110
3. Strahu željan.
Nekega cerkvenika sin je vasoval ponoči, nič ga ni strah. Oča in gospod fajmošter ga želita v strah pripraviti, ker je pravil, da ne ve kaj je strah. Napravila sta mež-narskega hlapca, da se v cerkvi na mertvaški oder vleže kot mertev. Ko pride sin cerkvenika domu, mu naročita, naj prihodnjo noč potuhnjenega merliča varuje, da mu ne bo ušel. Varuje ga, merlič pa začne o polnoči kviško lesti; brez strahu mu zapove, naj miruje. Ker merlič ne uboga, in hoče iz cerkve uteči, ga cerkvenikov sin zakolje. Drugi dan ga gospod in oča vprašata, kaj se je ponoči godilo in povedal je. Gospod mu reče: „Ti li pojdi po svetu straha iskat, kamor hočeš". Gre in pride k nekemu mlinu, kterega je hudič v najemu imel na sedem let s tem pogojem, da bode gospodarju vse smlel, kar mu posije. Neprestrašenec naš pravi mlinarskemu gospodarju, da strahu iše in gospodar mu reče, naj gre v mlin. Gre in ponoči ga hudič plaši, zdaj da hiša gori, zdaj da hoče voda mlin vzeti i. t. d. Nič se ne boji vsega tega. Zjutraj ga vpraša mlinar ali ga je bilo strah; in odgovori mu da nič; še pravi gospodarju: „Jez vam od vraga še mlin nazaj dobim v 24 urah, če hočete. Gospodar pravi: Le. Neprestrašenec naš ukaže poln meh muh naloviti in te mu nese v mlin s pristavkom: „To ti je gospodar smleti poslal." Muhe vragu uidejo in tako je ob mlin prišel. Gospodar neprestrašencu mlin in hčer ponuja za plačilo pa ta ne mara ne za mlin ne za hčer. Gre dalje in pride do rabeljna. Spet temu pove, da iše strahu, in rabelj pravi: „Danes sem jih pet obesel, le pojdi nocoj pod vislice spat. Neprestrašenec gre o polnoči, obešenci z nogami migajo, neprestrašenec jih po nogah tepe in spet ga ni bilo nič strah. Neprestrašenec gre v neki grad strahu iskat; tam mu povedo, da v njih gradu gori na nekem hribu bo strah našel, naj li 3 dni notri bo. Dali so mu za 12 dui živeža, tri sobe mu odkažejo in kuhinjo. Neprestrašenec je notri pervo noč. Ob enajslih poči pred gradom nekdo s korobačem, pride gori, ga straši, da gori itd., pa naš neprestrašenec se ne zmeni  in   gre večerjo   za  se in še za tri kuhat.    O
kuhi mu je človeško nogo verglo v kuhinjo, pa tudi za to se nič ni zmenil. Potlej znosi jed na mizo v 4 skledah in pripravi vse, kar je treba k jedi, in k vsaki skledi prižge eno luč. Prišli so trije brez glav; on je, in reče tem brez-glavnim: „Jejte, da potlej spravim." Jedo in dobili so glave; trije gospodje so bili. Potlej ga peljejo s sabo v hram, naj jim pomaga v sodu dnarje vzdigovati; pa svetil je, pomagati pa nič noče ter pravi: jez nimam nič pri dnarjih. Nesli so jih v neko sobo, na mizo vsuli ter pravijo: „Ti imaš tukaj za plačilo dnarje." Drugi večer je spet tako jed pripravil; ravno tako se je vse godilo, in potlej prideta dva možka in ena ženska brez glav. Jedo in dobili so glave ter mu dnarje ponujajo, pa nič ne vzame, in spet ti mu puste dnarjev za plačilo, ker jih je iz izdanja otel. Tretji večer spet tako stori kot perva dva; prišla je brez glave neka ženska, je in dobi glavo. Ta mu da pisma od grajšine in tako je djala: „Troje rodov je že tukaj doli, ki nimajo pravice do tega grada." Drugi dan gre s pismi v spodnjo grajšino in pustili so mu stari bogati grad. Zadnjič gre domu, in tam pripoveduje gosp. fajmoštru, da ni nikjer strahu najdel. V tem je priberačila neka baba in sliši to. Potlej poduči ona gosp. fajmoštra, da naj ga zapro v ječo, kjer je eno« samo okno; naj mu dajo luč, ktero bo zmiraj gledal, in naj mu pod skledo živo vrano poveznejo, da naj to skledo še le tretji dan odvezne, viditi, kaj je pod njo. Gospod faj-mošter vse tako stori. Neprestrašenec bi bil rad berž zvedil, kaj je pod skledo; odvezne jo tedaj, vrana mu zleti v obraz, in on upije, da ga je strah, kakor nikdar še tako.
Poženčan.