630
Književne novosti.
v VII. stoletju, ki bi n. pr. kar takole v sanjah verjel, da je njegova neumna žena kakorsibodi potomka — oslice; to so samo domislice, primere, na finejši način izraženo isto, kar povedo i (dandanašnji toli priljubljene »psovke" z raznimi živalimi.
—  Stvarjenje žen iz grude in iz morja pa ima najbrž bajeslovno podlago; zato je gosp. pisatelj prav storil, da je ta del označil kot vrinek.
S podrobno filološkega stališča razprave na tem mestu ne morem presojati; toliko pa lahko povem, da je pisana premišljeno in z vestno uporabo pripomočkov. O načinu raziskavanja in o podrobnostih bi seveda imel pripomniti to in ono, bi umeval ta in oni verz drugače. — Odločitev bi se tuintam morda malo drugače glasila, ko bi gosp. pisatelj vzel za podlago novejši tekst; služila sta mu menda Bergkov in Buchholzov iz leta 1866., oz. 1864., a imamo že dokaj poznejše; tudi Sitzlerjeva razprava iz 1. 1894. (Jahrb.) bi opozorila na to in ono. Pri citatih bi bilo treba dobro paziti, dokazujejo li kaj za ono dobo, za katero so odbrani, ter jih razvrstiti kronološko.  Ni mi jasno, kako pride Lukrecij (st. 9.) do grškega besedila.
—  Zgledi za pasje lastnosti (st. 10.) niso prav izbrani, ker svedočijo le o vrlinah; eden primeren zgled bi našel gosp. pisatelj pri samem sebi (str. 9.) iz Hesioda. — Konjektura k 10. verzu doseže vsaj to, da se tekst bere brez velike prisiljenosti. — Ker je tiskarski škrat, kakor se pri takih razpravah vedno godi, hudo razsajal, ne govorim nič o jezikovni obliki.
Na vse to sem gosp. pisatelju hvaležen, da mi je dal pri Slovencih redko priliko, malce govoriti o stvareh, ki segajo nekaj preko vsakdanjih potreb in vsakdanje mizerije.                                                                     Dr. Jos. Tominšek.
Metodika zemljepisnega pouka na ljudski šoli, razkazana na svojem razvoju. Spisal Gabrijel Majcen. Cena 2 K, po pošti 2 K 20 h. Knjigo ocenimo pozneje.
Sienkievvicz:  Potop.  II. knjiga. »Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1905.
Ta knjiga je izšla kot 150.^-156. snopič Slovanske knjižnice. Prevod je pre-skrbel g. Podravski. Ves roman ,,Potop" znaša v prevodu za naročnike ,,Slovanske knjižnice" 4 K 80 h, kar je spričo velike obsežnosti tega dela gotovo malo. Uredništvo pripravlja za izdajo zdaj grofa Leva Tolstega znameniti roman „Ana Kar en i na", a za tem najpopularnejše delo velikega Rusa, roman: „Vojna in mir". — Slovansko knjižnico toplo priporočamo v naročevanje!
Sitni priloži. To je naslov zanimivi razpravi, ki jo je napisal v hrvaškem jeziku g. dr. Fr. Ilešič in ki je izšla kot ponatis iz 1. zvezka X. knjige »Zbornika za narodni život i običaje južnih Slaven a".
„Materialien zur Lehre von der Rehabilitation" je naslov 408. strani obsegajoči knjigi, ki sta jo skupaj izdala naš rojak dr. Janko Polec in dr. Ernst Delaquis v Berlinu.
Ante Petrovič: Študije in portreti. Zagreb 1905. Tisak in naklada Antuna Scholza. Ciena 3 K. O tej knjigi, v kateri nahajamo tudi esej o našem Simonu Gregorčiču, izpregovorimo kaj več pozneje.
Katalinič-Jeretov: S moje lire. (Pjesme 1884—1903). U Zagrebu. Izdala »Matica Hrvatska" 1904. — V Volosko so ga prinesli h krstu in tam je Kataliniča pobratila vila petja; zato sedaj z njegove strune zveni hvala Voloski, Opatiji, Reki, celi Istri, zato opeva morje in rojake-mornarje, zato kliče v boj zoper signorijo italijansko in leva beneškega, izpod katerega si je istrski Hrvat jedva rešil svojo narodnost.
Stoječ na radikalno - narodnem stališču, vpraša v Boki: »Kad če Uskrs svoj slaviti razdvojena tužna brača?   Če se je s tem taknil srbsko - hrvatskih odnošajev,
Književne novosti.
631
pa zatrjuje v pesmi „0 stoljetnici rodjenja Franja Prešerna", da »Hrvatska i Slovenija dvie su seke", ter že vidi dobo, „gdjeno Hrvat i Slovenac domovinu jednu dižu". Po svojem rodnem kraju blizu stoječ Slovencem, se v posebni pesmi spominja smrti Ivana vit. Nabergoja, ki je širil misel: Slovenac, Hrvat rodjeni je brat. Zdi se mi pa, da te vnanje vezi niso edine, ki vežejo Kataliniča na Slovence. Zdi se mi, da se je Katalinič učil pri Prešernu in Jenku, osobito pri zadnjem.
Prešerna spominjajo besede, da „od suza niknulo je ovo tužno, bolno cvieče" njegovih pesmi (stran 26.); prim. še „Serenato" (stran 60.) in »Notturno" (stran 67.), „Skoči . . . (stran 106., kjer pravi deklici: Jednom samo svibanj nama prama-ljetno siplje cvieče), „Sud svieta" (stran 139., = Nezakonska mati). Prav v duhu Prešernovih smrtnotužnih sonetov zveni Kataliničev sonet (stran 19.), kjer pravi pesnik reki:
U meni ljubav odavno je pala,
a čvrsta vera davno smalaksala
i duša moja više se ne nada,
zato pričakuje le v njenem krilu leka,  v morju  smrti z globokim grobom. (Pesem „Sirena", stran 59., 60. je Goethejev „Fischer" ali Prešernov „Ribič".)
Pesimizem pa nikakor ne nadvlada pesnik, ki marveč zagotavlja („Moje evangelje", stran 99.), da
„strupa u taj svjetski boj
sa vjerom i sa nadom . . .
I klonut neče nikada,
viek dizat vedro čelo."
To je prav tako pri Jenku. Slična sta si pa pesnika tudi po zahtevi, da „za blagor očetnjave naj puška govori", po bojevitosti svojega duha v narodnostnih stvareh. Skupna jima je otožnost, ki jo bude „Obrazi iz narave". Ako Jenku „ka-menje budi se in občutke moje z mano čuti, z mano glasne pesmi poje", čuti Kataliniču solnce človeško tugo (stran 28./29.), zora roni solze ob človeški nesreči (stran 31.). Jenkov „Zimski dan" vidimo pred seboj, ko čitamo pesem „Snieg", (stran 142.):
Jenko:                   kolo živo,
Starec gre iz gorke hiše         pa gledaju nebo sivo,
in spomin se mu posili,          sječaju se:
dni premišlja, ki so bili,          prošlih danka,
in na tihem solze briše.         prošlog cvieča,
Katalinič:
davnih sanka,
motre bielo polje, Sjede starci zamišljeni,            motrL bidi brjeg
zamišljeni, izmoreni,               . M         ffl    layam gn
pa gledaju
(Prim. pesem na str. 87./88.). Opozoriti še je na to, da sta dva taka „obraza" Kataliničeva zložena v isti meri kakor Jenkovi „Obrazi". („Tiho potok teče — mirno struji krajem..." str. 82./83., „Nebu sa višine — dvie su zviezde pale..." str. 102.); seveda je to tudi mera Vrazovih »Djulabij".
Kataliničeva lira zveni nežno-otožno, kadar jo bude nobrazi" iz narave, nam poje globoko v srce, ko toži v najrazličnejših varijacijah za pokojno majko — misel
632
Književne novosti.
na izgubljeno mater je toplo čuvstvo, ki greje celo knjigo — a doni mogočno silno, ko bodri za boj zoper sovražnike naroda. Narava in majka, to dvoje daje Katali-nicevi poeziji čar, ki ga občutiš, če le vzameš knjigo v roke. Pesmi prigodnice so za tako zbirko manj prikladne; neestetična se mi zdi slika pesmi na strani 16. neprimeren izraz na strani 11„ da v grobu majčino srce »gnije".
Dr. Fran Ilešič.
Adela Milčinovič: Ivka. Zagreb 1905. — Cena 2 K (po pošti 10 h več). Naroča se pri pisateljici v Zagrebu, Kačičeva ulica 9. I. —
Knjiga združuje osem daljših in krajših črtic, ki so bile izvečine že objavljene v raznih hrvaških listih. — Pisateljica razume svoj posel dokaj dobro; razvoj in beseda ji tečeta gladko v lahkotnem podlistkarskem slogu. Piše pa tem laglje, ker je videla nekaj sveta; najljubši ji je seveda notranji svet, njeno lastno domovje: žensko srce. Že prva črtica, „Ivka", po kateri je naša knjiga naslovljena, je posvečena tej snovi. Ni pa se pisateljica vkopala le v notranjost; že kraji, kjer so nastale njene črtice, so jo odvračali od tega: večini je rojstni kraj Hamburg! Zato sem radovedno prečital črtico „Uz Alsteru" — ta krasna Alstera v Hamburgu! Ako tam stojiš ob lepem dnevu ali še lepšem večeru, mora te obiti nekaj takega kakor poezija, in bodi še tako duševno oglušel, in radi verjamemo pisateljici, da je ono izgubljeno dekle, rojeno tam na jugu, res za trenotek začutilo nežen dih poezije, tako dolgo, dokler se ni zavedalo, da je — lačno . . .
Tu slika iz mednarodnega vrvenja, „Jedno nedeljno popodne" pa prizor iz hrvaškega sela i. t. d., vsaka slika brez okraska, brez okvira, nič velikega, ali tudi nič majčkenega; kurentno blago.                                        Dr. Jos. Tominšek.
Gundulič und sein Osman. Eine sudslavische Litteraturstudie von Alfred Jensen. Goteborg, 1900. Strani 442.
Poročal sem že čisto kratko o tej knjigi; naj mi bo dovoljeno, tu malo obširneje navesti vsebino te znamenite študije našega švedskega slavista Jensena. Knjiga je sicer naslovljena le „Gundulič und sein Osman", a pisatelj razpravlja tudi o drugih sodobnih pisateljih, o kulturnih in političnih odnošajih Dubrovnika. Naslanjaje se na korenite študije Jirečkove, nam podaja Jensen V prvem poglavju zgodovino mesta, omenja razne dobe benečanske in turške oblasti in se dotika tudi politične ustave. Republika sicer ni bila materijalno bogsivedi kako močna, a zato se je odlikovala duševno, kar je pripoznal že Benečan Soranzo, ki je leta 1575. potoval skozi Dubrovnik v Carigrad. Da ne omenjam drugih mož, ki so se pohvalno izrazili o teh »jugoslovanskih Atenah", naj zadostuje le odlomek iz spominov maršalaMarmonta, ki je vladal tam od 1808.—1814.1.; on piše: „Jamais ou n'a vu un pavsplus heureux, plus prospere par un louable industrie, un sage economie et un aisance bien entendue".
Drugo poglavje prinaša pregled literature pred Gunduličem. Tu razpravlja Jensen tudi o vplivu italijanske renesanse in prihaja do zaključka, da se edino pod tem vplivom da razlagati tako cvetoča književnost dubrovniška. Veliko zapreko pa vidi pisatelj v tem, da Dubrovnik ni imel svoje tiskarne. Obširneje se peča z Men-četičem, pesnikom ljubezni (1457—1527). Zanimive so Jensenu tudi pustne igre „poklade", po katerih prehaja na Maruliča in Lucica. Zadnjega „Robinjo" analizira dokaj obširno in temeljito.
Mnogo truda je pisatelja stalo naslednje poglavje. Z veliko natančnostjo je prerešetal vso genealogijo rodbine Gunduliceve in kot letnico rojstva našega pesnika navaja  1588.   Potem priobčuje  ves register  služb in  dostojanstev, ki jih je