elanholija:
von Trier H zre vase
Dušan Rebolj, foto: Christian Geisnœs
Lars von Trier
O 00 lu
ce
z <
'1/1 O
O
Ln lu
LARS VON TRIER SE JE V KRATKEM FILMU POKLICI i (OCCUPATIONS, 2007, OMNIBUS) POSTAVIL V VLOGO \ GLEDALCA SVOJEGA FILMA MANDERLAY (2005). | MED PROJEKCIJO GA ZAČNE NEK ZDOLGOČASEN POSLOVNEŽ NA SOSEDNJEM SEDEŽU NADLEGOVAT! S PRIPOMBAMI O SVOJEM DENARNEM USPEHU TER ŠTEVILU AVTOMOBILOV, KI DA JIH IMA. VON TRIERJEV LIK NEKAJ PRIPOMB VLJUDNO SPREJME Z ODSEKANIM PRIKIMAVANJEM, VENDAR MU PRE-KIPI, KO GA POSLOVNEŽ POVPRAŠA, S ČIM SE V ŽIVLJENJU UKVARJA ON. »UBIJAM,« MU POJASNI TER MU S KLADIVOM TEMELJITO IN KARSEDA VNETO RAZČESNE GLAVO.
Drugi ljudje
Prizor nam v povezavi z von Trierjevim zadnjim celovečercem Melanholija (Melancholia, 2011) odpre dve smeri razmisleka. Prva zadeva von Trierjevo samoumestitev v okvir javne zaznave in sprejemanja njegovih del. Pravzaprav ne le del, temveč seštevka del ter vseh spremljevalnih nagovorov, s katerimi von Trier ne skopari po nobeni premieri. Najširše rečeno torej v okvir zaznave in sprejemanja njegovega javnega izjavljanja. Na najrazvpitejši del 11 njegove letošnje tiskovne konference v Cannesu - »incident« je bil tako morasto banalen, da ga ne bomo pogrevali bolj, kakor bo nujno - se je Nicolas Winding Refn, ki je na istem festivalu osvojil nagrado za režijo filma Drive (2011) (nekaterim pri nas pa seje čez vse priljubil z Božjim bojevnikom [Valhalla Rising, 2009]), odzval tako, da se je v imenu vseh Dancev posul s pepelom. Von Trierjeva maratonska ironizacija vprašanja Kate Muir iz londonskega Timesa naj bi kazala na dansko »majhno miselnost«, zaradi katere Danci »včasih pozabimo, da so okoli nas še drugi ljudje.«
Winding Refnova kritika seveda temelji na predpostavki, da je ironično samooklicevanje za nacista hipno ter samo po sebi žaljivo za mnoge »druge ljudi«. Še več, da je treba to morebitno užaljenost vnaprej upoštevati.Toda naj sta obe domnevi še tako sporni, ta spornost ni okrnila temeljne pravilnosti Winding Refnove tretje domneve - da vonTrierjeva izjavljalna metoda, tako v tisku kakor v njegovih filmih, vse prej kakor nazadnje korenini v neki meri brezobzirnosti, neusmiljenosti do gledalčevih, poslušalčevih ali bralčevih duševnih bolečin. To je z odgovorom na Winding Refnovo izjavo potrdil sam von Trier: »Poznam ga že, odkar je bil še mulec.' Kure ga gleda.«
V tej luči je mogoče prebrati oziroma pogledati tudi Poklice. Poanta je jasna: prežvečimo lahko vse pomisleke o pluralnosti gledalstva ter njegovih odzivov na videno; privolimo lahko v tezo.
1	Anders Refn, Nicolasov oče, je montiral von Trierjeva filma Lom valov
(Breaking the Waves, 1996) in Antikrist (Antichrist, 2009).
da je jalovo in v nekem smislu nedopustno predpisati gledalcu določen čustven odziv ali razumevanje kateregakoli filma; z vso pravico lahko rečemo, da filmarji zaradi številnih subjektivnih preprek od tehnične nepodkovanosti do gole neumnosti pogosto sploh ne znajo koherentno nagovoriti svojih občinstev; pa vendar gledalstva ne moremo odvezati odgovornosti za neko nujno, najmanjšo potrebno mero pozornosti, odprtosti pogleda. Prispodobno je dejansko mogoče reči, da mnogi melodramatični odzivi na von Trierjevo filmsko delo izvirajo iz pomot in nesporazumov, do katerih pride zato, ker ljudje razmišljajo o težavah z avtomobili, namesto da bi zbrano gledali. In če si želi von Trier tiste, ki mu tega minimuma pozornosti ne privoščijo, kresniti po beticah s prispodobnim kladivom, tudi prav.
Mnoge podobe in položaji iz vonTrierjevih pripovedi - spomnimo se Bessinega prostituiranja v Lomu valov, Kareninega poidiotenja pred družino v Idiotih (Idioterne, 1998), Selmine žrtve v Plesalki v temi (Dancer in the Dark, 2000), vzajemnega nasilja v Antikristu (Antichrist, 2009) in tako naprej - so mučni, za nekatere gledalce celo neužitni. Nič manj ni mogoče trditi o idejnih podstatih teh položajev, od usodnega altruizma junakinj trilogije o Zlatih srcih do Graceinega uničevalnega pra-vičništva v nesklenjeni trilogiji o ZDA. Smešno je poslušati ali prebirati obsodbe, češ da je von Trier »provokator«. Predvsem zato, ker
SMEŠNO JE POSLUSATI AL! PREBIRATI OBSODBE, ČEŠ DA JE VON TRIER »PROVOKATOR«. PREDVSEM ZATO, KER TO ŽE
domišljavosti in predsodkom svojega moža psihoterapevta, ki misli, da jo bo s kognitivno terapijo ozdravil vpogleda v smrtno usojenost vsega živega. Justine vstopi v pripovedni svet Melanholije nagnjena k napadom ohromljujoče žalosti ter obtežena z zahtevami sorodstva, bodočega moža ter njegovega očeta, svojega delodajalca. Prva polovica Melanholije je prikaz Justinine poroke oziroma upodobitev starega klišeja o tem, da so poroke tako kakor pogrebi namenjene svatom oziroma pogrebcem in ne novoporočencem oziroma pokopanim. Motiva celo sovpadeta, če se spomnimo Žižkove analize Vrtoglavice (Vertigo, 1958, Alfred Hitchcock): »Edina dobra ženska je mrtva ženska.« Kakor lahko protagonist Vrtoglavice izpelje spolno razmerje šele, ko izniči partnerkino željo - ko jo povsem podredi svoji fantaziji in s tem odpravi njeno subjektivnost - tako lahko Justinini svojci uživajo v svatbi šele, ko dodobra zatrejo njene pomisleke, otožnost in vse očitnejšo nepripravljenost na zakon.
Druga polovica filma s tem trenjem sprva ni tako zelo prežeta. Po katastrofalnem izidu poročnega dne Justine postane izredno potrta in se zato, ker ne zmore osnovnih življenjskih opravil, zaupa v nego sestri Claire in njenemu možu Johnu na posestvu, kjer
je potekala svatba. Claire vidimo povsem drugačno, kakor je bila na poroki, saj se prelevi v nesebično in nežno skrbnico komaj žive sestre. Napetost se med njima obnovi šele,
to že Četrto desetletje prostodušno ČETRTO DESETLETJE PROSTODUŠNO PRIZNAVA k° postane iasno' da bo Zemljo
priznava. Toda provokacija kljub svojim spolzkim in medlo začrtanim mejam ni enoznačna z žalitvijo. Ne zaradi namena sporočenega oziroma izvedene provokativne geste - denimo razvlečenega mrmranja o tem, kako »po svoje razumem Hitlerja« - temveč zato, ker se žaljivost sleherne žlahtne provokaclje razblini v že omenjenem minimalno odprtem pogledu. Če hočemo, v sprovociranem razmisleku.
Jasno, v tem je vendarle zaznati neravnovesje moči. Morebitno žaljivost provokacije lahko »razelektrimo« šele, ko nas je nekdo sprovoclral, ne da bi se zmenil za to, ali nas bo užalil ali ne. Toda to je lastnost vsakega položaja izrekanja, tukaj pač ojačenega z okoliščinami produkcije, promocije in zaužitja filma ter njegovih spremljevalnih dejavnosti. Kdor nekaj stori - izreče, napiše, posname film ... - je takoj v prednosti pred {četudi prostovoljnimi) tarčami svoje storitve. In s tem smo naposled dosegli vsebinski okvir vonTrierjeve melanholije oziroma Melanholije.
uničil naslovni planet. Claire se Justine loti z absurdnimi predlogi, kako bi bilo prav dočakati konec sveta; kakšen sprejem pogube bi jo »osrečil«. Justine utrujeno, a suvereno odvrne, da seji zdi Clairin načrt navadno sranje.
Justinin upor proti bremenom družinske in seveda širše družbene discipline je nekako vzporeden z Njenim krvavim uporom proti zgrešeni psihoterapiji v Antikristu. Iz obojega pa lahko tudi, če se nezakopljemo predaleč pod interpretativno površje, razberemo von Trierjevo staro antipatijo - ne le do okolnih bremen, ki jih nedvomno čuti kot diagnosticirani depresivec, temveč tudi do zank, v katere ga kot filmarja zapleta kritiško In drugo občinstvo. Charlotte Gainsbourg je med promocijo Antikrista izjavila, da je imela občutek, da v filmu igra von Trierja. Med tiskovno konferenco ob premieri Melanholije je k temu dodala, da ga tokrat v vlogi depresivne Justine igra Kirsten Dunst. Von Trier se ni uprl ne prvi ne drugi izjavi.
Junakinji Antikrista in Melanholije sta klinično potrti nosilki in žrtvi tujih pričakovanj. »Ona« po eni od možnih razlag podleže
Slepota Njenega moža za Njeno stisko, slepota svatov za Justinino stisko ter slepota raznoraznih ogorčenih kritikov - na primer - za
o
m
< O
dejstvo, da je von Trier le čezmerno izpeljal predpostavke, ki so bile zamolčane, vendar nedvomno navzoče že v vprašanju KateMuir,so sorodne. Gledamo posrečeno vzporednost avtorjevega vsakdana z motiviko njegovih filmov. Vzporednost, v jedru katere je najprej nevoljnost pozorno pogledati, zatem pa nelagodje in trpljenje, ki ju gledalcem povzročata lenoba in nebistrost lastnega pogleda. Ona v Antikristu ter Justine v Melanholiji nedvomno delujeta oziroma »se izrekata« iz prednostnega položaja nekoga, čigar radikalne reakcije se sprejemniki ne nadejajo. Kakor tudi von Trier vedno znova prodre v javnost z reakcijami, katerih radikalnost je morda pričakovana, zato pa redno presenečajo s svojo vsebino.Toda če vzamemo v poštev klavrnost občinstva. Njenega in Justininega ter marsikaterega vonTrierjevega, sklenemo, da jih golo dejstvo obkroženosti z drugimi ljudmi ne zavezuje k ničemur. Najmanj k obzirnosti.
»PROJEKT«
Drugo smer razmisleka lahko začnemo z opazko, da je von Trier Poklice uvrstil v omnibus Vsakemu svoj kino (Chacun son cinema, 2007), v katerem vidimo tudi kratek prispevek Davida Cronenberga, Ob samomoru zadnjega Juda na svetu v zadnjem kinu na svetu {At the Suicide of the Last Jew in the World in the Last Cinema in the World). Cronenberg, čigar retrospektiva se v času pisanju tega članka vrti v Slovenski kinoteki, je vonTrierju soroden po slovesu avtorstva; zapletenosti v več desetletij trajajoč avtorski »projekt«, ki ga odlikuje vztrajno ponavljanje tem in motivov. In kakor je
Cronenbergova Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011) svojevrsten povzetek tem, zastavljenih v zgodnjih ter razvitih v poznejših Cronenbergovih delih, tako Melanholija neposredno sledi smernicam, začrtanim v Antikristu, ter skladno s to usmeritvijo slika kontrast trilogiji Zlatih src in nedokončani trilogiji o ZDA. Slutiti je, da so Dogville (2003) in Manderlay na eni ter Antikrist in Melanholija na drugi strani nastavki za dve filmski razrešitvi dveh zasnovanih problemskih sklopov - torej za sklenitvi dveh ločenih von Trierjevih trilogij.
Miselni usmeritvi naštetih trilogij, ene dokončane in dveh nedokončanih, je mogoče slediti takole. Glavne junakinje vseh sedmih filmov - Bess v Lomu valov, Karen v Idiotih, Selma v Plesalki v temi, Grace v Dogvillu in Manderlayu, Ona v Antikristu in Justine v Melanholiji - utelešajo tri razmerja med ženskim subjektom in pripovednim svetom; tri naravnanosti ženskih likov do tega sveta; ljubezen, moral(istič}no razsojanje in vase zazrto odtujenost. Te naravnanosti rodijo ustrezne konce. Lom valov, Idioti \n Plesalka v temi se končajo z žrtvijo protagonistke, Dogville in Manderlay z nasilno sodbo ali vsaj s poskusom takšne sodbe. Antikrist in Melanholija pa z uničenjem pripovednega sveta - prvi z razkrojem zakonske zveze v blaznost, nasilje in protagonistkino smrt, drugi pa s koncem celotnega planeta (saj so protagonistkine vezi s človeškim občestvom že na polovici tako skrhane, da do zakonske zveze sploh ne pride).
. m		
rfl 1 ■		
	fl	
	L W\	
		9
LlJ Ifl


t v
I
i*
'i
k
f i fri n
Tt K A
11
M£DNARCDHi FeSJiVAt AN i H #«/I Ai e 6A tU\)A ¡NTB RNATiONAL ANmATtp	FESTiVJl
5*11 DeCEMBtn KiNODVOH/SLOVENSKA KINOTEKA LJUBLJANA 12-J8	/? ktHO ODARNiK MARieOH
Tekmovalni program • Otroški in mladinski program Slon • Evropski študentski tekmovalni program Svetovni jagodni izbor • Retrospektiva Animirani film, glasba, zvok • Fokus na Španijo • Družinski program Slon Devet celovečernih animiranih filmov • Dve likovni razstavi • Avdio-vizuaini koncert Animirana ŠKM banda
Drvita n oJI*f|*r|# /nudi»
Knodvor. Mestni kino.

o
ca
LU
cc
z <
Vi
O
Znano je, da ima trilogija o ZDA že vsaj zasnovan sklepni del - VVasington (pisano brez h-ja), v katerem se bo Grace po malome-ščanstvu in suženjstvu predvidoma spopadla z ameriško politiko. Domnevati, da bo tudi Antikristu in Melanholiji sledil nekakšen sklep, pa je - če revidiramo prej omenjeno slutnjo - nekoliko bolj tvegano. Že zato, ker si je težko predstavljati, s kakšnim razpadom bi vonTrier lahko nadgradil prejšnja dva. Pomenljivo je, da se Antikrist konča z Njegovim resigntranim obrazom - žensko sicer lahko ubiješ, toda to ne pomeni, da si jo kakorkoli zapopadel-Melanholija pa le z bučno eksplozijo in nato z brezprizivnima tišino in temo.
Toda četudi v tretje, po trilogijah o Zlatih srcih in ZDA, vonTrier vsebinskega sklopa ne bo razdelil na tri dele, lahko Melanholijo umestimo v jasno zaznaven, mamutski pripovedni lok o načinih spopadanja s svetom, ki ga lahko na podlagi vse prej kot racionalnih uvidov razglasimo za: vrednega ljubezni in odrešitve; vrednega sodbe in pogube; ali nepodvrgljivega kakršnikoli konsistentni obravnavi. O načinih spopadanja s svetom, ki ga lahko brezpogojno ljubimo, ga skušamo narediti vrednega svoje ljubezni ali pa se od njega morda zato, ker se nam prvi možnosti ne posrečita, preprosto odvrnemo.
Justinino vrednotenje, češ da je svet »zloben« in da zato njegovo uničenje ne bo nič tragičnega, ne korenini v ničemer, kar dotlej vidimo v filmu. Ni izpeljano iz vročičnih, nazorno podanih razmislekov, v kakršne se potaplja pravičniška Grace. Je ugotovitev, podprta z izkušnjo nenehne potrtosti v svetu. Kolikor vidimo, je svet zel, ker jo navdaja z žalostjo. Podobno, kakor skuša Ona na
koncu Antikrista pogubiti Njega, ker iz lastne blaznosti izpelje sklep, da jo bo zapustil.Trilogiji o Zlatih srcih in o ZDA govorita o naravnanosti vin za svet, naj bo še tako zgrešena in pogubna. Antikrist\r\ Melanholija sta pripovedi o zagrizeni naravnanosti vase, ki s svetom ne išče skupnega jezika. Skupnega logosa.
A rekli smo, da so tudi vzgibi Bess, Karen, Selme in Grace zasidrani v nekakšni izvorni iracionalnosti. Zato nismo daleč od domneve, da je mogoče Anikrista in Melanholijo, globinski »amoralki«, gledati kot šifranta za vse prejšnje vonTrierjeve moralke. Morda sta Ona in Justine od drugih protagonistk le v pristnejšem, nekako predsimbolnem stiku s svojo izvorno iracionalnostjo. Morda je le ne skušata prevesti v ljubezen ali moralno ovrednotenje. In mimogrede, v to stanje jima njuna moška druga ne moreta slediti nič bolj od moških, katerih poniglavost si ne zasluži ljubezni in vdanosti Zlatih src, ter moških, katerih moralna in siceršnja mlahavost nista dorasli Graceinim strašnim sodbam.
VVagnerjansko romantični videz Melanholije je torej kljub navidezni pretiranosti in razlezenosti čez vse kadre povsem na mestu. Kaj namreč delajo iz Justine njena vihravost, nemočna prežetost s čustvovanjem, izvrženost iz civilizacijskih okvirov ter hkrati popolna samobitnost in predanost bibavici lastnega melanholičnega sebstva, če ne arhetipske romantične junakinje? Vsekakor - tvegajmo, da bomo zgolj povzeli že izrečeno - naporno in afektirano egoistko.
Navsezadnje je v filmu igrala Larsa vonTrierja.
Lil
■a-
m
LU