Casniški kolek. Že enkrat smo letos vskliknili: »Proč s časniškim kolkom!« Takrat nismo mislili, da bode tako zaklicala ludi večina državnih poslancev na Dunaju, ki so dne 5. decembra z dvema tretjinama glasov vsprejeli nujni predlog poslanca Russa, zahtevajočega, naj se odpravita časniški kolek ali štempelj in prepoved kolportaže ali svobodnega prodajanja tiskovin. Predlog glede kolportaže se je izročil tiskovnemu odseku, glede kolka pa proračunskemu odseku z nalogo, naj poroča o tem v 14 dneh. Želeti je res, da bi imel kaj uspeha ta predlog. Kolek je prehud davek, zlasti malim novinam. Glej, dragi bralec, na drugi strani spodaj je na vsaki številki časniški kolek ali štempelj utisnjen. To ni zaradi lepšega ali da dolični komisar, ki list prebere od prve do zadnje črke, ni nič krivega našel, ampak ta kolek je davek in te za vsako številko stane en krajcar, pri »Slov. Gospodarju« torej celo leto 52 kr. Vem, da ti je znano, kaj da je to užitninski davek. Ge si kupiš jedil ali pijače, plačaš zraven užitninski davek. Morda porečeš, to pa je vendar krivično! Saj raoram jesti in piti, ako hočem živeti. Res je to, toda ne kregaj se zaradi tega! Ta davek je po vseh državah in jim obilno nese. Ge si torej kupiš telesne hrane, moraš zraven plačati davek, in to se ti vidi krivično; glej, če si pa kupiš vsak leden duševne hrane, da bi kaj zvedel o politiki in novic, pa moraš za to plačati davek, je to tolika krivica, kolikor je duša več vredna od telesa! Zato so pa ta kolek povsod odpravili, samo v Turčiji in Avstriji še ne. Rekli smo, da je časniški kolek prehud davek malim novinam. Vsak političen časnik, bodisi tednik ali dnevnik, mora kolek plačevati. Velik časnik, ki je skoro tako debel kakor kaka knjižica, plača ravno tako od vsake številke en krajcar, kakor majhen tednik s štirimi ali osrnimi slranmi. Od česa se pa veliki nemški časniki debelijo? Od naročnikov, katerih imajo po deset, dvajset, do petdeset in še več tisoč, in pa od naznanil ali inseratov. Poznamo nemško-liberalni časnik, kateremu nesejo na leto naznanila okoli pol milijona gold. Naročnikov pa tudi ima kacih dvadeset do trideset tisoč, ki vsak plačuje po 18 gld. na leto. Tak časnik lahko izhaja, lahko dopisnikom dobro plačuje, pri vsem tem pa deležnikom ostane lep denar. Taki veliki liberalni časniki pa imajo tudi še druge dohodke. Ako kaj zamolčijo ali kaj priporočajo, kar je bogatim židom in sploh kapitalistom na veliko korist, tedaj jim kar tisočaki letijo v žepe. Krščanski listi pa se s tako umazanostjo seveda ne morejo in ne smejo pečati. Morda kdo poreče: Veliki liberalni časopisi naj plačujejo ta davek, drugi pa se naj oprostijo! Le po- časi! Svoboda naj bode za vse! Vsi časniki naj se oprostijo tega kolka! Ker pa ta nese na leto državi nad dva milijona gold. in se bode temu predlogu finančrii minister budo upiral, zato pa se naj davek naloži na inserate ali naznanila, toda na progresiven način, to je: Več ko kak časnik ima naznanil, več naj plača davka. Na ta način se bode našel pokritek za ona dva milijona, večinoma pri židovsko-liberalnih časnikih. Ako se odpravi časniški kolek, potem bodo krščanski listi lažje izhajali. Dobili se bodo bolj po eeni, kakor zdaj, in število naročnikov se bode vsled tega pomnožilo. Ker je uvedena splošna volilna pravica v peti kuriji, zato je treba, da se ljudstvo o politiki poduči. Ljudstvo pa je ubogo, naj se rau torej ne krati duševna hrana. Ni se treba bati socijalističnih listov. Za te se dandanes pobira in stori gotovo stokrat in stokrat več, kakor za krščanske liste. Le krščanskemu časopisju more na noge pomagati zraven agitacije odprava kolka. Iri to časopisje bode državi hvaležno; saj nikoli ne pozabi Kristusovega izreka: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!