 % višješolsko strokovno izobrazbo. Le 1,8 % anketirancev je imelo osnovnošolsko izobrazbo ali manj, medtem ko je imelo 7,1 % zaključeno magistrsko ali doktorsko izobrazbo. Po zaposlitvenem statusu je bilo 50,9 % udeležencev zaposlenih ali samozaposlenih, 45,6 % upokojenih, medtem ko sta bila le 2 posameznika (3,5 %) brezposelna. Vzorec tako vključuje predvsem delovno aktivno in upokojeno populacijo srednjih in starejših let, z raznoliko, a večinsko srednješolsko izobrazbo. Podrobne značilnosti anketirancev so razvidne v tabeli 1. 316 Tabela 1 Značilnosti anketirancev (n = 57) Značilnost Kategorija f ( f %) Spol Ženski 41 (71,9 %) Moški 16 (28,1%) Starost 50 do 59 let 23 (40,4 %) 60 do 69 let 22 (38,6 %) 70 do 79 let 12 (21,1 %) Izobrazba Osnovnošolska izobrazba ali manj 1 (1,8 %) Srednješolska izobrazba 24 (42,1 %) Višješolski strokovni program 6 (10,5 %) Visokošolska izobrazba 14 (24,6 %) Univerzitetna izobrazba 8 (14,0 %) Magisterij ali doktorat 4 (7,1 %) Zaposlitveni status Zaposlen ali samozaposlen 29 (50,9 %) Brezposeln 2 (3,5 %) Upokojenec 26 (45,6 %) 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Raziskava je potekala od junija 2024 do oktobra 2025 v Medicinskem centru Artros, ki kot nacionalni ortopedski center obravnava paciente iz vseh slovenskih regij. Ob začetnem ortopedskem pregledu in radiološki diagnostiki (RTG) so bili pacienti razporejeni v eno izmed dveh skupin – telerehabilitacijo (TR) ali kontrolno skupino samostojne vadbe (KS). Randomizacija je bila izvedena v razmerju 1:1 z računalniško generiranim naključnim zaporedjem, ki ga je pripravil neodvisni statistik. Obe skupini sta izvajali enak vadbeni protokol, ki je vključeval ciljane vaje za krepitev mišic trupa in spodnjih okončin, izboljšanje gibljivosti kolena, kolka in gležnja ter vaje za ravnotežje in stabilizacijo. Posamezna vadbena enota je trajala 20–25 minut, izvajali so jo trikrat tedensko, brez uporabe dodatne opreme. Ključna razlika med skupinama je bila v načinu podpore:  skupina TR je vadbo izvajala s pomočjo spletne aplikacije in imela stalno podporo fizioterapevta na daljavo (tedenske video- ali telefonske konzultacije, pisna komunikacija, individualizirano svetovanje in tehnična pomoč);  skupina KS je prejela tiskan priročnik z navodili in vadbo izvajala popolnoma samostojno, brez dodatnega nadzora. Po zaključku šesttedenskega programa so pacienti ponovno obiskali fizioterapevta, ki je izmeril gibljivost kolenskega sklepa z goniometrom. Poleg tega so udeleženci izpolnili standardiziran vprašalnik, ki je zajemal oceno zadovoljstva, zaznane koristi, pogostost izvajanja vadbe in razloge za zmanjšano udeležbo. Ker je bil namen prispevka raziskati uporabniško izkušnjo digitalne telerehabilitacije, so v analizi predstavljeni le podatki TR skupine. Za obdelavo podatkov so bile uporabljene opisne statistike (aritmetična sredina, standardni odklon, frekvence, odstotki) in Pearsonova korelacija za preverjanje povezanosti med zadovoljstvom in zaznanimi koristmi aplikacije. Statistična značilnost je bila določena pri p < 0,05. 317 3 Rezultati Z namenom ocene uporabniške izkušnje smo analizirali več dimenzij zadovoljstva pacientov s spletno aplikacijo za vadbo, kot so kakovost vsebin, ustreznost navodil, zaznani napredek, ter pripravljenost na priporočanje vadbe drugim (graf 1). Analiza rezultatov je pokazala visoko raven zadovoljstva pacientov z vadbo, izvedeno prek spletne aplikacije. Udeleženci so izrazili najvišjo stopnjo soglasja glede ponovne uporabe storitve v prihodnosti (M = 4,56; SD = 0,567), kar kaže na visoko sprejetost digitalne oblike rehabilitacije in pripravljenost za ponovno vključitev v podoben program. Prav tako so visoko ocenili priporočljivost storitve drugim posameznikom (M = 4,54; SD = 0,569), kar dodatno potrjuje pozitivno uporabniško izkušnjo in zaznano vrednost aplikacije. Vrednotenja so bila nadpovprečna tudi pri ocenjevanju ustreznosti in kakovosti prejete storitve (M = 4,44; SD = 0,535), pri čemer so pacienti menili, da je vadba v veliki meri izpolnila njihova pričakovanja in zahteve (M = 4,47; SD = 0,504). Visoko oceno je prejela tudi splošna ocena zadovoljstva s storitvijo (M = 4,40; SD = 0,563), kar potrjuje celostno pozitivno izkušnjo uporabnikov. Na funkcionalni ravni so anketiranci pozitivno ocenili koristnost aplikacije za izboljšanje gibljivosti kolenskega sklepa in splošnega počutja (M = 4,33; SD = 0,740), prav tako pa tudi skladnost vadbenih vsebin z lastnimi potrebami (M = 4,33; SD = 0,664). Najnižjo, a še vedno pozitivno oceno je prejela ocena zaznanega napredka od začetka izvajanja vadbe (M = 4,05; SD = 0,789), kar lahko nakazuje na individualne razlike v začetnem stanju pacientov in subjektivnem dojemanju učinkovitosti vadbenega programa. Na splošno povprečne vrednosti vseh ocenjenih dimenzij zadovoljstva in relativno nizki standardni odkloni potrjujejo, da je bil program spletne telerehabilitacije dobro sprejet in ocenjen kot kakovosten, uporaben in izvedbeno ustrezen za obravnavano populacijo. Graf 1 Zadovoljstvo s storitvijo (telerehabilitacijo s pomočjo spletne aplikacije) Kakovost prejete storitve je bila odlična. 4,44 Prejel/a sem storitev, ki sem jo želel/a. 4,47 Storitev je v celoti izpolnila moje potrebe. 4,33 Storitev bi zagotovo priporočil/a prijatelju. 4,54 kolenskega sklepa, gibljivosti ter kakovosti življenja. Storitev mi je zelo pomagala pri izboljšanju funkcije 4,33 Od začetka vadbe sem opazil/a velik napredek. 4,05 S storitvijo sem na splošno zelo zadovoljen/na. 4,4 Če bi v prihodnosti potreboval/a podobne storitve, bi zagotovo ponovno uporabil/a vašo storitev. 4,56 3,7 3,8 3,9 4 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Udeleženci so nadalje ocenili, v kolikšni meri so različni dejavniki vplivali na njihovo odločitev o zmanjšanju pogostosti ali popolni prekinitvi izvajanja spletne vadbe. Povprečne ocene razlogov so bile nizke, kar kaže na to, da večina dejavnikov ni bila zaznana kot pomembna ovira za izvajanje programa. Najvišjo povprečno vrednost je imela sprememba zdravstvenega stanja (M = 1,81; SD = 1,369), kar kaže na to, da so morebitne fizične omejitve ali poslabšanja zdravstvenega stanja predstavljale najbolj 318 izrazit razlog za zmanjšanje ali prekinitev vadbe. Sledili so pomanjkanje časa (M = 1,37; SD = 0,837), spremembe življenjskih okoliščin, kot so osebne ali družinske obveznosti (M = 1,35; SD = 0,935), ter pomanjkanje ali izguba motivacije (M = 1,21; SD = 0,647). Vse preostale postavke so bile ocenjene v povprečju blizu vrednosti 1, kar pomeni, da so jih anketiranci v večini primerov označili kot nepomembne ali nepovezane z lastno odločitvijo o zmanjšanju vadbe. Med njimi so bili tehnični dejavniki, kot so pomanjkanje internetne povezave (M = 1,12; SD = 0,600), težave z uporabo aplikacije (M = 1,05; SD = 0,225) ali težave z razumevanjem navodil (M = 1,04; SD = 0,186), pa tudi dejavniki, povezani z vsebino programa, kot so občutek, da program ni prilagojen individualnim potrebam (M = 1,07; SD = 0,371), ali da vaje niso dovolj raznolike (M = 1,12; SD = 0,466). Najnižjo možno oceno (M = 1,00; SD = 0,000) so prejeli odgovori, povezani s slabo kakovostjo prispevka in nerazumevanjem informacij, kar kaže na soglasno mnenje, da ta dva dejavnika nista predstavljala ovire. Na splošno rezultati kažejo, da je večina uporabnikov program izvajala brez večjih težav, pri čemer so se kot najbolj relevantne ovire izkazali zdravstveni razlogi, časovne obremenitve ter osebni življenjski pogoji, ne pa tehnični ali vsebinski vidiki same aplikacije. Graf 2 Razlogi za zmanjšanje ali prekinitev vadbe Pomanjkanje prostora za izvajanje vadbe 1,11 Sprememba življenjskih okoliščin 1,35 Pomanjkanje oziroma izguba motivacije 1,21 Pomanjkanje časa 1,37 Sprememba zdravstvenega stanja 1,81 Pomanjkanja tehničnega znanja 1,02 Nerazumevanje informacij 1 Vaje so bile preveč enolične ali nezanimive 1,12 Nisem čutil/a napredka ali izboljšanja 1,14 Program ni bil prilagojen mojim potrebam ali stopnji… 1,07 Težave pri razumevanju navodil v spletni aplikaciji 1,04 Nezadostna podpora fizioterapevta 1,05 Pomanjkanje osebnega stika s terapevtom 1,02 Slaba kakovost prispevka 1 Težave z uporabo programske opreme ali aplikacije 1,05 Pomanjkanje ali nestabilna internetna povezava 1,12 0 0,2 0,4 0,6 0,8 1 1,2 1,4 1,6 1,8 2 Poleg splošnega zadovoljstva z rehabilitacijskim programom so udeleženci v raziskavi ocenili tudi, v kolikšni meri so pri uporabi spletne aplikacije zaznali različne praktične in funkcionalne prednosti (graf 3). Osrednji namen tega sklopa je bil prepoznati, kako uporabniki doživljajo aplikacijo v smislu njene dodane vrednosti za proces vadbe, pri čemer so bile ocenjevane dimenzije, kot so časovna in finančna učinkovitost, avtonomija, motivacija, dostopnost strokovne podpore ter uporabniška enostavnost. Vsaka izmed navedenih prednosti je bila ocenjena na 5-stopenjski lestvici, kjer je višja vrednost izražala večjo stopnjo strinjanja z navedeno trditvijo. Rezultati so prikazani v nadaljevanju in 319 podajajo vpogled v tiste elemente digitalne vadbene izkušnje, ki so bili za uporabnike najbolj pomembni in koristni. Udeleženci so visoko ocenili večino potencialnih prednosti uporabe spletne aplikacije za izvajanje vadbe. Med vsemi postavkami je izstopala možnost večkratnega ogleda vaj, ki je prejela najvišjo povprečno oceno (M = 4,65; SD = 0,481), kar nakazuje na visoko zaznano vrednost možnosti ponavljanja in samostojnega upravljanja z vsebinami vadbe. Sledila je enostavnost uporabe aplikacije (M = 4,51; SD = 0,889), kar kaže na dobro oblikovano uporabniško izkušnjo, ter večja avtonomnost pri vadbi (M = 4,46; SD = 0,629), kar odraža občutek samostojnosti in nadzora nad rehabilitacijskim procesom. Med bolj izrazite prednosti so bili prav tako prepoznani prihranek denarja (M = 4,44; SD = 0,682), večje udobje vadbe doma (M = 4,39; SD = 0,726), prihranek časa (M = 4,33; SD = 0,787) in točnost/preverjenost informacij (M = 4,28; SD = 0,620). Udeleženci so pozitivno ocenili tudi dostopnost in komunikacijo s fizioterapevtom, čeprav z nekoliko nižjimi srednjimi vrednostmi (lažji dostop: M = 4,23; SD = 0,802; lažja komunikacija: M = 4,18; SD = 0,848). Najnižjo, a še vedno pozitivno oceno je prejela postavka, povezana z večjo motiviranostjo pri izvajanju vaj (M = 3,84; SD = 0,941). Kljub temu ta rezultat ostaja nad povprečno vrednostjo lestvice in kaže, da aplikacija lahko prispeva tudi k notranji spodbudi uporabnikov, vendar so v tej dimenziji prisotne večje individualne razlike. Skupni rezultati tako potrjujejo, da uporabniki aplikacijo doživljajo kot časovno in stroškovno učinkovito orodje, ki nudi večjo fleksibilnost, avtonomijo in dostopnost, ob tem pa ohranja visoko uporabniško sprejemljivost tudi v tehničnem smislu. Graf 3 Prednosti uporabe spletne aplikacije za izvajanje terapevtske vadbe Možnost večkratnega ogleda vaj 4,65 Spletna aplikacija z enostavno uporabo 4,51 Večja avtonomnost 4,46 Prihranek denarja 4,44 Večje udobje 4,39 Prihranek časa 4,33 Točnost/preverjenost informacij 4,28 Lažji dostop do fizioterapevta/ke 4,23 Lažja komunikacija s fizioterapevtom/ko 4,18 Večja učinkovitost vadbe 3,96 Večja motiviranost 3,84 0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00 4,50 5,00 Za dodatno razumevanje dejavnikov, povezanih z uporabniško izkušnjo, smo preverili povezave med skupno oceno zadovoljstva z aplikacijo in zaznanimi prednostmi njene uporabe. Analiza Pearsonove korelacije je pokazala, da je bilo večje zadovoljstvo statistično značilno pozitivno povezano z večino ocenjenih prednosti. Najmočnejša povezanost z višjim zadovoljstvom se je pokazala pri zaznani večji avtonomnosti pri izvajanju vadbe, možnosti večkratnega ogleda vaj, večjem občutku udobja ter lažjem dostopu do fizioterapevta oziroma terapevtskega stika. Poleg tega so se zmerno pozitivne povezave pokazale tudi 320 za zaznani prihranek denarja, točnost informacij, večjo motiviranost in učinkovitost vadbe. Po drugi strani uporabniška prijaznost aplikacije ni bila pomembno povezana s splošnim zadovoljstvom, kar nakazuje, da enostavnost uporabe sama po sebi ne zadošča za pozitivno uporabniško izkušnjo. Korelacija s prihrankom časa je bila sicer statistično značilna, a šibkejša, kar kaže, da ta dejavnik igra manj osrednjo vlogo pri oceni zadovoljstva. Ti rezultati kažejo, da uporabniki zadovoljstvo z aplikacijo ne povezujejo zgolj z osnovno funkcionalnostjo, temveč predvsem z zaznano podporo pri samostojni in učinkoviti izvedbi vadbe. Tabela 2 Pearsonove korelacije med skupnim zadovoljstvom in zaznanimi prednostmi uporabe spletne aplikacije (N = 57) Prednost spletne aplikacije r (Pearson) p-vrednost Večja avtonomnost pri izvajanju vadbe 0,554 < 0,001 ** Možnost večkratnega ogleda vaj 0,533 < 0,001 ** Lažji dostop do fizioterapevta/ke 0,494 < 0,001 ** Večje udobje pri izvajanju vadbe 0,489 < 0,001 ** Lažja komunikacija s fizioterapevtom/ko 0,438 0,001 ** Prihranek denarja 0,427 0,001 ** Večja motiviranost 0,369 0,005 ** Točnost in preverjenost informacij 0,364 0,005 ** Večja učinkovitost vadbe 0,354 0,007 ** Prihranek časa 0,290 0,029 * Enostavna uporaba spletne aplikacije 0,200 0,137 *p < 0,05; *p < 0,01 (dvosmerni test). 4 Razprava Rezultati raziskave kažejo, da je bila uporabniška izkušnja s spletno telerehabilitacijsko aplikacijo za vadbo pri pacientih z osteoartrozo (OA) kolenskega sklepa na splošno pozitivna. Večina udeležencev je izrazila visoko zadovoljstvo z uporabo aplikacije, še posebej glede njene dostopnosti, enostavne uporabe in možnosti večkratnega ogleda vadbenih vsebin. Ti podatki kažejo na potencial spletne telerehabilitacije kot učinkovitega dopolnila ali celo alternative klasičnim oblikam fizioterapije pri izbranih populacijah pacientov. 4.1 Uporabniška izkušnja in zadovoljstvo Visoka raven zadovoljstva s spletno aplikacijo se ujema z ugotovitvami prejšnjih študij. Tore idr. (2023) so v svoji raziskavi ugotovili, da so pacienti z OA, ki so uporabljali telerehabilitacijske storitve, poročali o visoki kakovosti oskrbe in zaznanih koristih. Podobno je Pedersen idr. (2023) v validacijski raziskavi ugotovil, da že kratki vprašalniki o zadovoljstvu zadoščajo za zanesljivo zaznavanje uporabniške izkušnje. Naša študija to potrjuje: udeleženci so aplikacijo ocenili kot učinkovito orodje za izvajanje vaj, izboljšanje gibljivosti in krepitev mišic. Zadovoljstvo je bilo posebej povezano z dejavniki, kot so občutek pridobljenih koristi, izboljšanje gibljivosti sklepa ter zaznana podpora terapevta, četudi na daljavo. Ti rezultati potrjujejo, da uspešnost digitalnih rehabilitacijskih orodij ni odvisna zgolj od tehnične izvedbe, temveč tudi od uporabnikovega občutka vključenosti in vodenja. Pomembno je razlikovati med notranjo motivacijo (npr. občutek samoučinkovitosti, osebna želja po izboljšanju funkcije) in zunanjimi dejavniki (npr. podpora terapevta, 321 enostavnost uporabe aplikacije), saj oba vplivata na uporabniško izkušnjo, vendar prek različnih mehanizmov. Moutzouri in Gioftsos (2022) sta opozorila, da so pri digitalnih intervencijah ravno vidiki avtonomije, motivacije in zaznane podpore ključni dejavniki sprejemanja pri pacientih z OA. 4.2 Pomen večkratnega ogleda in fleksibilnosti Udeleženci so kot pomembno prednost izpostavili možnost večkratnega ogleda vaj. Ta funkcionalnost jim je omogočala izvajanje vaj v lastnem ritmu, kar je povečalo občutek nadzora nad vadbenim procesom. Po ugotovitvah Chivate idr. (2022) prav možnost večkratnega ogleda vaj in dostopnost do vsebin prispevata k večji avtonomiji in posledično k boljši adherentnosti pri uporabnikih telerehabilitacije. To potrjuje tudi naše izsledke, saj je bila funkcionalnost aplikacije pogosto ocenjena kot »jasna«, »enostavna za uporabo« in »vsebinsko dovolj razumljiva za samostojno vadbo«. V literaturi se vse pogosteje poudarja, da fleksibilnost digitalnih orodij – tako časovna kot vsebinska – predstavlja enega ključnih pogojev za uspešno dolgoročno uporabo pri kroničnih stanjih (Lee idr., 2018). Naša raziskava tako dodaja dokaz, da možnost ogleda vsebin »po potrebi« ni le tehnična lastnost, temveč pomemben psihološki dejavnik uporabniške motivacije in občutka varnosti. 4.3 Težave in razlogi za zmanjšano vadbo Ugotovljeno je bilo, da tehnične in komunikacijske težave niso predstavljale pomembne ovire za uporabo aplikacije, kar nakazuje, da je bila aplikacija ustrezno prilagojena ciljni populaciji. Vendar pa so osebne in zdravstvene okoliščine predstavljale glavni razlog za zmanjšano pogostost izvajanja vaj. Tovrstne ugotovitve so skladne z raziskavo Ouédraogo idr. (2024), ki je pokazala, da so življenjski dogodki, spremembe zdravstvenega stanja in obremenitve v vsakdanjem življenju najpogostejši razlogi za opustitev telerehabilitacije. Te ugotovitve poudarjajo potrebo po vključevanju večje prožnosti in individualne prilagoditve pri zasnovi programov. Učinkovit digitalni rehabilitacijski program ne sme predvidevati idealnih pogojev izvajanja, temveč mora biti zasnovan tako, da omogoča prilagajanje glede na življenjske okoliščine posameznika. 4.4 Povezava med zadovoljstvom in zaznanimi koristmi Analiza je pokazala, da je višje zadovoljstvo s storitvijo močno povezano z višjo oceno zaznanih koristi, kot so prihranek časa, večja motivacija, udobje in občutek avtonomije. To je v skladu z raziskavo Wang idr. (2024), ki ugotavlja, da pacienti z OA, ki zaznavajo višjo uporabnost telerehabilitacije, hkrati izkazujejo tudi večjo pripravljenost za dolgoročno uporabo tovrstnih rešitev. Pri interpretaciji rezultatov je treba razlikovati med zadovoljstvom in adherenco – medtem ko zadovoljstvo odraža subjektivno oceno izkušnje, adherenca predstavlja dejanski vedenjski vzorec vztrajanja pri vadbi (Marks, 2014). Visoko zadovoljstvo sicer pogosto spodbuja adherenco, vendar je ta odvisna tudi od številnih drugih dejavnikov, kot so rutina, zdravstveno stanje in osebna disciplina (WHO, 2003). Zadovoljstvo tako odraža predvsem trenutni vtis o uporabniški izkušnji, medtem ko adherenca vključuje kompleksnejši niz odločitev, ki se odvijajo skozi čas. Kot poudarja Marks (2014), je pri kroničnih stanjih dolgotrajna adherenca pogojena z notranjo motivacijo, zaznanim pomenom vadbe in sposobnostjo pacientov za samostojno upravljanje lastnega zdravja. Poudariti velja, da pacienti niso zgolj pasivni uporabniki rehabilitacije, temveč aktivni soustvarjalci lastnega procesa okrevanja. Digitalna orodja, ki omogočajo ta občutek soudeležbe in samostojnega odločanja, imajo večjo verjetnost dolgoročnega uspeha. V tem kontekstu lahko visoko izraženo motivacijo in pripravljenost za vadbo delno pojasnimo z zaznano samoučinkovitostjo, tj. občutkom 322 posameznika, da je sposoben samostojno izvajati terapevtske naloge. Marks (2014) poudarja, da je pri kroničnih mišično-skeletnih težavah prav samoučinkovitost pomemben napovednik adherentnosti in dolgoročnega uspeha intervencije. Poleg občutka avtonomije in kompetentnosti so pacienti pogosto izpostavljali pomen stika s fizioterapevtko, ki jih je redno spremljala in spodbujala. Visoka ocena tega odnosa kaže, da je bila kljub digitalnemu formatu vzpostavljena določena oblika terapevtske povezanosti, ki je lahko pomembno prispevala k zaznanemu občutku podpore, vključenosti in pripadnosti programu. Kot poudarjata Simpson in Reid (2014), je kakovost terapevtskega odnosa – tudi v spletnih okoljih – ključen dejavnik za zaznano uspešnost, zadovoljstvo in dolgotrajno sodelovanje uporabnikov. 4.5 Primerjava z obstoječimi raziskavami Naši rezultati so skladni z ugotovitvami iz več mednarodnih raziskav, ki potrjujejo učinkovitost in sprejemljivost digitalnih rehabilitacijskih programov. V pregledu literature, ki so ga izvedli Amin idr. (2022), je bilo ugotovljeno, da večina pacientov poroča o visoki stopnji zadovoljstva, boljši adherenci in zaznanem izboljšanju funkcije, kadar so uporabljali strukturirane spletne vadbene programe. Tudi v naši raziskavi so udeleženci poročali o izboljšanju gibljivosti in krepitvi mišic ter pozitivni spremembi kakovosti življenja. Dodatno je treba izpostaviti študijo Conroy idr. (2025), kjer so raziskovali uporabo razširjene resničnosti (XR) in telezdravstva pri rehabilitaciji po operaciji kolenskega sklepa. Ugotovili so, da je prav interaktivnost – kot jo omogoča tudi aplikacija v naši raziskavi – bistvena za motivacijo, kar dodatno potrjuje pomembnost ustreznega oblikovanja vsebin. 4.6 Omejitve raziskave in nadaljnje usmeritve Ena izmed omejitev naše raziskave je, da smo analizirali le skupino pacientov, ki so uporabljali spletno aplikacijo, brez neposredne primerjave s kontrolno skupino. Ker analiza temelji izključno na TR-skupini, ne moremo izključiti možnosti, da bi podobne ugotovitve veljale tudi v pogojih samostojne vadbe brez terapevtske podpore. S tem je delno omejena možnost sklepanja o relativni učinkovitosti telerehabilitacije v primerjavi z drugimi oblikami obravnave, kar vpliva na notranjo veljavnost rezultatov. Kljub temu pa dobljeni podatki nudijo pomemben vpogled v doživljanje uporabniške izkušnje in zaznane koristi digitalnega orodja v okviru strukturiranega rehabilitacijskega protokola. Prav tako raziskava ne vključuje dolgoročnega spremljanja izidov, zato ne moremo sklepati o trajnih učinkih tovrstne vadbe na funkcionalno stanje ali kakovost življenja. Zaradi časovne omejenosti opazovanja obstaja tveganje, da so zaznane koristi zgolj kratkoročne narave. V prihodnjih raziskavah bi bilo zato smiselno vključiti longitudinalne študije z več merilnimi točkami, ki bi omogočile spremljanje trajnosti učinkov in stabilnosti zadovoljstva uporabnikov skozi čas. Poleg tega bi bilo koristno raziskati vpliv posameznih psiholoških dejavnikov, kot so samoučinkovitost, notranja motivacija in socialna podpora, ki bi lahko pojasnili razlike v stopnji adherentnosti in subjektivni uporabniški izkušnji. 5 Zaključek Rezultati raziskave kažejo, da je uporaba spletne telerehabilitacijske aplikacije pri pacientih z osteoartrozo kolenskega sklepa zaznana kot učinkovita, uporabna in dobro sprejeta oblika podpore pri izvajanju vadbe doma. Visoka raven zadovoljstva med pacienti je bila predvsem povezana z zaznanimi prednostmi, kot so časovna učinkovitost, večja motivacija, enostavna uporaba in občutek avtonomije. 323 Ti dejavniki predstavljajo pomembne kazalce za uspešno integracijo tovrstnih digitalnih orodij v vsakdanjo klinično prakso. Ugotovitve dopolnjujejo obstoječo literaturo na področju telerehabilitacije in nakazujejo, da lahko ustrezno zasnovani spletni programi pomembno prispevajo k izboljšanju dostopnosti fizioterapevtskih storitev, zlasti pri kroničnih stanjih, kot je osteoartroza. Ključno pri tem je, da so orodja prilagojena potrebam uporabnikov, omogočajo fleksibilnost ter vključujejo podporne mehanizme, kot je redna komunikacija s terapevtom. Kljub pozitivnim izidom ima raziskava tudi nekatere omejitve. Analiza je temeljila zgolj na skupini, ki je uporabljala aplikacijo, brez primerjave s kontrolno skupino, rezultati pa so zajeli le kratkoročne učinke. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti z longitudinalnim spremljanjem in vključitvijo različnih populacij ter analizirati dejavnike, ki vplivajo na dolgoročno adherenco in uspešnost tovrstnih intervencij. Pridobljeni podatki potrjujejo potencial digitalnih rešitev za podporo rehabilitaciji in ponujajo izhodišče za nadaljnji razvoj personaliziranih, dostopnih in trajnostnih pristopov na področju fizioterapije. LITERATURA 1. Amin, J., Ahmad, B., Amin, S. in Alam, M. K. (2022). Rehabilitation professional and patient satisfaction with telerehabilitation of musculoskeletal disorders: A systematic review. International Journal of Telerehabilitation. 2. Baroni, M. P., Gonçalves, C., Moser, A. D. L., Pacheco, T. B., Andrade, A. in Teixeira, C. S. (2023). The state of the art in telerehabilitation for musculoskeletal disorders: A systematic review of systematic reviews. Archives of Physiotherapy, 13(1), 8. https://doi.org/10.1186/s40945-022-00155- 0 3. Chivate, S., Sharma, M., Shaikh, A. in Satarkar, C. (2022). Benefits and challenges of telerehabilitation use by pediatric physiotherapists during the COVID-19 pandemic in Western and Southern India: A cross-sectional survey. International Journal of Telerehabilitation, 14(1), e6466. https://doi.org/10.5195/ijt.2022.6466 4. Conroy, C. L., Brunetti, G. M., Barmpoutis, A. in Fox, E. J. (2025). Integrated telehealth and extended reality to enhance home exercise adherence following total hip and knee arthroplasty. In 2025 IEEE Conference on Virtual Reality and 3D User Interfaces Abstracts and Workshops (VRW) (pp. 959–964). IEEE. https://doi.org/10.1109/VRW66409.2025.00195 5. Cottrell, M. A., Galea, O. A., O’Leary, S. P., Hill, A. J. in Russell, T. G. (2017). Real-time telerehabilitation for the treatment of musculoskeletal conditions is effective and comparable to standard practice: A systematic review and meta-analysis. Clinical Rehabilitation, 31(5), 625–638. https://doi.org/10.1177/0269215516645148 6. Fransen, M., McConnell, S., Harmer, A. R., Van der Esch, M., Simic, M. in Bennell, K. L. (2015). Exercise for osteoarthritis of the knee: A Cochrane systematic review. British Journal of Sports Medicine, 49(24), 1554–1557. https://doi.org/10.1136/bjsports-2015-095424 7. Hinman, R. S., Nelligan, R. K., Bennell, K. L. in Delany, C. M. (2017). “Sounds a bit crazy, but it was almost more personal:” A qualitative study of patient and clinician experiences of physical therapist–prescribed exercise for knee osteoarthritis via Skype. Arthritis Care & Research, 69(12), 1834–1844. https://doi.org/10.1002/acr.23218 8. Hunter, D. J. in Bierma-Zeinstra, S. (2019). Osteoarthritis. The Lancet, 393(10182), 1745–1759. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(19)30417-9 324 9. Kloek, C. J. J., Bossen, D., Veenhof, C., van Dongen, J. M., Dekker, J. in de Bakker, D. H. (2018). Effectiveness of a blended physical therapist intervention in people with hip osteoarthritis, knee osteoarthritis, or both: A cluster-randomized controlled trial. Physical Therapy, 98(7), 560–570. https://doi.org/10.1093/ptj/pzy045 10.Lee, A. C., Davenport, T. E. in Randall, K. (2018). Telehealth physical therapy in musculoskeletal practice. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 48(10), 736–739. https://doi.org/10.2519/jospt.2018.0613 11.Mani, S., Sharma, S., Omar, B., Paungmali, A. in Joseph, L. (2017). Validity and reliability of Internet-based physiotherapy assessment for musculoskeletal disorders: A systematic review. Journal of Telemedicine and Telecare, 23 (3), 379–391. https://doi.org/10.1177/1357633X16642369 12.Marks, R. (2014). Self-efficacy and arthritis disability: An updated synthesis of the evidence base and its relevance to optimal patient care. Health Psychology Open, 1(1), 2055102914564582. https://doi.org/10.1177/2055102914564582 13.Moutzouri, M. in Gioftsos, G. (2022). How effective is a blended web-based rehabilitation for improving pain, physical activity, and knee function of patients with knee osteoarthritis? Study protocol for a control trial. PLOS ONE, 17(5), e0268652. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0268652 14.Ouédraogo, F., Auger, L. P., Moreau, E., Côté, O., Guerrera, R., Rochette, A. in Kairy, D. (2024). Acceptability of telerehabilitation: Experiences and perceptions by individuals with stroke and caregivers in an early supported discharge. Healthcare (Basel), 12(3), 365. https://doi.org/10.3390/healthcare12030365 15.Pastora-Bernal, J. M., Martín-Valero, R., Barón-López, F. J. in Estebanez-Pérez, M. J. (2017). Evidence of benefit of telerehabilitation after orthopedic surgery: A systematic review. Journal of Medical Internet Research, 19(4), e142. https://doi.org/10.2196/jmir.6836 16.Pedersen, H., Skliarova, T., Attkisson, C. C., Lara-Cabrera, M. L. in Havnen, A. (2023). Measuring patient satisfaction with four items: Validity of the Client Satisfaction Questionnaire 4 in an outpatient population. BMC Psychiatry, 23, 808. https://doi.org/10.1186/s12888-023-05310-w 17.Simpson, S. G. in Reid, C. L. (2014). Therapeutic alliance in videoconferencing psychotherapy: A review. The Australian Journal of Rural Health, 22(6), 280–299. https://doi.org/10.1111/ajr.12149 18.Tenforde, A. S., Hefner, J. E., Kodish-Wachs, J. E., Iaccarino, M. A. in Paganoni, S. (2017). Telehealth in physical medicine and rehabilitation: A narrative review. PM&R: The Journal of Injury, Function, and Rehabilitation, 9(5S), S51–S58. https://doi.org/10.1016/j.pmrj.2017.02.013 19.Tore, N. G., Oskay, D. in Haznedaroglu, S. (2023). The quality of physiotherapy and rehabilitation and the effect of telerehabilitation on patients with knee osteoarthritis. Clinical Rheumatology, 42(3), 903–915. https://doi.org/10.1007/s10067-022-06417-3 20.Vieira, L. M. S. M. A., de Andrade, M. A. in Sato, T. O. (2023). Telerehabilitation for musculoskeletal pain: An overview of systematic reviews. Digital Health, 9, 20552076231164242. https://doi.org/10.1177/20552076231164242 21.Wang, H. N., Luo, P., Liu, S., Liu, Y., Zhang, X. in Li, J. (2024). Effectiveness of Internet-based telehealth programs in patients with hip or knee osteoarthritis: Systematic review and meta-analysis. Journal of Medical Internet Research, 26, e55576. https://doi.org/10.2196/55576 22.World Health Organization. (2003). Adherence to long-term therapies: Evidence for action. World Health Organization. https://apps.who.int/iris/handle/10665/42682 325 Dr. Sebastian Lahajnar Univerza v Novem mestu Fakulteta za ekonomijo in informatiko Aplikacija MojaFizioterapija - funkcionalne in tehnične specifikacije UDK 004.382.72:615.82/.84 UDC 004.382.72:615.82/.84 KLJUČNE BESEDE: spletne aplikacije, razvoj KEYWORDS: web applications, software programske opreme, digitalizacija zdravstva development, digitalisation of the healthcare sector POVZETEK – Digitalizacija v zadnjem času vse bolj ABSTRACT – In recent times, digitalisation has spreminja naša življenja, tako zasebno, kot tudi increasingly changed our lives, both in our private poslovno. Utira si pot v vse pore človeške družbe, and professional lives. It is permeating all areas of vpliva na obstoječe navade, delovne procese, ustvarja human society, influencing existing habits and work nova delovna mesta in ukinja stara. Zdravstvo je eno processes, creating new jobs and eliminating old ones. od področij, kjer digitalizacija prinaša številne Healthcare is one of the areas in which digitalisation koristi: združevanje podatkov o pacientih iz različnih brings numerous benefits: Integration of patient data virov, uporaba umetne inteligence pri from different sources, use of artificial intelligence in diagnosticiranju, izvajanje storitev na daljavo itd. V diagnostics, remote provision of services, etc. This prispevku je predstavljen načrt izvedbe aplikacije article presents the implementation plan for the MojaFizioterapija, nadgradnja aplikacije MojaFizioterapija application, an extension of the MojeKoleno, ki je bila v obliki prototipa razvita v letu MojeKoleno application, which was developed as a 2024 na Univerzi v Novem mestu. Aplikacija prototype at the University of Novo mesto in 2024. The MojaFizioterapija je zastavljena širše, omogočala bo MojaFizioterapija application is broader in scope and pripravo in izvedbo kakršnih koli fizioterapevtskih vaj enables the preparation and performance of za vse možne vrste poškodb in bolezenskih stanj. physiotherapy exercises for all possible types of Namen prispevka je predstaviti vse ključne značilnosti injuries and diseases. This article presents all the aplikacije: uporabniške zahteve, podatkovni model in main features of the application: User requirements, arhitekturo izvajanja. Podan načrt aplikacije data model and execution architecture. The proposed zagotavlja arhitektom programske opreme, application plan provides software architects, programerjem, podatkovnim analitikom in sistemskim programmers, data analysts and system administratorjem, kot tudi ostalim članom projektne administrators, as well as other members of the skupine, dobra izhodišča za zagon razvojnih project team, with a solid basis for initiating aktivnosti. development activities. 1 Uvod V prispevku je predstavljen načrt izvedbe aplikacije MojaFizioterapija, nadgradnja aplikacije MojeKoleno, ki je bila v obliki prototipa razvita v letu 2024 na Univerzi v Novem mestu, kot del aplikativno raziskovalnega projekta Uporabnost, učinkovitost in zadovoljstvo s spletno integrirano klinično potjo za paciente z okvarami hrustanca kolenskega sklepa s poudarkom na spletnem programu vadbe. Če se je spletna aplikacija MojeKoleno osredinila v prvi vrsti na paciente z okvaro hrustanca kolenskega sklepa, je aplikacija MojaFizioterapija zastavljena širše. Omogočala bo pripravo in izvedbo kakršnih koli fizioterapevtskih vaj za vse možne vrste poškodb in bolezenskih stanj. Že v okviru aplikativno raziskovalnega projekta je bilo ugotovljeno, da na trgu, tudi v Sloveniji, obstajajo posamezne aplikacije, ki bi se lahko uporabile v ta namen, vendar le-te ne vključujejo neposredne komunikacija pacientov z fizioterapevti, poosebljen vadbeni program, postavljanje ciljev pacientov in 326 spremljanje njihovega napredka. Aplikacije so nadalje omejene pri prilagajanju na specifike posameznih integriranih kliničnih poti, fizioterapevtom pa tudi ne posredujejo vseh potrebnih informacij za spremljanje vadbe svojih pacientov in njihovega napredka. Aplikacija MojaFizioterapija bo ustrezno naslovila vse pomanjkljivosti obstoječih aplikacij in ponudila celovito platformo za izvedbo fizioterapevtskih vaj prek svetovnega spleta. Namen tega prispevka je izdelava načrta spletne aplikacije MojaFizioterapija, ki bo dobra osnova za sam izvedbeni projekt. Podani modeli, arhitektura in definirane specifikacije, bodo arhitektom, programerjem, podatkovnim analitikom ter administratorjem, kot tudi ostalim članom projektne skupine, zagotovili ključna izhodišča za zagon razvojnih aktivnosti. Glavni cilji prispevka so: 1) opredelitev funkcionalnih zahtev spletne aplikacije in določitev prioritet; 2) izgradnja podatkovnega modela; 3) določitev arhitekture sistema; 4) opredelitev uporabljenih programskih jezikov in tehnologije. 2 Metode Za razvoj spletne aplikacije Moja fizioterapija bomo uporabili prototipni pristop. Prototipna metoda omogoča hiter in učinkovit razvoj programske opreme, ključnim uporabnikom se predstavijo že vmesne, nepopolne različice aplikacije, s ciljem kar najhitrejšega pridobivanja povratne informacije tako o funkcionalnostih, kot tudi samem uporabniškem vmesniku (Stephens, 2023, str. 450). Pred izvedbo prvega prototipa je treba izdelati funkcionalne in tehnične specifikacije, izvesti podrobno analizo problemskega področja in pripraviti načrt dela. Za specifikacijo funkcionalnih (uporabniških) zahtev aplikacije (Stephens, 2023, str. 82) v prispevku uporabljamo tehniko Moscow. Le-ta zagotavlja enovit pristop k sami začetni opredelitvi zahtev in naknadno določidoločitev prioritet. Naziv tehnike MoSCoW je sestavljajo črke (Cadle idr., 2021, str. 202): M (must - morati): opisuje zahteve, ki morajo biti nujno vključene že v prvo produkcijsko različico aplikacije, S (should - naj bi): seznam visoko priporočljivih zahtev, ki bi morale biti vključene, če je le-to mogoče, C (could - lahko): zahteve, ki veljajo za zaželene, lahko pa aplikacija povsem ustrezno deluje tudi brez njih (realizirajo se, če čas in sredstva to dopuščajo) in W (won't - ne bo): zahteve, za katere so se vsi strinjali, da so relevantne, ne bodo pa implementirane v tej izdaji, morda pa kdaj v prihodnosti. Druga uporabljena tehnika v fazi analize in načrtovanje je model ER (Entity Relationship), ki omogoča predstavitev uporabnikovih podatkovnih zahtev z uporabo konceptualnega podatkovnega modela (Mohorič, 1997, str. 49). Temeljni koncepti tehnike so entiteta (objekt, ki obstaja in ga je moč ločiti od drugih objektov), atribut (posamezna lastnost entitete), entitetni tip (množica entitet istega tipa) in razmerje (opis skupine istovrstnih povezav) (Connolly in Begg, 2015, str. 358; Mohorič, 1997, str. 59). 3 Rezultati Rezultat prispevka je načrt spletne aplikacija MojeFizioterapija izdelan z uporabo predhodno predstavljenih metod. V nadaljevanju so predstavljeni vsi najpomembnejši rezultati: seznam funkcionalnih zahtev, podatkovni model, predvidena arhitektura sistema in uporabljeni programski jeziki ter ostale tehnologije. 3.1 Opredelitev zahtev Funkcionalne zahteve, dopolnjene s tehnološkimi značilnostmi spletnih aplikacij, smo z metodo Moscow razvrstili v štiri kategorije. 327 Obvezne zahteve (must):  Prijava v sistem: prijava v sistem je omogočena z uporabo uporabniškega imena in gesla. Pred prvim dostopom v aplikacijo se mora uporabnik registrirati, pri čemer posreduje vsaj naslednje podatke: ime, priimek, datum rojstva, uporabniško ime in geslo in elektronski naslov. Izvede se kontrola gesla s ponovitvenim vnosom in preverjanje njegove moči. Novo registriranemu uporabniku se po zaključku postopka na pošiljanje elektronske pošte z vsemi potrebnimi informacijami za prvo in nadaljnje prijave.  Prikaz fizioterapevtskih vaj: vsaka vaja vključuje naslednje podatke: zaporedno številko, naslov, kratko vsebino z informacijo o pravilni izvedbi in prikaz video predstavitve vaje preko platforme YouTube. Vaje se prikazujejo zaporedoma od prve do zadnje, vsaka naslednja se prikaže šele, ko je predhodna opravljena. Ponastavitev zaporedja vaj se izvaja na dnevni ravni (ko se pacienti naslednji dan prijavi v aplikacijo, ponovno začne s prvo vajo). Videi fizioterapevtskih vaj so privatne narave in dostopni zgolj preko povezave iz aplikacije.  Dodajanje nove vaje: glavni fizioterapevti imajo možnost dodajanja novih vaj v aplikacijo. Vnesejo se vsi osnovni podatki za vajo in vzpostavi se povezava z video posnetkom na YouTube.  Izdelava skupin vaj: glavni fizioterapevti imajo možnost združevanja vaj v skupine (npr. vaje za koleno, ramo, hrbtenico itd.). Za vsako skupino se opredeli naziv, opis in vrstni red izvajanja vaj. Skupine se lahko naknadno ureja z dodajanjem novih ali odvzemanjem obstoječih vaj.  Dodeljevanje vaj pacientom: vsakemu pacientu se dodeli nabor vaj. Prva možnost je (večinsko uporabljena), da se pacientu dodeli vnaprej pripravljena skupina vaj, glede na postavljeno diagnozo. Druga možnost je priprava individualnega načrta, kjer fizioterapevt iz nabora vseh možnih vaj izbere najprimernejše, določi vrstni red izvajanja in jih dodeli pacientu.  Pošiljanje sporočil: aplikacija omogoča izmenjavo sporočil med pacienti in fizioterapevti v tekstovni obliki. Pacient vidi svoja sporočila in komunicira z izbranimi fizioterapevti, medtem ko fizioterapevt vidi sporočila in komunicira z vsemi svojimi pacienti.  Določanje ciljev: aplikacija vključuje mehanizem, ki omogoča definiranje ključnih ciljev, ki jih želijo pacienti doseči z rednim izvajanjem vaj. Fizioterapevt in pacient se najprej dogovorita glede zastavljenih ciljev in obdobja izvajanja vaj, njihovo doseganje se nato spremlja skozi čas. Fizioterapevt ima vpogled v izbrane cilje in njihovo uresničevanje za vse svoje paciente. Začetni nabor ciljev, ki jih aplikacija ponuja, je definiran s strani delovne skupine fizioterapevtov, lahko pa se tudi naknadno dopolnjuje.  Spodbujanje aktivnosti pacientov: aplikacija omogoča posredovanje elektronskih sporočili pacientom skladno z dogovorjenim načrtom. Možnosti sta dve: 1) splošno sporočilo za motivacijo enkrat tedensko; 2) sporočilo v primeru zaznane nedejavnosti pacienta (na osnovi prijav v aplikacijo).  Menu aplikacije: menu je eno nivojski, oblika se prilagaja na širino zaslona v odvisnosti od uporabljena naprave: pametni telefon, tablica ali osebni računalnik.  Podatki o uporabniku: aplikacija prikazuje podatke vse podatke uporabniku, ki jih je vnesel ob registraciji. Podatke je možno spreminjati. V primeru spremembe uporabniškega imena ali gesla, se izvedejo dodatni postopki preverjanja.  Informacije o aplikaciji: podane so osnovne informacije o aplikaciji, njeno različico, avtorje, kontaktne podatke, namen in cilje, navodila za uporabo ter dobre prakse. Pomembne zahteve (should):  Prijava v aplikacijo z uporabo Google uporabniškega računa. Veliko pacientov že uporablja Google račun za prijavo v druge aplikacije (npr. Gmail, Google Drive itd.), zato bi jim ta funkcionalnost olajšala vsakokratno prijavo v aplikacijo MojaFizioterapije (ni potrebe po pomnjenju še enega uporabniškega imena in gesla več). 328 Priporočljive zahteve (could):  Beleženje aktivnosti pacienta (čas začetka in zaključka izvajanja vaje). Statistiko izvajanji vaj spremljajo fizioterapevti za vse svoje paciente v okviru aplikacije.  Možnost obnove pozabljenega gesla s pošiljanjem elektronskega sporočila uporabniku, v kolikor ta uporablja osnovni način prijave preko aplikacije MojaFizioterapije in ne npr. Google avtentifikacije. Zahteve, ki ne bodo realizirane (won't):  Nalaganje datoteke ob pošiljanju sporočila znotraj aplikacije. 3.2 Podatkovni model Opredeljene funkcionalne zahteve so osnova za izdelavo modela ER. Slika 1 prikazuje podatkovni model aplikacije MojaFizioterapija, ki je nadgradnja modela aplikacije MojeKoleno. Iz modela je razvidno, da so ključeni entitetni tipi Uporabnik, Vaja, Skupina vaj, Cilj, Sporočilo in E-poštno sporočilo, drugi se uporabljajo predvsem za hranjenje podrobnosti in vzpostavitev dodatnih povezav med njimi. Entitetni tip Uporabnik vključuje podatke uporabnika aplikacije: uporabniško ime, geslo, ime, priimek, datum rojstva, elektronski naslov itd. Entitetni tip Vaja predstavlja šifrant fizioterapevtskih vaj, ki se bodo prikazovale pacientom in vsebuje podatke naziv, vsebina ter povezava na Yotube video posnetek. Vaje se združujejo v skupine vaj, ki ga določa entitetni tip Skupina vaj (npr. vaje za koleno, komolec, hrbtenico itd.). Vsaka vaja je lahko v eni ali več skupinah vaj, prav tako pa ima vsaka skupina vaj vsaj eno vajo (entitetni tip Vaja Skupina vaj, ki predstavlja opisano razmerje vsebuje še atribut Zšt, ki podaja vrstni red prikaza vaje znotraj posamezne skupine). Entitetni tip Vaja je nadalje preko vmesnega entitetnega tipa Vaja Uporabnik povezana z entitetnim tipom Uporabnik, saj je razmerje med njima mnogo proti mnogo (en uporabnik običajno izvaja več vaj, vaje so lahko izvajanje s strani različnih uporabnikov). Pri izvajanju vaj se beležo čas začetka in zaključka, podatki se hranijo v entitetnem tipu Vaja Uporabnik Log. Drugi sklop entitetnih tipov obravnava podatke, ki omogočajo izmenjavo sporočil med pacienti in fizoterapevti in posredovanje informacij po elektronski pošti pacientom s strani same aplikacije. Najpomembnejši entitetni tip notranjega sporočilnega sistema aplikacije je Sporočilo, ki vključuje podatke o vsebini, datumu pošiljanja in pošiljatelju (povezava na entiteni tip Uporabnik), entitetni tip Sporočilo Uporabnik pa predstavlja seznam vseh prejemnikov sporočila (eden ali več) z opredeljenim statusom (poslano, prebrano). Za avtomatizirano posredovanje elektronske pošte s strani aplikacije MojeKoleno uporabnikom sta v model dodana entitetna tipa E-poštno sporočilo in E-poštno sporočilo Uporabnik, pri čemer prvi vsebuje še podatek o zadevi e-poštnega sporočila. Vsebina e-poštnih sporočil je zapisana v obliki predlog z nekaterimi dinamičnimi podatki (npr. ime in priimek), ki so prav tako shranjene v tabelah podatkovne baze (niso pa prikazane na modelu). Tretji sklop entitetnih tipov daje podlago sistemu za evidentiranje ciljev pacientov. Entitetni tip Cilj predstavlja šifrant ciljev, ki jih lahko pacient izbere, opredeljen je z nazivom in pričakovanim rezultatom. Cilj je preko vmesnega entitetnega tipa Cilj Uporabnik povezan z uporabnikom (en uporabnik ima lahko več ciljev, isti cilj pa običajno zasleduje tudi več uporabnikov), ki hrani podatke o stanju pacienta pred začetkom izvajanja fizioterapevtskih vaj in stanju, po zaključku predpisane terapije. Sproten napredek pacienta (tedensko ali mesečno) in morebitne opombe pa so hrani entitetni tip Cilj Uporabnik Rezultat. 329 Slika 1 Podatkovni model aplikacije MojaFizioterapija 3.3 Arhitektura aplikacije Arhitekture aplikacije določa, kako bodo njene komponente porazdeljene po posameznih slojih ter kateri pristop bo uporabljen na strani odjemalca in strani strežnika (Tilley in Rosenblatt, 2017, str. 329). Za razvoj aplikacije MojaFizioterapije se bo na strani odjemalca uporabila arhitektura progresivne spletne aplikacije. Le-ta združuje lastnosti enostranske spletne aplikacije, ki se izvaja v brskalniku, z izvorno aplikacijo, nameščeno v mobilni napravi, kar omogoča izvajanje naprednih storitev in delo v načinu brez povezave. V ta namen progresivne spletne aplikacije uporabljajo najnovejše funkcionalnosti vgrajene v brskalnike in jezik Javascript kot so npr. storitveni delavci, notranja shramba in napredni aplikacijski vmesniki. Funkcionalne zahteve, predstavljene v predhodnih poglavjih, so opredelile tri ključne vidike aplikacije: prikaz izvajanja vaj, komunikacija med pacienti in fizioterapevti ter določanje in spremljanje ciljev. Čeprav gre za vsebinsko ločene funkcionalnosti, le-te niso tako kompleksne, da bi zahtevale izgradnjo večstranske spletne aplikacije. Poleg tega, zahteva notranji sporočilni sistem hitro odzivnost, kar je v domeni tehnologije Ajax in standarda za izmenjavo podatkov JSON. Arhitektura progresivne spletne aplikacije prinaša obilo koristi, saj omogoča namestitev neposredno na zaslon mobilne naprave, samodejno posodabljanje in delovanje v načinu brez povezave. Na strani strežnika bo uporabljena monolitna arhitektura, pri čemer bodo komponente v prvi vrsti podajale programski vmesnik (API) za 330 dostop do zalednega sistema in podatkovnih virov. Monolitna arhitektura omogoča hiter razvoj in preprosto vzdrževanje enotne programske kodne, posledica, česar so nižjimi stroški. Aplikacija MojaFizioterapija bo zgrajena z uporabo standardnih tehnologij in jezikov za razvoj spletnih aplikacij (Dean, 2019, str. xi). Na strani odjemalca bodo uporabljeni jeziki HTML, CSS in JavaScript, na strani strežnika pa PHP. Prikaz in oblika uporabniškega vmesnika bo temeljila na ogrodju Bootstrap, spletne strani pa bodo nadgrajene tudi z uporabo lastnih slogovnih listov CSS. Jezik Javascript bo osnovna tehnologija za dinamični prikaz podatkov in izmenjavo sporočil, tehnologija Ajax pa bo zagotovila asinhrono komunikacijo med odjemalcem in strežnikom. PHP, kot eden najpogosteje uporabljenih skriptnih jezikov na strani strežnika (Ullman, 2018, str. xii), bo omogočil razvoj programskega vmesnika, ki bo sprejemal klice progresivne spletne aplikacije in jih posredoval podatkovnemu sloju. Le-ta bo realiziran kot množica razredov s SQL poizvedbami, ki bodo zagotovili učinkovit dostop do relacijske podatkovne baze MySQL, v kateri se bodo hranili vsi podatki aplikacije. Komunikacije med progresivno spletno aplikacijo in programskim vmesnikom na strani strežnika bo potekala z uporabo podatkovnega zapisa JSON preko varnega komunikacijskega kanala (HTTPS). Slika 2 prikazuje arhitekturo spletne aplikacije MojaFizioterapija. Slika 2 Arhitektura aplikacije MojaFizioterapija Prva zahteva PWA HTML, CSS, JavaScript API Podatkovni Podatkovna baza vmesnik sloj SQL MySQL (PHP) AJAX (PHP) MojaFizioterapija JSON 4 Razprava in zaključek V prispevku predstavljene specifikacije progresivne spletne aplikacije MojaFizioterapija podajajo dobre temelje za pripravo projektnega plana razvoja, testiranja in vpeljave v produkcijo. Sama aplikacija, s funkcionalnega vidika, predstavlja pomemben napredek glede na prototip spletne aplikacije MojeKoleno, saj prinaša obilo novih možnosti predvsem za delo fizioterapevta. Omogoča mu pripravo novih vaj, razvrščanje vaj v skupine, individualizacijo dela s pacienti, postavljanje splošnih in poosebljenih ciljev ter napredno komunikacijo s pacienti. Vsi uporabniki bodo deležni tudi preprostejšega postopka vsakokratne prijave v aplikacijo z možnostjo uporabe standardnega Google računa, aplikacijo pa bo moč namestiti tudi neposredno na mobilno napravo v obliki ikone (preprostejša aktivacija, ni potrebe po obisku spletne strani). Glavni namen aplikacije MojaFizioterapija je podpora delu fizioterapevtov in omogočanje izvajanje vaj pacientom na daljavo. Dostop do nje bo omogočen širšemu krogu potencialnih uporabnikov, kar pomeni, da je potrebno zadostiti vsem varnostnim zahtevam. Prehod iz prototipa, ki se uporablja prvenstveno v omejenem, nadzorovanem okolju v splošno uporabno aplikacijo (možnost komercializacije) tako zahteva dodaten napor, predvsem na tehničnem področju. Sama arhitektura nove aplikacije je povsem spremenjena in zasleduje moderne smernice spletnega razvoja s poudarkom na bogatem uporabniškem vmesniku, napredni uporabniški izkušnji in možnosti uporabe, vsaj nekaterih 331 funkcij, tudi v načinu brez povezave. Nadgrajen podatkovni model vključuje vse potrebne podatkovne objekte in atribute za hranjenje podatkov. Aplikacija MojeKoleno je bila produkt dela študentov in mentorja na Fakulteti za ekonomijo in informatiko, Univerza v Novem mestu. Sam razvoj je trajal dobre tri mesece, prototip se je po uvodnem funkcionalnem testiranju dopolnil skladno s podanimi pripombami, pri čemer le-teh ni bilo veliko. Izgradnja aplikacije MojaFizioterapija pa bo zahtevala povsem drugačen pristop. Sama arhitektura narekuje naprednejša znanja s področja spletnih tehnologij, kar pomeni, da bo potrebno vključiti programerje z ustreznim znanjem in bogatimi izkušnjami. Predvideva se, da bi skupina treh izkušenih programerjev lahko aplikacijo razvila v treh do štirih mesecih, pri čemer bi bila nadaljnji mesec ali dva namenjena poglobljenemu testiranju vseh funkcionalnosti v različnih pogojih uporabe (različne hitrosti povezav v internet, delo v načinu brez povezave, delovanje na napravah z različnimi velikostmi zaslonov itd.). Po zaključenem testiranju bi bila aplikacija dostopna vsej zainteresirani javnosti, pri čemer bi bilo potrebno pred uvedbo v produkcijo definirati še pogoje njene uporabe. Slovensko zdravstvo bo v bližnji prihodnosti deležno obsežnih sprememb, pri katerih bo digitalizacija igrala ključno vlogo. Nove tehnologije, predvsem umetna inteligenca, svetovni splet in mobilne aplikacije, prinašajo številne priložnosti za izboljšavo obstoječih storitev in razvoj novih. Aplikacija Moja fizioterapija predstavlja delček mozaika v digitalni preobrazbi zdravstvenega sistema s ciljem zagotoviti dostopne, učinkovite in stroškovno optimizirane storitve. LITERATURA 1. Cadle, J., Paul, D. in Turner, P. (2021). Business analysis techniques: 123 essential tools for success. BCS, The Chartered Institute for IT. 2. Connolly, T. M. in Begg, C. E. (2015). Database systems: A practical approach to design, implementation, and management. Pearson. 3. Dean, J. (2019). Web programming with HTML5, CSS, and JavaScript. Jones & Bartlett Learning. 4. Mohorič, T. (1997). Načrtovanje relacijskih podatkovnih baz. BI-TIM. 5. Stephens, R. (2023). Beginning software engineering. Wiley. 6. Tilley, S. in Rosenblatt, H. J. (2017). Systems analysis and design. Cengage Learning. 7. Ullman, L. (2018). PHP and MySQL for dynamic web sites. Peachpit Press. 332 Dr. Gorazd Laznik, Kristina Rakuša Krašovec, Ksenija Strnad Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Delavnica o spolni vzgoji za večjo ozaveščenost pri mladostnikih UDK 613.88/.89:613.96 UDC 613.88/.89:613.96 KLJUČNE BESEDE: spolna vzgoja, mladostniki, KEYWORDS: sex education, adolescents, promotion promocija spolnega in reproduktivnega zdravja of sexual and reproductive health POVZETEK – Spolna vzgoja mladostnikov ABSTRACT – Adolescent sex education is a key predstavlja pomemben del celostnega pristopa k component of a holistic approach to promoting sexual promociji spolnega in reproduktivnega zdravja. and reproductive health. Effective educational Učinkovite oblike izobraževanja, kot so interaktivne methods, such as interactive workshops, can increase delavnice, lahko prispevajo k večji informiranosti ter awareness and understanding of the risks associated razumevanju tveganj, povezanih s spolnim vedenjem. with sexual behaviour. The aim of this research was to Namen raziskave je bil oceniti učinkovitost delavnice assess the effectiveness of a workshop on sex s področja spolne vzgoje pri dijakih srednje šole z education among secondary school students, focusing vidika njihove subjektivne informiranosti o spolnosti. on their self-reported knowledge about sexuality. The Raziskava je bila izvedena v obliki spletnega survey was conducted using an online structured strukturiranega vprašalnika, ki ga je 111 dijakov questionnaire, completed by 111 students. For ustrezno izpolnilo. Za analizo smo primerjali analysis, we compared students’ self-assessment of samooceno informiranosti o spolnosti pred in po their knowledge about sexuality before and after the delavnici. Povprečna samoocena informiranosti pred workshop. The average self-assessment score before delavnico je bila 3,43 (SD = 0,95), po delavnici pa the workshop was 3.43 (SD = 0.95), and after the 3,94 (SD = 0,90). Povprečni napredek je znašal +0,51 workshop it was 3.94 (SD = 0.90). The average točke. Mediana spremembe je bila 0, med tem ko 75. improvement was +0.51 points. The median change percentil kaže na napredek za vsaj 1 točko. was 0, while the 75th percentile showed an Wilcoxonov test je pokazal statistično značilno razliko improvement of at least 1 point. The Wilcoxon test v informiranosti pred in po izvedbi delavnice indicated a statistically significant difference in self- (W = 194, p < 0,001). Delavnica se je, glede na reported knowledge before and after the workshop pozitivne učinke pri izboljšanju zaznane (W = 194, p < 0.001). Given the positive effects on informiranosti dijakov o spolnosti izkazala kot students’ perceived awareness of sexuality, the primeren način dopolnjevanja formalnih oblik spolne workshop proved to be an effective complement to vzgoje v šolskem prostoru. formal sex education in schools. 1 Uvod Spolna vzgoja predstavlja pomemben del celostnega izobraževanja mladostnikov, saj prispeva k njihovemu zdravju, samospoštovanju in zrelemu odločanju. Kljub temu je njena prisotnost v šolskem prostoru pogosto omejena, nedosledna ali odvisna od posameznih izvajalcev, kar vodi do razlik v dostopu in kakovosti vsebin. Raziskave, ki jih v nadaljevanju predstavljamo, kažejo, da celostna in znanstveno podprta spolna vzgoja zmanjšuje tveganja, povezana z zgodnjo spolno aktivnostjo, ter povečuje verjetnost odgovornega vedenja. Posebej učinkoviti so pristopi, ki vključujejo interaktivne metode (delavnice), s katerimi mladostniki razvijajo kritično mišljenje, socialne veščine in boljše razumevanje sebe in drugih. Z raziskavo smo zato želeli oceniti učinkovitost delavnice s področja spolne vzgoje pri dijakih z vidika njihove subjektivne informiranosti o spolnosti. 333 2 Spolna vzgoja med mladostniki Po priporočilih Milenković Kikelj idr. (2016, str. 8) naj vzgoja za ohranitev in krepitev zdravja med mladostniki zajema predvsem tematike zdrave prehrane in uravnavanja zdrave telesne teže, telesne aktivnosti, preprečevanja različnih vrst odvisnosti (alkohol, kajenje, droge), soočanja s stresom in duševnega zdravja ter zdrave spolnosti. Spolna vzgoja tako predstavlja enega temeljnih elementov celostne obravnave zdravja mladostnikov, saj vpliva tako na njihovo vedenje kot tudi na dolgoročno telesno, duševno in socialno blaginjo. Kljub visoki stopnji javne podpore tovrstnim vsebinam je izvajanje spolne vzgoje v šolskem prostoru marsikje še vedno omejeno, neredno ali neustrezno strukturirano (Szucs idr., 2022, str. 599). Dosedanje slovenske raziskave med srednješolci kažejo na to, da je vzgoja za zdravje ter še posebej spolna vzgoja v okviru le-te, v slovenskih srednjih šolah večinoma nepopolna, ne zagotavlja kakovosti znanja, ni učinkovita ter ne nudi enakih možnosti za vse dijake, niti v obravnavanih vsebinah, načinu in organizaciji podajanja vsebin, niti nosilcu predmeta (Žalar idr., 2013, str. 16). Področje spolne vzgoje je večkrat prepuščeno posameznim učiteljem ali zunanjim izvajalcem, pri čemer pogosto manjkajo standardizirane vsebine in interaktivne metode poučevanja. Susanti idr. (2021, str. 10) v svoji raziskavi ugotavljajo, da spolno vedenje mladostnikov ostaja globalni problem, pomanjkanje znanja o spolnosti pa je posledica omejenih informacij. Raziskave jasno kažejo, da celostna spolna vzgoja, ki vključuje vsebine o kontracepciji, spolno prenosljivih okužbah, privolitvi in čustvenih vidikih spolnosti, prispeva k večji verjetnosti uporabe zaščite ob prvem spolnem odnosu ter zmanjšuje pojavnost spolnega začetka pred 15. letom starosti (Cheedalla idr., 2020, str. 2). Zgodnja spolna aktivnost je povezana s številnimi negativnimi posledicami, med drugim z večjim tveganjem za neželene nosečnosti, spolno prenosljive okužbe in slabšim duševnim zdravjem (Kushal idr., 2022, str. 608). Tveganje je še posebej izrazito v okoljih, kjer je spolna vzgoja pomanjkljiva ali neobstoječa. Obsežen pregled treh desetletij raziskav kaže, da interaktivne in celostne oblike spolne vzgoje, ki vključujejo razvoj socialnih veščin, razumevanje raznolikosti in kritično razmišljanje o odnosih, prispevajo k dolgoročno varnejšim in bolj odgovornim odločitvam mladih (Goldfarb in Lieberman, 2021, str. 16–17). Takšni pristopi so posebej učinkoviti, kadar so izvedeni v obliki delavnic, ki mladostnikom omogočajo aktivno udeležbo in priložnost za razmislek. V slovenskem prostoru spolna vzgoja formalno obstaja kot del učnih načrtov, vendar je njena implementacija pogosto nesistematična, prepuščena posameznikom in odvisna od lastne angažiranosti učiteljev ali zunanjih sodelavcev (Žalar idr., 2013, str. 42). Mladostniki se tako soočajo z različno kakovostnimi izkušnjami, pomanjkanjem celovitih informacij in omejenimi priložnostmi za pogovor o temah, povezanih z odnosi, čustvi in osebno odgovornostjo. Takšno okolje ne zadošča razvojnim potrebam mladostnikov, ki v tem obdobju oblikujejo svojo identiteto, samopodobo in vrednote. Spolna vzgoja za mladostnike bi morala vključevati krepitev znanja o čustvenih, socialnih in fizičnih vidikih spolnosti in omogočati medsebojno delovanje med dejstvi in čustvi z uporabo različnih strategij poučevanja in učenja (Seiler-Ramadas, 2020, str. 1180). Celostna spolna vzgoja mora zato obravnavati več kot zgolj preprečevanje tveganj – vključevati mora tudi razvoj čustvene pismenosti, kritičnega mišljenja in medosebnih veščin. Raziskave kažejo, da mladostniki, ki sodelujejo v takšnih programih, bolje razumejo pomen osebnih meja, spoštovanja, empatije in odgovorne komunikacije (Vincent in Krishnakumar, 2022, str. 105; UNESCO, UNAIDS, UNFPA, UNICEF, UN Women in WHO, 2018, str. 3). Poleg učiteljev pomembno vlogo igrajo tudi zdravstveni delavci, zlasti medicinske sestre, ki lahko prispevajo k boljšemu razumevanju psihoseksualnega razvoja in krepijo kompetence mladih na področjih, ki vključujejo telesno samopodobo, avtoseksualnost in obvladovanje čustev (Plagens- 334 Rotman idr., 2024, str. 67). Šolsko okolje ima torej izjemen potencial, da mladostnikom nudi varno, podprto in strokovno vodeno okolje za učenje o spolnosti v najširšem smislu. Vključitev celostne spolne vzgoje kot sestavnega dela formalnega izobraževanja pomeni tudi preventivno delovanje – zmanjševanje pojavnosti zgodnjih in nezaželenih spolnih odnosov, izboljšanje komunikacijskih veščin ter dolgoročno krepitev socialnega in duševnega zdravja (Kalembo idr., 2013, str. 34). Takšni programi dokazano izboljšujejo pripravljenost mladih na odgovorno spolno življenje in podpirajo njihov osebni razvoj. 2.1 Učinkovitost in vloga interaktivnih pristopov v spolni vzgoji Interaktivni pristopi k spolni vzgoji, kot so delavnice, diskusije in participativne metode, se izkazujejo za učinkovitejše od klasičnih predavanj. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ, 2022, str. 10) priporoča, da so programske vsebine prilagojene potrebam in zrelosti mladostnikov, pri čemer so uporabne metode dela vključujoče, spodbudne in imajo visoko stopnjo participacije, kar izboljšuje sprejemanje vsebine in čustveno varnost pri učencih. NIJZ je v priročniku s primeri interaktivnih delavnic za srednje šole izpostavil različne vsebine – od samopodobe in medosebnih odnosov do tematike spolnosti –, ki jih izvajajo v obliki delavnic za dve učni uri, s prilagodljivim pristopom glede na potrebe šole in razreda (NIJZ, 2022, str. 12–13). Uporabljene so vaje in diskusijski pristopi, ki mladim omogočajo aktivno sodelovanje in refleksijo ter s tem spodbujajo njihovo angažiranost. Mednarodne raziskave (Kalembo idr., 2013, str. 39–40) kažejo, da so participativne delavnice povezane z višjo uporabo zaščitnih sredstev, nižjo stopnjo zgodnje spolne aktivnosti in boljšo sposobnostjo zaznavanja tveganj. Tudi Perić Prkosovački idr. (2020, str. 52) so potrdili, da didaktično organizirane učne delavnice omogočajo povečano miselno aktivnost učencev, kakovostnejšo učno interakcijo, boljšo didaktično izrabo učenega časa in večjo stopnjo sodelovanja učencev. V slovenskem prostoru še ni toliko tovrstnih evalvacij, vendar iz izkušenj NIJZ vidimo, da delavnice v šolah izboljšujejo dialog, ustvarjajo varno učno okolje in omogočajo vključevanje občutljivih tem, kot so samozadovoljevanje, telesna samopodoba in meje (NIJZ, 2022, str. 14). 3 Metode Namen raziskave je bil oceniti učinkovitost delavnice s področja spolne vzgoje pri dijakih srednje šole z vidika njihove subjektivne informiranosti o spolnosti. Cilj raziskave:  ugotoviti, ali je udeležba na delavnici o spolni vzgoji prispevala k statistično značilnemu izboljšanju zaznane ozaveščenosti dijakov o spolnosti. RV1: V kolikšni meri se ozaveščenost dijakov o spolnosti pred in po izvedbi delavnice o spolni vzgoji razlikuje? H1: Ozaveščenost dijakov o spolnosti se glede na rezultate ankete pred in po delavnici statistično značilno razlikuje. 3.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov V raziskavi smo uporabili kvantitativno raziskovalno metodo in deskriptivno metodo dela. Zbirali in analizirali smo numerične podatke, ki omogočajo preverjanje sprememb v zaznani informiranosti dijakov o spolnosti. Raziskava je bila neeksperimentalna, opisno-komparativna, s poudarkom na 335 merjenju razlike med dvema časovnima točkama (pred in po intervenciji). Raziskava je temeljila na zasnovi pre- in post-testa na istem vzorcu. 3.2 Opis instrumenta Za zbiranje podatkov smo uporabili spletni strukturirani vprašalnik, oblikovan in distribuiran preko orodja Google Forms. Na podlagi domače in tuje strokovne in znanstvene literature (Cheedalla idr., 2020; Plagens-Rotman idr., 2024; Vincent in Krishnakumar, 2022; Žalar idr., 2013) smo pripravili vprašalnik, ki je vseboval kombinacijo zaprtih in odprtih vprašanj, kar je omogočilo zbiranje kvantitativnih podatkov o samooceni informiranosti ter dodatnih kvalitativnih vpogledih v doživljanje vsebin s področja spolnosti. 3.3 Opis vzorca Vzorec je bil namenski in naključni. V raziskavi je sodelovalo deset razredov petih neimenovanih srednjih šol v statistični regiji Jugovzhodna Slovenija. Raziskava je bila izvedena med 189 dijaki, od katerih je 111 ustrezno izpolnilo oba vprašalnika in navedlo enako uporabniško ime, kar je omogočilo zanesljivo povezovanje podatkov na ravni posameznika. Zaradi anonimnosti zbiranja podatkov demografske značilnosti (spol, starost, srednja šola, letnik) niso bile zajete, zato so rezultati interpretirani na ravni skupine kot celote. 3.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov V času izvajanja delavnic na posamezni srednji šoli smo med dijaki izvedli raziskavo o znanju s področja spolnosti pred in po delavnici. Dijaki so si sami izmislili uporabniška imena in tega uporabili v obeh primerih, kar nam je zagotavljalo zanesljivost povezovanja podatkov na ravni posameznika pred in po delavnici. Rezultate smo prenesli v program SPSS 25. Za statistično preverbo razlike med samooceno informiranosti pred in po delavnici smo uporabili Wilcoxonov test predznakov za odvisne vzorce pri 111 dijakih, ki so izpolnili oba vprašalnika. 4 Rezultati V raziskavi smo želeli oceniti vpliv delavnice na zaznano ozaveščenost srednješolcev o spolnosti. Uporabljena je bila metoda samoocene pred in po izvedeni delavnici, kjer so dijaki na lestvici od 1 do 5 ocenili svojo informiranost o spolnosti. K izpolnjevanju je bilo povabljenih 189 dijakov, vendar je bilo v končno analizo vključeno 111 dijakov, ki so izpolnili oba vprašalnika – pred in po delavnici. Ti so predstavljali veljaven vzorec za primerjalno statistično analizo. Zaradi anonimnosti zbiranja podatkov demografske značilnosti (spol, starost, letnik) niso bile zajete, zato so rezultati interpretirani na ravni skupine kot celote. Kljub temu pa podatki ponujajo vpogled v učinek delavnice na zaznano informiranost in so uporabni kot osnova za nadaljnje raziskave ter izboljšave programov spolne vzgoje v srednješolskem prostoru. Povprečna samoocena informiranosti pred delavnico je znašala 3,40 (SD = 1,09), po delavnici pa 3,96 (SD = 0,94), kar predstavlja povprečni napredek za +0,56 točke. Mediana spremembe je znašala 0,5, medtem ko je 75. percentil pokazal napredek za vsaj 2 točki. 336 Tabela 1 Statistične značilnosti samo ocene informiranosti pred in po delavnici Test Vsota Standardizirana Vsota negativnih vrednost Dvostranska N* pozitivnih rangov statistike testa p-vrednost rangov (W) (Z) Wilcoxon Signed-Ranks 58 1517,0 194,0 -5,122 0,000 Test *V analizo je bilo vključenih 58 parov z razliko ≠ 0, od skupno 111 sodelujočih dijakov Razlika med »Vsota pozitivnih rangov« in »Vsota negativnih rangov« (1517 proti 194) pomeni, da je večina razlik pozitivnih – torej se je vrednost po intervenciji povečala. Rezultati testa so pokazali statistično značilno razliko med ocenama pred in po delavnici (W = 194,0; p < 0,001), Med odgovori dijakov, zbranimi pred izvedbo delavnice, so se kot glavni viri informacij o spolnosti najpogosteje pojavljali internet (12; 10,8 %), šola (v različnih zapisih skupno 16 dijakov, 14,4 %) in prijatelji, pri čemer so nekateri vnesli tudi šaljive ali manj primerne vire, kot je denimo »porn hub sola«. Na vprašanje, ali so do sedaj pogrešali določene vsebine s področja spolnosti, je velika večina odgovorila nikalno: izrazi »ne«, »NE«, »ne vem«, »nobene« in podobni so se skupaj pojavili v več kot 80 odgovorih, kar predstavlja približno 72 % vseh anketiranih. Ko so dijaki izražali svoje mnenje o obstoječi vsebini spolne vzgoje v šolah, so bili odgovori večinoma kratki in pozitivni, kot so »pametno« (6; 5,4 %), »dobro«, »poučno«, »super« in podobno. Vendar pa številni odgovori, kot so »nič«, »ne vem«, »ni komentarja«, opozarjajo tudi na pomanjkanje vključenosti ali refleksije o tej temi v šolskem okolju. Po izvedbi delavnice so se odzivi dijakov spremenili, kar potrjuje tudi njihovo zaznavanje novega in uporabnega znanja. Čeprav je približno 13,5 % dijakov (15) menilo, da niso izvedeli ničesar novega, je več kot desetina udeležencev navedla, da so pridobili pomembne informacije, predvsem o zaščiti in spolno prenosljivih boleznih. Pri vprašanju o morebitnih dodatnih vsebinah, ki bi jih še želeli vključiti, je 66 dijakov (59,5 %) zapisalo, da niso pogrešali ničesar, kar nakazuje zadovoljstvo z izvedbo in vsebinsko ustreznostjo delavnice. Zanimiv je bil tudi razmislek o poimenovanju predmeta, če bi bila spolna vzgoja sistematično vključena v šolski kurikulum – največ dijakov je predlagalo preprost in neposreden naslov »spolna vzgoja« (30; 27 %), sledili so predlogi, kot so »spolnost«, »SPO«, »seksologija«, in tudi šaljive izbire, kot je »teksas seksa«. 5 Razprava Izvajanje učinkovitih delavnic je sestavljeno iz treh osnovnih faz: načrtovanja pred delavnico, izvedbe delavnice in evalvacije pridobljenega znanja (Zenni in Turner, 2021, str. 2), zato nas je v okviru raziskave zanimalo, v kolikšni meri se spremeni ozaveščenost dijakov o spolnosti pred in po izvedbi interaktivne delavnice. Ugotovili smo, da dijaki po izvedeni delavnici zaznavajo višjo stopnjo informiranosti o različnih vidikih spolnosti, zlasti o zaščiti, spolno prenosljivih okužbah, čustvenih in medosebnih odnosih ter o pomenu varnega in odgovornega spolnega vedenja. Njihove ocene lastne informiranosti so se po delavnici pomembno izboljšale, kar potrjujejo tako kvantitativni rezultati kot tudi kvalitativni odzivi v odprtih vprašanjih, kjer so številni izpostavili, da so se naučili novih in uporabnih vsebin, predvsem glede zaščite in preprečevanja okužb. Nekateri dijaki so poudarili, da so 337 delavnico doživeli kot priložnost za odprto razpravo o temah, ki jih šolski prostor pogosto obravnava redko ali preveč površno. Rezultati Wilcoxonovega testa so pokazali statistično značilno razliko med ocenama pred in po delavnici (W = 194,0; p < 0,001), kar potrjuje, da zaznana sprememba ni bila naključna, temveč verjetno posledica izvedene delavnice. Na podlagi teh rezultatov lahko potrdimo raziskovalno hipotezo, da se je ozaveščenost dijakov o spolnosti po izvedeni delavnici statistično značilno povečala. Ugotovitve naše raziskave so skladne z mednarodnimi študijami, ki poudarjajo pozitivne učinke celostne in interaktivne spolne vzgoje. Obsežen pregled več kot treh desetletij raziskav (Goldfarb in Lieberman, 2021, str. 16–17) je pokazal, da programi, ki vključujejo aktivno participacijo dijakov, razvoj socialnih veščin in kritično razmišljanje, dolgoročno vodijo k bolj odgovornemu spolnemu vedenju in večji uporabi zaščite. Podobno sta Vaina in Perdikaris (2022, str. 4) v mednarodnem pregledu ugotovila, da šolske intervencije, ki temeljijo na strukturirani spolni vzgoji, pomembno izboljšajo znanje in vedenjske namere mladostnikov v povezavi s preprečevanjem spolno prenosljivih okužb. Vincent in Krishnakumar (2022, str. 1–2) pa poudarjata, da so programi, izvedeni v šolskem okolju, učinkovitejši, kadar vključujejo interaktivne metode, kot so igre vlog, razprave in uporabo digitalnih gradiv. Ti rezultati potrjujejo smiselnost dopolnjevanja formalnega kurikuluma z inovativnimi pristopi, kakršen je bil uporabljen tudi v naši raziskavi. Skladno z ugotovitvami iz tujine torej lahko sklepamo, da strukturirane delavnice v šolskem prostoru predstavljajo učinkovito orodje za izboljšanje spolne ozaveščenosti mladostnikov in da si tudi v slovenskem prostoru zaslužijo bolj sistematično vključevanje v redno izobraževalno prakso. Po ugotovitvah Skar idr. (2015, str. 1114) sta namreč izobraževanje in promocija zdravega življenjskega sloga (in v okviru tega tudi zdrave spolnosti) mladostnikov pomembna tudi z vidika dolgoročnega preprečevanja razvoja bolezenskih stanj. Navade, pridobljene v mladosti, se pogosto prenašajo tudi v kasnejše življenje, zato je obdobje poznega mladostništva še zadnje obdobje, ko lahko tudi v okviru izobraževanja pomagamo razvijati zdrav življenjski slog mladostnikov. 6 Sklep Rezultati raziskave kažejo, da lahko strukturirana, interaktivna delavnica o spolni vzgoji prispeva k pomembnemu izboljšanju zaznane informiranosti dijakov srednje šole o tematikah, povezanih s spolnostjo. Dijaki so po delavnici izkazali višjo raven subjektivne informiranosti, kar potrjujejo tako kvantitativni rezultati kot tudi kvalitativni odzivi, v katerih so udeleženci poudarjali pridobitev konkretnega in uporabnega znanja. Interaktivna narava delavnice, ki je omogočala odprt dialog in vključevanje osebnih stališč, se je izkazala za učinkovit način osveščanja mladostnikov v okoljih, kjer je formalna spolna vzgoja še vedno fragmentarna, priložnostna ali vsebinsko omejena. Kljub pozitivnim rezultatom pa se je treba zavedati tudi omejitev raziskave. Prva in najpomembnejša omejitev je povezana z nepopolnim vzorcem: čeprav sta bila vprašalnika posredovana vsem dijakom, jih je pred delavnico ustrezno izpolnilo 189, po njej pa 166, vendar je ujemajoče se pare (tiste, ki so izpolnili oba vprašalnika) predstavljalo le 111 dijakov. To pomeni, da rezultati ne odražajo nujno celotne populacije vključenih razredov. Razlog za neodzivnost dijakov je lahko tudi v prostovoljnosti sodelovanja ter pomanjkanju spremljanja ali motivacije za izpolnjevanje obeh vprašalnikov. Nadaljnje študije bi lahko v prihodnje uvedle dodatne ukrepe za povečanje udeležbe, kot so časovno usklajeno zbiranje podatkov med poukom ali vključitev evalvacije v obvezne učne aktivnosti. Druga omejitev se nanaša na dostopnost znanstvenih virov. Ker so bile pri pripravi teoretičnega okvira uporabljene le odprtodostopne ali brezplačne publikacije, raziskava morda ne vključuje vseh najnovejših 338 ali relevantnih dognanj s tega področja. Kljub temu so bili vključeni mednarodno priznani viri, ki potrjujejo podobne trende, kot jih zaznavamo z raziskavo v našem okolju. Na podlagi ugotovitev bi bilo za slovenski šolski sistem smiselno razmisliti o bolj sistematičnem vključevanju spolne vzgoje v učni načrt. To bi lahko zajemalo uvedbo samostojnega predmeta ali integracijo vsebin v obstoječe predmete (npr. biologijo, psihologijo, sociologijo, etiko), ob tem pa tudi usposabljanje učiteljev in zdravstvenih delavcev za izvajanje tovrstnih vsebin z uporabo participativnih, dijakom prilagojenih metod. Posebej bi bilo koristno razviti standardizirane, vendar prilagodljive učne module, ki bi dijakom omogočili razvijanje kritičnega mišljenja, razumevanje medosebnih odnosov in oblikovanje pozitivnega odnosa do lastne spolnosti. Nazadnje je raziskava še enkrat potrdila, da mladi potrebujejo ne le informacije, temveč tudi varen prostor za razmislek, vprašanja in pogovor. V šolskem okolju, kjer je odprta in strokovno vodena komunikacija o spolnosti še vedno pomanjkljiva, takšne delavnice predstavljajo dragoceno dopolnilo formalnemu kurikulumu in pomemben prispevek k celostnemu razvoju mladostnika. LITERATURA 1. Cheedalla, A., Moreau, C. in Burke, A. E. (2020). Sex education and contraceptive use of adolescent and young adult females in the United States: An analysis of the National Survey of Family Growth 2011–2017. Contraception: X, 2, 100048. https://doi.org/10.1016/j.conx.2020.100048 2. Goldfarb, E. S. in Lieberman, L. D. (2021). Three decades of research: The case for comprehensive sex education. Journal of Adolescent Health, 68(1), 13–27. https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2020.07.036 3. Kalembo, F. W., Zgambo, M. in Yukai, D. (2013). Effective adolescent sexual and reproductive health education programs in sub-Saharan Africa. Californian Journal of Health Promotion, 11(2), 32–42. https://www.researchgate.net/publication/261064510_Effective_Adolescent_Sexual_and_Reproduc tive_Health_Education_Programs_in_Sub-Saharan_Africa 4. Kushal, S. A., Amin, Y. M., Reza, S., Hossain, F. B. in Shawon, M. S. R. (2022). Regional and sex differences in the prevalence and correlates of early sexual initiation among adolescents aged 12–15 years in 50 countries. Journal of Adolescent Health, 70(4), 607–616. https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2021.10.027 5. Milenković Kikelj, N., Mrak Merhar, I., Peloza, J., Primožič, R. in Pugelj, T. (2016). Priročnik za promotorje zdravja. Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. 6. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). Spolna vzgoja v okviru vzgoje za zdravje v slovenskih srednjih šolah [PDF]. https://nijz.si/wp- content/uploads/2022/07/spolna_vzgoja_v_okviru_vzgoje_za_zdravje_v_slo_srednjih_solah.pdf 7. Perić Prkosovački, B., Popović Stijačić, M. in Brkić Jovanović, N. (2020). Educational workshops: Positive impact on teaching and learning. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 35(1), 42–55. https://www.dspo.si/index.php/dspo/article/view/11/14 8. Plagens-Rotman, K. M., Merks, P., Pisarska-Krawczyk, M., Szymajda, W., Kędzia, W. in Jarząbek- Bielecka, G. (2024). The importance of knowledge of the fundamentals of proper psychosexual development in nursing practice, including aspects related to autosexual behaviour – The role of nurses in sexual education. Pielęgniarstwo XXI Wieku, 23(1), 65–71. https://doi.org/10.2478/pielxxiw-2024-0007 9. Seiler-Ramadas, R., Grabovac, I., Niederkrotenthaler, T. in Dorner, T. E. (2020). Adolescents’ perspective on their sexual knowledge and the role of school in addressing emotions in sex education: 339 An exploratory analysis of two school types in Austria. The Journal of Sex Research, 57(9), 1180–1188. https://doi.org/10.1080/00224499.2020.1802644 10.Skar, M., Kirstein, E. in Kapur, A. (2015). Lessons learnt from school-based health promotion projects in low- and middle-income countries. Child: Care, Health & Development, 41(6), 1114–1123. https://doi.org/10.1111/cch.12231 11.Susanti, N., Falefi, R. in Purnama, T. B. (2021). The relationship between sex education and sexual behaviour in adolescents. Mutiara Medika: Jurnal Kedokteran dan Kesehatan, 21(2), 110–116. https://doi.org/10.18196/mmjkk.v21i2.11744 12.Szucs, L. E., Harper, C. R., Andrzejewski, J., Barrios, L. C., Robin, L. in Hunt, P. (2022). Overwhelming support for sexual health education in U. S. schools: A meta-analysis of 23 surveys conducted between 2000 and 2016. Journal of Adolescent Health, 70(4), 598–606. https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2021.05.016 13.UNESCO, UNAIDS, UNFPA, UNICEF, UN Women in WHO. (2018). International technical guidance on sexuality education: An evidence-informed approach (Revised edition). World Health Organization. https://cdn.who.int/media/docs/default-source/reproductive-health/sexual- health/international-technical-guidance-on-sexuality- education.pdf?sfvrsn=10113efc_29&download=true 14.Vaina, A. in Perdikaris, P. (2022). School-based sex education among adolescents worldwide: Interventions for the prevention of STIs and unintended pregnancies. British Journal of Child Health, 3(5), 229–230. 15.Vincent, R. in Krishnakumar, K. (2022). School-based interventions for promoting sexual and reproductive health of adolescents in India: A review. Journal of Psychosexual Health, 4(2), 102–110. https://doi.org/10.1177/26318318221089621 16.Zenni, E. A. in Turner, T. L. (2021). Planning and presenting workshops that work: A faculty development workshop. MedEdPORTAL, 17, 11158. https://doi.org/10.15766/mep_2374- 8265.11158 17.Žalar, A., Leskovšek, E., Čeh, F. in Prodan, V. (2013). Spolna vzgoja v okviru formalnega šolskega izobraževanja [Elektronski vir]: Raziskovalno poročilo. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-21FYAROV/754349c0-34b9-411c- 8505-b8710c245c0f/PDF 340 Katja Lekan Bolnišnica za otroke Šentvid pri Stični Celostna obravnava otroka s kronično boleznijo z vidika medicinskih sester UDK 616-036.1-053.2:614.253.8 UDC 616-036.1-053.2:614.253.8 KLJUČNE BESEDE: kronično bolan otrok, družina, KEYWORDS: chronically ill child, family, nurse, co-medicinska sestra, podpora operation POVZETEK – Kronične bolezni pri otrocih so ABSTRACT – Chronic diseases in children are defined definirane kot stanja, ki trajajo eno leto ali več. as illnesses that last a year or longer. Chronic illness Kronična bolezen pomembno poseže v otrokovo has a significant impact on the life of the child and življenje in življenje njegove družine. Za otroka their family. It places a chronic burden on the child predstavlja kronični stres in s tem prinaša tveganje za and therefore carries the risk of emotional and social pojav težav v čustvenem in socialnem funkcioniranju, dysfunction, which can sometimes be more stressful ki so včasih lahko bolj obremenilne kot sama bolezen. than the illness itself. Carers contribute to a better Medicinska sestra pripomore k boljši kakovosti quality of life and more active involvement of the child življenja in k aktivnejšemu sodelovanju otroka in and their family. In this study, we explored a holistic njegove družine. V raziskavi smo preučili celostni approach to the treatment of chronically ill children, pristop pri obravnavi kronično bolnega otroka, vlogo the role of carers and the psychosocial needs of medicinske sestre, psihosocialne potrebe otroka in children and their families. When a child enters njegove družine. Ob vstopu otroka v zdravljenje ima treatment, nurses have the opportunity to help both the medicinska sestra možnost in priložnost, da njemu, in child and his or her family cope with problems that družini pomaga soočiti se s težavami, ki so lahko v may seem intractable or insurmountable at any given določenem trenutku videti neobvladljive ali time. They help with adjustment to the illness by nepremagljive. Pomaga pri prilagajanju na bolezen z establishing clear and open communication, vzpostavitvijo jasne in odprte komunikacije, providing direct and understandable information to zagotavljanju neposrednih in razumljivih informacij all involved, tailoring treatment to the child's needs in med vsemi udeleženimi, prilagajanju zdravljenja relation to their school schedule, and actively potrebam otroka glede na njegov šolski urnik ter z involving the child in the treatment process, which aktivnim vključevanjem otroka v proces zdravljenja, encourages their co-operation and sense of control kar spodbuja njegovo sodelovanje in občutek nadzora over their own treatment. nad lastnim zdravljenjem. 1 Kronična bolezen Kronične bolezni so definirane kot stanja, ki trajajo eno leto ali več in zahtevajo dolgotrajno medicinsko pozornost ali omejene vsakodnevne aktivnosti ali oboje (CDC, 2022) ter zahtevajo zdravljenje z zdravili, posebno dieto, medicinsko tehnologijo, pripomočke ali osebno pomoč (Bendikova idr., 2025, str. 57). Kronične bolezni povzročajo večji fizični in psihološki stres, kakor pa akutne, ki se hitro širijo. Zato vsaka faza kronične bolezni, tako otroke kakor tudi starše, postavlja pred pomembne in stresne izzive (Compas idr., 2012, str. 457). 1.1 Vpliv kronične bolezni na otroka in njegovo družino Pogosto otroci, mladostniki in starši poročajo o občutku skrčene kakovosti življenja, ki je posledica spremenljive psihofizične učinkovitosti, pogostih hospitalizacij, bolečin in strahov, negotovosti o 341 poteku bolezni, morebitnih neugodnih stranskih učinkov zdravil in izostankov v šoli (Kreft Hausmeister, 2014, str. 20). Starši se odzovejo s šokom, zanikanjem, jezo, žalostjo, depresijo, občutkom krivde in anksioznostjo. Ker pa se različni odzivi lahko pri vsakem od staršev pojavijo kadar koli v času razvoja otroka, je komunikacija med staršema otežena. Svoje občutke lahko »stresajo« tudi na druge osebe (Consolini, 2020, b. s.). Pogosto se zgodi tudi, da starši zaradi negovanja bolnega otroka ne najdejo časa zase in za svojega partnerja. Vse želijo opraviti sami in ne znajo prositi za pomoč, ko jo potrebujejo (Online MSW Programs, 2022, b. s.). Martić (2021, str. 141) ugotavlja, da se v starših, ko izvedo za otrokovo kronično bolezen, prebudijo različna intenzivna čustva, ki se jim pojavljajo v intervalih. Pri starših se prebuja občutek izgube, in sicer izgube upov, življenja, ki so ga poznali do sedaj, in sanj, za otroka. Starši se morajo soočiti s tem, da je njihov otrok drugačen, da otrokovo zdravstveno stanje zahteva mnoge spremembe v njihovem dosedanjem življenju. V nekaterih primerih morajo starši celo opustiti svoje zastavljene cilje in sanje ter reorganizirati življenjske prioritete in presoditi, kaj v življenju je pomembno. Pomembno je, da na koncu starši sprejmejo otrokovo bolezen, vendar gre za zahteven in boleč proces. 1.2 Vloga medicinske sestre pri kronično bolnem otroku Izrednega pomena sta kakovostna zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja z vključitvijo otrokove družine. Proces učenja in prilagajanja na življenje v domačem okolju je neprekinjen proces, ki se pri kroničnem bolniku začne s prvo hospitalizacijo in se nadaljuje tudi, ko je otrok že doma. (Medja idr., 2017, str. 98). Medicinska sestra ima osrednjo vlogo v obravnavi kronično bolnega otroka, saj je pogosto tista, ki z njim in z njegovo družino preživi največ časa ter skrbi za izvajanje načrta zdravstvene nege. Njeno delo zajema celosten pristop, ki vključuje klinično, edukativno in podporno vlogo (Kozier idr., 2021, str. 456). Kepreotes idr. (2010, str. 59) navajajo, da potrebujejo starši in drugi družinski člani kronično bolnega otroka »nek oprijem«, da je izpolnjena njihova potreba po informacijah in pomoči; želijo občutek nadzora za soočanje z novo realnostjo, kar pa pogosto dobijo prav pri medicinski sestri. Otroka obravnavamo celostno. Pristopiti moramo počasi. Zdravstveno-vzgojne vsebine načrtujemo sistematično in sproti glede na njihovo sposobnost dojemanja in razumevanja. V zdravstveno-vzgojno delo vključimo tudi preverjanje znanja, da se prepričamo, ali so vsebine ustrezno razumljene. Naš cilj je opolnomočenje otrok in njihovih staršev/skrbnikov z znanjem, da bodo v domačem okolju samostojno izvajali osnovne dejavnosti, ki zagotavljajo otrokovo dobro počutje. Naš cilj je tudi motiviranost otrok in njihovih staršev za samostojno obvladovanje bolezni in boljšo kakovost življenja (Štih idr., 2023, str. 85). 1.3 Vzpostavitev dobrega medsebojnega sodelovanja članov tima Pri obravnavi kroničnih bolnikov je odločilno sodelovanje celotnega zdravstvenega tima, saj vsak član pomembno doprinese k celostni obravnavi otroka s kronično boleznijo (Medja idr., 2017, str. 98). Cilj celotne multidisciplinarne priprave je, da mladostnik in družina pridobijo informacije o bolezni in zdravljenju ter lahko načrtujejo način usklajevanja življenja in zdravljenja. Medtem ko zdravnik in medicinska sestra predstavita način zdravljenja, dietetik pripravi prehranska priporočila, učitelji vzpostavijo stik z matično šolo in organizirajo nadaljevanje šolanje za bolnega otroka, pa je psiholog tisti član tima, ki oceni psihosocialne razmere družine in učinek zdravljenja na življenje. Pomemben član tima je tudi socialni delavec, saj se družina pogosto sooča tudi s socialnimi in ekonomskimi stiskami, ko zaradi bivanja ob bolnem otroku ali nege otroka starši izgubijo zaposlitev in dohodke. 342 Pomagamo jim lahko tako, da takšne situacije predvidimo, jim predstavimo njihove socialne pravice in pomagamo urediti finančna nadomestila (Kreft Hausmeister, 2013, str. 138). 2 Metode Namen raziskave je bil preučiti celostno obravnavo kronično bolnih otrok. Cilj raziskave je bil, ugotoviti vlogo medicinske sestre pri kronično bolnem otroku in raziskati vlogo medpoklicnega sodelovanja v zdravstveni negi pri izboljšanju psihofizičnega stanja kronično bolnega otroka. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabili smo kvalitativno raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Primarni viri podatkov so bili pridobljeni s pomočjo tehnike intervjuvanja. Sekundarni viri podatkov so bili pridobljeni s pregledom literature iz baz podatkov Cobiss, Google učenjak in Cinahl. 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za polstrukturirani intervju, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Predloga za intervju je sestavljena iz dveh delov in vsebuje 6 vprašanj. V prvem delu smo pridobili sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, izobrazba, delovna doba), v drugem delu pa odgovore na raziskovalna vprašanja. Ta se nanašajo na kronično bolne otroke. 2.3 Opis vzorca V vzorec smo vključili pet diplomiranih medicinskih sester, ki so zaposlene v zdravstvenih ustanovah in opravljajo neposredno delo s kronično bolnimi otroci. Tabela 1 Demografski podatki intervjuvank Leta Šifra Spol Starost Izobrazba delovnih intervjuvanca izkušenj I 1 ženski 37 let Dipl. med. sestra 12 let I 2 ženski 38 let Dipl. med. sestra 13 let I 3 ženski 38 let Dipl. med. sestra 16 let I 4 ženski 57 let Dipl. med. sestra 23 let I 5 ženski 35 let Dipl. med. sestra 13 let 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Kandidatke so k intervjuju pristopile prostovoljno, na podlagi predhodno opravljenega osebnega razgovora. Raziskava je potekala v juniju 2025. Razgovore smo zapisali. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore uredili v tabele, zapisali kode in jih ustrezno interpretirali. Upoštevana so bila etična načela raziskovanja. 343 3 Rezultati V raziskavi je sodelovalo pet intervjuvank ženskega spola. Vse intervjuvanke so diplomirane medicinske sestre. Vse so zaposlene na sekundarni zdravstveni ravni, in sicer v bolnišnici za otroke. Vse intervjuvanke imajo več kot 10 let delovnih izkušenj. Najprej nas je zanimalo, katere psihološke in socialne stiske se najpogosteje pojavljajo pri kronično bolnih otrocih. Iz odgovorov medicinskih sester je razvidno, katere oblike stisk so najpogostejše in kako vplivajo na otrokovo doživljanje bolezni ter vključevanje v okolje. Tabela 2 Psihološke in socialne stiske kronično bolnih otrok Vprašanje Odgovor Koda I1: »Pojavijo se občutek nemoči, žalosti, brezupa zaradi omejitev, ki jih bolezen prinaša. Strah pred  nemoč bolečino, poslabšanjem bolezni, jeza zaradi  strah telesnih omejitev in omejitve druženja z vrstniki«. I2: »Otroci se pogosto srečujejo s strahom in tesnobo zaradi bolezni in pogostih hospitalizacij,  strah so žalostni, jezni, prisotna je tudi socialna  tesnoba izključenost« . Katere psihološke in I3: »Pogosto se kronično bolni otroci soočajo z socialne stiske se občutkom osamljenosti, negotovosti in strahom.  osamljenost najpogosteje pojavljajo Pogosto so te stiske povezane tudi s šolo (nižja  strah pri kronično bolnih učna uspešnost in občutek drugačnost)« . otrocih? I4: »Otroci pogosto čutijo drugačnost od drugih, čutijo se nesprejete in ostanejo izolirani od vrstnikov. Okolica nanje gleda drugače, pogosto s  nesprejetost pomilovanjem, strahom, si ne upajo vzpostaviti  izoliranost od stik z njimi ali preprosto ne vedo kako. Morebitna vrstnikov gibalna oviranost še dodatno otežuje socialne stike.«. I5: »Mlajši otroci so žalostni, zbegani. Pri starejših otrocih se čuti jeza, zaskrbljenost,  žalost tesnoba. Največjo stisko čutijo zaradi umika iz  jeza domačega in šolskega okolja«. Intervjuvanke so izpostavile, da najpogosteje kronično bolni otroci doživljajo strah, žalost, osamljenost in občutek drugačnosti, kar lahko vodi v socialno izključenost in otežene stike z vrstniki. 344 Tabela 3 prikazuje, kako kronična bolezen otroka vpliva na odnose in dinamiko v družini. Tabela 3 Vpliv na družinsko dinamiko Vprašanje Odgovor Koda I1: »Starši pogosto prilagodijo ritem življenja  prilagoditve- potrebam bolnega otroka in tudi usmerijo večino zapostavljenost pozornosti nanj. Nekateri sorojenci se počutijo sorojencev zapostavljene. Pri starših je čutiti strah, nemoč,  strah jezo in utrujenost« .  družinsko I2: »V družini se poruši ravnovesje, poveča se stres in obremenitve. Starši se soočajo s skrbjo,  neravnovesje imajo občutke nemoči. Prisotne so tudi finančne  nemoč napetosti v obremenitve. Pogosto pride do napetosti v partnerskem partnerskem odnosu«. odnosu I3: »Bolezen vpliva na celotno družino, Kako kronična bolezen družinski odnosi se pogosto spremenijo, saj se  spremenjeni veliko pozornosti, časa usmerja v bolnega otroka odnosi in veliko manj na sorojence. Starši občutijo  stiska stisko, občutek nemoči saj usklajujejo  nemoč otroka vpliva na vsakodnevno zdravljenje, šolske obveznost i in družinsko dinamiko? vsakdanje življenje« . I4: »Družina ne pozna poteka bolezni, ne vedo kaj pričakovati, potrebujejo pogosta pojasnila, napotke, kako ravnati. Starši težko sprejmejo, da  strah je otrok bolan, pojavijo se občutki krivde,  žalost in nemoč strahu, žalosti, nemoči, skrbi, kako bo z otrokom  napetost med naprej. Pogosto so obremenjeni zaradi finančnih partnerjema stroškov, hospitalizacije in odsotnosti z dela, kdo bo skrbel za ostale otroke, napetosti v zakonu«. I5: »Družina je pod stalnimi napetostmi in prilagajanji, vsa pozornost je uprta v bolnega  napetosti, otroka. Mama je največkrat negovalka, oče pa prilagajanja skrbi za finančno vlogo, sorojenci pogosto čutijo  zapostavljenost zapostavljeni. Starši so obremenjeni in izčrpani,  izčrpanost čutijo občutek nemoči, depresije, zlasti primaren negovalec«. Intervjuvane medicinske sestre menijo, da kronična bolezen otroka močno obremenjuje družino, saj povzroča stres in napetosti v odnosih. Medicinske sestre opažajo, da starši občutijo strah zaradi finančnih in čustvenih obremenitve, čutijo nemoč in depresijo. Pojavijo se napetosti med partnerjema in zapostavljenost sorojencev. Naslednja tabela prikazuje odgovore intervjuvank o vlogi medicinske sestre pri obravnavi kronično bolnega otroka. 345 Tabela 4 Vloga medicinske sestre Vprašanje Odgovor Koda I1:»MS ima ključno vez med otrokom, družino in zdravstvenim timom. Njena vloga je zagotoviti kakovostno zdravstveno nego, hkrati  ključna vez pa ustvariti okolje, ki zmanjšuje stisko in krepi  kakovostna ZN otrokove ter družinske zmožnosti za soočanje z boleznijo«. I2: »MS izvaja zdravstveno nego, opazuje otrokovo stanje, zagotavlja varnost in udobje, skrbi, da je okolje čim bolj prilagojeno otrokovim psihološka podpora otroku in družini podpora –  varnost in udobje razvojnim potrebam. Njena vloga je tudi  psihološka poslušanje, pomirjanje, vzpostavljanje zaupanja. Deluje kot povezovalec med otrokom, starši in Kako bi opisali svojo zdravstvenim timom«. vlogo pri obravnavi I3: »MS ima pomembno vlogo pri nudenju kronično bolnega otroka v celostne oskrbe otroka. Izvaja diagnostično-bolnišničnem okolju?  pomembna vloga terapevtske postopke, spremlja otrokovo stanje  celostna oskrba ter nudi čustveno podporo otroku in njegovi družini«. I4: »Pomembno je, da MS dobro pozna bolezen in otroka ter njegove potrebe. Mora pristopiti z razumevanjem in potrpežljivostjo ter zagotoviti  pomembna občutek varnosti. Ima pomembno vlogo pri vloga opazovanju sprememb v počutju, spremljanju  celostna oskrba psihičnih in fizičnih odzivov otroka, skrbi za higieno, prehrano, počitek, spremlja zdravljenje, sodeluje z zdravnikom in drugimi člani tima«. I5: »MS ima ključno vlogo, pri svojem delu pristopa k otroku in družini z empatijo, posluša  ključna vloga njegove potrebe in razume čustveno stanje  empatija otroka ter družine«. Intervjuvanke so izpostavile ključno in pomembno vlogo medicinske sestre pri zagotavljanju celostne nege kronično bolnega otroka. Menijo, da medicinska sestra nudi čustveno podporo, spremlja otrokovo stanje in usklajuje sodelovanje z družino ter zdravstvenim timom. Pri svojem delu pristopa k otroku in družini z empatijo. 346 Tabela 5 prikazuje načine izvajanja zdravstveno-vzgojnega dela medicinskih sester z otrokom in njegovo družino. Tabela 5 Zdravstveno-vzgojno delo Vprašanje Odgovor Koda I1: »Postopam načrtno, individualno in prilagojeno starosti otroka, njegovim  načrtno sposobnostim ter potrebam družine. S svojim  individualno delom želim doseči, da je otrok in družina čim  samostojnost bolj samostojna pri aktivnostih ob odhodu v domače okolje«. I2: »Pomemben je individualen pristop, ki upošteva starost otroka. Starše učimo določene posege in aktivnosti, da se priučijo stvari za  individualen bivanje doma ali mogoče samo za krajši čas pristop bivanja doma. Cilj zdravstvene vzgoje je  učenje aktivnosti opremiti otroka in starše z znanjem in  samostojnost in veščinami, da se lažje spopadajo z boleznijo, kakovost življenja zmanjšajo zaplete ter ohranijo čim večjo Kako postopate z samostojnost in kakovost življenja«. delom in kaj je vaš cilj? individualno. Cilj je, da otrok in družina  individualno pridobita ustrezno znanje in s tem samozavest, zdravstveno-vzgojnim I3: »Vsakega otroka in družino obravnavamo  samozavest kar bi pripomoglo k boljši kakovosti življenja«. I4: »Delujem individualno, kot edukatorka, otroku razložim potek bolezni, sodelujem s  individualno starši, jih poučim o negi otroka, jemanju  edukator zdravil, prehrani. Cilj je, da otrok in starši  pomembnost razumejo bolezen, zdravljenje in pomembnost sodelovanja sodelovanja«. I5: »Do otroka in družine imam individualen  individualno pristop in empatičen odnos. otroka in družino  empatija usposobimo, da bolezen obvladujejo čim bolj  samostojnost v samostojno, da bodo v domačem okolju domačem okolju bolezen obvladovali s čim manj stiskami, kar je tudi moj največji cilj«. Intervjuvanke so podale enotne odgovore. Poudarjajo, da medicinska sestra načrtno in individualno izvaja zdravstveno vzgojo. Kot edukatorka z empatičnim odnosom otroku in družini prenaša znanje in veščine za samostojno obvladovanje bolezni ter izboljšanje kakovosti življenja. Vse pa delujejo za doseganje enakega cilja, ki je, da otrok in družina pridobita ustrezno znanje za kakovostno življenje izven bolnišnice. V spodnji tabeli so prikazana stališča medicinskih sester o pomenu medpoklicnega sodelovanja pri obravnavi kronično bolnih otrok. 347 Tabela 6 Medpoklicno sodelovanje Vprašanje Odgovor Koda I1: »Sodelovanje z ostalimi zdravstvenimi delavci (dietetik, fth, dt, psihologi, spec. pedagogi) pomembno vpliva na kakovostno  pomembno vpliva zdravstveno oskrbo otrok, omogoča celostno  celostna obravnavo otrok, kar pripomore k boljšim obravnava kliničnim izidom in večji varnosti pacientov. MS pa smo pomemben povezovalni člen«. I2: »Nujno in ključno je sodelovanje med zdravniki, medicinskimi sestrami, psihologi, Kako lahko medpoklicno socialnimi delavci, fizioterapevti, delovnimi  ključno sodelovanje v zdravstveni terapevti. Določene terapevtske obravnave se  celostna podpora negi prispeva k boljšemu dotaknejo določenih zdravstvenih težav. In s psihofizičnemu stanju tem zagotovimo celostno podporo«. kronično bolnih otrok? I4: »Lahko bistveno vpliva k izboljšanju počutja bolnega otroka. Posledično se izboljša kakovost zdravstvene nege, saj več  celostna strokovnjakov sodeluje, kar omogoča celostno obravnava obravnavo otroka (npr. otrok je žalosten ali  kakovostnejša ZN zaprt vase, MS opozori na to psihologa, ki mu nudi psihološko pomoč)«. I5: »Zagotavlja, celostno obravnavo, tako da  celostna so vse potrebe otroka in njegove družine – ne obravnava le klinične, ampak tudi razvojne, psihološke in  zavzete vse socialne – obravnavane s strani ustreznih potrebe strokovnjakov« . Vse intervjuvanke poudarjajo, da je medpoklicno sodelovanje ključno za zagotavljanje celostne in kakovostne obravnave kronično bolnega otroka. Multidisciplinarno sodelovanje vključuje pristop, ki omogoča, da se otrokove telesne, psihološke, socialne in razvojne potrebe obravnavajo celovito. V zaključni tabeli so povzete ugotovitve intervjuvank o tem, kaj bi bilo mogoče izboljšati v obstoječem sistemu obravnave kronično bolnih otrok. Tabela 7 Izboljšave v sistemu obravnave Vprašanje Odgovor Koda Kaj bi po vašem mnenju I1: »Premalo je organizirane pomoči na domu,  pomoč na domu bilo potrebno izboljšati v kar bi zmanjšalo obremenitev družin. Potrebna bi  psihološka obstoječem sistemu bila tudi večja dostopnost psihološke pomoči«. pomoč obravnave kronično bolnih otrok?  izobraževanje I2: »Večja vlaganja v izobraževanje medicinskih  podporne sester na področju kroničnih bolezni otrok. skupine 348 Uvedba specializiranih podpornih skupin za starše in sorojence«. I3: »Zagotoviti več interdisciplinarnega sodelovanja med zdravniki, psihologi, socialnimi  interdisciplinarno delavci. Večja dostopnost psihološke pomoči sodelovanje tako za otroke, kot njihove družine. Omogočiti  družbene več programov za vključevanje otrok v družbene aktivnosti dejavnosti, da se zmanjša občutek izključenosti«. I4: »Izboljšati komunikacijo med različnimi profili. Omogočiti več vključitev psihologov za boljšo celostno obravnavo in izmenjave  komunikacija informacij (psihološka ocena, predstavitev  vključitev domačega okolja) za lažji in pravilen pristop k psihologov otroku in družini. Menim, da bi bilo prav, da MS  izobraževanje pridobijo več znanja, se izobražujejo predvsem na področju obravnave kronično bolnih otrok«. I5: »Pomembno bi bilo tudi zagotoviti več časa za individualno obravnavo. Kronično bolni otroci potrebujejo več razlage, prilagoditev in  individualna čustvene podpore. Pogosto se MS soočamo s obravnava pomanjkanjem kadra, kar vpliva na kakovost  izobraževanje zdravstvene nege. Pomembno pa je tudi zagotavljanje možnosti izobraževanj MS s področja njihovega delovanja«. Intervjuvanke opozarjajo na pomanjkljivosti na večjih področjih. Izpostavile so več pomanjkljivost, tri intervjuvanke so bile enotne, da je potrebno zagotoviti več izobraževanj za medicinske sestre. Menijo, da so potrebne izboljšave na področju izobraževanj medicinskih sester, zagotovitve večjega interdisciplinarnega sodelovanja ter izboljšati komunikacijo med različnimi profili. 4 Razprava Na podlagi rezultatov intervjujev lahko povzamemo, da medicinska sestra zaseda osrednjo vlogo pri obravnavi kronično bolnega otroka in njegove družine. Njeno delo presega izvajanje zdravstvene nege, saj vključuje tudi psihološko podporo, zdravstveno-vzgojno delovanje in povezovanje znotraj interdisciplinarnega tima. Pridobljeni podatki kažejo na pomen individualnega pristopa, empatije ter kontinuiranega izobraževanja otrok in staršev. V nadaljevanju razprave bodo predstavljene ključne ugotovitve raziskave ter primerjava s strokovno in znanstveno literaturo. 4.1 Psihološke in socialne stiske pri kronično bolnih otrocih? Raziskava je pokazala, da medicinske sestre opažajo, da kronična bolezen otroka pomembno vpliva na njegovo psihološko, socialno in družinsko okolje. Otroci se pogosto soočajo z občutki strahu, žalosti, osamljenosti in drugačnosti, kar vodi v socialno izključenost in težave pri vključevanju med vrstnike. Christie in Khatun (2012, str. 196) poudarjata, da otroci s kroničnimi boleznimi pogosto doživljajo občutke negotovosti, jeze in strahu zaradi izgube nadzora nad lastnim telesom ter omejitev, ki jih bolezen prinaša v vsakdanje življenje. Otroci imajo lahko težave z razumevanjem, kaj se dogaja z njihovim telesom. Prilagoditi se morajo na simptome bolezni, zdravljenje, občutke ranljivosti, izgube 349 samonadzora in znižanje samospoštovanja. Bolezen lahko vpliva tudi na dolgoročne otrokove upe, sanje in ambicije Takšna čustvena stanja lahko vodijo v umikanje iz socialnih interakcij in v občutek drugačnosti med vrstniki. Prav tako Consolini (2020, b. s.) ugotavlja, da kronične bolezni vplivajo na otrokovo samopodobo in odnose z vrstniki, saj se ti otroci pogosto počutijo izolirane ali nerazumljene. Zato je psihosocialna podpora, ki jo nudi zdravstveno osebje, zlasti medicinske sestre, ključnega pomena pri spodbujanju otrokovega občutka vključenosti, varnosti in sprejetosti. Zato je izjemno pomembno, da se že v začetku v obravnavo vključita tako psiholog kot socialni delavec. Sistematičen pristop k obravnavi otroka s poudarkom na usklajevanju aktivnosti za oskrbo v domačem okolju, v družino usmerjena zdravstvena nega in njeno napredno načrtovanje zagotavljajo najboljše rezultate in zadovoljstvo tako družine kot zdravstvenih delavcev (Elias in dr., 2012, str. 1003). 4.2 Vpliv kronične bolezeni otroka na družinsko dinamiko Z raziskavo ugotovimo, da medicinske sestre vidijo, da kronična bolezen pri otroku ne vpliva le na otroka, temveč tudi na celotno družino. Starši so izpostavljeni čustvenim, psihološkim in telesnim obremenitvam. Kronična bolezen otroka tako spreminja dinamiko družine. Pogosto se zaradi deljenja vlog med partnerjema pojavijo napetosti v partnerskih odnosih, zapostavljenosti sorojencev, občutki nemoči, utrujenosti ter zapostavljenosti sorojencev. Starši poročajo o finančnih obremenitvah ter težavah pri usklajevanju vsakodnevnega življenja in nege otroka. Po besedah Rollanda (2004, str. 89) družina v svet bolezni vstopa brez »psihosocialnega zemljevida«, ki bi ji pomagal pri razumevanju stanja in kako delovati v situaciji, v kateri se je znašla. Psihosocialno razumevanje stanja, v katerem se je znašel družinski sistem, pomeni, da se skozi bolezen naučimo pričakovanega vzorca tako čustvenih kot praktičnih zahtev, ki vključujejo časovni načrt razvojnih nalog, povezanih z boleznijo in različnimi fazami motnje. Zgodi se tudi, da se mama in otrok povežeta v diado znotraj družine, in tvorita koalicijo proti drugim družinskim članom, ki sporočajo, da sta pretirano vpletena, in prav tako lahko izoblikujejo svoje zavezništvo. V veliki meri je s tem povezana kakovost partnerskega odnosa. Partnerski odnos je v prvih letih soočanja s kronično boleznijo na preizkušnji (Kreft Hausmeister, 2014, str. 22). Kronična bolezen pri otroku ima večji vpliv na sorojence kot na starše (30,4 % proti 15,1 %). Ker je zavedanje staršev glede tega problema slabše, se poveča tveganje za pojav čustvene zlorabe in zapostavljanja. (Dinleyici idr., 2020, str. 36). Gan in sodelavci (2017, str. 24) poudarjajo, da zaradi večje odgovornosti pri skrbi za bolnega brata ali sestro so zdravi sorojenci razvili večjo samozavest in družbeno odpornost ter zrelost. 4.3 Vloga medicinske sestre pri obravnavi kronično bolnega otroka v bolnišničnem okolju Medicinske sestre poudarjajo, da je vloga medicinske sestre pri obravnavi kronično bolnega otroka ključna, saj deluje kot povezovalni člen med otrokom, družino in zdravstvenim timom. Njeno delo temelji na celostnem pristopu, ki vključuje klinično, edukativno in podporno vlogo. Medicinska sestra otroku in družini nudi čustveno podporo, občutek varnosti in zaupanje, hkrati pa izvaja zdravstveno-vzgojno delo, prilagojeno individualnim potrebam. Cilj je opolnomočiti otroka in družino za samostojno obvladovanje bolezni in kakovostno življenje po odpustu iz bolnišnice. Medicinska sestra pri obravnavi kronično bolnega otroka zavzema osrednje mesto, saj s svojo strokovnostjo, empatijo in vlogo povezovalke med otrokom, družino in zdravstvenim timom bistveno prispeva k kakovostni zdravstveni obravnavi. Avtor Bishoff (2009, str. 2265) navaja, da so medicinske sestre namreč sposobne vzpostaviti dobro interakcijo s pacienti (boljše kot ostali zdravstveni delavci) in konstruktivno sodelovanje v zdravstvenem timu. Glede na njihovo pozicijo oziroma vlogo, ki naj bi jo prevzele v skrbi za pacienta s kronično boleznijo, pa potrebujejo ustrezno znanje, spretnosti in lastnosti, da lahko razvijejo svoj potencial. Obravnava otroka/mladostnika, usmerjena v družino je osnovno načelo, ki poudarja 350 dinamičen odnos med družinskimi člani in zdravstvenimi delavci ter poskuša ohraniti normalno delovanje družine, ko otrok zboli. Omogoča spoznavanje izkušenj, zgodb in znanja tako otroka/mladostnika, kot njegove širše in ožje družine. Zagotavljanje obravnave, osredotočene na družino, je bistvenega pomena za obravnavo otrok in zahteva razvoj terapevtskih odnosov s starši bolnih otrok (Oštir, 2024, str. 63). Štih in sodelavci (2023, str. 80) navajajo , da se mora medicinska sestra otroku in staršem približati na ustrezen način. Kako in na kakšen način bo v proces zdravstvene vzgoje vključen otrok, je odvisno od njegove starosti in kognitivne razvojne stopnje. Prav je, da upoštevamo vse otrokove lastnosti in posebnosti. Iz odgovorov intervjuvank je razvidno, da medicinske sestre pri obravnavi kronično bolnih otrok delujejo načrtno, individualno in celostno, pri čemer upoštevajo starost, sposobnosti ter potrebe otroka in družine. V ospredju njihovega dela je izobraževanje in opolnomočenje staršev, saj jih učijo izvajanja osnovnih negovalnih postopkov, pravilnega ravnanja z zdravili ter prilagoditev, potrebnih za življenje doma. Cilj zdravstveno-vzgojnega dela je, da otrok in družina pridobita ustrezno znanje, samozavest ter veščine za čim bolj samostojno obvladovanje bolezni in preprečevanje zapletov. Medicinske sestre poudarjajo pomen empatije in partnerskega odnosa. Takšen pristop navaja tudi Bendikova in sodelavci (2025, b.s.), ki poudarjajo, da individualno načrtovana obravnava omogoča boljše vključevanje otrok s kronično boleznijo v vsakdanje življenje in šolsko okolje. Zdravstveno-vzgojno delo medicinskih sester je usmerjeno v izobraževanje in opolnomočenje staršev, da pridobijo znanje, potrebno za izvajanje nege, spremljanje bolezni in preprečevanje zapletov. Empatija velja za osrednjo vlogo zdravstvene nege in hkrati za pomemben cilj izobraževanja v zdravstveni negi (Rollins idr., 2020, str. 2218). Pri kroničnih boleznih je pomembno izhajati iz dejstva, da je treba vsak primer dolgoročno obravnavati individualno (Fernandes idr., 2019, str. 1321). 4.4 Medpoklicno sodelovanje v zdravstveni negi prispeva k boljšemu psihofizičnemu stanju kronično bolnih otrok Intervjuvanke ocenjujejo medpoklicno sodelovanje kot pomemben dejavnik kakovostne obravnave, ki omogoča celostno, varno in učinkovito obravnavo otrok z vključevanjem drugih zdravstvenih strokovnjakov (zdravnikov, fizioterapevtov, delovnih terapevtov , dietetikov psihologov, socialnih delavcev). Tak pristop prispeva k boljšim psihofizičnim izidom in večji podpori družini. Rezultati so skladni z ugotovitvami iz literature. Medpoklicni timi olajšajo organizacijo nege, komunikacijo in podporo družinam, kar zmanjšuje preobremenjenost staršev in izboljšuje prilagajanje na kronično bolezen (Johnson idr., 2022, str. 19; Lee idr., 2025, str. 111). Kaiser idr. (2022, str. 51) ugotavljajo, da medpoklicno sodelovanje prispeva k višjemu zadovoljstvu družin, izboljšani kakovosti življenja in zmanjšani anksioznosti otrok. 4.5 Možnosti izboljšav v obstoječem sistemu obravnave kronično bolnih otrok Pomembna ugotovitev naše raziskave je, da so intervjuvanke izpostavile podobne pomanjkljivosti obravnave kronično bolnih otrok. Menijo, da bi bilo v sistemu potrebno zagotoviti več psihološke pomoči, več časa za individualno obravnavo, ter izboljšati izobraževanje medicinskih sester na področju kroničnih bolezni otrok. Potrebna je tudi boljša komunikacija in več interdisciplinarnega sodelovanja med strokovnimi profili. Ti rezultati so skladni z ugotovitvami iz literature, kjer avtor Kreft Hausmeister (2014, str. 23) navaja, da je pomembno, da načrtujemo intervencije na vseh pomembnih področjih, ki bi lahko bila prizadeta, oziroma za pomembne ljudi in sisteme, kot so starši, družina, šola, vrstniki ipd. Prav zato naj pri pomoči otroku in družini sodelujejo različni zdravstveni delavci (zdravnik, medicinske sestre in zdravstveni tehniki, klinični psiholog, socialni delavec itd.), lahko pa družine napotimo po pomoč tudi k društvom in drugim organizacijam, ki delujejo izven bolnišnice. Zdravstveni delavci lahko otroku in družini pomagamo pri prilagajanju na bolezen, tudi tako da vzpostavimo jasno komunikacijo 351 z njimi, zagotovimo neposredno in jasno komunikacijo med seboj, prilagajmo zdravljenje šolanju otroka, aktivno vključimo otroka v proces zdravljenja in na prehodu v odraslost načrtujemo intervencije za tranzicijo. Terapevtska storitev v bolnišnici, kot so delovna terapija, psihoterapija, so dodatne dejavnosti, ki pripomorejo k fizičnemu okrevanju in zagotavljajo čustveno podporo otroku in staršem (Woodson idr., 2015, str. 59). Kljub pomembnim ugotovitvam v naši raziskavi, moramo biti pozorni na majhen vzorec te raziskave. Mnenja so bila pridobljena zgolj od medicinskih sester, zato bi bilo smiselno razširiti raziskavo z vključitvijo staršev obolelih otrok ter drugih profilov zdravstvenih delavcev, kar bi omogočalo raznolik vpogled v temo raziskave. 5 Zaključek Medicinska sestra zaseda osrednjo vlogo pri obravnavi kronično bolnega otroka in njegove družine. Njeno delo poleg izvajanje osnovne zdravstvene nege vključuje še psihološko podporo, zdravstveno-vzgojno delovanje ter sodelovanje znotraj interdisciplinarnega tima. Ključnega pomena sta empatija in individualen pristop, ki spodbujata zaupanje ter opolnomočenje otroka in staršev. Kronična bolezen pomembno vpliva na otrokovo psihološko in socialno stanje ter na dinamiko družine, zato je celostna in medpoklicna obravnava nujna za zagotavljanje kakovostne oskrbe. Nadaljnje raziskave bi lahko raziskovale starševski pogled na sistem obravnave kronično bolnega otroka, saj bi to omogočilo celovitejši vpogled v potrebe otrok in družin ter prispevalo k oblikovanju učinkovitejših pristopov zdravstvene nege. LITERATURA 1. Bischoff, A. (2009). Management in Sub-Saharan Africa: Whose business is it? International Journal of Environmental Health Research, 6(8), 2258–2270. 2. Centers for Disease Control and Prevention. (2022). About chronic diseases. https://www.cdc.gov/chronicdisease/about/index.htm 3. Christie, D. in Khatun, H. (2012). Adjusting to life with chronic illness. The Psychologist, 25(3), 194–197. 4. Consolini, D. M. (2020). Children with chronic health conditions. MSD Manuals. https://www.msdmanuals.com/professional/pediatrics/caring-for-sick-children-and-their- families/children-and-youth-with-special-health-care-needs 5. Compas, B. E., Jaser, S. S., Dunn, M. J. in Rodriguez, E. M. (2012). Coping with chronic illness in childhood and adolescence. Annual Review of Clinical Psychology, 8, 455–480. 6. Dinleyici, M., Çarman, K. B., Özdemir, C., Harmancı, K., Eren, M., Kirel, B., Şimşek, E., Yarar, C., Çamurdan, A. D. in Daglı, F. S. (2020). Quality-of-life evaluation of healthy siblings of children with chronic illness. Balkan Medical Journal, 37(1), 34–42. https://doi.org/10.4274/balkanmedj.galenos.2019.2019.7.142 7. Elias, E. R., Murphy, N. A., Liptak, G. S., Adams, R. C., Burke, R., Friedman, S. L., Houtrow, A., Kalichman, M., Kuo, D., Levy, S. E., Norwood, K. W., Turchi, R. M. in Wiley, S. E. (2012). Home care of children and youth with complex health care needs and technology dependencies. Pediatrics, 129(5), 996–1005. 8. Fernandes, L. T. B., Nóbrega, V. M., Sales, M. L. X. F., Reichert, A. P. S., Moura, F. M. in Collet, N. (2019). Supported self-care actions for children and teenagers with chronic diseases. Texto & Contexto – Enfermagem, 28(10), 1318–1329. https://doi.org/10.1590/1980-265X-TCE-2018-032 352 9. Gan, L. L., Lum, A., Wakefield, C. E., Nandakumar, B. in Fardell, J. E. (2017). School experiences of siblings of children with chronic illness: A systematic literature review. Journal of Pediatric Nursing, 33(1), 23–32. https://doi.org/10.1016/j.pedn.2016.11.007 10.Johnson, H., Martin, D. in Evans, R. (2022). Improving care for families and children with complex needs. Journal of Pediatric Nursing, 62, 15–23. https://journals.lww.com/jrnldbp/fulltext/2022/11000/improving_care_for_families_and_children_ with.2.aspx 11.Kaiser, A., Roberts, K. in Chen, L. (2022). Interprofessional collaboration in pediatric care: Impacts on patient-reported outcomes. Systematic Reviews in Healthcare, 14(3), 45–58. https://doi.org/10.1186/s13643-022-02027-x 12.Kepreotes, E., Keatinge, D. in Stone, T. (2010). The experience of parenting children with chronic illness. Journal of Child Health Care, 14(1), 59–68. 13.Kozier, B., Erb, G., Berman, A. in Snyder, S. (2021). Fundamentals of nursing: Concepts, process and practice (11th ed.). Pearson Education. 14.Kreft Hausmeister, I. (2013). Vloga psihologa pri obravnavi otroka s kronično boleznijo. Slovenska pediatrija, 17(1), 136–142. 15.Kreft Hausmeister, I. (2014). Soočanje družine s kronično boleznijo otroka in vloga zdravstvenih delavcev. V A. Ljubič in M. Oštir (ur.), Otrok, družina, bolezen in zdravstveni delavci – skrb za druge in skrb zase: zbornik predavanj (str. 20–25). Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 16.Lee, S., Patel, A. in Wong, C. (2025). The importance of the multidisciplinary team and social support in pediatric rehabilitation: A literature review. Pediatric Rehabilitation, 17(2), 101–115. https://doi.org/10.1007/s40141-025-00487-5 17.Martić, P. (2021). Žalost, jeza in strah pri starših otrok s kronično boleznijo [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?id=128908&lang=slv 18.Medja, K., Šmid, E., Smajlović, A., Havoj, D. in Lajhar, A. (2017). Kronične bolezni prebavil pri otrocih in mladostnikih. Slovenska pediatrija, 24(2), 90–99. 19.Online MSW Programs. (2022). Resources for supporting families coping with chronic illness. https://www.onlinemswprograms.com/resources-family-support-chronic-illness/ 20.Oštir, M. (2024). Pomen komunikacije v sodobni zdravstveni negi v pediatriji. Slovenska pediatrija, 31(1), 62–65. 21.Rolland, J. S. (2004). Families and chronic illness: An integrative model. V D. R. Catherall (ur.), Handbook of stress, trauma, and the family (str. 89–115). Brunner-Routledge. 22.Rollins, J., Rollins, C., Boock, L. A. in Sitz, T. (2020). Supporting children living with chronic medical conditions through empathetic art. Journal of Child and Family Studies, 29(8), 2218–2233. https://doi.org/10.1007/s10826-020-01738-w 23.Štih, A., Oštir, M., Djokić, M., Čamernik, M., Jalšovec, A., Kolenc, J., Ževart, S., Logar Dolinšek, T., Alibašić, A. in Šmid, E. (2023). Vloga in pomen zdravstvenovzgojnega dela v pediatrični zdravstveni negi. Slovenska pediatrija, 30(2), 79–86. https://doi.org/10.38031/slovpediatr-2023-2- 05 24.Woodson, K. D., Thakkar, S., Burbage, M., Kichler, J. in Nabors, L. (2015). Children with chronic illnesses: Factors influencing family hardiness. Issues in Comprehensive Pediatric Nursing, 38(1), 57–69. 353 Katja Lenarčič Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Zgodnji rehabilitacijski protokol po operaciji endoproteze kolena UDK 615.82/.84:617.583-089 UDC 615.82/.84:617.583-089 KLJUČNE BESEDE: totalna endoproteza kolena, KEYWORDS: Total knee arthroplasty, physiotherapy, fizioterapija, rehabilitacijski protokol, zgodnja rehabilitation protocol, early mobilisation, hospital mobilizacija, bolnišnično zdravljenje care POVZETEK – Totalna endoproteza (TEP) kolena je ABSTRACT – Total knee arthroplasty (TKA) is one of ena najpogostejših in najučinkovitejših kirurških the most common and effective surgical procedures metod za zdravljenje napredovalne osteoartroze for the treatment of advanced knee arthrosis. kolena. Uspešnost posega je v veliki meri odvisna od However, the success of the operation depends heavily ustrezno izvedene rehabilitacije. Namen raziskave je on the quality and timing of postoperative bil pregledati in primerjati rehabilitacijske protokole rehabilitation. The aim of this study was to review and v različnih slovenskih bolnišnicah v zgodnji fazi po compare rehabilitation protocols used in different TEP kolena ter ugotoviti, katere metode se Slovenian hospitals in the early phase after TKA, with uporabljajo in kakšni so kriteriji za odpust pacientov. special emphasis on therapeutic methods and Podatki so bili zbrani s pomočjo vprašalnika, ki so ga discharge criteria. Data were collected by means of a izpolnili fizioterapevti iz treh ustanov. Rezultati so questionnaire completed by physiotherapists from pokazali razlike pri začetku fizioterapije, uporabi three healthcare institutions. The results revealed kontinuiranega pasivnega gibanja (KPG), differences in the initiation of physiotherapy, the use krioterapiji, kompresijskem povijanju in merilih za of continuous passive motion (CPM), cryotherapy, odpust. V vseh ustanovah se rehabilitacija začne zelo compression bandaging and discharge standards. zgodaj, vendar se metode in intenzivnost obravnave While early rehabilitation is initiated in all centres, razlikujejo. Ugotovljeno je bilo, da bi uvedba enotnih the specific techniques and intensity of physiotherapy smernic, večja individualizacija vadbenih programov differ. The results suggest that the introduction of ter dosledno vključevanje aktivnih vaj pomembo standardised but flexible protocols, the improvement izboljšalo obstoječe protokole. Ključno je tudi of tailored exercise programmes and the consistent ozaveščanje o pomembnosti predoperativne priprave, inclusion of active exercise could significantly krepitve mišice kvadriceps ter uravnotežene improve current practise. Greater emphasis should funkcionalne obremenitve za doseganje optimalnih also be placed on preoperative preparation, izidov po operaciji. quadriceps strengthening and controlled functional loading to optimise postoperative outcomes. 1 Teoretična izhodišča Osteoartritis (OA) je najpogostejša oblika degenerativne bolezni sklepov, ki prizadene 15–40 % ljudi starejših od 40 let (Abolhasani idr., 2019). Predstavlja velik javno-zdravstveni problem sodobne družbe (Cho idr., 2015). Je temeljni vzrok za izgubo funkcije pri starejših. Približno 80 % bolnikov trpi zaradi omejitve gibljivosti, 20 % ljudi pa ne zmorejo več opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti (Abolhasani idr., 2019). OA je mogoče opredeliti patološko, radiografsko in klinično. OA je potrebno diagnosticirati z uporabo različnih kliničnih in radioloških metod (Jang idr., 2021). Kolenski sklep je najbolj pogosto prizadet sklep zaradi njegovega prenašanja teže in ponavljajočega se gibanja (Cho idr., 2015). Koleno je največji sinovialni sklep pri ljudeh in je sestavljen iz kostnih struktur 354 (distalni femur, proksimalna tibija in patela); hrustanca (meniskusa in sklepni hrustanec); vezi; infrapatelarne maščobne blazinice in sinovialne ovojnice. Sinovialna ovojnica proizvaja sinovialno tekočino, ki maže in hrani sklepni hrustanec. Vendar pa je glede na veliko obremenitev tega sklepa koleno pogosto mesto bolečih stanj, zlasti OA. Napredovanje OA je običajno počasno in lahko traja leta. Bolezen lahko postopoma napreduje skozi različne faze ali pa se sčasoma postopoma razvija, kar poslabša resnost in simptome bolezni (Jang idr., 2021). Predhodne poškodbe kolena povečajo tveganje za pojav OA za 3,86 krat. Pomembno vlogo pri razvoju OA kolena imajo še starost, ženski spol, prekomerna telesna teža oz. debelost in ponavljajoča se uporaba sklepov, gostota kosti in mišična oslabelost (Jang idr., 2021). Glavna simptoma napredovanega OA sta bolečina in motorične motnje (zmanjšana gibljivost sklepa, zmanjšana propriorecepcija ter zmanjšana pokretnost) (Cho idr., 2015). Pojavi se nociceptivna bolečina kolena z občasnimi nociplastičnimi in redkimi nevropatskimi značilnostmi (Vanneste idr., 2024). Diagnoza OA se najpogosteje postavi s pomočjo klasične rentgenske radiografije, resnost OA pa se oceni s Kellgren-Lawrence lestvico (Giorgino idr., 2023). Zdravljenje OA kolena poteka konzervativno, v primeru neučinkovitosti pa je priporočljiv celosten, multidisciplinaren pristop. Med dodatne možnosti zdravljenja lahko vključimo psihoterapijo, intraartikularne injekcije, radiofrekvenčno ablacijo ter po potrebi tudi operacijo kolena (vstavitev delne ali totalne kolenske endoproteze) (Vanneste idr., 2024). Cilji kirurškega posega pri bolnikih z OA so zmanjšanje bolečine, zmanjšanje invalidnosti in izboljšanje kakovosti življenja. Zdravljenje je treba individualizirati glede na funkcionalno stanje bolnikov, resnost bolezni in naravo osnovne bolezni. Kirurški poseg pri bolnikih z OA se običajno izvede, kadar manj invazivno zdravljenje ni uspešno. Operacija totalne (popolne) zamenjave proteze kolena vključuje odstranitev poškodovanih koncev golenice in stegnenice ter preplastitev obeh s kovinsko endoprotezo. Med oba dela kovinske endoproteze se vmesti plastični vložek, ki posnema funkcijo meninskusov pri amortizaciji sil. Rehabilitacija posameznikov, ki so bili operirani koleno s TEP, temelji na odločitvah, ki jih sprejmejo v posvetovanju s svojo zdravstveno ekipo, ki jo sestavljajo zdravniki, kirurgi, medicinske sestre, fizioterapevti in delovni terapevti. Nekatere študije zagovarjajo in podpirajo uporabo predoperativnih fizioterapevtskih programov, ki so povezani z boljšimi pooperativnimi funkcionalnimi izidi (Jette idr., 2020). Univerzalno uveljavljene smernice rehabilitacije ne obstajajo. Priporoča se, da je fizioterapija usmerjena v izboljšanje mišične moči in progresivno funkcionalno vadbo. Večini protokolov so skupne tri faze rehabilitacije, ki so prilagojene fazam celjenja tkiva po operativnem posegu. Nekatere ustanove se poslužujejo tudi preoperativne faze, kjer paciente prehodno seznanijo z rehabilitacijo po operaciji (Potočnik idr., 2020). Delno okrevanje traja 6 tednov, popolno okrevanje pa do 1 leta. Namen raziskave je pregledati in primerjati različne rehabilitacijske protokole, ki jih uporabljajo posamezne bolnišnice in klinike po operaciji TEP kolena. Osredotoča se na zgodnjo fazo rehabilitacije ter na metode, postopke in cilje, ki se uporabljajo pri obravnavi pacienta. Z analizo protokolov želimo ugotoviti, katere oblike fizioterapevtskih intervencij so najučinkovitejše za izboljšanje gibljivosti kolena, zmanjšanje bolečine, krepitev mišične moči ter čim hitrejšo in varno vračanje pacientov v vsakdanje življenje. 355 2 Metode 2.1 Cilji raziskave Cilji raziskave so:  Primerjati začetke izvajanja zgodnje rehabilitacije po TEP kolena med izbranimi bolnišnicami (čas pričetka izvajanja fizioterapije in začetek prve vertikalizacije, uporaba KPG, hlajenje, kompresija …).  Analizirati razlike v fizioterapevtskih kriterijih za odpust pacienta iz bolnišnice.  Ugotoviti, katere fizioterapevtske metode (npr. krioterapija, KPG, EMS (elektro-mišična stimulacija), vadba za ravnotežje, hidroterapija) se uporabljajo v zgodnji rehabilitaciji.  Ovrednotiti vpliv različnih pristopov na trajanje bolnišničnega zdravljenja (ležalno dobo).  Pregledati skladnost klinične prakse z literaturo ter znanstvenimi priporočili glede zgodnje rehabilitacije po TEP kolena.  Izpostaviti možnosti za izboljšanje obstoječih protokolov na podlagi zbranih podatkov in empiričnih ugotovitev. 2.2 Metode in tehnike zbiranja podatkov Podatke o procesu dela v posameznih klinikah smo zbrali s pomočjo vprašalnika, ki smo ga predhodno sami oblikovali. Namen vprašalnika je bil pridobiti vpogled v potek rehabilitacije po TEP kolena iz različnih kliničnih okolij. 2.3 Opis instrumenta Vprašalnik je bil strukturiran tako, da je omogočal pridobivanje kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. Vsebuje odprta in zaprta vprašanja, ki se nanašajo na organizacijo rehabilitacije, uporabljene metode in tehnike. Zanimal nas je proces dela in način rehabilitacije pri pacientih po operacijah TEP kolena. Vprašalnik smo poslali na tri različne klinike po Sloveniji, kjer smo prosili tam zaposlene fizioterapevte, da ga izpolnijo in vrnejo izpolnjenega. 2.4 Opis vzorca Vzorec zajema tri fizioterapevte iz treh različnih bolnišnic v Sloveniji, ki delujejo na oddelkih za rehabilitacijo pacientov po operaciji TEP kolena. Vsi anketiranci imajo večletne izkušnje s področja fizioterapije in redno sodelujejo pri rehabilitaciji pacientov po TEP kolena. 2.5 Opis zbiranja in obdelave podatkov Zbiranje podatkov je potekalo preko elektronske pošte. Vsakemu fizioterapevtu smo poslali vprašalnik s spremnim pismom in pojasnilom o namenu raziskave. Po prejemu izpolnjenih vprašalnikov smo odgovore analizirali. Tako smo primerjali odgovore med posameznimi klinikami in poiskali podobnosti ter razlike v rehabilitacijskih pristopih. 3 Rezultati V nadaljevanju so v tabeli 1 predstavljeni različni protokoli zgodnje faze rehabilitacije po operaciji TEP kolena treh bolnišnic v Sloveniji. 356 Tabela 1 Zgodnja faza rehabilitacije (1. faza) po TEP kolena v posameznih bolnišnicah/klinikah Vprašanja/ Bolnišnica I Bolnišnica II Bolnišnica III bolnišnice Začetek s fth Na dan operacije 1. dan po operaciji Na dan operacije Prva Običajno na dan Običajno na 1. Običajno na dan vertikalizacija operacije (izjema pooperativni dan (izjema operacije (izjema vrtoglavica, slabost vrtoglavica, slabost itd.) vrtoglavica, slabost itd.) itd.) Uporaba KPG Noben Vsi pacienti Vsi pacienti Ležalna doba 2. dni 2. dni 3. dni Interni protokoli Da Da Da Najem KPG Ne Da Ne Kompresijsko Ne Da Ne povijanje nog Hlajenje kolena Kriopak / hladilna Kriopak Kriopak naprava Kriteriji za odpust  sam. izvajanje AV  sam. izvajanje AV  sam. do stranišča  sam. hoja s  sam. hoja z minimalno  dvig iztegnjene noge pripomočkom pomočjo s pripomočki  naučen hoje po stopnicah Legenda: fth - fizioterapija, AV – aktivne vaje, sam. - samostojno, KPG – kontinuirano pasivno gibanje, TEP kolena – totalna endoproteza kolena 4 Razprava V bolnišnici I in III začnejo z zgodnjo rehabilitacijo že na dan operacije, medtem ko v bolnišnici II začnejo z zgodnjo rehabilitacijo naslednji dan po operaciji. Karaborklu in sodelavci (2020) zagovarjajo, da se zgodnja rehabilitacija po TEP kolena začne že na dan operacije, 4-8 ur po operaciji. Pregled literature o protokolih zgodnje rehabilitacije v postoperativni populaciji je pokazal zmanjšano možnost pooperativnih zapletov, skrajšanje ležalnih dob, zmanjšanje intenzivnosti bolečine in zagotovitev boljših izidov zdravljenja brez zapletov. Vse obravnavane bolnišnice pri prvi vertikalizaciji mobilizirajo bolnika do meje njihovih sposobnosti po njihovem internem protokolu. V prvi fazi rehabilitacije fizioterapevti v bolnišnici II in III uporabljajo aparat za kontinuirano pasivno gibanje (KPG), medtem ko ga v bolnišnici I ne. Gil-Gonzalez in sodelavci (2022) so raziskovali vpliv uporabe KPG pri pacientih po TEP kolena. Ugotovljeno je bilo, da uporaba KPG nima vpliva na povečanje gibljivosti sklepa in zmanjšanje bolečine v primerjavi s pacienti, ki niso bili deležni KPG. Prav tako so uporabo KPG raziskovali Jette in sodelavci (2020) in ugotovili, da nima pomembnih učinkov na dolgoročne klinične in funkcionalne izide. Svetujejo, da bi lahko rutinsko uporabo KPG prenehali izvajati. Prav tako tuji protokoli ne omenjajo KPG kot standardni del oskrbe pacienta, pri njih je indiciran le na preference kirurga ali v primerih, ko je pooperativni obseg kolena močno zmanjšan zaradi revizijske ali rekonstruktivne operacije. Potočnik in sodelavci (2020) navajajo, da je lahko uporaba KPG povezana s povečano pooperativno drenažo krvi, povečano potrebo po analgetikih ter izrazitejšim otekanjem kolena. V bolnišnici II svetujejo pacientom, da si KPG najamejo za domov. 357 Hlajenje kolena se izvaja v vseh treh bolnišnicah. Izvaja se večkrat dnevno s kriopaki. Tudi tuje klinike svetujejo po operaciji hlajenje uda 2–3x na dan za 15–20 min. V bolnišnici I uporabljajo tudi hladilni aparat, ki ima hkrati funkcijo kompresije. V bolnišnici II pacientom kompresijsko povijajo operirano nogo, medtem ko v bolnišnici I in III tega ne izvajajo. Potočnik in sodelavci (2020) navajajo, da obstajajo zmerni dokazi, da kombinirani aparati za krioterapijo in kompresijo niso učinkovitejši od uporabe navadnega kriopaka in kompresijskih povojev, kljub temu, da pacienti opisujejo večje zadovoljstvo ob uporabi kombiniranega aparata. Fizioterapevtski kriteriji za odpust pacientov iz bolnišnice pa so si v vseh treh bolnišnicah različni. Skupen kriterij vseh treh bolnišnic je, da je pacient samostojen pri hoji s pripomočkom. Pomembno je, da je pacient po odpustu doma pokreten in samostojen pri osnovnih življenjskih aktivnostih, zato je le ta kriterij smiseln. V bolnišnici I in II navajajo še samostojno izvajanje aktivnih vaj. Tudi ta kriterij je zelo pomemben, ker pooperativno dokazano pride do izrazite mišične atrofije, zaradi katere je pravilno samostojno izvajanje aktivnih vaj na domu bistveno. Jette in sodelavci (2020) navajajo, da se zmanjša mišična moč za 24 % na operirani nogi po vstavitvi endoproteze kolena v primerjavi z zdravo nogo. Karaborklu in sodelavci (2020) so v svoji raziskavi ugotovili, da imajo optimalne rezultate pri pacientih, ki prva dva tedna po operacijah izvajajo nekaj preprostih vaj doma s poudarkom na poganjanju sobnega kolesa, iztegovanju kolena ter pravilnim vzorcem hoje (peta-prsti). V bolnišnici III imajo med odpustnimi kriteriji samostojen dvig iztegnjene noge od podlage, kar pa včasih pacienti zaradi zmanjšane mišične moči tudi ne zmorejo. Bolnišnica I ima med kriteriji za odpust še, da je pacient naučen hoje po stopnicah, kar zagovarjajo tudi Karaborklu in sodelavci (2020). Smiselno je, da pacient hojo po stopnicah trenira tudi doma. Ležalna doba po vstavitvi TEP kolena je v bolnišnici I in II 2 dni, medtem ko je ležalna doba v bolnišnici III 3 dni. Zanimivo je spoznanje, da je bolnišnica II edina, ki začne z zgodnjo rehabilitacijo in prvo vertikalizacijo šele dan po operaciji, ležalna doba pacientov pa je enaka kot v bolnišnici I, kjer z zgodnjo rehabilitacijo in prvo vertikalizacijo začnejo že na dan operacije. Pojavi se dilema, ali program zgodnje rehabilitacije (program pospešenega okrevanja) na dan operacije resnično skrajša ležalno dobo, tako kot zagovarjajo tuje študije. Obstajajo študije, ki zagovarjajo, da bi lahko TEP kolena naredili v sklopu ambulantne obravnave oziroma enodnevni bolnišnični oskrbi. Torej, da gre pacient še isti dan domov. Predhodna opažanja podpirajo, da je tak pristop izvedljiv pri 15 % izbrane populacije, ki ima urejene socialne pogoje, brez povečane možnosti zapletov in ponovnih sprejemov (Wainwright idr., 2021). 5 Zaključek Na podlagi primerjave rehabilitacijskih protokolov po totalni endoprotezi kolena med tremi slovenskimi bolnišnicami smo ugotovili pomembne razlike, zlasti v zgodnji fazi rehabilitacije. Zgodnja rehabilitacija se v dveh bolnišnicah začne že na dan operacije, medtem ko se v tretji bolnišnici začne šele naslednji dan, kljub temu pa imajo podobno ležalno dobo (2–3 dni). To odpira vprašanje o dejanskem vplivu zgodnje rehabilitacije in prve vertikalizacije na trajanje hospitalizacije. Možnosti za izboljšave vidimo v poenotenju kriterijev za odpust, doslednejšemu začetku vertikalizacije na dan operacije ter boljši edukaciji pacientov o vajah za doma. Standardizirani, individualno prilagojeni protokoli, ki temeljijo na znanstvenih dokazih, bi prispevali k bolj enotni in učinkoviti rehabilitaciji ter zmanjšali razlikovanje med posameznimi ustanovami. Uporaba KPG naj bo selektivna, glede na individualno presojo. Pomembno je tudi ocenjevanje hoje, ravnotežja in funkcionalnosti za zmanjšanje tveganja padcev. Priporočena je večja usklajenost med ustanovami, stalno izobraževanje kadra ter uporaba sodobnih 358 metod, kot so telerehabilitacija in predoperativna priprava, s ciljem izboljšanja okrevanja in zadovoljstva pacientov. LITERATURA 1. Abolhasani, M., Halabchi, F., Afsharnia, E., Moradi, V., Ingle, L., Shariat, A. in Hakakzadeh, A. (2019). Effects of kinesiotaping on knee osteoarthritis: A literature review. Journal of Exercise Rehabilitation, 15(4), 498–503. https://doi.org/10.12965/jer.1938364.182 2. Cho, H. Y., Kim, E. H., Kim, J. in Yoon, Y. W. (2015). Kinesio taping improves pain, range of motion, and proprioception in older patients with knee osteoarthritis: A randomized controlled trial. American Journal of Physical Medicine & Rehabilitation, 94(3), 192–200. https://doi.org/10.1097/PHM.0000000000000148 3. Gil-González, S., Barja-Rodríguez, R. A., López-Pujol, A., Berjaoui, H., Fernández-Bengoa, J. E., Erquicia, J. I., Leal-Blanquet, J. in Pelfort, X. (2022). Continuous passive motion not affect the knee motion and the surgical wound aspect after total knee arthroplasty. Journal of Orthopaedic Surgery and Research, 17(1), 25. https://doi.org/10.1186/s13018-022-02916-w 4. Giorgino, R., Albano, D., Fusco, S., Peretti, G. M., Mangiavini, L. in Messina, C. (2023). Knee osteoarthritis: Epidemiology, pathogenesis, and mesenchymal stem cells–What else is new? An update. International Journal of Molecular Sciences, 24(7), 6405. https://doi.org/10.3390/ijms24076405 5. Jang, S., Lee, K. in Ju, J. H. (2021). Recent updates of diagnosis, pathophysiology, and treatment on osteoarthritis of the knee. International Journal of Molecular Sciences, 22(5), 2619. https://doi.org/10.3390/ijms22052619 6. Jette, D. U., Hunter, S. J., Burkett, L., Langham, B., Logerstedt, D. S., Piuzzi, N. S., Poirier, N. M., Radach, L. J. L., Ritter, J. E., Scalzitti, D. A., Stevens-Lapsley, J. E., Tompkins, J., Zeni, J., Jr. in American Physical Therapy Association. (2020). Physical therapist management of total knee arthroplasty. Physical Therapy, 100(9), 1603–1631. https://doi.org/10.1093/ptj/pzaa099 7. Karaborklu Argut, S., Celik, D. in Kilicoglu, O. I. (2021). The combination of exercise and manual therapy versus exercise alone in total knee arthroplasty rehabilitation: A randomized controlled clinical trial. PM&R: The Journal of Injury, Function, and Rehabilitation, 13(10), 1069–1078. https://doi.org/10.1002/pmrj.12542 8. Kolenski sklep. (b. d.). Kolenski sklep: Sodobni vidiki zdravljenja: Zbornik preglednih člankov: [strokovno srečanje: Ljubljana, 18. in 19. junij 2020]. 133. 9. Vanneste, T., Belba, A., Oei, G. T. M. L., Emans, P., Fonkoue, L., Kallewaard, J. W., Kapural, L., Peng, P., Sommer, M., Vanneste, B., Cohen, S. P. in Van Zundert, J. (2025). Chronic knee pain. Pain Practice: The Official Journal of World Institute of Pain, 25(1), e13408. https://doi.org/10.1111/papr.13408 10.Wainwright, T. W., Memtsoudis, S. G. in Kehlet, H. (2021). Fast-track hip and knee arthroplasty…how fast? British Journal of Anaesthesia, 126(2), 348–349. https://doi.org/10.1016/j.bja.2020.09.038 359 Dr. Ljiljana Leskovic Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Najpogostejše metode dela z osebami z demenco v domovih za starejše in potrebe zaposlenih po izobraževanju UDK 616.892.3:364-54:614.2 UDC 616.892.3:364-54:614.2 KLJUČNE BESEDE: sodobne metode dela, demenca, KEYWORDS: modern working methods, dementia, izvajalci zdravstvene nege, izobraževanje healthcare providers, training POVZETEK – Demenca predstavlja vse večji izziv v ABSTRACT – Dementia is an increasing challenge in dolgotrajni oskrbi, saj zahteva na posameznika long-term care as it requires a person-centred and osredinjen in individualiziran pristop. V raziskavi smo individualised approach. In this study, we used a uporabili deskriptivno metodo in kvantitativni descriptive method and a quantitative research design raziskovalni pristop z namenom preučiti najpogosteje to investigate the most commonly used working uporabljene metode dela ter izobraževalne potrebe methods and the educational needs of care staff. The zaposlenih v zdravstveni negi. Podatke smo zbrali s data was collected using a structured questionnaire strukturiranim vprašalnikom, ki ga je izpolnilo 104 completed by 104 nurses. The results show that 88% izvajalcev zdravstvene nege. Rezultati kažejo, da ima of respondents deal with people with dementia on a 88 % anketiranih vsakodnevni stik z osebami z daily basis, but 42% do not feel sufficiently qualified demenco, pri čemer se 42 % počuti nezadostno to work with them. Among the recognised working usposobljenih za delo z njimi. Med prepoznanimi methods, the Montessori approach, validation, basal metodami dela so izstopali Montessori pristop, stimulation, music therapy and individualised validacija, bazalna stimulacija, glasbena terapija in approaches stand out, while in practise, individualizirani pristopi, medtem ko se v praksi conversations, a calm demeanour and therapeutic najpogosteje uporabljajo pogovor, umirjen pristop in activities are most commonly used. A total of 83% of terapevtske dejavnosti. Kar 83 % zaposlenih ocenjuje staff consider working with people with dementia to be delo z osebami z demenco kot zahtevno, še posebej tisti challenging, especially those with longer work z daljšimi delovnimi izkušnjami. Večina (96 %) experience. The majority (96%) of respondents anketiranih izraža potrebo po dodatnem expressed a need for additional training, with an izobraževanju, kot optimalno pogostost pa navajajo optimum frequency of training every 6 to 12 months izobraževanja vsakih 6 do 12 mesecev. Rezultati indicated. The results highlight a gap between the raziskave osvetljujejo razkorak med prepoznavanjem recognition of modern care methods and confidence in sodobnih metod dela in samozavestjo pri njihovi their application and emphasise the need for regular, uporabi ter poudarjajo nujnost rednega, structured and targeted training for staff caring for strukturiranega in ciljno usmerjenega izobraževanja people with dementia. zaposlenih na področju oskrbe oseb z demenco. 1 Uvod Demenca je eden najpomembnejših zdravstvenih in socialnih izzivov sodobne družbe. Gre za sindrom kronične in napredujoče narave, za katerega je značilen postopni upad dveh ali več kognitivnih funkcij, kar vodi v funkcionalno oviranost in povečano odvisnost pri vsakodnevnih dejavnostih (World Health Organization (WHO), 2012). Najpogosteje je posledica nevrodegenerativnih bolezni, med katerimi prevladuje Alzheimerjeva bolezen (Arvanitakis idr., 2019). Klinična slika vključuje progresiven upad spomina, jezika, izvršilnih funkcij in zaznavanja (Duong idr., 2017). 360 Ključni simptom demence je izguba spomina, predvsem kratkoročnega, kar povzroča težave pri pomnjenju nedavnih dogodkov, informacij in pogovorov. Osebe z demenco zato pogosto ponavljajo ista vprašanja ter pozabljajo dogovore, kar je v začetnih fazah lahko zmotno pripisano normalnemu staranju. Zaradi tega globalno ostane neodkritih približno 60 % primerov demence (WHO, 2012; Arvanitakis idr., 2019). Poleg spominskih motenj se pojavljajo tudi komunikacijske težave, kot so anomija, počasno izražanje in nerazumevanje kompleksnih stavkov, kar lahko vodi v napačno interpretacijo simptomov s strani negovalnega osebja (Duong idr., 2017). Pogosti so tudi vedenjski in čustveni simptomi, vključno z apatijo, depresivnimi motnjami in socialno izolacijo, ki dodatno otežujejo vsakodnevno življenje oseb z demenco ter poslabšajo njihovo samostojnost (Brown in Lee, 2021). Poleg kognitivnih motenj je značilna dezorientacija v času in prostoru. Osebe z demenco se lahko izgubijo v znanem okolju ali ne vedo, kateri dan je, kar pogosto vodi v tavanje in samostojno zapuščanje varnih ustanov (Smith, 2018). V institucionalnih okoljih se ti simptomi pogosto zmotno razlagajo kot naravne posledice staranja, saj osebje zaradi pomanjkanja specifičnega usposabljanja težko prepozna subtilne znake začetne demence (Miller idr., 2019). Prepoznavanje demence v domovih za starejše je kompleksen izziv, saj se blagi kognitivni upadi pogosto prekrivajo s starostnimi spremembami (National Center for Biotechnology Information, n. d.). Negovalno osebje, kljub vsakodnevnemu stiku z osebami z demenco, pogosto nima zadostnega znanja za razlikovanje med patološko demenco in »normalnim« staranjem (European Journal of Geriatrics and Gerontology, n. d.). Dodatno diagnozo otežuje polimorbidnost, saj imajo stanovalci pogosto več zdravstvenih težav, kot so depresija, senzorične okvare in druge kronične bolezni, ki lahko povzročijo podobne simptome (PubMed Central, n. d.). Pomanjkljiva uporaba standardiziranih presejalnih orodij in pomanjkanje časa še dodatno zmanjšujeta možnost zgodnjega odkrivanja bolezni (Kovach idr., 2006). Za zagotavljanje kakovostne oskrbe je ključno uvajanje sodobnih metod dela, ki temeljijo na osebi usmerjeni oskrbi, ne pa zgolj na simptomatskem obravnavanju. Koncept person-centered care poudarja spoštovanje individualnih potreb, življenjskih navad in vrednot oseb z demenco, kar dokazano izboljšuje kakovost življenja in zmanjšuje pojav vedenjskih motenj (Kitwood, 1997; Edvardsson idr., 2008). Prav tako so učinkovite nefarmakološke intervencije, kot so glasbena terapija, reminiscenčna terapija, multisenzorična stimulacija in validacijska terapija, ki pomagajo zmanjševati anksioznost in agresivnost ter krepijo občutek identitete (Livingston idr., 2017). Tehnološki pristopi, vključno z uporabo digitalnih orodij za spremljanje kognitivnega stanja in robotike v oskrbi, postajajo vedno pomembnejši, saj omogočajo bolj sistematično in natančno spremljanje sprememb v vedenju stanovalcev (Topol, 2019). Poleg tega je ključno redno izobraževanje negovalnega osebja in uvedba strukturiranih presejalnih metod, kot sta Mini-Mental State Examination (MMSE) in Montreal Cognitive Assessment (MoCA), ki omogočata pravočasno prepoznavanje zgodnjih znakov bolezni (Nasreddine idr., 2005). Učinkovita obravnava demence zahteva integracijo sodobnih metod dela, ki združujejo osebi prilagojeno oskrbo, nefarmakološke pristope, uporabo tehnologij ter sistematično izobraževanje zdravstvenega osebja. Le s takšnim celostnim pristopom je mogoče zagotoviti pravočasno prepoznavanje simptomov, izboljšati kakovost življenja oseb z demenco in hkrati olajšati delo negovalcev (Livingston idr., 2017; Edvardsson idr., 2008). 2 Metoda Namen raziskave je bil preučiti najpogosteje uporabljene metode dela zdravstvenega osebja pri osebah z demenco ter izobraževalne potrebe zaposlenih v zdravstveni negi. 361 Za potrebe raziskave smo uporabili kvantitativni pristop z deskriptivno metodo dela. S tehniko anketiranja smo zbrali primarne podatke, izvedenim med zdravstvenim negovalnim osebjem v treh domovih za starejše v Sloveniji. Vprašalnik je bil posebej oblikovan za namen raziskave na podlagi obstoječe literature in že validiranih instrumentov, vendar prilagojen slovenskemu kontekstu, zato ga ni mogoče obravnavati kot standardizirano orodje. 2.1 Opis vzorca V raziskavi je sodelovalo 104 zdravstvenih delavcev, izbranih s priložnostnim vzorčenjem. Vključitveni kriteriji so bili: zaposleni v neposredni zdravstveni negi, z najmanj 6 meseci delovne dobe v ustanovi dolgotrajne oskrbe. Izključitveni kriteriji: administrativni delavci, pripravniki in tisti, ki niso želeli sodelovati. Večina udeležencev je bila žensk (88,5 %). Najpogostejša izobrazba je bila srednješolska (54,8 %). Poklicne skupine so obsegale bolničarje, srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre. 2.2 Opis instrumenta Anketni vprašalnik je bil posebej oblikovan za namen raziskave na podlagi obstoječe literature in že validiranih instrumentov, vendar prilagojen slovenskemu kontekstu, zato ga ni mogoče obravnavati kot standardizirano orodje. Vprašalnik je obsegal 15 vprašanj: pet sociodemografskih (spol, izobrazba, poklic, delovne izkušnje, oddelek), deset o poznavanju sodobnih metod dela in potrebah po dodatnem izobraževanju na področju oskrbe oseb z demenco ter subjektivnem doživljanju obremenjenosti. 2.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov Zbiranje podatkov je potekalo od novembra do sredine decembra 2024. Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Udeleženci so podpisali informirano soglasje, zagotovljena je bila zaupnost, raziskavo pa je odobrila pristojna etična komisija Univerze v Novo mesto Fakultete za zdravstvene vede. 2.4 Statistična analiza Zbrane podatke smo analizirali s pomočjo osnovnih opisnih statističnih metod (predstavitev velikosti vzorca, frekvence in odstotkov in logistično regresijo), pri čemer smo uporabili programsko opremo SPSS. 3 Rezultati Vprašalnik je rešilo več žensk (88.5 %). Največ anketirancev ima srednješolsko izobrazbo (54,8 %), najmanj pa višješolsko (3,8 %). Največ anketirancev ima poklic srednje medicinske sestre ali tehnika v zdravstveni negi (34,6 %) in najmanj poklic višje medicinske sestre (3,8 %). Poklici strežnica v zdravstveni negi, bolničar in diplomirana medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik so zastopani enako (14.4 %). Glede delovne dobe ima večina anketirancev do 10 let delovne dobe (51,9 %). Z večanjem delovne dobe se % udeležencev zmanjšuje, tako jih ima najmanj (9,6 %) delovno dobo nad 31 let. Največ (55,8 %) jih dela na negovalnem oddelku, sledi drugo (16,3), oddelek za demenco (15,4 %) in stanovanjski oddelek (12,5 %). V tabeli 1 je predstavljena analiza sociodemografskih vprašanj. Za obdelavo podatkov smo uporabili osnovno opisno statistično analizo, ki vključuje predstavitev velikosti vzorca (n), odstotkov (f%) in frekvenc (f). 362 Tabela 1 Sociodemografska značilnosti anketirancev (n = 104) Značilnosti Kategorija f f % Moški 13 12,5 % Spol Ženski 91 88,5 % Osnovnošolska 8 7,7 % Srednješolska 57 54,8 % Izobrazba Višješolska 4 3,8 % Visokošolska 34 32,7 % Strežnica v zdravstveni negi 15 14,4 % Bolničar 15 14,4 % Delovna terapevtka / terapevt 11 10,6 % Fizioterapevtka / terapevt 8 7,7 % Poklic Srednja medicinska sestra / 36 34,6 % tehnik zdravstvene nege Višja medicinska sestra 4 3,8 % Diplomirana medicinska sestra 15 14,4 % / diplomirani zdravstvenik Do 10 54 51,9 % 11–20 27 26,0 % Delovna doba 21–30 13 12,5 % Nad 31 10 9,6 % Stanovanjski oddelek 13 12,5 % Negovalni oddelek 58 55,8 % Oddelek Oddelek za demenco 16 15,4 % Drugo 17 16,3 % Za namen raziskave smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja. V nadaljevanju predstavljamo rezultata le teh. Raziskovalno vprašanje 1: »Kako višja izobrazba in daljša delovna doba vplivata na zaznavanje težavnosti dela z osebami z demenco.« Tabela 2 Zaznavanje težavnost dela 95-odstotni IZ za Spremenljivka B SE Wald df p Exp (B) Exp (B) (spodnja, zgornja) Izobrazba -0,533 0,311 2,927 1 0,087 0,587 0,319–1,081 Delovna doba 0,392 0,419 0,875 1 0,350 1,479 0,651-3,362 Konstanta 2,859 1,243 5,290 1 0,021 17,445 ___ Opomba: a. Spremenljivki, vključeni v 1. koraku: izobrazba in Delovna doba. SE = standardna napaka, df = stopnja prostosti, p = dvostranska verjetnost, IZ = interval zaupanja. Rezultati logistične regresije kažejo, da je koeficient B za spremenljivko Izobrazba negativen (B = -0,533) in s tem nakazuje, da je višja izobrazba povezana z nižjo verjetnostjo zaznavanja dela z osebami z demenco kot težjega. Vendar pa p-vrednost (p = 0,087) presega običajni prag statistične 363 značilnosti (p < 0,05), kar pomeni, da tega trenda ne moremo potrditi s potrebno gotovostjo. Razmerje verjetij (Exp (B) = 0,587) nakazuje, da bi se z vsako višjo stopnjo izobrazbe poročanje o težavnosti dela lahko zmanjšalo za približno 41,3 %, čeprav rezultati nakazujejo možnost manjšega zaznavanja težavnosti z višjo izobrazbo, učinek ni bil statistično potrjen, a interval zaupanja (0,319–1,081) vključuje vrednost 1, kar dodatno kaže na nezanesljivost tega rezultata. Z vidika raziskovalnega vprašanja (1) lahko zaključimo, da se trend ni potrdil na ravni statistične značilnosti. Pričujoči rezultati opozarjajo na potrebo po nadaljnjih raziskavah z večjim vzorcem ali dodatnimi spremenljivkami (npr. delovne obremenitve, čustvene podpore, delovnega okolja), ki bi lahko bolje pojasnile zaznavanje težavnosti dela pri oskrbi oseb z demenco. Ob upoštevanju, da se je 83 % anketirancev strinjalo z izjavo o težavnosti dela, je smiselno razmisliti tudi o razvoju ustreznih izobraževalnih programov in sistemskih ukrepov, ki bi zaposlenim olajšali soočanje z izzivi, značilnimi za to področje zdravstvene nege. Raziskovalno vprašanje 2: Na kakšen način anketirani zdravstveni delavci ocenjujejo svoje poznavanje dela z osebami z demenco in katere sodobne metode dela pri tem najpogosteje navajajo ter uporabljajo? Rezultati o samooceni poznavanja dela z osebami z demenco so: največ (45 %) anketirancev je ocenilo, da pozna delo z osebami z demenco in samo malo manj korespondentov (42 %) je ocenilo, da tega dela ne pozna. Precejšen delež (13 %) anketirancev ni podal odgovora. Navedena samoocena glede nepoznavanja dela je zaskrbljujoča in zahteva korake za izboljšanje stanja. Anketiranci, ki so odgovorili, da poznajo delo z osebami z demenco smo pozvali, da navedejo znane sodobne oblike dela. Kot sodobno obliko dela so največkrat navedli metodo Montessori, sledi delo v manjših skupinah, metoda validacije, risanje, barvanje in individualni pristop. Kot najpogostejšo metodo anketiranci uporabljajo pogovor, sledijo metoda Montessori, validacija, bazalna stimulacija, glasba, umirjenost in terapevtske aktivnosti. Raziskovalno vprašanje 3: Katera frekvenca strokovnih izobraževanj se anketirancem zdi najprimernejša za delo z osebami z demenco? Iz analize odgovorov je razvidno, da večina anketirancev (45 %) kot najprimernejšo frekvenco izobraževanj navaja obdobje »na pol leta«. Sledi frekvenca »na eno leto«, ki jo predlaga 34 % vprašanih. Manj pogosto so kot ustrezno frekvenco navajali »na tri mesece« (19 %) ter »na en mesec« (2 %). Skupni delež predlaganih frekvenc »na pol leta« in »eno leto« predstavlja 79 %. Ta podatek jasno nakazuje, da anketiranci večinsko zaznavajo potrebo po periodičnih izobraževanjih v razmiku od šest mesecev do enega leta. Tabela 3 Zaznavanje težavnosti dela in potreba po dodatnem izobraževanju Delo se mi zdi Delo se mi ne Ni razlike Skupaj težje zdi težje (n = 79 (82,3 %) 11 (11,5 %) 6 (6,3 %) 96 (100 %) Želijo več izobraževanj 96) Ne želijo več 3 (37,5 %) 1 (12,5 %) 4 (50,0 %)* 8 (100 %) izobraževanj (n = 8) Skupaj 82 (78,8 %) 12 (11,5 %) 10 (9,6 %) 104 (100 %) Tabela 3 prikazuje povezavo med zaznavanjem težavnosti dela z osebami z demenco in izraženo potrebo po dodatnem izobraževanju. Večina anketirancev (92,3 %) je izrazila željo po dodatnih izobraževanjih, pri čemer je kar 82,3 % teh zaposlenih delo z osebami z demenco ocenilo kot zahtevno. Nasprotno pa med tistimi, ki dodatnih izobraževanj ne želijo, večina dela ne zaznava kot posebno težavnega oziroma 364 ne opaža razlik. Kljub temu, da rezultati nakazujejo jasen trend, da zaposleni, ki se pri delu počutijo bolj obremenjeni, izražajo tudi večjo potrebo po dodatnem izobraževanju, statistična analiza ( x2 = 1.766; p = 0,779) ni potrdila značilne povezave med spremenljivkama. To pomeni, da se občutek zahtevnosti dela in potreba po dodatnih usposabljanjih pojavljata sočasno, vendar na podlagi teh podatkov ne moremo trditi, da sta med seboj neposredno povezana. Rezultat našega testa je pokazal, da je p-vrednost (0,779) večja od 0,05, ugotovili smo, da povezava med potrebami po dodatnem izobraževanju in zaznavanjem težavnosti dela ni statistično značilna. To dokazujejo tudi vrednosti simetričnega testa, ki ima enako vrednost p = 0,779 in nizke vrednosti testov: Fi koeficient = 0,130, Cramer V = 0,092 in kontingenčni koeficient = 0,129. 4 Razprava Rezultati raziskave ponujajo pomemben vpogled v sociodemografske značilnosti in percepcijo zdravstvenih delavcev glede dela z osebami z demenco. Ugotovljeno je bilo, da med anketiranci prevladujejo ženske z večinoma srednješolsko izobrazbo in delovno dobo do deset let, kar nakazuje, da oskrbo oseb z demenco v največji meri opravlja relativno mlajši kader z osnovno zdravstveno izobrazbo. Podoben trend ugotavljajo tudi druge raziskave, ki opozarjajo, da se za delo z osebami z demenco najpogosteje zaposlujejo zdravstveni delavci z nižjimi ravnmi izobrazbe, kar lahko vpliva na kakovost oskrbe in zaznavanje težavnosti dela (Borbasi idr., 2010). Analiza samoocene poznavanja dela z osebami z demenco kaže, da 45 % anketirancev ocenjuje, da to delo pozna, medtem ko jih 42 % meni nasprotno. Visok delež oseb, ki ocenjujejo svoje znanje kot pomanjkljivo, nakazuje na pomembno vrzel v strokovni usposobljenosti. Najpogosteje navedene sodobne metode dela so metoda Montessori, validacija, delo v manjših skupinah, risanje in individualni pristop. Uporaba pogovora kot najpogostejše metode pa potrjuje, da se zdravstveni delavci pogosto zanašajo na osnovne komunikacijske pristope, medtem ko je poznavanje kompleksnejših metod omejeno. Mednarodne raziskave poudarjajo, da so osebi prilagojene metode, kot sta validacijska in Montessori terapija, ključne pri izboljšanju kakovosti življenja oseb z demenco ter zmanjševanju vedenjskih simptomov (van der Ploeg idr., 2013; Cohen-Mansfield, 2018). Kar 96 % anketirancev je izrazilo potrebo po dodatnih izobraževanjih, kar je skladno z ugotovitvami raziskav, ki opozarjajo, da zdravstveno osebje pogosto nima zadostnih kompetenc za delo z osebami z demenco in zato prepoznava pomen stalnega strokovnega razvoja (Surr idr., 2017). Najprimernejša frekvenca izobraževanj se večini anketirancev zdi obdobje šestih mesecev ali enega leta, kar odraža potrebo po redni, vendar časovno vzdržni obliki strokovnega izpopolnjevanja. Podobno so ugotovili tudi Livingston idr. (2017), ki navajajo, da so periodična usposabljanja ključna za ohranjanje znanja in preprečevanje izgorelosti osebja. Logistična regresija ni pokazala statistično značilnega vpliva izobrazbe in delovne dobe na zaznavanje težavnosti dela z osebami z demenco, čeprav so rezultati nakazovali trend, da višja izobrazba zmanjšuje zaznavanje težavnosti. Ta ugotovitev je skladna z raziskavo Feast idr. (2017), ki so opozorili, da zaznavanje težavnosti dela bolj kot izobrazba vplivajo dejavniki, kot so delovne obremenitve, podpora sodelavcev in organizacijska kultura. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da je zaznavanje dela z osebami z demenco kot zahtevnega izrazito razširjeno. Pomanjkanje znanja in uporabe sodobnih metod dela ter velika izražena potreba po dodatnem izobraževanju kažejo na nujnost razvoja ciljno usmerjenih programov usposabljanja. Ti bi morali temeljiti na konceptu osebi prilagojene oskrbe ter vključevati praktične 365 pristope, ki so se v mednarodnem merilu izkazali kot učinkoviti pri zmanjševanju vedenjskih simptomov in povečanju zadovoljstva zaposlenih. Rezultati tako kažejo na zanimiv, a ne dokončno potrjen vzorec: višja izobrazba zaposlenim omogoča lažjega obvladovanja zahtev dela, medtem ko daljša delovna doba ne prinaša nujno manjšega občutka obremenjenosti – nasprotno, lahko ga celo povečuje. To je skladno s teorijami o delovni izčrpanosti (burnout), ki poudarjajo, da dolgotrajna izpostavljenost čustveno zahtevnemu delu, kot je skrb za osebe z demenco, lahko sčasoma poveča stres in občutek zahtevnosti dela, če niso zagotovljeni ustrezna podpora, izobraževanja in možnosti za obvladovanje stresa. Našo raziskavo je treba interpretirati ob upoštevanju določenih omejitev. Najprej je bil uporabljen priložnostni vzorec (N = 104), kar omejuje možnosti posploševanja rezultatov na širšo populacijo. Poleg tega je bila uporabljena metoda samoocenjevalnega vprašalnika, ki lahko vodi v pristranskost odgovorov zaradi subjektivnega doživljanja udeležencev. Raziskava je zajela le šest najpogostejših simptomov demence, zato rezultati ne odražajo celotnega spektra kliničnih manifestacij bolezni. Dodatno je relativno majhna velikost vzorca zmanjšala moč regresijske analize in možnost zaznavanja subtilnejših statističnih povezav. 5 Zaključek Negovalno osebje je dobro prepoznavalo glavne kognitivne simptome demence, manj pa subtilne vedenjske znake. Razporeditev osebja ni bila povezana z dolžino izkušenj, izobrazba in delovne izkušnje pa nista imeli statistično značilnega vpliva na doživljanje obremenjenosti. Rezultati nakazujejo potrebo po dodatnem usposabljanju, ki se osredotoča na manj očitne simptome, ter po prihodnjih raziskavah z večjimi vzorci in vključevanjem organizacijskih ter psihosocialnih dejavnikov. LITERATURA 1. Arvanitakis, Z., Shah, R. C. in Bennett, D. A. (2019). Diagnosis and management of dementia: Review. JAMA, 322(16), 1589–1599. https://doi.org/10.1001/jama.2019.4782 2. Borbasi, S., Emmanuel, E., Farrelly, B. in Ashcroft, J. (2010). Report of an evaluation of a nurse-led dementia outreach service for people with the behavioral and psychological symptoms of dementia living in residential aged care facilities. Perspectives in Psychiatric Care, 46(2), 99–107. https://doi.org/10.1111/j.1744-6163.2010.00245.x 3. Brown, T. in Lee, M. (2021). Behavioral and psychological symptoms of dementia: Clinical implications. Journal of Geriatric Psychiatry and Neurology, 34(5), 425–437. https://doi.org/10.1177/0891988721996870 4. Cohen-Mansfield, J. (2018). Nonpharmacologic treatment of behavioral disorders in dementia. Dialogues in Clinical Neuroscience, 20(1), 41–48. https://doi.org/10.31887/DCNS.2018.20.1/jcohenmansfield 5. Duong, S., Patel, T. in Chang, F. (2017). Dementia: What pharmacists need to know. Canadian Pharmacists Journal, 150(2), 118–129. https://doi.org/10.1177/1715163517690745 6. Edvardsson, D., Winblad, B. in Sandman, P. O. (2008). Person‐centred care of people with severe Alzheimer’s disease: Current status and ways forward. The Lancet Neurology, 7(4), 362–367. https://doi.org/10.1016/S1474-4422(08)70063-2 7. European Journal of Geriatrics and Gerontology. (n.d.). Dementia and elderly care. EJGG. https://ejgg.org 366 8. Feast, A., Orrell, M., Charlesworth, G., Melunsky, N., Poland, F. in Moniz-Cook, E. (2017). Behavioural and psychological symptoms in dementia and the challenges for family carers: Systematic review. The British Journal of Psychiatry, 208(5), 429–434. https://doi.org/10.1192/bjp.bp.114.153684 9. Kitwood, T. (1997). Dementia reconsidered: The person comes first. Open University Press. 10.Kovach, C. R., Logan, B. R., Noonan, P. E., Schlidt, A. M., Smerz, J. in Simpson, M. (2006). Factors associated with the use of nonpharmacological interventions among nursing home residents with dementia. Journal of Gerontological Nursing, 32(6), 9–14. https://doi.org/10.3928/0098-9134- 20060601-05 11.Livingston, G., Kelly, L., Lewis-Holmes, E., Baio, G., Morris, S., Patel, N., Omar, R., Katona, C. in Cooper, C. (2017). Non-pharmacological interventions for agitation in dementia: Systematic review of randomized controlled trials. The British Journal of Psychiatry, 210(6), 429–436. https://doi.org/10.1192/bjp.bp.116.187922 12.Miller, V. J., Fields, N. L. in Anderson, K. A. (2019). Nursing home social services directors’ perspectives on staff training needs related to dementia care. Journal of Applied Gerontology, 38(1), 25–45. https://doi.org/10.1177/0733464817690675 13.Nasreddine, Z. S., Phillips, N. A., Bédirian, V., Charbonneau, S., Whitehead, V., Collin, I., Cummings, J. L. in Chertkow, H. (2005). The Montreal Cognitive Assessment (MoCA): A brief screening tool for mild cognitive impairment. Journal of the American Geriatrics Society, 53(4), 695–699. https://doi.org/10.1111/j.1532-5415.2005.53221.x 14.National Center for Biotechnology Information. (n. d.). Dementia. NCBI. https://www.ncbi.nlm.nih.gov 15.PubMed Central. (n. d.). Dementia in the elderly. PMC. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov 16.Smith, J. (2018). Wandering behavior in dementia: A clinical perspective. Aging & Mental Health, 22(7), 837–844. https://doi.org/10.1080/13607863.2017.1304527 17.Surr, C. A., Gates, C., Irving, D., Oyebode, J., Smith, S. J., Parveen, S., Drury, M. in Dennison, A. (2017). Effective dementia education and training for the health and social care workforce: A systematic review of the literature. Review of Educational Research, 87(5), 966–1002. https://doi.org/10.3102/0034654317723305 18.Topol, E. (2019). Deep medicine: How artificial intelligence can make healthcare human again. Basic Books. 19.Van der Ploeg, E. S., Eppingstall, B. in O’Connor, D. W. (2013). A randomized crossover trial to study the effect of personalized, one-to-one interaction using Montessori-based activities on agitation, affect, and engagement in nursing home residents with dementia. International Psychogeriatrics, 25(4), 565–575. https://doi.org/10.1017/S1041610212002128 20.World Health Organization. (2012). Dementia: A public health priority. World Health Organization. https://www.who.int/publications/i/item/dementia-a-public-health-priority 367 Danijela Lovrić Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Vloga operacijske medicinske sestre pri preprečevanju okužb, povezanih z zdravstvom, v operacijskem bloku UDK 616.022:617-089+614.253.5 UDC 616.022:617-089+614.253.5 KLJUČNE BESEDE: operacijska medicinska sestra, KEYWORDS: theatre nurse, healthcare-associated okužbe povezane z zdravstvom, preprečevanje okužb, infections, infection prevention, operating theatre, operacijski blok nursing care POVZETEK – Okužbe, povezane z zdravstvom, ABSTRACT – Healthcare-associated infections are predstavljajo enega najresnejših zapletov v kirurškem among the most serious complications in surgery, as okolju, saj ogrožajo varnost pacientov ter povečujejo they jeopardise patient safety and increase treatment stroške zdravljenja in trajanje hospitalizacije. costs and length of hospital stay. The operating Operacijski blok velja za okolje z visokim tveganjem theatre is considered a high-risk environment for the za prenos mikroorganizmov, zato je izvajanje transmission of microorganisms, which makes the preventivnih ukrepov ključnega pomena. Operacijska implementation of preventive measures essential. medicinska sestra ima pri preprečevanju teh okužb Operating theatre nurses play a central role in the osrednjo vlogo, saj s svojim strokovnim znanjem, prevention of these infections, as their expertise, izkušnjami in natančnostjo pomembno vpliva na experience and precision contribute significantly to varnost pacienta. Namen prispevka je bil s pomočjo patient safety. The aim of this paper was to review the pregleda znanstvene in strokovne literature scientific and professional literature to identify the key predstaviti najpomembnejše naloge in kompetence roles and competences of the theatre nurse in this operacijske medicinske sestre na tem področju. area. The review revealed that the most important Rezultati pregleda so pokazali, da so ključni ukrepi measures include consistent hand hygiene, proper use dosledna higiena rok, ustrezna uporaba osebne of personal protective equipment, sterility control, varovalne opreme, nadzor sterilnosti, spoštovanje adherence to protocols and active participation in protokolov ter aktivno sodelovanje pri zdravstveni health education and team training. The need for vzgoji in izobraževanju v timu. Izpostavljena je tudi continuous professional development is also potreba po stalnem strokovnem izpopolnjevanju. emphasised. The article emphasises the importance of Prispevek poudarja pomen celostnega in a comprehensive and preventative approach, which preventivnega pristopa, ki pomembno prispeva k contributes significantly to reducing infections and zmanjšanju okužb in višji kakovosti zdravstvene improving the quality of patient care. obravnave. 1 Teoretična izhodišča Okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, sodijo med najpogostejše zaplete v kirurških ustanovah in so še vedno eden izmed glavnih vzrokov za podaljšano zdravljenje, večje finančne obremenitve zdravstvenega sistema ter slabše izide zdravljenja pacientov. Kljub sodobnim diagnostičnim pristopom in napredni tehnologiji ostajajo okužbe kirurškega mesta ena najpogostejših oblik bolnišničnih okužb, ki zahtevajo dosledno izvajanje vseh preventivnih ukrepov (Radaelli idr., 2024, str. 20). Posegi v operacijskem bloku zaradi svoje invazivne narave in občutljivega okolja še povečujejo tveganje za 368 zaplete, zato je vloga operacijske medicinske sestre pri zagotavljanju varnosti pacientov neprecenljiva (Ellsworth idr., 2023, str. 267). Pri analizi dejavnikov, ki prispevajo k nastanku okužb, se pokaže, da gre za preplet organizacijskih okoliščin in strokovnega znanja osebja. Neustrezno zapiranje vrat, pretirano gibanje zaposlenih med posegom in neskladno izvajanje predpisanih protokolov so ključni dejavniki, ki povečajo možnost kontaminacije sterilnega polja (Drago idr., 2025, str. 8). Hkrati raziskave razkrivajo, da znanje operacijskih medicinskih sester na področju preprečevanja okužb kirurškega mesta ni vedno na enaki ravni. V številnih ustanovah se kažejo pomanjkljivosti pri uporabi zaščitne opreme in izvajanju aseptičnih tehnik, kar potrjuje potrebo po stalnem strokovnem izobraževanju in rednem preverjanju skladnosti s smernicami (Akbulut in Atalay, 2025, str. 95; Yurtseven in Şişman, 2025, str. 5). Higiena rok ostaja najučinkovitejši in hkrati najosnovnejši ukrep pri preprečevanju okužb v operacijskem bloku. Smernice perioperativne prakse jasno poudarjajo, da dosledno izvajanje tega ukrepa bistveno zmanjša možnost prenosa patogenov med osebjem, pacienti in okoljem, vendar se skladnost zdravstvenih delavcev s priporočili v praksi še vedno kaže kot izziv (Speth, 2023, str. 104). Raziskave so pokazale, da interaktivne oblike usposabljanj, mentorstvo in sprotno spremljanje pomembno izboljšujejo izvajanje teh postopkov ter spodbujajo kulturo varnosti v operacijskih timih (Frödin idr., 2023, str. 285–286). Poleg tega se je potrdilo, da aktivno sodelovanje medicinskih sester pri izobraževalnih projektih krepi timsko zavest in zmanjšuje tveganje za neustrezno izvajanje preventivnih ukrepov (Teixeira idr., 2025, str. 10–12). Operacijska medicinska sestra ne skrbi zgolj za tehnično zagotavljanje sterilnosti, temveč ima tudi pomembno vzgojno vlogo pri pripravi pacienta na operacijo. Dokazano je, da učinkovita zdravstvena vzgoja in aktivno vključevanje pacientov v preventivne ukrepe zmanjšujeta pojavnost pooperativnih okužb. Pacienti, ki razumejo pomen higiene, dosledno sledijo predoperativnim navodilom in hitro prepoznajo znake okužbe, pomembno prispevajo k varnejšemu okrevanju in boljšim izidom zdravljenja (Mirnoto in Irwan, 2025, str. 62). Poleg tega rezultati raziskav potrjujejo, da pacienti, ki so opolnomočeni z znanjem in vključeni v proces lastne obravnave, dosegajo nižjo stopnjo okužb kirurškega mesta, kar poudarja pomen medicinske sestre kot edukatorke in svetovalke (Humphrey idr., 2025, str. 30). Na uspešnost preprečevanja okužb pomembno vpliva tudi organizacijska kultura v zdravstvenih ustanovah. Okolja, kjer prevladuje kultura varnosti, spodbujajo zdravstvene delavce k doslednemu izvajanju smernic, zmanjšujejo tveganje za napake in izboljšujejo kakovost obravnave pacientov (Juliasih idr., 2023, str. 1735). Nasprotno pa lahko pomanjkljiva komunikacija, visoka delovna obremenjenost in nezadostna podpora vodstva privedejo do večje pojavnosti okužb. Zato raziskave poudarjajo pomen interdisciplinarnega sodelovanja, kjer kirurški tim deluje usklajeno – kirurgi, anesteziologi in medicinske sestre s skupnim ciljem zagotavljanja varnosti pacientov. Tak pristop se je izkazal kot ključna strategija pri zmanjševanju okužbenih tveganj in krepitvi odgovornosti za varnost pacientov (Joubert idr., 2025, str. 4). Sodobne tehnologije prinašajo dodatne možnosti za izboljšanje varnosti pacientov v kirurškem okolju. Sistemi umetne inteligence omogočajo natančnejše spremljanje dejavnikov tveganja in zgodnje prepoznavanje okužb, kar dopolnjuje tradicionalne ukrepe, ki jih izvajajo medicinske sestre (Radaelli idr., 2024, str. 20). Poleg tega so izkušnje iz obdobja pandemije COVID-19 pokazale, da krizne razmere lahko pospešijo uvedbo novih praks. Povečana uporaba osebne varovalne opreme, strožji nadzor sterilnih pogojev in dodatni zaščitni ukrepi so se v številnih zdravstvenih ustanovah obdržali tudi po koncu kriznega obdobja in postali del vsakodnevne prakse (Yip idr., 2025, str. 8). Prav tako so avtorji opozorili, da so ti standardi dolgoročno prispevali k višji ravni varnosti pacientov in boljšim izidom 369 zdravljenja. Podobne ugotovitve izpostavlja tudi Curless (2021, str. 539), ki poudarja, da so se v času pandemije oblikovali temelji za trajne izboljšave pri preprečevanju okužb v perioperativnem okolju. Vloga operacijske medicinske sestre je večplastna, saj združuje tehnično zagotavljanje sterilnih pogojev, dosledno izvajanje preventivnih ukrepov, zdravstveno vzgojo pacientov in sodelovanje v interdisciplinarnem timu. Raziskave potrjujejo, da standardizirani protokoli in sistematično izvajanje negovalnih intervencij pomembno zmanjšujejo pojavnost okužb kirurškega mesta ter izboljšujejo varnost pacientov (Pei in Song, 2025, str. 1130; Wang, Chen in Ji, 2022, str. 4). Ključ do dolgoročnih izboljšav pa je tudi v partnerskem odnosu med medicinskimi sestrami in strokovnjaki za preprečevanje okužb, saj takšno sodelovanje omogoča prenos znanja, spremljanje skladnosti in uvajanje najboljših praks v klinično okolje (Wood, 2022, b. s.). 2 Metode Pri pisanju prispevka smo uporabili metodo pregleda literature, s katero smo želeli sistematično zbrati in analizirati najnovejša spoznanja o vlogi operacijske medicinske sestre pri preprečevanju okužb v operacijskem bloku. Metodološki pristop je bil zasnovan tako, da omogoča preglednost postopka, ponovljivost in primerljivost z drugimi raziskavami na tem področju. Posebno pozornost smo namenili jasnemu oblikovanju raziskovalnega vprašanja, natančno določenim merilom vključevanja ter doslednemu postopku analize podatkov. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Pri zbiranju podatkov smo se oprli na metodo sistematičnega iskanja znanstvenih virov v mednarodnih bazah podatkov PubMed, ScienceDirect, Web of Science in Google Scholar. Iskanje je potekalo v več zaporednih korakih, s čimer smo zagotovili, da so bili zajeti vsi relevantni članki. 2.2 Opis instrumenta Instrument, uporabljen pri pregledu, je bil vnaprej pripravljen protokol, ki je vseboval nabor ključnih besed, časovno omejitev in merila za vključitev ter izključitev. Ključne besede so bile oblikovane v angleškem jeziku in so pokrivale pojme, povezane z okužbami kirurškega mesta, zdravstveno nego v operacijskem bloku in preventivne ukrepe. 2.3 Opis vzorca V vzorec so bili vključeni članki, ki so ustrezali naslednjim merilom:  Obravnavali so okužbe v operacijskem bloku in njihovo preprečevanje,  Poudarjali so okužbe v operacijskem bloku in njihovo preprečevanje,  Bili so recenzirani in javno dostopni  Objavljeni so bili v angleškem jeziku med letoma 2021 in 2025. Izločeni so bili prispevki, ki niso neposredno obravnavali operacijskega okolja, niso imeli dostopnega celotnega besedila ali niso ustrezali časovnemu okviru. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Po izvedenem iskanju smo najprej odstranili podvojene zadetke. Nato smo pregledali naslove in povzetke ter izločili članke, ki niso ustrezali vnaprej določenim kriterijem. Preostali članki so bili prebrani v celoti in vključeni v analizo. Podatke smo obdelali z metodo tematske sinteze. Članke smo razvrstili po ključnih sklopih: dejavniki tveganja za nastanek okužb, preventivni ukrepi, vloga 370 operacijske medicinske sestre, sodelovanje pacienta, organizacijska kultura in sodobni tehnološki pristopi. Takšna razvrstitev je omogočila boljšo preglednost, primerjavo med raziskavami ter oblikovanje celovite sinteze ugotovitev. 3 Rezultati V pregled smo vključili 28 znanstvenih člankov, objavljenih med letoma 2021 in 2025, ki se osredotočajo na preprečevanje okužb v operacijskem bloku ter vlogo medicinskih sester pri tem procesu. Članki se razlikujejo po metodologiji in raziskovalni paradigmi, vendar jih povezuje skupna ugotovitev, da je preprečevanje okužb kirurškega mesta mogoče le z večnivojskim pristopom, ki združuje znanje, dosledno izvajanje protokolov, ustrezno organizacijsko kulturo in sodobne tehnološke rešitve. Analiza pokaže, da so bili v člankih prepoznani ključni sklopi:  dejavniki tveganja, kot so pretirano gibanje osebja, pogosto odpiranje vrat in pomanjkljiva skladnost s protokoli,  preventivni ukrepi in protokoli, pri čemer higiena rok ostaja temeljni ukrep,  vloga operacijske medicinske sestre, ki presega tehnično zagotavljanje sterilnosti in vključuje tudi zdravstveno vzgojo pacientov,  organizacijska kultura in timsko delo, ki bistveno vplivata na kakovost izvajanja ukrepov,  ter tehnološki pristopi, kot so umetna inteligenca in okrepljeni nadzor sterilizacije. V nadaljevanju so predstavljeni podrobnejši rezultati analize literature, podprti s tabelaričnim pregledom člankov. Tabela 1 Analiza člankov Raziskovalna Avtor, leto objave Tipologija članka Ugotovitve paradigma Medicinske sestre imajo osrednjo vlogo pri preprečevanju bolnišničnih okužb v kirurgiji, saj s Izvirni znanstveni Kvalitativna analiza Agussalim idr., 2025 strokovnim znanjem in članek primerov nadzorom nad izvajanjem ukrepov zmanjšujejo tveganje zapletov in povečujejo varnost pacientov. Znanje operacijskih medicinskih sester o okužbi kirurškega mesta je pogosto Akbulut in Atalay, Izvirni znanstveni Kvantitativna (anketa) nepopolno, zlasti pri 2025 članek uporabi zaščitne opreme, kar kaže na potrebo po dodatnem usposabljanju. 371 Aerosolni prenos SARS-CoV-2 je možen tudi več ur po Izvirni znanstveni Kvantitativna menjavi pacienta, kar Charness idr., 2024 članek (genomska analiza) zahteva okrepljene ukrepe prezračevanja in dezinfekcije v operacijskih prostorih. Poudarjen je pomen okrepljenih preventivnih ukrepov po pandemiji COVID- Curless, 2021 Strokovni članek Opisni pristop 19, predvsem stroga higiena rok in uporaba ustrezne zaščitne opreme. Učinkovite so predvsem kombinirane strategije, ki dos Santos idr., 2024 vključujejo higieno Pregledni članek Integrativni pregled rok, pripravo operacijske dvorane in stalno izobraževanje osebja. Prekomerno gibanje osebja in pogosto odpiranje vrat med Drago idr., 2025 Pregledni članek Krovni pregled operacijo bistveno povečujeta tveganje za okužbo kirurškega mesta. Perioperativne medicinske sestre so prepoznane kot ključne pri Ellsworth idr., 2023 Strokovni članek Opisni pristop preprečevanju okužb kirurškega mesta in izboljšanju varnosti pacientov. Interaktivni programi usposabljanja Izvirni znanstveni Kvalitativna (projektna dokazano izboljšujejo Frödin idr., 2023 članek intervencija) izvajanje higiene rok in aseptičnih postopkov. Gozdzielewska idr., Pregled obsega Preventivne Pregledni članek 2024 literature intervencije so 372 učinkovite tudi v primarni ravni zdravstvene oskrbe in pomembno vplivajo na zmanjšanje širjenja okužb, povezane z zdravstvom. Znanje operacijskih medicinskih sester o preprečevanju SSI je Sistematični pregled in Habtie idr., 2025 Pregledni članek zelo raznoliko, pri meta-analiza čemer so prepoznane izrazite pomanjkljivosti. Smernice za anesteziste v operacijskih dvoranah Sistematični poudarjajo pomen Hailu idr., 2023 Pregledni članek pregled/meta-analiza doslednih preventivnih ukrepov, zlasti v okoljih z omejenimi viri. Skladnost registriranih medicinskih sester z ukrepi za Izvirni znanstveni Kvantitativna preprečevanje okužb je Harb idr., 2025 članek (presečna študija) nezadostna, kar kaže na potrebo po rednem nadzoru in izobraževanju. Izkušnje pacientov in zdravstvenega osebja kažejo, da Pregled z mešanimi izobraževanje in Humphrey idr., 2025 Pregledni članek metodami pravočasno ukrepanje pomembno izboljšata obvladovanje okužbe kirurškega mesta. Interdisciplinarne strategije, ki povezujejo različne Pregled obsega Joubert idr., 2025 Pregledni članek strokovnjake v literature operacijskem timu, so ključne za zmanjšanje okuženih tveganj. Izvirni znanstveni Pozitivna kultura Juliasih idr., 2023 Kvantitativna (anketa) članek varnosti v 373 operacijskem bloku dokazano spodbuja upoštevanje protokolov in zmanjšuje tveganje za okužbe. Vključevanje pacientov v preventivne ukrepe Mirnoto in Irwan, zmanjšuje okužbo Pregledni članek Integrativni pregled 2025 kirurškega mesta, saj večja informiranost vodi k boljši skladnosti z navodili. Standardizirana zdravstvena nega zmanjšuje pojavnost Kvantitativna Izvirni znanstveni okužbe kirurškega Pei in Song, 2025 (eksperimentalna članek mesta, izboljšuje študija) okrevanje pacientov in zmanjšuje število zapletov. Okužbe kirurškega mesta so najpogostejša oblika okužb, povezanih z Radaelli idr., 2024 Pregledni članek Sistematični pregled zdravstvom v kirurgiji, zato so nujni strogi protokoli in dosledno izvajanje preventivnih ukrepov. Poudarjen je pomen preventivnih in terapevtskih pristopov pri okužbi, povezani z zdravstvom v Sartelli, 2022 Pregledni članek Opisni pregled kirurškem okolju, s posebnim poudarkom na pravočasni diagnostiki in obravnavi. Higiena rok ostaja Speth, 2023 Opisni pristop osrednji ukrep za Strokovni članek preprečevanje okužb; (smernice) kljub temu skladnost zdravstvenih delavcev 374 s smernicami pogosto ni zadostna. Pregled različnih intervencij je potrdil, da so medicinske Teixeira idr., 2025 Pregledni članek Krovni pregled sestre ključne pri uspešni implementaciji preventivnih ukrepov. Na podlagi pregleda je bilo opredeljenih več Sistematični pregled ukrepov za zmanjšanje Todo Bom idr., 2025 Pregledni članek (protokol) okuženega tveganja pri hospitaliziranih odraslih pacientih. Uporaba intervencij zdravstvene nege v operacijski dvorani Izvirni znanstveni Kvantitativna zmanjšuje zaplete pri Wang idr., 2022 članek (prospektivna študija) pacientih in prispeva k hitrejši obnovi gastrointestinalnih funkcij. Preizkušeni postopki sterilizacije endoskopov Izvirni znanstveni Kvantitativna dokazujejo, da so Yassin idr., 2023 članek (laboratorijski model) določeni cikli spiranja in sušenja učinkovitejši pri preprečevanju okužb. Pandemija COVID-19 je pokazala potrebo po dodatnih zaščitnih Izvirni znanstveni ukrepih, kot so večja Yip idr., 2025 Kvalitativna raziskava članek uporaba osebne varovalne opreme in strožji nadzor sterilnih pogojev. Znanje o okužbah kirurškega mesta med operacijskimi sestrami se med državami Yurtseven in Şişman, Izvirni znanstveni Kvantitativna razlikuje; ugotovljene 2025 članek (presečna študija) so bile pomanjkljivosti, ki zahtevajo dodatna izobraževanja. 375 Poudarjena je pomembnost partnerstva med medicinskimi sestrami Wood, 2022 Strokovni članek Opisni pristop in strokovnjaki za okužbe, ki omogoča trajno izboljšanje varnosti pacientov. 4 Razprava Analiza pregleda literature jasno razkriva, da okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, še vedno sodijo med najzahtevnejše izzive sodobne klinične prakse. Najbolj so jim izpostavljeni pacienti v operacijskih blokih, kjer invazivnost posegov in neposreden stik s potencialnimi viri mikroorganizmov močno povečujeta tveganje. Večina raziskav potrjuje, da se okužbe kirurškega mesta pogosteje pojavljajo ob sočasni prisotnosti več dejavnikov – od organizacijskih pomanjkljivosti do neenotnega znanja in nedoslednega izvajanja zaščitnih ukrepov. Med najpogostejšimi so slaba higiena rok, pretirano gibanje osebja in pogosto odpiranje vrat, kar povečuje možnost kontaminacije sterilnega polja (Drago idr., 2025, str. 8; Speth, 2023, str. 104). Ti podatki potrjujejo, da posamezni ukrepi niso dovolj, temveč je nujen celovit, sistematičen pristop, ki temelji na organizacijski doslednosti in kulturi varnosti (Sartelli, 2022, str. 130). Vloga operacijske medicinske sestre se v vseh analiziranih virih izpostavlja kot nepogrešljiva. Njene naloge daleč presegajo zgolj tehnično zagotavljanje sterilnosti in vključujejo pripravo pacienta, izvajanje aseptičnih postopkov, nadzor nad protokoli ter zdravstveno vzgojo. Celovitost teh dejavnosti je ključna za preprečevanje zapletov. Raziskave kažejo, da pacienti, ki so pred posegom primerno informirani in kasneje aktivno sodelujejo pri negi, redkeje razvijejo okužbe ter dosegajo boljše izide zdravljenja (Mirnoto in Irwan, 2025, str. 61; Humphrey idr., 2025, str. 36). To potrjuje pomen operacijske medicinske sestre kot edukatorke in svetovalke, ki s strokovnim znanjem in komunikacijskimi sposobnostmi bistveno vpliva tako na bolnika kot na celotno obravnavo (Ellsworth idr., 2023, str. 269). Pri preprečevanju okužb ima ključno vlogo tudi organizacijska kultura zdravstvenih ustanov. V okoljih, kjer prevladuje varnostna kultura, so zdravstveni delavci bolj dosledni pri izvajanju smernic, kar zmanjšuje možnosti za napake. Nasprotno pa pomanjkljiva komunikacija, visoka obremenjenost zaposlenih in pomanjkljivo vodenje povečujejo tveganja. Interdisciplinarno sodelovanje med kirurgi, anesteziologi, medicinskimi sestrami in drugimi člani tima je dokazano učinkovita strategija za zmanjševanje okužbenih tveganj ter krepitev skupne odgovornosti za varnost pacientov (Juliasih idr., 2023, str. 1735; Joubert idr., 2025, str. 4). Sodobni tehnološki razvoj ponuja nove možnosti za izboljšanje varnosti pacientov. Uporaba umetne inteligence omogoča natančnejše spremljanje dejavnikov tveganja ter hitrejše prepoznavanje potencialnih okužb, kar dopolnjuje tradicionalne preventivne ukrepe (Radaelli idr., 2024, str. 20). Pandemija COVID-19 pa je dodatno pokazala, da krizne razmere pospešijo uvajanje novih standardov – razširjeno uporabo osebne varovalne opreme, okrepljen nadzor sterilnih pogojev in dodatne zaščitne ukrepe, ki so v številnih ustanovah postali del stalne prakse (Yip idr., 2025, str. 8; Curless, 2021, str. 539). Ti ukrepi, sprva namenjeni le izrednim razmeram, so dolgoročno prispevali k izboljšanju varnosti pacientov. 376 Kritična presoja pregleda literature potrjuje pomen preventivnih ukrepov, a hkrati opozarja na velike razlike v njihovi izvedbi. Znanje operacijskih medicinskih sester se razlikuje med državami in posameznimi ustanovami, kar kaže na potrebo po večji standardizaciji in obveznem stalnem strokovnem usposabljanju (Akbulut in Atalay, 2025, str. 95). Brez sistematičnega nadzora skladnosti s protokoli se pozitivni učinki težko ohranijo, kar poudarja pomen stalne evalvacije (Yurtseven in Şişman, 2025, str. 4; Harb idr., 2025, str. 3). Študije potrjujejo, da medicinske sestre z aktivnim vključevanjem in strokovnim znanjem neposredno zmanjšujejo pojavnost okužb. Agussalim s sod. navajajo, da redno izobraževanje in dosleden nadzor izvajanja ukrepov pomembno vplivata na nižjo pojavnost okužb pri kirurških pacientih (Agussalim idr., 2025, str. 43). Dodatne raziskave so pokazale, da virusni delci lahko vztrajajo v zraku dalj časa, kar krepi pomen ustreznega prezračevanja in razkuževanja prostorov (Charness idr., 2024, str. 850). Tudi pregled literature o metodah preprečevanja okužb kirurškega mesta opozarja, da že manjša odstopanja pri izvajanju aseptičnih postopkov lahko privedejo do povečane pojavnosti zapletov (dos Santos idr., 2024, str. 3). Celovit pregled literature potrjuje, da učinkovitost preventivnih ukrepov temelji tako na organizacijskih dejavnikih kot na strokovni usposobljenosti osebja. Gozdzielewska s sod. ugotavljajo, da redna usposabljanja in dosleden nadzor nad izvajanjem smernic bistveno zmanjšujejo tveganje za prenos okužb (Gozdzielewska idr., 2024, str. 484). Podobno sistematični pregled Habtieja s sod. opozarja, da je znanje medicinskih sester pogosto neenotno, kar predstavlja oviro za zagotavljanje varne oskrbe (Habtie idr., 2025, str. 7). Hailu s sod. pa poudarjajo, da dosledno izvajanje mednarodnih smernic, prilagojenih lokalnim razmeram, pomembno izboljšuje rezultate tudi v okoljih z omejenimi viri (Hailu idr., 2023, str. 2861). Raziskave dodatno dokazujejo pomen ciljno usmerjenih intervencij. Protokol za sistematični pregled, ki so ga pripravili Todo Bom s sod., izpostavlja potrebo po merjenju učinkovitosti negovalnih ukrepov ter oblikovanju standardiziranih smernic (Todo Bom idr., 2025, str. 2). Enako pomembno je tehnično vzdrževanje opreme. Yassin s sod. so pokazali, da nepopolni cikli spiranja in sušenja pri avtomatiziranih endoskopskih procesorjih povečujejo tveganje za prenos okužb med pacienti (Yassin idr., 2023, str. 530). Skupaj te ugotovitve potrjujejo, da mora preprečevanje okužb vključevati tako ustrezne klinične prakse kot stalen tehnični nadzor. Za prihodnost se kot ključni izzivi in priložnosti izpostavljajo tri področja. Najprej je nujno stalno strokovno izpopolnjevanje medicinskih sester in drugih članov kirurškega tima, saj le kontinuirano nadgrajevanje znanja zagotavlja enotno in kakovostno prakso. Drugi poudarek je na gradnji organizacijske kulture, ki temelji na varnosti, odprti komunikaciji in odgovornosti, saj se je pokazala kot zaščitni dejavnik pred okužbami (Juliasih idr., 2023, str. 1737). Tretji vidik pa predstavlja širša uporaba sodobnih tehnologij, ki lahko podprejo klinične odločitve in omogočijo pravočasno prepoznavanje tveganj (Radaelli idr., 2024, str. 20). Kombinacija teh pristopov – izobraževanje, varnostna kultura in tehnološka podpora – lahko dolgoročno zagotovi zmanjšanje okužb kirurškega mesta ter izboljša kakovost in varnost zdravstvene obravnave (Teixeira idr., 2025, str. 17). Ugotovitve pregleda literature so še posebej pomembne za slovenski zdravstveni sistem, saj operacijski bloki v slovenskih bolnišnicah, vključno z UKC Ljubljana, predstavljajo okolje z visokim tveganjem za nastanek okužb. V tem kontekstu je vloga operacijskih medicinskih sester ključna pri prenosu mednarodnih priporočil v prakso, pri nadzoru skladnosti s protokoli ter pri zdravstveni vzgoji pacientov. Sistematično uvajanje teh spoznanj lahko prispeva k dolgoročni izboljšavi kakovosti in varnosti obravnave v slovenskem prostoru. 377 LITERATURA 1. Agussalim, S., Syamsir, S., Wahid, A. in Rahman, H. (2025). The role of nurses in preventing nosocomial infections in surgical patients. Nurse Care Open Access Journal, 11(1), 43–45. https://doi.org/10.15406/ncoaj.2025.11.00318 2. Akbulut, I. in Atalay, S. (2025). Operating room nurses’ knowledge levels on preventing surgical site infections. FLORA, 30(1), 91–99. https://doi.org/10.5578/flora.2025011311 3. Charness, M. E., Gupta, K., Linsenmeyer, K., Strymish, J., Madjarov, R. in Stack, G. (2024). Evidence from whole genome sequencing of aerosol transmission of SARS-CoV-2 almost 5 hours after hospital room turnover. American Journal of Infection Control, 52(7), 849–851. https://doi.org/10.1016/j.ajic.2024.04.003 4. Curless, M. S. (2021). Perioperative infection prevention beyond COVID-19. AORN Journal, 114, 538–540. https://doi.org/10.1002/aorn.13566 5. dos Santos, G. B., da Cruz Almeida, T. H. R. in da Silva, M. R. (2024). Métodos para a prevenção da infecção de sítio cirúrgico: Uma revisão integrativa. Research, Society and Development, 13(5), e6013545783. https://doi.org/10.33448/rsd-v13i5.45783 6. Drago, J., Scollo, S., Cosmai, S., Cattani, D., Modena, G., Mancin, S., Morales Palomares, S., Petrelli, F., Marfella, F., Cangelosi, G., Lopane, D. in Mazzoleni, B. (2025). The impact of intraoperative traffic and door openings on surgical site infections: An umbrella review. Surgeries, 6(3), 61. https://doi.org/10.3390/surgeries6030061 7. Ellsworth, M., Peneza, D. in Ostrosky-Zeichner, L. (2023). Perioperative nurses: Key to surgical site infection prevention. AORN Journal, 117, 267–269. https://doi.org/10.1002/aorn.13920 8. Frödin, M., Rogmark, C., Nellgård, B., Gillespie, B. M., Wikström, E. in Andersson, A. E. (2023). Interactive interventions can improve hand hygiene and aseptic techniques during perioperative care – Experience from the "Safe Hands" project. Journal of Perianesthesia Nursing, 38(2), 284–290. https://doi.org/10.1016/j.jopan.2022.07.006 9. Gozdzielewska, L., Kc, D., Butcher, J., Molesworth, M., Davis, K., Barr, L., DiBari, C., Mortgat, L., Deeves, M., Kothari, K. U., Storr, J., Allegranzi, B., Reilly, J. in Price, L. (2024). Interventions for preventing or controlling health care-associated infection among health care workers or patients within primary care facilities: A scoping review. American Journal of Infection Control, 52(4), 479– 487. https://doi.org/10.1016/j.ajic.2023.10.011 10.Habtie, T. E., Feleke, S. F., Terefe, A. B., Alamaw, A. W. in Abate, M. D. (2025). Nurses’ knowledge and its determinants in surgical site infection prevention: A comprehensive systematic review and meta-analysis. PLOS ONE, 20. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0317887 11.Hailu, S., Mulugeta, H., Girma, T., Asefa, A. in Regasa, T. (2023). Evidence-based guidelines on infection prevention and control in operation theatres for anesthetists in a resource-limited setting: Systematic review/meta-analysis. Annals of Medicine & Surgery, 85(6), 2858–2864. https://doi.org/10.1097/MS9.0000000000000689 12.Harb, S., Abu Shosha, G., Oweidat, I. A., Al Mugheed, K., Alzoubi, M. M. in Abdelaliem, S. M. F. (2025). Compliance of infection control practices among registered nurses: A cross-sectional study. Medicine, 104(14), e42062. https://doi.org/10.1097/MD.0000000000042062 13.Humphrey, E., Burston, A., McInnes, E., Cheng, H., Musgrave-Takeda, M. in Wan, C. S. (2025). Clinicians' and patients' experiences and perceptions on the prevention and management of surgical site infections: A mixed-methods systematic review. Journal of Clinical Nursing, 34, 24–48. https://doi.org/10.1111/jocn.17443 378 14.Joubert, D., Boloré, S., Baroni, C., Hans, A.-S., Wasser, A., Kivrak, S., Murat-Ringot, A. in Dussart, C. (2025). Interdisciplinary strategies to reduce surgical infectious risk in the operating theater: Protocol for scoping review. JMIR Research Protocols, 14, e67660. https://doi.org/10.2196/67660 15.Juliasih, N. N., Dhamanti, I., Semita, I. N., Wartiningsih, M., Mahmudah, M. in Yakub, F. (2023). Patient safety culture, infection prevention, and patient safety in the operating room: Health workers’ perspective. Risk Management and Healthcare Policy, 16, 1731–1738. https://doi.org/10.2147/RMHP.S425760 16.Mirnoto, J. in Irwan, A. M. (2025). Patient knowledge and participation in preventing surgical site infections: An integrative review. Gulhane Medical Journal, 67(2), 58–66. https://doi.org/10.4274/gulhane.galenos.2025.00821 17.Pei, X. in Song, Y. (2025). Standardized operating room nursing care is effective in preventing the occurrence of surgical wound infections. American Journal of Translational Research, 17(2), 1125– 1134. https://doi.org/10.62347/MLLI7876 18.Radaelli, D., Di Maria, S., Jakovski, Z., Alempijevic, D., Al-Habash, I., Concato, M., Bolcato, M. in D’Errico, S. (2024). Advancing patient safety: The future of artificial intelligence in mitigating healthcare-associated infections: A systematic review. Healthcare, 12(19), 1996. https://doi.org/10.3390/healthcare12191996 19.Rezaei, A. R., Zienkiewicz, D. in Rezaei, A. R. (2025). Surgical site infections: A comprehensive review. Journal of Trauma and Injury, 38(2), 71–81. https://doi.org/10.20408/jti.2025.0019 20.Sartelli, M. (2022). Healthcare-associated infections in the surgical setting: How to prevent and treat them. Advances in Human Biology, 12(2), 127–137. https://doi.org/10.4103/aihb.aihb_53_22 21.Speth, J. (2023). Guidelines in practice: Hand hygiene. AORN Journal, 118(2), 101–108. https://doi.org/10.1002/aorn.13964 22.Teixeira, J., Reis, N., Chawłowska, E., Rocha, P., Czech-Szczapa, B., Godinho, A. C., Bączyk, G., Agrelos, J., Jaracz, K., Fontoura, C., Lucas, P. in Pinto, M. R. (2025). Current approaches on nurse- performed interventions to prevent healthcare-acquired infections: An umbrella review. Microorganisms, 13(2), 463. https://doi.org/10.3390/microorganisms13020463 23.Todo Bom, L. F. P., Mata, E. S. F., Cunha, H. M. P., Marquês, M. d. C. M. P. in Dixe, M. d. A. (2025). Effectiveness of nursing interventions on preventing the risk of infection in adult inpatients: Protocol for a systematic review. Nursing Reports, 15(6), 210. https://doi.org/10.3390/nursrep15060210 24.Wang, P., Chen, H. in Ji, Q. (2022). Application of operating room nursing intervention to incision infection of patients undergoing gastrointestinal surgery can reduce complications and improve gastrointestinal function. Frontiers in Surgery, 9, 842309. https://doi.org/10.3389/fsurg.2022.842309 25.Wood, A. (2022). Nurses and infection preventionists: An integral partnership. Infection Control Today. https://www.infectioncontroltoday.com/view/nurses-and-infection-preventionists-an- integral-partnership 26.Yassin, M., Clifford, A., Dixon, H. in Donskey, C. J. (2023). How effective are the alcohol flush and drying cycles of automated endoscope reprocessors? Stripped endoscope model. American Journal of Infection Control, 51(5), 527–532. https://doi.org/10.1016/j.ajic.2023.02.008 27.Yip, A., Yip, J., Tsui, Z., Yip, C. H., Lung, H. L., Shit, K. Y. in Yip, R. (2025). The impact of COVID-19 on healthcare services, risk management, and infection prevention in surgical settings: A qualitative study. Healthcare, 13(6), 579. https://doi.org/10.3390/healthcare13060579 28.Yurtseven, Ş. in Şişman, H. (2025). Knowledge levels of surgical nurses regarding surgical site infections: A cross-sectional evaluation. Perioperative Care and Operating Room Management, 38, 100461. https://doi.org/10.1016/j.pcorm.2025.100461 379 Sandra Martinuč, Rebeka Lekše Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Izola Uporaba digitalnih in interaktivnih zdravstvenovzgojnih gradiv pri učenju samokateterizacije: pregled literature UDK 616.6-089.819.1-085-052:37 UDC 616.6-089.819.1-085-052:37 KLJUČNE BESEDE: samokateterizacija, digitalna KEYWORDS: self-catheterisation, digital literacy, pismenost, zdravstvena vzgoja health education POVZETEK – Samokateterizacija je ključen postopek ABSTRACT – Self-catheterisation is an important pri pacientih z urološkimi stanji, pri čemer je ustrezna procedure for patients with urological conditions zdravstvena vzgoja bistvena za preprečevanje where appropriate health education is essential to zapletov. V zadnjem desetletju se vse pogosteje prevent complications and promote independence. In uporabljajo digitalna in interaktivna recent years, digital and interactive educational zdravstvenovzgojna gradiva, katerih učinkovitost še ni materials have become increasingly available, but celovito raziskana. Namen pregleda literature je bil their effectiveness has not yet been sufficiently analizirati literaturo o uporabi teh gradiv pri učenju researched. The aim of this study was to analyse the in izvajanju samokateterizacije. Izveden je bil pregled use of such materials in learning and performing self- literature v bazah Web of Science, PubMed in catheterisation. A literature search was conducted in CINAHL. Vključene so bile raziskave med letoma the Web of Science, PubMed and CINAHL databases, 2015 in 2024. Pregled je bil izveden v skladu s including studies published between 2015 and 2024. PRISMA smernicami, kakovost raziskav pa je bila Five articles were analysed. The review followed the ocenjena z JBI orodji. Vključenih je bilo 5 raziskav: PRISMA guidelines and the quality of the studies was dve randomizirani kontrolirani raziskavi, dva assessed using the JBI tools. Five studies were pregleda literature in ena kvazi-eksperimentalna included: two randomised controlled trials, two študija. Uporaba videoposnetkov, mobilnih aplikacij reviews and one quasi-experimental study. The use of in simulacijskih orodij izboljša praktične veščine, videos, mobile applications and simulation tools samozavest ter znanje pacientov. Digitalna gradiva improved patients’ practical skills, confidence and prispevajo k zmanjšanju okužb sečil, bolečin in težav knowledge. Digital resources also helped to reduce pri izvedbi samokateterizacije. Digitalna in urinary tract infections, pain and difficulties with interaktivna gradiva pozitivno vplivajo na učenje catheterisation. Digital and interactive educational samokateterizacije, vendar je področje še vedno materials have a positive impact on learning self- raziskovalno podhranjeno. Pomanjkanje primerjav s catheterisation, increasing confidence and reducing tradicionalnimi metodami in vprašanja dolgoročne complications. However, research in this area is still učinkovitosti ostajajo omejitve. Izziv predstavljata limited. The lack of comparability with conventional tudi digitalna pismenost in dostopnost tehnologije. methods and uncertainty about long-term Potrbne so nadaljne raziskave za oceno dolgoročnih effectiveness remain the biggest limitations. učinkov in vpliva na kakovost življenja pacientov. Challenges also include digital literacy and accessibility of the technology. Further studies are needed to assess long-term effects and impact on patients quality of life. 1 Teoretična izhodišča Samokateterizacija je temeljna metoda obravnave pacientov z različnimi urološkimi stanji, kot so nevrogeni mehur, poškodbe hrbtenjače, spina bifida, po nekaterih operativnih posegih ter pri drugih 380 nevroloških motnjah (Blanc idr., 2021; Hentzen idr., 2025). Namen postopka je omogočiti varno in učinkovito praznjenje sečnega mehurja ter preprečiti njegove zaplete. Pomembno je, da se kateterizacija izvaja dovolj pogosto, saj se s tem preprečuje distenzija mehurja in poškodbe zgornjih sečil. Uspešno izvajanje samokateterizacije zahteva pacientovo razumevanje tehnike, zadostno ročno spretnost, mobilnost in motivacijo (Haider in Annamaraju, 2025; Prieto idr., 2021). Postopek, ki ga pacienti izvajajo sami, temelji na »čisti« tehniki, medtem ko se v zdravstvenih ustanovah izvaja v skladu s pravili asepse (Health Quality Ontario, 2019). Med glavnimi prednostmi samokateterizacije so zmanjšanje tveganja za poškodbe uropoetskega trakta, ohranjanje funkcionalnosti sečnega mehurja ter izboljšana kakovost življenja pacientov (Blanc idr., 2021; Woodward idr., 2013). Kljub tem koristim pa so ob daljšem izvajanju postopka možni zapleti, med katerimi so najpogostejše okužbe sečil, hematurija zaradi travme sečnice, strikture sečnice in prostatitis (Woodward idr., 2013). Zato je za dolgoročno varnost ključna ustrezna zdravstvena vzgoja, ki pacientom omogoča dosledno izvajanje postopka v skladu s priporočili. Zdravstvena vzgoja je ena temeljnih nalog medicinskih sester, saj omogoča pacientom pridobivanje znanja, veščin in samozavesti za aktivno vključevanje v lastno zdravstveno obravnavo (Khazhymurat idr., 2023). Pri pacientih, ki izvajajo samokateterizacijo, je zdravstvenovzgojno delo še posebej pomembno, ker gre za postopek, ki je tehnično in psihološko zahteven. Za uspešno uvedbo in vzdrževanje postopka je potrebna strukturirana, individualno prilagojena zdravstvena vzgoja, ki pacientu omogoča varno, pravilno in redno izvajanje kateterizacije (Bhatt idr., 2021) Tradicionalne metode poučevanja, kot so ustna navodila in tiskani materiali, se vse bolj dopolnjujejo z digitalnimi in interaktivnimi gradivi, ki vključujejo videoposnetke, mobilne aplikacije, spletne platforme in simulacijska orodja (Babaniyazova, 2024). Takšni pristopi omogočajo pacientom učenje v lastnem tempu, ponavljanje postopkov in vizualno ponazoritev tehnik, kar dokazano povečuje razumevanje, samozavest in natančnost izvajanja (Galmarini idr., 2024). Evropsko združenje za urološke medicinske sestre (EAUN, 2024) v svojih smernicah priporoča večstopenjsko izobraževanje, ki vključuje teoretično podlago, demonstracijo postopka, nadzorovano izvajanje, ponavljanje in sprotno preverjanje razumevanja. Uporaba multimedijskih gradiv (videoposnetki, interaktivne aplikacije, simulacijski modeli) se priporoča kot učinkovita dopolnitev, saj olajša razumevanje, omogoča vizualno ponazoritev in izboljšuje pomnjenje vsebine. Tako strukturiran izobraževalni proces povečuje samozavest pacientov, zmanjšuje tveganje za napake in posledično tudi zaplete. Zaradi hitrega tehnološkega napredka in digitalizacije zdravstvenega sistema se tradicionalni pristopi k učenju (ustna navodila, tiskani materiali – zloženke ipd.), vse bolj izkazujejo za pomanjkljive, saj ne omogočajo prilagodljivega, interaktivnega in kontinuiranega učenja. Razvoj digitalnih in interaktivnih zdravstvenovzgojnih orodij ponuja nove priložnosti za izboljšanje procesa učenja, vendar njihova dejanska učinkovitost pri učenju samokateterizacije ostaja premalo raziskana. Ključno vprašanje je, v kolikšni meri digitalna in interaktivna zdravstevnovzgojna gradiva prispevajo k boljšemu razumevanju, usvajanju pravilnih tehnik in dolgoročnemu ohranjanju pridobljenega znanja pri pacientih. Prav tako je pomembno preučiti, kako tovrstna orodja vplivajo na delo medicinskih sester in ali lahko prispevajo k večji standardizaciji in učinkovitosti poučevanja. Namen pregleda literature je analizirati literaturo o uporabi zdravstveno vzgojnih gradiv pri učenju in izvajanju samokateterizacije. 381 2 Metode Izvedli smo pregled literature, ki je bil opravljen maja 2025. 2.1 Metode pregleda Do literature smo dostopali preko mednarodnih baz podatkov Web of Science, CINAHL in PubMed. Za iskalne izraze smo določili kombinacijo ključnih besed ter si pri iskanju literature pomagali z Boolovimi operaterji (AND, OR). Ključne besede, ki smo jih uporabili pri iskanju zadetkov v angleškem jeziku so bile: »self-catheterization«, »clean intermittent catheterization«, »health education«, »digital educational materials«, »patient education«. Iskalna strategija je bila naslednja:  Web of Science: ((ALL=(health education)) OR ALL=(patient education)) OR ALL=(digital health education )) AND ALL=(interactive educational materials)) OR ALL=(digital learning tools)) AND ALL=(self-catheterisation)) OR ALL=(self-catheterization)) OR ALL=(clean intermittent catheterization)) OR ALL=(intermittent catheterization)) AND ALL=(effectiveness))  PubMed: ((health education) OR (patient education)) OR (digital health education)) AND (interactive educational materials)) OR (digital learning tools)) AND (self-catheterisation)) OR (self-catheterization)) OR (clean intermittent catheterization)) OR (intermittent catheterization)) AND (effectiveness)  CINAHL: health education AND digital educational materials AND self-catheterisation OR clean intermittent catheterization. Pri pregledu literature smo uporabili iskalno strategijo PICO, ki omogoča sistematično identifikacijo relevantne literature. Iskanje smo omejili na znanstvene članke, objavljene v času od 2015 do 2024, izvirne znanstvene in pregledne članke, ki so prosto dostopni. Vključitveni kriteriji, ki smo jih uporabili pri pregledu, so podrobneje prikazani v tabeli 1. Tabela 1 Vključitveni kriteriji Jezik Angleščina Tip vira Izvirni znanstveni članek, pregledni znanstveni članek Baze podatkov CINAHL, PubMed, Web of Science Populacija Pacienti, ki izvajajo samokateterizacijo Intervencija Uporaba digitalnih in intereaktivnih zdravstvenozvgojnih gradiv Primerjava Tradicionalna učna gradiva Izid Kakovost izvajanja samokateterizacije, vpliv na veščine in razumevanje pacienta Vrsta raziskav Metaanaliza, randomizirana klinična raziskava, sistematični pregled literature, presečna raziskava, pilotna raziskava, kvazi-eksperimentalne raziskave, kvalitativna raziskava, kvantitativna raziskava Časovni okvir 2015–2024 2.2 Rezultati pregleda S ključnimi besedami smo pridobili 1.130 zadetkov: 205 v podatkovni bazi Web of Science, 144 v podatkovni bazi CINAHL in 781 v podatkovni bazi PubMed. Literaturo smo nadalje uvozili v program Zotero, brezplačno in odprtokodno programsko opremo, ki omogoča citiranje, zbiranje, organiziranje referenc in shranjevanje literature ter s pomočjo programa prepoznali dvojnike (n = 133). Z vključitvijo kriterijev, kot so jezik in časovni okvir, smo izločili še 620 zadetkov. V prvi fazi pregleda smo pregledali izvlečke in naslove zadetkov ter izločili 358 zadetkov. V nadaljno analizo smo uvrstili 19 zadetkov v 382 polnem besedilu. Po pregledu 19 ustreznih zadetkov smo dodatnih 14 izločili zaradi vsebinske neprimernosti. V končno analizo je bilo vključenih 5 člankov. Za prikaz sistematičnosti procesa pregledovanja literature smo uporabili pristop Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses 2020 (PRISMA) (Page idr., 2021), ki je predstavljen na sliki 1. Slika 1 PRISMA diagram 2.3 Ocena kakovosti pregleda in opis obdelave podatkov Pri iskanju in pregledu člankov sta sodelovali obe avtorici. Da bi ocenili moč dokazov znanstveno raziskovalnih del smo najprej uporabili hierarhijo dokazov po Polit in Beck (2021). Vključeni članki zajemajo kvazi-eksperimentalno raziskavo (Silva idr., 2017), randomizirani klinični raziskavi (n = 2) (Culha in Acaroglu, 2022; Sarı in Demirbağ, 2024) in sistematična pregleda literature (n = 2) (Lima idr., 2022; Quallich idr., 2023). 383 Izbrane članke smo nato ocenili s pomočjo orodja Joanna Briggs Institutes (JBI) (Aromataris in Munn, 2020) in jih ob soglasju obeh avtoric vključili v končno analizo. V sklopu ocenjevanja z orodji JBI je na voljo trinajst različnih vprašalnikov, ki jih uporabimo glede na metodologijo članka. Vsako vprašanje lahko ocenjujemo s tremi možnimi odgovori, kot so: »Da«, »Ne«, »Nejasno« in »Ni relevantno«. Vsak odgovor »Da« je ocenjen z eno točko, vsi ostali pa so ocenjeni z nič točkami. Za vsako posamezno raziskavo smo izračunali vsoto in odstotek vseh točk. Vrednotenje raziskav smo izvedli z upoštevanjem priporočila avtorjev Camp in Legge (2018), ki raziskavo označujeta kot srednje kakovostno, v kolikor dosega 70–79 % kriterijev, navedenih na seznamu posameznih JBI ocenjevalnih orodij, raziskava z 80– 90 % doseženih kriterijev spada med visoko kakovostne in raziskava, ki izpolnjuje 90 % in več kriterijev, velja za raziskavo odlične kakovosti. Na podlagi seštevka točk je ocenjena kakovost člankov razdeljena v štiri skupine: slaba kakovost (50–69 %), srednja kakovost (70–79 %), visoka kakovost (80–89 %) in odlična kakovost (nad 90 %). Kritično oceno raziskav sta izvedli obe avtorici. 3 Rezultati V končno vsebinsko analizo smo umestili pet raziskav. S pomočjo ocenjevalnega orodja JBI (tabela 2, tabela 3, tabela 4) smo eno raziskavo ocenili s »slabo« kakovostjo (Culha in Acaroglu, 2022), tri raziskave s »visoko« kakovostjo (Lima idr., 2022; Silva idr., 2017; Sarı in Demirbağ, 2024) in eno raziskavo z »odlično« kakovostjo (Quallich idr., 2023). Tabela 2 Tabela s kritično oceno člankov za sistematične preglede literature JBI CA checklist SR 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Skupna kritična ocena Lima idr. (2022) D D D D D D D D N NJ D 82 % Quallich idr. (2023) D D D D D D D D N D D 91 % Legenda: SR = Sistematični pregled; CA= kritična presoja; D – Da; N – Ne; NJ – Nejasno; NA – ni relevantno; 1 – Ali je raziskovalno vprašanje jasno definirano?; 2 – Ali so vključitveni kriteriji primerni oz. skladni z raziskovalnim vprašanjem?; 3 – Ali je iskalna strategija ustrezna?; 4 – Ali so bili vključene primerne podatkovne baze in viri?; 5 – Ali so bila merila za ocenjevanje raziskav ustrezna?; 6 – Ali je bila kritična ocena, narejena neodvisno s strani dveh ali več recenzentov?; 7 – Ali so navedene metode za zmanjševanje napak pri pridobivanju podatkov?; 8 – Ali so bile uporabljene primerne metode za združevanje raziskav?; 9 – Ali je bila ocenjena pristranost objave?; 10 – Ali so bila podana priporočila za zdravstveno politiko in/ali prakso, podprto s strani rezultatov?; 11 – Ali so bili podani nadaljnji predlogi za raziskovanje? Tabela 3 Tabela s kritično oceno člankov za randomizirane klinične raziskave JBI CA checklist Skupna kritična 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 RCT ocena Culha in Acaroglu N N D N N D D D N D D D N 54 % (2022) Sarı in Demirbağ D D D N N D D D D D D D D 85 % (2024) Legenda: RCT = randomizirane klinične raziskave; CA= kritična presoja; D – Da; N – Ne; NJ – Nejasno; NA - ni relevantno; 1 – Ali je bila uporabljena prava randomizacija za razporeditev udeležencev v skupine zdravljenja?; 2 – Ali je bila razporeditev v skupine zdravljenja prikrita?; 3 – Ali so bile skupine zdravljenja na začetku podobne?; 4 – Ali so bili udeleženci zaslepljeni glede razporeditve v skupine zdravljenja?; 5 – Ali so bili izvajalci zdravljenja zaslepljeni glede razporeditve v skupine zdravljenja?; 6 – Ali so bili ocenjevalci izidov zaslepljeni glede razporeditve v skupine zdravljenja?; 7 – Ali so bile skupine zdravljenja obravnavane enako, razen pri obravnavani 384 intervenciji?; 8 – Ali je bilo spremljanje udeležencev popolno, in če ne, ali so bile razlike med skupinami glede spremljanja ustrezno opisane in analizirane?; 9 – Ali so bili udeleženci analizirani v skupinah, v katere so bili randomizirani?; 10 – Ali so bili izidi merjeni na enak način za vse skupine zdravljenja?; 11 – Ali so bili izidi merjeni na zanesljiv način?; 12 – Ali je bila uporabljena ustrezna statistična analiza?; 13 – Ali je bila zasnova klinične raziskave primerna in ali so bila odstopanja od standardne zasnove RCT (individualna randomizacija, vzporedne skupine) upoštevana pri izvedbi in analizi raziskave?. Tabela 4 Tabela s kritično oceno člankov za kvazi-eksperimentalne raziskave JBI CA checklist QES 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Skupna kritična ocena Silva idr. (2017) D D D N D D D D D 89 % Legenda: QES = kvazi-eksperimentalne raziskave; CA= kritična presoja; D – Da; N – Ne; NJ – Nejasno; NA - ni relevantno; 1 – Ali je v študiji jasno opredeljeno, kaj je »vzrok« in kaj »učinek« (tj. ni zmede glede tega, katera spremenljivka je prva)?; 2 – Ali so bili udeleženci, vključeni v primerjave, podobni?; 3 – Ali so udeleženci, vključeni v primerjave, prejemali podobno obravnavo/skrb, razen izpostavljenosti ali intervencije, ki je predmet zanimanja?; 4 – Ali je obstajala kontrolna skupina?; 5 – Ali je bilo opravljenih več meritev izida tako pred kot po intervenciji/izpostavljenosti?; 6 – Ali je bilo spremljanje popolno in, če ne, so bile razlike med skupinami glede spremljanja ustrezno opisane in analizirane?; 7 – Ali so bili izidi udeležencev, vključenih v primerjave, merjeni na enak način?; 8 – Ali so bili izidi merjeni na zanesljiv način?; 9 – Ali je uporabljena ustrezna statistična analiza?. Tabela 5 Osnovne značilnosti vključenih raziskav Avtor(ji), Metode Vzorec Intervencija Izidi leto , država Povečana samozavest Silva idr. Kvazi- Usposabljanje na pacientov in skrbnikov pacientov 36 (2017) eksperimentalna simulatorju nizke pri izvajanju čiste in 14 Brazilija raziskava verodostojnosti intermitentne skrbnikov kateterizacije Culha in Video podprta Boljše praktične Randomizirana zdravstvena vzgoja o Acaroglu 80 veščine, višja klinična čisti intermitentni (2022) pacientov samozavest, manj raziskava kateterizaciji, dostopna Turčija bolečin in zapletov na mobilnih napravah Pregled digitalnih in Digitalna gradiva Lima idr. 6 raziskav tiskanih gradiv izboljšujejo znanje in (2022) Pregled (2009- (programska oprema, samozavest; Brazilija, literature 2019) video, priročniki, spletni fleksibilno učenje v ZDA forumi) lastnem tempu Pregled obstoječih Quallich idr. 11 raziskav intervencij in kliničnih Poudarjena potreba po Pregled (2023) in 2 smernic za čisto standardizaciji literature ZDA smernici intermitentno edukacije kateterizacijo Sarı in Skrbniki so izboljšali Randomizirana 40 otrok in Royev model Demirbağ znanje, spretnosti; klinična njihovi prilagajanja, podprt z (2024) manj prisotnih okužb raziskava skrbniki Android aplikacijo Turčija sečil pri otrocih 385 Namen randomizirane kontrolne raziskave, ki sta jo izvedli Culha in Acaroglu (2022), je bil proučiti vpliv video podprtega učenja čiste intermitentne kateterizacije na praktične veščine in samozavest pacientov. V raziskavi je sodelovalo 80 pacientov, razdeljenih v eksperimentalno in kontrolno skupino. Pacienti v eksperimentalni skupini so prejeli video gradivo, ki so ga lahko uporabljali na mobilnih napravah, medtem ko je kontrolna skupina prejela samo ustna navodila. Rezultati so pokazali, da so pacienti v tej skupini dosegli statistično značilno višje rezultate pri oceni praktičnih veščin in samozavesti v primerjavi s kontrolno skupino, ki je prejela le ustna navodila. Poleg tega so poročali o manj bolečinah med kateterizacijo in manj zapletih, kot so okužbe sečil, hematurija in striktura sečnice. Sarı in Demirbağ (2024), sta v Turčiji izvedli randomizirano kontrolirano raziskavo, v kateri sta primerjali rutinsko zdravstveno vzgojo v bolnišnici z izobraževanjem, temelječim na Royevem modelu prilagajanja, podprtim z mobilno aplikacijo RAMTAKE, na vpliv znanja, veščine ter sposobnost spoprijemanja in prilagajanja pri skrbnikih ter na pojavnost okužb sečil pri otrocih. V raziskavi je sodelovalo 42 otrok in njihovih skrbnikov. Eksperimentalna skupina je prejela strukturirano usposabljanje v bolnišnici, nadalje pa je uporabila aplikacijo, ki je vključevala opomnike za izvedbo čiste intermitentne kateterizacije ter prilagojene vsebine glede na spol otroka. Rezultati so pokazali, da so imeli skrbniki iz te skupine bistveno višjo raven znanja, boljše praktične spretnosti in večjo sposobnost spoprijemanja in prilagajanja. Pri otrocih, ki so bili deležni tega pristopa, se je tudi občutno zmanjšala pojavnost okužb sečil v primerjavi s kontrolno skupino. Pregled literature, ki so jo izvedli Lima idr. (2022), se je osredotočila na analizo obstoječih zdravstvenovzgojnih gradiv, namenjenih podpori skrbnikom otrok pri izvajanju čiste intermitentne kateterizacije. Izmed 3.323 identificiranih zadetkov so v končno analizo vključili šest raziskav, objavljenih med letoma 2009 in 2019 – pet iz Brazilije in eno iz ZDA, ki so obravnavale različne oblike zdravstvenovzgojnih virov, vključno z računalniškimi programi, videoposnetki in spletnimi forumi. Ugotovili so, da so ta digitalna in interaktivna gradiva učinkovita orodja za izboljšanje znanja in veščin skrbnikov pri izvajanju čiste intermitentne kateterizacije pri otrocih. Avtorji so poudarili pomen dostopnosti in prilagodljivosti teh virov, saj omogočajo skrbnikom, da se učijo v svojem tempu in času, kar prispeva k večji samozavesti in natančnosti pri izvajanju postopka. Kljub omejenemu številu raziskav na to temo, so rezultati pokazali pozitiven vpliv digitalnih zdravstvenovzgojnih orodij na usposobljenost skrbnikov, kar lahko vodi k boljšim zdravstvenim izidom za otroke, ki potrebujejo čisto intermitentno kateterizacijo. Quallich idr. (2023) so izvedli obsežen pregled literature, ki je zajel obdobje od leta 2005 do 2021, da bi ocenili obstoječe prakse zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki izvajajo intermitentno kateterizacijo. V pregled so vključili enajst raziskav in dve klinični smernici. Ugotovili so, da je raziskav o učinkovitosti zdravstvenovzgojnih intervencij zelo malo, v ZDA pa so našli le eno pilotno študijo, ki je ocenjevala spletni program za paciente s poškodbo hrbtenjače. Druge raziskave so se osredotočale predvsem na dejavnike, ki vplivajo na učenje pacientov, kot so značilnosti katetrov, ovire pri dostopu do ustreznih pogojev za kateterizacijo, stroški in zapleti, predvsem pri okužbah sečil. Avtorji so zaključili, da so dokazi trenutno zelo omejeni, zato je potrebnih več raziskav, ki bi omogočile razvoj standardiziranih in učinkovitih izobraževalnih pristopov Raziskava, ki so jo izvedli Silva idr. (2017), je bila usmerjena v ugotavljanje, kako usposabljanje na simulatorju nizke verodostojnosti vpliva na samozavest skrbnikov in pacientov z nevrogenim mehurjem, ki uporabljajo čisto intermitentno urinsko kateterizacijo. V kvazi-eksperimentalni raziskavi je sodelovalo 36 pacientov z nevrogenim mehurjem in 14 skrbnikov. Udeleženci so se usposabljali na silikonskih modelih, nato pa so raziskovalci ocenili njihovo samozavest pri izvajanju postopka. Rezultati so pokazali, da se je samozavest tako pacientov kot njihovih skrbnikov po simulacijskem usposabljanju statistično značilno povečala. Udeleženci so usposabljanje opisali kot praktično, razumljivo in koristno, 386 avtorji pa so zaključili, da je simulacijsko učenje enostavna, a učinkovita strategija, ki bi morala biti del rutinske zdravstvene vzgoje. 4 Razprava Namen pregleda literature je bil analizirati učinkovitost zdravstvenovzgojnih gradiv pri učenju in izvajanju samokateterizacije. Ugotovitve pregleda potrjujejo, da sodobni pristopi zdravstvene vzgoje pomembno vplivajo na znanje, praktične veščine in samozavest pacientov ter njihovih skrbnikov, kar se odraža tudi v zmanjšanju zapletov, kot so okužbe sečil. Vendar pa obstaja potreba po nadaljnjih raziskavah, ki bi podprle razvoj in implementacijo različnih pristopov izvajanja zdravstvene vzgoje v klinični praksi. Raziskavi Culha in Acaroglu (2022) ter Sarı in Demirbağ (2024), so pokazale, da digitalna podpora, bodisi v obliki video gradiv bodisi mobilnih aplikacij, prispeva k večji kompetentnosti uporabnikov. To se ujema z pregledom Lime idr. (2022), ki so poudarili, da so digitalna in interaktivna gradiva učinkovita predvsem zato, ker omogočajo fleksibilnost in samostojno učenje v lastnem ritmu. Nima in Dorji (2025) sta poudarila, da digitalni viri povečujejo motivacijo in omogočajo boljše pomnjenje informacij. Podobno Peng idr. (2020) ugotavljajo, da mobilne aplikacije prispevajo k večji adherenci pacientov pri kroničnih stanjih, kar je primerljivo z večjo doslednostjo pri izvajanju kateterizacije v raziskavah, kjer so bile uporabljene aplikacije (Widdison idr., 2022). Raziskava Silva idr. (2017) kaže, da simulacijsko učenje pomembno prispeva k večji samozavesti in usposobljenosti, vendar hkrati opozarja, da praktično izkustvo, pridobljeno z neposredno vadbo na simulacijskih modelih, ni vedno enakovredno dolgoročnim učinkom digitalnih orodij, ki omogočajo ponavljanje in dostopnost vsebin kadar koli. Čeprav digitalna gradiva kratkoročno izboljšujejo znanje in samozavest, je manj jasno, ali imajo ti učinki dolgoročno stabilen vpliv. Večina analiziranih raziskav se je omejila na spremljanje v obdobju treh mesecev, kar ne omogoča presoje o vplivu na pojavnost zapletov, ki nastajajo pri daljši uporabi urinskega katetra, kot so strukture sečnice ali ponavljajoče se okužbe sečil. Prav tako analizirane raziskave ne vključujejo neposredne primerjave s tradicionalnimi tiskanimi gradivi, kar omejuje možnost jasnih zaključkov o relativni učinkovitosti različnih zdravstvenovzgojnih pristopov. Uporaba digitalnih tehnologij predpostavlja tudi ustrezno digitalno pismenost uporabnikov ter dostop do naprav in interneta, kar lahko v nekaterih okoljih predstavlja dodatno oviro (Raihan idr., 2025; Roxanne, 2025). Zato je nujno, da se prihodnje raziskave osredotočijo na celovito vrednotenje različnih pristopov izvajanja zdravstvene vzgoje, njihovo dostopnost, dolgotrajne učinke in vpliv na kakovost življenja pacientov ter zdravstvene izide. Interpretacija rezultatov ob uporabi Royevega modela prilagajanja kaže, da imajo digitalna orodja vpliv ne le na tehnično usposobljenost, temveč tudi na psihosocialno dimenzijo izvajanja postopka. Sarı in Demirbağ (2024) ugotavljata, da podpora z mobilno aplikacijo prispeva k večji sposobnosti spoprijemanja in prilagajanja skrbnikov, kar potrjuje ustreznost uporabe teoretičnih modelov za razumevanje vpliva edukacijskih pristopov. Digitalna orodja tako ne krepijo le tehničnega znanja, temveč tudi občutek nadzora in obvladovanja (Haleem idr., 2022), kar je ključen element dolgoročne uspešnosti pri izvajanju samokateterizacije. Raziskave so bile izvedene na relativno majhnih in geografsko omejenih vzorcih (Turčija, Brazilija, ZDA), kar zmanjšuje možnost posploševanja rezultatov na širšo populacijo. Poleg tega se uporabljeni merski instrumenti med raziskavami razlikujejo, kar otežuje neposredno primerjavo rezultatov. Na omejitve opozarjata tudi sistematična pregleda (Lima idr., 2022; Quallich idr., 2023), ki sta izpostavila heterogenost metod in pomanjkanje standardiziranih protokolov. To pomeni, da je trenutna dokazna podlaga sicer spodbudna, a še vedno fragmentirana. Potrebne pa so dodatne raziskave, ki bi ocenile 387 dolgoročne učinke tovrstnih gradiv, njihovo stroškovno učinkovitost ter vpliv na kakovost življenja pacientov in obremenitev zdravstvenega osebja. Medicinske sestre lahko z uporabo digitalnih in interaktivnih orodij izboljšajo učinkovitost poučevanja, hkrati pa standardizirajo proces, kar vodi k zmanjšanju napak in zapletov. Vendar to ne pomeni, da bi tradicionalne metode poučevanja izgubile svoj pomen – kombinacija obeh pristopov se kaže kot optimalna rešitev, saj omogoča individualno prilagajanje potrebam pacienta. Poudarjena aktivna vloga pacienta v lastni zdravstveni obravnavi, predstavlja pomembno priložnost za nadaljnji razvoj standardiziranih, digitalno podprtih izobraževalnih programov. LITERATURA 1. Aromatarisin, E. in Munn, Z. (Eds.). (2020). JBI manual for evidence synthesis. https://doi.org/10.46658/JBIMES-20-01 2. Babaniyazova, N. (2024). Integration of traditional and digital educational technologies: Points of contact and differences in teaching a foreign language. Scientific Herald of Uzhhorod University Series Physics, 2024(55), 2161–2173. https://doi.org/10.54919/physics/55.2024.216kb1 3. Bhatt, N. R., Davis, N. F., Thorman, H., Brierly, R. in Scopes, J. (2021). Knowledge, skills, and confidence among healthcare staff in urinary catheterization. Canadian Urological Association Journal, 15(9), E488–E494. https://doi.org/10.5489/cuaj.6986 4. Blanc, B. F.-L., Rodríguez-Almagro, J., Lorenzo-García, C., Alcaraz-Zomeño, E., Fernandez- Llorente, G., Baixauli-Puig, M., Martín-Bermejo, M. V., Estudillo-González, F., Ortega-Checa, M. A., Lluesma-Martinez, V., Ferrández-Franco, G., Benito-Santos, B., Rodríguez-Díaz, M., Torres-Bacete, A., Guerrero-Andrades, M. C., Louis-Lauture, M. P., Jiménez-Mayorga, I., Serrano-Abielar, R., Garrido-Mora, M. A., … Hernández-Martínez, A. (2021). Quality of life and autonomy in patients with intermittent bladder catheterization trained by specialized nurses. Journal of Clinical Medicine, 10(17), 3909. https://doi.org/10.3390/jcm10173909 5. Camp, S. in Legge, T. (2018). Simulation as a tool for clinical remediation: An integrative review. Clinical Simulation in Nursing, 16, 48–61. https://doi.org/10.1016/j.ecns.2017.11.003 6. Culha, Y. in Acaroglu, R. (2022). The effect of video-assisted clean intermittent catheterization training on patients’ practical skills and self-confidence. International Neurourology Journal, 26(4), 331–341. https://doi.org/10.5213/inj.2244166.083 7. European Association of Urology Nurses. (2024). Evidence-based guidelines for best practice in urological health care: Urethral intermittent catheterisation in adults. DTP by Gld Print & Media. 8. Galmarini, E., Marciano, L. in Schulz, P. J. (2024). The effectiveness of visual-based interventions on health literacy in health care: A systematic review and meta-analysis. BMC Health Services Research, 24(1), 718. https://doi.org/10.1186/s12913-024-11138-1 9. Haider, M. Z. in Annamaraju, P. (2025). Bladder catheterization. StatPearls Publishing. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK560748/ 10.Haleem, A., Javaid, M., Qadri, M. A. in Suman, R. (2022). Understanding the role of digital technologies in education: A review. Sustainable Operations and Computers, 3, 275–285. https://doi.org/10.1016/j.susoc.2022.05.004 11.Health Quality Ontario. (2019). Intermittent catheters for chronic urinary retention: A health technology assessment. Ontario Health Technology Assessment Series, 19(1), 1–153. 12.Hentzen, C., Biardeau, X., Perrouin-Verbe, M.-A., Charvier, K., Chesnel, C., Denys, P., Hermieu, J. F., Kerdraon, J., Peyronnet, B., Ruffion, A., Saussine, C., Soler, J.-M., Gamé, X. in Amarenco, G. (2025). Decision-making algorithm for difficult intermittent self-catheterization: Construction and 388 validation using the Delphi method. World Journal of Urology, 43(1), 454. https://doi.org/10.1007/s00345-025-05838-4 13.Khazhymurat, A., Paiyzkhan, M., Khriyenko, S., Seilova, S., Baisanova, S., Kuntuganova, A., Almazan, J. U. in Cruz, J. P. (2023). Health education competence: An investigation of the health education knowledge, skills and attitudes of nurses in Kazakhstan. Nurse Education in Practice, 68, 103586. https://doi.org/10.1016/j.nepr.2023.103586 14.Lima, M. B. D., Caldini, L. N., Ramos Junior, A., Torquato, R. C., Pinto, T. R. in Rebouças, C. B. D. A. (2022). Educational material on intermittent urethral catheterization in children: A scoping review. Texto & Contexto – Enfermagem, 31, e20220037. https://doi.org/10.1590/1980-265x-tce- 2022-0037en 15.Nima, T. in Dorji, P. (2025). Impact of interactive digital tools on students’ motivation and learning about minerals: A case study. https://www.researchgate.net/publication/390056624_Impact_of_Interactive_Digital_Tools_on_St udents'_Motivation_and_Learning_about_Minerals_A_Case_Study 16.Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., … Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. BMJ, n71. https://doi.org/10.1136/bmj.n71 17.Peng, Y., Wang, H., Fang, Q., Xie, L., Shu, L., Sun, W. in Liu, Q. (2020). Effectiveness of mobile applications on medication adherence in adults with chronic diseases: A systematic review and meta- analysis. Journal of Managed Care & Specialty Pharmacy, 26(4), 550–561. https://doi.org/10.18553/jmcp.2020.26.4.550 18.Polit, D. F. in Beck, C. T. (2021). Nursing research: Generating and assessing evidence for nursing practice (11th ed.). Lippincott Williams & Wilkins. 19.Prieto, J. A., Murphy, C. L., Stewart, F. in Fader, M. (2021). Intermittent catheter techniques, strategies and designs for managing long-term bladder conditions. The Cochrane Database of Systematic Reviews, 10(10), CD006008. https://doi.org/10.1002/14651858.CD006008.pub5 20.Quallich, S., Lajiness, M., Engberg, S. in Gray, M. (2023). A scoping literature review on patient education in intermittent catheterization. Journal of Wound, Ostomy & Continence Nursing, 50(6), 497–503. https://doi.org/10.1097/WON.0000000000001026 21.Raihan, M. M. H., Subroto, S., Chowdhury, N., Koch, K., Ruttan, E. in Turin, T. C. (2025). Dimensions and barriers for digital (in)equity and digital divide: A systematic integrative review. Digital Transformation and Society, 4 (2), 111–127. https://doi.org/10.1108/DTS-04-2024-0054 22.Roxanne, D. (2025). Digital literacy as a barrier to accessing technology-based legal services. https://www.researchgate.net/publication/388646194_Digital_Literacy_as_a_Barrier_to_Accessing _Technology-_Based_L 23.Sarı, C. in Demirbağ, B. C. (2024). The effect of model-based android phone application supported clean intermittent catheterization training on caregivers and children: A randomized controlled study. European Journal of Pediatrics, 184(1), 46. https://doi.org/10.1007/s00431-024-05890-z 24.Silva, D. R. A., Mazzo, A., Jorge, B. M., Souza Júnior, V. D., Fumincelli, L. in Almeida, R. G. S. (2017). Intermittent urinary catheterization: The impact of training on a low-fidelity simulator on the self-confidence of patients and caregivers. Rehabilitation Nursing, 42(2), 97–103. https://doi.org/10.1002/rnj.226 25.Widdison, R., Rashidi, A. in Whitehead, L. (2022). Effectiveness of mobile apps to improve urinary incontinence: A systematic review of randomised controlled trials. BMC Nursing, 21(1), 32. https://doi.org/10.1186/s12912-022-00812-6 389 26.Woodward, S., Steggal, M. in Tinhunu, J. (2013). Clean intermittent self-catheterisation: Improving quality of life. British Journal of Nursing, 22(9), S20–S25. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23752575/ 390 Aljaž Mihelčič Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Potencial na umetni inteligenci temelječe programske opreme za izboljšanje kakovosti diagnosticiranja v fizioterapiji UDK 004.8:615.82/.84:161-07 UDC 004.8:615.82/.84:161-07 KLJUČNE BESEDE: umetna inteligenca, diagnoza, KEYWORDS: artificial intelligence, diagnosis, natančnost accuracy POVZETEK – Umetna inteligenca (UI) je aktualna ABSTRACT – Artificial intelligence (AI) is a current, potencialno uporabna oblika informacijske potentially useful form of information technology. One tehnologije. Eden od potencialnih načinov uporabe UI of the potential applications of AI in healthcare is to v zdravstvu je pohitrenje in olajšanje speed up and facilitate diagnosis and thus therapy diagnosticirianja ter posledično načrtovanja terapije. planning. Physiotherapists, as independent healthcare Fizioterapevti kot neodvisni zdravstveni strokovnjaki professionals, are among the potential users of such a so eni od potencialnih uporabnikov takega sistema. system. To determine the validity of AI as a method to Da bi ugotovili verodostojnost UI kot metode, support diagnosis, we conducted a systematic namenjene pomoči pri diagnosticiranju, smo izvedli literature review. The systematic literature search sistematični pregled literature. V sistematični pregled included studies that assessed the reliability of literature so bile vključene raziskave, ki so ugotavljale artificial intelligence in diagnosis. A search of the zanesljivost umetne inteligence pri postavljanju PubMed database yielded 101 hits. After a manual diagnoze. Pregledani so bili obstoječi znanstveni review of the titles and abstracts, 10 studies remained, članki, pridobljeni iz podatkovne baze PubMed. and after a review of the full text, 9 studies remained. Iskanje v bazi PubMed je vrnilo 101 zadetek. Po Three studies were excluded due to insufficient ročnem pregledu naslovov in izvlečkov je ostalo 10 intervention. Six studies were included. It is raziskav, po pregledu raziskav v celotnem besedilu pa recommended that AI be considered as a supplement 9. Zaradi neustrezne intervencije so bile izključene še to, rather than a replacement for, human experts, as it 3 raziskave. Vključenih je bilo 6 raziskav. is difficult to explain the results obtained based on the Priporočljivo je, da se UI zaradi izziva, ki ga concept of machine learning. In the included studies, predstavlja razložljivost rezultatov, pridobljenih na AI helped less experienced professionals to increase podlagi koncepta strojnega učenja, obravnava kot their knowledge so that the accuracy of their results vzporednico človeškim ekspertom in ne kot became comparable to that of more experienced nadomestilo. V vključenih raziskavah je UI manj professionals. izkušenim strokovnjakom pripomogla k njihovemu znanju na način, da je natančnost njihovih rezultatov postala primerljiva z rezultati bolj izkušenih strokovnjakov. 1 Teoretična izhodišča 1.1 Uvod Programska oprema, namenjena uporabi v zdravstvu, je del sistema že skoraj 60 let. Ne samo, ampak tudi v zdravstvu, temveč na splošno na vseh področjih delovanja človeške družbe, je uporaba informacijske tehnologije pustila prominenten pečat. Omenjena tehnologija poskuša posnemati in 391 prilagoditi človeško inteligenco, kar je vodilo v razvoj sistemov, delujočih na podlagi lastne inteligence. Mnenja med strokovnjaki so mešana; nekateri zagovarjajo, da se lahko določene oblike infromacijske tehnologije vedejo in razmišljajo kot človeški strokovnjaki, medtem ko so ostali mnenja, da so tovrstna orodja nesposobna za izvajanje procesov, ki bi jih lahko označili za človeške. Ne glede na polemike na tem področju se, ozirajoč na uporabo informacijske tehnologije skozi zgodovino in danes, zdi, da bo prihodnost zaznamovana s sodelovanjem med človekom in napredno programsko opremo, in ne medsebojnim tekmovanjem. Umetna inteligenca (UI) kot aktualna potencialno uporabna oblika informacijske tehnologije je orodje s širokim spektrom delovanja. Človeku v splošnem omogoča nov pogled na integracijo informacij, analizo podatkov in uporabo vpogleda v proces odločanja, z namenom izboljšanja človeške presoje (Sharma idr., 2020). UI je od futurističnega pojma prešla do tehnologije s številnimi primeri uporabe in integracije v različne sektorje delovanja. Konkretni primeri vključujejo javno zdravstvo, izobraževalni sistem, logistiko, telekomunikacijo, upravljanje z varstvom podatkov, bančništvo, raziskovanje in pravni sistem. Zadnjih nekaj let je opazen porast vključevanja UI v zdravstvo. S spreminjanjem pričakovanj pacientov, staranjem prebivalstva, spremembami v življenjskem slogu in krogom inovacij raste potreba po razvoju zdravstvenega sistema. Ta razvoj vključuje znatne strukturne in transformacijske spremembe, s čimer naj bi bila zagotovljena trajnost zdravstvenega sistema. UI se kaže kot pojem, ki ima potencial pripomoči k reševanju zgoraj opisanih izzivov, povezanih z zdravstvom (Spatharou, 2020). UI je bila v zdravstvu globalno sprejeta kot dobrodošel dodatek v sistemih, ki imajo težave pri uresničevanju tako imenovanega »štirojnega cilja«. Le-ta sestoji iz izboljšanja stanj pacientov, dostopa do zdravstvenega sistema, učinkovitosti z vidika kakovosti in izboljšanja življenja zdravstvenih delavcev. Za ponudnike zdravstvenih storitev je ključnega pomena poznavanje potencialnih primerov uporabe in morebitnih zapletov, povezanih z UI, s ciljem izboljšanja kakovosti zdravstva (Chen in Decary, 2020). Večkrat naslovljen vidik zdravstva, katerega kakovost bi se lahko izboljšala s primerno uporabo UI, je diagnosticiranje. Napake pri tem procesu predstavljajo znaten problem v zdravstvu nasploh. Atipične klinične slike, zanemarjanje upoštevanja diferencialnih diagnoz, kognitivno breme in pomanjkanje časa so najpogosteje navedeni dejavniki, ki prispevajo k številu napačnih diagnoz (Harada idr., 2021). Naloga diagnoze bolezni je na zdravstvenem področju ključnega pomena. Pravočasna diagnoza ne le facilitira hitro izvajanje terapevtskih posegov, temveč tudi zmanjša tveganja, povezana z napredovanjem bolezni in zapleti. Glavni izziv na tem področju je dolgotrajna in delovno intenzivna narava manualne diagnoze, ki se močno zanaša na specializirano strokovno znanje zdravstvenega strokovnjaka, ki obravnava pacienta. V primeru neprimernega naslavljanja zgoraj opisanega izziva se lahko posledice odrazijo v zapozneli obravnavi, poslabšanju patologije in naraščujočih stroških zdravljenja, kar negativno vpliva na kakovost zdravljenja (Xu, 2023). 1.2 Pomen postavljanja diagnoze v fizioterapiji Potencialna uporaba UI na področju fizioterapije izhaja iz razvoja pomena fizioterapevta kot zdravstvenega strokovnjaka tako v javnem kot zasebnem zdravstvu. Jiandani in Mhatre (2018) navajata, da se je vloga izvajalca fizioterapije v svetu iz poklica tehnika, katerega naloga je bila sledenje predpisanim procesom, razvila v neodvisnega zdravstvenega strokovnjaka, zmožnega samostojnega izvajanja z dokazi podprtih zdravstvenih vsebin. Navajata, da se je z realizacijo fizioterapije kot prve linije obrambe pojavila potreba po poglobljeni klinični presoji o patologijah znotraj fizioterapevtske prakse. Prav tako omenjata, da fizioterapevtom njihovo znanje omogoča neodvisno vrednotenje, diagnosticiranje in obravnavanje pacientov iz mišično-skeletnega področja. Zmožni so tudi prepoznave 392 znakov in simptomov bolezni, ki niso primerne za njihovo obravnavo in posledično napotitve k drugim zdravstvenim strokovnjakom. Glavna razlika med medicinsko in fizioterapevtsko diagnozo je v namenu. Medicinska diagnoza izvira iz specifičnih okvar anatomskih tkiv, ki so upoštevana kot vzrok za simptome, medtem ko je fizioterapevtska diagnoza primarno ciljana na posledice omenjenih okvar (Jiandani in Mhatre, 2018). Potrebno pa je poudariti, da je fizioterapevtska diagnoza v novodobnih scenarijih, kjer fizioterapevt predstavlja prvi stik pacienta z zdravstvenimi storitvami, lahko prvi pregled pacienta za določeni problem sploh (Décary idr., 2017). Pri tem je potrebna samostojna postavitev veljavne in sprejemljive diagnoze, ki fizioterapevtu služi kot nadaljnje vodilo pri načrtovanju terapije (Jiandani in Mhatre, 2018). Vloga na UI temelječe programske opreme v opisanih scenarijih je enaka vlogi ostalih tovrstnih zdravstvenih informacijskih sistemov; podpora strokovnjaku s področja fizioterapije pri prepoznavanju in obravnavanju patologij (Saibene idr., 2021). V poglavju Empirični del sledi sistematični pregled literature, ki vključuje raziskave z medicinsko diagnozo. Kljub temu je koncept diagnosticiranja in dognanja uporabne vrednosti UI v tem procesu mogoče prenesti na fizioterapevtsko diagnozo. 1.3 Umetna inteligenca UI se v praktičnem smislu nanaša na računalniške sisteme, ki simulirajo ali prikažejo specifičen vidik človeške inteligence ali inteligentnega vedenja, kot je učenje, sklepanje in reševanje problemov. UI kot taka ni enotna tehnologija, temveč vrsta inteligentnih procesov in vedenj, ustvarjenih z računalniškimi modeli in algoritmi (Chen in Decary, 2020). 1.4 Koncept strojnega učenja Strojno učenje predstavlja prevladujoč pristop v UI, na katerem temelji večina nedavnih napredkov na tem področju. Običajno se strojno učenje nanaša na sistem, ki uri napovedni model z identifikacijo vzorcev, sestavljenih iz vnešenih podatkov. Ta napovedni model nato uporabi za napovedi iz novih, še neznanih podatkov. Algoritmi strojnega učenja se lahko samodejno učijo in izboljšajo iz izkušenj, ne da bi bili za to izrecno programirani. Tovrstna »učljivost« predstavlja ključno značilnost UI. Strojno učenje je lahko uporabljeno za različne vrste podatkovnih tipov (slike, govor, videoposnetki in besedilo), s ciljem reševanja kompleksnih nalog, vključujočih obsežne podatke. Rezultati, pridobljeni z opisanim pristopom, naj bi bili glede natančnosti in učinkovitosti primerljivi z rezultati človeških strokovnjakov. Strojno učenje se zanaša na računalniško kapaciteto in ogromne količine podatkov, s pomočjo katerih je tovrstna programska oprema zmožna prepoznati površinske vzorce in korelacije. Kot taka ne razkriva vzročnih povezav ali jasnega razumevanja obravnavanega pojava. S človeško logiko je zato težko pojasniti rezultate strojnega učenja in identificirati napake pri procesu pridobivanja teh rezultatov (Chen in Decary, 2020). 2 Metode Da bi ugotovili potencial na umetni inteligenci temelječe programske opreme za izboljšanje kakovosti diagnosticiranja v fizioterapiji, smo izvedli sistematični pregled literature. 2.1 Namen in cilji raziskave Namen tega sistematičnega pregleda literature je seznanjanje zdravstvenih delavcev s smiselnostjo uporabe na umetni inteligenci temelječe programske opreme pri procesu diagnosticiranja. 393 2.2 Raziskovalna vprašanja  Kako zanesljiva je na umetni inteligenci temelječa programska oprema pri postavljanju diagnoze v primerjavi s človeškimi strokovnjaki?  Ali človeški strokovnjaki postanejo bolj zanesljivi pri diagnostičnem procesu v kolikor uporabljajo na umetni inteligenci temelječo programsko opremo? 2.3 Raziskovalna metodologija V sistematični pregled literature so bile vključene raziskave, ki so ugotavljale zanesljivost umetne inteligence pri postavljanju diagnoze. Pregledani so bili obstoječi znanstveni članki, pridobljeni iz podatkovne baze PubMed. Uporabljen iskalni niz je bil: »artificial AND intelligence AND diagnosis AND accuracy«. Vključeni so bili članki, objavljeni do februarja 2025. Merila za vključitev raziskav so določala, da je šlo za randomizirane kontrolirane raziskave v angleškem jeziku, objavljene po februarju 2020. Članki, ki so vključevali na UI temlječo programsko opremo, namenjeno uporabi v slikovni diagnostiki, članki, ki so ugotavljali optimalen razvoj na UI temelječe programske opreme, članki, v katerih so na UI temelječo programsko opremo uporabljali za napoved patologije in članki, v katerih so UI uporabljali kot pomoč pri intervenciji in ne diagnostičnemu procesu, so bili izključeni. 3 Rezultati Vneseni niz je v bazi PubMed vrnil 101 zadetek. Po ročnem pregledu naslovov in izvlečkov je ostalo 10 raziskav, po pregledu raziskav v celotnem besedilu pa 9. Zaradi neustrezne intervencije, opisane v podpoglavju Raziskovalna metodologija, so bile izključene še 3 raziskave. V sistematični pregled literature je bilo tako vključenih 6 raziskav. Potek iskanja in izbora člankov je predstavljen s pomočjo PRISMA diagrama. Slika 1 PRISMA diagram Značilnosti in ugotovitve vključenih raziskav so prikazane v preglednicah 1 in 2. 394 Tabela 1 Tip raziskave in značilnosti udeležencev Avtor, leto Tip raziskave Značilnosti udeležencev Knitza idr., 2024 Večcentrična študija ŠP = 600 Mediana starosti udeležencev: 52 let (37–61) Udeleženci z mišično-skeletnimi simptomi s sumom na vnetno revmatsko bolezen Harada idr., 2021a RKR ŠP = 22, KS = 11, ES = 11 Izkušnje udeležencev: 5 pripravnikov, 8 specializantov, 9 specialistov Han idr., 2022 RKR ŠP = 576, KS = 281, ES = 295 Povp. starost udeležencev: 58.6 let Udeleženci, stari več kot 19 let, z enim ali več znamenji s sumom na kožnega raka Goh idr., 2024 RKR ŠP = 50, KS = 25, ES = 25 Udeleženci s specializacijo družinske, interne ali nujne medicine Cowan idr., 2022 Večcentrična študija ŠP = 212 Mediana starosti udeležencev: 32 let Udeleženci, starejši od 18 let, s ponavljajočimi glavoboli Harada idr., 2021b RKR ŠP = 22, KS = 11, ES = 11 Izkušnje udeležencev: 5 pripravnikov, 8 specializantov, 9 specialistov Legenda: ŠP: število preiskovancev, KS: kontrolna skupina, ES: eksperimentalna skupina, RKR: randomizirana kontrolirana raziskava Tabela 2 Načrt študije in rezultati Avtor, leto Načrt študije Rezultati Knitza idr., 2024 Vnašanje lastnih simptomov s Natančnost Ada proti zlatemu strani udeležencev v orodji Ada standardu: (preverjevalnik simptomov) in Občutljivost: 52 % Rheport (orodje za Specifičnost: 68 % samonapotitev), primerjanje Natančnost: 63 % diagnoz orodij z diagnozami Natančnost Rheport proti zlatemu revmatologov (zlati standard) standardu: Občutljivost: 62 % Specifičnost: 47 % Natančnost: 52 % Harada idr., 2021a ES: postavljanje diagnoz 16 Natančnost ES: pravih pacientov na podlagi 57.4 % njihovih podatkov s pomočjo Natančnost KS: predlogov umetne inteligence 56.3 % KS: postavljanje diagnoz 16 Vrednost p (ES proti KS): pravih pacientov na podlagi 0.91 395 njihovih podatkov brez pomoči umetne inteligence Han idr., 2022 ES: postavljanje dermatoloških Natančnost ES: diagnoz udeležencev s pomočjo 53.9 % na umetni inteligenci temelječega Natančnost KS: algoritma s strani splošnih 43.8 % zdravnikov, specializantov in Vrednost p (ES proti KS): specialistov dermatologije 0.019 KS: postavljanje dermatoloških Natančnost specialistov (brez diagnoz udeležencev brez pomoči specializantov in splošnih umetne inteligence s strani zdravnikov) brez pomoči UI: splošnih zdravnikov, 62.3 % specializantov in specialistov Natančnost UI kot samostojne dermatologije metode: 50.5 % Goh idr., 2024 ES: Postavitev diagnoze na 6 Natančnost ES: primerih v eni uri s pomočjo na 76 % umetni inteligenci temelječega Natančnost KS: jezikovnega modela 74 % KS: Postavitev diagnoze na 6 Vrednost p (ES proti KS): primerih v eni uri brez pomoči 0.6 kakršnekoli oblike umetne Natančnost UI kot samostojne inteligence metode: 92 % Cowan idr., 2022 Diagnosticiranje migrene vseh Natančnost odločitvenega modela (v udeležencev s pomočjo primerjavi z zlatim standardom): polstrukturiranega intervjuja, Občutljivost: 84 % izvedenega s strani specialista za Specifičnost: 94 % glavobole (zlati standard), in Natančnost: 87 % računalniškega odločitvenega modela (primerjava z zlatim standardom) Harada idr., 2021b ES: postavitev do treh diagnoz 16 Identičnost diagnoz predlogom UI v pravih pacientov na podlagi ES: njihovih podatkov s pomočjo Diagnoza 1: 141 od 176 diagnoz predlogov umetne inteligence. (80.1 %) Nadaljnja analiza in klasifikacija Diagnoza 2: 116 od 173 diagnoz diagnoz kot identične predlogom (67.1 %) UI ali ne Diagnoza 3: 87 od 141 diagnoz KS: postavitev do treh diagnoz 16 (61.7 %) pravih pacientov na podlagi Identičnost diagnoz predlogom UI v njihovih podatkov brez predlogov KS: umetne inteligence. Nadaljnja Diagnoza 1: 123 od 176 diagnoz analiza in klasifikacija diagnoz (69.9 %) kot identične predlogom UI iz ES Diagnoza 2: 85 od 172 diagnoz ali ne (49.4 %) 396 Diagnoza 3: 59 od 137 diagnoz (43.1 %) Vrednosti p: ES proti KS, diagnoza 1: 0.04 ES proti KS, diagnoza 2: 0.001 ES proti KS, diagnoza 3: 0.003 Legenda: KS: kontrolna skupina, ES: eksperimentalna skupina, UI: umetna inteligenca 4 Razprava Harada idr.(2021b) navajajo, da je, v kolikor je prisoten predlog UI, v njihovi in tudi več predhodno izvedenih študijah delež diagnoz, ki se neposredno zanašajo na rezultate UI, 15 %. Ta podatek pomeni, da ima približno 15 % človeških strokovnjakov tendenco spreminjati lastne odločitve zaradi ponujenih rešitev s strani UI. Avtorji ugotavljajo, da se uspešnost izvajanja nalog lahko zmanjša, če je zanesljivost uporabljene programske opreme manjša od 70 %. Zaradi zanesljivosti uporabljenega programa, ki je bila v njihovem primeru manjša od 70 %, je bilo tako 15 % diagnoz nagnjenih k napakam v presoji. Potrebno je poudariti, da so človeški strokovnjaki z več izkušnjami manj dovzetni za tovrstne napake. Pri uporabi na UI temelječe programske opreme je tako potrebno upoštevati njeno zanesljivost. Strokovnjaki z manj izkušnjami in strokovnjaki z zaupanjem v UI bi morali v primerih uporabe manj zanesljive programske opreme zmanjšati njihovo zanašanje na tovrstna orodja. Harada idr. (2021b) namigujejo, da bi se opisanim zapletom lahko izognili s tako imenovano razložljivo umetno inteligenco, pri kateri je vidna pot odločitve programa, primerna interpretaciji s človeško logiko, s čimer bi se, poleg zmanjšanja neposrednega zanašanja na ponujene rezultate, povečalo tudi zaupanje bolj izkušenih strokovnjakov. Podobno kot Harada idr. (2021b) tudi Han in sodelavci (2022) ugotavljajo večji vpliv UI na manj izkušene strokovnjake. V njihovi raziskavi so dermatološke diagnoze v obeh skupinah postavljali tudi osebni zdravniki, brez ali z minimalnimi izkušnjami v dermatologiji. Avtorji so poleg dognanj v poglavju Rezultati, kjer so primerjali eksperimentalno in kontrolno skupino kot celoto, spremljali tudi vpliv uporabe UI na izboljšanje natančnosti diagnosticiranja vseh treh ravni strokovnjakov z vidika dermatologije (splošni zdravniki, specializanti, specialisti). Do statistično pomembnega izboljšanja je prišlo le pri natančnosti diagnoz splošnih zdravnikov, a je treba poudariti, da so le-ti z uporabo UI prišli do natančnosti, primerljive specialistom. Čeprav se UI napram specialistom oziroma najbolj izkušenim strokovnjakom v raziskavi kot samostojna metoda ni pokazala kot relevantno nadomestilo klinični presoji človeškega eksperta, rezultati izboljšanja manj izkušenih strokovnjakov kažejo, da bi UI lahko bila potencialna metoda, s katero bi nadomestili delni primanjkljaj znanja, pa tudi kot orodje, koristno pri procesu usposabljanja strokovnjakov. Druga vključena raziskava v tem sistematičnem pregledu literature, ki je med drugim vključevala primerjavo UI kot samostojne metode s strokovnjaki, je bil članek Goha idr. (2024). V nasprotju s Hanom idr. (2022), pri katerih je bila natančnost UI primerljiva z eksperimentalno skupino, Goh idr. (2024) ugotavljajo natančnost UI, ki je statistično značilno večja od tako eksperimentalne in kontrolne skupine, kljub temu da med omenjenima skupinama ni prišlo do statistično pomembnih razlik. Avtorji predpostavljajo, da je lahko eden od razlogov za tovrsten rezultat nepoznavanje optimalne uporabe na UI temelječega jezikovnega modela, kakršnega so uporabili za pomoč diagnosticiranja v obravnavani raziskavi. Rezultati UI kot samostojne diagnostične metode, ki so bili statistično pomembno boljši od rezultatov človeških strokovnjakov, kažejo na potencial UI pri diagnosticiranju in potrebno nadaljnje vlaganje v interakcije med človekom in računalnikom za realizacijo omenjenega potenciala. Podoben 397 rezultat glede odsotnosti statistično pomembnih razlik med človeško eksperimentalno in kontrolno skupino so dosegli tudi Harada idr. (2021a), pri čemer je bila zanesljivost programske opreme, ki so jo uporabili, bistveno manjša od opreme Goha idr. (2024), s čimer poudarjajo pomembnost zanesljivosti uporabljene oblike UI. Vrste UI v tem sistematičnem pregledu literature se razlikujejo v kompleksnosti. Raziskavi Knitza idr. (2024) ter Cowana idr. (2022) sta uporabili manj kompleksno programsko opremo od ostalih raziskav, saj je orodje temeljilo na odločitvenem modelu, ki je bodisi bil preverjevalnik simptomov (Knitza) ali pa je posnemal polstrukturiran intervju (Cowan). Tovrstna orodja so z vidika razvoja manj kompleksna od ostale programske opreme, uporabljene v tem pregledu literature. Po mnenju Cowana idr. (2022) je za diagnosticiranje migrene, kar je bil predmet njihove raziskave, ključnega pomena pacientova zgodovina simptomov, zaradi česar je za tako diagnosticiranje primeren zgoraj navedeni odločitveni model. V primeru Knitza idr. (2024) sta uporabljeni orodji Ada in Rheport namenjena uporabi s strani pacientov (laikov), kar opravičuje manj kompleksen pristop, pa tudi manj zanesljive rezultate. Omejitve pri izdelavi tega sistematičnega pregleda literature se nanašajo predvsem na iskanje vključenih člankov v eni bazi. Z vključenimi več bazami bi bil omogočen potencialen dostop do širšega spektra relevantnega gradiva. Prav tako je zaradi pomanjkanja raziskav, ki bi specifično ugotavljale vpliv UI na diagnosticiranje v mišično-skeletni fizioterapiji, raziskovanje bilo potrebno prilagoditi, kot že omenjeno v podpoglavju Pomen postavljanja diagnoze v fizioterapiji. 5 Zaključek UI je predmet številnih polemik na področju zdravstva. Ne glede na razhajajoča mnenja strokovnjakov se tovrstna programska oprema kaže kot orodje, ki človeškim strokovnjakom omogoča nov vpogled v njihovo domensko znanje. Diagnosticiranje je eden od procesov, kjer ima takšna informacijska tehnologija potencial. Potrebno je poudariti, da je pri tem ključnega pomena zanesljivost uporabljene na UI temelječe programske opreme in usposobljenost strokovnjakov za delo z njo. Za izboljšanje kakovosti v fizioterapiji in na sploh zdravstvenem sistemu je veliko bolj koristno, da se UI zaradi izziva, ki ga predstavlja razložljivost rezultatov, pridobljenih na podlagi koncepta strojnega učenja, obravnava kot vzporednico človeškim ekspertom in ne kot nadomestilo. Omenjeno se kaže v ugotovitvah raziskav, kjer je UI manj izkušenim strokovnjakom pripomogla k njihovem znanju na način, da je natančnost njihovih rezultatov postala primerljiva z rezultati bolj izkušenih strokovnjakov. V kolikor je v uporabi programska oprema, zmožna zgoraj opisanih rezultatov, le-to pomeni teoretično večje število natančno postavljenih diagnoz, ki so prvi korak k uspešni, učinkoviti in pravočasni obravnavi pacienta. LITERATURA 1. Chen, M. in Decary, M. (2020). Artificial intelligence in healthcare: An essential guide for health leaders. Healthcare Management Forum, 33(1), 10–18. https://doi.org/10.1177/0840470419873123 2. Cowan, R. P., Rapoport, A. M., Blythe, J., Rothrock, J., Knievel, K., Peretz, A. M., Ekpo, E., Sanjanwala, B. M. in Woldeamanuel, Y. W. (2022). Diagnostic accuracy of an artificial intelligence online engine in migraine: A multi‐center study. Headache, 62(7), 870–882. https://doi.org/10.1111/head.14324 398 3. Décary, S., Fallaha, M., Pelletier, B., Frémont, P., Martel-Pelletier, J., Pelletier, J.-P. in Desmeules, F. (2017). Diagnostic validity and triage concordance of a physiotherapist compared to physicians’ diagnoses for common knee disorders. BMC Musculoskeletal Disorders, 18(1), 445. https://doi.org/10.1186/s12891-017-1799-3 4. Goh, E., Gallo, R., Hom, J., Strong, E., Weng, Y., Kerman, H., Cool, J. A., Kanjee, Z., Parsons, A. S., Ahuja, N., Horvitz, E., Yang, D., Milstein, A., Olson, A. P. J., Rodman, A. in Chen, J. H. (2024). Large language model influence on diagnostic reasoning. JAMA Network Open, 7(10), e2440969. https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2024.40969 5. Han, S. S., Kim, Y. J., Moon, I. J., Jung, J. M., Lee, M. Y., Lee, W. J., Won, C. H., Lee, M. W., Kim, S. H., Navarrete-Dechent, C. in Chang, S. E. (2022). Evaluation of artificial intelligence–assisted diagnosis of skin neoplasms: A single-center, paralleled, unmasked, randomized controlled trial. Journal of Investigative Dermatology, 142(9), 2353–2362.e2. https://doi.org/10.1016/j.jid.2022.02.003 6. Harada, Y., Katsukura, S., Kawamura, R. in Shimizu, T. (2021a). Efficacy of artificial-intelligence- driven differential-diagnosis list on the diagnostic accuracy of physicians: An open-label randomized controlled study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(4), 2086. https://doi.org/10.3390/ijerph18042086 7. Harada, Y., Katsukura, S., Kawamura, R. in Shimizu, T. (2021b). Effects of a differential diagnosis list of artificial intelligence on differential diagnoses by physicians: An exploratory analysis of data from a randomized controlled study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(11), 5562. https://doi.org/10.3390/ijerph18115562 8. Jiandani, M. in Mhatre, B. (2018). Physical therapy diagnosis: How is it different? Journal of Postgraduate Medicine, 64(2), 69–72. https://doi.org/10.4103/jpgm.JPGM_691_17 9. Knitza, J., Tascilar, K., Fuchs, F., Mohn, J., Kuhn, S., Bohr, D., Muehlensiepen, F., Bergmann, C., Labinsky, H., Morf, H., Araujo, E., Englbrecht, M., Vorbrüggen, W., von der Decken, C.-B., Kleinert, S., Ramming, A., Distler, J. H. W., Bartz-Bazzanella, P., Vuillerme, N. in Hueber, A. (2024). Diagnostic accuracy of a mobile AI-based symptom checker and a web-based self-referral tool in rheumatology: Multicenter randomized controlled trial. Journal of Medical Internet Research, 26, e55542. https://doi.org/10.2196/55542 10.Saibene, A., Assale, M. in Giltri, M. (2021). Expert systems: Definitions, advantages and issues in medical field applications. Expert Systems with Applications, 177, 114900. https://doi.org/10.1016/j.eswa.2021.114900 11.Sharma, G. D., Yadav, A. in Chopra, R. (2020). Artificial intelligence and effective governance: A review, critique and research agenda. Sustainable Futures, 2, 100004. https://doi.org/10.1016/j.sftr.2019.100004 12.Spatharou, A., Hieronimus, S. in Jenkins, J. (2020). Transforming healthcare with AI: The impact on the workforce and organizations. McKinsey & Company. https://www.mckinsey.com/industries/healthcare/our-insights/transforming-healthcare-with-ai 13.Xu, X., Li, J., Zhu, Z., Zhao, L., Wang, H., Song, C., Chen, Y., Zhao, Q., Yang, J. in Pei, Y. (2024). A comprehensive review on synergy of multi-modal data and AI technologies in medical diagnosis. Bioengineering, 11(3), Article 3. https://doi.org/10.3390/bioengineering11030219 399 Jaka Mori Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapevtska obravnava pacienta z artrozo kolena UDK 616.728.3-003.8+613:37 UDC 616.728.3-003.8+613:37 KLJUČNE BESEDE: artroza kolena, edukacija KEYWORDS: knee osteoarthritis, patient education, pacienta, dopolnilne terapije, slovenska praksa, complementary therapies, slovenian practice, mednarodne smernice international guidelines POVZETEK – Artroza kolena je ena najpogostejših ABSTRACT – Knee osteoarthritis is one of the most kroničnih bolezni starejših in predstavlja pomemben common chronic conditions in older people and zdravstveni izziv. Glavni simptomi vključujejo represents a major public health challenge. The main bolečino, okorelost in zmanjšano gibljivost sklepa, kar symptoms include pain, stiffness and limited joint pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov. mobility, which significantly affect the patient’s quality Namen prispevka je preučiti fizioterapevtsko of life. This seminar paper examines the physiotherapy obravnavo pacientov z artrozo kolena v različnih treatment of patients with knee osteoarthritis, focussing fizioterapevtskih ustanovah v Sloveniji. Uporabljena on different physiotherapy facilities in Slovenia. A je bila deskriptivna metoda raziskovanja, podatki pa descriptive research method was used and data was so bili zbrani z intervjuji diplomiranih fizioterapevtov. collected through interviews with qualified Cilji raziskave so bili: primerjati protokole physiotherapists. The main objective was to compare fizioterapevtskih obravnav znotraj Slovenije in jih the physiotherapy protocols in Slovenia and to assess primerjati z mednarodnimi smernicami ter praksami. the extent to which they are in line with international Ugotovljeno je bilo, da se slovenske prakse večinoma guidelines and practises. The results show that ujemajo z mednarodnimi priporočili – največji Slovenian practises are largely in line with global poudarek je na vadbi za krepitev mišic, gibljivost in recommendations, with a focus on muscle ravnotežje. Dopolnilne terapije, kot so TENS, strengthening, mobility and balance exercises. ultrazvok in laser, se pogosto uporabljajo, čeprav Complementary therapies such as TENS, ultrasound nekatere mednarodne smernice njihovo učinkovitost and laser are widely used, although some international postavljajo pod vprašaj. Poleg tega je bilo opaženo, guidelines question their effectiveness. In addition, the da je vloga edukacije pacienta premalo izkoriščena. role of patient education appears to be underutilised. Rezultati kažejo, da je fizioterapija ključna pri The results confirm that physiotherapy plays an obvladovanju artroze kolena, a obstaja prostor za important role in the treatment of knee osteoarthritis, izboljšave, zlasti na področju dodatnih edukacijskih but that there is room for improvement, particularly in strategij in bolj usmerjenega prilagajanja terapije improving education strategies and personalising posamezniku. Raziskava prispeva k razumevanju treatment. This study contributes to the understanding aktualnih praks in odpira možnosti za nadaljnji razvoj of current physiotherapy practise in Slovenia and fizioterapevtskih protokolov. identifies potential areas for further development and optimisation of treatment protocols. 1 Teoretična izhodišča 1.1 Artroza kolena Artroza kolena je kronična bolezen sklepa, za katero je značilno predvsem tanjšanje sklepnega hrustanca ter spremembe subhondralne kosti in okoliških sklepnih struktur, kot na primer sinovialne ovojnice, tetiv, ligamentov in obsklepnih mišic (Giorgino idr., 2023). Artroza kolena je običajno progresivna 400 bolezen, ki lahko sčasoma povzroči invalidnost. Intenzivnost kliničnih simptomov se lahko pri vsakem posamezniku razlikuje, vendar običajno simptomi sčasoma postanejo hujši, pogostejši in bolj izčrpavajoči. Kako hitro bo bolezen napredovala je prav tako odvisno od posameznika. Pogosti klinični simptomi vključujejo bolečino v kolenu, ki se pojavi postopoma in se poslabša z aktivnostjo, okorelost in oteklino kolena, bolečino po dolgotrajnem sedenju ali mirovanju in bolečino, ki se sčasoma poslabša (Hsu in Siwiec, 2023). Drugi simptomi so lahko še omejitev obsega gibljivosti v kolenu, krepitacije v kolenu ter povečana občutljivost na mraz in/ali vlago (Michael idr., 2010). Artroza kolena je razvrščena v primarno in sekundarno, odvisno od vzroka. Pri primarni artrozi kolena gre za degeneracijo sklepnega hrustanca brez znanega razloga. To se običajno obravnava kot degeneracija zaradi starosti in preobremenitve. Pri sekundarni artrozi kolena je degeneracija sklepnega hrustanca znanega vzroka. Možni vzroki sekundarne artroze kolena so: posttravmatski, postkirurški, prirojena ali pridobljena deformacija uda, nepravilen položaj sklepa (varus/valgus), skolioza, rahitis, hemokromatoza, hondrokalcinoza, ohronoza, Wilsonova bolezen, revmatoidni artritis, infekcijski artritis, psoriatični artritis, hemofilija, bolezen srpastih celic itd. Dejavnike tveganja za pojav artroze kolena delimo na dejavnike, na katere imamo vpliv in na tiste dejavnike, na katere nimamo vpliva. Dejavniki, na katere imamo vpliv so poškodbe sklepov, poklic (dolgotrajno stanje in ponavljajoče se upogibanje kolen), mišična šibkost in neravnovesje, telesna teža in zdravje – metabolni sindrom. Dejavniki tveganja, na katere nimamo vpliva, pa so spol (ženske bolj dovzetne kot moški), starost, genetika in rasa (Hsu in Siwiec, 2023). Namen je predstaviti štiri prakse fizioterapevtske obravnave pri pacientih z artrozo kolena, v štirih različnih ustanovah v Sloveniji. Cilji seminarske naloge so: preučiti protokole fizioterapevtskih obravnav pri pacientih z artrozo kolena v treh različnih zdravstvenih centrih v Sloveniji, med seboj primerjati različne prakse fizioterapevtskih obravnav bolnikov z artrozo kolena, primerjati prakse fizioterapevtskih obravnav artroze kolena v Sloveniji s tujimi praksami. 1.2 Epidemiologija in diagnoza artroze kolena Artroza (osteoartritis) kolena je najpogostejša diagnosticirana vrsta artritisa, njena razširjenost pa se bo še povečevala, hkrati s konstantnim višanjem življenjske dobe in debelosti. Približno 13 % žensk in 10 % moških, starih 60 let in več, ima simptomatsko artrozo kolena. Med starejšimi od 70 let se prevalenca povzpne tudi do 40 %. Prevalenca artroze kolena je pri moških manjša kot pri ženskah. Zanimivo je, da nekateri pacienti ne bodo imeli simptomov, kljub rentgenskemu izvidu, ki potrjuje artrozo kolena (Hsu in Siwiec, 2023). Klasifikacija in diagnoza artroze kolena se morata začeti s pregledom različnih vrst artroze kolena (primarna in sekundarna). Preden zdravnik postavi klinično diagnozo idiopatske artroze kolena, mora najprej izključiti dejavnike, ki povzročajo sekundarno artrozo. Klinična diagnoza artroze kolena se postavi na podlagi prisotnosti značilnih simptomov, izvidov fizičnega pregleda, izvidov laboratorijskih preiskav in slikovne diagnostike. Nobena posamezna diagnostična metoda ni absolutno občutljiva ali specifična. Na splošno velja, da več rezultatov, ki je pozitivnih, večja je verjetnost diagnoze. Pri diagnosticiranju artroze kolena mora zdravstveni delavec najprej postaviti vprašanja o kroničnih zdravstvenih stanjih, zgodovini poškodb ali travm, prejšnjih operacijah, zdravilih, poklicu in simptomih. Po oceni anamneze je treba opraviti temeljit fizični pregled. Pri vsakem bolniku je treba preveriti, ali je prisoten izliv, izguba obsega gibljivosti in izguba gladkega mehanskega gibanja. S pregledom je potrebno prav tako oceniti občutljivost pri palpaciji sklepa, krepitacije, bolečino ob pritisku na sklep, sposobnost premikanja, pa tudi znake poškodbe mišic, kit in vezi, ki obdajajo sklep. Preverjen mora biti tudi pasivni in aktivni obseg gibljivosti. Radiološka ocena se prav tako lahko uporabi za postavitev diagnoze artroze kolena. Na podlagi rentgentske slike lahko ocenimo stanje sklepa, ugotovimo 401 prisotnost ali odsotnost zlomov, izpahov in zožitev sklepne špranje (zaradi izgube hrustanca) (Lespasio idr., 2017). 1.3 Pomen gibanja pri preprečevanju artroze kolena Čeprav je za artrozo kolena predlaganih veliko načinov zdravljenja, za to stanje še vedno ni zdravila. Cilj neoperativnih metod je predvsem zmanjšanje bolečine in obnova funkcije. Pacientom se pogosto svetuje, naj poskusijo več neoperativnih zdravljenj, ki so namenjene nadzoru bolečine in funkcionalnosti. Kadar je bolečina ali izguba funkcionalnosti neznosna, se razmisli o kirurških posegih. Glede na ocenjeno povečanje števila posameznikov, ki bodo do leta 2050 trpeli za artrozo kolena, se je vse bolj pomembno osredotočiti na obravnavanje kurativnih strategij ter na prepoznavanje in zmanjševanje dejavnikov tveganja, ki povzročajo to bolezen (Metsavaht idr., 2025). Izziv pri obvladovanju in preprečevanju primarne artroze kolena je v naravi njenih dejavnikov tveganja. Številni znani dejavniki tveganja so nespremenljivi (starost, spol in genetika). Spremenljivi dejavniki, kot so debelost, raven telesne dejavnosti in položaj kolena, niso neposredno povezani z biološkimi mehanizmi nastanka artroze kolena, temveč z njenim napredovanjem. Ta vrzel v razumevanju vodi do tega, da se trenutna zdravljenja bolj osredotočajo na nadzor simptomov kot na preprečevanje ali zdravljenje te bolezni. Učinkovito zdravljenje artroze kolena zahteva poglobljeno raziskovanje njene etiologije, razumevanje tako spremenljivih kot nespremenljivih dejavnikov tveganja, da bi razvili intervencije, ki ciljajo na temeljne vzroke bolezni. Ključno je razumeti, da se temeljni vzroki ortopedskih težav med posamezniki razlikujejo. Vsaka oseba ima različne značilnosti, ki vplivajo na njene mehanske obremenitve med rutinskimi dejavnostmi, ki lahko povzročijo razvoj in napredovanje artroze kolena. Te značilnosti vključujejo anatomske, fizične in motorične lastnosti, ki vse pomembno prispevajo k edinstvenemu gibalnemu profilu posameznika. Z natančno identifikacijo in analizo gibalnega profila je mogoče učinkovito izvajati prilagojene intervencije. Vendar pa je za dosego napredka pri zdravljenju in preprečevanju artroze kolena bistveno, da razširimo naš fokus onkraj kolena (Metsavaht idr., 2025). Vzroki za težave v kolenu pogosto ne ležijo v samem kolenu, vendar so težave posledica disfunkcij sosednjih sklepov, kar povzroči preobremenitev kolena in posledično degeneracijo sklepov. Zato posegi, usmerjeni v kolenski sklep, v nekaterih primerih morda ne bodo učinkoviti pri odpravljanju osnovnega vzroka. Prepoznavanje individualnih dejavnikov tveganja in induktivnih elementov je ključnega pomena za učinkovito preprečevanje artroze kolena, obvladovanje simptomov in optimizirano rehabilitacijo. Individualne gibalne disfunkcije predstavljajo priložnost za zgodnje posredovanje in potencialno zmanjšanje resnosti bolezni (Metsavaht idr., 2025). Za preprečevanje artroze kolena, ki je posledica staranja prebivalstva in epidemije debelosti ter telesne neaktivnosti, so potrebne strategije primarne in sekundarne preventive. Primarna preventiva se nanaša na preprečevanje določenih bolezni z zmanjševanjem tveganja, spreminjanjem vedenja ali izpostavljenosti dejavnikom, ki lahko vodijo do bolezni oziroma izboljšanjem odpornosti na povzročitelje bolezni. Preprečevanje poškodb kolena in debelosti v adolescenci sta primera strategij, ki so pomembne za preprečevanje artroze kolena. Sekundarna preventiva pa vključuje prepoznavanje in zdravljenje dejavnikov tveganja za napredovanje artroze kolena pri posameznikih, ki so že ogroženi. Ta vključuje odkrivanje in spremljanje povečanja telesne teže ter okvar propriocepcije, dinamične stabilnosti sklepov, delovanja mišic in poznejše ukrepanje z uravnavanjem telesne teže ter ciljno usmerjeno vadbeno terapijo pri tistih, ki so že utrpeli poškodbo kolena. Vadbena terapija se od telesne dejavnosti razlikuje po definiciji, namenu in cilju. Čeprav je telesna dejavnost dobra za splošno zdravje, je vadbena terapija osredotočena na odpravljanje težav sklepa. Je režim ali načrt telesnih dejavnosti, zasnovan in predpisan za specifične terapevtske cilje. Njen namen je obnoviti normalno mišično-skeletno funkcijo in zmanjšati bolečino, ki jo povzročijo bolezni ali poškodbe (Roos in Arden, 2016). 402 Debelost zaradi sistemskih učinkov na telo, ki so posledica vnetnih in presnovnih sprememb, velja za primarni dejavnik tveganja, povezan s kroničnimi boleznimi, vključno z artrozo kolena. Zato debelost predstavlja veliko breme za družbo in javni zdravstveni sistem. Pacienti, ki spadajo v kategorijo debelih, bi si morali prizadevati za vsaj 7,7 % izgubo telesne teže, da bi dosegli minimalno klinično pomembno izboljšanje telesne funkcije. Kombinacija vadbe in diete predstavlja najboljše rezultate pri hujšanju. Jasno je, da obstaja razmerje med izgubo telesne teže in izboljšanjem simptomov pri pacientih z artrozo kolena, vendar ohranjanje izgube teže v dolgotrajni rehabilitaciji ostaja velik izziv. Uspešne strategije vzdrževanja telesne teže so povezane z doseganjem začetnega cilja izgube teže, ustvarjanje novih ciljev, redni vzorec obrokov, ki vključuje zajtrk in bolj zdravo prehranjevanje v kombinaciji z aktivnim življenjskim slogom ter s samonadzorom nad prehranjevanjem. Prav tako je pomembna prisotnost družbene podpore, psihološka odpornost in stabilnost ter večja samoučinkovitost (Dantas idr., 2021). 1.4 Fizioterapevtska obravnava artroze kolena Aktualne smernice klinične prakse priporočajo edukacijo pacienta, samokontrolo, vadbo in hujšanje (za bolnike s prekomerno telesno težo ali debelostjo) kot prvo izbiro za zdravljenje artroze kolena. Te strategije so jedro rehabilitacije artroze kolena, ker dokazano učinkovito zmanjšujejo bolečino in izboljšajo splošno delovanje sklepov ter kakovost življenja bolnika. Pri pacientih, pri katerih artroza kolena pomembno vpliva na gibanje ali stabilnost sklepov ali pri katerih je bolečina huda, nekatere smernice močno priporočajo uporabo tibiofemoralnih kolenskih opornic, palic ali hojic, ortopedske obutve in drugih podpornih tehnologij (Dantas idr., 2021). 1.4.1 Edukacija Izobraževanje pacientov ima bistveno vlogo pri odločanju, samoobvladovanju bolezni in upoštevanju jemanja zdravil pri pacientih z artrozo kolena. Negativen vpliv bolezni na bolnikovo samopodobo je lahko visok in pogosto bolečina postane osrednja tema njihovega življenja. Zavajajoča prepričanja, da je artroza neozdravljiva, napredujoča bolezen, ki je povezana s posebnimi vzročnimi dejavniki, lahko bolnike pripeljejo do tega, da zmanjšajo fizične aktivnosti in se prilagodijo omejenemu življenjskemu slogu, povezanemu z zmanjšanjem socialnih odnosov (izolacija). Ta negativni vpliv je treba nujno ublažiti z uporabo ustreznih strategij za edukacijo bolnikov za boljše obvladovanje bolezni in izboljšanje skladnosti med pričakovanji bolnikov in rezultati zdravljenja. Kot izvajalci zdravstvenega varstva, morajo fizioterapevti to bolezen temeljito razumeti, da lahko bolnike izobražujejo z visokokakovostnimi zdravstvenimi informacijami. Pred izobraževanjem pacientov z artrozo kolena pa je ključno razumeti, kako doživljajo bolezen (Dantas idr., 2021). 1.4.2 Vadba Dobro znano je, da telesna dejavnost in vadbena terapija zmanjšata simptome in izboljšata telesno funkcijo pri posameznikih z artrozo kolena. Ne glede na bolečino in funkcijo je za artrozo kolena na voljo širok nabor različnih vrst vadb. Fizioterapevti in drugi zdravstveni delavci bi se morali za izboljšanje rehabilitacije osredotočiti na bolnika, ob upoštevanju bolnikovih želja. Nacionalni inštitut za odličnost zdravja in oskrbe (NICE) priporoča vaje za krepitev mišic in aerobno vadbo; Mednarodno združenje za raziskovanje osteoartritisa (OARSI) priporoča dve vrsti strukturiranih vadbenih programov, in sicer krepitev in/ali kardio in/ali ravnotežna vadba/živčno-mišična vadba oziroma tai chi/joga; Ameriško združenje za revmatologijo (ACR) priporoča aerobno in vodno vadbo ter vadbo proti uporu; Ottawa Panel priporoča vadbo duha in telesa (Hatha joga, Tai chi), vadbo za krepitev mišic in aerobno vadbo; Evropska liga proti revmatizmu (EULAR) pa priporoča uravnavanje aktivnosti in vadbe na splošno za zdravljenje artroze kolena (Dantas idr., 2021). 403 Ni potrebe po razvoju novih poskusov za preverjanje učinkovitosti vadbe za artrozo kolena, saj je zelo malo verjetno, da bodo nove raziskave na tem področju spremenile dokaze o učinkovitosti vadbe. Še vedno pa je treba razviti nove vpoglede v parametre zdravljenja, ki se uporabljajo v rehabilitacijskih programih, kot so trajanje, pogostost, način in intenzivnost. (Dantas idr., 2021). Edukacija igra ključno vlogo pri predpisovanju protokola vadbe. Posamezniki z artrozo kolena opazno premalo izvajajo vaje in nimajo aktivnega življenjskega sloga, predvsem zaradi bolnikovih prepričanj, socialno-ekonomskih ovir, strahu pred gibanjem, pomanjkanja zaupanja in časa in poslabšanja bolečine pri zgodnjem zdravljenju. Pred začetkom protokola vadbe morajo pacienti jasno razumeti, da bolečina/nelagodje med aktivnostjo ne pomeni povečane strukturne poškodbe sklepov. Fizioterapevti lahko pomagajo bolnikom z artrozo kolena s spodbujanjem pozitivnega terapevtskega odnosa. Pet najboljših tehnik za spremembo vedenja, ki so ocenjene kot najučinkovitejše pri povečanju privrženosti k vadbi pri pacientih z artrozo kolena so: pregled napredka v smislu bolečine in funkcije; razvoj terapevtskega načrta, ki jasno navaja, kako pogosto bo bolnik vadil in kaj natančno bo počel; razvoj specifičnih in dosegljivih ciljev, povezanih z bolnikovo bolečino in funkcijo kolena; pregled, nadzor in popravek vadbenih tehnik ter pregled in terapija po treh mesecih po zaključenem prvotnem zdravljenju (Dantas idr., 2021). 1.4.3 Dopolnilne terapije Te terapije se uporabljajo kot dopolnilo k osnovnemu zdravljenju artroze kolena s ciljem izboljšanja simptomov bolnikov. Termo/krio terapija, laserska terapija, terapevtski ultrazvok, električna stimulacija, tehnike manualne terapije, taping, akupunktura so med terapijami, ki se najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju artroze kolena (Dantas idr., 2021). Še vedno ni dovolj dokazov, ki bi pri pacientih z artrozo kolena podpirali uporabo toplotnih modalitet, kot sta mraz in toplota.. Splošna kakovost dokazov o toplotnih terapijah je po smernicah OARSI razvrščena kot zelo nizka, po smernicah ACR pa kot nizka. Raziskave kažejo, da imajo pacienti z artrozo kolena individualne preference glede tople, mrzle ali kontrastne terapije za izboljšanje bolečine in stanja telesne funkcije. Ženske imajo običajno raje toplotne tretmaje, nasprotno od moških, ki dajejo prednost hladnim ali kontrastnim terapijam, vendar je manj verjetno, da bodo poročali o koristih (Dantas idr., 2021). Smernice OARSI ne priporočajo uporabe laserske terapije za zdravljene artroze kolena ter navajajo verjeten biološki mehanizem brez učinkovitosti, z zelo nizko splošno kakovostjo dokazov. Potencialni mehanizmi lajšanja bolečine z lasersko terapijo so posledica stimulacije tkivnega metabolizma in modulacije vnetnega procesa (Dantas idr., 2021). Za uporabo terapevtskega ultrazvoka obstaja nizka kakovost dokazov, ki podpirajo njegovo učinkovitost pri posameznikih z artrozo kolena (Dantas idr., 2021). Za električno stimulacijo ni ustreznih študij, ki bi podpirale njeno uporabo pri pacientih z artrozo kolena. Smernice OARSI potrjujejo te informacije s predstavitvijo zelo nizke kakovosti dokazov za transkutano električno stimulacijo (TENS). ACR ne priporoča oziroma odsvetuje uporabo TENS terapije pri vseh pacientih z artrozo kolena (Dantas idr., 2021). Obstaja nizka raven dokazov, ki bi priporočali uporabo tehnik manualne terapije za zdravljenje artroze kolena. Razpoložljive tehnike obsegajo uporabo ročne limfne drenaže, masaže, mobilizacije/manipulacije, ročne trakcije in pasivnega gibanja. Obstaja nizka raven dokazov, ki kažejo, da manualna terapija potencira učinke vadbe v primerjavi s samo vadbo za zdravljenje artroze kolena. Smernice ACR pogojno priporočajo uporabo manualne terapije (Dantas idr., 2021). 404 Obstaja zelo nizka raven dokazov v podporo uporabe kineziotapinga za zdravljenje artroze kolena. Ker ni dokazov o učinkovitosti, OARSI smernice ne priporočajo uporabe te terapije. Glede kineziotapinga pa smernice ACR pogojno priporočajo njegovo uporabo (Dantas idr., 2021). Terapije naj se izvajajo, če so le-te preference bolnikov, terapevti pa morajo bolnikom dati popolno in jasno razlago glede dokazov, ki podpirajo uporabo terapije pri zdravljenju artroze kolena (Dantas idr., 2021). 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Za to raziskavo smo uporabili deskriptivno-kvalitativno raziskovalno metodo. Podatke za empirični del smo zbrali z uporabo dveh tehnik, in sicer z intervjuji s fizioterapevti ter s tehniko neposrednega opazovanja fizioterapevtske obravnave v eni od štirih zdravstvenih ustanov. 2.2 Opis instrumenta Instrumenta, ki smo ju uporabili za raziskavo, sta bila intervju in nestrukturirano opazovanje. Intervju je bil izbran zaradi svoje prilagodljivosti, ki omogoča, da se skozi vnaprej pripravljena vprašanja pridobijo ključne informacije. Vprašanja za intervju s fizioterapevti so bila osredotočena na sam potek fizioterapevtske obravnave pri pacientih z artrozo kolena, na različne metode in cilje zdravljenja, izzivih zdravljenja ter vlogi gibanja v rehabilitaciji. Nestrukturirano opazovanje je bilo izvedeno v eni izmed štirih fizioterapevtskih ustanov med fizioterapevtsko obravnavo pacienta. Cilj opazovanja je bil zajeti terapevtski proces, načine izvajanja vaj, pacientov odziv in sodelovanje. Opazovanje je bilo nevsiljivo in sočasno z izvajanjem terapije, kar je omogočilo realistično in pristno zajetje podatkov. 2.3 Opis vzorca V raziskavo smo vključili štiri diplomirane fizioterapevte iz štirih različnih fizioterapevtskih ustanov v Sloveniji. Starost fizioterapevtov je bila med 20 in 35 leti. Vsi štirje so sodelovali v intervjujih, enega pa smo spremljali tudi z neposrednim opazovanjem med terapijo. Opis primera pacientke: v eni izmed ustanov je prav tako sodelovala pacientka, stara 86 let, ki je prišla na fizioterapevtsko obravnavo zaradi bolečin v obeh kolenih, katere so prisotne že več let (zadnje 2 meseca so bolečine večje/hujše). Bolečine se pojavijo predvsem pri aktivnostih (daljša hoja, hoja po stopnicah), oceni jih z 7–8 po VAS lestvici. Protibolečinska zdravila vzame pacientka po potrebi. Gibljivost v desnem kolenu je od popolne ekstenzije do 120 stopinj fleksije (z bolečino), v levem pa od nepopolne ekstenzije (+5 stopinj) do 125 stopinj fleksije (z bolečino). Proti uporu je pri pacientki boleč gib fleksije in ekstenzije v desnem kolenu. Palpacija obeh kolen je neboleča in otekline niso prisotne, vendar pacientka navaja zatekanje kolen po večjih obremenitvah. Pacientka pripomočkov za hojo ne potrebuje, razen pohodnih palic za daljše razdalje. Je v čakalni vrsti za operacijo. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki so bili zbrani v maju in juniju 2025 v štirih različnih fizioterapevtskih ustanovah v Sloveniji. Intervjuje smo opravili osebno oziroma preko telekomunikacijskih medijev, z vsakim fizioterapevtom posebej, in sicer v obliki polstrukturiranih pogovorov na delovnem mestu. Podatki, ki smo jih pridobili iz intervjujev, so bili zapisani ročno v obliki zapiskov. 405 Nestrukturirano opazovanje je potekalo med redno fizioterapevtsko obravnavo pacientke z artrozo kolena. Med opazovanjem smo beležili potek terapije, uporabljene metode, sodelovanje pacientke ter odziv na izvajane vaje. Opazovalec je bil pasiven in ni posegal v terapevtski proces. Po zbranih podatkih smo opravili vsebinsko analizo intervjujev in opazovanja. Vsebino smo analizirali tako, da smo iskali ponavljajoče se teme, kot so potek obravnave, uporabljene metode, pogostost vaj, pristop k pacientu ter pomen edukacije in samostojne vadbe. Podatke smo razvrstili in primerjali med ustanovami, pri čemer smo posebno pozornost namenili podobnostim in razlikam v pristopu. 3 Rezultati 3.1 Ustanova 1 Pri obravnavi pacientov z artrozo kolena najprej opravijo temeljito anamnezo (meritve obsega gibljivosti, meritve mišične moči, VAS lestvica za bolečino; paciente vprašajo kako bi z besedami opisali bolečino, kdaj so se težave začele, kako je z operacijo, kakšne so njihove želje in cilji ter ali jemljejo kakšna zdravila). Po anamnezi pričnejo z opravljanjem vaj, in sicer prva dva dni pacienti izvajajo vaje brez pripomočkov. Izvajajo splošne vaje za krepitev mišice kvadricepsa (izometrične, ponavadi na terapevtski mizi) ter vaje za gibljivost. Tretji dan fizioterapevti dodajo terapevtsko žogico in pacienti isto izvajajo izometrične vaje za moč stegenskih mišic ter vaje za gibljivost (vaje izvajajo na mizi ali pa stoje, odvisno od same fizične zmogljivosti pacienta). Četrti dan pacienti izvajajo ravnotežne vaje in vaje za propriocepcijo (na ravnotežni blazini). Ker je populacija pacientov, ki imajo artrozo kolena ponavadi starejša, je potek terapije večinoma odvisen od njihovega počutja in sposobnosti. Če pacientom vaje ustrezajo, jih fizioterapevti stopnjujejo, v nasprotnem primeru pa jih prilagodijo njihovim zmožnostim. Fizioterapevti paciente tudi educirajo o sami bolezni in jim predlagajo metode, s katerimi si lahko lajšajo simptome v domačem okolju (razbremenitev, hoja). Prav tako jim dajo vaje, katere bodo pacienti izvajali doma. Vse terapije kombinirajo tudi s TENS-om, magnetoterapijo in laserjem. 3.2 Ustanova 2 Pri vsakem pacientu z artrozo kolena najprej opravijo anamnezo (podatki o bolečini, ocena gibljivosti, moči, otekline). Pacienti imajo pri njih srednje ali velike obravnave. Pri samih terapijah je poudarek predvsem na izvajanju različnih vaj za izboljšanje gibljivosti v kolenu, izboljšanju mišične moči stegenskih mišic ter vaj za ravnotežje (s pripomočki ali brez). Na vsaki terapiji se prav tako izvaja manualna terapija, in sicer je poudarek predvsem na sproščanju mišic, trigger točk, fascijalnih tehnikah in mobilizaciji (odvisno od pacienta). K izvajanju vaj in manualni terapiji dodajo še različne dopolnilne terapije (odvisno od kontraindikacij), in sicer terapevtski ultrazvok, laser, magnetoterapija, mišična stimulacija sprednjih in zadnjih stegenskih mišic, diadinamični ali interferenčni tokovi. Pacientu vedno predlagajo (če nima kontraindikacij) še interx ali tecar terapijo kot doplačilo, saj teh terapij ZZZS ne krije. 3.3 Ustanova 3 Pri vsakem pacientu z artrozo kolena najprej opravijo anamnezo (kakšna je bolečina, kdaj je prisotna, kako močna je, kaj dela doma ter ali uporablja pripomočke za hojo). Prav tako izmerijo sam obseg gibljivosti kolena ter obseg čez pogačico ter 10 centimetrov nad pogačico. Spet, poudarek je predvsem na izvajanju individualnih vaj, in sicer vaj za krepitev moči spodnjega uda ter vaj za stabilizacijo in ravnotežje. Pri izvajanju vaj lahko uporabljajo različne pripomočke (odvisno od fizične zmogljivosti pacienta), in sicer elastike, terapevtsko žogico, na mizi/stoje. To vedno kombinirajo še z dopolnilnimi 406 terapijami, ki pa so laser, terapevtski ultrazvok, TENS ter mišična stimulacija za sprednje in zadnje stegenske mišice. 3.4 Ustanova 4 (opazovanje obravnave) Glavni poudarek terapije je bil na izvajanju vaj za krepitev kvadricepsa ter na ohranjanju oziroma izboljšanju gibljivosti kolenskega sklepa. Terapija se je začela v ležečem položaju na mizi, kjer je pacientka najprej izvajala ogrevalne vaje – gibanje stopal gor in dol ter kroženje v gležnjih. Nato je sledilo dvigovanje iztegnjene noge, kar je pomembno za aktivacijo stegenske muskulature brez obremenitve kolenskega sklepa. Pri vajah so bili uporabljeni tudi pripomočki, kot je terapevtska žogica. Ena izmed vaj je bil izteg kolena, medtem ko je bila žogica pod kolenom, druga pa potovanje po žogici za izboljšanje gibljivosti kolenskega sklepa. Pacientka je tudi z iztegnjeno nogo risala različne črke. Te vaje krepijo nadzor gibanja in propriocepcijo. V nadaljevanju je pacientka izvajala vaje v sedečem položaju: najprej dvigovanje kolen navpično navzgor, nato iztegovanje kolena v zraku, kar dodatno obremeni kvadriceps in posnema funkcionalne gibe pri hoji in vstajanju. Poleg vaj so bile vključene tudi dopolnilne terapije – magnetoterapija in laserska terapija, ki služita kot podpora pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju prekrvavitve ter regeneracije tkiv. Pacientka je ob koncu obravnave prejela vaje za domov, zapisane na listu, katerih namen je kontinuiteta terapije izven ambulante. 3.5 Primerjava Na podlagi zbranih podatkov o protokolih fizioterapevtskih obravnav pacientov iz štirih različnih centrov v Sloveniji smo ugotovili, da fizioterapevti za obravnavo pacientov z artrozo kolena uporabljajo podobne pristope in metode. V vseh centrih, preden začnejo s terapijo, najprej naredijo podrobno anamnezo pacienta, kjer izprašajo paciente o njihovi bolečini, kakšna je, kdaj je prisotna in kako močna je. Fizioterapevti prav tako izvedejo meritve obsega gibljivosti in mišične moči. V ustanovi 2 in 3 se fizioterapevti posvetijo tudi sami oteklini, in sicer izmerijo obseg okoli pogačice in 10 centimetrov nad njo. V vseh centrih je pri obravnavi artroze kolena velik poudarek na izvajanju samih vaj in ker za artrozo večinoma trpi starejša populacija, so vaje prilagojene njihovim potrebam in zmožnostim, torej čisto osnovne. Vrste vaj, katere fizioterapevti v centrih uporabljajo v terapijah, so največkrat izometrične za krepitev mišic spodnjega uda, kasneje tudi izotonične (odvisno od pacienta), prav tako vaje za gibljivost ter vaje za ravnotežje in stabilizacijo. Pacienti vaje izvajajo stoje, sede ali leže na mizi, odvisno od njihove fizične zmogljivosti. V vseh centrih poleg vadbe uporabljajo še dopolnilne terapije kot so laser, terapevtski ultrazvok, TENS in magnet. V ustanovi 2 dajo velik poudarek tudi na manualno terapijo v smislu sproščanja mišic, trigger točk, fascijalnih tehnik in mobilizacije. Prav tako namesto TENS-a uporabljajo diadinamične ali interferenčne tokove. Pacientom predlagajo tudi interx in tecar terapijo, ki pa jo morajo doplačati, saj ZZZS tega ne krije. V vseh centrih dajo pacientom tudi vaje za domov ter jih educirajo in jim dajejo napotke o samooskrbi bolezni. 4 Razprava Namen naše raziskave je bil raziskati in opisati načine fizioterapevtske obravnave pacientov z artrozo kolena v različnih zdravstvenih ustanovah ter pridobiti vpogled v uporabljene metode in tehnike zdravljenja. Na podlagi zbranih podatkov lahko potrdimo, da smo ta namen dosegli, saj smo s pomočjo intervjujev in neposrednega opazovanja pridobili kakovostne informacije o poteku terapij, pristopih fizioterapevtov ter reakcijah pacientov. Pri analizi zbranih podatkov smo opazili, da se pristopi v posameznih ustanovah razlikujejo predvsem v izbiri dodatnih terapevtskih tehnik in prilagoditvah vaj posameznikom. Kljub tem razlikam pa so 407 osnovni cilji in metode dosledno usmerjeni k izboljšanju funkcionalnosti sklepa, zmanjšanju bolečin in povečanju mišične moči, kar je v skladu z obstoječimi teoretičnimi izhodišči, opisanimi v uvodnemdelu. Pri interpretaciji rezultatov smo skrbno upoštevali etična načela raziskovanja, zlasti spoštovanje zasebnosti in anonimnosti sodelujočih, kar je omogočilo objektivno in zanesljivo predstavitev podatkov. Prav tako smo se izogibali prehitremu posploševanju, saj vzorec, čeprav primeren za kvalitativno raziskavo, ni reprezentativen za celotno populacijo pacientov z artrozo kolena. Rezultati opazovanja potrjujejo pomembnost gibanja in aktivnega pristopa pri rehabilitaciji pacientov z artrozo kolena. Ključni cilji terapij v ustanovah so bili usmerjeni v krepitev mišic, predvsem kvadricepsa, saj študije kažejo, da je slabša moč tega mišičnega sklopa povezana z napredovanjem artroze in povečano bolečino (Maly idr., 2006). Vaje so bile izvajane počasi in kontrolirano, kar je pomembno za ohranjanje natančnosti gibanja in zmanjšanje tveganja za pojav dodatnih poškodb. Mednarodne smernice, kot so OARSI, močno poudarjajo pomen terapevtske vadbe kot ključne nefarmakološke oblike zdravljenja. Vadba naj vključuje vaje za krepitev mišic, vaje za raztezanje in izboljšanje gibljivosti, aerobne vaje (npr. hoja, sobno kolo, plavanje) in vzpostavljanje redne vadbene rutine doma (Bannuru idr., 2019). V tem smislu je terapija, ki jo ustanove izvajajo pri pacientih z artrozo kolena, v skladu s sodobnimi priporočili, saj so bile vključene vaje za moč in gibljivost ter pacienti so tudi prejeli vaje za domov. Tudi Smernice za zdravljenje artroze roke, kolka in kolena od ACR močno priporočajo vadbo. Splošna priporočila, ki predlagajo eno obliko vadbe namesto druge, temeljijo predvsem na mnenju strokovnjakov. Vadba mora biti prilagojena pacientovim zmožnostim in željam. Če se pacientu določena oblika vadbe ne zdi sprejemljiva, verjetno ne bo imel koristi od te vadbe. Smernice prav tako močno priporočajo izgubo telesne teže. To bi spadalo pod edukacijo pacienta, vendar menimo, da v Sloveniji fizioterapevti ne dajo veliko poudarka na to, da bi pacientom razložili oziroma jih motivirali, kako pomembna je izguba teže za lajšanje njihovih simptomov. Močno se priporočajo tudi programi samooskrbe oziroma samoobvladovanja bolezni, kjer se pacienti izobražujejo o sami bolezni, učinkih in stranskih učinkih zdravil, zaščitnih ukrepih za sklepe ter o ciljih in pristopih glede telesne pripravljenosti in vadbe. Te programe po navadi vodijo fitnes inštruktorji, fizioterapevti, delovni terapevti, zdravniki, zdravstveni vzgojitelji itd. Metode zdravljenja, ki jih smernice pogojno priporočajo so vaje za ravnotežje, joga, uporaba patelofemoralne opornice, kineziotaping, termo/krio terapija. Metode zdravljenja, ki jih smernice ravno ne priporočajo (zaradi pomanjkanja dokazov) so masaža in manualna terapija. Smernice pa ne priporočajo oziroma strogo odsvetujejo uporabo TENS-a zaradi njegove neučinkovitosti (Kolasinski idr., 2020). Kar nas je v raziskavi zmotilo, je bila uporaba fizikalnih modalitet, in sicer laserja, magneta in TENS-a. Po podatkih OARSI smernic za te terapije obstajajo nizko-kakovostni oziroma nekakovostni dokazi, zato se njihova uporaba odsvetuje. Njihova uporaba se pogosto šteje za temeljno obliko zdravljenja, temveč zgolj kot dopolnilno – kar v obravnavanem primeru velja, vendar bi bilo smiselno razmisliti o bolj funkcionalno usmerjenih metodah. (Kolasinski idr., 2020). V vseh ustanovah je bil največji poudarek na krepitvi mišic kvadricepsa, kar je v skladu z mednarodnimi smernicami, vendar avtorji, kot so Bennell in Hinman (2011) in Metsavaht idr. (2025) navajajo, da pogostokrat problem oziroma vzrok za artrozo kolena ne leži samo v kolenskem sklepu, temveč tudi v sosednjih sklepih. Zato avtorji poudarjajo tudi pomen krepitve abduktorjev kolka, ekstenzorjev kolka, fleksorjev kolena in mečnih mišic. Tega pri obravnavanih ustanovah ni bilo toliko zaznati, saj je bil poudarek večinoma le na krepitvi kvadricepsa. Ker gre pri artrozi kolena večinoma za starejšo populacijo, bi bilo smiselno v proces rehabilitacije vključiti tudi vaje za ravnotežje in propriocepcijo, katerih pa v nekaterih ustanovah nismo zaznali. Zeng 408 idr. (2021) navajajo, da je vadba za ravnotežje potrebna pri pacientih s povečanim tveganjem za padce. Poleg tega lahko ravnotežna vadba izboljša sposobnost hoje, ublaži bolečino ter izboljša telesno funkcijo. Avtorji tudi navajajo, da je pri pacientih z artrozo kolena oslabitev in poškodba kolenskih mišic, tetiv, vezi in sklepne kapsule povezana z zmanjšano propriocepcijo v telesu. Pacienti s slabo propriocepcijo imajo omejeno funkcionalno sposobnost sklepov. Trening propriocepcije lahko izboljša moč mišic, čas hoje in upočasni napredovanje artroze kolena. Kot zadnje nas je zmotilo, da pacienti v ustanovah izvajajo vaje večinoma samo v ležečem in sedečem položaju, saj vadba v teh položajih ne zajame dovolj funkcionalnih gibanj, ki so ključna za vsakodnevne aktivnosti. Pacient s tem ne trenira kontrole gibanja v realnem življenju, kar lahko upočasni napredek. V stoječem položaju se prav tako aktivira več mišičnih skupin (še posebej stabilizatorjev trupa in kolka). Jan idr. (2009) in Kim idr. (2016) menijo, da je vadba v ležečem položaju smiselna v začetni fazi, vendar ne razvija funkcionalne stabilnosti, ravnotežja in propriocepcije, ki so potrebni za vsakdanje funkcije. Vaje v stoječem položaju (npr. hoja po liniji, neravna podlaga, stoja na eni nogi) bistveno izboljšajo propriocepcijo in ravnotežje pacienta ter zmanjšajo bolečino. Na podlagi informacij o fizioterapevtskih obravnavah, ki smo jih zbrali s pomočjo intervjujev in opazovanja obravnave in primerjavo le teh z mednarodnimi smernicami, lahko podamo nekaj priporočil za izboljšanje terapije, ki bi lahko povečala učinkovitost zdravljenja in pripomogla k boljši kakovosti življenja pacientov. Vaje se po ustanovah izvajajo predvsem v ležečem in sedečem položaju, kar je sicer primerno za določene stopnje bolezni, vendar bi bilo priporočljivo vključiti tudi vaje v stoječem položaju. Takšne vaje omogočajo bolj funkcionalno krepitev mišic, izboljšujejo propriocepcijo in bolje simulirajo vsakodnevne aktivnosti, kar je ključno za izboljšanje gibljivosti ter stabilnosti kolenskega sklepa. Fizioterapevtske obravnave so trenutno osredotočene predvsem na krepitev kvadricepsa, kar je pomembno, vendar bi bilo smiselno vključiti tudi vaje za ostale mišične skupine, kot so mišice zadnje stegenske lože, meč in glutealne mišice. Celostna mišična stabilizacija pomaga zmanjšati obremenitev kolenskega sklepa in prispeva k boljšemu ravnotežju ter preprečevanju poškodb. Pri starejših pacientih je še posebej pomembno vključiti vaje za izboljšanje ravnotežja, saj te lahko zmanjšajo tveganje za padce, izboljšajo koordinacijo ter povečajo stabilnost v različnih položajih, kar je ključno pri dolgotrajni rehabilitaciji artroze. V ustanovah uporabljajo tudi dopolnilne terapije, kot so laserska in magnetna terapija ter TENS, vendar pa klinične smernice zaenkrat ne priporočajo uporabe teh metod zaradi pomanjkanja zadostnih dokazov o njihovi učinkovitosti pri zdravljenju artroze. Zato je priporočljivo, da se fizioterapevtska obravnava osredotoči predvsem na intervencije, ki temeljijo na znanstvenih dokazih. Omejitve raziskave vključujejo majhen vzorec sodelujočih fizioterapevtov, omejen na štiri zdravstvene ustanove, kar zmanjšuje možnost posploševanja ugotovitev na širšo populacijo. Zbiranje podatkov je temeljilo na intervjujih in opazovanju, zato so rezultati lahko delno subjektivni in vezani na specifične delovne pogoje. Prav tako raziskava ni zajela perspektive pacientov, kar bi omogočilo bolj celovito oceno učinkov fizioterapevtske obravnave. Poleg tega rezultati odražajo stanje v določenem časovnem obdobju, zato se lahko v prihodnje spremenijo skladno z novimi strokovnimi smernicami in razvojem fizioterapevtskih metod. LITERATURA 1. Bannuru, R. R., Osani, M. C., Vaysbrot, E. E., Arden, N. K., Bennell, K., Bierma-Zeinstra, S. M. A., Kraus, V. B., Lohmander, L. S., Abbott, J. H., Bhandari, M., Blanco, F. J., Espinosa, R., Haugen, I. 409 K., Lin, J., Mandl, L. A., Moilanen, E., Nakamura, N., Snyder-Mackler, L., Trojian, T., Underwood, M., … McAlindon, T. E. (2019). OARSI guidelines for the non-surgical management of knee, hip, and polyarticular osteoarthritis. Osteoarthritis and Cartilage, 27(11), 1578–1589. https://doi.org/10.1016/j.joca.2019.06.011 2. Bennell, K. L. in Hinman, R. S. (2011). A review of the clinical evidence for exercise in osteoarthritis of the hip and knee. Journal of Science and Medicine in Sport, 14(1), 4–9. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2010.08.002 3. Dantas, L. O., Salvini, T. F. in McAlindon, T. E. (2021). Knee osteoarthritis: Key treatments and implications for physical therapy. Brazilian Journal of Physical Therapy, 25(2), 135–146. https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2020.08.004 4. Giorgino, R., Albano, D., Fusco, S., Peretti, G. M., Mangiavini, L. in Messina, C. (2023). Knee osteoarthritis: Epidemiology, pathogenesis, and mesenchymal stem cells: What else is new? An update. International Journal of Molecular Sciences, 24(7), 6405. https://doi.org/10.3390/ijms24076405 5. Hsu, H. in Siwiec, R. M. (2023). Knee osteoarthritis. V StatPearls. StatPearls Publishing. 6. Jan, M. H., Lin, C. H., Lin, Y. F., Lin, J. J. in Lin, D. H. (2009). Effects of weight-bearing versus nonweight-bearing exercise on function, walking speed, and position sense in participants with knee osteoarthritis: A randomized controlled trial. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 90(6), 897–904. https://doi.org/10.1016/j.apmr.2008.11.018 7. Kim, K., Lee, H. Y. in Lim, S. J. (2016). Effects of increased standing balance on pain in patients with knee osteoarthritis. Journal of Physical Therapy Science, 28(1), 87–89. https://doi.org/10.1589/jpts.28.87 8. Kolasinski, S. L., Neogi, T., Hochberg, M. C., Oatis, C., Guyatt, G., Block, J., Callahan, L., Copenhaver, C., Dodge, C., Felson, D., Gellar, K., Harvey, W. F., Hawker, G., Herzig, E., Kwoh, C. K., Nelson, A. E., Samuels, J., Scanzello, C., White, D., Wise, B., … Reston, J. (2020). 2019 American College of Rheumatology/Arthritis Foundation guideline for the management of osteoarthritis of the hand, hip, and knee. Arthritis Care & Research, 72(2), 149–162. https://doi.org/10.1002/acr.24131 9. Lespasio, M. J., Piuzzi, N. S., Husni, M. E., Muschler, G. F., Guarino, A. in Mont, M. A. (2017). Knee osteoarthritis: A primer. The Permanente Journal, 21, 16–183. https://doi.org/10.7812/TPP/16- 183 10.Maly, M. R., Costigan, P. A. in Olney, S. J. (2006). Determinants of self-efficacy for physical tasks in people with knee osteoarthritis. Arthritis and Rheumatism, 55(1), 94–101. https://doi.org/10.1002/art.21701 11.Metsavaht, L., Gonzalez, F. F., Locks, R., França, B., Machado, M., Guadagnin, E. C., Chahla, J. in Leporace, G. (2025). A biokinetic approach in primary knee osteoarthritis prevention and management–Exploring movement profiles and kinetic chain interactions: Current concepts. Journal of ISAKOS: Joint Disorders & Orthopaedic Sports Medicine, 10, 100381. https://doi.org/10.1016/j.jisako.2024.100381 12.Michael, J. W., Schlüter-Brust, K. U. in Eysel, P. (2010). The epidemiology, etiology, diagnosis, and treatment of osteoarthritis of the knee. Deutsches Ärzteblatt International, 107(9), 152–162. https://doi.org/10.3238/arztebl.2010.0152 13.Roos, E. M. in Arden, N. K. (2016). Strategies for the prevention of knee osteoarthritis. Nature Reviews Rheumatology, 12(2), 92–101. https://doi.org/10.1038/nrrheum.2015.135 14.Zeng, C. Y., Zhang, Z. R., Tang, Z. M. in Hua, F. Z. (2021). Benefits and mechanisms of exercise training for knee osteoarthritis. Frontiers in Physiology, 12, 794062. https://doi.org/10.3389/fphys.2021.794062 410 Jana Ostanek Bolnišnica za otroke Šentvid pri Stični Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Integracija koncepta osredotočenosti na pacienta v proces zdravstvene nege UDK 614.253.8:616-083-048.73 UDC 614.253.8:616-083-048.73 KLJUČNE BESEDE: osredotočenost na pacienta, KEYWORDS: patient-centered care, nursing, zdravstvena nega, komunikacija, vključevanje communication, patient involvement, quality of care pacienta, kakovost oskrbe ABSTRACT – Patient-centred care is one of the POVZETEK – Osredotočenost na pacienta fundamental approaches in modern nursing care, predstavlja enega temeljnih pristopov sodobne which contributes significantly to a higher quality of zdravstvene nege, ki pomembno prispeva k višji care, improved patient safety and greater satisfaction kakovosti, večji varnosti pacientov ter izboljšanju for patients and their relatives. This article presents zadovoljstva pacientov in njihovih svojcev. V the theoretical foundations, the historical prispevku so predstavljena teoretična izhodišča, development of the concept and the most important razvoj koncepta osredotočenosti na pacienta ter principles such as respect, partnership, two-way ključna načela, kot so spoštovanje, partnerski odnos, communication and family involvement. The aim of dvosmerna komunikacija in vključevanje svojcev. the research was to explore how healthcare Namen raziskave je bil preučiti, kako zdravstveni professionals understand the concept of patient- delavci razumejo koncept osredotočenosti na centered care, how they implement it in daily practice, pacienta, na kakšen način ga udejanjajo v and to identify the barriers and challenges they face. vsakodnevni praksi ter prepoznati ovire in izzive, s The empirical part is based on a qualitative study with katerimi se srečujejo. Empirični del temelji na semi-structured interviews with five healthcare kvalitativni raziskavi, izvedeni s polstrukturiranimi professionals. The results show that patient-centred intervjuji med petimi zdravstvenimi delavci. Rezultati care is understood as holistic care in which patients kažejo, da zdravstveni delavci koncept razumejo kot are actively involved in the decision-making process. celostno obravnavo posameznika, ki vključuje aktivno Lack of time, limited staff resources and inconsistency vključevanje pacienta v proces odločanja. Med within healthcare teams were cited as the biggest glavnimi izzivi so pomanjkanje časa, kadrovske challenges. The results confirm that successful omejitve in neenotnost v timu. Ugotovitve potrjujejo, implementation requires continuous training, da je za uspešno udejanjanje osredotočenosti na interdisciplinary collaboration and appropriate pacienta ključno kontinuirano izobraževanje, timsko organisational support. sodelovanje in ustrezna organizacijska podpora. 1 Teoretična izhodišča V sodobnem zdravstvenem sistemu je osredotočenost na pacienta ključni koncept, ki prispeva k izboljšanju kakovosti zdravstvene oskrbe ter k večjemu zadovoljstvu pacientov in njihovih svojcev. Gre za pristop, ki pacienta postavlja v središče zdravstvene obravnave ter upošteva njegove individualne potrebe, vrednote in preference (Institute of Medicine, 2001, str. 40). Po mnenju avtorjev Robide idr. (2015, str. 215) osredotočenost na pacienta temelji na spoštovanju pacienta, zagotavljanju njegovega dostojanstva, partnerskem sodelovanju ter omogočanju čustvene in fizične podpore. Celostna integracija teh načel v proces zdravstvene nege lahko vodi do boljših zdravstvenih izidov in povečane kakovosti življenja pacientov. Integracija osredotočenosti na pacienta v zdravstveno nego zahteva prilagoditev 411 obstoječih praks in procesov. Zdravstveni delavci morajo razviti komunikacijske veščine, ki omogočajo učinkovito dvosmerno izmenjavo informacij med pacientom in zdravstvenim osebjem (Berwick, 2009, str. 556). Prav tako je pomembno zagotavljanje kontinuitete oskrbe ter dostopnosti zdravstvenih storitev, kar prispeva k večji varnosti pacientov in zmanjšanju tveganj za napake v zdravstveni obravnavi (Epstein in Street, 2011, str. 100). Kljub številnim prednostim pa se zdravstveni delavci pri implementaciji tega pristopa srečujejo tudi z izzivi, kot so pomanjkanje časa, omejeni kadrovski viri in potreba po dodatnem usposabljanju. Ministrstvo za zdravje je definicijo Svetovne zdravstvene organizacije, ki temelji na šestih načelih kakovosti v zdravstvu, sprejelo in objavilo v Nacionalnih usmeritvah za razvoj kakovosti. V tem dokumentu je kakovost v zdravstvu opredeljena na način doslednega ustvarjanja izidov zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami in temelji na upoštevanju šestih načel kakovosti. (Kramar, 2022, str.16–17). Osredotočenost na pacienta vključuje spoštovanje pacientove avtonomije, zagotavljanje dostojanstva in celostno obravnavo, ki presega zgolj medicinske vidike bolezni (Epstein in Street, 2011, str. 101). 1.1 Načela osredotočenosti na pacienta Osredotočenost na pacienta temelji na več ključnih načelih, ki so bistvena za kakovostno zdravstveno oskrbo (Robida idr., 2015, str. 215 ):  Dostojanstvo in spoštovanje – vsak pacient ima pravico do obravnave, ki ohranja njegovo dostojanstvo in spoštuje njegove vrednote, prepričanja ter kulturne posebnosti,  partnerstvo s pacientom – pacienti morajo biti aktivni udeleženci v svoji obravnavi, zdravstveni delavci pa morajo upoštevati njihove želje in preference,  čustvena podpora – pomembno je, da zdravstveni delavci nudijo podporo pacientom v stresnih in negotovih situacijah, ki jih prinaša bolezen,  fizično udobje – zdravstvena oskrba mora vključevati skrb za lajšanje bolečin, prilagajanje okolja in zagotavljanje čim večjega udobja pacienta.  dvosmerna komunikacija in izobraževanje – zdravstveno osebje mora pacientu posredovati jasne in razumljive informacije o njegovem zdravstvenem stanju ter možnostih zdravljenja. Pacienti morajo biti opolnomočeni za sprejemanje informiranih odločitev,  neprekinjena in koordinirana zdravstvena oskrba – zagotoviti je treba usklajeno obravnavo med različnimi zdravstvenimi strokovnjaki in ustanovami, da pacient ne izgubi kontinuitete zdravljenja.  sodelovanje pacientovih svojcev – družina in bližnji imajo pomembno vlogo pri pacientovi oskrbi, zato je njihova vključitev ključna pri načrtovanju in izvajanju zdravstvene nege,  dostopnost zdravstvenih storitev – pacienti morajo imeti enakopraven dostop do zdravstvenih storitev, ne glede na socialni status, geografsko lokacijo ali druge dejavnike. Številne raziskave so pokazale, da osredotočenost na pacienta pozitivno vpliva na zdravstvene izide in zadovoljstvo pacientov (Epstein in Street, 2011, str. 115). 1.2 Integracija koncepta v zdravstveno nego Pomemben prelom v zgodovini osredotočenosti na pacienta je nastopil v 19. stoletju, ko je Florence Nightingale uvedla temeljne spremembe na področju zdravstvene nege. Njena inovativna načela so vključevala pristop, ki je poudarjal pomen človeške skrbi in spoštovanja pacientovih potreb, kar je bil korak k bolj celostnemu pristopu k zdravljenju. Nightingale je verjela, da se mora zdravstvena oskrba prilagoditi individualnim potrebam pacienta, pri čemer je pomembno, da se obravnavajo tudi čustvene in socialne potrebe posameznika, ne zgolj njegove telesne bolezni (Dixon idr., 2014, str. 118). S tem pristopom je Nightingale postavila temelje za prihodnje pristope osredotočenosti na pacienta, saj je 412 njeno delo močno vplivalo na razvoj medicinske nege, kjer je v ospredju stalo spoštovanje in celostna obravnava pacienta V sodobni medicini so bili razviti različni modeli osredotočenosti na pacienta, ki vključujejo multidisciplinarne pristope in vključujejo tako psihološke, fizične kot tudi socialne potrebe pacientov. Takšni modeli obravnavajo paciente kot celovite osebe, ki niso zgolj pasivni prejemniki zdravstvenih storitev, ampak aktivni udeleženci v procesu zdravljenja (Tobin idr., 2019, str. 81). Poleg tega je postalo jasno, da osredotočenost na pacienta ne pomeni zgolj upoštevanja želja pacienta pri zdravljenju, ampak vključuje tudi celovito oskrbo, ki spodbuja duševno in socialno blaginjo ter spodbuja odnose, ki so temeljeni na zaupanju in spoštovanju. Ta pristop ni le koristno orodje za izboljšanje kakovosti zdravljenja, ampak tudi ključni dejavnik pri izboljšanju zadovoljstva pacientov in izidov zdravljenja (Epstein idr., 2010, str. 60). Pri implementaciji osredotočenosti na pacienta imajo zdravstveni delavci osrednjo vlogo. Pomembno je, da imajo ustrezno izobrazbo, znanje in spretnosti za vključitev pacienta v proces zdravljenja. To vključuje:  kompetence v komunikaciji – zdravstveni delavci morajo imeti sposobnost vzpostaviti odprt in spoštljiv dialog s pacientom, kjer sta oba enakovredna partnerja v procesu odločanja. Dvosmerna komunikacija omogoča, da pacient razume svoje zdravstveno stanje in možnosti zdravljenja (Street idr., 2009, str. 295),  usmerjenost v potrebe pacienta – Zdravstveno osebje mora biti pozorno na individualne potrebe pacienta, vključno z njegovimi kulturnimi, verskimi, socialnimi in čustvenimi potrebščinami (Robida idr., 2015, str. 218),  sodelovanje v multidisciplinarnih timih – Osredotočenost na pacienta zahteva tesno sodelovanje različnih strokovnjakov (zdravniki, medicinske sestre, terapevti, psihologi), da se zagotovi celostna obravnava pacienta (Bodenheimer in Bauer, 2016, str. 2237). 2 Metode Namen raziskave je bil preučiti, kako zdravstveni delavci razumejo koncept osredotočenosti na pacienta in na kakšen način ga udejanjajo v vsakodnevni praksi. Prav tako smo želeli prepoznati ovire in izzive, s katerimi se srečujejo, ter predloge za izboljšanje vključevanja pacientov v proces zdravstvene obravnave. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki raziskave so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Sekundarni vir podatkov je bil pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz Cobiss in Google učenjak ter pregled literature iz baz podatkov Cobiss, Springer Nature Link ter Pubmed. 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov je bila uporabljena predloga za polstrukturirani intervju, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature. V prvem delu so bila zastavljena vprašanja o sociodemografskih značilnostih (spol, delovne izkušnje, izobrazba), v drugem delu pa vprašanja, ki so se nanašala na razumevanje in udejanjanje koncepta osredotočenosti na pacienta v vsakodnevni praksi. 413 2.3 Opis vzorca Vzorec je bil namenski in je zajemal 5 zdravstvenih delavcev, ki so zaposleni v različnih zdravstvenih ustanovah. V raziskavi sta sodelovala dva zdravnika in tri diplomirane medicinske sestre. Kriterij za izbor so zdravstveni delavci, ki imajo neposredne izkušnje z osredotočenostjo na pacienta in imajo vsaj 5 let delovnih izkušenj. Na podlagi različnih profilov sodelujočih je mogoče rezultate analizirati glede na poklicno vlogo in področje njihovega dela, kar omogoča raznolik vpogled v temo raziskave. Tabela 1 Osnovni podatki intervjuvancev Šifra intervjuvanca Spol Delovne izkušnje Izobrazba A1 Ž 18 let Diplomirana medicinska sestra A2 Ž 12 let Diplomirana medicinska sestra A3 Ž 25 let Zdravnik pediater A4 Ž 15 let Diplomirana medicinska sestra A5 M 10 let Zdravnik 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Udeleženci so k sodelovanju pristopili prostovoljno na podlagi predhodnega osebnega stika in pisnega soglasja. Intervjuji so potekali marca in aprila 2025. Pogovori so bili z dovoljenjem udeležencev posneti in kasneje dobesedno prepisani. Podatki so bili obdelani s pomočjo tematske analize, kjer so bile oblikovane ključne kategorije. Upoštevana so bila vsa etična načela raziskovanja 3 Rezultati Tabela 2 Razumevanje osredotočenosti na pacienta Vprašanje Odgovor Koda A1: »To pomeni, da pacienta ne obravnavamo samo kot bolezen, ampak  Celostna obravnava kot človeka s svojimi potrebami, željami  Posameznik kot oseba in skrbmi.« A2: »Pacient mora biti središče vsega, kar  Pacient v središču počnemo. Njegovo mnenje šteje.«  Upoštevanje mnenja osredotočenost na A3: »Gre za spoštovanje pacienta in Kako razumete pojem  Spoštovanje pacienta njegovo aktivno vključevanje v proces pacienta? Aktivno vključevanje odločanja.« A4: »Pomembno je, da mu nudimo  Komunikacija informacije, ki jih razume, in ga  Opolnomočenje spodbudimo k sodelovanju.« pacienta A5: »Bistvo je, da skupaj s pacientom  Partnerski odnos najdemo najboljšo rešitev.«  Skupno odločanje Sodelujoči zdravstveni delavci razumejo koncept osredotočenosti na pacienta kot celostno obravnavo posameznika, kjer so v ospredju njegove potrebe, želje in aktivno vključevanje v proces zdravljenja. 414 Tabela 3 Udejanjanje osredotočenosti na pacienta v praksi Vprašanje Odgovor Koda A1: »Vedno se potrudim, da si vzamem  Pogovor čas za pogovor, razložim stvari in  Vključevanje pacienta vprašam za mnenje. « Kako v svoji vsakodnevni A2: »Otroke in njihove starše spodbujam,  Podpora da izrazijo, kaj jih skrbi. S tem jih  Izražanje skrbí opolnomočim. « praksi udejanjate A3: »Vključujem jih v odločanje, še  Skupno odločanje osredotočenost na posebej, če gre za dolgotrajno  Dolgoročno pacienta? zdravljenje.« sodelovanje A4: »Vedno skušam pojasniti stvari na  Jasna komunikacija razumljiv način in preverim, ali so  Preverjanje razumeli.« razumevanja A5: »K pacientu pristopim kot k  Partnerski odnos partnerju, skupaj iščeva rešitve.«  Skupno iskanje rešitev Zdravstveni delavci v praksi udejanjajo osredotočenost na pacienta predvsem skozi odprto komunikacijo, prilagajanje obravnave posamezniku in vključevanje pacientov v odločitve glede njihovega zdravljenja. Tabela 4 Ovire in izzivi pri udejanjanju osredotočenosti na pacienta Vprašanje Odgovor Koda A1: »Premalo časa je, pacientom ne moremo  Časovne omejitve vedno posvetiti toliko, kot bi si želeli. « A2: »Včasih so pacienti ali starši nezaupljivi  Nezaupanje in težko sodelujejo.«  Težko sodelovanje S katerimi ovirami se A3: »Organizacija dela pogosto ne omogoča  Organizacijske ovire srečujete pri izvajanju poglobljene obravnave. « osredotočenosti na  Pomanjkanje časa A4: » Velikokrat je premalo časa za pogovor pacienta?  Premalo komunikacije s starši. « s starši  Neenotnost med A5: »Nekateri sodelavci ne dajo dovolj sodelavci Pomanjkanje poudarka vključevanju pacienta.« zavedanja Sodelujoči so kot največje ovire izpostavili pomanjkanje časa, kadrovske omejitve in težave pri vzpostavljanju sodelovanja z nekaterimi pacienti in njihovimi svojci. 415 Tabela 5 Predlogi za izboljšanje prakse Vprašanje Odgovor Koda A1: »Več časa za pogovor in  Več časa individualni pristop.«  Individualni pristop A2: »Več izobraževanj o  Izobraževanja komunikaciji.«  Komunikacijske veščine Kaj bi po vašem mnenju A3: »Potrebujemo več timskega  Timsko delo pripomoglo k boljši sodelovanja, da bo obravnava res  Celostna obravnava osredotočenosti na pacienta? celostna. « A4: »Starše je treba bolj vključiti in  Vključevanje staršev jim dati več informacij.« Opolnomočenje staršev A5: »Spreminjati moramo miselnost v  Sprememba miselnosti timu, da res vsi razumemo pomen Ozaveščanje ekipe vključevanja pacienta. « Zdravstveni delavci so poudarili potrebo po več časa za individualni pristop, dodatnih izobraževanjih, boljši vključitvi staršev ter krepitvi timskega sodelovanja. 4 Razprava V raziskavi smo si postavili dve raziskovalni vprašanji, na kateri v nadaljevanju odgovarjamo. RV 1: Kako zdravstveni delavci razumejo pojem osredotočenosti na pacienta ter na kakšen način v vsakodnevni praksi vključujejo paciente v proces odločanja in obravnave? Zdravstveni delavci v raziskavi razumejo osredotočenost na pacienta kot celostno obravnavo posameznika, kjer je pomembno spoštovanje, komunikacija, vključevanje v odločitve in upoštevanje pacientovih želja, potreb in vrednot. Poudarjajo, da pacient ni zgolj nosilec bolezni, ampak celostna oseba, ki jo je treba obravnavati z upoštevanjem njenega čustvenega in socialnega konteksta. Njihovo razumevanje koncepta potrjujejo tudi teoretična izhodišča, ki poudarjajo spoštovanje pacientove avtonomije, partnerski odnos, čustveno podporo in prilagajanje komunikacije pacientu (Robida idr., 2015, str. 215; Epstein in Street, 2011, str. 101). Po mnenju avtorjev je osredotočenost na pacienta več kot le vključevanje v odločanje – gre za kulturo, kjer pacient postane aktivni soustvarjalec svoje obravnave. V praksi zdravstveni delavci udejanjajo ta koncept preko dvosmerne komunikacije, podajanja informacij v razumljivi obliki, spodbujanja pacientov k izražanju mnenj ter prek partnerskega odnosa. Upoštevajo individualne okoliščine, prilagajajo pristop glede na starost, razumevanje in pripravljenost pacienta na sodelovanje. Ugotovitve so skladne z mnenjem avtorjev Elwyn idr. (2012, str. 1361), ki poudarjajo pomen skupnega odločanja kot ključne sestavine pacientu usmerjene oskrbe. Zdravstveni delavci opozarjajo, da je vključevanje pacientov in svojcev pomemben korak k večji učinkovitosti zdravljenja in zadovoljstvu z zdravstveno obravnavo, kar potrjujejo tudi Berwick (2009, str. 555) ter Institute of Medicine (2001, str. 45), ki navajajo, da aktivno vključeni pacienti dosegajo boljše zdravstvene izide. RV 2: S katerimi izzivi in ovirami se srečujejo pri udejanjanju osredotočenosti na pacienta ter katere predloge za izboljšanje prakse izpostavljajo zdravstveni delavci? 416 Pri implementaciji osredotočenosti na pacienta se zdravstveni delavci soočajo s številnimi izzivi, med katerimi so najpogosteje izpostavljeni: pomanjkanje časa, kadrovska podhranjenost, težave pri komuniciranju s pacienti in njihovimi svojci ter neenotnost znotraj strokovnega tima. Ti izzivi so skladni z ugotovitvami iz literature, kjer se pogosto navajajo prav časovne in organizacijske omejitve kot glavne ovire pri udejanjanju pacientu usmerjene oskrbe (Bodenheimer in Bauer, 2016, str. 2238; Robida idr., 2015, str. 220). Udeleženci raziskave navajajo tudi na težave pri vzpostavljanju zaupanja in sodelovanja, predvsem kadar pacienti ali njihovi svojci ne izražajo interesa za sodelovanje ali ne zaupajo strokovni presoji. Tovrstne okoliščine zahtevajo dodatne komunikacijske veščine, potrpežljivost ter čustveno odpornost zdravstvenih delavcev. Po mnenju Street idr., 2009, str. 295 so ravno učinkovite komunikacijske poti ključne za ustvarjanje terapevtskega odnosa, ki spodbuja sodelovanje in izboljšuje izide zdravljenja. Kot predloge za izboljšanje prakse zdravstveni delavci navajajo predvsem potrebo po več časa za individualni pristop, dodatna izobraževanja s področja komunikacije, večje vključevanje svojcev ter okrepljeno timsko sodelovanje. Poudarjajo tudi pomembnost ozaveščanja celotnega tima o pomenu vključevanja pacienta, saj se praksa lahko razlikuje med posameznimi člani zdravstvene ekipe. Ugotovitve raziskave sovpadajo z mednarodnimi smernicami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2019), ki poudarjajo pomen vključevanja pacientov v procese zdravljenja, opolnomočenja zdravstvenih ekip ter organizacijskih sprememb, ki omogočajo čas za poglobljeno obravnavo. Na podlagi odgovorov intervjuvanih zdravstvenih delavcev se kaže, da je razumevanje osredotočenosti na pacienta pri vseh sodelujočih sorodno in v skladu s sodobnimi teoretičnimi izhodišči. Prav tako so ugotovljeni načini udejanjanja tega koncepta v praksi ter zaznani številni izzivi, s katerimi se zdravstveni delavci srečujejo pri njegovem izvajanju. Ena izmed omejitev raziskave je majhen vzorec sodelujočih, zaradi česar rezultatov ni mogoče posplošiti na širše zdravstveno okolje. Kljub temu raziskava nudi dragocen vpogled v razumevanje in izvajanje osredotočenosti na pacienta v praksi ter predstavlja osnovo za nadaljnje raziskave na tem področju. 5 Zaključek Osredotočenost na pacienta je eden temeljnih pristopov sodobne zdravstvene nege, ki pomembno prispeva k višji kakovosti zdravstvene obravnave, večji varnosti pacientov in njihovemu zadovoljstvu. Rezultati raziskave potrjujejo, da zdravstveni delavci koncept osredotočenosti na pacienta prepoznavajo kot ključen element kakovostne in celostne zdravstvene oskrbe. Ugotovitve raziskave so skladne s teoretičnimi spoznanji, ki poudarjajo, da je uspešna osredotočenost na pacienta odvisna tako od osebne zavzetosti zdravstvenih delavcev kot tudi od sistemskih pogojev, ki omogočajo kakovostno in časovno ustrezno obravnavo. Le z usklajenim delovanjem zdravstvenega osebja, kontinuiranim izobraževanjem ter organizacijsko podporo bo mogoče zagotoviti učinkovito vključevanje pacienta v proces zdravstvene nege in s tem izboljšati kakovost zdravstvene obravnave. LITERATURA 1. Berwick, D. M. (2009). What “patient-centered” should mean: Confessions of an extremist. Health Affairs, 28(4), w555–w565. https://doi.org/10.1377/hlthaff.28.4.w555 2. Bodenheimer, T. in Bauer, T. (2016). Rethinking the primary care workforce — The foundation of the patient-centered medical home. New England Journal of Medicine, 375(23), 2237–2243. https://doi.org/10.1056/NEJMp1607650 3. Elwyn, G., Frosch, D., Thomson, R., Joseph-Williams, N., Lloyd, A., Kinnersley, P., Cording, E., Tomson, D., Dodd, C., Rollnick, S., Edwards, A. in Michael, B. (2012). Shared decision making: A 417 model for clinical practice. Journal of General Internal Medicine, 27(10), 1361–1367. https://doi.org/10.1007/s11606-012-2079-6 4. Epstein, R. M. in Street, R. L. (2011). Patient-centered communication in cancer care: Promoting healing and reducing suffering. National Cancer Institute. NIH Publication No. 11-5035. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/21867878/ 5. Epstein, R. M. in Street, R. L., Jr. (2011). The values and value of patient-centered care. Annals of Family Medicine, 9(2), 100–103. https://doi.org/10.1370/afm.1239 6. Epstein, R. M., Street, R. L., Jr., Alper, B. in Lode, R. K. (2010). Patient-centered communication in cancer care: Promoting healing and reducing suffering. National Cancer Institute. 7. Institute of Medicine. (2001). Crossing the quality chasm: A new health system for the 21st century. National Academies Press. https://doi.org/10.17226/10027 8. Kramar, Z. (2022). Kakovost in varnost v zdravstvu. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. https://www.zbornica-zveza.si/wp-content/uploads/2022/03/Z-Z_Kakovost-in-varnost-v- zdravstvu_splet.pdf 9. Robida, A., Klemenc-Ketiš, Z. in Švab, I. (2015). Osredotočenost na pacienta in njegove svojce v zdravstveni obravnavi. Zdravniški vestnik, 84(3), 215–225. 10.Street, R. L., Makoul, G., Arora, N. K. in Epstein, R. M. (2009). How does communication heal? Pathways linking clinician–patient communication to health outcomes. Patient Education and Counseling, 74(3), 295–301. https://doi.org/10.1016/j.pec.2008.11.015 11.Tobin, R., Ashcroft, R. in Moulton, C. (2019). The patient-centered care approach: Theory, evidence, and practice. Oxford University Press. 12.World Health Organization. (2019). WHO global strategy on people-centred and integrated health services: Interim report. World Health Organization. https://www.who.int/servicedeliverysafety/areas/people-centred-care/en/ 418 Blažka Ovniček Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Načrtovanje izobraževalnih programov za nego bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 UDK 616.379-008.64-052:374 UDC 616.379-008.64-052:374 KLJUČNE BESEDE: izobraževalni programi, KEYWORDS: training programmes, type 2 diabetes sladkorna bolezen tipa 2, načrtovanje mellitus, planning POVZETEK – Raziskava obravnava načrtovanje ABSTRACT – The project paper deals with the neformalnih izobraževalnih programov za planning of non-formal education programmes for diplomirane medicinske sestre v enotah intenzivne registered nurses in intensive care units, with a focus terapije, s poudarkom na zdravstveni negi bolnikov s on the care of patients with type 2 diabetes. The sladkorno boleznijo tipa 2. Predstavljene so characteristics of chronic diseases are outlined and značilnosti kroničnih bolezni in pomen stalnega the importance of continuous adult education is izobraževanja odraslih. Empirični del zajema emphasised. The empirical part includes a survey of raziskavo med medicinskimi sestrami, ki je pokazala nurses, which revealed a solid but superficial basic dobro osnovno, a površinsko znanje o obravnavi knowledge of caring for diabetic patients and the need sladkornega bolnika, ter potrebo po poglobljenih, for in-depth, structured training. Based on the strukturiranih izobraževanjih. Na podlagi rezultatov findings, a programme is proposed to refresh clinical je predlagan program, ki osvežuje klinično znanje in knowledge and strengthen practical skills to ensure krepi praktične spretnosti s ciljem zagotavljanja high quality care and reduce complications. The kakovostne nege in zmanjševanja zapletov. Prispevek paper emphasises the importance of continuous, poudari pomen kontinuiranega, vsebinsko content-tailored training for safe and effective clinical prilagojenega učenja za varno in učinkovito klinično practise. prakso. 1 Teoretična izhodišča Statistični urad RS (2010) opredeljuje izobraževanje kot aktivnost, ki se nanaša na spoznavanje, sprejemanje, podajanje in/ali ustvarjanje znanja, razvijanje spretnosti, osebnih in poklicnih zmožnosti ter vrednot. Najpogostejša oblika izobraževalnih aktivnosti so izobraževalni programi. Spoznanje, da izobraževanje, ki se konča v mladosti, ne zadošča več niti posamezniku v sodobni družbi, je razlog za vedno večji pomen vseživljenjskega učenja. Z izobraževalnimi programi, oblikovanimi po meri odraslih, je učenje dostopno vsem odraslim prebivalcem v vseh življenjskih obdobjih (gov.si., 2025). Izobraževalni programi za odrasle so: javnoveljavni izobraževalni programi osnovne šole za odrasle, javnoveljavni izobraževalni programi za odrasle, po katerih se ne pridobi javnoveljavna izobrazba ter neformalni izobraževalni programi za odrasle. Ti pa so namenjeni pridobivanju in zvišanju ravni pismenosti in temeljnih zmožnosti, izboljšanju splošne izobraženosti, medgeneracijskem sodelovanju, skupnostnemu učenju, zdravemu življenjskemu slogu in krepitvi kulture (PisRS, čl. 21). Načrtovanje izobraževalnih programov je eno izmed petih faz andragoškega ciklusa. Ta poleg ugotavljanja potreb in postavljanja ciljev, zahteva največ strokovnega znanja. Mentor in sodelujoči 419 strokovnjaki pri izobraževanju določijo osnovne okvire, in sicer trajanje izobraževanja, obseg skupinskih učnih enot ter pogostost učnih enot. Pri izobraževanju odraslih je še posebej pomembno, da oblikujemo ustrezen model izobraževanja. Odrasli se ne učijo zato, ker se morajo, ampak zato, ker hočejo. Lahko bi rekli, da so zelo 'zahtevna publika'. Pričakujejo kakovostno izobraževanje. Pomemben je tudi čas za diskusijo in druge oblike, v katerih se izobraževani lahko izražajo (Kranjc idr., 2019). Glede na izobraževalne strategije si nosilec izobraževanja naredi izbor željnih rezultatov, ki so samospoznavanje, globalno državljanstvo, pozitivna naravnanost, iskanje resnice, izgradnja osebnosti, ustvarjanje bistvenih vrednot ter posameznikovo upoštevanje družbenega reda (Krajnc idr., 2019). Z razvojem možnosti neformalnega izobraževanja želimo omogočiti raznolike možnosti za izobraževanje in učenje, ki pripomore h posameznikovemu osebnem razvoju ter razvoju lokalnega okolja, spoznavanju in ohranjanju narave in kulturne dediščine ter zagotavljanje dostopa do izobraževanja ranljivim ciljnim skupinam (Kranjc idr., 2019). to obliko izobraževanja izvajajo nevladne, neprofitne organizacije, lokalne skupnosti, posamezniki in tudi državne institucije. V tovrstno izobraževanje spada tudi izkustveno učenje, vrstniško učenje, priložnostno učenje ter tudi prostovoljstvo (Andragoški center Slovenije, 2017). Neformalno izobraževanje je treba izvajati tudi v enotah intenzivne terapije, že zaradi samega rutinskega dela, ki sčasoma izgubi svoj pomen. Vsaka pridružena bolezen, ki jo ima pacient v enoti intenzivne terapije, terja od medicinske sestre uporabo in razumevanje širšega medicinsko - zdravstvenega znanja, na primer poznavanje akutnih zapletov sladkorne bolezni tipa 2 pri kritično bolnem pacientu. Neurejena glikemija pri pacientu v kritičnem stanju podaljša čas hospitalizacije in poveča umrljivost (Kar, 2015). Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne bolezni tipa 2 (2022) predstavljajo nacionalni okvir za celostno, standardizirano in kakovostno obravnavo oseb s sladkorno boleznijo v Sloveniji. Poudarjajo pomen zgodnjega odkrivanja bolezni, presejanja ogroženih skupin, individualizirane edukacije bolnikov ter nefarmakoloških ukrepov, kot so zdrav življenjski slog, redna telesna dejavnost in opustitev škodljivih navad. Določajo diagnostične kriterije, ciljne glikemične vrednosti, priporočila za spremljanje HbA1c ter jasne smernice za farmakološko zdravljenje, vključno z uvajanjem in kombiniranjem antidiabetikov. Telesna higiena pri osebah s sladkorno boleznijo mora biti dosledna in skrbna, kar vključuje vsakodnevno umivanje in temeljito sušenje kože, redno nego ter pregledovanje stopal, uporabo negovalnih krem, nošenje čistih in zračnih nogavic, izogibanje hoji z bosimi nogami ter hitro ukrepanje ob morebitnih poškodbah, s čimer se preprečujejo okužbe in zapleti. Pomemben poudarek je namenjen preprečevanju in obravnavi hipoglikemije, spremljanju akutnih in kroničnih zapletov ter vključevanju psihološke podpore. Smernice poudarjajo multidisciplinarni pristop in kontinuirano izobraževanje zdravstvenih delavcev za zagotavljanje varne in učinkovite obravnave pacientov. Z nadzorom nad nivojem glukoze v krvi vzdržujemo ciljne glikemične vrednosti, kar medicinske sestre v intenzivni terapiji dosežejo z rednim spremljanjem koncentracije glukoze v krvi in titracijo inzulinske infuzijske mešanice v želenih razponih, ki so določeni s protokolom (Bizjak in Kržišnik, 2007). 2 Metode Namen raziskave je bil proučiti ozaveščenost diplomiranih medicinskih sester v enoti intenzivne terapije o zdravstveni negi pacienta s sladkorno boleznijo. Cilj je bil ugotoviti, kakšno je znanje diplomiranih medicinskih sester v enoti intenzivne terapije o zdravstveni negi pacienta s sladkorno boleznijo tipa 2 ter načrtovati izobraževalni program za diplomirane medicinske sestre s področja zdravstvene nege pacienta s sladkorno boleznijo tipa 2. Zastavili smo si dve raziskovalni vprašanji: 420  Kakšno je znanje diplomirane medicinske sestre/diplomiranega zdravstvenika o sladkorni bolezni tipa 2?  Kako naj bo sestavljen in oblikovan neformalni izobraževalni program za diplomirane medicinske sestre/diplomirane zdravstvenike v enoti intenzivne terapije, da bo njihovo znanje o sladkorni bolezni tipa 2 poglobljeno? 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabljen je bil kvantitativni raziskovalni pristop in deskriptivna metoda dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni viri, ki so bili pridobljeni s pomočjo anketiranja zaposlenih diplomiranih medicinskih sester v enoti intenzivne terapije ter sekundarni viri, ki so bili pridobljeni s pregledom strokovne in znanstvene literature iz podatkovnih baz Google Schoolar in NIH (National Institute of Health). 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za anketni vprašalnik, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Predloga za anketni vprašalnik, ki je sestavljen iz dveh delov in vsebuje 9 vprašanj. V prvem delu smo pridobili osnovne demografske podatke anketirancev, v drugem delu pa smo pridobili odgovore na raziskovalna vprašanja. Ta se nanašajo na kakovost znanja diplomiranih medicinskih sester o zdravstveni negi pacienta s sladkorno boleznijo v enoti intenzivne terapije. Za podajanje poglobljenega znanja o sladkorni bolezni tipa 2 smo v ta namen izvedli načrt neformalnega izobraževanja za DMS v enoti intenzivne terapije. 2.3 Opis vzorca Vzorec je bil namenski, in sicer je zajemal diplomirane medicinske sestre/diplomirane zdravstvenike na delovišču enote intenzivne terapije. V anketiranje smo vključili 25 oseb, ki se sicer med seboj poznajo, saj so zaposleni na istem delovišču. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov K anketi so kandidati pristopili na našo pobudo na podlagi predhodnega nagovora in predstavitve namena in vsebine anketnega vprašalnika. Kandidatom smo zagotovili anonimnost in spoštovanje etičnih načel, ki veljajo v raziskovanju. Raziskava je potekala deloma v mesecu oktobru in novembru 2024. Anketiranje je potekalo v spletni obliki. Podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom, smo analizirali, odgovore razvrstili in uredili v grafične prikaze ter jih interpretirali. Ugotovitve so analizirane, prikazane in ovrednotene v razpravi in zaključku. 421 3 Rezultati Z raziskavo smo pridobili rezultate, ki so prikazani in predstavljeni v nadaljevanju. Graf 1 Trajanje zaposlitve na oddelku intenzivne terapije Graf prikazuje trajanje zaposlitve anketirancev na oddelku intenzivne terapije. Opaziti je, da ima največji delež zaposlenih (40 %) več kot 7 let delovnih izkušenj na oddelku. Sledi skupina z 0–3 leti delovne dobe, ki predstavlja 30 % anketirancev, enak delež pa predstavlja tudi skupina s 3–6 leti delovne dobe (30 %). Ti podatki kažejo, da je med anketiranimi prisotna razmeroma visoka zastopanost izkušenega kadra, saj ima skoraj polovica zaposlenih dolgoletne izkušnje na področju intenzivne terapije. Hkrati je prisoten tudi pomemben delež mlajšega oziroma manj izkušenega kadra, kar nakazuje na kombinacijo različnih starostnih in izkušenjskih profilov znotraj delovnega okolja. Graf 2 Pogostost srečanja z obravnavo pacienta s pridruženo sladkorno boleznijo tipa 2 Graf prikazuje pogostost srečevanja medicinskih sester s pacienti s pridruženo sladkorno boleznijo tipa 2. Večina anketirank/cev poroča, da se s to skupino srečuje velikokrat (≈ 60 %), dobra dve petini občasno (≈ 40 %), medtem ko je delež kategorije nikoli zanemarljiv (≈ 0 %). Razmerje »velikokrat: občasno« je približno 3:2, kar kaže, da je sladkorna bolezen tipa 2 v vsakodnevni praksi praviloma prisotna. 422 Graf 3 Pomembnost informacije, da ima pacient pridruženo sladkorno bolezen tipa 2 Graf prikazuje, kako pomembna se anketirancem zdi informacija, da ima pacient pridruženo sladkorno bolezen tipa 2. Največji delež vprašanih (približno 60 %) je označil to informacijo kot zelo pomembno, kar poudarja klinično težo te diagnoze v vsakodnevni praksi. Pomemben delež (okoli 40 %) jo označuje kot pomembno, medtem ko je delež tistih, ki bi takšno informacijo spregledali, praktično zanemarljiv (≈ 0–1 %). Ti rezultati kažejo na visoko raven zavedanja o vplivu sladkorne bolezni tipa 2 na potek zdravljenja in obravnave pacienta. Skoraj vsi anketirani prepoznavajo pomen poznavanja pridruženih bolezni, kar je ključno za varno in učinkovito zdravstveno oskrbo – zlasti v bolnišničnem okolju, kjer je prisotnost pridruženih bolezni povezana z večjo stopnjo zapletov, potrebo po individualiziranem pristopu ter interdisciplinarnim sodelovanjem. Graf 4 Vpliv aplikacije zdravilne učinkovine na iztirjenost krvnega sladkorja Graf prikazuje stališča anketirancev o tem, ali zdravilna učinkovina vpliva na iztirjenost (odstopanje) krvnega sladkorja. Velika večina se z navedbo strinja: približno 80 % odgovarja, da okoli 18–20 % ne ve, medtem ko je delež odgovorov ne zanemarljiv (≈0 %). Razmerje »da: ne« je približno 40:1, »da:ne vem« pa približno 4:1, kar kaže na visoko stopnjo prepričanja, da aplikacija določenih zdravilnih učinkovin pomembno vpliva na glikemijo. (graf 4). 423 Graf 5 Frekvenca merjenja krvnega sladkorja pri kontinuirani terapiji humanega insulina (Actrapid) Graf prikazuje, kako pogosto medicinske sestre merijo krvni sladkor pacientom, ki prejemajo kontinuirano terapijo humanega inzulina. Kar 70 % anketiranih navaja, da sladkor merijo vsakih 1–2 uri, kar predstavlja prevladujočo klinično prakso. 20 % anketiranih meri sladkor enkrat na izmeno, kar pomeni precej redkejše spremljanje, kot je običajno priporočeno v kliničnih smernicah. 10 % anketiranih izvaja meritve vsakih 30 minut, kar je značilno za bolnike s povečanim tveganjem za glikemična odstopanja, npr. ob uvedbi terapije, pri nestabilnih bolnikih ali v primeru pogostih hipoglikemij. Zanemarljiv delež (≈0 %) meni, da merjenje sladkorja v tem primeru ni potrebno, kar je izjemno redko.Večina anketiranih zaposlenih na oddelku intenzivne terapije pogosto meri krvni sladkor, in sicer na 1–2 uri. Medtem ko manj odstotkov anketiranih meri le enkrat na turnus/izmeno (graf 5). Tabela 1 Na kaj smo pozorni pri osebni higieni in urejenosti bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 v enoti intenzivne terapije Trditev Število izbir % Glede na vse anketirance Prisotnost ran in redna toaleta 21 84 % Dobro umita in temeljito osušena 15 60 % koža pripomočkov, oblog, pršil 25 100 % Preprečevanje PZP (uporaba …) Striženje nohtov (na rokah polkrožno 7 36 % in na nogah vodoravno) Uporaba blagih mil in šamponov za 13 16 % umivanje Rezultati jasno kažejo, da zdravstveni delavci v enoti intenzivne terapije namenjajo največ pozornosti tistim vidikom osebne higiene, ki so neposredno povezani z varnostjo pacienta in preprečevanjem zapletov, značilnih za sladkorno bolezen tipa 2. Najvišji odstotek (100 %) pri trditvi o preprečevanju poškodb zaradi pritiska potrjuje, da so zdravstveni delavci dobro seznanjeni z visokim tveganjem, ki ga ti pacienti predstavljajo, kar kaže na visoko stopnjo strokovne odgovornosti in zavesti o pomenu preventivne nege, kar je ključno pri zmanjševanju pojavnosti poškodb in zapletov v enoti intenzivne terapije. 84 % dokazuje, da je vizualna ocena kože ter redno opazovanje sprememb del standardiziranega negovalnega postopka v enoti intenzivne terapije. S 60 % deležem se izkazuje, da zdravstveno osebje razume pomen temeljite higiene in sušenja kože, kar preprečuje prekomerno vlago in posledično 424 maceracijo kože. 36 % izbora trditve o striženju nohtov nakazuje na pomanjkljivo ozaveščenost o pomenu pravilno pristriženih nohtov, predvsem na nogah ter preprečevanja vraščanja nohtov. Najnižji delež izbora pa je bilo pri trditvi uporabe blagih mil in šamponov, ki tudi nakazuje na pomanjkljivo ozaveščenost in znanje o škodljivosti parfumiranih in kemičnih šamponov ter mil za okrnjeno kožo in sluznico. Največja pozornost je torej namenjena preventivnim ukrepom in kontroli kože, nekoliko manj pa celostni negi, ki vključuje kozmetične in podporne vidike osebne higiene in urejenosti (graf 6). Graf 7 Vpliv sladkorne bolezni tipa 2 pri pacientu v enoti intenzivne terapije na trajanje hospitalizacije in izid zdravljenja (celjenje operativnih, poškodbenih ran) Večina medicinskih sester, zaposlenih v enoti intenzivne terapije (okoli 60 %), meni, da ima sladkorna bolezen lahko večji vpliv na izid zdravljenja, kar kaže na dobro zavedanje o pomenu urejenosti glikemije pri kritično bolnih pacientih. Približno 20 % jih meni, da ima sladkorna bolezen manjši vpliv, kar pomeni, da skupaj kar 80 % anketiranih prepoznava vsaj določen vpliv bolezni na potek zdravljenja. Kljub temu pa 20 % medicinskih sester ocenjuje, da sladkorna bolezen nima vpliva na izid zdravljenja, kar nakazuje na pomembno vrzel v znanju in poudarja potrebo po dodatnem strokovnem izobraževanju ter poenotenju kliničnih smernic glede vodenja pacientov s sladkorno boleznijo v intenzivni terapiji (graf 7). Tabela 2 Pomembnost podrobnejšega znanja medicinskih sester v enoti intenzivne terapije o sladkorni bolezni tipa 2 pri pacientih Stopnja vpliva po Opis odgovora Število anketirancev Odstotek Likertovi lestvici (N=25) 1 Nepomembno 0 0 % 2 Skoraj nepomembno 7 30 % 3 Pomembno 18 70 % Rezultati prikazujejo oceno pomena dodatnega znanja medicinskih sester o sladkorni bolezni tipa 2, ki je bila ovrednotena s trostopenjsko Likertovo lestvico (1 – nepomembno, 2 – skoraj pomembno, 3 – pomembno). Na vprašanje je odgovorilo 25 anketirancev. Največji delež, 70 % anketiranih (18 oseb) meni, da je poglobljeno znanje o sladkorni bolezni tipa 2 pomembno pri delu v enoti intenzivne terapije. 425 Ta rezultat jasno kaže na visoko stopnjo zavedanja o pomenu strokovnega razumevanja presnovnih motenj, zapletov in specifične nege pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2. Medicinske sestre v intenzivni enoti se dnevno soočajo z pacienti, pri katerih je urejenost glikemije ključna za stabilnost vitalnih funkcij, celjenje ran in preprečevanje sekundarnih zapletov. Zato poglobljeno znanje na tem področju omogoča učinkovitejše klinično odločanje, pravočasno prepoznavanje tveganj in kakovostnejšo obravnavo. Tabela 3 Zasnovanost neformalnega izobraževanja za medicinske sestre v enoti intenzivne terapije na temo nega pacienta s sladkorno boleznijo tipa 2 Povprečna ocena (M) Standardni odklon (SD) kratko in praktično 4,64 0,49 Večkrat letno 4,32 0, 56 Vključitev drugih strokovnjakov 4,68 0, 47 (zdravnik, FTH) Spletna oblika 3,16 0, 73 Prostovoljno, vendar spodbujeno s 4,72 0, 45 strani delodajalca Končna evalvacija znanja 3, 45 0, 76 Na slednje anketno vprašanje o tem, kako naj bo neformalno izobraževanje zasnovano, so anketiranci odgovarjali z Likertovo lestvico ocen, in sicer 1 = povsem se ne strinjam, 2 = delno se ne strinjam, 3 = nisem prepričan/a, 4 = delno se strinjam in 5 = povsem se strinjam. Na podlagi pridobljenih odgovorov vidimo, da diplomirane medicinske sestre podpirajo kratka in praktično usmerjena izobraževanja. Prevladuje mnenje, da morajo biti izobraževanja pogosta in dalj časa trajajoča. Največ soglasja anketiranih je bilo pri vključitvi drugih strokovnjakov v izobraževanje (zdravnikov, fizioterapevtov). Deljena mnenja opažamo pri spletni ali klasični obliki izvedbe izobraževanja, največ strinjanja pa opazimo pri tem, da anketirani pričakujejo institucionalno podporo oziroma spodbudo s strani vodje ali delodajalca pri vključevanju v tovrstna izobraževanja. 4 Razprava V raziskavi smo si postavili dve raziskovalni vprašanji, odgovori nanje so prikazani v nadaljevanju. Raziskovalno vprašanje: Kakšno je znanje diplomirane medicinske sestre/diplomiranega zdravstvenika o sladkorni bolezni tipa 2? S prvim raziskovalnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, kakšno je znanje diplomirane medicinske sestre/diplomiranega zdravstvenika o sladkorni bolezni tipa 2. Glede na pridobljene odgovore, smo ugotovili, da so zaposleni na enoti intenzivne terapije ozaveščeni o tovrstni bolezni in imajo osnovno znanje o zdravstveni negi bolnika s sladkorno boleznijo, vendar je razvidno iz odgovorov tudi, da to znanje ni poglobljeno, vendar je površinsko, torej kako izgleda sladkorna bolezen tipa 2 v teoriji, ne pa kako točno izgleda v praksi. Z rezultati smo ugotovili, da imajo diplomirane medicinske sestre v enotah intenzivne terapije osnovno znanje o sladkorni bolezni tipa 2, vendar to znanje ni zadostno za obravnavo kompleksnih kliničnih situacij pri kritično bolnih pacientih. Čeprav velika večina anketiranih prepoznava pomen poglobljenega znanja, se v praksi kažejo vrzeli na področjih, kot so patofiziologija bolezni v stresnih stanjih, farmakologija inzulina, titracijski algoritmi, preprečevanje hipoglikemij in 426 povezovanje prehranskih režimov z inzulinsko terapijo. Pomanjkanje poglobljenega znanja je verjetno posledica časovnih pritiskov, pomanjkanja rednega preverjanja znanj ter primanjkljaj argumentov kako in za kaj. Pridobljeni rezultati so skladni z ugotovitvami drugih avtorjev, ki prav tako poročajo o pomanjkanju poglobljenega znanja medicinskih sester o sladkorni bolezni tipa 2, zlasti na področjih inzulinske terapije, prehrane in obravnave akutnih zapletov, kar potrjujejo Alotaibi idr. (2016) ter Shrivastava idr. (2013). Ti avtorji poudarjajo, da je zaznana pomembnost znanja pogosto večja od dejanske kompetence, zato priporočajo kontinuirano strokovno izpopolnjevanje in uvedbo strukturiranih izobraževalnih programov. Raziskovalno vprašanje: Kako naj bo sestavljen in oblikovan neformalni izobraževalni program za diplomirane medicinske sestre/diplomirane zdravstvenike v enoti intenzivne terapije, da bo njihovo znanje o sladkorni bolezni tipa 2 poglobljeno? Z zadnjim raziskovalnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, kakšne teme, katere poudarke ter na kakšnih primerih je potrebno oblikovati in sestaviti neformalni izobraževalni program za zaposlene diplomirane medicinske sestre/diplomirane zdravstvenike v enoti intenzivne terapije, da bi le ti obstoječe znanje ponovili, ozavestili poudarek na pomembnih stvareh, ki jih lahko tekom zaposlitve izvajajo 'podzavestno in samoumevno', torej da bodo imeli za vsako izvedeno intervencijo argument. Rezultati raziskave kažejo, da medicinske sestre v enoti intenzivne terapije potrebujejo neformalno izobraževanje, ki je praktično naravnano, ciljno usmerjeno in interdisciplinarno zasnovano. V okolju, kjer je obravnava pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2 kompleksna in dinamična, medicinske sestre izražajo potrebo po krajših, vendar vsebinsko bogatih usposabljanjih, ki omogočajo takojšen prenos znanja v prakso. Takšen pristop spodbuja razvoj kliničnih kompetenc, zmanjšuje možnost napak in krepi strokovno samozavest pri delu s tako zahtevnimi pacienti. Pomemben poudarek raziskave je pomen interdisciplinarnega sodelovanja. Medicinske sestre menijo, da morajo biti v izobraževanja vključeni tudi zdravniki in/ali fizioterapevti, saj skupno učenje omogoča varnejšo obravnavo pacienta. Tak model neformalnega izobraževanja krepi timsko komunikacijo, omogoča celostni pristop k obvladovanju sladkorne bolezni tipa 2 pri življenjsko ogroženem pacientu. Udeleženci raziskave kažejo potrebo po stalnem in ponavljajočem se izobraževanju, saj se smernice in protokoli pogosto spreminjajo. Neformalno izobraževanje se zato kaže kot pomemben del kontinuiranega strokovnega razvoja, ki mora biti sistematično vključeno v delovno okolje. Pri tem ima delodajalec oziroma vodja pomembno vlogo zaradi omogočanja udeležitve v delovnem času, zagotovitve organizacijske podpore in vrednotenja pridobljenega znanja kot del strokovnega napredovanja. Zanimiv podatek je tudi nestrinjanje glede spletne oblike izobraževanja. Medtem ko nekateri anketiranci to podpirajo, se drugi upirajo na praktične vaje in neposredne izkušnje. Primerna bi bila torej kombinacija obojega. Avtorji Alotair idr., (2019) opisujejo modificiran, z diplomirano medicinsko sestro voden protokol za intravensko inzulinsko infuzijo, ki j bil uvajan skupaj z ciljanim predhodnim izobraževanjem diplomiranih medicinskih sester v enoti intenzivne terapije. Po uvedbi so dosegli statistično pomembno zmanjšano pojavnost hiperglikemije in večji delež meritev v določenem ciljnem območju, ob ohranjeni nizki stopnji hiper-/ hipo- glikemije. Le to neposredno podpira uspešnost neformalnega izobraževanja v enoti intenzivne terapije za medicinske sestre, ki po navodilu zdravnika uporavljajo glikemijo. 5 Zaključek Načrtovanje izobraževalnih programov je pomemben del vsakega kolektiva ne glede na delovno mesto, izobrazbo ali mesto zaposlitve. Izobraževanje odraslih je pomembno, saj tako zaposleni konstantno obnavljajo svoje obstoječe znanje, ga razširijo z novimi smernicami ali novostmi nasploh, in najpomembnejše, to uspešno iniciativno in produktivno prenesejo in združijo s prakso ne delovnem mestu ali v privatnem življenju. 427 Izobraževanja odraslih, v tem primeru predvsem neformalna oblika izobraževanja odraslih ne zahteva znanja in preverjanja le tega, s katerim izobraženi pridobi stopnjo izobrazbe, vendar gre za nadgradnjo in obnovitev že obstoječega znanja in zagotavljanje, da bodo izobraženi to znanje vpeljali v svojo prakso in s tem opravljali kvalitetno delo. V našem primeru gre za izobraževanje odraslih, ki so zaposleni na oddelku enote intenzivne terapije, kateri imajo že veliko znanja, zato je od avtorja izobraževalnega načrta izjemno pomembno, da izobraževalni program pripravi tako, da zaposlene seznani z novostmi, pomembnimi stvarmi, za katere v praksi lahko opazi, da so pomanjkljive, površno izvedene ali celo spregledane. Na tovrstnem delovišču, je kot na vsakem drugem, izjemnega pomena to, da se napake ne dogajajo oziroma ponavljajo, ali pa da se odstotek teh opazno zmanjša, v primeru, da gre za pomanjkljivo znanje zaposlenih o določenih intervencijah izvajanja. Na podlagi ugotovitev raziskave smo prepoznali, da imajo medicinske sestre v enoti intenzivne terapije sicer osnovno znanje o sladkorni bolezni tipa 2, vendar to znanje ni dovolj poglobljeno, da bi ustrezno podprlo kompleksne klinične odločitve in učinkovito obravnavo kritično bolnih pacientov. V praksi se to kaže v neenotni uporabi protokolov, pomanjkanju razumevanja patofizioloških mehanizmov in v nezadostni prepoznavnosti preventivnih ukrepov. Kot odgovor na te ugotovitve smo oblikovali neformalni izobraževalni program, ki temelji na modularnem pristopu, praktičnih primerih in aktivnem vključevanju medicinskih sester v proces učenja. Namen programa je poglobiti obstoječe znanje, utrditi razumevanje argumentov »zakaj« za posamezne klinične ukrepe ter povečati ozaveščenost o preventivnih strategijah pri obravnavi sladkorne bolezni tipa 2. Tak pristop omogoča večjo prilagodljivost, lažjo vključitev v delovni proces in spodbuja timsko učenje znotraj enote. Neformalno izobraževanje ima v okolju intenzivne terapije pomembno vlogo, saj omogoča kontinuirano nadgrajevanje znanja, krepi strokovno samozavest medicinskih sester ter prispeva k večji kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave pacientov. V prihodnje je smiselno takšne programe redno izvajati, evalvirati njihovo učinkovitost ter jih postopno vključevati v širše strategije izobraževanja zdravstvenih timov, saj predstavljajo ključen korak k izboljšanju klinične prakse in izidov zdravljenja. LITERATURA 1. Ahmed, S. R., Baghdadi, N., Elpasiony, A., Hafez, A., Hendy, A., Ibrahim, R. K. in Kotp, M. H. (2025). Nurse-led insulin protocol efficacy for control of hyperglycemia in critically ill patients. BMC Nursing, 24, članek 924. https://doi.org/10.1186/s12912-025-03553-4 2. Alotaibi, A., Gholizadeh, L., Al-Ganmi, A. in Perry, L. (2016). Diabetes knowledge of nurses in different countries: An integrative review. Nurse Education Today, 39, 32–49. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2016.01.017 3. Alotair, A., Aldasoqi, A., Baldove, P. in Abdou, M. (2019). Glycemic control in intensive care unit: Experience of a tertiary care center. Journal of Nature and Science of Medicine, 2(4), 215–219. https://doi.org/10.4103/JNSM.JNSM_20_19 4. Bizjak, K. in Kržišnik, C. (2007). Prednosti in slabosti različnih protokolov vodenja vrednosti glukoze v krvi pri kritično bolnih pacientih. Obzornik zdravstvene nege, 41(2), 133–138. https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/181/183 5. Bobnar, A. (2011). Internistična zdravstvena nega. Zdravstvena nega bolnika s sladkorno boleznijo (str. 37–45). Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. 6. Centers for Disease Control and Prevention. (2024). About chronic diseases. https://www.cdc.gov/chronic-disease/about/index.html 428 7. Council of Europe. (n. d.). Formal, non-formal and informal learning. https://www.coe.int/en/web/lang-migrants/formal-non-formal-and-informal-learning 8. Euroguidance Network. (n. d.). Career development through non-formal education. https://euroguidance.eu/career-development-through-non-formal-education 9. GOV.SI. (2025). Izobraževanje odraslih po izobraževalnih programih, oblikovanih posebej za odrasle. https://www.gov.si/teme/vpis-in-financiranje-izobrazevanja-odraslih/ 10.Goyal, R., Jialal, I. in Singhal, M. (2023). Type 2 diabetes. StatPearls Publishing. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK513253/ 11.Kar, P. (2015). Management of critically ill patients with type 2 diabetes: The need for personalized therapy. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4458498/ 12.Krajnc, A., Ličen, N. in Findeisen, D. (2019). Načrtovanje izobraževalnih programov in določanje ciljev v izobraževanju starejših odraslih: Učno gradivo za mentorje mreže Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. https://www.utzo.si/wp- content/uploads/2019/10/Na%C4%8Drtovanje-izobra%C5%BEevalnih-programov.pdf 13.National Cancer Institute. (n. d.). Definition of chronic disease. https://www.cancer.gov/publications/dictionaries/cancer-terms/def/chronic-disease 14.Pongrac Barlovič, D. (ur.). (2022). Slovenske smernice za klinično obravnavo sladkorne bolezni tipa 2. Diabetološko združenje Slovenije. https://endodiab.si/wp-content/uploads/2022/10/Knjizica- Sladkorna-bolezen-tipa-2-100x160-mm-2022-06-13-v5-4-za-web-VSEBINA.pdf 15.Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije (PisRS). (n. d.). Zakon o izobraževanju odraslih [čl. 21, 22, 23]. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7641 16.Shrivastava, S. R., Shrivastava, P. S. in Ramasamy, J. (2013). Assessment of knowledge regarding diabetes among nurses working in a tertiary care hospital of India. National Journal of Community Medicine, 4(1), 122–126. 17.Statistični urad Republike Slovenije (SURS). (2016). Metodološko pojasnilo: Nadaljnje izobraževanje. https://www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/8160 18.Vera, M. (2025). 20 diabetes mellitus nursing diagnosis & care plans. NursesLabs. https://nurseslabs.com/diabetes-mellitus-nursing-care-plans/ 429 Damjana Pantić Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Uporaba aromaterapije kot komplementarne oblike v zdravstvu UDK 615.83:665.52+614.2 UDC 615.83:665.52+614.2 KLJUČNE BESEDE: aromaterapija, eterična olja, KEYWORDS: aromatherapy, essential oils, komplementarno zdravljenje, nespečnost complementary medicine, insomnia POVZETEK – Aromaterapija je komplementarna ABSTRACT – Aromatherapy is a complementary terapevtska metoda, ki vključuje uporabo eteričnih olj, therapeutic method that uses essential oils extracted pridobljenih iz različnih rastlinskih izvlečkov. Ta from various plants. These highly concentrated and visoko koncentrirana in hlapna fitokemijska sredstva volatile phytochemicals work primarily by modulating delujejo predvsem preko modulacije limbičnega the limbic system, which is crucial for regulating sistema, ki je ključen za uravnavanje čustvenih emotional responses, mood and hormonal balance. odzivov, razpoloženja in hormonskega ravnovesja. The most common forms of administration are Najpogostejši načini aplikacije vključujejo inhalacijo inhalation and massage. Lavender essential oil, which in masažo. Eterično olje sivke, ki vsebuje linalool in contains linalool and linalyl acetate, is particularly linalil acetat, je še posebej relevantno zaradi svojih characterised by its anxiolytic and sedative anksiolitičnih in sedativnih učinkov. Poznamo tri properties. There are three main approaches to glavne pristope, ki se delijo na medicinsko, holistično aromatherapy: medicinal, holistic and clinical. in klinično aromaterapijo. Empirične študije Empirical studies demonstrate the effectiveness of podpirajo učinkovitost aromaterapije pri izboljšanju aromatherapy in improving sleep quality, reducing kakovosti spanja, zmanjševanju anksioznosti ter anxiety and improving the psychosocial well-being of izboljšanju psihosocialnega počutja pacientov, zlasti patients, especially those with oncological, v populacijah z onkološkimi, psihiatričnimi in psychiatric and critical illnesses. Due to the high kritičnimi stanji. Zaradi visoke koncentracije eteričnih concentration of essential oils, caution should be olj je nujna previdnost pri njihovi uporabi, saj lahko exercised when using them, as improper use can lead neustrezna aplikacija privede do neželenih učinkov, to adverse effects such as headaches and allergic kot so glavobol in alergijske reakcije. Kljub reactions. Despite their potential benefits, formal potencialnim koristim pa formalno izobraževanje training in aromatherapy for healthcare professionals zdravstvenih delavcev na področju aromaterapije remains limited. Nurses express a strong interest in ostaja omejeno. Medicinske sestre izkazujejo velik continuing professional development, which interes za dodatno strokovno usposabljanje, kar represents an important opportunity to improve the predstavlja pomembno priložnost za izboljšanje integration of aromatherapy into standard clinical integracije aromaterapije v standardno klinično practise. prakso. 1 Teoretična izhodišča Aromaterapija je znana in se uporablja že več tisočletij. Hipokrat, oče moderne medicine, je poudarjal, da so aromatične kopeli in odišavljene masaže ključne za ohranjanje zdravja (Farrar in Farrar, 2020, str. 491). V 19. stoletju je Florence Nightingale med Krimsko vojno pri negi ranjenih vojakov uporabljala eterična olja zaradi njihovega pomirjevalnega učinka, leta 1928 pa je René Maurice Gattefossé uvedel izraz »aromatherapy« in opisal svoje izkušnje z zdravljenjem opeklin s sivkinim oljem (Gnatta idr., 2016, str. 128–129). V 20. stoletju je k širši uveljavitvi aromaterapije prispevala Marguerite 430 Maury, ki je v Londonu razvila prvo specializirano kliniko in s tem prispevala k sodobnemu razumevanju aromaterapije kot terapevtske discipline (Gnatta idr., 2016, str. 128–129). Danes poznamo tri glavne pristope aromaterapije: medicinski, holistični in klinični pristop. Medicinska aromaterapija se osredotoča na uporabo eteričnih olj v terapevtske namene in poteka v sodelovanju z zdravniki, medicinskimi sestrami ter drugimi strokovnjaki. Uporablja se kot dopolnilna metoda k tradicionalni medicini, najpogosteje v obliki inhalacije, masaže ali obkladkov (Schneider idr., 2019, str. 1–2). Holistična aromaterapija poudarja celostni pristop, ki vključuje telesno, čustveno in duhovno dobro počutje posameznika. Poleg lajšanja simptomov skuša vzpostaviti naravno ravnovesje in spodbuditi procese samozdravljenja pri čemer terapevt individualno prilagodi izbor eteričnih olj (Abhishek Dwivedi idr., 2012, str. 25). Klinična aromaterapija pa združuje uporabo eteričnih olj s kliničnim pristopom in poteka pod nadzorom zdravstvenih strokovnjakov. Namenjena je podpori konvencionalnemu zdravljenju pri čemer je poudarek na varnosti in učinkovitosti uporabe v zdravstveni praksi (Farrar in Farrar, 2020, str. 492). V sodobnem času je aromaterapija prepoznana kot komplementarna metoda, ki se uporablja skupaj s konvencionalnim zdravljenjem, najpogosteje v zdravstveni negi in pri oskrbi bolnikov s kroničnimi boleznimi, nespečnostjo, anksioznostjo ter bolnikov v paliativni oskrbi (Farrar in Farrar, 2020, str. 489). Aromaterapija deluje s pomočjo eteričnih olj, katerih učinki vplivajo na živčni sistem (Gnatta idr., 2016, str. 129). Eterična olja oziroma izvlečki rastlin so pridobljeni iz različnih delov rastline, kot so cvetovi, listi, stebla, plodovi, semena in korenine. Izvlečki vsebujejo visoko koncentracijo učinkovin in so lahko bistveno močnejši od same rastline (Ali idr., 2015, str. 601). Vdihavanje molekul eteričnih olj stimulira vohalne receptorje, ki so neposredno povezani z limbičnim sistemom, ki je odgovoren za čustva, spomine in motivacijske odzive. Ta stimulacija sproži sproščanje nevrotransmitorjev kot so enkefalini in endorfini kar prinaša analgetični učinek ter občutek sproščenosti in dobrega počutja (Gnatta idr., 2016, str. 129). Aromaterapija prav tako prispeva k zmanjšanju bolečin in k boljšemu telesnemu, čustvenemu in psihičnemu ravnovesju (Panneerselvam, 2017, str. 100). Aromaterapija zmanjšuje aktivnost simpatičnega živčevja ter poveča aktivnost parasimatičnega živčevja, lajša stres, omogoča sprostitve mišic ter izboljšuje kakovost spanja (Farrar in Farrar, 2020, str. 492). Kot komplementarna metoda se vse pogosteje priključuje konvencionalnem zdravljenju, saj ponuja varen, dostopen in bolnikom prijazen pristop. Najpogosteje se uporablja v obliki inhalacije kjer eterična olja vdihavamo ali masaže pri čemer eterična olja nanesemo neposredno na kožo (Rafi idr., 2020, str. 168). V klinični praksi se aromaterapija uporablja pri obvladovanju stresa, motenj spanja, tesnobe in menstrualnih krčev, pa tudi kot podpora med porodom in v obdobju okrevanja po medicinskih posegih, zlasti pri onkoloških bolnikih. Prav tako se uporablja pri obravnavi kroničnih bolezni, kot so rak, Alzheimerjeva bolezen in srčno-žilne motnje ter pomaga pri lajšanju bolečin, slabosti, depresije, glavobolov, prebavnih in kožnih težav ter cirkulacijskih motenj (Ali idr., 2015, str. 602–609). Zaradi širokega nabora možnih učinkov se aromaterapija pogosto uporablja v različnih zdravstvenih okoljih od bolnišnic in domov za starejše do ambulant in zasebnih praks (Farrar in Farrar, 2021, str. 130). Kljub številnim pozitivnim učinkom, ki jih dokazujejo raziskave, pa se še vedno pojavljajo vprašanja o znanstveni utemeljenosti in standardizaciji te prakse. Lee idr. (2012, str. 258) pravijo, da je njena učinkovitost najbolj dokazana pri obvladovanju anksioznosti in posledično nespečnosti ter kakovosti spanja. Ker so težave s spanjem čedalje večji problem pri vse več posameznikih, smo se odločili, da se v naši raziskavi osredotočimo na uporabo aromaterapije kot komplementarne metode pri zdravljenju nespečnosti. 431 1.1 Namen in cilji raziskave Namen naše raziskave je predstaviti, kako se aromaterapija kot komplementarna metoda lahko uporablja pri zdravljenju nespečnosti ter kakšen vpliv ima na kakovost spanja. S sistematičnim pregledom literature želimo raziskati ali uporaba eteričnih olj, zlasti z inhalacijo in masažo, prispeva k zmanjšanju nespečnosti, izboljšanju psihofizičnega ravnovesja ter podpori pri integraciji v klinično prakso. Poleg tega želimo ugotoviti, ali obstajajo znanstveni dokazi, ki podpirajo učinkovitost aromaterapije kot dopolnilne metode ter izpostaviti omejitve in izzive njene uporabe v zdravstveni negi. Na podlagi ciljev smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:  Kakšna je učinkovitost aromaterapije pri zdravljenju nespečnosti?  Katere arome se uporabljajo kot možna terapevtska metoda za obravnavo nespečnosti?  Katere so omejitve in izzivi pri vključevanju aromaterapije v klinično prakso? Raziskovalni problem prispevka izhaja iz predpostavke, da je na voljo razmeroma malo enotnih dokazov o učinkovitosti aromaterapije kot oblike zdravljenja nespečnosti ter da je uporaba te metode v kliničnem okolju pogosto premalo raziskana in standardizirana. Posledično je aromaterapija v zdravstveni praksi še vedno razumljena kot dopolnilna metoda, katere polni potencial pri izboljšanju kakovosti spanja ostaja delno neizkoriščen. 2 Metodologija 2.1 Metode pregleda literature Uporabili smo metodo kvalitativne vsebinske analize sistematičnega pregleda domače in tuje literature, pri čemer smo sledili smernicam PRISMA. V pregled so bili vključeni članki, ki so preučevali uporabo aromaterapije kot komplementarne metode pri zdravljenju nespečnosti ter njen vpliv na kakovost spanja. Upoštevani so bili članki, objavljeni v obdobju med letoma 2015 in 2025 v slovenskem in angleškem jeziku, dostopni v celotnem obsegu besedila. Iskanje literature je potekalo v podatkovnih bazah PubMed, SageJournals ter v Digitalni knjižnici Univerze v Ljubljani. Pri iskanju so bili uporabljeni Boolovi operatorji (AND, OR) v kombinaciji s ključnimi besedami v slovenščini (aromaterapija, eterična olja, nespečnost, kakovost spanja) ter v angleščini (aromatherapy, essential oils, insomnia, sleep quality). Proces izbora člankov je bil prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Tabela 1 Vključitveni in izključitveni kriteriji Vključitveni kriterij Izključitveni kriterij Študije o aromaterapiji pri nespečnosti Študije, ki ne obravnavajo nespečnosti Uporaba eteričnih olj Intervencije brez uporabe eteričnih olj Objave v slovenščini in angleščini Objave v drugih jezikih Članki objavljeni med 2015 in 2025 Članki, starejši od leta 2015 2.2 Rezultati pregleda literature V izbranih podatkovnih bazah smo identificirali 3235 člankov. Po uporabi vključitvenih kriterijev je število člankov znašalo 216. Po pregledu naslovov in izvlečkov je ostalo 140 člankov. Po vsebinskem pregledu smo izbrali 8 člankov. Pridobljene vire smo dodatno ožili s pomočjo metode PRISMA (slika 1). 432 Slika 1 Prisma diagram 3 Rezultati Po analizi člankov smo oblikovali tri glavne teme: 1) učinkovitost aromaterapije pri zdravljenju nespečnosti, 2) arome, ki se uporabljajo kot možna terapevtska metoda za obravnavo nespečnosti ter 3) omejitve in izzivi pri vključevanju aromaterapije v klinično prakso (tabela 2). Tabela 2 Sinteza pregleda literature po temah Raziskovalno vprašanje Avtorji Učinkovitost aromaterapije pri zdravljenju Cheng idr. (2022); Her in Cho (2021); nespečnosti Karadag idr. (2015); Lin idr. (2019); Rafi idr. (2019); Samadi idr. (2021); Tang idr. (2021) Arome, ki se uporabljajo kot možna Cheng idr. (2022); Her in Cho (2021); terapevtska metoda za obravnavo Karadag idr. (2015); Lin idr. (2019); Rafii nespečnosti idr. (2019); Samadi idr. (2021); Song idr. (2021); Tang idr. (2021) 433 Omejitve in izzivi pri vključevanju Cheng idr. (2022); Her in Cho (2021); Lin aromaterapije v klinično prakso idr. (2019); Song idr. (2021); Tang idr. (2021) 3.1 Učinkovitost aromaterapije pri zdravljenju nespečnosti Rezultati meta-analiz in randomiziranih kontroliranih raziskav (RCT) kažejo, da je aromaterapija učinkovita pri izboljšanju kakovosti spanja. Tang idr. (2021, str. 2) so v meta-analizi 16. RCT-jev pri katerih je sodelovalo več kot 1.000 udeležencev, ugotovili pomembno izboljšanje na Pittsburgh Sleep Quality Index-u (PSQI). Preizkusili so način inhalacije in masaže, pri čemer je bila inhalacija eteričnega olja z dišavo učinkovitejša od masaže z uporabo eteričnega olja z dišavo. Her in Cho (2021, b.s.) sta v pregled literature vključila 30 študij s skupno 1.806 udeleženci in ugotovila, da ima aromaterapija srednje do velik učinek na kakovost spanja. Ta se je pokazal predvsem pri intervencijah, daljših od 20 minut, merjenih s PSQI in Richards-Campbell Sleep Questionnaire (RCSQ). Cheng idr. (2022, str. 2) so analizirali 10 RCT-jev z 933 onkološkimi bolniki in ugotovili, da ima najizrazitejši učinek inhalacija sivkinega olja. Posamezne klinične raziskave pa še dodatno potrjujejo izboljšanje spanja. Samadi idr. (2021, str. 68) pri depresivnih bolnikih, Karadag idr. (2015, str. 3) pri kardiovaskularnih intenzivnih bolnikih, Rafii idr. (2019, str. 165) pri opeklinskih bolnikih ter Lin idr. (2019, str. 157) pri starejših ljudeh z motnjami spanja. S tem naši rezultati potrjujejo, da je aromaterapija učinkovita, varna, dostopna komplementarna metoda pri zdravljenju nespečnosti tako v splošni populaciji kot pri bolnikih z različnimi bolezenskimi stanji. 3.2 Arome, ki se uporabljajo kot možna terapevtska metoda za obravnavo nespečnost Rezultati pregledanih raziskav kažejo, da je najpogosteje uporabljeno eterično olje za izboljšanje spanja, sivkino eterično olje. Cheng idr. (2022, str. 9) so v meta-analizi 10. RCT-jev z 933 bolniki ugotovili, da ima inhalacija arome sivke statistično najmočnejši učinek na kakovost spanja. Enako sta potrdili tudi Tang idr. (2021, str. 8) v meta-analizi 16. RCT-jev s preko 1.000 udeleženci ter izpostavili, da je učinek boljši, če se uporabi način inhalacije. Enako so učinek arome sivke potrdili Karadag idr. (2015, str. 5–6) v svoji randomizirani raziskavi pri kardiovaskularnih bolnikih v intenzivni negi, prav tako tudi Samadi idr. (2021, str. 70), ki so raziskovali uporabo sivke pri bolnikih z depresijo. Druge arome so se v pregledanih člankih pojavljale redkeje, so pa kljub temu pokazale pozitivne učinke na spanje. Rafii idr. (2019, str. 168–169) so pri opeklinskih bolnikih uporabili kombinacijo arome sivke in kamilice, ki je izboljšala spanje in zmanjšala anksioznost. Lin idr. (2019, str. 164) in Her in Cho (2021, b. s.) pa so omenili še uporabo arome vrtnice in citrusnih olj, ki imajo pomirjevalne in anksiolitične lastnosti ter sta dobro dopolnilo aromi sivke. Song idr. (2021) so pa svojem sistematičnem pregledu ugotovili, da se v raziskavah najpogosteje uporabljajo sivka, kamilica, bergamotka, sandalovina, poprova meta in jasmin, med katerimi je še enkrat potrjeno, da je sivka najučinkovitejša. Rezultati kažejo, da se v aromaterapiji kot obliki zdravljena nespečnosti uporabljajo različne arome, najučinkovitejša in najbolj raziskana od vseh pa je aroma sivke. 3.3 Omejitve in izzivi pri vključevanju aromaterapije v klinično prakso Kljub pozitivnim učinkom aromaterapije raziskave izpostavljajo omejitve in izzive, ki otežujejo njeno širšo implementacijo v klinično prakso. Raziskave so metodološko zelo heterogene, saj se razlikujejo v uporabljenih oljih, koncentracijah, trajanju in načinu aplikacije, kar otežuje oblikovanje enotnih smernic (Lin idr., 2019, str. 165; Tang idr., 2021, str. 10; Song idr., str 3). Ker večina študija temelji na subjektivnih vprašalnikih, objektivnih meritev spanja pa je manj, je zanesljivost rezultatov zmanjšana (Her in Cho, 2021, b. s.). Dodaten izziv predstavlja kakovost in sestava eteričnih olj ter možnost alergijskih reakcij pri občutljivih posameznikih (Cheng idr., 2022, str. 10). 434 4 Razprava Pregled literature je pokazal, da je aromaterapija ena od bolj učinkovitih nefarmakoloških metod, ki se uporablja za obravnavo nespečnosti in drugih motenj spanja. Nespečnost se uvršča med najpogostejše težave sodobne družbe, kar pomembno vpliva na kakovost življenja in predstavlja tveganje za vrsto kroničnih bolezni. Povezana je z zmanjšano kognitivno učinkovitostjo, večjim tveganjem za depresijo, anksioznostjo, kardiovaskularnimi obolenji ter oslabljeno imunsko odpornostjo (Tang idr., 2021, str. 8; Lin idr., 2019, str. 156). Ravno zato se je v zadnjih letih povečalo zanimanje za dopolnilne metode, ki lahko ob zmanjšanih stranskih učinkih dopolnjujejo, ali celo nadomeščajo farmakološko zdravljenje. Teoretični mehanizmi delovanja aromaterapije podpirajo ugotovitve empričnih raziskav. Vohalni receptorji se povezujejo neposredno z limbičnim sistemom, ki je odgovoren za čustva, spomin in uravnavanje spanja. Aktivacija limbičnega sistema preko inhalacije vodi do sproščanja nevrotransmiterjev kot so serotonin in GABA kar posledično prispeva k zmanjšanju simpatičnega odziva ter k sprostitvi in boljšemu spancu (Gnatta idr., 2016; Farrar in Farrar, 2020). Poleg tega imajo eterična olja kot je sivka, tudi blage sedativne in anksiolitične učinke, ki lahko posredno zmanjšajo psihološke ovire pri uspavanju. Najpogostejši načini aromaterapije so direktna inhalacija, pri kateri se nanese nekaj kapljic olja na robček, roke ali bombažno kroglico, uporaba difuzorja, ki eterično olje enakomerno razprši po prostoru in omogoča inhalacijo več osebam hkrati, ter inhalatorji z ustnikom v katere se nakaplja izbrano olje (Ačimović, 2021, str. 551). Empirične raziskave potrjujejo in dokazujejo, da je inhalacija bolj učinkovita kot masaža razen, če sta uporabljeni skupaj (Tang idr., 2021, str. 7). Lin idr. (2019, str. 165), Tang idr. (2021, str. 7) in Her in Cho (2021, b.s.) potrjujejo zmeren do velik učinek aromaterapije na spanje pri čemer so inhalacija, aroma-masaža ter uporaba olja, zlasti sivke, posebej učinkovite metode. Rafii idr. (2019, str. 169) omenjajo učinkovitost kombinacije masaže z uporabo eteričnih olj z vonjem sivke in kamilice, ki izboljša kakovost spanja ter zmanjša anksioznost, Samadi idr., (2021, str. 70) in Karadag idr., (2015, str. 5–6) pa izpostavljajo učinkovitost inhalacije z aromo sivke, ki je pri bolnikih z depresijo in kardiovaskularnih bolnikih izboljšala kakovost spanja in zmanjšala anksioznost. Cheng idr. (2022, str. 9) pri tem dodajajo, da je učinkovitost aromaterapije boljša, če so namesto mešanic uporabljena enojna olja, kar je smiselno upoštevati pri standardizaciji in enotnih smernicah uporabe. Najbolj pogosto uporabljena aroma v raziskavah je sivka (Song idr., 2021, str. 3), ki ima med vsemi tudi najbolj dokazane učinke na zmanjšanje nespečnosti. Poleg sivke se uporabljajo še kamilica, vrtnica in citrusna olja, ki imajo pomirjevalne lastnosti in prispevajo k sprostitvi in posledično lažjemu uspavanju (Her in Cho, 2021, b. s.; Lin idr., 2019, str. 157; Song idr., 2021, str. 3). Sivka izstopa zaradi svojega učinka, ki je večkrat dokazan v različnih raziskavah in populacijah, kar potrjuje, da sivka predstavlja najzanesljivejšo izbiro v klinični uporabi aromaterapije pri nespečnosti. Kljub pozitivnim ugotovitvam pa se pojavljajo omejitve in izzivi pri vključevanju aromaterapije v klinično prakso. Metodološko so pregledane raziskave visoko relevantne, saj v večini temeljijo na RCT-jih, ki so standard kliničnih preizkušanj (Karadag idr., 2015, str. 3; Lin idr., 2019, str. 157; Rafii idr., 2019, str. 165; Samadi idr., 2021, str. 68) ter meta-analizah, ki združujejo rezultate več študij in s tem povečujejo statistično moč ugotovitev (Cheng idr., 2022, str. 2; Her in Cho, 2021, b.s.; Tang idr., 2021, str. 2). Je pa ena raziskava temeljila na sistematičnem pregledu literature (Song idr., 2021, str. 3), kjer so izpostavili heterogenost metod, kar je pomembno za oceno kakovosti dokazov. V raziskavi so bili predstavljeni različni merilni instrumenti kot sta Pittsburgh Sleep Quality Index (PSQI) in Richards-Campbell Sleep Questionnaire (RCSQ), ki omogočajo standardizirano vrednotenje kakovosti spanja, v nekaterih raziskavah pa so bile uporabljene tudi objektivne metode kot je polisomnografija. Vključeni vzorci so obsegali od nekaj deset do več sto udeležencev, meta-analize pa so skupaj zajele preko tisoč 435 pacientov, kar krepi zanesljivost ugotovitev in učinkovitost aromaterapije v različnih populacijah in kontekstih. Hkrati pa ravno ta metodološka heterogenost, kjer so prisotne razlike v uporabljenih aromah, načinih aplikacije, trajanja intervencij in uporabljenih merskih instrumentih, otežuje možnost za oblikovanje enotnih kliničnih smernic glede uporabe aromaterapije in kaže na potrebo po nadaljnjem raziskovanju. Dodatnen izziv predstavlja standardizacija kakovosti eteričnih olj, saj se njihova kemična sestava razlikuje glede na poreklo, način pridelave in skladiščenje, kar lahko vpliva na učinkovitost in varnost (Cheng idr., 2022, str. 10). Čeprav so neželeni učinki redki, še vedno obstaja možnost alergijskih reakcij ali interakcij z zdravili, to pa zahteva previdnost pri rizičnih skupinah bolnikov. Za uspešno integracijo aromaterapije v klinično prakso bi bilo potrebno razviti standardizirane protokole, ki bi določili optimalno vrsto olja, način uporabe, koncentracijo in trajanje intervencij. Smiselno bi bilo uvesti in zagotoviti dodatno izobraževanje zdravstvenih delavcev, ki aromaterapijo izvajajo, saj je v raziskavah (Farrar in Farrar, 2020; Her in Cho, 2021, b. s.; Karadag idr., 2015, str. 6) izpostavljeno, da imajo medicinske sestre in drugi izvajalci pogosto pomanjkljivo znanje o pravilni in varni uporabi eteričnih olj. Vključitev izobraževanja v formalne programe bi pripomoglo k večji strokovnosti, varnosti in širši uporabi te metode v praksi. 5 Zaključek Pregled literature potrjuje učinkovitost aromaterapije kot komplementarne metode pri obravnavi nespečnosti. Največ študij je v svojih raziskavah uporabilo eterično olje sivke, ki se je izkazalo kot najučinkovitejše pri izboljšanju kakovosti spanja in zmanjšanju anksioznosti. Druge arome kot so kamilica, vrtnica in citrusna olja, imajo prav tako pozitivne učinke, a so manj raziskane. Najučinkovitejša samostojna metoda uporabe aromaterapije je inhalacijska aromaterapija, v kombinaciji z masažo pa lahko le-ta dodatno poveča sprostitvene učinke. Čeprav so raziskave večinoma zasnovane na randomiziranih kontroliranih preizkušanjih in meta-analizah, kar daje ugotovitvam visoko stopnjo zanesljivosti, pa je potrebno izpostaviti metodološko heterogenost v raziskavah, ki se nanaša na razlike v uporabljenih aromah, načinih aplikacije in trajanju intervencij, zaradi česar je težko oblikovati enotne klinične smernice. Dodaten izziv predstavlja tudi neenotna kakovost eteričnih olj, kar lahko vpliva tudi na varnost in učinkovitost njihove uporabe. Zaključimo lahko, da je aromaterapija v klinični praksi pomembna, varna in bolnikom prijazna komplementarna metoda zdravljenja, ki lahko pomembno prispeva k zmanjševanju nespečnosti in anksioznosti ter posledično boljšemu počutju. Ravno zaradi tega bi bila smiselna uvedba standardiziranih protokolov uporabe in vključitev vsebin o aromaterapiji v izobraževanje zdravstvenih delavcev, ki glede na raziskave izkazujejo interes, a hkrati pomanjkljivo znanje o pravilni uporabi aromaterapije kot komplementarne oblike zdravljenja v zdravstvu. LITERATURA 1. Abhishek Dwivedi, A. D., Mishra, R. in Chaturvedi, M. (2010). Aromatherapy a holistic cure: Current approaches and future. CAB Reviews: Perspectives in Agriculture, Veterinary Science, Nutrition and Natural Resources. https://www.cabidigitallibrary.org/doi/full/10.5555/20113195330 2. Ali, B., Al-Wabel, N. A., Shams, S., Ahamad, A., Khan, S. A. in Anwar, F. (2015). Essential oils used in aromatherapy: A systemic review. Asian Pacific Journal of Tropical Biomedicine, 5(8), 601–611. https://doi.org/10.1016/j.apjtb.2015.05.007 436 3. Cheng, H., Lin, L., Wang, S., Zhang, Y., Liu, T., Yuan, Y., Chen, Q. in Tian, L. (2022). Aromatherapy with single essential oils can significantly improve the sleep quality of cancer patients: A meta-analysis. BMC Complementary Medicine and Therapies, 22(1), 1–12. https://doi.org/10.1186/s12906-022-03668-0 4. Farrar, A. J. in Farrar, F. C. (2020). Clinical aromatherapy. Nursing Clinics, 55(4), 489–504. https://doi.org/10.1016/j.cnur.2020.06.015 5. Gnatta, J. R., Kurebayashi, L. F. S., Turrini, R. N. T. in Silva, M. J. P. D. (2016). Aromatherapy and nursing: Historical and theoretical conception. Revista da Escola de Enfermagem da USP, 50, 127– 133. https://doi.org/10.1590/s0080-623420160000100017 6. Her, J. in Cho, M. K. (2021). Effect of aromatherapy on sleep quality of adults and elderly people: A systematic literature review and meta-analysis. Complementary Therapies in Medicine, 60, 102739. https://doi.org/10.1016/j.ctim.2021.102739 7. Lee, M. S., Choi, J., Posadzki, P. in Ernst, E. (2012). Aromatherapy for health care: An overview of systematic reviews. Maturitas, 71(3), 257–260. https://doi.org/10.1016/j.maturitas.2011.12.018 8. Lin, P. C., Lee, P. H., Tseng, S. J., Lin, Y. M., Chen, S. R. in Hou, W. H. (2019). Effects of aromatherapy on sleep quality: A systematic review and meta-analysis. Complementary Therapies in Medicine, 45, 156–166. https://doi.org/10.1016/j.ctim.2019.06.006 9. Panneerselvam, S. (2017). Effectiveness of aromatherapy in insomnia. International Journal of Innovative Pharmaceutical Sciences and Research, 5(11), 96–106. 10. Posadzki, P., Alotaibi, A. in Ernst, E. (2012). Adverse effects of aromatherapy: A systematic review of case reports and case series. The International Journal of Risk & Safety in Medicine, 24(3), 147– 161. https://doi.org/10.3233/JRS-2012-0568 11. Rafii, F., Ameri, F., Haghani, H. in Ghobadi, A. (2020). The effect of aromatherapy massage with lavender and chamomile oil on anxiety and sleep quality of patients with burns. Burns, 46(1), 164– 171. https://doi.org/10.1016/j.burns.2019.02.017 12. Samadi, Z., Jannati, Y., Hamidia, A., Mohammadpour, R. A. in Hesamzadeh, A. (2021). The effect of aromatherapy with lavender essential oil on sleep quality in patients with major depression. Journal of Nursing and Midwifery Sciences, 8(2), 67–73. http://dx.doi.org/10.4103/JNMS.JNMS_26_20 13. Schneider, R., Singer, N. in Singer, T. (2019). Medical aromatherapy revisited—Basic mechanisms, critique, and a new development. Human Psychopharmacology: Clinical and Experimental, 34(1), e2683. https://doi.org/10.1002/hup.2683 14. Song, X., Peng, J., Jiang, W., Ye, M. in Jiang, L. (2021). Effects of aromatherapy on sleep disorders: A protocol for systematic review and meta-analysis. Medicine, 100(17), e25727. https://doi.org/10.1097/MD.0000000000025727 15. Tang, Y., Gong, M., Qin, X., Su, H., Wang, Z. in Dong, H. (2021). The therapeutic effect of aromatherapy on insomnia: A meta-analysis. Journal of Affective Disorders, 288, 1–9. https://doi.org/10.1016/j.jad.2021.03.066 437 Tatjana Pavlin Splošna bolnišnica Novo mesto Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Dojenje v romski skupnosti UDK 618.63:616-084(=214.58) UDC 618.63:616-084(=214.58) KLJUČNE BESEDE: dojenje, rizične skupine, KEYWORDS: breastfeeding, risk groups, prevention preventivni programi programs POVZETEK – Dojenje je izrednega pomena za ABSTRACT – Breastfeeding is extremely important zdravje in optimalen razvoj otrok. Priporočilo for the health and optimal development of children. UNICEF-a in številnih drugih strokovnih združenj je, The recommendation of UNICEF and many other da naj bi bili otroci izključno dojeni prvih šest mesecev professional organisations is that children should be življenja in nato ob dopolnilni prehrani do 2 let ali exclusively breastfed for the first six months of life and več. Na trajanje dojenja vpiva veliko dejavnikov, ki then given complementary foods until the age of two imajo lahko pozitiven ali negativen učinek. Z or older. There are many factors that have a positive raziskavo smo želeli ugotoviti, koliko časa dojijo or negative effect on the duration of breastfeeding. Rominje in kateri dejavniki na to vplivajo. Raziskava The aim of the study was to find out how long Roma je potekala v obliki strukturiranega intervjuja. women breastfeed and which factors influence this. Sodelovalo je 30 romskih žensk iz dveh romskih naselij The study was conducted in the form of a structured na jugovzhodu Slovenije. Njihova povprečna starost je interview. 30 Roma women from two Roma 33 let. Skupaj so rodile 86 otrok.. Povprečno trajanje settlements in south-east Slovenia took part. Their dojenja je bilo 49,35 tednov. 20 otrok ni bilo dojenih, average age is 33 years. Together they have given 26 otrok pa po manj kot en teden. Najpogostejši vzrok birth to 86 children. The average duration of za prenehanje dojenja je bilo prepričanje, da ima mati breastfeeding was 49.35 weeks. 20 infants were not premalo mleka. Povprečna starost žensk ob prvem breastfed and 26 infants were breastfed for less than porodu je bila 18,3 let. Najnižja starost ob prvem one week. The most common reason for stopping porodu je bila 12 let, najvišja pa 30 let. 12 mater breastfeeding was the belief that the mother did not (40 %) je rodilo pred dopolnjenim osemnajstim letom have enough milk. The average age of women at first starosti. Velik delež, 92,6 % intervjuvank je kadilk. birth was 18.3 years. The minimum age at first birth Niti ena intervjuvanka ni obiskovala Šole za starše. O was 12 years, the maximum age 30 years. 12 mothers koristih dojenja je večina slišala v porodnišnici in (40 %) gave birth before the age of eighteen. A large kasneje v pediatričnem dispanzerju, polovica pa tudi proportion, 92.6 % of respondents, are smokers. None od svoje matere, babice ali tašče. Le dve sta navedli of the respondents had attended parenting classes. tudi internet. Dojenje je zelo pomemben varovalni Most of them heard about the benefits of breastfeeding dejavnik za zdravje otrok in odraslih. in the maternity clinic and later in the paediatric clinic, half of them also from their mother, grandmother or mother-in-law. Only two also mentioned the internet. Breastfeeding is a very important protective factor for the health of children and adults. 1 Teoretična izhodišča Dojenje je eden ključnih pogojev za optimalno prehrano in preventivo različnih obolenj tako otrok kot kasneje v življenju. Poleg direktnega pozitivnega vpliva na obolevnost in umrljivost otrok ima dojenje tudi veliko posrednih pozitivnih učinkov za zdravje celotne družbe in je zelo pomembno tudi za 438 varovanje okolja. Poleg boljšega zdravja celotne populacije je tudi manj izdatkov za zdravljenje in bolniške odsotnosti. Dojenje ne zahteva proizvodnje, embalaže in transporta, kar je potrebno za mlečne formule. Izključno dojenje prvih 6 mesecev in nato dojenje vsaj do 2 leta starosti ob primerni ostali prehrani je priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) že desetletja (World Health Organization, b. d.). Vse raziskave to priporočilo podpirajo in zdravstveni delavci si močno prizadevamo, da bi bili vsi starši s tem seznanjeni. Že pred rojstvom otroka bodočim staršem svetujemo o prehrani v Šolah za starše in v ginekoloških dispanzerjih. Po porodu pa seveda vzpodbujamo in pomagamo pri dojenju v porodni sobi, na porodniških oddelkih, v dispanzerjih, na pediatričnih oddelkih in v posvetovalnicah za starše. Za ustrezno usposobljenost zdravstvenih delavcev za svetovanje in vzpodbujanje dojenja skrbi UNICEF, v Sloveniji preko Odbora za vzpodbujanje dojenja, ki je izpeljal nekaj izredno pomembnih projektov kot so Novorojencu prijazna porodnišnica, Dojenju prijazna zdravstvena ustanova in Dojenju prijazno mesto. V pripravi je tudi projekt Dojenju prijazna intenzivna neonatalna enota. Omenjeni preventivni programi kljub vsemu nekaterih skupin prebivalstva ne dosežejo. Ena od teh skupin so tudi Romi. Pri tem pa je ključna tudi pomanjkljiva izobrazba. Rezultati raziskav iz različnih držav kažejo, da so romski otroci med najbolj ranljivimi in prikrajšani, še preden se rodijo. Pogosto dekleta rodijo pred dopolnjenim osemnajstim ali celo pred petnajstim letom starosti. Med nosečnostjo večina nosečnic kadi, se nezdravo prehranjuje in uživa sladke pijače ter energetske napitke (Dimic, 2024; Nikolić idr., 2018). Pričakovana življenjska doba Romov je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) bistveno krajša kot pri večinskem prebivalstvu. Eden ključnih varovalnih dejavnikov zdravja je tudi dojenje. Pri svojem vsakdanjem delu v porodnišnici in na pediatričnem oddelku v zadnjih desetletjih opažamo trend upadanja deleža dojenih romskih otrok. Da bi ocenili, kako je z dojenjem pri Romih, smo opravili kratko raziskavo v dveh romskih naseljih na Dolenjskem. 2 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je potekala v obliki strukturiranega intervjuja. Sodelovalo je 30 romskih žensk iz dveh romskih naselij na jugovzhodu Slovenije. Njihova povprečna starost je 33 let. Skupaj so rodile 86 otrok. Med drugim nas je zanimalo, koliko otrok so rodile, pri kateri starosti so rodile prvič, koliko časa so dojile posameznega otroka, kdaj so začele dodajati ostalo hrano. V Splošni bolnišnici Novo mesto pa redno zbiramo tudi podatke o prehranjevanju trimesečnih dojenčkov, ki prihajajo v pediatrično ambulanto na ultrazvočno preiskavo kolkov. Takrat starše vprašamo, ali je njihov otrok še polno dojen, delno dojen ali nedojen. Tako zajamemo skoraj celotno populacijo trimesečnih otrok, rojenih na Dolenjskem. Ta podatek je naš interni kazalnik, ki kaže, kako uspešno je svetovanje glede koristi dojenja. 3 Rezultati Povprečna starost intervjuvank je bila 33 let. Povprečno število otrok ene matere je 3,3. Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je bila 18,3 let. Povprečno trajanje dojenja je bilo 49,35 tednov. Nedojenih je bilo 20 otrok (23,3 %), dojenih manj kot en teden pa 26 (30,2 %) otrok (graf 1). 439 Graf 1 Število otrok glede na trajanje dojenja (z rdečo so posebej označeni nedojeni otroci) Večini otrok v raziskavi so začeli uvajati gosto hrano med četrtim in šestim mesecem starosti, trem otrokom pa že pri 3 mesecih starosti in trem otrokom šele pri enem letu starosti. Ta podatek kaže na to, da matere ne upoštevajo strokovnih priporočil za prehrano otrok, zelo verjetno zato, ker niso dovolj informirane o smernicah dojenja in prehranjevanja otrok. Najpogostejši vzrok za nedojenje oziroma za prezgodnje prenehanje dojenja je bilo prepričanje, da mati nima dovolj mleka (v 63,0 %), redkeje pa nekateri ostali vzroki kot boleče bradavice, bolezen otroka (v dveh primerih), vodeno mleko, bolezen matere ali pa se otroci niso želeli dojiti. Tudi prepričanje, da mati nima dovolj mleka in da ni dovolj dobro za njenega otroka kaže na to, da Rominje niso bile ustrezno informirane, da bi se lahko kompetentno odločile, kako bodo hranile svojega otroka. Večina intervjuvank je bilo kadilk, in sicer 92,6 %. Povprečno število članov enega gospodinjstva je bilo 4,5. Nobena intervjuvanka ni obiskovala Šole za starše. Na vprašanje, kje so dobile kakšno informacijo o dojenju, so vse odgovorile, da v porodnišnici, polovica tudi v pediatričnem dispanzerju, nekaj pa jih je dobilo informacije tudi na pediatričnem oddelku, če so bile tam skupaj s hospitaliziranim otrokom. Nekatere so dobile informacijo tudi v ginekološkem dispanzerju (40,7 %), 59 % intervjuvank pa je dobilo vzpodbudo za dojenje od svoje matere, tašče ali druge bližnje sorodnice. Le dve sta navedli tudi medmrežje. 4 Razprava Raziskava je pokazala, je bilo nedojenih 20 otrok (23,3 %), dojenih manj kot en teden, pa 26 (30,2 %) otrok, torej več kot polovico otrok je bilo dojenih manj kot 1 teden. Romski otroci so med najbolj ranljivimi in prikrajšani, še preden se sploh rodijo. Podatki različnih raziskav kažejo, da so možnosti romskih otrok že od zgodnjega otroštva omejene in manjše od možnosti njihovih vrstnikov iz večinskega prebivalstva. Obsežne raziskave potrjujejo pomen predšolske vzgoje in učenja za razvoj kognitivnih in socialnih veščin, ki so ključnega pomena za otrokove možnosti do konca življenja, vendar v predšolski vzgoji sodeluje le malo romskih otrok (Dimić, 2024). 440 UNICEF je izdal več priporočil, ki bi lahko prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja in blaginje Romov. Eno ključnih poudarkov je na prehrani, saj ima ravno prehrana ključno vlogo pri spodbujanju učnih sposobnosti in celostnega razvoja otrok. UNICEF odločno zagovarja izvajanje pobud za obiske na domu in vzpostavitev mobilnih klinik, kjer v romskih naseljih ni dostopa do bolnišnic, z izrazitim poudarkom na kulturno odzivnem udejstvovanju, da bi dosegli in zagotovili celostno podporo romskim otrokom in družinam. Ta podpora vključuje imunizacijo, spodbujanje ustreznih prehranjevalnih praks, spodbujanje odzivne oskrbe in podpiranje zgodnjega učenja ter olajšanje dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, zgodnjega izobraževanja in socialnih storitev (World Health Organization, b. d.). Priporočilo UNICEF-a je tudi, , da se politike in odločitve v zvezi s temi skupnostmi sprejemajo na sodelovalen in vključujoč način, kjer se nič, kar vpliva na Rome, ne določi brez dejavne udeležbe Romov (World Health Organization, b. d.). V Sloveniji potekajo številna prizadevanja za izboljšanje zdravstvenega in splošnega blagostanja Romov. Potekajo številni projekti, ki poskušajo izboljšati njihove kompetence na različnih področjih in tudi njihovo zdravstveno stanje. Področje dostopnosti do zdravstvenih storitev sodi med prioritete pri izboljšanju zdravja Romov. V Sloveniji je dostopnost zdravstvenih storitev za kurativne obravnave relativno dobra, preventivni programi pa Romov ne dosežejo dovolj. Nacionalni program ukrepov vlade republike Slovenije za Rome za obdobje 2021–2030 predvideva številne ukrepe za izboljšanje socialnoekonomskega in tudi zdravstvenega stanja Romov. Dostopnost je navedena kot slovenska in evropska vrednota. Zelo pomembna pa je tudi vključenost Romov pri načrtovanju in izvajanju programov in projektov (Nacionalni program ukrepov za Rome 2021–2030). Velika večina Romov kadi, kar je pokazala tudi naša raziskava in posledično je tudi večina otrok izpostavljena pasivnemu kajenju že med nosečnostjo in nato celo življenje (Dimic, 2024; Nikolić idr., 2018). Preventivni programi tudi na področju zmanjševanja kajenja pri Romih niso uspešni. Raziskava je pokazala, da dojenje med Romi ni vrednota, saj imajo materino mleko za manjvredno v primerjavi z mlečnimi formulami. Večina Rominj v porodnišnici doji brez težav, takoj po prihodu v domače okolje (pogosto že dan po porodu) pa začnejo otroke hraniti z mlečno formulo. K temu veliko pripomorejo tudi mladoletniške nosečnosti, saj skrb za novorojenčka pogosto prevzamejo matere ali tašče. Nosečnosti si tako sledijo zelo hitro druga za drugo, saj ni sekundarne amenoreje, ki jo vzdržuje le redno in izključno dojenje. Tudi uvajanje goste hrane je pri Romih bodisi prezgodnje, celo že po tretjem mesecu starosti otroka, bodisi prepozno, šele po devetem mesecu ali celo pozneje. To kaže na pomanjkanje znanja, saj Rominje ne obiskujejo predavanj v Šolah za starše in tudi med nosečnostjo ne obiskujejo redno ginekološkega dispanzerja. To je pokazala tudi naša raziskava. Po rojstvu otroka pa ne obiskujejo redno pediatričnega dispanzerja, zato tudi ne dobijo ustreznih informacij o prehrani in negi otroka, delež precepljenosti pa je pri romskih otrocih bistveno nižji kot pri ostalih otrocih. V stik z zdravstveno službo prihajajo večinoma samo takrat, ko je otrok bolan. Program Šole za starše bi jim bilo potrebno približati in izvajati v njihovem okolju, vsebino pa prilagoditi njihovim potrebam. Za primerjavo glede dojenja naj navedem podatke o dojenju pri trimesečnih dojenčkih v jugovzhodni regiji, ki jih dobimo ob UZ pregledu kolkov. To je naš interni kazalnik kakovosti, ki kaže nato, kako smo s skupnimi močmi uspešni pri zviševanju deleža izključno ali vsaj delno dojenih otrok v starosti 3 mesecev (graf 2). 441 Graf 2 Dojenje trimesečnih otrok v jugovzhodni regiji v letu 2024 (5). 5 Zaključek Potrebno se je osredotočiti na dobro počutje romskih otrok in žensk v romski skupnosti, saj je to ključ za dolgoročno izboljšanje zdravstvenega stanja vseh Romov. To pa lahko dosežemo le z boljšim sistemom njihovega izobraževanja in ozaveščanja. Preventivne ukrepe jim je potrebno približati, saj jih sicer ne dosežejo. Preventivne programe bi morali izvajati v njihovem okolju, na njim primeren način. Za odpravo razlik in zagotavljanje dostopa do univerzalnih storitev bodo potrebna nadaljnja prizadevanja in skupni ukrepi vlad, mednarodnih organizacij in civilne družbe, da bi ustrezno obravnavali zapletene socialne in gospodarske dejavnike, ki ohranjajo krog prikrajšanosti Romov. Zahvala Zahvaliti se želim vsem Rominjam za sodelovanje v raziskavi, prav tako pa tudi predstavnicam Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto za pomoč pri izvedbi intervjujev. LITERATURA 1. Dimic, Z. (2024). Breaking barriers: An analytical report on Roma children and women in Kosovo (UNSCR 1244), Montenegro, North Macedonia and Serbia. TransMonEE. https://www.transmonee.org/reports/breaking-barriers-analytical-report-roma-children-and-women 2. Nikolić Krajnc, T., Stanojević Jerković, O., Ranfl, M., Jagodic, D., Župan, J., Copot, M., Zakrajšek, V. in Verban Buzeti, Z. (2018). Javnozdravstveni pristopi, namenjeni romski etnični skupnosti v Sloveniji. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/UN/NPUR- 2021-2030/108NPRomi.docx 3. World Health Organization. (b. d.). World Health Organization. https://www.who.int/ 4. Vlada Republike Slovenije. (b. d.). Nacionalni program ukrepov za Rome 2021–2030. https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/UN/NPUR-2021-2030/108NPRomi.docx 5. Splošna bolnišnica Novo mesto, Oddelek za pediatrijo. (2024). Letno poročilo 2024 [neobjavljeno interno gradivo]. 442 Aleš Pirih Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Z dokazi podprta fizioterapija – mnenja, ovire in spodbujevalni dejavniki pri vpeljavi v prakso UDK 615.82/.84-051:001.8:616 UDC 615.82/.84-051:001.8:616 KLJUČNE BESEDE: fizioterapija, dokazi, DPF, KEYWORDS: EBP, physiotherapy, evidence, practise kakovost ABSTRACT – In the past, the field of physiotherapy POVZETEK – V preteklosti je fizioterapevtska stroka was primarily based on experience with best practise, temeljila predvsem na izkušnjah dobre prakse, danes but today evidence-based physiotherapy is becoming pa se v ospredje vse bolj postavlja pomembnost z increasingly important. Evidence-based dokazi podprte fizioterapije. Z dokazi podprta physiotherapy is a relatively new but increasingly fizioterapija oziroma DPF je relativno nov, a vse bolj popular concept. World Physiotherapy defines popularen koncept na področju fizioterapije in evidence-based physiotherapy as the integration of rehabilitacije. Kljub temu, pa jasna in enotna scientific knowledge, clinical expertise and patient definicija še ni znana. Svetovno združenje preferences, while also taking into account beliefs, fizioterapevtov z dokazi podprto fizioterapijo definira values and the cultural context of the local kot integracijo znanstvenih dokazov, kliničnih izkušenj environment. Using a systematic literature review, we in želj pacientov ob upoštevanju prepričanj, vrednot investigated physiotherapists' attitudes towards the ter kulturnih kontekstov lokalnega okolja. Empirični concept of evidence-based physiotherapy, the barriers del: S sistematičnim pregledom literature smo they perceive to its implementation and what might ugotavljali, kakšen odnos imajo fizioterapevti do encourage its adoption. Most of the participating koncepta z dokazi podprte fizioterapije, kaj jih pri physiotherapists consider evidence to be an important vpeljavi ovira ter kaj bi jih spodbudilo. Večina factor in clinical decision-making and do not find it vključenih fizioterapevtov meni, da so dokazi overly burdensome The authors of the included studies pomemben dejavnik pri sprejemanju kliničnih came to similar conclusions. Despite positive opinions odločitev ter služijo kot pomemben dejavnik pri about evidence-based physiotherapy, the consistency sprejemanju kliničnih odločitev ter fizioterapevtom ne of its implementation in clinical practise remains predstavlja prevelikega zalogaja. Avtorji vključenih questionable. In this systematic review, we found that študij so prišli do podobnih zaključkov, ki so most physiotherapists have a positive attitude towards primerljivi z ugotovitvami študije izvedene v Sloveniji. evidence-based physiotherapy, but also identified S sistematičnim pregledom smo ugotovili, da ima common barriers that physiotherapists face. večina fizioterapevtov pozitivna mnenja o z dokazi podprti fizioterapiji. 1 Z dokazi podprta fizioterapija 1.1 Uvod V preteklosti je fizioterapevtska stroka temeljila predvsem na izkušnjah dobre prakse, pred skoraj 30 leti pa je Koes (1997) izpostavil potrebo po visoko kakovostnih raziskavah, ki bi preučevale učinkovitost fizioterapevtskih postopkov in s tem spodbudil uvedbo z dokazi podprte fizioterapije (v nadaljevanju DPF). Zadro idr. (2019) izpostavljajo, da dandanes obstaja dovolj dokazov, ki bi omogočili fizioterapevtom DPF. Med drugimi je fizioterapevtom na voljo podatkovna baza fizioterapevtskih dokazov (ang. 443 Physiotherapy Evidence Database – PEDro), ki nudi več kot 64000 randomiziranih kontroliranih raziskav, sistematičnih pregledov in smernic v fizioterapevtski obravnavi. Namen prispevka je raziskati in preučiti področje DPF ter ugotoviti mnenja fizioterapevtov o DPF ter kateri so dejavniki, ki jih omejujejo ali spodbujajo pri vsakodnevnem izvajanju na dokazih podprte fizioterapija, ki je eden izmed temeljev kakovostne fizioterapevtske obravnave. 1.2 Koncept z dokazi podprte fizioterapije Med prvimi je koncept z dokazi podprte medicine predstavil Guyatt (1991). Sackett idr. (1996) so koncept definirali kot vestno, jasno in razumno uporabo v danem trenutku najboljših znanstvenih dokazov pri sprejemanju odločitev o zdravstveni oskrbi pacienta. Skozi čas se je koncept spreminjal, danes pa Svetovno združenje fizioterapevtov DPF definira kot integracijo znanstvenih dokazov, kliničnih izkušenj in želj pacientov ob upoštevanju prepričanj, vrednot ter kulturnih kontekstov lokalnega okolja (World Physiotherapy, 2023). Z dokazi podprta fizioterapija oziroma DPF je relativno nov, a vse bolj popularen koncept na področju fizioterapije in rehabilitacije. Kljub temu, pa jasna in enotna definicija še ni znana (Veras idr., 2016). Namen koncepta DPF je dvigniti nivo oskrbe pacientov, zmanjšati razlike pri zagotavljanju fizioterapevtskih storitev, osveščati fizioterapevte o najnovejših dokazih visoke kakovosti in slednje uporabljati za spodbujanje znanih pozitivnih učinkov in zmanjševanje negativnih učinkov fizioterapevtske obravnave (Hlebš, 2017). Hlebš (2017) za izvajanje DPF izpostavi štiri ključne korake:  Izpostavitev pacientovih težav in postavitev jasnega kliničnega vprašanja,  Pregled relevantnih publikacij s področja z ustrezno iskalno strategijo ob upoštevanju stopnje veljavnosti in uporabnosti dokazov,  Uporaba novih dognanj v klinični praksi oziroma presoja dobrih in slabih strani uporabe le-teh  Ocenjevanje vpliva sprememb v praksi. Zadnje tri korake lahko olajšajo predvsem postavljene smernice, ki fizioterapevte vodijo pri obravnavi. Kljub popularnosti koncepta DPF, izobraževanjem in smernicam pa je velikokrat realnost klinične prakse povsem drugačna. Na to kažejo ugotovitve Zadro idr. (2019), ki so s sistematičnim pregledom raziskovali upoštevanje smernic mišično-skeletnih fizioterapevtov pri obravnavi pacientov z mišično-skeletnimi težavami. V pregled so vključili 94 raziskav in ugotovili, da je v povprečju le 54 % (na podlagi anket) oziroma 63 % (na podlagi dokumentacije) vključenih fizioterapevtov izbralo priporočene obravnave, 43 % oziroma 27 % je uporabilo ne priporočene tehnike ali metode, med tem, ko je tehnike ali metode brez priporočil izbralo 81 % oziroma 45 % fizioterapevtov. Opažen fenomen po mnenju Meira (2020) ni posledica pomanjkanja dokazov, saj je po poročanju Zadro idr. (2019) fizioterapevtom na voljo več kot 42.000 kliničnih smernic, sistematičnih pregledov in kliničnih raziskav, s katerimi si lahko pomagajo pri usmerjanju klinične prakse. Meira (2020) dodaja, da je zaradi želje po objavi člankov le-teh preveč, kar lahko predstavlja prevelik zalogaj že za raziskovalce ter tok večjo težavo zaposlenim fizioterapevtom. Avtor dodaja, da količina raziskav in neponovljivost dokazov omogoča, da lahko najdemo podporo za katerokoli želeno intervencijo. Wicherts (2017) v članku izpostavi več šibkih točk raziskav, ena, izmed katerih je tudi pristranskost raziskovalcev. Avtor opiše, da se lahko pristranskost zaradi slabih metodoloških usmeritev pojavi tudi v randomiziranih raziskavah, velikokrat tudi popolnoma nenamerno. Kot primer opiše pojav imenovan »HARKing (Hypothesis After Results are Known)« in »p-hacking«. Prvi predstavlja metodo, kjer raziskovalci najprej zberejo podatke ter na podlagi pridobljenih podatkov postavijo hipotezo. Ta metoda se sicer lahko uporablja za generiranje idej, ki jih bi radi preizkusili kasneje, vendar postane zelo 444 problematična, ko so pridobljeni rezultati predstavljeni kot potrditev hipoteze. V nasprotju z HARKingom, je hipoteza v procesu P-hackinga postavljena pred pridobivanjem podatkov, vendar je analiza podatkov narejena na način, ki vrne p-vrednost manjšo od 0,05. Vsi dejavniki, pa lahko neveščega bralca zavedejo pri interpretaciji rezultatov. Definicijo z dokazi podprte medicine, ki jo je predlagal Sackett idr. (1996), mnogi akademiki razlagajo z analogijo tri nožnega stolčka, kjer znanstveni dokazi, klinične izkušnje in preference pacientov predstavljajo po eno izmed nog stolčka, navaja Meira (2020). Avtor dodaja, da je omenjena analogija velikokrat napačno interpretirana, saj prej omenjeni dejavniki z dokazi podprte medicine niso uravnoteženi enakomerno. Meira (2020) predstavi ključ, po katerem veliko fizioterapevtov navidezno zadovolji vsem trem predpostavkam z dokazom podprte medicine po definiciji Sackett idr. (1996). To storijo z odgovorim na tri vprašanja:  Ali lahko najdem citat, ki potrdi moje mnenje? (Znanstveni dokazi)  Ali se sklada z mojim pogledom na svet? (Klinične izkušnje)  Ali se pacient strinja? (Preference pacienta) Za boljše razumevanje Meira (2020) predlaga anekdoto lijaka oziroma obrnjene piramide. Ta predlaga, da se dokazi najboljše kvalitete umestijo v vrh lijaka, se skozi klinične sposobnosti sintetizira v koncepte, katere lahko predstavimo pacientu, ki je končni faktor pri izbiri metode Slika 1: Koncept lijaka Meira, E. (2020). Understanding evidence-based medicine using a funnel analogy. OSF, str. 3.  Kaj so najboljši dokazi? Najboljši dokazi ne predstavljalo le enega ali nekaj izbranih člankov, vendar predstavlja sistematično vključevanje vseh dokazov, ki so nam dani v trenutku (Djulbegovic & Guyatt, 2017). Zato so ključnega pomena pošteni in dobro načrtovani, a zahtevni in časovno potratni sistematični pregledi, česar po mnenju Meira (2020) od fizioterapevtov zaposlenih v različnih ustanovah ne moremo pričakovati, kljub temu, pa bi bilo njihove klinične izkušnje smiselno dodati k celoto dokazov.  Kaj so klinične izkušnje? Klinične izkušnje po mnenju Meira (2020) ne predstavljajo dejanskih izkušenj iz prakse, vendar predstavljajo sposobnost kritičnega razmišljanja, ki nam omogoča da poizkusimo pojasniti različne kontradikcije. Avtor doda, da literatura ne more zanikati osebnih izkušenj, vendar lahko zanika naše razlage le-teh. Kot primer predstavi terapijo s katero ima pacient takojšne izboljšanje simptomov, vendar visoko kakovostne študije pokažejo, da je bil opažen efekt le posledica placebo efekta ali pa so bili efekti kratkotrajni, kar pa lahko na dolgi rok vodi v nepotrebne stroške za pacienta oziroma zdravstveni sistem.  Kaj predstavljajo vrednote pacientov? Kot najpomembnejši element Meira (2020) predstavi pacienta, ki sprejme končno odločitev. Naša naloga je, da pacientu predstavimo popolne, objektivne in koristne informacije brez trženja naših 445 storitev. Pacientu predstavimo informacije kot so učinki terapije, verjetnost učinkov in potrebne finančne in časovne vire za predlagane terapije. 1.3 Izvajanje z dokazi podprte fizioterapije Fizioterapevte k izvajanju DPF vežejo tudi etična načela Kodeksa etike fizioterapevtov, ki pravijo, da mora fizioterapevt z upoštevanjem trenutno veljavnih standardov, izsledkov raziskav ter udeleževanjem neprekinjenega strokovnega razvoja izvajati kakovostno fizioterapevtsko obravnavo (Kodeks etike fizioterapevtov, 2017). Z dokazi podprta fizioterapija je tudi temelj kakovostne zdravstvene obravnave, kar nam pove drugo načelo kakovosti opisanega v Zakon o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu (2024). 2 Raziskovalna metodologija Metode dela v raziskavi so bile kvalitativne narave in so obsegale sistematični pregled obstoječe literature povezano z DPF. Iskanje podatkov je potekalo v februarju 2025. Sistematični pregled je bil opravljen v podatkovni bazi PubMed. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Iskanje literature je potekalo s pomočjo ključnih besed. V podatkovni bazi PubMed smo sestavili naslednji iskalni niz: »("evidence based" [tiab] OR "EBP" [tiab]) AND physiotherapy [tiab] AND barriers [tiab]«. 2.2 Vključitveni in izključitveni kriteriji Vključili smo raziskave:  Povezane z raziskovalno tematiko,  Objavljene v zadnjih petih letih,  V slovenskem ali angleškem jeziku,  So vključevale študente ali že zaposlene fizioterapevte. Izključili smo raziskave, ki:  Niso bile povezane z raziskovalno tematiko,  So bile sistematični pregledi, meta-analize ali klinične smernice,  Niso bile dostopne v polnem obsegu,  Niso jasno poročale rezultatov. 2.3 Strategija pregleda zadetkov Zadetke, pridobljene s pomočjo iskalnega niza, smo najprej pregledali po naslovih in povzetkih. Raziskave, ki so ustrezale našim vključitvenim kriterijem, smo nato pridobili v polnem obsegu in pregledali še v celoti in jih glede na ustreznost vključili v sistematični pregled. Če raziskave niso ustrezale vključitvenim kriterijem, smo jih iz sistematičnega pregleda izključili. Podatke o vključenih študijah smo vnesli v tabelo, kjer smo zbrali informacije o namenu raziskave, populaciji, načinu pridobivanja rezultatov ter zapisali ugotovitve avtorjev. 446 2.4 Povzetek iskanja podatkov Iskanje je vrnilo 71 rezultatov/člankov. Po pregledu naslovov in povzetkov smo pridobili 16 potencialnih raziskav. V celoti smo lahko dostopali do 10 raziskav, ki smo jih prebrali v celoti. Po izločitvi raziskav, ki niso ustrezale kriterijem, smo v končni pregled vključili devet raziskav. Postopek sistematičnega pregleda literature je opisan v diagramu PRISMA (Page idr., 2021) (slika 2). Slika 2 PRISMA diagram 3 Rezultati V končni pregled literature smo vključili devet raziskav, objavljene med letom 2021 (Ibikunle idr., 2021; Mwololo idr., 2021; Nair idr., 2021) in letom 2024 (Morales-Osorio idr., 2024; Muntessu idr., 2024). Vključene raziskave so bile opravljene v Iranu, Argentini, Avstraliji, Indiji, Keniji, Savdski Arabiji, Nigeriji, Kamerunu in v državah Latinske Amerike. V raziskave je bilo vključenih med 44 (ShahAli idr., 2023) in 4099 (Morales-Osorio idr., 2024) udeležencev. V štirih raziskavah so avtorji vključili fizioterapevte različnih specializacij, v petih pa so se avtorji osredotočili na določene tipe fizioterapevtov. Gleadhill idr. (2022) so v raziskavo vključili ortopedske fizioterapevte, Mwololo idr. (2021) športne fizioterapevte, Alghadier idr. (2022) fizioterapevte zaposlene na področju pediatrije ter Ibikunle idr. (2021), ki so se osredotočili na fizioterapevte s področja rehabilitacije pacientov po kapi. Najpogostejši način pridobivanja informacij je bil s pomočjo anketnih vprašalnikov, kjer so udeleženci najpogosteje ocenjevali svoje (ne)strinjanje s podanimi trditvami na pet stopenjski Likertovi lestvici. Gleadhill idr. (2022) so za pridobivanje podatkov uporabili anketni vprašalnik, ki so ga poslali 41 447 fizioterapevtom, preostalih osem fizioterapevtov pa so vključili v fokusno skupino z namenom pridobivanja poglobljenih odgovorov. Anketnih vprašalnikov niso uporabili tudi ShahAli in kolegi (2023), ki so odnose, ovire ter spodbujevalne dejavnike pridobivali s pomočjo delno strukturiranih intervjujev. V osmih raziskavah so bili vključeni že zaposleni fizioterapevti, z izjemo raziskave Nair idr. (2021), kjer so avtorji vključili študente zadnjega letnika dodiplomskega programa, fizioterapevte pripravnike in študente podiplomskega študija. 3.1 Mnenja fizioterapevtov o DPF Sedem izmed devetih vključenih raziskav je poročalo o mnenjih in odnosih fizioterapevtov do DPF, izjemi sta bili raziskavi Nair idr. (2021) ter ShahAli idr. (2023). Gleadhill idr. (2022) poročajo, da je večina, 96 %, fizioterapevtov meni, da so dokazi pomembni oziroma zelo pomembni pri sprejemanju kliničnih odločitev, 86 % vprašanih pa meni, da dokazi usmerjajo njihovo izbiro terapevtskih metod. Avtorji ugotavljajo, da je uporaba dokazov v klinični praksi odvisna od več različnih dejavnikov, kot so pacientove želje in pričakovanja. Slednje je 90 % vprašanih označilo kot pomemben ali zelo pomemben dejavnik pri sprejemanju kliničnih odločitev, 77 % pa je kot pomemben ali zelo pomemben dejavnik označilo mnenja sodelavcev. V raziskavi, ki je vključevala kenijske športne fizioterapevte, so Mwololo idr. (2021) ugotavljali podobna mnenja. 96 % vprašanih je menilo, da je DPF pomembna za zagotavljanje najboljše možne fizioterapevtske obravnave, 85 % vprašanih pa se je strinjalo, da je pomemben obstoj na dokazih osnovanih smernic fizioterapevtske obravnave. 75 % vprašanih se ni strinjalo s trditvijo, da je DPF nesmisel, saj primanjkuje močnih znanstvenih dokazov, med tem, ko se 71 % ni strinjalo s trditvijo, da uvedba DPF preveč zahteva od fizioterapevtov. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Alghadier idr. (2022). Ugotovili so, da 80 % vprašanih meni, da je DPF ključnega pomena pri njihovem vsakdanjem delu, 96 % pa meni, da DPF izboljša fizioterapevtsko obravnavo. 54 % anketirancev meni, da večina njihovega kliničnega odločanja temelji na DPF, 35 % pa meni, da je mnenje strokovnjaka najpomembnejši dejavnik v procesu kliničnega odločanja. Ibikunle idr. (2021) so raziskovali mnenja in odnose fizioterapevtov, udeleženih pri rehabilitaciji pacientov po kapi. 86 % izmed 170 vprašanih meni, da je DPF nujna, 90 % pa se strinja, da je literatura uporabna v praksi. Več kot polovica vprašanih (64 %) meni, da jim DPF ne koristi pri sprejemanju kliničnih odločitev glede fizioterapevtske obravnave, 61 % pa se ne strinja s trditvijo, da uvedba DPF zahteva preveč od fizioterapevtov. Avtorji so ugotovili, da 46 % vprašanih meni, da DPF ne upošteva mnenj in želj pacientov, 72 % vprašanih pa je navajalo jasno razliko med raziskavami in klinično prakso. Avtorji so zapisali, da se 90 % anketirancev zanima za učenje sposobnosti, potrebnih za vpeljavo DPF, in se zaveda, da morajo povečati uporabo znanstvenih dokazov v klinični praksi. Podoben delež vprašanih se strinja, da bi morali biti fizioterapevti odgovorni za lastne preglede literature in kritično oceno pridobljenih rezultatov. Muntessu idr. (2024) so v raziskavo vključili 110 fizioterapevtov iz afriške države Kamerun. Ugotovili so, da 43 % vprašanih ni razumelo termina »z dokazi podprta fizioterapija«, 53 % pa ni bilo seznanjeni z najnovejšimi znanstvenimi dokazi. 26 % je zagotovo nameravalo izboljšati svoje znanje DPF, 25 % bo to mogoče storilo, 33 % pa bo svoje znanje zelo verjetno izboljšalo. 72 % anketirancev ima namen uporabiti najboljše dokaze pri svojem delu. Morales-Osorio idr. (2024) so v raziskavo vključil 4099 fizioterapevtov Latinske Amerike. Ugotovili so, da ima večina fizioterapevtov pozitivne odnose do DPF, saj 99 % anketirancev meni, da je DPF nujna, 98 % se strinja, da je literatura uporabna v klinični praksi, 64 % vprašanih pa se strinja, da DPF 448 dvigne kvaliteto obravnave. Avtorji so navedli, da se 96 % anketirancev strinja s trditvijo, da jim dokazi pomagajo pri sprejemanju kliničnih odločitev. Zapisali so tudi, da 60 % meni, da primanjkuje močnih dokazov, ki bi podpirali njihove delo, preostalih 40 % pa se s trditvijo ni strinjalo. V raziskavi, ki je vključevala 163 argentinskih fizioterapevtov, so Bevacqua in Intelangelo (2023) ugotovili, da 43 % anketirancev še ni uporabilo podatkovne baze, 39 % vprašanih pa ne pozna strategije iskanja podatkov v podatkovni bazi. Avtorji so navedli, da DPF predstavlja pomembno komponento v klinični praksi 73 % vprašanih, 64 % anketirancev pa meni, da DPF ne izboljša rezultatov klinične prakse. 62 % pri sprejemanju odločitev vpraša paciente o njihovih preferencah in upošteva želje pri izbiri terapevtskih metod, 47 % paciente obvesti o različnih terapevtskih možnostih. Avtorji so še ugotovili, da se 71 % vprašanih ni strinjalo trditvijo, da dokazi boljše kvalitete ne omogočajo izboljšanja klinične prakse. 3.2 Ovire pri vpeljavi DPF Vse študije, vključene v sistematični pregled, so identificirale morebitne ovire pri vpeljavi DPF v fizioterapevtsko obravnavo. Vse vključene študije so kot eno izmed najpogostejših ovir navajale pomanjkanje časa – tako za uvedbo DPF kot tudi za dostopanje do najnovejših informacij. Udeleženci vseh raziskav, z izjemo raziskave s strani Muntessu idr. (2024), so kot pogosto oviro navajali pomanjkanje raziskovalnih sposobnosti, kar vključuje nezmožnost kritične ocene; neprimernost učnih načrtov, ki ne vključujejo usposabljanja o DPF ter nepoznavanje statističnih metod in analize. Z izjemo Alghadier idr. (2022) ter Mwololo idr. (2021) so avtorji preostalih študij kot pogosto oviro navajali nedostopnost najnovejših raziskav in drugih virov informacij, saj je dostop do le-teh velikokrat omogočen le s plačilom. Druge pogoste ovire so vključevale še neplačilo najnovejših z dokazi podprtih metod s strani zavarovalnice (ShahAli idr., 2023), plačilo nedokazanih fizioterapevtskih metod in postopkov (Gleadhill idr., 2022), želja pacientov po uporabi z dokazi nepodprtih metod (Gleadhill idr., 2022; ShahAli idr., 2023), pomanjkanje najsodobnejše opreme (Nair idr., 2021; ShahAli idr., 2023), pomanjkanje podpore vodstva (Alghadier idr., 2022; Gleadhill idr., 2022; Nair idr., 2021) ter nepoznavanje jezika (Bevacqua in Intelangelo, 2023; ShahAli idr., 2023). Kot pomembno oviro pri uvedbi DPF so Gleadhill idr. (2022) ter Mwololo idr. (2021) izpostavili nezmožnost prenosa znanja iz raziskav v klinično prakso, saj raziskave niso osnovane na podobni demografski skupini ali pa metode, uporabljene v raziskavah, niso prenosljive v klinično prakso. 3.3 Spodbujevalni dejavniki O spodbujevalnih dejavnikih pri uvedbi in uporabi DPF so poročali avtorji treh raziskav. ShahAli idr. (2023) so kot dejavnike, ki bi spodbudili vpeljavo navajali pozitiven odnos do DPF, lastni interesi fizioterapevtov, omogočanje lažjega dostopa do informacij, povečanje obsega zavarovalniškega kritja storitev, medsebojno izmenjavo znanj, zakonske obveznosti, prelaganje odgovornosti na individualno raven, povečanje motivacije za DPF ter posodabljanje učnih načrtov. Podobno ugotavljajo tudi Gleadhill idr. (2022), ki so zapisali, da k uporabi DPF pripomorejo socialni mediji, omogočanje lažjega dostopa do informacij, financiranje z dokazi podprtih obravnav, spodbujanje na dokazih osnovanih kliničnih odločitev in spodbujanje raziskav, ki so uporabne v vsakdanjem življenju. Muntessu idr. (2024) so kot spodbujevalni dejavnik navedli podporo sodelavcev in nadrejenih. 449 4 Razprava Namen raziskave je bil na podlagi sistematičnega pregleda literature ugotoviti, kakšna so mnenja fizioterapevtov pri uvedbi DPF ter s kakšnimi ovirami se soočajo pri vpeljavi ter kaj jih pri tem spodbuja. Z izjemo Gleadhill idr. (2022) so bile raziskave opravljene v razvijajočih se državah, študije pa so preko različnih načinov preučevale podobne izide. 4.1 Mnenja fizioterapevtov o DPF Vse študije, ki so poročale mnenje fizioterapevtov o DPF so prišle do podobnih zaključkov. Večina anketiranih fizioterapevtov ima pozitivna mnenja o DPF ter menijo, da jim DPF pomaga pri sprejemanju kliničnih odločitev, z izjemo fizioterapevtov v raziskavi Ibikunle idr. (2021), kjer je 64 % vprašanih odgovorilo, da jim DPF ne koristi pri sprejemanju kliničnih odločitev. V petih študijah so avtorji fizioterapevte spraševali o vplivu DPF na kakovost zdravstvene obravnave – v treh študijah je večina vprašanih menila, da DPF dvigne kvaliteto zdr. obravnave, v preostalih dveh pa je večina anketiranih fizioterapevtov menila, da uvedba DPF ne dvigne kvalitete obravnave. Do podobnih zaključkov so v sistematičnem pregledu 32 raziskav objavljenih med letom 2000 in 2004 prišli tudi Scurlock-Evans idr. (2014), ki so poročali, da je večina vključenih raziskav poročala o pozitivnih mnenjih o DPF, medtem ko je nekaj vključenih študij poročalo rezultate manj naklonjene DPF iz skrbi, da bi uvedba DPF zmanjšala avtonomnost zaposlenih, kar je povzročilo manjše zanimanje za uvedbo z dokazi podprte fizioterapije. Poleg tega so avtorji odkrili ključne podatke, ki nakazujejo na prisotne razlike med mnenji in dejanji. Avtorji so namreč ugotovili, da so nekateri izmed vključenih terapevtov navajali pozitivna mnenja, a niso bili konsistentni pri vpeljavi DPF v klinično prakso, medtem ko so bili fizioterapevti z manj pozitivnimi mnenji bolj dosledni pri vpeljavi DPF v lastno prakso. Scurlock-Evans in kolegi (2014) so dodali, da omenjene ugotovitve postavljajo vprašanja med povezanostjo med odnosi in dejanji, predvsem pri raziskavah, kjer se anketiranci samoocenjujejo. Pozitivna mnenja o DPF so ugotavljali tudi Mota Da Silva in sodelavci (2015) v sistematičnem pregledu 12 raziskav. Podobne študije na slovenskem območju so omejene, našli smo eno podobno raziskavo, izvedeno v okviru diplomskega dela. Kropf (2018) so anketirali 50 slovenskih dodiplomskih študentov o njihovih mnenjih ter ovirah pri vpeljavi DPF ter ugotovili, da 84 % vprašanih meni, da ustrezna implementacija DPF vodi k bolj kakovostnemu kliničnemu odločanju, kar pa posledično vodi v boljšo zdravstveno oskrbo pacientov. 86 % vprašanih študentov se strinja, realizacija DPF pripomore k boljšemu izboru ustreznega fizioterapevtskega postopka, 78 % pa meni, da DPF izboljša kakovost zdravstvene oskrbe. Avtorji so poročali, da je se je 80 %, vprašanih s konceptom DPF seznanilo tekom študija, vendar avtorji poudarjajo, da je to le informativna seznanitev in ne poglobljeno usvajanje principov, ki bi študente pripravila za kvalitetno, odgovorno in samostojno prenašanje znanstvenih dognanj v klinično delo. 4.2 Ovire pri vpeljavi DPF Kljub različnim ekonomskim razmeram držav, v katerih so bile vključene študije izvedene, so avtorji poročali o podobnih ovirah pri vpeljavi obravnave, temelječe na znanstvenih dokazih. Najpogostejša ovira za vpeljavo je bilo pomanjkanje časa – časa za pridobivanje novih, najnovejših, informacij ali časa za implementacijo novih znanj v klinično prakso. Do podobnih izsledkov so prišli tudi Mota Da Silva idr. (2015), Paci idr. (2021) ter Scurlock-Evans idr. (2014). Pogosta ovira, ki so jo navajale raziskave, vključene v naš pregled, je bil tudi dostop do informacij, predvsem zaradi obveze plačila mnogih znanstvenih člankov. To ugotavljajo tudi Scurlock-Evans idr. (2014), ki poleg težav z dostopom poudarjajo tudi težavo z učinkovito rabo virov, težavo pri vpeljavi izsledkov v vsakdanjo prakso, kar je pri mnogih fizioterapevtih izzvalo občutek nezaupanja in necenjenja raziskav. Kot dodatno oviro so Scurlock-Evans idr. (2014) opisali primarni vir informacij, ki so ga poročale mnoge vključene študije. 450 Avtorji so poročali, da je bil primarni vir informacij, uporabljenih v procesu kliničnega odločanja preference pacientov, lastne izkušnje, izobraževanja ter izobraževanja na delovnem mestu, vključeni terapevti pa so poročali o težavah pri branju člankov ter znanstveno literaturo umestili kot nizko prioriteto pri izvajanju najboljše klinične prakse. Pomembne ovire, ki smo jih zaznali v našem pregledu kot v pregledu drugih avtorjev so še neznanje tujega jezika, želje pacientov, nepoznavanje statističnih metod in slabše sposobnosti kritične ocene, nezmožnost posplošitve rezultatov doseženih v raziskavah in pomanjkanje podpore na delovnem mestu. Podobne ovire navajajo tudi Kropf (2018), saj je izmed vseh vprašanih študentov 40 % kot oviro navajalo pomanjkanje časa. Kot temeljno oviro pri uporabi DPF je 20 % vprašanih izpostavilo neuporabo DPF s strani kolegov in 18 % anketirancev pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja. Ena izmed ovir, ki smo jo ugotovili v našem sistematičnem pregledu je bila nezmožnost kritične evalvacije. To ugotavlja tudi Kropf (2018), ki v okviru oslabljenih kompetenc izpostavili nezadostno sposobnost ovrednotenja strokovnih člankov, ovrednotenja veljavnosti rezultatov in sposobnosti odločitve o tem, ali so izsledki študije prenosljivi v prakso ter hkrati uporabni in učinkoviti. ShahAli idr. (2023) so kot ovire pri vpeljavi DPF izpostavili tudi neplačilo najnovejših metod, nedostopnost naprav ali pripomočkov ter finančne aspekte fizioterapevtov. S podobnimi težavami se srečujemo tudi fizioterapevti v Sloveniji, saj veliko najnovejših metod in tehnik, kot so npr. visoko-energijski laser ali terapija z udarnim valovi, sistem javnega zdravstva ne krije, pogostokrat pa so krite storitve, ki pacientom ne ponujajo dolgoročnih učinkov in rešitev. Prav tako so fizioterapevti velikokrat časovno omejeni, sistem napotitve pacientov na fizioterapevtsko obravnavo pa fizioterapevtom ne daje avtonomnosti, saj v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravic do zdravstvenih storitev z delovnim nalogom za fizioterapijo (2021), vrsto in/ali količino terapije predpiše napotni zdravnik. 4.3 Spodbujevalni dejavniki Avtorji treh študij so poročali dejavnike, ki bi fizioterapevte spodbudili k vpeljavi DPF v klinično prakso. ShahAli in sodelavci (2023) so navajali več dejavnikov, med drugimi tudi spodbujevanje lastnih interesov, pozitivnih odnosov do DPF, omogočanje lažjega dostopa do informacij in medsebojno izmenjavo znanj. Avtorji poročajo, da bi uvedbo DPF spodbudilo tudi povečan obseg storitev, katerih krije zavarovalnica ter postavitev zakonskih obeznosti, ki bi fizioterapevte obvezale k nadaljnjemu učenju. Gleadhill idr. (2022) so izpostavili tudi pomembnost socialnih medijev pri pridobivanju novih informacij. S tem se strinjajo tudi Wageck in sodelavci (2023), vendar so pri preučevanju fizioterapevtskih objav ugotovili, da večina objav ni vsebovala virov informacij, večina uporabnikov, ki so delili znanstvene informacije pa je predstavljala potencial za konflikt interesov. Avtorji so dodali, da večina objav ni bila namenjena prevzemanju novih znanj, fizioterapevte pa opozarjajo, naj informacije iz družbenih omrežij obravnavajo s previdnostjo. Gleadhill idr. (2022) so kot spodbujevalni dejavnik dodali še spodbujanje na dokazih temelječega odločanja ter financiranje aplikativnih raziskav. Muntessu in sodelavci (2024), so kot spodbujevalni dejavnik izpostavili motivacijo s strani kolegov in nadrejenih. V svojem sistematičnem pregledu Scurlock-Evans idr. (2014) poročajo, da bi omogočanje sodelovanja v raziskavah fizioterapevtom spodbudilo pozitivna mnenja o DPF, razvilo njihove raziskovalne sposobnosti in ponudilo več znanstvenih dokazov, ki jih bi lahko uporabili pri svojem delu. 4.4 Zaključek V raziskavi smo ugotovili, da ima večina fizioterapevtov pozitivna mnenja v povezavi z DPF, hkrati pa smo identificirali pogoste ovire, s katerimi se fizioterapevti soočajo. Z dokazi podprta fizioterapija je v sodobnem času ključna za napredek in razvoj fizioterapije kot stroke in kot znanosti. Za uspešno uvedbo so potrebne spremembe na vseh ravneh – tako spremembe na 451 področju zakonodaje, financiranja, poklicne organizacije, šolstva, zdravstvenih ustanov kot tudi na nivoju vsakega posameznega fizioterapevta. Prihodnjim fizioterapevtom bo treba že v času šolanja omogočiti ter jih spodbuditi k vpeljavi DPF v lastno klinično prakso, hkrati pa jim zagotoviti primerne delovne pogoje in kulturo znanja. LITERATURA 1. Alghadier, M., Elnaggar, R. K., Alasraj, M. I., Khan, N., Almeiman, A. in Albesher, R. (2022). Evidence-based physiotherapy practice in paediatric subdiscipline: A cross-sectional study in Saudi Arabia. Healthcare (Basel, Switzerland), 10(11), 2302. https://doi.org/10.3390/healthcare10112302 2. Bevacqua, N. in Intelangelo, L. (2023). Evidence-based practice in physiotherapy in Argentina: Barriers, perceptions and behaviors. Physiotherapy Research International, 28(4), e2034. https://doi.org/10.1002/pri.2034 3. Djulbegovic, B. in Guyatt, G. H. (2017). Progress in evidence-based medicine: A quarter century on. The Lancet, 390(10092), 415–423. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(16)31592-6 4. Gleadhill, C., Bolsewicz, K., Davidson, S. R. E., Kamper, S. J., Tutty, A., Robson, E., Da Silva, P. V., Donald, B., Dooley, K., Manvell, J., Manvell, N., Delbridge, A. in Williams, C. M. (2022). Physiotherapists’ opinions, barriers, and enablers to providing evidence-based care: A mixed- methods study. BMC Health Services Research, 22(1), 1382. https://doi.org/10.1186/s12913-022- 08741-5 5. Guyatt, G. H. (1991). Evidence-based medicine. ACP Journal Club, 114(2), A16. https://doi.org/10.7326/ACPJC-1991-114-2-A16 6. Hlebš, S. (2017). Z dokazi podprte prakse v fizioterapiji, 6(1). 7. Ibikunle, P. O., Onwuakagba, I. U., Maduka, E. U., Okoye, E. C. in Umunna, J. O. (2021). Perceived barriers to evidence-based practice in stroke management among physiotherapists in a developing country. Journal of Evaluation in Clinical Practice, 27(2), 291–306. https://doi.org/10.1111/jep.13414 8. Kodeks etike fizioterapevtov. (2017). https://physio.si/wp-content/uploads/2021/05/Kodeks-etike- fizioterapevtov.pdf 9. Koes, B. W. (1997). Editorial–Now is the time for evidence based physiotherapy. Physiotherapy Research International , 2(2), iv–v. https://doi.org/10.1002/pri.84 10.Kropf, M. (2018). Mnenje dodiplomskih študentov fizioterapije Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani o z dokazi podprti praksi v fizioterapiji [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta]. RUL. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=91230&lang=slv 11.Meira, E. (2020). Understanding evidence-based medicine using a funnel analogy. OSF. https://doi.org/10.31236/osf.io/kr6aq 12.Morales-Osorio, M. A., Ordoñez-Mora, L. T., Gutiérrez-Espinoza, H., Araya-Quintanilla, F., Bays- Moneo, A. in Ramírez-Vélez, R. (2024). A survey of beliefs, attitudes, knowledge, and behaviors about evidence-based practice in physical therapists of Latin America: A cross-sectional study. Scientific Reports, 14(1), 27404. https://doi.org/10.1038/s41598-024-78703-w 13.Mota Da Silva, T., Da Cunha Menezes Costa, L., Garcia, A. N. in Costa, L. O. P. (2015). What do physical therapists think about evidence-based practice? A systematic review. Manual Therapy, 20 (3), 388–401. https://doi.org/10.1016/j.math.2014.10.009 14.Muntessu, D. L. N., Ghassi, H. T., Buh, F. C., Nietho, A. W., Siewe, J. R. in Mpatoutou, M. M. (2024). Assessment of evidence-based practice (EBP) among physiotherapists in Cameroon: A cross- sectional survey. BMC Medical Education, 24(1), 332. https://doi.org/10.1186/s12909-024-05273- w 452 15.Mwololo, T. K., Olivier, B., Karuguti, W. M. in Matheri, J. M. (2021). Attitudes, perceptions and barriers around evidence-based practice in sports physiotherapy in Kenya. The South African Journal of Physiotherapy, 77(1), 1561. https://doi.org/10.4102/sajp.v77i1.1561 16.Nair, S. P., Panhale, V. P. in Nair, N. (2021). Perceived barriers to evidence-based practice among physiotherapy students. Journal of Education and Health Promotion, 10, 17. https://doi.org/10.4103/jehp.jehp_410_20 17.Navodila za uveljavljanje pravic do zdravstvenih storitev z delovnim nalogom za fizioterapijo. (2021).https://www.zzzs.si/zzzs-api/e- gradiva/podrobnosti/?detail=762B5D404B10C0CAC1257C4300359F74 18.Paci, M., Faedda, G., Ugolini, A., & Pellicciari, L. (2021). Barriers to evidence-based practice implementation in physiotherapy: A systematic review and meta-analysis. International Journal for Quality in Health Care, 33(2), mzab093. https://doi.org/10.1093/intqhc/mzab093 19.Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., … Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. BMJ, 372, n71. https://doi.org/10.1136/bmj.n71 20.Sackett, D. L., Rosenberg, W. M., Gray, J. A., Haynes, R. B., & Richardson, W. S. (1996). Evidence based medicine: What it is and what it isn’t. BMJ (Clinical Research Ed.), 312(7023), 71–72. https://doi.org/10.1136/bmj.312.7023.71 21.Scurlock-Evans, L., Upton, P. in Upton, D. (2014). Evidence-based practice in physiotherapy: A systematic review of barriers, enablers and interventions. Physiotherapy, 100(3), 208–219. https://doi.org/10.1016/j.physio.2014.03.001 22.ShahAli, S., Kajbafvala, M., Fetanat, S., Karshenas, F., Farshbaf, M., Hegazy, F. in Shahabi, S. (2023). Barriers and facilitators of evidence-based physiotherapy practice in Iran: A qualitative study. Musculoskeletal Care, 21(4), 1507–1528. https://doi.org/10.1002/msc.1831 23.Veras, M., Kairy, D. in Paquet, N. (2016). What is evidence-based physiotherapy? Physiotherapy Canada, 68(2), 95–96. https://doi.org/10.3138/ptc.68.2.GEE 24.Wageck, B., Noal, I. S., Guterres, B. D., Adami, S. L., Bordin, D., Fanfa, M. in Nunes, G. S. (2023). Keep posting and following social media profiles about physical therapy, but be aware! A cross- sectional study of social media posts on Instagram and Twitter. Brazilian Journal of Physical Therapy, 27(1), 100484. https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2023.100484 25.Wicherts, J. (2017). The weak spots in contemporary science (and how to fix them). Animals, 7(12), 90. https://doi.org/10.3390/ani7120090 26.World Physiotherapy. (2023). Policy statement: Evidence-based practice. https://world.physio/policy/ps-ebp 27.Zadro, J. R., O’Keeffe, M. in Maher, C. G. (2019). Evidence-based physiotherapy needs evidence- based marketing. British Journal of Sports Medicine, 53(9), 528–529. https://doi.org/10.1136/bjsports-2018-099749 28.Zadro, J., O’Keeffe, M. in Maher, C. (2019). Do physical therapists follow evidence-based guidelines when managing musculoskeletal conditions? Systematic review. BMJ Open, 9(10), e032329. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2019-032329 29.Zakon o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu (ZZKZ). (2024). Uradni list Republike Slovenije, št. 102/24. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO9012 453 Eva Pišek Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Učinki manualnih tehnik sproščanja mišičnih ovojnic pri pacientih z bolečino v križu - pregled literature UDK 615.8615.8:616.75+616.833.5-009.7 UDC 615.8615.8:616.75+616.833.5-009.7 KLJUČNE BESEDE: fizioterapija, manualna KEYWORDS: physiotherapy, manual therapy, fascia, terapija, fascija, fascijalni sistem, bolečina v križu fascial system, low back pain POVZETEK – Bolečina v križu (BVK) predstavlja ABSTRACT – Low back pain (LBP) continues to be a razširjen zdravstveni izziv, ki vpliva na kakovost common health problem that significantly affects an življenja posameznika. V fizioterapevtski obravnavi individual's quality of life. In physiotherapy practise, pogosto uporabljamo manualne tehnike, kot je manual techniques, particularly myofascial release, sproščanje mišičnih ovojnic, katerih uporaba lahko are commonly used to improve patient outcomes. The izboljša oskrbo pacientov. Namen raziskave je bil aim of this study is to evaluate the effectiveness of ugotoviti vpliv teh tehnik na BVK ter s pridobljenimi these techniques and provide evidence-based support podatki podpreti učinkovitost obravnave. V pregled for their use in the treatment of low back pain. A literature so bile vključene domače in tuje znanstvene structured literature search (2014–2024) in PEDro, objave, objavljene med letoma 2014 in 2024, PubMed, CINAHL, ProQuest and COBISS identified pridobljene v podatkovnih bazah PEDro, PubMed, 11 high-quality studies from 315 sources. The review CINAHL, ProQuest in COBISS. Med 315 showed that myofascial manual techniques, including identificiranimi viri smo za končno analizo izbrali 11 fascial release, fascial manipulation and ischaemic ustreznih študij. Pregled literature pokaže, da so compression, are effective in LBP patients and show manualne tehnike sproščanja mišičnih ovojnic, kot so consistent improvement in pain reduction and sproščanje mišične fascije, manipulacija fascije in functional mobility. Myofascial interventions reduce ishemična kompresija, učinkovite pri obravnavi fibrous adhesions and thickness, improve fascial pacientov z BVK. Sproščanje mišičnih ovojnic gliding, neuromodulation and proprioception, zmanjšuje fibrozne adhezije in njihovo debelino, improve blood circulation and facilitate tissue izboljšuje drsenje fascije, modulacijo živčnih signalov oxygenation. As a result, it supports psychological in propriocepcijo, poveča prekrvavitev in pretok, well-being, reduces pain intensity and stiffness and izboljšuje dotok kisika v tkiva. Posledično izboljšuje increases muscle and fascial flexibility and range of psihološko stanje, zmanjšuje bolečino in togost ter motion. Myofascial therapy is a valuable treatment izboljšuje gibljivost mišic in ovojnic. Obravnavanje modality for low back pain that can be used alone or mišičnih ovojnic predstavlja samostojno ali in combination with other approaches to improve dopolnilno tehniko v manualni terapiji, s katerimi patient care. lahko učinkovito odpravljamo BVK. 1 Teoretična izhodišča Bolečina v križu (BVK) je ena najpogostejših zdravstvenih težav, ki pomembno vpliva na kakovost življenja, delovno sposobnost in obremenitev zdravstvenega sistema. Najpogosteje se pojavlja med 55. in 64. letom starosti in je pogosto povezana z disfunkcijo fascialnega sistema, tridimenzionalne mreže vezivnih tkiv, ki obdaja in povezuje mišice, kosti, živce in organe (Stecco in Schleip, 2016). Spremembe, kot so povečana napetost, zgoščenost ali adhezije, omejujejo gibanje in povzročajo bolečino (Chaitow, 2014). 454 BVK se kaže kot bolečina, napetost ali togost v predelu pod rebrnim lokom in nad glutealnimi gubami (Maher idr., 2017). Akutna oblika se pogosto spontano izboljša, kronična pa povzroča trajne omejitve in ekonomsko breme (Drobnič Kovač, 2002). Dejavniki tveganja vključujejo mehanske obremenitve, degenerativne spremembe, miofascialne sprožilne točke in neustrezno držo (Hlebš in Mavsar, 2016). Aktivacija sprožilnih točk sproži miofascialni bolečinski sindrom, ki prizadene več kot tri četrtine populacije (Lara-Palomo idr., 2022; Weller idr., 2018). Mišično fascialni sistem poleg mišic vključuje površinske in globoke fascije, aponevroze, vezi, tetive ter intramuskularna in intermuskularna tkiva, ki omogočajo drsenje in prenos sil (Gatt idr., 2023; Myers, 202; Schleip idr., 2019). Bolečina nastopi zaradi denzifikacije in adhezij, ki zmanjšajo drsenje (Stecco idr., 2014). Z manualnimi tehnikami sproščanja mišičnih ovojnic zmanjšamo bolečino in omogočimo obnovo elastičnosti in drsenja fascije (Beardsley in Škarabot, 2015). Napetost lahko sproščamo z ishemično kompresijo na sprožilnih točkah (Fryer in Hodgson, 2005; Slakan Jakovljević, 2016), miofascialnim sproščanjem, kjer z dolgotrajnimi pritiski povečamo hidracijo in elastičnost tkiva (Ajimsha idr., 2015; Koščak Tivadar, 2017) ali s tehniko manipulacije fascije, kjer z globoko frikcijo na koordinacijskih točkah obnavljamo drsenje in izboljšamo funkcionalnost (Koščak Tivadar, 2014; Stecco, 2004). Raziskave potrjujejo učinkovitost manualnih tehnik pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju gibljivosti (Plaskan idr., 2022). Namen raziskave je bil izvesti pregled domače in tuje literature s področja učinkov manualnih tehnik sproščanja mišičnih ovojnic pri pacientih z BVK. Postavili smo dve raziskovalni vprašanji: 1. Kateri so učinki manualnih tehnik sproščanja mišičnih ovojnic pri pacientih z bolečino v križu? ter 2. Kako učinkovite so manualne tehnike za sproščanje mišičnih ovojnic pri pacientih z bolečino v križu? 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov V raziskavi smo izvedli sistematični pregled domače in tuje strokovne ter znanstvene literature. Tuje vire smo iskali v podatkovnih bazah PEDro, CINAHL, PubMed in ProQuest, domače pa v COBISS. Za slovenske vire smo uporabili ključne besede »tehnika sproščanja mišične fascije«, »manipulacija fascije«, »terapija za sprostitev miofascialnih sprožilnih točk« in »bolečina v križu«. V angleškem jeziku smo iskali izraze »myofascial release technique«, »fascial manipulation«, »trigger point release therapy« in »low back pain«. Pri iskanju smo uporabili Boolove operatorje »IN« oziroma »AND«. Vključitveni kriteriji so bili: slovenski ali angleški jezik, leto izdaje med 2014 in 2024, vsebinska ustreznost in dostopnost celotnega besedila. Izključili smo diplomska, magistrska in doktorska dela. 2.2 Opis instrumenta Za prikaz postopka iskanja in izbora virov smo uporabili PRISMA diagram (Page idr., 2021), ki omogoča pregledno in sledljivo predstavitev vseh faz pregleda literature. Za sistematično primerjavo izbranih raziskav smo oblikovali tabelo, v katero smo vpisali ključne podatke iz posameznih študij. Tako pripravljena preglednica je služila kot analitično orodje, ki je omogočilo enotno obravnavo in primerjavo virov. V razpravi so povzete in interpretirane ugotovitve raziskav, vključenih v analizo. 2.3 Opis vzorca Pri pregledu literature smo se osredotočili na izbor kakovostnih raziskav, ki ustrezajo zastavljenim vključitvenim kriterijem. V začetnem iskanju smo identificirali 315 zadetkov, po odstranitvi podvojenih zapisov ter vsebinski presoji smo v končno analizo vključili 11 člankov, objavljenih med letoma 2014 455 in 2024. Vzorec sestavljajo predvsem randomizirane kontrolirane študije, dva sistematična pregleda z meta-analizo ter ena nerandomizirana eksperimentalna študija. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Izbor literature je temeljil na dostopnosti, vsebinski ustreznosti in aktualnosti za obravnavano problematiko. Analiza je potekala v treh fazah: prvo branje na podlagi naslova in leta izdaje, drugo po pregledu izvlečkov in tretje po podrobnem pregledu celotnega besedila. V tej fazi smo označevali podatke, ki so se tematsko ujemali z raziskovalnimi vprašanji. Rezultati analize posameznih študij so prikazani v tabeli 1. 3 Rezultati V nadaljevanju sta predstavljena shematski in vsebinski prikaz poteka pridobivanja končnega števila zadetkov. 3.1 PRISMA diagram Potek iskanja strokovne in znanstvene literature smo shematsko prikazali s PRISMA diagramom (slika 1) (Page idr., 2021). Z uporabo izbranih ključnih besed in omejitvenih kriterijev smo pridobili 315 virov. Po pregledu naslovov, odstranitvi podvojenih zapisov in izločitvi neustreznih virov je ostalo 47 člankov. Po pregledu izvlečkov smo izločili 33 virov, tako da jih je ostalo 14. Po podrobni analizi celotnih besedil smo izključili še tri članke, zato je v končno analizo vključenih 11 virov. Diagram prikazuje vse faze filtriranja od začetnega iskanja do končnega izbora. Slika 1 Prikaz rezultatov s PRISMA diagramom 456 3.1.1 Tabelarični prikaz rezultatov raziskav Tabela 1 Tabelarični prikaz rezultatov Vzorec, intervencije in Avtor in leto Raziskovalni kontrolna skupina, Ključna spoznanja objave dizajn trajanje, država Álvarez idr., Randomizirana 80 pacientov s prisotnost latentnih miofascialnih 2022 kontrolirana kronično BVK in prožilnih točk na mišici gluteus raziskava tipljivimi bolečimi medius je eden od možnih vzrokov MFPT, starih med 18 za BVK, in 75 let, razdeljeni v statistično sta tehniki pomembno dve skupini: učinkovali na intenzivnost bolečine, 1. skupina (40 bolečinski prag pod pritiskom in pacientov – tehnika kakovost življenja (p < 0,05), suho iglanje ‒ SI) tehnika suho iglanje je bolj 2. skupina (40 učinkovita kratkoročno (po 48 pacientov – IK- urah) in srednjeročno (po enem tehnika), tednu), ena obravnava, ishemična kompresija je Finska. učinkovitejša takoj po intervenciji. Barassi idr., Randomizirana 20 pacientov s ENM, ki je pogosto slabo 2021 kontrolirana kronično BVK in prepoznana, je zanesljiva raziskava tipljivimi bolečimi alternativa za oceno MFPT, saj se MFPT, s povprečno rezultati ujemajo z rezultati IK, starostjo 51,6 leta, vpliv zdravljenja MFPT na živčno- razdeljeni v 2 skupini: mišično stanje prispeva k 1. skupina (10 izboljšanju znanja na področju pacientov – IK- medicinske rehabilitacije, tehnika) statistično pomembno je 2. skupina (10 zmanjšanje funkcionalne pacientov – elektro nezmožnosti po zadnji obravnavi nevromodulacija ‒ pri obeh skupinah (p = 0,007). ENM-tehnika), 6 obravnav (v treh tednih, vsaka 30 minut), Italija. Bhat idr., 2021 Nerandomizirana 65 pacientov s med spinalno mobilizacijo se klinična kronično BVK, starih mehansko stimulirajo živčni raziskava med 18 in 60 let, receptorji velikega premera, kar razdeljeni v dve vodi v aktivacijo mehanizma za skupini: zatiranje bolečine, kar je značilno 1. skupina (33 za Mulliganov koncept, pacientov – tehnika pri MFR-tehniki terapevti sproščanja mišične uporabljajo vztrajno silo v fascije ‒ MFR, skupaj predhodno določeni smeri za z vajami za moč), raztezanje ali optimizacijo dolžine 457 2. skupina (32 in drsenja mišično-fascialnega pacientov – spinalna kompleksa, mobilizacija po analiza je ugotovila statistično metodi Mulligan pomembne razlike v oceni skupaj z vajami za intenzivnosti bolečine, moč), funkcionalnosti in obsega giba v 6 obravnav (1 teden), ekstenziji pri obeh skupinah (p < Indija. 0,001) ter le pri skupini Mulligan v oceni obsega giba v fleksiji (p = 0,050). Branchini idr., Randomizirana 24 pacientov s vzrok za BVK je tudi zadebeljenost 2016 kontrolirana kronično BVK, starih fascije, raziskava 20 – 60 let, razdeljeni cilj FM tehnike je obnovitev v dve skupini: fizioloških drsnih lastnosti fascije, KS (12 pacientov – kar vodi do takojšnjega zmanjšanja SFO) bolečine, povečane gibljivosti ter ES (12 pacientov – izboljšane funkcije, FM tehnika skupaj s učinkovitost FM tehnike je SFO), statistično in klinično boljša v 8 obravnav (v 4 primerjavi s standardno tednih, vsaka 45 fizioterapevtsko obravnavo, minut), pri intenzivnosti bolečine (p = Italija. 0,0028) - pri kakovosti življenja (p = 0,0057). Brandl idr., Randomizirana 30 zdravih oseb brez krvni obtok v fascialnem tkivu ima 2023 placebo- BVK, s povprečno ključno vlogo pri ohranjanju kontrolirana starostjo 40,5 leta, biomehanske, proprioceptivne in raziskava razdeljeni v dve nociceptivne funkcije skupini: torakolumbalne fascije (TLF), ES (15 pacientov – zmanjšanje pretoka krvi, ki ga MFR-tehnika) spremlja deoksigenacija, lahko KS (15 pacientov – sproži degeneracijo fascije, kot so placebo), denzifikacija, fibroza ali odebelitev, ena obravnava (10 – skupina, ki je uporabljala tehniko 12 minut), MFR, je pokazala statistično Nemčija. pomembne izboljšave v primerjavi s placebo skupino glede povečanja krvnega pretoka, kisikove saturacije (SO2) in relativne koncentracije hemoglobina (rHb) (p < 0,037), zaznan je bil statistično pomemben glavni učinek morfologije TLF na krvni pretok (p < 0,001), krvni pretok je bil merjen z lasersko Dopplerjevo spektroskopijo z belo svetlobo. 458 Chen idr., 2021 Sistematični 8 randomiziranih MFR pomaga zmanjšati fibrozne pregled literature kontrolnih raziskav, adhezije, optimizira drsenje fascije in metaanaliza 386 pacientov s in olajša simptome, kronično BVK, MFR kot dopolnilna terapija, starejših od 18 let, MFR spodbuja sprostitev in razdeljeni v dve raztezanje mehkih tkiv, izboljšuje skupini: lokalno prekrvavitev ter obnavlja ES (194 pacientov ‒ gibljivost omejenih sklepov, s samo MFR ali MFR, čimer zmanjšuje mišične bolečine, kombinirana s togost ali prekomerno utrujenost, fizikalno, manualno, MFR nima statistično pomembnega vadbeno terapijo) učinka na zmanjšanje intenzitete KS (192 pacientov ‒ bolečine in kakovost življenja, brez MFR), MFR v kombinaciji s fizikalno Kitajska. terapijo ima statistično pomemben učinek na povečanje obsega giba v ledvenem delu v štirih smereh po štirih tednih v primerjavi s podatki pred intervencijo (p < 0,05), v primerjavi s kontrolno skupino se v skupini z MFR statistično pomembno zmanjša funkcionalna nezmožnost in izboljša funkcija ledvenega dela (p = 0,004). Devantéry idr., Randomizirana 49 pacientov s TLF je zaradi svoje intenzivne 2023 kontrolirana kronično BVK, starih živčne prepletenosti pogosto vzrok raziskava več kot 18 let, za bolečino, razdeljeni v dve glavni cilj študije je bil oceniti skupini: takojšnji učinek standardizirane v ES (25 pacientov ‒ primerjavi s simulirano MFR- MFR) tehniko na togost TLF in ledvenih KS (24 pacientov ‒ mišic erector spinae z uporabo simulirana MFR), elastografije strižnih valov, ena obravnava (po 4 statistično pomembna razlika med minute na obeh skupinama je glede togosti, v straneh), skupini z MFR se je togost leve Kanada. mišice erector spinae zmanjšala (p = 0,035), pri TLF ali desni erector spinae mišici ni razlik, statistično pomembne razlike med skupinama so glede na redukcijo debeline v skupini z MFR večje pri levi TFL (p = 0,039), v skupini simulirane MFR se je pokazala statistično pomembna razlika v desnem (p < 0,0001) in 459 levem podkožnem tkivu (p = 0,007), statistično gledano se je MFR bolje izkazala pri zmanjševanju bolečine v primerjavi z drugo skupino: takoj po terapiji (p < 0,0001), po 24 urah (p = 0,043) in po sedmih dneh (p = 0,081). Dayanir idr., Randomizirana 54 pacientov s večje število aktivnih MFTP je 2020 kontrolirana kronično BVK in povezano z večjo intenzivnostjo raziskava tipljivimi bolečimi bolečine, MFPT, s povprečno primarni izid je bil intenzivnost starostjo 35,47 leta, bolečine med aktivnostjo, razdeljeni v tri sekundarni izidi so vključevali skupine: pregled MFPT, prag bolečine pod 1. skupina (18 pritiskom, aktivnega obsega giba pacientov – IK- ledvenega dela hrbtenice, tehnika) nezmožnost, povezana z bolečino 2. skupina (18 ter prisotnost simptomov depresije pacientov – SCS- in anksioznosti, tehnika) ni statistično pomembne razlike v 3. skupina (18 odstotku deaktiviranih MFPT po pacientov – INIT- prvi in dvanajsti seansi med tehnika), skupinami, pacienti so poleg tega odstotek deaktiviranih MFPT po prejeli standardni intervenciji je bil v skupini IK program vaj za manjši kot v drugih dveh skupinah, izvajanje na domu, po intervenciji je bilo zmanjšanje 12 obravnav (v šestih bolečine med aktivnostjo v skupini tednih), s SCS bolj izrazito kot v skupini IK Turčija. in skupini INIT, skupina SCS je imela nekoliko boljšo oceno nezmožnosti po intervenciji v primerjavi s skupino IK in skupino INIT. Endamlı idr., Randomizirana 55 pacientov s TLF je bogata s hialuronsko kislino 2019 kontrolirana kronično BVK, starih (HA), ki ima pomembno vlogo pri raziskava med 20 in 60 let, drsenju globoke fascije. Ko se razdeljeni v dve raven HA zmanjša, se lokalne drsne skupini: lastnosti tkiv zmanjšajo, kar lahko ES (28 pacientov – povzroči bolečino, konvencionalna glavni cilj FM je povečati fluidnost fizioterapija in FM fascije, odvisno od segrevanja HA, tehnika), po terapiji so se statistično KS (27 pacientov – pomembne razlike pokazale v obeh konvencionalna skupinah, in sicer pri zmanjšanju fizioterapija), bolečine 460 Turčija. (p = 0,001), izboljšanju stopnje funkcije (p = 0,006) in povečanju gibljivosti (p = 0,002), skupina, ki je prejemala FM, se je izkazala kot bolj učinkovita pri zmanjševanju bolečine v primerjavi s kontrolno skupino (p = 0,012). Harper idr., Pragmatična 102 pacienta s če fascija ne drsi, lahko vpliva na 2019 kontrolirana kronično BVK, stara gibanje in povzroči disfunkcionalne klinična med 18 in 70 let, vzorce gibanja, s FM dosežemo raziskava razdeljena v dve obnovo premičnosti fascije, kar skupini: omogoča optimalno motorično 1. skupina (49 funkcijo, pacientov – FM- skupina FM je imela bistveno tehnika) boljše rezultate pri zmanjšanju 2. skupina (53 nezmožnosti (ODI, p < 0,009), pacientov – SFO), zmanjšanju bolečine (NPRS, ZDA. p < 0,0001) in izboljšanju splošnega stanja (GROC, p < 0,003) v primerjavi s skupino SFO, FM se je izkazala za učinkovitejšo pri izboljšanju bolečine, globalne ocene spremembe in nezmožnosti zaradi BVK v primerjavi s standardno fizioterapevtsko obravnavo. Ożóg idr., 2023 Sistematični 6 randomiziranih eden od vzrokov za BVK je motnja pregled literature kontroliranih raziskav, v miofascialnem kompleksu, ki je 398 pacientov s lahko lokalizirana v bogato kronično BVK, starih oživčeni TLF ali pa se nahaja med 18 in 60 let, oddaljeno od mesta bolečine, razdeljeni v dve serija terapij, ki vključuje samo skupini: MFR-tehniko, statistično 1. skupina (199 pomembno učinkuje na povečanje pacientov – MFR- gibljivosti ledvene hrbtenice in tehnike) zmanjšanje simptomov 2. skupina (199 kineziofobije (p < 0,05) ter pacientov – lažne zmanjšanje aktivnosti paraspinalnih MFR-tehnike), mišic (p ≤ 0,05), Švica. ena 40-minutna terapija je zmanjšala bolečino in izboljšala gibljivost, vendar ni vplivala na posturalno stabilnost, 461 ena 5-minutna tehnika ni vplivala na bolečino in funkcionalno nezmožnost. Legenda: BVK = bolečina v križu; ENM = elektro nevromodulacija; ES = eksperimentalna skupina; FM = tehnika manipulacije fascije; GROC = globalna ocena spremembe; IK = ishemična kompresija; INIT = integrirana tehnika nevromuskularne inhibicije; KS = kontrolna skupina; MFPT = miofascialna prožilna točka; MFR = sprostitev mišične fascije; NPRS = numerična lestvica za oceno bolečine; SCS = tehnika napetost ‒ protinapetost; SFO = standardna fizioterapevtska obravnava; SI = suho iglanje; ODI = Oswestry indeks nezmožnosti; TLF = torakolumbalna fascija V tabeli 1 so prikazana osnovna dejstva raziskovalcev in glavne značilnosti vključenih člankov, na katerih temelji naš pregled literature. Razvrščena so po avtorjih in letu objave, raziskovalnem dizajnu, vzorcu, intervenciji, kontrolni skupini, trajanju in državi ter ključnih spoznanjih. 4 Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti učinke manualnih tehnik sproščanja mišičnih ovojnic pri pacientih z bolečino v križu ter oceniti njihovo učinkovitost. Na podlagi pregleda enajstih raziskav, med katerimi so bile randomizirane kontrolirane raziskave, nerandomizirane klinične raziskave in sistematični pregledi z metaanalizami, lahko potrdimo, da je bil namen dosežen. Analiza je omogočila jasne odgovore na obe raziskovalni vprašanji, pri čemer smo rezultate kritično ovrednotili in jih primerjali z izhodiščnimi spoznanji iz teoretičnega dela. Ugotovitve kažejo, da imajo manualne tehnike, kot so sproščanje mišične fascije (MFR), manipulacija fascije (FM) ter sproščanje miofascialnih prožilnih točk (MFPT) z ishemično kompresijo (IK), tehniko napetost–protinapetost (SCS) in integrirano tehniko nevromuskularne inhibicije (INIT), pomembne učinke na zmanjšanje bolečine, izboljšanje funkcionalnosti in gibljivosti. Ti rezultati so skladni z izhodiščnimi teoretičnimi spoznanji, ki poudarjajo, da fascija ni le pasivna struktura, temveč aktivno sodeluje pri gibanju, propriocepciji in prenosu sil, zato njena obravnava lahko vpliva na več ravni delovanja telesa. Na mehanski ravni MFR zmanjšuje fibrozne adhezije in izboljšuje drsenje fascije, kar vodi v zmanjšanje togosti mišic in povečanje gibljivosti (Brandl idr., 2023; Devantéry idr., 2023). FM deluje podobno, saj obnavlja premičnost fascije in omogoča optimalno motorično funkcijo, kar potrjujejo raziskave, ki so pokazale pomembno zmanjšanje bolečine in funkcionalne nezmožnosti v primerjavi s standardno fizioterapijo (Branchini idr., 2016; Endamlı idr., 2019; Harper idr., 2019). Tehnike sproščanja MFPT, kot so IK, INIT in SCS, z deaktivacijo prožilnih točk zmanjšujejo napetost mišic in fascij ter izboljšujejo gibljivost (Álvarez idr., 2022; Barassi idr., 2021; Dayanir idr., 2020). Na nevrofiziološki ravni manualne tehnike vplivajo na propriocepcijo in modulacijo nociceptivnih signalov, kar vodi v zmanjšanje bolečine, zvišanje bolečinskega praga in zmanjšanje aktivnosti paraspinalnih mišic (Harper idr., 2019; Ożóg idr., 2023). Na biokemični ravni MFR izboljšuje prekrvavitev in oksigenacijo tkiv, kar lahko zmanjša vnetje in pospeši regeneracijo (Brandl idr., 2023). Na psihološki ravni te tehnike prispevajo k zmanjšanju anksioznosti, depresije in kineziofobije ter izboljšujejo kakovost življenja (Dayanir idr., 2020; Endamlı idr., 2019; Ożóg idr., 2023). 462 Primerjava učinkovitosti posameznih tehnik kaže, da sta MFR in FM najpogosteje dosegli najboljše rezultate, saj imata širok spekter pozitivnih učinkov. IK se je izkazala za učinkovito predvsem takoj po posegu, medtem ko je suho iglanje (SI) doseglo boljše kratkoročne in srednjeročne učinke (Álvarez idr., 2022). SCS je v nekaterih primerih pokazala nekoliko boljše rezultate pri zmanjšanju bolečine kot IK in INIT (Dayanir idr., 2020). Pri zdravih osebah je MFR izboljšala perfuzijo fascialnega tkiva (Brandl idr., 2023), kar podpira biomehansko razlago učinkov. Raziskave so se razlikovale po velikosti vzorcev, starosti udeležencev, protokolih in uporabljenih merilnih orodjih. Velikost vzorcev je variirala od 20 (Barassi idr., 2021) do 397 udeležencev (Ożóg idr., 2023), starost pa od 18 do 75 let. Protokoli so obsegali od ene do 24 obravnav, trajanje posamezne obravnave pa od 5 do 45 minut. Pogosto so manualne tehnike kombinirali z vadbo, fizioterapijo ali termoterapijo. Uporabljena merilna orodja so vključevala subjektivne lestvice, kot sta VAS in NPRS, ter objektivne metode, kot so algometrija, elektromiografija, elastografija in laserska Dopplerjeva spektroskopija. Večina meritev je bila kratkoročnih, zato so potrebne raziskave z dolgoročnim spremljanjem učinkov. Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati omejitve, kot so pomanjkanje študij v slovenskem jeziku, omejeno število visokokakovostnih metaanaliz, heterogenost metod in protokolov ter prevlada kratkoročnih meritev. Subjektivnost nekaterih merilnih orodij in odvisnost od izkušenosti izvajalca lahko vplivata na zanesljivost rezultatov. Kljub tem omejitvam ugotovitve potrjujejo, da so MFR, FM, IK, INIT in SCS učinkovite pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti pri BVK. V klinični praksi je smiselno individualno prilagajati izbiro tehnike glede na stanje pacienta, cilje terapije in razpoložljive vire. Rezultati lahko služijo kot osnova za razvoj novih protokolov zdravljenja, ki vključujejo manualne tehnike sproščanja mišičnih ovojnic, ter kot spodbuda za nadaljnje raziskave z večjimi vzorci, standardiziranimi protokoli in dolgoročnim spremljanjem učinkov. LITERATURA 1. Ajimsha, M. S., Al-Mudahka, N. R. in Al-Madzhar, J. A. (2015). Effectiveness of myofascial release: Systematic review of randomized controlled trials. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 19(1), 102–112. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2014.06.001 2. Álvarez, S. D., Velázquez Saornil, J., Sánchez Milá, Z., Jaén Crespo, G., Campón Chekroun, A., Barragán Casas, J. M., Frutos Llanes, R. in Rodríguez Sanz, D. (2022). Effectiveness of dry needling and ischemic trigger point compression in the gluteus medius in patients with non-specific low back pain: A randomized short-term clinical trial. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(19), 12468. https://doi.org/10.3390/ijerph191912468 3. Barassi, G., Pokorski, M., Matteo, C. D., Supplizi, M., Prosperi, L., Guglielmi, V., Younes, A., Della Rovere, F. in Iorio, A. D. (2021). Manual pressure release and low grade electrical peripheral receptor stimulation in nonspecific low back pain: A randomized controlled trial. Medical Research and Innovation, 13(24), 73–81. https://doi.org/10.1007/5584_2020_605 4. Beardsley, C. in Škarabot, J. (2015). Effects of self-myofascial release: A systematic review. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 19(4), 747–758. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2015.08.007 5. Bhat, P. V., Patel, V. D., Eapen, C., Shenoy, M. in Milanese, S. (2021). Myofascial release versus Mulligan sustained natural apophyseal glides: Immediate and short-term effects on pain, function, and mobility in non-specific low back pain. PeerJ, 9, e10706. https://doi.org/10.7717/peerj.10706 463 6. Branchini, M., Lopopolo, F., Andreoli, E., Loreti, I., Marchand, A. M. in Stecco, A. (2016). Fascial Manipulation® for chronic aspecific low back pain: A single blinded randomized controlled trial. F1000Research, 3(4), 6890.2. https://doi.org/10.12688/f1000research.6890.2 7. Brandl, A., Egner, C., Reer, R., Schmidt, T. in Schleip, R. (2023). Immediate effects of myofascial release treatment on lumbar microcirculation: A randomized, placebo-controlled trial. Journal of Clinical Medicine, 12 (4), 1248. https://doi.org/10.3390/jcm12041248 8. Chaitow, L. (2014). Somatic dysfunction and fascia’s gliding-potential. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 18(1), 1–3. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2013.11.019 9. Chen, Z., Wu, J., Wang, X., Wu, J. in Ren, Z. (2021). The effects of myofascial release technique for patients with low back pain: A systematic review and meta-analysis. Complementary Therapies in Medicine, 59, 102737. https://doi.org/10.1016/j.ctim.2021.102737 10.Dayanır, I. O., Birinci, T., Kaya Mutlu, E., Akcetin, M. A. in Akdemir, A. O. (2020). Comparison of three manual therapy techniques as trigger point therapy for chronic nonspecific low back pain: A randomized controlled pilot trial. The Journal of Alternative and Complementary Medicine, 26(4), 291–299. https://doi.org/10.1089/acm.2019.0435 11.Devantéry, K., Morin, M., Grimard, J. in Gaudreault, N. (2023). Effects of a myofascial technique on the stiffness and thickness of the thoracolumbar fascia and lumbar erector spinae muscles in adults with chronic low back pain: A randomized before-and-after experimental study. Bioengineering, 10(3), 332. https://doi.org/10.3390/bioengineering10030332 12.Drobnič Kovač, D. (2002). Obravnava bolnika z bolečino v križu. Zdravstveni vestnik, 71(2), 97–100. 13.Endamlı, D. B., Bayramlar, K. in Turhan, B. (2019). Investigation of fascial treatment effectiveness on pain, flexibility, functional level, and kinesiophobia in patients with chronic low back pain. Physiotherapy Quarterly, 27(3), 1–5. https://doi.org/10.5114/pq.2019.86461 14.Fryer, G. in Hodgson, L. (2005). The effect of manual pressure release on myofascial trigger points in the upper trapezius muscle. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 9(4), 248–255. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2005.02.002 15.Gatt, A., Agarwal, S. in Zito, P. M. (2023). Anatomy, fascia layers. Treasure Island, FL: StatPearls Publishing. 16.Harper, B., Steinbeck, L. in Aron, A. (2019). Fascial manipulation vs. standard physical therapy practice for low back pain diagnoses: A pragmatic study. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 23(1), 115–121. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2018.10.007 17.Hlebš, S. in Mavsar, J. (2016). Kakšen je najboljši položaj sedenja za hrbtenico po mnenju slovenskih fizioterapevtov. Fizioterapija, 24(1), 15–24. 18.Koščak Tivadar, B. (2014). Manipulacija fascij pri internističnih (visceralnih) motnjah. Fizioterapija, 22(2), 56–62. 19.Koščak Tivadar, B. (2017). Fascija – principi fascijalnega fitnesa. V B. Jesenšek Papež in K. Kmetič (ur.), Fascija – fizioterapevtski pristopi (str. 12–13). Univerzitetni klinični center, Inštitut za fizikalno in rehabilitacijsko medicino. 20.Lara-Palomo, I. C., Gil-Martínez, E., Antequera-Soler, E., Castro-Sánchez, A. D., Fernández- Sánchez, M. in García-López, H. (2022). Electrical dry needling versus conventional physiotherapy in the treatment of active and latent myofascial trigger points in patients with nonspecific chronic low back pain. Trials, 23, 238. https://doi.org/10.1186/s13063-022-06179-y 21.Maher, C., Underwood, M. in Buchbinder, R. (2017). Non-specific low back pain. The Lancet, 389(10070), 736–747. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(16)30970-9 22.Myers, T. W. (2021). Anatomy trains: Myofascial meridians for manual therapists and movement professionals (4th ed.). Elsevier Limited. 464 23.Ożóg, P., Weber-Rajek, M. in Radzimińska, A. (2023). Effects of isolated myofascial release therapy in patients with chronic low back pain: A systematic review. Journal of Clinical Medicine, 12(19), 6143. https://doi.org/10.3390/jcm12196143 24.Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., McGuinness, L. A., Stewart, J. T., Tricco, A. C., Welch, V. A., Whiting, W. in Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. Journal of Clinical Epidemiology, 134, 178– 189. https://doi.org/10.1016/j.jclinepi.2021.03.001 25.Plaskan, K., Videmšek, M. in Karpljuk, D. (2022). Slings myofascial training – koncept nove metode vadbe. Revija Šport, 70(1–2), 19–24. 26.Schleip, R., Hedley, G. in Yucesoy, C. A. (2019). Fascial nomenclature: Update on related consensus process. Clinical Anatomy, 32(7), 929–933. https://doi.org/10.1002/ca.23423 27.Slakan Jakovljević, B. (2016). Vpliv miofascialne in fascialne bolečine na bolečino v spodnjem delu hrbta. V B. Jesenšek Papež (ur.), V Horizonti rehabilitacije 2016: Zbornik vabljenih predavanj (Maribor, 14. april 2016) (str. 111–121). Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor. 28.Stecco, A., Meneghini, A., Stern, R., Stecco, C. in Imamura, M. (2014). Ultrasonography in myofascial neck pain: Randomized clinical trial for diagnosis and follow-up. Surgical and Radiologic Anatomy, 36(3), 243–253. https://doi.org/10.1007/s00276-013-1185-2 29.Stecco, C. in Schleip, R. (2016). A fascia and the fascial system. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 20(1), 139–140. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2015.11.012 30.Stecco, L. (2004). Fascial manipulation for musculoskeletal pain. PICCIN. 31.Weller, J., Corneau, D. in Otis, J. (2018). Myofascial pain. Seminars in Neurology, 38(6), 640–643. https://doi.org/10.1055/s-0038-1673674 465 Janja Potisek Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Oskrba življenjsko ogroženega pacienta po poskusu samomora UDK 616.89-008.441.44+613:37 UDC 616.89-008.441.44+613:37 KLJUČNE BESEDE: samomor, zdravstvena nega, KEYWORDS: suicide, nursing, nurse, prevention, medicinska sestra, preventiva, psihosocialna podpora psychosocial support POVZETEK – Članek obravnava zdravstveno-vzgojno ABSTRACT – Suicide is a complex public health vlogo medicinskih sester pri obravnavi pacientov po problem that has existed in Slovenia for a long time, poskusu samomora. Na pojavnost vplivajo duševne although rates have decreased in recent decades. motnje, socialna izolacija, družinske disfunkcije in Patients with schizophrenia, who have a significantly drugi dejavniki tveganja. Posebej ranljivi so bolniki s shorter life expectancy and a higher risk of suicide, shizofrenijo, ki imajo bistveno večje tveganje za are particularly at risk. The COVID-19 pandemic samomor. Pandemija COVID-19 je prinesla številne brought with it numerous risk factors (loneliness, dejavnike tveganja (osamljenost, finančni stres, financial stress, mental disorders), yet suicide rates duševne motnje), vendar se stopnja samomorov v tem did not increase significantly during this time. A času ni bistveno povečala. Izveden je bil kvalitativni in qualitative and systematic review of foreign and sistematični pregled tuje in domače znanstvene domestic scientific literature was conducted. The literature. Rezultati pregleda kažejo, da je study shows that suicidality is often associated with samomorilno vedenje pogosto povezano z duševnimi mental disorders such as schizophrenia, with the risk motnjami, kot je shizofrenija, pri kateri je tveganje za of suicide being 5.8 times higher in people with samomor večje. Med pandemijo COVID-19 se kljub suicidal anxiety. Despite these risk factors, suicide dejavnikom tveganja stopnja samomorov ni povečala, rates did not increase during the COVID-19 pandemic kar je pripisano družbeni povezanosti, ekonomski due to social ties, economic support, accessibility of podpori, dostopnosti duševnozdravstvenih storitev in mental health services and telemedicine measures. telezdravstvenim oblikam pomoči. Učinkovita Effective prevention relies on early risk identification, preventiva temelji na zgodnjem prepoznavanju multidisciplinary collaboration and access to tveganja, multidisciplinarnem sodelovanju in interventions that reduce stigmatisation and ensure dostopnosti intervencij, ki zmanjšujejo stigmo in ongoing support. zagotavljajo stalno podporo. . 1 Pojavnost samomorilnosti Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2025) je bilo leta 1994 skupaj 621 samomorov - od tega 480 moških in 141 žensk. Največ samomorov so storili ljudje stari med 40 in 60 let. Podatki za leto 2023 kažejo, da je bilo skupno 358 samomorov - od tega 295 moških in 63 žensk, v večini moški nad 80-tim letom starosti (44 primerov) ter ženske v starosti 50–54 let (11primerov) in 70–74 let (11 primerov). V intenzivni terapiji se pogosto srečamo s pacienti po poskusih samomora, ki ne kažejo znakov življenja ter potrebujejo sedacijo, analgezijo in mehansko ventilacijo (Quesada-Franco idr., 2022). Njihova oskrba zahteva celostni pristop, ki vključuje urgentne reanimacijske ukrepe, stabilizacijo življenjskih funkcij, zdravljenje morebitnih poškodb in zastrupitev, ob tem pa tudi psihosocialno podporo pacienta in svojcev. Čeprav so raziskave, ki ocenjujejo razširjenost samomorov 466 med pandemijo covida-19 dokumentirane, so ugotovitve mešane. Veliko raziskav prihaja iz držav z visokim dohodkom, ki niso pokazale dokazov o povečanju stopenj samomorov v prvih mesecih pandemije. Kljub začetnim pomislekom glede morebitnih negativnih učinkov pandemije na dejavnike tveganja za samomor, kot so težave z duševnim zdravjem, nasilje v družini, finančni stresorji in dostop do smrtonosnih sredstev, je le nekaj študij dokazalo povečano stopnjo samomorov med pandemijo. Možna razlaga za nižjo porast samomorov bi bila lahko ekonomska podpora, ki so jo vlade nudile za ublažitev negativnih učinkov zaprtja in začasnega zaprtja nebistvenih podjetij, kar je povečalo stopnjo brezposelnosti (pomemben dejavnik tveganja za samomor). Drug pomemben dejavnik, ki je opažen zlasti v državah z visokim dohodkom, je manj bolezni, povezanih z duševnim zdravjem. Ne glede na to, ali so to bolniki s predhodno diagnosticiranimi duševnimi motnjami ali ljudje, ki prvič doživljajo depresijo, osamljenost in samomorilne misli, je dobro poskrbljeno s strani ustanov za duševno zdravje ali z vzpostavitvijo telezdravstvenih storitev, posebnih telefonskih linij za pomoč ob samomorilnih mislih. Tretji dejavnik je krepitev družinskih, prijateljskih in socialnih vezi. Četrti najpogosteje naveden razlog je zmanjšanje stresa in pritiska, povezanega z ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem, zaradi dela na daljavo (Da Cunha Varella idr., 2024). 1.1 Shizofrenija, anksioznost, depresija Shizofrenija je huda psihiatrična motnja, za katero so značilne kognitivne okvare in vedenjske disfunkcije. V primerjavi s splošno populacijo imajo ljudje, ki živijo s shizofrenijo, krajšo pričakovano življenjsko dobo in višjo stopnjo prezgodnje umrljivosti, pri čemer je samomor pogost vzrok smrti. Samomor je globalni zdravstveni izziv, zaradi katerega veliko število pacientov umre oz. imajo dosmrtne posledice v smislu duševnega zdravja. Samomorilno vedenje obstaja v kontinuumu, od ponavljajočih se misli o samomoru, načrtovanja samomora, poskusov samomora do dokončanega samomora (Bai, 2021). Anksioznost in depresija se pogosto začneta v zgodnji adolescenci in imata različen potek pri posameznikih. Večina mladostnikov z visoko anksioznostjo vstopa v depresivno epizodo brez zgodnje obravnave (McLaughlin in King, 2025). Med pandemijo COVID-19 se je znatno povečalo število simptomov depresije in anksioznosti med otroki in mladostniki. Zaznana prevalenca depresije je bila 25 % in anksioznosti 20 %, kar pomeni večjo verjetnost duševnih stisk (Racine idr., 2021). Kognitivno-vedenjske terapije (CBT) in družinska terapija so najbolj učinkovite za preprečevanje samomora, kjer je ključna vključenost staršev. Rehabilitacija po poskusu samomora je pomembna zdravstveno-vzgojna komponenta v intenzivni enoti (Brent idr., 2013). 1.2 Preprečevanje samomora Samomorilni bolniki doživljajo akutno čustveno bolečino in si tako kot bolniki s fizičnimi bolečinami zaslužijo empatično in na bolnika osredotočeno oskrbo. Majhni napori, kot je razlaga, kaj lahko pričakujejo, in zagotavljanje osnovne tolažbe, lahko izboljšajo bolnikovo izkušnjo. Izvajalci nujne medicinske pomoči so lahko skeptični glede preprečevanja samomora ali pa imajo pristranskosti do bolnikov z duševnimi boleznimi, zato bi si morali prizadevati premagati področja nelagodja. Vzpostavitev odnosa s sočutnim, a neposrednim pristopom lahko izboljša komunikacijo z bolnikom in s tem izboljša kakovost zdravljenja. Pomembno je, da spraševanje bolnika o samomorilnih mislih ali načrtih ne spodbuja samomorilnega vedenja. Izvajalci morajo postaviti specifična vprašanja o izvoru in vsebini samomorilnih misli (Betz in Boudreaux, 2016). Danes obstaja več intervencij za preprečevanje samomora – vključno z izobraževanjem javnosti in zdravnikov, medijskimi strategijami, presejalnimi pregledi, omejevanjem dostopa do sredstev za samomor, farmakološkimi in psihološkimi zdravljenji ter podporo prek interneta ali telefonske linije za pomoč. Tehnologija lahko poveča dostopnost za tiste, ki živijo na podeželju in oddaljenih območjih, ali pa ponudi alternativo tistim, ki zavračajo hospitalizacijo, in anonimno rešitev za tiste, ki jih prizadeneta stigma in diskriminacija. Poleg tega so lahko digitalni 467 postopki, če so popolnoma avtomatizirani, brez omejitev človeških virov in niso odvisni od vzpostavljenega zdravstvenega sistema, kar pomeni, da lahko zagotovijo takojšnjo in stalno podporo, ki je lahko celo prilagojena individualnim potrebam (Sutori, 2024). 1.3 Mladostniki Adolescenti, ki poskušajo narediti samomor, pogosto kažejo prisotnost psihiatričnih motenj, kot so depresija, anksioznost, vedenjske motnje ali uporaba psihoaktivnih substanc. Prisotnost katere koli duševne motnje poveča tveganje za samomor približno za desetkrat. Impulzivno-agresivne osebnostne značilnosti so povezane z višjim tveganjem za samomor, saj mladi pogosto ukrepajo brez razmišljanja. Poleg impulzivnosti imajo mladostniki po poskusu samomora pogosto zmanjšano zavest o dolgoročnih posledicah, slabše sprejemajo odločitve in izkazujejo visoko izgubo upanja – vse to prispeva k ponovnim kriznim situacijam (Wasserman, 2021). Zmanjšana socialna vključenost, posledica spletnega nasilja ali družinski konflikti dodatno prispevajo k samomorilnemu vedenju. Posledice nasilja, preganjanja na spletu in disfunkcionalni družinski odnosi pripomorejo k občutku osamljenosti in brezbrižnosti (Haghish idr., 2023) . Mladostniki iz družin z disfunkcijo (npr. poskus samomora starša, duševna motnja v družini) imajo dvakrat večje možnosti za samomorilno vedenje, pri čemer je starševski poskus samomora še posebej močan dejavnik tveganja za samomor mladostnika. Mladostniki po poskusu samomora pogosto izkazujejo kombinacijo psiholoških, kognitivnih in socialnih tveganj: prisotnost duševnih motenj, impulzivno vedenje, pomanjkanje strategij za upravljanje, disfunkcionalni družinski odnosi in socialna izolacija. Prizadevanja za intervencije morajo biti multidisciplinarna, usmerjena tako na individualne kot družinske dejavnike ter ranljive socialne skupine (Geulayov idr., 2018). Intenzivna uporaba družbenih omrežij povečuje tveganje za samomorilne misli in vedenje pri mladih. Izpostavljenost nasilju, izključevanje in primerjanje med seboj na spletu, poslabšuje duševno zdravje. Prepoznava sodobnih okoljskih dejavnikov tveganja, priporočila za vključevanje digitalne pismenosti v preventivne programe bi lahko vplivali na zmanjšano pojavnost samomorilnosti (Jaycox idr., 2024). 1.4 Vloga družine in staršev Poskus samomora otroka je za starše izredno travmatičen dogodek, ki pogosto sproži občutke krivde, sramu, nemoči in strahu pred ponovitvijo dogodka (Hill in Pettit, 2021). Starši se pogosto sprašujejo, ali bi lahko dogodek preprečili, ali so spregledali opozorilne znake in kaj pomenijo vedenjske spremembe njihovega otroka. Ti občutki lahko vodijo do sekundarne stiske ali celo razvoja tesnobe in depresije pri starših (Yap idr., 2021). Kakovost družinskih odnosov je tesno povezana s stopnjo tveganja za samomorilno vedenje pri mladostnikih/otrokih in tudi z uspešnostjo okrevanja. Družinska disfunkcija, pomanjkanje čustvene bližine, prepiri ter odsotnost komunikacije so dejavniki tveganja, ki vplivajo na mladostnikovo doživljanje brezizhodnosti (Lindqvist idr., 2022). Nasprotno pa podpora družine, odprt dialog in čustvena povezanost pomembno pripomorejo k okrevanju mladostnika in zmanjšanju možnosti za ponovitev samomorilnega vedenja. Zdravstveno-vzgojni ukrepi, ki vključujejo tudi starše, so ključnega pomena. V enotah intenzivne terapije je nujno izvajati svetovalno delo tudi s starši, kjer jim medicinske sestre in ostali člani tima pomagajo razumeti mladostnikovo duševno stisko, prepoznati opozorilne znake in jih opremiti s strategijami za podporo (Curtis idr., 2023). Usmerjena edukacija o duševnem zdravju zmanjšuje stigmo in omogoča bolj varno domače okolje. Raziskave potrjujejo, da je vključevanje družine v psihoterapevtski proces (npr. družinska terapija ali sistemska obravnava) zelo učinkovito pri preprečevanju ponovitve samomorilnega vedenja (Diamond idr., 2019). Družinska terapija mladostnikom pomaga razumeti svoje čustvene odzive, izboljšuje komunikacijo v družini ter krepi podporne odnose. Starši imajo ključno vlogo pri okrevanju mladostnika po poskusu samomora. Njihovo 468 psihološko stanje, pripravljenost za sodelovanje in zmožnost zagotavljanja podpore pomembno vplivajo na nadaljnji potek okrevanja. Zato je nujno, da so vključeni v zdravstveno-vzgojni proces v intenzivni terapiji ter da prejmejo strokovno podporo, izobraževanje in psihosocialno pomoč. Pomemben vidik obravnave pacientov po poskusu samomora je tudi postvencija oziroma nadaljnja podpora po odpustu iz bolnišnice. Obdobje neposredno po odpustu iz bolnišnice je izjemno tvegano za ponovitev samomorilnega vedenja, zato je povezava med bolnišnično in skupnostno oskrbo ključnega pomena. Učinkoviti programi nadaljnje oskrbe vključujejo redno spremljanje, psihoterapevtsko podporo in strukturirane oblike komunikacije s pacientom in družino (Milner idr., 2020). Aktivno spremljanje pacientov po odpustu je učinkovito pri zmanjševanju ponovnih poskusov samomora in izboljšanju psihosocialnih izidov (Zalsman idr., 2016). Kartal idr. (2024) predstavlja podroben protokol programa HOPE aftercare, ki je zasnovan kot popolna podpora mladostnikom po poskusu samomora, še posebej v obdobju takoj po odpustu iz bolnišnice oziroma intenzivne enote (IE3). Program je zasnovan kot strukturirana, trajnostna in celostna podpora, ki mladostnikom in njihovim družinam zagotavlja most med akutno hospitalizacijo in dolgotrajno rehabilitacijsko pomočjo. Programa se udeleženci udeležijo, takoj ko zapustijo bolnišnico ali urgentni sprejem. To je kritično, ker je najvišje tveganje za ponovni poskus samomora v prvih mesecih po odpustu. Program vključuje psihologe, socialne delavce, medicinske sestre in druge strokovnjake, ki sodelujejo pri pripravi nadaljnjega načrta oskrbe. Poudarek je na sistematičnem ocenjevanju tveganja. Štirje sestavni elementi podpore so preventivno spremljanje, ki vključuje redno preverjanje stanja in psihosocialnih potreb, motivacijska podpora, ki pomaga mladostniku pri nadaljnjem vključevanju v obravnavo, reševanje problemov in svetovanje, ki je osredotočeno na razvijanje strategij spopadanja s stisko ter neprekinjeno ocenjevanje tveganja, ki je prilagojeno glede na individualne potrebe. Pacient je vključen v trajanje programa HOPE od 3 do 6 mesecev po odpustu. Program je dovolj dolg, da omogoči stabilizacijo, preventivo ponovitve in vpeljavo kontinuirane podpore v življenjsko okolje mladostnika. Pomembna sta izobraževanje in informiranje staršev o opozorilnih znakih in možnostih podpore. Namen je okrepiti podporno okolje doma, kar je ključno pri preprečevanju ponovitev. Program naslavlja kritično obdobje neposredno po akutni intervenciji v IE3. Nadomešča šibke točke običajnih sistemov (prekinitve obravnave po odpustu) s sistematičnim in načrtovanim prehodom v ambulantno/socialno podporo. Intervencija združuje kliniko, preventivo in socialno vključenost, kar sovpada z multidisciplinarnim pristopom IE3. Program HOPE aftercare deluje kot most med akutno oskrbo v IE3 in dolgoročnejšo skupnostno podporo. Program je zasnovan kot celostna, preverjena in fleksibilna oblika pomoči po poskusu samomora, z močno podporo družini in sistemom, ki zaznava ponovna tveganja. Odličen primer zdravstveno-vzgojne in rehabilitacijske intervencije po akutni negi. Mladostnikom po poskusu samomora nudi strukturirano podporo po odpustu iz bolnišnice. Program vključuje psihosocialne intervencije, podporo družini in nadzor nad ponovnimi krizami (Kartal idr., 2024). Namen prispevka je celostno predstaviti vlogo medicinskih sester pri obravnavi pacientov po poskusu samomora, s poudarkom na: medicinskih postopkih (stabilizacija življenjskih funkcij, sedacija, analgezija, mehanska ventilacija), psihosocialni podpori pacientu in svojcem ter preventivnih ukrepih, ki zmanjšujejo tveganje za ponovitev samomorilnega vedenja. Namen prispevka je tudi prepoznati glavne dejavnike tveganja za samomor (npr. duševne motnje, socialna izolacija, družinska disfunkcija), osvetliti pomen multidisciplinarnega sodelovanja med medicinskimi sestrami, zdravniki, psihiatri, socialnimi delavci in psihologi, izpostaviti pomen družinske podpore in edukacije, predstaviti primere dobrih praks ter poudariti potrebo po razvoju telezdravstvenih in digitalnih oblik pomoči, ki povečujejo dostopnost in zmanjšujejo stigmo. 469 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov V raziskavi je bila uporabljena metoda sistematičnega pregleda literature, ki omogoča celovit vpogled v obstoječe raziskave na področju zdravstvene nege pacientov po poskusu samomora. Podatki so bili zbrani z iskanjem v mednarodnih in domačih podatkovnih bazah (PubMed, CINAHL, SpringerLink, Cobiss in Google Scholar). Iskanje je bilo omejeno na članke, objavljene v zadnjih petih letih, v slovenščini ali angleščini. Uporabljene so bile kombinacije ključnih besed: samomor, medicinska sestra, zdravstvena nega, preventiva, psihosocialna podpora. 2.2 Opis instrumenta Instrument za zbiranje podatkov je bil vnaprej pripravljen protokol za sistematični pregled literature, ki je vključeval merila za vključitev in izključitev študij, oceno kakovosti člankov ter standardizirano tabelo za izpis ključnih ugotovitev. Pri vrednotenju kakovosti literature je bila uporabljena hierarhija dokazov, kjer so bile prednostno upoštevane sistematične raziskave, metaanalize in recenzirani članki. 2.3 Opis vzorca V vzorec so bile vključene raziskave, ki so obravnavale paciente po poskusu samomora in vlogo medicinskih sester pri njihovi zdravstveni obravnavi. Vključeni so bili članki s področja urgentne medicine, intenzivne terapije ter psihiatrične zdravstvene nege. Skupno je bilo analiziranih 10 člankov, vsi tuji viri. Literatura zajema leta od 2016 do 2025. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki so bili zbrani s pomočjo sistematičnega iskanja in nato kvalitativno analizirani, v mesecu avgustu in septembru 2025. Analiza je temeljila na primerjavi rezultatov posameznih raziskav in identifikaciji skupnih tem, kot so vloga medicinskih sester, načini zdravstvene obravnave pacientov po poskusu samomora, psihosocialna podpora ter organizacijski vidiki v intenzivnih enotah. Rezultati so bili sintetizirani v tematske sklope, ki omogočajo preglednost in primerljivost ugotovitev. 2.5 Ocenjevanje kakovosti vključenih študij Pri sistematičnem pregledu literature je bila uporabljena hierarhija dokazov, kjer so bile prednostno upoštevane sistematične raziskave, metaanalize in recenzirani članki. To pomeni, da so bile študije ocenjene glede na njihovo metodološko moč – bolj kakovostne so bile tiste, ki temeljijo na obsežnih podatkih in strogih znanstvenih metodah. Visoka kakovost vključenih študij: Bai idr. (2021), Betz in Boudreaux (2016), Da Cunha Varella idr. (2024), Diamond idr. (2019), Geulayov idr. (2018), Haghish idr. (2023), Sutori idr. (2024). Večinoma so sistematični pregledi, metaanalize ali randomizirane kontrolirane raziskave, kar pomeni najvišjo stopnjo dokazne moči. Srednja kakovost vključenih študij: Curtis idr. (2023), Kartal idr. (2024), Quesada-Franco idr. (2022). Kvalitativne raziskave ali evalvacije storitev, ki prinašajo pomembne ugotovitve, vendar z manjšo posplošljivostjo zaradi manjših vzorcev ali subjektivne narave podatkov. 470 Tabela 1 Postopek izbire člankov za analizo po metodologiji Prizma Število (n) Identifikacija-zapisi identificirani v bazah (Cobiss, CHINAL, PubMed, 250 SpringerLink, Google Scholar) Odstranjeni podvojeni 100 Preostali zapisi, pregled naslovi/izvlečki 150 Zapisi izločeni po pregledu naslovov/izvlečkov 125 Polna besedila ocenjena za primernost 25 Vključene študije v končno analizo 10 3 Rezultati Analiza literature je pokazala več ključnih ugotovitev. Najpogostejši dejavniki tveganja za samomor so duševne motnje (shizofrenija, depresija, bipolarna motnja), socialna izolacija, finančne težave in zloraba substanc (Bai idr., 2021; Geulayov idr., 2018). Vloga medicinskih sester je ključna, saj zagotavljajo tako medicinsko oskrbo (stabilizacijo življenjskih funkcij, spremljanje vitalnih znakov, aplikacijo terapije) kot tudi psihosocialno podporo (Betz in Boudreaux, 2016). Pomembna je individualizirana zdravstvena nega, ki vključuje vzpostavitev zaupanja, aktivno poslušanje ter vključevanje svojcev v proces zdravljenja (Curtis idr., 2023). Preventivne strategije, kot so presejalni programi, izobraževanje zdravstvenih delavcev, omejevanje dostopa do sredstev za samomor in uvedba telezdravstvenih storitev, se izkazujejo kot učinkovite pri zmanjševanju tveganja (Sutori idr., 2024). V intenzivni terapiji so ključni ukrepi: umetna ventilacija, sedacija in analgezija, hranjenje preko nasogastrične sonde ter skrb za morebitno postopke povezane z donorsko politiko (Quesada-Franco idr., 2022). Sistematični pregled literature je pokazal več ključnih ugotovitev, ki jih lahko razdelimo v tri glavna področja: dejavniki tveganja, načini obravnave v kliničnem okolju ter vloga medicinskih sester in svojcev v procesu okrevanja. Analizirane raziskave so enotno izpostavile, da so najpogostejši dejavniki tveganja duševne motnje, kot so shizofrenija, depresija in anksiozne motnje (Bai idr., 2021; Curtis idr., 2023; Geulayov idr., 2018). Posebno ranljiva skupina so mladostniki, kjer tveganje povečujejo impulzivno vedenje, pomanjkanje strategij spoprijemanja in izpostavljenost spletnemu nasilju (Haghish idr., 2023). Študije so pokazale, da ima prisotnost duševne motnje približno desetkrat večje tveganje za poskus samomora, pri čemer je pomemben tudi vpliv družinske disfunkcije, socialne izolacije in zlorabe substanc (Wasserman, 2021). Rezultati kažejo, da je oskrba v enotah intenzivne terapije usmerjena v stabilizacijo življenjskih funkcij, mehansko ventilacijo, sedacijo, analgezijo in hranjenje preko nasogastrične sonde. Pomemben vidik so tudi postopki, povezani z donorsko politiko (Quesada-Franco idr., 2022). Posebej v ospredju je celostna obravnava, ki vključuje urgentne reanimacijske ukrepe, zdravljenje poškodb ali zastrupitev ter sočasno psihosocialno podporo (Betz in Boudreaux, 2016). V več raziskavah se je pokazala potreba po standardiziranih protokolih za obravnavo samomorilnih pacientov, zlasti v urgentnih oddelkih (Betz in Boudreaux, 2016). Medicinske sestre imajo osrednjo vlogo pri zagotavljanju tako medicinske kot psihosocialne oskrbe. Njihova naloga je večdimenzionalna – poleg spremljanja vitalnih funkcij in aplikacije terapije skrbijo za vzpostavitev zaupanja, zmanjševanje stigme ter komunikacijo s svojci (Curtis idr., 2023). Raziskave so potrdile, da vključevanje družine v proces zdravljenja pomembno zmanjšuje verjetnost ponovitve samomorilnega vedenja (Diamond idr., 471 2019). Družinska terapija, ki temelji na izboljšanju komunikacije in čustvene povezanosti, se je izkazala za zelo učinkovito (Lindqvist idr., 2022). Programi, kot je HOPE aftercare, so se pokazali kot primer dobre prakse, saj mladostnikom in družinam nudijo kontinuirano podporo tudi po odpustu iz bolnišnice (Kartal idr., 2024). Na podlagi analiziranih raziskav se kot učinkovite strategije preprečevanja samomora kažejo presejalni programi za zgodnje odkrivanje tveganja, izobraževanje zdravstvenih delavcev, omejevanje dostopa do smrtonosnih sredstev, širjenje telezdravstvenih storitev ter uporaba digitalnih intervencij. Slednje so še posebej pomembne za mlade in za osebe, ki živijo na podeželju ali zavračajo hospitalizacijo (Da Cunha Varella idr., 2024; Sutori idr., 2024). Tabela 2 Rezultati pregleda literature Kakovost Referenca Metodologija Vzorec populacija Ključne ugotovitve (ocena) Visoka razširjenost Metaanaliza in Bai idr. Osebe s samomorilnih misli in sistematični Visoka (2021) shizofrenijo povečano tveganje za pregled samomor Betz in Upravljanje s suicidalnimi Pregled / klinična Pacienti na Boudreaux pacienti v urgentnem oddelku, Visoka priporočila urgenci (2016) pomen protokolov Curtis idr. Kvalitativni Družine in Poudarjen pomen družinske Srednja (2023) pregled mladostniki vključenosti in komunikacije Da Cunha Sistematični Stopnja samomorov pred in Globalna Varella idr. pregled in med COVID-19 ostala Visoka populacija (2024) metaanaliza nespremenjena Randomizirana Mladostniki s Diamond idr. Družinska terapija, ki temelji kontrolirana suicidalnimi Visoka (2019) na navezanosti, je učinkovita raziskava mislimi Geulayov Večcentrična Pacienti po Tveganje za samomor po kohortna Visoka idr. (2018) samopoškodbah predstavitvi s samopoškodbo raziskava Haghish idr. Mladostniki po Razširjenost in napovedniki Metaanaliza Visoka (2023) svetu suicidalnih misli in poskusov Mladostniki z Kartal idr. Evalvacija HOPE aftercare storitev visokim Srednja (2024) storitve izboljša izide tveganjem Quesada- Primerjalna Primerjava resnih poskusov Pacienti v Franco idr. kohortna samomora v enotah intenzivne Srednja intenzivni terapiji (2022) raziskava terapije Sutori Sistematični Učinkovitost samostojnih i dr. Digitalne pregled in digitalnih orodij za Visoka (2024) intervencije metaanaliza preprečevanje samomora 472 4 Razprava Razprava poudarja pomen celostne obravnave pacientov po poskusu samomora, ki združuje medicinske in psihosocialne vidike (Betz in Boudreaux, 2016). Medicinske sestre so v središču obravnave, saj s svojim delom prispevajo k reševanju življenja, hkrati pa zagotavljajo podporo pacientu in svojcem (Curtis idr., 2023). Vloga medicinske sestre presega klinične naloge, saj vključuje tudi zmanjševanje stigme, spodbujanje komunikacije in podporo pri vključevanju v skupnost (Diamond idr., 2019). Pomembno je multidisciplinarno sodelovanje, kjer poleg medicinskih sester sodelujejo še zdravniki, psihiatri, socialni delavci in psihologi (Geulayov idr., 2018). Skupaj lahko oblikujejo varnostni načrt za pacienta, ki vključuje preprečevanje dostopa do nevarnih sredstev, zagotavljanje nadaljnje psihiatrične obravnave in spremljanje po odpustu (Wasserman, 2021). Rezultati kažejo, da je uspešna obravnava pacientov po poskusu samomora odvisna od pravočasnega ukrepanja, ustrezne organizacije dela v zdravstvenih ustanovah in dostopnosti intervencij (Bai idr., 2021; Quesada-Franco idr., 2022). Preventivne strategije morajo biti usmerjene v zgodnje prepoznavanje tveganja in krepitev socialne podpore (Haghish idr., 2023). V slovenskem prostoru je pomembno nadaljnje razvijanje telezdravstvenih rešitev ter širjenje preventivnih programov v lokalnih skupnostih (Sutori idr., 2024). Rezultati kažejo, da je obravnava pacientov po poskusu samomora kompleksen proces, ki presega zgolj medicinsko stabilizacijo. Ključna je integracija medicinskih in psihosocialnih pristopov, kjer ima medicinska sestra vlogo koordinatorja oskrbe in podpornega člena med pacientom, družino in multidisciplinarnim timom (Curtis idr., 2023). Študije potrjujejo pomen timskega dela, ki vključuje zdravnike, psihiatre, psihologe, socialne delavce in medicinske sestre. Takšen pristop omogoča oblikovanje individualiziranih načrtov zdravljenja, ki vključujejo varnostni načrt, psihoterapevtsko obravnavo in nadaljnje spremljanje po odpustu (Diamond idr., 2019; Kartal idr., 2024). V slovenskem prostoru je nujno nadalje razvijati integrirane modele obravnave, ki bi pacientom omogočali nemoten prehod med akutno oskrbo in skupnostnimi storitvami. Vloga družine presega zgolj emocionalno podporo – raziskave potrjujejo, da aktivno vključevanje staršev in svojcev zmanjšuje tveganje za ponovitve samomorilnega vedenja. Za zdravstveno nego to pomeni, da je svetovanje in edukacija staršev ter krepitev družinskih vezi sestavni del obravnave v intenzivni terapiji (Lindqvist idr., 2022; Hill in Pettit, 2021). Digitalne intervencije in telezdravstvene storitve se kažejo kot učinkovit dopolnilni pristop, saj omogočajo večjo dostopnost pomoči, zmanjšujejo stigmo in ponujajo kontinuirano podporo (Sutori idr., 2024). V prihodnje je smiselno okrepiti vključevanje digitalnih orodij v preventivne programe, predvsem pri mladostnikih, kjer so tveganja pogosto povezana s spletnimi vplivi. Glede na statistične podatke v Sloveniji (SURS, 2025) se sicer kaže zmanjševanje števila samomorov v zadnjih desetletjih, vendar ostajajo ranljive skupine, kot so starostniki in mladostniki, še vedno zelo ogrožene (Haghish idr., 2023; Jaycox idr., 2024). To kaže na potrebo po ciljno usmerjenih programih – za starejše okrepitev socialne podpore in dostopa do zdravstvenih storitev, za mladostnike pa integracija družinske terapije, digitalne preventive in šolsko usmerjenih programov (Kartal idr., 2024; Jaycox idr., 2024). Rezultati poudarjajo, da je uspešna obravnava pacientov po poskusu samomora možna le z združevanjem medicinskih postopkov, psihosocialne podpore in dolgoročne preventive (Da Cunha Varella idr., 2024). Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri povezovanju teh vidikov ter pri zmanjševanju stigme in krepitvi človeškega odnosa, ki pogosto predstavlja prvo stopnico v okrevanju (Curtis idr., 2023). 473 LITERATURA 1. Bai, W., Liu, Z. H., Jiang, Y. Y., Zhang, Q. E., Rao, W. W., Cheung, T., Hall, B. J. in Xiang, Y. T. (2021). Global prevalence of suicidal ideation and suicide plans among people with schizophrenia: A meta-analysis and systematic review of epidemiological studies. Translational Psychiatry, 11, 552. https://doi.org/10.1038/s41398-021-01671-6 2. Betz, M. E. in Boudreaux, E. D. (2016). Managing suicidal patients in the emergency department. Annals of Emergency Medicine, 67(2), 276–282. https://doi.org/10.1016/j.annemergmed.2015.09.001 3. Curtis, A. C., Holmes, C. M. in Stoyanova, T. (2023). Engaging families in suicide prevention: The role of education and communication. Journal of Child and Adolescent Mental Health, 35(1), 28–37. https://doi.org/10.2989/17280583.2023.1870526 4. Da Cunha Varella, A. P., Griffin, E., Khashan, A. in Kabir, Z. (2024). Suicide rates before and during the COVID-19 pandemic: A systematic review and meta-analysis. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 59, 1897–1905. https://doi.org/10.1007/s00127-024-02617-1 5. Diamond, G. S., Wintersteen, M. B., Brown, G. K., Diamond, G. M., Gallop, R., Shelef, K. in Levy, S. (2019). Attachment-based family therapy for adolescents with suicidal ideation: A randomized controlled trial. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 58(7), 654–661. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2018.10.005 6. Geulayov, G., Casey, D., Bale, L., Brand, F., Clements, C., Farooq, B., Kapur, N., Ness, J., Waters, K. in Hawton, K. (2018). Suicide following presentation to hospital for non-fatal self-harm in the Multicentre Study of Self-harm: A long-term follow-up study. The Lancet Psychiatry, 6(12), 1021–1030. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(19)30402-X 7. Haghish, E. F., Nooryan, K., Zohrevandi, Z. in Pakpour, A. H. (2023). Prevalence and predictors of suicidal ideation and suicide attempts in adolescents: A global meta-analysis. Journal of Affective Disorders, 331, 65–75. https://doi.org/10.1016/j.jad.2023.01.005 8. Hill, R. M. in Pettit, J. W. (2021). Parental response to adolescent suicidal behavior: Implications for clinical practice. Clinical Child and Family Psychology Review, 24(1), 56–68. https://doi.org/10.1007/s10567-020-00326-7 9. Jakovljević, M. (2020). Mentalno zdravlje mladih i psihijatrija: Javnozdravstveni izazovi i paradigme 21. stoljeća. Psychiatria Danubina, 32(3), 229–231. 10. Jaycox, L. H., D’Amico, E. J., Becker-Haimes, E. M. in Reardon, T. (2024). Social media and suicide risk in youth: A systematic review. JAMA Network Open, 7(3), e245689. https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2024.5689 11. Kartal, D., Milner, A., Spittal, M. J. in Pirkis, J. (2024). Evaluation of a youth-focused suicide prevention HOPE aftercare service: Protocol for a non-randomized hybrid effectiveness– implementation type I design. BMC Health Services Research, 24, Article 496. https://doi.org/10.1186/s12913-024-10588-5 12. Lindqvist, K., Johansson, A. in Wångby-Lundh, M. (2022). Family function and adolescent suicide attempts: A population-based study. Child and Adolescent Psychiatry and Mental Health, 16, Article 10. https://doi.org/10.1186/s13034-022-00461-2 13. Milner, A. in sod., (2020). Effective suicide prevention interventions: A systematic review and meta-analysis. American Journal of Psychiatry, 177(10), 945–959. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2020.20020189 14. Quesada-Franco, M., Braquehais, M. D., Valero, S., Beneria, A., Ramos-Quiroga, J. A., Baca- García, E. in Pintor-Pérez, L. (2022). Comparison of medically serious suicide attempts admitted to intensive care units versus other medically serious suicide attempts. BMC Psychiatry, 22, 805. https://doi.org/10.1186/s12888-022-04427-8 474 15. Statistični urad Republike Slovenije – SURS. (2025, September 10). Umrli zaradi posledic nezgod in samomorov, Slovenija, letno . SiStat. National Institute of Public Health in Statistical Office of the Republic of Slovenia. https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05L3010S.PX/table/tableViewLayout2/ 16. Sutori, S., Hadlaczky, G., Eliasson, E., Wasserman, D. in Carli, V. (2024). A systematic review and meta-analysis: The effectiveness of stand-alone digital interventions for suicide prevention in self-managing suicidality. Journal of Technology in Behavioral Science, 9, 440–451. https://doi.org/10.1007/s41347-023-00374-7 17. Wasserman, D. (Ed.). (2021). Suicide: An unnecessary death (3rd ed.). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/med/9780198834441.001.0001 18. Yap, M. B. H., Reavley, N. J., Jorm, A. F. in Cotton, S. M. (2021). Parent education programs for preventing anxiety and depression in young people: A systematic review and meta-analysis. Child Psychiatry & Human Development, 52, 141–160. https://doi.org/10.1007/s10578-020-01017-0 19. Zalsman, G. in sod., (2016). Suicide prevention strategies revisited: 10-year systematic review. The Lancet Psychiatry, 3(7), 646–659. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(16)30030-X 475 Jaša Sagadin, Andreja Ljubič Fakulteta za zdravstvene vede v Celju Vpliv družbenih omrežij na duševno zdravje mladostnikov UDK 316.472.4-027.44:616.89-053.6 UDC 316.472.4-027.44:616.89-053.6 KLJUČNE BESEDE: družbena omrežja, mladostniki, KEYWORDS: social media, adolescents, anxiety, risk anksioznost, dejavniki tveganja, samopodoba. factors, self-esteem POVZETEK – Družbena omrežja predstavljajo ABSTRACT – Social media has become an integral nepogrešljiv del vsakdanjika mladostnikov, vendar part of young people’s everyday lives, but its excessive njihova prekomerna uporaba lahko škoduje use can be detrimental to their mental health. duševnemu zdravju. Raziskave opozarjajo na Research points to links between the use of social povezave med uporabo družbenih platform, platforms, anxiety, comparison with peers and the fear anksioznostjo, primerjanjem z vrstniki in strahom pred of missing out. The aim of this paper is to investigate zamujenimi priložnostmi. Namen prispevka je preučiti young people’s social media habits and their impact navade mladostnikov pri uporabi družbenih omrežij, on mental health, as well as to identify protective njihov vpliv na duševno zdravje ter izpostaviti zaščitne factors and strategies for safer use. A mixed methods dejavnike in strategije za varnejšo rabo. Raziskava je approach was used for the study. The quantitative part temeljila na kombiniranem metodološkem pristopu. consisted of an online survey conducted with a sample Kvantitativni del je zajemal spletno anketo izvedeno of 120 adolescents aged 15 to 18 years. The na vzorcu 120 mladostnikov (15–18 let). Kvalitativni qualitative part was conducted through a semi- del pa je vključeval polstrukturirani intervju s structured interview with a digital addiction expert to strokovnjakom za področje digitalne zasvojenosti, z gain a comprehensive understanding of the research namenom celostnega razumevanja raziskovalnega problem. The survey found that 60% of young people problema. Rezultati raziskave so pokazali, da 60 % report feeling anxious and 71% frequently compare mladostnikov poroča o občutkih tesnobe, 71 % se themselves to others, contributing to poorer wellbeing pogosto primerja z drugimi, kar prispeva k slabšemu (48%) and a negative self-image (30%). 69% of young počutju (48 %) in negativni samopodobi (30 %). 69 % people have someone they can talk to about their mladostnikov ima osebo, s katero se lahko pogovori o negative feelings. The thematic analysis of the svojih negativnih občutkih. S tematsko analizo interviews revealed four themes: the impact of social intervjuja smo identificirali štiri teme: vpliv družbenih media, consumption and manipulation, negative omrežij, potrošništvo in manipulacija, negativni vplivi impact on users' wellbeing and protective strategies. na dobrobit uporabnika in strategije zaščite. Čeprav Although social media provides a sense of social družbena omrežja omogočajo družabno povezanost in connection and support, it is often a source of stress. podporo, so pogosto tudi vir stresa. Pomembno vlogo Parents, schools, society, organisations and the pri spodbujanju kritične in zmerne uporabe ter platforms themselves have an important role to play in zmanjševanju tveganj za mladostnike imajo starši, promoting critical and moderate use and reducing the šole, družba, organizacije ter platforme same. risks for young people. . 1 Teoretična izhodišča Družbena omrežja predstavljajo pomemben del vsakdanjega življenja sodobnih mladostnikov, saj omogočajo komunikacijo, izmenjavo vsebin in občutek povezanosti. Platforme, kot so Instagram, TikTok, Snapchat in YouTube, služijo kot glavni viri informacij, zabave ter družbene validacije (Twenge in Campbell, 2018). V tem kontekstu imajo pomembno vlogo pri oblikovanju samopodobe in 476 identitete mladostnikov, hkrati pa odpirajo vprašanja o njihovem vplivu na duševno zdravje. Nesi in Prinstein (2015) ugotavljata, da se mladostniki pogosto vključujejo v spletne primerjave z vrstniki, kar lahko vodi do občutkov manjvrednosti, tesnobe in zmanjšane samozavesti. To je še posebej izrazito, ker so družbena omrežja prostor, kjer uporabniki praviloma objavljajo idealizirane podobe sebe, s čimer ustvarjajo nerealna pričakovanja in norme (Tiggemann in Anderberg, 2020). Takšne vsebine lahko močno vplivajo na mladostnike, saj je adolescenca razvojno obdobje intenzivnih psihosocialnih sprememb, v katerem iščejo identiteto in pripadnost, ob tem pa so bolj dovzetni za zunanje vplive, kot so mediji, vrstniški pritiski in digitalne vsebine (Pantic, 2014). Ker je razvoj samozavesti in čustvene regulacije v tem obdobju še nepopoln, so mladostniki še posebej ranljivi za vplive družbenih omrežij. Raziskave kažejo, da lahko redna izpostavljenost digitalnim vsebinam, ki spodbujajo primerjanje, kritike ali izključevanje, vodi v slabše duševno počutje in razvoj anksioznosti (Keles idr., 2020). Tveganje je večje pri mladostnikih, ki družbena omrežja uporabljajo za iskanje potrditve ali pa pretežno pasivno spremljajo vsebine drugih (Best idr., 2014). V zadnjih letih je zato naraslo zanimanje raziskovalcev za proučevanje povezave med uporabo družbenih omrežij in pojavom anksioznosti, pri čemer številne študije opozarjajo, da lahko prekomerna raba vodi v občutke tesnobe, FOMO (fear of missing out/ strahu pred zamujanjem priložnosti), zmanjšano samopodobo ter povečano dovzetnost za spletno ustrahovanje (Real-Fernández idr., 2025). Hkrati pa družbena omrežja ponujajo tudi pozitivne vidike, kot so socialna podpora, občutek pripadnosti in prostor za izmenjavo izkušenj (Smith idr., 2021). Anksioznost je stanje napetosti, tesnobe ali strahu, ki postane patološko, kadar posamezniku ovira vsakdanje delovanje (Siddhant idr., 2023). Pri mladostnikih se pogosto pojavlja v povezavi s socialnimi situacijami, samopodobo in zaznavanjem mnenj drugih. Družbena omrežja so pri tem tesno povezana z zasnovo potrjevanja – tako z odzivi drugih (npr. všečki, komentarji) kot z lastnim samopotrjevanjem prek objav. Najstniki pogosto vrednotijo lastno vrednost glede na odziv okolice, pri čemer lahko nezadosten odziv sproži dvome vase in poglobi negotovost (Nesi in Prinstein, 2015). Poleg aktivne objave pa številni mladostniki tudi pasivno spremljajo življenja vrstnikov, kar pogosto vodi v negativno samopodobo zaradi primerjanja z nerealno pozitivnimi predstavami drugih. Takšne primerjave so, kot ugotavljajo Keles idr. (2020), neposredno povezane z višjo stopnjo anksioznosti, še posebej pri dekletih, ki so bolj nagnjena k socialnemu primerjanju in večji odzivnosti na digitalne dražljaje. Eden ključnih dejavnikov tveganja za duševno zdravje mladostnikov je pojav digitalne zasvojenosti, ki se kaže kot kompulzivna potreba po preverjanju obvestil, občutek tesnobe ob nepovezanosti ter izguba nadzora nad uporabo naprav. Hočevar (2021) ugotavlja, da mladi pogosto ne prepoznajo znakov digitalne odvisnosti, čeprav izražajo vedenja, kot so slab spanec, nemir in razdražljivost ob omejevanju uporabe. S tem je tesno povezan tudi pojav FOMO, ki spodbuja stalno prisotnost na omrežjih ter krepi občutke nezadostnosti in tesnobe. Twenge in Campbell (2018) navajata, da je FOMO eden ključnih napovednikov slabšega duševnega počutja pri mladostnikih, še posebej pri tistih z nižjo samopodobo. Namen prispevka je preučiti navade mladostnikov pri uporabi družbenih omrežij, njihov vpliv na duševno zdravje ter izpostaviti zaščitne dejavnike in strategije za varnejšo rabo. Zastavili smo si naslednji raziskovalni vprašanji:  Kakšne so navade mladostnikov pri uporabi družbenih omrežij in kako ta uporaba vpliva na njihovo duševno zdravje?  Katere strategije mladostniki uporabljajo za spoprijemanje z morebitnimi negativnimi vplivi družabnih omrežij na svoje počutje? 477 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kombiniranem raziskovalnem pristopu, ki je združeval kvantitativne in kvalitativne metode zbiranja podatkov. V kvantitativnem delu smo uporabili tehniko anketiranja, pri čemer je bil merski instrument anketni vprašalnik. Kvalitativni del raziskave je bil usmerjen v prepoznavanje povezav med uporabo družbenih omrežij in pojavom anksioznosti pri mladostnikih. Za ta namen je bila uporabljena metoda polstrukturiranega intervjuja, ki omogoča fleksibilno, a tematsko usmerjeno komunikacijo. Intervjuji so se osredotočali na vprašanja primerjanja na družbenih omrežjih, vpliva na samopodobo, pojav FOMO, razloge za nastanek tesnobe, spletne pasti, vlogo posameznika, družbe in organizacij ter možne rešitve na teh področjih. Za potrebe teoretičnih izhodišč smo izvedli pregled literature, pri čemer smo članke iskali v podatkovnih bazah Google Scholar in PubMed. 2.2 Opis instrumenta Kvantitativni del raziskave je temeljil na anketnem vprašalniku, ki je obsegal 17 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Vprašanja so bila razdeljena v tri tematske sklope: (1) pogostost uporabe družbenih omrežij, (2) vpliv na samopodobo in doživljanje tesnobe pri mladostnikih ter (3) strategije za zmanjšanje negativnih učinkov družbenih omrežij na duševno zdravje. Za izvedbo je bila uporabljena spletna platforma 1KA. Kvalitativni del je temeljil na polstrukturiranem intervjuju, oblikovanem na podlagi štirih vsebinskih sklopov, ki so obravnavali izkušnje in opažanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja mladostnikov, priporočila za delo z mladimi pod vplivom družbenih omrežij ter zaznane pasti, težave in možne rešitve. Polstrukturiranost je omogočila poglobljena vprašanja ter prilagodljiv potek razprave glede na odzive sogovornika. 2.3 Opis vzorca Uporabili smo namenski vzorec. V kvantitativni del raziskave so bili vključeni mladostniki, stari med 15 in 18 let, ki redno uporabljajo družbena omrežja. Skupno je anketo izpolnilo 120 mladostnikov. V kvalitativni del raziskave je bil vključen strokovnjak s področja digitalne zasvojenosti iz organizacije LOGOUT. Kot je razvidno iz Tabele 1 je v anketi sodelovalo 43 mladostnikov in 77 mladostnic. Največ anketirancev je bilo starih 17 let (n = 88; 73,3 %), sledilo je 16 osemnajstletnikov (13,3 %), 12 šestnajstletnikov (10,0 %) ter 4 petnajstletniki (3,4 %). Tabela 1 Spol anketirancev Spol Moški Ženski Število (odstotek) 43 (36 %) 77 (64%) Starost 15 let 16 let 17 let 18 let Število (odstotek) 4 (3 %) 12 (10 %) 88 (74 %) 16 (13 %) 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Za kvantitativni del raziskave pisno soglasje ni bilo potrebno, saj je bila anketa izvedena anonimno preko spletne platforme 1KA. Vsi udeleženci so bili predhodno seznanjeni z namenom raziskave, zaupnostjo podatkov in pravico do prekinitve sodelovanja. Podatki so bili zbrani anonimno in 478 uporabljeni izključno v raziskovalne namene. Pri mladoletnih osebah je bilo sodelovanje prostovoljno in odobreno. Sogovornik pri intervjuju pa je dal ustno soglasje za sodelovanje. Upoštevana so bila načela Kodeksa etike v zdravstveni negi Slovenije (2024) in načela Oviedske konvencije. Anketni vprašalnik je bil dostopen udeležencem v obdobju od 15. marca 2025 do 15. maja 2025, za izpolnitev pa je bilo potrebnih približno 15 minut. Zbrani podatki so bili obdelani s pomočjo programa Microsoft Excel. Kvalitativni del raziskave je potekal preko spletne aplikacije Zoom. Intervju je trajal 58 minut, bil je zvočno posnet, prepisan in analiziran z metodo tematske analize. Na tej podlagi so bile izoblikovane ključne teme, povezane z izkušnjami mladih ob prekomerni uporabi družbenih omrežij in spremljajočimi občutki tesnobe. Kvalitativni podatki so služili kot dopolnitev kvantitativnim rezultatom ter prispevali k celovitejšemu razumevanju raziskovalnega problema. 3 Rezultati V nadaljevanju najprej predstavljamo rezultate kvantitativne raziskave, nato pa še rezultate polstrukturiranega intervjuja z določitvijo kod, podtem in tem. 3.1 Kvantitativna raziskava Večina mladostnikov (n = 7 8, 65 %) preživi med 1 in 5 ur dnevno na družbenih omrežjih od tega jih 36 (30 %) poroča o 1–3 urah dnevno, 42 (35 %) mladostnikov pa o 3–5 urah dnevno. Kar 30 (25 %) udeležencev je navedlo, da dnevno preživijo več kot 5 ur na teh platformah (graf 1). Graf 1 Čas dnevne uporabe družbenih omrežij Več kot 5h 25% ih m 1 - 5h režj o 35% ih en užb dr 1 - 3h 30% a n Čas Manj kot 1h 10% 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 Število anketirancev Velika večina mladostnikov (n = 85, 71 %) priznava, da se pogosto ali zelo pogosto primerja z drugimi uporabniki (graf 2). Posledično 80 (67 %) anketirancev poroča, da zaradi tega pogosto (n = 72, x 60 %) oziroma zelo pogosto (n = 8; 7 %) doživlja občutke tesnobe (graf 3). 479 Slika 2 Primerjanje z drugimi preko družbenih omrežij Zelo Pogosto 58% i ug Pogosto 13% dr im z je jan er Redko 19% im Pr Nikoli 10% 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Število anketirancev Slika 3 Občutenje tesnobe Zelo Pogosto 7% be no Pogosto 60% tes je ten bču Redko 19% O Nikoli 14% 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Število anketirancev Tudi počutje po daljši uporabi družbenih omrežij potrjuje negativne posledice: 58 mladostnikov (48 %) je navedlo, da se po uporabi počutijo slabše, skupno pa kar 81 % anketirancev poroča, da se po dolgotrajni uporabi ne počuti bolje (graf 4). 480 Slika 4 Počutje po daljši uporabi družbenih omrežij Slabše 48% abi por i u ljš da Enako 33% po je ut Poč Bolje 18% 0 10 20 30 40 50 60 70 Število anketirancev Strategije, s katerimi mladostniki zmanjšujejo negativne učinke družbenih omrežij, so prikazane na grafu 5, kjer je bilo možnih več odgovorov. Najpogosteje se zatekajo k igranju video iger (n = 102; 85 %), sledijo pogovor s prijateljem (n = 75; 63 %) in sprehod v naravi (n = 72; 60 %). Manj pogosto pa izbirajo športne aktivnosti (n = 42; 35 %), spanec (n = 24; 20 %) in druge dejavnosti (n = 36; 30 %). Slika 6 prikazuje še pomemben zaščitni dejavnik – kar 83 (69 %) mladostnikov ima osebo, s katero lahko odkrito govorijo o negativnih občutkih, kar pomeni, da ima dobra polovica anketirancev vzpostavljeno vsaj eno obliko varovalnega odnosa. Graf 5 Načini soočanja z negativnimi občutki, tesnobo Drugo 36 ja Sprehod 72 očan so Spanec 24 ni ači i n Video igre 102 ljš aj Športna aktivnost 42 N bo Pogovor s prijateljem 75 0 20 40 60 80 100 120 Število odgovorov 481 Slika 6 Varovalni odnosi udeležencev h ki čut ob Ne 31% h tivni ga ne o ra go Da 69% po vo st no ož M 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 Število anketirancev 3.2 Kvalitativna raziskava V sklopu kvalitativnega dela raziskave, je bil izveden polstrukturiran intervju s strokovnjakom iz organizacije LOGOUT, ki v Sloveniji aktivno deluje na področju ozaveščanja ter svetovanja o varni in uravnoteženi uporabi digitalnih tehnologij, kar je omogočalo širši vpogled v obravnavano tematiko. Na podlagi tematske analize besedila smo identificirali štiri glavne teme s podtemami in pripadajočimi kodami (tabela 2): Vpliv družbenih omrežij, Potrošništvo in manipulacija, Negativni vplivi na dobrobit uporabnika in Strategije zaščite. Tabela 2 Tematska analiza besedila Tema Podtema Kode odgovornost tehnoloških gigantov, zaščita uporabnika pred lažnimi oblikami oglaševanja, Tehnološki in dostop mlajšim otrokom, Vpliv družbenih prikazovanje lažnih, olepšanih fizičnih podob in življenja, sistemski vplivi prikrito oglaševanja, omrežij attantion based economy model Samonadzor časovni samonadzor, zmožnost prefiltrirati resničnost novic in vsebin, uporabnika vpliv na samozavest, samopodobo hitreje se širijo slabše novice, algoritmov zagotoviti si večjo gledanost, Delovanje nesrečo drugih ljudje zelo radi delimo dalje, Potrošništvo in nasilne vsebine se pogosteje komentirajo manipulacija prikazovanje svojega »lifestyla«, Ciljani oglasi influencerji, ki zavržejo svoje vrednote za zaslužek, spletni nakupi, oglaševanja specifično namenjena skupini mladostnikov 482 vpliv lepotnih trendov izgleda, načina življenja / lifestyla, primerjanje z drugimi, iskanje potrditve preko všečkov, strah pred zamujenimi priložnostmi in influencerji, Samopodoba vpliv / učinek vseh oblik oglaševanja, ki so ciljani na mladostnike, težnja po spletnih potrditvah vrstnikov, Negativni vplivi zmanjšana empatičnost na dobrobit starši ne vedo kaj pomeni anksioznost, uporabnika neprijetni občutki, ki so pridruženi tesnobi, Anksioznost tesnoba se povečuje s časom, preživetim na družbenih omrežjih spletno ustrahovanje, Spletne zlorabe namerno spletno zapostavljanje / ignoriranje, udori v spletne račune, spletne spolne zlorabe vidna oznaka filtrov uporabljenih v slikah, videih - zaščita mladih pred »false life«, zaščita novic s »fact checking«, moderiranje neprimernih strani in objav (nasilje nad ljudmi, živalmi, spolno nasilje ipd.), Tehnični ukrepi omejitev starosti uporabnikov ter poostren nadzor, ukinitev doomscrolling (infinte scroll) npr. z gumbom naslednja stran, opozorilni pop up window, Strategije verifikacija osebe, zaščite ukinitev prikritih oglaševanj s strani strokovnih oseb, podpora staršev, vedenjsko–kognitivna terapija, razumevanje osebe, odkrit pogovor, navezovanje stika, ki Podpora in pomoč temelji na zaupanju, enakopravnosti, enakovrednosti in medsebojnim spoštovanjem, spoštljivo vstopanje v njihov svet, brez očitkov, obsodb, raziskovanje potreb in motivov, alternativne dejavnosti v pravem življenju, izven interneta 4 Razprava V okviru raziskovalnega vprašanja »Kakšne so navade mladostnikov pri uporabi družbenih omrežij in kako ta uporaba vpliva na njihovo duševno zdravje?« so rezultati pokazali, da so družbena omrežja močno prisotna v vsakdanjem življenju mladostnikov. Ugotovitve so skladne z raziskavami Twenge in Campbella (2018), ki opozarjata, da mladi vse več časa preživijo na digitalnih platformah. Več kot polovica udeležencev naše raziskave je poročala, da na družbenih omrežjih preživi več kot tri ure dnevno, kar presega priporočila strokovnjakov za ohranjanje duševnega zdravja in kaže na visoko raven digitalne prisotnosti. Takšna intenzivna uporaba pogosto vodi v t. i. doomscrolling oziroma neskončno pomikanje po vsebinah, zaradi česar uporabniki izgubijo občutek za čas in notranji nadzor nad uporabo digitalnih naprav. Na duševno zdravje mladih vplivajo tudi algoritmi, ki določajo, katere vsebine se jim 483 prikazujejo, ter jih usmerjajo k stalni aktivnosti v obliki všečkanja, komentiranja in primerjanja z drugimi. Kot navaja Cotter (2019), ti mehanizmi povečujejo izpostavljenost mladostnikov vplivu influencerjev, ki zaradi želje po večji prepoznavnosti in zaslužku pogosto promovirajo idealizirane, nerealne podobe življenja. Avtorji Pantic (2014) in Keles idr. (2020) povezujejo intenzivno rabo družbenih omrežij z višjo stopnjo psihološke obremenjenosti, občutki neustreznosti in nižjo samopodobo. Pozitivna samopodoba je ključnega pomena za posameznike, da imajo zdrav občutek lastne vrednosti in samozavesti, medtem ko lahko negativna samopodoba povzroči dvom vase, negotovost in celo težave z duševnim zdravjem, kot sta depresija in tesnoba (Hoxhaj idr., 2023). Večina udeležencev se pogosto primerja z drugimi uporabniki, kar lahko dodatno prispeva k negativnemu vplivu na samopodobo. Strokovnjak naše kvalitativne raziskave dodaja, da »Platforme s filtri in lažno realnostjo ustvarjajo lažna pričakovanja, kar negativno vpliva na samospoštovanje in samopodobo«. Mladostniki velikokrat doživljajo nelagodje, ko nimajo dostopa do družbenih omrežij, kar jasno kaže na pojav FOMO (fear of missing out) in digitalne navezanosti, kljub temu, da se nekateri po dolgotrajni uporabi omrežij počutijo slabše. Meradaputhi idr. (2022) ugotavljajo, da če potreba po povezanosti ni izpolnjena, se pojavi tesnoba zaradi zamujenih vsebin na družbenih omrežjih, še posebej, kadar posameznik nima dovolj časa, denarja ali drugih virov, da bi bil ves čas povezan z internetom. Tudi strokovnjak je v intervjuju izpostavil, da družbena omrežja spodbujajo anksioznost, saj uporabnik postane preobčutljiv na odsotnost povezave in odzivov (FOMO), »kar se kaže kot občutek tesnobe ob nedostopanju do omrežij«. V okviru raziskovalnega vprašanja »Katere strategije mladostniki uporabljajo za spoprijemanje z morebitnimi negativnimi vplivi družbenih omrežij na svoje počutje?« rezultati kažejo, da se mladostniki s pritiski digitalnega okolja spoprijemajo na različne načine. Najpogosteje se zatečejo k pogovorom s prijatelji, sproščanju ob igranju video iger ali preživljanju časa v naravi, kar jim pomaga zmanjšati občutke tesnobe in preobremenjenosti. Pozitiven podatek je, da ima več kot polovica anketirancev zaupanja vredno osebo, s katero lahko deli svoja čustva, kar predstavlja pomemben zaščitni dejavnik pri preprečevanju hujših duševnih stisk. To potrjujejo tudi ugotovitve avtorjev Best idr. (2014), ki poudarjajo ključno vlogo socialne opore pri ohranjanju psihološkega blagostanja mladih. Strokovnjak, ki je sodeloval v raziskavi, izpostavlja več zaščitnih strategij, med drugim »tehnične ukrepe, kot so opozorilna okna, omejitve doomscrollinga, vidne oznake filtrov in moderiranje vsebin«, ki lahko mladostnikom pomagajo ohranjati večji nadzor nad uporabo družbenih omrežij. Ob tem poudarja tudi pomen »čustvene podpore staršev in vrstnikov ter spodbujanja alternativnih dejavnosti v resničnem življenju«, ki lahko nadomestijo pretirano uporabo interneta. Ključno pa je, da odrasli mladostnikom nudijo pomoč brez očitkov in obsodb ter da poskušajo razumeti njihove motive za vedenja, povezana z uporabo družbenih omrežij. Takšen pristop krepi občutek zaupanja in spodbuja razvoj zdravih strategij soočanja z negativnimi vplivi digitalnega okolja. Ovira pri pravočasnem prepoznavanju duševnih težav je lahko tudi ne-razumevanje pojma anksioznost. V naši raziskavi sta skoraj dve tretjini mladostnikov izpostavljeni povišani ravni anksioznosti. Ti podatki pomembno opozarjajo na psihološke posledice prekomerne uporabe družbenih omrežij pri mladostnikih. Strokovnjak razlaga, da mladostniki anksioznost občutijo na različne načine: »Anksioznost ni samo en občutek, vendar je spekter občutkov, ki jih posameznik občuti.« Na vedenjski ravni se kaže tudi pomanjkanje samoregulacije, saj večina mladostnikov ne omejuje uporabe družbenih omrežij, čeprav jih večina poroča o negativnem vplivu. Samoregulacija posameznika bi se lahko vzpostavila s pomočjo platform, ki jih uporabljajo (Ozimek in Förster, 2021). Strokovnjak navaja »spremembe, ki bi se lahko implementirale, kot so omejen čas na aplikaciji, tako rekoč »presek« z opozorilom preteklega časa, starostne omejitve ipd.«, bi lahko posameznikom olajšala zadeve kar se tiče anksioznosti, saj bi s tem omejili čas uporabe teh platform. Zanimivo je, da kljub razširjenosti digitalnega pritiska večina 484 mladostnikov nima interesa za dodatna izobraževanja o tej temi, kar lahko odraža bodisi nizko stopnjo ozaveščenosti bodisi obrambne mehanizme za spoprijemanje s pritiskom okolja (Berg, 2018). Strokovni sogovornik je izpostavil, da »mladostniki pogosto niso kritični do digitalnih vsebin in da v šolskem okolju manjka strukturirane podpore za digitalno pismenost«. Društva, kot so LOGOUT izvajajo obliko svetovanja, ki ni oblika zdravljenja vendar je na pogovoru osnovana vedenjsko–kognitivna terapija. Osebi pomagajo najprej skozi razumevanje, odkrit pogovor, navezovanje stika, ki temelji na zaupanju, enakopravnosti, enakovrednosti in medsebojnim spoštovanjem. 5 Zaključek Raziskava je pokazala, da družbena omrežja predstavljajo pomemben in neločljiv del življenja mladostnikov, vendar imajo njihova pretirana uporaba, negativno primerjanje in spletni pritiski lahko resne posledice za duševno zdravje. Več kot polovica udeležencev poroča o pogostih občutkih tesnobe, zmanjšani samopodobi in nelagodju ob odsotnosti digitalne prisotnosti. Pomanjkljivo razumevanje pojma anksioznost in nezmožnost samoregulacije pri uporabi družbenih omrežij nakazujeta na nujnost sistemske obravnave te teme v šolskem okolju, zlasti v okviru krepitve digitalne in čustvene pismenosti. Kljub jasnim ugotovitvam pa je treba rezultate interpretirati previdno zaradi določenih omejitev raziskave. Vzorec 120 mladostnikov, med katerimi je bila večina deklet in starih 17 let, ne omogoča popolnega posploševanja ugotovitev na celotno mladostniško populacijo. Poleg tega je bila raziskava izvedena s samoocenjevalnim vprašalnikom, kar pomeni, da so odgovori lahko odražali subjektivno doživljanje ali vpliv družbeno zaželenih vzorcev. Kratek časovni okvir izvedbe ankete in odsotnost kliničnih meritev anksioznosti dodatno omejujeta globino vpogleda v duševno stanje udeležencev. V prihodnje bi bilo zato smiselno izvesti longitudinalne in poglobljene raziskave z raznolikim vzorcem ter vključiti psihološke evalvacije in strokovne interpretacije, da bi še celoviteje razumeli, kako digitalno okolje vpliva na duševno počutje generacije, ki odrašča v njegovem jedru. Kljub omejitvam raziskava ponuja dragocene usmeritve za nadaljnje delo na področju preventive, ozaveščanja in podpore mladim pri razvoju zdravega odnosa do družbenih omrežij. LITERATURA 1. Berg, L. (2018). Young consumers in the digital era: The selfie effect. International Journal of Consumer Studies, 42, 379–388. https://doi.org/10.1111/ijcs.12431 2. Best, P., Manktelow, R. in Taylor, B. (2014). Online communication, social media and adolescent wellbeing: A systematic narrative review. Children and Youth Services Review, 41, 27–36. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2014.03.001 3. Cotter, K. (2019). Playing the visibility game: How digital influencers and algorithms negotiate influence on Instagram. New Media & Society, 21(4), 895–913. https://doi.org/10.1177/1461444818815684 4. Hočevar, T. (2021). Pristopi k preprečevanju digitalne zasvojenosti [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede]. 5. Hoxhaj, B., Kapo, S., Xhani, D. in Sinaj, E. (2023). The role of social media on self-image and self- esteem: A study on Albanian teenagers. Journal of Educational and Social Research, 13(4), 128. https://doi.org/10.36941/jesr-2023-0096 6. Keles, B., McCrae, N. in Grealish, A. (2020). A systematic review: The influence of social media on depression, anxiety and psychological distress in adolescents. International Journal of Adolescence and Youth, 25(1), 79–93. https://doi.org/10.1080/02673843.2019.1590851 485 7. Kodeks etike v zdravstveni negi Slovenije. (2024). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 8. Meradaputhi, K., Nadhirah, N. A. in Saripah, I. (2022). Analysis of fear of missing out phenomena in adolescent social interactions in the digital era. Journal of Education and Counseling, 3(1), 46–55. 9. Nesi, J. in Prinstein, M. J. (2015). Using social media for social comparison and feedback-seeking: Gender and popularity moderate associations with depressive symptoms. Journal of Abnormal Child Psychology, 43(8), 1427–1438. https://doi.org/10.1007/s10802-015-0020-0 10.Ozimek, P. in Förster, J. (2021). The social online-self-regulation-theory: A review of self-regulation in social media. Journal of Media Psychology: Theories, Methods, and Applications, 33(4), 181–190. https://doi.org/10.1027/1864-1105/a000304 11.Pantic, I. (2014). Online social networking and mental health. Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 17(10), 652–657. https://doi.org/10.1089/cyber.2014.0070 12.Real-Fernández, M., Navarro-Soria, I., Rosales-Gómez, M. in Delgado, B. (2025). Problematic internet use and its relationship with cyberbullying, anxiety, and executive functions in adolescence. Children (Basel), 12(4), 503. https://doi.org/10.3390/children12040503 13.Siddhant, M., Sharad, K., Ajay, D., Lakhera, G. in Nandal, N. (2023). Impact of anxiety disorders on daily functioning of an individual – in terms of family, social life, school and work. Journal for ReAttach Therapy and Developmental Diversities, 6(4s), 56–63. 14.Smith, D., Leonis, T. in Anandavalli, S. (2021). Belonging and loneliness in cyberspace: Impacts of social media on adolescents’ well-being. Australian Journal of Psychology, 73(1), 12–23. https://doi.org/10.1080/00049530.2021.1898914 15.Tiggemann, M. in Anderberg, I. (2020). Social media is not real: The effect of “Instagram vs reality” images on women’s social comparison and body image. New Media & Society, 22(12), 2183–2199. https://doi.org/10.1177/1461444819888720 16.Twenge, J. M. in Campbell, W. K. (2018). Associations between screen time and lower psychological well-being among children and adolescents: Evidence from a population-based study. Preventive Medicine Reports, 12 , 271–283. https://doi.org/10.1016/j.pmedr.2018.10.003 486 Neža Sebanc Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Vpliv carskega reza na uspešnost dojenja UDK 618.63:616-089.888.61 UDC 618.63:616-089.888.61 KLJUČNE BESEDE: dojenje, carski rez, porod, KEYWORDS: breastfeeding, caesarean section, birth, novorojenček, materino mleko newborn, breast milk POVZETEK – Materino mleko je najbolj optimalna ABSTRACT – Breast milk is the most optimal nutrition prehrana za novorojenčka, vendar se matere po for a newborn, but mothers who deliver by caesarean carskem rezu pogosto soočajo z izzivi pri dojenju. section often face challenges when initiating Namen članka je bil raziskati, kako način poroda breastfeeding. The aim of this study was to investigate vpliva na uspešnost dojenja v času odpusta iz how the type of delivery affects breastfeeding success porodnišnice, pri čemer je bila posebna pozornost during hospitalisation, with a focus on comparing namenjena primerjavi med vaginalnim porodom in vaginal births with elective and emergency caesarean carskim rezom – tudi med urgentnim in elektivnim. sections. Data from the Slovenian National Perinatal Podatki iz Nacionalnega perinatalnega Information System (2023) showed a lower rate of informacijskega sistema za leto 2023, so pokazali, da exclusive breastfeeding after caesarean sections je delež izključno dojenih otrok po carskem rezu nižji compared to vaginal deliveries. In addition, kot po vaginalnem porodu. Poleg tega je bilo več otrok emergency caesarean sections were associated with izključno dojenih po urgentnem kot po elektivnem higher breastfeeding rates than elective caesarean carskem rezu. Med porodnišnicami so bile pomembne sections. Notable differences in breastfeeding rates razlike v deležu dojenih otrok, kar nakazuje na between maternity hospitals suggest different raznoliko prakso svetovanja in podpore novopečenim approaches to counselling and support. Despite materam. Kljub izzivom, ima ob ustrezni podpori, tudi challenges, mothers undergoing caesarean section po carskem rezu večina mater možnost, uspešno dojiti. can still achieve successful breastfeeding outcomes with appropriate support and timely interventions. 1 Teoretična izhodišča 1.1 Pomen dojenja Prehrana v prvem letu otrokove starosti ima velik vpliv na njegovo zdravstveno stanje v prihodnosti. Materino mleko novorojenčku zagotavlja zdravo rast in razvoj, njegove sestavine pa so popolnoma prilagojene njegovim potrebam. Dojenje ima tako za otroka, kot tudi mater veliko prednosti. Dojeni otroci so splošno bolj zdravi, umirjeni in zadovoljni, njihove ustne mišice, možgani, oči in imunski sistem so bolj razviti, imajo manj alergij, so manj podvrženi debelosti, razvijajo močnejše občutke varnosti, sprejetosti, pripadnosti, ugodja (Vettorazzi in Hoyer, 2020). Tekauc Golob (2009) poudarja, da ima materino mleko zaščitni učinek tudi na sindrom nenadne smrti novorojenčka (SIDS), sladkorno bolezen, Chronovo bolezen in ulcerozni kolitis, limfom, povišan krvni tlak, pojav alergij in kronična obolenja prebavil, ki se pojavijo kasneje v življenju. Ugotavlja tudi, da je dojenje povezano z možnostjo boljše intelektualne sposobnosti pri otroku. 487 1.2 Dojenje po carskem rezu V zadnjih desetletjih je delež carskih rezov po celem svetu strmo narastel. Tudi v Sloveniji je ta trend pomembno narastel v letih 1987–2011, ko je incidenca poskočila s 7,3 % na 19,4 %. Po podatkih Nacionalnega perinatalnega informacijskega sistema (NPIS) ta številka za leto 2023 znaša 22 %. V prej omenjenem obdobju se je delež carskih rezov povečal predvsem pri nosečnicah s predhodnim carskim rezom, s plodom v medenični vstavi in pri prvorodnicah po indukciji poroda (Lučovnik, 2016). World Health Organization (WHO) v svojih smernicah o deležu carskih rezov priporoča, da delež le-teh naj ne bi presegal 10–15 % vseh porodov. Carski rez zagotovo velja za bolj zahteven način poroda, po njem pa otročnica postane kirurška pacientka, kar zanjo prinese tudi več tveganj in težav v poporodnem obdobju. Oteženo je okrevanje matere po porodu, prav tako pa se novorojenček drugače prilagaja na življenje izven maternice. Carski rez vpliva tudi na vzpostavitev laktacije in dojenja, kot tudi na navezovanje mame in otroka. V primeru načrtovanega carskega reza, se lahko bodoča mama nanj bolje pripravi, posledično pa se lahko uspešneje sooča s težavami, ki jih operacija prinese (Krotec, 2020). Če si otročnica po carskem rezu želi dojiti, ji mora biti to omogočeno. Dejstvo je, da je možnost uspešnega dojenja po carskem rezu mogoča v enaki meri kot po vaginalnem porodu, le da je pri prvi možnosti v vzpostavljanje dojenja potrebno vložiti več truda. Praksa v porodnišnicah je takšna, da sta mama in otrok po carskem rezu pogosto ločena zaradi rutinskih postopkov, ki jih izvaja osebje. Ravno zaradi tega je njun prvi stik zakasnjen, kar pa ima vpliv na vzpostavljanje dojenja (Beake idr., 2016). Težavo pri dojenju lahko predstavlja tudi bolečina operativne rane, posledično pa se mama težje namesti v udoben položaj za dojenje. Hoyer in Vettorazzi (2020) priporočata biološki položaj ali položaj ragbi žoge, za zmanjšanje pritiska na rano pa svetujeta, da si mama preko rane položi blazino. Stevens idr. (2014) poudarjajo pomen stika kože na kožo (ang. Skin-to-skin contact), kar pomeni, da je novorojenček takoj po rojstvu položen na materine gole prsi. V primeru carskega reza naj bi se to izvedlo čimprej, ko je to mogoče, torej takrat, ko je mama budna in odzivna. Pri carskem rezu narašča uporaba področne – spinalne analgezije, ki ima veliko prednosti pred splošno anestezijo (predvsem zmanjšana možnost za zaplete dihal). Po carskem rezu je pomembno tudi vzdrževanje poporodne analgezije. Osredotočiti se moramo na to, da otročnici zagotovimo ustrezno terapijo za lajšanje bolečin, novorojenčka pa zaščitimo pred vplivi učinkovin, ki so lahko zanj škodljivi. Mami lahko svetujemo, da učinkovino zaužije nekaj časa po podoju, saj mleko nastaja med ali takoj po dojenju (Močnik Rožnik, 2012). V primeru splošne anestezije naj bo prvo pristavljanje odloženo na čas, ko sta mati in otrok zanj sposobna, običajno je to nekaj ur po rojstvu. Pri carskem rezu v lokalni oziroma spinalni anesteziji pa je kožni stik in prvi podoj možen takoj po porodu, enako kot po vaginalnem porodu (Vettorazzi in Hoyer, 2020). Stevens idr. (2014) trdijo, da porodnišnice te prakse ne zagotavljajo. Čimprejšnji stik kože na kožo je za novorojenčka zelo pomemben, saj je takrat najbolj buden in je verjetnost, da bo sledil svojim naravnim instinktom, spontano poiskal dojko, se pristavil in začel sesati. Dokazano je, da je delež dojenih otrok po carskem rezu manjši, mame pa imajo pri vzpostavljanju dojenja več težav (Hauck idr., 2011). Prednost čimprejšnjega stika kože na kožo za novorojenčka ni le prvo pristavljanje, temveč tudi lažje vzdrževanje telesne temperature, stabiliziranje stanja glukoze v krvi, manjša verjetnost za pojav zlatenice, zmanjša stres po porodu in spodbuja navezovanje med otrokom in mamo (Stevens idr., 2014). 488 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabljena je bila kvantitativna metoda dela. 2.2 Opis vzorca Vzorec predstavlja 16.760 živorojenih novorojenčkov, rojenih v slovenskih porodnišnicah leta 2023. Podatki predstavljajo delež izključno dojenih, delno dojenih in ne dojenih otrok v času hospitalizacije. 2.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatke smo zbrali s pomočjo Nacionalnega perinatalnega sistema iz leta 2023, za vse slovenske porodnišnice. 3 Rezultati Rezultate smo prikazali s pomočjo stolpčnih grafikonov. Graf 1 Primerjava izključno, delno in ne dojenih novorojencev po vaginalnem porodu in carskem rezu 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Izključno Delno Ne Vaginalni porod Carski rez Iz prvega grafa je razvidno, da je delež izključnega dojenja po vaginalnem porodu večji (67 %), kot po carskem rezu (43 %). Delno dojenje prevladuje po carskem rezu, in sicer v 51 %. Delež otrok, ki niso dojeni, je v obeh skupinah majhen, po carskem rezu 6 % in po vaginalnem porodu 2 %. 489 Graf 2 Primerjava izključno, delno in ne dojenih novorojencev po elektivnem in urgentnem carskem rezu 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Izključno Delno Ne Elektivni carski rez Urgentni carski rez Po urgentnem carskem rezu je delež polno dojenih otrok večji (63 %) kot po elektivnem carskem rezu (46 %). Delno dojenje prevladuje po elektivnem carskem rezu in sicer v 48 %, pri skupini z urgentnim carskim rezom je delno dojenih otrok 34 %. Delež ne-dojenih otrok je bil po urgentnem carskem rezu 6 %, po elektivnem pa 3 %. Graf 3 Primerjava izključno, delno in ne dojenih novorojencev po vaginalnem porodu in carskem rezu v slovenskih porodnišnicah v letu 2023 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR VP CR Br Ce Iz Je Kr Lj Mb Ms Ng Nm Po Pt Sg Tr Izključno Delno Ne Iz grafa 3 je razvidno, da se delež dojenih otrok med skupinama po porodnišnicah razlikuje. Po deležu polno dojenih otrok po carskem rezu izstopa porodnišnica Novo mesto (84 %). Sledita ji porodnišnica Postojna (72 %) in Brežice (70 %). Po vaginalnem porodu je prav tako največ izključno dojenih otrok 490 v Novem mestu (94 %) in Brežicah (87 %). Po carskem rezu je največ žensk delno dojilo v Postojni (68 %), tik za njo pa je porodnišnica Ljubljana (67 %). Odstotek ne dojenih otrok v nobeni porodnišnici, ne glede na način poroda, ne presega 10 %. Največ ne-dojenih otrok je bilo po porodu s carskim rezom v Trbovljah (9 %) in Celju (8%), najmanj pa v Izoli ter Novi Gorici (2 %). 4 Razprava V času hospitalizacije, je delež dojenih otrok po carskem rezu manjši kot po vaginalnem porodu. Tudi nekateri tuji avtorji so v študiji ugotovili, da carski rez negativno vpliva na uspešnost dojenja v prvih štirih mesecih po porodu (Hobbs idr., 2016). Tudi ameriške študije so pokazale, da je delež dojenih otrok po carskem rezu manjši kot po vaginalnem porodu. Ugotovili so, da je bil delež polnega dojenja po vaginalnem porodu v prvih petih dneh po porodu 55 %, v prvem mesecu po porodu, se je to zvišalo na 65 %, po 6 mesecih pa padlo na 25 %. Po carskem rezu je bil delež polno dojenih otrok približno 36 %, po enem mesecu 40 %, pri starosti 6 mesecev 18 % (Prior idr., 2012). Kanadska raziskava je pokazala, da je bilo ob odhodu iz porodnišnice po vaginalnem porodu dojenih v 90 % otrok, po urgentnem carskem rezu v 83 % in elektivnem v 92 %. Avtorji poudarjajo, da je po carskem rezu v primerjavi z vaginalnem porodu več težav z laktacijo, iskanjem udobnega položaja za dojenje, mame pa so v večjih bolečinah. Prav tako, opisujejo, da je po carskem rezu pretok mleka v prvih petih dneh dokazano manjši, ter da je laktacija zakasnjena. To je lahko povezano tudi s stresom, ki ga doživlja mati ob tovrstnem porodu in z nižjo količino izločenega oksitocina (Hobbs idr., 2016). Prior idr. (2012) trdijo, da carski rez dolgoročno sam po sebi ne vpliva bistveno na uspešnost in trajanje dojenja, temveč, da tisti otroci, ki imajo težave s hranjenjem v prvih dneh po porodu, so dojeni v manjšem deležu. Po prvem mesecu po porodu imajo otroci, rojeni s carskim rezom 1,67 večje tveganje da ne bodo dojeni, kar lahko pripišemo, kot že prej omenjeno, zakasnitvi laktacije, ter motenem navezovanju mame in otroka. Tudi Erbaydar Paksoy in Erbaydar (2020) trdita, da je fiziologija laktacije po carskem rezu drugačna in povezana s kasnejšim stikom mame in novorojenčka, bolečinami pri mami, kar negativno vpliva na začetek dojenja. Po urgentnem carskem rezu mame po porodu z dojenjem več težav in večkrat poiščejo dodatno pomoč in podporo s strani zdravstvenih delavcev oziroma svetovalk za dojenje. Pomembno je, da se prvo pristavljanje izvede čimprej po porodu – če je le možno, v roku ene ure, nato pa naj bo novorojenček k prsim pristavljen čim pogosteje, sploh v prvih 24 urah. Z doslednim izvajanjem teh ukrepov, lahko pomembno vplivamo na uspešnost dojenja (Hobbs idr., 2016). Zhang idr. (2019) so ugotovili, da je čas od poroda do prvega podoja po carskem rezu 35 minut daljši, kot po vaginalnem porodu. Prior idr. (2012) so opazovali dolgoročni delež dojenih otrok, glede na čas, ki je minil od poroda do prvega podoja. Pri tistih otrocih, ki so bili prvič pristavljeni kmalu po porodu, 6 mesecev kasneje, ni bilo pomembne razlike pri deležu dojenih otrok, ne glede na to ali so bili rojeni s carskim rezom ali vaginalno. Turški strokovnjaki so ugotovili, da, da je bilo po carskem rezu izključno dojenih 52 % otrok, po vaginalnem porodu pa 68 %. Avtorja sta poudarila tudi pomen izobrazbe. Ugotovila sta, da je višja stopnja izobrazbe povezana z motivacijo za dojenje pri materi. S pomočjo ankete sta našla povezavo med nižjo stopnjo izobrazbe in višjim deležem, mater, ki dojijo delno ali pa sploh ne (Erbaydar Paksoy in Erbaydar, 2020). V Italiji je bil delež po porodu s carskim rezom, polno dojenih novorojenčkov 35 %, pri tistih, ki so bili rojeni z vaginalnim porodu pa 51 %. Avtorji, pravijo, da obstaja povezava med obiskovanjem šole za starše in dojenjem. Raziskava je pokazala, da med tistimi ženskami, ki so se udeležile šole za bodoče 491 starše jih je 53 % polno dojilo, med tistimi, ki se tega niso udeležile pa 42 %. Poudarjajo tudi, da se rezultati razlikujejo, glede na porodnišnice (Ragusa idr., 2020). Ta trend lahko opazimo tudi pri nas, saj se število polno dojenih otrok, rojenih s carskim rezom, po slovenskih porodnišnicah precej razlikuje. Na primer, v Novem mestu je izključno dojenih novorojenčkov 84 %, v Postojni pa 28 %. Po vaginalnem porodu je največ izključno dojenih otrok prav tako v Novem mestu (94 %), najmanj pa v Trbovljah (45 %). Če primerjamo uspešnost dojenja po elektivnem in urgentnem carskem rezu, lahko rečemo, da je več novorojenčkov izključno dojenih po urgentnem carskem rezu. V Sloveniji, je bilo v letu 2023 več dojenih otrok po urgentnem carskem rezu. Amerška študija pravi, da je bil elektivni carski rez negativno povezan z zgodnjim dojenjem v primerjavi z vaginalnim porodom, urgentni carski rez pa na zgodnje dojenje ni imel vpliva (Prior idr., 2012). Kanadski rezultati so nekoliko drugačni in pravijo, da je bilo ob odhodu iz porodnišnice po vaginalnem porodu dojenih v 90 % otrok, po elektivnem carskem rezu v 92 % in urgentnem v 83 % (Hobbs idr., 2016). Ciprski strokovnjaki pa trdijo popolnoma nasprotno in sicer, da način poroda ne vpliva na uspešnost dojenja. Pomembno je poudariti, da delež carskih rezov na Cipru za leto 2017 znašal 75,2 %, kar je precej nad mejo priporočenega. Delež dojenih otrok je na Cipru po carskem rezu znašal 88 % in 90 % po vaginalnem porodu. Dolgoročno gledano pa je bilo pri tistih, ki so rodile vaginalno trikrat večja verjetnost, da bodo pri dojenju uspešne, kot pri tistih, ki so rodile s carskim rezom (Swift idr., 2023). Nasprotno trdijo Prior idr. (2012), ki pravijo, da po štirih in šestih mesecih po porodu carski rez ni več dejavnih tveganja za uspešnost dojenja. Vsi prej omenjeni avtorji se strinjajo, da je ne glede na način poroda, pomembna podpora in pomoč novopečenim materam, če imajo željo dojiti. Zaključimo lahko, da so rezultati pokazali, da je delež dojenih otrok, rojenih s carskim rezom, v primerjavi z vaginalnim porodom, manjši. Tudi delnega dojenja je v skupini s carskim rezom več. Trdimo lahko, da se matere po carskem rezu, poleg daljšega okrevanja in močnejših poporodnih bolečin, soočajo tudi z izzivi, ki jih prinaša dojenje. Kljub vsemu, je zelo pomembna podpora in pomoč zdravstvenih delavcev (babice, zdravniki), s katerimi novopečena mama prihaja v stik. Pomembni so tudi drugi dejavniki kot je na primer motivacija mam, ter dostop do zanesljivih informacij in svetovanja izven bolnišničnega okolja. Ugotovili smo tudi, da so rezultati o deležu dojenih otrok med slovenskimi porodnišnicami različni. To lahko kaže, da osebje uporablja različne pristope pri svetovanju otročnicam v času hospitalizacije. Izmenjava praks, ki se dobro obnesejo in usklajen pristop, bi lahko pripomogla k enotni in kakovostni obravnavi vsem mamam, ne glede na način in kraj poroda. LITERATURA 1. Beake, S., Bick, D., Narracott, C. in Chang, Y. S. (2016). Interventions for women who have a caesarean birth to increase uptake and duration of breastfeeding: A systematic review. Maternal & Child Nutrition, 13(4), e12390. https://doi.org/10.1111/mcn.12390 2. Erbaydar Paksoy, N. in Erbaydar, T. (2020). Relationship between caesarean section and breastfeeding: Evidence from the 2013 Turkey Demographic and Health Survey. BMC Pregnancy and Childbirth. https://doi.org/10.21203/rs.2.16530/v3 3. Hauck, Y. L., Fenwick, J., Dhaliwal, S. S. in Butt, J. (2011). A Western Australian survey of breastfeeding initiation, prevalence and early cessation patterns. Maternal and Child Health Journal, 15(2), 260–268. https://doi.org/10.1007/s10995-009-0554-2 4. Hobbs, A. J., Mannion, C. A., McDonald, S. W., Brockway, M. in Tough, S. C. (2016). The impact of caesarean section on breastfeeding initiation, duration and difficulties in the first four months 492 postpartum. BMC Pregnancy and Childbirth, 16(1), 1–9. https://doi.org/10.1186/s12884-016-0876- 1 5. Krotec, I. (2020). Dojenje po carskem rezu. Zdaj.net (NIJZ). 6. Lučovnik, M. (2016). Operativno dokončanje poroda. V K. Geršak in I. Takač (ur.), Ginekologija in perinatologija (str. 614–626). Univerza v Mariboru, Medicinska fakulteta. 7. Močnik Rožnik, S. (2012). Analgezija v nosečnosti, med porodom in v času dojenja. Farmacevtski vestnik, 63, 15–20. 8. Nacionalni perinatalni sistem (NPIS). (2024). 9. Prior, E., Santhakumaran, S., Gale, C., Philipps, L. H., Modi, N. in Hyde, M. J. (2012). Breastfeeding after cesarean delivery: A systematic review and meta-analysis of world literature. The American Journal of Clinical Nutrition, 95(5), 1113–1135. https://doi.org/10.3945/ajcn.111.030254 10.Ragusa, R., Giorgianni, G., Marranzano, M., Cacciola, S., La Rosa, V. L., Giarratana, A., Altadonna, V. in Guardabasso, V. (2020). Breastfeeding in hospitals: Factors influencing maternal choice in Italy. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(10), 3575. https://doi.org/10.3390/ijerph17103575 11.Stevens, J., Schmied, V., Burns, E. in Dahlen, H. (2014). Immediate or early skin‐to‐skin contact after a caesarean section: A review of the literature. Maternal & Child Nutrition, 10(4), 456–473. https://doi.org/10.1111/mcn.12128 12.Swift, B., Taneri, B., Cagnan, I., Becker, C. M., Zondervan, K. T., Quigley, M. A. in Rahmioglu, N. (2023). Predictors and trends of Caesarean section and breastfeeding in the Eastern Mediterranean region: Data from the cross-sectional Cyprus Women’s Health Research (COHERE) Initiative. PLOS ONE, 18(7), e0287469. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0287469 13.Tekauc Golob, A. (2010). Stiske materinstva in dojenje. V U. Križaj Hacin (ur.), Strokovno srečanje ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja: duševno zdravje in nosečnost, porod ter zgodnje starševstvo (str. 114–121). Inštitut za varovanje zdravja RS; Ministrstvo za zdravje; World Health Organisation. 14.Vettorazzi, R. in Hoyer, S. (2020). Uspešno dojenje za dobro zdravje otrok in mater. Slovenska fundacija za UNICEF. 15.World Health Organization. (2015). WHO Statement on Caesarean Section Rates (str. 1–8). 16.Zhang, F., Cheng, J., Yan, S., Wu, H. in Bai, T. (2019). Early feeding behaviors and breastfeeding outcomes after cesarean section. Breastfeeding Medicine, 14(5), 325–333. https://doi.org/10.1089/bfm.2018.0150 493 Sabina Sedlak, dr. Marjetka Jelenc Nacionalni inštitut za javno zdravje Ljubljana UI kot priložnost in podpora pacientom ter zdravstvenemu sistemu UDK 614.2:616.1/.9:004.8 UDC 614.2:616.1/.9:004.8 KLJUČNE BESEDE: javnozdravstveni problemi, KEYWORDS: public health problems, artificial umetna inteligenca, kakovost življenja intelligence, quality of life POVZETEK – Javnozdravstveni problemi ABSTRACT – Health problems are one of the greatest predstavljajo eno največjih obremenitev sodobnih burdens on modern societies and cause high direct družb, saj povzročajo visoke neposredne stroške costs in the healthcare system as well as indirect zdravstvenega sistema ter posredne posledice, kot so consequences such as sickness absence, reduced bolniške odsotnosti, zmanjšana produktivnost in productivity and increased strain on families. NIJZ obremenitev družin. Raziskave NIJZ za obdobje research for the period 2020–2023 shows that 2020–2023 kažejo, da na primer demenca in mišično- dementia and musculoskeletal disorders together skeletne bolezni skupaj povzročijo več sto milijonov account for over a hundred million euros annually, evrov stroškov letno, pri čemer stroški niso omejeni le with the burden extending beyond the healthcare na zdravstveni sistem, temveč pomembno vplivajo tudi system and significantly affecting the economy and na gospodarstvo in socialno okolje. V takšnem okviru social environment. In this context, artificial umetna inteligenca predstavlja priložnost in podporo intelligence offers both an opportunity and support for tako pacientom kot zdravstvenemu sistemu. S pomočjo patients and the healthcare system. Through advanced naprednih algoritmov in tehnološkega učenja je algorithms and technological learning, it is possible mogoče zgodaj prepoznati ranljive skupine, to identify vulnerable groups at an early stage, predict napovedati potek bolezni, analizirati bolniške staleže disease progression, analyse disease outcomes and in optimizirati razporejanje zdravstvenih virov. UI optimise the allocation of healthcare resources. AI lahko tako prispeva k ciljno usmerjenim preventivnim can therefore contribute to targeted preventive ukrepom, personalizirani obravnavi ter bolj measures, personalised care and more effective health učinkovitemu načrtovanju zdravstvenih politik. S tem policy planning. In doing so, it supports a holistic odpira pot k celostni obravnavi pacienta, ki presega approach to patient care that goes beyond the clinical zgolj klinični vidik in povezuje ekonomske, socialne perspective and includes economic, social and health ter javnozdravstvene vidike. policy dimensions. 1 Uvod Javnozdravstveni problemi sodobnih družb predstavljajo eno največjih obremenitev za zdravstvene sisteme, gospodarstvo in socialno okolje. Poleg neposrednih stroškov, povezanih z diagnostiko, zdravljenjem, hospitalizacijami in dolgotrajno oskrbo, bolezni povzročajo tudi obsežne posredne stroške, kot so zmanjšana produktivnost, bolniške odsotnosti, invalidnost, prezgodnje upokojitve ter izguba dohodka. Zdravstveni sistemi se danes soočajo z dvojnim pritiskom, po eni strani z naraščajočim povpraševanjem po storitvah, zaradi staranja prebivalstva in kroničnih bolezni, po drugi pa z omejenimi finančnimi in kadrovskimi viri. Raziskave v Sloveniji (Sedlak idr., 2023) kažejo, da bolezni, kot so demenca in mišično-skeletne motnje, skupaj povzročijo več sto milijonov evrov letnega bremena. Tudi v večini držav po svetu omenjene bolezni predstavljajo enega največjih finančnih bremen za zdravstvene blagajne, predvsem zaradi stroškov zdravljenja in rehabilitacije (WHO, 2021). 494 Razvoj bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva je precej odvisen od dejavnikov tveganja. Razen bioloških, kot sta spol in starost ter genetskih, na razvoj bolezni vplivajo številni drugi dejavniki, ki so povezani z načinom življenja, npr. pomanjkanje gibanja, povečana telesna teža, slabše prehranske navade, kajenje, poškodbe (WHO, 2021; EUMUSC, 2020; GovUK, 2022; Lewis idr., 2019). Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva se lahko razvijejo v katerikoli starosti, najpogosteje pa se pojavljajo od obdobja adolescence naprej (WHO, 2021). Z naraščanjem števila starejših in z naraščanjem debelosti se bo vpliv bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva na posameznika in družbo zagotovo povečeval (Lewis idr., 2019; Kofol Bric, 2010; Kofol Bric, 2012). Zdravstvene težave, ki nastanejo zaradi teh bolezni, vodijo v slabšo kakovost življenja ter lahko pripeljejo do prezgodnje upokojitve. Vsaka predčasna upokojitev, ki bi jo lahko preprečili oz. zamaknili za določeno obdobje, predstavlja izgubo človeškega kapitala, kar pomeni za družbo veliko socialno in ekonomsko škodo. Prav tako pa zdravstvene težave, ki nastanejo zaradi sindroma demence, vodijo v slabšo kakovost življenja prizadete osebe in njihovih svojcev, predčasno upokojitev in prizadenejo vsakodnevno življenje teh oseb. Bolezen pa je tudi veliko finančno breme tako za svojce oz. skrbnike kot za zdravstveni sistem. Zato je pomembno zgodnje prepoznavanje in diagnosticiranje bolezni. Demenca je sindrom, ki ga povzroča možganska bolezen, navadno kronična ali progresivna, kjer gre za motnjo več višjih kortikalnih funkcij, vključno spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje (MKB 10, 2005). Sindrom demence se lahko začne že pred 65. letom, z relativno hitro potekajočim propadanjem možganov in številnimi izrazitimi motnjami višjih kortikalnih funkcij in jo imenujemo zgodnja demenca, ali pa po 65. letu, kot jo poimenujemo demenca s kasnim začetkom, ki se prepozna po navadi v poznih 70. letih ali pozneje, počasi napreduje, njen glavni znak je motnja spomina (MKB 10, 2005). V takšnem okviru se postavlja vprašanje, kako lahko tehnološke inovacije – zlasti umetna inteligenca (UI) – pripomorejo, na eni strani k podpori pacienta, na drugi pa k podpori in krepitvi odpornosti zdravstvenega sistema. Nedvomno pa postaja oz. je vloga UI pri obravnavi mišično-skeletnih bolezni in demence vse pomembnejša, saj omogoča inovativne pristope k zgodnjemu odkrivanju, diagnozi, zdravljenju in rehabilitaciji teh bolezni. To pa dolgoročno pomeni na eni strani večjo kakovost življenja bolnikov ter na drugi strani zmanjševanje stroškov zdravstvenega sistema (Gitto idr., 2024). Namen pričujočega dela je prikazati ocenjeno breme mišično-skeletnih bolezni in demence v Sloveniji v obdobju 2020–2023, na podlagi podatkovnih baz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ter prikazati nekaj primerov, kako lahko UI prispeva k zmanjševanju bremena obeh bolezni ter prispeva k podpori tako pacienta, kot zdravstvenega sistema. 2 Metodologija in viri Ocenjeno breme mišično-skeletnih bolezni in demence temelji na izračunu neposrednih stroškov, ki so povezani z zdravljenjem in izračunu posrednih stroškov, ki so povezani z izgubljeno produktivnostjo, ko je oseba zaradi bolezni odsotna z dela ter z izgubljenim prihodnjim zaslužkom, oz. izgubljenim dohodkom zaradi prezgodnje upokojitve (Toth, 2004). Neposredni stroški vključujejo zdravila, prve kurativne obiske na primarni ravni, obiske v ambulanti na sekundarni ravni in hospitalizacije. Posredni stroški vključujejo začasno odsotnost z dela, izgubljeni dohodek iz dela zaradi nezmožnosti za delo in izgubljeno neplačano gospodinjsko delo zaradi nezmožnosti za delo. Breme storitev zdravstvene službe, kot so obiski na primarni in sekundarni ravni, hospitalizacije, zdravila, začasna odsotnost z dela ter prezgodnja upokojitev, je za mišično-skeletne bolezni in demenco izračunano po diagnozah po MKB 10-klasifikaciji (MKB, 2005), ki so prikazane v tabeli 1 in 2. 495 Tabela 1 Nabor diagnoz upoštevanih pri izračunu ekonomskega bremena mišično-skletenih bolezni Glavne diagnoze (osnovni vzroki) MKB-10 M16 Artroza kolka (koksartroza) M17 Artroza kolena (gonartroza) M25 Druge motnje sklepa, ki niso uvrščene drugje M54 Bolečina v hrbtu (dorzalgija) M75 Okvare (lezije) rame M79 Druge motnje mehkega tkiva, ki niso uvrščene drugje Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene MKB 10: deseta revizija. (2005). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Tabela 2 Nabor diagnoz upoštevanih pri izračunu ekonomskega bremena demence Glavne diagnoze (osnovni vzroki) MKB-10 F00* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni F00.0* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni z zgodnjim začetkom (G30.0) F00.1* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni s kasnim začetkom (G30.1) F00.2* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni, atipična ali mešana oblika (G30.8) F00.9* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni, neopredeljena F01 Vaskularna demenca F01.0 Hitro nastala vaskularna demenca F01.1 Multiinfarktna demenca F01.2 Subkortikalna vaskularna demenca F01.3 Mešana kortikalna in subkortikalna vaskularna demenca F01.8 Druge vrste vaskularne demence F01.9 Vaskularna demenca, neopredeljena F02* Demenca pri drugih boleznih, uvrščenih drugje F02.0* Demenca pri Pickovi bolezni(G31.0) F02.1* Demenca pri C-J. bolezni (A81.0) F02.2* Demenca pri Huntingtonovi bolezni (G10) F02.3* Demenca pri Parkinsonovi bolezni (G20) F02.4* Demenca pri bolezni zaradi HIV F02.8* Demenca pri drugih opredeljenih boleznih, ki so uvrščene drugje F03 Neopredeljena demenca Druge degenerativne bolezni živčevja G30 Alzheimerjeva bolezen G30.0 Alzheimerjeva bolezen z zgodnjim začetkom G30.1 Alzheimerjeva bolezen z poznim začetkom G30.8 Druge vrste Alzheimerjeva bolezen G30.9 Alzheimerjeva bolezen, neopredeljena Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene MKB 10: deseta revizija. (2005). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 496 Stroški so ocenjeni presečno na ravni enega leta. Podatke za izračun smo pridobili iz rutinskih zbirk Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ter na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Na zgoraj opisan način, s pomočjo takšnih raziskav lahko ocenjujemo, kako bolezen vpliva na zdravstveni sistem ali celotno družbo in kaj to pomeni v ekonomskem smislu (Toth, 2004). 3 Rezultati 3.1 Ekonomsko breme zaradi bolezni mišično-skeletnega sistema in demence Raziskava je pokazala, da je bilo v Sloveniji, v obdobju 2020–2023, ocenjeno ekonomsko breme mišično-skeletnih bolezni in demence zelo visoko. Za mišično-skletetne bolezni je ocenjeno ekonomsko breme v povprečju na leto znašalo okoli 266 milijonov EUR oz. 5,2 % vseh izdatkov za zdravstvo, kar predstavlja 0,5 % bruto domačega proizvoda v tem obdobju. Ocenjeno ekonomsko breme demence pa je v Sloveniji, po naših izračunih, v obdobju 2020–2023 znašalo 11.195.132 EUR oz. 0,23 % vseh izdatkov za zdravstvo. Neposredni stroški šestih izbranih diagnoz mišično-skeletnih bolezni za obdobje 2020–2023 znašajo 97,2 milijona EUR v povprečju oz. 1,9 % vseh izdatkov za zdravstvo. Posredni stroški šestih izbranih diagnoz mišično-skeletnih bolezni pa znašajo 168,8 EUR v povprečju oz. 3,3 % vseh izdatkov za zdravstvo. Skupno ekonomsko breme zaradi mišično-skeletnih bolezni, ki nastane na ravni enega leta in v proučevanem obdobju 2020–2023, v Sloveniji je prikazano na Sliki 1. Slika 1 Ocenjeno ekonomsko breme bolezni mišično-skeletnega sistema, po vrsti stroška, glede na celotno ocenjeno breme v obdobju 2020–2023, za Slovenijo Izgubljeni dohodek iz dela, zaradi nezmožnosti za delo in izgubljeno… Hospitalizacije, 24,2 % Obiski v ambulanti na sekundarni ravni, 0,6 % Prvi kurativni obiski na primarni ravni, 2,1 % Zdravila, 9,7 % Stroški začasne odsotnosti z dela, 62,4 % 0 20 40 60 80 Slika 2 prikazuje ocenjeno ekonomsko breme demence, po vrsti stroška, glede na celotno ocenjeno breme demence, v obdobju 2020–2023, za Slovenijo. 497 Slika 2 Ocenjeno ekonomsko breme demence, po vrsti stroška, glede na celotno ocenjeno breme demence, v obdobju 2020–2023, za Slovenijo Izgubljeni dohodek iz dela, zaradi nezmožnosti za delo in izgubljeno… Stroški začasne odsotnosti z dela 2,2 % Hospitalizacije razen psihiatrije, 7,0 % Hospitalizacije psihiatrija, 38,9 % Obiski v ambulanti na sekundarni ravni, 0,3 % Prvi kurativni obiski na primarni ravni, 1,3 % Zdravila, 40,3 % 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 3.2 Podpora UI za osebe z mišično-skeletnimi boleznimi in demenco ter zdravstveni sistem Mišično-skeletne bolezni predstavljajo eno najpogostejših skupin kroničnih stanj, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja pacientov ter ustvarjajo veliko breme za zdravstvene sisteme. Zaradi pogoste potrebe po dolgotrajni rehabilitaciji in ponavljajočih se obravnav, so prav tovrstne bolezni primerno področje za uvajanje inovativnih rešitev, ki temeljijo na umetni inteligenci in digitalnih senzorjih (Hayes idr., 2025; Molina-Garcia idr., 2024). Eden najbolj raziskanih pristopov je uporaba pametnih naprav, ki jih pacienti nosijo na telesu (npr. zapestnice, trakovi ali majice s senzorji). Te naprave zaznavajo gibanje in položaj telesa, zbrane podatke pa sproti obdelujejo računalniški programi, ki temeljijo na UI. Na ta način je mogoče tudi natančno spremljati izvajanje rehabilitacijskih vaj v domačem okolju in prepoznati morebitna odstopanja od priporočene vadbe. Pacienti tako dobijo personalizirano podporo, terapevti pa natančne povratne informacije o napredku, kar prispeva k večji učinkovitosti terapije in zmanjšanju potrebe po dragih obravnavah v zdravstvenih ustanovah (Wei in Wu, 2023). Pomembno vlogo imajo tudi sistemi, ki merijo električno aktivnost mišic (t. i. EMG senzorji). Ko se mišice krčijo, oddajajo zelo šibke električne signale, ki jih ti senzorji zaznajo. UI nato te signale analizira in prepozna ali mišice delujejo pravilno ali pa obstaja tveganje za oslabelost in padce. To omogoča pravočasno ukrepanje, s čimer se lahko preprečijo zapleti in zmanjšajo stroški, povezani s poškodbami ali hospitalizacijami (Liao idr., 2025; Molina-Garcia idr., 2024). Razvija se tudi rehabilitacija na daljavo (telerehabilitacija), pri kateri pacient izvaja vaje doma, fizioterapevt pa spremlja napredek prek videopovezave ali aplikacije. UI tukaj pomaga s sprotnim analiziranjem gibanja – pacienta opozori, če vajo izvaja napačno in terapevtu pošlje podatke o napredku. Tako pacient dobi podporo brez pogostih obiskov klinike, zdravstveni sistem pa prihrani čas in stroške. Študije potrjujejo, da so rezultati telerehabilitacije primerljivi s tradicionalnimi oblikami fizioterapije. Dodatna prednost pa je dostopnost in stroškovna učinkovitost (Hayes idr., 2025). Prav tako imajo pomembno mesto tudi računalniški modeli, ki simulirajo delovanje kosti, mišic in sklepov. Ti modeli, povezani s senzorji, omogočajo zelo natančno spremljanje gibanja v času. Na 498 primer, lahko pokažejo, kako se pri določeni vaji preveč obremenjujejo kolena ali hrbtenica in predlagajo prilagoditve vaj, da se preprečijo poškodbe (Belmonte Klein idr., 2025). Takšne simulacije so še posebej dragocene pri kompleksnih rehabilitacijah in omogočajo, da terapevti oblikujejo resnično individualizirane programe zdravljenja. Razvijajo se tudi novi senzorji, ki spremljajo gibanje sklepov ter prepoznavajo nenormalne vzorce hoje. Le te se enostavno pritrdi na kožo, pacientom zagotavljajo udobje, zdravstvenemu sistemu pa omogočajo cenejše spremljanje in hitrejše intervencije (Lin idr., 2025). Tudi demenca predstavlja velik izziv, tako za paciente, kot za zdravstvene sisteme. Bolezen ne prizadane le kognitivnih sposobnosti oseb z demenco, ampak zelo vpliva na samostojnost, varnost in vsakdanje delovanje oseb z demenco. UI in nosljivi (wearable) senzorji ter druge digitalne tehnologije omogočajo inovativne pristope za zgodnje odkrivanje in spremljanje poteka bolezni, dajejo podporo negovalcem in skrbnikom ter izboljšujejo kakovost življenja pacientov. Pri demenci je uporaba nosljivih naprav, ki merijo dejavnosti, kot so gibanje, spanec, fizična aktivnost in vzorci dnevnih navad, velika podpora osebam z demenco in njihovim skrbnikom. Ti senzorji lahko zaznajo spremembe v navadah, ki so pogosto znak kognitivnega upada. Na primer, več študij poudarja, da lahko kombinacija senzorjev za merjenje gibanja, srčnega utripa in vzorcev spanja v domačem okolju prispeva k nizkocenovnim modelom spremljanja demence (Lyall idr., 2023). Takšni sistemi nudijo pacientom možnost, da ostanejo dalj časa varno v svojem domu, negovalcem oz. svojcem pa olajšajo delo z zgodnjim opozorilom na spremembe v vedenju ali navadah. Poleg tega se lahko s pomočjo različnih algoritmov UI analizira govor pacientov, kar predstavlja pomoč pri zgodnjem odkrivanju demence. Algoritmi lahko analizirajo hitrost govorjenja, vzorce prekinitve stavkov, kvaliteto glasu (šumenje) pa tudi vsebino in strukturo jezika. Tako prepoznajo subtilne spremembe, ki jih strokovnjaki ali klinični testi morda še ne zaznajo (Khan, 2024). Tak pristop omogoča, da pacient dobi možnost presejalnih testov na daljavo, morda kar preko telefona ali aplikacije, kar zmanjšuje potrebo po fizičnih obiskih in prihrani čas ter stroške. Lahko se tudi združujejo podatki iz različnih virov: govor, senzorji gibanja, srčni utrip, vzorci spanja in drugi biometrični podatki. Ti pristopi omogočajo še boljše spremljanje, saj podatki iz enega vira lahko dopolnijo in potrdijo opozorila iz drugega vira (Li idr., 2022). Na primer, senzorji skupaj z UI so uporabljeni za razvoj personaliziranih modelov, ki zaznajo vedenjske in psihološke spremembe pri posameznikih z demenco (Iaboni idr., 2022). Vsakodnevno podporo lahko nudijo tudi različni senzorji, ki se uporabljajo doma (na predmetih, vratih, tleh) ali tehnologije, ki spremljajo, kako oseba hodi, koliko časa preživi v postelji, kako pogosto zapusti stanovanje itd. Takšne informacije lahko algoritmi analizirajo ter ugotovijo, kakšna so odstopanja od običajnega vzorca posameznika. To pa omogoči zgodnje intervencije (Rocha idr., 2024). Umetna inteligenca pa lahko podpira tudi skrbnike oz. negovalce oseb z demenco, tako s senzorji, kot z aplikacijami in meri njihovo obremenitev ter spanec, kar lahko prepreči izčrpanost in izboljša organizacijo oskrbe (Palmese idr., 2025). Skupna vrednost teh tehnologij je dvojna. Zagotavlja podporo osebam z mišično-skeletnimi boleznimi in jim prinaša večjo avtonomijo, zdravstvenemu sistemu pa omogoča prihranke pri neposrednih in posrednih stroških. Prav tako tehnologija nudi podporo osebam z demenco, saj omogoča večjo varnost, samostojnost in možnost, da živijo dlje doma z nadzorom. Skrbnikom oseb z demenco nudi lažje delo ter manj stresa. Zdravstveni sistem pa ima prihranke pri neposrednih stroških institucionalne oskrbe, pogostih kliničnih pregledih ter posrednih stroških. 499 4 Razprava UI v zadnjih letih hitro pridobiva pomen na številnih področjih, še posebej v zdravstvu, kjer lahko pomembno prispeva k zgodnjemu odkrivanju, preprečevanju in obvladovanju bolezni. Kronične bolezni že dolgo predstavljajo veliko breme za posameznike, zdravstvene sisteme in družbo. Stroški zdravljenja in dolgotrajne oskrbe pogosto presegajo zmogljivosti zdravstvenih blagajn, kar neposredno vpliva na razpoložljivost virov in socialno blaginjo. Vključevanje UI v zdravstveni sistem zato ponuja možnost dolgoročnega izboljšanja kakovosti življenja bolnikov ter boljše prerazporeditve omejenih zdravstvenih virov, saj lahko zmanjša finančne obremenitve, povezane z obravnavo teh bolezni. Podatki NIJZ potrjujejo, da je ekonomsko breme mišično-skeletnih bolezni in demence v Sloveniji v obdobju 2020–2023 zelo visoko. Takšni podatki jasno kažejo, da je nadaljnje uvajanje inovativnih tehnoloških rešitev nujno, če želimo obvladovati rastoče finančne pritiske. Uvedba UI rešitev pri obeh skupinah bolezni zmanjšuje neposredne in posredne stroške. Posebej obetaven je razvoj pametnih senzorjev in sistemov za spremljanje na domu, ki lahko zmanjšajo potrebo po ambulantnih pregledih in omogočijo daljše samostojno bivanje oseb z demenco ali oseb z mišično-skeletnimi obolenji. Kljub obetavnim rezultatom pa implementacija UI prinaša tudi izzive. Med ključne ovire sodijo cenovna dostopnost, vprašanja varovanja zasebnosti, kakovost obdelave občutljivih zdravstvenih podatkov ter stopnja sprejemanja tehnologije med pacienti in njihovimi svojci. Zato je smiselno, da se v okviru zdravstvene politike oblikuje in izvaja še več pilotnih projektov, ki bi preverili učinkovitost uporabe UI in digitalnih senzorjev pri obeh skupinah bolezni v različnih okoljih. Takšni projekti bi lahko zagotovili trdne dokaze o ekonomski upravičenosti, izboljšani kakovosti življenja pacientov in razbremenitvi zdravstvenega sistema ter služili kot podlaga za sistemsko širitev teh rešitev v nacionalni okvir. LITERATURA 1. Belmonte Klein, F., Wan, Z., Wang, H. in Wang, R. (2025). A real-time full-chain wearable sensor- based musculoskeletal simulation: An OpenSim-ROS integration . arXiv. https://arxiv.org/abs/2507.20049 2. EUMUSC.NET. (2020). Driving musculoskeletal health for Europe. http://www.eumusc.net/about_background.cfm 3. Gitto, S., Serpi, F., Albano, D., Risoleo, G., Fusco, S., Messina, C. in Sconfienza, L. M. (2024). AI applications in musculoskeletal imaging: A narrative review. European Radiology Experimental, 8(22). https://eurradiolexp.springeropen.com/articles/10.1186/s41747-024-00422-8 4. GOV.UK, Public Health England. (2022). Musculoskeletal health: Applying all our health. https://www.gov.uk/government/publications/musculoskeletal-health-applying-all-our- health/musculoskeletal-health-applying-all-our-health 5. Hayes, A. J., Withers, H. G., Glinsky, J. V., Chu, J., Jennings, M. D., Starkey, I., Parmeter, R., Boulos, M., Cruwys, J. J., Duong, K., Jordan, I., Wong, D., Trang, S., Duong, M., Liu, H., Lambert, T. E., Zadro, J. R., Sherrington, C., Maher, C., Lucas, B. R., Taylor, D., Ferreira, M. L. in Harvey, L. A. (2025). Remotely delivered physiotherapy for musculoskeletal conditions is cost saving for the health system and patients: Economic evaluation of the REFORM randomised trial. Journal of Physiotherapy, 71(3), 179–184. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S183695532500058X 6. Iaboni, A., Spasojevic, S., Newman, K., Schindel Martin, L., Wang, A., Ye, B., Mihailidis, A. in Khan, S. S. (2022). Wearable multimodal sensors for the detection of behavioral and psychological symptoms of dementia using personalized machine learning models. Alzheimer’s & Dementia: 500 Diagnosis, Assessment & Disease Monitoring, 14(1), e12305. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35496371/ 7. Khan, M. (2024). AI in healthcare: Transforming diagnosis and treatment. EasyChair Preprint (12534). https://easychair.org/publications/preprint/4F1V 8. Kofol Bric, T. (2010). Skeletno-mišične bolezni. V M. Zaletel, D. Vardič, M. Hladnik & M. Simončič (ur.), Zdravje v Sloveniji. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 9. Kofol Bric, T. (2012). Kostno-mišične težave. V J. Maučec Zakotnik, S. Tomšič, T. Kofol Bric, A. Korošec & L. Zaletel Kragelj (ur.), Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Slovenije – Trendi v raziskavah CINDI 2001–2004–2008. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 10.Lewis, R., Gómez Álvarez, C., Rayman, M., Lanham-New, S., Woolf, A. in Mobasheri, A. (2019). Strategies for optimising musculoskeletal health in the 21st century. BMC Musculoskeletal Disorders, 20, 164. https://doi.org/10.1186/s12891-019-2510-7 11.Li, R., Wang, X., Lawler, K., Garg, S., Bai, Q. in Alty, J. (2022). Applications of artificial intelligence to aid early detection of dementia: A scoping review on current capabilities and future directions. Journal of Biomedical Informatics, 127, 104030. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1532046422000466 12.Liao, Y., Tan, G. in Zhang, H. (2025). Surface electromyography combined with artificial intelligence in predicting neuromuscular falls in the elderly: A narrative review of present applications and future perspectives. Frontiers in Aging Neuroscience, 15, 1145632. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/40428040/ 13.Lin, C., Ding, Y., Lin, K. in Luo, Y. (2025). Stretchable and self-adhesive triboelectric sensor for real-time musculoskeletal monitoring and personalized recovery. arXiv. https://www.researchgate.net/publication/394539797 14.Lyall, D. M., Kormilitzin, A., Lancaster, C., Sousa, J., Petermann-Rocha, F., Buckley, C., Harshfield, E. L., Iveson, M. H., Madan, C. R., McArdle, R., Newby, D., Orgeta, V., Tang, E., Tamburin, S., Thakur, L. S., Lourida, I., The Deep Dementia Phenotyping (DEMON) Network, Llewellyn, D. J. in Ranson, J. M. (2023). Artificial intelligence for dementia — Applied models and digital health. Alzheimer's & Dementia, 19(12), 5872–5884. https://doi.org/10.1002/alz.13422 15.Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene MKB 10: deseta revizija. (2005). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 16.Molina-Garcia, P., Mora-Traverso, M., Prieto-Moreno, R., Díaz-Vásquez, A., Antony, B. in Ariza- Vega, P. (2024). Effectiveness and cost-effectiveness of telerehabilitation for musculoskeletal disorders: A systematic review and meta-analysis. Annals of Physical and Rehabilitation Medicine, 67(1), 101791. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1877065723000623 17.Palmese, F., Druda, Y., Benintende, V., Fuda, D., Sicbaldi, M., Di Florio, P., Butt, A. H., Bedogni, G., Chiari, L., Silvani, A. in Domenicali, M. (2025). Wearable sensors for monitoring caregivers of people with dementia: A scoping review. European Geriatric Medicine, 16(2), 473–483. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/39625554/ 18.Rocha, I. C., Arantes, M., Moreira, A., Vilaça, J. L., Morais, P., Matos, D. in Carvalho, V. (2024). Monitoring wearable devices for elderly people with dementia: A review. Designs, 8(4), 75. https://www.mdpi.com/2411-9660/8/4/75 19.Sedlak, S., Lovrečič, M., Jelenc, M., Lovrečič, B., Zaletel, M. in Sambt, J. (2023). Ekonomske posledice demence v Sloveniji v obdobju 2016–2018. Nacionalni inštitut za javno zdravje. 20. Skupine primerljivih primerov, zbirka izdanih receptov (2024). Nacionalni inštitut za javno zdravje. 21.Toth, M. (2004). Ekonomika v zdravstvu. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 501 22.Wei, S. in Wu, Z. (2023). The application of wearable sensors and machine learning algorithms in rehabilitation training: A systematic review. Sensors, 23(15), 6789. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/37765724/ 23.World Health Organization. (2021). Musculoskeletal conditions. https://www.who.int/news- room/fact-sheets/detail/musculoskeletal-conditions 502 Envera Selimović, dr. Tamara Štemberger Kolnik Fakulteta za zdravstvene vede v Celju Izkušnje zdravstvenih delavcev pri uporabi različnih pristopov za lajšanje bolečine po elektivnih operacijah UDK 616-089:616-009.7:615.212 UDC 616-089:616-009.7:615.212 KLJUČNE BESEDE: akutna bolečina, postoperativna KEYWORDS: acute pain, postoperative pain, opioid bolečina, zdravljenje z opioidi treatment POVZETEK – Bolečina je po definiciji neprijetna ABSTRACT – Pain is defined as an unpleasant čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali sensory and emotional experience associated with potencialno poškodbo tkiva. Poznamo akutne in actual or potential tissue damage. A distinction is kronične bolečine. Uporabljena je bila kvalitativna made between acute and chronic pain. A qualitative raziskovalna metodologija z uporabo intervjujev za research methodology was used, with interviews as zbiranje podatkov. Izvedli smo intervjuje z the primary method of data collection. We conducted medicinskimi sestrami ter z zdravnico kirurginjo. interviews with nurses and a surgeon. Data were Podatke smo obdelali s pomočjo odprtega kodiranja, analysed using open coding, whereby individual text kjer smo posameznim segmentom besedila pripisali segments were assigned codes representing their kode, ki označujejo njihovo vsebino. Najpogosteje content. The most commonly used methods include uporabljene metode vključujejo splošno anestezijo, general anaesthesia, regional anaesthesia and regionalno anestezijo in sistemsko analgezijo z systemic analgesia with opioids and non-steroidal uporabo opioidov in nesteroidnih protivnetnih zdravil. anti-inflammatory drugs. From a holistic perspective, Celostno gledano, metode analgezije niso le pain management methods are not only farmakološke, temveč vključujejo tudi ustrezno pharmacological, but also include appropriate spremljanje in ocenjevanje bolečine s pomočjo lestvic, monitoring and pain assessment using tools such as kot je VAS (vizualno analogna lestvica), ter the VAS (Visual Analogue Scale), as well as adapting prilagajanje lajšanja glede na posamezne potrebe analgesia to the individual needs of the patient and the pacienta in potek okrevanja. Z uporabo multimodalne course of recovery. The use of multimodal analgesia – analgezije, ki vključuje kombinacijo farmakoloških in a combination of pharmacological and non- ne-farmakoloških pristopov, je mogoče doseči boljše pharmacological approaches – can achieve better rezultate, zmanjšati tveganje za zaplete ter zagotoviti outcomes, reduce the risk of complications and speed hitrejše okrevanje. up recovery. 1 Teoretična izhodišča Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva (International Association for the Study of Pain, 2020). Bolečina je več kot zgolj fiziološki odziv – je osebna, subjektivna izkušnja, ki vključuje kognitivne, čustvene in socialne dimenzije. V kliničnem kontekstu ima razumevanje teh dimenzij ključno vlogo pri načrtovanju celostne obravnave pacientov po kirurških posegih. Bolečina nastane z aktivacijo nociceptorjev, ki zaznavajo škodljive dražljaje, nato pa signal potuje skozi živčni sistem do možganov, kjer se interpretira. Vendar pa bolečino ne oblikuje zgolj senzorni tok informacij, temveč tudi kognitivna in čustvena obdelava, ki vključuje delovanje limbičnega sistema in frontalnega režnja (Tracey in Mantyh, 2019, str. 783). 503 Učinkovito obvladovanje pooperativne bolečine zahteva celosten pristop, ki presega zgolj farmakološko zdravljenje. Multimodalni analgezijski protokoli (MAPs) združujejo različne farmakološke metode (npr. nesteroidne antirevmatike, ketamin, acetaminofen, deksametazon) z nefarmakološkimi ukrepi, kot so regionalna anestezija in blokade živcev. Takšen pristop dokazano zmanjšuje intenzivnost bolečine in potrebo po opioidih, hkrati pa ne povečuje tveganja za zaplete, kot sta slabost ali depresija dihanja. Poleg tega MAPs izboljšujejo okrevanje, zmanjšujejo zaplete in prispevajo k večjemu zadovoljstvu bolnikov, kar potrjuje njihovo široko uporabnost v klinični praksi (Ashraf idr., 2025, str. 213). Na doživljanje bolečine vplivajo tudi pretekle izkušnje, osebna pričakovanja in psihološko stanje pacienta. Gregoriev in Meh (2020, str. 136–137) opozarjata, da enodimenzionalno razumevanje bolečine ne zadošča, saj ta vključuje širok spekter dejavnikov, ki jih zajema biopsihosocialni model. Biopsihosocialni model razume bolečino kot rezultat interakcije bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Watson in Woodward (2010, str. 351–369) v Teoriji človeške skrbi (Theory of Human Caring) poudarja pomen celostnega odnosa med negovalcem in pacientom. V središču njenega modela so čustvena, duhovna in etična razsežnost skrbi, ki vključujejo sočutje, empatijo in človeško prisotnost kot ključne elemente zdravilnega okolja, saj izhajata iz predpostavke, da zdravstvena nega ni zgolj tehnična dejavnost, temveč tudi moralni in eksistencialni akt, ki vpliva na dobrobit posameznika. Karitativni odnos temelj učinkovite skrbi, še posebej v kontekstu bolečine, kjer pacient pogosto doživlja ranljivost. Watson in Woodward (2010, str. 351–369) dodajata, da ustvarjanje zaupanja, pozornosti in pristne prisotnosti v odnosu medicinske sestre in pacienta izboljšuje zaznavanje varnosti in olajša soočanje z bolečino. Zdravstveni delavci, zlasti medicinske sestre, imajo osrednjo vlogo pri ocenjevanju in lajšanju pooperativne bolečine. Reaza-Alarcón in Rodríguez-Martín (2019, str. 10) navajata, da učinkovita komunikacija, izobraževanje pacientov in čustvena podpora bistveno vplivajo na zaznavanje bolečine in hitrost okrevanja. S komunikacijo, ki temelji na empatiji in aktivnem poslušanju, lahko zdravstveni delavec ustvari okolje zaupanja, kjer pacient lažje izrazi svojo bolečino in skrbi. Psihološki odzivi na bolečino, kot so strah, tesnoba in občutek nemoči, lahko povečajo zaznano intenzivnost bolečine. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci ne obravnavajo bolečine le kot fiziološkega pojava, ampak tudi kot psihološki in socialni fenomen. Povezanost med zaznavanjem bolečine in čustvenimi stanji potrjujejo tudi ugotovitve sodobnih raziskav o vplivu stresa na občutljivost živčnega sistema (Jenko idr., 2021, str. 4). Ker je bolečina subjektivna izkušnja, jo je treba ocenjevati z uporabo validiranih orodij. Med najbolj razširjenimi so številčna ocenjevalna lestvica (NRS), vizualna analogna lestvica (VAS) in verbalna lestvica. Pri ocenjevanju bolečine je pomemben večdimenzionalni pristop, ki vključuje opis značilnosti bolečine, njeno lokacijo, trajanje, vpliv na vsakodnevne aktivnosti ter sprožilne in blažilne dejavnike (Kranjc in Bračko, 2022, str. 210–211). Zdravstveni delavci morajo upoštevati tudi ovire pri ocenjevanju, kot so starost, kognitivne sposobnosti in kulturni dejavniki. Poleg subjektivnih metod se pri oceni lahko upoštevajo tudi vedenjske in fiziološke znake, vendar ti ne smejo nadomestiti poročanja pacienta, kadar je to mogoče (Gregoriev in Meh, 2020, str. 136–137). Lajšanje bolečine po elektivnih operacijah zahteva individualiziran pristop, ki združuje farmakološke in nefarmakološke metode. Multimodalna analgezija se izkazuje kot najbolj učinkovita, saj omogoča sinergistični učinek različnih zdravil in hkrati zmanjšuje potrebo po uporabi opioidov (Elia in Mohler, 2015, str. 360–373). Farmakološko lajšanje vključuje opioide, nesteroidna protivnetna zdravila, paracetamol, lokalne anestetike in adjuvantna zdravila. Tavares Botelho idr. (2022, b. s.) izpostavljajo pomen uravnotežene terapije, ki zagotavlja hitro lajšanje bolečine brez pretiranega tveganja za neželene učinke. Zdravljenje z opioidi ostaja ključno pri zmerni do hudi bolečini, vendar zahteva stalno spremljanje zaradi tveganj, kot so respiratorna depresija, slabost, sedacija in razvoj tolerance (Volkow 504 in McLellan, 2016, str. 1253). Nefarmakološki pristopi, kot so sprostitvene tehnike, dihalne vaje, fizioterapija, uporaba toplih ali hladnih obkladkov ter edukacija pacientov, igrajo pomembno vlogo pri celostnem pristopu. Tavares Botelho idr. (2022, b. s.) poudarjata, da se pacienti, ki so predhodno informirani o poteku zdravljenja in tehnikah obvladovanja bolečine, lažje soočajo s pooperativnimi izzivi in imajo boljšo adherenco k rehabilitaciji. Medicinske sestre niso zgolj izvajalke terapevtskih ukrepov, temveč tudi ključne opazovalke in koordinatorice obravnave bolečine. Njihova vloga vključuje redno ocenjevanje bolečine, dajanje zdravil, edukacijo pacientov, opazovanje morebitnih neželenih učinkov in psihološko podporo (Reaza-Alarcón in Rodríguez-Martín, 2019, b. s.). Njihovo strokovno znanje in čustvena kompetentnost sta ključna dejavnika pri izboljšanju izkušenj pacientov po elektivnih operativnih posegih. Namen prispevka je raziskati izkušnje zdravstvenih delavcev pri uporabi različnih pristopov za lajšanje bolečine pri pacientih po elektivnih operacijah, s poudarkom na njihovi vsakodnevni klinični praksi, doživljanju ter izzivih. 2 Metode Namen raziskovalne naloge je raziskati izkušnje zdravstvenih delavcev pri uporabi različnih pristopov za lajšanje bolečine pri pacientih po elektivnih operacijah, s poudarkom na njihovi vsakodnevni klinični praksi, doživljanju ter izzivih. Cilji raziskovalne naloge je raziskati in razumeti izkušnje zdravstvenih delavcev pri uporabi različnih pristopov za lajšanje bolečine pri pacientih po elektivnih kirurških posegih, z namenom prepoznati učinkovite strategije, izzive v klinični praksi ter priložnosti za izboljšanje obravnave pacientov. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabljena sta bila kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivna metoda dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vir podatkov je bil tudi pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz (PubMed, Google Učenjak, Cinahl). 2.2 Opis instrumenta Literaturo smo iskali z uporabo ključnih besed v angleškem jeziku. Pri iskanju literature smo se omejili na znanstveno literaturo, ki je bila objavljena v zadnjih 10 letih. Pri raziskovalni nalogi smo v empiričnem delu uporabili kvalitativno metodo raziskovanja, in sicer s pomočjo intervjujev. Zagotovili smo anonimnost ter prostovoljno sodelovanje. Uvodna vprašanja so bila kratka in omogočala začetek pogovora (kdo so, njihova vloga, koliko časa so zaposleni …). Vprašanja so bila odprtega tipa, povezana z glavnimi cilji raziskave. Sodelujoče so na ta vprašanja odgovarjale v obliki polstrukturiranega intervjuja - raziskovalka je imela vnaprej pripravljena ključna vprašanja, a je sogovornicam pustila svobodo izražanja. Najpomembnejša vprašanja so bila: Kako različni načini analgezije (npr. opioidi, lokalna anestezija) vplivajo na trajanje in intenzivnost bolečine po elektivnih kirurških posegih? Kakšno vlogo imajo medicinske sestre pri obvladovanju bolečine v pooperativnem obdobju in kako to vpliva na zadovoljstvo pacientov? Kako pogosto in v kakšni meri se uporablja multimodalna analgezija pri elektivnih operacijah ter kakšni so njeni učinki na dolgotrajno obvladovanje bolečine in zmanjšanje zapletov? 505 2.3 Opis vzorca V raziskavi je bil uporabljen namenski (ciljni) vzorec, ki je vključeval štiri udeležence, vse ženskega spola. Za potreben raziskave so bile izbrane intervjuvanke po naslednjih namernih vzorčnih kriterijih, in sicer, morale so biti zaposlene na kirurškem oddelku, kjer poteka oskrba pacientov po elektivnih kirurških posegih, kar je bistveno za tematiko raziskave, delovna doba mora biti vsaj 10 let in morajo imeti redne neposredne stike s pacientom po elektivnih operacijah. V raziskavi so sodelovale štiri intervjuvanke, ki so imele od 13 do 28 let delovnih izkušenj na kirurškem oddelku. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatke smo zbirali v mesecu februarju. Intervjuje smo izvedli v živo ter si odgovore zapisovali sproti. Izvedli smo štiri intervjuje, s tremi medicinskimi sestrami ter zdravnico kirurginjo. Najprej smo pridobili dovoljenje udeleženk za izvedbo intervjujev. Podatki, pridobljeni z izvedbo intervjujev, so bili analizirani z uporabo tematske analize, ki omogoča sistematično prepoznavanje, organiziranje in interpretacijo pomembnih vzorcev (tem) v kvalitativnih podatkih. Tematska analiza je bila izbrana zaradi svoje fleksibilnosti in primerne uporabe za raziskave, osredotočene na izkušnje posameznikov v določenem kontekstu. Večkrat smo se poglobljeno seznanili z vsebino zapisov, da bi pridobili celovit občutek za pomen, ton in kontekst izjav. Med prebiranjem zapisov so bili posamezni deli besedila (odstavki, povedi ali fraze) označeni s kratkimi opisi (kodi), ki povzemajo njihovo vsebino ali pomen. Kodiranje je bilo odprto, kar pomeni, da kod ni bilo vnaprej določenih, temveč so nastajale sproti iz podatkov. Po zaključenem kodiranju so bile kode pregledane in združene v širše kategorije oziroma teme, ki predstavljajo ponavljajoče se vzorce pomena v podatkih. Teme so bile oblikovane glede na raziskovalna vprašanja in pogoste vsebinske sklope v izjavah intervjuvank. Identificirane teme so bile pregledane glede na skladnost z izvirnimi podatki. Preverjeno je bilo, ali so teme ustrezno zastopane in ali zajemajo bistveno vsebino, brez odvečnih ponavljanj ali prekrivanja. Po potrebi so bile teme združene ali razdeljene. Pri izvajanju raziskave so bili zagotovljeni vsi etični vidiki raziskovanja: načela koristnosti, neškodljivosti, zaupnosti, pravičnosti, resnicoljubnosti in načelo varnosti. Vsi pridobljeni podatki so varovani. Sodelujočim smo zagotovili pravico do neškodovanja, pravico do polne pojasnitve, pravico do samoodločbe, pravico do zasebnosti, anonimnosti in zaupnosti. Upoštevali smo načela Kodeksa etike v zdravstveni negi Slovenije (2024). 3 Rezultati Kvalitativna analiza intervjujev z zdravstvenimi delavci, ki sodelujejo pri lajšanju bolečine po elektivnih operacijah, je razkrila več pomembnih tematskih sklopov. V nadaljevanju so izpostavljene ključne ugotovitve, ki temeljijo na kodiranju vsebine in so predstavljene v Tabeli 1. Ena izmed prevladujočih tem je učinkovitost in omejitve farmakološke terapije, zlasti opioidov in lokalne anestezije. Sodelujoči poudarjajo, da so opioidi učinkoviti pri nadzoru zmerne do hude bolečine, a hkrati opozarjajo na pogoste stranske učinke in tveganje za odvisnost. Lokalna anestezija se sicer izpostavlja kot koristna, vendar jo omejuje kratkotrajno delovanje. Pojavlja se tudi pogosta uporaba multimodalne analgezije, ki je v večini obravnav prepoznana kot standardna praksa. Kombinacija različnih analgetikov, vključno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, opioidi in lokalnimi anestetiki, omogoča boljše obvladovanje bolečine, zmanjšuje potrebo po visokih odmerkih posameznega zdravila in s tem povezana tveganja. Druga pomembna tema je individualizacija pristopa do pacienta, kar pomeni, da zdravstveni delavci prilagajajo vrste in intenzivnost analgezije glede na vrsto operacije, splošno stanje in potrebe pacienta. Poudarjajo pomen redno aplicirane analgezije kot preventivne strategije, ki preprečuje razvoj močne bolečine, zlasti v prvih urah po posegu, ko je tveganje za bolečinski odziv največje. Pomemben poudarek se daje tudi vlogi medicinske sestre. Poleg izvajanja protibolečinske terapije po navodilih zdravnika 506 imajo medicinske sestre ključno vlogo pri ocenjevanju bolečine, opazovanju bolnikovih odzivov, spremljanju vitalnih znakov ter zagotavljanju psihološke podpore. Več izjav poudarja pomen empatije, komunikacije in izobraževanja pacienta pred in po posegu, kar prispeva k zmanjšanju anksioznosti ter izboljšanju pacientovega doživljanja bolečine. Dodatno se izpostavlja pomembnost predoperativne priprave, kjer je ključno, da je pacient pravočasno in jasno informiran o pričakovanih bolečinah, poteku okrevanja in načrtovanih strategijah lajšanja bolečine. Zdravstveni delavci poudarjajo tudi psihološki vidik bolečine, ki je pogosto zanemarjen, a lahko pomembno vpliva na uspešnost okrevanja. Nekateri sogovorniki so izrazili kritiko glede pomanjkanja usposobljenosti in slabega opazovanja bolečine, kar lahko vodi v neučinkovito obravnavo. Pojavlja se tudi tema motivacije pacienta, kjer zdravstveni delavci opažajo, da so pacienti, ki kažejo željo po hitrejšem okrevanju in samostojnosti, bolj sodelovalni in posledično pogosto doživljajo nižjo intenziteto bolečine. 3.1 Kodiranje Proces kodiranja intervjujev je potekal v skladu z načeli tematske analize, ki omogoča sistematično prepoznavanje in razvrščanje pomenov v kvalitativnih podatkih. Na podlagi analize vsebine štirih intervjujev so bili iz besedil izluščeni ključni pomenovni odseki, ki so bili nato pretvorjeni v kode. Vsaka koda predstavlja bistveno vsebinsko enoto, ki izraža določeno izkušnjo, stališče ali opažanje zdravstvenih delavcev v zvezi z lajšanjem pooperativne bolečine. Kode so bile induktivno oblikovane, kar pomeni, da niso bile določene vnaprej, temveč so izhajale neposredno iz empiričnega gradiva. Po prvotnem odprtem kodiranju so bile kode med seboj primerjane in združene v tematske sklope, ki odražajo širše vzorce pomenov. Ti tematski sklopi (»vloga analgezije na bolečino«, »vloga medicinske sestre« in »multimodalna analgezija«) so bili oblikovani glede na pogostost, vsebinsko sorodnost in konceptualno povezanost posameznih kod. Analiza je pokazala, da se teme med seboj vsebinsko prepletajo, vendar vsaka osvetljuje različen vidik klinične prakse: vloga analgezije na bolečino razkriva razumevanje zdravstvenih delavcev glede učinkovitosti različnih analgetičnih pristopov, pomen rednega dajanja zdravil in izzive pri izbiri optimalne terapije, vloga medicinske sestre poudarja pomen strokovne presoje, komunikacijskih spretnosti, empatije in psihološke podpore pri obvladovanju bolečine ter čustvenem doživljanju pacientov, multimodalna analgezija izpostavlja kompleksnost in dinamičnost sodobnega pristopa k zdravljenju bolečine, hkrati pa nakazuje na organizacijske in izobraževalne izzive pri implementaciji v prakso. Tovrsten prikaz kodiranja zagotavlja transparentnost raziskovalnega procesa, saj omogoča vpogled v pot od izvirnih izjav udeležencev do končnih tem. S tem se povečuje verodostojnost in ponovljivost analize, hkrati pa se jasno pokaže, kako empirični podatki prispevajo k oblikovanju teoretičnih spoznanj o obravnavi bolečine v klinični praksi. 507 Tabela 1 Prikaz kodiranja zapisov intervjujev Primer citata Koda Tematski sklop »Opioidi so učinkoviti, a imajo stranske učinke. Lokalna anestezija deluje kratkotrajno.« »Opioidi so učinkoviti, a imajo Učinki opioidov in lokalne Vloga analgezije na bolečino stranske učinke. Lokalna anestezije anestezija deluje kratkotrajno.« »Opioidi so najučinkovitejši ... vendar pozorni na odvisnost.« »Akutna bolečina po operacijah je pričakovana in jo je potrebno »Zelo dobro se obnese tudi Pomembnost obvladovanja lajšati.« Vloga analgezije na bolečino akutne bolečine regionalni blok in takojšna nastavitev intravenozne protibolečinske terapije. « »Lokalna anestezija se uporablja za manjše posege... Lokalna anestezija Vloga analgezije na bolečino deluje kratkotrajno.« »Operacija kolka v spinalni anesteziji – bolečina nastopi Spinalna in splošna anestezija Vloga analgezije na bolečino kasneje.« »Dajemo analgetike redno, da Redno dajanje analgetikov kot bolečine.« preventiva preprečimo razvoj močne Vloga analgezije na bolečino »S kombinacijo lokalne anestezije, na primer z infiltriranjem, z manjšim Kombinacija analgetikov Vloga analgezije na bolečino odmerkom opioidov v kombinaciji z NSAIR.« »Regionalna anestezija ni primerna za vsakogar.« Prednosti in omejitve omogoča hitrejše okrevanje, a Vloga analgezije na bolečino regionalne in splošne anestezije »Osebno je meni najboljša oz. najljubša splošna anestezija. « »Vrsto analgezije prilagodimo glede na operacijo in pacienta.« Individualiziran pristop Vloga medicinske sestre »Imajo ključno vlogo pri oceni bolečine, aplikacije zdravil po 508 navodilu zdravnika, svetovanje pacientu.« »Uporabljamo VAS, grimase, Ocena bolečine in opazovanje Vloga medicinske sestre tahikardijo in RR.« simptomov »Topla beseda in stisk roke pomagata zmanjšati anksioznost.« »Medicinske sestre imajo ključno vlogo, saj komunicirajo s pacienti...« Psihološka podpora in Vloga medicinske sestre »Psihološka podpora vodi do spremljanje komunikacije hitrejšega okrevanja...« »Ob prihodu na oddelek ne vedo nič ... žal... Nekako ob tem vidimo, da je anksioznost premočna. « »Pomembno je, da pacienta informiramo, da bo po operaciji bolelo.« »Pogovor s pacientom lahko Predoperativna priprava Vloga medicinske sestre zmanjša stopnjo in doživljanje bolečine, skrajša čas okrevanja in poveča njegovo zadovoljstvo.« »Kako bi si jaz želela, da z Empatija in individualna menoj ravnajo, če bi bila na Vloga medicinske sestre obravnava njegovem mestu?« »Multimodalna analgezija se uporablja skoraj vedno – NSAIR, opioidi, lokalna anestezija.« »Omogoča boljše obvladovanje pooperativne bolečine in zmanjša tveganje za zaplete povezane z uporabo le ene Standardna praksa v ustanovi Multimodalna analgezija vrste analgetikov.« »Pogostost uporabe multimodalne analgezije se pri nas poslužujemo v večini primerih pri večjih politravmah, kot so zlomi kolkov ali paliativni oskrbi pacientov. « »Medicinska sestra spremlja stanje in prilagaja terapijo.« Vloga medicinske sestre pri Multimodalna analgezija »Moje mnenje je, da ima izvajanju medicinska sestra glavno vlogo 509 pri obvladovanju bolečine po operativnem posegu.« »Medicinska sestra z rednimi nadzori kontrolira pacienta ... ter mu še doda protibolečinsko terapijo po navodilu zdravnika.« »Medicinska sestra spremlja stanje in prilagaja terapijo.« »Premalokrat se uporablja – zaradi neznanja, neveščnosti in Ovire pri uporabi Multimodalna analgezija slabega opazovanja.« opioidi zmanjšajo ali ukinejo.« Multimodalna analgezija »Prve ure so ključne, nato se Dinamično prilaganje odmerkov »Želja po okrevanju in samostojnosti spodbuja zmanjšanje bolečine.« »Potrebno je vsakič znova jim Motivacija pacienta in Multimodalna analgezija povedati in razložiti ves razumevanje terapije postopek, pa so zaradi zmedenosti in tolikšnih informacij preobremenjeni. « »Pripomore k boljšemu počutju pacienta ter zmanjša potrebo po višjih odmerkih ene vrste analgetikov in s tem povezanih zapletov, kot so zaprtje, slabost, gastrointestinalne krvavitve, prekomerna sedacija, zasvojenost, manjša verjetnost za kronično Prednosti multimodalne bolečino.« Multimodalna analgezija analgezije »Multimodalna analgezija se je zelo razširila... kombinacija z manj stranskimi učinki.« »Zmanjša tveganje za zaplete in pospeši okrevanje.« »Pri paliativnih pacientih pa je potrebno lajšati hude bolečine in na ta način je postopek zelo uspešen. « 4 Razprava Rezultati potrjujejo več ključnih ugotovitev iz literature in teoretičnih modelov obvladovanja pooperativne bolečine. V ospredju je multimodalna analgezija, ki jo udeleženci prepoznavajo kot standardni in učinkovit pristop pri lajšanju bolečine po elektivnih posegih. To potrjuje Elia in Mohler 510 (2015, str. 360–373), ki navaja, da kombinacija farmakoloških in nefarmakoloških metod omogoča boljše uravnavanje bolečine, manj stranskih učinkov in boljše okrevanje. Poleg tega se skozi odgovore jasno kaže potreba po individualizaciji pristopa, kar je v skladu z biopsihosocialnim modelom bolečine (Gregoriev in Meh, 2020, str. 136–137). Upoštevanje individualnih razlik med pacienti – njihove telesne, psihološke in socialne okoliščine – omogoča bolj prilagojeno in s tem učinkovitejše lajšanje bolečine. Zelo pomembno mesto ima vloga medicinske sestre, kar potrjujejo tako intervjuvanci kot literatura. Watsonova teorija skrbi Watson in Woodward (2010, str. 351–369) se v tem kontekstu izkazuje kot pomembno izhodišče za razumevanje odnosa med medicinsko sestro in pacientom. Prisotnost, empatija, komunikacija in razumevanje pacientove izkušnje so bistveni elementi kakovostne oskrbe. Zdravstveni delavci v študiji so poudarili pomen čustvene opore, psihološkega spremljanja in predoperativnega informiranja, kar zmanjšuje anksioznost in izboljšuje izid zdravljenja (Reaza-Alarcón & Rodríguez-Martín, 2019, b. s.). Prisotne so bile tudi kritične ugotovitve, ki kažejo na vrzeli v usposobljenosti za ocenjevanje bolečine, kar lahko vodi v podcenjevanje težav pacientov. To izpostavlja potrebo po dodatnem izobraževanju zdravstvenega kadra, predvsem na področju uporabe validiranih orodij za oceno bolečine (Kranjc in Bračko, 2022, str. 210–211), ki vključujejo tako subjektivne kot objektivne pristope. Ena od zanimivih ugotovitev, ki jo potrjujejo tudi drugi avtorji (Tavares Botelho idr., 2022, b. s.), je pomen zgodnjega in proaktivnega upravljanja bolečine, z redno aplikacijo analgetikov in nadzorom simptomov. S tem se preprečuje razvoj nevroplastičnih sprememb, ki lahko vodijo v kronično bolečino. Omenjena je tudi motivacija pacienta kot pomemben dejavnik okrevanja. Pacienti, ki kažejo interes za sodelovanje in razumejo pomen postopkov, pogosto hitreje napredujejo. To potrjuje pomembnost vključevanja pacientov v proces zdravljenja in potrebo po izobraževanju in informiranju, kar se sklada z načeli opolnomočenja v sodobni zdravstveni negi. Analiza intervjujev ponuja dragocen vpogled v kompleksnost lajšanja pooperativne bolečine in vlogo zdravstvenih delavcev pri njenem obvladovanju. Poudarek na celostni obravnavi, komunikaciji, multimodalni analgeziji, empatični komunikaciji s pacienti in psihološki podpori potrjuje sodobne usmeritve v zdravstveni negi in kaže na potrebo po nadaljnji krepitvi kompetenc zdravstvenih delavcev na tem področju. Diskusija izpostavlja tudi pomen sistematičnega spremljanja prakse in nadaljnjega raziskovanja učinkov različnih pristopov k obvladovanju bolečine v kliničnem okolju. LITERATURA 1. Ashraf, S., Andanappa, A., Janaki Rani, S. D. in Shrivatsam, P. (2025). Multimodal analgesia strategies for optimal postoperative pain relief. International Journal of Clinical Trials, 12(2). https://doi.org/10.18203/2349-3259.ijct20251213 2. Elia, N. in Mohler, J. (2015). Multimodal analgesia for postoperative pain. British Journal of Anaesthesia, 115 (3), 360–373. 3. Gregoriev, D. in Meh, D. (2020). Bolečina kot pojav, razpet med telo, duševnost in sociokulturno okolje. Slovenika: časopis za kulturu, nauku i obrazovanje, 132(6), 136–137. https://doi.fil.bg.ac.rs/pdf/journals/slovenika/2020/slovenika-2020-6-1-7.pdf 4. International Association for the Study of Pain. (2020). IASP announces revised definition of pain. https://www.iasp-pain.org/publications/iasp-news/iasp-announces-revised-definition-of-pain/ 5. Jenko, M., Požar-Lukanović, N., Novak-Janković, V. in Spindler-Vesel, A. (2021). Incidenca kronične pooperativne bolečine po velikih abdominalnih operacijah. Zdravniški vestnik, 90, 1–7. https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3086 6. Kranjc, T. in Bračko, V. (2022). Kako ocenimo bolečino. V R. Vajd in M. Zelinka (ur.), Urgentna medicina – izbrana poglavja 2022 (str. 210–211). Univerzitetni klinični center Ljubljana, Urgentni 511 kirurški blok. https://www.szum.si/wp-content/uploads/2024/06/um-zbornik-2022- final.pdf#page=211 7. Reaza-Alarcón, A. in Rodríguez-Martín, B. (2019). Effectiveness of nursing educational interventions in managing post-surgical pain. Investigación y Educación en Enfermería, 37(2), e10. https://doi.org/10.17533/udea.iee.v37n2e10 8. Tavares Botelho, Z., Troncoso, G., Tavares Brasil Bahia, L. in Reis, A. (2022). Post-operative pain management. Research, Society and Development, 11(14), e581111436731. https://doi.org/10.33448/rsd-v11i14.36731 9. Tracey, I. in Mantyh, P. W. (2019). The cerebral signature for pain perception and its modulation. Neuron, 101(5), 783–797. https://doi.org/10.1016/j.neuron.2019.02.018 10.Volkow, N. D. in McLellan, A. T. (2016). Opioid abuse in chronic pain—Misconceptions and mitigation strategies. New England Journal of Medicine, 374(13), 1253–1263. https://doi.org/10.1056/NEJMra1507771 11.Watson, J. in Woodward, K. T. (2010). Jean Watson’s theory of human caring. V M. E. Parker in M. C. Smith (ur.), Nursing theories & nursing practice (str. 351–369). Davis Company. 512 Gordana Sivec, Sara Potparič Pangos Splošna bolnišnica Jesenice Ko domače okolje postane tveganje za ponovno hospitalizacijo UDK 616-082.4-022.338:649 UDC 616-082.4-022.338:649 KLJUČNE BESEDE: domače okolje, pacient, KEYWORDS: home environment, patient, re- ponovna hospitalizacija, koordinacija odpusta, hospitalisation, discharge coordination, social socialna obravnava treatment POVZETEK – Veliko pacientov po končanem ABSTRACT – Many patients require medical care akutnem zdravljenju potrebuje zdravstveno nego. Da after their acute treatment has ended. To enable them bi jim omogočili kakovosten odpust v domačo ali to be discharged to a high- quality home or nursing domsko oskrbo, svojce in paciente podkrepimo z home, we support our patients and ourselves with all vsemi potrebnimi informacijami, z njimi po potrebi the necessary information, help them to complete the izpolnimo vlogo za pomoč na domu in dom starejših application for home care and, if necessary, nursing občanov ter izvedemo edukacijo. Pri organiziranju home care and provide training. When organising odpusta se povezujemo tudi z zunanjimi službami, kot discharge, we also liaise with external services, e.g. so center za socialno delo, patronažna služba, pomoč social services, community service, home care, na domu, dom starejših občanov in drugi. Vse nursing homes and others. We are increasingly pogosteje opažamo, da se pacienti v kratkem času po finding that patients return to hospital within a short odpustu ponovno vrnejo v bolnišnico, k čemur time of discharge, with various factors contributing pripomorejo različni dejavniki (ponovne poškodbe, to this (re-injury, deterioration in health, social poslabšanje zdravstvenega stanja, socialna problems, refusal of organised care, voluntary problematika, odklonijo organizirano pomoč, departure from the care home, etc.). We chose a samovoljni odhod iz doma starejših občanov ....). quantitative, descriptive research method. Data for Izbrali smo kvantitativno deskriptivno metodo the empirical part were obtained from the raziskovanja. Podatke za empirični del smo pridobili documentation of patients who were hospitalised in iz dokumentacije pacientov, ki so bili hospitalizirani the Jesenice General Hospital from 1January 2025 to v Splošni bolnišnici Jesenice v času od 1. 1. 2025 do 31August 2025. The statistical analysis of the data 31. 8. 2025. Statistična analiza podatkov je bila will be carried out using the Microsoft Excel 2016 pripravljena s programom Microsoft Excel 2016. Z programme. The research will present data on the raziskavo smo prikazali podatke o številu ponovno number of re-hospitalised patients who were hospitaliziranih pacientih, ki so bili že predhodno previously admitted to social treatment. We will vključeni v socialno obravnavo. Analizirali smo analyse the reasons for re-hospitalisation, the place razloge ponovne hospitalizacije, kraj odpusta, število of discharge and the number of family meetings in družinskih sestankov in sodelovanje z zunanjimi collaboration with external institutions. institucijami. 1 Teoretična izhodišča Napredek v medicini, sodobni načini zdravljenja in vedno večje zahteve po varnosti pacientov v bolnišnicah so pripeljali do krajših hospitalizacij (Kolenc idr., 2019, str. 62). S tem v ospredje zdravstvene obravnave stopa celostni pristop, pri katerem je pacient postavljen v središče zdravstvenega procesa (Matko in Lukša, 2022, str. 35). Kakovostna in varna obravnava predstavlja temeljno dolžnost vseh zdravstvenih delavcev, saj ima vsak posameznik pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe (Bizilj in Gačić, 2022, str. 62). 513 Krajša ležalna doba pomeni, da morajo pacienti v omejenem času prejeti številne ključne informacije, kar lahko predstavlja izziv za učinkovito pripravo na odpust (Kolenc idr., 2019, str. 62). Prednosti krajše hospitalizacije vključujejo manjšo verjetnost za bolnišnične okužbe ter hitrejšo vrnitev pacienta v domače okolje. Vendar pa ta vrnitev ni vedno optimalna, saj pacienti in njihovi svojci pogosto niso ustrezno pripravljeni ali poučeni za nadaljnjo oskrbo doma. Poleg tega krajše zdravljenje pogosto ne omogoča dovolj časa za vzpostavitev kakovostnega terapevtskega odnosa, temeljito opazovanje pacienta ter celostno oceno njegovega zdravstvenega stanja (Kolenc idr., 2013, str. 64–65). Na hitrost odpusta vplivajo številni dejavniki, kot so pacientova starost, socialni status in zmožnost učenja. V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko svojci nočejo več sprejeti pacienta nazaj v domače okolje, ali pa pacient sam nasprotuje odpustu iz bolnišnice (Kolenc idr., 2013, str. 64). Ključno vlogo pri uspešnem prehodu v domače okolje imajo tudi izvenbolnišnični dejavniki, kot so dostopnost pomoči na domu, obiski patronažne službe ter širša družbena podpora, ki pomembno vplivajo na proces okrevanja in končni izid zdravljenja (Kolenc idr., 2013, str. 62). V procesu obravnave pacienta ima pomembno vlogo multidisciplinarni tim, ki si medsebojno izmenjuje strokovne informacije o poteku zdravljenja, napredku ter pacientovih funkcionalnih zmožnostih, hkrati pa sodeluje pri načrtovanju odpusta. Pomembno je tudi aktivno vključevanje pacienta in njegovih svojcev, saj to prispeva k bolj individualizirani, celostni in učinkoviti obravnavi (Pišek in Fošnarič, 2022, str. 17). Načrtovanje odpusta vključuje zgodnje prepoznavanje pacientov, ki po bolnišničnem zdravljenju nimajo zagotovljenih pogojev za varno in kakovostno bivanje doma (Kolenc idr., 2013, str. 62). Ključno vlogo v tem procesu ima koordinator odpusta, ki skrbi za usklajeno, informirano in celostno obravnavo pacienta ter po potrebi v proces vključi tudi bolnišničnega socialnega delavca (Kožuh, 2019, str. 13). Socialni delavec ima v tem okviru nalogo povezovanja bolnišnice z zunanjimi institucijami in okoljem (Stevanović, 2012, str. 165), pri čemer sodeluje s centri za socialno delo, domovi za starejše, izvajalci pomoči na domu ter različnimi društvi in nevladnimi organizacijami (Jurček, 2019, str. 118). Kadar koordinator in socialni delavec ocenita, da bo odpust zapleten ali otežen, organizirata družinski sestanek, na katerem skupaj s pacientom in svojci oblikujejo individualiziran načrt nadaljnje oskrbe (Zlodej, 2015, str. 47). Pred odpustom se lahko pacientu in svojcem nudi tudi edukacija, prilagojena njihovim zmožnostim in razumevanju. Vsebina edukacije je odvisna od potreb pacienta in lahko vključuje poučevanje o aplikaciji zdravil (npr. Fragmin, inzulin), hranjenju po perkutani endoskopski gastrostomi (PEG) ali nazogastrični sondi (NGS), oskrbi črevesne stome ali aspiraciji dihalnih poti (Kolenc idr., 2013, str. 62). Ob odpustu pacienta v domače okolje se svojci pogosto znajdejo v stiski, saj morajo usklajevati lastne obveznosti s skrbjo za ostarele starše. Dodatno breme predstavljajo dolge čakalne vrste za pomoč na domu ter prenapolnjeni domovi za starejše občane (Rajer, 2018, str. 61). Ena izmed pomembnih težav so tudi stroški socialne oskrbe, ki za mnoge posameznike z nizkimi dohodki predstavljajo veliko finančno breme. Mnogi si tako ne morejo privoščiti domske namestitve ali pomoči na domu, še posebej ne storitev zasebnih izvajalcev (Hlebec in Filipovič Hrast, 2015, str. 61). Slovenija se ob tem sooča še z vse večjim pomanjkanjem negovalnega kadra, tako v bolnišnicah in domovih za starejše kot tudi v okviru storitev pomoči na domu (Milavec Kapun in Drnovšek, 2022, str. 118). Učinkovito načrtovan odpust bistveno pripomore k preprečevanju ponovnih hospitalizacij in posledično k zmanjšanju stroškov zdravstvenega sistema. Jurček (2019, str. 120) ugotavlja, da so pogosti razlogi za ponovno hospitalizacijo socialne narave. Med najbolj ranljivimi skupinami izpostavlja starejše paciente, ki po odpustu ne prejemajo ustrezne podpore v domačem okolju. 514 Neustrezen odpustni načrt lahko tako vodi v ponovni sprejem, kar negativno vpliva ne le na pacienta, temveč tudi na njegove svojce in zdravstveno osebje (Kožuh, 2019, str. 13). 2 Metode 2.1 Namen raziskave Namen raziskave je preučiti, v kolikšni meri domače okolje predstavlja tveganje za ponovno hospitalizacijo pacientov po odpustu iz bolnišnice. Osredotočamo se na vlogo socialnih, zdravstvenih in organizacijskih dejavnikov, ki vplivajo na varno nadaljevanje oskrbe po odpustu, ter ugotavljamo, kateri dejavniki najpogosteje prispevajo k ponovnim sprejemom v bolnišnico. 2.2 Cilji raziskave Cilji raziskave so bili:  Določiti število pacientov, ki so bili v opazovanem obdobju po odpustu ponovno hospitalizirani zaradi neurejenih socialnih razmer ali bolezni / poškodbe.  Analizirati razloge za ponovno hospitalizacijo.  Preučiti kraj odpusta pacientov (domača oskrba, dom starejših občanov)  Oceniti vključenost zunanjih institucij (CSD, DSO, patronažna služba, pomoč na domu) pri odpustu pacienta.  Ugotoviti, ali je bil predhodno izveden družinski sestanek ter kako pogosto se je izvedla edukacija pacienta in svojcev. 2.3 Metode in tehnike zbiranja podatkov Za izvedbo raziskave smo izbrali kvantitativno raziskovalno metodo in deskriptivni pristop, ki omogoča zbiranje in analizo numeričnih podatkov ter opisovanje ugotovitev. Empirični del raziskave je temeljil na zbirki, analizi in sintezi primarnih ter sekundarnih virov, ki smo jih črpali iz domače in tuje strokovne ter znanstvene literature. Uporabljeni viri so bili dostopni prek slovenskih knjižničnih sistemov ter spletnih znanstvenih baz. 2.4 Opis raziskovalnega instrumenta Iz dokumentacije smo zbrali podatke o pacientih, pri katerih je sta bila med hospitalizacijo vključena bolnišnični socialni delavec in KZO zaradi zaznanih socialnih težav. Zbrali smo podatke o številu socialnih obravnav, razlogih za ponovno hospitalizacijo, kraju odpusta, številu družinskih sestankov, izvedenih edukacijah ter sodelovanju z zunanjimi institucijami. 2.5 Opis vzorca V raziskavo je bilo zajetih 432 socialnih obravnav pacientov, obravnavanih na kirurškem in internem oddelku Splošne bolnišnice Jesenice. Posebno pozornost smo namenili 68 primerom, pri katerih je prišlo do ponovne hospitalizacije in s tem ponovne socialne obravnave s strani socialne službe bolnišnice. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki so bili zbrani z analizo zdravstvene dokumentacije pacientov v obdobju od 1. januarja 2025 do 31. avgusta 2025. Statistično obdelavo smo izvedli z uporabo programa Microsoft Excel 2016. Pri predstavitvi rezultatov smo uporabili kratice, katerih pomen je naslednji: KRG označuje kirurški oddelek, INT interni oddelek, KZO koordinator zdravstvene obravnave, SD socialni delavec, DSO 515 dom starejših občanov, CSD center za socialno delo, PND pomoč na domu, DS družinski sestanek in H hospitalizacijo. V celotnem postopku zbiranja, analiziranja in interpretacije podatkov smo dosledno upoštevali etična načela raziskovanja, vključno z varovanjem osebnih podatkov in zagotavljanjem anonimnosti obravnavanih oseb 3 Rezultati V nadaljevanju so prikazani rezultati raziskave Tabela 1 Prikaz števila pacientov, ki so bili po odpustu ponovni hospitalizirani in obravnavani v okviru socialne službe Število vseh socialni obravnav Število ponovnih socialnih obravnav (1. 1. 2025–31. 8. 2025) (1. 1. 2025–31. 8. 2025) 432 68 Iz tabele 1 je razvidno, da je bilo 68 pacientov ponovno hospitaliziranih in obravnavanih v okviru socialne službe. Tabela 2 Prikaz razloga za ponovno obravnavo Medicinska indikacija Socialna problematika 40 28 Iz tabele 2 je razvidno, da je bilo zaradi poškodbe oz. bolezni sprejetih 40 pacientov. V 28 primerih je šlo za sprejem brez medicinske indikacije (izključno socialna problematika). Tabela 3 Prikaz mesta odpusta Domov Dom starejših občanov Umrl 36 27 5 Tabela 3 nam prikazuje, da je bilo največ pacientov odpuščenih domov, v 27 primerih so bili odpuščeni v DSO. 5 pacientov je v času hospitalizacije umrlo. Tabela 4 Prikaz števila družinskih sestankov in edukacij Število družinskih sestankov Število edukacij 48 28 V tabeli 4 so prikazani opravljeni družinski sestanki in edukacije. Tabela 5 Prikaz sodelovanja z zunanjimi institucijami. DSO PND Patronažna služba CSD 58 61 36 11 Iz tabele 5 je razvidno, da je bilo 58 pacientov premeščenih iz bolnišnice v DSO, v 61 primerih smo oddali vlogo za PND, v 36 primerih je bila obveščena patronažna služba in v 11 primerih smo obveščali 516 4 Razprava Z raziskavo smo želeli osvetliti problematiko ponovnih hospitalizacij pacientov, ki so bili že predhodno vključeni v bolnišnično socialno obravnavo, ter ugotoviti dejavnike, ki vplivajo na njihov ponovni sprejem. V obravnavanem obdobju je bilo opravljenih 432 socialnih obravnav, od tega se je 68 pacientov v kratkem času po odpustu znova vrnilo v bolnišnico. Med razlogi za ponovno hospitalizacijo so v ospredju bolezni in poškodbe, vendar kar 28 primerov ni imelo jasne medicinske indikacije. To nakazuje, da so socialne okoliščine pogosto enako pomembne kot zdravstveno stanje. Analiza pokaže, da se največ pacientov odpušča v domače okolje, kjer pa pogosto ni ustrezno zagotovljene nadaljnje oskrbe. Zaradi dolgih čakalnih vrst na pomoč na domu – zlasti v določenih občinah – številni pacienti ostajajo brez osnovne podpore. Hlebec in Filipovič Hrast (2015, str. 61) navajata, da je dostopnost do storitev pomoči na domu pogosto otežena, medtem ko Rajer (2022, str. 7) opozarja, da kompleksna zdravstvena stanja starejših vse pogosteje presegajo kompetence socialnih oskrbovalcev. Dodatno težavo predstavlja pomanjkanje sodelovanja svojcev, ki včasih niso pripravljeni prevzeti skrbi ali se sploh ne vključijo v proces odpusta – čeprav jim zakonodaja nalaga obveznost skrbi za starše. Po drugi strani pa so nekateri svojci pripravljeni svojega družinskega člana sprejeti v domačo oskrbo in se zato dodatno usposobiti za izvajanje osnovne nege ter posameznih zdravstvenih postopkov, na primer aplikacije zdravil, hranjenja po PEG-u ali nazogastrični sondi (NGS) ter aspiracija itd. Takšna edukacija pomembno prispeva k varnejši in kakovostnejši oskrbi na domu. Mlajše generacije pa zaradi službenih obveznosti čedalje težje poskrbijo za svoje starše, ki se tako soočajo z dolgimi čakalnimi vrstami za sprejem v domove starejših občanov, prezasedenimi termini za pomoč na domu, slabo informiranostjo ter visokimi stroški oskrbe (Rajer, 2022, str. 4–6). Tudi kadar pacientom uspe pridobiti mesto v domu starejših občanov, se pogosto zgodi, da to možnost zavrnejo. Nekateri odklanjajo tako institucionalno pomoč kot tudi storitve pomoči na domu ter se zanašajo na sosede, ali priložnostne, neformalne oblike pomoči, kar pa je pogosto nezadostno in vodi v hitro poslabšanje njihovega zdravstvenega in splošnega stanja. Če pacient nima odvzete poslovne sposobnosti in zmore odločati o sebi, se v bolnišnici trudimo njegovo željo spoštovati ter s tem ohranjati njegovo dostojanstvo. V številnih primerih je patronažna služba vključena takoj po odpustu, vendar so tudi njihove možnosti omejene – tako zaradi organizacijskih omejitev kot zaradi dejstva, da pacienti niso vedno pripravljeni sprejeti sprememb ali nasvetov za izboljšanje življenjskih razmer. Žele idr. (2021, str. 27–33) ugotavljajo, da patronažno varstvo postaja čedalje zahtevnejše, saj pacienti domov prihajajo hitreje in v slabšem zdravstvenem stanju. Zato je ustrezen in pravočasen prenos informacij s strani koordinatorja odpusta ključnega pomena za dobro organizirano domačo oskrbo. Posebej skrb vzbujajoče so situacije, ko pacienti vztrajajo pri vrnitvi domov kljub neustreznim bivalnim pogojem, pomanjkanju higiene in odsotnosti kakršnekoli pomoči. V takih primerih pa obveščamo pristojni CSD. Tudi kadar so vključene vse razpoložljive institucije, se pacienti v takšnih primerih pogosto kmalu znova znajdejo v bolnišnični oskrbi. Že v raziskavi, izvedeni leta 2023 v Splošni bolnišnici Jesenice, sva ugotovili, da starostniki predstavljajo največji delež vseh hospitaliziranih pacientov v okviru socialne obravnave, pri čemer jih je večina potrebovala obsežno zdravstveno oskrbo (pacienti s tretjo kategorijo) (Sivec in Potparič Pangos, 2023, str. 3). Rezultati kažejo, da zgolj načrtovanje odpusta ne zadošča, če pacient po odpustu nima zagotovljene podpore v domačem okolju. Učinkovit odpust mora temeljiti na tesnem sodelovanju med zdravstveno in socialno službo, pravočasni pripravi pacienta in svojcev ter na dostopnih skupnostnih storitvah. 517 Potrebne so sistemske rešitve, ki bodo okrepile dostopnost pomoči na domu, zagotovile boljše sodelovanje med institucijami ter omogočile aktivno spremljanje pacientov tudi po odpustu. Pomembna je tudi večja vključenost svojcev in ustrezna obravnava primerov, kjer pacienti pomoč zavračajo kljub očitni ogroženosti. Čeprav je Zakon o dolgotrajni oskrbi že sprejet, se številne storitve, ki jih predvideva, še niso začele izvajati v praksi. Kljub temu upamo, da bo njegova postopna implementacija v bližnji prihodnosti pripomogla k izboljšanju razmer na področju oskrbe starejših in kronično bolnih oseb ter zagotovila celostno, dostopno in človeka vredno podporo v domačem okolju. Le s celostnim, interdisciplinarnim in na pacienta usmerjenim pristopom bomo lahko zmanjšali število nepotrebnih ponovnih hospitalizacij ter prispevali k večji kakovosti življenja pacientov po odpustu iz bolnišnice. LITERATURA 1. Bizilj, M. in Gačić, K. (2022). Zapleti torakalnih drenažnih sistemov in predstavitev lastnega kazalnika kakovosti v zdravstveni negi. V A. Debelak (ur.), Novosti in znanje kot podlaga kirurški zdravstveni negi (str. 62–66). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kirurgiji. 2. Hlebec, V. in Filipovič Hrast, M. (2015). Ovrednotenje dostopa do socialne oskrbe na domu z vidika uporabnikov. Teorija in praksa, 52(1–2), 48–66, 303. 3. Jurček, A. (2019). Prispevek socialnega dela v zdravstveni dejavnosti v Sloveniji. Socialno delo, 58(2), 113–124. 4. Kolenc, K., Ostrožnik, V. in Vrhovnik, M. (2013). Informiranje in izkušnje pacientov po operaciji raka dojke pri krajši hospitalizaciji. V M. Matković (ur.), Pacientke z rakom dojk – trendi in novosti (str. 62–77). Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 5. Kožuh, M. (2019). Pomen integrirane oskrbe v onkologiji. V A. Istenič (ur.), Celostna obravnava kot odgovor na potrebe onkoloških bolnikov v sodobni družbi (str. 7–17). Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 6. Matko, N. in Lukša, M. (2023). Multidisciplinarni pristopi pri obravnavi nevroloških pacientov z multiplo sklerozo in spinalno mišično atrofijo. V B. Sečnjak in R. Rakmar (ur.), Obravnava pacienta skozi prizmo strokovnih sekcij zbornice – zveze (str. 34–41). 7. Milavec Kapun, M. in Drnovšek, R. (2022). Prenova procesov dolgotrajne oskrbe v domačem okolju. Revija za univerzalno odličnost, 11(2), 120–123. 8. Pišek, A. in Fošnarič, L. (2022). Zdravstvena nega starostnika po operaciji kolka. V A. Debelak (ur.), Novosti in znanje kot podlaga kirurški zdravstveni negi (str. 12–17). Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kirurgiji. 9. Rajer, C. (2018). Pomoč na domu je osnovni razbremenilni program družinskim oskrbovalcem. Kakovostna starost, 21(2), 60–62. 10.Rajer, C. (2022). Rešitve in izzivi dolgotrajne oskrbe v skupnost. Kakovostna starost, 25(4), 3–21. 11.Sivec, G. in Potparič Pangos, S. (2023). Analiza obravnav odpusta pacientov na kirurškem oddelku. V N. Kregar Velikonja (ur.), Celostna obravnava pacienta: zbornik prispevkov (str. 563– 568). Založba Univerze v Novem mestu. 518 12.Stevanović, J. (2012). Socialno delo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča. Socialno delo, 51(1–3), 165–170. 13.Zlodej, N. (2015). Družinski sestanek. V M. Ebert Moltara (ur.), V luči dostojanstva življenja: zbornik (str. 46). Slovensko združenje paliativne medicine. 14.Žele, M., Šućurović, A. in Kegl, B. (2021). Kontinuiteta zdravstvene obravnave v patronažnem varstvu po bolnišnični obravnavi otročnice, novorojenčka in ostalih pacientov: kvalitativna raziskava. Obzornik zdravstvene nege, 55(1), 24–34. https://doi.org/10.14528/snr.2021.55.1.3011 519 Patrik Šarlah, dr. Tamara Štemberger Kolnik Fakulteta za zdravstvene vede v Celju Vloga medicinske sestre pri anesteziji: pomen dihanja in vzdrževanja telesne temperature UDK 616-083:616-089.5 UDC 616-083:616-089.5 KLJUČNE BESEDE: dihanje, normalna telesna KEYWORDS: respiration, normal body temperature, temperatura, anesteziologija, diplomirana medicinska anaesthesia, nursing staff sestra ABSTRACT – Due to the nature of their work, nurse POVZETEK – Zaradi narave dela je anesteziološka anaesthetists must have well-developed critical medicinska sestra tista, pri kateri je ključnega pomena thinking skills as they are responsible for monitoring razvito kritično razmišljanje, saj je odgovorna za vital patient functions. Data was collected using a spremljanje vitalnih funkcij pomembnih za pacientovo structured questionnaire. The sample consisted of 30 življenje. Za zbiranje podatkov smo uporabili anketni respondents, most of whom were women working in vprašalnik. V vzorec smo zajeli 30 anketiranih, večji tertiary healthcare facilities. Descriptive statistics delež vzorca so bile ženske ter zaposleni na terciarni were used to analyse the data. Respondents rated their ravni zdravstvenega varstva. Izvedena je bila role in ensuring adequate breathing and maintaining deskriptivna statistika. Anketiranci svojo vlogo pri a normal body temperature during surgery as very zagotavljanju ustreznega dihanja pri pacientu in important. The most commonly used method for vzdrževanja normalne telesne temperature med monitoring patient respiration during surgery was operacijo ocenjujejo kot zelo pomembno. pulse oximetry. To prevent perioperative hypothermia, Najpogosteje za spremljanje ustreznega pacientovega respondents most frequently relied on observing signs dihanja med operacijo anketiranci uporabljajo pulzno of shivering. In practise, measurable respiratory oksimetrijo. Za preprečevanje perioperativne parameters are most commonly used to ensure hipotermije pa anketiranci uporabljajo opazovanje adequate patient breathing during surgery, while tresavosti. Pri zagotavljanju ustreznega pacientovega clinical observation is used less frequently. Early dihanja med operacijo se v praksi večinoma detection of risk factors in patients remains the key to poslužujejo merljivih parametrov dihanja in ne toliko avoiding thermoregulatory complications during kliničnega opazovanja. Za preprečevanje surgery. termoregulacijskih zapletov med operacijo pa je ključnega pomena že zgodnje prepoznavanje pacientovih dejavnikov tveganja. 1 Teoretična izhodišča Medicinske sestre s specialnimi znanji iz anesteziologije lahko delajo na področju splošne anesteziologije ali pa se specializirajo za določeno subspecialno področje, kot je anesteziologija na področju pediatrije, kardiovaskularnega sistema, onkologije, porodništva in drugo. Sestra nosi odgovornost za prilagoditev zdravljenja pri pacientu, glede na izmerjene in spremljane parametre vitalnih znakov in njihovo nihanje. Izjemno mora biti pozorna na minimalna odstopanja v pacientovem zdravstvenem stanju med operacijo ali po njej, in takoj reagirati pri reševanju nastale situacije v sodelovanju z zdravnikom (Lemos in Poveda, 2022). Klinična uporaba anatomskega in fiziološkega znanja o dihalnem sistemu izboljša varnost pacienta med anestezijo ter optimizira pacientovo dihanje in prehodnost dihalnih poti. Dejstvo, da medicinska sestra s specialnimi znanji v anesteziologiji in anesteziolog razumeta pomen ventilacije, perfuzije in njune 520 medsebojne povezanosti, je ključnega pomena za učinkovito vzdrževanje dihalne funkcije pacienta (Patwa in Shah, 2015). V operacijski sobi so najbolj uporabljeni kontrolirani načini predihovanja pacienta med operacijo za zagotavljanje ustrezne dihalne aktivnosti: volumsko kontrolirana ventilacija, tlačno kontrolirana ventilacija in dvojno vodeni načini. V načinih mehanske ventilacije zdravnik anesteziolog nastavi ciljni inspiratorni volumen, nato pa ventilator zagotovi tlačno in volumsko nadzorovano mehansko ventilacijo z upočasnjenim pretokom vdiha za zagotavljanje učinkovite medoperativne ventilacije pacienta (Ball idr., 2018). Mehanska ventilacija je potrebna med številnimi kirurškimi posegi, vendar obstajajo prepričljivi dokazi, da lahko nevromuskularna blokada in posledična nadzorovana mehanska ventilacija z uporabo intermitentnega pozitivnega tlaka poslabšata dihalni sistem, kar vodi do pooperativnih pljučnih zapletov, slabšega kliničnega izida, podaljšanega časa hospitalizacije in povečane stroške bolnišnične oskrbe (Ruszkai in Szabó, 2020). Pacient lahko med operacijo diha tudi spontano. Med spontanim dihanjem se srednji in hrbtni del diafragme premika bolj kot zgornji del, kar nasprotuje alveolarni kompresiji, preprečuje neskladje med ventilacijo in perfuzijo in posledično izboljša prezračevanje odvisnih predelov pljuč. A vseeno ima spontano dihanje med operacijo tudi svoje pomanjkljivosti. Mednje spada možnost nenadzorovanih inspiratornih naporov, ki lahko poškodujejo pljuča zaradi volu ali barotravme. Zaradi močnih analgetikov in sedativov med operacijo pri spontano dihajočem pacientu pa mora biti diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji še posebej pozorna na morebiten nastanek depresije dihanja (Ruszkai in Szabó, 2020). Če medicinska sestra s specialnimi znanji v anesteziologiji že med splošno anestezijo opazi motnje v dihanju pacienta, se mora zavedati, da lahko le-te nastanejo tudi kasneje. V sobi za okrevanje tako skrbi za pravočasno odkrivanje zapletov povezanih z dihanjem kot so hipoventilacija, obstrukcija zgornjih dihalnih poti, pljučni edem in pljučni šant ter jih s pravočasnimi in pravilno izbranimi medikamentoznimi postopki in navodili anesteziologa ustrezno prepreči (Karcz in Papadakos, 2013). Poleg pogostih respiratornih zapletov je najpogostejši medoperativni zaplet tudi nenamerna hipotermija, ki lahko povzroči številne zaplete kot so morbidni miokard, aktivacija simpatičnega živčnega sistema, okužba kirurške rane, neravnovesje ravni dušika v telesu, podaljšan postopek celjenja kirurških ran, podaljšan čas zbujanja, podaljšan čas hospitalizacije, drgetanje in splošno nelagodje pacienta. Glavni vzrok medoperativne hipotermije pri splošni anesteziji je notranja prerazporeditev telesne toplote od sredice do periferije, ki običajno zniža temperaturo sredice za 0,5 do 1,5°C v prvih 30 minutah po indukciji anestezije. Medoperativna hipotermija je pogostejša pri paciantih med epiduralno ali spinalno anestezijo, saj nevraksialna anestezija poslabša termoregulacijske odzive (npr. pacientov občutek mraza), zato se lahko hitro spregleda (Sessler idr., 2008). Vsa sedativna in analgetična zdravila do neke mere dokazano poslabšajo nadzor termoregulacije. Za zagotavljanje učinkovite telesne temperature in preprečevanje medoperativne hipotermije se v operacijskih dvoranah uporabljata dva sistema: pasivni ogrevalni sistemi, kjer gre za zvišanje temperature okolja, izolacijo telesne površine z oblačili in polzaprt krog anestezije z nizkim pretokom in aktivni ogrevalni sistem, ki pa toploto prenaša neposredno na pacienta preko ogrevanja z infrardečimi lučmi, električnimi odejami, električnimi žimnicami ali odejami s kroženjem tople vode, ogrevanimi intravenskimi in irigacijskimi tekočinami, konvektivnim prenosom ogrevanega zraka in z vlaženjem anestetičnega zraka (Simegn idr., 2021). Ker pacienti med splošno anestezijo ne morejo govoriti oziroma ne čutijo bolečine, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji v anesteziji prevzema odgovornost za spremljanje pacienta. Njena vloga je aktivno sodelovanje pri poteku operacije, učinkovita komunikacija s kirurgom, pravočasno prepoznavanje zapletov, spremljanje izgube krvi in zagotavljanje pacientove varnosti. Vsaka 521 sprememba vitalnih znakov ne zajema le pravočasnega opažanja, temveč je vedno interpretirana v povezavi s kliničnimi znaki. S tem diplomirana medicinska sestra pridobi celosten vpogled v pacientovo stanje in se na podlagi tega skupaj z lečečim anesteziologom odloči, ali je potreben ukrep ali zgolj nadaljnje opazovanje. Poleg merljivih parametrov vitalnih znakov je ocenjevanje pacientovega stanja v veliki meri odvisno tudi od intuicije in občutka za pacientovo udobje, ki sta posledici dolgoletnih izkušenj in znanja, pridobljenega skozi poklicno delo (Jildenstål idr., 2018). Prav tako pa je medicinska sestra v anesteziologiji tista, ki že pred operacijo spozna dejavnike tveganja za možno razvitje intra ali pooperativne hipotermije, ki so pogosti pri pacientih z nižjim indeksom telesne mase, večjimi volumni dovajanja intravenskih tekočin med operacijo, če je operacija in s tem anestezija daljša, če pacient po operaciji poroča o višji VAS oceni bolečine. Zadnje raziskave so pokazale tudi, da je intra in pooperativna hipotermija pogostejša pri ženskah in pacientih v splošni anesteziji (Ashoobi idr., 2023). Na podlagi omenjenih dejstev diplomirana medicinska sestra v anesteziji ukrepa z že znanimi sistemi za preprečevanje hipotermije in s tem izboljšanje pacientove dobe v sobi za okrevanje in kasnejše rehabilitacije. 2 Metode Namen raziskave je preučiti vlogo diplomirane medicinske sestre s specialnimi znanji v anesteziji pri spremljanju dihanja in vzdrževanju normalne telesne temperature pacienta v času operativnega posega in po njem. Prav tako pa z anketnim vprašalnikom ugotoviti, kakšna je vloga in najpogostejše posledice pri odstopanju parametrov vitalnih znakov v praksi dela diplomirane medicinske sestre v anesteziji pri spremljanju dihanja in vzdrževanja normalne telesne temperature. Cilji raziskave pa opredeliti vlogo diplomirane medicinske sestre s specialnimi znanji v anesteziji, ugotoviti kako pomembna je vloga diplomirane medicinske sestre s specialnimi znanji v anesteziji v praksi dela in poizvedeti katere so najpogostejše perioperativne posledice pri dihanju in vzdrževanju normalne telesne temperature pacienta in rešitve za njih. 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki z analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. Vir podatkov je tudi pregled tuje in domače literature ter internetnih baz. 2.2 Opis instrumenta Za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Vprašalnik je vseboval 14 vprašanj, razdeljenih v tri vsebinske sklope: demografski podatki - spol, starost, raven zaposlitve, delovne izkušnje v letih; vprašanja o oceni pomembnosti vloge medicinske sestre v anesteziji pri zagotavljanju ustreznega pacientovega dihanja in telesne temperature med operacijo; vprašanja o metodah za spremljanje ustreznega pacientovega dihanja in uravnavanja telesne temperature med operacijo; vprašanja o najpogostejših zapletih pri pacientovem dihanju in neustrezni telesni temperaturi med operacijo. Vprašanja so bila oblikovana kot zaprta vprašanja z možnostjo izbire enega ali več odgovorov, pri čemer smo uporabljali Likertovo lestvico za oceno pomembnosti vloge medicinske sestre v anesteziji pri zagotavljanju ustreznega pacientovega dihanja in telesne temperature med operacijo in pogostosti zaznavanja težav s pacientovim dihanjem in neustrezno telesno temperaturo med operacijo. Kjer je bilo možnih več odgovorov pri vprašanjih, je bilo 522 kot končna možnost »Drugo« vključeno tudi eno odprto vprašanje, ki je anketirancem omogočilo podati lastne odgovore na vprašanja, kjer svojega odgovora niso izbrali izmed naštetih. 2.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov Analiza podatkov je bila izvedena s pomočjo programa SPSS za okolje Windows. Izvedene so deskriptivne statistike, pri čemer so bile izračunane aritmetične sredine in standardni odkloni. Za poglobljeno preverjanje povezanosti spremenljivk smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient. Za ugotavljanje statistično pomembnih razlik v odgovoru glede na demografske podatke (spol, starost, delovna doba), smo izvedli T-test in ANOVO. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov so bila upoštevana etična načela raziskovanja. 3 Rezultati Anketirani ocenjujejo kot zelo pomembno vlogo medicinske sestre v anesteziologiji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med anestezijo, kar izražajo s povprečno oceno odgovorim 4, 57, s standardnim odklonom 0,73. V tabeli 1 prikazujemo rezultate T-testa, ki kaže na statistično pomembne razlike pri oceni pomembnosti vloge medicinkah sester v anesteziji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med spoloma. Tabela 1 Prikaz T-test med spremenljivkama pomen vloge medicinskih sester v anesteziji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med spoloma Spremenljivke t df p Spol 24,23 29 <,001 Pomen vloge medicinskih sester v anesteziji pri 34,36 29 <,001 zagotavljanju ustreznega dihanja Legenda: t- vrednost T testa, df- stopnja prostosti, p < 0,05 Zanimalo nas je ali pomen vloge medicinske sestre v anesteziologiji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med anestezijo različno ocenjujejo anketirani glede na starostne skupine in dolžino delovne dobe. Pri analizi razlik med skupinami anketirancev glede na spremenljivko starost smo uporabili enosmerno analizo variance (ANOVA). Rezultati so pokazali, da povprečne ocene med skupinami niso statistično značilno pomembne, F = 0,75, p = 0,53. Predpostavka o homogenosti varianc je bila preverjena z Levenovim testom, ki je pokazal, da variabilnost med skupinami ni bila statistično značilna (p = 0,37), zato je bila uporaba ANOVE ustrezna. Povprečne ocene po skupinah so se gibale med 2,00 in 4,00, pri čemer je skupina z večino udeležencev (N=20) dosegla povprečno oceno 2,95 (SD = 1,10). Skupno povprečje vseh anketirancev je znašalo 2,83 (SD = 1,18). Čeprav se povprečne vrednosti med skupinami nekoliko razlikujejo, rezultati kažejo, da te razlike niso statistično pomembne. Velikost učinka (η² = 0,08) kaže na majhen učinek, kar pomeni, da skupinska pripadnost pojasni le majhen delež variabilnosti v odgovorih. Na podlagi teh rezultatov lahko sklepamo, da se skupine anketirancev glede na spremenljivko starost med seboj ne razlikujejo bistveno, zato morebitne razlike v povprečjih pripisujemo predvsem naključnim variacijam in majhnemu vzorcu. 523 Tabela 2 Analiza variance Pomena vloge medicinske sestre v anesteziologiji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med anestezijo glede na starost anketirancev df F p Starost udeležencev 3 0,75 0,53 Legenda: F- vrednost analize variance, df- stopnja prostosti, p < 0,05 V tabeli 3 prikazujemo rezultate enosmerne analize variance (ANOVA, ki so pokazali, da med skupinami anketirancev ni statistično pomembnih razlik v odgovorih na delovno dobo, F = 0,56, p = 0,65. Povprečne ocene so se gibale med 2,75 in 4,00, skupno povprečje pa je znašalo 3,07 (SD = 1,02). Levenov test je pokazal, da je bila predpostavka homogenosti varianc izpolnjena (p = 0,45). Velikost učinka (η² = 0,061) nakazuje na majhen delež pojasnjene variabilnosti, zato lahko sklepamo, da se skupine v svojih odgovorih na delovno dobo ne razlikujejo bistveno. Tabela 3 Analiza variance Pomena vloge medicinske sestre v anesteziologiji pri zagotavljanju ustreznega dihanja med anestezijo glede na delovno dobo anketirancev df F p Delovna doba udeležencev 3 0,56 0,65 Legenda: F-vrednost analize variance, df-stopnja prostosti, p < 0,05 Za preverjanje povezanosti spremenljivk smo uporabili analizo s Spearmanovim korelacijskim koeficientom, ki je pokazala več statistično pomembnih povezav. Starejši anketiranci so višje ocenjevali pomen vzdrževanja normalne telesne temperature med anestezijo (rs = 0,50, p < 0,01). Daljša delovna doba je bila povezana s pogostejšim zaznavanjem perioperativne hipotermije (rs = 0,32, p < 0,05). Ugotovljena je bila tudi povezava med spolom in zaznavanjem posledic hipotermije (rs = –0,49, p < 0,01). Poleg tega je bila potrjena pozitivna povezava med oceno pomena vzdrževanja telesne temperature in oceno pomena vloge medicinske sestre pri zagotavljanju ustreznega dihanja (rs = 0,51, p < 0,01). Rezultate prikazujemo v tabeli 4. Tabela 4 Prikaz rezultatov analize povezanosti s Spearmanovim korelacijskim koeficientom Spremenljivke Spol 0 1,0 0,2 Starost 1,0 7 0,1 0,2 1, Delovno mesto 4 9 00 0,1 ,61 0, 1, Delovna doba 9 ** 05 00 Ocena vlogo medicinske sestre - 0,1 0, 0, 1,0 pri zagotavljanju ustreznega 0,0 3 29 09 0 dihanja med anestezijo 2 - Metode za spremljanje dihanja 0,1 0,2 0, 0,0 1,0 0, pacienta med anestezijo 1 2 21 4 0 05 524 - - - Zaznavanje težave z dihanjem 0,1 0,0 0,1 1, 0, 0, 0,0 pri pacientih pod anestezijo 0 5 5 00 15 12 4 Najpogostejša težava z dihanjem - -0,2 0,0 0,0 0,0 0, 1, 0, 0, med anestezijo 2 9 2 1 05 00 25 01 Mnenje o pomenu vzdrževanja 0,5 0, 0,5 - normalne telesne temperature 0* 33 1* 0, 6 0,2 0, 0,1 0, 1, 27 09 04 00 med anestezijo * * * 11 Metode uporabljene za - - - - 0,0 0, 0,2 0,2 0, 1, preprečevanje perioperativne 0,2 0, 0, 0, 1 13 6 6 08 00 hipotermije 0 16 03 11 Pogostost srečevanja s - 0, - - - 0,3 0,1 0,2 0, 0, 1, perioperativno hipotermijo pri 0, 32 0,0 0, 0, 2* 9 7 30 09 00 pacientih v vaši praksi 02 * 4 01 04 - Posledice perioperativne - - - - 0,4 0, 0,1 0,0 0, 0, 0, 1, hipotermije, ki ste jih opazili pri 0,0 0, 0, 0, 9* 29 2 1 06 08 22 00 pacientih 6 30 25 17 * Legenda: ** p=<0,01; * p=<0,05 Anketirani so navedli več metod, ki jih uporabljajo pri spremljanju dihanja pacienta med operacijo. Slika 1 prikazuje število odgovorov na posamezno možnost podanih odgovorov. Anketiranci so lahko označili več možnih odgovorov. V povprečju je vsak anketiranec izbral približno tri odgovore ali več (anketirancev = 30, skupno število odgovorov = 113, Me = 3,8). Največ jih pri svojem delu uporablja pulzno oksimetrijo (29 odgovorov = 26 %), monitoring dihanja (27 odgovorov = 24 %) in klinično opazovanje (23 odgovorov = 20 %). 19 % uporablja kapnografijo (21 odgovorov) kot metodo za spremljanje ustreznega pacientovega dihanja med operacijo, 12 % pa pacientova pljuča med operacijo avskultira (13 odgovorov). Tabela 5 Metode za spremljanje ustreznega pacientovega dihanja med operacijo Katere metode najpogosteje uporabljate za spremljanje ustreznega pacientovega f f (%) dihanja med operacijo? (Možnih je več odgovorov) Pulzna oksimetrija 29 26 % Kapnografija 21 19 % Klinično opazovanje 23 20 % Avskultacija pljuč 13 12 % Monitoring dihanja 27 24 % Drugo 0 0 % Skupaj 113 100 % Kot najpogostejši zaplet med operacijo anketiranci navajajo bronhospazem (9 odgovorov = 30 %), 6 anketirancev (20 %) navaja hipoventilacijo, 5 anketirancev (17 %) laringospazem, 4 anketiranci (13 %) apneo in 2 anketiranca (7 %) aspiracijo. 10 % anketirancev (3 odgovori) je navedlo še druge zaplete pod katere navajajo, da nimajo pogosto zapletov z dihanjem pacienta, redko bronhospazem ter da se inspiracijska cevka pri inspiriju pacienta po nesreči odklopi. Prikaz rezultatov prikazujemo v sliki 1. 525 Slika 1 Najpogostejši zapleti pri pacientovem dihanju med operacijo 100% 90% h ki 80% ods 60% v ov 50% tot 70% or ov 40% 30 ež 20 17 el odg 30% D 20% 13 10% 7 3 0% Hipoventilacija Bronhospazem Apnea Laringospazem Aspiracija Drugo Najpogostejši zapleti pri pacientovem dihanju Zanimalo nas je kakšne metode, za preprečevanje perioperativne hipotermije uporabljajo anketirani. Možnih je bilo več odgovorov, anketiranci so v povprečju odgovorili s tremi odgovori (skupaj anketirancev = 30, odgovorov = 95 (100 %), Me = 3,2). Največkrat (29 odgovorov = 31 %) so anketiranci izbrali možnost, da pri svojem delu za preprečevanje perioperativne hipotermije uporabljajo ogrete infuzijske sisteme in tekočine, z 28 odgovori = 29 % so odgovorili, da uporabljajo ogrevane odeje, z 20 odgovori (21 %) so označili, da uporabljajo električne grelne podloge, s 16 odgovori (17 %) grelce na vroč zrak, 3 % (2 odgovora) pa druge metode pod katere navajajo monitoriranje telesne temperature in dodatno pokrivanje z navadnimi odejami. Tabela 6 Metode za preprečevanje perioperativne hipotermije Katere metode najpogosteje uporabljate za preprečevanje perioperativne f f (%) hipotermije? (Možnih je več odgovorov) Ogreti infuzijski sistemi in tekočine 29 31 % Uporaba električnih grelnih podlog 20 21 % Uporaba ogrevanih odej 28 29 % Uporaba grelca na vroč zrak 16 17 % Drugo 2 3 % Skupaj 95 100 % 4 Razprava Rezultati raziskave so pokazali, da diplomirane medicinske sestre s specialnimi znanji v anesteziji svojo vlogo pri zagotavljanju ustreznega dihanja in vzdrževanju normalne telesne temperature med anestezijo ocenjujejo kot zelo pomembno. Takšna ugotovitev je skladna z raziskavo Lemos in Poveda (2022), ki poudarjata, da je odgovornost anestezioloških medicinskih sester tesno povezana s kritičnim spremljanjem vitalnih funkcij in hitro odzivnostjo na spremembe v pacientovem stanju. Pri spremljanju dihanja so anketirani najpogosteje navajali uporabo pulzne oksimetrije, kar potrjuje trend v sodobni anesteziološki praksi, kjer so merljivi parametri pogosto v ospredju (Ball idr., 2018). 526 Vendar pa rezultati kažejo tudi na manj pogosto uporabo kliničnega opazovanja, ki je kljub tehnološkemu napredku še vedno ključno za pravočasno prepoznavanje respiratornih zapletov, zlasti v kontekstu depresije dihanja zaradi analgetikov in sedativov (Ruszkai in Szabó, 2020; Karcz in Papadakos, 2013). Z vidika perioperativne hipotermije je večina anketirancev kot preventivne ukrepe navajala uporabo ogretih infuzijskih tekočin in ogrevanih odej. Takšni ukrepi so v skladu z ugotovitvami Simegn idr. (2021), ki potrjujejo učinkovitost aktivnih in pasivnih metod pri preprečevanju intraoperativne hipotermije. Vendar je zaskrbljujoče, da so anketiranci pogosto omenjali opazovanje tresavosti kot indikator hipotermije, kar kaže na prepoznavanje zapleta šele po njegovem nastanku, namesto na sistematično spremljanje telesne temperature. To potrjuje tudi Sessler idr. (2008), ki izpostavljajo pomen kontinuiranega monitoringa telesne temperature za preprečevanje zapoznele identifikacije termoregulacijskih zapletov. Statistične analize so pokazale več pomembnih povezav. Starejši in bolj izkušeni anketiranci so večji pomen pripisovali ohranjanju telesne temperature, hkrati pa so pogosteje zaznavali perioperativno hipotermijo. To lahko razložimo s kombinacijo daljše klinične izpostavljenosti in poglobljenega strokovnega znanja. Posebej zanimiva je bila ugotovitev o povezavi med oceno pomena telesne temperature in oceno pomena vloge medicinske sestre pri zagotavljanju dihanja, kar potrjuje celostno razumevanje vloge medicinske sestre kot koordinatorja varnosti pacienta med anestezijo (Jildenstål idr., 2018). 4.1 Omejitve raziskave Raziskava ima tudi omejitve. Največja med njimi je majhen vzorec (n = 30), ki omejuje posploševanje rezultatov na celotno populacijo. Poleg tega je bil vprašalnik zasnovan na podlagi kliničnih izkušenj raziskovalcev, kar lahko vpliva na vsebino vprašanj. Kljub temu rezultati zagotavljajo pomemben vpogled v prakso in percepcijo medicinskih sester v anesteziologiji ter potrjujejo pomen zgodnjega prepoznavanja tveganj in ustreznega odzivanja v perioperativni obravnavi. V prihodnje bi bile smiselne raziskave na večjem vzorcu, z vključitvijo več zdravstvenih ustanov različnih ravni, ter s kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih metod, ki bi omogočile globlje razumevanje odločanja, izkušenj in potreb medicinskih sester pri spremljanju dihanja in preprečevanju termoregulacijskih zapletov. LITERATURA 1. Ashoobi, M. T., Shakiba, M., Keshavarzmotamed, A. in Ashraf, A. (2023). Prevalence of postoperative hypothermia in the post-anesthesia care unit. Anesthesiology and Pain Medicine, 13(5). https://doi.org/10.5812/aapm-136730 2. Ball, L., Hemmes, S. N. T., Serpa Neto, A., Bluth, T., Canet, J., Hiesmayr, M., Hollmann, M. W., Mills, G. H., Vidal Melo, M. F., Putensen, C., Schmid, W., Severgnini, P., Wrigge, H., Gama De Abreu, M., Schultz, M. J. in Pelosi, P. (2018). Intraoperative ventilation settings and their associations with postoperative pulmonary complications in obese patients. British Journal of Anaesthesia, 121(4), 899–908. https://doi.org/10.1016/j.bja.2018.04.021 3. Jildenstål, P., Warrén Stomberg, M. in Jakobsson, J. G. (2018). Intraoperative monitoring from the nurse anaesthetist’s perspective: A qualitative study. Journal of Anesthesia & Intensive Care Medicine, 5(2), 1–5. https://doi.org/10.19080/JAICM.2018.05.555658 527 4. Karcz, M. in Papadakos, P. J. (2013). Respiratory complications in the postanesthesia care unit: A review of pathophysiological mechanisms. Anesthesiology Clinics, 31(4), 629–652. https://doi.org/10.1016/j.anclin.2013.07.009 5. Lemos, C. D. S. in Poveda, V. D. B. (2022). Role of perioperative nursing in anesthesia: A national overview. Revista da Escola de Enfermagem da USP, 56, e20210465. https://doi.org/10.1590/1980- 220x-reeusp-2021-0465 6. Patwa, A. in Shah, A. (2015). Anatomy and physiology of respiratory system relevant to anaesthesia. Indian Journal of Anaesthesia, 59(9), 533–541. https://doi.org/10.4103/0019-5049.165849 7. Ruszkai, Z. in Szabó, Z. (2020). Maintaining spontaneous ventilation during surgery: A review article. Journal of Emergency and Critical Care Medicine, 4, 1–7. https://doi.org/10.21037/jeccm.2020.02.05 8. Sessler, D. I., Warner, D. S. in Warner, M. A. (2008). Temperature monitoring and perioperative thermoregulation. Anesthesiology, 109(2), 318–338. https://doi.org/10.1097/ALN.0b013e31817f6d76 9. Simegn, G. D., Bayable, S. D. in Fetene, M. B. (2021). Prevention and management of perioperative hypothermia in adult elective surgical patients: A systematic review. Annals of Medicine and Surgery, 72, 103059. https://doi.org/10.1016/j.amsu.2021.103059 528 Mateja Šimec Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Živa Račič Univerza v Novem mestu Fakulteta za ekonomijo in informatiko Prevalenca proti antibiotikom odpornih bakterij na konicah prstov: primerjava zdravstvenih delavcev in kontrolne skupine UDK 615.015.8:613:614.253.5 UDC 615.015.8:613:614.253.5 KLJUČNE BESEDE: antibiotska odpornost, KEYWORDS: antibiotic resistance, healthcare zdravstveni delavci, bakterije, higiena rok workers, bacteria, hand hygiene POVZETEK – Bolnišnične okužbe so eden glavnih ABSTRACT – Hospital-acquired infections are a vzrokov obolevnosti in smrtnosti, pri čemer imajo major cause of morbidity and mortality, with bacteria ključno vlogo bakterije na rokah zdravstvenih on the hands of healthcare workers playing a key role. delavcev. Zdravstveni delavci so zaradi neposrednega Due to contact with patients and contaminated stika z bolniki in kontaminirano bolnišnično okolico environments, healthcare workers are at a higher risk izpostavljeni povečanemu tveganju za kolonizacijo s of becoming colonised with antibiotic-resistant proti antibiotikom odpornimi bakterijami (ARB). bacteria (ARB). Even if they comply with hygiene Kljub upoštevanju higienskih standardov lahko standards, they can become asymptomatic carriers postanejo asimptomatski prenašalci in potencialni and potential reservoirs of ARB. There is limited data rezervoar ARB. Podatki o primerjavi obremenjenosti comparing ARB prevalence between healthcare z ARB med zdravstvenim osebjem in splošno workers and the general population. Our aim was to populacijo so omejeni, zato je bil naš namen ugotoviti determine the prevalence of ARB at the fingertips of stopnjo prevalence proti antibiotikom odpornih healthcare workers compared to the general bakterij na konicah prstov pri zdravstvenih delavcih v population. We compared the presence of ARB on the primerjavi s splošno populacijo. Primerjali smo hands of healthcare workers (n = 26) and individuals prevalenco ARB na rokah zaposlenih v zdravstveni from the general population (n = 15). Samples were negi (n=26) s splošno populacijo (n=15). S tehniko taken with swabs from the fingertips and under the brisa smo odvzeli vzorce s konic prstov palca in fingernails of the dominant hand. Different ARBs were kazalca ter pod nohti dominantne roke. Rezultati so found in both groups. Although the difference was not pokazali prisotnost različnih ARB pri obeh skupinah. statistically significant, a trend towards a higher Prisotnost ARB med skupinama se ni statistično prevalence of certain ARBs was found in nursing staff. značilno razlikovala, vendar smo opazili trend višje These results suggest that healthcare workers' hands prevalence določenih proti antibiotikom odpornih may be a reservoir for ARB and a potential source of bakterij pri zdravstveni negi. Ti rezultati nakazujejo, transmission, emphasising the need for further da roke zdravstvenih delavcev predstavljajo research and improved prevention strategies. pomemben rezervoar ARB, kar potrjuje potrebo po nadaljnjih raziskavah in izboljšavah obstoječih preventivnih ukrepov. 1 Odpornost bakterij proti antibiotikom Odpornost bakterij proti antibiotikom (ARB) predstavlja eno najresnejših javnozdravstvenih groženj 21. stoletja, ki jo prepoznavajo tako mednarodne kot lokalne zdravstvene ustanove in zahteva takojšnje in 529 učinkovito ukrepanje (Salam, 2023). Naraščajoča pojavnost bakterij, odpornih na več vrst antibiotikov, močno zmanjšuje učinkovitost zdravljenja okužb in prispeva k daljšemu trajanju hospitalizacij, višjim stroškom zdravstvene oskrbe ter večji umrljivosti (World Health Organization, 2020). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je bakterijska odpornost neposredno povzročila približno 1,27 milijona smrti (WHO, 2025), brez ustreznih ukrepov pa naj bi se letno število smrti do leta 2050 skoraj podvojilo (Wattal, 2025). Proti antibiotikom odporne bakterije so še posebej zaskrbljujoče v bolnišničnem okolju, kjer lahko povzročijo težko obvladljive okužbe, kot so sepse, pljučnice, okužbe sečil ter okužbe kirurških ran (Prestinaci idr., 2015). Pojav in širjenje proti antibiotikom odpornih bakterij sta v veliki meri povezana z neustrezno rabo antibiotikov ter pomanjkljivo higieno v zdravstvenih ustanovah. Zaradi tega so ukrepi, ki zadevajo tako racionalno rabo antibiotikov kot preprečevanje prenosa odpornih sevov, ključni del strategij na nacionalni in mednarodni ravni (WHO, CDC). Po podatkih NIJZ (2023) in ECDC (program European Surveillance of Antimicrobial Consumption Network) so bili na nacionalni ravni doseženi pomembni premiki pri racionalni uporabi antibiotikov, Slovenija pa se uvršča med države z nižjo porabo antibiotikov; ambulantno med prvimi šestimi, bolnišnično pa med prvimi devetimi v EU, a še vedno obstaja neustrezna uporaba pri otrocih in prekomerna raba širokospektralnih antibiotikov v določenih regijah. V zdravstvenih ustanovah predstavljajo roke zdravstvenih delavcev eno najpomembnejših poti prenosa patogenov, vključno z večkratno odpornimi vrstami, kot so MRSA in razne Gram-negativne bakterije (Boyce, 2024). Čeprav so smernice za razkuževanje rok jasne in uveljavljene (npr. WHO »5 moments for hand hygiene«Br1g1t4), raziskave kažejo, da skladnost s temi protokoli pogosto ni optimalna, kar omogoča prenos mikroorganizmov z bolnika na bolnika. Roke lahko služijo kot prehodno ali trajno mesto kolonizacije bakterij, vključno z visoko odpornimi sevi, kot so na meticilin odporen Staphylococcus aureus (MRSA), vankomicin odporni enterokoki (VRE) in gramnegativne bakterije, odporne proti karbapenemom (CRE) (Erasmus idr., 2010). Ustrezna in dosledna higiena rok, vključujoč umivanje, razkuževanje in tehnike nedotikanja, je prepoznana kot eden najmočnejših ukrepov za preprečevanje širjenja okužb (NIJZ, 2025) in lahko zmanjša število z zdravstvom povezanih okužb za 35–70 %, pri čemer je učinkovito brisanje, razkuževanje in tehnika čiščenja ključnega pomena (Vodianyk, 2025). Kljub temu, da zdravstveni delavci pogosto skrbno upoštevajo higienske smernice in ukrepe, je pomembno poudariti, da lahko le ti postanejo asimptomatski nosilci ARB (Otter idr., 2013). Zlasti konice prstov in predel pod nohti, torej predeli, ki jih je pri umivanju in razkuževanju pogosto težje doseči, ostanejo pogosto nezadostno umiti in razkuženi, kar pomeni, da lahko roke takšnih posameznikov predstavljajo potencialni rezervoar patogenov, čeprav sledijo higienskim protokolom (CDC, 2024). Kontaminacija je še posebej pogosta na konicah prstov in pod nohti, saj so ta mesta pri vsakodnevnem delu najbolj izpostavljena stiku s površinami in tekočinami. Kljub pomembnosti te problematike so raziskave, ki bi sistematično primerjale stopnjo kolonizacije z ARB med zdravstvenimi delavci in osebami iz splošne populacije redke in rezultati so pogosto omejeni ali nejasni (La Fauci idr., 2019). Večina raziskav se osredotoča na okužbe pri bolnikih, manj pa na zdravstveno osebje kot morebitni vir prenosa. Tako ostaja odprto vprašanje, ali je izpostavljenost bolnišničnemu okolju neposredno povezana z višjo prevalenco ARB na rokah zaposlenih v zdravstvu. Zato je bil namen naše raziskave ugotoviti prevalenco ARB na rokah pri zdravstvenih delavcih v primerjavi s splošno populacijo. S primerjavo prisotnosti odpornih bakterij med obema skupinama želimo bolje osvetliti vlogo rok kot rezervoarja ARB ter preveriti, ali neposredna izpostavljenost bolnišničnemu okolju resnično pomeni večje tveganje za kolonizacijo. Takšne ugotovitve lahko pomembno prispevajo k nadaljnjemu razumevanju prenosa ARB ter k razvoju učinkovitih strategij za preprečevanje bolnišničnih okužb. 530 2 Materiali in metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je bila zasnovana kot opazovalna presečna primerjalna raziskava, s ciljem oceniti in primerjati prevalenco proti antibiotikom odpornih bakterij na konicah prstov in pod nohti dominante roke zdravstvenih delavcev zaposlenih v zdravstveni negi in kontrolne skupine posameznikov iz splošne populacije. Vsi udeleženci so bili predhodno seznanjeni z namenom raziskave in so podpisali pisno soglasje za sodelovanje. Vključitveni kriteriji so bili starost nad 18 let, podpisano soglasje za sodelovanje, odsotnost znanih kožnih bolezni na rokah ter neprisotnost akutne okužbe v času vzorčenja. Izključeni so bili posamezniki z akutno sistemsko okužbo ali z uporabo sistemskih antibiotikov v preteklih 30 dneh ter osebe s poškodovano kožo na dominantni roki. Prostovoljce smo glede na ustreznost uvrstili v skupino:  ARB ZN, ki je vključevala prostovoljce, zaposlene v zdravstveni negi z vsakodnevnim neposrednim stikom z bolniki v bolnišničnem okolju; medicinske sestre, zdravstveni tehniki;  ARB KS, kontrolna skupina, ki je vključevala prostovoljce iz splošne populacije, ki niso zaposleni v zdravstvu in niso imeli znanega stika z bolnišničnim okoljem v zadnjih 6 mesecih. 2.2 Vzorčenje S sterilno vatenko (bris), predhodno omočeno s fiziološko raztopino, smo podrgnili po palcu in kazalcu dominantne roke ter pod nohti. Bris smo prenesli v sterilne posode za odvzem biološkega materiala, v katere smo predhodno odpipetirali po 1 ml fiziološke raztopine. Takoj po odvzemu smo vzorce prenesli v mikrobiološki laboratorij na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu, kjer smo jih ustrezno obdelali. 2.3 Priprava selektivnih mikrobioloških trdnih gojišč z izbranimi antibiotiki Po navodilih proizvajalca smo pripravili hranilna agarska gojišča za mikrobiološko rast. Gojišča smo avtoklavirali in po končani sterilizaciji, ko so se gojišča dovolj ohladila, dodali izbrane antibiotike v ustreznih koncentracijah (µg/ml) (preglednica 1). Po dodatku antibiotika smo gojišča premešali in jih vlili v petrijevke ter počakali, da se strdijo. Tako smo pridobili selektivna gojišča, ki so omogočala rast le tistim mikroorganizmom, ki so proti izbranim oz. testiranim antibiotikom odporni. Pripravili smo hranilna gojišča s posameznimi antibiotiki in z različnimi kombinacijami antibiotikov in protimikrobnih spojin. Tabela 1 Koncentracije izbranih antibiotikov v gojišču LB. Antibiotik Koncentracija v gojišču (mg/ml) Ampicillin (Amp) 110 Kanamicin (Kn) 50 Nalidiksična kislina (Nal) 25 Tetraciklic (Tc) 10 Streptomicin (Sm) 100 Kloramfenikol (Cm) 25 531 2.4 Priprava vzorca in izolacija proti antibiotikom odpornih mikroorganizmov Resuspendirane vzorce smo ustrezno redčili (10x) v fiziološki raztopini. 100 µl posamezne redčitve vzorca smo prenesli na ustrezno označena trdna hranilna gojišča LB in gojišča LB z dodanimi antibiotiki. S palčko Drigalski smo nacepek razmazali do suhega. Hranilna gojišča z nacepljenimi vzorci smo inkubirali 48 ur pri sobni temperaturi v aerobnih pogojih, v temi. Po 48 urah smo preverili prisotnost/odsotnost mikrobiološke rasti. Na ploščah, kjer je bilo med 30 in 330 bakterijskih kolonij, smo kolonije prešteli (CFU/ml – Colony Forming Unit/ml). 2.5 Statistična analiza Za statistično analizo podatkov smo uporabili program IBM SPSS Statistics (različica 28.0). Porazdelitev podatkov smo preverili s Kolmogorov-Smirnov testom. Povprečna vrednost ± standardni odklon smo podali za normalno porazdeljene podatke, medtem ko je bila mediana (25. in 75. percentil) podana za nenormalno porazdeljene podatke. Razliko med prisotnostjo/odsotnostjo proti antibiotikom odpornih bakterij med skupinama smo primerjali z neparametričnim Mann-Whitney U-testom. Statistično značilnost smo določili pri p < 0,05. 3 Rezultati V raziskavo smo vključili 39 prostovoljcev, 24 (61,5 %) žensk in 15 (38,5 %) moških, povprečno starih 36,1 ± 0,7 let. V skupino ARB KS (kontrolna skupina) smo vključili 15 prostovoljcev, 11 (73,3 %) žensk in 4 (26,7 %) moške. Prostovoljci v skupini KS so bili v povprečju stari 42,2 ± 0,8 let. V skupino ARB ZN (zdravstvena nega) smo vključili 24 prostovoljcev, 13 (54,2 %) žensk in 11 (45,8 %) moških. Prostovoljci v skupini ARB ZN so bili v povprečju stari 29,9 ± 0,6 let (tabela 2). Tabela 2 Starost in spol vključenih prostovoljcev prostovoljci Vključeni Skupina KS Skupina ZN p-vrednost (n = 15) (n = 24) (n = 39) Starost 36,1 ± 0,7 42,2 ± 0,8 29,9 ± 0,6 0,002 Ženski spol 24 (61,5 %) 11 (73,3 %) 13 (54,2 %) - Moški spol 15 (38,5 %) 4 (26,7 %) 11 (45,8 %) - Iz vzorcev brisov smo uspeli izolirati bakterije, ki so bile odporne proti vsem testiranim antibiotikom (Amp, Kn, Nal, Tc, Sm, Cm). V skupini ARB ZN nismo uspeli izolirati nobene bakterije odporne proti antibiotikom iz brisov 6 prostovoljcev in v skupini ARB KS iz brisov 7 prostovoljcev. Pri ostalih prostovoljcih smo uspeli izolirati bakterije ARB, odporne proti vsaj enemu testiranemu antibiotiku. Rast bakterij na gojiščih LB brez dodanih antibiotikov smo zaznali pri brisih iz vseh prostovoljcev. Iz grafa 1 je razvidno, da smo največ CFU/ml zaznali na gojiščih LB brez dodanih antibiotikov. Iz brisov skupine ARB ZN smo na vseh testiranih gojiščih izolirali več bakterij (CFU/ml) kot pri skupini ARB KS, tako na gojiščih LB kot na gojiščih LB z dodanimi antibiotiki. Med testiranimi antibiotiki je v obeh skupinah največ bakterij ARB zraslo na gojiščih z dodano nalidiksično kislino. Na gojiščih z dodanim antibiotikom Sm in gojiščih z dodanim Cm je v skupini ARB ZN zraslo bistveno več bakterij kot v skupini ARB KS (p < 0,1). Najmanj CFU/ml smo zaznali na gojiščih z dodanim tetraciklinom. Graf 1 prikazuje povprečje števila CFU/ml s standardnim odklonom za skupino ARB ZN (svetlo modra barva) in za skupino ARB KS (temno modra barva) na testiranih gojiščih. 532 Graf 1 Prevalenca bakterij ARB iz brisov rok. Legenda: Amp – ampicilin, Kn – kanamicin, Nal – nalidiksična kislina, Tc – tetraciklin, Sm – streptomicin, Cm – kloramfenikol, LB – gojišče brez antibiotika. Oznaka a pomeni p < 0,1. 4 Razprava Namen naše študije je bil primerjati prevalenco in gostoto proti antibiotikom odpornih bakterij na konicah prstov zdravstvenega osebja (skupina ARB ZN) in kontrolne populacije (skupina ARB KS). Iz vzorcev brisov obeh skupin prostovoljcev (ZN in KS) smo na neselektivnem gojišču LB zaznali bakterijsko rast, kar potrjuje ustreznost metodologije in služi kot kontrola poskusa v metodološkem smislu. V kolikor na gojiščih LB ne bi zraslo nič, potem ne bi pričakovali rasti niti na gojiščih z dodanimi antibiotiki, saj antibiotiki zgolj selekcionirajo tiste bakterije, ki so proti njim odporne. V skupini ARB ZN smo zaznali več bakterij (CFU/ml), kot pri skupini ARB KS, kar je smiselno glede na večjo izpostavljenost kliničnemu okolju; kljub temu pa zaradi omejenega vzorca in presečne zasnove rezultata ne smemo posploševati in so potrebne večje, longitudinalne študije, čeprav ti začetni podatki nakazujejo, da neposredna izpostavljenost bolnišničnemu okolju lahko poveča kolonizacijo rok z ARB. Izolirali smo prisotnost bakterij, odpornih proti antibiotikom (ARB), na vseh testiranih gojiščih z dodatkom posameznih antibiotikov (ampicilin, kanamicin, nalidiksična kislina, tetraciklin, streptomicin in kloramfenikol), pa tudi na gojiščih LB brez dodatka antibiotikov. Skupno je bila gostota izoliranih bakterij (CFU/ml) večja v skupini ZN kot v skupini KS, pri čemer so se najvišje vrednosti pojavljale na gojiščih brez antibiotika (LB). Ker naše ugotovitve, kot tudi ugotovitve drugih avtorjev (Forsberg idr., 2012; Wellington idr., 2013) kažejo povečano prisotnost proti antibiotikom odpornih bakterij na konicah prstov zdravstvenih delavcev v primerjavi s kontrolno skupino, to neposredno nakazuje, da lahko roke zaposlenih delujejo kot rezervoar in potencialna pot prenosa ARB v bolnišničnem okolju. Prisotnost ARB na rokah povečuje tveganje za prenos okužb na ranljive bolnike in lahko prispeva k razvoju z zdravstvom povezanih okužb, kar se ujema z ocenami globalnega bremena ARB, to je visoka umrljivost in obremenitev zdravstvenih sistemov (Naghavi idr., 2024). Neustrezna in čezmerna uporaba antibiotikov, skupaj s pomanjkljivimi ukrepi za preprečevanje prenosa povzročiteljev v kliničnem 533 okolju, predstavljata enega ključnih dejavnikov širjenja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo. Čeprav so v Sloveniji vzpostavljeni nacionalni ukrepi in projekti za spodbujanje racionalne rabe protimikrobnih zdravil, se še vedno pojavljajo izzivi, zlasti na področju bolnišnične porabe ter v izraženih regionalnih razlikah (Čižman idr., 2024). Statistična primerjava med obema skupinama je pokazala, da sta se na gojiščih z dodanim streptomicinom (Sm) in kloramfenikolom (Cm) pojavile statistično pomembno višje vrednosti CFU/ml v skupini ZN v primerjavi s KS (p < 0,1). Čeprav prag p < 0,1 označuje šibkejšo statistično značilnost v primerjavi s tipičnim pragom p < 0,05, rezultat nakazuje smer, ki jo je vredno nadalje preveriti z večjim vzorčenjem ali z občutljivejšimi kvantitativnimi metodami. Razlikovanje med skupinama ZN in KS lahko izhaja iz razlik v izpostavljenosti antibiotikom v okolju, vrstah mikrobiote, higienskih praksah ali iz drugih neizmerjenih dejavnikov (npr. prisotnost specifičnih nosilcev odpornosti). O podobnih heterogenostih v porazdelitvi ARB med različnimi lokacijami oziroma skupinami so poročali tudi drugi avtorji, ki opozarjajo na pomembnost lokalnih okoliščin pri oblikovanju profila odpornosti (Wellington idr., 2013; WHO, 2014). Yüksel in sodelavci (2022) ugotavljajo, da je večjo prevalenco kolonizacije na rokah zaposlenih v zdravstvu moč pripisati specifičnim dejavnikom, kot so poškodovana koža, nošenje umetnih ali dolgih nohtov, neustrezno čiščenje predela pod nohti, nepravilna uporaba rokavic in neželenim učinkom pogostega umivanja rok, kar lahko spremeni kožno mikrobioto, omenjeni dejavniki pa povečajo verjetnost kolonizacije in s tem tveganje prenosa. Dosledno izvajanje protokolov za higieno rok (npr. WHO »5 moments for hand hygiene«) je dokazano eden najučinkovitejših ukrepov za zmanjšanje prenosa patogenov, vendar kljub temu praksa pogosto ni optimalna, kar lahko pojasni prisotnost ARB na rokah zdravstvenih delavcev (WHO, 2009), zato je implementacija in nadzor izvajanja določenih ukrepov nujna (Oliveira idr., 2022). Temeljni ukrep za zmanjšanje prenosa patogenov še naprej ostaja higiena rok (van der Kooi idr., 2022), pri čemer je pomembno vključiti smernice za varovanje integritete kože (npr. primerna razkužilna sredstva, vlažilne kreme), saj poškodovana koža poveča kolonizacijo z ARB. To zmanjša paradoks, kjer prekomerno agresivna higiena škoduje koži in poveča dolgoročno tveganje (Tano idr., 2025). Glavno omejitev naše študije predstavlja majhen vzorec in presečna zasnova, kar omejuje zmožnost posploševanja in preprečujejo sklepanje o vzročnosti. Ugotovitve naše raziskave predstavljajo pomemben znak, vendar potrebujejo potrditev z večjimi, longitudinalnimi in reprezentativnimi študijami. LITERATURA 1. Boyce, J. M. in Pittet, D. (2002). Guideline for hand hygiene in health-care settings. Morbidity and Mortality Weekly Report, 51(RR-16), 1–44. https://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/rr5116a1.htm 2. Centers for Disease Control and Prevention. (2024). Hand hygiene in healthcare settings. Centers for Disease Control and Prevention. 3. Čižman, M., Kastrin, T., Mahnič, A., Beović, B. in Slovenian Surveillance of Antibiotic Consumption Group. (2024). The impact of national activities on antibiotic consumption in hospitals and different departments over a 14-year period. Antibiotics, 13(2), 123. https://doi.org/10.3390/antibiotics13020123 4. European Centre for Disease Prevention and Control. (2024). Antimicrobial resistance in the EU/EEA: Annual epidemiological report 2023. 5. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). (2025, 22. januar). EHR-BSI: Slovenian AMR reporting protocol / Invazivne okužbe v Sloveniji (EHR-BSI). 534 6. GBD 2021 Antimicrobial Resistance Collaborators. (2024). Global burden of bacterial antimicrobial resistance 1990–2021: a systematic analysis with forecasts to 2050. The Lancet, 404 (10459), 1199- 1226. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(24)01867-1 7. Oliveira, K., Viegas, C. in Ribeiro, E. (2022). MRSA colonization in workers from different occupational environments—A One Health approach perspective. Atmosphere, 13(5), 658. https://doi.org/10.3390/atmos13050658 8. Tano, M., Kohta, M., Yano, Y., Sugama, J. in Sanada, H. (2025). Reducing the frequency of hand hygiene to maintain skin integrity among nurses in the growing care unit: A pilot study. Fujita Medical Journal, 11(3), 135–141. https://doi.org/10.20407/fmj.2024-029 9. van der Kooi, T., Sax, H., Grundmann, H., Pittet, D., de Greeff, S., van Dissel, J., Clack, L., Wu, A. W., Davitt, J., Kostourou, S., Maguinness, A., Michalik, A., Nedelcu, V., Patyi, M., Perme Hajdinjak, J., Prosen, M., Tellez, D., Varga, É., Veini, F., Ziętkiewicz, M., … Zingg, W. (2022). Hand hygiene improvement of individual healthcare workers: Results of the multicentre PROHIBIT study. Antimicrobial Resistance & Infection Control, 11 , 123. https://doi.org/10.1186/s13756-022-01148- 1 10.World Health Organization. (2009). WHO guidelines on hand hygiene in health care: First global patient safety challenge — Clean Care is Safer Care. World Health Organization. 11.World Health Organization. (2023). Antimicrobial resistance. World Health Organization. 12.Yüksel, Y. T., Edslev, S. M., Janstrup, A. K., Goldeman, M. S., Nørreslet, L. B., Andersen, P. S., & Agner, T. (2022). Colonization with Staphylococcus aureus in healthcare workers: Consequences of hand eczema. British Journal of Dermatology, 187(4), 609–611. https://doi.org/10.1111/bjd.21679 535 Sašo Šinik, Aljoša Lapanja Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji UDK 616.89-083:331.442 UDC 616.89-083:331.442 KLJUČNE BESEDE: medicinske sestre, čustvena KEYWORDS: nurses, emotional distress, exhaustion, obremenjenost, izčrpanost, duševno zdravje mental health POVZETEK – Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene ABSTRACT – The mental health of healthcare nege je pomembno za nudenje kakovostne, varne in providers is important for high-quality, safe and celostne zdravstvene obravnave, dobro počutje holistic healthcare as well as for the well-being of pacientov in ostalih zaposlenih v zdravstvenem patients and other healthcare workers. Stress and sistemu. Stres in izgorelost sta dva različna pojava pri burnout are two distinct phenomena among izvajalcih zdravstvene nege, a sta povezana in healthcare providers, but they are interrelated and neposredno vplivata na njihovo duševno zdravje. have a direct impact on their mental health. A Uporabili smo kvantitativno metodo dela. Vzorec je quantitative method was used. The sample comprised bil namenski in je vključeval izvajalce zdravstvene mental health care providers (n = 82). A structured nege v psihiatriji (n = 82). Uporabili smo strukturiran questionnaire was used, which was developed based vprašalnik, ki smo ga sestavili na podlagi pregleda on a literature review. The survey was conducted in literature. Raziskavo smo izvedli v septembru 2024. September 2024. On average, nurses are most likely Izvajalci zdravstvene nege se v povprečju to feel safe when it comes to managing their personal najpogosteje počutijo samozavestni glede svoje problems or stress. There are many things in the sposobnosti za obvladovanje lastnih osebnih težav oz. working lives of healthcare providers that take up a stresa. Veliko ljudi, ki so del poslovnega življenja lot of time and energy, but they also recognise that izvajalcev zdravstvene nege, zahteva od njih veliko they should exercise more and eat healthier. Nurses časa in energije, obenem pa sami izvajalci experience burnout in their work, with exhaustion zdravstvene nege priznavajo, da bi se morali več (M=2.02; SD=0.80) and mental detachment gibati in zdravo prehranjevati. Izvajalci zdravstvene (M=2.68; SD=0.99) being the dominant segments. nege pri svojem delu občutijo izgorelost, pri čemer sta Nurses feel burnt out and stressed at work, but our prevladujoča segmenta izčrpanost (PV=2,02; results do not indicate that the situation is alarming. SO=0,80) in duševna odtujenost (PV=2,68; In the future, all healthcare facilities at primary, SO=0,99). Izvajalci zdravstvene nege so na svojem secondary and tertiary care levels need to be delovnem mestu izgoreli in pod stresom, a na podlagi systematically involved in mental health and naših rezultatov ne moremo trditi, da je stanje psychiatry. alarmantno. V prihodnje bo potrebna sistematična vključitev vseh zdravstvenih zavodov na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja in psihiatrije. 1 Teoretična izhodišča Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege je ključen dejavnik za zagotavljanje varne, kakovostne in celostne zdravstvene oskrbe pacientov (Montanič Starc idr., 2019, str. 31). Poklicne zahteve, čustveno naporne situacije, nepredvidljivi pogoji dela in pomanjkanje podpore pogosto vodijo v stres in izgorelost (Jeraj, 2020, str. 28; Leskovic in Rodica, 2020, str. 69). To je še posebej izrazito na področju psihiatrije, 536 kjer so delovne obremenitve in medosebni odnosi s pacienti z duševno motnjo s kompleksnimi potrebami intenzivnejši. Stopnja izgorelosti med izvajalci zdravstvene nege v Sloveniji je visoka. Raziskave kažejo, da so v domovih za starejše vsi anketirani izkazovali srednjo do visoko stopnjo izgorelosti, pri čemer so bile najvišje ravni opažene pri diplomiranih medicinskih sestrah, starih 55–65 let (Svitlić-Budisavljević, 2022, str. 143). V slovenskih bolnišnicah je 56,5 % izvajalcev poročalo o visoki ravni stresa, ki neposredno prispeva k izgorelosti, pri čemer na pojavnost vplivajo nezadovoljstvo pri delu, omejitve koriščenja dopusta in povečano število delovnih dni ob nedeljah (Dobnik idr., 2018, str. 192). V zadnjih letih se duševno zdravje zaposlenih vse bolj uvršča med prioritetna področja delovne organizacije, zlasti v zdravstvu. Raziskave opozarjajo, da sta stres in izgorelost med najpogostejšimi vzroki slabega duševnega zdravja zaposlenih v zdravstveni negi (Gorup idr., 2021, str. 6). Ker izvajalci zdravstvene nege v psihiatriji delujejo v okolju, kjer se pogosto soočajo z nasiljem, čustveno zahtevnimi situacijami in odgovornostjo za ranljive paciente, je razumevanje njihovega duševnega stanja bistveno. Poleg tega na stres vplivajo slabi medosebni odnosi, pomanjkanje podpore ter nezadostno nagrajevanje. 2 Metodologija 2.1 Namen in cilji raziskave Namen raziskave je bil zato prepoznati dejavnike, ki vplivajo na njihovo duševno zdravje, zlasti stres in izgorelost, ter predlagati sistemske ukrepe za izboljšanje razmer. Cilji raziskave:  raziskati zaznavanje stresa med izvajalci zdravstvene nege v psihiatriji;  preučiti, v kolikšni meri stres vpliva na duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji;  opredeliti, v kolikšni meri izgorelost vpliva na duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji. 2.1 Raziskovalna vprašanja Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Kakšno je zaznavanje stresa med izvajalci zdravstvene nege v psihiatriji? 2. V kolikšni meri stres vpliva na duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji? 3. V kolikšni meri izgorelost izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji vpliva na njihovo duševno zdravje? 2.2 Metode in tehnike zbiranja podatkov V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo ter strokovno in znanstveno literaturo, zbrano iz baz CINAHL, PubMed in Google Učenjak. Raziskava je temeljila na kvantitativnem pristopu, podatki pa so bili zbrani z anketiranjem. 2.3 Opis instrumenta Instrument raziskave je bil anketni vprašalnik, oblikovan na podlagi pregleda literature (Bajt idr., 2015; Cohen idr., 1983; Schaufeli idr., 2020). Vseboval je štiri sklope. Prvi je zbiral demografske podatke (spol, starost, izobrazba, delovne izkušnje v psihiatriji), pri čemer so bila vprašanja zaprtega tipa. Drugi sklop je temeljil na standardiziranem vprašalniku zaznanega stresa PSS-4 (Cohen idr., 1983) s štirimi vprašanji zaprtega tipa, ki merijo pogostost občutkov in misli v povezavi s stresom v zadnjih dveh 537 tednih. Anketiranci so odgovarjali na petstopenjski Likertovi lestvici, koeficient zanesljivosti pa je znašal 0,72. Tretji sklop je bil oblikovan po vprašalniku NIJZ (Bajt idr., 2015) in je vseboval 20 prilagojenih trditev, s katerimi smo merili vpliv stresa na službeno življenje izvajalcev zdravstvene nege. Uporabljena je bila petstopenjska Likertova lestvica strinjanja. Četrti sklop se je nanašal na izgorelost ter je temeljil na orodju za ocenjevanje izgorelosti (BAT – Burnout Assessment Tool) (Schaufeli idr., 2020). Vključeval je 23 trditev zaprtega tipa, vezanih na delo zdravstvenih timov, pri čemer je bila uporabljena petstopenjska Likertova lestvica. Koeficient zanesljivosti (0,95) je pokazal na visoko zanesljivost orodja. 2.4 Opis vzorca Vzorec je bil namenski in je vključeval 82 izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji. Pri tem je bila večina žensk (44; 53,7 %). Najmanj je bilo anketirancev, starih 56 let in več (3; 3,7 %), največ pa je bilo anketirancev, ki so bili stari 26 do 35 let (32; 39,0 %) ter 36 do 45 let (27; 32,9 %). Skoraj polovica vseh anketirancev je imela srednješolsko izobrazbo (38; 46,3 %), nekoliko manj jih je imelo višje- ali visokošolsko izobrazbo (25; 30,5 %). 39 anketirancev (48,1 %) je imelo 1–10 let izkušenj na področju psihiatrične zdravstvene obravnave, nihče pa ni imel 41 ali več let delovnih izkušenj na tem področju. 2.5 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki raziskave so bili zbrali s spletno anketo orodja 1-ka, raziskavo pa smo izvedli v obliki snežne kepe. Raziskava je bila izvedena septembra 2024. Podatke smo analizirali s pomočjo deskriptivne statistike. Osredotočili smo se na izraženost simptomov stresa in izgorelosti ter na subjektivne ocene duševnega stanja. Anketiranci so v raziskavi sodelovali prostovoljno in anonimno. 3 Rezultati V rezultatih prikazujemo odgovore anketirancev glede zaznavanja stresa med izvajalci zdravstvene nege v psihiatriji (tabela 1) Tabela 1 Zaznavanje stresa med izvajalci zdravstvene nege v psihiatriji Trditev n PV SO min max Kako pogosto ste v zadnjem mesecu čutili, da v svojem življenju ne morete 82 2,43 0,85 1 4 nadzorovati pomembnih stvari? Kako pogosto ste se v zadnjem mesecu počutili samozavestni glede svoje 82 3,61 0,93 1 5 sposobnosti za obvladovanje lastnih osebnih težav? Kako pogosto ste se v zadnjem mesecu počutili, kot da so stvari potekale skladno z 82 3,33 0,79 1 5 vašimi željami in načrti? Kako pogosto ste se v zadnjem mesecu občutili, da so se težave nakopičile tako 82 2,21 0,90 1 4 močno, da jih niste mogli obvladati? 538 Tabela 1 prikazuje, da so se anketiranci v povprečju najpogosteje počutili samozavestni glede svoje sposobnosti za obvladovanje svojih osebnih težav (PV = 3,61). V nadaljevanju predstavljamo rezultate raziskave, ki se nanašajo na obvladovanje stresa izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji na njihovem delovnem mestu (tabela 2.) Tabela 2 Obvladovanje stresa izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji na njihovem delovnem mestu Trditev n PV SO min max V mojem službenem življenju je veliko 82 3,95 0,89 2 5 ljudi, ki zahtevajo moj čas in energijo. Vedno se mi kam mudi, pogosto zamujam. 82 2,65 1,15 1 5 Hitro zaznam glasne zvoke, ki me močno 82 2,98 1,20 1 5 vznemirjajo. Različni dogodki ali zahteve me hitro 82 2,74 0,97 1 5 spravijo iz tira. Pogosto se mi zdi, da nimam nobenega nadzora nad tem, kar se mi dogaja v 82 2,61 1,05 1 5 službenem življenju. Svoja čustva in občutke po navadi držim zase; pomembnejše je, da opravim 82 3,13 1,07 1 5 svoje obveznosti. Ko nekdo drug govori, poskušam pospešiti pogovor in pogosto končujem stavke 82 2,10 0,92 1 4 drugih. Ko vidim, da stvari potekajo oziroma so opravljene počasneje, kot mislim, da bi bile 82 2,90 0,98 1 5 lahko, postanem zelo nestrpen/-na. Če moram čakati pacienta, postanem zelo 82 2,21 1,04 1 5 razdražen/-a. Pogosto delam eno (ali vse) od navedenega: igram se z lasmi, praskam se, dotikam se 82 2,21 1,28 1 5 nosu, udarjam z nogami ob tla, čečkam po papirju. Rad/-a sem zaposlen/-a. Vedno kaj delam. Če za zvečer ali konec tedna ničesar ne 82 1,85 0,88 1 4 načrtujem, si odnesem domov delo iz službe. Po naravi sem tekmovalen/-a. 82 2,70 1,09 1 5 Lahko ostanem zbran/-a in tlačim utrujenost 82 3,26 0,97 1 5 še dolgo potem, ko drugi omagajo. Časovni roki mi zelo ustrezajo. Rad/-a delam z maksimalno hitrostjo in bi naredil/- 82 3,10 1,05 1 5 a vse, da stvari opravim pravočasno. Bolj mi je všeč, da me sodelavci 82 2,66 0,96 1 5 občudujejo, kot pa da so mi vdani. 539 Trditev n PV SO min max Redko imam čas zase. 82 3,32 1,05 1 5 Vem, da bi se moral/-a več gibati in bolj zdravo prehranjevati, vendar za to nimam 82 3,44 1,10 1 5 časa. Ko sem pod stresom, imam pogosto glavobole ali krče. Lahko se mi vrti, mi je 82 2,63 1,18 1 5 slabo, dobim izpuščaje ali se počutim, kot da bom omedlel/-a. Težko zaspim. Po napornem delovnemu 82 3,01 1,24 1 5 dnevu se težko umirim pred spancem. Jem hitro, pogosto hkrati tudi berem. Med tednom jem v službi ali pa kar preskočim 82 3,37 1,12 1 5 malico. Včasih imam težave s prebavo. Anketiranci so se v raziskavi najbolj strinjali s trditvama »V mojem službenem življenju je veliko ljudi, ki zahtevajo moj čas in energijo« (PV = 3,95; SO = 0,89) in »Vem, da bi se moral/-a več gibati in bolj zdravo prehranjevati, vendar za to nimam časa« (PV = 3,44; SO = 1,10) (tabela 2). V tabeli 3 so prikazani rezultati raziskave glede doživljanje izčrpanosti na delovnem mestu s strani izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji Tabela 3 Doživljanje izčrpanosti na delovnem mestu izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji Trditve n PV SO min max Pri delu se počutim duševno izčrpanega/-o. 82 2,02 0,80 1 4 zahteva veliko truda. 82 2,72 0,91 1 4 Vse, kar počnem na delovnem mestu, Po dnevu v službi si težko povrnem 82 2,21 1,00 1 4 energijo. Pri delu se počutim fizično izčrpanega/-o. 82 1,85 0,90 1 4 Ko zjutraj vstanem, nimam dovolj energije, 82 1,79 1,04 1 4 da bi začel/-a delati nov dan v službi. Na delovnem mestu želim biti aktiven/-na, 82 1,30 0,87 1 4 vendar mi to nekako ne uspeva obvladati. Ko se pri delu obremenjujem, se hitro 82 1,72 0,93 1 4 utrudim. Ob koncu delovnega dne se počutim 82 2,04 1,04 1 4 duševno izčrpanega/-o. Anketirancem se včasih dogodi, da vse, kar počnejo na delovnem mestu, zahteva veliko truda (PV = 2,72; SO = 0,91) ali pa si po dnevu v službi težko povrnejo energijo (PV = 2,21; SO = 1,00) (tabela 3). O tem, kako so anketiranci v raziskavi opredelili doživljanje duševne odtujenosti na delovnem mestu prikazuje tabela 4. 540 Tabela 4 Doživljanje duševne odtujenosti na delovnem mestu izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji Trditve n PV SO min max Težko najdem navdušenje za svoje delo. 82 2,68 0,99 1 5 Pri delu ne razmišljam veliko o tem, kaj 82 2,68 0,94 1 5 počnem, in delujem avtomatsko. Do svojega dela čutim močan odpor. 82 2,12 0,97 1 5 Do svojega dela čutim ravnodušnost. 82 2,29 1,01 1 4 Glede tega, kaj moje delo pomeni za druge, 82 2,33 1,16 1 5 sem ciničen/-na. Tabela 4 prikazuje, da so anketiranci v povprečju najvišjo oceno pogostosti podali pri naslednjih dveh trditvah: »Težko najdem navdušenje za svoje delo« (PV = 2,68; SO = 0,99) in »Pri delu ne razmišljam veliko o tem, kaj počnem, in delujem avtomatsko« (PV = 2,68; SO = 0,94). 4 Razprava Cilj raziskave je bil preučiti duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji, s poudarkom na stresu in izgorelosti. Ugotovili smo, da se anketiranci največkrat počutijo samozavestni pri obvladovanju osebnih težav, medtem ko se v službenem okolju soočajo z visoko obremenitvijo, pomanjkanjem časa za gibanje in zdravo prehrano ter občutki izgorelosti, predvsem čustvene izčrpanosti in duševne odtujenosti. V odgovoru na prvo raziskovalno vprašanje lahko ugotovimo, da so se anketiranci v povprečju najpogosteje počutili samozavestni glede svoje sposobnosti za obvladovanje svojih osebnih težav. Pri tem so se redko počutili tako, da so se jim težave nakopičile tako močno, da jih niso mogli obvladati (tabela 1). Delo na področju psihiatrije je eno najbolj stresnih področij v zdravstveni negi (Jesenko, 2023, str. 23; Masa'deh idr., 2017, str. 195). Glavni stresorji so preobremenjenost, pomanjkanje kadra, slabi medosebni odnosi, akutnost stanja pacientov, pomanjkanje kadrovskih virov in izgorelost. Ukrepi za obvladovanje stresa vključujejo aktivno soočanje s težavami, meditacijo, sprostitvene vaje, pogovore s sodelavci, podporo nadrejenih in telesno aktivnost (Posavec, 2019, str. 32). Kot odgovor na drugo raziskovalno vprašanje lahko povzamemo, da anketiranci v raziskavi menijo, da je stres najbolj povezan s službenim življenjem, pri čemer jim največ časa in energije vzamejo sodelavci oz. ljudje, s katerimi delajo. Pri tem priznavajo, da bi se morali bolj zdravo prehranjevati in več gibati. Niso naklonjeni opravljanju delovnih obveznosti v domačem okolju in obenem so nestrpni na delovnem mestu (tabela 2). Stres je močno povezan s službenim življenjem in sodelavci, kar vodi do izgorelosti, tesnobe, depresije, motenj spanja, zlorabe substanc in porušenega ravnovesja med delom in zasebnim življenjem (Molnár idr., 2024, str. 1; O'Connor idr., 2018, str. 74). Programi pomoči zaposlenim, centri dobrega počutja in usposabljanja za prepoznavanje težav z duševnim zdravjem zmanjšujejo stres in izboljšujejo delovno okolje (Bhurtun idr., 2019, str. 266; Welch idr., 2023, str. 36). Sistemski ukrepi, kot so prilagodljiv urnik, delo na daljavo, podporne skupine in pozitivna organizacijska kultura, so ključni za ohranjanje duševnega zdravja (Bajt idr., 2015, str. 33; Nemec in Čuček Trifkovič, 2017, str. 15). Pri odgovoru na tretje raziskovalno vprašanje ugotavljamo, da po mnenju anketirancev njihove delovne obveznosti zahtevajo veliko truda in si ob koncu delovnega dne težko povrnejo energijo (tabela 3). Poleg 541 tega težko najdejo navdušenje za svoje delo, kar se odraža tudi na to, da svoje delo opravljajo brez pretiranega razmišljanja (tabela 4). Izgorelost se kaže v čustveni izčrpanosti, depersonalizaciji in nizki osebni uspešnosti ter je povezana z depresijo, tesnobo in slabšo kakovostjo dela, kar lahko ogroža varnost pacientov (O'Connor idr., 2018, str. 74; Dreison idr., 2018, str. 18; Cramer idr., 2020, str. 160). Stabilno, podporno delovno okolje z manj izmenskega dela zmanjšuje negativne učinke izgorelosti (Khamisa idr., 2015, str. 652). Omejitve raziskave so bile v velikosti vzorca, ki je bil manjši od 100 in v tem, da je bila raziskava omejena na stres in izgorelost ter izvedena z metodo snežne kepe, kar omejuje posploševanje rezultatov. Delo na področju psihiatrije je zelo stresno in tveganje za izgorelost je visoko. Za izboljšanje duševnega zdravja so ključni aktivno soočanje s stresom, podpora tima, telesna aktivnost in sistemski ukrepi, ki spodbujajo zdravo delovno kulturo. 5 Zaključek Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v psihiatriji vpliva tako na njihovo osebno zadovoljstvo kot na kakovost in varnost oskrbe pacientov. Stres in izgorelost nastajata zaradi pomanjkanja kadrov, nejasnih organizacijskih procesov, slabih odnosov v timu ter omejenih materialnih in finančnih virov. Kljub temu se izvajalci zdravstvene nege pogosto počutijo sposobne obvladovati osebne težave, čeprav občutijo izčrpanost in duševno odtujenost, ki sta glavna znaka izgorelosti. Stopnja zaznanega stresa je bila v naši raziskavi nekoliko nižja kot v obstoječi literaturi, kar kaže, da ga izvajalci pogosto sprejemajo kot del službe. Dolgoročne posledice pa lahko vključujejo tesnobo, depresijo, psihosomatske motnje in odklone pri zdravstveni oskrbi pacientov. Komunikacija in medosebni odnosi sta ključna dejavnika duševnega zdravja. Kakovostna, spoštljiva in jasna interakcija znotraj tima in s pacienti zmanjšuje stres, slaba pa ga povečuje. Izobraževanja, usposabljanja in promocija programov duševnega zdravja povečujejo samozavest in učinkovitost pri delu. Pomembno je tudi stabilno, podporno delovno okolje, zmanjšanje izmenskega dela ter dostopnost lokalnih preventivnih programov duševnega zdravja. Prihodnje raziskave bi se morale osredotočiti na sistematično vključitev vseh ravni zdravstvenega varstva in preučevanje duševnega zdravja izvajalcev zdravstvene nege, saj celostni pristop krepi njihovo dobrobit in kakovost oskrbe pacientov. LITERATURA 1. Bajt, M., Jeriček Klanšček, H. in Britovšek, K. (2015). Duševno zdravje na delovnem mestu. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si/wp- content/uploads/2022/07/dz_na_delovnem_mestu.pdf 2. Bhurtun, H. D., Azimirad, M., Saaranen, T. in Turunen, H. (2019). Stress and coping among nursing students during clinical training: An integrative review. The Journal of Nursing Education, 58(5), 266–272. https://doi.org/10.3928/01484834-20190422-04 3. Cohen, S., Kamarck, T. in Mermelstein, R. (1983). A global measure of perceived stress. Journal of Health and Social Behavior, 24(4), 385–396. https://doi.org/10.2307/2136404 4. Cramer, R. J., Ireland, J. L., Hartley, V., Long, M. M., Ireland, C. A. in Wilkins, T. (2020). Coping, mental health, and subjective well-being among mental health staff working in secure forensic psychiatric settings: Results from a workplace health assessment. Psychological Services, 17(2), 160–169. https://doi.org/10.1037/ser0000354 542 5. Dobnik, M., Maletič, M. in Skela-Savič, B. (2018). Work-related stress factors in nurses at Slovenian hospitals – A cross-sectional study. Zdravstveno varstvo, 57(4), 192–200. https://doi.org/10.2478/sjph-2018-0024 6. Dreison, K. C., Luther, L., Bonfils, K. A., Sliter, M. T., McGrew, J. H. in Salyers, M. P. (2018). Job burnout in mental health providers: A meta-analysis of 35 years of intervention research. Journal of Occupational Health Psychology, 23(1), 18–30. https://doi.org/10.1037/ocp0000047 7. Gorup, L., Guštin, E., Jacović, A., Kobal Straus, K., Lipar, T., Počič, M., Poldrugovac, M., Simčič, B. in Tičar, Z. (2021). Priročnik o kazalnikih kakovosti zdravstvene obravnave v socialnovarstvenih zavodih. Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. 8. Jeraj, K. (2020). Obvladovanje stresa medicinskih sester v zdravstveni negi v enoti intenzivne terapije [Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju]. Univerza na Primorskem. https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=12538 9. Jesenko, M. (2023). Stres pri medicinskih sestrah v urgentnih enotah [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta]. Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?id=150111 10.Khamisa, N., Oldenburg, B., Peltzer, K. in Ilic, D. (2015). Work-related stress, burnout, job satisfaction and general health of nurses. International Journal of Environmental Research and Public Health, 12(1), 652–666. https://doi.org/10.3390/ijerph120100652 11.Leskovic, L. in Rodica, B. (2020). Psihosomatski simptomi poklicne izgorelosti pri izvajalcih zdravstvene nege v nujni medicinski pomoči. Revija za zdravstvene vede, 7(2), 69–84. 12.Masa'deh, R., Alhalaiqa, F., AbuRuz, M. E., Al-Dweik, G. in Al-Akash, H. (2017). Perceived stress in nurses: A comparative study. Global Journal of Health Science, 9(6), 195–203. https://doi.org/10.5539/gjhs.v9n6p195 13.Molnár, L., Zana, Á. in Stauder, A. (2024). Stress and burnout in the context of workplace psychosocial factors among mental health professionals during the later waves of the COVID-19 pandemic in Hungary. Frontiers in Psychiatry, 15, 1–12. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2024.1354612 14.Montanič Starc, T., Karnjuš, I. in Babnik, K. (2019). Stališča do duhovnosti in duhovne oskrbe med zaposlenimi v zdravstveni negi v bolnišnicah. Obzornik zdravstvene nege, 53(1), 31–48. https://doi.org/10.14528/snr.2019.53.1.313 15.Nemec, U. in Čuček Trifkovič, K. (2017). Stres med zaposlenimi na področju psihiatrične zdravstvene nege. Obzornik zdravstvene nege, 51(1), 9–23. https://doi.org/10.14528/snr.2017.51.1.122 16.O’Connor, K., Muller Neff, D. in Pitman, S. (2018). Burnout in mental health professionals: A systematic review and meta-analysis of prevalence and determinants. European Psychiatry, 53, 74– 99. https://doi.org/10.1016/j.eurpsy.2018.06.003 17.Posavec, M. (2019). Strategije suočavanja sa stresom i osjećaj smisla kod medicinskih sestara [Diplomsko delo, Sveučilište v Zagrebu, Fakultet hrvatskih studija]. Sveučilište v Zagrebu. https://urn.nsk.hr/urn:nbn:hr:111:604596 18.Schaufeli, W. B., Desart, S. in De Witte, H. (2020). Burnout Assessment Tool (BAT) – Development, validity, and reliability. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(24), 9495. https://doi.org/10.3390/ijerph17249495 19.Svitlić-Budisavljević, S. (2022). Burnout of nurses in nursing homes: To what extent age, education, length of service and length of work experience at the current workplace affect the level of professional burnout. Asian Journal of Basic Science & Research, 4(2), 143–162. https://doi.org/10.38177/ajbsr.2022.4214 543 20.Welch, S. R. (2023). Clinical stress and clinical performance in prelicensure nursing students: A systematic review. The Journal of Nursing Education, 62(1), 36–41. https://doi.org/10.3928/01484834-20221109-03 544 Bernarda Šuštarič Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Vadba kot ključen dejavnik pri obvladovanju OA kolena: izzivi, ovire in priložnosti UDK 615.825:621.39+616.72-003.8 UDC 615.825:621.39+616.72-003.8 KLJUČNE BESEDE: osteoartroza kolenskega sklepa, KEYWORDS: knee osteoarthritis, exercise therapy, terapevtska vadba, telerehabilitacija, motivacija v telerehabilitation, motivation in physiotherapy fizioterapiji ABSTRACT – Knee osteoarthritis (OA) is one of the POVZETEK – Osteoartroza (OA) kolenskega sklepa most common forms of degenerative joint disease and je ena najpogostejših oblik degenerativnih sklepnih is a major contributor to reduced mobility, pain and bolezni in pomemben dejavnik omejene mobilnosti, reduced quality of life in the adult population. bolečine ter zmanjšane kakovosti življenja pri odrasli Individually tailored, professionally guided movement populaciji. Ključno vlogo pri obvladovanju therapies play a key role in managing symptoms and simptomov ima individualno prilagojena, strokovno are an essential part of physiotherapy care. As part of vodena terapevtska vadba kot temeljni del a collaborative project between a higher education fizioterapevtske obravnave. V okviru projektnega institution, clinical practise and students, we sodelovanja med visokošolskim zavodom, klinično conducted an empirical study aimed at investigating prakso in študenti smo izvedli empirično raziskavo, s the attitudes, awareness and willingness of patients katero smo želeli ovrednotiti stališča, stopnjo with knee OA to participate in therapeutic exercise. informiranosti in pripravljenost pacientov z OA The research methodology was based on a structured kolenskega sklepa za vključevanje v terapevtsko questionnaire to analyse subjective experiences, vadbo. Uporabljena metodologija je temeljila na symptom perceptions, recognition of the benefits of strukturiranem vprašalniku, s katerim smo analizirali exercise and potential barriers to participation in subjektivne izkušnje, zaznavo simptomov, rehabilitation programmes. The results show that prepoznavanje koristi vadbe ter morebitne ovire za most patients have a positive attitude towards physical udejstvovanje v rehabilitacijskih programih. Rezultati activity, but report a lack of information about the kažejo, da večina anketiranih pacientov izraža availability of individual exercise programmes. An pozitiven odnos do telesne aktivnosti, a hkrati poroča important finding was the identification of o pomanjkanju informacij glede možnosti psychological barriers such as lack of motivation, individualiziranih vadbenih programov. Pomembna doubts about the effectiveness of exercise and low self- ugotovitev je zaznana psihološka komponenta ovir – efficacy, which have a significant impact on pomanjkanje motivacije, dvom v učinkovitost vadbe in adherence. The high willingness to participate in nizka samoučinkovitost, ki vplivajo na adherenco. telerehabilitation indicates great potential for the Visoka stopnja pripravljenosti za vključevanje v further development of digitally supported telerehabilitacijske oblike podpira nadaljnji razvoj interventions. digitalno podprtih intervencij. 1 Teoretična izhodišča Osteoartroza (OA) kolenskega sklepa velja za enega izmed glavnih vzrokov, ki vodijo do zmanjšane mobilnosti, kronične bolečine in kasneje do invalidnosti posameznika. Anatomske in fiziološke spremembe deformirajo sklep in posledično spremenijo biomehaniko gibanja. Največ degenerativnih sprememb se zgodi na sklepnem hrustancu, ki se stanjša in s formacijo osteofitov privede do ožje sklepne špranje. Spremembe so vidne tudi na sklepni ovojnici in ostalih (ob)sklepnih strukturah (Varzaityte idr., 2020, str. 955). Simptomatika obolenja se začne izražati postopoma, najprej kot občasna 545 bolečina pri večjih obremenitvah, med razvojem OA pa se intenzivnost in pogostost bolečine postopoma povečuje. Hkrati se pojavi tudi oteklina in okorelost sklepa, kar vodi v zmanjšano gibljivost kolenskega sklepa in okrnjeno mobilnost posameznika. Delovanje vseh simptomov privede do slabše kakovosti življenja (Hussein, 2021, str. 67). Razvoj OA poslabša celotno gibalno shemo posameznika, med najbolj prizadetimi gibalnimi sposobnostmi sta gibljivost kolenskega sklepa in mišična moč spodnje ekstremitete. Na upad gibljivosti najbolj vplivata oteklina in okorelost sklepa, kar okrepi nezmožnost normalne hoje (Steultjens idr., 2000, str. 955, 958). Upad mišične mase oz. atrofija se kaže predvsem v predelu sprednje stegenske mišice, ki je zadolžena za razbremenitev sklepa in prevzemanje obremenitev, ki med gibanjem delujejo na sklep (Thomas idr., 2022, str. 2). Sočasna prisotnost obeh okrnjenih gibalnih sposobnosti negativno vpliva na propriocepcijo, kar poslabša ravnotežje in kontrolo gibanje celotnega telesa. Zmanjšata se reakcijski čas in maksimalni odriv od podlage (Raizah idr., 2023, str. 10). Fizioterapevtska obravnava pacienta z OA kolenskega sklepa mora vplivati na vse komponente pacientovega stanja – zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcionalnosti. Zajemati mora strategije za preprečevanje napredka OA, kar dosežemo z zmanjšanjem obremenitev na kolenski sklep (redukacija telesne teže, prilagoditev športnih aktivnosti) (de Melo idr., 2020, str. 273). Kot ključen dejavnik pri dolgoročnem izboljšanju pacientovega stanja je njegova aktivna vloga v procesu rehabilitacije. Pacienta je treba podučiti o OA in o intervencijah, ki mu bodo olajšale stanje (Fernandes idr., 2020, str. 2). Ozaveščenost pacienta o OA in o tehnikah samooskrbe omogoča pozitiven pristop k reševanju problematike, kakor tudi boljši končni rezultat rehabilitacije (Bannuru idr., 2019, str. 1579). Vadba je v procesu rehabilitacije zelo pomembna, saj z njo dosežemo izboljšano gibljivost sklepa in povečano mišično moč mišic spodnje okončine. Oboje zagotavlja stabilnost med gibanjem in preprečuje upad mobilnosti posameznika. Terapevtska vadba mora biti prilagojena posamezniku in njegovim zmožnostim, vsebovati pa mora raztezne, krepilne in stabilizacijske vaje (An idr., 2021, str. 10). Poleg izboljšanja funkcionalnosti noge, je cilj vadbe tudi vplivati na ohranjanje optimalne telesne teže ali na zmanjšanje prekomerne, v kolikor je treba. Čezmerna telesna teža je vodilni dejavnik tveganja za nastanek OA. Ob prisotnosti obolenja pa vpliva na poslabšanje simptomatike, saj poveča obremenitve na sklepe (Kan idr., 2019, str. 128; Lespasio idr., 2017, str. 180). Motiviranost vadečega je dejavnik, ki močno vpliva na dejansko izvedbo vaj za kolenski sklep. Cronström idr. (2019, str. 3) so ugotavljali, kaj je vodilni razlog za izvajanje vaj v okviru telerehabilitacije (TR). Rezultati so pokazali, da je glavni razlog za posameznikovo angažiranost za vadbo prisotnost bolečine. Sledijo ji enostavnost uporabe TR in informacije o OA, ki jih dobijo v programu vadbe. Za večjo stopnjo motiviranosti skrbijo opomniki, ki jih dobijo po elektronski pošti, možnost lastne izbire časovnega termina in lokacije za izvajanje vaj ter neodvisnost od zdravstvenih delavcev. Dodatno motivacijo jim zagotavlja tudi izboljšanje simptomatike, ki je posledica rednega izvajanja vadbe. Namen raziskave je bil ovrednotiti stališča, stopnjo informiranosti ter pripravljenost pacientov z OA kolenskega sklepa za vključevanje v terapevtsko vadbo. Želeli smo tudi analizirali njihove subjektivne izkušnje, zaznavo simptomov, prepoznavanje koristi redne vadbe ter morebitne ovire, ki vplivajo na udejstvovanje v rehabilitacijskih programih. 546 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja. Uporabljena je bila presečna kvantitativna raziskava z anketnim vprašalnikom. Tehnika zbiranja podatkov je temeljila na strukturiranem vprašalniku, s katerim smo analizirali subjektivne izkušnje, zaznavo simptomov, prepoznavanje koristi vadbe ter morebitne ovire za udejstvovanje v vadbenih programih. 2.2 Opis instrumenta Uporabili smo lastni, namensko razvit anketni vprašalnik, izdelan s pomočjo spletne aplikacije www.1ka.si. Merski instrument je bil zaprtega tipa, sestavljenega iz dveh delov. V prvem so bili navedeni demografski podatki (spol in starost), v drugem pa so anketiranci ocenjevali in opredelili ali občutijo bolečino ali okorelost v kolenskih sklepih in kako pogosto, trenutni nivo telesne aktivnosti, seznanitev z možnostmi individualne vadbe, pripravljenost uporabe TR za vadbo. Opredelili so glavne ovire, ki jih odvračajo od sodelovanja v vadbenih programih. Na Likertovi lestvici od 1 do 5 (1 – se ne strinjam, 5 – popolnoma se strinjam) so podali svoje mnenje o vadbi, in njenem vplivu na vsakodnevno življenje. 2.3 Opis vzorca V raziskavo smo vključili paciente z diagnozo OA kolenskega sklepa, stare 50 let ali več. Vzorec je bil oblikovan z namernim vzorčenjem, saj smo izbrali specifično skupino, ki je ustrezala vnaprej določenim kriterijem (prisotnost OA kolenskega sklepa in starost ≥ 50 let). Vzorec je zajemal 31 pacientov, od tega 68 % žensk in 32 % moških. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Primarne podatke smo zbrali z anketiranjem preko osebnega stika, ankete so bile izpolnjene v pisni obliki. 3 Rezultati Največ anketirancev je bilo v starostni skupini od 60 do 69 let (39 %), nekoliko manj (35 %) v starostni skupini od 70 do 79 let, najmanj pa v skupini od 50 do 59 let (26 %). Vzorec ni zajemal nobenega anketiranca starega 79 let ali več. 74 % jih je bilo starih nad 60 let, kar nakazuje na potrebo po starostno prilagojenih programih vadbe. Skoraj polovica anketirancev je poročala, da v času anketiranja ni občutila bolečina ali okorelosti kolenskega sklepa, večina pa je simptome doživljala občasno ali zelo redko. Podatki nakazujejo na stabilno fazo OA ali pa se posamezniki ne zavedajo simptomov oziroma jih ne znajo prepoznati. Stopnja informiranosti o možnostih individualne vadbe za obvladovanje simptomov OA je nizka (39 %), kar nakazuje na potrebo po učinkovitejši ozaveščenosti starejše populacije in promociji omenjenih vadbenih programov preko individualnih srečanj, predavanj ali z uporabo zloženk. Pri ocenitvi trenutnega nivoja telesne aktivnosti o njih je 52 % poročalo, da je zmerno telesno aktivna, kar predstavlja dobro izhodišče za vključevanje v primerne vadbene programe. Dodatno spodbudo in motivacijo za razvoj vadbenih programov daje podatek, da kar 90 % anketirancev meni, da je strokovno vodena vadba učinkovita intervencija pri obvladovanju simptomov OA. Pri prepoznavanju ovir za 547 izvajanje vadbe so pacienti najbolj izpostavili pomanjkanje informacij (35 %) in časovno omejitev (23 %), najmanj pa finančne omejitve (6 %). Dodali so še vpliv psiholoških in vedenjskih ovir kot so lenoba, gibalna oviranost ali pomanjkanje lastne volje in motivacije. Podatki nakazujejo potrebo po opolnomočenju in razumevanju vplivov vadbe na telo. Več pozornosti bi bilo treba nameniti tudi motivacijskim vzvodom, ki bi posameznike prepričali za vključitev v vadbo. Pripravljenost za uporabo TR je izrazilo več kot polovica anketirancev (52 %), kar je spodbuden podatek za razvoj in implementacijo te oblike v klinično prakso. Pacienti se dobro zavedajo učinkov vadbe, saj so ocenili, da ta pozitivno vpliva na zmanjšanje bolečin, boljše počutje, samostojnost pri vsakodnevnih opravilih in socialno vključenost. Najvišjo oceno sta prejeli trditvi, da vadba prispeva k splošnemu počutju in omogoča več veselja pri vsakodnevnih opravilih, kar kaže na široko prepoznavanje pomena telesne aktivnosti za kakovost življenja. Najnižjo oceno so pripisali trditvi, da bi jim uporaba TR olajšala dostop do vadbenih programov (graf 1). Graf 1 Mnenje o vadbi in njenem vplivu na vsakodnevno življenje 4 Razprava Rezultati raziskave so pokazali, da imajo pacienti z OA kolenskega sklepa pozitiven odnos do vadbe, kar predstavlja pomembno izhodišče za razvoj strokovno vodenih in ciljno usmerjenih vadbenih programov. Takšna ugotovitev je skladna s spoznanji raziskave Thiengwittayaporn idr. (2023, str. 734), katera poudarja, da telesna aktivnost ne le izboljšuje gibljivost in zmanjšuje bolečino, temveč tudi pozitivno vpliva na splošno kakovost življenja pacientov z OA. Vendar pa pozitiven odnos še ne pomeni samodejne vključenosti v vadbene programe, saj se pacienti soočajo z različnimi izzivi in ovirami, ki lahko pomembno vplivajo na njihovo udeležbo in dolgoročno vztrajnost. Med najpogosteje izraženimi ovirami izstopajo pomanjkanje informacij in psihološki dejavniki, kot nemotiviranost, lenoba in pomanjkanje samozaupanja. To potrjuje potrebo po celostnem pristopu, ki presega zgolj pripravo vadbenih programov, in se osredotoča tudi na izobraževanje, informiranje ter nudenje stalne podpore pacientom. Pomembno je, da zdravstveni delavci pacientom na razumljiv in nazoren način predstavijo naravo bolezni, mehanizme bolečine ter možnosti, kako lahko s primerno vadbo sami aktivno prispevajo k zmanjševanju simptomov. 548 Posebno pozornost je treba nameniti tudi vzdrževanju motivacije. Kot poudarjajo Cronström in sodelavci (2019), je motivacija ključen dejavnik za dejansko izvedbo in dolgoročno ohranjanje vadbe. Zato je poleg začetne edukacije priporočljivo zagotoviti kontinuirano spremljanje in spodbudo, bodisi preko rednih kontrol, individualnega svetovanja ali organiziranih skupinskih aktivnosti, ki poleg motivacije krepijo tudi občutek pripadnosti in socialne podpore. V tem kontekstu se kot obetavna rešitev pojavlja TR. Digitalne platforme omogočajo pacientom dostop do strokovno vodenih vaj kar v domačem okolju, kar lahko zmanjša logistične in organizacijske ovire, kot so oddaljenost od zdravstvenih ustanov, časovne omejitve ali fizična nemobilnost. Hkrati pa TR ponuja možnost individualiziranega spremljanja napredka, sprotnega prilagajanja vaj in vključevanja motivacijskih vsebin. S tem lahko nadomesti vsaj del podpore, ki jo pacienti pogrešajo pri tradicionalnih oblikah rehabilitacije. Ključno pa je, da takšne rešitve ne ostanejo zgolj tehnične, temveč vključujejo tudi psihosocialno komponento – torej elemente spodbude, povratnih informacij in čustvene podpore. Na podlagi ugotovitve o slabi informiranosti pacientov glede OA in možnosti vključitve v vadbene programe predlagamo večjo vlogo zdravstvenih zavodov in strokovnega osebja pri opolnomočenju pacientov. To je mogoče doseči z večjo dostopnostjo edukacijskih vsebin, ki bi bile predstavljene tako v obliki teoretičnih predavanj kot tudi praktičnih delavnic. Takšen kombinirani pristop bi pacientom omogočil boljše razumevanje bolezni, hkrati pa bi jim pokazal konkretne načine, kako izvajati vaje na varen in učinkovit način. Če povzamemo, raziskava kaže, da obstaja pomemben potencial za uvedbo vadbenih programov pri pacientih z OA kolenskega sklepa, vendar mora biti implementacija premišljena in celostna. Poudarek naj bo na zmanjševanju psiholoških ovir, krepitvi informiranosti in motivacije ter zagotavljanju podpore skozi celoten proces. Le tako bo mogoče doseči dolgoročno vključenost pacientov in s tem izboljšati njihove zdravstvene izide ter kakovost življenja. Omejitev raziskave je majhen in specifičen vzorec udeležencev pacienti z OA kolenskega sklepa, zato rezultatov ne moremo posplošiti na druge skupine pacientov z drugimi obolenji. Vzorec je bil omejen na geografsko področje, kar nam onemogoča posplošitve rezultatov na globalno raven. Ocena spremenljivk, pri katerih je potrebna samoocena (npr. stopnja bolečine), lahko privede do tveganja pristranskosti pri poročanju, saj se lahko pacient podceni ali preceni glede na resnično stanje. LITERATURA 1. An, J., Ryu, H. K., Lyu, S. J., Yi, H. J. in Lee, B. H. (2021). Effects of preoperative telerehabilitation on muscle strength, range of motion, and functional outcomes in candidates for total knee arthroplasty: A single-blind randomized controlled trial. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(11), 6071. https://doi.org/10.3390/ijerph18116071 2. Bannuru, R. R., Osani, M. C., Vaysbrot, E. E., Arden, N. K., Bennell, K., Bierma-Zeinstra, S. M. A., Kraus, V. B., Lohmander, L. S., Abbott, J. H., Bhandari, M., Blanco, F. J., Espinosa, R., Haugen, I. K., Lin, J., Mandl, L. A., Moilanen, E., Nakamura, N., Snyder-Mackler, L., Trojian, T., Underwood, M. in McAlindon, T. E. (2019). OARSI guidelines for the non-surgical management of knee, hip, and polyarticular osteoarthritis. Osteoarthritis and Cartilage, 27(11), 1578–1589. https://doi.org/10.1016/j.joca.2019.06.011 3. Cronström, A., Dahlberg, L. E., Nero, H., Ericson, J., & Hammarlund, C. S. (2019). I would never have done it if it hadn't been digital: A qualitative study on patients' experiences of a digital management programme for hip and knee osteoarthritis in Sweden. BMJ Open, 9(5), e028388. https://doi.org/10.1136/bmjopen-2018-028388 549 4. De Melo, L. R. S., Hunter, D., Fortington, L., Peeters, A., Seward, H., Vertullo, C., Hills, A. P., Brown, W., Feng, Y. in Lloyd, D. G. (2020). National osteoarthritis strategy brief report: Prevention of osteoarthritis. Australian Journal of General Practice, 49(5), 272–275. https://doi.org/10.31128/AJGP-08-19-5051-01 5. Fernandes, L. G., Devan, H., Kamper, S. J., Williams, C. M. in Saragiotto, B. T. (2020). Enablers and barriers of people with chronic musculoskeletal pain for engaging in telehealth interventions: Protocol for a qualitative systematic review and meta-synthesis. Systematic Reviews, 9(1), 122. https://doi.org/10.1186/s13643-020-01390-x 6. Hussein, M. (2021). Ortopedija za fizioterapevte. Univerza v Novem mestu, Fakulteta za zdravstvene vede. 7. Kan, H. S., Chan, P. K., Chiu, K. Y., Yan, C. H., Yeung, S. S., Ng, Y. L., Shiu, K. W. in Ho, T. (2019). Non-surgical treatment of knee osteoarthritis. Hong Kong Medical Journal, 25(2), 127–133. https://doi.org/10.12809/hkmj187600 8. Lespasio, M. J., Piuzzi, N. S., Husni, M. E., Muschler, G. F., Guarino, A. in Mont, M. A. (2017). Knee osteoarthritis: A primer. The Permanente Journal, 21, 16–183. https://doi.org/10.7812/TPP/16- 183 9. Long, H., Liu, Q., Yin, H., Wang, K., Diao, N., Zhang, Y., Lin, J. in Guo, A. (2022). Prevalence trends of site-specific osteoarthritis from 1990 to 2019: Findings from the Global Burden of Disease Study 2019. Arthritis & Rheumatology, 74(7), 1172–1183. https://doi.org/10.1002/art.42089 10.Raizah, A., Reddy, R. S., Alshahrani, M. S., Tedla, J. S., Dixit, S., Gular, K., Gautam, A. P., Ahmad, I. in Kandakurti, P. K. (2023). Investigating knee joint proprioception and its impact on limits of stability using dynamic posturography in individuals with bilateral knee osteoarthritis: A cross-sectional study of comparisons and correlations. Journal of Clinical Medicine, 12(8), 2764. https://doi.org/10.3390/jcm12082764 11.Steultjens, M. P., Dekker, J., van Baar, M. E., Oostendorp, R. A. in Bijlsma, J. W. (2000). Range of joint motion and disability in patients with osteoarthritis of the knee or hip. Rheumatology (Oxford), 39(9), 955–961. https://doi.org/10.1093/rheumatology/39.9.955 12.Thiengwittayaporn, S., Wattanapreechanon, P., Sakon, P., Peethong, A., Ratisoontorn, N., Charoenphandhu, N. in Charoensiriwath, S. (2023). Development of a mobile application to improve exercise accuracy and quality of life in knee osteoarthritis patients: A randomized controlled trial. Archives of Orthopaedic and Trauma Surgery, 143 (2), 729–738. https://doi.org/10.1007/s00402-021-04149-8 13.Thomas, D. T. R. S., Prabhakar, A. J., Dineshbhai, P. V. in Eapen, C. (2022). Hip abductor strengthening in patients diagnosed with knee osteoarthritis: A systematic review and meta-analysis. BMC Musculoskeletal Disorders, 23(1), 622. https://doi.org/10.1186/s12891-022-05557-6 14.Varzaityte, L., Kubilius, R., Rapoliene, L., Bartuseviciute, R., Balcius, A., Ramanauskas, K. in Nedzelskiene, I. (2020). The effect of balneotherapy and peloid therapy on changes in the functional state of patients with knee joint osteoarthritis: A randomized, controlled, single-blind pilot study. International Journal of Biometeorology, 64 (6), 955–964. https://doi.org/10.1007/s00484-019- 01785-z 550 Aleksander Valant Klinika Optimum, Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Fizioterapevtska obravnava po transferju latissimus dorsi UDK 615.82/.84:616.727.1-089 UDC 615.82/.84:616.727.1-089 KLJUČNE BESEDE: transfer latissimus dorsi, KEYWORDS: latissimus dorsi transfer, fizioterapevtska obravnava, rehabilitacija, physiotherapy treatment, rehabilitation, postoperativna oskrba postoperative care POVZETEK – Transfer mišice latissimus dorsi ABSTRACT – Latissimus dorsi (LD) muscle (LD) je kirurška rešitev za kompleksne patologije transfer is a surgical solution for complex shoulder ramena. Uspeh je odvisen od ustrezne fizioterapije. pathologies. Success depends on appropriate Pregled fizioterapevtske obravnave po transferju physiotherapy. An overview of physiotherapy LD, s ključnimi fazami, intervencijami in treatment after a latissimus dorsalis transfer with primerjavo obstoječih protokolov. Izvedena je bila the most important phases, measures and a analiza literature o rehabilitaciji po transferju LD. comparison of existing protocols. A literature Predstavljen je rehabilitacijski proces, deljen na review on rehabilitation after LD transfer was faze: zaščitna, pridobivanja gibljivosti, reedukacije conducted. The rehabilitation process is presented LD in krepitve/vrnitve k funkciji. Primerjana sta and divided into the following phases: Protection, protokola Brigham and Women's Hospital in regaining mobility, relearning LD and Melbourne Orthopaedic Group. Postoperativna strengthening/return to function. Protocols from fizioterapija zahteva strukturiran, fazni pristop, ki Brigham and Women's Hospital and the Melbourne upošteva celjenje in individualne potrebe. Ključni Orthopaedic Group were compared. Post- elementi so zaščita tetive, zgodnje razgibavanje, operative physiotherapy requires a structured, reedukacija LD za novo funkcijo ter postopna staged approach that takes into account healing krepitev. Primerjava protokolov kaže podobnosti v and individual needs. Key elements are tendon načelih in razlike v časovnih okvirih, vajah in protection, early mobilisation, retraining the LD to kriterijih napredovanja. Skrbno načrtovana in its new function and gradual strengthening. A izvedena fizioterapevtska obravnava je bistvena za comparison of the protocols shows similarities in funkcionalne izide po transferju LD. Ključen je the principles and differences in the time frame, individualiziran pristop. exercises and progression criteria. Carefully planned and executed physiotherapy treatment is essential for functional outcomes following an LD transfer. An individualised approach is crucial. 1 Teoretična izhodišča Transfer m.latissimus dorsi (LD) je uveljavljen kirurški postopek v ortopedski kirurgiji, pri katerem se kita te velike hrbtne mišice prenese na novo mesto narastišča, najpogosteje na tuberculum majus nadlahtnice. Glavni namen tega posega je obnovitev izgubljene funkcije ramenskega sklepa, predvsem zunanje rotacije in zmožnosti dviga roke ter zmanjšanje bolečine (Boileau idr., 2014; Wieser idr., 2020). Zgodovinsko gledano je bil transfer LD prvič uporabljen v 30. letih 20. stoletja, ko ga je L'Episcopo apliciral za zdravljenje posledic porodne poškodbe brahialnega pleteža, natančneje za korekcijo notranje rotacijske kontrakture ramena (Moursy idr., v Turkmen idr., 2021). Kasneje, leta 1988, je Gerber prvič 551 opisal uporabo transferja LD za zdravljenje masivnih, ireparabilnih ruptur rotatorne manšete pri odrasli populaciji, kar danes predstavlja najpogostejšo indikacijo za ta poseg (Al Sadek idr., 2018; Moursy idr., kot navedeno v; Anastasopoulos idr., 2017). Pomen postopka je v tem, da nudi možnost izboljšanja funkcije ramena in kakovosti življenja pacientom, pri katerih konzervativno zdravljenje ali poskusi direktne reparacije rotatorne manšete niso bili uspešni ali izvedljivi (Boileau idr., 2014, Pagani idr., 2018). Najpogostejše stanje, ki zahteva transfer LD, so torej masivne, ireparabilne posterosuperiorne rupture rotatorne manšete, ki zajemajo predvsem m. supraspinatus in m. infraspinatus (Boileau idr., 2014; Moursy idr., v Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020). Takšne rupture vodijo do znatne bolečine, mišične šibkosti, zmanjšane zmožnosti aktivnega dviga roke in zunanje rotacije, kar močno ovira vsakodnevne aktivnosti (Pagani idr., 2018). Druge, manj pogoste indikacije vključujejo že omenjene posledice porodne poškodbe brahialnega pleteža z notranjerotatorno kontrakturo ramena (Turkmen idr., 2021; Werthel idr., 2018) in v izbranih primerih tudi paralizo m. deltoideus zaradi poškodbe aksilarnega živca, kjer transfer LD lahko prispeva k obnovi abdukcije ramena. Razvoj kirurških tehnik, od klasičnih odprtih pristopov do sodobnejših artroskopsko asistiranih metod (Al Sadek idr., 2018; Millett idr., 2013; Wieser idr., 2020), je pomembno vplival na sam potek operacije in tudi na pooperativno okrevanje. Minimalno invazivni pristopi so povezani z manjšo kirurško travmo tkiva, boljšo ohranitvijo m. deltoideus, potencialno manjšo pooperativno bolečino in krajšim časom okrevanja (Al Sadek idr., 2018; Millett idr., 2013). Teoretično bi to lahko omogočilo zgodnejše in manj agresivno uvajanje določenih fizioterapevtskih intervencij v zgodnji fazi rehabilitacije. Vendar pa je ne glede na kirurški pristop ključnega pomena zaščita transferirane tetive in njenega celjenja na novo mesto narastišča. Biološki procesi celjenja tetive na kost zahtevajo določen čas, običajno vsaj 6–8 tednov imobilizacije ali zaščitenega gibanja, preden se lahko varno prične z aktivnejšim obremenjevanjem. Zato morajo rehabilitacijski protokoli, vedno upoštevati te temeljne biološke omejitve, da se prepreči prezgodnja odpoved transferja. Namen tega prispevka je celovito predstaviti fizioterapevtsko obravnavo pacientov po operativnem transferju mišice LD. Struktura prispevka bo sledila logičnemu zaporedju: najprej bodo predstavljene indikacije in kontraindikacije za operativni poseg ter kratek pregled kirurških vidikov, ki so pomembni za razumevanje pooperativne obravnave. Osrednji del bo namenjen podrobni razčlenitvi postoperativne fizioterapije, vključno s fazami rehabilitacijskega procesa, specifičnimi terapevtskimi intervencijami, metodami ocenjevanja napredka, možnimi zapleti in vlogi fizioterapije pri njihovem preprečevanju ter obravnavi. Na koncu bodo povzeti dolgoročni izidi zdravljenja in pomen individualiziranega pristopa v fizioterapiji ter predstavljena dva protokola rehabilitacije. 1.1 Indikacije in kontraindikacije za transfer LD Izbira pacientov za transfer m. LD je ključnega pomena za uspeh zdravljenja. Postopek je najpogosteje indiciran pri specifičnih patologijah ramenskega sklepa, kjer druge, manj invazivne metode niso bile uspešne ali niso primerne (Pagani idr. 2018). Podroben opis indikacij za transfer LD Ireparabilne masivne posterosuperiorne rupture rotatorne manšete: to je glavna in najpogostejša indikacija za transfer LD, zlasti pri relativno mlajših (običajno pod 65–70 let) in aktivnih pacientih, ki imajo visoke funkcionalne zahteve in pri katerih ni prisotne pomembne glenohumeralne artroze (Boileau idr., 2014; Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020; Turkmen idr., 2021). Klinično se simptomi pri pacientu pogosto kažejo z izrazito bolečino, oslabelostjo ali nezmožnostjo aktivne fleksije (dviga roke naprej) in zunanje rotacije ramena. Značilni klinični znaki, ki kažejo na disfunkcijo posterosuperiorne rotatorne 552 manšete (m. infraspinatus, m. supraspinatus), vključujejo pozitiven »external rotation lag sign« in »horn-blower sign«, ki kaže na oslabelost ali rupturo m. teres minor in/ali m. infraspinatus (Pagani idr., 2018). Slikovne preiskave, kot je magnetna resonanca (MRI), pogosto pokažejo obsežno rupturo z retrakcijo tetiv do nivoja glenoida ali celo dlje, proksimalno migracijo glave nadlahtnice z zmanjšanim akromiohumeralnim intervalom (običajno pod 7 mm) in napredovalo maščobno infiltracijo prizadetih mišic rotatorne manšete (stopnja 3 ali 4 po Goutallierju) (Moursy idr., v Pagani idr., 2018). Ključnega pomena za uspeh operacije je intaktna in funkcionalna tetiva m. subscapularis (Boileau idr., 2014; Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020). M. subscapularis je glavni notranji rotator in pomemben sprednji stabilizator ramena; njena ohranjena funkcija je nujna za vzpostavitev novega ravnovesja sil po transferju LD, ki primarno obnavlja zunanjo rotacijo in pomaga pri depresiji glave nadlahtnice (Brigham and Women's Hospital, 2007). Prav tako je zaželeno, da je m. teres minor intaktna in funkcionalna, saj deluje sinergistično s transferiranim LD pri zunanji rotaciji in lahko celo hipertrofira ter tako delno kompenzira funkcijo (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wieser idr., 2020). Prisotnost minimalne glenohumeralne artroze je sprejemljiva, medtem ko je napredovala artroza kontraindikacija za izoliran transfer LD; v takih primerih se pogosteje razmišlja o reverzni totalni endoprotezi ramena (Boileau idr., 2014; Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020). Posledice porodne poškodbe brahialnega pleteža (OBPI): transfer LD se pri tej skupini pacientov uporablja za korekcijo trdovratne notranjerotatorne kontrakture ramena in za izboljšanje aktivne zunanje rotacije (Werthel idr., 2018; Turkmen idr., 2021). Pogosto se ta poseg kombinira s sprostitvijo kontraktnih notranjih rotatorjev, kot je subscapularis, in/ali s transferjem m. teres major, da se doseže boljše ravnovesje mišic okoli ramenskega sklepa (Werthel idr., 2018). Paraliza deltoidne mišice/poškodba aksilarnega živca: v redkih in skrbno izbranih primerih, ko druge rekonstruktivne možnosti, kot sta nevroliza ali nevrotizacija, niso bile uspešne ali niso mogoče, se lahko transfer LD (včasih v kombinaciji z drugimi transferji, npr. trapeziusa) uporabi za delno obnovo abdukcije ramena. Predpogoj za tak poseg je ohranjena pasivna gibljivost ramena in dobra funkcija preostalih mišic rotatorne manšete. Uspeh transferja LD ni odvisen le od tehnično brezhibne izvedbe samega transferja, temveč tudi od celotnega stanja ramenskega obroča. Kot že omenjeno, je intaktna tetiva subscapularisa ključnega pomena za ohranjanje sprednje stabilnosti in notranje rotacije, kar omogoča transferiranemu LD, da učinkovito deluje kot zunanji rotator in depresor glave nadlahtnice (Boileau idr., 2014; Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020). Brez funkcionalnega subskapularisa transfer LD ne more vzpostaviti potrebnega ravnovesja sil (angl. force couple) za učinkovito delovanje ramena (Brigham and Women's Hospital, 2007). Podobno intakten teres minor sinergistično pomaga pri zunanji rotaciji in lahko sčasoma hipertrofira, da kompenzira nekatere funkcije (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wieser idr., 2020;). Zato je celostna predoperativna ocena teh mišic, poleg same m. LD, bistvena za napovedovanje uspeha operacije in pravilno izbiro kandidatov. 1.2 Diagnostični postopki in klinični znaki Diagnostika temelji na kombinaciji anamneze, kliničnega pregleda in slikovnih preiskav. Klinični pregled vključuje natančno oceno aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti v vseh ravninah, oceno mišične moči posameznih mišičnih skupin ramenskega obroča (zlasti zunanjih rotatorjev, notranjih rotatorjev, abduktorjev in fleksorjev) ter izvedbo specifičnih kliničnih testov za rotatorno manšeto. Sem sodijo že omenjeni lag znaki (npr. external rotation lag sign, internal rotation lag sign, dropping sign) in horn-blower sign (Pagani idr., 2018). Oceniti je treba tudi funkcijo m. deltoideus in m. subskapularis. Slikovne preiskave najpogosteje predstavljajo standardni rentgenski posnetki ramena (anteroposteriorni, transskapularni Y in aksilarni), ki se uporabljajo za oceno morebitne artroze, akromiohumeralne 553 distance, oblike akromiona in drugih kostnih nepravilnosti (Moursy idr., kot navedeno v; Pagani idr., 2018). Magnetna resonanca (MRI) je zlati standard za oceno integritete tetiv rotatorne manšete, velikosti in retrakcije rupture, stopnje maščobne infiltracije in atrofije mišic ter stanja tetive m. LD (Moursy idr., kot navedeno v; Pagani idr., 2018). Včasih se uporablja tudi računalniška tomografija (CT) ali CT-artrografija, zlasti za natančnejšo oceno kostnih struktur ali če MRI ni mogoča. 1.3 Kirurški vidiki transferja LD Razumevanje osnovnih kirurških principov transferja LD je pomembno za fizioterapevta, saj omogoča boljše načrtovanje in izvajanje pooperativne rehabilitacije ter prepoznavanje možnih omejitev in tveganj. Osnovni principi kirurškega posega:  Priprava pacienta in pristop: pacient je med operacijo običajno nameščen v bočni položaj (lateralni dekubitus), z operirano roko prosto za manipulacijo (Millett idr., 2013; Pagani idr., 2018; Werthel idr., 2018). Kirurški pristop je lahko preko ene same, daljše incizije, običajno v področju pazduhe (aksilarni pristop) (Turkmen idr., 2021), ali pa preko dveh ločenih incizij – ene superiorne (nad ramenskim sklepom) in druge aksilarne ali posteriorne za odvzem tetive LD (Turkmen idr., 2021; Millett idr., 2013).  Odvzem tetive LD: ključni del operacije je identifikacija in mobilizacija tetive m. LD. Ta mišica se nahaja na hrbtu in se narašča na medialni del intertuberkularnega žleba nadlahtnice. Kirurg mora previdno ločiti tetivo LD od sosednje m. teres major, s katero je lahko delno zraščena pri narastišču (Millett idr., 2013). Tetiva se nato sprosti z njenega prvotnega narastišča na humerusu. Pri tem je izjemnega pomena ohranitev torakodorzalnega živca in žil (nevrovaskularni pedikel), ki oskrbujejo mišico LD, saj je od tega odvisna njena vitalnost in funkcija po transferju (Pagani idr., 2018; Millett idr., 2013; Turkmen idr., 2021). Mišico je treba mobilizirati dovolj proksimalno, da lahko njena tetiva brez prekomerne napetosti doseže novo mesto insercije na veliki grčici nadlahtnice (Millett idr., 2013).  Priprava mesta insercije: novo mesto narastišča za transferirano tetivo LD je običajno na posterosuperiornem delu velike grčice nadlahtnice, pogosto na mestu, kjer sta se prvotno naraščali tetivi m. supraspinatus in infraspinatus (Pagani idr., 2018). To področje se skrbno pripravi – površinska plast kosti (kortikalis) se odstrani (dekortikacija), da se izpostavi dobro prekrvavljena spongiozna kost, kar spodbuja boljše celjenje tetive na kost (Pagani idr., 2018).  Prenos in fiksacija tetive: mobilizirana tetiva LD se nato prenese na pripravljeno mesto na veliki grčici. Pot prenosa je lahko med posteriornim delom m. deltoideus in m. teres minor (Wieser idr., 2020; Werthel idr., 2018) ali pa se ustvari tunel pod m. deltoideus (Pagani idr., 2018). Fiksacija tetive na kost se lahko izvede na več načinov: s transosealnimi šivi (šivi, speljani skozi kostne tunele), s sidrnimi vijaki (angl. suture anchors), ki se fiksirajo v kost in imajo pritrjene močne šivalne niti za pritrjevanje tetive ali z interferenčnimi vijaki, ki stisnejo tetivo v kostni tunel (Anastasopoulos idr., 2017; Moursy idr., v Pagani idr., 2018; Millett idr., 2013;). Nekateri kirurgi se odločijo za ojačitev (augmentacijo) transferirane tetive LD, da povečajo njeno trdnost, debelino ali dolžino. Za to se lahko uporabijo različni materiali, kot so človeški dermalni matriks (npr. GraftJacket), alograft Ahilove tetive ali avtograft (tkivo, odvzeto pacientu samemu, npr. fascija lata) (Anastasopoulos idr., 2017; Pagani idr., 2018; Sovukluk idr.). Moursy s sodelavci (kot navedeno v Boileau idr., 2014) so opisali tehniko odvzema tetive LD skupaj z majhnim koščenim fragmentom z mesta njenega prvotnega narastišča, kar omogoča neposredno kostno-kostno fiksacijo na veliki grčici in lahko vodi do boljše integritete transferja. 554 Pristopi:  Odprti pristop: to je klasičen pristop, ki vključuje eno ali dve večji kožni inciziji za dostop do mišice LD in mesta njene nove insercije (Al Sadek idr., 2018; Turkmen idr., 2021; Wieser idr., 2020). Pri tem pristopu je včasih potrebno delno odvajanje m. deltoideus od njenega narastišča, da se omogoči dostop do velike grčice (Brigham and Women's Hospital, 2007; Millett idr., 2013).  Artroskopsko asistiran pristop: ta tehnika združuje prednosti minimalno invazivne kirurgije z odprtim odvzemom tetive. Tetiva LD se običajno odvzame preko manjše, minimalno odprte incizije v aksili, medtem ko se priprava mesta insercije na veliki grčici in sama fiksacija tetive izvedeta artroskopsko (pod kontrolo kamere skozi majhne reze) (Al Sadek idr., 2018; Millett idr., 2013; Pagani idr., 2018; Wieser idr., 2020). Prednosti tega pristopa vključujejo manjšo kirurško travmo, boljšo vizualizacijo sklepnih struktur, potencialno manjše tveganje za okužbe in pomembno ohranitev m. deltoideus, kar lahko prispeva k hitrejšemu okrevanju in boljšemu kozmetičnemu rezultatu (Al Sadek idr., 2018; Millett idr., 2013).  Popolnoma artroskopski pristop: ta pristop, kjer se celoten postopek, vključno z odvzemom tetive LD, izvede artroskopsko, je tehnično najzahtevnejši in se redkeje uporablja. Pagani s sodelavci (2018) so opisali specifično tehniko, ki vključuje osteotomijo akromiona, da se zagotovi boljša vizualizacija in dostop do velike grčice za fiksacijo transferirane tetive, ne da bi bilo treba poškodovati m. deltoideus (Pagani idr., 2018). Po končani fiksaciji tetive se akromion ponovno anatomsko fiksira. Ena od pogostih skrbi pri transferju LD je možnost sekundarne rupture ali odpovedi transferirane tetive, zlasti ker je tetiva LD lahko relativno tanka in široka, kar otežuje močno fiksacijo s šivi (Moursy idr., kot navedeno v; Anastasopoulos idr., 2017). Prav zato so bile razvite tehnike, kot je že omenjena fiksacija s koščenim blokom (Moursy idr., v Boileau idr., 2014), uporaba močnejših sider ali interferenčnih vijakov ter augmentacija tetive z različnimi biološkimi ali sintetičnimi materiali (Anastasopoulos idr., 2017; Pagani idr., 2018; Sovukluk idr., 2023). Cilj teh modifikacij je izboljšati primarno trdnost fiksacije in zmanjšati tveganje za odpoved transferja. Varnejša in močnejša fiksacija lahko teoretično omogoči nekoliko bolj samozavestno napredovanje v rehabilitacijskem procesu, vendar pa osnovno načelo zaščite celjenja tetive na kost, ki traja več tednov, ostaja ključno ne glede na tehniko fiksacije. Anatomske in biomehanske spremembe po transferju Mišica LD je velika, ploščata mišica, ki izvira s torakolumbalne fascije, trnov trnastih odrastkov spodnjih prsnih in ledvenih vretenc, črevničnega grebena in spodnjih reber ter se narašča na medialni rob intertuberkularnega žleba nadlahtnice (Anastasopoulos idr., 2017; Turkmen idr., 2021). Njena primarna funkcija je notranja rotacija, addukcija in ekstenzija ramena (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Turkmen idr., 2021). S kirurškim transferjem njenega narastišča na posterosuperiorni del velike grčice nadlahtnice se njena funkcija spremeni. V novem položaju mišica LD deluje kot zunanji rotator ramena in kot depresor glave nadlahtnice (Anastasopoulos idr., 2017; Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Turkmen idr., 2021; Wieser idr., 2020). Glavni biomehanski cilj transferja LD je obnoviti dinamično ravnovesje sil (angl. force couple) v ramenskem sklepu, ki je porušeno zaradi masivne rupture posterosuperiorne rotatorne manšete. Z obnovo zunanje rotacijske moči in zmožnosti depresije glave nadlahtnice transfer LD omogoča učinkovitejše delovanje preostalih mišic, zlasti m. deltoideus, kar vodi k izboljšanju aktivne elevacije in splošne funkcije ramena (Anastasopoulos idr., 2017; Brigham and Women's Hospital, 2007; Wieser idr., 2020). Za optimalno delovanje transferirane mišice je ključnega pomena, da je tetiva fiksirana pod ustrezno napetostjo – ne preohlapno in ne preveč napeto (Boileau idr., 2014). 555 1.4 Postoperativna fizioterapevtska obravnava Uspešna rehabilitacija po transferju m. LD je ključnega pomena za doseganje optimalnih dolgoročnih rezultatov in povrnitev funkcije ramenskega sklepa. Fizioterapevtski program mora biti skrbno načrtovan, individualno prilagojen in temelječ na faznem pristopu, ki upošteva biološke procese celjenja in postopno obnavljanje funkcije. Splošna načela in cilji rehabilitacije Glavni cilji postoperativne fizioterapije so večplastni:  Zmanjšanje bolečine in vnetja: v zgodnji fazi je to prioritetni cilj, ki se dosega z imobilizacijo, krioterapijo in drugimi fizikalnimi modalitetami (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d).  Zaščita integritete kirurškega popravka: preprečevanje prekomerne napetosti na transferirano tetivo v fazi celjenja je bistveno za preprečitev odpovedi transferja (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.).  Postopno obnavljanje obsega gibljivosti: najprej pasivnega (PROM), nato aktivno-asistiranega (AAROM) in končno aktivnega (AROM) obsega gibljivosti v varnih mejah (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Moursy idr., v Lahey Hospital & Medical Center, n. d.;).  Reedukacija mišice LD za njeno novo funkcijo: ker mišica LD po transferju opravlja drugačno vlogo (postane zunanji rotator in depresor glave nadlahtnice), je potrebno specifično učenje oziroma »preprogramiranje« njene aktivacije (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.).  Povrnitev mišične moči in vzdržljivosti: postopno krepitev transferirane mišice LD, preostalih mišic rotatorne manšete, deltoidne mišice in stabilizatorjev lopatice (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.).  Obnova propriocepcije in živčno-mišičnega nadzora: izboljšanje zavedanja položaja sklepa v prostoru in koordinacije gibov (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d).  Povrnitev polne funkcionalnosti ramena: omogočanje pacientu vrnitve k vsakodnevnim aktivnostim, delu in športu (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.). Rehabilitacija po transferju LD je dolgotrajen proces, ki običajno traja od 6 mesecev do enega leta ali več in zahteva aktivno sodelovanje ter motiviranost pacienta. Napredovanje skozi posamezne faze rehabilitacije temelji na kombinaciji časovnih okvirov, ki odražajo proces celjenja tkiv in doseganju specifičnih kliničnih kriterijev (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Moursy idr., kot navedeno v Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wagner idr., 2018; Wilson idr., 2007). Ocenjuje se, da lahko transferirana mišica doseže približno 75–80 % moči kontralateralne, neoperirane strani (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Brigham and Women's Hospital, 2007). Splošno velja, da transferirane mišice po operaciji izgubijo približno eno stopnjo mišične moči po Oxfordovi lestvici (Brigham and Women's Hospital, 2007). Fazni pristop k rehabilitaciji Večina rehabilitacijskih protokolov po transferju LD opisuje tri do štiri glavne faze. Spodaj je predstavljen splošen model, ki združuje elemente iz različnih znanstvenih virov in kliničnih smernic (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Moursy idr., kot navedeno v Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wagner idr., 2018; Wilson idr., 2007). 556 1.5 Specifične fizioterapevtske intervencije Terapevtske vaje:  Vaje za obseg gibljivosti: pasivne (PROM), aktivno-asistirane (AAROM) in aktivne (AROM) vaje so temelj vsake faze rehabilitacije, pri čemer se intenzivnost in obseg postopoma povečujeta (Baek idr., 2025; Moursy idr., v Lahey Hospital & Medical Center, n. d.).  Vaje za moč: začnejo se z izometričnimi kontrakcijami (mišica se napne, a ne premika sklepa), nadaljujejo z izotoničnimi vajami (koncentrične in ekscentrične kontrakcije) z uporabo lastne teže, elastičnih trakov in lahkih uteži. Poudarek je na krepitvi transferirane mišice LD, preostalih mišic rotatorne manšete (zlasti subscapularis in teres minor, če sta intaktna), m. deltoideus ter mišic, ki stabilizirajo lopatico (npr. m. serratus anterior, mm. rhomboidei, m. trapezius) (Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Seidl idr., 2023; Sovukluk idr., 2023).  Proprioceptivne vaje in vaje za živčno-mišični nadzor: te vaje so ključne za obnovo zavedanja položaja sklepa v prostoru, izboljšanje ravnotežja in koordinacije ter ponovno vzpostavitev učinkovitih gibalnih vzorcev. Vključujejo lahko vaje na nestabilnih podlagah, vaje z zaprtimi očmi, ritmično stabilizacijo in elemente PNF (proprioceptivna nevromuskularna facilitacija) (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.). Manualna terapija:  Mobilizacija mehkih tkiv: tehnike, kot so masaža (npr. za deltoid, biceps brachii) (Sovukluk idr., 2023), prečno frikcijsko masiranje in miofascialno sproščanje, se lahko uporabljajo za zmanjšanje mišične napetosti, izboljšanje prekrvavitve in obravnavo brazgotinskega tkiva, zlasti na mestu incizij in na donorskem mestu.  Mobilizacija sklepov: nežne pasivne mobilizacijske tehnike (npr. stopnje I-II po Maitlanu za zmanjšanje bolečine, kasneje stopnje III-IV za povečanje gibljivosti) se lahko uporabljajo za glenohumeralni sklep, pa tudi za sosednje sklepe, kot so skapulotorakalni, akromioklavikularni in sternoklavikularni sklep, odvisno od faze rehabilitacije in klinične slike pacienta (Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Sovukluk idr., 2023). Uporaba fizikalnih agensov:  Krioterapija (hlajenje): zlasti v akutni fazi (prvih nekaj dni do tednov) se uporablja za zmanjšanje pooperativne bolečine, otekline in vnetja (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Sovukluk idr., 2023).  Transkutana električna živčna stimulacija (TENS): lahko se uporablja za modulacijo bolečine v različnih fazah rehabilitacije (Sovukluk idr., 2023).  Nevromišična električna stimulacija (NMES): uporabna za facilitacijo mišične kontrakcije in pomoč pri reedukaciji transferirane mišice LD ter za krepitev drugih oslabelih mišic, zlasti v zgodnejših fazah, ko je voljna aktivacija še šibka (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.).  Biofeedback za reedukacijo mišice LD: ker m. LD po transferju prevzame novo, biomehansko drugačno vlogo (iz notranjega rotatorja, adduktorja in ekstenzorja postane zunanji rotator in depresor glave nadlahtnice), gre za t.i. »out-of-phase« transfer (Brigham and Women's Hospital, 2007; Wagner idr., 2018). To pomeni, da se mora pacient naučiti zavestno aktivirati to mišico za izvajanje gibov, ki jih prej ni opravljala. Površinska elektromiografija (sEMG) z biofeedbackom je izjemno koristno orodje v tem procesu (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wagner idr., 2018). Biofeedback omogoča pacientu vizualno ali slušno povratno informacijo o električni aktivnosti v transferirani mišici med poskusom kontrakcije. To pomaga izboljšati voljno kontrolo mišice, povečati zavedanje o njeni novi vlogi in spodbujati 557 selektivno aktivacijo LD brez prekomerne sočasne aktivacije (ko-aktivacije) drugih, morda sinergističnih ali antagonističnih mišic (mTrigger, n. d.). Uporaba biofeedbacka je smiselna že v zgodnjih fazah, ko so prvi znaki voljne aktivacije transferirane mišice morda še zelo šibki in jih pacient sam težko zazna (mTrigger, n. d.). Postopoma, ko se mišična kontrola izboljšuje, se biofeedback lahko vključi v bolj kompleksne in funkcionalne vaje. Pomen reedukacije mišice LD, podprte z biofeedbackom, ne gre podcenjevati. Brez učinkovitega »preprogramiranja« mišice na kortikalni ravni transferirana mišica morda ne bo dosegla svojega polnega funkcionalnega potenciala v novi vlogi, kar lahko vpliva na končni izid operacije. Učinkovita reedukacija je verjetno eden od ključnih dejavnikov, ki ločujejo uspešnejše od manj uspešnih rezultatov po transferju LD. 1.6 Možni zapleti in vloga fizioterapije Kljub temu da je transfer LD na splošno varen in učinkovit postopek za izbrane paciente, se lahko pojavijo določeni zapleti. Fizioterapija ima pomembno vlogo tako pri preprečevanju kot pri obravnavi teh zapletov. Pregled pogostih in manj pogostih zapletov Med najpogostejše zaplete sodijo (Al Sadek idr., 2018; Peebles idr., 2023; Velasquez Garcia idr., 2024):  Odpoved ali ruptura transferirane tetive: to je eden resnejših zapletov, ki lahko nastane zaradi tehničnih napak med operacijo (npr. neustrezna napetost transferja, slaba kakovost tetive), neustrezne fiksacije ali pogosteje zaradi preagresivne ali nepravilno vodene rehabilitacije oziroma nesodelovanja pacienta. Incidenca se v literaturi navaja med 0.4 % do celo 20–30 % v nekaterih serijah (Moursy idr., v Anastasopoulos idr., 2017; Peebles idr., 2023; Velasquez Garcia idr., 2024).  Okužba (infekcija): lahko je površinska (na mestu kožne rane) ali globoka (v sklepu ali ob transferirani tetivi). Pojavi se lahko na mestu operacije na ramenu ali na donorskem mestu na hrbtu (Al Sadek idr., 2018; Peebles idr., 2023).  Trdota ramena (angl. shoulder stiffness): lahko se razvije kot posledica dolgotrajne imobilizacije, bolečine, vnetja ali neustrezno vodene rehabilitacije. Prizadene lahko tako glenohumeralni kot skapulotorakalni sklep.  Bolečina: kronična bolečina je lahko prisotna na mestu operacije na ramenu ali, kar je pogosteje, na donorskem mestu na hrbtu, kjer je bila odvzeta mišica LD (Lee in Mun, 2014; Zhang idr., 2024).  Poškodba živca: med operacijo lahko pride do poškodbe torakodorzalnega živca (ki oživčuje mišico LD in je ključen za njeno funkcijo po transferju), aksilarnega živca (ki oživčuje m. deltoideus) ali drugih živcev brahialnega pleteža. Poškodba je lahko prehodna (nevropraksija) ali redkeje trajna (Al Sadek idr., 2018; Peebles idr., 2023; Tashjian, n. d.; University of Iowa Hospitals & Clinics, n. d.).  Hematom ali serom: zlasti na donorskem mestu na hrbtu je pogost nastanek seroma (nabiranje tekočine pod kožo). Manjši hematomi se lahko pojavijo tudi na mestu operacije na ramenu (Al Sadek idr., 2018; Lee in Mun, 2014; University of Iowa Hospitals & Clinics, n. d.; Zhang idr., 2024).  Morbiditeta donorskega mesta: poleg seroma, bolečine in brazgotinjenja lahko odvzem mišice LD povzroči tudi določeno funkcionalno oslabelost pri aktivnostih, ki zahtevajo močno addukcijo, ekstenzijo ali notranjo rotacijo roke (npr. plezanje, plavanje, metanje). Pacienti lahko poročajo tudi o kozmetičnih težavah zaradi spremenjene konture hrbta (Lee in Mun, 2014; Zhang idr., 2024).  Zmanjšana aktivna elevacija naprej: paradoksalno lahko pri nekaterih pacientih pride do poslabšanja aktivnega dviga roke naprej (Brigham and Women’s Hospital, 2007).  Nestabilnost ali subluksacija ramena: redkejši zaplet (Peebles idr., 2023).  Prelom velike grčice: lahko se zgodi med operacijo pri vstavljanju sider ali kasneje zaradi stresa (Al Sadek idr., 2018). 558  Napredovanje artritičnih sprememb: čeprav transfer LD lahko izboljša funkcijo, ne ustavi nujno napredovanja že obstoječih degenerativnih sprememb v sklepu (Baek idr., 2025; Iannotti, 2015; Kim idr., 2024). Fizioterapevtske strategije za preprečevanje in obravnavo zapletov Fizioterapevt ima ključno vlogo pri minimiziranju tveganja za nastanek zapletov in pri njihovi čimprejšnji ter učinkoviti obravnavi. Preprečevanje odpovedi transferja: najpomembnejši ukrep je dosledno upoštevanje rehabilitacijskega protokola, zlasti v zgodnjih fazah. To vključuje pravilno namestitev in nošenje imobilizacijske opornice, strogo omejevanje gibov in obremenitev, kot jih določa protokol ter postopno napredovanje vaj pod nadzorom fizioterapevta. Ključna je edukacija pacienta o tem, kateri gibi so prepovedani in zakaj, ter o pomenu zaščite transferirane tetive (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.). Obvladovanje bolečine in vnetja: uporaba krioterapije, TENS-a, nežnih manualnih tehnik (npr. mobilizacija mehkih tkiv, sklepna mobilizacija stopnje I-II) in prilagojenih terapevtskih vaj lahko pomaga zmanjšati bolečino in vnetje ter tako omogočiti boljše sodelovanje pacienta pri rehabilitaciji (Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Sovukluk idr., 2023; Sterling Therapy, n. d.). Preprečevanje in zdravljenje trdote ramena: zgodnje, a zelo previdno pasivno razgibavanje (PROM) v varnih mejah, ki jih določa protokol, je pomembno za preprečevanje razvoja adhezij in ohranjanje gibljivosti. Kasneje se postopoma uvajajo aktivno-asistirane (AAROM) in aktivne (AROM) vaje ter po potrebi sklepne mobilizacijske tehnike višjih stopenj (Boston Shoulder Institute, n. d.; Brigham and Women's Hospital, 2007; Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Sovukluk idr., 2023). Pomembno je razlikovati med normalno pooperativno omejitvijo gibljivosti zaradi zaščite in bolečine ter razvojem patološke trdote (npr. adhezivni kapsulitis). Obravnava poškodbe živca: če pride do prehodne poškodbe živca (nevropraksije), fizioterapija vključuje ohranjanje pasivnega obsega gibljivosti prizadetih sklepov, da se preprečijo kontrakture, reedukacijo prizadetih mišic (lahko z uporabo NMES ali biofeedbacka, ko se pojavi prva aktivnost), senzorno reedukacijo za izboljšanje občutka in obvladovanje morebitne nevropatske bolečine. Rehabilitacija je lahko dolgotrajna in zahteva potrpežljivost (Tashjian, n. d.; mTrigger, n.d.). Obravnava morbiditete donorskega mesta: fizioterapevt mora biti pozoren tudi na težave, povezane z odvzemom mišice LD. To vključuje vaje za ohranjanje gibljivosti trupa in ramenskega obroča, vaje za krepitev preostalih mišic hrbta in ramena, ki lahko kompenzirajo izpad funkcije LD, tehnike za obravnavo brazgotine (npr. masaža brazgotine, silikonski obliži) in v sodelovanju z zdravnikom svetovanje glede kompresijske terapije v primeru seroma (Lee in Mun, 2014; University of Iowa Hospitals & Clinics, n. d.; Zhang idr., 2024). Splošno: redno spremljanje napredka pacienta, zgodnje prepoznavanje morebitnih odstopanj od pričakovanega poteka okrevanja in prilagajanje terapevtskega programa so ključni. Tesno sodelovanje med fizioterapevtom, operaterjem in pacientom je nujno za uspešno obravnavo morebitnih zapletov (Brigham and Women's Hospital, 2007). Veliko pooperativnih zapletov, zlasti tistih, ki so povezani z odpovedjo transferja ali ponovno poškodbo, je mogoče preprečiti z doslednim upoštevanjem navodil in omejitev s strani pacienta. Fizioterapevt ima tu osrednjo vlogo, saj je pogosto glavni strokovnjak, s katerim ima pacient reden stik v pooperativnem obdobju. Njegova naloga je, da pacienta temeljito pouči o pomenu posameznih faz rehabilitacije, pravilnem izvajanju vaj doma, aktivnostih, ki se jim mora izogibati, in o prepoznavanju morebitnih 559 opozorilnih znakov, ki bi lahko kazali na zaplet (Brigham and Women's Hospital, 2007; Eichinger, n. d.). Pomanjkljiva edukacija ali nesodelovanje pacienta (angl. non-compliance) lahko znatno povečata tveganje za neugoden izid. Poleg osredotočenosti na rehabilitacijo operiranega ramena je pomembno, da fizioterapevt naslovi tudi morebitno morbiditeto donorskega mesta (Lee in Mun, 2014; University of Iowa Hospitals & Clinics, n. d.; Zhang idr., 2024). Težave, kot so serom, kronična bolečina na hrbtu ali funkcionalne omejitve zaradi odvzema mišice LD, lahko pomembno vplivajo na celotno okrevanje in končno zadovoljstvo pacienta. Celostna fizioterapevtska obravnava bi zato morala vključevati tudi oceno in ustrezno terapijo teh težav, na primer z vajami za trup, ohranjanjem gibljivosti hrbtenice in po potrebi s kompenzatorno krepitvijo drugih mišičnih skupin. 2 Metode Za namen članka smo primerjali protokol, ki ga uporablja fizioterapevtski tim Ortopedske Klinike -Polilkinika Univerzitetni Klinični Center Ljubljana (uporabljajo Melbourne Orthopaedic Group) in EA-Rehab (uporabljajo protokol Brigham and Women’s Hospital oz. MassGeneral). Oba predložena protokola, eden iz Brigham and Women's Hospital (BWH) in drugi iz Melbourne Orthopaedic Group (MOG), predstavljata strukturiran pristop k pooperativni fizioterapevtski obravnavi pacientov po transferju tetive m. LD (LDTT) zaradi ireparabilne rupture rotatorne manšete. Namen obeh je zagotoviti smernice za postopno obnavljanje funkcije ramenskega sklepa, zmanjšanje bolečine in zaščito kirurškega popravila. Kljub skupnim ciljem pa med protokoloma obstajajo razlike v časovnih okvirih posameznih faz, specifičnih terapevtskih intervencijah, previdnostnih ukrepih in kriterijih za napredovanje. 3 Rezultati Oba protokola temeljita na faznem pristopu k rehabilitaciji, ki se začne z obdobjem maksimalne zaščite, osredotočenim na kontrolo bolečine in vnetja ter zaščito integritete prenosa tetive. Postopoma se napreduje k obnovi pasivnega obsega gibljivosti (PROM), kasneje pa k aktivno asistiranemu (AAROM) in aktivnemu obsegu gibljivosti (AROM). Ključni element obeh protokolov je reedukacija mišice LD, da prevzame novo funkcijo zunanjega rotatorja in depresorja ramena. Struktura in časovni okviri faz: Protokol BWH rehabilitacijo deli na štiri glavne faze:  Faza I - Maksimalna zaščita / Akutna faza (0-6 tednov)  Faza II - Faza aktivnega gibanja (AROM) (začne se v 6. tednu)  Faza III - Začetna krepitev (ne pred 12. tednom)  Faza IV - Napredna krepitev / Vrnitev k aktivnostim (čas ni striktno določen, sledi Fazi III) Protokol MOG uporablja bolj podrobno časovno razdelitev, zlasti v zgodnjih fazah:  0–2 tedna: imobilizacija, zgodnje pasivno gibanje in vaje za distalne sklepe.  2–6 tednov: nadaljevanje z omejitvami, postopno povečevanje PROM.  6–10 tednov: prehod na drugo vrsto opornice, postopno uvajanje AAROM in AROM, reedukacija m. LD.  10–16 tednov: uvajanje raztezanja, vaj z obremenitvijo in funkcionalnega gibanja.  16 tednov +: postopna vrnitev k lažjim rekreacijskim aktivnostim in treningu z utežmi. 560 3.1 Primerjava po ključnih rehabilitacijskih elementih Imobilizacija in zgodnje gibanje:  BWH: abdukcijska opornica ali »gunslinger« ortoza ves čas, razen med vadbo in umivanjem, v fazi I (0–6 tednov). PROM se tipično prične v 3. tednu po operaciji. Omejitve vključujejo prepoved pasivne notranje rotacije, addukcije in ekstenzije ramena ter forsiranega pasivnega gibanja v fleksijo. Dovoljen je AROM komolca, zapestja in roke ter vratne hrbtenice.  MOG: opornica ves čas v prvih 6 tednih; roka ne sme pasti pod 60° abdukcije v prvih 2 tednih. Od 6–10 tednov se abdukcija zmanjša na 0° in preide na imobilizacijsko opornico. PROM fleksija do 60°+ v skapularni ravnini se prične med 2. in 6. tednom. Stroge omejitve vključujejo prepoved notranje rotacije, addukcije in ekstenzije ter forsiranega raztezanja v prvih 6 tednih. Dovoljeno je »scap setting« (izolirani pasivni premiki lopatice) ter AROM komolca, zapestja in roke od 0–2 tedna. Obseg gibljivosti (ROM):  BWH: v fazi I je poudarek na postopnem obnavljanju nebolečega PROM (fleksija, elevacija v skapularni ravnini, zunanja rotacija od nevtralne do končnega obsega). V fazi II se nadaljuje s PROM in uvaja AAROM ter AROM (fleksija, elevacija, zunanja in notranja rotacija, ekstenzija, horizontalna addukcija), pri čemer se izogiba forsiranemu raztezanju. V fazi III se po potrebi uvede nežno končno raztezanje v vseh ravninah.  MOG: PROM fleksija in zunanja rotacija se uvajata med 2. in 6. tednom. Med 6. in 10. tednom se dovoli notranja rotacija (brez raztezanja) in postopno napreduje do polnega PROM brez forsiranega raztezanja; uvaja se asistirana aktivna fleksija in ekstenzija po toleranci. Raztezanje ramena se dovoli šele med 10. in 16. tednom. Reedukacija mišice LD:  BWH: v fazi II je cilj facilitirati LD, da deluje kot zunanji rotator in depresor ramena. Priporoča se uporaba biofeedback naprave in nevromuskularne električne stimulacije (NMES) za pomoč pri mišični aktivaciji.  MOG: med 6. in 10. tednom se uvaja biofeedback za LS v 30° abdukcije, s poudarkom na addukciji, nato addukciji/ZR izometrično in končno addukciji/ZR aktivno, da se spodbudi delovanje LD kot zunanjega rotatorja in depresorja. Optimizacija biofeedbacka se nadaljuje med 10. in 16. tednom. Krepitev:  BWH: V Fazi I so dovoljene le izometrične vaje za m. deltoideus (submaksimalno, neboleče), skapularno retrakcijo in dvigovanje ramen. V fazi II se nadaljuje s temi vajami ter se dodajo izometrične vaje za rotatorno manšeto (submaksimalno) in »wall/table push-up plus«. Faza III (ne pred 12. tednom) uvaja krepitev z elastičnimi trakovi ali lahkimi prostimi utežmi (deltoid, periskapularne mišice, zunanja in notranja rotacija – od izometrije k izotoniji, biceps brachii, triceps brachii) ter lahke vaje v zaprti kinetični verigi. Faza IV vključuje naprednejše vaje z uporom in postopno uvajanje treninga z utežmi (previdno pri vajah nad glavo in s širokim prijemom).  MOG: izometrične vaje za ramenski obroč, veslanje v trebušnem položaju in dvigovanje ramen se uvajajo med 6. in 10. tednom. Med 10. in 16. tednom se pričnejo lahke vaje z uporom za ramo ter vaje v zaprti in odprti kinetični verigi. Nežno treniranje z utežmi se prične po 16. tednu, z omejitvami (roke v vidnem polju, brez širokega prijema, izogibanje aktivnostim čez telo). 561 3.2 Previdnostni ukrepi in omejitve  BWH: v fazi I in II: prepoved pasivne notranje rotacije, addukcije in ekstenzije (v fazi I striktno, v fazi II brez forsiranega raztezanja), prepoved forsiranega PROM v fleksijo, brez obremenjevanja operirane zgornje okončine, brez dvigovanja ali nošenja bremen. V fazi III in IV: brez forsiranega raztezanja, brez težkega dvigovanja ali nošenja, brez športa (faza III), brez krepitve s težkimi utežmi ali na napravah.  MOG: v prvih 6 tednih: brez forsiranega raztezanja, brez notranje rotacije, addukcije, ekstenzije. Med 6. in 10. tednom: BREZ nošenja/dvigovanja, brez uporabe uteži, brezobremenjevanja, brez forsiranega ROM, brez uporabe škripca. Med 10. in 16. tednom: brez forsiranih gibov/raztezanj, brez športa, brez uporabe težkih uteži. Po 16. tednu: brez uporabe težkih uteži. Propriocepcija in živčno-mišična kontrola:  BWH: v fazi II se pričnejo lahke vaje za propriocepcijo v odprti kinetični verigi in ritmično stabilizacijo. V fazi III se nadaljuje z vajami za zavedanje položaja in ritmično stabilizacijo. V fazi IV se napreduje z vajami za propriocepcijo in vajami v zaprti kinetični verigi.  MOG: proprioceptivne vaje (abeceda, krogi, protrakcija) se uvajajo med 10. in 16. tednom. 3.3 Kriteriji za napredovanje med fazami  BWH: za prehod v fazo II: minimalna bolečina pri PROM, PROM fleksija vsaj 90°, PROM zunanja rotacija vsaj 30°. Za prehod v fazo III: nezapleten pooperativni potek, minimalna bolečina pri vajah, AROM elevacija vsaj 90° v pokončnem položaju z minimalnim dvigom deltoida, dobra aktivacija LD pri AROM elevaciji, funkcionalen AROM ZR in NR. Za prehod v fazo IV: pacient je sposoben demonstrirati pravilno proprioceptivno zavedanje, ustrezna mišična zmogljivost za ZR/NR, dobra aktivacija LD pri aktivni ZR in elevaciji. Za zaključek in prehod na domači program/lahke rekreacijske aktivnosti: dosežen plato pri AROM s pravilnim skapulohumeralnim ritmom, moč >75–85 % neoperirane strani, zadovoljiv klinični pregled s strani zdravnika.  MOG: Kriteriji za napredovanje niso tako eksplicitno opredeljeni kot v protokolu BWH, napredovanje je bolj vezano na časovne okvire in toleranco pacienta.  Posebnosti protokolov: protokol BWH podrobneje opredeljuje »skapularno ravnino« (30° abdukcije in fleksije z nevtralno rotacijo) in poudarja, da PROM ni raztezanje. Prav tako eksplicitno omenja modalitete, kot sta krioterapija in elektroterapija za kontrolo bolečine. Protokol MOG omenja pričakovano moč operirane strani po končani rehabilitaciji (75–80 % neoperirane strani) in navaja, da so pooperativni rezultati običajno boljši, če je tetiva m. teres minor intaktna. Vključuje tudi specifično vajo »J Curve« (s sklicevanjem na video). 3.4 Tabela primerjave protokolov Tabela 1 Primerjave protokolov Kategorija Protokol Brigham and Women's Hospital Protokol Melbourne Orthopaedic Group (BWH) (MOG) Razdelitev na 4 faze: Bolj podrobna časovna razdelitev: Struktura in *Faza I - Maksimalna zaščita (0–6 *0–2 tedna (imobilizacija, zgodnje pasivno časovni okviri tednov) gibanje) faz *Faza II - Faza aktivnega gibanja *2–6 tednov (nadaljevanje z omejitvami, (začetek v 6. tednu) povečevanje PROM) 562 *Faza III - Začetna krepitev (ne pred 12. *6–10 tednov (prehod na drugo opornico, tednom) uvajanje AAROM/AROM, reedukacija *Faza IV - Napredna krepitev / Vrnitev k LD) aktivnostim (sledi Fazi III). *10–16 tednov (raztezanje, vaje z obremenitvijo) *16 tednov + (vrnitev k lažjim aktivnostim) *Abdukcijska opornica ali »gunslinger« *Opornica ves čas (prvih 6 tednov). ortoza ves čas (0–6 tednov), razen med *Roka ne sme pasti pod 60° abdukcije vadbo/umivanjem. (prva 2 tedna). *PROM se tipično prične v 3. tednu. *6–10 tednov: prehod na imobilizacijsko *Omejitve: prepoved pasivne notranje opornico (abdukcija 0°). Imobilizacija in rotacije (NR), addukcije, ekstenzije; *PROM fleksija do 60°+ v skapularni zgodnje gibanje prepoved forsiranega PROM v fleksijo. ravnini (2–6 teden). *Dovoljen AROM komolca, zapestja, *Omejitve: prepoved NR, addukcije, roke, vratne hrbtenice. ekstenzije, forsiranega raztezanja (prvih 6 tednov). *Dovoljeno »scap setting« in AROM komolca, zapestja, roke (0–2 tedna). *Faza I: postopno neboleče PROM *PROM fleksija in ZR (2–6 teden). (fleksija, elevacija v skapularni ravnini, *6–10 teden: dovoljena NR (brez zunanja rotacija (ZR)). raztezanja), postopno do polnega PROM Obseg *Faza II: nadaljevanje PROM, uvajanje (brez forsiranja). gibljivosti AAROM in AROM (vse smeri), *Uvajanje asistirane aktivne fleksije in (ROM) izogibanje forsiranemu raztezanju. ekstenzije. *Faza III: po potrebi nežno končno *Raztezanje ramena dovoljeno med 10. in raztezanje. 16. tednom. *Faza II: cilj je facilitirati LD, da deluje *6–10 teden: uvajanje biofeedbacka v 30° kot ZR in depresor ramena. abdukcije. Reedukacija *Priporočena uporaba biofeedbacka in *Poudarek na addukciji, nato addukciji/ER mišice LD NMES. izometrično, nato addukciji/ER aktivno. *Optimizacija biofeedbacka (10–16 teden). *Faza I: izometrija za deltoid, skapularno *6–10 teden: izometrične vaje za ramenski retrakcijo, dvig ramen (submaksimalno). obroč, veslanje v trebušnem položaju, *Faza II: nadaljevanje, dodana izometrija dvigovanje ramen. rotatorne manšete (submaksimalno), *10–16 teden: lahke vaje z uporom za »wall/table push-up plus«. ramo, vaje v zaprti in odprti kinetični *Faza III (ne pred 12. tednom): verigi (OKC). trakovi/lahke uteži (deltoid, *Nežno treniranje z utežmi po 16. tednu Krepitev periskapularne mišice, ZR/NR, biceps, (z omejitvami: roke v vidnem polju, brez triceps), lahke vaje v zaprti kinetični širokega prijema, izogibanje aktivnostim verigi (ZKC). čez telo). *Faza IV: naprednejše vaje z uporom, postopno uvajanje treninga z utežmi (previdno pri vajah nad glavo/s širokim prijemom). 563 *Faza I/II: prepoved pasivne NR, *0–6 tednov: BREZ forsiranega addukcije, ekstenzije; prepoved raztezanja, BREZ NR, addukcije, forsiranega PROM v fleksijo; brez ekstenzije. Previdnostni obremenjevanja, dvigovanja, nošenja. *6–10 tednov: BREZ nošenja/dvigovanja, ukrepi in *Faza III/IV: brez forsiranega raztezanja, uteži, obremenjevanja, forsiranega ROM, omejitve težkega dvigovanja/nošenja, športa (Faza škripca. III); brez krepitve s težkimi utežmi. *10–16 tednov: BREZ forsiranih gibov/raztezanj, športa, težkih uteži. *Po 16. tednu: BREZ težkih uteži. *Faza II: lahke vaje za propriocepcijo *10–16 teden: proprioceptivne vaje Propriocepcija (OKC), ritmična stabilizacija. (abeceda, krogi, protrakcija). in živčno- *Faza III: nadaljevanje vaj za zavedanje mišična položaja in ritmično stabilizacijo. kontrola *Faza IV: napredovanje vaj (OKC in ZKC). Eksplicitno opredeljeni. Niso tako eksplicitno opredeljeni. *Prehod v Fazo II: min. bolečina, PROM *Napredovanje je bolj vezano na časovne fleksija vsaj 90°, PROM ZR vsaj 30°. okvire in toleranco pacienta. *Prehod v Fazo III: min. bolečina, AROM elevacija vsaj 90°, dobra Kriteriji za aktivacija LD, funkcionalen AROM napredovanje ZR/NR. med fazami *Prehod v Fazo IV: pravilno proprioceptivno zavedanje, ustrezna mišična zmogljivost, dobra aktivacija LD. *Zaključek: dosežen plato pri AROM, moč >75–85 % neoperirane strani. *Podrobneje opredeljuje »skapularno *Omenja pričakovano moč po ravnino«. rehabilitaciji (75–80 % neoperirane strani). Posebnosti *Poudarja, da PROM ni raztezanje. *Navaja, da so rezultati boljši, če je m. protokolov *Eksplicitno omenja modalitete teres minor intaktna. (krioterapija, elektroterapija). *Vključuje specifično vajo »J Curve« (s sklicevanjem na video). 4 Razprava Namen tega prispevka je bil celovito predstaviti fizioterapevtsko obravnavo po transferju mišice LD ter v tem okviru analizirati in primerjati rehabilitacijska protokola, ki ju uporabljata Brigham and Women's Hospital (BWH) in Melbourne Orthopaedic Group (MOG). Menimo, da je bil ta cilj dosežen. Analiza je pokazala, da uspeh posega ni odvisen le od kirurške tehnike, temveč v enaki meri od skrbno načrtovane postoperativne fizioterapije. Glavna ugotovitev, ki izhaja iz primerjave rezultatov obeh protokolov, je, da fizioterapija po transferju LD temelji na strukturiranem, faznem pristopu. Ta ugotovitev je neposredno skladna s teoretičnimi izhodišči, predstavljenimi v tem članku, ki poudarjajo pomen spoštovanja bioloških procesov celjenja tetive na kost. Analizirani protokoli BWH in MOG to dosledno upoštevata z začetno fazo maksimalne 564 zaščite, ki traja 6 tednov, kar potrjuje nujnost zaščite integritete kirurškega popravka kot enega od temeljnih načel rehabilitacije. Drugi ključni rezultat primerjave je bil močan poudarek obeh protokolov na specifični reedukaciji transferirane mišice LD. To neposredno odraža biomehanske spremembe, opisane v teoretičnem delu, kjer mišica zaradi spremenjenega narastišča prevzame novo, t.i. »out-of-phase« funkcijo zunanjega rotatorja in depresorja glave nadlahtnice. Priporočena uporaba sEMG biofeedbacka v obeh protokolih potrjuje njegovo vlogo kot pomembnega kliničnega orodja za optimizacijo funkcije in spodbujanje »preprogramiranja« mišice, kar so poudarili tudi drugi avtorji (npr. Wagner idr., 2018; mTrigger, n.d.). Čeprav sta analizirana protokola pokazala podobnosti v temeljnih načelih (fazni pristop, zaščita, reedukacija), so bile opažene tudi razlike v natančnih časovnih okvirih, dovoljenih vajah in kriterijih napredovanja. To spoznanje je skladno s širšim pregledom literature. Čeprav večina avtorjev podpira strukturiran, fazni pristop (Eichinger, n. d.; Moursy idr., v Lahey Hospital & Medical Center, n. d.; Wagner idr., 2018; Wilson idr., 2007), obstajajo med kliničnimi centri variacije, kar kaže na pomanjkanje univerzalnega konsenza o tem, kateri specifični protokol prinaša optimalne izide. Avtor meni, da je kljub obstoju protokolov nujen poudarek na individualiziranem pristopu v fizioterapiji. Protokoli služijo kot pomembno vodilo, vendar mora fizioterapevt rehabilitacijski program vedno prilagoditi specifičnim potrebam pacienta, njegovi starosti, predoperativni funkciji, hitrosti okrevanja in morebitnim pridruženim težavam ali zapletom. Za spremljanje napredka in ustrezno prilagajanje terapevtskega programa je nujno celostno ocenjevanje, ki vključuje tako subjektivne ocene pacienta (bolečina, funkcija) kot objektivne meritve (obseg gibljivosti, mišična moč). Pri tem je ključna tudi vloga fizioterapevta pri preprečevanju zapletov, zlasti z edukacijo pacienta in spodbujanjem doslednega upoštevanja navodil. Pričujoča raziskava ima določene omejitve. Gre za pregled literature in primerjavo zgolj dveh rehabilitacijskih protokolov, zato rezultatov ni mogoče posplošiti na vse obstoječe pristope. Analiza je temeljila na vsebini protokolov in ni vključevala primerjave dejanskih kliničnih izidov pacientov, zdravljenih po teh dveh različnih metodah. Zato na podlagi te raziskave ni mogoče zaključiti, kateri od obeh protokolov je v praksi učinkovitejši. Za prihodnost bi bile koristne nadaljnje raziskave, zlasti visokokakovostne primerjalne študije, ki bi ocenile učinkovitost različnih rehabilitacijskih protokolov ali specifičnih fizioterapevtskih intervencij (npr. različne tehnike reedukacije mišic, optimalen časovni okvir za posamezne faze) na dolgoročne funkcionalne izide in zadovoljstvo pacientov po transferju LD. Prav tako bi bilo smiselno podrobneje raziskati vpliv dejavnikov, kot so predoperativno stanje pacienta (npr. stopnja maščobne infiltracije mišic) in specifičnosti kirurške tehnike (npr. artroskopsko asistirana proti odprti), na potek in uspešnost fizioterapevtske rehabilitacije. LITERATURA 1. Al Sadek, N., Burkhart, S. S. in Muench, L. N. (2018). Arthroscopic-assisted latissimus dorsi tendon transfer for massive rotator cuff tears: A systematic review and meta-analysis of clinical outcomes. Arthroscopy: The Journal of Arthroscopic & Related Surgery, 34(6), 1973–1982.e1. 2. Anastasopoulos, P. P., Alexiadis, G., Makridis, K. G. in Contogeorgis, C. A. (2017). Latissimus dorsi tendon transfer for irreparable posterosuperior rotator cuff tears: A review of current surgical techniques and clinical outcomes. Open Orthopaedics Journal, 11, 323–338. 565 3. Baek, C. H., Lim, C., Kim, J. G., Kim, B. T. in Kim, S. J. (2025). Efficacy of latissimus dorsi and teres major tendon transfer in anterosuperior irreparable rotator cuff tears and posterosuperior irreparable rotator cuff tears. Journal of Orthopaedic Surgery and Research, 20(1), 61. 4. Boileau, P., D’Ollonne, T. in Elhassan, B. T. (2014). Latissimus dorsi tendon transfer for irreparable postero-superior cuff tears: Current concepts, indications, and recent advances. Current Reviews in Musculoskeletal Medicine, 7(1), 22–32. 5. Boston Shoulder Institute. (n.d.). Reverse total shoulder arthroplasty with latissimus dorsi transfer protocol. 6. Brigham and Women’s Hospital. (2007a). Latissimus dorsi tendon transfer protocol. Department of Rehabilitation Services. 7. Brigham and Women’s Hospital. (2007b). Standard of care: Latissimus dorsi tendon transfer. Department of Rehabilitation Services. 8. Brooijmans, F., Mol, M., Swart, N. in Huisstede, B. (2024). Glenohumeral range of motion as a predictor for overhead shoulder mobility after shoulder surgery: A prospective cohort study. Physiotherapy Research International, e2098. 9. Cunningham, J. G., Apps, A., Agedis, T. P., Boxall, W. J. in Falconer, T. (2022). Does subscapularis integrity influence outcome following latissimus dorsi tendon transfer for irreparable cuff tears? A comparative cohort study. JSES International, 6(5), 797–803. 10.Eichinger, J. K. (n.d.). Rehabilitation guidelines for latissimus dorsi tendon transfer for irreparable posterosuperior rotator cuff tear ± teres major transfer and/or subscapularis tear. Lahey Hospital & Medical Center. 11.Gerber, C., Pennington, S. T. in Nyffeler, R. W. (2008). Latissimus dorsi transfer to restore external rotation with reverse shoulder arthroplasty: A biomechanical study. Journal of Shoulder and Elbow Surgery, 17(4), 650–658. 12.Hanchi, A., Boileau, P. in Cikes, A. (2020). Scoring systems for the functional assessment of patients with rotator cuff pathology. Sports Medicine and Arthroscopy Review, 28(3), 97–103. 13.Hierner, R. in Berger, A. C. (2009). Bipolar latissimus dorsi transfer for restoration of elbow flexion. Operative Orthopädie und Traumatologie, 21(4–5), 416–427. 14.Iannotti, J. P. (2015). CORR Insights®: Time-dependent changes after latissimus dorsi transfer: Tenodesis or tendon transfer? Clinical Orthopaedics and Related Research, 473(5), 1733–1734. 15.Kim, S. H., Lee, H. J., Lee, S. M., Kim, H. S. in Park, J. Y. (2024). Long-term outcomes of anterior latissimus dorsi tendon transfer for irreparable subscapularis tears. Bone & Joint Journal, 106-B(9), 957–963. 16.Lahey Hospital & Medical Center. (n.d.). Latissimus dorsi tendon transfer rehabilitation protocol. 17.Lee, K. T. in Mun, G. H. (2014). A systematic review of functional donor-site morbidity after latissimus dorsi muscle transfer. Plastic and Reconstructive Surgery, 134(2), 303–314. 18.Lewis, J., McCreesh, K., Barratt, E., Hegedus, E. in Sim, J. (2015). Development of a self-report questionnaire to measure the impact of shoulder pathology: The Shoulder Pain and Disability Index (SPADI) – Rotator Cuff Specific Version (SPADI-RC). Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 45(5), 378–390. 19.Millett, P. J., Gaskill, T. R. in Horan, M. P. (2013). Arthroscopically assisted latissimus dorsi transfer for irreparable posterosuperior rotator cuff tears. Techniques in Shoulder & Elbow Surgery, 14(1), 1–6. 20.Miniaci, A., MacLeod, M. in Vellet, D. (1999). Transfer of the latissimus dorsi muscle after failed repair of a massive tear of the rotator cuff: A two- to five-year review. The Journal of Bone and Joint Surgery. American Volume, 81(8), 1120–1127. 566 21.mTrigger. (n.d.). How to use mTrigger biofeedback after muscle or nerve transfer surgery. https://mtrigger.com 22.Natsis, K., Totlis, T., Didagelos, M. in Papadopoulou, E. (2014). Management of brachial plexus injuries. Trauma, 16(1), 26–41. 23.Pagani, N. R., Cusano, A. in Li, X. (2018). Latissimus dorsi tendon transfer with acromial osteotomy for massive irreparable rotator cuff tear. Arthroscopy Techniques, 7(1), e1–e8. 24.Peebles, R., Seidl, A. J., Brenton, K., Creighton, R. A., Denard, P. J., Sanchez-Sotelo, J., ... in Frankle, M. A. (2023). Reverse shoulder arthroplasty with latissimus dorsi transfer for combined loss of elevation and external rotation: A systematic review and meta-analysis. Journal of Bone and Joint Surgery, 105(2), 116. 25.Seidl, A. J., Peebles, R., Brenton, K., Creighton, R. A., Denard, P. J., Sanchez-Sotelo, J., ... in Frankle, M. A. (2023). Reverse shoulder arthroplasty with latissimus dorsi transfer for combined loss of elevation and external rotation: A systematic review and meta-analysis. 26.Sovukluk, A., Yuce, D. in Ates, F. (2023). Physiotherapy outcomes following latissimus dorsi tendon transfer in a patient with massive rotator cuff tear: A case report. Journal of Orthopaedics Research and Rehabilitation, 1(3), 67–70. 27.Sterling Therapy. (n. d.). Pain management in rotator cuff repair rehabilitation: Effective strategies. 28.Tashjian, R. (n.d.). Arthroscopic and open tendon transfers. University of Utah Health. 29.Turkmen, I., Koraman, E. in Poyanlı, O. (2021). Latissimus dorsi tendon transfers: A historical journey. SICOT-J, 7, 9. 30.Umar, M., Jahangir, N., Hughes, M., Malik, Q., Kokan, J. in Waseem, M. (2019). Incidence of shoulder functional morbidity following ipsilateral mastectomy and latissimus dorsi flap reconstruction. Acta Orthopaedica et Traumatologica Turcica, 53(6), 448–451. 31.University of Iowa Hospitals & Clinics. (n.d.). Latissimus free flap and pedicled flap Iowa head and neck protocols. 32.Velasquez Garcia, A., Nieboer, M. J., de Marinis, R., Morrey, M. E., Valenti, P. in Sanchez-Sotelo, J. (2024). Mid- to long-term outcomes of latissimus dorsi tendon transfer for massive irreparable posterosuperior rotator cuff tears: A systematic review and meta-analysis. Journal of Shoulder and Elbow Surgery, 33(4), 959–974. 33.Wagner, E. R., Woodmass, J. M., Welp, K. M., Chang, M. J., Elhassan, B. T., Higgins, L. D. in Warner, J. J. P. (2018). Novel arthroscopic tendon transfers for posterosuperior rotator cuff tears: Latissimus dorsi and lower trapezius transfers. JBJS Essential Surgical Techniques, 8(2), e12. 34.Werthel, J. D., Wagner, E. R. in Elhassan, B. T. (2018). Long-term results of latissimus dorsi transfer for internal rotation contracture of the shoulder in patients with obstetric brachial plexus injury. JSES Open Access, 2(3), 159–164. 35.Wieser, K., Ernstbrunner, L. in Zumstein, M. A. (2020). Surgical management of massive irreparable cuff tears: Latissimus dorsi transfer for posterosuperior tears. Current Reviews in Musculoskeletal Medicine, 13(5), 605–611. 36.Zhang, Z., Chen, S., Liu, Y., Wang, Y. in Li, Z. (2024). Assessing donor site morbidity and impact on quality of life in free flap microsurgery: An overview. Journal of Clinical Medicine, 13(1), 36. 567 Ana Vidic Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Koristi hidroterapije pri zdravljenju mišično- skeletnih obolenj kot je tendinitis UDK 615.838:615.82/.84:616.7 UDK 615.838:615.82/.84:616.7 615.838:616.7 615.838:616.7 KLJUČNE BESEDE: hidroterapija, tendinopatije, KEYWORDS: hydrotherapy, tendinopathies, mišično-skeletni sistem, vzgon, hidrostatski tlak musculoskeletal system, buoyancy, hydrostatic POVZETEK pressure – Mišično-skeletna obolenja predstavljajo enega izmed večjih zdravstvenih ABSTRACT – Musculoskeletal disorders are one of problemov ob precejšnjem ekonomskem bremenu the major health problems that contribute zdravstvenega sistema. Hidrostatične in significantly to the economic burden on the healthcare hidrodinamične lastnosti vode v hidroterapiji system. The hydrostatic and hydrodynamic properties uporabljamo za rehabilitacijo v kombinaciji s of water are utilised in hydrotherapy for rehabilitation konvencionalnimi metodami zdravljenja bolezni and combined with conventional treatment methods kostno-mišičnega sistema. Namen pregleda literature for musculoskeletal disorders. The aim of this je opredeliti se do učinkovitosti hidroterapije v literature review is to evaluate the effectiveness of procesu rehabilitacije omenjenih bolezni, med katere hydrotherapy in the rehabilitation process for these uvrščamo tudi tendinitise. Pregledali smo slovensko in conditions, especially tendinitis. We searched tujo strokovno in znanstveno literaturo, podatkovne Slovenian and international specialised and scientific baze: PubMed, Physiopedia, PeDro, COBISS, databases PubMed, Physiopedia, PeDro, COBISS, Digitalna knjižnica Slovenije. Upoštevali smo Digital Library of Slovenia from the last ten years, in vsebinsko ustrezne recenzirane vire zadnjih desetih some databases up to fifteen years. The sources were let, pri nekaterih bazah 15 let. Iskali smo vire, fully accessible; in the foreign databases we focussed dostopne v celoti, v tujih podatkovnih bazah smo iskali on English-language articles. Of the 50.413 search vire v angleškem jeziku. V končno analizo smo izmed results, 14 articles were included in the final analysis. začetnih 50.413 zadetkov uvrstili 14 virov. Med In the content analysis, 41 codes and three categories vsebinsko analizo smo oblikovali 41 kod in tri were formed: hydrostatic and hydrodynamic kategorije: hidrostatične in hidrodinamične lastnosti properties of water and the influence of physiological vode ter vpliv fizioloških sprememb med hidroterapijo, changes during hydrotherapy, histology and histologijo in patogenezo mikro poškodb pathogenesis of micro-injuries in degenerated tendons degenerirane tetive, mišično-skeletna obolenja v and musculoskeletal disorders associated with povezavi s hidroterapijo. Hidroterapija ima ugoden hydrotherapy. Hydrotherapy has a positive effect on vpliv na rehabilitacijo. Z izkoriščanjem fizikalnih rehabilitation. By utilising the physical properties of zakonitosti vode je obremenitev na kosti in sklepe v water, stress on bones and joints is reduced compared vodi manjša kot na suhem, zaradi česar lahko to land, allowing rehabilitation to begin earlier- often rehabilitacijo v vodnem mediju pričnemo prej, even when rehabilitation on land is contraindicated. marsikdaj tudi, ko je le-ta na suhem še kontraindicirana. 1 Teoretična izhodišča Začetki hidroterapije segajo v Antiko – stari Grki so tople kopeli uporabljali v zdravilne namene in za vodno sproščanje ter splošno blagostanje. Hipokrat, grški antični zdravnik (460–375 pr. n. št.), je tople in hladne kopeli uporabljal za obvladovanje različnih bolezenskih stanj: mišične krče, paralizo, zlatenico 568 ter različne bolezni sklepov. V tem času so se začele ustanavljati tudi prve medicinske šole, v bližini termalnih in mineralnih izvirov so se gradila tudi številna javna kopališča, stari Grki pa so poudarjali predvsem pomen vsesplošnega človekovega telesnega in duševnega zdravja kot osnova za človekovo zdravje v celoti. Zametke zdravilišč predstavlja hidrogimnastika iz leta 1898, sledila je uporaba hubbardovih kadi iz leta 1928. Hidroterapija kot preventiva v sklopu vadb za nosečnice in koncepta vadbe za starejše se je razvila po letu 1960. Po tem obdobju je plavanje postala koristna oblika telesne rekreacije, hidroterapija pa se je že v letu 1970 uveljavljala kot zgodnja rehabilitacija, ko so postopki fizioterapije na suhem še časovno omejeni in kontraindicirani (Lukšič Gorjanc, 2011). Hidroterapija ima pozitivne učinke predvsem v dvigu imunosti in obvladovanja bolečin ter nadzoru nad kronično obstruktivno pljučno boleznijo, astmo, revmatoidnim artritisom, kroničnim srčnim popuščanjem in osteoartritisom. Pozitivni učinki hidroterapije se kažejo tudi v zmanjševanju splošne utrujenosti, debelosti, hiperholesterolemije, hipertermije ter drugih bolezenskih stanj (Mooventhan in Niventhitha, 2014). Hidroterapija v zgodnjih fazah medicinske rehabilitacije ugodno vpliva na razvoj zgodnje dinamične moči in vzdržljivosti v moči tudi ob prisotnosti bolečine in omogoča uspešno vadbo v zaprti kinetični verigi zaradi delovanja vzgona. Vadba na suhem je običajno v začetni fazi rehabilitacije na suhem neizvedljiva zaradi bolečine (Dias, 2017; Mooventhan in Nivethitha, 2014; Teng idr., 2018). Gibanje v vodi poteka pri zmanjšani sili teže ob hkratnem povečanem uporu vode skozi gibanje delov telesa. V vodi gibanje zahteva premagovanje upora v vseh smereh giba, upor zaznamo v vsaki točki gibanja. Na upor lahko tudi vplivamo, in sicer s hitrostjo giba v vodi ali pa z večanjem površine, na težavnost vodne rehabilitacije lahko vplivamo tudi z vzgonom. Glavna prednost hidroterapije je, da se vadbeni program izvaja varno, saj lahko obsege gibov izvajamo pri zmanjšani sili teže, ko je vadba na suhem pri začetkih rehabilitacije celo kontraindicirana (Amras in Kamalakannan, 2023; Lukšič Gorjanc, 2011; Sai Sadineni, 2023; Sawant in Shinde, 2019). Petavs idr. (2008), navajajo silo upora, ki deluje v vodi, kot glavno zaviralno silo. Sila upora je sestavljena iz sil čelnega upora, sile upora vrtincev, sile upora valov, sile upora inercije (lastnost vode, da nasprotuje spremembi smeri in hitrosti našega gibanja) in sile upora trenja. Slednja je pri vadbi v vodi zanemarljiva. Sila upora je rezultat viskoznosti vode, ki opisuje trenje med različnimi plastmi vode, ki so v naši okolici. Pomembna fizikalna lastnost vode je tudi hidrostatski tlak, tj. tlak mirujoče tekočine zaradi njene lastne teže. Opisuje ga Pascalov zakon, ki navaja, da je hidrostatski tlak enak vsoti zračnega tlaka in produkta gostote kapljevine, gravitacijske konstante ter globine (torej hidrostatski tlak z globino narašča). Ko je človeško telo potopljeno do vratu, se 700 ml krvi iz spodnjih udov ter trebuha razporedi v velike vene prsnega koša ter srce. Posledično se zviša tlak v desnem atriju, kar vodi v večji utripni in minutni volumen srca, a nižji utrip, pospeši se krvni obtok, prsni koš se stisne, diafragma se uboči navzgor, s tem pa se znatno poveča dihalno delo. Hidrostatski tlak nima le vpliva na žilje (krepi kardiovaskularni sistem) ter zvišanje tlaka v desnem preddvoru, temveč vpliva tudi na večji odtok limfe s perifernih delov telesa in zmanjšuje limfedeme in otekline. V vodi vpliv hidrostatskega pritiska, ki deluje enakomerno na vso površino telesa, najbolj občutimo kot pritisk na prsni koš, zato je tudi dihanje težje in tako vplivamo tudi na trening respiratornega sistema (Hampton idr., b. d.; Lukšič Gorjanc, 2011; Petavs idr., 2008). Zaradi vpliva hidrostatskega tlaka je posebna pazljivost glede izvajanja hidroterapije pri osebah s kroničnim srčnim popuščanjem in koronarno arterijsko boleznijo. Viskoznost vode, ki predstavlja notranje trenje tekočin, nastalo zaradi trkov med posameznimi molekulami vode, pomembno vpliva na naše gibalno delo v vodi, saj gre za notranji upor tekočine proti gibanju. Pri površinski napetosti gre za stik med dvema snovema (vodo in zrakom), ko se voda na gladini obnaša kot prožna plošča. Ravno 569 površinska napetost je tista, zaradi katere moramo pri hitrih gibih ustvarjati v vodi višje sile. Posledično nastaja turbulenca in na naše gibajoče se telo deluje večji upor. Hitrejši so naši gibi v vodi, večja je upornost vode, enako velja tudi za površino, s katero delujemo (večji obsegi gibov ter večja telesna površina, potopljena v vodi, zahteva tudi tvorbo večje sile za premagovanje tega upora). V kolikor je naše gibanje v vodi počasnejše in laminarno, so sile za premagovanje upora tudi manjše, torej porabimo tudi manj energije (Hampton idr., b. d.; Lukšič Gorjanc, 2011). Lukšič Gorjanc (2011) izpostavlja tudi termodinamske lastnosti vode. Termoregulacija, torej uravnavanje telesne temperature, je ključnega pomena saj bi že pri nizko-intenzivni rekreaciji temperatura telesa naraščala za 3 stopinje/uro. Človeško telo toploto oddaja na različne načine – s konvekcijo, ko topla kri teče na periferne telesne dele in v pljuča, kjer se stika s hladnim zrakom. Ohlajamo se tudi s potenjem. V vodi se telo hitreje ohlaja, ker voda bolje prevaja toploto kot zrak. Toplota tudi hitreje prehaja iz telesa v vodo med gibanjem to pomeni, da se med plavanjem tudi hitreje ohlajamo. Pomembno je vedeti, da mora biti pri hidroterapiji, ki zajema celotno telo, temperatura vode med 34 in 36 stopinjami C, ko vadimo v vodi le z delom telesa, pa to lahko počnemo pri nekoliko višji ali nižji temperaturi. Bolezni kostno-mišičnega sistema predstavljajo skupek patologij osteologije, artrologije ter miologije. Večinoma ne gre za bolezni s smrtnim izidom, a vplivajo na poslabšanje funkcije in kvalitete življenja zaradi česar so ustrezni rehabilitacijski postopki ključnega pomena (Teng idr., 2018). Med bolezni kostno-mišičnega sistema spadajo predvsem osteoartritis, revmatoidni artritis, ankilozantni spondilitis, tendinitisi (vnetja Ahilove tetive, teniški komolec, tendinitis rotatorne manšete) in tendosinusovitisi kot je De Quarvainova bolezen, ki povzroča bolečino na bazi palca (Sai Sadineni, 2023). Klinični pojem tendinopatija opisuje številne spremembe tetiv, kar se odraža predvsem v bolečini, funkcijski manj zmožnosti ter otekanju tetive. Gre za spremembe v mikrostrukturi tetive, njeni zgradbi in celularnosti. Izraz tendinitis se je uporabljal v preteklosti, nanašal se je predvsem na histopatološko okvaro, torej vnetje tetive, ki pa ni tako pogosta težava pri tendinopatijah, predvsem je vnetje prisotno le v akutnih fazah poškodbe (Millar, 2021; Zorko, 2014). Najpogosteje sta prizadeta Ahilova tetiva in patelarni ligament, razširjeni so tudi: glutealna tendinopatija (4,2 %) in tendinitisi peroneusov ter mišic zadnje strani goleni (2,4 %), pri velikih tetivah zgornjega uda pa so patološko spremenjene predvsem tetive rotatorne manšete (5,5%) in tetive s prirastiščem na epikondil, tako kite upogibalk (0,6 %) kot kite iztegovalk roke (0,7 %). Predvsem so pogosta stanja: teniški komolec oziroma lateralni epikondilitis, prizadeta je tudi tetiva m. extensor carpi radialis brevis (kratka koželjnična iztezalka), ker so brez sinovialne ovojnice, ki maže sklep in zato tudi niso prilagojene frikcijski obremenitvi znotraj sklepa. Tendinopatije so ime za bolečine v tetivah s pridruženo zmanjšano funkcijo, večinoma zaradi preobremenitev, vpliv na razvoj tendinitisa imajo tako intrizični kot ekstrizični faktorji Priporočena je vadba ekscentrike ter kombinacija s hidroterapijo v smislu teka v globoki vodi (Grävare Silbeernagel idr., 2020; Millar idr., 2021; Zorko, 2014). Splošni fizioterapevtski pristopi so seveda učinkoviti, a v določenih primerih hidroterapija prednjači pred fizioterapevtskimi postopki na suhem. Razlog so prej omenjene fizikalne lastnosti vode, ki jih lahko ugodno uporabljamo za lajšanje bolečine, izboljšanje mišične moči in za trening ravnotežja, ki še dodatno vpliva na varno rehabilitacijo zaradi zmanjšane sile teže, ki deluje na sklepe. Ugodni vplivi fizioterapije in hidroterapije se kažejo predvsem pri obvladovanju kronične bolečine v hrbtenici, osteoartrisa in revmatoidnega artritisa (Teng idr., 2018). Znano je, da hidroterapija pozitivno vpliva na zgodnjo rehabilitacijo kot ugodne fiziološke spremembe na nivoju mišičja: večji dotok krvi, višja temperatura, pospešen metabolizem (večja poraba O2, večja 570 produkcija CO2) (Hamtpon, n. d). Precej je samostojnih virov glede tendinopatij in hidroterapije, skopi pa so rezultati glede njune medsebojne povezave. V člankih je opaziti vzajemnost med njima zgolj v sledeh tako, da je smiseln temeljit pregled literature in povezovanje med članki ter pridobljenimi novimi znanji. Namen raziskave je prek pregleda literature spoznati morebitne koristi hidroterapije pri zdravljenju različnih mišično-skeletnih obolenj, usmerjenih v tendinitis. Cilja raziskave sta: ovrednotiti vlogo hidroterapije in njene ugodne učinke v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in spoznati histopatologijo, patogenezo tendinopatij in najpogostejše tendinopatije. Na podlagi predhodno omenjenih ciljev sta oblikovani tudi dve raziskovalni vprašanji (RV):  RV 1: Na kakšen način hidroterapija lahko deluje kot uspešna terapevtska vadba?  RV 2: Kakšne so histopatološke in patogenetske značilnosti okvarjene tetice ter katere so najpogostejše tendinopatije? Pregled literature je v tej tematiki potreben, saj se za zdravljenje različnih tendinopatij kot primeri dobrih praks pojavljajo poleg konvencionalnih metod tudi novejše oblike zdravljenja. Preučiti je potrebno vlogo hidroterapije kot eno izmed oblik izioterapevtskih metod in tehnik, ki je relativno lahko dostopna in ekonomična, hkrati pa ob upoštevanju relativnih in absolutnih kontraindikacij dosegljiva za praktično vsakogar. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskovalna metodologija temelji na pregledu slovenske in tuje strokovne ter znanstvene literature. Pri iskanju tuje literature smo uporabili mednarodne podatkovne zbirke PubMed, Physiopedia, PeDro in Google Scholar, za iskanje domače literature pa podatkovno zbirko COBISS in Digitalna knjižnica Slovenije. Ključne besede, ki smo jih uporabili pri iskanju ustreznih virov v slovenskem jeziku: »hidroterapija«, »tendinopatije«, »vodna terapija« in v angleškem jeziku »tendinitis AND hydrotherapy«, »evidence of effectiveness of hydrotherapy«, »physiotherapy in tendinitis AND hydrotherapy«, »hydrotherapy effects«, »tendinitis physiotherapy«, »musculoskeletal disorders AND hydrotherapy«, »tendinitis«, »hydrotherapy benefits« in »aquatic gym«. Pri izbiri literature smo uporabili omejitvene kriterije: obdobje objave literature zadnjih desetih let, zaradi specifičnosti iskanja zavoljo tendinitisa, smo se omejili tudi na iskanje virov, starih največ 15 let, torej od leta 2010 do vključno 2025. Omejili smo se na vire, ki so dostopni v polnem besedilu, recenzirani viri in vsebinsko ustrezni z naslovom, namenom in cilji raziskave ter da niso plačljivi/so prosto dostopni. Pri iskanju v podatkovni zbirki PubMed smo za kriterij dodali le angleški jezik. Pri kombiniranju ključnih besed v angleškem jeziku smo v podatkovnih zbirkah uporabili Boolov operator »AND«. 2.2 Opis zbiranja in obdelave podatkov Vire smo pregledali in ustrezno analizirali, kar prikazujemo shematsko (slika 1) in v tabeli 1. Shematsko smo pregled literature prikazali s pomočjo diagrama PRISMA (Preffered Reporting Items for Systematic Review and Meta-Analysis) (Page idr., 2021), v katerem so prikazani izbrani kriteriji, ki vplivajo na uvrstitev člankov v končno analizo. Prikazan je shematski potek pridobivanja relevantnih virov, ki smo jih vključili v našo raziskavo. Vsebinsko podobne kode smo kategorizirali in tako prišli do teoretične razlage problema ter pojav tudi pojasnili (Vogrinc, 2008). 571 3 Rezultati Shematsko je v diagramu PRISMA prikazan postopek izključevanja posameznih člankov in postopek, s katerim smo prišli do končnega števila ustreznih virov, ki so bili primerni za končno analizo. 3.1 PRISMA diagram S predhodno omenjenimi ključnimi besedami in kombinacijami ključnih besed ter na osnovi omejitvenih kriterijev smo pridobili 50.413 zadetkov v polnem besedilu. Med ostale vire (ne-elektronski vir) smo uvrstili enega. V naslednjem koraku smo zaradi neustreznosti vsebine izključili 50.350 virov, po pregledu izvlečkov smo izključili še nadaljnjih 42 virov, po pregledu celotne vsebine virov pa smo jih izključili še 8. Tako smo pridobili 14 virov, ki so bili ustrezni za končno analizo. Pri poteku analize smo v literaturi iskali po ključnih besedah, temah in kodah, na osnovi katerih smo določili pomen besedila, ki smo ga kodirali in uporabili v nadaljnji analizi. Slika 1 prikazuje izločanje virov do končnega števila, primernih za podrobno analizo. Slika 1 Prikaz rezultatov PRISMA diagram Elektronski viri raziskovalnih člankov v Ostali viri v polnem besedilu polnem besedilu (n = 1) (n = 50.413) 50.350 izključenih Št. virov v polnem besedilu (n = 64) 42 izključenih Št. virov, primernih za natančno analizo (n = 22) 8 izključenih Št. virov, primernih za končno analizo (n = 14) Tabela 1 prikazuje avtorje in temeljna spoznanja ter letnico članka. Vsebino pregledanih člankov smo umestili v tri vsebinske kategorije z 41 kodami. 572 Tabela 1 Raporeditev kod po kategorijah Kategorija Kode Avtorji Vzgon – hidrostatski tlak – viskoznost – relativna gostota – teža – površinska napetost – termodinamika – Amras in Kamalakannan, 2023 Hidrostatične in zakon – prostornina – Arhimedov Hampton idr., n. d. Pascalov zakon – Lukšič Gorjanc, 2011 hidrodinamične lastnosti vode specifična masa – upor – Mooventhan in Nivethitha, 2014 ter vpliv fizioloških sprememb kardiorespiratorni sistem Petavs idr., 2008 med hidroterapijo – mišično–skeletni sistem Sawant in Shinde, 2019 – hormonski sistem– Vrdoljak in Šipraga, 2024 živčni sistem – gibalni sistem – regeneracija – rehabilitacija Število kod = 18 Tendinitis – tendinopatija – tendinoza – sinovialna ovojnica – kolagenske Grävare Silbeernagel idr., 2020 Histologija in patogeneza fibrile – vnetne celice – Millar idr., 2021 mikro poškodb degenerirane nociceptorji – endotelne Sai Sadineni, 2023 tetive celice – mišični tonus – Zorko, 2014 intrizični in ekstrizični dejavniki Število kod = 10 moč mišic – koordinacija Mišično – spastičnost –– bolečina Amras in Kamalakannan, 2023 – mišična relaksacija – Dias, 2017 dejavniki tveganja - Enblom idr., 2016 kinetična veriga – Lukšič Gorjanc, 2011-skeletna obolenja v konvencionalno Mooventhan in Nivethitha, 2014 povezavi s hidroterapijo zdravljenje – VO 2 max – Sawant in Shinde, 2019 osteoartritis – Teng idr., 2018 revmatoidni artritis – Vrdoljak in Šipraga, 2024 ankilozantni spondilitis – tekaški komolec Število kod = 13 Legenda: VO2 max- maksimalna aerobna kapaciteta 4 Razprava S pregledom literature smo želeli preučiti splošne zakonitosti hidroterapije in jih povezati z rehabilitacijo v vodi za mišično-skeletna obolenja, predvsem za primer tendinitisov. Ugotovili smo, da voda s svojimi 573 fizikalnimi lastnostmi ugodno vpliva na zgodnjo rehabilitacijo, predvsem takrat, ko je vadba na suhem zaradi velike obremenitve na poškodovano tetivo še vprašljiva. Pri prvem raziskovalnem vprašanju smo se s pregledom literature (Amras in Kamalakannan, 2023, Hampton idr., n. d.; Lukšič Gorjanc, 2011; Mooventhan in Nivethitha, 2014; Petavs idr., 2008; Sawant in Shinde (2019); Vrdoljak in Šipraga, 2024) osredotočili na fizikalne lastnosti vode, ki predstavljajo ugoden medij za zgodnjo rehabilitacijo in le-te povezali v korist vodne rehabilitacije. Vzgon, hidrostatski tlak, viskoznost, površinska napetost, termodinamske lastnosti, sile čelnega upora, sile upora valov in sila upora inercije so fizikalne lastnosti vode, ki jih pri vadbi v vodi ugodno izkoriščamo. Najbolj očitna je sila vzgona, kjer vadimo ob manjši sili, ki deluje na sklepe, hkrati pa izboljšujemo tudi mišično moč in zmogljivost. Tudi hidrostatski tlak ima pomembno vlogo, deluje namreč na respiratorni system, saj je dihalno delo zaradi povečanega hidrostatskega tlaka v vodi, ki stisne pljuča, povečano. S tem nezavedno z vadbo za mišično-skeletni sistem, delujemo tudi na funkcijo respiratornega sistema. Višji tlak prav tako zmanjšuje otekanje ter blaži bolečino (Amras in Kamalakannan, 2023; Hamtpon, n. d.; Lukšič Gorjanc, 2011; Mooventhan in Niventhinha, 2014; Petavs, 2008; Sawant in Shinde, 2019; Vrdinjak in Šipraga, 2024). Hampton idr. (b. d.) navajajo terapevtske učinke vode: sproščanje mišičnih spazmov, blaženje bolečine, mišična relaksacija, ohranjanje ali povečanje obsega gibljivosti sklepov, izboljšanje mišične moči in mišične zmogljivosti, ohranjanje ravnotežja in koordinacije, izboljšanje cirkulacije, topla voda blokira receptorje za bolečino (nociceptorje) hkrati pa izboljša cirkulacijo krvi kar ugodno vpliva na sproščanje mišic, hidrostatski tlak pa vpliva na zmanjšanje perifernih edemov. Fizioterapevti hidroterapijo izkoriščajo v smislu vodne rehabilitacije. Avtorji navajajo tudi previdnost pri izvajanju hidroterapije v smislu poznavanja relativnih kontraindikacij (kardiovaskularna in pljučna obolenja, diabetes, labirintitis, prehladi in gripe, vročina, bolezenska stanja kože, alergije) in absolutnih kontraindikacij (nalezljive bolezni, hepatitis, epilepsija, urogenitalna vnetja, urinska inkontinenca, odprte rane, strah pred vodo). Fizioterapevt mora dobro poznati predvsem vpliv vzgona ter hidrostatskega tlaka na človeško telo. Vzgon, to je sila, ki v vodi deluje na potopljeno telo, v definiciji Arhimedovega zakona pravi, da je potopljeno telo v vodi lažje ravno za toliko, kakršna je teža izpodrinjene vode. Uporaba vzgona je ravno zaradi tega v vodi ugodna zaradi manjše sile teže na kosti in sklepe (Enblom, 2016; Lukšič Gorjanc, 2011; Hampton idr., b. d.). Kolikšen delež vode izpodrine potopljeno telo je odvisno od prostornine in specifične teže telesa. Manjša, kot je specifična teža v primerjavi s specifično težo vode (tj. 1000N/m3), večjo plovnost ima telo, kar pomeni, da se lažje obdrži na površju. Specifična masa človeškega telesa je pogojena z deležem kosti, mišic in maščevja (več mišic in kosti, večja specifična teža), njegove kolčine zraka v pljučih (manjša specifična teža ob vdihu, večja ob izdihu), spola (ženske več podkožnega maščevja kot moški, zato imajo nižjo specifično težo) in starosti (odrasli imajo večjo specifično težo od otrok). Velja, da telo, potopljeno do ramen, nosi le 15 % telesne teže, do prsnega koša nekje med 25–35 % telesne teže ter telo, potopljeno do pasu približno 50 % telesne teže (Petavs idr., 2008). Pri drugem raziskovalnem vprašanju je bil v ospredju pregled histopatoloških in patogenetskih značilnosti okvarjene tetive v povezavi z rehabilitacijo v vodi. V sklopu tega vprašanja smo se želeli usmeriti tudi tendinopatije in hidroterapijo. Pregled literature (Amras in Kamalakannan, 2023; Dias, 2017; Enblom idr., 2016; Grävare Silbeernagel idr., 2020; Lukšič Gorjanc, 2011; Millar idr., 2021; Mooventhan in Nivethitha, 2014; Sai Sadineni, 2023; Sawant in Shinde, 2019; Teng idr., 2018; Vrdoljak in Šipraga, 2024; Zorko, 2014) opisuje patološko spremenjene tetive in ob znanih spremembah predstavlja protokole rehabilitacije, v nekaterih virih tudi za primer hidroterapije. Rizični faktorji za tendinopatije so intriziči in ekstrizični. Intrizični faktorji vključujejo sistemske bolezni (vnetna stanja, diabetes mellitus), predispozicijski dejaniki oziroma genetika, debelost, starost, omejitve v obsegih 574 gibljivosti udov, šibkost mišic, zmanjšana nevromuskulatorna kontrola in spremembe v zgradbi tetive. Med ekstrizične faktorje spadajo: preobremenitve v športu, prekratka obdobja regeneracije po treningu, novi, intenzivni športni gibi brez postopnega dodajanja intenzitete trenažnega procesa, veliko število ponavljajočih se gibov, poškodbe na delovnem mestu, ki se nanašajo predvsem na fizične delavce zaradi velikih sil in vibracij. Vpliv na razvoj tendinopatij imajo tudi nekatera zdravila (fluorokinoloni in nadomestno hormonsko zdravljenje) ter statini (Zorko, 2014; Millar, 2021). Moovethan in Niventhinha (2014) navajata tudi rezultate raziskave pri osebah z revmatoidnim artritisom v povezavi s hidroterapijo. Pacienti so bili v sklopu vodne rehabilitacije udeleženi pri aktivnih rehabilitacijskih obravnavah, kjer so pričanja pacientov o koristi vode zelo ugodna. Ugodne rezultate raziskav pri pacientih z bolečinami v kolenu navaja tudi Dias (2017), in sicer, da hidroterapija omogoča vadbo v zaprti kinetični verigi, ko bi bila vadba na suhem še boleča. Tudi Enblom (2016) navaja rezultate raziskav glede izboljšanja mišično-skeletne funkcije pri pacientih z mišično-skeletnimi težavami v deležu 1/3 pacientov. Rezultati raziskave – hidroterapija pri pacientih z različnimi mišično-skeletnimi obolenji Enblom idr. (2016) so ugotavljali povezavo med 39 pacienti z mišično-skeletnimi obolenji in z zdravjem povezano kakovostjo življenja. Mišično-skeletna obolenja v preučevanem vzorcu so bila usmerjena na delež pacientov s sledečimi težavami: 28 % hrbtenica, 17 % vrat, 21 % mialgija, 9 % spodnje ekstremitete, 7 % ramenski obroč in 18 % druge telesne regije. Na začetku in koncu raziskave (8 tednov, 30 minut, 2x/teden) so bili na pacientih za evalvacijo učinka hidroterapije izvedeni enaki testi: anamneza, inspekcija v mirovanju in gibanju, funkcionalni testi zmogljivosti, aktivni in pasivni obsegi gibljivosti udov, sklepna mobilizacija, mišično-skeletni specifični testi (npr. Hawkinov test za diagnozo utesnitvenega sindroma rame). Program hidroterapije pri 40 – 65 VO2 max., je vključeval: ogrevanje (lahkoten tek), trening za mobilnost (npr. rotacija kolka), dinamični trening za moč in vzdržljivost zgornjih in spodnjih ekstremitet (npr. horizontalna abdukcija/addukcija, izometrične vaje za trup), aerobni trening vzdržljivost v moči trupa (fleksija kolkov in kolen v sagitalni ravnini), gibljivost trupa (npr. rotacija hrbtenice v horizontalni ravnini), izometrične vaje za raztezanje (npr. lateralna fleksija hrbtenice), vaje za sproščanje, dihalne vaje. Tretjini raziskovancev se je kakovost življenja izboljšala po končanem rehabilitacijskem programu (zmanjšana bolečina, delna vrnitev v vsakdanje aktivnosti, izboljšana gibljivost, več samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih, manj anskioznosti) (Enblom idr., 2016). Raziskava avtorjev o protokolu rehabilitacije Ahilove tendinopatije priča, da le-ta poteka v 4 fazah: lajšanje simptomatike in mirovanje (1–2 tedna), okrevanje (med 2–5 tednov), obremenitev (med 3–12 tednov)in vrnitev k telesni vadbi (3–6 mesecev). Rezultati so ugodnejši predvsem ob upoštevanju, da je ekscentrična vadba najustreznejša (v 60%), ob sočasnem treningu še ekscentrično-koncentrične vadbe ter vaj za moč pa je efekt še boljši. Rehabilitacija mora potekati od lažjih bremen k težjim, od nižje hitrosti k višji hitrosti izvedbe vaj (Grävare Silbeernagel idr., 2020; Zorko, 2014). Grävare Silbeernagel idr. (2020) med različnimi vajami poudarjajo tudi pomembnost vadbe v vodi za paciente z Ahilovo tendinopatijo, predvsem tek v globoki vodi, kjer lahko ustrezno nadzorujemo obremenitev tetive in hkrati vzdržujemo telesno kondicijo. Predhodno je za tovrstni način rehabilitacije potreben pregled pridruženih patologij pri Ahilovi tendinopatiji (nestabilnost gležnja, moč stopalnih mišic, obsegi gibljivosti ter morebitni senzorični primankljaji v predelu kolka). 5 Zaključek Hidroterapija ima zaradi svojih fizikalnih lastnosti pomembno mesto v fizioterapevtski rehabilitaciji, saj v določenih primerih predstavlja prvo in edino možno vejo rehabilitacijskega protokola brez 575 kontraindikacij. Vodni medij osebam z mišično-skeletnimi obolenji nudi popolno podporo gibalnemu aparatu, pri izkoriščanju fizikalnih zakonov vode in človekovega gibanja v njej pa poleg rehabilitacije nudi tudi kakovost gibalnih vzorcev, sprošča mišični tonus, preprečuje vnetja mišic ter spodbuja ravno držo ter vadbo z odvzeto silo, in sicer ravno za toliko, kolikor je teža izpodrinjene tekočine v vodi (Arhimedov zakon). V vodi izbiramo med neštetimi variacijami rehabilitacijskega postopka, z rekviziti ali brez, z večjo ali manjšo intenziteto, pomembno pa je, da smo za čas rehabilitacije vztrajni, ter da posameznik posluša svoje telo – potrebno je proprioceptivno začutiti umestitev telesa v vodi, saj na tak način sami najdemo globino, kjer sta stabilnost in kontrola nad obsegi gibov, ki delujejo proti uporu, še sprejemljivi za varno izvedbo. Pričujoča seminarska naloga je odraz pregleda literature glede kostno-mišičnih obolenj, kamor spadajo predvsem revmatoidni artritis, osteoartritis, ankilozantni spondilitis, tudi različne oblike tendinitisov, tj. degenerativno, že makroskopsko spremenjenih bolečih tetiv, ki jih lahko spremlja tudi vnetje. Vzporedno preučujemo tudi hidroterapijo kot eno izmed terapevtskih ukrepov, ki bi morebiti lahko pripomogla k celostnemu okrevanju. Hidroterapija kot kombinacija s konvencionalnimi metodami zdravljenja ob upoštevanju fizikalnih zakonitosti vode (predvsem vzgon, hidrostatski tlak, površinska napetost in upor) lahko znatno pripomore k hitrejšemu okrevanju, predvsem pa k vsaj zgodnejšim začetkom rehabilitacije, saj smo v vodi zaradi Arhimedovega zakona lažji za volumen izpodrinjene tekočine, kar pomeni, da se gibalni aparat s sklepi v veliki meri razbremeni, kar blagodejno vpliva na vadbo v primerjavi z vajami na suhem, kjer je še kako očiten vpliv gravitacijske sile. Predvsem sila vzgona je tista, zaradi katere hidroterapija prednjači pred drugimi metodami zdravljenja v začetnih fazah rehabilitacije, kjer so določeni obsegi gibov na suhem neizvedljivi in celo kontraindicirani. Bistveno je, da vpliv sile vzgona oseba začuti, predvsem pa, da se nauči to silo primerno kontrolirati. Tako je vodna rehabilitacija ustrezna in učinkovita. Vadba mora tudi potekati na primerni globini. Le-ta je ustrezna takrat, ko posameznik uspešno nadzoruje ravnotežje, uspešno izvaja gibe proti uporu vode, predvsem pa je ključnega pomena, da se v vodi počutimo varne, saj je občutek varnosti predpogoj za vse nadaljnje delo. Pregled literature je v tej tematiki potreben, saj se za zdravljenje različnih tendinopatij kot primeri dobrih praks pojavljajo poleg konvencionalnih metod tudi novejše oblike zdravljenja. Preučiti je potrebno vlogo hidroterapije kot eno izmed oblik izioterapevtskih metod in tehnik, ki je relativno lahko dostopna in ekonomična, hkrati pa ob upoštevanju relativnih in absolutnih kontraindikacij dosegljiva za praktično vsakogar. Malo je raziskav, ki bi podrobneje opisovale hidroterapevtske učinke na zdravljenje obravnavanih bolezni, predvsem tendinopatij. Večinoma so v člankih rehabilitacijskih protokolov še vedno v ospredju konvencionalne metode zdravljenja, manj je literature, ki govori o specifičnih učinkih na degenerirane tetive, nemalo pa je člankov, ki pričajo o splošnih blagodejnih in koristnih učinkih vode na organizem. Potrebno bi bilo izvesti več raziskav, kjer bi preučevali vpliv hidroterapije na osebe z mišično-skeletnimi obolenji, predvsem s tendinopatijami. Še vedno je premalo dokazov o dolgotrajnem uspešnem učinku hidroterapije, potrebno bi bilo še bolj natančno ovrednotiti parametre hidroterapevtske enote kot ene izmed fizioterapevtskih obravnav, predvsem glede intenzitete, časovnega obsega ene obravnave, pogostosti ter vrste vaj, primernih za specifična diagnostična stanja. Bolj jasno bi bilo potrebno tudi zastaviti kontrolne skupine (torej enaka diagnoza, brez in s hidroterapijo), še vedno je raven dokazov o njeni učinkovitosti glede tendinopatij dokaj nizka. Pričujoče delo predstavlja doprinos za prakso in priložnosti za nadaljnje raziskovanje – potrebno bi bilo bolj aktivno analizirati in primerjati hidroterapijo s konvencionalnimi metodami (fizioterapijo z instrumentalnimi agensi – TENS, ultrazvok, laser, pasivne, aktivno-asistirane, aktivne vaje, vaje proti uporu). Sledljivost primerljivih rezultatov bi bilo smiselno oblikovati v članek ali poročilo. Na tak način bi tudi zagotovili nove klinične smernice za obravnavo pacienta s tendinopatijami. Klinične smernice so vodilo za delo zdravstvenih delavcev v skladu z najnovejšimi dognanji stroke in rezultati znanstveno-raziskovalnega dela, kar bi bilo v tem primeru smiselno. 576 Zaključimo lahko, da so fizikalne zakonitosti vode tiste, ki jih lahko s pridom izkoriščamo za tista bolezenska stanja, kjer je v začetnih fazah rehabilitacije fizioterapevtska obravnava na suhem še kontraindicirana. Vadba v vodi ugodno vpliva na organizem, pravzaprav deluje koristno na srčno-žilni, dihalni, živčni, hormonalni, v veliki meri tudi na mišično-skeletni sistem, kar lahko uporabljamo za zgodnje faze rehabilitacije pri obolenjih organskega sistema gibal. Koristni učinek hidroterapije se kaže tudi na ravni psihološkega ter socialnega vidika. LITERATURA 1. Amras, A. in Kamalakannan, R. (2023). Role of aquatic therapy in knee rehabilitation: a narrative review. Indian Journal of physiotherapy and Occupational Therapy, 17(4), 1–6. https://doi.org/10.37506/ijpot.v17i4.19997 2. Dias, J. M., Cisneros, L., Dias, R., Fritsch, C., Gomes, W., Pereira, L., Santos, M. L. in Ferreira, P. H. (2017). Hydrotherapy improves pain and function in older women with knee osteoarthritis: a randomized controlled trial. Brazilian Journal of Physical Therapy, 21(6), 449–456. https://doi.org/10.1016/j.bjpt.2017.06.012 3. Enblom, A., Wicher, M. in Nordell, T. (2016). Health-care related quality of life and musculoskeletal function in patients with musculoskeletal disorders: after compared to before short-term group-based aqua exercises. European Journal of Physiotherapy, 18(4), 218–225. http://dx.doi.org/10.1080/21679169.2016.1181208 4. Grävare Silbeernagel, K., Hanlon, S. in Sprague, A. (2020). Current clinical concepts: Conservative management of Achilles tendinopathy. Journal of Athletic Training, 55(5), 438–447. https://doi.org/10.4085/1062-6050-356-19 5. Hampton, L., Jhaveri Shah, N., Gedamkar, G., Jackson, K., Narale, K., Van Rode, E., Archaya, V., O'Reilly, N., Goh, C., Sunny, J. (b.d.). Aquatherapy. https://www.physio- pedia.com/index.php?title=Aquatherapy#Definition/Description 6. Lukšič Gorjanc, M. (2011). Dokazi o učinkovitosti hidroterapije. Rehabilitacija, 10(1), 24–28. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2AWBBWHN/b7a49215-e90e-41ba-91b3- 46e6182deda1/PDF 7. Millar, N. L., Silbernagel, K. G., Thorborg, K., Kirwan, P. D., Galatz, L. M., Abrams, G. D., Murrell, G. A. C., Mclnnes, I. B. in Rodeo, S. A. (2021). Tendinopathy. Nature Reviews Disease Primers, 7(1). https://doi.org/10.1038/s41572-020-00234-1 8. Mooventhan, A. in Niventhinha, L. (2014). Scientific evidence-based effects of hydrotherapy on various systems of the body. North American Journal of Medical Sciences, 6(5), 199–209. https://doi.org/10.4103/1947-2714.132935 9. Petavs, N., Backović Juričan, A. in Štrumbelj, B. (2008). Vodna aerobika, vadba v vodi za nosečnice in vadba v vodi za seniorje : rekreativni programi vadbe v vodi za odrasle: učbenik za vaditelje, učitelje, inštruktorje, trenerje, študente, profesorje, fizioterapevte, izvajalce zdravstveno-vzgojnih programov in vse ljubitelje plavanja ter dejavnosti v vodi. Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 10.Sai Sadineni, H. (2024). Orthopedic applications: Advancing physiotherapy in musculoskeletal health. V H. Nakano (ur.), Physical Therapy – Towards Evidence-Based Practice. Intech Open. 10.5772/intechopen.1003098 11.Sawant, R. S. in Shinde, S. B. (2019). Effect of hydrotherapy based exercises for chronic nonspecific low back pain. Indian Journal od Physiotherapy and Occupational Therapy, 13(1), 133–138. 12.Teng, M., Zhou, H. J., Lin, L., Lim, P. H., Yeo, D., Goh, S., Tjan, Y. T. in Lim, B. P. (2018). Cost- effectiveness of hydrotherapy versus land-based therapy in patients with musculoskeletal disorders in Singapore. Journal of Public Health, 41(2), 391–398. https://doi.org/10.1093/pubmed/fdy044 577 13.Vrdoljak, I. In Šipraga, T. (2024). Implementation of physiotherapeutic methods utilizing forces and pressures. Croatian Regional Development Journal, 5(2), 37–51. https://doi.org/10.2478/crdj-2024- 0007 14.Zorko, M. (2014). Sodobna diagnostika in zdravljenje tendinopatij. Rehabilitacija, 13(1), 123–129. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-NTFJT4M7 578 Urška Vidmar Univerzitetni klinični center Ljubljana Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede Vpliv stresa na imunski sistem pacientov z rakom UDK 613.86+612.017:616-006 UDC 613.86+612.017:616-006 KLJUČNE BESEDE: stres, imunski sistem, rak, KEYWORDS: stress, immune system, cancer, quality kakovost življenja, celostna obravnava of life, holistic care POVZETEK – Stres je fiziološki in psihološki odziv ABSTRACT – Stress is a physiological and organizma na zaznano grožnjo ali motnjo ravnovesja. psychological response of the body to a perceived Kadar preide v kronično obliko, pomembno vpliva na threat or imbalance. When it becomes chronic, it has imunski sistem. Kronični stres predstavlja pomemben a significant impact on the immune system. Chronic dejavnik, ki vpliva na napredovanje raka, saj preko stress is an important factor influencing the nevroendokrinih mehanizmov oslabi imunski sistem, progression of cancer, as it weakens the immune spodbuja vnetne procese ter pospešuje rast in system through neuroendocrine mechanisms, metastaziranje tumorjev. Pri onkoloških pacientih je promotes inflammatory processes and accelerates kronični stres pogosto prisoten zaradi diagnoze, tumour growth and metastasis. In cancer patients, poteka zdravljenja in negotovosti glede izida bolezni. chronic stress is often due to the diagnosis, the course Raziskave kažejo, da stresne hormone, kot so kortizol of treatment and uncertainty about the outcome of the in kateholamini, spremlja aktivacija imunsko disease. Research shows that stress hormones such as supresivnih celic in zmanjšanje učinkovitosti imunskih cortisol and catecholamines are associated with the odzivov. Namen raziskave je bil na osnovi pregleda activation of immunosuppressive cells and a decrease literature preučiti vpliv stresa na imunski sistem in the effectiveness of the immune response. The aim bolnikov z rakom. Učinkovito obvladovanje stresa z of this study was to investigate the impact of stress on vključevanjem psihoterapije, čuječnosti, telesne vadbe the immune system of cancer patients based on a ter farmakoloških intervencij lahko izboljša literature review. Effective stress management psihološko stanje, okrepi imunski odziv in podpre through psychotherapy, mindfulness, physical rezultate zdravljenja. Ugotovitve raziskave exercise and pharmacological interventions can poudarjajo pomen celostne obravnave onkološkega improve psychological well-being, enhance immune pacienta, ki vključuje strategije za obvladovanje response and support treatment outcomes. The results stresa, saj te dokazano izboljšujejo psihofizično stanje of the study emphasise the importance of a holistic in lahko vplivajo na potek bolezni. approach to cancer treatment that includes stress management strategies, as these have been shown to improve psychophysical well-being and influence disease progression. 1 Teoretična izhodišča Stres, znan tudi kot psihološki stres, opisuje, kaj ljudje doživljajo, ko so pod duševnim, telesnim ali čustvenim pritiskom (Pawar idr., 2023, str. 1967). S hitrim tempom življenja v današnji družbi postaja stres vse bolj pogosta izkušnja po vsem svetu. Stres izhaja iz različnih sprememb v socialnem okolju, vključno z medosebnimi odnosi, finančnimi težavami in fiziološkimi boleznimi, kar vodi v prilagoditvene psihološke in fiziološke spremembe (Cui idr., 2021; Dai idr., 2020; Krizanova idr., 2016). Dejavniki stresa, ki lahko povzročijo stres, izhajajo iz vsakodnevnih odgovornosti in rutin ljudi, vključno z delom, družino in financami. Drugi dejavniki stresa vključujejo zunanji dejavniki, kot so zgodnje življenjske stiske, izpostavljenost določenim okolijskim pogojem, revščina, diskriminacija in neenakosti v socialnih dejavnikih zdravja (Pawar idr., 2023, str. 1967). Glede na trajanje in intenzivnost 579 je stres lahko akutni (npr. operacija, telesna vadba, nizke temperature) ali kronični (npr. socialna izolacija, delovni stres, dolgotrajno zdravljenje raka). Na splošno lahko akutni stres hitro mobilizira prilagoditveni odziv kot stimulans za ohranjanje homeostaze, kar je koristno za telo. Vendar pa, ko stresorji dolgo ne ponehajo, lahko vplivajo na endokrini sistem in vedenjske odzive ter sodelujejo pri različnih boleznih (O'Connor idr., 2021, Russell idr., 2019). Raziskave so pokazale, da ljudje, ki doživljajo kronični stres, lahko trpijo zaradi prebavnih težav, bolezni srca, visokega krvnega tlaka in oslabljene imunosti. Ljudje, ki doživljajo kronični stres, so tudi bolj nagnjeni h glavobolom, težavam s spanjem, težavam s koncentracijo, depresiji in anksioznosti ter k virusnim okužbam, vključno s SARS-CoV-2, virusom, ki povzroča COVID-19 (Pawar idr., 2023, str. 1968). Resne zdravstvene težave, kot je diagnoza raka pri sebi ali bližnjem prijatelju ali družinskem članu, lahko prav tako povzročijo stres. Telo se odziva na zunanji stres z izločanjem stresnih hormonov (kot sta epinefrin in norepinefrin), ki povečajo krvni tlak, srčni utrip in raven sladkorja v krvi. Ta odziv, ki ga pogosto imenujemo odziv boja ali bega, pomaga osebi, da deluje z večjo močjo in hitrostjo, da bi ušla zaznani grožnji. Čeprav odziv boja ali bega pomaga telesu obvladovati trenutni stres, pa lahko, ko je ta odziv posledica dolgoročnega ali kroničnega stresa, postane škodljiv (Pawar idr., 2023, str. 1970). Široko je sprejeto, da obstajajo tesne povezave med stresnimi dogodki in rakom. Kronična izpostavljenost stresorjem spodbuja nastanek in razvoj tumorjev. Hkrati pa lahko nekateri psihosomatski simptomi, kot so tesnoba, utrujenost ali depresija med preživetjem, delujejo kot viri stresa, ki poslabšajo napredovanje tumorja (Chida idr., 2008; Falcinelli idr., 2021; Hong idr., 2021). Namen prispevka je na osnovi pregleda literature preučiti vpliv stresa na imunski sistem bolnikov z rakom. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava temelji na sistematičnem pregledu strokovne in znanstvene literature. V iskalni postopek so bile vključene elektronske baze podatkov kot so PubMed, Scopus, Web of Science in Google Scholar. Uporabljeni so bili naslednji ključni pojmi v slovenščini in angleščini: »stres«, »imunski sistem«, »rak«, »kronični stres«, »psychological stress«, »immune system« in »cancer«. Za natančnejše povezovanje iskalnih izrazov so bili uporabljeni Boolovi operatorji, in sicer AND za povezovanje pojmov (npr. stress AND cancer), OR za iskanje sopomenk ali povezanih izrazov (npr. psychological stress OR chronic stress) ter NOT za izključitev nepomembnih vsebin (npr. stress NOT animals). 2.2 Opis instrumenta Kot raziskovalni instrument je bil uporabljen vnaprej pripravljen protokol za pregled literature, ki je vključeval določitev raziskovalnega vprašanja, oblikovanje iskalnih nizov ter merila za vključitev in izključitev člankov. Vključeni so bili članki, ki so obravnavali vpliv stresa na imunski sistem pri bolnikih z rakom, izključeni pa članki, ki so se osredotočali zgolj na akutni stres ali niso imeli povezave z onkološkimi bolniki. 2.3 Opis vzorca V končni pregled je bilo vključenih šest člankov, ki so ustrezali vnaprej določenim kriterijem. Med vključitvenimi kriteriji iskanja literature smo upoštevali jezik, vrsto članka, časovno omejitev objavljenega članka, dostopnost članka, vsebino naslova in izvlečka ter enovitost. Najprej smo pri posameznih člankih pregledali naslove. Po izločitvi v prvem delu smo prebrali izvlečke, nakar je sledilo 580 branje člankov. Omejitve pregleda vključujejo možnost subjektivne pristranskosti pri presoji ustreznosti člankov, omejen dostop do nekaterih potencialno relevantnih virov ter raznolikost metodologij in populacij vključenih raziskav, kar otežuje neposredno primerjavo ugotovitev. Avtorji raziskav prihajajo iz različnih držav (ZDA, Kitajska, Indija), kar zagotavlja mednarodno perspektivo. Večina člankov je preglednega značaja, nekateri pa temeljijo na kliničnih raziskavah in manjših vzorcih bolnikov. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Podatki iz izbranih člankov so bili pregledani, primerjani in analizirani glede na tip raziskave, namen, vzorec in ključne ugotovitve. Rezultati so bili sintezno predstavljeni v tabeli, kjer so članki navedeni po abecednem vrstnem redu prvega avtorja. Pri analizi smo upoštevali tako podobnosti kot razlike med posameznimi raziskavami ter jih umestili v širši kontekst obstoječih znanstvenih spoznanj. 3 Rezultati V analizo smo vključili 6 člankov, ki smo jih pridobili s pregledom literature. Rezultati so prikazani v Tabeli 1. Avtorji člankov so v tabelah navedeni po abecednem vrstnem redu prvega avtorja članka. Sinteza ugotovitev iz vključenih člankov razkriva glavne poudarke: kronični stres preko nevroendokrinih mehanizmov povzroča obsežne spremembe v imunskem sistemu, ki pomembno vplivajo na razvoj, napredovanje in izide zdravljenja raka, vendar pa jih je mogoče omiliti z ustreznimi intervencijami za obvladovanje stresa. Kronični stres sistematično oslabi zaščitne imunske funkcije, poveča vnetne procese in spodbuja imunosupresivne mehanizme, kar omogoča tumorjem, da se izognejo imunskemu nadzoru (Antoni idr., 2019; Zhang idr., 2020). Raziskave dokazujejo, da stres negativno vpliva na več ključnih značilnosti raka, vključno z rastjo tumorja, angiogenezo in metastazami (Liu idr., 2022; Pawar idr., 2023). Čeprav stres sam po sebi ne povzroča raka, pomembno vpliva na njegov razvoj, metastaziranje in izide zdravljenja (Ma idr., 2023). Stres sproži nevroendokrine spremembe, predvsem sproščanje kortizola in kateholaminov, ki neposredno uravnavajo imunski odziv in lahko oslabijo protitumorsko imunost (Liu idr., 2022; Ma idr., 2023). Te nevroendokrine spremembe vodijo v imunsko disregulacijo preko interakcij med nevroendokrinim in imunskim sistemom, kar spodbuja vnetje, angiogenezo ter metastaze (Pawar idr., 2023). Kronični stres povzroča obsežne spremembe v celotnem imunskem sistemu, ki segajo onkraj tumorskega mikrookolja in vplivajo na sistemsko imunost (Hiam-Galvez idr., 2021; Zhang idr., 2020). Različne tehnike za obvladovanje stresa, vključno z jogo, meditacijo, telesno vadbo in kognitivno-vedenjsko terapijo, dokazano zmanjšujejo psihološki stres in izboljšujejo imunske parametre pri bolnikih z rakom (Antoni idr., 2019). Obvladovanje stresa lahko obnovi imunske funkcije in zmanjša tveganje za ponovitev raka, pri čemer je učinkovitost odvisna od različnih dejavnikov, kot so starost, psihološka ranljivost in faza zdravljenja (Liu idr., 2022; Ma idr., 2023; Zhang idr., 2020). Kombinacija različnih pristopov za obvladovanje stresa skupaj z imunoterapijo in psihološkimi intervencijami bi lahko pomembno izboljšala dolgoročne izide zdravljenja raka (Liu idr., 2022). 581 Tabela 1 Vpliv stresa na imunski sistem pacientov z rakom Avtor, Tipologija Namen raziskave Vzorec Ključne ugotovitve leto in raziskave država Antoni Pregledna Pregledati vplive Raziskava ne Kronični stres oslabi zaščitne idr., 2019, raziskava psihosocialnega temelji na lastnem imunske funkcije, poveča vnetne ZDA stresa in intervencij vzorcu; povzame procese in spodbuja za obvladovanje epidemiološke, imunosupresivne mehanizme, kar stresa na imunske klinične in lahko pospeši rast in širjenje raka. odzive pri bolnikih z eksperimentalne Kratkotrajni stres pa lahko okrepi rakom ter preučiti študije pri imunske odzive in izboljša povezave med bolnikih z rakom protitumorsko imunost. stresnimi procesi, Intervencije za obvladovanje stresa, imunskimi parametri kot so joga, meditacija, telesna in kliničnimi izidi vadba in kognitivno-vedenjska terapija, dokazano zmanjšujejo psihološki stres, izboljšujejo imunske parametre ter so povezane z boljšimi dolgoročnimi kliničnimi izidi, vključno z manjšim tveganjem za ponovitev bolezni in smrtnost. Randomizirane kontrolirane študije potrjujejo, da zgodnje uvedene intervencije, zlasti CBT programi, pozitivno vplivajo na psihološko prilagajanje, imunsko delovanje in potek bolezni. Hiam- Pregledna Celostno pregledati Članek nima Rak povzroča obsežne spremembe Galvez raziskava sistemsko imunost lastnega vzorca; v celotnem imunskem sistemu, ki idr., 2021, pri raku, raziskati temelji na segajo onkraj tumorskega ZDA spremembe povzetku mikrookolja. Periferne imunske imunskega kliničnih in celice, kot so dendritične celice, T makrookolja zaradi predkliničnih in B celice ter naravne celice tumorskega bremena raziskav pri ubijalke, se pri bolnikih z rakom in zdravljenja ter bolnikih in mišjih preoblikujejo in pogosto razložiti, kako modelih prevzamejo imunosupresivne periferne imunske lastnosti. Klasične terapije celice vplivajo na (kirurgija, kemoterapija, obsevanje) odzive na močno vplivajo na sistemsko imunoterapijo. imunost, kar lahko oslabi ali okrepi protitumorski odziv. Učinkovita imunoterapija zahteva ne le reaktivacijo obstoječih T celic, temveč tudi de novo priming novih klonov v perifernih tkivih. 582 Mikrobiom se kaže kot pomemben regulator sistemske imunosti in odziva na imunoterapijo. Potrebna je boljša uporaba sistemskih imunskih biomarkerjev za napovedovanje prognoze in uspešnosti zdravljenja. Liu idr., Kvalitativna, Razložiti povezavo Raziskava nima Kronični stres negativno vpliva na 2022, presečna med kroničnim lastnega vzorca, rast raka, angiogenezo in metastaze Kitajska raziskava stresom in temveč kot ter vpliva na imunski in napredovanjem raka, pregledni članek nevroendokrini sistem, kar podrobno predstaviti povzema rezultate spodbuja napredovanje tumorjev. mehanizme imunske kliničnih in Rakavi bolniki so še posebej disregulacije zaradi prekliničnih dovzetni za psihosomatske motnje, stresa ter oceniti raziskav o vplivu ki so pogosto vir kroničnega stresa. trenutne strategije za stresa na imunsko Učinkovitost obvladovanja stresa je obvladovanje stresa disfunkcijo in odvisna od različnih dejavnikov, pri zdravljenju raka. raka. kot so starost, psihološka ranljivost in faza zdravljenja. Kombinacija različnih pristopov za obvladovanje stresa ter morebitna uporaba imunoterapije in psiholoških intervencij bi lahko pomembno izboljšala dolgoročne izide zdravljenja raka. Pawar Kvantitativna, Poudariti vpliv 31 ljudi z Kronični stres negativno vpliva na idr., 2023, kombinirana stresa na izid raka, diagnozo raka. razvoj raka, saj vpliva na več Indija eksplanatorna vzpostaviti ključnih značilnosti raka in in opisna povezavo med spodbuja vnetje, angiogenezo ter raziskava psihološkim stresom metastaze prek interakcij med in rakom, poudariti nevroendokrinim in imunskim potrebo po sistemom. Obvladovanje stresa je obvladovanju stresa pomembno, vendar obstajajo pri oskrbi bolnikov z razlike med predkliničnimi in rakom, predstaviti kliničnimi rezultati zaradi različnih stres in njegove dejavnikov. fiziološke posledice ter spodbujati ozaveščenost o vplivih kroničnega stresa na zdravje. Ma idr., Kvalitativna, Raziskati, kako Članek ne temelji Raziskava ugotavlja, da stres sam 2023, pregledna fiziološki in na lastnem po sebi ne povzroča raka, vendar Kitajska raziskava psihološki stres vzorcu; povzema pomembno vpliva na njegov vpliva na dialog rezultate razvoj, metastaziranje in izide med rakom in epidemioloških zdravljenja. Nevroendokrine imunskim sistemom, študij pri ljudeh in spremembe, ki jih sproži stres (npr. 583 zlasti preko stresom poskusov na kortizol in kateholamini), povezanih miših. uravnavajo imunski odziv in lahko imunomodulatornih oslabijo protitumorsko imunost. molekul, ter kakšne Stresom povezane posledice imajo ti imunomodulatorne molekule procesi za razvoj in (SAIMs) dodatno spreminjajo učinkovitost imunsko delovanje, presnovo in terapevtskih črevesno mikrobioto, kar vpliva na pristopov pri raku. učinkovitost imunoterapije. Hkrati se kaže, da obvladovanje stresa z različnimi tehnikami lahko izboljša imunske funkcije in zmanjša tveganje za ponovitev raka. Zhang Kvalitativna, Preučiti vpliv Članek povzema Kronični stres oslabi imunski idr., 2020, eksplorativna kroničnega stresa na dokaze iz sistem in omogoči tumorjem, da se Kitajska raziskava imunski sistem ter številnih izognejo imunskemu nadzoru, saj raziskati, kako stres eksperimentalnih spodbuja imunske celice, ki povzroča imunsko (živalskih) in zavirajo imunost. Različni modeli disfunkcijo, ki lahko kliničnih raziskav stresa in časovni dejavniki vplivajo prispeva k nastanku, o vplivu na rezultate raziskav, kar povzroča napredovanju, kroničnega stresa nasprotujoče si zaključke. Kronični metastazam in na imunsko stres lahko poveča dovzetnost za zdravljenju raka. disfunkcijo in rak. raka, če nastopi pred diagnozo, ali Prav tako se pa vpliva na duševno stanje med osredotoča na zdravljenjem. Za boljše klinično uporabne razumevanje povezave med strategije proti stresom, imunskim sistemom in kroničnemu stresu, tumorjem so potrebne napredne da bi obnovili raziskovalne metode. imunski sistem in se borili proti tumorjem na osnovi molekularnih, celičnih in fizioloških mehanizmov. 4 Razprava Kronični stres se kaže kot eden ključnih dejavnikov, ki pomembno vpliva na razvoj in potek rakavih bolezni. Pregled vključene literature v naši analizi potrjuje, da stres preko nevroendokrinih mehanizmov neposredno vpliva na imunski sistem, spodbuja vnetne procese ter ustvarja pogoje, ki omogočajo rast in metastaziranje tumorjev (Liu idr., 2022, str. 2; Pawar idr., 2023, str. 1970; Zhang idr., 2020, str. 1298;). Naš pregled literature je skladen z obstoječimi spoznanji, ki poudarjajo, da dolgotrajna izpostavljenost stresorjem vodi v imunsko disregulacijo in slabše terapevtske izide. Primerjava različnih raziskav kaže na večplastnost povezav med stresom in imunskim sistemom. Antoni in Dhabhar (2019, str. 1420) ugotavljata, da ima kratkotrajni stres lahko celo zaščitne učinke, saj okrepi 584 protitumorski imunski odziv, medtem ko kronični stres zavira imunske mehanizme in pospešuje rast raka. Podobno Hiam-Galvez s sodelavci (2021, str. 348) opozarja, da rak spreminja sistemsko imunost tudi zunaj tumorskega mikrookolja ter da so periferne imunske celice pogosto preoblikovane v imunosupresivne fenotipe, kar dodatno oslabi odziv organizma. Ti procesi imajo pomembne posledice za učinkovitost imunoterapije. Raziskave prav tako poudarjajo pomen psiholoških in vedenjskih dejavnikov. Pri bolnikih z rakom so pogoste depresija, anksioznost in motnje spanja, ki dodatno prispevajo k imunskemu neravnovesju in slabši kakovosti življenja (Chida idr., 2008, str. 468; Falcinelli idr., 2021, str. 5; Hong idr., 2021, str. 3). Učinkovite strategije za obvladovanje stresa, kot so čuječnost, joga, psihoterapija ter farmakološki pristopi (npr. zaviralci β-adrenergičnih receptorjev), dokazano izboljšujejo psihološko stanje in podpirajo protitumorsko imunost (Ma in Kroemer, 2023, str. 678; Pawar idr., 2023, str. 1972). Kljub pomembnim ugotovitvam se raziskave soočajo z omejitvami. Ena izmed poglavitnih je heterogenost metodoloških pristopov, saj različne raziskave uporabljajo različne modele stresa in merilne instrumente, kar otežuje primerljivost rezultatov. Poleg tega so številne raziskave usmerjene na posamezne vrste raka, medtem ko so druge vrste premalo raziskane. Prav tako ostajajo premalo pojasnjeni dolgoročni učinki intervencij za obvladovanje stresa ter vloga socialnih in ekonomskih dejavnikov pri doživljanju stresa. Omejitev naše raziskave je majhno število vključenih člankov in njihova metodološka raznolikost, kar otežuje neposredno primerjavo rezultatov. Večina analiziranih študij je preglednega značaja in temelji na specifičnih vrstah raka, zato rezultati niso neposredno posplošljivi na celotno populacijo bolnikov. Prav tako manjkajo podatki o dolgoročnih učinkih obvladovanja stresa, kar omejuje razumevanje njegovega vpliva na preživetje in kakovost življenja. Za nadaljnje raziskovalno delo se kaže potreba po standardizaciji metod merjenja stresa, razširitvi raziskav na večje in bolj raznolike vzorce ter izvedbi dolgoročnih kohortnih študij. Prav tako bi bilo smiselno poglobiti preučevanje kombiniranih terapevtskih strategij, ki vključujejo psihološke, vedenjske in farmakološke pristope. To bi omogočilo razvoj celostnih modelov obravnave bolnikov z rakom, pri katerih bi obvladovanje stresa postalo sestavni del klinične prakse. 5 Zaključek Na podlagi pregleda literature ugotavljamo, da ima kronični stres pomembno vlogo pri razvoju in napredovanju raka. Dolgotrajna izpostavljenost stresorjem oslabi imunski sistem, spodbuja vnetne procese ter omogoča tumorjem lažje širjenje in metastaziranje. Poleg tega stres negativno vpliva na psihološko počutje bolnikov, saj pogosto vodi v depresijo, anksioznost in druge motnje, ki dodatno slabijo kakovost življenja. Obvladovanje stresa se kaže kot pomemben del celostne obravnave onkoloških bolnikov. Strategije, kot so psihoterapija, čuječnost, telesna vadba ter farmakološki pristopi, lahko pripomorejo k boljšemu psihološkemu počutju in učinkovitejšemu imunskemu odzivu. Prihodnje raziskave bodo morale bolj natančno preučiti dolgoročne učinke teh pristopov ter razviti smernice za njihovo vključitev v klinično prakso. 585 LITERATURA 1. Antoni, M. H. in Dhabhar, F. S. (2019). Impact of psychosocial stress and stress management on immune responses in cancer patients. Cancer, 125(9), 1417–1431. https://doi.org/10.1002/cncr.31989 2. Chida, Y., Hamer, M., Wardle, J. in Steptoe, A. (2008). Do stress-related psychosocial factors contribute to cancer incidence and survival? Nature Clinical Practice Oncology, 5(8), 466–475. https://doi.org/10.1038/ncponc1134 3. Cui, B., Peng, F., Lu, J., He, B., Su, Q., Luo, H., Deng, Z., Jiang, T., Su, K., Huang, Y., Ud Din, Z., Lam, E. W., Kelley, K. W. in Liu, Q. (2021). Cancer and stress: NextGen strategies. Brain, Behavior, and Immunity, 93, 368–383. https://doi.org/10.1016/j.bbi.2020.11.005 4. Dai, S., Mo, Y., Wang, Y., Xiang, B., Liao, Q., Zhou, M., Li, X., Li, Y., Xiong, W., Li, G., Guo, C. in Zeng, Z. (2020). Chronic stress promotes cancer development. Frontiers in Oncology, 10, 1492. https://doi.org/10.3389/fonc.2020.01492 5. Falcinelli, M., Thaker, P. H., Lutgendorf, S. K., Conzen, S. D., Flaherty, R. L. in Flint, M. S. (2021). The role of psychologic stress in cancer initiation: Clinical relevance and potential molecular mechanisms. Cancer Research, 81(20), 5131–5140. https://doi.org/10.1158/0008-5472.can-21-0684 6. Hiam-Galvez, K. J., Allen, B. M. in Spitzer, M. H. (2021). Systemic immunity in cancer. Nature Reviews Cancer, 21(6), 345–359. https://doi.org/10.1038/s41568-021-00347-z 7. Hong, H., Ji, M. in Lai, D. (2021). Chronic stress effects on tumor: Pathway and mechanism. Frontiers in Oncology, 11, 738252. https://doi.org/10.3389/fonc.2021.738252 8. Krizanova, O., Babula, P. in Pacak, K. (2016). Stress, catecholaminergic system and cancer. Stress, 19(4), 419–428. https://doi.org/10.1080/10253890.2016.1203415 9. Liu, Y., Tian, S., Ning, B., Huang, T., Li, Y. in Wei, Y. (2022). Stress and cancer: The mechanisms of immune dysregulation and management. Frontiers in Immunology, 13, 1032294. https://doi.org/10.3389/fimmu.2022.1032294 10.Ma, Y. in Kroemer, G. (2023). The cancer-immune dialogue in the context of stress. Nature Reviews Immunology, 23(10), 675–690. https://doi.org/10.1038/s41577-023-00949-8 11.O'Connor, D. B., Thayer, J. F. in Vedhara, K. (2021). Stress and health: A review of psychobiological processes. Annual Review of Psychology, 72, 663–688. https://doi.org/10.1146/annurev-psych- 062520-122331 12.Pawar, C., Javaid, A. in Rao, P. (2023). The impact of stress on the immune system of cancer patient. International Journal of Advance Research and Innovative Ideas in Education, 1(6), 1967–1975. https://www.researchgate.net/publication/379049743 13.Russell, G. in Lightman, S. (2019). The human stress response. Nature Reviews Endocrinology, 15 (9), 525–534. https://doi.org/10.1038/s41574-019-0228-0 14.Zhang, L., Pan, J., Chen, W., Jiang, J. in Huang, J. (2020). Chronic stress-induced immune dysregulation in cancer: Implications for initiation, progression, metastasis and treatment. American Journal of Cancer Research, 10(5), 1294–1307. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7269780/ 586 Tea Golob, dr. Katja Molan University of Novo mesto, Slovenia Luís Coutinho Universidade do Minho, Portugal Josip Bunjevac Bjelovar University of Applied Sciences, Croatia Hristiyan Andreev, Petya Petrova St. Cyril and St. Methodius University of Veliko Tarnovo, Bulgaria Bridging Competence Gaps in Higher Education: A Four-Country Perspective on Sustainability and Well-Being UDC 378.011.2:502:004 UDK 378.011.2:502:004 KEYWORDS: competence gaps, sustainability, higher KLJUČNE BESEDE: vrzeli v kompetencah, trajnost, education, interdisciplinary learning, digital literacy, visokošolsko izobraževanje, interdisciplinarno učenje, employability digitalna pismenost, zaposljivost ABSTRACT – The contemporary higher education, POVZETEK – Sodobno visokošolsko izobraževanje, despite increasing emphasis on interdisciplinarity, kljub vse večjemu poudarku na interdisciplinarnosti, sustainability, and international collaboration, trajnosti in mednarodnem sodelovanju, se še vedno continues to face significant competence gaps among sooča z izrazitimi vrzelmi v kompetencah študentov, ki students preparing for work in the field of health and se pripravljajo na delo na področju zdravja in well-being. These gaps, particularly in applying dobrega počutja. Te vrzeli, zlasti pri uporabi theoretical knowledge and addressing the dual green teoretičnega znanja in odzivanju na zahteve dvojnega and digital transition, limit students’ ability to zelenega in digitalnega prehoda, omejujejo collaborate effectively and respond to complex sposobnost študentov za učinkovito sodelovanje in societal challenges. The purpose of this study is to reševanje zapletenih družbenih izzivov. Namen te explore and understand competence gaps and študije je raziskati in razumeti vrzeli v kompetencah examples of good practices identified by students and ter primere dobrih praks, ki so jih opredelili študenti employers from four European countries; Bulgaria, in delodajalci iz štirih evropskih držav; Bolgarije, Croatia, Portugal, and Slovenia; representing the Hrvaške, Portugalske in Slovenije; s področij prava, disciplines of Law, Linguistics/Business jezikoslovja/poslovnega komuniciranja, Communications, Education, and Nursing. The izobraževanja in zdravstvene nege. Raziskava temelji research employed a qualitative design based on na kvalitativnem pristopu z desetimi twelve semi-structured interviews, analysed polstrukturiranimi intervjuji, ki so bili tematsko thematically to identify key patterns and cross- analizirani za prepoznavanje ključnih vzorcev in national differences. The findings revealed consistent meddržavnih razlik. Ugotovitve so pokazale stalne gaps in practical experience, transversal skills, digital vrzeli na področjih praktičnih izkušenj, prečnih competences, and sustainability-related learning. veščin, digitalnih kompetenc in učenja, povezanega s However, participants also identified good practices trajnostjo. Kljub temu so udeleženci izpostavili tudi such as project-based learning, mentorship, primere dobrih praks, kot so projektno učenje, simulation-based training, longer internships, and mentorstvo, simulacijsko usposabljanje, daljše prakse international collaboration. in mednarodno sodelovanje. 587 1 Introduction In the current healthcare and well-being landscape, professionals are increasingly expected to integrate sustainability awareness, digital competence, and transversal skills such as communication, empathy, and adaptability into their practice. Higher education institutions have a crucial responsibility to prepare future graduates for these demands. However, despite a strong emphasis on theoretical and ethical foundations, higher education often fails to equip students with the applied competences needed for effective and socially responsible participation in complex, multidisciplinary professional environments (World Health Organization, 2023; European Commission, 2024). A persistent challenge is the existence of competence gaps across disciplines and countries. Students often possess solid theoretical knowledge but struggle to apply it in practice, particularly when managing stress, using digital tools, or implementing sustainability principles in their fields. Employers consistently report that graduates lack sufficient practical experience, advanced digital literacy, and the ability to engage effectively with the green and digital transitions shaping contemporary workplaces. This misalignment between academic preparation and professional expectations limits employability and reduces the broader societal impact of higher education (OECD, 2023; Thomas and Merrill, 2023; Singh et al., 2024; Sumner et al., 2025). Employers expressed similar views, highlighting that while graduates possess strong conceptual and ethical backgrounds, they often lack transversal, digital, and sustainability competences required in modern professional contexts. Employers particularly valued communication, emotional intelligence, and adaptability, yet observed that these skills are rarely cultivated or assessed explicitly within academic programs. In addition, advanced sector-specific digital literacies, such as telemedicine in Nursing, LegalTech in Law, or digital pedagogical tools in Education, remains underdeveloped, revealing a gap between technological progress and academic provision (Zlatkin-Troitschanskaia et al., 2023). Cross-national and interdisciplinary research reveals systemic competence gaps that persist throughout European higher education institutions, highlighting inadequate responses to identified weaknesses. Despite variations across disciplines and national contexts, these gaps demonstrate consistent patterns: limited practical learning opportunities, weak university-industry partnerships, and inadequate incorporation of sustainability and digital competencies within academic programs (Abelha et al., 2020; Wagenaar, 2021). Addressing these systemic challenges requires comprehensive reform through enhanced pedagogical approaches, innovation in curriculum design, and strengthened collaboration between higher education institutions and labor market stakeholders (UNESCO, 2022). Accordingly, the objective of this research is to identify and analyze competence gaps related to sustainability, digitalization, and transversal skill development among students from different disciplines and European countries preparing for professional engagement in the healthcare and well-being sectors. By comparing international perspectives and identifying good practices, this study seeks to contribute to the development of higher education strategies that foster more resilient, adaptive, and sustainability-oriented graduates. 2 Methods The study was conducted as part of a Blended Intensive Programme (BIP), which facilitated cross-disciplinary and cross-cultural collaboration among participants from multiple European institutions. 588 2.1 Description of the instrument A semi-structured interview guide was developed based on a review of relevant literature and contextual knowledge. The instrument was designed to elicit in-depth insights into the experiences, perspectives, and suggestions of stakeholders and students. It consisted of several sections of questions. The interview began with questions about the participant's background and their perspective on essential competencies for work in healthcare and well-being. The core section explored competence domains through open-ended questions. The final section invited participants to identify good practices from other countries or disciplines, propose key improvements to study programmes, and provide any additional insights not covered in the interview. 2.2 Description of the sample This study used in-depth qualitative interviews with students from various disciplines and countries, as well as employers from the healthcare and well-being sector. A total of 12 interviews were conducted: 8 with students from Law, Linguistics/Business Communications, Education, and Nursing, representing four European countries – Bulgaria, Croatia, Portugal, and Slovenia – and 4 with employers in roles such as law firm senior legal consultant, registered nurse at a private orthopaedic hospital, director of a public school cluster in northern Portugal, and triage nurse in a healthcare emergency department. 2.3 Description of data collection and analysis Each researcher conducted two interviews with students and one with an employer, following a semi-structured interview guide designed to explore sustainability and green transition gaps. All interviews were conducted either in person or remotely (via Zoomor Teams), each lasting approximately 30–45 minutes. Participants provided informed consent, and data confidentiality was maintained throughout the study. Interview data were analysed using thematic analysis to identify key patterns, gaps, and recommendations across different contexts. This methodology enabled exploration of students’ and employers’ perspectives on critical competencies across different disciplines and countries, while also evaluating best practices identified through international comparison. The qualitative approach allowed for in-depth examination of competence gaps, their underlying causes, and potential solutions grounded in real experiences. 3 Results In this research, we found consistency in theory–practice gaps across disciplines. While higher education provides strong theoretical and ethical foundations and fosters soft skills such as communication, teamwork, and empathy, it often fails to develop the applied, digital, and resilience-related competences needed in the workplace. Students and employers call for more experiential learning, such as mandatory internships, simulation and VR training, stronger university–employer cooperation, and deeper integration of sustainability and sector-specific digital literacies, to better align curricula with labour market and societal demands. 3.1 Students perspectives In this research, we found consistency in theory–practice gaps across disciplines. While higher education provides strong theoretical and ethical foundations and fosters soft skills such as communication, teamwork, and empathy, it often fails to develop the applied, digital, and resilience-related competences needed in the workplace. Students and employers call for more experiential learning, such as mandatory internships, simulation and VR training, stronger university–employer cooperation, and deeper 589 integration of sustainability and sector-specific digital literacies, to better align curricula with labour market and societal demands. Table 1 Thematic analysis of student perspectives Statement Discipline Topic Code Subcode Country (verbatim quote) (s) Performing harder tasks, ‟A lot of theory and stessful not enogh practical Nursing SL HR situatins, workˮ (IS 4) Lack of responsibility. practical ‟Nedded real-life training Management, practice, experience in Law, digitalization, PT, HR, stessful situations, Nursing, Competences & mamadment, digital Education stress BG Employability knowlageˮ (IS 6) management. ‟Communication, teamwork, ethics, Nursing HR empathyˮ (IS 5) Well developed reserch methodology ‟Crithical thinking, ˮ Education PT (IS 2) ‟Ethical foundation, BG reserch skillsˮ (IS 7) Law mismatch ‟Good theoretical between knowlage, weaker theoretical practical skills Nursing SL knowledge need for real especialy with harder experiance tasksˮ (IS 4) skills and practical ‟Working with Education–Work projects communities/running Education PT ˮ (IS 2) Connection ‟We do not work enough on stressful & communicating in emotionaly unexpected stressful Education, communication PT, SL taxing situations, Nursing situations communicating with parents or loved onesˮ (IS 4) conection Polution and Sustainability & betwen planet ‟Healthy environment Law, SL, BG, sustainability, preservation is important for health Nursing, Green Transition PT, HR health and well in conection preservation ˮ (IS 7) Education being to healthy 590 mind and body mention in Law BG not well ‟Mostly in electivesˮ covered (IS 7) courses ‟Public healthˮ (IS 6) Nursing HR, SL recycling & ‟Replacing plastic waste management reduction waste packaging, reusing Nursing SL materialsˮ (IS 3) ‟Mendatory Law BG, HR internshipˮ (IS 7) Nursing new teaching ‟Use of VR in technics Future Skills & technology practical studiesˮ Nursing SL Recommendations (IS 4) international native speakers ‟Interactions with ˮ Law BG work (IS 8) Participants across disciplines identified a significant gap between theoretical knowledge and practical application, particularly in fields such as Nursing. Students frequently observed that curricula are heavily theory-oriented, with limited opportunities for real-life practice (IS 4). This imbalance is seen as hindering the development of key employability competences, such as stress management, digitalisation, and leadership. Respondents from Law, Nursing, and Education emphasised the need for greater practical exposure to management and digital tools, which are increasingly important in modern professional environments (IS 6). Despite these gaps, students recognised certain competences as well developed, including communication, teamwork, ethics, and empathy, especially within Nursing (IS 5). Similarly, Education students demonstrated strengths in critical thinking and research methodology (IS 2), while Law students highlighted the importance of ethical foundations and research skills (IS 7). Collectively, these findings indicate that while professional values and interpersonal competences are well cultivated, there remains a pressing need to strengthen applied and digital skillsets to enhance employability. The synthesis identifies a persistent mismatch between theoretical instruction and workplace expectations across multiple disciplines. Nursing students reported strong theoretical preparation but weaker practical skills, particularly when handling complex or high-pressure tasks (IS 4). Education students stressed the need for real-world experience, such as working directly with communities or managing projects, to apply pedagogical knowledge in authentic settings (IS 2). Moreover, participants across both disciplines highlighted deficiencies in preparing students for stressful and emotionally demanding situations, such as communicating with parents, clients, or patients under pressure (IS 4). This gap points to the need for curricula that explicitly integrate emotional resilience, crisis communication, and real-world interaction into training frameworks, fostering smoother transitions from education to employment. The analysis shows that sustainability is increasingly recognised as an essential aspect of higher education, particularly in disciplines such as Law, Nursing, and Education across several countries (SL, BG, PT, HR). A strong link is observed between sustainability, health, and wellbeing, with participants emphasising the importance of environmental preservation for maintaining both physical and mental health (IS 7). Despite this recognition, sustainability topics are reported to be insufficiently covered in curricula, appearing mainly as elective courses rather than core content (IS 7). This limited 591 integration suggests that, while awareness of sustainability exists, it has not yet been fully embedded in the educational structures of most programmes. Additionally, waste management practices are addressed, particularly in Nursing, with an emphasis on recycling, waste reduction, and replacing plastic packaging – reflecting practical applications of sustainability principles within professional training contexts (IS 3). Participants proposed several recommendations to bridge the gap between current educational practice and future professional requirements. Central among these is the introduction of mandatory internships, ensuring that students gain structured, practical experience before graduation (IS 7). Nursing students, in particular, advocated the integration of technology, including the use of virtual reality (VR) in practical training, to simulate real-world scenarios and improve preparedness (IS 4). Law students also expressed interest in expanding opportunities for international work and interaction with native speakers, which would enhance cross-cultural communication and global competence (IS 8). Collectively, these recommendations highlight a desire for more experiential and technologically enhanced learning environments that align with the evolving demands of professional practice. Across all thematic areas, the findings converge on a central issue: theoretical dominance in education limits students’ readiness for practical, dynamic, and emotionally complex work environments. Although ethical awareness, communication, and critical thinking are relatively strong, there is a collective call for more applied learning, integration of sustainability, and use of innovative teaching methods. Embedding sustainability, strengthening internship programmes, and enhancing digital literacy are essential steps towards aligning educational outcomes with societal and labour market needs. 3.2 Employer perspectives The thematic grid reveals a coherent and interconnected pattern of competence gaps and emerging good practices across interviews with students and employers from Bulgaria, Croatia, Slovenia, and Portugal. In all cases, there is strong agreement that higher education provides solid theoretical foundations but struggles to equip students with the applied, transversal, and sustainability-related competences increasingly required in the fields of health, well-being, and professional service sectors. Both students and employers consistently identify a persistent theory–practice divide, with insufficient opportunities for authentic, practice-based learning. This gap manifests differently across disciplines: in Law and Education, participants report limited exposure to real-world contexts, while in Mechatronics and Nursing, students demonstrate stronger technical competence but still require structured induction, advanced digital literacy, and the ability to work collaboratively across disciplinary boundaries. As one Slovenian nursing supervisor explained, “graduates arrive with a good theoretical foundation, but they require structured supervision before they can work independently and safely” (IE01), illustrating the importance of a scaffolded transition into professional environments. 592 Table 2 Thematic analysis of student perspectives Subtheme / Operational Statement Discipline Theme Country Code Indicator (verbatim quote) (s) ‟Graduates arrive with Reports of solid a good theoretical Strong theoretical foundation, but they theory, knowledge with require structured Law, SI weaker difficulty supervision before they Nursing practice applying in real can work contexts independently and safely.” (IE01) ‟Communication, Emphasis on Competences empathy, and communication, & teamwork are essential; Soft skills empathy, Employability we often need to Education PT central teamwork, retrain these intelligence competences during emotional induction.” (IE03) ‟Graduates know the Beyond basic law, but not digital readiness procedures such as Digital tools: regulated / sector-specific Law BG document workflows, uneven digital compliance systems, or workflows ESG reporting.” (IE04) ‟Sustainability Graduates practices, such as Awareness aware but lack waste separation and vs practical, resource management, Nursing HR integration embedded are learned mainly in Sustainability gap sustainability hospitals and not & Green skills during university Transition training.” (IE02) Need for ESG & compliance ‟We guide graduates regulatory literacy (ESG, from zero on ESG Law BG competence environmental compliance.” (IE04) regulations) Education– Longer, Calls for clinics, ‟A semester or full-year placement would extended authentic make a real difference Education PT internships, real placements to student responsibility Work preparedness.” (IE03) Connection Formal ‟Knowledge matrix; Structured onboarding, induction prevents Nursing SI induction competence errors and builds matrices, confidence.” (IE01) 593 supervised autonomy ‟Mobility graduates International / are more flexible and Mobility linked Education Mobility to confidence, (cross- confident when PT Comparative effects communication, disciplinar adapting to new work innovation y) environments.” (IE03) Future Skills Simulation VR / simulation ‟Use VR in practical learning and simulation recommended centres to prepare Nursing SI / VR for safe skill students for real-life acquisition procedures.” (IE01) ‟AI in legal work and & Innovation Anticipated AI / the national e-Health sectoral tech LegalTech / infrastructure are Law, shifts reshape BG, HR e-Health / changing competence Nursing competence IoMT requirements.” (IE04, needs IE02) ‟Closer communication Curricular co- University– Co-design between institutions Cross- Employer and and employers would disciplinar BG lectures, case-creation, guest Collaboration cooperation help align expectations y based tasks and improve student preparedness.” (IE04) A key finding across all interviews is the central importance of soft skills such as communication, empathy, adaptability, teamwork, and emotional intelligence, which employers regard as essential for successful integration into the workplace. These competences are consistently described as fundamental to professional success yet are insufficiently developed during university studies. The Portuguese school director emphasised that ‟communication, empathy, and teamwork are essential; we often need to retrain these competences during induction” (IE03), highlighting a systematic gap between academic preparation and workplace expectations. Students also view these competences as fundamental, noting that they are often not explicitly taught or assessed within their programmes. The grid further highlights the uneven development of digital competences. While basic digital tool operation is generally achieved, more advanced, sector-specific digital literacies remain underdeveloped. This includes electronic health records and telemedicine in Nursing, LegalTech and digital case management in Law, and pedagogical digital fluency in Education. A Bulgarian legal employer noted, ‟Graduates know the law, but not digital procedures such as document workflows, compliance systems, or ESG reporting” (IE04), reinforcing the correlation between sector-specific digital demands and the visibility of digital competence gaps. Sustainability and the green transition emerge as important yet insufficiently embedded domains. Students demonstrate awareness of sustainability principles, but their knowledge is often conceptual and lacks operational depth. Employers, particularly in healthcare and legal contexts, call for graduates who can navigate sustainability-related responsibilities such as waste reduction, ESG compliance, and low-carbon decision-making. A Croatian employer pointed out, “Sustainability practices, such as waste 594 separation and resource management, are learned mainly in hospitals and not during university training” (IE02), demonstrating how workplace modelling often compensates for gaps in academic curricula. These findings suggest a direct relationship between the visibility of sustainability practices in placement settings and competence acquisition. The analysis also shows that international learning experiences enhance competence development, particularly in communication, confidence, problem-solving, and adaptability. Mobility and international collaboration, when available, are associated with higher levels of professional readiness and openness to innovation. This pattern underscores the value of internationalisation not only as a cultural enrichment mechanism but also as a pedagogical tool that reinforces transversal competences. The relationship between educational structures and competence development is also clear. Programmes that integrate internships, simulation, mentorship, and project-based learning produce graduates who feel better prepared to engage in complex, multidisciplinary environments. In contrast, programmes with shorter or purely observational placements tend to reinforce competence gaps. Employers across sectors emphasise the need for structured induction processes, mentorship frameworks, and co-designed curricula that reflect real-world expectations. This is particularly evident in healthcare settings, where patient safety concerns and professional accountability require a carefully scaffolded transition into practice, as highlighted by the Slovenian interviewee who stressed the importance of supervised, progressive autonomy (IE01). Overall, the thematic grid indicates that competence gaps arise not only from individual deficits but also from systemic limitations within higher education structures. Competences essential for contemporary labour markets– particularly transversal, sustainability-related, and digital competences– are not consistently integrated into curricula. The analysis also shows that experiential learning, international exposure, and strong university–employer cooperation are the most influential drivers of competence development. These findings reinforce the need for pedagogical innovation, cross-sector collaboration, and curricular reform aligned with the demands of the green and digital transitions and the broader aspirations of Industry 5.0. By strengthening these dimensions, higher education institutions can better prepare graduates for meaningful, responsible, and sustainable professional engagement. 4 Discussion The findings from both student and employer perspectives reveal a consistent and multidimensional pattern across disciplines and national contexts. Higher education institutions in Bulgaria, Croatia, Slovenia, and Portugal are widely recognised for providing strong theoretical foundations and for cultivating interpersonal and ethical competences such as communication, teamwork, empathy, and integrity. However, both groups consistently identify a substantial gap between theoretical knowledge and practical application. This theory–practice divide limits the development of key employability competences, particularly digital literacy, leadership, adaptability, and sustainability awareness, which are increasingly vital in the evolving landscape of Industry 5.0 and the green transition. The significance of these results lies in their demonstration that, despite substantial disciplinary strengths, current higher education systems remain insufficiently aligned with the complex, interdisciplinary, and digitally integrated environments that graduates are expected to enter. The persistence of competence gaps across countries and disciplines appears to stem from structural and pedagogical characteristics of higher education systems. Curricula remain predominantly theory-driven, often privileging the transmission of disciplinary knowledge over the cultivation of applied skills and transversal competences. As a result, students frequently graduate with conceptual understanding but limited capacity to navigate authentic, real-world situations. This is particularly evident in fields such 595 as Nursing, Education, and Law, where professional success depends on the ability to manage high-pressure, ethically complex, and emotionally demanding contexts. Employers reinforce these perceptions, emphasising that new graduates often require extensive induction, mentorship, and continuous digital training to reach expected levels of professional readiness. The lack of integration between academia and the workplace contributes to these difficulties, as students often encounter limited opportunities to engage in authentic, supervised practice before graduation. Indeed, critiques of the work-integrated learning discourse suggest that the persistent ‟theory–practice” binary may itself reinforce educational separation rather than integration (Bullivant, 2022). Additionally, while sustainability is increasingly recognised as an essential component of education, it remains largely conceptual and insufficiently operationalised within curricula. This leads to graduates who understand sustainability in theory but lack the ability to apply it in their professional fields, for example, in environmental compliance, resource efficiency, or ethical decision-making (Peters et al., 2023; Leal Filho et al., 2023). Digital competences similarly show uneven development. While basic tool use is generally achieved, sector-specific digital literacies remain underdeveloped. Examples include telemedicine and electronic health record systems in Nursing, LegalTech applications in Law, and digital pedagogy in Education. These shortcomings highlight the need for a systematic rethinking of how digital and sustainability competences are embedded within disciplinary frameworks and how they can be reinforced through practice-oriented learning. Higher education students’ self-perceived digital competence remains mixed and depends on context, discipline, prior training, and personal factors (Zhao et al., 2021; Inamorato dos Santos et al., 2023). Overall, these observations suggest that competence gaps are not merely individual deficits but reflect broader systemic and curricular misalignments. Comparative analysis across disciplines and countries reveals both shared trends and distinct contextual variations. Nursing students report strong theoretical preparation but weaker applied skills, particularly in managing stress, communication in crisis, and complex decision-making under pressure. Education students demonstrate competence in critical thinking and research but express a desire for more opportunities to work directly with communities or lead projects that translate pedagogical theory into practice. Law students emphasise ethical awareness and analytical reasoning, yet report limited exposure to the digital and international dimensions of contemporary legal practice. Employers across all sectors echo these perspectives, stressing that soft skills such as empathy, adaptability, teamwork, and emotional intelligence are central to successful professional integration. While students recognise these competences as important, they often note that such skills are neither explicitly taught nor systematically assessed within academic programmes. In more technical fields such as Mechatronics and Nursing, students display strong disciplinary knowledge and technical proficiency but still require structured induction and advanced digital training to perform effectively in collaborative, interdisciplinary environments. Cross-country analysis reveals similar patterns, though with notable differences in implementation. Institutions in some contexts, such as Portugal and Slovenia, have begun to integrate sustainability and wellbeing into professional education, but these themes remain marginal in others. When sustainability is visibly modelled in professional settings, such as hospitals practising structured waste management or schools emphasising environmental citizenship, students appear to internalise these competences more effectively. This finding reinforces the importance of practical exposure in shaping competence acquisition. Furthermore, international learning experiences and academic mobility emerge as significant enablers of competence development. Students who participate in international exchanges report higher confidence, improved problem-solving skills, and greater adaptability, suggesting that mobility serves not only as cultural enrichment but also as a critical pedagogical strategy for enhancing transversal competences. 596 To address the identified gaps, higher education institutions should implement comprehensive reforms to align academic training with the evolving demands of the labour market and society. The following recommendations arise from the synthesis of student and employer perspectives:  Integrate mandatory internships and structured mentorship programmes across all disciplines to ensure every student undertakes sustained, supervised practical experience before graduation.  Embed simulation-based and project-based learning in curricula, particularly in Nursing, Education, and Law, to provide students with authentic contexts for decision-making, leadership, and communication under pressure.  Develop sector-specific digital competence frameworks that extend beyond basic ICT skills, ensuring students acquire advanced, profession-relevant digital literacy (e.g., telemedicine, LegalTech, digital classroom management).  Mainstream sustainability across all programmes as a core, interdisciplinary theme rather than an elective add-on. This includes embedding environmental, social, and governance (ESG) competences and linking them to ethical and professional responsibility.  Foster stronger university–employer partnerships by involving industry professionals in curriculum design, assessment, and mentorship. Co-designed programmes and structured induction pathways can bridge the gap between academic preparation and professional expectations.  Enhance opportunities for internationalisation, including student and staff mobility, cross-border projects, and digital collaboration, to cultivate global awareness and adaptability. Collectively, these measures would help create more holistic, resilient, and future-oriented learning environments that prepare students not only for employment but also for meaningful and sustainable engagement with their communities. Several international examples demonstrate how the integration of theory and practice can be effectively achieved. The German dual-education system remains a leading model, combining classroom learning with structured apprenticeships in industry. This approach ensures that theoretical knowledge is continuously reinforced through applied experience, facilitating smoother transitions into employment. Similarly, Scandinavian universities have successfully embedded sustainability and wellbeing into the core of teacher and nursing education, ensuring that environmental and social responsibility are viewed as professional imperatives rather than peripheral subjects. In the Netherlands and Finland, simulation-based learning environments and virtual reality (VR) applications have been introduced to replicate complex real-world scenarios, enabling students to practise critical decision-making and emotional management in safe, controlled conditions. These innovations highlight the potential of technology-enhanced learning to strengthen both technical and emotional competences. By adapting and localising such models, higher education institutions across Europe can cultivate graduates who are not only knowledgeable but also adaptable, resilient, and equipped for responsible professional practice. 5 Conclusion The comparative analysis of Bulgaria, Croatia, Slovenia, and Portugal shows that, although higher education institutions provide solid theoretical foundations and foster interpersonal and ethical competences, a persistent gap remains between academic knowledge and practical application. This theory–practice divide limits the development of key employability competences– particularly digital literacy, adaptability, leadership, and sustainability awareness– that are essential for success in Industry 5.0 and the green transition. The findings indicate that these gaps stem from structural and pedagogical features of higher education, where theory-driven curricula still prevail over experiential and work-integrated learning. 597 Addressing these challenges requires systemic reform. Integrating mandatory internships, simulation-based and project-based learning, and sector-specific digital frameworks would strengthen students’ readiness for complex professional contexts. Embedding sustainability and wellbeing across all disciplines, while deepening collaboration between universities and employers, can further align academic training with societal and labour market needs. International mobility and cross-border cooperation also emerge as powerful enablers of transversal competence development. By adopting these measures, higher education can move from a primarily knowledge-transmission model to one that genuinely integrates theory and practice. Such transformation would not only enhance graduates’ employability and adaptability but also foster responsible, sustainability-oriented professionals capable of contributing meaningfully to social and economic wellbeing. LITERATURE 1. Abelha, M., Fernandes, S., Mesquita, D., Seabra, F., & Ferreira-Oliveira, A. T. (2020). Graduate employability and competence development in higher education: A systematic literature review using PRISMA. Sustainability, 12(15), 5900. https://doi.org/10.3390/su12155900 2. Bullivant, A. (2022). The contribution of knowing practice to the theory–practice divide in global learning. International Journal of Development Education and Global Learning, 14(1). https://doi.org/10.14324/IJDEGL.14.1.01 3. European Commission. (2024). European higher education in the era of the green and digital transitions. Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2766/458239 4. European Education and Culture Executive Agency. (2023). Higher education for sustainability and the green transition. Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2766/458239 5. Inamorato dos Santos, A., Chinkes, E., Carvalho, M. A. G., Solórzano, C. M. V., & Marroni, L. S. (2023). The digital competence of academics in higher education: Is the glass half empty or half full? International Journal of Educational Technology in Higher Education, 20, 9. https://doi.org/10.1186/s41239-022-00376-0 6. Leal Filho, W., Shiel, C., Brandli, L., Paço, A., & Alder, C. (2023). Sustainability in the modernisation of higher education: Curricular transformation and the sustainable campus–A literature review. Sustainability, 15(11), Article 8615. https://doi.org/10.3390/su15118615 7. Organisation for Economic Co-operation and Development. (2023). Skills for the future: Strengthening digital and green competences in education. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/1f3cad87-en 8. Peters, M. A., Rider, S., Hyvönen, M., & Besley, T. (2023). Postdigital research in higher education: Theoretical frameworks and practical implications. Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-031- 28090-1 9. Singh, K., Alomari, A. M. A., Al Sayed, H. M., Mannethodi, K., Kunjavara, J., Joy, G. V., Hassan, N., Martinez, E., & Al Lenjawi, B. (2024). Barriers and solutions to the gap between theory and practice in nursing services: A systematic review of qualitative evidence. Nursing Forum. https://doi.org/10.1155/2024/7522900 10.Sumner, B., Martin, R., Gladman, T., Wilkinson, T. J., & Grainger, R. (2025). Understanding the gap: A balanced multi-perspective approach to defining essential digital health competencies for medical graduates. BMC Medical Education, 25(1), 682. https://doi.org/10.1186/s12909-025-07194- 8 11.Tecilazić, A. (2024). Operational employability model: A case study of graduate employability in Croatia. Business Systems Research. https://doi.org/10.2478/bsrj-2024-0006 598 12.Thomas, D., & Merrill, K. (2023). Meeting theory-to-practice gaps? Evaluation of new graduates. Journal for Nurses in Professional Development, 39(5), E168–E173. https://doi.org/10.1097/NND.0000000000000847 13.UNESCO. (2022). Reimagining our futures together: A new social contract for education. UNESCO Publishing. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000379707.locale=en 14.Wagenaar, R. (2021). Evidencing competence in a challenging world: European higher education initiatives to define, measure and compare learning. International Journal of Chinese Education, 10(1). https://doi.org/10.1177/22125868211006928 15.World Health Organization. (2023). Health and well-being: Competency frameworks for the 21st century workforce. WHO Publications. 16.Zhao, Y., Sánchez Gómez, M. C., Pinto Llorente, A. M., & Zhao, L. (2021). Digital competence in higher education: Students’ perception and personal factors. Sustainability, 13(21), 12184. https://doi.org/10.3390/su132112184 17.Zlatkin-Troitschanskaia, O., Shavelson, R. J., & Kuhn, C. (2023). Assessment and development of transversal competencies in higher education. Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-031-26549-1 599 Aleksandros Duro St. Cyril and St. Methodius University of Veliko Tarnovo, Bulgaria Urban Hostnik, dr. Mojca Blažič, dr. Lidija Rihar University of Novo mesto, Slovenia Maja Bundalo Jurković, Jan Jarec Bjelovar University of Applied Sciences, Croatia The Invisible Skill Gap: Overlooked Communication Competencies in Health Professions Education UDC 378.011.2:316.772.4 UDK 378.011.2:316.772.4 KEYWORDS: communication, competencies, soft KLJUČNE BESEDE: komunikacija, kompetence, skills, higher education, patient, healthcare mehke veščine, visokošolsko izobraževanje, oskrba ABSTRACT – Contemporary healthcare environments pacientov, zdravstvo demand effective interdisciplinary collaboration and POVZETEK – Sodobna zdravstvena okolja zahtevajo culturally sensitive communication. However, učinkovito interdisciplinarno sodelovanje in kulturno significant competence gaps persist among students in občutljivo komunikacijo. Kljub temu med študenti health-related disciplines, hindering their readiness zdravstvenih smeri še vedno obstajajo izrazite for real-world healthcare settings. This study explores kompetenčne vrzeli, ki zmanjšujejo njihovo communication and intercultural competence gaps pripravljenost na delo v realnih kliničnih okoljih. among students preparing to work in healthcare and Študija raziskuje vrzeli na področju komunikacijskih identifies necessary improvements in higher education in medkulturnih kompetenc med študenti, ki se curricula to better align academic preparation with pripravljajo na delo v zdravstvu, ter opredeljuje workplace demands. A qualitative research approach potrebne izboljšave visokošolskih učnih načrtov za was employed using semi-structured interviews with boljše usklajevanje akademske priprave z zahtevami two key stakeholder groups: students from different delovnega okolja. Uporabljena je bila kvalitativna programs and employers in healthcare professions. raziskovalna metoda s polstrukturiranimi intervjuji Data were analyzed using thematic analysis to identify dveh ključnih skupin deležnikov: študentov in recurring patterns and themes related to competence delodajalcev v zdravstvenih poklicih. Podatki so bili gaps and educational needs. Thematic analysis analizirani s tematsko analizo, s katero smo revealed that while communication, empathy, critical identificirali ponavljajoče se vzorce in teme, povezane thinking, and professionalism are recognized as s kompetenčnimi vrzelmi in izobraževalnimi essential competencies, students frequently potrebami. Tematska analiza je pokazala, da so demonstrate deficiencies in practical application. komunikacija, empatija, kritično razmišljanje in Communication challenges are particularly profesionalnost sicer prepoznani kot ključne pronounced when students interact with patients from kompetence, vendar študenti pogosto izkazujejo different cultural backgrounds or those experiencing pomanjkljivosti pri njihovi praktični uporabi. emotional distress. Komunikacijski izzivi so še posebej izraziti pri interakciji s pacienti iz različnih kulturnih okolij ali z osebami v čustveni stiski. 1 Introduction Modern healthcare environments are becoming increasingly complex due to demographic changes, globalisation, and growing cultural diversity among patients, which places high demands on the clinical 600 and communication competencies of healthcare professionals (Mwangi et al., 2025). The professional environment requires effective interprofessional collaboration, a high level of cultural sensitivity, and the ability to communicate clearly and respectfully with various stakeholders, including patients, their families, and colleagues (Sharma, 2024). Studies confirm that communication– both verbal and non-verbal– significantly influences patient safety, quality of care, and patient satisfaction (Mata et al., 2021). High-quality communication is associated with fewer medical errors, improved treatment adherence, and better clinical outcomes, particularly among vulnerable populations, such as older adults and culturally diverse groups (Gallo et al., 2021; Zanetti et al., 2024). In parallel, it has become essential for higher education programmes in healthcare to systematically develop a broad range of competencies that extend beyond technical or clinical knowledge. Among the most important are empathy, teamwork, critical thinking, intercultural sensitivity (NACE, 2024; Department for Education, 2024), and other soft skills such as communication, emotional intelligence, conflict resolution, and adaptability. These competencies are fundamental to the professional readiness of future healthcare workers, the provision of safe, effective, patient-centred care, and support within the health and well-being sector (Patel et al., 2025; Santos et al., 2025; Tyagi et al., 2025). Research highlights that soft skills should not be integrated into the curriculum in a fragmented or secondary manner, but strategically embedded throughout all stages of education, using active, experience-based, and reflective learning approaches such as simulations, workshops, interprofessional collaboration, practical clinical experience, and mentorship (Gallo et al., 2021; Zanetti et al., 2024). Such an integrated approach enables students to develop empathy, interact effectively with patients from diverse cultural backgrounds, solve complex problems, and manage emotionally demanding situations – all of which are central to high-quality healthcare and well-being services. Despite improvements in programme structure and content, a significant gap remains between academic preparation and students’ practical readiness. National data from 2025 show an approximately 25% discrepancy between students’ self-evaluations of competence and employer assessments, with the largest differences reported in communication, critical thinking, problem-solving in complex real-world situations, and intercultural sensitivity (Gray, 2025). This gap indicates that although students understand theoretical concepts, they are often insufficiently prepared to transfer knowledge and skills into demanding and dynamic clinical situations. Consequently, higher education programmes must not only develop core professional knowledge but also strategically support the development of practical and interpersonal competencies– including soft skills – enabling graduates to work successfully in diverse, emotionally demanding, and culturally heterogeneous healthcare environments, while also contributing to improved holistic care and health promotion in the health and well-being sector (Santos et al., 2025; Patel et al., 2025; Tyagi et al., 2025). Research increasingly emphasises the importance of work-integrated learning (WIL), simulation, and hands-on experience in clinical settings as key tools for narrowing the gap between theoretical knowledge and professional readiness (Patel et al., 2025; Tyagi et al., 2025). Simulation-based methods, such as scenarios with simulated patients, virtual simulations, and interactive workshops, have shown improvements in students’ ability to communicate effectively, manage emotionally demanding situations, and adapt to cultural differences (Gallo et al., 2021; Zanetti et al., 2024). Close collaboration between universities and healthcare employers– including mentorship and clinical placements in hospitals or health centres – strengthens students’ preparedness for real professional demands and enables systematic assessment of acquired competencies (Mwangi et al., 2025; Sharma, 2024). This integrated approach not only increases student confidence and readiness but also contributes to the sustainable development of empathetic and culturally sensitive healthcare professionals who can function effectively in increasingly diverse and complex clinical environments. 601 Within this context, the present study addresses a key challenge: how to bridge the gap between the theoretical preparation of students and their actual competencies for effective performance in diverse and dynamic clinical settings. The research is based on a qualitative study using semi-structured interviews with students from various healthcare disciplines and employers in the healthcare sector. The objectives of the study are to: (i) identify specific gaps in communication, empathy, and intercultural sensitivity; (ii) explore the mechanisms and challenges students face when transferring theoretical knowledge into practice; and (iii) propose evidence-based curricular improvements that better align academic preparation with workplace needs and employer expectations. By focusing on the intersection of communication skills, cultural competence, and professional readiness, this work contributes to the wider discussion on the transformation of healthcare education. The goal is to develop graduates who are not only clinically competent but also able to provide patient-centred, ethical, and culturally sensitive care, prepared for interprofessional collaboration and effective communication in complex and emotionally demanding situations (Mwangi et al., 2025; Sharma, 2024). 2 Methods This study used a qualitative research design with semi-structured interviews to explore students’ and employers’ perceptions of essential competencies in healthcare and well-being. This methodology was chosen to enable an in-depth examination of communication skills, intercultural competence, empathy, and readiness for professional practice, capturing the nuances of real-world experiences from multiple perspectives. A total of 14 interviews were conducted: 10 with students from Nursing, Medicine, and Law programmes, and 4 with stakeholders, including healthcare administrators and experienced nurses. Participants were selected through purposive sampling to ensure representation of different disciplines and roles within the healthcare sector. All participants provided informed consent, and confidentiality and anonymity were rigorously maintained throughout the study. Interviews were conducted either in person or remotely (via Zoom or Microsoft Teams), with each session lasting approximately 30–45 minutes. The semi-structured interview guide included open-ended questions designed to explore: (i) essential competencies required for healthcare practice, (ii) gaps in current academic preparation, (iii) challenges in applying theoretical knowledge in clinical contexts, and (iv) recommendations for curricular improvements. The guide was reviewed by experts in healthcare education to ensure relevance and clarity. The study was conducted as part of a Blended Intensive Programme (BIP), which facilitated cross-disciplinary collaboration among participants from multiple institutions. All interviews were audio-recorded and transcribed verbatim. Data were analysed using thematic analysis (Braun & Clarke, 2006), enabling the identification of recurring patterns, key competence gaps, and actionable recommendations. Themes were iteratively developed through coding, clustering, and constant comparison between student and employer perspectives. This approach provided a comprehensive understanding of both perceived and actual competency gaps, as well as evidence-based insights into potential curricular enhancements for healthcare and well-being education. 3 Results A total of 14 interviews were conducted: 10 students (from Nursing, Medicine, and Law programmes) and 4 stakeholders (healthcare administrators and experienced nurses). The student sample included 602 participants with varying levels of practical experience, while stakeholders represented managerial and clinical perspectives from diverse healthcare settings. The data focused on communication skills, intercultural competence, empathy, and professional preparedness. Analysis of the interviews revealed several interrelated themes concerning essential competencies, communication challenges, and the persistent gap between theory and practice. Both students and employers agreed that empathy, teamwork, and professionalism are fundamental for effective performance in healthcare and well-being professions. Students particularly highlighted the value of empathy and interpersonal understanding, describing it as a defining quality of good practitioners: ‟Empathy is what makes a doctor truly understand a patient” (IS 4). Employers similarly underscored the need for emotional intelligence and ethical conduct but emphasised that many graduates struggle with critical thinking and adaptability in demanding clinical situations: ‟Graduates often lack critical thinking under pressure” (IE 2). A recurring issue across the interviews was the theory–practice gap. Students reported limited field experience and a lack of confidence when applying theoretical knowledge to real-life contexts. As one medical student admitted, ‟We learn the theory, but in practice, I often feel unprepared” (IS 5). Employers confirmed these perceptions, noting that new graduates often find it difficult to make timely decisions or manage stress in complex healthcare environments: ‟Students struggle to respond effectively in complex, high-pressure environments” (IE 1). These findings suggest that curricula remain overly focused on theoretical instruction, offering insufficient opportunities for practical application and reflection. Communication challenges also emerged as a central theme for both groups. Students and employers described difficulties related to language barriers, cultural differences, and emotional strain when interacting with patients: ‟It is challenging to communicate when patients are highly anxious or distressed” (IS 10). However, participants also identified strategies to improve communication effectiveness, such as using simplified language, visual aids, and the teach-back method, as well as demonstrating active listening and empathy. As one nursing student noted, ‟I always ask patients to repeat instructions to ensure understanding” (IS 6). Finally, both stakeholder groups proposed recommendations for curricular improvement. Students suggested integrating more practical exercises, intercultural simulations, and role-playing with diverse participants to strengthen their confidence and communication competence: ‟We need more real-life practice with patients from different cultural backgrounds” (IS 8). Employers advocated structured practical training, mentoring systems, and continuous collaboration between universities and workplaces to ensure that educational outcomes align with professional expectations: “Internships and hands-on mentoring are essential for workplace readiness” (IE 3). 603 Table 1 Main Themes Identified Through Interview Analysis Theme Stakeholder Code Illustrative Examples Group Essential Skills and Students Emphasized importance of ‟Empathy is what makes a Competencies empathy, teamwork, effective doctor truly understand a communication, and patient.ˮ – Nursing student professional conduct. (IS 4) Employers Highlighted need for critical ‟Graduates often lack thinking, adaptability, critical thinking under emotional intelligence, and pressure. ˮ – Hospital ethical conduct. administrator (IE 2) Theory-Practice Gap Students Reported limited field ‟We learn the theory, but exposure, insufficient practice, in practice, I often feel and low confidence in real- unprepared. ˮ – Medical world application of skills. student (IS 5). Employers Noted lack of practical skills, ‟Students struggle to delayed decision-making, respond effectively in stress management challenges, complex, high-pressure and limited readiness for environments.ˮ – entry-level responsibilities. Experienced nurse (IE 1). Communication Both Language barriers, cultural ‟It’s challenging to Challenges differences, unclear communicate when instructions, and emotional patients are highly anxious strain. or distressed.ˮ – Law student (IS 10) Effective Both Teach-back method, ‟I always ask patients to Communication simplified language, visual repeat instructions to Strategies aids, active listening, ensure understanding.ˮ – acknowledging emotions, and Nursing student (IS 6). respecting cultural preferences. Recommendations Students More practical exercises, ‟We need more real-life for Curricular intercultural simulations, role- practice with patients from Improvement playing with diverse actors, different cultural and integrated theory-practice backgrounds.ˮ – Medical sessions. student (IS 8) Employers Structured practical training, ‟Internships and hands-on mentorship, work-integrated mentoring are essential for learning, curriculum aligned workplace readiness.ˮ – with workplace demands, and Hospital administrator feedback loops with (IE 3) universities. The analysis showed strong alignment between students and employers regarding the essential competencies required in healthcare and well-being. Both groups highlighted the importance of communication, empathy, critical thinking, adaptability, and professionalism, though their emphasis 604 varied slightly: students prioritised empathetic, patient-centred care, while employers focused on readiness for complex, real-world problem-solving and effective stress management. Students consistently noted a gap between theoretical knowledge and practical application, particularly in communicating with culturally diverse patients. Many reported feeling unprepared for emotionally demanding situations, such as managing distressed, anxious, or uncooperative patients. They stressed the need for more simulation exercises, role-playing, and hands-on exposure to real clinical environments. While students recognised the importance of soft skills– including empathy, teamwork, and adaptability– they often felt their programmes did not provide structured opportunities to systematically develop these competencies. Overall, students valued practical experience and intercultural exposure but reported limited confidence in applying these skills effectively in professional settings. Employers, in turn, consistently identified practical readiness gaps among graduates, particularly in communication, cultural sensitivity, and decision-making under pressure. They observed that students often struggled to provide clear patient instructions, failed to account for cultural nuances, and found it difficult to maintain professionalism in high-stress situations. Employers emphasised that bridging these gaps requires experiential learning, mentorship, and structured work-integrated learning programmes, ensuring students are exposed to real-world scenarios before entering professional roles. They also stressed that effective intercultural communication and emotional intelligence are crucial for patient safety, quality care, and team collaboration. A recurring theme across both stakeholder groups was the theory-practice gap. Students reported insufficient opportunities for hands-on experience and felt underprepared to translate theoretical knowledge into practice. Employers confirmed this perspective, noting deficits in practical decision-making, critical thinking, and coping with emotionally or culturally complex situations. Both students and employers identified practical strategies for enhancing communication and professional effectiveness, including the teach-back method, use of visual aids, clear and concise language, active listening, and culturally sensitive approaches. Recommendations for curriculum development focused on practical, simulation-based, and mentorship-driven learning experiences. Students advocated for more role-playing, intercultural simulations, and integrated theory-practice sessions, while employers emphasised structured work-integrated learning, mentorship, and curriculum designs informed by workplace requirements. Overall, these findings highlight a clear need for systematic integration of practical training, soft skills development, and intercultural competence into higher education programmes in healthcare and well-being, ensuring graduates are prepared to function effectively in complex, emotionally demanding, and culturally diverse professional environments. 4 Discussion The findings of this study highlight a strong convergence between students’ and employers’ perspectives on the competencies essential for success in the healthcare and well-being sectors. Both groups emphasised the importance of communication and soft skills, empathy, professionalism, critical thinking, adaptability, and cultural competence. These competencies were consistently identified as pivotal for ensuring patient-centred, ethical, and effective care (Santos et al., 2025; Gallo et al., 2021; Gray, 2025; Mwangi et al., 2025). Communication emerged as a core competency in healthcare practice. Students and stakeholders emphasised not only verbal but also non-verbal communication as crucial, particularly in situations 605 where verbal interactions are limited or impeded by stress, cultural differences, or language barriers. These findings align with studies by Novaes et al. (2023), Mata et al. (2021), Zanetti et al. (2024), and Kovács et al. (2024), which highlight that attentive listening, simplified explanations, visual aids, and culturally sensitive communication strategies are critical for patient safety, care quality, and collaborative teamwork. Bachmann et al. (2022) similarly note that communication should be systematically integrated into healthcare curricula, and that practical, experiential learning is essential to develop these competencies (Sharma, 2024; Mwangi et al., 2025). Empathy and professional conduct were consistently emphasised by both students and employers. Empathy, as a learnable and essential skill, is fundamental to patient-centred care, fostering trust, treatment adherence, and emotional support. Experiential learning methods, such as role-playing, simulation-based exercises, and reflective practice, have been shown to significantly enhance students’ empathy, communication skills, and emotional awareness (Chen et al., 2024; Schwartzkopf et al., 2025; Walkowska et al., 2023; Santos et al., 2025). Our findings highlight the need for universities to actively incorporate training programmes that develop empathetic skills while promoting constructive emotional expression. Structured interventions, such as simulated patient interactions, interprofessional exercises, mentorship, and work-integrated learning, offer opportunities for students to practise empathetic engagement in diverse and emotionally demanding scenarios, better preparing them for real-world clinical settings (Sharma, 2024; Kovács et al., 2024; Mwangi et al., 2025). By integrating these experiential approaches throughout healthcare curricula, institutions can ensure that graduates are not only clinically competent but also able to deliver compassionate and culturally sensitive care (Santos et al., 2025; Gallo et al., 2021). Employers highlighted the necessity of critical thinking, adaptability, and stress management in real-world clinical settings. Students often reported feeling underprepared to apply theoretical knowledge in dynamic and emotionally charged situations, reflecting a persistent theory–practice gap. These results are consistent with previous studies indicating that graduates frequently lack the practical skills and decision-making confidence needed in diverse clinical environments (Bachmann et al., 2022; Novaes et al., 2023; Gray, 2025; Sun & Zhao, 2025; Kelleher et al., 2025). Cultural competence emerged as a critical factor affecting patient care, with both groups reporting challenges related to language barriers, cultural differences, and stereotypes. Students expressed nervousness when interacting with culturally diverse patients, indicating a need for structured intercultural training and experiential learning opportunities. These findings align with research emphasising that healthcare professionals require self-awareness, adaptability, and cultural sensitivity to ensure equitable treatment and avoid stereotyping (Henderson et al., 2019; Walkowska et al., 2023; Mata et al., 2021; Zanetti et al., 2024). Effective interventions include hiring diverse staff, providing interpretation services, offering culturally appropriate educational materials, and integrating cultural competence into curricula (Henderson et al., 2019; Santos et al., 2025). The study highlights a clear need for enhanced integration of soft skills, practical training, and intercultural competence into healthcare education. Both students and employers suggested increased use of simulation-based learning, role-playing with diverse patient scenarios, mentorship programmes, and work-integrated learning to bridge the gap between theoretical knowledge and practical application (Sharma, 2024; Kovács et al., 2024; Mwangi et al., 2025; Gray, 2025; Kelleher et al., 2025). Consistent with the literature, integrating these competencies throughout the curriculum is essential for preparing students for complex, culturally diverse, and emotionally demanding healthcare environments (Bearss et al., 2023; Bachmann et al., 2022; Schwartzkopf et al., 2025; Santos et al., 2025; Gallo et al., 2021). 606 A key strength is the triangulation of perspectives from students and employers across disciplines within a BIP context. However, the small, purposive sample (N=14) limits transferability; self-report may entail social desirability bias; inclusion of Law students may dilute profession-specific insights; and single time-point interviews preclude longitudinal inference. Future studies should examine discipline-specific cohorts across multiple sites and evaluate the impact of simulation and mentored placements using pre– post designs. 5 Conclusion The findings of this research clearly demonstrate that high-quality healthcare education requires more than theoretical knowledge or clinical technique. Students and employers strongly agree that communication, empathy, critical thinking, adaptability, and professionalism are essential for successful professional performance in diverse and emotionally demanding healthcare environments. However, the results reveal a persistent gap between academic preparation and practical readiness, particularly in areas such as intercultural communication, decision-making under pressure, and managing emotionally complex situations. To reduce this gap, universities must continue to strengthen experiential learning through simulations, role-playing, mentorship, and structured work-integrated learning. These approaches allow students to apply knowledge in realistic contexts, develop confidence, and refine the interpersonal skills that ensure patient-centred and culturally sensitive care. The study highlights that when practical and theoretical learning are meaningfully integrated, students are better prepared, employers are more confident in their competencies, and patients are better supported. Overall, investing in soft skill development, particularly in communication and intercultural competence, offers long-term benefits for healthcare institutions, professionals, and society. By systematically embedding these elements into curricula, higher education can play a decisive role in shaping a more responsive, skilled, and compassionate healthcare workforce. In sum, graduates require more than clinical knowledge: they need practical communication skills, intercultural competence, and the ability to make decisions under pressure. Integrating simulation with standardised patients, teach-back and plain language tools, and mentored work-integrated learning with structured feedback can narrow the theory–practice gap. Implementing assessed communication milestones across the programme and formalising university–employer feedback loops will enhance readiness for complex, culturally diverse care. LITERATURE 1. Bachmann, C., Pettit, J. E., & Rosenbaum, M. (2022). Developing communication curricula in healthcare education: An evidence-based guide. Patient Education and Counseling, 105(7), 2320– 2327. https://doi.org/10.1016/j.pec.2021.11.016 2. Bearss, A., Fehr, E., Lefler, J., & Mahajan, S. (2023). Twenty-first-century skills: Teaching empathy to health professions students. Frontiers in Public Health, 11, 1131568. https://doi.org/10.3389/fpubh.2023.1131568 3. Chen, H., Xuan, H., Cai, J., Liu, M., & Shi, L. (2024). The impact of empathy on medical students: An integrative review. BMC Medical Education, 24, 455. https://doi.org/10.1186/s12909-024- 05448-5 607 4. Gallo, R., Mendes, L., & Duarte, S. (2021). Communication failures and patient safety: A systematic review of clinical interactions. Journal of Health Communication, 26(4), 225–239. https://doi.org/10.1080/10810730.2021.1875634 5. Gray, H. (2025). Bridging the skills gap in healthcare: A pedagogical reevaluation. International Journal of Medical Education, 12(2), 45–58. https://doi.org/10.5116/ijme.2025.02.45 6. Henderson, S., Barker, M., & Mak, A. (2019). Cultural competence and ethnic diversity in healthcare. Plastic and Reconstructive Surgery – Global Open, 7(5), e2219. https://doi.org/10.1097/GOX.0000000000002219 7. Kelleher, P., O’Neil, T., & Grant, J. (2025). From classroom to clinic: A longitudinal analysis of student transition into professional healthcare roles. Health Education Review, 19(1), 1–15. https://doi.org/10.3102/her.2025.01.001 8. Kovács, A., Nagy, B., & Horváth, Z. (2024). Enhancing communication competencies in health professions students: Innovative approaches. Health Education Journal, 83(4), 367–380. https://doi.org/10.1177/00178969241234567 9. Mata, L., Ribeiro, A., & Sousa, C. (2021). Patient-centered communication and treatment adherence: The role of empathy in healthcare settings. BMC Health Services Research, 21, 112. https://doi.org/10.1186/s12913-021-06112-5 10.Mwangi, T., Patel, V., & Lobo, N. (2025). Embedding soft skills into allied health curricula: A competency-based approach. Journal of Allied Health Education, 18(3), 59–77. https://doi.org/10.2105/jahe.2025.18.3.59 11.National Association of Colleges and Employers. (2024). Competencies for a career-ready workforce. https://www.naceweb.org/docs/default-source/default-document- library/2024/resources/nace-career-readiness-competencies-revised-apr-2024.pdf 12.Novaes, F. P. S. S., Alves, J. G. B., & Grosseman, S. (2023). Communication in healthcare: Experience of students and professionals from teaching-learning to practice in health. International Journal of Medical Education, 14, 23–35. https://doi.org/10.5116/ijme.2023.14.23 13.Santos, F., De Clair, P., & Baumann, C. (2025). Intercultural competence in healthcare workers: A curriculum-integrated model for higher education. Medical Education & Practice, 17(2), 87–103. https://doi.org/10.2147/mep.2025.87 14.Schwartzkopf, C. T., Alves, R. T., Lopes, P. C., Braux, J., Capucho, F., & Ribeiro, C. (2025). The role of training and education for enhancing empathy among healthcare students: A systematic review of randomized controlled trials. BMC Medical Education, 25, 469. https://doi.org/10.1186/s12909-025-07038-5 15.Sharma, S. (2024). Teaching empathy and emotional intelligence in health programs: Evaluating simulation-based learning. Journal of Clinical Training and Development, 9(4), 121–139. https://doi.org/10.1016/j.jctd.2024.121139 16.Sun, L., & Zhao, Y. (2025). Theory–practice gaps in nursing education: A comparative study of European and Asian universities. Nursing Education Today, 120, 105–118. https://doi.org/10.1016/j.nedt.2025.105118 17.Tyagi, S., Kumar, R., & Singh, A. (2025). Soft skills and professional readiness in healthcare education: Bridging theory and practice. International Journal of Health Professions, 7(2), 58–73. https://doi.org/10.1080/25785627.2025.072345 18.Walkowska, A., Przymuszała, P., Marciniak-Stępak, P., Nowosadko, M., & Baum, E. (2023). Enhancing cross-cultural competence of medical and healthcare students with the use of simulated patients: A systematic review. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(3), 2505. https://doi.org/10.3390/ijerph20032505 608 19.Zanetti, R., Afonso, J., & Martins, P. (2024). Communicating under pressure: Tools for improving clarity and safety in hospital settings. European Journal of Nursing Education, 41(3), 215–228. https://doi.org/10.5155/ejne.2024.215 609 Ivan Matjačić, Lucija Hutinec University North, Croatia Meggy Ivanova Ivanova St. Cyril and St.Methodius University of Veliko Tarnovo, Bulgaria Ricardo Ribeiro University of Minho, Portugal Sabina Bis Bjelovar University of Applied Sciences, Croatia Dr. Sergej Gričar University of Novo mesto, Slovenia Competence Gaps in Critical Thinking and Innovation in the Fieldof Healthcare and Wellbeing UDC 378.011.2:159.955:001.895 UDC 378.011.2:159.955:001.895 KEYWORDS: competence gaps, critical thinking, KLJUČNE BESEDE: pomanjkanje kompetenc, cross-cultural perspectives kritično razmišljanje, medkulturne perspektive ABSTRACT – This research investigates competence POVZETEK – Ta raziskava proučuje pomanjkanje gaps in critical thinking, innovation among students kompetenc na področju kritičnega razmišljanja in and employers from various academic disciplines. inovativnosti med študenti in delodajalci iz različnih Across most educational sectors in many countries, akademskih disciplin. V večini izobraževalnih employers report that students lack skills, such as sektorjev v številnih državah delodajalci poročajo, da analytic reasoning, evidence-based decision-making študentom primanjkuje spretnosti, kot so analitično and innovative thinking. This deficiency is particularly sklepanje, na dokazih temelječe odločanje in pronounced in the healthcare and well-being sector. inovativno razmišljanje. Ta primanjkljaj je še posebej The study employs a qualitative research methodology izrazit v sektorju zdravstva in dobrega počutja. and conducts sixteen in-depth interviews. It aims to Raziskava uporablja kvalitativno metodologijo in address gaps in cross-cultural perspectives and vključuje šestnajst poglobljenih intervjujev. Namen je experiential learning. The findings reveal key obravnavati vrzeli v medkulturnih perspektivah in differences in expectations between academic izkustvenem učenju. Ugotovitve razkrivajo ključne institutions and healthcare organisations, razlike v pričakovanjih med akademskimi institucijami highlighting the need for more practice-oriented in zdravstvenimi organizacijami, kar poudarja curricula. By synthesising the theoretical and potrebo po bolj praktično usmerjenih učnih načrtih. Z empirical aspects, the research suggests strategies to združevanjem teoretičnih in empiričnih vidikov bridge competence gaps. Results indicate that students raziskava predlaga strategije za premoščanje value strong theoretical knowledge but feel kompetenčnih vrzeli. Rezultati kažejo, da študenti unprepared for real-world challenges due to limited cenijo trdno teoretično znanje, vendar se zaradi opportunities for experiential learning at university. omejenih priložnosti za izkustveno učenje na univerzi They emphasise the importance of critical thinking pogosto počutijo nepripravljene na izzive iz and adaptability, advocating for mentorship and the resničnega okolja. Poudarjajo pomen kritičnega integration of theory and practice. razmišljanja in prilagodljivosti ter zagovarjajo mentorstvo in večje povezovanje teorije s prakso. 610 1 Introduction This research provides a detailed examination of competence gaps in critical thinking and innovation within the field of healthcare and wellbeing. It aims to highlight the contemporary issue of insufficiently developed critical thinking skills. Critical thinking is defined as ‟a complex process and result of: 1. analysis and evaluation of claims; 2. finding justification for claims; 3. comparison with other and/or opposing claims and generating objections to claims; and finally, 4. taking a position” (Buchberger, 2012). The following source, ‟Scoping Review of Critical Thinking Literature in Healthcare Education,” states, ‟Critical thinking is the process of analysing and evaluating thinking to make decisions. Critical thinking exposes assumptions, biases, and beliefs that influence clinical reasoning” (Berg et al., 2023). Critical thinking is not a recent development in human intellectual history. Early evidence of the concept dates to the 5th century BCE, when Socrates introduced a teaching method that incorporated fundamental elements of critical inquiry. His approach consisted of two stages– the elenchus (irony) and the maieutic (midwifery)—through which students were encouraged to question assumptions, analyse claims, seek justification, and identify weaknesses in arguments, thereby fostering an active and reflective attitude towards knowledge (Buchberger, 2012). John Dewey (1859–1952), widely regarded as the father of modern educational theory and contemporary critical thinking scholarship, further developed the concept. In How We Think (1910), Dewey described critical thinking as ‟reflective thinking,” defining it as the active, persistent, and careful examination of beliefs considering the grounds that support them. He emphasised the systematic search for evidence and the evaluation of the foundations on which specific beliefs rest. Another influential figure was the American philosopher Robert Ennis, one of the first theorists to provide a comprehensive definition of critical thinking. Ennis described critical thinking as the ability to make reasoned and reflective judgements about what to believe or what to do, grounded in intellectual virtues such as honesty, openness, autonomy, self-criticism, loyalty, and contextual sensitivity. As Buchberger (2012) notes, critical thinking is essential across professional practice, interpersonal communication, everyday problem-solving, and decision-making. Critical thinking is a cognitive process recognised since antiquity and remains essential today. Its relevance endures – ‟I think, therefore I am.” In medical contexts, it is important to emphasise that critical thinking is fundamentally a human process, not a rapid decision generated by machines or databases. As noted by Batarfi and Agha (2025) in Exploring Faculty Perspectives on Critical Thinking in Medical Education, critical thinking in medical training presents numerous challenges, highlighting that it cannot be reduced to automatic or mechanistic decision-making. In contemporary healthcare, critical thinking is a vital tool for addressing emerging challenges, including the spread of misinformation (for example, regarding vaccines and medications), the integration of artificial intelligence (AI) as a clinical decision-support tool, interdisciplinary collaboration with physicians, and navigating increasingly complex ethical dilemmas. The human dimension of this process is further highlighted in professional nursing practice. Dr Tanner (2006) introduced the concept of ‟thinking like a nurse,” describing the cognitive processes of critical thinking and clinical reasoning that nurses use daily to make sound clinical judgements in patient care delivery (Brlek, 2022). Today, critical thinking is essential for students and equally important for employers. For students, it is necessary for acquiring new knowledge and skills. For employers, it is vital for adapting to the workplace and environment, and for contributing knowledge or abilities that enhance business quality. The aim of this research is to identify and analyse competence gaps in critical thinking among students from different disciplines and countries who are preparing to work in the healthcare and wellbeing sector, and to develop recommendations for improving higher education programmes through international comparison and the identification of good practices. The structure of the paper is as 611 follows. The next section discusses the methods used in the research, followed by a section presenting the table with the analysed interviews. The penultimate section contains our discussion of the interviews, where we explore answers to five questions on the theme of competence gaps in critical thinking, and the final section is the conclusion. 2 Methods This study involved in-depth qualitative interviews with students from various disciplines and countries, as well as employers from the healthcare and well-being sector. A total of 16 interviews were conducted: 12 with students majoring in nursing, physiotherapy, psychology, and medicine from Slovenia, Croatia, Bulgaria, and Portugal, and 4 with employers from hospital departments. This methodology allows us to explore students’ and employers’ perspectives on critical competencies across different disciplines and countries, while also evaluating best practices identified through international comparison. The qualitative approach enabled an in-depth exploration of competence gaps, their underlying causes, and potential solutions grounded in real-life experiences. The study was conducted as part of a Blended Intensive Programme (BIP), which facilitated cross-disciplinary and cross-cultural collaboration among participants from multiple European institutions. Each researcher conducted three interviews with students and one interview with an employer, following a semi-structured interview guide designed to explore competence gaps in critical thinking and innovation. All interviews were conducted either in person or remotely (via Zoom or Teams), lasting approximately 30 to 45 minutes each. Participants provided informed consent, and data confidentiality was maintained throughout the study. Interview data were analysed using thematic analysis to identify key patterns, gaps, and recommendations across different contexts. 3 Results The analysis of interview data revealed several key themes regarding critical thinking gaps among students and recent graduates in the healthcare and well-being sector. The findings are organised into student perspectives (Table 1) and employer perspectives (Table 2). Table 1 Students perspective on competence gaps in critical thinking Theme Category Code Statement Discipline Country Critical Problem- Systematic Systematic Nursing Croatia thinking solving thinking questioning of approach information: clearly defining the problem, gathering relevant evidence, assessing the credibility of sources, comparing options, and making a decision while being aware of one's own biases. (IS 1) 612 Root cause And let's spend all Medicine Portugal analysis our time in the book, focusing on theoretical years, and then expand to have more direct contact with people. I think starting early ultimately enhances our personal competencies in the sense that it involves not just reading from a book but also engaging with people. (IS 12) Analytical Research During a research Psycholog Bulgaria skills methods project on stress and y coping mechanisms, I realised I lacked skills in statistical data analysis and interpretation - that was challenging when writing the report. (IS 9) Evaluation The most Physiother Croatia challenging part for apy me is evaluating scientific evidence, as I still lack sufficient experience in research work. (IS 5) Innovation Creative Perhaps to be critical, Science Portugal solutions I need to be more education creative in order to devise various solutions that present different approaches to solving the problem. (IS 10) Entrepreneur Even after we are Medicine Portugal ship doctors, even as specialists, we must continue studying in terms of updated 613 guidelines, the most recent treatments. (IS 11) Suggestion for Curriculum Learning So, you must make Science Portugal improvement innovation approaches something that is Education both boring and interesting. (IS 10) Curriculum I would reduce the Nursing Croatia adaptation number of seminars and increase the number of practical/exercise classes in institutions. (IS 1) Practical More practical Psycholog Bulgaria training training, such as y internships and workshops, where students can apply theoretical knowledge to real- world situations. (IS 7) Collaboration Internships If it were possible for Nursing Croatia with the student, in employers agreement with the university and the healthcare institution, to visit a hospital ward where they could, additionally, according to their desire and need, perform exercises and thus acquire practical skills. (IS 1) Guest Our faculty organises Psycholog Croatia lectures lectures every week, y and there are thematic weeks where professional psychologists come and talk about various topics. (IS 3) Transfer of International I would make it Nursing Croatia good practices inspiration mandatory for 614 students to take one course in a new country to experience the differences in healthcare firsthand. (IS 2) Comparison Differences in Practice vs. It would be Psycholog Croatia between curriculum theory beneficial to have a y countries and different structure disciplines plan for the psychology program itself, introducing more practical elements, as seen in Slovenia. They have practised starting from the first year, and I consider them more advanced than us in that regard. (IS 3) Employers' Skill We somewhat lack Medicine Croatia expectations requirements knowledge on how to communicate this information to patients, as we do not have subjects that teach communication with patients, colleagues, and other members of the healthcare team. (IS 6) Teaching Pedagogical I feel that, for Medicine Portugal methods approaches example, the medical curricula of other universities are still very archaic and very theoretical. (IS 11) Note: Table 1 presents a mixed code that encompasses three different topics: critical thinking, suggestions for improvement, and comparisons between countries and disciplines. The table presents the results of 12 interviews conducted with students from various universities, healthcare sectors, and counties. Critical Thinking and Analytical Skills:  Students identified specific elements crucial for critical thinking, particularly in problem-solving and analytical reasoning. These include systematic thinking, root cause analysis, and research and evaluation. 615  Systematic thinking: critical thinking involves systematically questioning information, including clearly defining the problem, gathering relevant evidence, assessing the credibility of sources, comparing options, and making decisions while remaining aware of personal biases (Nursing, Croatia, IS 1).  Root cause analysis: One student suggested focusing on theoretical learning in the initial years, followed by increased direct contact with people, arguing that early practical engagement enhances personal competencies beyond what can be gained from reading a book (Medicine, Portugal, IS 12).  Research and evaluation: Students reported a lack of analytical skills, noting difficulties in statistical data analysis and interpretation during research projects (Psychology, Bulgaria, IS 9). Furthermore, one physiotherapy student found evaluating scientific evidence the most challenging aspect due to insufficient research experience (Physiotherapy, Croatia, IS 5). Innovation and Professional Development:  Students also addressed competence gaps related to innovation and continuous learning. This includes creative solutions and ongoing study.  Creative Solutions: To be truly critical, one student felt it necessary to be more creative in devising various solutions that offer different approaches to problem-solving (Science Education, Portugal, IS 10).  Continuous Study: A medical student emphasised the ongoing need for study and for updating guidelines and treatments, even after becoming a doctor or specialist (Medicine, Portugal, IS 11). Suggestions for Improvement:  The students provided several recommendations for improving higher education curricula to bridge competence gaps.  Curriculum Adaptation: Recommendations included reducing the number of seminars and increasing the number of practicalor exercise classes in institutions (Nursing, Croatia, IS 1).  Practical Training and Collaboration: Students advocated more practical training, such as internships and workshops, to apply theoretical knowledge to real-world situations (Psychology, Bulgaria, IS 7). A nursing student suggested allowing students, with agreement from the university and healthcare institution, to visit hospital wards for additional exercises to acquire practical skills (Nursing, Croatia, IS 1).  International Experience: To experience differences in healthcare firsthand, a nursing student proposed making it mandatory for students to take one course in a new country (Nursing, Croatia, IS 2). Comparison and Disciplinary Differences:  Students highlighted variations in educational structures across countries and disciplines.  Curriculum Structure: A psychology student observed that the psychology programme in Slovenia, which introduces practical experience from the first year, appears more advanced than their own curriculum (Psychology, Croatia, IS 3).  Archaic Curricula: A medical student criticised the curricula of other universities as still being very archaic and highly theoretical (Medicine, Portugal, IS 11).  Communication Skills: A key gap identified was the lack of knowledge on how to communicate essential information to patients, colleagues, and other members of the healthcare team, due to the absence of dedicated subjects teaching communication skills (Medicine, Croatia, IS 6). 616 Table 2 Employers perspective on competence gaps in critical thinking Theme Code Statement Position Country Critical Problem- Critical thinking is, let's say, the Occupation Portugal thinking solving professional's ability to solve a Nursing approach problem. (IS 3) Analytical It’s about examining every case Clinical Bulgaria skills from different angles, questioning supervisor initial impressions, and utilising in the both evidence and empathy to Mental inform decisions. (IS 2) Health Centre Innovation One intern realised that a client’s Clinical Bulgaria ‟resistance” was fear, so she supervisor adjusted her approach — that was in the great critical thinking. (IS 2) Mental Health Centre Suggestion for Curriculum Smaller student groups in wards Head nurse Croatia improvement innovation would be ideal, with one mentor of the per four students, so mentors can surgical provide more focused attention. department (IS 1) Collaboration More hands-on practice - longer Clinical Bulgaria with internships, role-playing, and supervisor employers honest case discussions. in the Additionally, we should foster Mental more collaboration with clinical Health settings like ours. Centre (IS 2) Transfer of They should utilise case studies, Clinical Bulgaria good practices ethical dilemmas, and supervisor interdisciplinary projects that in the require students from different Mental fields to work together and think Health on their feet. (IS 2) Centre Comparison Differences in Where I see the biggest lack is Chief Nurse Croatia between curriculum that students arrive with good of Varaždin countries and theoretical knowledge but often General disciplines lack practical experience. Hospital However, what we specifically lack is perhaps the ability to respond to concrete and unpredictable situations, which, of course, students are not yet ready for. (IS 4) 617 Employers' The main gap is between theory Clinical Bulgaria expectations and real-life practice. Students supervisor know the concepts but struggle to in the apply them when situations get Mental complicated or emotional. (IS 2) Health Centre Teaching Reflective discussions, Clinical Bulgaria methods journaling, and talking openly supervisor about mistakes. We encourage in the them to ask, ‟What else could I Mental have done?” after every case. (IS Health 2) Centre Note: Table 2 presents the mixed code, which includes clinical thinking, suggestions for improvement, and comparisons between countries and disciplines. The table is based on interviews conducted with employers who hire newly graduated students. Employers are from various countries and healthcare sectors. Critical Thinking and Practical Gaps:  Employers provided a clear definition of critical thinking and identified specific deficiencies in its analytical application.  Definition: Critical thinking is fundamentally understood as the professional's ability to solve problems (Nursing, Portugal, IS 3). It requires examining each case from different perspectives, questioning initial impressions, and using both evidence and empathy to inform decisions (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2).  Gap between Theory and Practice: Employers widely reported that students arrive with strong theoretical knowledge but often lack practical experience. The main gap lies between theory and real-life practice; students understand the concepts but struggle to apply them when situations become complex or emotional (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2).  Adaptability and Innovation: Graduates frequently lack the ability to respond effectively to specific and unpredictable situations (Chief Nurse, Croatia, IS 4). However, one employer cited a successful example of critical thinking when an intern recognised that a client’s ‟resistanceˮ was actually fear and adjusted her approach accordingly (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2). Suggestions for Curricular Improvement and Collaboration:  Employers proposed several strategies to enhance students' practical readiness and analytical skills.  Hands-on Practice and Internships: They advocate more hands-on practice, including longer internships, role-playing, and open case discussions. They stress the importance of increased collaboration with clinical settings (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2).  Improved Mentorship: To provide more focused attention, they suggest smaller student groups in wards, ideally maintaining a ratio of one mentor to four students (Head nurse, Croatia, IS 1).  Pedagogical Approaches: Employers recommend that institutions use case studies, ethical dilemmas, and interdisciplinary projects requiring students from different fields to work together and apply their knowledge immediately (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2).  Reflective Learning: They strongly encourage teaching methods such as reflective discussions, journaling, and open conversations about mistakes, prompting students to routinely ask, ‟What else could I have done?ˮ after each case (Clinical supervisor, Bulgaria, IS 2). 618 Professional Expectations:  Employers emphasised that, beyond technical skills, they expect graduates to be prepared for the professional environment. They specifically highlighted difficulties students have in areas such as decision-making under pressure, interpreting evidence, and handling emotionally complex situations.  They also noted a particular lack of communication skills. The observation that students are unable to respond to unpredictable situations indicates they are not yet ready for the full scope of professional demands. 4 Discussion The findings of this study show that competence gaps in critical thinking and innovation among healthcare students are widespread and complex, affecting their readiness for professional practice. These gaps seem to result from a persistent imbalance between theoretical instruction and practical, experience-based learning in higher education. RQ 1: Why does the gap exist between practice and theory? A main reason for the observed competence gaps is the limited opportunity for students to participate in authentic clinical experiences early in their studies. Students often reported feeling confident in theoretical concepts but uncertain about applying them in real situations. Employers confirmed this gap, noting that students frequently struggle with decision-making under pressure, interpreting evidence, and adapting to unexpected developments in patient care. Differences in curricular structures across countries also contributed to the gaps. Students described significant variations in the amount of practical training, with some programmes offering early hands-on experience and others delaying it until later years. This inconsistency affects students’ development of analytical reasoning and innovative problem-solving skills. RQ 2: What are the differences between students and employers? A notable discrepancy emerged between students' perceptions of their preparedness and employers' expectations. Students emphasised what they wanted their programmes to provide– more practical experience, better integration of theory with real-world scenarios, and opportunities for creativity. Employers, meanwhile, highlighted specific shortcomings: insufficient communication skills, difficulty evaluating evidence, and limited readiness for emotionally complex situations. These differences underscore the need for stronger communication and collaboration between academic institutions and healthcare organisations. RQ 3: What role do International Comparison and Good Practices play in healthcare learning? International insights provided valuable perspectives. Students highlighted positive examples from Slovenia, where practical training starts earlier, and suggested introducing mandatory international courses to learn from different healthcare models. Employers recommended adopting case-based learning, interdisciplinary projects, and reflective practices commonly used in other countries. These examples show that cross-country exchange can help institutions modernise curricula and adopt proven educational strategies. RQ 4: What should be changed in higher education? Based on our findings, several key recommendations should be implemented in the curriculum: strengthening practical learning, enhancing collaboration with healthcare institutions, integrating critical thinking development, and encouraging innovation and creativity. Most students indicate that 619 universities should focus on practical learning by introducing various internships and clinical placements earlier in the course, as well as increasing student-centred learning. Furthermore, collaboration with healthcare institutions could be improved by expanding mentorship in clinical programmes and inviting more guest lecturers to participate in teaching. Universities should also offer more classes that develop critical thinking, using case studies and ethical dilemmas, and provide systematic problem-solving exercises, including research methodology training with hands-on analytical tasks. These measures would encourage innovation and creativity in students, as well as promote interdisciplinary teamwork, design thinking, reflective learning, and opportunities to work on real-world healthcare challenges. RQ 5: What are the limitations of this study? The study was conducted on a small sample of 16 interviews, which limits generalisability, as participants were drawn from only four European countries and similar healthcare settings. As the study is qualitative, the findings reflect subjective experiences rather than measurable competencies. The results indicate broad and multifaceted gaps in critical thinking and innovation among students and employers in the health and wellness sector. These gaps arise largely from an imbalance between theoretical learning (‟being in the book”) and practical, experience-based learning (‟being with people”). Students value theory but feel underprepared for real-world practice, while employers report weaknesses in decision-making under pressure, interpreting evidence, and functioning in complex situations. Similar deficits in analytical reasoning have been documented among first-year university students, who often read only for comprehension rather than engaging in evaluative and inferential reading (Delija Shpresa, 2011). Broader research also shows a mismatch between employer expectations and student perceptions. Employers identify critical thinking, collaboration, and complex problem-solving as top future skills, whereas students underestimate their importance and prioritise technical skills instead (Pikturnaitė et al., 2018). To address this gap, institutions should strengthen practical learning and integrate structured critical-thinking development, such as case studies and systematic problem-solving. Evidence from other fields– for example, the use of literary texts to enhance interpretation and analysis – supports this approach (Kohzadi et al., 2024). However, competence development is a complex process; even increased awareness does not always translate into behavioural change, as shown in studies on healthy lifestyle habits (Vocino & Walzak, 2020). Overall, higher education institutions must enhance the practical application of knowledge to ensure graduates develop the critical thinking and adaptability required in increasingly complex professional environments. 5 Conclusion This study examined competency gaps in critical thinking and innovation among students and employers in the health and wellness sector, a contemporary challenge across many educational fields. The research, using a qualitative methodology that included 16 in-depth interviews with students and employers from four countries (Slovenia, Croatia, Bulgaria, and Portugal), confirmed the existence of widespread and multifaceted gaps. The findings indicate that these gaps stem from a persistent imbalance between theoretical instruction and experiential, hands-on learning in higher education. Although students value strong theoretical knowledge, they often feel unprepared for real-world challenges due to limited opportunities for experiential learning at universities. 620 Employers confirmed this discrepancy, emphasising that students and recent graduates struggle in crucial areas such as decision-making under pressure, interpreting evidence, and adapting to complex and unpredictable situations. In particular, a lack of analytical and communication skills was noted. This difference in expectations highlights the need for stronger communication and collaboration between academic institutions and healthcare organisations. To bridge these competency gaps and ensure greater professional preparedness, the study suggests clear strategies for improving higher education programmes. Key recommendations include:  Strengthening Practical Learning: Introduce internships and clinical practice earlier in study programmes and increase simulation-based learning and workshops. Students advocate for more practical classes at institutions rather than seminars.  Integrating Critical Thinking Development: Use case studies, ethical dilemmas, and systematic problem-solving exercises, including training in research methodology with practical analytical tasks. Critical thinking is defined as the ability to analyse and evaluate statements, find justifications, and take an informed position.  Improving Collaboration with Health Institutions: Expand mentoring programmes and invite more guest speakers and supervisors to participate in teaching.  Promoting Innovation and Creativity: Incorporate interdisciplinary teamwork, design thinking, and reflective learning to address real challenges in the health sector. Information obtained through international comparison suggests that sharing experiences, such as adopting the earlier practice observed in Slovenia and implementing mandatory international courses, can help institutions modernise curricula and adopt proven educational strategies. While this study provides valuable insights, its findings should be considered in light of its limitations, namely the small sample size (16 interviews) and the focus on subjective experiences in only four European countries, which restricts the generalisability of the results. Future research should expand the sample and include quantitative assessments. In summary, bridging the gap between theoretical knowledge (‟being in the book”) and practical application (‟being with people”) is the central challenge that higher education institutions in the health and wellness sector must actively address, ensuring that future professionals are equipped with the critical thinking and adaptability necessary to meet real-world challenges. LITERATURE 1. Batarfi, M. A., & Agha, S. (2025). Exploring faculty perspectives on critical thinking in medical education: Challenges, strategies, and institutional support. Saudi Medical Journal, 46(6), 670–678. https://doi.org/10.15537/smj.2025.46.6.20250148 2. Berg, C., Philipp, R., & Taff, S. D. (2023). Scoping review of critical thinking literature in healthcare education. Occupational Therapy in Health Care, 37(1), 18–39. https://doi.org/10.1080/07380577.2021.1879411 3. Brlek, J. (2022). Kritičko razmišljanje i sestrinska skrb (Master’s thesis, University of Josip Juraj Strossmayer in Osijek). https://repozitorij.fdmz.hr/object/fdmz:502 4. Buchberger, I. (2012). Kritičko razmišljanje. Udruga za razvoj visokog školstva Universitas. https://repository.ffri.uniri.hr/object/ffri:3589 5. Kohzadi, H., Azizmohammadi, F., & Samadi, F. (2024). Is there a relationship between critical thinking and critical reading of literary texts: A case study at Arak University (Iran). International 621 Letters of Social and Humanistic Sciences, 22, 63–76. https://www.ceeol.com/search/article- detail?id=27713 6. Pikturnaitė, I., Čistienė, A., & Kavolius, R. (2018). The importance of key competences: The attitude of Klaipeda employers and students. VADYBA, 2, 23–29. https://www.ceeol.com/search/article- detail?id=732746 7. Shpresa, D. (2011). Develop chritical thinking to university students. Civitas, 2, 49–57. https://www.ceeol.com/search/article-detail?id=609131 8. Vocino, M., & Walzak, L. (2020). The impact of habit trackers, healthy lifestyles and exercise motives of university students in Toronto. RAIS Journal for Social Sciences, 2(2), 20–29. https://www.ceeol.com/search/article-detail?id=920545 622 Matija Kuzmić University North, Croatia Vanja Manjarić University Bjelovar, Croatia Nikita Ivanova St. Cyril and St. Methodius University of Veliko Tarnovo, Bulgaria Alexandre Torres University of Minho, Portugal Dr. Marta Kożybska Pomeranian Medical University, Poland Dr. Nevenka Kregar Velikonja University of Novo mesto, Slovenia Stress Management and Personal Resilience Among Students: Competence Gaps for Work in the Field of Healthcare and Well-Being UDC 378.011.2+331.442 UDK 378.011.2+331.442 KEYWORDS: stress management, personal KLJUČNE BESEDE: obvladovanje stresa, osebna resilience, competence gaps odpornost, vrzeli v kompetencah ABSTRACT – Healthcare is a multidisciplinary POVZETEK – Zdravstvo je multidisciplinarno okolje, environment where collaboration and integrated v katerem sta sodelovanje in integrirano strokovno expertise are crucial for quality care and innovation. znanje ključna za kakovostno oskrbo in inovacije. This study focuses on competences in stress Kljub vse večji pozornosti namenjeni poklicni management and personal resilience. The study aims pripravljenosti študenti in diplomanti pogosto nimajo to identify and compare competence gaps in stress zadostnih čustvenih in psiholoških spretnosti za management and resilience for work in healthcare and soočanje s stresom na delovnem mestu. Namen well-being as perceived by students and employers raziskave je prepoznati in primerjati vrzeli v across of different disciplines and countries. A kompetencah na področju obvladovanja stresa in qualitative design was applied using semi-structured odpornosti pri delu v zdravstvu in dobrem počutju, kot interviews. Two interview versions targeted students jih zaznavajo študenti in delodajalci iz različnih from various disciplines and employers/stakeholders disciplin in držav. Uporabljen je bil kvalitativni in healthcare and well-being. Purposive sampling raziskovalni pristop s polstrukturiranimi intervjuji. ensured diversity across professions and national Pripravljeni sta bili dve različici intervjuja – ena za contexts. Students emphasized empathy, študente različnih disciplin in ena za communication, professionalism, and emotional delodajalce/deležnike na področju zdravstva in stability as crucial for resilience but noted limited dobrega počutja. Študenti so kot bistvene za odpornost emotional preparation and institutional support. izpostavili empatijo, komunikacijo, profesionalnost in Employers confirmed these challenges, citing čustveno stabilnost, vendar so opozorili na workload pressures and insufficient graduate pomanjkljivo čustveno pripravo in institucionalno readiness. podporo. Delodajalci so te izzive potrdili, pri čemer so izpostavili pritiske zaradi obremenitev in nezadostno pripravljenost diplomantov. 623 1 Introduction Healthcare professionals worldwide work under constant psychological and emotional pressure (Golz et al., 2022). A shortage of qualified staff, the complexity of patient needs, and long working hours make stress an unavoidable part of daily life in healthcare (Golz et al., 2022). These conditions affect not only the personal well-being of healthcare workers but also the quality and safety of patient care (Wynne et al., 2024). Entering the workforce under these pressures can be particularly challenging for new graduates, who often experience high workloads and emotional strain during their first year of practice (Jiang et al., 2024). The World Health Organization projects that by 2030, the global healthcare sector will face a deficit of over 18 million professionals, further intensifying these challenges (WHO, 2016; Golz et al., 2022). Therefore, the ability to manage stress and develop personal resilience has become an essential professional skill rather than merely a personal advantage (Guraya et al., 2025). Resilience is the ability to adapt, recover, and remain effective in the face of adversity (Liu et al., 2023). In healthcare environments, it helps professionals maintain empathy and motivation despite continuous exposure to suffering, fatigue, and high emotional demands (Liu et al., 2023). Empirical studies show that structured programmes focused on stress management and resilience training can significantly reduce perceived stress and improve both mental health and job satisfaction among healthcare professionals (Dossett et al., 2021). Such interventions demonstrate that resilience is not only an innate trait but also a learnable and transferable skill that enhances teamwork and helps ensure safe, compassionate care (Dossett et al., 2021; Wynne et al., 2024). Beyond immediate relief, resilience supports long-term professional engagement and helps sustain meaning and purpose in demanding clinical contexts (Guraya et al., 2025). However, research consistently shows that many students in healthcare programmes are not adequately prepared for the psychological and emotional challenges of their future work (Wynne et al., 2024). Although they graduate with strong theoretical and technical knowledge, they often lack confidence and experience in managing emotional stress, uncertainty, and ethical tension in real-life situations (Purabdollah et al., 2024). The transition from education to employment can therefore be abrupt and overwhelming, leading to frustration, stress, and early signs of burnout (Wynne et al., 2024). Employers also report that new graduates frequently struggle with stress tolerance, adaptability, and communication under pressure– competencies essential for patient-centred care and effective teamwork (Jiang et al., 2024). This mismatch between educational outcomes and workplace expectations represents a significant competence gap in current health education systems (Purabdollah et al., 2024; Wynne et al., 2024). Cultural and organisational factors also influence how stress and resilience are understood and experienced (Guraya et al., 2025). In some contexts, stress management is viewed primarily as an individual responsibility, while in others it depends more on teamwork, mentorship, and social support (Guraya et al., 2025). European research has shown that topics such as occupational well-being and stress management are still rarely integrated into health curricula, even though they are essential for sustainable professional practice (Golz et al., 2022). These findings suggest that resilience is not solely an individual capacity but also a quality shaped by broader educational and institutional environments (Wynne et al., 2024). Universities and training institutions therefore share responsibility for helping students develop emotional competence, reflective skills, and strategies for managing stress as a normal and expected aspect of professional life (Golz et al., 2022; Wynne et al., 2024). Developing resilience during higher education can help prevent burnout and improve staff retention, both of which are vital given ongoing workforce shortages. Activities such as guided reflection, peer mentoring, and short workshops on stress management can equip students with practical tools for coping 624 with pressure and uncertainty. These experiences enhance learning, support the formation of professional identity, and ease the transition from education to clinical practice (Wynne et al., 2024). Such initiatives connect students’ personal development with institutional support, as confirmed by recent findings among healthcare professionals and academic staff (Guraya et al., 2025). To effectively support students in developing stress management skills and professional resilience, it is important first to understand how both students and employers in healthcare perceive these competencies and what expectations they have regarding their development and practical application in professional practice. However, despite the crucial role of these competencies, practical guidance based on a comparison of students’ and employers’ perspectives remains limited. To address this gap in the literature, the aim of our study is to examine and compare how students and employers in healthcare and well-being understand stress management and personal resilience, and to identify where the main competence gaps lie. By analysing different perspectives and educational contexts, the study aims to provide practical, evidence-based recommendations for aligning education and practice so that future professionals are better prepared for the emotional and psychological demands of work in the healthcare and well-being sector. The study results may contribute to improving individual well-being, the quality of care, and the long-term sustainability of healthcare systems. 2 Methods This study used an in-depth qualitative method, analysing interviews with students from various fields and countries, as well as employers from the healthcare and well-being sector. A total of 14 interviews were conducted: 11 with students from nursing (n=6), medicine (n=3), veterinary medicine (n=1), and education (n=1), representing Croatia (n=6), Bulgaria (n=4), and Portugal (n=1); and 3 with employers holding positions as head nurses in surgical nursing (n=1), home care (n=1), and a nursing home (n=1). This methodology enabled the exploration of students’ and employers’ perspectives on critical competencies in stress management and personal resilience across different disciplines and countries, while also evaluating best practices identified through international comparison. The qualitative approach allowed for in-depth exploration of competence gaps, their underlying causes, and potential solutions grounded in real experiences. This study was conducted as part of a Blended Intensive Programme (BIP), ‟Missing student competences: A challenge for the Future of Education”, organised in 2025 under the Erasmus+ framework. One researcher conducted interviews with 4 students and 1 employer; two researchers conducted interviews with 3 students and 1 employer; and one researcher conducted 1 interview with 1 student. The interviews followed a semi-structured guide designed to explore competence gaps in stress management and personal resilience. Interview guides for students (14 questions in four sections) and employers (13 questions in four sections) targeted experiences of stress, perceptions of resilience, preparedness, competence gaps, and recommendations. All interviews were conducted either in person or remotely via online meetings, each lasting around 30 minutes. Participants provided informed consent, and data confidentiality was maintained throughout the study. Interview data were analysed using thematic analysis to identify key patterns, gaps, and recommendations across different contexts. 625 3 Results The analysis of interview data identified several key themes concerning competence gaps in stress management and personal resilience among students and employers in the healthcare and well-being sector. The findings highlight how students perceive their preparedness for managing stress during professional training and work, as well as how employers assess these competencies in recent graduates. The sociodemographic data of all interview participants are shown in Table 1. For clarity, the results are presented in two sections: student perspectives (Table 2) and employer perspectives (Table 3). Each section summarises the main themes identified through thematic analysis, supported by selected representative quotes from the interviews. Table 1 Sociodemographic characteristics of interview participants Code Group Age Gender Discipline / Field Country (approx.) IS1 Student early 20s Female Nursing (2nd year) Croatia IS2 Student early 20s Female Nursing (3rd year, Palliative Croatia Care volunteer) IS3 Student early 20s Male Medicine (2nd year) Bulgaria IS4 Student early 20s Female Medicine (5th year, Pediatrics Bulgaria interest) IS5 Student early 20s Female Veterinary Medicine (1st year) Bulgaria IS6 Student mid-20s Male Nursing (Master’s in Nursing Croatia Management) IS7 Student mid-20s Female Nursing (Graduate – Nursing Croatia Management) IS8 Student mid-20s Female Nursing (Graduate – Croatia Hemodialysis Department) IS9 Student early- 20s Female Law Bulgaria IS10 Student mid-20s Female Nursing (Master’s – Bjelovar Croatia University) IS11 Student 30s Male Education / Research (PhD in Portugal Education) IE1 Employer 40s Female Head Nurse – Operating Croatia Theatre IE2 Employer 40s–50s Female Head of Home Health Care Croatia Institution IE3 Employer 50s Female Senior Nurse – Elderly Care Bulgaria 3.1 Thematic analysis of student interviews The analysis of student interviews shows that motivation for studying healthcare and education arises from altruism, personal growth or external factors such as family influence and job security. These motives are directly reflected in how students approach learning and professional development, as seen in statements like ‟I always wanted to help people” (IS10) or ‟My father encouraged me because it’s a secure job.” (IS6). Students identify empathy, communication, professionalism and emotional stability as key competences, viewing stress management as staying calm under pressure and resilience as learning and recovering from challenges. Their main coping strategies include peer support, physical 626 activity and reflection. However, many also point to limited institutional or formal psychological support and a clear gap between theory and practice. Students describe this gap mainly through insufficient hands-on experience and emotional preparation, saying ‟At university, we focus a lot on theory, but in real hospital settings, employers expect us to be confident and fast in decision-making,” (IS9) and ‟We get good theoretical knowledge, but less training in communication and stress management.” (IS1). Another student emphasized that ‟Education focuses on theory; we don’t learn how to manage emotional pressure.” (IS3). Students note that resilience is built by experience, mentorship and community rather than only through academic education. Table 2 Thematic analysis of student interviews Topic Code Subcode Representative Quote Discipline Altruism & Helping others, ‟I always wanted to help Nursing / Desire to Help compassion people, and I’ve been Medicine interested in medicine since I was young.” (IS10) Personal Intellectual ‟I’ve always been fascinated Education Growth curiosity, by how people learn and Choosing the Field lifelong how teaching can actually Motivation for learning transform individuals and communities.” (IS11) External Family ‟My father motivated me Nursing Influence encouragement, because he said it’s a good job stability job, and later I really found myself in it.” (IS6) Interpersonal Empathy, ‟Patients are people with Nursing Skills communication emotions ... we must be able to help them and manage their concerns.”(IS7) Professionalism Time ‟You must manage your Nursing Core Competences management, time well; education teaches organization step by step, but practice requires speed and balance.” (IS10) Emotional Stability under ‟We must stay calm and Medicine Intelligence pressure provide both medical and emotional support.” (IS4) Peer Support Talking to ‟Talking to my classmates Nursing classmates, who face the same problems colleagues helps me stay balanced.” (IS10) Self-care Physical ‟Regular exercise and Medicine Coping Strategies activity, taking short breaks are my reflection main coping tools.” (IS3) Professional Remaining ‟You can’t stress out in Nursing Attitude calm and front of patients, you need to focused stay professional.” (IS6) 627 Limited Formal Lack of “Formal psychological Nursing Support counselling, support is limited; most help mentoring comes from professors and mentors.” (IS10) Theory– Unrealistic “In school you have time for Nursing Institutional Gaps Practice Gap expectations every step, but in practice & Preparation you must act fast.” (IS10) Lack of Missing coping “Education focuses on Nursing / Emotional skill theory; we don’t learn how Medicine Training development to manage emotional pressure.” (IS3) Experience- Learning “Every challenge teaches Medicine Based Learning through you how to cope better.” exposure (IS3) Developing Mentorship & Peer reflection, “Resilience grows through Education Resilience & Community guidance connection, not isolation.” Recommendations (IS11) Curriculum Workshops, “We could have more Nursing / Innovation simulations simulations and workshops Education on self-care.” (IS10) 3.2 Narrative synthesis of employer interviews The analysis of employer interviews shows that stress in healthcare arises from heavy workloads, staff shortages, emotional pressure and the need for precision in complex tasks. Employers emphasize that empathy, emotional stability, teamwork and adaptability are essential competences for maintaining quality and composure under pressure. They observe that new graduates are generally well prepared theoretically but often lack practical experience and confidence in managing real-life challenges such as patient suffering, death or communication with demanding families. Most employers highlight mentorship, teamwork and open communication as the most effective ways to support young professionals in coping with stress. They believe that resilience develops gradually through experience, guidance and supportive relationships rather than through formal education alone. Employers recommend stronger collaboration between universities and workplaces to connect theory with practice and prepare students for the emotional demands of their profession. Regarding university–workplace collaboration, employers suggest more hands-on clinical placements, simulation-based learning, and mentoring partnerships between academic staff and healthcare institutions. As one employer emphasized, ‟Universities and employers should work together to teach stress-coping skills, students need to see what real care looks like, not just the medical side but the emotional side too.” (IE3). Such cooperation, they argue, would connect theory with practice and better prepare students for the emotional realities of professional life. 628 Table 3 Thematic analysis of employer interviews Topic Code Subcode Representative Quote Discipline / Setting Staff Shortages Increased ‟We face a shortage of nurses, Home and Overload workload, so employees often work more Health time pressure than planned and handle many Care patients a day.” (IE2) Emotional End-of-life, ‟Working with elderly people Elderly Demands of grief, family can be rewarding but Care Workplace Stressors with suffering and loss is Care expectations emotionally heavy, dealing difficult.” (IE3) Fast-paced Urgency, ‟Surgery is stressful by nature Surgical Clinical precision, … operations are complex and Nursing Environment multitasking mistakes cannot be allowed.” (IE1) Emotional Patience, ‟You need to truly care about Elderly Stability and compassion, people and stay emotionally Care / Empathy calmness stable even when it’s hard.” Nursing (IE2&IE3) Core Teamwork and Cooperation, ‟Good communication makes Nursing / Competencies for Communication trust, all the difference we solve Hospital Coping openness problems together.” (IE1,IE2&IE3) Organization Time ‟Nurses must organize their Home and management, work and adapt quickly to Health Adaptability independence daily changes.” (IE2) Care Limited Lack of real ‟Universities prepare them Hospital / Practical exposure theoretically, but students lack Surgery Readiness practical experience in surgical nursing.” (IE1) Emotional Handling ‟Most are not ready for the Elderly Observed Preparedness death, emotional side of the job; it Care Competence Gaps dementia, takes time to build resilience.” stress (IE3) Independence Supervision, ‟They need help in organizing Home and Confidence hesitation work and taking initiative.” Health (IE2) Care Mentorship and Structured ‟A kind and experienced All Guidance supervision mentor can make all the settings difference.” Coping Strategies Peer and Team Open ‟We try to maintain a family- Elderly Support and Support sharing, like atmosphere; talking about Care / emotional a hard day helps.” (IE2&IE3) Home relief Care 629 Organisational Task ‟We organize team building Nursing / Practices rotation, and training on communication Hospital training and stress management.” (IE1) More Practical Clinical ‟Include more practical Healthcare Training placements, courses and hospital Education simulations rotations.” (IE2) Collaboration Mentoring ‟Universities and employers Health Recommendations with Employers partnerships should work together to teach Sector for Education and stress-coping skills.” Practice (IE1, IE2&IE3) Emotional Awareness, ‟You can’t learn how to Elderly Learning reflection handle grief from a lecture, Care / you need experience and Nursing support.” (IE3) 4 Discussion The findings of this study reveal significant competence gaps in stress management and personal resilience among students and newly graduated professionals in healthcare and education. These gaps appear to originate from differences in how both groups perceive, understand and develop these competences. Despite these gaps, both gaps share common views regarding the emotional and interpersonal qualities essential for effective professional functioning. Both groups recognise the importance of emotional regulation, empathy, communication and adaptability in coping with demanding work conditions. Students’ conceptualization of stress management, however, differ from current theoretical perspectives. While they tend to describe it as maintaining calm under pressure or controlling emotions, contemporary literature defines stress management as multidimensional process that integrates self-awareness, cognitive reframing, behavioural adaptability and proactive coping strategies (Dosset et al., 2020; Liu et al., 2023). This contrast suggests that students focus primarily on surface manifestations of composure, while professional stress management involves deeper cognitive and relational dimensions developed through practice and reflection. However, students primarily view stress management as a personal skill, while employers see it as an integrated professional competence that develops through experience, teamwork and mentoring. This conceptual divergence illustrates the foundation of the observed competence gaps, as also noted in earlier studies on health graduates’ preparedness (Chen et al., 2024; Lee et al., 2023). This difference highlights a structural gap between academic preparation and the realities of professional practice. These results are consistent with previous research showing that healthcare graduates often enter the workforce with strong theoretical knowledge but limited practical readiness and emotional resilience (Chen et al., 2024; Lee et al., 2023). The observed lack of preparedness is not only technical but deeply emotional, as new professionals struggle with patient suffering, ethical dilemmas and communication challenges (Purabdollah et al., 2024). Comparable findings by Liu et al. (2023) also indicate that resilience in early professional practice evolves gradually through experiential learning, reflective supervision and peer support. Similar to findings by Unjai et al. (2024), this study confirms that resilience grows over time through reflective practice and supportive professional relationships, rather than being fully developed during education. Employers in this study identified mentorship, teamwork and organizational culture as critical protective factors that help staff maintain composure under pressure. Such findings echo evidence from medical 630 and nursing contexts, where mentoring and peer support are linked to improved stress coping and lower burnout risk (Dosset et al., 2020; Liu et al., 2023). Employers’ emphasis on collegial solidarity and open communication also aligns with research by Guraya et al. (2025), which highlights that psychological safety and shared reflection strengthen collective resilience in healthcare teams. Students, however, often reported limited access to counselling, simulation or reflective learning opportunities, which points to an institutional gap that should be addressed through curriculum innovation. These observations were also presented in a study by Jiang et al. (2024), who found that graduates’ self-percieved readiness often diverges from employer expectations, especially regarding emotional and interpersonal competences. The results also underline that stress management training must go beyond individual coping strategies. While students commonly rely on physical activity or informal peer discussions, employers stressed that organizational systems such as task rotation, supportive supervision and professional development play a decisive role in sustaining well-being. This distinction reflects broader theoretical discussions that position resilience as a shared and systematic competence rather than an individual trait (Golz et al., 2022; Unjai et al., 2024). By acknowledging both personal and structural dimensions, resilience building initiatives can more effectively enhance self-efficacy and readiness among graduates. This perspective supports the view of Golz et al. (2022) that resilience in healthcare is a systemic competence, requiring both personal and environmental resources. Integrating these two dimensions could enhance both self-efficacy and job readiness among graduates. A key implication of this study is the need for stronger collaboration between universities and employers. Participants from both groups suggested that earlier and more extensive clinical placements, mentoring schemes and interdisciplinary teamwork could better prepare students for the emotional demands of practice. Such initiatives correspond to recommendations from Wynne et al. (2024) and Guraya et al. (2025), who emphasized that structured supervision, reflection and peer learning substantially ease the transition from education to practice. These recommendations are consistent with evidence showing that experiential learning and structured supervision bridge the transition from education to practice (Walker et al., 2024; Wynne et al., 2024). Embedding stress management and resilience-building modules in health curricula may therefore improve not only individual coping capacity but also long-term workforce retention and patient safety. Despite its valuable insights, this study has certain limitations. The qualitative approach, while allowing in-depth understanding, involved a relatively small sample across three countries, which may not represent all contexts of healthcare education. Moreover, participants were self-selected, possibly reflecting those more engaged or aware of resilience-related issues. Future research should include longitudinal designs that track competence development from study to early professional stages, combining qualitative and quantitative methods to evaluate the effectiveness of specific educational interventions. In conclusion, both students and employers agree that managing stress and building resilience are essential competences for sustainable professional life in healthcare and education. Yet, they also recognise that these skills cannot be learned through theory alone; they must be experienced, practiced and supported within a compassionate and collaborative environment. Strengthening institutional partnerships and embedding emotional preparedness into curricula may bridge the gap between learning and practice, ultimately contributing to healthier, more resilient professionals and safer, more humane patient care. 631 5 Conclusion The study confirmed that managing stress and developing resilience are key competences for professionals of different disciplines working in health and well-being sector. Both students and employers agreed that these skills cannot be learned through theory alone but must be built through real experience, reflective practice, and supportive environments. Universities should therefore place greater emphasis on experiential learning, emotional education, and partnerships with healthcare institutions to prepare students for the realities of professional life. Strengthening these competences will not only improve the well-being of professionals but also the quality and safety of care they provide. LITERATURE 1. Chen, L., Lin, Q., Xu, Y., & Wu, L. (2024). Nursing students’ work readiness and its influencing factors before participating in a nurse residency program: A multicenter cross-sectional study. Frontiers in Medicine, 11, 1391907. https://doi.org/10.3389/fmed.2024.1391907 2. Dossett, M. L., Needles, E. W., Nittoli, C. E., & Mehta, D. H. (2020). Stress management and resiliency training for healthcare professionals. Journal of Occupational and Environmental Medicine, 63(1), 64–68. https://doi.org/10.1097/jom.0000000000002071 3. Golz, C., Bachmann, A. O., Defilippis, T. S., Kobleder, A., Peter, K. A., Schaffert, R., Schwarzenbach, X., Kampel, T., & Hahn, S. (2022). Preparing students to deal with the consequences of the workforce shortage among health professionals: A qualitative approach. BMC Medical Education, 22(1), 756. https://doi.org/10.1186/s12909-022-03819-4 4. Guraya, S. Y., Dias, J. M., Eladl, M. A., Rustom, A. M. R., Alalawi, F. A. S., Alhammadi, M. H. S., Ahmed, Y. A. M., Shamsi, A. A. O. T. A., Bilalaga, S. J., Nicholson, A., Malik, H., & Guraya, S. S. (2025). Unfolding insights about resilience and its coping strategies by medical academics and healthcare professionals at their workplaces: A thematic qualitative analysis. BMC Medical Education, 25(1), 177. https://doi.org/10.1186/s12909-024-06415-w 5. Jiang, Z., Su, Y., Meng, R., Lu, G., Liu, J., & Chen, C. (2024). The effects of work readiness, organizational justice and professional identity on the work performance of new nurses: A cross- sectional survey. BMC Nursing, 23(1), 759. https://doi.org/10.1186/s12912-024-02420-y 6. Lee, T., Damiran, D., Konlan, K. D., Ji, Y., Yoon, Y. S., & Ji, H. (2023). Factors related to readiness for practice among undergraduate nursing students: A systematic review. Nurse Education in Practice, 69, 103614. https://doi.org/10.1016/j.nepr.2023.103614 7. Liu, S., Zhang, Y., Liu, Y., Han, P., Zhuang, Y., & Jiang, J. (2023). The resilience of emergency and critical care nurses: A qualitative systematic review and meta-synthesis. Frontiers in Psychology, 14, 1226703. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2023.1226703 8. Purabdollah, M., Zamanzadeh, V., Ghahramanian, A., Valizadeh, L., Mousavi, S., & Ghasempour, M. (2024). Competency gap among graduating nursing students: What they have achieved and what is expected of them. BMC Medical Education, 24(1), 546. https://doi.org/10.1186/s12909-024- 05532-w 9. Unjai, S., Forster, E. M., Mitchell, A. E., & Creedy, D. K. (2024). Interventions to promote resilience and passion for work in health settings: A mixed-methods systematic review. International Journal of Nursing Studies Advances, 7, 100242. https://doi.org/10.1016/j.ijnsa.2024.100242 10.Walker, A., Nagarajan, S. V., Orr, P., Elphinston, R., Dunne, M., & McAllister, L. (2024). Allied health work readiness capabilities: A qualitative comparison of graduates, supervisors, and managers’ perspectives. Journal of Interprofessional Care, 38(6), 1026–1034. https://doi.org/10.1080/13561820.2024.2406476 632 11.World Health Organization. (2016). Global strategy on Human Resources for Health: Workforce 2030. World Health Organization. https://www.who.int/publications/i/item/9789241511131 12.Wynne, K., Mwangi, F., Onifade, O., Abimbola, O., Jones, F., Burrows, J., Lynagh, M., Majeed, T., Sharma, D., Bembridge, E., Stubbs, M., Sunner, C., Bergmann, J., Bagade, T., & Malau-Aduli, B. S. (2024). Readiness for professional practice among health professions education graduates: A systematic review. Frontiers in Medicine, 11, 1472834. https://doi.org/10.3389/fmed.2024.1472834 633 Mariia Diordiieva University of Veliko Tarnovo St. Cyrill and St. Methodius, Bulgaria Anže Škrbec, mag. Igor Makovec University of Novo Mesto, Slovenia Ante Maduna, Paula Molnar, dr. Tomislav Pavlic Bjelovar University of Applied Sciences, Croatia Competence Gaps in Digital Competences and Knowledge of Artificial Intelligence among Students from Different Fields of Study and Different Countries Working in the Field of Health and Well- Being UDC 378.011.2:004.8 UDK 378.011.2:004.8 KEYWORDS: competence gaps, practical experience, KLJUČNE BESEDE: vrzeli v kompetencah, praktične artificial intelligence (AI) izkušnje, umetna inteligenca (UI) ABSTRACT – In contemporary higher education, POVZETEK – V sodobnem visokošolskem significant competence gaps in digital competencies izobraževanju med študenti, ki se pripravljajo na delo and artificial intelligence persist among students na področju zdravstva in dobrega počutja, še vedno preparing for work in the field of health and well- obstajajo izrazite vrzeli v kompetencah na področju being. The purpose of this paper is to analyze and digitalnih znanj in umetne inteligence. Namen understand the competence gaps among students from prispevka je analizirati in razumeti primanjkljaje various disciplines (Nursing, Mechatronics, Applied kompetenc med študenti različnih disciplin Linguistics, Psychology) and 4 countries (Croatia, (zdravstvena nega, mehatronika, uporabno Slovenia, Bulgaria, Ukraine). The study applied a jezikoslovje, psihologija) in iz štirih držav (Hrvaška, qualitative research design based on structured Slovenija, Bolgarija, Ukrajina). Raziskava je temeljila interviews from different disciplines. Thematic na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z uporabo analysis was used to identify key patterns and strukturiranih intervjujev iz različnih disciplin. differences across disciplines and national contexts. Tematska analiza je bila uporabljena za The results revealed significant competence gaps prepoznavanje ključnih vzorcev in razlik med among students. Students reported fewer disciplinami ter nacionalnimi konteksti. Rezultati so opportunities for interdisciplinary, practice-based pokazali pomembne vrzeli v kompetencah med learning and frequent reliance on generative AI for študenti Študenti so poročali o omejenih priložnostih quick explanations and ideation. . Employers noted za interdisciplinarno, praktično naravnano učenje ter graduates lack proficiency in advanced tools and o pogosti uporabi generativne umetne inteligence za system integration. Stakeholders emphasized the need hitre razlage in iskanje idej. Delodajalci so opozorili, for stronger cooperation between higher education da diplomanti nimajo zadostnega znanja o naprednih institutions and employers, recommending mandatory orodjih in integraciji sistemov. Deležniki so poudarili practical components, dual education models, and potrebo po tesnejšem sodelovanju med visokošolskimi integrating AI ethics into curricula. institucijami in delodajalci ter priporočili obvezne praktične komponente, modele dualnega izobraževanja in vključitev etike umetne inteligence v študijske programe. 634 1 Introduction Digitalization is evolving at a rapid pace, shaping such fields as education, healthcare, and the modern workforce. With the beginning of the penetration of AI tools into our everyday life, critical evaluation and the effective use of these technologies have become core competences that students in all disciplines should acquire. Some authors have identified where to start. Fernández-Cerero et al. (2023) have found that that insufficient technological training among university teachers–especially regarding accessible digital tools and diverse disability needs constitutes a major barrier to educational inclusion and the quality of life of students with disabilities. Redecker (2017) in DigCompEdu framework stated that educators at all levels from early childhood to higher and adult education, including special needs education need specific digital competences to seize the potential of digital technologies for enhancing and innovating education. Abou Hashish and Alnajjar (2024) at the conclusion of their research “emphasize the critical need to engage students with digital healthcare technologies to enhance their digital competency, ensuring their readiness for the evolving healthcare landscape and their future careers.” These findings are global. UNESCO warns that as education systems increasingly use AI and data-driven decision-making, public policies must address ethics, accountability and transparency while ensuring inclusion and equity, so that AI supports learning and sustainable development instead of creating new technological and social divides (Pedró et al., 2024). We already know many examples of use. European digital competence framework DigComp 2.2 has many examples of the knowledge, skills and attitudes citizens need to engage confidently, critically, safely and responsibly with digital technologies, including emerging AI-based systems (Vuorikari, 2022). Our study covers four areas: applied linguistics, healthcare, psychology, and mechatronics. We examine gaps in students' knowledge and employers' opinions on this. We collected data using surveys for students and employers. This included questions about digital technologies and artificial intelligence, covering trust, ethics, and opinions about artificial intelligence in education and in the workplace. 2 Methods 2.1 Research approach and method This research implements a qualitative approach aimed at exploring digital competencies and awareness of AI among students and employers. The study focuses on understanding how educational institutions and workplaces adopt AI-related skills. It was carried out as part of a blended Erasmus program involving students and professionals from Croatia, Bulgaria, Portugal, and Slovenia. The group consisted of people studying Nursing Care, Computer Science, Philology and Mechatronics, reflecting a range of disciplines and levels of digital competence. This diverse mix of participants ensured a well-round perspective between the educational and workplace dimensions of digital skills and AI readiness. 2.2 Description of the research instrument and sample A semi-structured interview approach was used to collect detailed participants’ experiences toward AI. The first phase of the project consisted of 40-minute in-class interviews conducted among participants during the mobility in Slovenia. The second phase included follow-up interviews held after the mobility, 635 involving two students and one employer to provide a broader cross-cultural and professional perspective. It was conducted in accordance with ethical standards. Participation was voluntary, and all respondents provided their written consent before filling in the form. They were clearly informed about purposes of the research, the confidentiality of responses, and similarly they were aware that they could withdraw at any time without any consequences. All information was treated with full anonymity and respect for their privacy. The interview form consisted of 38 questions organized into five thematic modules:  Personal questions (1–3).  Experience regarding digital technologies (4–12)  Awareness of ethical issues (13–22)  The use of AI in education (23–32)  Five-point scale questions: own reflections (33–38) It comprised open-ended as well as close-ended questions to ensure a comprehensive understanding of the topic. The open-ended questions (3–25, 36–38) for students encouraged participants to provide detailed responses, allowing them to share their experiences related to the use of AI and digital tools in their studies. These questions explored themes such as the definition of digital competence, ethical concerns, teamwork, and the future of AI in education and work. The close-ended questions (26–35) were designed using a five-point scale, where participants rated their level of agreement on a scale from 1 to 5. The combination of open and closed questions enabled the collection of both qualitative and quantitative data. 3 Results The findings are summarized in Tables 1 and 2 below. Here are the key takeaways: The theory-practice difference. This was the biggest issue by far. Employers told us that graduates ‟often possess theoretical knowledge but lack applied understanding of full system integrationˮ (employer 1) and that ‟universities focus heavily on theory, while real-world practice and time management are often lackingˮ (employer 4). Students said basically the same thing: ‟Too much theory and not enough practical, real-life experienceˮ (student 6). They identified insufficient practical training as their biggest challenge. Many feel they're ‟well-prepared academically but lack hands-on experience, adaptability, and confidence in communicatingˮ (students: 1, 4, 6). Missing skills. Both employers and students pointed to specific gaps in hard and soft skills: Technical tools and design skills: Employers in engineering and mechatronics highlighted major technical deficits. One noted, ‟There's not enough work with integrated systems or software used in modern industryˮ (employer 2). Healthcare experience. Employers in social welfare and health pointed out that students ‟lack direct work with peopleˮ (employer 5) and that ‟most often students are not allowed to work with patients independentlyˮ (employer 5) during their studies. Soft skills. Students recognized a general deficit here, saying ‟I think many students lack communication and teamwork skillsˮ (student 4). Student mindset: One student observation really stood out: ‟They mostly prefer to do their work fast for the grade rather than for the knowledgeˮ (student 3). AI use and ethical considerations. AI is already part of how study, but it's a double-edged sword. Students use tools like ChatGPT because ‟It helped me understand lessons better and learn fasterˮ (student 4). They mentioned AI health apps that help with learning diagnoses ‟They make studying 636 faster and clearerˮ (student 7). But there's a dark side. Students worry that ‟Excessive use of artificial intelligence makes students lazy and suppresses their thought developmentˮ (student 9). The main ethical concern they raised was ‟privacy and data security, since the use of AI often involves collecting large amounts of personal dataˮ (student 2). Employers set clear boundaries. They use AI for ‟educational and research purposesˮ (employer 1) but emphasized that ‟AI should never replace human decision-making when it comes to healthˮ (employer 3). That's non-negotiable. Proposed solutions and future expectations. Both groups had concrete ideas for fixing the curriculum, mostly centered on increasing practical, interdisciplinary learning. Employers recommended that ‟More emphasis should be placed on practical, interdisciplinary learningˮ (employer 1). They called for ‟More simulations and real-life scenariosˮ (employer 6) to better prepare students for patient care, digital systems, and teamwork in healthcare. Students suggested they ‟would include more practical training with digital tools and AI applicationsˮ (student 8) arguing this ‟would better prepare students for real-world work and improve our skillsˮ (student 8). Looking ahead, employers think AI ‟will increase demand for analytical, programming, and interdisciplinary skillsˮ (employer 1). The bottom line from all this data: education needs to shift from focusing on what students know to what students can do considering ethical approach. Table 1 Summary of distinct employer’s answers regarding questions code level Code Subcode Statement Topic Discipline Country (1st level) (2nd level) (verbatim quote) Graduates often possess Higher Theory theoretical knowledge but Education System vs. lack applied understanding (Mechatron Croatia integration Practice of full system integration. ics/ICT/He (employer 1) alth) There's not enough work with integrated systems or Lack of Technical software used in modern Mechatroni industry Croatia tools industry (SolidWorks, cs/AI tools LabVIEW, IoT platforms. (employer 2) Skills Gap Weak: poor GD&T on Engineerin Design CAD/PDM skills proficiency discipline. (employer 3) drawings, no PDM g/Manufact Slovenia uring Universities focus heavily Theory on theory, while real-world Practical Practice experience vs. practice and time Healthcare Croatia management are often lacking (employer 4) They lack direct work with Theory Independen Social vs. t patient Welfare/He Croatia during their studies, but people. Practice occurs Practice work alth most often students are not 637 allowed to work with patients independently... (employer 5) AI is applied strictly for Higher Education/ educational and research Education Policy Research purposes, respecting ethical (Mechatron Croatia focus standards and data ics/ICT/He protection. (employer 1) alth) Ethical Use AI should never replace human decision-making Engineerin Human Health/Ano when it comes to health. g/Manufact Slovenia Recourses nymization All data is anonymized... uring (employer 3) Higher More emphasis should be Interdiscipl Education placed on practical, inary (Mechatron Croatia interdisciplinary learning. Curriculu (employer 1) alth) learning ics/ICT/He Suggestions m for More simulations and real Improvement life scenarios are needed to ent Improvem Simulations prepare students for patient Healthcare Croatia /Scenarios care, digital systems, and teamwork in healthcare environments (employer 6) Higher AI will increase demand for Employers' analytical, programming, skills Future Analytical/I Education nterdiscipli (Mechatron Croatia Expectations and interdisciplinary skills. demand nary ics/ICT/He (employer 1) alth) Table 2 Summary of distinct students answers regarding questions code level Code Subcode Topic Statement (verbatim quote) Discipline Country (1st level) (2nd level) Many students are well- prepared academically but Confidence/ Practice Communicati Theory vs. lack hands-on experience, Teacher adaptability, no confidence Education Croatia on in communicating ... Skills Gap Teamwork/C I think many students lack Mechatron (student 1) Soft Skills ommunicatio communication and Croatia ics n teamwork skills. (student 4) Too much theory and not Theory vs. Practical enough practical, real-life Nursing Slovenia Practice experience experience (student 6) 638 Students mostly prefer to do their work fast for the Focus on Applied Mindset grade rather than for the Grade Linguistics Bulgaria knowledge. (student 3) ChatGPT helped me Comprehensi Mechatron understand lessons better Croatia on/Speed ics and learn faster. (student 4) Learning AI Use AI health apps that help Support Diagnosis with learning diagnoses – Nursing Slovenia Apps they make studying faster and clearer. (student 7) Excessive use of artificial Laziness/Tho intelligence makes students AI Negative Applied ught lazy and suppresses their Influence Impact Linguistics Bulgaria suppression thought development. (student 9) The one that comes to mind is privacy and data security, Privacy/ Data since the use of AI often Psycholog Croatia Security Collection involves collecting large y amounts of personal data. (student 2) Use Students should be aware Ethical of ethical concerns like data Responsible Overreliance/ misinformation, and the privacy, bias in AI, Nursing Slovenia Use Misuse responsible use of AI to avoid overreliance or misuse. (student 6) More practical training with Suggestio digital tools and AI Practical ns for Curriculum applications, because it Applied digital Improvem Improvement would better prepare us for Linguistics Ukraine training ent real-world work. (student 8) 4 Discussion Our analysis of digital and AI competencies among students and employers clearly shows that there is a big problem, universities are not preparing students for the real-world challenges. Changes are needed to reduce the gaps in competency skills between learned theory and actual work. The findings can be summarized in three points: the difference between theory and practice, risks of artificial intelligence, recommendations for changes in teaching. The difference between theory and practice is the most noticeable, as both sides have observed it. Students believe that the biggest challenge is ‟insufficient practical trainingˮ. Employers confirm this, even though graduates possess theoretical concepts, they lack a practical understanding of complete system integration. This manifests in different ways across 639 disciplines. In technical fields, employers expect proficiency in the use of modern industrial tools but believe that students often lack practical experience. In health and social care, universities are criticized for focusing on theory, meaning that students lack confidence for independent work with patients. They tend to struggle with necessary soft skills such as teamwork and communication. There are also risks that come with the use of artificial intelligence, it affects the way we learn. We often use artificial intelligence tools (like ChatGPT) because they help us understand lessons and learn faster. Tasks such as quick explanations and generating ideas are also the main reason in usage of AI. This reliance causes serious academic and ethical uncertainties. Students recognize the possible risks of plagiarism, data privacy and security. They worry that excessive use of artificial intelligence makes them lazy and affects their learning skills. Employers are also clear about ethical boundaries. They integrate artificial intelligence for process optimization and data analysis but emphasize that it must not replace human work. This means that our education must include training in artificial intelligence ethics and responsible use. To successfully prepare students for the labor market, we need systemic changes that focus on practicality and cooperation with industry. Mandatory practical experience is one solution to the problem. Employers strongly recommend the introduction of mandatory practical parts in every year of study. This should include the use of simulations and real-life scenarios. That would be clinical and digital skills. Cooperation is key, we need closer partnerships between universities and companies. Suggestions include adopting models such as dual education systems and creating projects to actively reduce skills gaps. Students also want study programs to include more project based work and practical training with digital tools. The general conclusion points to the need for a national strategy that connects education, industry and public institutions. Ultimately, there is agreement that the system must implement practical components, alongside the theoretical part that already exists, to meet the future needs of the labor market. The limitations of this survey include the use of a small voluntary sample (6 employers and 10 students). This means that it is not possible to group the obtained data, but we gain a better understanding of the problem and potential solutions. Reliance on a self-assessment questionnaire provides insight into the subjects thoughts. The sample size is too small for more complex statistical modeling. Nevertheless, the questionnaire responses point to prominent issues. 5 Conclusion The qualitative analysis of digital and AI competencies among students and employers highlights a clear and urgent conclusion: significant competence gaps persist, primarily due to an imbalance between academic theory and practical application. The core findings confirm that insufficient practical training is the ‟biggest challenge" reported by students. Graduates often lack the necessary applied understanding of integrated digital and AI systems, proficiency in advanced industry tools and experience in interdisciplinary collaboration required for work in health and well-being fields. The integration of AI, while welcomed as a learning tool, introduces critical ethical challenges related to data inaccuracy and overreliance, which students fear may suppress critical thinking. Employers are firm that AI must be strictly governed by ethical standards and ‟never replace human decision-makingˮ in health and welfare. Ultimately, addressing these deficiencies requires a structural shift: the educational focus must move from knowledge acquisition (‟what students knowˮ) to ‟hands-on, ethically guided experienceˮ (‟what students can doˮ). The recommended path forward centers on implementing mandatory practical components in curricula, formalizing stronger cooperation between higher education institutions and 640 employers (including dual education models), and developing a national strategy for digital and AI literacy that prioritizes ethical use and interdisciplinary learning. LITERATURE 1. Abou Hashish, E. A., & Alnajjar, H. (2024). Digital proficiency: Assessing knowledge, attitudes, and skills in digital transformation, health literacy, and artificial intelligence among university nursing students. BMC Medical Education, 24, 508. https://doi.org/10.1186/s12909-024-05482-3 2. Fernández-Cerero, J., Montenegro-Rueda, M., & Fernández-Batanero, J. M. (2023). Impact of university teachers’ technological training on educational inclusion and quality of life of students with disabilities: A systematic review. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(3), 2576. https://doi.org/10.3390/ijerph20032576 3. Pedró, F., Subosa, M., Rivas, A., & Valverde, P. (2019). Artificial intelligence in education: Challenges and opportunities for sustainable development. UNESCO. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000366994 4. Redecker, C. (2017). European Framework for the Digital Competence of Educators: DigCompEdu (Y. Punie, Ed.; Report No. EUR 28775 EN; JRC107466). Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2760/159770 5. Vuorikari, R., Kluzer, S., & Punie, Y. (2022). DigComp 2.2: The digital competence framework for citizens–With new examples of knowledge, skills and attitudes. Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2760/115376 641 ÿDVWQLSRNURYLWHOMNRQIHUHQFH Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije 6SRQ]RUMDGRJRGND *AOPJ=K>ÜEJ=+KRKIAOPK Zavarovalnica Triglav, d. d.o Terme Krka, d.o.o., Novo mesto