Srečna Rožica
Igrokaz v enem dejanju.
Spisal dr. A. Pavlica
0 s e b e :
Rezervist Matevž Čehovin.                        Gospod Jesenko, uradnik na železnici.
Rožica, njega osemletna hčerka, | begunke    Gospa Lucija, njegova soproga.
Ana, njena teta,                              z Gori-     Bolniška strežnica pri »Rdečem križu«. Ivanka, nekdanja soseda,            I   škega
PRVI PRIZOR.                              Ivanka   (božajoč Rožico):   No,   vidiš,
Ubožna soba v tujem mestu. Ana, Rožica in     Rožica' obeta se tJ vesel'e!
Ivanka, ki je prišla na obisk.                     Rožica (jokaje): Pa desne roke nimajo
več ata! Tako pišejo gospod župnik.
Ana (šivajoč pri mizi): Ne joči mi ve-          Ivanka: Nič ne de, samo da živi. Bog
dno, Rožica!   Kaj bo s teboj, če boš ne-     b0 vse preskrbel.
prestano jokala?                                               Rožica (jokaje): Ata so naročili, ko so
Ivanka   (stoječ  pri  mizi  položi  roko     odšli na vojsko, da moram dobro skrbeti
Rožici na glavo): Zakaj pa jočeš tako?        za mamo. Jaz sem že skrbela, pa mama
Ana: Glejte, Ivanka, Rožica je res ne-     so bili vsak dan bolj slabi in suhi.
srečna,  pa jaz  pravim,  da  moramo  vse          Ana:  Ne joči,  ne joči!  Saj  se moraš
potrpeti. Maraa ji je umrla doma, preden     kamenu   smiliti,    če  boš   vedno  to   pre-
smo   zbežali   pred Talijanom.   Ostala   je     mišljevala   in   ponavljala.   Človek   mora
ubožica sama. Zato sem jo morala vzeti     tudi  kaj pozabiti in  si  dati  pogum.  Ali
k sebi in sva bežali skupaj. Za očeta, ki     nisi brala, kar pišejo gospod župnik?
je odšel na vojsko, nismo vedeli sedem          Rožica: Kaj porečejo ata, ko ne naj-
mesecev nič. Potem je pa prišlo poročilo,     dejo več mame?
kakor so nam pisali gospod župnik, da \<z          Aaa:   Ata   porečcjo:   Rožica   ]e   bila
bil oče v Rusiji hudo ranjen ter ujet in     pridna, in Rožica bo spet vesela! (Rožica
da bo sedaj zamenjan, kakor so sveti Oče     se nasmehne.) Vesela bodi!
izposlovali od vojskujočih se držav, ker          Rožica: Pa mame ne bom videla več!
ni več sposoben za vojsko. Včeraj pa so          Ana: V nebesih se bomo spet videli
nam pisali gospod župnik, da je oče že     vsi!
na   Dunaju   in   da   pride   naravnost   sem          Rožica: Pa lepo vas prosim, teta, vze-
obiskat svojo Rožico. Morda bo že danes     mite me s seboj.  ko pojdete domov, in
tukaj.                                                           ne puščajte me tu I
138                                                                                                       fl
Ana (proti Ivanki): Glejte, Ivanka, tu    hoditi na grob ljube mame in na Sveto     ^B
je gospod z gospo, ki hočeta imeti Rožico     Goro tudi ne bom mogla.                          ^H
vedno pri sebi. Gospa pravi, da je Rožica           Ana: Saj boš prihajala kot gospica na    ^H
vsa podobna njeni pokojni edini hčerki    počitnice v Gorico, in če ti tukaj ne bo    ^H
Anici. Hočejo jo imcti za svojo. Jaz pra-    prav, saj boš lahko vsak čas prišla do-    ]^|
vim, da bi Rožica lahko postala srečna    mov. Če ti pa ta sreča uide, se ti pa ne    ^M
in pa bogata gospica. Ko bo prišla po-    vrne več!                                                 ^H
zneje kdaj na Goriško na obisk, bo no-           Rožica: Ne, ne! Jaz ne botn tu!             ^H
sila klobuček. (Se smeje.)                                      Ana:   Rožica, bodi pametna,  saj sta    _^H
Ivanka:    Rožica,    bodi   pametna   in    gospod  Jesenko  in  njegova  gospa  Slo-    ^H
ostani!                                                      venca in ti si lahko Slovenka, čeprav si    ^H
Rožica:   Jaz sem tu tujka!   Jaz bom    v tujem kraju. To so dobri ljudje!               ^H
hodila doma v šolo!                                                Rožica: Za ves svet ne ostanem tu!     ^M
Ana: Vidite, Ivanka, vedno žaluje po    V šoli smo se učili, da ne smemo za ves     ^M
domu in po šoli, kamor je doma zahajala.     svet zapustiti doma. Zdaj me pa vi silite,     ^M
Pa, Rožica, saj boš lahko prišla spet na     da naj ostanem v tujini.                              ^M
Goriško, ko boš dorastla. Ti boš lahko           Ana: Molči, Rožica, in bodi dobra!         ^M
vedno Slovenka, čeprav ostaneš tu.                    Rožica: Moje tovarišice bi me zmer-      V
Rožica: Kaj bom pa delala tu? Tu bi    jale: Rožica je izdajalka! A jaz tega no-       H
morala hoditi v tuje šole.                           čem.                                                           H
Ana: Pa se boš naučila tujega jezika           Ana:   Rožica, ne  smemo  žaliti tako       H
in ko boš prišla domov, boš bogata go-     dobrih ljudi, kot so Jesenkovi.                      H
spodična in vsi ti bomo govorili: Guten           Rožica:  Saj jih ne  žalimo;  a jaz ne       H
Morgen, Fraulein! (Se smeje.)                     morem   imeti   druge   mame   in   drugega      H
Rožica: Prosim vas, teta, le tega mi    ateja.                                                         ^M
ne svetujte. Jaz nisem tujka, pa tudi ne           Ana: Zakaj pa ne? Saj je tudi Bog naš     ^M
bom!                                                         oče in Marija naša mati!                              H
Ana (proti Ivanki): Glejte, Ivanka, ko           Rožica:   Danes je deveti dan,  odkar      H
bi bila jaz bogata, bi rekla: Rožica ne bo     opravljam devetdnevnico  v čast Materi       H
ostala tu, ampak pojde z menoj, čeprav    božji svetogorski in prosim, da bi se to      H
bi njen oče ne mogcl zanjo nič skrbeti.    ne zgodilo, v kar me silite. Mati božja       H
Jaz bi je gotovo tu ne pustila. Zdaj pa    svetogorska se bo vrnila na Svcto Goro       H
pomislite: Jaz sem uboga, moja hiša do-    in tudi jaz se bom vrnila domov!                 V
ma je podrta, njen oče je brez desne roke,           Ana: Rožica, ubogaj in pojdi zdaj po-      . H
a njej se ponuja tako velika sreča. Poleg    gledat, ali je prišlo kako pismo za nas od       9
tega jo ta gospod in ta gospa tako lju-     ateja ali gospoda župnika?                           I
bita, da bi bilo greh, ju žaliti. Vso obleko           Rožica  (stopi k teti in jo  prime  za       H
sta ji kupila.                                             roko): Jaz grem, pa obljubiti mi morate,       ¦
Rožica: Saj jaz ne  pravim,  da nista    da pojdem domov!                                       I
dobra, pa jaz sem Slovenka-Goričanka, in           Ana: Vse se bo zgodilo tako, da bo       H
pokojna mama so mi še na smrtni po-    dobro zate. Pojdil                                        H
stelji govorili, da sem Slovenka.                           Rožica:   Zame je dobro samo doma!       ¦
Ivanka (božajoč jo): Rožica bo ubo-     (Odide.)
gala ata, in ata ji gotovo nasvetuje, naj         Ana:   Viditc,  Ivanka,  to dekle  Ijubi
ostane tu. Kaj ne?                                     dom bolj kot vse. Taka je dandanes mla-
Rožica: Seveda bom ubogala, pa ata    dina.  To  je  nekaj  lepega,   česar  nismo
me  ne  bodo  silili,   ako  jih  vi ne pre-    poznali mi v mladosti. govorite.                                                        Ivanka: Jaz bi jo poslušala rada cel
Ana: Ljuba Rožica, obeta se ti velika    dan! Kako je zgovorna!   V enem takem
sreča, in jaz bi ne marala, da ti uide. Kdaj     otroku je zdaj več ljubezni do doma, kot
bi mi še očitala, da ti je nisem privoščila.    je je bilo pred tridesetitni leti v nas vseh
Ti si zdaj nevedna in nepresodna, kaj je    skupaj. življenje.                                                        Ana: Jaz  bi ji pa vendar rada  pri-
Rožica; Če tu ostanem, ne bom mogla     voščila tako veliko srečo. Pa naj oče od*       fl
I
139
loči! Upam za trdno, da pride danes, ka-          Ana: Je li že tu?
kor so sporočili gospod župnik.                        Bolniška strežnica: Sedaj gre. (Slišijo
Ivanka:   Od   kod   pa   so   Jesenkovi     Se stopinje.)
doma?                                                              Ana  (ki teče  proti vratom):   0 moj
Ana: S Štajerskega! To so sama do-     Bog, moj Bog! Matevž, ali si ti? brota.   Gospa   žaluje   za   cdino   hčerko
Anico, pa bi rada imela Rožico, ki da je                      -,___„ DDr7r,D
Anici vsa podobna. Gospod Jesenko je                       IKfciJl FKUUK.
celo prosil, naj bi ga službcno premestili          Prejšnji in rezervist Matevž Čehovin.
na Goriško. Ako mu prošnjo uslišijo, poj-          Matevž. Dober dan, B      tg         jmi)
de,o na Gonško. Vse to ,e stonl samo, da     sestra, (J.      da foka)
fubt ZagOt°                °*       '° g°SPa                   ^8'" ° Matevž' Bo^ s tebo'! <Mu ob-
T'     i       \t     j i i    •       -j *•          j        jame roko.)  O koliko  časa se že nisva
rvanka:  JNo,  dekle ie videti res do-       ., ,  . , T  '         ,    .  ».   .
i      .             .    ,. , .,    ,,   j     ji- ..    ,i       videla! (Joče naslomvsi glavo na niegovo
brega srca m bi bilo skoda, da bi ji usla        ,    .   l                            s                   °
ia sreča.                                                             '
Ana: Da, Rožica ima mehko srcc. Tak          Matcvž: Sestnajst mesecev!
otrok mora biti srečen.                                 .   Ana (stiskaje mu roko): Povej, kako
Ivanka: Kaj misliš, bo li oče v to pri-     tj 'e ^a' •
voiy?                                                                Matevž: Vidiš, desne roke ni več! Pa
Ana: Bog vedi! Rožico ima zelo rad.     nai bo vse v božjem imenu!   Kje pa je
Ivanka; Radovedna sem, kako se bo     Rožica?
to končalo. Mislila scm, da je očc že pri-          Anas Pravkar smo govorili o tebi, pa
šel, ker sem davi slišala praviti, da pride     sem jo poslala na pošto pogledat, če si
danes.                                                          kaj pisal.
Ana:    Kakor   pišejo   gospod   župnik,          Matevž:   Ali  niste  dobili  še  mojega
mora priti danes ali jutri.                            pisma?
Ivanka:  Rada bi očeta videla in  ga          Aua: Nič nismo dobili. (Držeč še ve-
pozdravila.                              '                        dno  njegovo  levico.)   Kje  si  pa  izgubil
Ana: Pridi popoldne sem ali pa jutri!     desnico?
Ivanka: Pridem, pridem prav gotovo.          Matevž: Pri Grodeku sem bil ranjen.
Z Bogom!   Radovedna sem, kako se bo     Granata jo je vzela.
to končalo z Rožico. Z Bogom! (Odide.)          Ana. 0 moj Bog, moj Bog, koliko smo
Ana: Z Bogom! (Zase:) Jaz mislim, da     mdili zate! (Joče.)
bo oče toliko pameten   da bo v to pri-          Matevž: Dosti sem pretrpel.
volil. Kaj pa hoče ko je brez dcsne roke?          Ana. Sedi) Matevž, (Mu        udi gtoL)
Pnloznost ^ Pa zda, lcpa. (Vstane m Po-     ^^   d& bo Rožka kmaIu        a bojim
spravlja obleko, ki ,o ,e S1vala.)                  ^ da bo yeHk jok< k<j ^ ^^   ^
ta otrok joče in žaluje neprestano.
DRUGI    PRIZOR.                            Matevž: Rožica je mehkega srca.
Prejšnja in bolniška strežnica »Rdečega             Ana: Pa kakšno srečo ima ta otrok!
križa« s kovčegom v roki.                 Videl bog(  kako je lepo  oblečena!  Neki •
Bolniška strežnica (na vratih): Dober     «osPod in Ž0SPa '° hočeta imeti za svo'°-
danl                                                             Vse ti moram povedati!
Ana  (ki gre nekoliko naproti):   Bog          Matevž: Rožica je prikupljiva.
daj!                                                                   Ana: Toda, kaj naj storim, da jo malo
Bolniška strežnica: Ali stanuje tukaj     pripravim na tvoj prihod, ker drugače bo
Rožica Čehovin?                                          strašen jok.  Grem ji naproti, ker mora
Ana: Tukaj stanuje. Prosim, kaj bi ji     biti zdajci tu. (Hoče oditi, a zunaj se že
radi?                                                            zasliši njen glas.)
Bolniška strežnica: Njcn oče, Matevž          Rožica (pred vrati): Teta, ata so pi-
Čehovin, se je pravkar pripeljal z želez-     sali! (Ana teče k vratom in jo ustavi pri
....         ^                                ...
140                                                                                                              H
ČETRTI PRIZOR.                                Ana:   Rožica, bodi pametna!   Hiti k      S
Rožica (še na vratih): Ata so pisali!        Jesenkovim! (Rožica odide.)                           ¦
Ana: Rožica, nekdo te čaka.                   -.    RoZ1Ca (na pra^u); **??%'***; nikar       V
Rožica:  Kdo?   Ata   so  pisali.   Glejte     )Un ™ ^    / °U A   T    ?        \ V ¦          1
.   ,v    ,   ,       .  .   ,     *;       ,         '  .           Ana: Morda bodo Jesenkovi ostah tu         ¦
pismo!   (Zagleda  oceta.)   Oh,   ata,   ata!     »                            n         , T       ,              ,          ¦
™ „    ,      .                      • ,   ¦      i                    se Par mesecev. Gospod Jesenko upa, da         ¦
(Tece k njemu in mu jokaje planc v na-     bo premeščen v Gorico.                                   I
roc,e. Oce ,o poljubi.)                                               Mateyž. Potem bJ sc dalo Qa kak na.         I
_    Matevz: Kako je kaj, ljuba moja Ro-     čin že narediti) ker bi bilo drugače tudi        J
Zlca?                                                          meni težko po Rožici.                                   M
Rožica (jokaje): Mama so umrli, Jaz           Ana. Boš videl, kako so ti ljudje do-      fl
sem toliko skrbela zanje, pa ni vse nič     bri! Vesel boš, da je tvoj otrok našel tako      fl
pomagalo. Vsak dan so bili bolj medli.         srečo.                                                           i|
Matevž:   Molči,  Rožica,  ti si  storila           Matevž:   Otroku bi se res ne maral      ^|
svojo dolžnost, kakor so mi gospod žup-     odpovedati. Rožica je moja tolažba.              H
nik vse opisali. Mama je v nebesih, kjer           Ana:   Rožica je dobrega srca.   Prav       ¦
prosi za nas.                                               zato pa ji privoščim to srečo. Boš govo-        V
Rožica:   Jaz  sem  se  bala,  da  boste     ril potem!   Gospod  Jesenko  bo  gotovo        B
rekli, da nisem zadosti skrbela zanje, pa     premeščen  na  Goriško,  kakor mi  je  še        ¦
jaz sem skrbela podnevi in ponoči in sem     včeraj rekel.                                                   V
molila k Materi božji svetogorski, pa so           Matevž: To bi bilo lepo!                              |
vendarle umrli.                                                        Ana: Boš videl, ko pridejo. Sedaj pa       J
Matevž; Ne, ne, ti si bila že pridna,     povej, kako ti je bilo v vojski in v Rusiji,       fl
kakor so mi gospod župnik naznanili.                Matevž: Strahote vojske ne bi mogel       H
Bolniška   strežnica:    Kovčeg   denem     popisati, ko bi govoril cel mesec! Pri Gro-       H
sem. Z Bogom!                                           deku sem bil ranjen. (Sleče suknjo in kaže    .   ^fl
Matevž: Z Bogom, gospica! Lcpa hva-     mesto, kjer mu je odbilo roko.) Ko so me       H
la za uslugo.                                               ruski vojaki pobrali, sem prišel najprej v       ¦
Bolniška strežnica: Prosim! Z Bogom!     Kijev, kjer so mi morali celiti rano.   Ko       ¦
(Odide.)                                                       sem ozdravel, so me odpeljali v Sibirijo,       ^J
Matevž: Pa kaj slišim, Rožica!   Si li     v mesto Tjumen. Tam je bila zima huda,       H
res dobila drugo mamo in drugega ateja?     pa  poletje  vroče.   Najbolj  me  je  tlačila       S
Rožica: Prosim vas, ata, jaz sem vaša,     misel na dom,  zlasti ko sem zvedel iz        H
saj sem tako težko čakala, da se vrnete.     pisma našega gospoda župnika, da mi je         |
Ana: Rožica bo gospica!   (Rožica  se     umrla žena. Lahko si misliš, kako sem bil         I
nasmehne.)                                                  kesneje  vesel,  ko  so  nam  povedali,  da        H
Rožica: Ne, ata, jaz pojdem domov z     pojdemo domov, ker da nas bodo zame-        H
vami in bom skrbela za vas.                        njali, kakor so sveti Oče pri vseh vladah         H
Ana:  Pa kako boš skrbela, ko si še     izprosili. To pa se ni izvršilo tako hitro.         I
majhna.                                                       Zavlačevali so od dneva do dneva.   Na-         I
Rožica: Lahko,  ata,  če le pojdcm z     zadnje so nam rekli, da nas prepeljejo v         H
. vami domov.                                               Moskvo, kjer nas bodo še enkrat pregle-         H
Matevž:  Uboge Rožice ne zapustim.     dali.   Prišli smo v Moskvo, ki je krasno        fl
(Jo poljubi.)                                                mesto, polno lepih cerkva. Tam smo imeli        ¦
Rožica:  Pa  domov  pojdemo?   Jaz  bi     še precej prostosti, da smo si lahko kaj        H
šla tako rada domov!                                   ogledali. V Moskvi je strašno bogastvo.         ¦
Ana: Pojdi, Rožica, k Jesenkovim in     Tako bogatega mesta nisem še videl. Od         H
povej jim, da so prišli ata, ker so naro-     tam  so  nas  vozili  po  ruskih  železnicah         I
čili, naj jih pokličemo, ko se vrne ata.        celo večnost. Prišli smo na Švedsko in od         ¦
Rožica: Oni bodo hoteli, naj ostanem     tam čez Nemčijo na Dunaj. Že v Tjumenu         M
tu. Povejte mi prej, ali me boste res tu     sem zvedel iz pisma gospoda župnika, da        fl
pustili?                                                       si ti vzela Rožico s seboj. To mi je bilo v        TB
Matevž: Rožice ne pustimo za nobeno     veliko tolažbo, in se ti, draga Ana, prav         fl
ceno!                                                          iz srca zahvalim.                                           ^M
141
Ana:  Saj si si moral misliti, da Ro-          Gospod Jesenko: Glejte, Matevž, vem,
žice ne zapustim. Zahvaljevati se ti pač     da ljubite svojo hčerko in da bi vam bilo
ni treba, ker se je otrok sam dovolj za-     težko dati jo nam. Zato pa sem se jaz od-
hvaljeval vsak dan.                                     ločil, tudi radi zdravja svoje soproge, da
Matevž: Rožica je res hvaležen otrok.     grem v službo na Goriško. Sedaj mi je
Ana:   Smilila se mi je samo, ker je     mesto že zagotovljeno. Moja soproga ža-
vedno jokala po mami. Bog pa ji je dal     luje vedno po svoji edini hčerki Anici, ki
srečo. Jesenkovi jo imajo tako radi, da je     ji je Rožica vsa podobna. Pa mislim, da
morala biti cele dneve pri njih.                    bi ji bilo v veliko tolažbo, ko bi bila pri
Matevž: Gospod župnik so mi vse na-     njej Rožica. Glejte, mi vam ne bomo vzeli
tančno popisali, kako je Rožica skrbela     Rožice, in ona vas bo vedno ljubila in
za svojo mamo, in to mi je bilo v veliko     spoštovala kot svojega očeta, le to bi rad
tolažbo.                                                        videl, da bi bila pri moji soprogi, ki cele
Ana: Mislim,  da slišim Rožico.  (Po-     dneve samuje, ko sem jaz v službi. Vem,
sluša, potem gre do vrat.) Da, sedaj gredo     da je to za vas težko, a pomislite tudi,
Jesenkovi.                                                    da  bo  težavno   sedaj  živeti,   ko  nimate
PETI PRIZOR.                          desne roke
Gospod Jesenko in gospa Lucija, njegova so-          Gospa Lucija:   Nič se ne bojte, Ma-
proga, vstopita. Rožica se oklepa roke gospe     tevž,   mi   bomo   imeli   Rožico   kot   svojo
Luci'e-                                hčerko (jo pritisne k sebi) za vse čase.
Ana (na vratih): Dober dan!                   Vi jo boste pa obiskovali, kolikorkrat jo
Gospod Jesenko: Dober dan! Prišel je     boste hoteli, ia boste v naši hiši vedao
torej ata naše ljube Rožice? (Vstopijo.)        Ijub gost.
Ana: Pravkar je prišel.                                Matevž (sede premišljevaje): Pojdi k
Matevž (vstane): Dober dan!                   meni) Rožicaj (Rožica stopi k njemu. Ma-
Gospod Jesenko: Tu je ata naše Ijube     tevž poioži roko na njeno glavico.) Povej,
Rožice? (Mu poda roko.)                             Rožica, ali hočeš biti pri tako dobri go-
Matevž: Bog vam stotero povrni, kar     spej ki tako jepo skrbi zatc?
ste storili za mojo Rožico!                                Rožica (jokaje). Saj ste vi moj ata! In
Gospa Lucija (podaja mu roko}: To so     mama y nebesih _ kaj poreko?
torcj tvo, ata, Rožica?                                      w   Mama bo vesda< da .    Ro-ica
so mo°ZaCta!           1VS1 "           ™           ''          P* tak° d°brih ljudeh'
S° Matevž (proti gospe Luciji); Bog vam          MateTŽj Gle'' ^uba m°'a Rožica' 'a^
.   .              ,  . .   f        .      ¦    ...   , .     .       sem nesrecen moz ln ne bom mogel vec
stotero poplacai, kar ste stonh dobrega     .  ,       ,   ,                                               s
xi                                           tako skrbeti zate. mojemu otroku.
Gospa Lucija: Rožico imamo zclo radi.          Rožlca: Bom Pa 'az skrbela!
Povej,   Rožica,   ali   bi   bila   rada   naša?          GosPa Lucila (Jokaje): Rož^ca, saj boš
(Rožica povesi oči in začne jokati.)   Ne     Pri nas lahko še lePše skrbela za ateja.
joči, saj je tvoj ata tu!                                 Tudi mi mu bomo pomagali, saj je izgubil
Ana: Rožica, bodi pametna!                   roko za domovino.
Rožica: Jaz bi šla rada domov.                   Rožica (jokaje očetu): Ali nočete biti
Ana: Vsa vneta je za dom. Toda, Ro-     vi yeč moj ata?
žica, saj boš pri dobrih ljudeh in se ti bo          Matevž: Jaz bom še vedno tvoj skrbni
godilo kot doma. Vidiš, kako lepo obleko     ata! A glej, Rožica, tvoja mama ti je iz
ti je darovala gospa! Poljubi gospe roko!     nebes poslala dobro gospo, ki bo skrbela
Rožica   (poljubi gospe roko):   Pa jaz     zate namesto nje.
sem Slovenka! Mama so mi rekli, da sem          Gospa Lucija:   Tvoja mama bo tega
Slovenka in so mi peli pesmico: »Sloven-     vesela v nebesih!
ka si, Slovenka si! Tako je mati djala, ko          Rožica: O, če so vas res moja mama
te je dete pestovala!«                                  poslali, bom pa rada pri vas. (Teče h go-
Matevž: Da, njena pokojna mama je     spe in se je oklene. Gospa Lucija jo po-
biia iz dobre, rodoljubne hiše in je nad     ljubi.)
vse ljubila svoj dom.                                        Gospa Lucija: Rožica, lepo je to.
142
Rožica: Rada vas imam kot svojo ma-          Gospod Jesenko:   Mislim, da bo vse
mico, pa imam rada tudi svojega ateja.        prav!   Zdaj pa vsi k nam na obed.   Tudi
Gospod Jesenko  (poda Matevžu ro-     teta Ana mora z nami!   Hočemo se po-      ^H
ko): Bodite prepričani, Matevž, da bomo     veseliti, kajti naša Anica (prime Rožico      ^H
skrbeli za vašo hčerko kot za svojo.            in jo dvigne v naročje) je bila izgubljena,       ^H
Gospa Lucija   (poda Matevžu roko):     pa je spet najdena; je bila mrtva, pa je      ^H
Skrbeli bomo zanjo kot zase.                        oživela. (Jo poljubi.)                                      ^H
Matevž:   Zahvaljujem   se   vama,   do-          Ana (prime Rožico za roko): Srečna       yM
brotni gospod in gospa, za vso skrb, ki     Rožica, o srečna Rožica! Le ostani Slo-        H
ste )o imeli že dozdaj za mojega otro-     venka pa tudi blaga rejenka!                           H
ka.  Izročamjodanesvimenu                                                               '              H
božjem   vaši   ljubezni.                                             (Zavesa pade.)                            ¦