Poezija
LUCIJA STUPICA
Jesensko listje
Stockholm, Pariz, Ljubljana ... Poti so si
tako podobne. Kot voda, mogočne reke,
mrtvo listje, ki polzi skozi veter.
Podobne kot smešni zapravljeni čas.
Otrok v prevelikih čevljih na jesenskem listju.
Drobim ga s stopah skozi mehkobo popoldneva.
Seina pošilja sapo in tebe, ki si čakanje.
Koliko se te je zlilo po tej reki,
kolikokrat si šla prezrta, osamljena
ali z nasmehom na zardelih licih
ob Rodinovih skulpturah, skozi slušalko
poslušala zapis zgodbe o Camille in Augustu,
zgodbo dveh, ki ju je premagal kamen.
Kolikokrat si drobila listje, zrla v vence
hiš, kot bi si hotela izbrati svojega,
zrla skozi okna dol na cesto obraze,
ki so se te želeli dotakniti in si sredi dolgih noči
izpirala tišino, ki je sekala vate.
Poznam te, ljubezen. Poznam slovesa in objeme,
poznam tvoj vonj in tvoj dotik.
Si v tem mestu, kjer na podzemnih stopniščih
preskakuješ revščino dneva, v kavarnah
na prsih gojiš šansone in si v pogledih,
drznih ali plahih, pravzaprav povsod,
->. Sodobnost 2003 I 385
Poezija
kot stotera senca, še upam sestaviti tišino? Jo zmečkati v kepo in zalučati naproti sreči, se kot reka spustiti vanjo, ji slediti, se razvajati in vonjati zimo kot napoved tvojega ponovnega pobega?
Poznam te, ko je tih večer na severu Evrope
in so konji mirni obrisi na ravnini.
Gamla Stan je ograjen v konstelacijo luči
in zadnji pikniki ugašajo na obalah mesta.
Tvoja govorica je drugačna, a kot povsod
tudi tu prispeš v molk. In bivaš.
V majhnem klepetu osvajaš ped za pedjo.
Medtem se zrak segreva. Sever ni več
sever in jug kdaj vidi tudi sneg,
a je še vedno hlapljiv ... in diši po tebi.
Noč lomi podobe bogov. They say that falling in love is ivonderful. Pod kamnite arkade skrijem svoj obraz, Čakam, opazujem, ližem hlad - senco in svetlobo, ko se igrata. In ti si blizu.
Oranžne poti
Večerje dobil svojo obliko, ljudje prihajajo. Kot morje. Življenje in smrt, objeta v svežem vetru, sta nema drhteče beseda, neskončna bližina, ki staplja obrežje srca z modro ravnino.
Si stopal po oranžnih poteh Cartagene skozi staro obzidje, trepljal pročelja španskih hiš kot utrujene konje na Trgu kočij, razkrival poglede na neskončnih balkonih in v mraku pil ljubezen domačinov (v času, ko je navada plesati salso), ko je v tvoji sobi gorela luč in te je hiša čakala, dajo napolniš besed in spet stopiš vanjo?
Raztrgan oblak sem hotela, in čopič in barve. Da se umiri dan in prenese na drugo stran.
Sodobnost 2003 I 386
Poezija
Potem so tu knjige, kijih moraš živeti, in pesmi, kijih hočeš peti, kitare v rokah starih rnariachijev, očiščene ceste in tiste še vse nastlane, umazane roke, ki ti ponujajo sveže iztisnjeno sadje in nasmeh, ki stre tvoje bledo nebo ...
Zahod bi si želel vsaj malo vzhoda, tudi izgubljeno sonce. Rečem: jug, kako naj se izgovorim z letnimi časi za svoje veselje in tesnobo, če jih ti ne prepoznavaš?
Večer ponavljajočih se objemov je kot
zvesta noč skrivnosti, zven v prsih: nikoli tako
odprt, tako prepuščen toku. Neizpet kot notranja pesem.
Poj, tukaj se da peti, na sredi sence ostati pokončen;
in pena konjev, pena morja, tvoj znoj so rekviem
za vse izgubljene ljubezni in že rekviem za sanje.
Zločin lune
Vonj ribje restavracije, na terasi ples krožnikov, mnoga šepetanja, obrisi sprehajalcev ... in si sam, prehoden na svojo zakrpo obale, občutek neskončnosti preplavi telo - in v naslednjem hipu izgine.
Dan se je sesul v stisnjeno pest, ki se počasi odpira za darovanje prahu morju v zadnje slovo. Val, narejen kot iz glasbe, ne veš, kje se začenja, kje končuje. Nemirno tlakovanje galebjih poti. Tudi v tebi morje - ga že poznaš?
Zvečer se kot preplašena senca zliješ s temo.
Izgineš na svojo obalo, molčiš
v sestavljenem svetu jezika
in zreš, kot uboga žival, v žareč horizont.
Počasi sedeš in čakaš na zločin lune.
Sodobnost 2003 I 387
Poezija
Krik
Kadar se abstraktne ure pretakajo skozi, beži človek hitreje, nepremičen se zdi, pa vendar beži v svojem krvnem obtoku, z odvodi misli, z nesmiselno logiko načel, beži v svoji revščini in svojem naključju.
Ustaviti bežečega je, kot bi hotel obrniti tok reke in se zanašati na veter, ki medtem globoko spi, da bo razprl jadra. Ni nemogoče, a je potreben pogum, pesem iz zemlje in nabrekla tišina čakanja.
In ko ga uspeš ustaviti, sestaviti trenutek, zajokati, zakričati ali preprosto poljubiti vročično čelo in ga ljubiti še bolj, se pogovori z bežečim, si umij dlani še vedno mlade krvi, operi usta in oči, bodi Munchov in svoj krik.
In nato potem ponikni v svojo senco, v svojo skrivnost, zaradi katere živiš.
Portret
Gledaš zvezde, nebo, gledaš preteklost,
ločeno svetlobna leta med seboj,
in še vedno rečeš, da se je pravkar
spustil zvezdni utrinek in bi ta pravkar
ravno tako lahko padel mimo tebe
kot omemba nepomembne novice
v mestu neštetih nakupovalnih vozičkov.
Izbrisal si svoje ime. Za hip zaprl oči
ob svetlečem padcu daljnega časa
nekam za goro. Pozabil na
kdo in kje in kaj vse,
na rojstni list, osebno karto in vse,
kar je sledilo, vse zapise, pripise in odpise.
Sodobnost 2003 I 388
Poezija
Bil si blizu. Soncu, megli, noči. Blizu s srčnim utripom in telesom. Bil je čas, ko smo kot otroci požirali poletja kakor solze po neizpolnjeni želji. Kasneje je veter skladal poletja in zime, veter, kot bi vedel, da lahko veje skozi srca in jih ohlaja ali odpira.
In zdaj zapreš oči, da bi sanjal peruti. Tvoj portret se riše počasi. Ko bo končan, boš ugotovil, da nekaj manjka. Ko bo končan, bo nekdo ugotovil, da nekaj manjka. Ne ti ne on ne bosta vedela, kaj.
Družinska koda
Sveže je. Dež je spral ceste.
In česar ni opral dež, bo opral čas.
Odložene obiske, nepretrgane ljubezni,
kodrave poti, ki se nočejo razplesti.
Domicil bo vedno čist. Oprana soba. Sveže perilo.
Z razkritimi lažmi kot oblogami sten,
neizrečenimi besedami, ki rišejo vzorce tapet.
Hiša, ki je želela biti meščanska,
vedno znova izda samo sebe. Njena družina
preveč ve, da bi lahko govorila o njej in o sebi.
Že davno so se člani razšli v koordinatah
svoje miselnosti, a tu so njen dih
in fotografije, ne edino, kar združuje.
Notranji svet hiše je njihova govorica prepoznavanja, najtežja obloga, ki jo molče prenašajo. Neupogljive hrbtenice sočutja, udarci, pomešani s solzami in smehom. Leta in leta in leta .. .Vse tiste stvari, ki vežejo, skrivnosti, zabodene kot igle v mehko lutko.
Sodobnost 2003 I 389
Poezija
Ekran praznine
Ena plus ena. Šolo. Na ekranu pleše podoba. Senčno gibanje povzroči splav vesti, kot mesec razsvetli temino. In luči mesta postajajo svetlobne vešče moje ulice.
Baletka je računalniška animacija, trodimenzionalno okostje samo dvodimenzionalna slika. Se vedno pišem na kolenih, moje ime je Osama, a prijatelj reče Dear Barbara, kot vsem deklicam doslej, morda misleč na Preverta. Postaja nepomembno še naprej ohranjati ime in obraz, jeklen, a neumorno prijazen.
Sodobnost 2003 I 390
Poezija
Pismo plesalke ljubimcu
Plesni korak zastane. Roka spolzi na prazno stran obraza, nemega sporočila, trdne maske, posvečene tebi. Huronski aplavz ne naplavi srca, ki blodi skozi mesta, iščoč sledi drugega življenja.
Na obeh straneh, tam in tu, nenadoma umre govorica, zima se zakoplje v praznike brez pristana, na obeh straneh se poslavlja takt, ki ga nestrpna roka udarja po najinih ramenih.
Ko se dvignem iz poklona,
bodo prižgane luči zaprle vsa vrata,
tvoj glas bo ugasil skozi
zvočnik z zadnjim gledalcem.
In moji koraki se bodo
prvi začeli oddaljevati.
Reka je izgovor
V hipu se zdi vse zaman. Besede so poletele čez cesto in se niso vrnile. Molčiš, zavit v težek volnen šal. Čakaš. A je čas pretežak, da bi dišal. Postaja amalgam prekletih sanj. Tišina, ki s svojim kopom kliče globino, reka, kije samo izgovor, da se spustiš. Drugače bi ostal na kamnitem bregu kot ideja, ki se ne more uresničiti. Amorfna goba, ki vase posrka vse neskladje in gneve.
Sodobnost 2003 I 391
Poezija_____________________________
V hipu se zdi vse zaman. Priznaj. Strah. Priznaj strah. Kajti on ve nekaj o tvoji prihodnosti.
Tatu
Bil sem Homer; kmalu bom Nihče, kot Odisej; kmalu bom vsi: mrtev bom.
J. L. Borges
Slišim ljudi, ki prihajajo po zloščenem kamnu prehoda. Šumot dežja in curki vode iz razpadajočih žlebov. Samo ena od neštetih ulic labirinta, in vse vodijo do ene same neznane pošasti, ki jo imenujemo Smrt.
V rokah karta življenja, iskanje poti,
znamenitosti kraja, poslušanje razlag.
A želim si občutkov, zapreti oči
in posneti ta vonj in obris senc
ob lestencih, vlažne zidove, portale,
prah časa stresti čez ramo,
se skotaliti kot mehka krogla
v drugo svetišče, tokrat na prostem,
poiskati bezgov grm in opazovati na njem
grlico, kako zoba črne jagode, tako dolgo,
da iz ene kane rdeč sok, me rani in označi.
Sodobnost 2003 I 392
Poezija
Cesta
Zbudim se v deževen dan in po kosilu je že tema. Zima brez snega je kot dan brez luči. Oče mi vsakič znova reče, naj bom previdna na cesti. Dež medtem maže pravkar umit avto. Potem paradiramo, vozniki z avtomobili, kakor Hanibalovi sloni čez alpske vrhove, po mrzlih cestah samote v pričakovanju sprememb. Odločeni zapustiti eno točko zaradi druge, skozi dan razobesiti okove ali jih skriti, zavite zastave, v zadnji del avtomobila, da bi z njimi nekoč mahali pred obrazi v ponos lastne zmage. Le redkim uspe. Že tisto, kar izrečemo, je na pol dejanje. Zato pogosto srečaš molčeče voznike, kako hipnotizirano bolščijo v imaginaren sen.
Sodobnost 2003 I 393