Zlat  nauk  posebno  kmetiškim starišem.
Postarniga kmeta so otroci neprenehama natvezali, de naj jim njih dedinstvo (erbšino} še ob svojim življenji razdeli, de ga bodo že do smerti preživili in varovali, kakor se spodobi hvaležnim in dobrim otrokam. Stari oče se je le branil in branil tje do spomladi. Ko so spomladi pod njegovo streho vrabci mlade imeli, vzame stari oče gnjezdo z mladiči vred, ga dene v kletko, in jo obesi na okno. Kmali so prileteli stari, prinesli živeža, in so skozi mrežico lačne mlade pitali. — Mladi dobe perje in se obrasejo, stari jih pa še vedno pitajo. Ko zadnjič vidi kmet, de se mladi sami zamorejo pre-živiti, vjame stare, jih dene v kletko, in mlade spusti, ter pokliče svoje sine in hčere. Minulo je veliko veliko ur, pa nobeno vrabce se ni spomnilo svojih vjetih staršev, kteri bi bili mogli lakote poginiti, ko bi jih modri oče ne bil izpustil. Sinam in hčeram pa je rekel: ;,Ste vidili, kako so mladi svojim starim njih skerb povernili? — Varniši je vselej, de se starim ni treba na mlade zanašati, ker bi se jim utegnilo kot starim vrabcam goditi lu — — Otroci pa so omolknili, in niso nikdar več očeta zavoljo razdelitve premoženja nadlegovali.
3