Kopanje v urejenih kopališčih ni samo prijetno, temveč tudi varno, kar pa ne bi mogli trditi za neurejena kopališča. Foto: Nataša Juhnov K dolgemu seznamu avgustovskih podražitev lahko pripišemo še skoraj 40-od-stotno povečanje participacij za zdravstvo. Po sklepu Zdravstvene skupnosti Slovenije se participacije povečujejo glede na rast povprečnega osebnega dohodka v Sloveniji, pri tem pa upoštevajo dvomesečno povprečje. S prvim avgustom pa so ukinili participacijo za zdravstvo v mariborski občini, potrebni VIŠJA LASTNA UDELEŽBA denar pa bodo zbrali v višjo prispevno stopnjo ter tako solidarizirali z bolniki. Prvi pregled pri splošnem zdravniku sedaj stane 15400 dinarjev, ponovni 7700, obisk zdravnika na domu 37800, in nočni obisk 75500 dinarjev. Pregled pri specialistu stane 30000 dinarjev ter zdravilo na recept 10300 dinarjev. Oskrbni dan v bolnišnici ali zdravilišču za največ 15 dni je 22400 dinarjev. Avstrijska pokojnina za kmečke zavarovance Po avstrijskih predpisih so do njihove pokojnine upravičeni delavci, ki imajo najmanj 15 let delovne dobe, moški pa so dopolnili starost 65 let in ženske 60 let. Tudi naši delavci, ki so bili na začasnem delu v Avstriji le nekaj let, imajo pa tudi delovno dobo doma, so že doslej lahko uveljavljali pravico do sorazmernega deleža avstrijske pokojnine in tisti, ki so izpolnjevali vse pogoje, to pokojnino že tudi prejemajo. Zapleti pa so se pojavili pri kmečkih zavarovancih, ki so bili v letih od 1972 do 1983 vključeni v starostno zavarovanje kmetov. Po našem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se to obdobje Murska Sobota, 3. avgusta 1989 • Leto XLI • Št. 30 • Cena 6500 din »Po daljšem bivanju v Sloveniji je zame srečanje s pripadniki madžarske narodnosti v Lendavi najlepši možen konec mojega dopustovanja,« je rekel očitno dobro razpoložen Imre Pozsgai (drugi z desne), madžarski državni minister in eden vodilnih partijskih funkcionarjev, minuli ponedeljek v pozdravu predstavnikom narodnosti in pomurskih političnih struktur na srečanju v Lendavi. Na Madžarskem priljubljen predvsem kot partijski reformator je tokrat obširneje govoril o programskih usmeritvah madžarske vlade pri uresničevanju narodnostne politike. Med drugim je rekel, da sodijo te naloge med osnovne, da v njih vidijo jamstvo za dobre sosedske odnose, da svojega odnosa do narodnosti ne mislijo graditi na reciprocitethh in da jim je cilj prerasti tako imenovani folklorni status narodnosti in doseči njihov politični in gospodarski razcvet. V korist prihodnjega vsestranskega razvoja Madžarov v Sloveniji bi bilo povezovanje z nedavno ustanovljenim narodnostnim kolegijem na Madžarskem, je rekel in izrazil pripravljenost, da se tudi sam angažira pri navezovanju prvih stikov. Osnovni smisel sodelovanja bi bila vsebinska bogatitev stikov z matičnim narodom. (ib, foto: nj) našim kmetom priznava v pokojninsko dobo, medtem ko avstrijski zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tega ni upošteval in je zato te zahtevke tudi zavračal. Kaže pa, da je po večletnih prizadevanjih naših oblasti le prišlo do dopolnitve konvencije o zagotavljanju socialne varnosti, ki velja med obema državama in od 1. julija letos avstrijski zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov, priznava v pokojninsko dobo. Vsi tisti naši kmetje oz. delavci, ki so bili več kot eno leto zaposleni v Avstriji, skupaj pa imajo več kot 15 let de lovne dobe in so dopolnili zahtevano starost, lahko zdaj ponovno uveljavljajo pravico do sorazmernega deleža avstrijske pokojnine. Ustrezne obrazce lahko že dobijo na sedežu svoje temeljne zadružne organizacije, zahtevke pa morajo izpolniti lastnoročno. Ob tem velja poudariti, da morajo zahtevke ponovno vložiti tudi tisti, ki so pravico do sorazmernega deleža avstrijske pokojnine že uveljavljali, pa jim je bila ta odbita. Našim delavcem, ki so bili na delu v Avstriji manj kot eno leto, avstrijski zavod izplača odpravnino v enkratnem znesku. L. Kovač Minuli konec tedna so bili Beltinci v znamenju folklornega festivala. Devetnajsti, kolikor se jih je že zvrstilo v tem ravenskem kraju s folklorno tradicijo, je sodil med skromnejše po številu nastopajočih skupin, kar je glede na čas, v katerem živimo, in reven dinar za kulturo razumljivo. Očitno pa je bilo tudi, da hranijo beltinski organizatorji sredstva in moči za naslednje — jubilejno folklorno srečanje, ki bo združeno z Dnevi slovenske folklore. ina Nafta Lendava PO SUHIH BOGATA LETA? Čeprav v lendavski Ini Nafti tudi tačas ne manjka težav, radi poudarjajo, da je mimo sedem suhih let in da prihajajo boljši časi. Tako obdobje se je pravzaprav že začelo, saj Sna Nafta ni več izgubar, te dni je odplačala še zadnji obrok za rafinerijsko opremo (ki jo je sicer prodala na Kitajsko), tako imenovane globoke vrtine za plin so v glavnem uspešne in omogočajo poceni surovino... Seveda pa si v kolektivu ne domišljajo, da bo poslej šlo vse gladko, kajti motnje v poslovanju (na tržišču) so normalen pojav. Tačas jih nekoliko bega padec cen metanola na svetovnem tržišču. Do pred kratkim so namreč bile dokaj ugodne in zaradi tega je bil poslovni uspeh v obračunski enoti petrokemija dokaj ugoden. Dobro pa je, da so naposled začeli predelovati plinski kondenzat (nafta, »obogatena« s plinom), ki ga dobivajo iz nahajališč v Podravini, s čimer so dodobra »zaposlene« predelovalne zmogljivosti Sicer že močno izrabljene rafinerije. V kolektivu menijo, da je gradnja nove rafinerije gospodarsko upravičena in da bo prav gotovo tako pokazala tndi študija, ki so jo naročili pri Ekonomskem inštitutu Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Seveda pa gradnje sami ne bodo zmogli, zato bodo pritegnili sovlagatelje doma in iz tujine, kamor želijo prodajati naftne derivate. Dodobra nameravajo izrabiti tudi gospodarske odpiranje sosednje Madžarske. 1 To bo zdaj lažje, saj je dosedanji predsednik kolektivnega poslovodnega odbora Jože Hajdinjak odšel v predstavništvo Ine Commerca v Budimpešto. Po sklepu delavskega sveta je zdaj vršilec dolžnosti predsednika kolektivnega poslovodnega odbora dipl, inženir .rudarstva Friderik Kramberger. S. Sobočan O domačijskem festivalu folklore lahko berete na Kulturnih obzorjih, v tej številki Vestnika pa si ogledate tudi fotoreportažo na zadnji — 20. strani, bb Foto: N. Juhnov ZDOMSKO-IZSEUENSKI PEJSAŽ S TROMEJE ; MARKO SKAČE PO OHRIDU stran 12 Se vračamo k zemeljski prvobitnosti, ljudski izvirnosti in človeški skupnosti? Ko bomo nekega dne prišli do popolnega popisa (kakršnega imajo Slovaki, ki so s pomočjo računalnikov zabeležili vse dosegljive podatke o vseh Slovakih, ki živijo po svetu), tedaj bomo mi, vnuki svojih dedov, obstali osupli pred količino in kakovostjo slovenskega ustvarjalnega deleža v novejši zgodovini. Če vztrajamo na pomurskih, tromejniških tleh, bi k spoznanju Draga Jančarja iz Terre incognite dodali, da gre v zdomsko-izseljenskem okviru Slovenije za precejšen delež pomurske ustvarjalnosti. To med drugim potrjuje srečanje s še enim tukajšnjih strokovnjakov, tokrat mag. Marjanom J. Žižkom iz Radenec, strateškim načrtovalcem v računalniškem gigantu IBM v kanadskem Torontu. (Poglejte na četrto stran!) Sicer pa so tukajšnji izobraženci že pred desetletji sprevideli, kako je s prekmurskim — danes bi dejali pomurskim — regionalizmom. »Temelji na politični in kulturni preteklosti zemlje. Zemljepisno ga je vzdrževala edino Mura. Migracijo prek Mure je nadkriljevala do prve svetovne vojne migracija prek Kučnice na zahod. Poleg vplivov političnih in zgodovinskih razmer, vplivov Mure in prekmurskih socialnih vplivov seje pod vplivom domačih prosvetiteljev katolikov in evangeličanov razvil močan prekmurski pokrajinski čut. Razumljivo je, da je ta regionalizem vsebinsko prepleten s historičnimi tradicijami. V svojem bistvu je proti našemu kolikor toliko alpsko niveliziranemu slovenstvu glasnik nižinskega in šele v drugi vrsti ozkosrčni provincializem našega človeka. In prav v tem moramo ločiti prekmurski regionalizem od šta- j jerskega, kranjskega in koroškega, ki vsi vključujejo bistvo alp- । skega človeka. Z likvidacijo historičnih tradicij in z brezkompro- i misno naslonitvijo na prekmursko zemljo pomeni prekmurski re- I gionalizem za nas Slovence ogromen kapital za okrepitev naših 1 kulturnih sil, in to predvsem glede usmerjanja naših pogledov v ] prihodnost in naše geopolitične ekspanzivnosti. Alpe s svojimi kotlinami in omejenimi horizonti so nas navezale na dom z njegovimi čustvi in na drobitev podrobnosti, nedoglednost prekmurskih ravnin nam more kazati poti v široki svet.« Kje vse nima razseljenih svojih udov ljudstvo ob tromeji Jugoslavija—Avstrija—Madžarska? Že od konca minulega stoletja so v izseljenstvu, zdomstvu, sezonstvu. Število? Kdo bi natanko vedel! Nedvomno jih je več deset tisoč ob dejstvu, da je matičnega pomurskega ljudstva po zadnjem štetju nekaj čez 130 tisoč. Največ naših rojakov je po Kanadi (Toronto, Montreal, Quebec, London, Hamilton, Edmonton, Calgary, Winnipeg). ZDA — predvsem enkraten »otok« Prekmurcev v Betlehemu v Pennsylvaniji, j pa Bridgeport in Faierfield v državi Connecticut, Cleveland, Ohio, Chicago, llinois, Palmerton. Pitsburg h in še kje — in južni Ameriki. Omenimo Venezuelo, Brazilijo (zlasti Sao Paolo), glavno mesto Urugvaja Montevideo, kjer je slovensko društvo Transmurana (prvo slovensko prekmursko društvo) in Argentino, predvsem Buenos Aires. Bernal, Cordoba in Rosario. Verjetno bi naše zdom-sko-izseljenske brate in sestre našli še kje v Čilu, Boliviji, Ekvadorju in Peruju. V Avstraliji so bila prva slovenska društva ustanovljena v 50. letih v Melbournu. Sydneyu. Adelaidi, Canberri. Perthu in drugje. Slednjič ostane Evropa, kjer bi moglo biti največ naših po ZR Nemčiji, Franciji. Italiji. Belgiji. Luksemburgu. Švici in Švedski (od Malmoja na jugu do Stockholma na severu) ter seveda v sosednji Avstriji. Nedvomno hvale vredno, če želimo končno slediti Slovakom, pri čemer pa še vedno ostaja odprto vprašanje, če se res vračamo k zemeljski prvobitnosti, ljudski izvirnosti in človeški skupnosti. Premislek o tem je pač poglavje zase. Branko Žunec aktualno doma in po svetu V teh dneh so delegati slovenske skupščine odločili, da bomo o ustavnih dopolnilih razpravljali še do sredine septembra, partija se je v pripravah na kongres zavzela za evropsko kakovost življenja in za pluralizem, Vladimir Dedijer pa je obtožil Slovence, da grdo ravnajo z manjšinami. Ameriški diplomat Felix Bloch je pri-, znal, da je vohunil za Sovjetsko zvezo, v ZDA pa je slavila 99. rojstni dan Rose Kennedy, mater familias znanega političnega klana. Britanska premierka Thatcherjeva je zamenjala celo goro ministrov, ženske pa so zrušile tudi japonskega premiera Una in to dvakrat. Najprej njegovo razmerje z neko tokijsko gejšo, potem pa še zmaga socialistov na delnih volitvah v zgornji dom, kjer je imela glavno besedo voditeljica stranke Takao Doi. In na tejle sliki so spet Japonci, ki so se kot sardine strpali v neki tokijski bazen. Japonci delajo pač vse po japonsko ... Te dni sem naletel na maratonsko oddajo tretjega kanala beograjske televizije, kjer je bil v središču dogajanja Igor, mladinec iz Slovenije, ki je odgovarjal na vprašanja gledalcev v svojem imenu in v imenu vodstva mladinske organizacije, ne pa tudi slovenske mladine nasploh, kakor so vztrajno terjali od njega, ker pač takšnega pooblastila ni imel, čeprav od funkcionarjev pričakujejo, da govorijo v imenu vsega članstva, če ne že v imenu vsega ljudstva, pač po tistem prastarem pravilu: Mi ljudstvo (narod) odločamo . . . globus O TAJNEM PROTOKOLU Zahodnonemški tisk posveča veliko pozornost izjavi Valentina Falina, nekdanjega sovjetskega veleposlanika v Bonnu, sicer pa šefa Oddelka za mednarodne odnose pri CK KP Sovjetske zveze, v zvezi s tajnim protokolom k sporazumu o nenapadanju med Našli Petiifijev grob Skupina mednarodnih strokovnjakov je sporočila, da so v Sibiriji našli grob znamenitega madžarskega pesnika in revolucionarja Sandorja Petbfi-ja. Njegove posmrtne ostanke sta identificirala dva strokovnjaka clevelandskega muzeja. Celotno akcijo je financiral ameriški industrialec madžarskega rodu Ferencz Morvai. Sporočilo tudi pravi, da bodo Petofijeve posmrtne ostanke prepeljali na Madžarsko. Sandor Petofi je bil v revolucionarnem letu 1848 na čelu budimpeštanske demokratične mladine. Bil je glavni ideolog revolucije. Doslej se je verjelo, da je leta 1849 padel kot adjutant poljskega revolucionarnega generala Berna pri Seges-varu (Romunija). Po najnovejših ugotovitvah naj bi ga Rusi zajeli, umrl pa je leta 1856 v zaporu. Pokopan je bil potem na pokopališču blizu mesta Barguzin ob Bajkalskem jezeru. nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo leta 1939. Falin je v tajni dodatek k sporazumu prepričan, čeprav ga uradna Moskva doslej še ni priznala. Berlin in Moskva sta si razdelila vzhodno Evropo: Hitlerje dobil zahodno in osrednjo Poljsko, Stalin vzhodno Poljsko, Baltik in Besarabijo. V zahodnonemških arhivih hranijo mikrofilm tajnega protokola s podpisi takratnih zunanjih ministrov von Ribentropa in Molotova. Našli pa so tudi zemljevid z začrtanimi linijami »interesnih sfer« ter s podpisi Ribentropa in Stalina. V baltiških sovjetskih republikah Estoniji, Letoniji in Litvaniji je že dalj časa slišati zahteve, da se nemško-sovjetski sporazum iz leta 1939, po katerem so leta 1940 izgubile samostojnost, razveljavi. Plebiscit pa takšen! Če je slovenska politika zagrešila kdaj kakšno neumnost ali ne, potem jo je s Temeljno listino (in opozicijsko Majniško deklaracijo) prav gotovo. Čeprav so podpisovanje podaljšali od 20. julija do konca leta, je prvi rezultat in vtis pač vse kaj drugega kot ohrabrujoč: kdor je imel namen, ta je podpisal, kdor ni imel namena, ni podpisal (ali pa morda bo, ko mu bodo pihali na dušo). Takšen podpis seveda nima nobene teže. Saj se državljani najbrž v veliki večini strinjajo s predloženim pa čeprav ne podpišejo; siti so takšnih ali drugačnih kampanj in političnih ribarij »v imenu ljudstva,« referendumov in podobnih izjasnjevanj. Hočejo učinke, naravnane na človekovo socialno varnost. Le kaj se bo zgodilo, če obeh listin ne bo podpisala polovica slovenskih volivcev! Scenarij je že znan. »V Evropo« se ne pride bežečki Zvezna skupščina se je pretekli teden ukvarjala tudi z zunanjo politiko. Uvod v razpravo je imel zvezni sekretar za zunanje zadeve Budimir Lončar, ki je poudaril, da brez jugoslovanske enotnosti ne moremo vstopiti v evropske združevalne procese ta-korekoč čez noč. Dejal je tudi, da so pogoji za vključitev v Evropo predvsem v tem, da mora Ju- goslavija vztrajati pri tržnem gospodarstvu, pluralizmu političnega sistema in izpopolnjevanju pravnega sistema. Ko so potem nekateri delegati zveznemu sekretarju nekoliko »po prstih hodili« zaradi premajhne učinkovitosti naše zunanje politike, se je Budimir Lončar vprašal: »Prosim vas, katera diplomacija pa lahko brani tak- Že avgusta manj inflacije? šno neenotnost v Jugoslaviji, in to pri tako pomembnem vprašanju, kot je Kosovo?« Seveda je bila to tista sporna tema o (ne)sporazumevanju mladih v jugoslovanskem vodstvu mladinske organizacije, ko je slovenska delegacija zapustila sejo zaradi brezobzirnega napada predsednika kosovske mladine na Slovenijo in je tudi predsednik zveznega mladinskega foruma odstopil s funkcije predsednika tisti hip, ko je njegov predlog ostal brez podpore večine in je bil to (pošten) razlog za ugotovitev nezaupnice. Stvar je bila očitno v tem, da so ga takrat jemali kot Slovenca, ne pa kot predsednika Zveze socialistične mladine Jugoslavije, v sporu, ki ga je začel predsednik kosovske mladine, po metodi »džonom na čoveka«, kar je vsebinski napad brez izbiranja sredstev in spoštovanja kakršnih koli pravil igre. Zato on najbrž ni prišel v oddajo tretjega programa, kjer naj bi z argumenti podprl svoja stališča v navzočnosti zainteresiranih sogovornikov mlade generacije in najširše javnosti televizijskih gledalcev, čeprav so ga vztrajno vabili na javni po- (Ne)sporazumevanje govor, ne nazadnje z namero, da Igorja postavijo na »zatožno klop« in ga navzkrižno sprašujejo, česar so tukajšnji prenapeteži zelo vešči. Igor, ne vem. kako so ga predstavili, ker sem televizor vključil pozneje, kakor tudi večina gledalcev, ki so ga spraševali, je tako za vselej ostal v tukajšnji javnosti pač Igor, ki nikomur ni ostal dolžan, čeprav so si zelo prizadevali, da ga pritisnejo ob zid in spravijo v protislovje s samim seboj ali vsaj v zadrego, in je v nekem trenutku moral protestirati zaradi nenehnega pritiska, naj misli tako kot spraše-valci in pove svoje prepričanje ter prizna napačnost stališč foruma, ki ga zastopa, a z ugotovitvijo, da bi tak postopek sicer bil mogoč, vendar ničesar ne bi rešil. Igor je storil nekaj, kar mnogi tukaj očitajo Slovencem, da namreč dovoljujejo svoje zapletanje v neprincipielne replike, namesto da bi vztrajali pri načelih, ki jih vodijo v svobodnejšo družbo, da bi dokazali vsebinsko vrednost teh sijajnih načel. On je vztrajal pri bistvu zadeve, da je namreč boj za svobodnejšega človeka povsod pomembnejši od obvladovanja množic (narodov) za vsako ceno, kar je nedvomno ostalo odmevno. Povsem logično je torej, da je nujno potrebno izkoristiti vsako možnost javnih pogovorov za pojasnjevanje dogajanj v Sloveniji, ki niso samo črno-bela, kot jih slikajo tukaj v javnih glasilih in drugod. Take možnosti se je nekoliko pozneje, ko je bila razprava na istem tretjem kanalu o dogajanjih na kninskem območju ob proslavi jubileja kosovske bitke v krogu novinarjev, ki so od tamkaj poročali, izognil Slivnik od Dela, ki da je odklonil sodelovanje v oddaji, ki je bila < sicer zelo zanimiva prav zaradi tega, ker vsega ni treba metati v en ® koš s povečevanjem drobcev, ki zamegljujejo celoto. rd U Podobno je bilo tudi razpravljanje o dvestoti obletnici francoske O revolucije, ki je rodila deklaracijo o človekovih pravicah, iz katere je § načelo, da je človek toliko svoboden, kolikor svobode ne jemlje dru-gim, glede na še vedno veljavno pravilo o enakosti, ki praktično po-— meni enakost v večjem ali manjšem suženjstvu. To praktično pomeni, O da smo pravkar na mejniku pojmovanja enakosti neenakih na način S (ne)osvobajanja osebnosti in narodov, ki so še vedno predmet podre-— janja samih sebi. Rečeno je bilo, da smo proces osvobajanja začeli s “ samoupravljanjem prav mi, da pa uresničevanja ni bilo zaradi odporov, ki so različno zaznavni, kar se opazno izraža zlasti v obtoževanju Kardelja za vse slabo pri nas, ne da bi se spomnili, da je prav Kardelj uporabljal pravilo svobode v okviru spoštovanja svobod vseh drugih, ne pa na tuj račun. Viktor Sirec NEW YORK — Na pogajanjih med predstavniki mehiške vlade in preko 300 bank so se dogovorili, da bodo mehiški dolg v znesku 54 milijard dolarjev zmanjšali za 12 milijard in to tako, da bodo nekatere banke znižale glavnice in pri tem še naprej zaračunavale 10-odstotne obresti, do-čim bodo druge banke znižale samo obrestno mero in sicer na 6,25 odstotka. RIM — Na italijanski strani Jadrana se poskušajo znebiti nadležnih alg tako, da morje umetno »prezračujejo«. Na stotine ribiških čolnov in ladjic prečesava morje, da bi z valovanjem vnesli v vodo več kisika. Uporabljajo tudi turbopihalnike, ki zrak vbrizgavajo v večje globine. Sodijo, da so ti ukrepi uspešni. Morje naplavlja vedno več mrtvih rib, školjk in rakov, ki so poginili zaradi pomanjkanja kisika v vodi. V najbolj znanih turističnih krajih ob Jadranu so v juliju zabeležili 43 odstotkov turistov manj kot julija lani. BUDIMPEŠTA — Na dopolnilnih volitvah v ljudsko skupščino so prvič po letu 1947 sodelovale tudi opozicijske stranke. Za 4 prazna mesta je kandidiralo 12 kandidatov — vladajoča partija jih je postavila 5, ostale opozicija. V Godolu blizu Budimpešte je z 69 odstotki glasov zmagal kandidat Madžarskega, demokratičnega foruma. Tako je opozicija dobila prvega poslanca. BONN — Zahodnonemški sindikati bodo začeli akcijo proti naraščanju nestrpnosti do tujcev. Zavzeli se bodo tudi za bolj human zakon o tujcih. Prvo pobudo za spremembo tega zakona so dali že leta 1982. V ZR Nemčiji je 4,5 milijona tujcev,, največ Turkov in Jugoslovanov. MOSKVA — V Sovjetski zvezi državljanom, ki kot turisti potujejo na Madžarsko, ne zamenjavajo več forintov za rublje. Kot razlog navajajo trgovinski primanjkljaj z Madžarsko. Še lani so smeli sovjetski državljani ob potovanju v katero od vzhodnoevropskih držav zamenjati 500 rubljev. Ker pa so omenjene države omejile vrednost blaga, ki ga smejo sovjetski turisti prenesti čez mejo, so omejili rubeljsko kvoto za zamenjavo s 500 na 50 rubljev. NEW DELHI — Neurja so v Indiji prejšnji teden terjala 750 človeških življenj, 2000 ljudi pa pogrešajo. Največ žrtev so zahtevale povodnji, plazovi in ruševine od viharjev uničenih hiš. Desettisočem prebivalcev na poplavnih območjih je hrano in drugo pomoč dovažala vojska. globus TEGA TA HIP NE ZMOREMO Prejšnji teden je slovenska skupščina sklenila, da je treba predlog ustavnih dopolnil določiti do 15. septembra. Kdo bi lahko imel v glavi vse doslej izgovorjeno in zapisano o slovenski ustavi kakršna je in kakršna naj bi bila! Pragozd mnenj, kritik, predlogov. Zgodovina civilizacije nas uči, da je bilo vsako odkritje v bistvu zelo preprosta zadeva. V prenešenem smislu bi lahko to trdili tudi za vse naše ustave po letu 1945, ki so poskušale urejati državljanov položaj skoraj do podrobnosti. Ni nam uspelo, da bi se približali trditvi: »v preprostosti je veličina ustave«, ki jo je v Komunistu zapisal znani slovenski dramski igralec Polde Bibič. Tako je pred dnevi dejal podpredsednik zvezne vlade Aleksandar Mitrovič, ko je zatrdil, da je inflacija dosegla svoj vrh v juliju. Povedal je tudi, da znašajo devizne rezerve naše države 4,1 milijarde dolarjev, do konca avgusta pa naj bi presegle pet milijard (pred nekaj leti smo bili zadovoljni z eno samo milijardo). Takšna ugodna bilanca povečuje vladi manevrski prostor, da brez toliko kritiziranih zamrznitev cen v preteklosti z različnimi intervencijami vpliva na cene tudi s sprostitvijo uvoza in domačimi blagovnimi rezervami. Tako je poslal zis iz zveznih rezerv na trg 600 tisoč ton pšenice, 20 tisoč ton moke, 60 tisoč ton sladkorja, 5200 ton rafiniranega jedilnega olja in 2500 ton svinjske masti. Na tiskovni konferenci so Mitroviču očitali, da pšenico uvažamo po dumpinških cenah, da bi breme socialne politike prevalili na pridelovalce žit. Mitrovič je zanikal, da bi pšenico uvažali, sprejet pa je sklep — kot je dejal — da jo bomo uvozili, če bodo cene na jugoslovanskem trgu nerealne. Tačas so domače cene osnovnih kmetijskih pridelkov za 15 do 40 odstotkov višje od svetovnih. Posegi iz blagovnih rezerv so močno vznemirili pridelovalce. V Gospodarski zbornici Jugoslavije menijo, da so domača živila draga predvsem zaradi visokih proizvajalnih stroškov, ne pa zaradi monopolnega in negospodarnega obnašanja. Na zahodnoevropskem trgu so jedilno olje in druga živila res za polovico cenejša, toda države te cene dotirajo do 70 odstotkov, menijo v Združenju za kmetijstvo in živilsko industrijo Jugoslavije. Vsekakor so takšni posegi vlade obetavnejši kot pa administrativno določanje cen. To je tudi pot k tržnemu gospodarstvu, ki bi moralo pomesti s profitarsko filozofijo številnih posrednikov med proizvajalci in porabniki. V tem klobčiču tiči najbrž tudi odgovor na vprašanje, kje so učinki 21 tisoč milijard dinarjev, ki jih kmetijstvo dobi v obliki različnih olajšav in regresiranja obresti. Na avgust nam ni treba več čakati, ker je že tu. Ob koncu meseca bomo videli, kolikšno ceno ima trditev v naslovu, ki jo je v drugi polovici julija izrekel podpredsednik vlade A. Mitrovič. 1. december praznik? Črnogorski delegat v zveznem zboru, Radivoj Ščekič, je zvezni skupščini poslal predlog, da naj se L december razglasi za državni praznik. Po njegovem mnenju bi s tem trajno zaznamovali dan zedinjenja jugoslovanskih narodov in ustanovitev skupne države. Ščekič meni, da je 1. december poleg 29. novembra, za jugoslovanske narode najpomembnejši dan. »Z razglasitvijo L decembra za državni praznik bodo ustvarjeni temeljni pogoji za popolnejše dojemanje zgodovinskih razlogov, potreb in političnih ciljev za ustanovitev skupne države jugoslovanskih narodov,« je v utemeljitvi predloga zapisal Ščekič. V predaprilski Jugoslaviji je bil L december Praznik zedinjenja. Prepričan sem, vsak dan bolj, da se ustave ne bi smelo pisati v razrvanih razmerah, meni Bibič. Ustava ni in ne more biti samo pravni akt, samo zakon, ki uravnava naše vsakdanje življenje, ustava je zakladnica osnovnih in bistvenih zakonitosti smisla našega življenja. Usodno pomembna je. Kot Mojzesovih deset zapovedi. Umaknil se je v puščavo in šele v popolni samoti, se pravi v dokončni zbranosti, mu je bog zapovedal osnovne zakone, ki v temelju držijo še danes. Že res, danes se o zakonih dogovarjamo, nikakor pa o ustavi ne bi smeli mešetariti. Ali pa se danes, ko smo do skrajnosti, celo do sovražnosti razdvojeni, ko vsak po svoje razumevamo osnovne pojme našega sožitja, recimo demokracijo, ali človekove pravice, lahko dogovarjamo? O tako usodnih vprašanjih, kot je ustava? Težko. Preveč smo nestrpni v svoji različnosti. Preveč smo nestrpni v svojih namenih, stremljenjih. V boju za oblast. Ne vidimo čez trenutne interese. Z ustavo pa bi morali najti zakonitosti, ki so nad trenutkom, nad borbo za oblast, nad ozko koristjo, morali bi se dogovoriti o zakonitostih, ki so obče, trajnejše. Zdi se mi, da tega ta hip ne zmoremo. Tega se bojim, kadar listam po ustavnih besedilih. Ovinkasta so in zvita. Pisana v tistem odtujenem pravniškem jeziku, ki ga nihče na tem svetu ne razume. Tudi jaz marsičesa ne razumem. Priznam! Lahko torej sploh govorim o nečem, česar ne razumem? Toda ustavo bi moral razumeti vsak. Preprosta bi morala biti in pregledna. Jasna. Nedvoumna. Kot na primer avnojski dokument. Neki znanec mi je pripovedoval, da ga je ponovno prebral. Sedaj, ko toliko govorimo o njem. Kar nekam razočaran da je bil, je rekel, nič učenjakarskega ni našel v njem. Enostaven je, kot bi ga napisal kdorkoli. Vse je jasno, vse znano, samoposebi umevno. V preprostosti je veličina ustave; ki uzakonja osnovne človeko- v žarišču dogodkov ve pravice in svoboščine. Kaj to je, ve in čuti Vsak. Zakoni, ki so zaviti in nejasni in polni lukenj, kot temu pravi ljudstvo, so takšni samo zaradi tega, ker oblastniki ne znajo vladati pa ribarijo v kalnem, da bi obdržali oblast. Ko tudi ribarjenja v kalnem ne obvladajo več, si pomagajo z nasiljem. Takrat doživimo Kosovo. Pa Trg nebeškega miru. Ustava naj da človeku tudi možnost, da bo lahko živel vredno, dostojno življenje. Človek ima močen gon po samoohranitvi. Po preživetju. Ce ne sme govoriti resnice, laže. Če s svojim delom ne zasluži za preživetje, potem pač goljufa ali celo krade. Po vseh socialističnih deželah ljudje prekupčujejo, nezakonito menjavajo svoj denar za kapitalističnega. Socialistični denar pač ni denar, ampak politika. Pri nas sem srečal celo poklicnega vojaka, oficirja, ki mora podnajemniško stanovanje plačevati z nemškimi markami. Na najbolj absurden način se načenja moralna drža socialističnega človeka. In tako danes končno opažamo svojo globoko moralno krizo. Iščemo poti. Ne v nacionalni in ne v realni, ampak v kulturni socializem. Ustava naj bi bila naš najvišji etični zakon. Smo ga sposobni ustvariti, etični zakon, tako moralno razrvani, kot smo? Če se ne bomo spremenili sami, nas tudi zakon ne bo rešil. STRAN 2 VESTNIK, 3. AVGUST 1988 Z nacionalizmi pomesti pred svojim pragom O mednacionalnih odnosih v državi so se na 25. plenumu CK ZKJ kopja lomila kar 20 ur oziroma dva dneva. Po številnih medsebojnih obtoževanjih in grajanjih bi težko rekli, da je bil storjen korak naprej pri razčiščevanju tega vprašanja. O tem govori tudi to, da najvišji partijski forum ni bil sposoben sprejeti sklepov o razvoju mednacionalnih odnosov in nalogah Zveze komunistov pri tem, temveč je to preložil na prihodnjo sejo. Razpravljale! so se sicer zavzemali za takojšnje prenehanje medrepubliških sporov, ki stanje čedalje bolj zaostrujejo in vodijo našo državo v zanesljiv propad. Vendar so naposled ostajali le pri načenjanju konkretnih problemov in vprašanj, velikokrat pa so se stališča povsem razlikovala in si celo nasprotovala. Pokazalo se je, da so mnogokrat sporne že izrečene posamezne trditve, stavki in besede. Zato so jih morali avtorji ponovno razlagati in analizirati. Po mnenju večine razpra-vljalcev na seji CK ZKJ so resne ovire za zmanjševanje napetosti, kajti čedalje več je kameleonstva in sprenevedanja, ko posamezna republiška vodstva obtožujejo dejanja in izjave drugih, na svoje okolje in dogajanje v njem pa pozabljajo. Postavlja se tudi vprašanje kakovosti priprav na to sejo ter mnenje, da je zgrešila svoj namen in podobno. Ton temu plenumu jugoslovanskih komunistov so dajale tudi ugotovitve, da v mnogih okoljih obstajajo konkretni povzročitelji sporov in središča nesoglasij, vendar je vsaka razprava, v kateri so o tem spregovorili, naletela na burne reakcije. To se je zgodilo zlasti Dušanu Dragosavcu iz SR Hrvaške, ki je s svojo kritično naravnano razpravo povzročil plaz razprav srbskih predstavnikov. Podobno se je dogajalo uvodničarju, članu predsedstva CK ZKJ Ivici Račanu. In takih primerov bi lahko našteli še precej. Če bi bila za nacionalizme res kriva samo sprta vodstva, potem bi bila rešitev kajpada preveč preprosta. Danes namreč mednacionalni prepiri prodirajo tudi v Zvezo komunistov in v njena vodstva, zatem pa »okužijo« še članstvo. Istočasno pa se deli Zveze komunistov vedno manj ograjujejo od nacionalističnega delovanja, s čimer gredo spopadi med pokrajinskimi in republiškimi vodstvi čez vse razumne meje in so daleč od ustvarjalnega dialoga različnih pogledov. Skrhani mednacionalni odnosi pa so že itak močno nažrli stabilnost naše družbe. Nesporno je, da so vse ostrejše mednacionalne delitve in spori predvsem posledica družbene in gospodarske krize. Zato mora biti edini odgovor nacionalizmu širjenje prostora svobodi in demokraciji ter dostojanstvu človeka. Z besedami se vsi zavzemajo za obračun z nacionalizmi v svojih okoljih, kar bo treba čim-prej dokazati tudi s konkretnimi dejanji. Brez njih in ustvarjalnih dialogov o razlikah v pogledih na prihodnji razvoj našega socializma pa bo težko poiskati pravo pot za spopad z vse glasnejšimi nacionalističnimi pojavi. Milan Jerše ----LENDAVA______________________________________________ Železnica že sto let Železnica ostaja eden od simbolov slabe povezanosti Prekmurja z ostalo Slovenijo. Kljub mnogim prednostim železnice in dolgoletni tradiciji pa ta oblika transporta pri nas ni dosegla želenega napredka. Proga skozi Lendavo je začela delovati že leta 1890, torej bodo drugo leto praznovali stoletnico obstoja. V tem času so sicer dosegli precejšen razvoj, ne pa takšnega, kot je bil značilen za nekatera druga območja v naši republiki. Danes je v Lendavi zaposlenih 17 delavcev. Do letošnjega leta so spadali pod temeljno organizacijo združenega dela Železniški prevoz Varaždin, po reorganizaciji v začetku leta pa spadajo v okvir Železniško-transportnega podjetja Zagreb. Šef postaje Josip Varga je povedal, da je potniškega prometa na progi, ki gre skozi Lendavo, zelo malo, saj je bilo celo lansko leto le 5220 potnikov. Proga ima sicer zvezo z vsemi kraji Jugoslavije in svetom, vendar ne gre direktno dlje kot do Čakovca, zato je ob daljši vožnji treba veliko prestopati. Veliko večje tovornega prometa. Največ prevažajo surove nafte, a od prejšnjega meseca za 350 000 ton manj, kar je tretjina vse surove nafte. »Nekateri se pritožujejo, da nismo poceni, vendar pa je glede na količino, gospodarnost in ekološki vidik železniški promet gotovo prednost,« je povedal Josip Varga. Na železnici se že nekaj časa ubadajo z gospodarskimi problemi, katerih posledica je omejevanje naložb. Kljub temu so lani usposobili progo za 18-tonski osni pritisk. Ob tem pa 17 zaposlenih vsak dan skrbi za brezhibnost prog, ki so pogosto potrebne popravila, in za telefonske zveze, zelo pomembne za varnost v prometu. Skrb pa zbuja tudi dejstvo, da je edino cestni prehod pri Nafti zaščiten z železniškimi zapornicami, ostali so zavarovani le s cestnimi znaki. Delavce posebej skrbijo prenizki osebni dohodki, saj železničarji na lendavski progi, kot pravi Josip Varga, dobivajo dohodek po hrvaških merilih, ker spadajo v tamkajšnjo delovno organizacijo. Zato so plače za 30 odstotkov nižje kot plače za enako delo v slovenskih delovnih organizacijah. Če tega problema ne bodo rešili, bodo delavci službo najbrž zapuščali. Osnovna organizacija sindikata je vključena v lendavski sindikat in jim poskuša pomagati, a tudi oni do zdaj niso storili nič oprijemljivega. Jože Gabor Priprave na programsko-volilno sejo ZKS v Lendavi Komite bodo zredčili V občinski organizaciji ZKS v Lendavi ugotavljajo, da je bilo dosedanje število članov občinskega komiteja (30) preveliko, zato naj bi bil nov komite, ki ga bodo izvolili na programsko-volilni seji, ki bo 30. septembra, manjši; predlagajo 21 članov. Zanj so že evidentirali 42 možnih kandidatov. Prav tako so že evidentirali kandidate za predsednika občinske konference ZKS, predsedstvo, sekretarja predsedstva, izvršnega sekretarja, tovariško razsodišče, statutarno in nadzorno komisijo, delegate za 11. kongres ZKS in 14. Kongres ZKJ, imajo pa tudi evidentirane kandidate za sekretarja medobčinskega sveta ZKS, člane tega sveta, pa tudi (evidentirane) kandidate za člana CK ZKS, člane predsedstva ZKS in člane CK ZKJ. Skratka: kljub dopustniškemu obdobju, ko družbenopolitična aktivnost nekoliko popusti, v Lendavi potekajo določene aktivnosti, da bi bila programsko-volilna seja uspešna in da na njej ne bi prišlo do neljubih zapletov. Predsedstvo občinskega komiteja ZKS Lendava je pozvalo osnovne organizacije, naj do konca tega meseca predlagajo še nove kandidate, kajti med evidentiranimi je veliko takih, ki ne pristajajo na kandidaturo. Le zakaj pa so se potem dovolili evidentirati? Š. S. Način prodaje živil iz zveznih blagovnih rezerv dvignil prah Potrošnik izjema? Tudi Pomurci so se minuli teden dočakali obljubljenih cenejših živil iz tako imenovanih zveznih blagovnih rezerv. Njihovo prodajo-distri-bucijo v trgovinah je prevzel tozd Veleprodaja DO Potrošnik. Direktor Alojz Režonja je obljubil, da bodo cenejše blago po trgovinah delili po razdelilnikih, ki veljajo za drugo blago. Dodal pa je še, da bodo kupci lahko kupovali le 50 kilogramov sladkorja, češ da je to tržni in ne socialni poseg. Tako je govoril v četrtek. Kot kaže, pa kupci niso bili enakega mnenja. Zvonili so telefoni (tako v našem uredništvu kot pri Potrošniku), poslušali smo številne pripombe o monopolnem obnašanju Potrošnika, ki da gleda samo na svojo korist in se mu pač ne splača pakirati sladkorja v manjše vrečke, ker od tega ne bi imel nobene koristi, kvečjemu dodatne stroške. Kaj pa upokojenci, družine, ki si ne morejo privoščiti 50 kilogramov sladkorja naenkrat, čeprav je cenejši? Kakorkoli, ali so bili vzrok razjarjeni občani, naše nerganje ali pa način prodaje v drugih slovenskih trgovinah, naslednjega dne smo dobili sporočilo, da so si premislili in da bodo naslednje količine cenejših živil tudi pakirali v manjše vrečke. V četrtek so poslali v trgovine 60 ton sladkorja (prodajali so ga že v četrtek popoldne), vendar ga je kar hitro zmanjkalo. Naslednje količine naj bi prišle v ponedeljek in torek in polovico teh bodo prodajali tudi po pet kilogramov. Pomurje bo dobilo skupno 300 ton sladkorja, 15 tisoč litrov olja in 70 ton moke. Enkratna pomoč, s katero se bodo okoristili spet le nekateri, bo najverjetneje povzročila več zmede in hude krvi kot koristi. Vsaj dolgoročno je le-ta brez pomena. Bernarda B. Peček SRBSKA PROSLAVA NA HRVAŠKEM Pred nedavnim se je srbska proslava na Hrvaškem spremenila v protest deset tisoč Srbov zaradi nacionalne diskriminacije, ki podpira napetost med dvema največjima narodoma v Jugoslaviji. Srbi so z avtomobili, avtobusi in drugim iz vseh krajev Jugoslavije prišli v Knin. Novinarji menijo, da jih je bilo med 30 000 in 50 000. Mahali so z zastavami in transparenti s političnimi parolami ter slikami Slobodana Miloševiča. »Želimo enakost na Hrvaškem« in »Slobo dodji, čekamo te«, je pisalo na nekaterih transparentih. Največja koncentracija Srbov na Hrvaškem je v okolici Knina. Demonstranti trdijo, da so Srbi izpostavljeni diskriminaciji in kulturni asimilaciji na Hrvaškem, ki je glavni nasprotnik Srbije v boju za moč med mnogimi etničnimi skupinami v tej komunistični državi. Hrvaški sabor je razpihal jezo Srbov, ker je zahteval, da se jezik v tej republiki imenuje hrvaški in ne srbohrvaški kot povsod v jugoslovanski federaciji. a Osrednji del proslave je bil verski obred v srbski pravoslavni, cerkvi iz 14. stoletja. Srbski intelektualci v Kninu so ustanovili prvo srbsko kulturno društvo na Hrvaškem in izjavili, da je njihov cilj »ustavljanje močnih teženj k politični in kulturni asimilaciji Srbov.« Ta proslava je bila uraden prispevek Hrvaške k proslavi 600-letnice boja Srbov na Kosovu proti Turkom. POZIV NA BOJKOT SATANSKIH STIHOV Vodilna islamska organizacija v Jugoslaviji je poklicala muslimane k bojkotu Satanskih stihov, ko bodo le-ti prišli v prodajo. Vrhovni svet jugoslovanske islamske skupnosti bo tudi poklical muslimansko prebivalstvo k bojkotu vseh drugih izdajateljevih publikacij. Predsednik islamske skupnosti Senahid Bristrič je rekel: »Če se bo knjiga pojavila na tržišču, bomo zahtevali od muslimanov, da bojkotirajo ne samo knjigo, ampak vse publikacije izdajatelja!« Izjavil je tudi, da je od vrhovnega muslimanskega verskega voditelja Reisa Ul Uleme zahtevano z odlokom Vrhovnega sveta, da pri oblasti naredi potrebne korake za preprečitev prevoda in objave knjige- Islamska skupnost ima sedež v Sarajevu in je najbolj znana islamska organizacija v državi. Njena osnovna naloga je ohranitev islamske vere. Muslimani iz tega dela Evrope uspešno negujejo svojo vero, islamsko tradicijo in običaje. Bristrič je rekel, da muslimani, ki izpovedujejo svojo vero, pa tudi vsi tisti, ki izpovedujejo druge veroizpovedi ne morejo sodelovati pri sprejemanju političnih odločitev, ker mora biti vsak funkcionar član ZKJ. Predsednik islamske skupnosti je dodal, da je islamska revolucija najbolj pomemben dogodek v islamskem svetu v tem stoletju, ker je pokazala, da je islam lahko ideološki temelj sodobne države. Pokazala je, da celotno življenje države lahko deluje na temelju islamskih načel. Bristrič se je zavzel za neposredne stike z Iranom glede obiskov in kulturnih izmenjav študentov ter islamske literature. Nova bencinska črpalka nujna Če bi v Gornji Radgoni odprli novo bencinsko črpalko včeraj, bi že bilo prepozno, zato je potrebno z deli pohiteti. Čeprav se zaposleni na bencinski črpalki na Partizanski ulici ob odcepu ceste v Črešnjevce trudijo, kolikor morejo, pa ne morejo prav nič proti dolgim vrstam. Te so zadnje čase čedalje pogostejše, saj se je že veliko voznikov iz sosednje Avstrije navadilo na redno kupovanje bencina na naših črpalkah. Gneča pa postane prav posebej velika in ovira promet na magistrali ob povečanem prehodu čez mednarodni mejni prehod v Gornji Radgoni. Tudi veliko tujih turistov, ki prestopijo mejo na drugih prehodih, se rado ustavi na tej črpalki, saj je na poti proti Ljutomeru in Žagrebu. To je tudi edina črpalka daleč naokrog (druga je v Murski Soboti), ki je odprta ob povečanem prometu v poletnih mesecih tudi ponoči. Letos so razširili ponudbo z neosvinčenim bencinom. Vsi problemi, ki so povezani z dolgim čakanjem in oviranjem prometa na magistrali, bodo rešeni šele z novo bencinsko črpalko v industrijski coni. Pred kratkim je načrte predstavila Olga Vanček, projektantka Komuna Projekta Maribor. Občani krajevne skupnosti Gornja Radgona, ki so se udeležili javne obravnave, so se z načrti strinjali, menili pa so, da je potrebno predvsem poskrbeti za varnost prometa na magistrali ter parkirne prostore. rreuvsem milicniM, ki so vsak dan na cesti, opozarjajo na nevarno zavijanje na levo na vrhu hriba v industrijski coni na Me-leh, ki bo še posebej težko za tovornjake. Prihodnje leto bodo obnavljali tudi magistralno cesto in takrat naj bi ta hrib znižali. Torej bo ta problem rešen. Toda bencinsko črpalko bi morali začeti graditi že letos! Olga Vanček je opozorila tudi na velike težave, ki so jih imeli pri dogovarjanju z lastniki bližnjih zemljišč in Železniškim gospodarstvom. Marsikateri problem bi bil rešen, če bi popustili. Tako so se morali držati predpisov, da mora biti kakršen koli objekt 11 metrov oddaljen od železniških tirov, čeprav vozi po njih tovorni vlak le enkrat na dan in kar je še huje — prihodnje leto jih bodo odstranili, ker bo v industrijski coni zgrajena nova železniška postaja. Ker se na gornjeradgonski bencinski črpalki ustavi tudi veliko šoferjev tovornjakov, z vse večjo povezavo med Zahodom in Vzhodom pa jih bo verjetno čedalje več, bi morali poskrbeti tudi za primemo počivališče tovornjakov. Avtoradgona ima na isti strani ceste veliko primernih in neizrabljenih površin, ki so bile urejene prav v ta namen. Pred leti so se vsa dogovarjanja končala neuspešno, kako pa bo tokrat? Bernarda B.-Peček Obmejno sodelovanje gasilcev Občinska gasilska zveza Lendava sodeluje .z vsemi občinskimi gasilskimi zvezami v Pomurju in z občinsko gasilsko zvezo v Čakovcu. V zadnjem času pa so navezali stike tudi z gasilci na Madžarskem. Listino o sodelovanju so podpisala gasilska društva iz Čentibe, Lendave in Dolge vasi, ta bodo tudi sodelovala z obmejnimi društvi mestne občine Lenti. Prek gasilskega društva Velika Polana pa je zveza navezala stike tudi z gasilci iž Avstrije. Lani pa je predsednik Gasilske zveze Slovenije ob navzočnosti predstavnikov gasilskih zvez Lendava in M. Sobota v Zalaegerszegu podpisal listino o sodelovanju med Gasilsko zvezo Slovenije in gasilci županije Zala. V listini o sodelovanju je napisano, da si bodo društva pomagala na različne načine, z izmenjavo izkušenj, medsebojnimi obiski ob večjih naravnih nesrečah, pa tudi z neposrednim sodelovanjem gasilcev. Jani D. 25 let uspešnega sodelovanja Delegacija sindikatov Ine Nafte Lendava je pred nedavnim obiskala firmo KFV iz Nagyka-nizse in se s tamkajšnimi sindikalnimi delavci pogovorila o programu praznovanja 25. obletnice sodelovanja med Ino Nafto in sorodnim podjetjem KFV na Madžarskem. V pogovorih so ugotovili, da je bilo to sodelovanje uspešno in da si ga obe strani želita še izboljšati. Poteka na or-ganizacijskoakcijskem, socialnem in kulturno-športnem področju. Še posebno je razvito športno sodelovanje. Obe delovni organizaciji uspešno sodelujeta tudi na strokovnem področju. Obletnico uspešnega sodelovanja bodo proslavili v začetku septembra v Lendavi in Nagyka-nizsi. Na Madžarskem bodo pripravili strokovna predavanja, v Lendavi pa bodo podelili plakete in priznanja. Jani D. V prvi polovici julija je bila na obisku v partnerskem mestu Ingolstadt skupina mladink in mladincev iz Murske Sobote. To je bil že 19. tak obisk. Da bi bolje spoznali deželo in ljudi, so bili organizirani številni izleti. Ogledali so si Miinchen, Regensburg, vrtnarsko razstavo v Straubingu in Altmiihltal. Obiskali so tudi tovarno ALDI, eno od poklicnih šol in muzeje v Ingolstadtu. Pester je bil tudi kulturni del programa. Obsegal je obisk gledališča na prostem, koncert v stari Anatomiji in orgelski koncert v stolnici. Sprejel jih je župan mesta Ingolstadt Paul Wegmann, ki je ob tej priložnosti optimistično spregovoril o ciljih partnerstva med Mursko Soboto in Ingol-stadtom. To je bilo eno njegovih zadnjih dejanj v imenu mesta Ingolstadt. Že konec tedna pa nas je pretresla novica o njegovi smrti. Na zadnji poti ga je pospremila tudi delegacija iz Murske Sobote in se nato skupaj z mladinci poslovila od Ingolstadta. Lidija Gumilar KDAJ NOV MOST ČEZ KOPICO? Ob zadnjih povodnjih, ko je Mura pri Petišovcih prebila obrambni nasip in se je voda razlila na površini 800 hektarjev, se je podrl most na potoku Kopica. Ker je čezenj vodila magistralna cesta, je ta nesreča hud udarec za nemoten promet. Začasno so ga speljali skozi Trimline in Peti-šovce oziroma ga preusmerili (proti Zagrebu) skozi Dokležo-vje. Sredi prejšnjega tedna so de- Voda, ki je prebila nasip Mure, je podrla most na Kopici pri Petišovcih. V prejšnjem tednu so začeli odstranjevati ruševine, da bi na tem mestu čimprej zgradili nov most. Foto: Š. S. lavci cestnega podjetja iz Murske Sobote začeli odstranjevati podrti most in pripravljati teren za novega. Na skupnosti za ceste SR Slovenije smo zvedeli, da bodo v najkrajšem možnem času zgradili most s pretočno razpeti-no 10,5 metra, kar je veliko več kot doslej. V tej zvezi je vodnogospodarsko podjetje že izdalo soglasje, na skupnosti za ceste si prizadevajo, da bi čimprej dobili projekt, po katerem bi v kar najhitrejšem času najugodnejši ponudnik zgradil nov most. Za zdaj pa se še niso odločili, ali bo še naprej obvoz po sedanji smeri ali pa bodo ob porušenem mostu na Kopici zgradili začasnega, za kar že imajo ustrezno ponudbo in kar bi bilo po našem mnenju tudi najbolj prav. Dejstvo je namreč, da je obvoz skozi Trimline in Petišovce slaba rešitev, saj tamkajšnja mostova najbrž ne bosta kos tovornim vozilom. Pa še nekaj je: mnogi turisti iz vzhodnih držav, ki so se že navadili potovanja na morje po cesti iz Lendave proti Murskemu Središču in dalje, so zdaj zbegani. Š. Sobočan VESTNIK, 3. AVGUST 1989 STRAN 3 MADE IN POMURJE (I.) Ni je privrženosti blagovni znamki, ki je ne bi zlomil popust dveh centov. (Neznani pisec) Svojčas smo se z blagovno in storitveno znamko že ukvarjali; tokrat si jo hočemo pobliže ogledati- Po zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakih razlikovanja (Ur. list SFRJ, štev. 34/81) »se z blagovno oz. storitveno znamko za- varuje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen za ločevanje blaga oz. storitev iste ali podobne vrste. Za znamko po tem zakonu se ne štejejo pečat, štampiljka in punec (uradni znak za plemenite kovine, mere in podobno). Z znamko se sme zavarovati samo znak, ki je primeren za ločevanje blaga oz. storitev v gospodarskem prometu, kot so slika, risba, beseda, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh znakov in kombinacija barv. Pri presoji, ali je kakšen znak primeren za ločevanje blaga oz. storitev v gospodarskem prometu, se upoštevajo vse okoliščine, zlasti pa čas in obseg njegove dotedanje uporabe v blagovnem prometu oz. prometu storitev v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.« Uspeh je rezultat neprestanih skrbi za doseganje ciljev. (Benjamin Disraeli) Dejstvo je, da so industrijski izdelki, zavoljo neposrednega izražanja znanja, veščin in izkušenj v raziskovalno-razvoj-nem, izdelovalno-tehnološkem in tržnem smislu, v slehernem obnovitvenem procesu najbolj pravi, najbolj neposredni paradni konji, tudi družbenega sistema. Predstavljajo najboljše zrcalo vsake družbene skupnosti, torej tudi Pomurja. Industrijska izdelava izdelkov je tisto »polje« in industrijski izdelki so tista »poljščina«, ki ustvarja »kruh in možnosti« vsem drugim družbenim dejavnostim. V posrednem smislu gre za dejavnost, ki bistveno odloča o razmerah in prihodnosti vsakega gospodarstva in s tem narodnega jaza. Nujno je stalno usklajevanje z resnico, da novi čas prinaša zahtevo, da se izdelki vse hitreje »rojevajo«, da hitreje tržno dozorijo in zato tudi vse hitreje tržno propadajo, odhajajo. To pa pomeni, da se morajo izdelki še hitreje rojevati, še hitreje izdelovati, z boljšo kakovostjo, in če je le mogoče, s čim boljšim tržnim položajem, pri čemer je treba celotno verigo izdelave in izkoriščanja izdelkov primemo programirano izčrpavati z namenom, da se ustvari prostor za nove generacije izdelkov in tehnologij. Če izgubiš cilj izpred oči, moraš podvojiti prizadevanje. (Star izrek) Gibanja v svetu kažejo, da postaja povsem neuporabna ločitev izdelkov za domači in tuji trg, kar je podcenjujoče, nekorektno in neperspektivno in tudi nevzgojno. Razviti svet priznava samo en trg, ki mora imeti različne posebnosti in pameten izdelovalec sledi takim zahtevam! Povsem neuporaben, tuj in domišljav naj bi bil izraz »domače znanje«, smi »LporaMjajle dopadljnejša imena firm in blagovnih znamk, če hočete prodreti. Elan, Emona in Aero so dobri primeri, enako Radenska — Three Hearts, ki je nabit z simboliko; ne pa 14. oktobar, ki zveni kot poljedeljska komama iz Minska; skratka odbojno. Američani so bolj slabi geografi, celo vzhodna Evropa jim je velika neznanka. Za Evropo pa že vedo, kje je. Zato je bila dodatno dobra poteza Radenske, da je na nalepko napisala namesto Yu-goslavija kar Europe.« (Scott M. Blacklin, predsednik Potomac Group International) seln pa predvsem aktualno znanje, ki ga je mogoče integrirati v obliki sodobne tehnologije od kogarkoli in od koderkoli. V ta namen pa mora za vsak primer posebej obstajati vsaj minimalna kritična »masa« ljudi, ki znajo tisto, kar se tisti trenutek ali v bližnji prihodnosti rabi in ki imajo dovolj veliko absorpcijsko moč za prevzem in nadgradjo aktualnega obče človeškega znanja. V ospredju je vse bolj lastnost hitrosti zaznavanja, presoje in odzivanja na nove, najnovejše invencije kot osnove za prožitev inovacijskih procesov, seveda v smislu čim večje dohodkovne sposobnosti izdelkov. Ni več toliko pomemben denar, izdelovalna sposobnost ali trženje, vse bolj je pomembna razvitost zaznavanja, videti svoje mesto, možnosti in svojo prihodnost v verigi sodelovanja. Treba je biti zraven, seveda v tem smislu, da se z ljudmi, znanjem in sposobnostjo, a tudi z zanosom in razvitim občutkom za pripadnost, sistematično integrirajo in razvijajo lastne možnosti, če je le mogoče dolgoročno. Zdajšnji tip sodelovanja postaja vse bolj brezmejno, mednarodno in nadnacionalno sodelovanje, kajpada samo v primeru vzajemnih, največkrat večplastnih interesov. Delajte svoje delo z vsem -srcem, pa vam bo uspelo — tako malo konkurence je. (Albert Hubbard) Znak za visokokakovostne izdelke lesarstva — kolektivna blagovna znamka. Naravnost pretresljivo je, koliko novega, aktualnega znanja se nakopiči v dveh letih in kako nujno potrebno je stalno evalviranje znanja, metod in vse bolj izpopolnjenih tehničnih sredstev oz. računalniške opreme. Razmere na tem področju kažejo na vse večje in vse bolj impulzivno spreminjajoče se procese, ne samo v iskanju najbolj optimalnega vsebinskega tehnično-tehnološke-ga dela, ampak tudi ustreznega upravljanja, razvojnega in izdelovalnega managementa ter tudi takega trženja. Kje je v tem pogledu Pomurje? Po čem pravzaprav slovi ali naj bi slovelo tukajšnje gospodarstvo? Po Murinih izdelkih nedvomno, pa po radgonskih in ljutomerskih vinih, Raden-skini mineralni vodi in osvežilnih napitkih, Elradovih antenah, hamburgerjih in sorodnih dobrotah Mesne industrije, mlečnih izdelkih Tovarne mlečnega prahu, sirih Mlekapro-meta, Varstrojevih varilnih aparatih, Avtoradgoninih bivalnih enotah, Lininih pianinih in še bi lahko naštevali. Pri nekaterih omenjenih se bomo tudi podrobneje zadržali — najprej v Mesni industriji v Murski Soboti, kjer bo naš sobesednik strokovnjak iz najožjega vodstva firme Milan Koren. Sicer pa dodajmo, da je za naše slovenske razmere znano, da smo približno štirikrat šibkejši od zahodne konkurence pri vodenju zahtevnih razvojnih projektov, da smo bistveno slabši pri programskih odločitvah, povsem kaotično pa je stanje na stroškovnem področju. Morda ob tem misel Jožefa Stefana: »Gorje tistemu narodu, ki ne bo mogel narediti boljšega blaga od tistega iz tujih dežel. Prizadeli ga bosta propad in revščina.« In samo še pojasnilo, da smo prvega iz krajše serije prispevkov Made in Pomurje zgradili na osnovi spoznanj s 4. mednarodnega kongresa o inženirskem snovanju izdelkov (ICED) v Bostonu (ZDA). Zdela so se nam namreč toliko zanimiva, zlasti pa stvarna in vsaj posredno uporabna za naše lokalne gospodarske in razvojne razmere, da jih je bilo vredno še enkrat povzeti. Branko Žunec Srečanje s povodom — mag. Marjan J. Žižek, IBM Naj bo voda pod mostom, naš zgled pa Finska! »Uradni naziv za položaj, ki ga zasedam v skupini kakih ISO akademsko visoko izobraženih strokovnjakov v eni od glavnih misij torontskega laboratorija IBM, je Senior Staff Planner (starejši načrtovalec). Imam do-kajšen vpliv na razvoj večjega programskega paketa, imenovanega SQL/DS (Structure Query Language Data System), kar je relacijski sistem za obravnavo podatkov (Relational Data Base Management System). Danes je to ena zelo pomembnih računalniških sestavin in hkrati ena ključnih prvin t. i. arhitekture za sistemske aplikacije (System Apli-kation Architecture). Prednost le-te se kaže v tem, da odnosi med podatki niso (oz. ni treba, da so) vnaprej določeni, cilj pa je omogočiti povezovanje različnih sistemov IBM z različno opremo in programi. Gre pravzaprav za dolgoročno strategijo, ki jo razvijamo z drugimi organizacijami; konkretno z laboratorijema VM in VSE. Prvi je v Endicottu (država New York, ZDA), drugi v Bdblingenu (ZR Nemčija). Ukvarjamo se tudi s programskimi jeziki (PL-1, cobol in drugi). Organizacijsko, administrativno in geografsko spada naš laboratorij pod IBM Kanada, s t. i. črt-kasto linijo pa je povezan s programskim sistemom, nameščenim v središču IBM-a v ZDA,« se predstavlja mag. Marjan J. Žižek in tako za računalniške analfabete kot za sladokusce pripominja; »Tisti, ki imajo pri nas, torej v Sloveniji oz, Jugoslaviji, IBM inštalacije, bodo programski paket SQL/DS takoj prepoznali. Mislim, da je pri nas kakih 50 tovrstnih inštalacij.« Kaj vas je potegnilo čez veliko lužo? Ste imeli kakršna koli priporočila ali karkoli takega? V kakšno okolje ste prišli? Je tam kaj Prekmurcev? Kako ste se ustalili? »Materialne razmere, standard, to so bili gotovo drugotni razlogi. Prvenstven je bil izziv, radovednost, ali bi lahko tudi tam uspel; hkrati pa možnost za usposabljanje, izobraževanje; saj večina iz računalništva prihaja iz ZDA in Japonske. Tam, kjer je ob prihodu pristalo letalo, sem še danes. V laboratorij IBM-a so me sprejeli brez posebnih priporočil. V zadnjem času se bolj ukvarjam s tehnično-tehnološki-mi vprašanji in ne toliko trženjem. Ob delu sem opravi! magisterij iz poslovnega upravljanja (business administration), namreč zato, ker sem se večidel ukvarjal s komercialo (komercialne aplikacije), kar seje pokazalo koristnejše kot poglabljanje tehnične izobrazbe. V Torontu je ogromno Jugoslovanov, veliko Slovencev; tu sta kar dve slovenski cerkvi in to je najbrž dovolj dobro merilo za številčnost Slovencev. Precej je tudi Prekmurcev. Lansko jesen so, recimo, pripravili, mislim da prireditev ob obletnici rojstva prekmurskega pisatelja oz. izdajatelja Štefana Kuzmiča, ki se je končala z bogato zakusko. V družini govorimo slovensko in srbsko, bolj malo angleško. Žena je zobozdravnica, vendar še ni zaposlena, kajti nima opravljenega izpita, s katerim bi dobila dovoljenje, licenco za delo s pacienti. Naj pojasnim, da na ta način strokovna združenja za posamezne poklice z določenimi predpisi otežujejo prišlekom, da bi se čim hitreje kvalificirali. Čeprav ima žena Jovanka končano fakulteto, potrebuje še omenjeno licenco. Sicer pa mislim, da je Kanada zanesljivo ena najboljših dežel za priseljence. Toliko jih je, da to sploh ni izstopajoče in se ne počutiš kot v Nemčiji, kjer si prišlek, >gastar-bajter< in podobno. Začel sem na nižjem delovnem mestu kot bi sicer lahko, kajti nisem imel poguma, da bi zahteval več, kot so mi ponudili. Prav gotovo pa so imeli informacije o tem, koliko sem sposoben in kako uspešen; najprej zato, ker so bili tam že zaposleni naši rojaly, in končno zato, ker sem delal v zastopstvu IB-M-a v ljubljanski firmi Intertra-de.« (Mimogrede se s sobesednikom ustavimo pri še enem pomurskem strokovnjaku, zaposlenem v mednarodni družbi IBM, le da v Endicottu, država New York, namreč mag. Karlu Kerčmarju iz Sebeborec pri Murski Soboti. Srečanje z njim smo objavili v 50. številki Vestnika, 18. decembra 1986, pod naslovom Trava je pri sosedu vedno bolj zelena. »Mislim, da sem nekje že Je eden redkih Slovencev v kanadskem Torontu, ki uporablja naš izraz za posojilo na hišo — namreč hipoteka — in se rad sklicuje na Winstona Churchilla, ki je menda izjavil, da je demokracija najslabša oblika oblasti, če izvzamemo vse druge. Razpon njegovega (ae)poklicnega zanimanja sega od ekologije do računalniških programov in opreme, od fizike in poslovnega upravljanja do filozofije, od raziskav materiala in konstrukcij do politike in ideologije. Pri vsem tem pa izjemno vitalen in razgledan 49-letnik, oženjen s Srbkinjo Jovanko, z dvema otrokoma (stara sta šest in devet let) je in ostaja Slovenec, zrasel s slovenstvom in Slovenijo, ki se ne želi ne kanadizirati ne amerikanizirati. videl njegovo ime in zdaj ga bom skušal poiskati v imeniku, ki je seveda na računalniku. Podobno sem storil, ko sem po kakih 15-le-tih na Finskem iskal poklicnega prijatelja, ki se po naključju piše Ivan Cankar, in uspel. Po računalniški mreži sem mu poslal sporočilo in kasneje sva se tudi sestala.«) Ko smo se dogovarjali za scenarij srečanja, ste izrazili pripravljenost, da bi nam posredovali lastna spoznanja, zadevajoča onesnaževanje okolja ter Slovence in slovenstvo na tujem. »V Torontu, velemestu z okrog 2,5 milijona prebivalcev, je zrak praktično čist, ni očitnejšega smradu, pri nas — v Radencih in Radgoni, da o Ljubljani niti ne govorim — pa je ozračje, najbolj pozimi, obupno. Morali bi se začeti preusmerjati, čeprav vem, da so v ozadju ekonomski dejavniki. V severni Ameriki imajo avtomobili menda že več kot deset let prečiščevalne naprave, kuri se večinoma s plinom ali elektriko, na cestah je manjša gneča. Podobno je s tukajšnjim množičnim kajenjem, ki v severni Ameriki dokaj upada in je zlasti med izobraženimi ljudmi redkost. V IBM-u smo se odločili, da s 1. julijem v naših zgradbah ne bo več kajenja, ne sob za kadilce, ničesar. Firma je tistim, ki bi radi nehali kaditi ali vsaj zmanjšali kajenje, plačala najboljše tovrstne tečaje; seveda je šlo za prostovoljno odločitev. Sicer pa je stvar kadilcev, kako bodo osem ur vzdržali brez cigarete na delovnem mestu. Zdi se mi, da so tukajšnji ljudje manj zdravi kot v Kanadi. Več je srčnih in rakastih obolenj in podobnega. Saj ni čudno! Ko se vsi ti vplivi zmno-žijo (potenciranje faktorjev!) — torej onesnaževanja z avtomobili, kurjavo in kajenjem — postane to verjetno za marsikoga usodno.« (Mag. Žižek je posredoval zgovorne podatke iz računalniške aplikacije statistike o obolenjih rudarjev v uranovih rudnikih, predlagal, naj bi bile čistejše vrste bencina cenejše, slabše pa dražje — podobno pri kurjavi — in sprožil pobudo, da bi zastoje v cestnem prometu odpravili tako, da bi več vlagali v izogibališča — na mestih, kjer so stalni zastoji. »Na ta način bi zmanjšali porabo goriv, onesnaževanje in tudi nevarnosti prometnih nesreč. Prepričan sem, da so strokovnjaki o tem že razmišljali; z majhnimi, znosnimi vlaganji precej izboljšati prometne razmere.« Nevarnost širjenja luknje v ozonu, ki je tačas na vrhuncu zanimanja svetovne javnosti, pa je izseljenski strokovnjak opredelil kot globalno, še ne povsem razčiščeno vprašanje, ob tem pa pohvalil prizadevanja naših tovarn — omenili smo mu lendavsko Nafto — ki se preusmerjajo na izdelavo takih sredstev, ki so manj škodljiva za ozračje.) »Slovenci smo vse preveč nagnjeni k vdajanju v usodo, češ nič se ne da storiti in ne spremeniti. To je ena največjih napak, in če se pojavlja na višji ravni, ima bolj usodne posledice. Naši slovenski najvišji politični predstavniki morajo postati odličnej ši in dejavnejši upoštevajoč želje in mnenja ljudi.« Najbrž veste, da sodijo v okvir t. i. demokratičnega, liberalnega prebujanja (pomladi!) na Slovenskem rojevanja vsakršnih zvez, gibanj, celo strank in frakcij. To pa ni več vdajanje v usodo!? »Mislim, da je to v povprečju pozitivno in bo imelo pozitiven vpliv na nadaljnji razvoj. Je pa nekoliko preveč razdrobljenosti, kar je spet značilno za Slovence. Mag. Marjan J. Žižek, roj. 1940 v Mariboru, večino mladosti preživel v Radencih, kjer je končal osnovno šolo, nato nižjo gimnazijo v Ljutomeru in višjo na Ptuju. Po diplomi iz tehnične fizike na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo se je najprej zaposlil na inštitutu za raziskavo materiala in konstrukcij, nato pa bil — do odhoda v Kanado leta 1976 — zaposlen na zastopstvu IBM Intertrade v Ljubljani. Je starejši planer v laboratoriju kanadske izpostave IBM-a v Torontu in je ob delu opravi! še magisterij iz poslovnega upravljanja. Organizatorji bi se morali potruditi, da najdejo srednje poti, sprejemljive za čim več ljudi, in bi tako bile organizacije številčnejše in vplivnejše. Če se namreč vse razdrobi na 27 majhnih skupinic, nobena nič ne pomeni. Modrost političnega procesa je v iskanju kompromisov, in to je osnova demokracije. Nobenega drugega načina ni in demokracija je — kot je menda dejal Churchill — najslabša oblika oblasti, če izvzamemo vse druge. Obžalujem, da se v Jugoslaviji mednacionalni in drugi odnosi tako zaostrujejo, zlasti še, ker se mi zdi, da je vse skupaj delno celo usmerjano; je rezultat nenaključne kampanje. Slovenci moramo biti zelo odločni, ne pa da — kot večkrat opažam — slovenski predstavniki najprej dvignejo malo prahu, nato pa spet pokimajo. Vdajanje v usodo nas ne bo pripeljalo nikamor.« Slovenski kompleksi o majhnosti in podobnem so povsem nepotrebni — večkrat pribijete in Slovenijo v tej zvezi primerjate s Finsko. Zakaj ta/taka primerjava? »Finska po površini sicer ni majhna, je pa po vsem drugem. Šteje okrog štiri milijone prebivalcev in je že veliko časa samostojna dežela, dežela, ki na zemljevidu nekaj pomeni. Vsakdo ve za Finsko. Finci živijo normalno življenje, kljub revščini. Gre za daljni sever, kjer tako rekoč ni sonca. Vse je mokro in šele poleti se kaj posuši. Drugega razen lesa in vode na Finskem praktično ni. Če to deželo primerjamo z našo Slovenijo, ki je razmeroma veliko bogatejša in lepša, se nam še bolj odprejo oči, kako so ti naši kompleksi o majhnosti nepotrebni in neutemeljeni. Ko sem bil pozimi na Finskem, sem bil zelo impresioniran in primerjava se mi je kar naprej vsiljevala. Slovenci v Jugoslaviji gotovo nismo nepomembni. Tudi če nas je številčno manj kot 10 odstotkov, pa zato gospodarsko pomenimo verjetno približno četrtino in prispevamo četrtino. Zakaj potem ne upamo dvigniti glasu? Drugi, ki jih je prav tako le 10 Odstotkov in prispevajo znatno manj, ponavadi bolj povzdigajo glas kot mi. Zakaj si mi tega ne upamo? Osnovno in najvažnejše se mi zdi, da začnemo bolj vplivati na svojo usodo, če ne, nam jo bodo skrojili drugi.« Kako se lahko kot Slovenec/ Jugoslovan legitimirate oz. artikulirate v kanadskem Torontu? Ste dejavni v kakšnem klubu, društvu, združenju? Krogi, v katerih se giblje IBM-ov strokovnjak vašega kova? »Firma IBM ima t. i. country club, ki je malo zunaj Toronta in kjer so različne možnosti za športno udejstvovanje (igrišče za golf, teniška igrišča in podobno), dvorana in manjša kavarna brezalkoholnih pijač.. Prirejamo tudi razne priložnostne prireditve. Veliko je slovenskih društev in združenj, ogromno izletniških točk, kjer organizirajo skupinske veselične prireditve. To so t. i. farme, ki se imenujejo celo po slovenskih pokrajinah: primorska, prekmurska in tako naprej. V bistvu nikogar ne briga, kakšna je moja družba. Ne želim se ne kanadizirati ne amerikanizirati. Sprejel sem, kar se mi zdi pozitivno in se marsičesa naučil; predvsem ustrezen odnos, ki je tam na izredno visoki ravni. Tako me je v IBM-u v začetku osupnilo, kako so ljudje pripravljeni priznati napake na sestanku ali kjerkoli. Vendar se pri njih nihče ne zadržuje. Ni premlevanja zgodovine. Bistveno je, kaj ukreniti zdaj in kako naprej. Kar je bilo, je water under the bridge, voda pod mostom, je že minilo.« Vrnimo se k računalništvu in računalniški tehnologiji! Kaj menite, kje smo na tem področju pri nas — v Evropi? »Bolj površno poznam domače razmere, vseeno pa sem impresioniran nad tukajšnjo zavzetostjo — kljub pomanjkljivim materialnim možnostim. Veliko se dogaja. Ljudje mnogo ustvarjajo, poskušajo in tudi dosegajo precej lepe uspehe. V tem vidim nekaj spodbudnega. Podobno velja za računalništvo z obema vejama: hardware (tehnična oprema) in software (programiranje). Gre za pravilno usmeritev, ki bi jo bilo treba čim bolj izkoristiti. To bi lahko postalo predmet izvoza, čeprav je konkurenca že sedaj velika.« Konkurenčnost IBM-a in sodelovanje z drugimi firmami? Vaše videnje japonskega računalniškega prodora? »Ne poznam podrobnosti o japonskih zmogljivostih in dosežkih. Seveda pa mi je znano, da so zelo uspešni pri super računalnikih, pri katerih se IBM posebej ne trudi, saj gre za sila omejeno področje — tako kar zadeva uporabo kot tudi tržišče. Naša firma bolj ali manj »pokrivat praktično celoten razpon računalnikov: od mikroračunalnikov do največjih, čeprav z različnim poudarkom na različnih področjih. Mislim, da nam je po konkurenčnosti najbližji DEC (Digital Electronic Corporation), predvsem pri majhnih, osebnih (PC) računalnikih. IBM ima precej stroge zahteve, zadevajoče sodelovanje z drugimi firmami. V bistvu hoče imeti koordinacijo in centralno kontrolo nad vsem, kar se dogaja, in to je precejšnja ovira, morda celo eden glavnih razlogov, da ni več tovrstnega sodelovanja. IBM se je celo povsem umaknil iz nekaterih dežel, ker so le-te hotele povečati svoj delež. Njihova filozofija je namreč taka, da je treba zagotoviti koordinacijo na svetovni ravni in ne prepuščati večinske kontrole neki lokalni avtoriteti.« Slišali smo, da zgledno skrbite za osveževanje znanj v vašem računalniškem gigantu. Vsakdo menda 50 dni v letu? »Številka 50 najbrž ni pretirana. Ne vem, koliko je uradno, vsekakor pa bi si moral vsak strokovnjak letno pridobiti nekaj tednov uradne izobrazbe — tečajev, seminarjev, dopolnjevanja. Sem ni všteto stalno seznanjanje z novim razvojem, zlasti drži to za nas, ki ustvarjamo nove izdelke ali nove izdaje izdelkov v računalništvu. Vsekakor je IBM firma, kjer ne moreš ostati na isti ravni oz. se zadovoljiti z doseženim znanjem. Treba se je kar naprej izpopolnjevati.« Končno nas zanima, če se nameravate vrniti in kdaj? »Kot večini rojakov, ki živijo na tujem, je tudi nam to vprašanje pogosto na umu. Do leta 1983 smo imeli resen namen, da se vrnemo in tudi poslej nas domovina še zmeraj privlači. Vendar bi bilo škoda, če bi zdaj pustil razmeroma dober položaj, ki sem si ga ustvaril v IBM-u. Torej še ostajamo. Hkrati pa ob slehe-rem prihodu z žalostjo ugotavljam, da je čedalje več prednosti, ki jih vidim na oni strani; pa ne mislim le na materialni standard, ampak tudi recimo na čistočo okolja.« Branko ŽUNEC STRAN 4 VESTNIK, 3. AVGUST 1989 V teh vročih in soparnih poletnih dneh, ko se osvežujemo na različne načine, se najraje odločamo za ohladitev v vodi, pri čemer pa velikokrat ne pomislimo na varnost kopanja. Tudi v Pomurju imamo urejena in neurejena kopališča ter s tem tudi varna in nevarna za kopanje. Med varna kopališča štejemo termalna in druga kopališča v poletnih in zimskih bazenih ter nekaterih jezerih. Med neurejena kopališča pa spadajo razna jezera, reke in gramoznice. Slednjih je v Pomurju veliko in so tudi najbolj nevarna za kopalce. Večina poletnih kopališč brez obratovalnega dovoljenja Pred dobrim letom je stopil v veljavo zakon o varnosti na urejenih kopališčih v Sloveniji, ki podrobno ureja- obratovanje kopališč ter varovanje kopalcev. Nekatera urejena kopališča obratujejo stalno, vse leto, nekatera pa samo sezonsko, v poletnih mesecih, Z njimi upravljajo organizacije združenega dela ali druge pravne osebe, ki so tudi dolžne spoštovati zakonska določila o varnosti na urejenih kopališčih. Ta morajo imeti tudi dovoljenja za obratovanje, ki jih na predlog sanitarne inšpekcije izda upravni organ občine, v kateri je kopališče. Upravljalci kopališč morajo poskrbeti za potrebno opremo za reševanje in prvo medicinsko pomoč ter zagotoviti strokovno usposobljene reševalce. Po veljavnem zakonu Reka Mura zaradi močnega pretoka in onesnaženosti ni primerna za kopanje. pa morajo upravljalci na kopališčih zagotoviti takšen kopališki red, ki omogoča nemoteno in varno kopanje ter higiensko vzdrževanje objektov, naprav in opreme. Upravljalec ne bi smel dovoliti vstop na kopališče otrokom do sedmega leta starosti brez spremstva staršev ali polnoletne osebe. Če upravljalci ne izpolnjujejo zakonskih določil, so predvidene visoke denarne kazni. Kljub temu pa v večini kopališč ni poskrbljeno za vse potrebno, kar nalagata zakon in pravilnik o varnosti na urejenih kopališčih. To dokazujejo tudi nekateri statistični podatki. V lanskem letu so sanitarni inšpektorji v Sloveniji pregledali izvajanje zakona na 123 kopališčih, ki spadajo med urejena (ali 88 odstotkov vseh kopališč), ter ugotovili, da si je pridobilo obratovalno dovoljenje le 32 upravljalcev kopališč (ali 26 Letošnja huda vročina je veliko kopalcev pritegnila tudi na akumulacijska jezera. odstotkov). To pomeni, da so higienske in varnostne razmere na večini kopališč pomanjkljive in da upravljalci kljub temu, da so imeli dovolj časa, niso dovolj resno odpravili pomanjkljivosti in si pridobili obratovalnih dovoljenj. Sanitarna inšpekcija je lani v vseh štirih pomurskih občinah pregledala 10 kopališč in ugotovila, da ima samo eno obratovalno dovoljenje, to je poletno kopališče v Murski Soboti, da samo štiri kopališča izpolnjujejo tehnične in le dve higienske zahteve. Med pomanjkljivostmi so navedli tudi neredno kontrolo kopalne vode, občasno neprimernost vode za kopanje, nespoštovanje kopališkega reda, pomanjkljivo usposobljenost reševalcev, vodenje evidence in drugo. Zaradi teh ugotovitev je inšpekcijska služba kar sedmim upravljalcem kopališč izdala ureditvene odločbe. Koliko jih je v enem letu uspelo odpraviti pomanjkljivosti, na sanitarni inšpekciji zaradi dopustov nismo uspeli zvedeti. Kot pa smo lahko ugotovili v pogovoru z odgovornimi ljudmi na posameznih kopališčih, se stanje bistveno ni izboljšalo, saj večina poletnih kopališč nima obratovalnega dovoljenja. Res je sicer, da gre v nekaterih primerih za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko z več dobre volje in pripravljenosti odpravili upra-vljalci kopališč, nekatere pa so take, da niso samo njihova stvar. Tako denimo hotel Lipa iz Lendave nima obratovalnega dovoljenja za kopališče, ker izvajalci niso dobro opravili svojega dela, in kot kaže, tudi ne morejo ugotoviti, kdo je kriv, da bi odpravil napake. V Radencih nimajo obratovalnega dovoljenja za poletno kopališče zaradi neurejenega lastništva zemljišča. Obratovalnega dovoljenja nima tudi upravlja-lec ljutomerskega kopališča in še bi lahko naštevali. Res je tudi, da je v večini primerov posredi denar, ki ga ni dovolj, vendar pa bi morali vseeno od- JE KOPANJE VARNO? govorneje odpravljati tiste pomanjkljivosti, ki so pomembne za varnost kopalcev. V lanskem letu sicer po podatkih sanitarne inšpekcije v Murski Soboti na pomurskih kopališčih ni bilo nezgod (pred kratkim je bila utopitev v ljutomerskem poletnem bazenu, vendar zaradi nepremišljenosti kopalca in v času, ko je bilo kopališče zaprto), a se s tem ne moremo zadovoljiti, saj nesreča nikoli ne počiva. Sicer pa so urejena pomurska kopališča sorazmerno dobro opremljena z opremo za reševanje na vodi in iz vode ter prvo medicinsko pomoč. Vsa termalna in poletna kopališča (urejena) imajo zaposlene tudi strokovno usposobljene reševalce. Kakovost kopalne vode, ki jo nadzira Zavod za socialno medicino in higieno Murska Sobota, je na poletnem kopališču v Murski Soboti, kopališču Zdravilišča Moravske toplice, kopališču Terme v Petišov-cih, poletnem kopališču v Ljutomeru, termalnem kopališču Moravci pri Bučkovcih, termalnem kopališču v Banovcih in olimpijskem kopališču hotela Lipa v Lendavi primerna. Gramoznice so posebno nevarne za kopalce Poleg urejenih termalnih in drugih kopališč, kjer se največ kopamo ter so bolj ali manj tudi primerne za varno kopanje, pa se v teh vročih in soparnih poletnih dneh mnogi odločajo za osvežitev v neurejenih kopališčih, kjer ni nobene pomoči ob nezgodi. Zato so takšna nekontrolirana kopališča tudi zelo nevarna za utopitve. Med najbolj nevarna neurejena ko Vsak bi moral znati plavati V Sloveniji smo začeli resneje razmišljati o zaščiti človekovih življenj, ki jih izgubljamo zaradi utopitev v kopališčih, pred dvajsetimi leti, ko je v naši republiki utonilo 128 ljudi. To je bil drugi ndjpogostejši vzrok smrti — za prometnimi nesrečami. Da bi znižali utopitve in zmanjševali število neplavalcev, saj so prav neplavalci najbolj izpostavljeni utopitvam, smo pred dvajsetimi leti v Sloveniji začeli z akcijo Naučimo se plavati, ki je stekla tudi v Pomurju. Organiziranih je bilo veliko začetnih in nadaljevalnih plavalnih tečajev, s čimer se je zmanjšalo število neplavalcev. Žal pa je še vedno preveč ljudi, ki ne znajo plavati, zlasti med starejšimi, ki pa se zaradi sramu ali drugih vzrokov neradi odločajo za plavalne tečaje, četudi so ti prilagojeni njihovemu prostemu času. V tem poletnem času potekajo plavalni tečaji v soboški, radgonski in ljutomerski občini; organizirajo jih Zveze telesnokulturnih or-ganizcij posameznih občin. Kot so nam povedali v soboški občini, so pripravljeni organizirati plavalne tečaje toliko časa, dokler bodo kandidati. Žal pa tudi letos udeležba na plavalnih tečajih ni taka, kot bi želeli. Zato bo potrebno akcijo Naučimo se plavati nenehno spodbujati, saj lahko samo tako hitreje odpravljamo plavalno nepismenost. Zavedati bi se namreč morali, da plavanje sodi med kulturne vrednote slehernega človeka, ki se tako tudi počuti varnejšega. Zato bi se moral vsakdo naučiti plavati. S sistematičnim učenjem plavanja pa bomo prav gotovo prispevali k zmanjševanju smrti zaradi utopitev. pališča spadajo gramoznice, ki jih je v Pomurju izredno veliko, večina pa je tudi ostala takšna, kot so jih pustili ob izko- Moravske toplice so dobro obiskane, saj pride letno tudi do 450 tisoč kopalcev. pih gramoza. Gramoznice nimajo urejenih obal, tako da se lahko hitro usiplje zemlja, kar je nevarno za kopalce. Prav tako so gramoznice na posameznih mestih različno globoke, tako da prihaja do naglih spre-meb temperature vode. Vse to lahko ima hude posledice za slabe plavalce, zlasti za tiste, ki ne znajo plavati. Voda v gramoznicah se namreč hitro ogreje na površini, medtem ko je v globini zelo hladna, ta nenadna sprememba temperature pa lahko povzroči mišični krč, pride celo do kapi, zlasti še, če gre kopalce vroč v vodo. Grazmoz-nice so še posebno nevarne za vinjene kopalce, saj je znano, da so pri njih zmanjšane fizične in psihične sposobnosti, ne znajo pa tudi presojati svojih zmogljivosti. Zato je lahko vsaka odločitev za plavanje na daljše razdalje nevarna in usodna. Take utopitve smo imeli tudi v Pomurju. Večina gramoznic pa je nevarna za kopalce tudi zaradi onesnaženja in iz higienskih razlogov. V našem življenjskem okolju imamo veliko onesnaženih in celo zastrupljenih voda v gramoznicah, saj najdemo v njih razne predmete in ostanke kemikalij in drugih nevarnih snovi, ki zastrupljajo okolico in so nevarne za življenje. Prav tako najdemo v gramoznicah razne železne predmete, pločevinaste škatle in drugo, kar je zelo nevarno za poškodbe kopalcev. Ob nekaterih gramoznicah sicer imamo table z napisi o nevarnosti kopanja, a jih mnogi kopalci ne upoštevajo in se ne premišljeno podajajo v vodo. Imamo tudi gramoznice, kjer so se table z napisi izgubile v obrasli travi, ali pa izdrte ležijo na zemlji in nikogar ne motijo, da bi jih postavil na pravo mesto. Še huje pa je v tistih gramoznicah, ki so brez vsakih oznak o nevarnosti kopanja, pa se v njih ljudje vseeno kopajo. Zanimivo je, da se s temi stvarmi srečujemo vsak dan in kljub nenehnim opozorilom o nevarnosti onesnaženja okolja v sredstvih javnega obveščanja ne storimo ničesar, brezbrižni pa so pri tem tudi krajevni in drugi dejavniki, ki bi morali v že kritičnih razmerah ukrepati — bodisi s postavitvijo ograj, napisi ali kako drugače. Veliko več bi pri tem morali storiti tudi inšpekcijske službe in drugi nadzorni organi, ki jih imamo v naši družbi kar precej. Pri tem bi morali biti odločnejši in Gramoznice so lahko nevarne za kopalce že zaradi različnih globin in neurejene obale, zlasti še za skakalce. poseči tudi po kaznovalni politiki, če že drugače ni mogoče reševati te .pereče problematike. Ne bi se smeli zadovoljiti z ugotovitvijo, da v Pomurju v zadnjem času ni bilo večjega števila utopitev v gramoznicah (zadnja je bila letos v gramoznici na Ivancih, ki je terjala dve življenji), temveč bi morali ukrepati pravočasno, saj gre za zaščito človeških življenj. Poleg gramoznic je nevarnost za kopanje tudi v nekaterih rekah in akumulacijskih jezerih, še posebno v Muri, ki je zaradi močnega pretoka pogoltnila že marsikatero človeško življenje. Na kopanje v reki Muri se lahko podajo samo odlični in izkušeni plavalci, pa še ti ne vselej in na vsakem mestu. Previdni pa bi morali kopalci biti tudi v akumulacijskih jezerih, saj večina nima urejenih prostorov za kopanje, vprašljiva pa je tudi kakovost vode za kopanje. Za vsa nekontrolirana kopališča pa velja, da ni strokovno usposobljenih ljudi, da bi lahko reševali ob utapljanju ali drugi nezgodi. V Pomurju sicer imamo dve usposobljeni potapljaški ekipi za reševanje na vodi in iz nje, v Gornji Radgoni in Murski Soboti, žal pa na njiju na nekontroliranih kopališčih ni mogoče računati. Ob teh tudi ni telefonov, pa tudi sicer bi bil prihod reševalcev na kraj dogodka prepozen, saj vemo, da je za utopitev potrebno zelo malo časa. Zato bi morali vselej dobro premisliti, ko se odločamo za kopanje na nekontroliranih kopališčih, zlasti' če so osamljena in ni v bližini nikogar, ki bi lahko priskočil na pomoč. Tega poletnega zapisa smo se lotili z namenom, da bi še enkrat javno opozorili kopalce, ki se v teh pasjih dneh podajajo na osvežitve v nevarne vode, na nepremišljena dejanja, zlasti pa tiste, ki so doslej premalo storili za varnost kopanja na neurejenih kopališčih. Če bo to pisanje vendarle koga zganilo in če bomo s tem rešili samo eno človeško življenje pred utopitvijo, potem smo dosegli naš namen. Feri Maučec Foto: Nataša Juhnov VESTNIK, 3. AVGUST 1989 STRAN 5 GOST IMA RAJŠI DOMAČNOST KOT STERILNOST Slovenska naravna zdravilišča so povezana v posebno skupnost, ki skrbi za njihovo predstavljanje na tujem trgu. Domači gostje (večkrat pa tudi zaposleni v zdraviliščih) njihovega dela sploh ne poznajo, zato pa večina tujih zve za Slovenijo in naravna zdravilišča prav po zaslugi predstavitve skupnosti na borzah, sejmih in tiskovnih konferencah. Jan Ciglenečki je že peto leto zaposlen v Skupnosti naravnih zdravilišč Slovenije v Celju kot vodja Marketinga. Prej je bil šest let direktor Ptujskih toplic, prav kmalu (septembra) pa bo spet menjal zaposlitev. Uspešno je namreč opravil vse preskuse in bil imenovan za pomočnika predstavnika Turistične zveze Jugoslavije na Dunaju. Pred odhodom na službovanje v tujini smo mu zastavili nekaj vprašanj o skupnosti in naravnih zdraviliščih. Kako si zdravilišče pridobi naziv naravno zdravilišče? »Mislim, da so to tudi v Sloveniji znane stvari. Prav gotovo mora najprej zaprositi za status zdravilišča, če to še ni. Običajno gre za termalna kopališča ali kraje z mineralnimi vrelci, ki na osnovi določenih kriterijev, ki jih določa Zakon o naravnih zdraviliščih, dobijo status naravnega zdravilišča. Ta čas ima ta status 14 zdravilišč, zanj pa se potegujeta tudi zdravilišče v Zrečah in Medijske toplice.« Je naravnost najpomembnejši pogoj? »Prav gotovo, da je na prvem mestu naravni dejavnik: mineralna ali termalna voda, zdravilno podnebje — zrak, ali pa zdravilno blato. Poleg tega mora biti zdravilišče tudi primerno medicinsko opremljeno, imeti svojo terapijo, toliko in toliko medicinskih sester, fizioterapevtov, zdravnika specialista fiziatra ali revmatologa, za notranje organe in podobno.« Zakaj si želijo pridobiti naziv naravnega zdravilišča, kaj pomeni za njihovo poslovanje? »V poslovanju takih zdravilišč to prav gotovo pomeni neko večje priznanje doma, predvsem pa v tujini. Avstrijci, Nemci in drugi namreč vedno sprašujejo, če so ta zdravilišča priznana s strani države. Nemci pravijo takim zdraviliščem Kurort, čeprav pomeni to nekaj več — zdravilišče in zdraviliški kraj. Pri nas pa vsa zdravilišča niso hkrati tudi zdraviliški kraji.« Ali bo mogoče v prihodnosti tudi pri nas uveljavljen ta naziv, boste v večji meri upoštevali tudi urejenost kraja? »Prav gotovo, to je naša želja že ves čas, to pa predvideva tudi zakon. Zdravilišče bo moralo biti v zdraviliškem kraju, to bo pogoj, da bo priznano. Od kdaj deluje Skupnost naravnih zdravilišč Slovenije in kako se financira? »Deluje že več kot trideset let. Prvotno je bila ustanovljena zveza slovenskih zdravilišč, po desetih letih pa Skupnost naravnih zdravilišč Slovenije. O financiranju se zaenkrat dogovarjamo z vsemi 14 zdravilišči. 40 odstotkov prispevajo vsa zdravilišča v enaki meri, 60 odstotkov pa se zbere glede na število prenočitev. Jan Ciglenečki, vodja Marketinga pri Skupnosti naravnih zdravilišč Slovenije: »V tujini predstavljamo vseh 14 slovenskih naravnih zdravilišč — bodisi na sejmih ali tiskovnih konferencah, pa na »študijska potovanja« povabimo tudi tuje novinarje.« Torej, večja zdravilišča plačajo več. Zadnje čase se pojavlja mnenje, da bi določene aktivnosti v tujini omejili in uvedli sistem financiranja z enakim deležem. To je stvar dogovora.« Ali lahko katero zdravilišče deluje samostojno, ne da bi bilo vključeno v skupnost? »Prav gotovo. Mislim, da lahko vsako zdravilišče deluje samostojno, še posebej, če ima razvito komercialno in marketinško službo. Vendar je to nesmnisel, ker imamo v Sloveniji samo 6 tisoč postelj oziroma 4 tisoč primernih za tujega gosta, zato posamezno zdravilišče ne predstavlja tega kot vsa skupaj. Predstavljamo jih na posebnih stojnicah s podobo slovenskih naravnih zdravilišč, ali pa v okviru sloven skega nastopa skupaj s Centrom za ekonomsko in turistično propagando pri GZS.« Ali se na vsako predstavitev zdravilišč posebej pripravite, kdaj omenjate eno bolj kot druga? »Prav gotovo je način našega dela tak, da ne postavljamo v ospredje nekaterih zdravilišč. Če pa imajo seveda ta zdravilišča posebno zanimive programe, te tudi predstavimo. Ves čas predstavljati klasične zdraviliške kure in programe ni zanimivo.« Ali je dobro predstavljati vsa naravna zdravilišča naenkrat, ni med njimi prevelike konkurence? »Imajo tako različne indikacije, da se to da. Gledal bomo s strani tujega gosta. Na domačem trgu je stvar rahlo drugačna, tu se zdravilišča najbolje sama predstavijo, zato nimamo skupnih predstavitev. V tujini, v krajih, kjer slovenskih zdravilišč ne poznajo, pa gostje pridejo k stojnici in se najprej pozanimajo, če, sploh imamo v Sloveniji zdravilišča. Naslednje vprašanje: ali imate mogoče material, kjer so vsa ta zdravilišča predstavljena. Ti ljudje bi si radi objektivno, neobremenjeno pogledali, kaj vse imamo, in se nato odločili, kam. In prav gotovo je naša naloga prav ta, da objektivno predstavimo, kaj ima katero zdravilišče zanimivega, posebnega.« INTERVJU Denarja za prospekte, propagandni material je vse manj? »Ta čas imamo pri skupnosti skupen plakat v več jezikih in katalog z dokaj obširnim uvodom, ki podrobno predstavlja vsa zdravilišča. Poleg tega imamo tudi programe z diapozitivi, saj se v tujini po navadi predstavljamo s temi posnetki na nastopih. Nimamo pa še multivizije, ki je draga zadeva, zato jo želimo dobro pripraviti.« Informacijski sistem v svetu hitro napreduje, ga uspete dohitevati? »Moram reči, da tudi tu nismo najhitrejši. Še do danes se nismo uspeli opremiti z računalniki, mislim, da nam bo v enem letu uspelo. Zbiramo namreč podatke o vseh slovenskih zdraviliščih. Če želimo predstaviti dejansko stanje, trende ipd., moramo imeti dnevne podatke.« Je termalna voda za prodajo na tujem trgu res najpomembnejša? Glede na podatke o zasedenosti pomurskih zdravilišč to drži. »Termalna voda je prav gotovo zelo privlačna. Nasploh se na tujem trgu dosti lažje prodajajo -zdravilišča, ki imajo termalno vodo, kot tista, ki imajo mineral no. To je seveda zelo poenostavljeno. Rogaška ima kljub temu velik odstotek tujih gostov. Tu gre seveda za specifične indikacije, za bolezni prebavil, medtem ko si srčnih obolenj ne zdravijo radi v tujini.« So te vaše ugotovitve vzrok, da so začeli iskati nove vrelce tople vode? »Prav gotovo so prav takšne ugotovitve pripeljale do tega, da je v Radencih že najdena topla voda. To pomeni v poznejšem obdobju dobro kombinacijo indikacij: zdravljenje srčnih bolezni in ožilja ter revmatičnih obolenj. To je na tujem trgu žejo zanimivo. Dokaz so majhne Šmarješke toplice, ki pa jih v primerjavi z drugimi zelo dobro prodajamo na tujem trgu. Največ gostov sprašuje prav po tej kombinaciji zdravljenja ožilja in revmatizma.« Ali ne bo prevelike konkurence med zdravilišči? »Mislim, da ne, kajti naša zdravilišča imajo še vedno relativno majhno število postelj, tuji trg pa je velik. Vprašanje je le, kako močni bomo v propagandi in kakšne bodo naše storitve v zdraviliščih.« Tudi v Pomurju se v zadnjem času veliko gradi, verjetno pa ne smejo pozabiti na naravno okolje, zelenje? »Kolikor poznam načrte kolegov v Moravskih Toplicah, Radencih in tudi v Lendavi, vem, da so načrtovali tudi spremljevalne dejavnosti. Prav gotovo je največja naložba ta čas hotel A kategorije v Moravskih Toplicah, s katerim se bo po mojem mnenju izboljšala sestava gostov. Takšen hotel pa potrebuje tudi primeren servis, kadre. V takem kraju morajo biti tudi primerne trgovine, igrišča za tenis in drugo.« Kulturno življenje v zdraviliških krajih, animacija ... Je to pri prodaji na tujem trgu pomembno, ali pa iščejo tuji turisti le najustreznejše indikacije? »Ta dejavnik, za katerega ste vprašali, je gotovo eden najpomembnejših. Gost se želi v takih zdraviliščih počutiti domače, kakovost storitev je zelo pomembna. Postrežba, prijaznost že v recepciji, da gostje zvedo vse, kar želijo, in se prijetno počutijo. Okolica mora biti temu primerno urejena. Zdravilišča, ki so znala ta del ponudbe popestriti in spraviti na kulturno raven — tudi z raznimi prireditvami, ki niso enkrat tedensko, ampak vsak dan, animatorji pa znajo ustvariti prijetno vzdušje — imajo temu primeren uspeh na domačem in tujem trgu.« Bernarda B. Peček SOBOŠKI SINDIKAT V SREDIŠČU DOGAJANJA Kljub dopustniškemu času aktivnost soboških sindikatov ne jenjuje. Tako so se aktivno vključili v razprave o dopolnilih k slovenski ustavi, o zakonu o delovnih razmerjih, ponekod hitijo s pripravo statutov podjetij, drugod pa preučujejo določila nove sindikalne liste. V njej je določen najnižji osebni dohodek, ki znaša 3 milijone 110 tisoč dinarjev, in zajamčenimi je 2 milijona 400 tisoč dinarjev. V tej zvezi so se vodstva osnovnih sindikalnih organizacij tesneje povezala s strokovnimi službami v organizacijah združenega dela, ki sproti spremljajo gibanja osebnih dohodkov v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Za zdaj so dokaj zadovoljni tudi z odzivom na podpisovanje Temeljne listine Slovenije 1989, saj so dobili podatke iz 68 osnovnih organizacij Zveze sindikatov v soboški občini, kjer so doslej zbrali blizu 4 tisoč podpisov delavcev. Ker doslej še ni končana akcija podpisovanja v največji delovni organizaciji Tovarni oblačil in perila Mura, zaradi kolektivnega dopusta so jo začeli pozneje, računajo, da bodo rezultati še ugodnejši. V soboških sindikatih te dni razpravljajo tudi o vsebinskem predlogu določil o opredelitvi sindikata v statutu podjetja. V začetku julija je namreč izšel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih, ki določa, da je potrebno samoupravne akte uskladiti ž novim zakonom do 31. decembra letos. Ker časa očitno ni na pretek, obstaja boja Ob 30-letnici gostilne DOMINKO v Odrancih vabljeni na velike zabavne prireditve: • v soboto, 12. avgusta, vas bo razveseljevala skupina Čudežna polja, • v nedeljo, 13. avgusta, pa ansambel Monitor. Žrebanje vstopnic, nagrade: kopanje za dve osebi v Moravskih Toplicah, Radencih in Termah v Lendavi. Osnovna šola Branko Bernot-Aljaž, 69242 Križevci pri Ljutomeru razpisuje prosta dela in naloge — predmetnega učitelja matematike za nedoločen čas s polnim delovnim časom in — predmetnega učitelja likovne vzgoje za določen čas s polovičnim delovnim časom. Prijave pošljite na naslov šole. Rok prijave 8 dni od objave razpisa. Pričetek dela obeh delavcev bo 1. 9. 1989. zen, da se bodo pojavile določene pomanjkljivosti pri urejanju položaja sindikata v statutih podjetij. Zato so izvršne odbore osnovnih sindikalnih organizacij pozvali k večji aktivnosti na tem področju. Podobno velja za zakon o delovnih razmerjih, kjer je javna razprava podaljšana do 1. septembra, zakon pa naj bi sprejeli v drugi polovici septembra. Vodstvo soboškega sindikata pa je tudi pobudnik akcije za zbiranje prostovoljnih in drugih prispevkov za odpravljanje posledic neurja v severovzhodni Sloveniji, med drugim tudi v Pomurju. Prostovoljne prispevke je možno nakazati na poseben žiroračun Rdečega križa Slovenije: 50101-678-51579 (s pripisom: Za prizadete ob neurju v severovzhodni Sloveniji). Milan Jerše 0 ustavnih dopolnilih še do jeseni Prejšnji teden je republiška skupščina sprejela delovno besedilo predloga dopolnil k ustavi SR Slovenije, v katerem je upoštevana večina pripomb iz javne razprave. V besedilu je tudi prevzeto vse obče znano iz sveta in uveljavljeni izrazi, jezik pa je razumljivejši, čeprav so posamezne določbe splošnejše, kar omogoča večjo svobodo delovanja in sproža pobudo. Predlog sicer vsebuje kar 78 ustavnih dopolnil, na novo pa jih je vključenih 21 z vsebino, ki v osnutku ustavnih dopolnil sploh ni bila obravnavana. Prav v njih pa so ustavne rešitve za vsa bistvena vprašanja. Ob razumljivejšem besedilu za prebiranje pa so upoštevana tudi načela skladnosti k dopolnitvam zvezne ustave, s čimer ni v nasprotju z njenimi osnovnimi usmeritvami. Pri tem pa je treba vendarle posebej omeniti, da so v slovenski ustavi še bolj poudarjena bistvena vprašanja našega nadaljnjega razvoja, povezana s samostojnostjo, gospodarsko in politično suverenostjo slovenskega naroda, za kar se ves čas zavzemamo. Zdajšnja ustavna dopolnila se namreč zelo nagibajo k celostni ustavni reformi, ki naj prispeva k hitrejšemu odpravljanju težav v večnacionalni jugoslovanski skupnosti in iskanju najboljših rešitev za izhod iz politične in gospodarske krize. Delovno besedilo predloga dopolnil k ustavi SR Slovenije jasno dokazuje, da je možno tudi v zapletenih razmerah poiskati skupna izhodišča, ki nas združujejo, ne ločujejo. Vedeti je treba, da novo besedilo izhaja iz enakopravnosti vseh oblik lastnine, svobode političnega in sindikalnega organiziranja, enakopravnosti vseh političnih organizacij in gibanj, svobodnih, neposrednih, sploš nih in tajnih volitev. V sistemu volitev je sprejeto načelo, da so volitve za vse zbore skupščin občin in za skupščino SR Slovenije splošne, neposredne in tajne, po volilnih enotah, z odprtimi kandidatnimi listami. Le pri volitvah v družbenopolitični zbor sestavlja listo kandidatov pristojni organ Socialistične zveze, vendar prav tako na podlagi potrebne podpore občanov, v skladu z zakonom. Dogovorjeno je, da bi do 7. septembra v občinah predlagali morebitne spremembe in dopol- ZAKAJ GORNJO RADGONO ZALIVA? IVsak občan Gornje Radgone ve, da si mora po malo večjem nalivu obuti gumijaste škornje Iin se šele nato odpraviti v mesto. Ob takih primerih je namreč Gornja Radgona pod vo-Ido. Pa ne, da bi se vsakič utrgal oblak prav nad mestom! Vzrok vseh težav je dotrajana kanalizacija. Nekateri deli so stari že I petdeset let, drugi pa so nastajali brez kakršnih koli načrtov, tako pač, kakor se je širilo mesto. Zato je gornjeradgonska kanalizacija brez osrednjih vodov in prav to pomeni danes »ozko grlo«. I »Najbolj kritično je ob Partizanski ulici od križišča pri cerkvi do križišča pri avtobusni postaji. Tu bo potreben nov kolektor, ki bo zbiral vso vodo, nitve, ki jih bo upoštevala ustavna komisija, ki mora do 15. septembra določiti predlog prečiščenih dopolnil, kajti že 27. septembra naj bi ga sprejemala republiška skupščina. Za zdaj je ostalo edino nerešeno vprašanje o pristojnosti in sestavi zborov skupščin družbenopolitičnih skupnosti. Tako bo do sredine septembra odprto vprašanje, ali bo imel zbor združenega dela manj članov in manj pristojnosti, ali se bo zbor občin oziroma krajevnih skupnosti spremenil v splošni pristojni zbor z več delegati in ali tudi tisto, ki priteče s hriba,« je dejal predsednik Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja pri Skupščini občine Gornja Radgona Franc Štrakl. »O tem imamo sedaj že študijo oziroma posnetek stanja. Naloge smo se namreč lotili tako, da smo najprej naročili natančno analizo stanja. Do konca leta bomo imeli študijo za vse mesto, za najbolj kritične dele pa že sedaj načrtujemo obnovo.« Prva naloga, ki si jo je občinsko vodstvo zadalo v zvezi z reševanjem problema kanalizacije, je opravljena. Poskrbeli so za redno čiščenje, vzdrževanje in ob večjem nalivu prečrpavanje vode. Tako preprečijo naj- hujše. Toda to je le začasna re- bo imel družbenopolitični zbor manj pristojnosti. Seveda bi bila utvara, če bi sedanje besedilo označevali za popolnoma sodobno zasnovo ustave, kakršno si že dolgo želimo. V njem pa je vendarle marsikaj naprednega, kar bo treba še dopolnjevati, pri čemer nas dosedanji dosežki spodbujajo, da v prihodnje ne smemo na tem pomembnem področju nikakor ostati na pol poti. Milan Jerše šitev, precej večji zalogaj pa je obnova in širitev kanalizcije na Partizanski ulici, saj poteka tik I pod magistralno cesto, ki je _ glavna prometna povezava | med Mariborom in Lendavo. Obnova bo možna le takrat, ko bodo s sredstvi republiške ce- stne skupnosti obnavljali magi- stralno cesto, kdaj bo to (ali res prihodnje leto?), pa se še ne ve. I Za načrte so zaprosili Komuno I Projekt iz Maribora, jeseni pa | se bodo odločili za najprimer-. nejšega izvajalca, ki bo prevzel obnovo kanalizacije od križišča H pri avtobusni postaji do železniške postaje. Že obnova tega m dela bo za izboljšanje kanaliza- I cije velikega pomena. Bernarda B. Peček PRODAJNO MESTO: MURSKA SOBOTA Cankarjeva 25, tel. (069) 22 921 STRAN 6 VESTNIK, 3. AVGUST 1989 kmetijska panorama IZ SOZDOVSKEGA PROJEKTA 0 ZDRAVI HRANI GORIČKO KOT FRIULLI? Naj ponovimo: »Podprojekt Zdrava hrana je del širše zastavljenega projekta Goričko. Toda če hoče Pomurje v celoti izkoristiti naravne danosti mora zgraditi še majhne predelovalne obrate v živilstvu, organizirati celovitejšo ponudbo v turizmu in drugače urediti (prilagoditi) trgovino. To pa je že tema, ki presega raven sozda in je potreben širši dogovor v regiji. Tako bi mogli — in bomo to zavestno spoznali — docela plasirati naše izdelke in storitve pod eno samo oznako, kot to že počenja severna pokrajina Italije Friulli.« Mali prototipni obrat za predelavo mesa, mleka, sadja in žit V zadnjem, tretjem povzetku gradiva o projektu sozda ABC Pomurka o zdravi hrani nadaljujemo z naštevanjem ključnih nalog. Ostali smo pri »ustanovitvi zadruge pridelovalcev zdrave hrane, ki bi sčasoma prešla na lastno financiranje.« Sledi: »Načrtno pridobivanje in posredovanje znanj in informacij za pridelovanje zdrave hrane po posebnem programu. Ogled podobne pridelave v tu- jini in doma z vključevanjem strokovnjakov, ki že imajo določena znanja. Opredeliti način sofinanciranja pridelave zdrave hrane in urediti pravne odnose med pridelovalci in prodajalci.« S projektom naj bi krenili čimprej in postopno; sprva s pridelavo in prodajo domače hrane. Sčasoma naj bi v Murski Soboti zrasla trgovina za prodajo domače hrane, hkrati pa bi razpredli (organizirali) prodajno mrežo: tržnice, trgo-vine-delikatese, naročena proizvodnja za znanega kupca in podobno. Izpeljati kaže naloge iz posebnega projekta strokovnjakov ŽVZ (Živinorejsko-veterinarskega zavoda), namreč Modelna kmetija za tretje tisočletje. Spoznanja oz. ugotovitve iz njega bo treba preveriti, objaviti in priporočiti kmetom. Ob tem bo nujno potrebno opredeliti marketinške dejavnosti: blagovna znamka, obveščanje kupcev, EPP, tržna analiza, embalaža. Med pomembnejšimi ključnimi nalogami sta gotovo (še) tile: »Ugotoviti ustreznost po- krajinskih ustanov za kontrolo onesnaženosti hrane, zemlje, vode. Izdelati predlog dopolnitve opreme in izpeljati vse potrebno za verifikacijo ustanove in strokovnjakov za analize.« In še: »Izdelati idejne projekte s približno oceno stroškov in zmogljivosti za gradnjo po enega malega prototipnega obrata za predelavo mesa, mleka, sadja in žit. Gradnjo naj financirajo zasebniki, sofinancirajo pa podjetja sozda — odvisno pač od podjetniškega interesa.« V pričakovanju mnenja republikancev in Evrope ’92 Avtorji gradiva v sklepnem delu poudarjajo: »Ko bo izdelan projekt Goričko s podprojektom Zdrava hrana, bo potrebno sklicati sestanek z nosilci razvoja turizma in trgovine v pokrajini ter ugotoviti možnosti za sodelovanje. Dognati je treba možnosti in pogoje za prodajo zdrave hrane in izdelkov iz zdrave hrane na zunanjih tržiščih, predvsem z upoštevanjem pogojev Evrope ’92. Poskrbeti moramo za organizirano sodelovanje skupine strokovnjakov, ki se bodo ukvarjali CENE ŽIVINE NE DOHAJAJO INFLACIJE Kot poroča Tanjug, se zaradi vse hitrejšega galopa cen denar ne šteje več, ampak se na veliko »premetava z lopato«. Zavod za tiskanje denarja dela 24 ur na dan, pa mu kljub temu ne uspe potešiti lakote za vse manj vrednimi »papirji«. Tudi v slovenskih bankah ni dovolj gotovine, prodajalci na bencinskih črpalkah pa so zatrpani z denaijem, ki ga kot blago, ki zavzame veliko prostora, enostavno dajejo v kartonaste škatle. Medtem ko zaposleni v gospodarskih podjetjih na veliko odhajajo na kolektivne dopuste, zaposleni v Zavodu za tiskanje denarja ostajajo pri svojih »štanc-mašinah« in do nadaljnjega ne smejo na letni dopust. Zvezni izvršni svet napoveduje, da se bo letošnja inflacija zaustavila pri približno 800 odstotkih, izračuni institutov pa so veliko bolj neugodni in predvidevajo vstop v štirištevilčno inflacijo. Cenam resnično ni moč slediti, saj nenehno rastejo, človek pa ob tem izgublja predstave o realnosti. Tudi razkorak med cenami kmetijskih izdelkov in cenami reprodukcijskega materiala se nenehno povečuje, saj je za avgust napovedana ponovna občutna podražitev mineralnih gnojil, o cenah zaščitnih sredstev pa tako ali tako ne kaže izgubljati besed. V soboški Mesni industriji skušajo sicer sproti usklajevati odkupne cene živine, vendar rejci pravijo, da le-te ne sledijo rasti stroškov prireje. Kot smo zvedeli v Mesni industriji, veljajo od začetka tedna nove odkupne cene živine, ki so višje od dosedanjih. Kilogram tople polovice V njem sta v vejevju prepletena mojstrovina spretnost m car krajine ob Muri. Mehkobo trdega kmečkega življenja, zajeto v tem koruznjaku, je danes zamenjala trdota betonskih gradenj v želji, ustvariti si lagodno življenje - a samo na videz. Kdor ga želi videti v naravi, naj se ustavi na Gornji Bistrici pri hiši s številko 53, kjer stari koruznjak čaka oodrl človek’ Se bo zrušil sam? Ah pa ga bomo morda obvarovan kol spomin na spretne roke naših nali podobno, kot smo to storili s kmečkimi, s slamo kntum h.sami, 'So^rda le obvarovali nekaj naših pomurskih posebnosti? Stanka Desmk s posebnostmi razvoja pridelave zdrave hrane.« Za tem podčrtujejo: »Vse predloge verificirati na ustreznih republiških komitejih (za kmetijstvo, tržišče) ter inšpekcijskih službah občine in republike, še prej pa seveda na KPO sozda.« Uvid v RR (razvojno-razi-skovalni) projekt sestavljene organizacije ABC Pomurka, ki naj bi ga izpeljala skupina ciljno izbranih, projektno organiziranih in — kot sami zatrjujejo — neodvisnih sozdovskih strokovnjakov naj sklenemo s končnim predlogom: »O idejnem projektu Zdrava hrana se moramo opredeliti v sozdu, ga dopolniti in določiti nosilce nalog. Če bomo ugotovili, da to ni naloga sozda, je treba sprejeti sklep o tem, kdo v sozdu ali zunaj njega naj izdela projekt Zdrava hrana.« Mi bi dodali, da bi se moglo na osnovi predloženega (objavljenega) gradiva sprožiti širše razpravljanje in ne bi ostalo zgolj pri besedah. Povzel: B. Ž. mladega pitanega goveda A vrste, ki ga koljejo za posebne namene, velja zdaj 54.000 dinarjev (živa teža 32.400 dinarjev), mlado pitano govedo ekstra kakovosti je po 50.000 dinarjev (živa teža 30.000 dinarjev), prve kakovosti po 46.000 dinarjev (živa teža 27.000 dinarjev), druge kakovosti po 40.000 dinarjev (živa teža 22.000 dinarjev) in izven kakovosti po 34.000 dinarjev (živa teža 18.000 dinarjev). Dražje so tudi krave, saj je kilogram tople polovice tistih iz prvega kakovostnega razreda po 40.000 dinarjev (živa teža 22.000 dinarjev), iz drugega kakovostnega razreda po 35.000 dinarjev (živa teža 18.000 dinarjev) in izven razreda po 30.000 dinarjev (živa teža 15.000 dinarjev). Teleta, nesposobna za nadaljnjo rejo, odkupujejo v Mesni industriji po 40.000 dinarjev kilogram žive teže, prašiče do teže 150 kilogramov po 28.000 dinarjev in težje po 27.000 dinarjev kilogram žive teže. V Mesni industriji so nam tudi povedali, da je trenutno razlika med izvozno kakovostjo in ostalimi kategorijami sicer nekoliko manjša, vendar že v prihodnjem tednu načrtujejo občuten dvig cen' govedu, ki je namenjeno za izvoz. L. Kovač Kmečki problemi drugod! V okviru krajevne skupnosti Martjanci smo 29. in 30. junija ter 1. julija 1989 v organizaciji Socialistične in Kmečke zveze organizirali strokovno in vsestransko poučno ekskurzijo po sosednji LR Madžarski. V madžarskem mestecu Solt smo verjetno prvič po letu 1941 naleteli na dobro organizirane demonstracije kmetijskih pridelovalcev proti politiki madžarske vlade, ki jo izvaja v kmetijstvu. Zaradi zanimivosti problema ter njegove sorodnosti z našimi kmečkimi težavami navajam vsebino letaka, ki so ga delili ob tej priložnosti, ko so bile za določen čas s kombajni in drugimi kmetijskimi stroji zaprte vse večje prometnice. Letak se v smiselnem prevodu glasi: ZAKAJ DEMONSTRIRAMO? Peter-Pavlov dan tradicionalno pomeni začetek žetve. Toda na današnji dan so kmetijski stroji pridelovalnih zadrug in državnih gospodarstev odpeljali namesto na polje zrele pšenice na državne ceste, da opozorijo javno mnenje na težaven položaj, v katerega je zašlo kmetijsko gospodarstvo. Zavedamo se, da z našo demonstracijo povzročamo mnoge neprijetnosti. Bili smo se prisiljeni odločiti za ta skrajni korak in upamo, da se bomo srečali z razumevanjem. Naše prepričanje je, da služimo ne samo kmetstvu, ampak interesom vse države, svoje zahteve izražamo s to današnjo demonstracijo. Zahtevamo primernejše odkupne cene žitnega zrnja, nočemo pa dražjega kruhk. Pridelovalci nimajo koristi ob drveči dražitvi živil. Plačilo, ki ga dobi kmetstvo za svoje pridelke, ne zadošča za pridelovalne stroške, pa tudi za golo preživetje ni dovolj. Ni odvisno od nas, da iz odkupljene pšenice, za katero dobimo 4 forinte, pečejo kruh, ki v trgovini stane štirikrat več. Naš kruh je tudi državni kruh. Preskrba z živili ne more biti le skrb pridelovalcev. Kmetijstvo in kmetstvo nima več rezerv: že sedaj je država sposobna zagotoviti preskrbo in zavarovati lastne koristi na račun hitrega zmanjševanja dohodkov prebivalstva. Tega ni mogoče vzdržati! Ne prosimo podpore in daril, ampak primerne pogoje za pridelovanje, primerno preživetje in zagotovitev oskrbe države ob primernih cenah. Ne želimo demonstrirati, temveč želimo žeti, vendar demonstrirati moramo, da bomo v prihodnje lahko tudi želi. (Konec vsebine letaka, ki ga prilagamo). Pripis avtorja: 1. Prevod je smiseln, opravil ga ni strokovnjak za madžarski jezik, zato se za pomanjkljivosti opravičujem. 2. Zgled je zanimiv, ker je blizu našim težavam. Slovenska kmečka zveza naj analizira svojo dejavnost na enakem področju. 3. Zelo je zanimivo, da složno demonstrirata zadružni in državni sektor. (Zasebni sektor lahko zanemarimo, saj predstavlja le 1 % obdelovalne zemlje LR Madžarske). Po nedavnem radijskem pogovoru, ki ga je vodil na soboškem radiu novinar Kovač z najodgovornejšimi predstavniki KG Rakičan, si takega složnega nastopa med družbenim in zadružnim sektorjem žal ne moremo predstavljati. Štefan Horvat, ing. agr. Strokovnjaki svetujejo Skladiščenje žit in žitni škodljivci v skladišču Danes povzročajo skladiščni škodljivci kmetu dosti večje preglavice kot nekoč. Vzrok je predvsem v tem, da iz leta v leto ostajajo stara žita v skladiščih, in drugič: direktno skladiščenje zrnja, ki pride iz kombajna, je slabo očiščeno, pretoplo in pogosto tudi prevla-žno. Poleg tega je bil pri modernizaciji kmetij dan najmanjši poudarek prav gradnji primernih žitnih skladišč. In tako še kar naprej skladiščimo zrnje na podstrešjih, v zatohlih kleteh, kaščah, vrečah ali lesenih skrinjah. Kolikor bolj provizorično je skladišče, toliko več skrbi je treba nameniti pripravi za prevzem žita. Ce se hočemo proti skladiščnim škodljivcem uspešno boriti, moramo dobro poznati njihov razvoj, življenjske zahteve in navade. Največ škode lahko naredita na uskladiščenih žitih črni žitni žužek in pa njemu zelo podoben rižev žužek; torej »Žižki«. Samička leže jajčeca v zrno, v katerem poteka ves razvoj do odrasle živali. V tem času se razvijajoči se žužek hrani z vsebino zrna in ko zleze iz zrna, ostane za njim samo ovojnica zrna. Pri močni okužbi se lahko zgodi, da od pšenice ostanejo samo otrobi. Žužek napada vse vrste žit, tudi koruzo. Ne razmnožuje se pri temperaturah pod + 10 °C, zelo hitro pa pri temperaturah prek 20 °C. Tako nam ne more narediti večje škode, če je skladiščeno zrnje očiščeno, z vlago nižjo od 13 % in hladnejše od +10 °C. Žužek ne prenaša prepiha in nima rad zrnja, ki ga večkrat premetavamo. Pred skladiščenjem zrnja v kakršnekoli skrinje ali večje škatle ga je priporočljivo razgrniti na čisti podlagi in večkrat premešati ali prelopatiti, zlasti v jutranjem hladu in ga šele nato uskladiščiti v čiste in zdrave posode. Nekoliko manj nevarni od žužka so mokarji, vešče in molji. Odrasli hroščki in metuljčki naredijo še najmanj škode, zato pa toliko več njihove ličinke, ki se sicer hranijo z moko, prahom, zlomljenimi zrni, včasih pa obgrizejo tudi cela zrna. Zrnje onesnažujejo s svojimi iztrebki in ga prekrivajo s »pajčevino«. Ti škodljivci so tudi bolj občutljivi na nizke temperature, ne marajo pa prepiha. Zanje veljajo enaki ukrepi kot za zatiranje žužkov. Prostor, v katerem želimo uskladiščiti žita, je treba pred uporabo predvsem dobro očistiti, prezračiti in presušiti. Vse ostanke žit je treba iz prostora odstraniti, če niso preveč okuženi, jih lahko zmeljemo ali skuhamo in pokrmimo, v nasprotnem pa jih je treba sežgati. Če je bil prostor oziroma zrnje v njem okuženo, moramo prostor razkužiti z insekticidi; pa tudi sicer je dobro vsaj enkrat na leto skladišče za žita preventivno razkužiti. Prostor je treba, kolikor se da, zapreti in temeljito poškropiti. Vzemimo toliko vode, da bodo vse površine dobro navlažene, ne sme pa po stenah curljati, ker na ta način znižujemo koncentracijo preparata. Posebno dobro je treba prepojiti reže v podu, ki predstavljajo idealno skrivališče za škodljivce. Po škropljenju naj ostane prostor nekaj dni zaprt, čim nižja temperatura je, tem dlje časa. Potem ga je treba odpreti, narediti prepih, ga dobro prezračiti in osušiti. Pogosto si škodljivce zanesemo v skladišče z okuženimi vrečami. Vreče morajo biti čiste in neokužene. Če pa na njih opazimo skladiščne škodljivce, jih je treba razkužiti, če jih prekuhamo ali drugače izpostavljamo vsaj uro temperaturi preko 80 °C, bomo uničili vse škodljivce. Za kemično razkuževanje praznih skladišč lahko uporabimo actellic 50, ki je za človeka najmanj strupen. Deluje hitro, vendar krajši čas. Bolj učinkovit je baygon, najbolj zanesljiv pa nuvan. Pri uporabi kemičnih sredstev je treba dosledno in strogo upoštevati vsa navodila izdelovalca: glede koncentracije, količine, karence, varnostnih ukrepov in drugega. Ne pozabimo, da delamo s strupi v zaprtem prostoru, kjer toliko laže pride do zastrupitev! Zastrupljeni prostor mora biti pod ključem! Kolikor vestneje smo pripravili skladišče in zrnje, ki ga želimo skladiščiti, toliko manj problemov lahko pričakujemo. Uskladiščeno zrnje je treba vsekakor večkrat pregledati, prostor pa občasno prezračiti in ohladiti. Ko temperatura v zrnju pade, je žuž-kavost teže opaziti, zato je treba prgišče zrnja odnesi na toplo, kjer se kmalu pojavijo živalice, če je okuženo. Napad moljev zlahka opazimo, če prižgemo v skladišču luč. Manjšo okužbo z žužki lahko zadržujemo s tem, da zrnje premetavamo in prečistimo. Močnejši okužbi smo kos le s plinjenjem, ki ga izvajajo specializirane službe, vendar je postopek zelo drag. Pogosto pa nam ne preostane drugega, kot da zrnje zmeljemo in pokrmimo. V zmleti masi se žužek ne more razvijati, ker pač potrebuje zmo. inž. Aladar Čahuk ioouKem J U B l J » 1 * DO POLIKEM LJUBLJANA, Mistrova 10 objavlja po sklepu komisije za delovna razmerja tozda CHEMO prosta dela in naloge v prodajalni Murska Sobota: 1. POSLOVODJA III. — 1 delavec Pogoji: — srednja strokovna izobrazba — V. stopnja trgovske ali ustrezne tehnične smeri — 2 leti delovnih izkušenj pri enakih delih — 2-mesečno poskusno delo 2. PRODAJALEC II. — 4 delavci Pogoji: — srednja strokovna izobrazba — IV. stopnja trgovske smeri — 1 leto delovnih izkušenj pri enakih delih — 2-mesečno poskusno delo Za objavljena dela in naloge bomo sklenili delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh od dneva objave na naslov: DO POLIKEM LJUBLJANA, Kadrovsko-splošni sektor, 61000 Ljubljana, Maistrova 10. Prijavljene kandidate bomo pisno obvestili o izbiri v 30 dneh’po izteku objave. Vse podrobnejše informacije daje kadrovska služba DO, tel. VESTNIK, 3. AVGUST 1989 STRAN 7 pisma, mnenja, stališča ODGOVOR NA PISANJE ERNESTA ANDRECA Čeprav mi tokrat ni bilo do pisanja, sem se na pobudo kmetov vendarle odločil, da v nekaj stavkih dodam svoje in njihovo mnenje k zgoraj omenjenemu pisanju in avtorju. Prvi odstavek njegovega pisanja je čista kopija preživelih in že smešnih besedičenj, kakršne so v preteklosti uporabljali naši odgovorni (planerji naše stvarnosti) pri dokazovanju pravilnosti »jugo« družbenopolitične in gospodarske usmeritve, ki širokogrudno podpira in spodbuja tudi kmetijstvo in kmeta z vsemi mogočimi ugodnostmi, posojili, regresi, premijami. In kakšna bi bila pokrajina ob Muri brez obeh pomurskih mlekarn, se sprašuje Andreč. Vsi vemo, da je bilo v naši povojni preteklosti dobrega in sla- ČAKAŠ ENO, PRIDE DRUGO Iz zgodovine vemo, da so se razmere po sleherni uspeli stavki vsaj delno izboljšale v korist stavkajočih. Za razmere, ki so nastale po uspeli prvi kmečki mlečni stavki ali bojkotu, kot temu lepše rečemo, pa tega ne moremo trditi, ker je v naši družbi že tako, da mora biti nasprotno zdravi pameti in logiki. Navajam le nekaj dejstev, ki gornjo trditev gotovo potrjujejo. Slovenski kmetje so v svoji prvi stavki opozorili predvsem na (poleg nerazumljive kmečke politike) posredovalce, ki nastopijo med proizvodnjo in porabo. Opozorili so na nerazumljivo predrago predelavo mleka. Vsi se že kar imenujejo »proizvajalci«, čeprav bi bilo bolj primemo »distributerji«. Pri zadnjem izplačilu za junij sem prejel za svoje mleko s 3,6% tolšče 2.502 din. V trgovini stane mleko s 3,2% tolšče 9.350 din. To je prav gotovo podatek, ki odvzame delovnemu človeku še zadnjo iskrico upanja in se v njem porodi vprašanje; »Ti delavec in jaz kmet, kako dolgo bova še prenašala breme, ki nama ga nalaga jugoslovansko socialistično gospodarjenje?« Na moje vprašanje TMP M. Sobota, od kod takšna cena za moje žulje, so me potola- KAR LAHKO STORlS DANES, NE ODLAŠAJ NA JUTRI ! O bojkotu oddaje mleka bega; daleč od tega, da bi dobro in koristno človek namenoma tajil in pozabljal, slabo pa izpostavljal zaradi določenih namenov. Vendar pa naše razmere zahtevajo takojšnjo odpravo ponavljajočih se napak, ki nekaterim ustrezajo, dobro in uspešno pa mora ostati! Vsi to trdimo, in tudi mlečni bojkot je bil naravnan in organiziran v tej smeri. Navedenih občutnejših spodbud niso bili deležni vsi naši kmetje. Manjšina, ki je to srečo imela, pa je in še kar naprej obilno vrača družbi s prenizkimi odkupnimi cenami kmetijskih pridelkov. Po tej poti je samo iz naše (soboške) občine odteklo toliko denarja, da bi lahko z njim modernizirali celotno cestno omrežje, zgradili telefonijo in odprli marsikakšno prepotrebno žili, da je bilo moje mleko v tem mescu v higienskem pogledu oporečno in sem zato kaznovan z 10% vrednosti cene. Ko me miličnik na cesti kaznuje, je na listku napisan člen zakona, po katerem me je kaznoval; v mojem primeru pa nikjer ni videti koliko in zakaj, pa tudi pogodbo sem ponovno prebral in ta prav tako ne predvideva višine tovrstne kazni. Takih nesrečnih kaznjencev je bilo v tem mesecu veliko, kar je določena potrditev prepričanja, ki vlada med kmeti. TMP si na vse moči prizadeva prepričati proizvajalce, da so izkoristili vse notranje rezerve in da delajo v svoji tovarni zavestno in racionalno, ravno tako kot kmet v svojem hlevu. Poznavalci razmer nismo enakega mnenja in to dovolj zgovorno potrjujejo številke, ko mora potrošnik plačati 3-in večkratno ceno kot jo prejme rejec krav molz novo delovno mesto v občini. Prav zaradi teh krivic smo na slovenskem razvitostnem repu. Na nekaj tisoč sicer premajhnih kmetij (ne po lastni krivdi!), ki se borijo za goli obstoj, njihov stanovski tovariš Andreč iz Sodiši-nec v svojem pisanju pozablja, ko se spravlja nad Slovensko kmečko zvezo in njene vodje. V nadaljevanju želi kmet Andreč osebno obračunavati s posamezniki; v tem primeru šestkrat omenja tovariša Horvata. Tako vse skupaj poveže s kritiziranjem in nezaupanjem v — po njegovem — samoimenovane vodje in velike kmetove zaščitnike (torej predstavnike Slovenske kmečke zveze), ki se pač na ta način želijo dvigniti na političnem področju, saj dati nam ta- nic — kmet. V zahodnem načinu gospodarjenja je to v obratnem razmerju. Mi svojo TMP po opremljenosti radi uvrščamo med zahodnoevropske, ne vemo pa odgovora, zakaj ravno obrnjena sestava cene. V teh kriznih časih nas v TMP svarijo, da bodo omejili prevzem mleka, ker ga ne morejo prodati. To ni zgolj svarilo kmetu, da bi ga utišali, ampak je to tudi kopanje groba samemu sebi. Kaj bo npr. delavec (pa brez izjeme tudi vodilni) brez dela. Zato bo dober direktor ali pa drugi delavec drugače razmišljal, kje še v tovarni lahko kaj privarčuje. Prizadeval si bo, da bo delo v njegovi tovarni potekalo vsaj tako zavestno kot pri tem preprostem proizvajalcu mleka, ki ne pozna ne dežja ne praznika in tudi na uro ne gleda. Ce bi npr. TMP uspelo znižati stroške predelave za 10%, bi lahko prodala precej več mleka doma in bila konkurenčnejša drugod, npr. na jugu, počasi minevajo časi, ko smo govorili o vodilnem sektorju, ga spodbujali na različne načine na škodo dru- (VESTNIK, ŠTEV. 27, 13. julij 1989) ko ali tako ničesar ne morejo, le štrajkati in protestirati nas bodo učili — pravi. Pa še, da to že potrjujejo, z manipuliranjem množic ob nedavnem bojkotu mleka, ki ga ne bi bilo treba. Ob meni nerazumljivi prizadetosti in sočustvovanju z mlekarnama in s stresanjem nezaupanja v Slovensko kmečko zvezo in njene vodje, javno v časopisu, sem dobil vtis, da si tudi kmet Andreč iz Sodišinec nabira privi-legijske točke, ki so mu potrebne, da bi se prav on — ker mi »samoimenovani« kmečki vodje nimamo priložnosti — »dvignil« na nekem področju. Poznamo resnico, da po sebi človek druge ocenjuje ... Anton Kous, predsednik podružnice Slovenske kmečke zveze Murska Sobota gega. Znotrajnjega se je širila samozavest vodilnega in nenujnost dela. Rezultate vidimo v čedalje ostrejši obliki. Malo se moramo spomniti tudi vzorčnih kmetij, ki smo jih podpirali z raznimi ugodnostmi, da bi z njimi dokazali, da se na kmetiji lahko uspešno gospodari. To so takšni »An-drejči«, kot se je v javnosti pojavil s trditvijo, da v živinoreji še ni tako kritično in da je opozorilni bojkot nesmiseln. Večina slovenskih kmetov je ta bojkot sprejela za svojega in ga zahtevala. Ker pa je med črnimi vranami vedno tudi bela, je ni treba jemati resno. Zahteva Andrejča iz Sodišinec, da izstopi iz članstva Kmečke zveze, naj bo vsem dobrodošla, ker vzorčnih kmetov Kmečka zveza gotovo ne bo potrebovala. Vzorčnost so dovolj dobro dokazala K G; ki so skoraj likvidirala svojo živinorejo. Lep dokaz pa so tudi.drugi zasebni proizvajalci, ki gospodarijo na sorazmerno urejenih kmetijah in strokovno usposobljeni (tudi fakultetno), pa v živinoreji beležijo le izgubo. Lepo prosim tov. Andrejča iz Sodišinec, če res gospodari tako donosno naj to ne bi imel za svojo aktivnost, ampak bi to znanje v interesu družbe zaupal drugim, kot je njemu zaupala ta družba. Ernest Pintarič Šalamenci 86 69201 Puconci PRAVO RESNICO ŽELIMO VSI Temeljna listina Slovenije 1989 je v vseh svojih točkah docela pravilna. Toda zakaj ne bi globlje razmislili o njeni letnici? Mar je nismo lahko vrinili v katerikoli čas preteklih 44 let in bili pri tem bolj verodostojni in prepričljivi, kakor ob sedanjih dogodkih na jugu države, že glede urejevanja odnosov med narodi Jugoslavije? Tako bi bil njen namen povsem dobronameren, jasen in pozdravljen tudi zunaj meja SFRJ kot pomemben dokument za urejevanje mednacionalnih odnosov tudi v drugih državah, ki trpijo za fenomenom nacionalnih vprašanj. Tako pa je listina le preveč očiten odgovor južnim dogodkom in po mojem hote (!) ali nehote zaostruje razvoj dogodkov pred kongresom ZKJ. To je de facto in nič drugače! Zakaj je potem podpisovanje še potrebno: zaradi letnice ali zaradi vsebine? — Razložite to preprostemu človeku, pa ne bo »tveganja z lastnim pogledom«. Prikazana resnica je najbolj boleča zato, ker zakriva dejansko resnico. To nas uči vsakdanjost življenja in v tem so tudi naša razočaranja pri stremljenju za uspehom! Ivan Kramar, ZRN Nujno iščemo GOSPODINJSKO POMOČNICO Zaposlitev takoj! Dobro plačilo: 6.000 Asch Oglasite se v parfumeriji Zaga-vec v avstrijski Radgoni. »UJi©sm niš GLRS1LO OSUOBOtHLUC FR0WTE OBSURSUiH OUSIWE^ Tribuna samoupravljanja — Pod naslovom Norme in premijski pravilnik na naslovnici Pomurskega vestnika, štev. 13/57 od 4. aprila 1957 beremo: »V ljutomerski Konfekciji je bilo zaposlenih 118 delavcev in uslužbencev. lani pa so to število zmanjšali za 13 in kljub temu zadovoljivo uresničili svoje obveznosti. Proizvodni načrt je bil po vrednosti presežen za 1 odstotek, po količini pa ga niso mogli povsem uresničiti zaradi tega, ker so morali sredi leta dokaj preusmeriti proizvodnjo in izdelovati tako konfekcijo, ki jo zahteva trg. Organi delavskega samoupravljanja so bili dokaj zastopani pri tem prizadevanju, saj so domala na vseh štirinajstih sejah delavskega sveta razpravljali o ukrepih, ki naj bi prispevali k povečanju delovne storilnosti. Poprej so bili delavci razdeljeni na pet ali šest skupin, po novem pa delajo samo v dveh skupinah, s čimer so zagotovili hitrejši proizvodni proces in boljši pregled nad kakovostjo izdelkov. Vsa dela so normirana. Norme še izpopolnjujejo, če so kje nerealne. Z uvedbo norm se je delovna storilnost povečala za okrog 15 odstotkov, seveda kaj različno pri posameznih izdelkih. Konkurenčna borba med konfekcijskimi podjetji je vedno ostrejša, posebno še na področju kakovosti. Podjetje, ki pošilja na trg slabe izdelke, bo slej ko prej moralo podleči konkurenci. Ljutomerski krojači in šivilje pa nočejo biti med poslednjimi. To njihovo težnjo izraža tudi premijski pravilnik podjetja, s katerim so določili za premije 10 odstotkov od plač iz dobička. Kriteriji za premiranje so kaj pestri in določeni precizno. Premij pa niso deležni samo vodilni uslužbenci in tehnični voditelji, marveč vsi visokokvalificirani in kvalificirani krojači in šivilje — za varčno uporabljanje surovin in materiala ter za doseženo kakovost izdelkov. To je prav gotovo pomembna značilnost njihovega premijskega pravilnika. Organi delavskega samoupravljanja so v tem podjetju že prevzeli iniciativo v svoje roke. Psi člani resda niso enako aktivni, saj nekateri prednjačijo, drugi pa spet zaostajajo. Letošnje volitve delavskega sveta — pravijo v podjetju — obetajo, da bomo v upravljanje vključili več mlajših ljudi in več žena.« Stat- prekmurski akvarel ali S kovčki za kruhom je naslovljen Ž^VeSIJJjL VESTNIK mo XNIH — Un. t MURSKA S8SOT6, 6 jan-Urja 1?^ t—*- >8^ •_ 4000 nasvetov za prijeten, zdrav in varen dom a id e som rim1 K Knjigo lahko naročite pri naših založniških poverjenikih, v vseh knjigarnah ali neposredno na naslov: ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA, Titova 3, Ljubljana. Pokličete nas lahko tudi po telefonu 061/211 880 ZA PREDNAROČNIKE V AVGUSTU JE KNJIGA ZNATNO CENEJŠA! neke vrste esej o prekmurskem zdomstvu, sezonstvu. izseljenstvu v eni od številk devetega letnika Pomurskega vestnika. Preberimo: »Sezonci, ti večni potniki s prekmurskih kolnikov... Romantične podobe popotnikov s kovčki, ki trudno koračijo v svet, postajajo pri plotovih, pozdravljajo sosede, se nasmehnejo ljubici. .. Pesem o sezonskih, prekmurskih lastovkah, je desetletja polnila stolpce liričnih knjig, socialnih uvodnikov in poročil okrajnih referentov. In navadili smo se jo poslušati, da več sami ne vemo, kaj je v tem tako strašnega, žalostnega in obupujočega. ..« In pojasnilo: »Da, stari prekmurski akvarel, ki je VESTNIK potreben razdejanja. Pri nas je že razdejan. Zamenjuje ga nova podoba sezonca, podoba sezon-ca, ki se pričenja zavedati svojih pravic delavca, ki so mu bile sto let kratene od palirjev, ki so prekupčevali z njimi.« Po cvetoberu naslovov — Pomurje naj bi dobilo izvozno in uvozno podjetje. Pobuda za regionalni promet z Avstriji, Bomo v Murski Soboti gradili vajeniško šolo?. Ali nam res Nafta nagaja?, Elektrifikacija Goričkega: Ne v šestih — v treh letih. Otroci nemirne krvi, Plin iz vrtine v Gančanih je gorel, Na kosteh in grobovih je zrasla svobodna Prlekija, V Pomurju tekmuje 2235 zadružnikov — Predvidevanja: znatno večji pridelki in dohodki. »Takšni ste, Prekmurci...« — Poglejte v 30. številko Pomurskega vestnika (L avgust 1957) pod ta naslov in se čudite. Tole je v sinopsisu: »Prekmurske poljane so delček sveta, ki so ga razkosali bogovi, svetniki, čudodelniki, vražarji in preroki. Tu je raj bogov, zaostali človek jih izbira, prebira in zamenjuje po mili volji. Tako se na tem, dolga leta od sveta in civilizacije odmaknjenem prostoru, kjer so poleg topolov rasle bajtice in kjer je merilo čas žvižganja bičev vsakovrstne gospode, ohranjajo mistične predstave minulosti in pomlajujejo s sodobno neumnostjo omejenih...« (B. 1.) M organizacija gospodinjstva hrana in pijača čiščenje pranje m nega oblači gospodinjstvo pleskanje in dekorativna dela popravila m vzdrževanje šivanje otroška nega nega domačih živali zdravje in varnost dodatek s preglednicami STRAN 8 VESTNIK, 3. AVGUST 1989 kulturna obzorja DOMAČIJSKI FESTIVAL V BESEDAH Letošnji — 19. folklorni festival v Beltincih je za nami, pred nami pa pričakovanja za jubilejno folklorno manifestacijo v naslednjem letu. O beltinski folklorni tradiciji imamo svoje vtise, strokovne so podali republiški predstavniki, ki so spremljali tridnevno dogajanje. Tudi tokrat je minilo v znamenju gesla, da pesem in ples družita narode, kar je v teh časih še posebno pomembno. Osnovno poslanstvo prireditve pa je tudi to, da iztrga pozabi in ohrani vsaj delček bogate ljudske tradicije. O njej in pomenu osrednje poletne kulturne prireditve v Pomurju je govoril tudi slavnostni govornik na nedeljski prireditvi, predsednik občinske zveze kulturnih organizacij Murska Sobota Ivan Obal. »Vrli beltinski kulturniki so že devetnajstič pripravili prireditev, ki ji v naši okolici ni para, njen dober glas pa sega širom po naši domovini in tudi zunaj njenih, vse manj navzočih državnih meja. Pred nastopom na osrednji nedeljski prireditvi bi rad ocenil vlogo te prireditve za nas gostitelje, ki tako radi prihajamo semkaj. Najprej je to za nas praznik, ko se pražnje oblečeni zbiramo v beltinskem parku ob žal čedalje bolj propadajočem gradu, ki ga ne krajani Beltinec ne občani in pripadniki slovenskega naroda ne znamo obvarovati pred propadanjem, da bi v primerjavi z nastopi naših gostov ugotovili, kje smo v kakovosti sami. Nato želimo spoznati folklorne značilnosti gostujočih narodov in s tem značilnosti ter bistvo njihovega življenja. Poleg vsega omenjenega pa želimo, da vsi (obiskovalci prireditve in nastopajoči, predvsem pa naši gostje iz drugih krajev Jugoslavije) iz teh prazničnih dnevov folklore odnesejo kar najprijetnejše vtise in tako dokažemo, da obstojajo prireditve, kjer s poudarjanjem narodovega in s prikazom narodnostnih razlik ne rušimo, ampak ustvarjamo nujne pogoje sožitja na prostoru, ki nam je bil objektivno določen in ne iz naše strani izbran. To je tudi osrednje sporočilo te prireditve. To je tisto, za kar se splača organizirati takšne prireditve; je tisto, kar nas plemeniti, in vam, dragi gostje od drugod, ponujamo vsakokrat, ko pridete k nam v naše Pomurje. Za vse, kar smo že doživeli in predstavitev običajev te pokrajine ter predstavitev znanstvenika, rojaka Vilka Novaka, ki s pisno besedo in pokončnim značajem pomaga ohraniti to našo kulturno dediščino, se vsem prirediteljem lepo zahvaljujem in želim, da bi prihodnja — dvajseta prireditev bila še korak naprej — tako v kakovosti kot množičnosti.« Mirko Ramovš, predsednik strokovnega odbora za folklorno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in dolgoletni spremljevalec beltinskega folklornega festivala, ki zdaj pomaga pomlajeni folklorni skupini z Gornjega Senika v Porabju, je letošnjo prireditev v Beltincih označil za bolj »šparovno«, zagotovil pa, da bo (s primernim posluhom v republiki) drugo leto bolje. Z RAZSTAVE VEZI V soboški galeriji je bila od 8. do 23. julija na ogled razstava likovnih del umetnikov iz Ingol-stadta — partnerskega mesta v Zvezni republiki Nemčiji. Ogledali so si jo tako posamezniki kot izletniške skupine, obisk pa je bi! poletno zadovoljiv. Med razstavljenimi deli je izstopa! gornji kolaž Wernerja Kapferja, Thomasa Neumaierja, Christe Rausch, Matthiasa Schliiterja, Uli Seidler in Stefana Winkelmeyerja. Do postavitve 9. jugoslovanskega bienala male plastike, na katerem bo sodelovalo okoli šestdeset avtorjev iz Jugoslavije, bo galerija Kulturnega centra Miško Kranjec v Murski Soboti zaprta, bienale pa bo od 2. oktobra do 2. novembra. bb OBNOVA Donedavni predsednik Združenja folklornih skupin Slovenije Andrej Košič je prepričan, da ob jubilejnem festivalu v Beltincih tako organizatorjem kot obiskovalcem ne bo potrebno zardevati. Prireditev bo združena z Dnevi slovenske folklore in s skupnimi močmi bodo tako gostitelji kot republiški predstavniki skušali pripraviti odmeven 20. festival folklore. Ob dejstvu, da deluje na območju naše republike več kot tristo folklornih skupin, jim to (če bo seveda dovolj sredstev) ne bo težko. PONUDBA Predračun obnove soboškega gradu je milijarda štiristo milijonov dinarjev. Referenduma, na katerem naj bi se jeseni opredeljevali za razpis krajevnega samoprispevka, kot kaže, ne bo in tudi za letošnje poletje je značilno kulturno mrtvilo. Tako so pričakovanja, da naj bi bila z novo obliko tudi nova vsebina, upravičena, saj bo grad sredi parka (v katerem zdaj ob večerih brnijo le motorna kolesa) rešila le njegova namembnost. Komercializacija kulturne dejavnosti pa bo očitno nujna, ker nam sicer načrtovana obnova sama po sebi ne bo spremenila zgodovinskega spomenika v kulturno središče Murske Sobote, v katerem se mora ves čas nekaj dogajati. Tudi za ljudi zahtevnejšega okusa in različnih starosti, kar bi za rockovske veselice težko trdili in se zadovoljili s statusom quo. bb kulturni koledar razstave IZŠLO RADENCI — V razstavnem salonu hotela Radin so razstavljene skulpture kiparja Vilija Kranjca. LJUTOMER - V galeriji Anteja Trstenjaka je na ogled stalna likovna zbirka, v kateri so zbrana dela znanih slikarjev pomurskega rodu in likovne stvaritve udeležencev likovnih kolonij. LENDAVA — V galeriji v Lendavi so poleg stalne likovne zbirke na ogled tudi muzejska zbirka, zgodovina Lendave, kot jo je poslikal akademski slikar Zoltan Gabor, in spominska soba Gyorga Zale, avtorja kolonade junakov v Budimpešti, kjer je živel. SOZVOČJE-0SSZHANG V teh soparnih pasjih dnevih, ko se naša panonska skodela razžari, ko se nebo dvigne višje kot je modro, je skorajda neopazno, a vendar dolgo pričakovano — to veva midva z Jožetom Hradi-lom, ki sva publikacijo tudi uredila — izšel izbor slovenskih in madžarskih pesnikov Pomurja — Sozvočje—Osszhang (PZ, 1989). Sleherni izmed enajstih avtorjev, ki so kakorkoli zavezani na naš prostor, se predstavi seveda le z nekaj drobci iz svojega ustvarjalnega opusa; vzporedni slovensko-madžarski prevodi pa hkrati ponujajo slovenskemu (madžarskemu) bralcu vpogled v ta kanček pesniškega sveta, ki nosi pečat različnosti. Seveda je lokalni značaj tega izbora le zunanji refleks, saj se je večina avtorjev že uveljavila (ali že nekaj let deluje) v slovenskem (madžarskem) knjižnem prostoru. Strpati vse avtorje v isti lonec je vsekakor nesmiselno dejanje, kajti sleherni se pojavlja s svojim izrazom in avtopoetiko. V jeseni, ko se bo ohladilo, ko se bo lepilo deževje na lase, obleke in zapotoVovalo v oči, se bo rob naše panonske skodele zameglil in zaoblil, bo čas, da bralec vsaj prelista ali preleti pesmi Branka Šdmna, Igorja Jožeta Olaja, Ernesta Ružiča, Milana Vincetiča, Ferija Lainščka, Valerije Perger, Jozsefa Varge, Erzsebet Rozsman, Zsuzse Bati, San- dorja Szunyogha in Lajosa Ben-cija. In ko bo našla — v to sem prepričan — ta knjižica tudi svoj kotiček na knjižnih policah, se bo-našla roka, ki bo zapisala bolj tehtno in objektivno presojo o s o z v o č OSSZHANG njej, kot je ta poletni novičarski kroki. TAPISERIJA MARIKE DANC-ROTH IZ STALNE ZBIRKE V GALERIJI LENDAVA. knjige Milan Vincetič USPEŠNICE TEGA TEDNA v knjigarni DOBRA KNJIGA v Murski Soboti so: Edmund Garnweidner — GOBE (žepni gobarski vodnik Cankarjeve založbe), Jeffrey Archer — PRVI MED ENAKIMI (Založba Obzorja) in Ivo Zorman — DED NIL IN TETA FILIPA (založba Borec). Na 19. festivalu folklore v Beltincih je poleg domače folklorne skupine, ki je tudi tokrat zaplesala ob zvokih nepogrešljive Bande Kociper-Baranja, v nedeljskem popoldnevu nastopilo še pet folklor-^ nih skupin. Posebne pozornosti je bila deležna živobarvna in številčna folklorna skupina Bosiljak iz Čučerij pri Zagrebu. Šteje več kot sedemdeset članov, med njimi tudi priletnejših in po tradicionalnih dejavnostih zanimivih posameznikov, ki so se prvotno predstavili s svatbenimi običaji in pesmimi, dinamični pa so bili tudi v drugem nastopu. Tako kot beltinski folkloristi, ki so pod strokovnim vodstvom Borisa Žalika želi aplavz domače publike in navdušili gostujoče tudi z petkovim gostiivanjem, ki je bilo zaradi bojazni pred nevihto v prostorih osnovne šole 17. oktober. Po mnenju Mirka Ramovža to ni šlo na rovaš nastopa, ki so ga ponovili in ga je vedno znova zanimivo videti. Tako kot folklorno skupino Emona iz Ljubljane, ki je v soboto izvedla večer jugoslovanskih plesov in pesmi na odprtem prizorišču, nastopila pa je tudi v nedeljo popoldne. Kot vsako leto so na beltinski oder prišli tudi Porabci. Folklorna skupina z Gornjega Senika je pomlajena, saj večina plesalcev služi domovini in so tako morali poskrbeti za podmladek. Tega je nekaj tudi pri dekletih, da izpad ne bi bil preveč opazen, pa so se morali posebej potruditi. Trudili so se tudi plesalci iz Razkrižja, ki jih vodi Nevenka Budna, folkloristi iz Slovenske Bistrice pa so navdušili s ple- MILAN VINCETIČ: ZGODBE IZ CIKLA LUNA NA MESECU PRAŠIČ S ŠILTARICO Nastop dinamične in živobarvne, predvsem pa iz Cučerij pri Zagrebu je ogrel tako gledalce številčne folklorne skupine Bosiljak kot nastopajoče. som klobukov. Klobuki seveda niso plesali, pač pa plesalci, ki so st i°h med tem ročno izmenjevali in najbolj spretni med njimi so vztraja-H do konca. Tudi obiskovalci prireditve, ki jo je spremljalo ze običajno sejmarjenje z izdelki domače obrti. Brigjta Tistega dne si je moj stari oče Mirko vzel zame preveč časa. Pritisnil me je ob vratni podboj, moral sem biti, ker me je stalno klen-cal po trebuhu, raven kot sveča, položil je šolski trikotnik na moje teme in kimal in kimal. Zdelo se mi je, da ima tudi on svojo veliko brkato glavo pritrjeno na trup z -vzmetjo kot moj palček iz kavčuka, kajti glava mu je poplesovala kot buča na deročini. — Ne morem in ne morem verjeti, Milči, je žmerikal, da si porasel kar za dva centimetra. Natanko, daj stopi malce vstran, natanko stodvainštirideset centimetrov. Ko sem odstopil, je še zmeraj držal trikotnik približno dva centimetra nad zadnjo zarezo in mi dal vedeti, da sem velik natanko od tal do stranice trikotnika. Spominjam se, da me je meril natanko štirikrat letno: zmeraj ob prihodu letnih časov. To je bila zanj, seveda pa tudi zame, posebna majhna slovesnost, kajti že navsezgodaj sem si moral umiti noge, se okopati, celo ostrigel me je na krtač--ko, da mu ne bi ušel kak milimeter; tega dne pa se je še posebej potrudil: nadel si je ženine naočnike, neka debela stekelca v rjavkastih okvirjih, prek katerih je kukal kot polh, čeprav si je pravil, da je pameten kot profesor. Ne le da si je mojo višino označil s tin-tnim svinčnikom, v črticoje z bo-sancem zarezal kar dve zarezi na enkrat, kajti od tistega dne nisem bil več Milči, temveč Milan, saj sem dobival prvo moško višino. — Dolžino, sem bleknil. — Zapomni si, Milan, za vedno naj ti ostane v tej tvoji betičici: živ človek je visok, mrtev pa le dolg. Prikimal sem mu in se mu posmehnil. Da, posmehnil, kajti ustnice so se zaokrožile v priliznjeno vego, da me je frcnil v uhelj. Smeji se s celimi usti, ne pa grizlja travniško kislico, kajti smeh je cekin, ne pa kidričevec zdravja. Ki-dričevci so bili zanj, pa tudi zame aluminijasti kovanci, ki sem jih rad polagal na tirnice in delal palačinke, čeprav me je miličnik Vilm opozoril, da se s tem norčujem iz države in posredno — tega nisem razumel — tudi iz tovariša Tita. Kdo ve, koliko časa bi mi še držal zapovedi, ki niso bile niti božje — on jih je imenoval črne — niti rdeče, čeprav je zanje segal v žerjavico, če ne bi potrkalo. Oče, ki je dremal na divanu, vrnil se je namreč z obhoda, je trznil, pomel oči in v polsnu izustil, kar naprej, kar naprej, jaz pa sem zazijal od začudenja, ko se je na vratih pokazal sam miličnik Vilm z možakarjem, ki me je še najbolj spominjal na krompir. Miličnik Vilm je bil docela služben. Celo rokoval se je in se predstavil, očeta vikal, čeprav se mu je iz oči bralo, da nekaj prikri va, saj se je venomer mrgodil in stiskal ustnice, češ, hudi časi so, ljudstvo ne da, kar narod potrebuje — naroda in ljudstva takrat seveda še nisem ločil — oče mi je skrivaj pokazal, naj se izgubim v sobo, stari oče pa se je zavzel zame, češ da že dobivam moško višino, zato moram tu in tam, seveda do neke mere, slišati tudi kako državno skrivnost. Kajti, je požugal s prstom po zraku — kot menda tovariš Tito v Soboti — rekoč: na mladih sloni prihodnost. Ko so posedli ob mizi, sem moral brž po klinton. To je bilo od nekdaj moje opravilo, ki sem ga ljubil in sovražil hkrati. Medtem ko sem stežka dvigoval velika kletna vrata, v klet se je namreč spuščalo kot v velik zaboj, sem ujel nekaj kot, naj kar mali gre, ti, Vilm, pa ostani, saj to so babja jajca, ni za ljudsko milico, le za rubeže, kot je ta tovariš Avgust Fijember, le-ta pa se je vzpel na prste in zaskovikal, da je on tovariš sodni izterjevalec, ne pa starojugoslovanski rubežnik, ki bi te obral še za žeblje v tramovih. Tako mi je takoj padlo v glavo, zakaj ta tovariš, ki se ima za sodnega izterjevalca, nosi tako veliko, rekel bi, mesarsko aktovko: če je izterjevalec, mora imeti v njej vsaj revolver, revolver pa v teh svobodnih časih ne pomeni nič brez sodniških papirjev, torej oboje spada skupaj, kot pravi moja stara mati Pavla, rit in gate. še sreča, da so se razgovorili in se tešili s slivovko, kajti ko sem prizvonil s svojim klintonom, si je tovariš sodni izterjevalec Avgust Fijember privoščil le kozarec, čeprav ga je miličnik Vilm opozarjal, da si bo drugega še krvavo poželel. — Če nima drugega, pa bolhe se je zarežal miličnik Vilm in pokazal s prstom name, ti mali, pa — bližnjica na bližnjico! Večerni vlak morava ujeti, tovariš Fijember, vi veste, kaj je vaša naloga .. . — Vsa čast proletarskega razreda in naroda, se je izprsil tovariš sodni izterjevalec Avgust Fijember in me dobesedno potegnil za sabo. Do Kaltovke, vdove Geze Kalta, ki ga je pobralo nekje v angleškem ujetništvu, služil je namreč madžarsko vojsko, je bilo dobre ure hoda. Tovariš sodni izterjevalec Avgust Fijember je sopihal v hrib in mi stalno prigovarjal, češ da ga vlečem za nos, kajti Kaltova hiša se mu vedno bolj oddaljuje namesto približuje, tovariš Fijember je ob jasi nenadoma postal, si prižgal moravo in me poklical k sebi ter mi velel sesti (nadaljevanje prihodnjič) VESTNIK, 3. AVGUST 1989 STRAN 9 ne zgodi se vsak dan Perestrojka in krompir? Znanstveniki v Sovjetski zvezi so krivi za manjši pridelek krompirja. Pred dvajsetimi leti so ga na državnih posestvih pridelali okoli sto milijonov ton na leto, lani pa komaj 60 milijonov. To vsekakor ne bo zadostovalo za 270 milijonov prebivalcev. Krompir, ki ga kmetje pridelajo na zasebnih vrtičkih, stane že skoraj toliko kot meso. Partijski časopis Pravda krivi za pomanjkanje zvezni inštitut za krompir blizu Moskve, kjer se genetikom ni posrečilo pridobiti novih vrst krompirja, ki bolje obrodijo. Čeprav to ni edini inštitut, ki se ukvarja s krompirjem, je pa vendar največji in najuglednejši, ima pa tudi največ poskusnih polj. Pravda je odkrila, da prst na teh poljih sploh ni primerna za kakovosten semenski krompir. Časopis tudi trdi, da na inštitutu vlada birokracija. Znanstvenike veliko bolj zanima izdelava doktorskih disertacij, kot pa delo v prid kmetijstvu. Za direktorja inštituta so postavili človeka, ki je bil na prejšnjem delovnem mestu vpleten v nepravilnosti pri podeljevanju akademskih naslovov. Edini »izdelek« inštituta je priročnik z naslovom Krompir, izrazi in definicije. Knjigo so avtorji pisali skoraj deset let. Nove vrste in metode pridelovanja krompirja naj bi prinašale približno 10.000 kilogramov pridelka na hektar, dajejo pa komaj 2000 kilogramov. Po količini je to le malo več, kot je tehtal krompir, ki so ga posadili. SE PETNAJST KIPOV V LUXORJU Na kraju, kjer so egiptovski arheologi v začetku letošnjega leta izkopali pet veličastnih kipov, so jih našli še petnajst. Najdba po mnenju egiptologov enakovredna odkritju Tutankamonove grobnice. Skulpture, ki so jih našli na dvorišču tritisočletnega hrama, so iz različnih obdobij egipčanske zgodovine in predstavljajo podobe krajev in bogov. Najstatejši kip je sfinga, izklesana iz alabastra — iz dobe vlada- Pešec je slejpi nevej gye je zebra, konec je pa spotrejta rebra. Pelati z biciklinom se brez posvejta. tou delamo vsi že lejta in lejta. Sto naoupak avto parkira, ga košta kak pakl WC papira. Ce pa na mopedi ste brez čelade, tou vd znese za pou safalade. Bog ne daj ka bi se hitro pelali. te že za špricere ste se nasr... V kupico gledati podnevi — ponoči, par rdeči van vd z žepa skoči. Človik bi pravo ka sakši te grej, nej šiba boža nego za smej: Za par milijounov dobijmo figo, zato za štrofe ne vodimo brigo. DOVOLJ MLEKA Tristo tisoč ameriških farmarjev se je uprlo uporabi mlečnega hormona, tako imenovanega govejega samototropina, ki so ga pridobivali s metodami genetskega inženiringa. Hormon povzroči, da kravam nabrekne vime, ki potem proizvaja okoli 25 odstotkov več mleka. Kmetje s Srednjega zahoda, ki gojijo krave mlekarice, bi radi na vsak način kemijski industriji preprečili te snovi. Ta naj bi na trg prišla po letu 1990. Bojijo se, da bi znižala ceno mleku in mlečnim izdelkom, prepričani pa so tudi, da je »klorirano umetno mleko« nevarno. Predstavniki kemičnih družb, ki izdelujejo hormon, si pri zveznih oblasteh na vso moč prizadevajo, da bi preglasili protest kmetov. Genetsko pridobljeno snov bi radi vsekakor poslali na trg. Vse kmetijske države ameriškega Srednjega vzhoda so »mlečni blagoslov«, ki bi ga jim rada poslala kemična industrija, zavrnile: »Mleka je dovolj, ne potrebujemo niti kapljice več.« vine Tutankamona, ki je umrl leta 1323 pred našim štetjem. Najmlajši je edinstven kip kobre iz belega granita iz sredine 7. stoletja pred našim štetjem. Strokovnjaki si ne znajo pojasniti, kako to, da so bili deli nekaterih kipov zakopani različno globoko. Na kraju, kjer so našli te dragocene kipe, so naleteli na talnico, zaradi česar bo nadaljnje izkopavanje zelo težko. Stranišče na izplakovanje so izumili Angleži. Ali jim gre za to slava, ali graja, je stvar premisleka. Naravovarstveno osmišljenj ljudje so odločnega mnenja, da bi morali izumitelja obesiti, ker je njegov izum sprožil strahovito neracionalno porabo pitne vode. Morda se bodo angleži za svoj ka, oddušnik in odlagalna poso- straniščni greh odkupili z-najno-vejšim izumom. Američan nemškega rodu Emil Berliner je izumil mikrofon in obogatel. Leta 1887 je predstavil svetu prvo gramofonsko ploščo. Nekoč jo je zavrtel na nekem kopališču. Ameriški kritiki so se jezili: »Slišalo se je kot riganje podivjanega osla ...« Deset let za tem se je zadeve lotil Berlinerjev brat Joseph in začel doma, v Hannovru, izdelovati gramofonske plošče. Kmalu je kupčija z njimi zacvetela po širnem svetu. Ameriški zdravniki, ki so proučevali pogostnost in posledice poškodb glave zaradi padcev s kolesa, svetujejo, naj tudi kolesarji nosijo čelade. Ugotovili so, da čelada zmanjša nevarnost poškodb glave za 75 odstotkov, poškodb možganov pa za 85 odstotkov. Strokovnjaki so izpraša- SPREGLEDAL PO 45 LETIH V naši stvarnosti zveni kot prispodoba, da nekdo po dolgem času spregleda. Pa gre v primeru za Ivana Lukina (intendanta istrske brigade Vladimir Gortan, ki je bil v vojnih časih kot poročnik tudi v Murski Soboti) za dejanski povratek vida. Na oko, ki si ga je poškodoval v boju pod Mo-sorjem v rojstni Dalmaciji 1943. leta, po uspešnem operacijskem posegu v bolnišnici v Čakovcu in zdaj spet vidi. Operiral ga je, okulist dr. Ivan Sklepič, primarij, in tako zdaj že priletnemu možu, ki mu je zaradi starosti začel pešati vid na zdravem očesu, omogočil, da po dolgih letih spet vidi na poškodovano oko. bb PREBRISANA GOLJUFIJA Mestna komisija za prevoz s taksiji je že pred osmimi leti uvedla v več kot 11.000 newyorških taksijih elektronske taksimetre, ki z zelo opaznimi številkami izpisujejo ceno vožnje. Do zdaj je bil nadzor zelo strog in taksist je moral pod grožnjo, da mu bodo odvzeli vozniško dovoljenje, strogo upoštevati znesek, napisan na taksimetru. Nekaj japonskih turistov je moralo plačati za prevoz od letališča Kennedy do hotela v središču Manhattna več kot 100 dolarjev. Sprva se jim to ni zdelo nič čudnega, saj so cene ustrezale cenam taksijev v Tokiu. Toda ko so od hotelskih portirjev zvedeli, da je običajna tarifa za pot od letališča do mesta trikrat nižja, so to spo- Podjetje AC South Wst iz PIy-moutha je začelo izdelovati elektronsko stranišče, katerega tehnologija naj bi bila popolnoma v skladu z naravo ter najčistejšim načinom higiene. Za njegovo delovanje ni potreben ne vodovodni ne kanalizacijski priključek. Vse, kar je potrebno, je: elektri- da. Naprava deluje tako, da vrteče se rezilo v obliki črke L drobi NOVO V MEDICINI Elektronski povoj Elektronski povoj zdravi rane za tretjino hitreje kot običajni povoji, trdi iznajditelj dr. Richard Benntal iz podjetja Bioelektronic iz ZDA. Z dovajanjem radijskih valov na obolelo mesto elektronski povoj pomaga uplahniti otekline in spodbudi ranjene ali obolele celice, da pospešijo proces zdravljenja. »Povoj« sestavlja samolepilni trak z malo anteno, pripeto na baterijski polnilec, velik kot ročna ura. Benntal pričakuje, da bo povoj zlasti uporaben v porodničarstvu, seveda pa mora njegovo uporabo najprej odobriti uprava za zdravila in prehrano, ki ga trenutno ocenjuje. Tudi na kolo s čelado li 776 žrtev kolesarskih nesreč takoj po tem, ko so jih pripeljali v bolnišnico. Ugotovili so, da-93 odstotkov bolnikov s hudimi poškodbami glave ni nosilo čelade. Nasprotno pa se je 24 odstotkov članov kontrolne skupine, ki so jo sestavljali bolniki brez poškodb lobanje, vozilo z zavarova-