P.b.fe PoStni urad C rlo\ rr 2 — Verlagpostamt Klageiifuri 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt. LETO XV. / ŠTEVILKA 45 CELOVEC, DNE II. NOVEMBRA 1965 CENA 2.— ŠILINGA V noči na torek se je začela v Organizaciji združenih narodov v New Yorku razprava, ki naj bi morda odločila usodo svetovne organizacije. Gre namreč za sprejem komunistične Kitajske v OZN. 331 a nerlkanskih senatorjev in poslancev je izjavilo v nekem časopisu, da se bodo odločno postavili proti sprejemu rdeče Kitajske v Združene narode. To bi pomenilo, da bi Združene države Amerike spremenile svoje zadržanje do glavne skupščine svetovne organizacije v slučaju, če bi se izdatna večina članic te organizacije izrekla za sprejem Kitajske. Poromali smo h 8ospe Sveti Kdor je bili v nedeljo 'popoldan pri Gospe Sveti, je moral čutiti v sebi veliko notranje zadovoljstvo nad lepo uspelim romanjem k s taro davnemu svetišču Koroške, ki je tesno povezano z našo zgodovino. Milijone romarjev iz vseh dežel in narodov j-e videla že ta cerkev. Posebno zvesto so prihajali h Gospe Sveti koroški Slovenci, ki jim je ta kraj nadvse svet. Koroška ni le zibelka slovenstva, ampak koroškim Slovencem tudi zibelka krščanstva. V ta kraj je prišel leta 755 oznanjevalec krščanske vere sv. Modest, poslan od nadškofa sv. Virgilija iz Solnograda z namenom in naročilom, da širi med tukajšnjim prebivalstvom luč sv. vere, zida cerkve in posvečuje duhovnike. Sicer je slišati mnenje, da se je že za časa sv. Mohorja in njegovih učencev širilo krščanstvo na naših tleh iz Ogleja; toda te iskrice so ugasnile zaradi divjih poganskih narodov, ki so vdrli tekom zgodovine na Koroško ter ji prinesli nešteto gorja. Pokristjanjenje Korotana po škofu Mo-destu pa se je ukoreninilo globoko v srcih slovanskega prebivalstva v deželi. Na griču, kjer je sedaj gosposvetska cerkev, je postavil Modest s svojimi sobrati prvo cenkvico, ki jo je posvetil Bogorodici Mariji. Ta cerkvica je bila v zgodovini večkrat razdejana in ponovno zgrajena, dokler ni bila sezidana sedanja stolnica. Tudi za časa verskih bojev so morali častilci Matere božje mnogo prestati. Tako so prote-s ta ritje večkrat motili molitev romarjev. Znano je izročilo, kako so napravili Rožam pod vodstvom vetrinjskega opata procesijo h Gospe Sveti. Z banderi so šli skozi Celovec, a glej, bili ,so od protestantov sprejeti z vpitjem. A vse to Slovencev ni moglo motiti. Ostali so kot katoličani zvesti svoji veri ter Materi Mariji. O Marijinem obrazu na oltarju trdijo, da se zdi ljudem različen: žalostnim je videti materinsko skrben, veselim pa prijazno vabeč. Zato je med ljudmi slišati, da je Marija pri Gospe Sveti včasih žalostna, včasih vesela. Pri Gospe Sveti je bil nekdaj sedež slovenske škofije. Modest je bil prvi deželni škof. Za njim štejemo do leta 861 še šest škofov, ki so imeli svoj sedež pri Gospe Sveti. Zadnji je bil škof Ožbalt. Po njegovi smrti nato salzburški nadšikofje nobenega škofa niso več poslali na Koroško. Slovenska škofija je bila odpravljena, dušne pastirsko delovanje pa se je začelo nadzorovati naravnost iz Solnograda. Pri Gospe Sveti je ostala v naslednjih desetletjih samo še proštija z nekaterimi kanoniki in dekanom. Preteklo nedeljo smo se kot večja romarska skupina zbrali zopet v starodavnem Marijinem svetišču. Prišli smo na skromen poziv v „Nede!ji“, povabljeni po .katoliškem delovnem odboru". Njegov duhovni asistent, mil. g. kanonik Aleš Zechner je dal za romanje pobudo, za kar smo mu udeleženci hvaležni iz vsega srca. Kako goreče nam je govoril, kako pozival, naj izročimo vse naše skrbi in želje Materinemu srcu, ki nas bo uslišalo. Prosimo naj za dobre katoliške družine, za duhovniški naraščaj ter za to, da bi ostali kot Slovenci vedno zvesti in vdani katoliški Cerkvi. Množično ljudsko petje, molitev in koralno Petje naših najmlajših dijakov, vse to je slovesnost pri Gospe Sveti močno povzdignilo. Odhajali smo v zavesti, da je naše ljudstvo še globoko verno, v zavesti, da mora narod gojiti to vernost tudi v skupni molitvi, ki se na najlepši način odraža z ražnji, kakršno smo doživeli preteklo nedeljo pri Gospe Sveti, starodavnem našem svetišču. Opazovalci v Nev/ Torku so mnenja, da bi izstop Združenih držav pomenil konec svetovne organizacije. Časopis „New York Times“ je pisal, da je popolnoma napačno mnenje tistih, ki menijo, da bi Rdeča Kitajska v slučaju sprejema v OZN spremenila svojo politiko. Komunistična Kitajska bi v tem primeru prevzela mesto stalnega člana v varnostnem svetu namesto Nacionalne Kitajske. Tu pa bi Rdeča Kitajska s svojim vetom zaprla poit vsakemu mirovnemu prizadevanju. Pravica veta bi Kitajsko spodbudila samo k novim napadalnim dejanjem. Razprava o sprejemu Kitajske bo trajala do petka, glasovali pa bodo verjetno šele prihodnji ponedeljek. Leta 1963, ko so poslednjič sklepali o sprejemu te države v Organizacijo združenih narodov, je glasovalo 57 članic proti in 41 se je izreklo za Pri veliki vojaški paradi na Rdečem trgu v Moskvi, ob 48-letnici boljševiške revolucije 1917. leta, so pokazali Sovjeti okoli 35 metrov dolgo raketo velikanko, s katero lahko vsak hip pošljejo jedrsko konico na kateri koli del sveta. O obstoju te rakete velikanke je vedel zahod že prej, vendar nič podrobnega o njeni strateški važnosti. Govornik na Rdečem trgu je povedal, da je možno s temi raketami oh vsakem času voditi nenadni jedrski udarec proti napadalcu. To okrog Zemlje krožečo atomsko konico je možno upravljati s posebnimi znaki z raketnega oporišča in jo pripeljati na cilju do eksplozije. Na vojaški paradi je pokazala sovjetska 'vojska najsodobnejšo oborožitev - tanke, ki lahko vozijo po kakršnem koli zemljišču ob vsakem vremenu. Samohodne topove in posebna orožja. Zadnje v paradi so bile raketne enote, ki so zbudile veiLlko pozor- sprejem, medtem ko se je 12 držav vzdržalo glasovanja. Od tedaj je Francija priznala Rdečo Kitajsko in zato je gotovo, da bo glasovala za sprejem te v svetovno organizacijo. Prav tako se bodo nekatere afriške dežeie izjavile pozitivno v prid Kitajske. Možno bi celo bilo, da bi se izrekla za sprejem v OZN slaba večina članic. Svojčas so sklenili v OZN, da je za sprejem Kitajske potrebna dvotretjinska večina. Opazovalci ne verujejo, da bi se našla taka večina za Rdečo Kitajsko, vendar bi že navadna večina vplivala na zadržanje Združenih držav Amerike do svetovne organizacije. Kakor vidimo bo šele konec razprave o Rdeči Kitajski v glavni skupščini odločil o nadaljnji usodi svetovne organizacije. nosit. Med njimi so bile zaščitne rakete „zem!ja-zrak“. čez Rdeči trg so 'bobneli tudi podstavki z raketami za prestrezanje v zraku; to so balistične in krilate rakete, ki lahko uničijo atomske konice sovražnih raket na izredno velikih daljavah. Nadalje so pokazali v paradi težke balistične rakete sovjetske mornarice. To so sovjetski „Po-larisii", rakete, ki jih pritrdijo na podmor-nicah in pošiljajo na razdalje več tisoč kilometrov.. O njih pravijo, da so glavna moč sovjetske mornarice. Na vrsti so bile potem medcelinske balistične rakete, o katerih zatrjujejo, da jih po moči ne prekašajo nobene druge, in pa medcelinske rakete s trdim gorivom. V nagovoru pred Leninovim mavzolejem je izjavil sovjetski obrambni minister Ma-ILnovski, da je nevarnost za mir v Evropi zmerom večja, ker „bomnskd revanšisfci odkrito zahtevajio jedrsko orožje". Vendar smatrajo opazovalci, da je bil govor Ma-Kmovskega precej zmeren. Z iskreno voljo storiti vse, da bi zagotovili trajen mir V Jugoslaviji je bil pet dni na obisku italijanski predsednik vlade Aldo Moro. V Beograd je prispel v ponedeljek, kjer so bili že prvi pogovori s predsednikom izvršnega sveta Jugoslavije Stamboličem. Pogovori med obema delegacijama so se nadaljevali v torek. Tega dne je Alda Mora sprejel tudi predsednik jugoslovanske republike Tito. V sredo se je italijanski predsednik vlade ponovno sestal z jugoslovansko delegacijo, kjer so podpisala sporazume in izdali skupno poročilo. Pri razgovorih je bilo poudarjeno: Prisrčnost in dobro sosedstvo sta poglavitni značilnosti italijansko-Jugoslovanskih odnosov in sodelovanje na teh temeljih se je razvilo na vseh področjih in doseglo lep uspeh. Z realističnim ocenjevanjem koristi italijanskega in jugoslovanskega prebivalstva je vladama obeh držav v zadnjem desetletju uspelo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo, z obdelovanjem in spodbujanjem tega, kar približuje obe deželi, premagati velik del težav in ovir in uresničiti sodelovanje med sosedi, ki se lahko jemlje za zgled. Ta politika se odraža v visoki stopnji doseženega gospodarskega sodelovanja, razvoju turizma in trgovinski izmenjavi in tudi izredno velikem obmejnem prometu. Vsi ti činitelji v celoti prispevajo k zmerom večjemu vzajemnemu razumevanju in k ustvaritvi prijateljskega ozračja. Razvoj italijanske kakor tudi jugoslovanske politike širjenja kulture v tujini se bo še bolj okrepil s pogovori o ustanovitvi kulturnih centrov v obeh deželah. Kar se tiče zunanje politike, temelji ta na načelih aktivnega in miroljubnega sožitja, ki jih vsebuje listina Organizacije združenih narodov. Ta načela zajamejo razvoj sodelovanja z drugimi državami na vseh sektorjih, spoštovanje neodvisnosti m enakopravnosti in prispevajo k reševanju temeljnih vprašanj sodobnega sveta. KRATKE VESTI @ Med eksplozijo prahu, do katere je prišlo v mlinu blizu Braunschweiga, so dobili štirje mlinarji hujše poškodbe. Nesreča se je pripetila v četrtem nadstropju. Vzbuh eksplozije je dvignil strop in ga vrgel skozi ostrešje. ® Kakor piše pariški „Monde“, bo Francija najkasneje 25. novembra izstrelila svoj prvi umetni satelit. Strokovnjaki pripravljajo vse potrebno v francoskem centru za vesoljske raziskave v Sahari. « Na vseh cestah z izjemo nekaj odsekov na avtostradah smejo Švedi voziti ta mesec največ 90 km na uro. Oblasti so izdale ukrep zato, ker se je v lanskem novembru pripetilo zaradi megle, poledice ;n listja na mokri cesti mnogo prometnih nesreč, ki so zahtevale skupno 124 smrtnih žrtev. © „Kdor sedi za avtomobilskim krmilom, ne sme kaditi, kadar vozi skozi mesto in druga strnjena naselja," se glasi odlok norveških prometnih oblasti. Utemeljitev: voznik, ki prižiga cigareto, odvrne svojo pozornost s ceste in dogajanja na njej, s tem pa se zmanjša njegova reakcijska sposobnost. @ Na letalskem mitingu je mlada argentinska padalka skočila iz višine 800 metrov. Čeprav se ji padalo ni odprlo, je ostala živa. Padla je v močvirje, ki je ublažilo udarec, tako da je izven smrtne nevarnosti kljub zlomu obeh nog in poškodovani hrbtenici. © V vzhodni Nigeriji je umrlo za črnimi kozami 46 ljudi, odkar je izbruhnila epidemija med prebivalstvom Akabora v okrožju Oguto. Ob priliki vojaške parade na Rdečem trgu v Moskvi je Sovjetska zveza pokazala približno 35 metrov dolgo >aktto velikanko, s katero je možno iz vesedja vsak hip izvesti atomski napad proti sovražniku. Sovjeti razkrili vojaško skrivnost Rakete velikanke z atomsko konico Politični teden Po svetu ... DE GAULLE SPET KANDIDAT ZA PREDSEDNIKA REPUBLIKE General de Gaulle je v svojem govoru • v, k-* m Pri celovSki Moborjevi diružbi je pred kratkim izšla v 500 izvodih 75 strani obsegajoča pesniška zbirka „Tiihožitja“ Erika Prunča, ali kakor se je imenoval s psevdonimom, Nika Darieta. Erik Prunč se je rodil pred 24 teti v Stražjd vesi pri Škceijanu v Podjuni. Tam se je zarana seznanil s slovensko besedo na odru, ki ga je spremljala skozi! vsa študentovska leta in ga končno leta 1962 privedla do ustanovitve „odra mladje", ki si prizadeva za višjo gledališko raven. Gimnazijo je študiral na Plešivcu in Celovcu, sedaj pa študira slavistiko na graški univerzi. „Tihožitja“ so njegov prvenec, kjer je zbral nove in neobjavljene pesmi. Pričujoča zbirka se tudi zato razlikuje od prvih dveh: od „Crtic mimogrede" Bora Kostam-ka in ..Ujetega krika" Miška Mačka, M sta zbrala v knjigo že večinoma objavljeno gradivo. Avtor ..Tihožitij" je koval svoje prve pesmi v Kresu ter Veri in domu. Zadnja leta pa se je uveljavljal v reviji ..mladje". S knjigo. ..Tihožitja" je pesnik nadaljeval svojo naravno pot, ki se giba med dvema poloma, izraženima v pesniškem delu: Ko ob koncu zbirke v pesmi ..Mutec" obupava nad svojim pesniškim pohodom po Koroški in se mračno zave, kakšna usoda bo doiteteila njega in njegovo poezijo, je ob začetku zbirke njegova ,,Pesem sinja": vanj polzijo čiste zlate kaplje, s srcem je priklenjen na steklene žile vej. Vse dokaz pesniških dvomov in priborjene vere v življenje — tudi življenje mladjevske poezije na Koroškem. Z ,,Letom" (19) prične prvi , ciklus. Dr. Dr. Theodor V e i t e r bat sikh in den letztem Jahrzehnten vviederholt mit Minder-h eiitenpirob lemen be faftt. 1936 erschiem eine Abhandlung „Die silo-wenisehe Volksgruppe in Karaten, Ge-sehichte, Rechtslage und Problemstellung" — Reinhold-Verlag, Wien-Leipzig. Eine 2. Abhandlung zu diiesem Problem tmter dem Tiitd ..Nationale Autcmomie, Recbtsitheorle und Venvirklichung im po-sitiven Recht", Verlag Braumulter, Wie,n-Leipzig, bat Dr. Theodor Veiter 1938 ge-schrleben. In dlesen beiden Werkem seheii-nen Widerspruche auf, dle vielleicht als žeiitbedingit bzw. regimemaBig angesehen Berden mussen. Nach dem 2. V/eltkrieg hait Dr. Veiter in versichiiedenan ArtikeUn zur Firage der Volkstumigrupipen in Osterreich Stellung geinoimmen und heueir eine umfangreiche Studie in der angesehenen Wochenzeit-schrift ,,Dle Furche" veroffentilicht. In den X um mor n 33—40 bebamdelt Dr. Veiter das Minderheitenproblem in Karaten. V7enn man die Studiem Dr. Veiters auf-nierksam gelesen bat, so muB man gesite-hen, daB er in vieter Himsicht hamiiht war, ©ine recht sachliche Darsiteillung zu brin-igein. Eimleitemd verweisit Dr. Veiter auf die Grenzlamdlage und auf die sioh daraus er-gebende Funktion der stowenischen Voliks-gruppe, genau wie dies am 9. 5. 1965 auoh Bundeisikanzler Dr. Josef Klaus bai dar 20-Jahrfeier des Bestehens der 2. Republik 'i® Rab men einer Festakademie vor den Karntner Slowenen in Klagenfurt tat. Vospernik pravi o posameznih delih: „Ci-klus .Leto’ v opojnih slikah opeva domačo naravo. Specifično koroškim dogodkom v v letu 1964 so posvečeni .Cilklopi’, ki so oster obračun mlajše generacije z ozkim nacionalizmom preteklosti, ki je v zvezi s praznovanjem Koroške dijaške zveze 550-letoice zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku na novo zaživel. V ,,Kralju Matjažu’ je pesnik razbil vso sanjavost im romantičnosit tistega kralja Matjaža, ki ga poznamo iz narodne pesmi. V ,Pesmi Miklove Zale’ zaživi globoko hrepenenje, ki je koroškim Slovencem simbol domovinske ljubezni. .Zalikžene’ so apet tihožitja z lapimii slikami iz narave." Teda to je samo zunanja posoda, okvir, fabula, dejanje v pesmih. Prunčevo poezijo moramo poiskati v ritmični besedni tečnosti, v muziki njegovih vsakdanjih zapiskov v beležnico, v težnji po duhovni sprostitvi in duševni razbremenitvi, v doživljajski čuječnosti in odprtosti v svet in čas. Kako bi drugače imoged butati ob nemi bron sonca (Teža, 14), kje bi sicer stali drogovi, ki nabadajo liunime čolne (Skri-vanka, 15), kdaj prej bi pletel mladi veter s prsti težke kite strasti fiz pojočih žil (Leto, 21)? Na teh obalah si je pesnik sezidal vasi:, in da bi ga slišal sleherni Slovenec v zadnjem kotu naše domovine, je še pirtstavii: mornarji, nazaj ni poti. Ladje so krhke in zastave so mrtve (33). Zato je treba novih ladij za bodoči čas. V tej smeri je Prunčeva knjiga nadaljevanje in stopnjevanje ' literarnega programa na Koroškem, M se bo moral odvijati nemoteno od vsakih nestvarnih odmevov. Zur Begriffsklarung „slowenisich“ und „windisich“ schreibt Dr. Veiter, daB phdlo-logdsoh baides das silovveniisehe Idiom sed, daB die poilitischem Gegensatze erst von Dr. Scheichelbauer und Dr. Martin W ut te formuliert wurdem. Wir moch-ten in diesem Zusammenhamg darauf ver-weiisen, daB bei der Manifestation Karn-tems am 28. 9. 1920 am Zollfeld nur von Slowenen die Rede war und daB dlesen im Fallle eines osterreichischen Sieges bed der Volksabstimmung volte Forderung in wirt-schaftldicher und kultureHer Hinslcht zu-gesichert wurde. Wenn der 10. 10. 1920 ein demcikratischer Entscheid war, so hatte jedenmann das Recht der fredem Wahl und das offizielle Reisoltat lautete 22:15 fur Osterredch. Es mogen bed dieser Entschei-dung wi!rtsicha,fCliche, politisehe, militarpo-litisehe, religiose und tradifcionsgebundene Momente mitgespdelt hab en. Wdr . durfein auch nicht vergeisisen, daB das osterreichi-siche Pairllament den Staat osterreich im November 1918 als Tedi des deutschen Rei-ches eriklarte. Die Volksabstimmung 1920 war ein Bekenntniis zum Staat bzw. zur Staatsform. m keiiner Wedise ein Bekennt-ni:s zum Volfcsitum. Nehmen wir,r ein prak-tisiches Beisipiel: Der Bauer A sprioht slo'wenisch im Karntmer Dialekt, sein Nachbar, der Bauer B, sprioht dan gledchem Dialekt, sde bedde pflegen das gledehe Brauchtum, beide gehen dm die gleiiche Kirche, sle konnen also nicht ■verschiedenen Sprach- oder Volksgemein-schaftein ang eh oren, wohl aber konnen sde ideello.gisoh verschledene Ansdchten ver- Posebno vlogo igrajo barve v Prunčevi poeziji. Bela barva prevladuje: bele so: srna (9), slutnje (13), rane (31), platno (61), skorje (43), okostnjaki (51), hrepenenje i(53). Rdečo barvo pripisuje avtor nohtom (68) in nageljnom (54), sinjo pa lutnji (13), dnu (68), besedi (75) in cvetu (9). Barvni atributi se ne omeje enotno na določeno vrsto poetičnih predmetov, kar bi poezijo brezdvomno poglobilo, temveč krasijo od živali! do človeških 'duševnih vrednot še vse vmesne stvari. Da imamo opraviti s trojico bele, modre in rdeče barve, je najbrž naključje. Neverjetno je, da je Prunč hote vpletel knjižno izpoved ,,Tihožitij" v slovenske narodne barve. V tem primeru bi bil vendarle zastavonoša dn pristaš prav tisi tega kralja Matjaža, ki je s pesmimi sam ..razbil vso njegovo sanjavost dn romantičnost". Mnogo in že kar preveč stvari je zlatih ali srebrnih. Sploh, ise zdi, je nepotrebno ponavljanje in s tem slog Prunčeva slaba stran. Njegov besedni zaklad je skoraj že (ne še) šollslkli. Ustavimo se ob besedah v pesmi na strani 23: dež, prst, okno, listje, gnili, solza, veter, vrba, ogledalo, ptice — vse to' v osmih vrstah Ikratke p e s m i. Na te in podobne besede naletiš tudi še na drugih mestih. Naravnost škoda je, med te plitvosti postaviti izredno, naravnost klasično prispodobo: „Z vlažnim prasketanjem ugaša gobava molitev mavrice" — S posrečenimi izjemami se vlečejo podobne besedne niti skozi celotno zbirko in morda je pri tem premalo samokritične besedne izbire. Tudi ni umetniško, da na primer „buita“ pesnik (14) dn da „fouta leniva kri" (71), ker rabi avtor eno besedo po nepotrebnem dvakrat. traten. Dr. Veiter gesiteht ja auch in seiner Abhandlung, daB die sJowenischen Sen-dungen 'des Klagemfurter Radikss von allen 'Slowenen v er stan den werden. Obvrohl die Wahl am 10. 10. 1920 fraigestelt war, und jeder nach sieimem bestan Wissen und Ge-vrisisem entscbieid, versucht man die fur Osterreich abgegebenen Stimmen als die Stimmen der „Heimattrauem“ und die an-ideren limpLioite ails Stimmen der „Verrater“ izu IMassiifiizieren. Das Problem „Heiimattreue“ spiielte ja in der Karntner Landesgeschicbte in der Zwi-scheinkrlegszeit und spielt auch heute noch eine wesentliche Rolle in der Beur-teillung der gesamten Problematik. Unter der Parole „heima:ttreu“ sammel-tem sdeh 1934 die Juliputschgemeinschaf-ten, die ihren Putsch nicht gegen die Re-igierung, sondern gegen dan Staat oster-iraiich ricbteiten, und nach dem miBglvick-ten Aufstamd in JugosiIawien poiitisches Asyi suchten, um dann in Deutschland als ositerreiichiisohe Legion dan Staat Osterreich zu 'arbeiten und die am der Niederreissung dar osterreichischen Nordgrenze im Marž 1938 beteiliigt waren. Uber die Abstim-mungsfeier im Oktober 1937, die in St. Ja-fcctb/RosentaH als Treffen aller ,,Heimat-treuen" deklariert wurde, erklarte nach 1938 Maier-Kaibitsch, daB dies ein gelungener Aufmarsch der Nationalso-zialisitem Karntems gewesen sei. Es ging noch weiter; vvahrend bis 1941 die Kara-wainlken als eine Naitiurfastung gegen alles vom Siiidem Kommende angesehan wurdein, erfollgte am 6. 4. 1941 auch die Zertriimme-rung der iSudgremze der 1. osterreichischen Repuibliik zur ..Befreiung des Balkans”. Die Rolle der ,,pateinti©rten Heimattreuen" war ja bei allen dlesen politisehe,n Ereignissen sehr eindeutig. '(Fortsetzung folgt) Čuditi pa se je, da je pesnik kljub tem vsakdanje dolgočasnim izrazom znal poiskati svojstven blesk, ko jiih je novo povezal fin osvetlil iz zanimivih perspektiv. Zato med drugim ugaja, kadar „pije žejo ugaslih ognjišč" (75) in ko „sii žaliikžeme pletejo pesmi v lase" (60). Včasih le navidezni vsakdanjosti je Prunč vendarle globoko razprl svoj metaforični svet in v njem razširil umetniško izpoved. Da je v Prunčevih stavkih ogromno ge-meitivov, na primer na strani 51 v osmih vrstah kar sedem, da je njegov jezik nabit s samostalniki en zato naredi vtis statičnosti, govori proti Prunčevemu slogu, ki hoče biti moderen in naj bi stremel po čim večji verbalni jezikovni razgibanosti. Primanjkuje pa tudi prumčevskih elementov za kvailiteitnosit in originalnost. Naj opozorim še na posebno potezo v ..Tihožitjih", na motiv ognja. Pesnik ljubi te slike fin govori o ožganih perutih (30), 1 HOČEŠ RES RAZVESELITI, | MORAŠ PRAVOČASNO KUPITI! KOROŠCI - kupujte vedno le v domačih trgovinah ! o izžganih vekah (14), o ožganih dlaneh (22), o ognjenem krilu (42), o plamnu (62), o pogoreli vasi (75), o ugaslem ognjišču (75), o streli, ki je izžgala (41) in podobno. Slike, ki razodevajo Balantičev vpliv. llusitracijia Pavla Pernjaka bi prenesla nekaj več prizadetosti in bi lahko napolnila prazne liste pred vsakim poglavjem. Knjiga je okusno opremljena, na zunanji strani prinaša življenjepis njenega avtorja. Izšla je v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada. Z uvodno besedo jo je napotil med koroške bralce prof. dr. Regi-nald Vospernik. V slovenski literaturi so Prunčeve pesmi novost, ki je izšla na Koroškem in zajela tam nekaj njenega življenja. Vem, da se je avtor ..Tihožitij,, udeležil letošnjega sestanka Kluba slovenskih študentov na Dunaju v Škocijanu v Podjuni, kjer je prevzela navzoče velika kulturna odprtost in iskrenost v jasni distanci k vsemu literarnemu sodništvu, in da je ležalo avtorju na srcu, da je povedal v epilogu svoje zbirke: „Rišem neme črke v pepel" (75). Pa bi ne bilo treba. Njegova knjiga je med nami navzoča. Florijan L i p u s c h Madame Bufterfiy v Mestnem gledališču V celovškem Mestnem gledališču uprizarjajo tačas znamenito opero „Madame Butterfily“ (izg. madam baterflaj). Je to opera tollijanskega komponista Giacoma Puccinija. Delo spada med vrhunske stvaritve enega največjih opernih komponistov sploh. Opera „Madame Butterf,ly“ ima to prednost pred ostalimi Puccinijevimi deli, ker je stilno enotna, v koloritu (barvitosti) in celotnem nastrojen ju pa učinkovita. Kakor je danes ta opera ena najbolj pri-Ijubljenih del opernega občinstva, tako je treba omeniti, da je bila prva uprizoritev ,,Madame Buitterfly“ pravi pravcati polom. V naslovni vlogi poje mlada japonska sopranistka Fumiko Matsumoto iz Tokia. Režijo vodi Alexamder Meissner, scenograf je Giimther Killgus, kostime je pripravila Anny Arnold. Dirigent opere pa je Giinter Lehmanm. Predstave opere „Madame Buitferfly“ bodo še: v petek, 12., sredo, 17. in soboto, 27. novembra, vselej ob 19.30, Na sporedu celovškega Mestnega gledališča je tudi opera „Madame liutterflv” italijanskega komponista Giacoma Puccinija. V četrtek, 4. novembra je bila premiera te opere. Glavno vlogo „Madame Butter-fly” je pela pristna Japonka Fumiko Matsumoto it Tokia, kjer je končala svoje glasbene študije. Nadaljevala jih je na Dunaju in tu dobila šele končno evropsko zrelost. V Celovcu je prvič prestopila gledališke deske kot originalna Cho-Cho-San v zgoraj omenjeni operi. Die Karntner Slowenen Fine Stellungnahme zur Studie Dr. Theodor Veiters liber das Minderheitenproblem in Karnten VABILO Katoiiišiko prosvetno društvo v Globasnici priredi v nedeljo, dne 14. novembra 1965, ob pol itreh popoldne pri Šoštanju PEVSKO-GLASBENI KONCERT Gostuje moški zbor iz St. Vida v Podjuni pod vodstvom Hanzeja Kožarja in godbena, trio s solisti. Nastopi tudi domači mešani pevski zbor pod vodstvom Hermana Kariža. Vsi ljubitelji naše domače pesmi in godbe, prisrčno vabljeni! Po prireditvi pa je ptas in bomo veseli zarajali ob poskočnih melodijah znanega kvarteta iz Slovenj ega Plajberka. ABSOLVENTKE GOSPODINJSKIH SOL! Prisrčno iste vabljene, da .se udeležite sre-, ki bo v Št, Rupertu, 28 novembra, ob dveh popoldne z običajnim pisanim vzgojno-poučnim, kulturnim in zabavnim sporedom! Na svidenje! Pričakujemo vas! Vabi odbor Zveze absolventk gospodinjskih šol. SELE (f župan Simon Ogris) Toplo in prijazno je sijalo jesensko sonce v soboto 23. oktobra. Sele pa so žalovale. Spremile so namreč od občinske hiše na pokopališče župana Simona Ogrisa. Šimom Ogris je bil prvorojenec od sedmih 'Gašperjevih otrok. Oče Valentin je s težkim delom kot gozdni delavec skromno preživljal družino. Simon je bil nadarjen, poteg sedanjega zdravnika dr. Travnika, najboljši učenec v razredu. Komaj pa je šolo končal, je že moral prijeti za sekiro in žago in hoditi z očetom na dete. Štirideset tet je delal, mnogokrat ob neugodnem vrem-enu ob hrani, ki jo drvarji jemljejo s seboj. Pri tem je zdravje trpelo in nič ni pomagalo., ko je sekiro zamenjal z lopato kot delavec pri urejevanju hudournikov. Dosege! je rento, a je žal ni dolgo užival, ker je umrl star šele 56 let. V mladih letih je vneto sodeloval pri prosvetnem društvu in večkrat nastopil v igrah in kot govornik. Leta 1950 je bil kot pristaš sociali,stične stranke izvoljen v občinski odbor in je postal župan, enako tudi pri naslednjih občinskih volitvah, tako da je nepretrgoma načeloval občini že celih 15 let. Imel je dobro srce za vse in je ostal veri in narodu zvest. Njegov pogreb je bil veličasten, kakršnega že dolgo ne pomnimo. Slava njegovemu spominu! Naj tudi njegov naslednik sledi njegovemu zgledu! CELOVEC (Razstava »Cvetice v jeseni“) Deželna zveza vrtnarjev Koroške priredi tudi letos — kot prejšnja leta — s pomočjo Kmečke zbornice za Koroško in pod vodstvom Botaničnega vrta v času od 12. do 14. novembra, v celovškem Botaničnem vrtu razstavo »Cvetice v jeseni". Na razstavi »Cvetice v jeseni" bo brez-dvoma v ospredju cvetlica krizantema. Tu bodo vrtnarji pokazali, kako lahko krizantemo uporabljamo v sestavi z nekaterimi lončnicami, in sicer ne samo cveticami, ampak tudi z zelenimi rastlinami. Tudi nekatere druge cvetice, kakor vrtnice in nageljni lahko pri tem pridejo v poštev. Razstavo »Cvetice v jeseni" bodo odprli v petek, 12. novembra, ob 10. uri dopoldne. ŠT. VID V PODJUNI (Umrl je zlatomašnik Feliks Zulechner) V Celovcu je v soboto, dne 6. novembra, za zmerom zatisnil oči prečastiti gospod Feliks Zulechner, zlatomašnik v pokoju. Gospod zlatomašnik se je rodil 18. maja 1888 v Mohličah. V mašnika je bil posvečen 13. julija 1913 v Celovcu. Kot župnik je služboval v št. Vidu v Podjuni v letih 1933 do 1942. Pogreb blagopokojnega zlatomašnika je bil v sredo, dne 10« novembra, ob 14.30 v Št. Vidu v Podjuni. PRI MOSTU (KOTMARA VES) (Tragična smrt Johana Lausegerja) Vaščani kraja Pri mostu, občina Kotma-ra ves, in vobče vsa Koroška so še danes pod težkim vtisom tragične smrti 37det-nega cestarja Johana Lausegerja iz kraja Pri mostu, ki je strmoglavil z nadomestnega humperškega mostu v Dravo. Izkazalo se je, da so imeli prav oni, tol so pravili, da je ta most prava smrtna past. Oporniki — med katerimi zijajo 2.50 metra široke in 1.40 metra visoke odprtine — stranske nosilne konstrukcije mostu niso zadostno varstvo za ljudi. Tako so mislili tudi starši štirih šoloobveznih otrok iz vasi Pri mostu. Zato niso nikdar puščali otrok samih čez most, ampak so jih stalno spremljali, na poti v šolo in nazaj. Ti starši so že v naprej slutili, da se bo silej ko prej pripetila nesreča. Cestar Johan Lausegger se je vračal v noči na nedeljo, 31. X., domov. Na mostu se je spotaknil in padel skozi odprtino ograje v Dravo. Slučaj je še bolj tragičen, ker je Lauseg-ger padel v reko pred očmi njegove žene Terezije. Takole je pripovedovala Lauseg-gerjeva žena: „Z možem sva se vračala iz gostilne v Kožentavri. Šla sva pod roko. Prišedši na začasni humperški most, me je mož spustili, da si prižge cigareto. Ko jo je prižigal, se je nenadoma spotaknil, izgubil ravnotežje in strmoglavil skozi odprtino ograje v deročo Dravo. Nato sem takoj obvestila sosede in žandarmerijo v Borovljah. Iskali smo z lučmi ponesrečenega moža, a brez uspeha, ker je bila tudi gosta megla." Johana Lauseggerja so valovi reke odnesli in ga še do danes niso našli. Žalostno je tudi, da nesrečnež ni znal plavati in je pni tem utonil. Res je nerazumljivo, da •graditelji, ki so vendar strokovnjaki, tako bi vsaj menili, niso pri gradnji mositne ograje mislili tudi na nesreče, ko so vendar preprosti ljudje opozarjali nanjo. Sam Lauseger je nekaj dni pred svojo tragično smrtjo večkrat govoril, da bi se moglo zaradi slabo zavarovane mostne ograje zgoditi kaj hudega. DOBRLA VES (Izlet v Sele in Kaplo ob Dravi) Ob lepem jesenskem sončnem dnevu se je v nedeljo, dne 24. oktobra, Zbral dobrio- veški cerkveni pevski zbor v spremstvu č. g. prošta Brandstatterja k skupnemu izletu. Avtobusni prevoznik g. Štefan Siemčnik nas je peljal preko Žitare vesi ob vznožju Obirja čez Apače mimo novega jezera proti gorski fari Sele. Med vožnjo so se vrstile naše pesmi, kar ni čudno, ‘ko je med nami bil pretežni del mladih veselih pevk in pevcev, poleg tega pa so nas pozdravljali hribi v čudovitih jesenskih barvah, katerim je jesensko sonce dajalo očarljiv sijaj. Že smo dospeli v Sele in se ustavili pred farno cerkvijo, ali bolje rečeno pred dvema cerkvama, kajti bralcem Tednika je bito o novi farni cerkvi že sporočeno v besedi in sliki. Zato tudi ni čudno, da v Sele prihajajo številni izletniki občudovat moderno farno cerkev, pod katero je tudi prostorna farna dvorana. Pri skrbno pripravljenem skupnem kosilu v gostilni Štefan je č. g. prošt v Inn tkem nagovoru izrazil organistki Korepcvi materi, kakor tudi pevcem zahvalo ter nas vzpodbujal Ik redni udeležbi pevskih vaj, da bi bito tako bogoslužje čim lepše. C. g. župnik Vauti nam je pokazal najprej staro farno cerkev, ki je res pretesna tudi za majhno faro; nato pa simo se zbrali v novi prostami cerkvi k popoldanski pobožnosti. Ko smo zapeli Marijino pesem, ŠE ZMERAJ VELJA: V VSAKO NAŠO HIŠO SPADA — NOVA DRUŽINSKA PRATIKA smo bili liznenadeini ob takšni akustiki. Pred odhodom pa nam je č. g. župnik pokazal še novo farno dvorano, kjer nam je posebno ugajala tudi soba, ki služi za pevske vaje. Nato pa smo nadaljevali pot v Kaplo ob Dravi, kjer je č. g. prošt župnikova! 14 det. Č. g. župnik Kanauf nas je peljal v cerkev, ki je zelo proštoma in čudovito lepa. Od vseh strani cerkve vidiš k oltarju, kjer duhovnik mašuje obrnjen proti ljudstvu, prižnica pa se lahkotno prestavi v bližino oltarja. Preko začasnega humperškega mostu, katerega so v kratkem času zgradili pionirji avstrijske vojske, smo nadaljevali pot v romarsko cerkev v Žihpoljah. Po kratki skupni molitvi simo se pravtako ob molitvi zbrali pri grobu rajnega g. dekana Koširja. Ko smo odhajali iz Žihpolj. je že padal mrak v dolino in tako smo se bližali Celovcu, ki je bil ves v morju luči. Ker pa med potjo nismo več mogli občudovati krasoto narave, nam je g. Štefan Sienčnik poročal o velikem doživetju pri romanju v Rim, kajti peljal je tja z avtobusom in je zvečer pred našim izletom srečno dospel z vsemi romarji brez vsake zapreke ali nesreče domov. Romarji so ob globok ih vtisih por očali, da to doživetje na moč popisati z besedami. Na mnogostran-sko željo 'bo prevoznik g. Štefan Sienčnik Šele po tragični nesreči, ko je moral plačati s svojim življenjem cestar Johan Lausegger, je komisija Deželne gradbene direkcije pregledala položaj na začasnem hr.ii' leržkem mostu. Po ogledu je komisija takoj dala nalog, naj delavci tovarne Hutter & Schranz na obeli straneh stranskih nosilcev ograje napeljejo žico kot varstvo in tako zasigurajo pešce pred nevarnostjo. Poleg tega so na obeh koncih mostu namestili varnostne tablice kot opozorilo pešcem. »GORE V SLIKI" je naslov slikarske razstave Umetniškega paviljona iz Slovenjega Gradca, ki so jo odprli v torek v celovškem Umetniškem domu. Razstavo, ki bo odprta do 24. novembra, si lahko ogledate vsak dan od 9. do 12. ure in od 15. do 18. ure. Na to umetniško razstavo, ki je zares edinstvena po lepoti, opozarjamo naše ljudi od blizu in daleč, naj si jo ogledajo! drugo leto v Veliki noči zopet peljal v Rim. Ob tem pripovedovanju nam je bila pot prekratka, ter smo se naenkrat znašli zopet doma. Pevce, ki stanujejo v zunanjih vaseh je g. Sinčnik zapeljal na njih domove kot pastir svoje ovčice v hlev. Preč. g. proštu pa se na tem mestu še enkrat iz srca zah valj ujemo za tako lep doživeti dan. Pevcem, ki se izleta niso mogli udeležiti, je lahko žal, kajti nadoknaditi lepega doživetja ni več mogoče. Cerkveni pevec. Minuli ponedeljek je dopolnil 50. leto svojega življenja naš spoštovani župan Nu-žej Wieser, pd. Š-ubernik. Ob srečanju z Abrahamom se ga v hvaležnosti spominjajo vsi občani naše male gorske občine, za katero tako očetovsko skrbi in jo z ostalimi možmi vod; sedaj že osmo leto. Želimo mu, da bi mogel še nadalje z očetovsko ljubeznijo skrbeti za svoj dragi rojstni dom, hkrati pa z njemu dano železno voljo voditi našo skupno občinsko domačijo. Vsi, ki ga kot zglednega in naprednega gospodarja spoštujemo in cenimo tudi kot vzornega župana, mu' želimo ob tem jubileju vse najboljše. Še na mnoga zdrava leta naj ga ohrani nam nebo! SVEČE — ZGORNJE KRAJE Gibanje prebivalstva v letošnjem letu je zelo pestro. Med drugimi dogodki naj omenimo' poroko Amlije FrieBnig. Nevesta prihaja iz družine našega priljubljenega cestarja in je izučena šivilja, ženina je našla v Celovcu, oziroma on njo. Valentin Pol-lanz, mehanik, je namreč Cetovčan. Ani pa je hodila v Celovec v službo. Ženin je kmalu spoznal lepe lastnosti Anije in se .ni zbal priti na deželo. Poroka s sv. mašo je bila v nedeljo, 5. septembra, v cerkvi sv. Lamberta v Svečah. Gospod župnik so novopoiročenima v nagovoru obrazložili pomen zakona in bia-goslovBi njuno zvezo. Z novim parom so se sorodniki, prijatelji in povabljeni poveselili pri Adamu. Da bi novopoTOčemoa lepo »vozila v dvoje" in bi Bog blagoslovil njuno zvezo iskreno želijo sovaščani! PEČI štedilnike v največji izbiri dobavi Podjunska trgovska družba bratje RUTAR & Go. Dobrla ves - Eberndorf Ob sedmi obletnici izvolitve papeža Janeza XXIII. Koncil uzakonil pet novih dekretov 28. oktobra 1958 je bil po smrti sv. očeta Piija XII. izvoljen za novega papeža na videz nepomembni 77-letni kardinal, beneški patriarh Angel Jožef Ronoaili. Vendar je prav ta povzročil v katoliški Cerkvi pravo pravcato revolucijo. Z njim se je pričela nova pomlajena doba Cerkve. Pomlad je prišla s sklicanjem 2. vatikanskega koncila. Letos, ko so se koncilski očetje zopet zbrali že na 4. in zadnje zasedanje, so sami videli sadove svojega dela, pa tudi zgodovinski pomen odločitve sv. očeta Janeza XXIII., ki je sklical 2. vatikanski koncil. Prav zaradi tega se je papež Pavel VI. odločili dati letošnjemu 28. oktobru posebno slovesen pečat. Naj ves svet, ne glede na vero, začuti, kaj dolguje nepozabnemu Janezu XXIII. Kot znano se je 2. vatilkamski koncil pričel 11. oktobra 1962. Na njem, to je na prejšnjih treh zasedanjih so uzakonili že pat osnutkov: dva 4. decembra 1963 (o bogoslužju in sredstvih družbenega obveščanja), ter tri 11. novembra lani (o Cerkvi, ekumenizmu in vzhodnih Cerkvah). Na letošnjem 4. in zadnjem koncilskem zasedanju se je tem osnutkom pridružilo še pet novih dekretov: o dušnopas lirskih dolžnostih škofov v Cerkvi; bil je sprejet z 2319 glasovi proti 3; o verskem življenju, za je glasovalo 2321 koncilskih očetov in samo 4 so bili proti; o duhovniški formaciji (zanj je bilo 2318 proti 3); o krščanski Bliža se zima im kdor ljubi cvetje in rastline na splošno, naj jiih pravočasno obva-toje pred mrazom in poledico. Tu mislimo zlasti tiste, ki hranijo rastline v vazah. Najsi bodo meščani ali pa stanujoči na podeželju, biti morajo silno oprezni pri ravnanju s cvetličnimi vazami. Še p-reden nastopi mraz, naj pripravijo primeren kotiček v zavetju — npr. na balkonu ali te-■raisi, v katerega bodo spravili vaze. Predvsem naj ne bodo vaze izpostavljene burji. -A-ko takega kotička nimajo, si ga lahko ustvarijo z deskami iz lahkega lesa, svetlo ■obarvanega ali naoljenega, ki bodo tvorile nekakšen plotiček. Pri roki naj imajo nekaj. isllame, jutimih vreč in šote. Šota je po-®ebna vrsta zemlje iz rastlinskih odpadkov, 'J6 zelo lahka in elastična, zato redkokdaj Omrzne. V zaveten kotiček položimo eno ali več tesenih škatel, to odvisi pač od števila Viaz, bi bi jih radi shranili. Vanje postavimo vaze, a pod vaze ter med nje lepo na-sbj‘eimo lesenega pepela, žaganja ali šote. V zaveten kotiček položimo eno ali več P-astičmih vrečk, katere lepo privežemo, vaze naj ostanejo čez noč pokrite, a čez vzgoji (2290 proti 35) ter o odnosu Cerkve do nekrščanskih ver; v tem dekretu je vključena izjava o Judih. Za ta zadnji dekret je glasovalo 2221 koncilskih očetov, proti je bilo 88. Po uzakonitvi je papež Pavel VI. daroval kcmcelebitirano sv. daritev v sodelovanju s 24 kardinali. Po evangeliju je govoril sv. oče zbranim koncilskim očetom. S hvaležnostjo se je najprej spomnil pokojnega papeža Janeza XXIII., kajti njegovi pametni odločitvi se Združenje rejcev haflingerja na Tirolskem je priredilo nedavno veliko mednarodno razstavo, ki naj bi močneje povezala rejce haflingerjev v vseh državah, obenem pa bi billa tudi močna propaganda za to pasmo, ki so ji nadeli naziv ..univerzalni konj“. Razstave se je udeležilo 5 držav, in sicer Avstrija, Italija, Holandija, Zahodna Nemčija in Švica. Razen teh je nastopila madžarska državna kobilarna Rabolna s kolekcijo arabcev. Skupaj je bilo na razstavi 270 haflingarjev (244 kobil in 26 žrebcev) ter 36 arabcev (29 kobil in 7 žrebcev). Organizacija razstave konj samo ene pasme zahteva dolgotrajne in temeljite priprave. Organizatorju je treba čestitati, da je razstavo organizacijsko tako dobro pripravil, po drugi strani pa zagotovil potreb- dan nekoliko zrahljamo vrvico, s katero smo privezali vrečke, tako da dobe rastline malo zraka. Pri zalivanju je treba silno paziti. V tej sezoni rastline malo pijejo. Zalijmo jih v jutranjih urah in ne zvečer. Ponoči je temperatura najnižja in če rastlino zalijemo zvečer, nam ponoči zmrzne. Ako smo le previdni', lahko že zvečer ugotovimo, ali bo ponoči zmrzovalo ali ne, in sicer po zvezdah; če je nebo lepo zvezdnato, bo ponoči zmrzovalo. Podobno, kot smo zgoraj opisali, naj ravnajo vrtnarji. Vsajene rastline naj, ako le mogoče, presadijo v zaveten prostor, ako to ni mogoče, naj jih lepo pokrijejo s plastičnimi vrečkami. Za rastline v vazah pa naj storijo naslednje: v zemlji naj skopljejo primemo podolgovato luknjo, v katero položijo vaze, med vaze nasujejo pepela, žaganja ali šote, prav tako pa z njima prekrijejo tudi zemljo v vazah. Ako nam je rastlina v vazi zmrznila, je ne smemo zalivati, ampak pustimo, da se odtali, nato odrežemo zmrznjene vejice in preostane nam le upanje, da spet oživi kaka korenika. imamo zahvaliti sklicanju 2. vatikanskega komolla. V nadaljevanju svojega govora je papež izrazil svojo edinost s škofi in verniki, bi trpijo preganjanje zaradi Kristusa. Sv. oče je izrazil upanje, da bo delo koncila Olajšalo Cerkvi njeno poslanstvo v novih razmerah, v katerih se nahaja človeštvo. Tople besede je imel za ločene kristjane in za pripadnike ostalih verstev, med katerimi zavzemajo posebno odlično mesto Judje, saj so naši duhovni sorodniki po Abrahamu lin zato ne več predmet prezira ali obsodbe, temveč predmet spoštovanja, ljubezni in upanja. Na koncu je papež še dejal: „Tako Kristusova Cerkev s pomočjo tega koncila napreduje v resnici in veri ter razširjanju pravice in ljubezni. To je vsebina njenega življenja.'* Po slovesni božji daritvi so svečano proglasili dekrete. na finančna sredstva, ki niso bila majhna. Del stroškov so nosile države-udeile-ženke same. Za strokovnjaka je bila ta razstava predvsem zanimiva z rejskega stališča. Pričakovati je bilo, da bodo v posameznih skupinah (žrebci, mlajše kobile, starejše kobile itd.) prišle na prva mesta živali, ki bodo res predstavljale tak tip haflingerja, kakršnega naj bi redili v bodoče. Ravno pri določitvi najprimernejšega tipa je imela ta razstava jlomembno nalogo. In prav te, .osnovne, v ničemer ni izpolnila. V komisijah za ocenjevanje so sodelovali strokovnjaki in predstavniki rejcev vseh udeleženih držav. Kako neenotni so bili ravno v pogledu tipa haflingerja kaže že dejstvo, da je prvega dne, ko bi morale biti vse živali ocenjene, končala z delom le ena od petih komisij. Ostale so naslednjega dne morale začeti znova, ker iz ocenjevalnih list ni bilo jasno, katere živali so v posameznih skupinah najboljše. Rezultati so potem dali povoda mnogim negodovanjem, vloženih je bilo zelo dosti protestov, ki pa so bili večinoma nezadovoljivo rešeni. Vse to je v jasni luči še enkrat pokazalo, da haflinger v tipu še ni ustaljen. Edino Južna Tirolska, ki je domovina haf-lingerja, je izjema. Njihovi konji so bili sicer najmanjši (saj je haflinger mali konj!), vendar najipleimenitejši in dosti izenačeni. Strokovna javnost jih je enoglasno ocenila kot najboljše na celotni razstavi. Vsem je ibillo tudi jasno, da je pravega haflingerja mogoče dobiti le na Južnem Tirolskem. Po tipu se je izvirnemu haflingerju Južne Tirolske najbolj približala skupina iz Koroške, ki že dolgo uporablja v svoji reji plemenjake, nabavljene v Južni Tirolski. Zelo dobra je bila skupina Bavarske (Zah. .Nemčija). To so nekoliko večje živali, ker Bavarci želijo vzrejati haflingerja med drugim tudi ‘kot jahalnega konja za otroke, so pa zelo dopadljive in izredno .izenačene. Posebno se odlikujejo po ravnih, izdatnih hodih, vidi se vpliv sistematskega rejskega dela. Ko je Bavarska začela pred 30 leti izgrajevati svojo rejo, je uvozila prve živali iz Južne Tirolske. Največjo zbirko, 100 kobil, je razstavila Tirolska. Na žalost je bilo tu le število, kva- Prišel je čas sajenja sadnega drevja V toplem podnebju ifn lahkih propustnih zemljah je najbolje saditi sadno drevje v jeseni. V hladnejših krajih in v težkih zemljah pa sadimo zgodaj spomladi. Pred sajenjem obrežemo poškodovane, predolge ali pregoste korenine ter jih namočimo za nekaj ur v mešanico kravjeka, ilovice in vode. če so korenine osušene, jih namakamo 1 do 2 dni v stoječi vodi. Rezi na koreninah morajo biti pravokotne in gladke. V odprto jamo zabijemo drevesni kol, katerega olupimo, ožgemo, ali pa ga svežega namakamo v 3% raztopini modre galice ali ksdlona. Drevesno jamo izkoplje mo že prej in jo nekaj tednov pred sajenjem po dnu zasujemo, da se zemlja vleže. Zemljo, kjer bodo korenine, izboljšamo s kompostom. Za vsako sadiko potrebujemo 50 do 100 kg komposta ali pa toliko gnoja, ki pa ne sme priti v dctiko s koreninami. Drevesca kupujemo pri priznanih sadjarjih, ki imajo potrdilo, da so drevesca pregledana, dobre kakovosti in sorte. Mtete pa zelo malo. Predvsem je bila zbirka povsem neizenačena, skoraj bi rekli, kolikor živali toliko tipov. Med njimi je bilo vse, od prav majhnih haflingerjev v tipu bosanskega konja, pa do lažjih hladnokrv-cev. Predvsem so strokovnjaki kritizirali grobe glave. Tirolska je do svojega haflin-gerja prišla s križanjem in to se še danes pozna. Čeprav je z izredno veščo propagando uspela izvoziti svoje haflingerje že v toliko držav na raznih kontinentih, je razstava le pokazala, da sami nimajo posebno kakovostnih haflingerjev. Treba bo še desetletja rejskega dela, preden bodo imeli res dobre živali. Skupini Holandije in Švice sta bili slabi, vse živali so bile uvožene iz Severne Tirolske, razen nekaj žrebic, ki so jih zredili že sami. Te so bile najslabše. Živali obeh držav so bile neizenačene in vprašanje je, ali ima s tako slabim začetnim blagom sploh smisla graditi novo rejo. To so se vpraševali tudi razočarani Holandci sami in se zanimali za nakup živali iz Južne Tirolske. Ocjlašui v Kašttn Udu! Velika izbita perila in blaga pri £. ffUukee Klagasifurt, ISter Plati 35 Z najlonom zavarujemo rastline pred mrazom Prva mednarodna razstava haflingerjev Največja lesena hala v Evropi na celovškem sejemskem prostoru — Lesena hala kot sejemska atrakcija Kakor znano (naš list je o tem že pisal v prejšnji številki) sta celovški župan Hans Aufienvinkler in podžupan, komercialni svetnik Rudolf Novak prvič zasadila lopato za pričetek gradnje največje sejemske lesene hale v Evropi. Celovec bo torej posestnik evropskega rekorda v sejemskogo-spodarskem oziru. Zgradba hale bo v celoti iz lepljenega lesa in bo dolga 100 metrov, široka 75, visoka pa 25 metrov; celotna površina pa znaša 7200 kvadratnih metrov. Za zgradbo bodo porabili 3000 kubičnih metrov lesa in 25 ton lepila. Slika levo kaže vzorec hale, medtem ko vidimo na desni sliki podžupana Rudolfa Novaka, ki je prvič zasadil lopato za pričetek gradnje te ogromne hale. SOCIALNA ŠOLA: Kafofščanl irs delavsko vprašanje »Delavsko vprašanje" je nastalo pred dobrimi .stopatdesefimi leti, ko je industrija stopila na mesto dotedanjega patriarhalnega proizvajanja gospodarskih potrebščin. Razno orodje v mojstrskih delavnicah so zamenjali dragi stroji v tovarnah in vas kapital se je začel kupičiti v rokah maloštevilnih gospodarjev, podjetnikov in tovarnarjev. Nekdanji mojstii im .pomočniki ■so postali navadni delavci, popolnoma odvisni od delodajalca in tako se je oblikovala na eni strani maloštevilna družba bo-gatincev, ki so po tedaj veljavnih zakonih imeli pravico z delavci ravnati po mili volji: jih izžamati, zatirati, zapostavi jati, odstavljati in podobno; na drugi strani pa je bila neizmerna množica delavcev - proletarcev brez vsakega zakonitega varstva im pravic. Tako sta torej nastala dva družbena razreda: kapitalističen razred bogatih 'im delavski razred proletarcev. Mnogi so se spraševali, ali je taka razdelitev v dva razreda, ki .se med seboj sovražita do smrti, nujna posledica indu-istniailizacije ali pa so še drugi vzroki. Posebno Cerkev je kmalu pokazala na globlje vzroke, da je prišlo do tako nekršfiam-skega razmerja med delodajalci in delavci. Iznajdba in uvedba je bila le ugodna prilika im makak povod, da so brezbožni nauki, ikii so učili, da nad človekovim razumom in nad denarjem ni Boga, našli ugod-na tla. Glavni vzroki teh žalostnih razmer so bili torej zmotni nauki, ki so mogočnim dajali popolno svobodo nad delavskimi množicami. Dolžnost kristjanov V tem, da take razmere v družbenem življenju nasprotujejo Kristusovemu evangeliju ljubezni im pravice, ,so si vsi kristjani bili ma jasnem. Zato se je med katoličani vedno bolj glasno slišalo, da so v prvi vrsti kristjani dolžni, da po svojih močeh pomagajo rešiti socialno vprašanje po božjih zapovedih. Toda kako naj to težko vprašanje rešijo, o tem pa tudi med katoličani ni bilo enotnosti. Prav v teh težkih časih jie bila Cerkev v težkem položaju. Brezverska filozofija je zelo zastrupila Inteligenco, ki se je sko-ro v celoti obrnila proti cerkvenemu učiteljstvu. Tedanji liberalizem je na vseh področjih potisnil Cerkev iz javnega življenja v zakristije. Geslo časa je bilo: človek je neodvisen napram božjim, moralnim im cerkvenim ipostavam; le nazadnjaki še poslušajo Cerkev! Pa tudi delavstvo ni videlo v Cerkvi 'svojega rešitelja. V svoji bedi in brezpravnosti je upalo, da se bo rešilo le z uporom in z revolucijami; k temu so ga ščuvali pravtako brezbožni komunisti in socialisti. Podtikali so Cerkvi zavezništvo s kapitalisti, ker ml dovoljevala prevratnih revolucij in to je delavstvo še bolj odtujevalo od Cerkve. (Dalje prihodnjič) Zakon o zaščiti mladine je morda najvažnejši zakon v »kazenskem zakoniku"; saj mu je zaupano najdražje, kar ima narod: družina, mladina. Dokler so bili družina, šola in Cerkev glavni vzgojni čini-telj mladine, ni bila potreba po »zakonu o zaščiti mladine" tako nujna. Danes pa je postala ulica, kino-dvorana, delavnica ali športno igrišče najmočnejši oblikovalec mladega rodu. Za premnoge mladostnike pa pomenijo že tudi nočna gostišča in beznice nevarnost popolne izkvarjenosti. Prav gotovo ni lahko najti sredstva in poti, kako obvarovati mladino pred kvarnimi vplivi današnje plitve, brezvestne in v uživanje usmerjene družbe. Vse javno okolje je okuženo po »šundu in seksu". Ne le izložbe, reklame, plakati, parole in tiskani zvezki, ki zlorabljajo »demokratično svobodo", marveč tudi ustanove, ki morajo biti nadzorovane po javni oblasti, mnogokrat nemoteno razpečavajo to umazano blago. Celo v radio in televizijo, da ne omenjamo filma, se zna vtihotapiti tovrstna umazanija. Saj imamo tudi v Avstriji zakon o zaščiti mladine, ki je bil še le pred nekaj leti proglašen. Tudi posamezne zvezne dežele imajo svoje tovrstne deželne zakone. Toda vedno znova ugotavljajo, da ti za- Jezus — ribič Le redko kateri »verski" film je žel toliko pohvale kot film o življenju Jezusovem po evangeliju sv. Mateja. Izdelal ga je italijanski režiser Pater Pavel Pasolini, ki je po prepričanju marksist in tako ne izpoveduje vere v nadnaravno življenje. In vendar je ta iskren iskalec resnice izoblikoval film, ki je lansko leto prejel nagrado mednarodne katoliške filmske komisije in velja za doslej najboljši film o Jezusovem življenju. Verski filmi vedno po »svoje" prikazujejo dogodke in zato jim ne moremo priznati vse verodostojnosti. Važnejša je pri njih ideja, ki jo skušajo podati. In prav v tem se Pasolinijev »Menschenfischer — ribič ljudi" tako odlikuje. Prikazati hoče namreč Kristusa in njegovo srečanje z ljudmi. V tem filmu se srečuje z nevernikom-režiserjem samim. Tako se je Pasolini srečal z Jezusom, prikazanim v Matejevem evangeliju. korti in odredbe javnih oblasti nikakor ne morejo prav uspeti. V Linzu so imeli pred kratkim prave študijske dneve za zaščito mladine, kjer so iskali novih poti, kako čimbolj zmanjšati kvaren vpliv javne nemorale nad mladino. Neki predavatelj je omenil, da mnogi psihologi mislijo, da naj bi povsem ukinili vsako prepoved udeležbe slabih filmov in nemoralne reklame, kajti mladina naj se čimprej vsega tega »navadi" in tako bo postala »nedostopna - imunizirana" pred temi slabimi vplivi. To trditev naj potrdi primera z nalezljivo boleznijo, ki se navadno več ne povrne, če jo bolnik že enkrat preboli. Toda vprašanje je, če jo sploh preboli. Sicer pa prav te bolezni prerade »puste posledice" ... Vendar so izdelali ob teh študijskih dneh nekaj predlogov. Splošno je bilo mnenje, da z vedno strožjimi predpisi ne bo uspehov. Mladino je treba tudi v kazni dvigati in jo pritegniti k socialnemu delu. Tudi za obisk predstav, ki so vzgojno pozitivne, bi naj ne veljal predpis o »policijski" uri. Povsem nov pa naj bi bil v zakonu o zaščiti mladine odlok, ki bi naj prepovedal »avto-stop", ker vzgojno negativno vpliva na mladostnikovo samodejavnost ter je že mnogim bil v moralno pogubo. Film je brez vsalke reklamsike navlake in se skuša do potankosti naslanjati na evangeljsko poročilo. Predvajajo ga te dni tudi na. Koroškem. V Dobrli vesi so ga igrali v sredo zvečer, v Železni Kapli v četrtek večer, v Velikovcu pa ga bodo predvajali v ponedeljek, 22. in torek, 23. novembra v Burg-kinu. V Celovcu so ga že predvajali na filmsko nedeljo, a ga bodo zopet kazali v Volkskinu 16. im 17. novembra. V decembru pa ga bodo kazali še v Sinči vesi 12. decembra in v Greh in ju 19. decembra. V Rožu pa, zgleda, da filma ne bodo mogli videti; kje je krivda? HITLER NA ZADNJI SODBI Na neki novi katoliški cerkvi v Bambergu v .Nemčiji visi na steni velik kamnit relief poslednje sodbe. Na tem reliefu je tudi podoba Hitlerja. Tu predstavlja Hitler vse one, ki ,so zločinsko izrabljali svojo oblast. Na reliefu je razločno mogoče spoznati Hitlerja med pogubljenimi. (fteošld kotiček Govoreče drevo (Finska pravljica) Nelkoč je šel lovec v gozd. Izgubi! se je iln prišel do velikega jezera. Iz jezera se je dvignil ogromen zmaj in dejal možu: »Nikar me ne ustreli!" Mož je prestrašen zakričal: »Požrl ime boš, če te ne ustrelim!" »Ne bom te, le pusti me priti do tebe. Glej, za menoj prihaja drug zmaj, ki me hoče požreti. Tega ustreli! Meri v belo liso na njegovih prsih." Prirohnel je drugi zmaj. Lovec je ustrelil v belo liso in zmaj se je zgrudil. Tedaj je šel prvi zmaj k drugemu in ga požrl. Potem je prosil lovca, naj sede na njegov hrbet. Toda lovec si ni upal. »Le sedi! Odnesel te bom." In lovec je sedel nanj. »Komaj pet vrst (ruska dolžinska mera) timava do vasi," je dejal zmaj. »Naj ti puhnem v usta!" Mož se je prestrašil, vrgel se je na kolena in zajokal, toda zmaj mu je rekel: »Nikar ne jokaj! Naredil te bom za zelo pametnega." Tedaj je lovec nehal jokati in postal je zelo pameten. Šel je domov in dejal svojim bratom: »Osedlajte konje. Šli bomo v gezd po zlato skledo." Šili so v gozd, hodili pol dneva in bratje so spraševali: »Zakaj si nas, tepec, Izvabil semkaj?" Tedaj je nad njimi zašumelo veliko drevo: »Pod mojimi koreninami leži zlata Skleda." Bratje so izgrebli zlato skledo, odjezdili domov in, ko so dvignili pokrov, je bila skleda zvrhana cekinov. Nato so šli bratje v gozd in posekali drevo. In drevo jim je reklo: »Stešite iz mene podboje za hišna vrata." Naredili so, kar jim je ukazalo drevo. In v hlevu so se jim množili konji in krave in nikoli jim ni zmanjkalo kruha v shrambi. Sitanika Vinšek: Og,£H+ a fteei Ogenj v peči prasketa in požira veje, plamen šviga sem in tja in nam izbo greje. Ogenj v peči prasketa, z iskrami nam sveti, da pozimi je doma toplo kot poleti. efe lllmikzg,a siuta MATIJA MALEŠIČ 16 V ZELENEM g* jTg POLJU Ali Tine je bil že v veži. Metka je stekla za njim. Hotela mu je reči lepo besedo, potolažiti ga, zabrisati sled očetovih besed. O, saj ni nihče drugi na svetu razen nje vedel, kaj hrumi in poka sedaj v Tinetovem srcu. »Tine!" »Pisal ti bom!" Ni ji segel drugič v roko. Odvihral je. Metka je slišala Lokačkin jok. In ji je bilo hudo, hudo pri srcu, da bi se najrajši tudi sama razjokala. Prav gotovo bi se razjokala, če bi je ne bilo sram pred domačimi. Saj sama ne bi vedela zakaj, ali tisti dan bi jokala. Če bi šel Tine v bogoslovje, bi ji gotovo ne bilo tako hudo. Ne, ne, gotovo ne! Tedaj bi mirno pomolila za njegovo srečo ... VI. Orožnik ni bil človek, ki bi se ustavil sredi pota. Tudi ni bil vajen, da bi mu kje kaj spodletelo. Metka se je že od tistega večera po igri bala, da ne ho miroval. Ko je norel Kalu-met lin ji grenil življenje, se je Metki zdelo, da orožnik ;s istisnjaniimi zobmi In ustnicami opazuje, ikaj bo iz tega. Ko je prihajal Vekoslav, je Metka dobro opazila orožnikov nemir. Po Tinetovem odhodu je Metka čutila, da me bo miru, kakor si ga je želela im zamišljala. Orožnik je očividno povsod lisikal prilike, da pride v njeno bližino. Ob trgatvi ,si je 'prilagodil službo tako, da je prišel is tovarišem mimo njihovega Vinograda. Ustavil se je :in .začel prijazen pogovor. Oče je bil mnenja, da n: dobro biti znan in prijazen le z gospodi od sodnije, kakršen je bil Vekoslav, temveč tudi z orožniki. Povabil je oba, to'da ne samo na grozdje, ampak tudi v zidanico na prigrizek im na starino. Drugi orožnik, ki je bil že oženjen, je rad stopil v zidanico; prvi pa je odložil puško in se ni ganil od Metke. Pomagal je trgati. Da je tega dela vajen, je pravil. Da imajo- pri njih tudi vinograde, Vipavec da je. Nikamor se orožnikoma ni mudilo. Ljudje so- sl že namiga vali, da se Anka iln orožnik rada gledata. Že tedaj, ko so imeli pri sosedu vinotoč, se je navadil orožnik prihajati k njim. Sedaj je vselej prihajal im odhajali od soseda tako, da je šel mimo Metke, ki je kmalu opazila, da prav za prav niti ne hodi več na obiske k Anki. Le tako se dela, kot da hoče k Anki, v resnici pa le opreza, kje bi zagledal, ujel im nagovoril Metko. Oče je bil res mnenja, da jie dobro biti v prijaznih stikih z orožniki, ali da bi le preveč stikali okoli njegove hiše, mu na nič preveč dišalo. Kamor vtikajo orožniki svoje nosove, smrdi. Njihova hiša pa je iz .davnine poštena lin bo taka tudi ostala. Orožniki na njegovem domu niso nikdar niti za kakimi pričami stikali, ker je vsak gledal, da je imel čim manj opravke z njimi. No kot da je Ivo — orožnik ni hotel biti ne Janez ne Janko, še Ivan ne — vedel za očetove misli: govoril je z njim, kolikor je bilo treba, drugače se je rajši obračal na mater. In mati so bili prijazni z njim. Čudno! Kalumeta niso mogli, Metka je imela v njih zaslombo. Tudi za Vekoslava niso bili Bog ve kako navdušeni. Ali čez orožnika niso rekli nikdar neprijazne besede. In bilo jim je po valji, da je rad govoril z njimi. Metko je ta materina slabost jezila. Kaj ne vidijo, kam hoče orožnik im zakaj je prijazen z njimi? Ljubši je bil sedaj Metki oče. Ta vsaj ni skrival svoje nejevolje nad njo zaradi Vekoslava. Toda da se nikdar več ne vtakne v nobeno obletavanje im prihajanje v hišo, še manj pa, da bi ji koga vsiljeval, to si je menda sam pri sebi prisegel. Tako je prav, oče, pa če ste tudi hudi na svojo prvorojenko! Mati, vi menda mislite, da se orožnik samo zaradi vas suče tu okoli? iRnilšilo je pismo'. Dolgo, dolgo pismo. Metka jie bila tolikanj previdna, da je bila prosila pismonošo, naj ji pisem s Tinetovo pisavo ne dalje pred domačimi. Ko ji jie v -tisti žalosti ob odhodu povedal, da ji ho pisal, je slutila, da pisem ne sme videti vsak. In mi ji žal, 'da jie toliikolkrat postregla pismonoši, Iki je siedaij 'razumel iln ji napravil po vodji. Samo z očmi jii je naznačil, da je njeno pričakovan je spolnjeno, pa ga je počakala na mestu, kjer ju niso videli domači. 'Pismo je bilo žalostno. Tinetu vojaško življenje ni ugajalo. Gole stene vojašnice, črvive stopnice im podi, sivi stropi, neumita okna, železne postelje, preperele islom-njiače, tovariši iiz vseh vetrov, korporal, ki ■je pred letom kot prostak kidal konjske hleve, sime kričati na einoiletmlilke, izmed katerih so nekateri že doktorji prava ali filozofije, vsi pa študirani. Bolj ko je kdo učen in globok, bolj mu skušajo dokazati, kako reven je, Ikako nič ne zna, ker ne zna eksieiroiinaltii. Višek vsega znanja je pravilno upogibanje kolen, prsi ven, glavo pokonci, glavo na levo, glavo- na desno, »marsch eiins, imairsioh eims, m-arsich eins". Povsod in od jutra do večera: »marsch, eins, marsch ein-s, m-ansich eins..." In vse, kar človek naredi, naredi siaibo, ničesar me zadene, z inliičilmer miisio zadovoljni. Ko -da -si hoče nadporočnik ohladiti svojo jezo, ker ni mogel v gimnaziji čez peto, pa je bil prisiljen vstopiti v kadetnico. In ko da hoče bivši konjski hlapec, sedaj gospod korporal, ,pokazati, -koliko prej 'zadene pravilen in predpisan .korak tisti, ki mi nikdar povohal latinske slovnice, Tine bi obupal. Domača polja, -gozdovi, vinogradi, kje site? Kje si, harmonika, d-a -bi tli človek izvabljal žalostne tožbe po svobodi? Edina tolažba je Tinetu, da včasih na skrivnem pogleda v •svoj ko-včeg. Prav na dnu -so Prešernove poezije, v -njih je šopek stiisnjemih rož. Ta p o« i oo 5 ” /s 00 N “ O B 00 R 00 /\ “ N ^ j “ E dšla brez m ,,Mislim, da ijo je uhi],'* ije šepetala ena 'izmed sosed. Druge so prikimaile: Štirni ženske so sedale pri kavi, isifcikaile iglave in opazovale skozi na poli odprto okno, kako sl je sosed |Brown dal opraviti po dvorišču. Štiri klepetulje ISO' zopet razpravljale o dolgi im skrivnostni odsioitnoisiti Brownove žene. Slutile so škandal, kajti zakonca Brovvn S'e niisita po®abno dobro razumela. To je vedela vsa isoseščina ... Zdaj pa je gospa Brovvn odpotovala. Tako je vsaj trdili gospod Brovvn. Toda nihče ni videl sosede odpotovati,. Moralo je torej 'biti tiho, nenadno slovo ... ,,Ne bi se čudila,“ je dejala druga soseda, „če tod imeli prav, ljuba soseda. Morda jo je res ubil." Spočetka so bile seveda samo govorice. Toda gospe Brovvn res dolgo ni bilo nazaj. In tudi pisala ni. Čez nekaj časa je pričel celo pismonoša Paziti na pisma, ki so prihajala iz Kalifornije, kamor je odšla gospa Brovvn na obisk k svoji teti — kakor je trdil gospod Brovvn. Toda pisma ni bilo. Čudno, kajne? To je mimogrede omenila gospodu Brow--nu tudi neka prijazna soseda, ko ga je po naključju srečala na ulici. Čez nekaj dni pa se je Agneza Brovvn res oglasila. „Toda pisava se mi je zdela malce čudna," je zaupal pismonoša sosedam. „Videl sem pisavo gospe Brovvn na pismih, ki mi jih je dala, da jih odnesem na pošto... in ta je bila čisto drugačna, če se prav spominjam." To je seveda dajalo govoricam nov polet. „Kaj pa, če jo je res ubil!" * Nekega dne se je pojavil na vratih Brow-nove hišice napis: „Enodružinska hišica, popolnoma opremljena, naprodaj." Pomislite! Gospod Brovvn je imel seveda takoj pojasnilo pri roki. »Moji ženi," je dejal, „je v Kaliforniji tako všeč, da toi najrajši kar ostala tam. Pri svojem poklicu," — Brovvn je bil knjigovodja — „lahko najdem novo službo, če k Agnezi res tako všeč .. „Tam, kjer je," so šepetale sosede med seboj, „ji je menda že všeč." „Razen, če jii ni prevroče," je siknila druga. Vse skupaj pa so rekle samo „-c-c-c-e“ iu majale z glavo. Nato so si natočile sveže kave. Gospod Brovvn je jedel zdaj zelo pogosto kven doma. To je razumljivo. Toda zdi se, da ne sedi rad sam pri mizi. Več kot enkrat so ga videli, kako je sedel v restav- 'šopek je imel Time na prsih, ko je jemal 'Slovo, od domače vasi, nepozabne. 'Metka je prebirala pismo, prebirala, prebirala. Lepo piše Tine, svojo nesrečo opi-f6 tako, da mora človek zopet im zopet brati. Rilo je malo razočaranja, da ni v pi-Srnu nobene pesmi. Nekaj ji je pravilo — Piorda je bila to le želja — da ji pošlje Tine 'lepo pesem. Kadar je nesrečen, piše pesmi, !e rekla teta. Sedaj je nesrečen, morda pride pesem s prihodnjim pismom? Pa četudi v nevezani besedi, vseeno piše lepo Tine, kot pesem se bere njegovo pismo. Da brije jesenska tourja sedaj po poljih, P10 katerih se mu toži v pusti vojašnici, kip ije odpisala. iNi zelenja na poljih, ne ^veto preproste rože, marjetice ... Sedaj w'1 jih, čeprav bi bil doma, me mogel vpra-za pot k svoji sreči tam za gorami... toda pomlad bo prišla! In zaželene,la bodo P0,lja, po njih se bodo razcvetele njegove r°že, toliko jih bo, da bo v zadregi, katero riaj vpraša. Dekleta zdaj ne goje po oknih Marjetic. Ali Metka si je že pripravila lo-[|ec. v katerem bo zasadila marjetice. Bolj k° nagerlinom, rožmarinom bo zalivala, bo negovalia njegovo rožo, marjetico .. . Tine je tako nesrečen pod puško, iti pa, tožnik, ves blažen ob njej. Kaj res ne veš 0 ničemer drugem govoriti kot o življenju s Puško na rami in v rokah? Tam, kjer je Ivo prej služboval, je umr-a bogata starka. Zadela jo, je kap, so igo-^oirila ljudje. Ivo pa je bil neveren Tomaž. aklh žilavih stark se kap izogiblje. Kdo raciji skupaj z nekim plavolasim ženskam bitjem, ki je uslužbena v bližnji banki. Kaj takega se ne bi Brovvn nikoli drznil, če bi bila Agneza doma. Nekateri sosedje so že vedeli povedati, da se gospa Brovvn sploh ne bo več vrnila. Sčasoma so se tudi moški vključili v razpravo. Če bi gospe Brovvn prišlo na ušesa, da se njen mož sestaja s plavolasim ženskim bitjem, potem se res ne bi imel kaj smejati. O tem so bili prepričani. „Če je še ni ubil," je menil eden od sosedov, „potem bi mu svetoval, naj to čim-prej stori." „Teta je mrtva!" „Kaaaj?“ „Teta je že dolgo mrtva!" Zbrane dame so spreletavali mravljinci po hrbtu. Ena od njih je rahlo kriknila. Soseda, ki je prinesla to strahotno novico, je te besede komaj spravila preko svojih bledih ustnic. Neka moja prijateljica je bila te dni v Kaliforniji. Naprosila sem jo, naj obišče Agnezo. Seveda samo zato, da bi ji izročila moje pozdrave. No — in ta prijateljica mi je pisala, da je bila v hiši, kjer baje stanuje Agmezima teta. In tam je izvedela, da je teta umrla. 2e pred dvema letoma!" Sosede so se spogledale. ,,Morda," je dejala ena od njih po krajšem premolku, „morda pa bi bilo treba obvestiti policijo." Vendar niso šle takoj na policijo. O svojem odkritju so se najprej pogovorile s svojimi možmi. Ti pa so rekli, da je za to še prezgodaj. Svetovali so, naj še malo počakajo. Čakali so talko dolgo, dokler ni pričel gospod Brovvn trpati svoje imetje v kovčke. Čakali so tako dolgo, dokler ni nekega večera privlekel iz hiše veliko leseno skrinjo •in jo1 postavil na dvorišče. Gospod Brovvn je izjavil sosedom, da je v nj,ej nepotrebna krama. Toda sosedje so mislili drugače. Nelkdoi je namignil ptollioijfi. Gospod Brovvn je sedel pred televizorjem, ko je zaslišal pri vratih močno, ukazovalno zvonjenje. Odprl je vrata in zagledal dva mrko gledajoča civilista. Legiti-mlirala sta se kot uslužbenca 'kriminalne ,policije. Gospoda sta se zanimala, kje je Brovv-nova žena. Gospod Brovvn je omenil teto v Kaliforniji. Gospoda sta omenila tetino smrt. Na Brovvnovem Obličju se je pojavil izraz zmedenosti. ..Povedal vam bom po pravici," je slednjič priznal. „Neprijetno mi je, da moram priznati, ampak jaz ne vem, kje je moja je dedič njenega premoženja, se je vprašal orožnik. Ali je zapustila testament? Umrla je brez testamenta, govorilo pa se je, da je mislila zapustiti svoje premoženje svoji dolgoletni dekli, ne pa nečaku. Tu je ključ do njene skrivnostne smrti! Ivo ni miroval, Ivo se nikdar ne ustavi sredi pota. Vrtal je in vrtal, zbiral dokaze, zasledoval in opazoval nečaka, dosegel, da so Izkopali starko in odkrili na njenem vratu sledove davljenja. Nastavil je nečaku puško na prsi, pod težo njegovih dokazov se je vdal. Dosmrtna ječa! Da ni bilo Iva, bi mirno užival tetin denar, njegovo hudodelstvo pa bi prišlo na dan šele na sodni dan. In tako dalje. Ivo je neizčrpen v pripovedovanju. Če je doživel vsak orožnik toliko kot Ivo, potem so orožniki ljudje, ki žive najzanimivejše pa tudi najbumejše življenje. Večne nevarnosti napravijo iz orožnika najbolj podjetnega in pogumnega človeka. Sodrga, delomrzneži, postopači, klateži, tatovi, ubijalci, roparji, zločinci sploh :in ljudje, IM imajo slabo vest, se orožnikov res izogibljejo in bežijo pred njimi, ali zato jih tem bolj spoštujejo pošteni, miroljubni državljani. Kdo varuje njihovo imo-vimo in osebno svobodo? Kdo se ne ustraši zastaviti tudi svoje življenje pri zasledovanju nevarnih hudodelcev? Najbolj nevaren, a! zato najbolj časten stan: orožnik! Matka si je na tihem sama dopolnila: Zato pa tudi tako samozavesten, da si sploh ne more noben orožnik misliti, da bi mu moglo kje spodleteti. Sami vase ste zaljufo- žena. Zapustila me je po zelo hudem prepiru. Ni mi hotela povedati, kam gre in kdaj se vrne. Zavpila mi je, da m: ne bo pisala. In od tedaj nisem nič več slišal o njej." „AI bi ne bilo pametneje, ko bi se obrnili na policijo?" Gospod Brovvn se je grenko nasmehnil. ..Verjetno ne poznate moje žene. Zelo samostojna ženska je. Prepričan sem, da bi se strašno razjezila, če bi izvedela, da sem obvestil policijo, da je odšla brez naslova. Ne želi, da bi se tuji ljudje vmešavali v njene zasebne zadeve." „Toda vi ste poizkusili prodati hišo in pohištvo. Vaši ženi to gotovo ne bi bilo všeč." . „Mislimi, da sem dovolj dolgo čakal. Gospoda: vse najino premoženje pripada ženi. Samo hiša je moja. Z njo lahko počnem, kar hočem. Če se ho žena vrnila — naj me išče!" , „Žal mi je, gospod Brovvn," je dejal eden od policajev. „Nikar ne mislite, da vam ne verjameva — ampak ali bi se upirali, če bi •se malce ozrla po vaši hiši?" „Zakaj pa?" je plašno protestiral Brovvn. „Zakaj mi ne bi verjel? Zakaj ste sploh •prišli? Kaj se je (pravzaprav zgodilo? Menda vendar ne mislite, da sem svojo ženo ubil?" Policajema se to ni zdelo nemogoče. Ko sta preiskala hišo, je postalo njuno obličje še temnejše. Zdaj jima je bilo jasno, da igosipa Brovvn ni zapustila hiše z namenom, da se ne bi nikoli vrnila. Preveč je pustila v njej: boljše obleke, dragulje, krznen plašč. Kljub temu je ostal Brovvn trdovratno pri svoji izjavi — in policaja mu tudi nista mogla kar tako dokazati nasprotno. Izkazalo se je, da je bila velika skrinja polna starih časopisov. Tudi drugje niso nikjer mogli odkriti trupla. st Kako je v štreno zmed prepredla svet okrutno zlobna moka! Pa zvija spet jo v klopčič trdo zvit — in v klopčiču je skrit ob križu križ, da je med križe ves ujet v sovraštvu strastni svet. Kje tkalec z dobro je roko, da stkal bi z njo in štrene zmed sovražnosti, miru, ljubezni prt? iljieni! Ves svet mora zanimati, kajpa, kako si zadnjič zasledil in ujel tatu, ki je že teta kradel grozdje. Metka naj te občuduje, ker si imu zvezal roke, da je kri brizgala lizza nohtov. Pohval naj te, ker si mu s puškinim kopitom pomagal k hitrejši hoji v zapor. Mati, kako naj vas zanima teka baharija? Da morete prenašati to enoličnost! Saj gredo vsa zasledovanja po enem kopitu! In vse, kar je podvzel Ivo, se je končalo z njegov© slavo in pohvalo! Pametnejšega orožnika, ni na svetu, kot je Ivo. Zato je Metko jezilo, da je bila mati te-ko popustljiva, ker je slutila, da bi orožnik gotovo toliko ne sili vanjo, če bi ga ne hrabrila materina prijaznost. Čim bolj so ji presedala njegova pripovedovanja, tem bolj se je pod vplivom Tinetovih pisem vživlja-la v tisto prostost na domačih poljih, kjer cveto po svoji volji nenegovane rože v vetrovih in viharjih, v dežju in pekočem soncu. Orožnik je postajal vedno bolj domač. Saj skoraj mi minil dan, da se ne bi vsaj izpred Miše oglasil in voščil dober dan. In Metka je iz strahu, da bi je kdo zopet ne očrnili pred Tinetom, pisala: ,,Tebi je hudo ob puški, razumem te in se mi smiliš. AH pomisli, kako mi je, če moram sleherni dan poslušati, kako se plazi orožnik s puško, 'pripravljeno na strel, za človekom, ki je ustrelil divjega zajca ..." Dolgo •mi Mio po tem njenem pisanju nobenega odgovora od Tineta. Ko je .zopet ni sad, ni Nato je odkril! eden od policajev na tleh posušen krvav madež. Ljudi, M so pritiskali nosove ob šipe, se je polastilo veliko razburjenje. Toda Brovvn je izjavil, da se je urezal v roko pri rezljanju. Ker je imel Brovvn tako krvno skupino kot njegova žena, je vse kazalo, da ne bo nikoli pojasnjeno, ali jo je res ubil... Medtem ko so se ljudje gnetli okoli Brovvmove hiše, se je ustavil pred njo taksi. Iz avta je izstopila Agneza Brovvn. „Jeffrey!“ je zavpila z mogočnim glasom. „Pridi, plačaj šoferja! Tu sem spet, dragi!" Nato je zagledala ljudi. „Zakao stoji toliko ljudi okoli hiše?" je zavreščala. „Kdo sta ta dva smešna možakarja?" Oba smešna možakarja sta bila policaja. Osupnila site in brž pobrala svoja šila in 'kopita. „Ničesar ne razumem," je tarnala gospa Brovvn malo pozneje. „Jeffrey, kaj pomeni vsa ta neumnost? Saj si vendar natanko vedel, da sem odšla k svakinji v Pittsburgh. Vedel si tudi, da ne pišem rada. In" — je nenadoma povzdignila glas — „kdo sploh pravi, da se seliva?" Brovvn se je nasmehnil. „Nihče ne pravi, da se seliva, draga. Jaz se selim — ti lahko ostaneš ...“ Nato se je počasi umaknil v svojo sobo. Kmalu nato je gosipod Brovvn odpotoval v Kalifornijo. Sosedje so ga izza zaves zmedeno opazovali, ko je natovarjal svoje kovčke v taifesii. Veliko Skrinjo je •pustil na dvorišču. Ko so jo čez nekaj dni odpeljali smetarji, so sosede 'izražale svoje ogorčenje nad neznancem, ki je obvestil policijo. „Ne, kaj takega! Le kako so ljudje prišli na (idejo, da jo je ubil?" S. A. Fay ikdlecl Z njim bi pogrnil mizo spet za dobro, bratsko jed, da ne pogoltne gladna smrt v strasti ujeti svet... ? Ti, Oče — Bog, za križe naše veš. Z dobroto svojih rok Ti na nebo nam zvezde tkeš; Ti tkeš iz sonca jasne dni, Ti tkeš zelenje na ravni in cvetje vpletaš v mrzel do!. Ti prt nam stkeš, ki zbriše solze, hči! M. H. z nobeno besedo omenil orožnika. Ker je sploh pisal, je že sklepala, da ni hud. Če mu sedaj kdo piše, bo vedel že od nje same. Ne bo imel vzroka hudovati se nanjo. In ob tej misli se 'je manjšal njen odpor proti orožniku. Da pa ji do njegovih prilizovanj ni dosti, mu je pokazala ob vsaki priliki. To pa ga je le podžigalo. Kajpa, navajen ni bil, da mu kje spodleti! Da mu ni tako očitno kazala, koliko verjame njegovim besedam, bi morda ne bil tako podjeten. In če toi ne silil tako vztrajno za njo, bi morda ne bolelo Anlke tako, kakor jo je. Sprva je bila proti Metki le redkobesedna dn se je svoje najboljše prijateljice le izogibala. Pozneje pa je raztrosila med ljudi, da je Metka hodila že k njim lovit orožnika, ko so še imeli vinotoč. Tega Metka ni mirno prenesla. Ali pri Anki je naletela na slepo sovraštvo. „Privoščim ti ga! Prav nič se ne jezim nate. Zdaj vem, kako je! Ti je že obljubil zakon? Mogoče k vam niti toliko časa ne bo hodil ko k nam ...“ Dobro, da je Metka to vedela! Še tisti dan jih je slišala najprvo mati, potem orožnik sam. O, da bi Metka pred njim molčala! Ivo ni govoril le o svojih uspehih! Pokazati ji je hotel tudi z dejanjem, da ne obstane sredi pota. „Anka nima prav! Da ni tebe, bi morda res hodil še danes k nji." „In vas ni sram!" (Dalije prihodnjič) Nogomet Avstrija-Celovec premagala VVacker Innsbruck z 2:0. Zmaga, ki nekaj pomeni — 10,000 gledalcev je bilo navdušenih. Bila je to športna bitka, ki je v Celovcu že dolgo nismo videli. Celovška Avstrija si je s to zmago zopet pridobila simpatije gledalcev. Nogometaši iz Innsbrucka so si že pred tekmo napravili načrt: s hitrimi napadi doseči dva do tri gole, potem pa rezultat z obrambno taktiko držati do konca. Vendar je prišlo drugače. Celovčand so jim zmešali štrene. Sicer je v začetku izgle-dalo, da bodo imeli gostje prav. 10.000 gledalcev je bilo zaradi tega že živčnih, kajti. Waeker je v prvih minutah močno napadal na celovški gol. Toda potem se je sreča obrnila na našo stran. Mladi goliman Kon- zilia se je otresel nervoze in ko so se še znašli branilci, je šlo navzgor. Napad je odlično vodil Veselinovič in podajal spretno žogo svojim soigralcem, medtem ko je imel sam v streljanju na gol precejšnjo smolo. Ker so celovški nogometaši znali spretno držati obe krili gostov, je bilo moštvo Wackerja razoroženo. Kljub temu je uspelo levemu krilu gostov večkrat resno ogroziti celovški gol. Najbolj nesrečen v tej tekmi je bil brez-dvoma V/ackejev golman Fraydl, junak Wembleya in Leipziga, ki ni mogel ujeti dva gola Celovčanov. Sam je povedal po igri, kako ga je zmešal prosti strel, ki ga je streljal Lorber: „Videl sem žogo (strel iz 28 metrov daljine) in jo hotel ujeti, pa je nenadoma dobila drugo smer in že je bila v mreži. Pri drugem zadetku je bilo podobno, samo da je bila tukaj kriva noga našega igralca Eschmullerja, od katerega se je potem žoga odbila v gol. Gradbena družba z o. j. Inž. Erhard Moril & Co. MB—gMEttlMHIl ■II—IM.. ..----------------------------------- /_c nau ioo lei pomeni fiati izredno kvaliteto in sionlnost, /;Uo tudi vi zaupajte v Plati S Pri nas dobite brezplačne nasvete © Ftirejamo brezplačne šivalne tečaje g Najboljša oskrbovalna služba @ Velika zaloga na ornestnih delov © Rabljeni Šivalni stroji vedno naprodaj! VAŠA PFAFF-STROKOVNA TRGOV).s A Podjetje za vrhtalno in talno gradnjo, za gradnjo cest in mostov, projekcijska pisarna. Gradbena družba Erhard MoRTL ima svoj sedež v tVolfsbergu in posebno postojanko podjetja v Pliberku. Ustanovili so jo leta 1949. V teku zadnjih let se je podjetje razvilo v izrazito smer gradnje cest in mostov, a tudi vodovodov. Za gradnjo vodovodov je razvilo podjetje posebno ugodno okroglo posodo za železobcton. Strokovni oddelek pri deželni gradbeni direkciji je priznal solidarnost in pripravnost teh posod prav s tem, da se že nekaj let poslužuje za razne gradbene projekte na Koroškem prav njih. Take vodovode in posode je podjetje postavilo že na neštetih krajih. Našteli bi jih samo nekaj: Bistrica pri Pliberku, Loga ves, Friesach, št. Jakob v Rožni dolini, škocijan, Dobrla ves, šmarjeta pri Pliberku, Marija na Zilji, št. Lipš, Spittal na Dravi itd. itd. Poudariti moramo, da so nam sporočili ti kraji, pa tudi občine, svoje popolno zadovoljstvo nad izvedenimi gradnjami — tako v pogledu postavljenega termina kakor tudi kvalitete. Glavno udejstvovanje podjetja pa je slej ko prej gradnja cest — in sicer talna in krovna. Omeniti je treba, da dela podjetje z najsodobnejšim in najboljšim orodjem in je tako doseglo vse priznanje delodajalcev in deželne viade. Posebna vrsta gradnje cest je tako imenovana bitumenska (z zemeljsko smolo), Tudi tu je treba omeniti, da ima podjetje najsodobnejše naprave za mešanje, lastno preskrbo toka in podobno. Tako ima tudi jmsebno orodje za doziranje z' elektromagnetično preizkušnjo velikosti zrn, skratka lahko ustreže vsakokratni potrebi, ker dela tudi po lastnih receptih za mešanje. Naprave so vse do kraja avtomatične in imajo celotno storilnost od 1000 do 1200 ton na dan. 1200 ton pa je tovor dveh hudo obloženih tovornih vlakov s 30—49 vagoni. Omenjene bitumenske ceste so prestale vse brez izjeme svojo skušnjo izvrstno, tudi ob najhujšem tovornem prometu. Naj navedemo samo nekaj cest: Proga Ncnča ves — Suha na zvezni cesti Pli- berk — Labot, dva konca deželne ceste Metlova — Pliberk, cesta v Granitztalu. Prav posebno bi bilo treba omeniti težavno nalogo, ki jo je moralo izvršiti to podjetje na zvezni cesti v Železno Kaplo — pri Reberci. Vsakdo, ki se pelje po tej cesti, se lahko prepriča, kako lepo je ta naloga izvršena kljub zelo visokim oporam v bregu. Kajpada bi lahko naštevali še in še, vendar naj omenimo samo še nekaj večjih projektov, v katerih je podjetje Mortl sodelovalo: gradnja ceste v Molltalu od Ober-vellacha do \Vinklema z betonsko plastjo in težavna gradnja čisto nove ceste Gerlos — Mauth, ki jo je izvedla Akcijska družba Grofiglockner v zadnjih letih. Mimo vsega tega pa so uporabljali orodje tega podjetja tudi pri gradnji avtostrade Siid in na Štajerskem v raznih predelih. Ta čas n. pr. uporabljajo tako bitumensko napravo za vroče mešanje in še drugo potrebno orodje v Murztalu. Podjetje pa zida tudi mostove in je postavilo že nešteto železobetonskih konstrukcij za deželno gradbeno direkcijo, za občine, kakor tudi za Avstrijsko zvezno železnico. Tudi od teh projektov naj navedemo samo nekaj — tako n. pr. most pri Srebachu/ Beljak, trije mostovi v zvezi z gradnjo Podjunske železnice, „Dolgi most” čez reko Lavant južno od \Volfsberga itd. Zvezna železnica pa zaposluje podjetje Mortl tudi drugače, tako n. pr. je treba omeniti izgradnjo drugega tira na progi Podravlje in Beljak. Tu je imelo podjetje kar pet naročil, deloma zelo težavnih. Pomisliti je treba, kakšne težave nastanejo na takšni progi, kjer drči vlak za vlakom od jutra v noč, tir pa je treba izgotoviti v določenem roku! In vendar je bila direkcija Zvezne železnice z opravljenim delom povsem zadovoljna, tako s kakovostjo dela kakor tudi z izpolnitvijo določenega roka. Razen tega je izvršilo to podjetje vso podložno gradnjo tira Podjunske železnice od Drave do postaje Pliberk, približno 8 km, v pičlili osmih mesecih kljub zelo slabemu vremenu, kajti rok za izvršitev te naloge je bil zelo kratek, saj sc je mo- Josef Hondre Kfagenfurl - Cs='cvec, lO.-Oktobcr-Siraiiij 22 Tel. 71-1 87 i veseljem pričakuje vaš obisk © Dajte nam svoj naslov in vam bomo sporočili, kdaj bo najbližji Piaff-šivalni tečaj. in kje Puch-, Sissv-, Ponny- in Mobylette-mopedc \ motoma vozila, ženska, moška in mladinska | športna kolesa v veliki izbiri — po najniijih g cenaii — natočite pri domači tvrdki Man lamšefe j Št. l.tpš, Tihoja 2, P. Dobila ves — Eberndori, \ Telefon 0-1237 246 5 Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogoji! | ralo podjetje ozirati na napovedano otvoritveno jirosiavo 10. oktobra 1961. In še nekaj je treba nujno omeniti: ne samo, da so dežela, občine in drugi delodajalci s pod jetjem zadovoljni, prav tako važno je dejstvo, da podjetje Mortl prispeva k obnovi Avstrije in pospešuje s svojimi številnimi gradnjami avstrijsko narodno gospodarstvo na vzhodnem Koroškem. Pomisliti je treba, da ta domača firma posreduje neštetim drugim podjetjem v deželi delo i.i zaslužek ter da zaposluje domače delovne sile, ki spet doma trošijo prisluženi denar. S tujimi podjetji v naši deželi, ki odnašajo davke v druge kraje, se gospodarska moč naše ožje domovine ne bi mogla krepiti. Zato bi bilo želeti, da tudi občine v naših krajih upoštevajo podjetje Mortl, kadar razpisujejo in oddajajo gradbena naročila. Mala ©glasa .SADJARJI! — Sadna drevesca vseh sort in vrst nabavljajte samo v strokovni drevesnici! — Posebno velika zaloga češpelj, sliv in ribezlja! - Vse to ir Lastnik: HANZEJ KOVAČIČ ViLLACH - BELJAK GERBERG. 6 feSefoo 59-50 3760. Omara za JedHaks s poliestrom in sfer.liano vitrino . . ! Rgstegiiiifa postelja uporabna la sedenje z avtomatičnim menjalnikom z3le9°- 1£Cf! prvovrstna prevleka S © posredovanja kredita ® brezplačno dostavljanje na dom © lasten servis in montažna služba vam nudi: Ing. MARKO POLZER, pd. Lazar, št. Vid v Podjuni. ČEBELARJI, jmzor! Čebelarske panje in razne potrebščino za čebelarstvo ima naprodaj star čebela)'. Naslov v upravi listal Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Rui" 26 Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — (rU.on uredništva: 43-58. — Naročnina znaša mesečno 7,- šil., letno 80,- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20.- MM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 26.- šfr., za Anglijo 2.- f. šterk, za U. S. A. in ostale države 6,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Eolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. lldrš iedhiU IčeaHiUa