ivan cankar hlapci
PREMIERA V PETEK, DNE 25. SEPTEMBRA 1953
IVAN CANKAR
\0 o&CiNt
HLAPCI
Drama v petih dejanjih
Nastopajo:
župnik
Nadučitelj
Jerman
Komar
Hvastja
Lojzka
Geni
Minka
Zdravnik
Poštar
župan
Anka
Mati .	.
Kalander Kalandrovka Pisek Nace Kmetica Krčmar I. delavec tl. delavec .
.	. Jože Pristov	,
. Franc Trefalt J Janez Eržen (Jože Kovačič . Mirko Cegnar .	.	Marijan Dolinar
.	.	Anka Cigojeva
.	.	Mara Černetova
.	.	Klio Maverjeva
j Jože, Kovačič (Janez Eržen .	.	Metod Mayr
. Nace Reš k. g.
.	.	Nada Bavdaževa
. Angelca Hlebcetova .	.	Ivan Grašič k. g.
,	. Vera Blanč - Kalanova
. Laci Cigoj . Lado Štiglic .	.	Božena Igličeva k. g.
.	.	Anton Petek k. g.
. Milan Vrtovšek k. fc.
.	.	Franc Triler k. g.
Sodelovali so:
Režija....................
Scena .	.	.	.	.
Razsvetljava .... Inspicient	. .
Odrski mojster
Lasuljarka.................
Krojaška in šiviljska dela
SLAVKO JAN k. g. ing. Viktor Molka Stane Kropar Anton IDolinar Janez Kotlovšek Vera Srakarjeva salon Jakofčič in gledališka krojačnica
gled. mizama in slikama
Sceno napravila
Prešernovo gledališče
Kranj
Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi
Naša največja tragedija
»Hlapci« so naša največja politična tragedija. Dramaturško mišljeno niso tragedija y tistem1 smislu, (ki izključuje spravni konec junaka z življenjem. Jerman ne propade, luisodne site, s katerimi se je spoprijel, ga biso storila. Rešila iga je vera v življenje, v lepše življenje.	|	'■ i
če pa vendarle pravimo, da so »Hlapci« tragedija, mislimo pri tem na tisto pretresljivo propaidanje duševno pomembnih ljudi! v boju za višjo stopnjo razvoja našega naroda pred I. svetovno vojno.
i Pustimo ob strani razmišljanje, v koliko je to delo drama osebnega etičnega (boja, nihanja med razumom in srcem, meti vero v lepšo bodočnost in resignacijo. Ta notranji boj, ki ga dtoživlja Jerman, je pač biografski moment rasti takratnega poštenega intell-gemtoa, ki se je Imoral boriti skozi »nadvse umazane razmere«, če pravi Cankar, da jei napravil veren portret teh razmer, moramo vzeti d e rman a v vsieij njegovi majhnosti lin veličini, kot portret človeka, ki jei sicer videi pred sabo pot, ki jo bo moral narod ša prehoditi dlo svoje svobode, sam sebi pa se je zdel preosamljen, prešibak, d'a ibi stopil na voditeljsko mesto. Ta majhnost je izvirala iz genialne jasnovidnosti, predozorelosti in nestrpnosti človeka, ki je prehitel razvoj, pa mora zdaj potrpeti, da premerijo to pot za njim še ostali.
Cankar je napisal »Hlapce« 11909. leta. V knjižni izdaji so izšli eno leto kasneje, uprizorjeni pa biso smeli biti prej ko po prvi svetovni vojni. Cenzura jih jel kajpa preganjala še potem, tako da so bili v neokrnjeni, nepotvorjenl obliki uprizorjeni šele po osvoboditvi.	!
»Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«
Za takšne besede se razumljivo niso mogli ogreti avstrijski in kasneje jugoslovanski! velmožje. Avstrijci so osumili Cankarju kar 62 proti državnih napadov v »Hlapcih«, stara Jugoslavija pa jih Je znižala na 13! Vsekakor dbvolj, da jei ostala drama [brez svoje idejne hrbtenice. Kako 'brezupna je bila videlti takšna uprizoritev, si lahko predstavljamo.
»Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo' drži: 'kažo čednost nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.« (Hamlet) To načelo je podpisal Cankar kot geslo svojim »Hlapcem«.
Velika klerikalna zmaga na volitvah 1907. leta. Naprednjaki-liberalci, iki sio (presedlali v njihov tabor. To je bila (Stoletju tista podoba, ki ji je hapomirljiVi pesnik podržal pred obličje ogledalo.
Pol stoletja je (že tega in vendar ni ogledalo zgubilo piti žarek svoje ostrinei še vedno nam pove toliko bridke resnice o našem človeku, čeprav je Avstro-Ogrska komaj še spomin naših očetov, abstraktno (povezan z njihovo mladostjo, če pa prebrskamo zgodovino, Oitikrijemo velika socialna in politična nasprotja, nemški Drang naoh Osten in avstrijske okupacije na jugu. Križni) interesi kar treh imperialističnih pretendentov na naše ozemlje: Italije, Anglije oziroma Amerike in Nemčije. In v tem grozečem obroču tujega hlastanja po našem maloštevilnem svetu nagnusen boj, za (oblast med dvema legalnima slovenskima strankama: med liberalci In klerikalci.
iPri na® na Slovenskem nd predstavljal liberalizem nič drugega kot tendenco po osamosvojitvi naše malokapitalistične , buržoazijc izpod vpliva avstrijsko-nemškega kapitala. Sprva ja bila ta tendenca skrbno prikrita pod zastavo mogočnih gesel za svobodo. Proti koncu prejšnjega stoletja pa je bilo že popolnoma očito, da jy bila ta »borba« proti (nemškim Izkoriščevalcem golo tekmovanje, kdo bo imel več pravic pri izžemanju slovenskega delavca. Znan Je n. pr. citat iz 1883. leita: »Če fmoreljo tuji kapitalisti delati iiz naše beračije kapital, izakaj bi ga mi ne!«	I
Qb tako očitem pohlepu je jasno, da so ,se besede: napredek, svoboda, enakost kaj hitro obrabile in Izgubile svoj zvok. iS puhlimi frazami o »narodovem blagru« in o »narodovih idealih« so svojo brezznačajnoi vlogo le še 'bolj razkrivali, če so 'imeli! kaj (uspeha po mestih, kmečkega prebivalstva si nikoli niso mogli pridobiti. Agrarna kriza SO. in 90. let je le še poglobila prepad med njimi, Takrat je moralo to ubogo zadolženo, aguljiuifano in razlaščeno ljudstvo v trumah odhajati v Weistfalijo in Ameriko. Avstrija s svojo slabo razvito industrijo jim ni mogla nuditi kruha
. Tedaj je tudi nastal pojm ljudstva in naroda. Ljudstvo ,— to jo bila obubožana, sproletarizlrana večina; narod pa so bili gospoda Liberalci, droban sloj izkoriščevalcev.
Klerikalci ,so bili močnejši in drznejši. Znali so sproti izra* biti šibke strani liberalcev, posebno njihov neuspeh na deželi, V največjo oporo pa jim j,e bila reakcionarna avstrijska vlada, ki ji liberalizem s .svojimi partikularnimi, kapitalističnim težnjami kaj,pa ni ustrezal. Klerikalizem s svojo hierarhično močjo pa ji j,e bil prav
dobrodošel pri težnji za čim večjo centralizacijo v gospodarskem in političnem sistemu.
Tudi klerikalci so vrgli parole med nazadovoljno ljudstvo: an-tikapitallzem, krščanski (socializem. Mišo pa imeli najmanjšega namena, da bi luiresničlill svoj program. Boj proti kapitalizmu je Veljal edinole proti liberalcem, kar je imelo, daljnosežnejše ozadje, kot bi bilo na videz razvidno iz velikih vollvnih bojev sedmega leita. Liberalizem je namreč s svojo bireznačelnostjo in meglenim programom jbegal ljudi in tako utrjeval pot naprednim delavskim' ideologijam. Zato so ga morali čim prej likvidirati, kar jim je tega leta tudi uspelo. Imeli so pač večje organizacijske možnosti, močnejšo ideologijo in oporo v avstrijskem finančnem kapitalu, ki je forslral ustanavljanje klerikalnih kmečkih zadrug s hranilnicami in posojilnicami, ki so s svojimi veMkopotleiznimi načrti vodile naravnost v klerikalni kapitalizem. Ob taki perspektivi je bila kajpa zrušena zadnja »morala« liberalcev in zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi: najprej so šli poljubit župniku roko.
Pa še drugi — menda najbolj akuten — moment zhltžanja v tiem »slogašbvu« obeh strank ja igral nemajhno vlogo: strah pred novo družbeno silo, pred delavskim ralzredom.
Ta je zrasel iz propadajočih kmečkih in srednjih slojev, ki sta jih liberalizem in klerikalizem potisnila fc tlom. Po vseh industrijskih krajih se je organiziral v prvih delavskih sindikalnih in političnih organizacijah. In noben čudež ni, da je Cankar po zloglasnem 1907. letu prvi 'odločno izjavil, ‘dla je potrebna za svobodo revolucija.
Cankar se politično pravzaprav nikoli ni opredelil. V socialno demokratsko stranko je stopil pač zato, ker je bila s svojim osrednjim programom ‘nacionalnega vprašanja še najbolj napredna, čeprav se je kasneje naslanjala na avstro-mancizem, ki si je slovanstvo in slovenstvo dooella napačno razlagal. (Slovenci naj ibl zaradi čim enotnejše delavske fronte sprejeli nemški jezik!) Kandidaturo za poslanca je sprejel bržkone la zato, ker mu je bila potrebna trdr
Posebno jasno se je pokazalo lani in letos, kako lahko je različnim rodoljubom, da zlezejo brez pomisleka pod jkuto. človek že komaj ve, če naj ne pozdravi s »hvaljen bodi Jezus Kristus« prijatelja, ki je še včeraj klical »stran s papisti!« Jaz imam takih izkušenj. Ljudje, Ikl bi bil prisegel raanjo, romajo zdaj kar s procesijo v breznačdnost.
(Cankar 1908. leta v Trstu)
Osnutek scene za IV. dejanje »Hlapcev«, ki ga je napravil za ljubljansko uprizoritev 1948. leta ing. V. Molka
burna, s katere je mogel na. kar najneposredinejši način Vihteti bič nad našimi političnimi; in socialnimi razmerami.
Tudi svoje junaike je Cankar redkokje politično determiniral. Jerman bi til lahko navsezadnje social-demokrat. Naslikal pa ga je kot individualista, kakršen mu je bil potreben, da je lahko ob njem Vaz vil Idejo »Hlapcev«. Jerman predstavlja princip svcibode, politične svobode in naprednega duha proti principu župnikovega samodrštva, ki mu jel zaostalost ljudi garancija k uspehu.
'Postavimo Jermana v volilno leto '1907! Srečajmo ga na vrtu v družbi mrzlično razpoložene učiteljske družbei! Kdo bo zmagal: liberalci ali klerikalci? — Obnovimo njegove Ironično resignirane besedi;': i»če Izvolijo same svetnike, ali pa cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi.« Koj nato pa preroška jasnovidnost,: »Narod si bo jiisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in (ne talar!«	1
Ta Vera ne pride iznenada, nepričakovano iz Jermanovih ust. Rodila se je kot (objektivno spoznanje Iz vseh konsekvenc našega takratnega stanja, v razvoju ji lahko sledimo skozi vsa dejanja »Hlapcev«. Samo eksponirajmo jo naprej, 'da bomo videli, kako ne-
smiselno je potencirati Jermanovo malodušje in morda še celo njegovo spreobrnitev. Tako so namreč bile dirigirane njegove predvojne uprizoritve,
»Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga, polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«
(Pošastno, brezupno spoznanje. Tn vendar — kljub majhnemu upu ustanavlja izobraževalno društvo!
»Pokazali ste mi«, pove župniku, »kaj je moj posel — iz hlapcev na,praviti] ljudi; pa če le enemu odvežem roke in pamet, ho dovolj plačila.«	(	j
Pa se vendarle zllomi. že na zbere vanje pride ves reslgniran. Čeprav ve, da je že vnaprej obsojeno na polom, bi- le rad' dal 'dluetka temu brezupu, sprostil svojo tegobo in s svojim uporom, če že ne v dolino šentflorijamsko, posvetil vsaj v mrak sivoje duše.
Res je. Jerman zdvomi nad svojim poslanstvom, ko prekolne ves narod s -psovko: Hlapci! Njegova osebna tragika prerase njegove ši-bike moči. Ob materini smrtni postelji misli sam na smrt. sprašuje (zdravnika,, Ida bi, dobil potrdilo o svojem sumu: če je res s svojim ravnanjem, s svojim političnim delovanjem pospešil njeno smrt. In ko mu zdravnik pritrdi, mu je kakor v olajšanje. S smrtjo, ki misli nanjo, bo očiščen tega morečega občutka krivde.
Ob kovačevem -samo-zavestnem odhodu, ko zve, da njegovo delo le ni bilo zamajn — kar štirim, ne le enem-u/ samemu, je razvezal roke in pamet! — sel sicer zave svoje klavrnesti in slabosti, ko pravi saan sebi: »Rajši bi, div me je upihnila burja, dokler sem gorel... žalostno je v sebi zaspati.,. ugasniti v praznoti, luč brez olja...«
Ni v -teh besedah še nekaj upanja, da morda le r.i njegova krivda tako veili-ka, 'da bi nujno terjala njegovo smrt ?! — -Skoro hlastno sprašuje župnika, da bi mu obrazložil, v čem je ta veliikl greh. Kajti čeprav ga srce čuti, razum ga še vedno ne more dciumie,ti! Prav je ravnal, zakaj bi moral za tuje grehe, zaradi hlapčevstva svoje dežele prevzeti nase tako ltazen?
Vse, kar so delali in kar so ustvarili, vse, za kar so trpeli in umrli naši delavci — ed Trubarja do Didmatina, od Matije Gubca in puntarskih kmetov do Prešerna in Ketteja in do vseh tistih, ki trpe In delajo v sramote polni sedanjosti — vse tisto bo nekoč svobodna last svobodnega ljudstva. (Cankar: Slovenski narod in slovenska kultura.)
&e enkrat beži od svojih temnih misli. Oto materini postelji. Prosi jo blagoslova. In ko vstane, brez blagoslova1, ko že seže po orožju, se ne zgodi nikak čudež. Mati ga je enostavno poklicala — in nato Lojzka. Nobeno iracionalno naključje. Mati se je končno omehčala, Lojako pa je slutnja, ki je psihološko razumljiva vzročnost, privedla k dragemu nazaj.
Z blagoslovom odhaja Jerman v novo življenje. Z novo, neotote-ženo vero v zadnje besede, ki jih je dejal kovaču Kalandiru: »Ta roka bo kovala svet!«	| i
Janez Žmavc
Kratek intervju z režiserjem Slavkom Janom
Že drugič v tem kratkem razdobju našega poklicnega, gledališča ste se rade volje odzvali našemu vabilu in sprejeli novo režijo. Dovolite mi nekaj radovednosti v zvezi z vašim delom pri nas.
S »Hlapci« ste doslej doživeli največ uspeha v Ljubljani. Zanima n|as, kaj vas je na vaši poklicni poti privedlo prav k Cankarju ?
Predvsem itio, da je Cankar naš največji dramatik. Poudaril šemi naš. Problematiko svojega časa, naših takratnih ljudi im njihova življenja je tako .izvirati! občutil ini podal g tako (bolečino in veličina svojega genija, da bo za vedno ostal v središču slovenskega ustvarjanja.
Je tedaj čudno, če mora biti stremljenje vsakega našega gledališkega človeka: igralca, režiserja in inisioenatorja, da preizkusi svojo kreativnost prav V Cankarjevih dramah? V njih .bo našel najširše možnosti', dla razburi svojo fantazijo in jo presahne s svojim razumom in čustvom. Celo galerijo naših ljudi bo odkril: od županov, 1 dacarjev, štacunarjev, 1 doktorjev Grozdov ii.i Grudnov, oblastnikov do Hvastij, cerkovnikov, ekspeditoric, županij, lepih Vid, Matild in Gruldnovk, pa Jermanov, Maksoiv, ščuk itd. Sami predstavniki! našega tedanjega življenja, zapisanega z žgočo satiro, ki sega še v naš čas.
Pokazati prablemie, takratnega časa našemu gledališkemu obiskovalcu, je dolžnost vsakega našega gledališča. Zato se mi zdi prav in hvalei vredno, da je Prešernovo gledališče uvrstilo v svoj letošnji pro-
gram -»Hlapce«, ki v Kranju niso bili igrani, kot slišim, že več kot dvajset let.
Omenjeno notranje nagnjenje me je torej gnalo, da sem leta 1948. začel v ljubljanski Dirami režirati Cankarjeva dela. Ob njih najdem pač svoja 'največja doživetja, ki mi jih dopolnjujejo spomini nanje. [Poleg Cankarja, moram priznati, jlsl bilo moje veliko doživetje le še clb režiji čudovite drame modernega dramatika Millerja »Smrt trgovskega potnika«. 1	i
Znano je, da je ibila — po dobrih treh desetletjih odrskega oživljanja »Hlapcev« — vaša uprizoritev prva neokrnjena manifestacija te naš(. največje idejne drame.
Ste ohranili na našem odru isto režijsko koncepcijo kot prii ljubljanski uprizoritvi ?
V tako kratkem času se režijska koncepcija ne sme in ne more spremeniti, če je -bila odraz nekega večjega ustvarjalnega doživetja. Lahko pa se dopolnjuje in izboljšuje, razumljivo. Za kranjsko uprizoritev smo skušali s karikaturo še -bolj podčrtati hlapčevstvo naših »hlapcev« v I. in H. dejanju. V intimnem življenju našin junakov, zlaisti Jermana in Lojzke, pa smo poudarili za Cankarja tako značilen poetični realizem, kakor je krstil njegov stil dr. 'Ivan Prijatelj.
Kaj mislite o našem ansamblu?
Zastavili ste mi kočljivo vprašanje. Vendar -bom nanj zelo rad odgovoril.
Med mladimi poklicnimi in polpoklicnlmi gledališči, ki so se v zadnjem času ustanovila v Sloveniji (Mestna gledališča v Ljubljani, Celju, (Postojni, Kopru, Ptuju) ima Kranj trenutno prav zagotovo najbolj kompakten to tudi številčno najbolj ustrezen sestav gledaliških igralcev. Delo z njimi je zelo prijetno, kar sem z veseljem čutil pri 'obeh svojih režijah. To je tisto, čemu sem brez obotavljanja sprejel vaše ivaibilo za gostovanje.
Za tako kiraitek čas obstoja Ima ansambel že kar dosti uspešno opravljenega dela za sabo. Zares, priznanje sl zatoži in ugled. Seveda je pot do končnega razvoja še dolga in težka. Z discipliniranostjo in gorečnostjo — -ki ansamblu na manjkata — bo ta pot zlahka prehojena. Nenehno iskanje, nenehna želja in volja Po Izpopolnjevanju pa naj bosta cilj in naloga slehernega člana igralskega zbora in režiserjev, bodisi da so diplomanti Akademije iza Igralsko umet-
Režiser Slavko Jan
nost, bodisi pirezaslužni amateirjt, ki so se vključili v poklicno gledališče. [Počivanje na mladih lovorikah bi lahko zavedlo v »provincialno genialnost«, kjer pa ni prostora ‘resnični umetnosti.
Kranjski gledališki obiskovalci so lahko zadovoljni z dosedanjim delom PG im mu morajo dati priznanje s čim večjim ‘obiskom in s prisrčnimi izrazi zadovoljstva, saj gledališki ljudje po vsem svetu In že od 'nekdaj potrebujemo takega priznanja.
Upravi PG in Igralskemu zboru pa želim čim več uspehov in skorajšnjega izboljšanja delovnih pogojev s predvideno prezidavo tehnično preskromnega oidira.
Najlepša vam hvala! In upam z željo vsega kolektiva in naše publike da ne ho to vaša zadnja režija prt nas.
J. Ž.
O prvi uprizorili »Hlapcev«
Ponatisnili'smo odlomek iz ocene prve uprizoritve Cankar je vin »Hlapcev«, ki jih je v režiji Milana 'Skrbinška uprizorilo tržaško gledališča. Ocena je izšla v tržaškem kulturnem vestniku '»Njiva« (I. letnik, št. 5) 19119. leta:
Ivan Cankar »Hlapci"
Drama v patih 'dejanjih. — To je bilo v »onih« časih — hvala bogu! — namreč včeraj; pravzaprav, če dobro premislimo, je. danes v bistvd še taiko in bo jutri menda prav malo drugače, namreč to, kar nam naš Cankar tako živo predočuje v svojih neminljivih »Hlapcih«. Kako v 'živo je Cankar zadel s to svojo dramo, vidimo že iz tega, da ni bil nihče z njeno tendenco zadovoljen, ne »liberalni« hlapel-učitelji, ne njihovi klerikalni gospodarji, in iz dejstva, da 'se iigra kijulb svojim literarnim in odrskim vrlinam od leta 1910., ko je izšla v Schvventnerjavi založbi, pa točno do danes 31. maja 1919 ni uprizorila na nobenem slovenskem odru in sei izvzemšJ Trsta menda drugod' 'še dolgo ne bo uprizorita. Seveda, »razmere«, »oziri«, pa tisto »pohujšanje«, ki ga iigra lahko rodi, ne moralnega pohujšanja, temlveč strankarsko-politično itd.
V Trstlu smo 'srečnejši v tem poglediu; videli smo naše »Hlapce«, dasi še v diletantski, vendar v dobri diletantski uprizoritvi.
Igra je pač pisana s talko vrlino, da slušalca in igralca — hočeš nočeš — potegne s seboj, saj je ta igra pravi biser naše drama tske umetnosti, toliko kar se tiče tehnične strukture, kolikor literarnih vrednot, ki jih j? Cankar vložil 'vanjo. In tako se dogaja, da kljub prozorna jasni tendenci ta eminentno socialna drama prav nič ne utrpi na svoji umetniški lepoti. Človek jo uživa prekinprek, tudi če bi 'sHučajmo ne foiil s Cankarjem enih misli.
Vsebina? — V družbo slovenske! inteligence (osobitc »naprednega« učiteljstva) trešči novica o klerikalni zmagi pri volitvah. In zdaj se razodene ono, o čemer je učiteljica. Lojzka dejala, 'da bi bilo bolje, d'a bi se ne raaoldello. Najhujši kričač vpogne prvi svoje hrbtišče. Drulgo dejanje n!as postavi sredi med '»očiščenje«. Vsi so se že potuhnili pred župnikom, le eden še ne, Jerman. S tem je napovedan boj med njim in 'predstavite’.jem klerikalne stranke, boj, ki sEi ga Jerman loti očtvidno s prešibkimi močmi. V tretjem dejanju spoznamo učitelja Jermana bolje, vidimo, da ni iz one snovi, Iz katere se mesijo junaki alii mučeniki. Le*— sanjač je; slabič. To je pač tragika njegovega 'značaja, ki jo sam spoznava, ali spoznanje prihaja prekasno. V četrtem dejanju sl Jerman s svojim nastopom na zborovanju zapečati svojo usodo. Malodušnost se ga loteva 6e pred izborovanijiem, s svojo nerodnostjo še 'bolj razjari nahujskano množico, tako da pride do poboja. In tako pride, ua Jerman, osamljen, potrt zaradi neuspeha, nasičen gnusa do življenja slednjič klone ponosno glavo. Vendar ne povsem, teisno špranjo upanja glede j nadaljnje usode junaka nam pusti Cankar vendarle odprto. Kam je nameril potem Jerman roko v roki s tovarišico Lojzko svoje korake? —
Cankar nam 'v tej drami pokaže z iztegnjenim prstom naravnost predse: Glejte socialne razmere; glejte ljudi, ki jih porajajo te raizmeirel! In tako bo vedno, dokler bo na sivetu vladala ona oblika družbe, ki razprede tuje človeštvo v dva razreda: v gospodarje in v hlapce. Poedlinca, ki bi se hotel upirati tem razmeram, zlomi gospodujoča klika brez usmiljenja. — Ali Cankar na slika samo, Cankar tudi uči, ter nam pokaže pot iz te zagate. In ra pot je: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!« Metoda je čisto enostavna, kovač Kalander nam jo pove: Organizirajte se vi netmaniči., vi hlapci; danes boste trije, Jutri vas boi sedem itd. in z rastočim številom bo rastel vaš ugled in vas vpliv.	\	• l	'
Cankar v tej drami ni nameraval prikazati omahljivosti kot posebno šibkost učiteljskega stanu, res je, in kdor bt ga hotel tako limeti, ga enostavno napak umeva. fPač pa je hotel Cankar p to igro, kakor že prej (1. 1906) z »Martinom Kačurjem« zaklicati ravno slovenskemu učiteljstvu glasen: »Quo vadiš?« Ali ga je učiteljstvo umeio? Le v malem, malem delu; vsaj dosedaj.
Pogled nazaj
Koristna navada je, da se gledališče na pragu nove sezone de enkrat ozre nazaj, da ob obljubah za novo sezono kritično preceni, koliko svojih lanskoletnih obetov je izpolnilo in kako jih je izpoi nilo. 6e naj danes skušam napraviti obračun, potegniti črto in pošteno, nepristransko in po najboljši vesti sešteti tistih nekaj postavk, ki so premidre ene sezone, nisem v dilemi: ali kot sodelavec gledališča in član umetniškega sveta, ki je (čeprav povečini le platonično) soodgovoren za izbiro igranih dramskih diel; ali kot recenzent, ki si lasti pravico in dolžnost, da kar najbolj učinkovito raztrga repertoar in dokaže nezmožnost umetniškega vodstva, saj se po stari in ustaljeni slovenski gledališki zakonitosti kritik zmeraj poteguje za dramaturgovo mesto; ali pa kot tov. Slehernik iz občinstva, v čigar miselnost, čustvovanje in doživljanje predstave se vsakikrat posebej gkušam vživeti.
Vseh troje meril bo treba Zliti v eno sodbo. 'Na videz nemogoča simbioza nekakšnega eshaezijskega troedinstva, pa vendar ne protislovna, če se v prvih dveh 'preobrazbah ves čas zavedam, n e česa taki® Slehernik za svojo kupljeno ali podarjeno vstopnico pričakuje, temveč kaj naj mu gledališče daje in k a k o. Ta »kaj« je izražen v eni 'besedi:
re|>ertoar,
ki najbolj jasno izpričuje težnje, stremljenja ter kulturno In politično zavest umetniškega vodstva. Izbor iger je v vsakem gledališču najvažnejša,, naj bel j izpodbijana, 'ttrdovraitno napadana in ognjevito branjena dejavnost, zato je razumljivo, da odgovor na to vprašanje pove, da-li se gledališča dobro zaveda svojega poslanstva.
Zvveig
VOLPON E
premiera 26. VI. 1953
Kultura in umetnost sta naj višji in najbolj vzvišeni izraz svobode. Toda svoboda niikomur, ne narodu na posamezniku, ne pade sama v naročje kot zrela hnuSka. Treba si jo je priboriti. Tudi kulturo ljudstva si je treba priboriti, ne v eni, temveč v neštetih in dolgotrajnih bitkah, ikorak za korakom. V dramski umetnosti je vsaka predstava majhna ipraska v borbi s sovražnikom, ki se imenuje kulturna zaostalost, nezanimanje, malovredni kič, in izid vsake praske mora biti korak naprej, pa če še tako majhen, Kaor stoji na mestu in čaka, da ga bodo dohiteli še zadnji zaostali pešci, je bitko že izgubil. Ta notranjega življenja ljudstva nikdar ne bo preobrazil.
Zato repertoar gledališča ne sme biti podoben nedeljskim radijskim Ploščam po željah z neizogibnim »Lovcem« in »Jaz pa grem na zeleno travco«. Umetniško prizadelvanje gledališkega vodstva mora težiti za tem, da seznani občinstvo z najžlahtnejšimi vrednotam 1 umetniška ustvarjalnosti od antike preko klasike do modeme. Umetnost je možno približati ljudlstmi, saj je v svojih najivišjlh vzponih hkrati tudi najpreprostejša, zrasla iz ljudstva za ljudstvo.
Nočem se spuščati v razpravljanje o ljudski umetnosti in gle-
dallšču, še posebno ne, k ir pripravl ja urednik objavo načelne izpovedi o tej temi izpod peresa enega največjih duhov sodobne Evrope. Le cino skromno ugotovitev bi pripisal: Petdeset let »Miklove Zale« ne bo ne igralcem ne občinstvu niti za korak približalo Shakespeara.
Ko po vsem navedenem ogledujem lanski repertoar in pri tem ne pozabljam na dejanske možnosti teatra, na neštete ovire m težave, na mladi, še ne izravnani in številčno šibki ansambel m tehnično primitivni oder. čutim v njem resno hotenje In pošteno prizadevanje, gledališče približati ljudstvu. Ni še ta repertoar idealni skupek enakovrednih umetniških silnic, oblik in misli, ki jim je edini namen oplemenititi in humanizirati človeka:. Mogel bi biti boljši, toda kaj lahko — pri šibkejši veri in manjši upornosti — bi mogel biti slabši. Res predstavljata »Krog s kredo«, ki je bil letos odigran kar na Štirih slovenskih odrih im ki ga je v nekem drugem mestu kritik gostobesedno hvalil kot pomembno napredno In revolucionarno delo, ter Gervaisova satira »Za stanovanje gre« samo stopicanje na mestu. Pretežni del repertoairja, vštevši vedrega s komedijama »Draga Ruth!« in »Zasanjana punčka«, nesporno kaže pri vsaki predstavi napredek, zdaj večji, zdaj manjši koran na poti navzgor.
Poleg ali ,namesto tega, kar je bilo uprizorjeno, je umetniško vodstvo v začetku lanske sezone obljubilo še druga dramska deta, ki jih nismo videli. Krleževa legenda »Pan« in Borove »Bele vode«, dve alegorični pesnitvi, ,111 naj bi se jima poskusilo dati dramsko obliko, sta obtičali v dramaturgovem predalu. Brez škode, saj Prešernovo gledališče ni eksperimentalni teater milijonskega mesta, ki ima dovolj izbrane publike za ,take ekskluzivne poizkuse, žal pa mi je za Wed,ekind!ovo »Pomladno prebujenje« in Millerjevo dram-j »Smrt trgovskega potnika«. Snov, Iti je v umetniško zgoščeni obliki obravnava ,Wedeikind, je bila zmeraj in je tudi še v današnji družbi »tabu«, nedotakljiva in neprijetna; žgoč življenjski problem, pred katerim najraje zapiramo oči: Eros mladostnikov. Millerjeva drama pa ni le po svoji umetniški teži naj,višji vrh podobne dramske ustvarjalnosti, ampak tudi družbeno, psihološko in človeško tako resnična, globoko občutena in pretresljiva, da mora tudi najbolj okoreli gledalec ob njej doživeti svojo katarzo. Za ti dve deli dano obljubo bo treba nekoč izpolniti.
Drugo vprašanje »kako«, pri katerem analiziramo ostale elemente gledališča, kot so režija, scena in igra, označuje beseda
slog.
Tega je umetniško vodstvo tako z besedo kot z dejanjem dovolj jasno razglasilo. Označuje ga bčg iz odrskega naturalizma in realizma v novodobne romantične težnje moderne drame in v iskanju neoromanbiike in simbolizma tudi v delih starejših pisateljev m preživelih slogov. Najlažje in najvidnejše se slogovne težnje prikažejo vizualno, -v inscenaciji, najtežje v igri posamezne osebe, k! je vezana na čisto realistične prvine, kot sta govor in kretnja. Po večini so bila vse lanstke inscenacije, razen stilizirane scene v Kla bundui in umirjena v .»Komedijantih« in »Dragi Kuth!«, krepko ekspresionistične z dodatkom abstraktnih elementov, toda ne vse uspele. Včasih je bila scena nerazumljiva, v izrazu prisiljena in v odrskem tlorisu nejasna (»Tramvaj«), abstraktni dekorativni elementi so se utrujajoče ponavljali.
V režiji označuje iskanje noveiga izraza odpor proti vsakemu patesu, odrski konvencionalnosti, mrzlemu quasi realizmu ibrez notranje vsebine. Režija črpa iz psihološko poglobljenega teksta, ki diktira kretnje in določa situacije, polna je drznih modemizmov in na gosto prepletena s prvinami filma. Slog je še neprečiščen kot mlado vino, poln baročnih okraskov, po sili simbolike in blc ščečih domislekov, ki z dramskim dielom niso v organski zvezi. To, kar smo videli, še ni sinteza noveiga sloga; je šele iskanje, pri katerem je edinole smer natančno določena.
Za mlado gledališče in mlado občinstvo izključno pridrževanje takega sloga ni primemo. Obnesel se je v sodobni komediji, obnesel tudi v naturalistični drami »Na dnu«, ki. je prepletena z mračno simboliko, ni pa uspel v klasiki. Tc je med drugim tudi vzrok, da je Shakespeare našemu občinstvu še zmeraj tuj.
O posebnem Igralskem slogu ansamlhla in posameznika pri nas še ne more biti govora. Naš igralec ima polne roke posla, da uspe z raznimi sredstvi svojega telesa oblikovati določeno odrsko figuro in jo približno dobro karakterizirati v njenih splošno človeškln obrisih. Daleč smo še od tega, da bo temu splošnemu liku nekega značaja dodal še narodnostno obeležje, da bi z njim Ilustriral svojskost katerikoli davno minule dobe in ga še oplemeniti] s stilnimi odtenki izbranega sloga.
F. Bratkovič
Nov pomemben uspeh
slovenskega gledališča pred mednarodnim občinstvom
MedlnaradJmi festival univerzitetnih gledaliških študijev v stare:n znanem bavarskem univerzitetnem mestu Er lan genu so postali že tradicija. V petih letih, kar jih redno prirejajo, so pridobili tehtno veljavo in, se uvrstili med upoštevanja vredinie mednarodne gledališke prireditve. Kaikor imata na primer Bayreuth in Salzburg svojo specifiko v oživljanju klasike, tako ima Erlangen svojo specifiko v gledališkem eksperimentiranju, v iskanju novih smeri hi v uprizarjanju novih, še nepreizkušenih dramskih del svetovne dramske književnosti.
Slovenci smo se erlangenskega festivala udeležili lani prvič. Skupina študentov ljubljanske Akademije za igralsko umetnost je z uprizoritvijo iSalaicroujeve MARGARETE proti vsem pričakovanjem in napovedim, v ostri konkurenci s Francozi. Belgijci, Švi carji, Italijani, Avstrijci in Nemci dosegla velikanski uspeh in zasedla prvo mesto. Ta prvi nastop jugoslovanskega dramskega gledališča pred mednarodno publ ko po osvoboditvi je pomenil zapadni Evropi pravo odkritje.
Nič čudnega torej ni, če so prireditelji festivala tudi letos s tako trmasto vztrajnostjo vabili v Erlangen naše študente, da smo kljub oviram, komplikacijam in smoli, ki se nas je pri pripravah na potovanj el držala, navsezadnje vendarle odpotovali in ujeli ravno še konec festivala. Toliko da smo še utegnili kot poslednjo predstavo festivala uprizoriti v slovenskem jeziku Strindbergovo naturalistično enodejanko GOSPODIČNO JULIJO.
Ker srno, kot rečemo, zamudili! devet 'desetin festivalskih prireditev, naj zgolj v Ilustracijo navedem nekaj točk iz festivalskega sporeda':
Udeležba: 38 evropskih in ena ameriška univerza.
Uprizorjenih je bilo: 1® različnih dramskih del.
Nastopili so: Angleži, Švicarji, Belgijci, Italijani, Norvežan?, Amerikanci, Nemci, Avstrijci in Slovenci.
Nekaj Imen iz repertoarja: G. Ka!ser (PLIN), Shakespeare (KONEC DOBER — VSE DOBRO, UKROČENA TRMOGLAVKA V izvedbi DRAMA DEPARTEMBNT OF UNIVEIRSITV BRISTOL), Lessing, Frey, IVebeter, Schiller, Giiraudoux, Wtldelr, Altemidlorf, Ar-d'rey, Indijec Mriechakatika, Goethe (URFAUST!), Holberg.
Nadalje: sedam i;ktpeiriimenbailr.ih filmov, ki so jih posneli v univerzitetnih filmskih študijih (Oxford!), za nameček pa še Sjoe-hergova GOSPODIČNA JULIJA in ANA KARENINA z GRETO GARBO.
Razstava v okviru festivala: BAYREUTH.
Predavanja: cikluis predavanj o gledališču kot družbeno kritičnem, politični: im, umetniškem fenomenu, kot kolektivnem doživetju. Nadalje posebno zanimiva tema: DRAMSKO DELO MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM. Med predavatelji sta dve tudi pri nas znani imeni: G. WEISENBORN, pomembni nemški dramatik in dramaturg, socialist, sodelavec B. BRECHTA in C. VERCHSHAGEIN, znani prevajalec, gledališki teoretik in kritik.
Veliko smo zamudili. Na srečo ne vsi. Dva izmed nas sta odpotovala skoraj še pravočasno.
Pričakovali so nas skrajno nestrpno. Festivalski bilten in erlan-genski dnevniki so poročali o smoli, ki se nas je držala, in spremljali naše napore, da ujamemo vsaj še konec festivala. Ko smo Po napornem potovanju končno na smrt utrujeni pritovorili sred' noči težke kovčke s kostumi in rekviziti, je bila na mah pokonci viša stanovanjska kasarna. Okoli nas se je zgrnil pravi Babilon. Človek mi več vedel, v katerem jeziku naj govori. Najbolje smo se razumeli še internacionalno: I GRUESSE VOUS SINCERAMENTE!
Brž ko se je razvedelo, da smo prišli, je bilo gledališče v trenutku razprodano. Začelo me je skrlbeti. Zdelo se mi je, da preveč pričakujejo in če človek preveč pričakuje, je navadno razočaran. Kolega Kozak, ki je bil tu cd začetka, mi je pripovedoval, da ja bil nivo dotedanjih predlstav visok, mnogo boljši kot lani. Konkurenca bo torej zelo hindia. Igralci pa so telesno in duševno utrujeni, zmedeni od novih vtisov. Vsi smo zaskrbljeni.
Vaje so potekle kolikor toliko v redlu. Napovedana ura je tu, a ne moremo še začeti, ker odrsk-i delavci šele barvajo kuliso. Nervoza raste. Kukamo skozi luknjo v zastoru. Teater je nabit. Publika ni nestrpna, tu ja v navadi tudi v gledališču akademska četrt. Do trenutka, ko so delavci končno pribili kulise, sta minili dve akademski četrti. Ko pa sem končno stopil pred zastor, da bi pozdravil publiko, me je sprejel navdušen aplavz.
GOSPODIČNA JULIJA je splošno znano dramsko delo, razen tega so vsi udeleženci 'gledali SJOEBERGOV film, tako da ni bilo treba navajati vsebine ln so lahko sledili dejanju in igri v sloven-
skem jeziku. Lepega občutka, ki stisne človeka v grlu, ko daleč v tujini prisostvuje gledališki predstavi v materin,sten jeziku, ni mogoče popisati, še manj je1 mogoče popisati občutek, ki človeka prevzame, ko vidi, da sedem sto ljudi v gledališču, od katerih niti eden ne razume slovenskega jetika, v največji zbranosti, tišini in prevzetosti sledi dejanju na odnu. 'Predstava je izpolnila željo in upanje, ki s:m ga izrazil v uvodnem pozdravu: umetnost je premostila razlike v jeziku, izravnala je prepad med igralci in publiko in utrla pot k lepemu skupnemu umetniškemu doživetju.
In zopet pride stvar, ki je ni mogoče' popisati: viharen, navdušen aplavz, prava ekstaiza ploskanja, topotanja in skandiranja, ki se ni pomirila dolgo dolgo časa. Odrski mojster, ki je bil sam pri električni napravi za dviganje in spuščanje zastora, zatrjuje, da je moral osem in dvajsetkrat dvigniti zastor, kar j3 navdušena publika vedno znoiva hotela videti igralce. Skupina študentov iz Jugoslavije, ki je na praksi v Nuernbergu, je pritovorila na oder velikanski šopek gladijol. In potem: čestitke, čestitke čestitke, reporterji, fotografi, radio, avtogrami, izmenjava naslovov In zahvale. jResrio, prisrčno in teplo so se zahvaljevali mnogi in mnogi: HVALA VAM ZA TAKO VELIKO DOŽIVETJE! (Konec prihodnjič.)
Lojze Filipič
Domače gledališke vesti
Naša prihodnja premiera
bo prijetna tragikomedija »šesto nadstropje«, ki prikazuje življenja malih ljudi lz pariškega Montmartra, njihove majhne in velike skrbi, ljubezni in vsakdanjosti, ki so vse ubrane na motiv, češ da se tukaj, v 6. nadstropju »nikdar nič ne zgodi«. Koliko pa se zgodi, nam bo meti smehom In solzami povedal francoski dramatik Alfred Gehri. Delo bo režirala Djurdjica Fieretova, novo angažirani stalni režiser PG.
Spremembe v ansamblu
Dosedanji umetniški vodja, dramaturg Herbert G r tl n in režiser Dino R a d o j e v i <5 sta na povabilo dr. Branka Gavelle odšla v Zagrebačko dramsko kazalište. Mesto dramaturga je prevzel Janez Žmavc, mesto režiserja pa Djurdjica Fieretova. Dobili smo tudi novega inspicienta Antona Dolinarja, ki se je nedavno vrnil iz JLA. Naš dosedanji inspicient iFaivel Jaločnik pa je sprejel angažmaji v ljubljanskem MG. Iz JLA se je vrnil tudi Laei Cigoj in ravno še o pravem času ujel zanj pripravljeno vlogo v »Hlapcih«.
Ponovili bomo
poleg »Kroga s kredo« še »Zasanjano punčko« in »Volpona«.
Redakcija 1. številke GLPG pripravljena 18. septembra, zaključena 23. seph 1953
PREGLED PREDSTAV V SEZONI 1952/53

OPOMBE				Zaradi bolezni preloženo	Oklepaji: obisk na gostovanjih				še neodigrane predstave	še neodigrane predstave	
lu^ajdAoj;	1	I	1	E	al	H	S S	303 (461)	s	O K	g I
^siqo iudro[g	6760 5162		5258	2021	2684 (431)	2607	1906	II	1	1894	M s S
AUjspaJd OJIA918	S	3	S	*	Sg	9	t-	9 (2)			113 (4)
Premiera	1 S s s	18. 11. 1952	3. 1. 1953	13. 1. 1953	10. 3. 1953	31. 3. 1953	16. 4. 1953	16. ■ 5. 1953	5. 6. 1953	26. 6. 1953	
REŽISER SCENOGRAF	Andrej Hieng Mirko Lipužič	Dino Radojevič Sveta Jovanovič	Dino Radojevič Sveta Jovanovič	Slavko Jan Viktor Molka	Dino Radojevič Sveta Jovanovič	Dino Radojevič Saša Kump	Bojan Stupica	Andrej Hieng Sveta Jovanovič	Dino Radojevič Sveta Jovanovič	Dino Radojevič Sveta Jovanovič	
O J H 0	Krajnski komedijanti	Sneguljčica	Draga Ruth	Krog s kredo	Na dnu	Za stanovanje gre	V agoniji	Tramvaj »Poželenje«	Zasanjana punčka	Volpone	
AVTOR PREVAJALEC	Bratko Kreft	Pavel Golia	Norman Krasna Rado Pregare	Klabund O. Župančič	Maksim Gorki Pavel Golia	Drago Gervais Dušan Moravec	Miroslav Krleža Josip Vidmar	Tennessee Williams, Herbert Griin	Eimer Rice Herbert Grtin	Stefan Zweig Fran Albreht	
	-	c	c		*° | ® |			*	o	2	
Tovarna
gumijevih
proizvaja:
gumeno tehnično rol;o — gumirano blago za dežne plašče — zaščitne obleke za rudarje, ri barje in dr. — navadne cevi z in brez tekstilnih vložkov — visokotlačne armirane lieksibclne cevi — pnevmatiko za kolesa in avtomobile — transportna trakove — gumene plošče za pod — gumene galanterijske in sanitarne izdelke — gumene športne artikle — gobasto gumo ■— gumene prevleke valjev in koles. Kvalitetno blago in umerjene cene!
izdelkov
»Urna Htauf*
V a m n u d i : vse vrste kvalitetnih namiznih vin, prvovrstna buteljčna in vslekleniičena vina, likerje, y pristni domači sadjevec in ostale alkoholne pijače po konkurenčnih cenah — Vse vrste brezalkoholnih pijač, pivo ,;Unipn“ v sodili in steklenicah. Radensko vodo, sifon in vse vrste kisa po naj nižjih cenah in v vsaki količini. Cenjene obiskovalce opozarjamo, da v vseh trgovinah in gostilnah zahtevajo v svoje zadovoljstvo naše kvalitetne alkoholne pijače!
Za vsa naročila in informacije kličite telefon Kranj ti:Ki, 321, 21)7, Skolja Loka 26, Tržič 11) Kvaliteta, nizke cene, solidna postrežba Skladišča: Kranj, Škofja Loka, Tržič
f
BERITE
Vsi naročniki so zavarovani proti nezgodi!
V ..DELIKATESI" - KRANJ
je bila 12. aprila 1953 otvoritev
novega gostinskega lokala
Kvalitetna vina, desertna vina, likerji, turška kava in vsakovrstna mrzla jedila itd.
NOVO ZA VAS!
..ISKRA*1
tovar. za elektrotehn. In fino mehaniko
KRANJ
izdeluje iz prvovrstnega materiala in promtno dobavlja:	Telekomunikacije:
telefonske aparate, centrale in dele - Kinoaparature: kinoprojektorje, ojačevalce in zvočnike - Električne meril, ne inštrumente:	števce,
voltmetre itd. - Avtoelektri-ko: svetlobne diname, zaganjale, vžtgatae tuljave Ltd. - Električne vrtalno stroje: 10 in 32 mm. premera - Selenske usmerjevalne celice: - Instalacijski material: paketna, kolebna in motoma stikala Zahtevajte detajlne ponudbe !______________________________
Tapetarsko žimo več vrst, sterilizirano na 115° C, izdeluje podjetje
ŽIMOPREJA
STRAŽIŠČE PRI KRANJU
TELEFON 174 KRNAJ
Kupujemo vseh vrst živalske dlake. Ponudbe in naročila sprejema uprava podjetja
Slike iz »Volpona««:
stran 13: France Trefalt kot Volpone
stran 14: A. Hlebcetova - Canlna, J. Eržen - Mosca, Kilo Maverjeva- -Colomba, F. Trefalt
Slika na 1. strani: I. Cankar 1907. leta.
Klišeje na strani 1, 6 in 9 posodil arhivar ljubljanske Drame. Emblem mask za naslovno stran dala AIU.
Naslovna stran po osnutku Saše Kumpa
Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik IV. (sezona 1953-54), št. 1. Obseg 1 pole. Naklada 600 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča: predstavnik Alojz Gostiša: urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik J. Žmavc; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. CENA 20 DINARJEV
presernovo gledališče k ra n j sezona 1953-54