O KRAŠENJU PREDMETOV IZ GROBIŠČA V DRAVLJAH-LJUBLJANA MARIJAN SLABE Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo Leta 1975 je izšla monografija (Situla 16, 1975) o grobišču iz časa preseljevanja ljudstev, ki je bilo odkrito v prostorskem okolišu Ljubljane v Dravljah. V tem kom­ pleksnem delu so v povezavi z arheološko tipološko analizo prikazane tudi nekatere bistvene tehnike izdelave predmetov, zlasti pa okrasnega motiva, ki so značilne za ta tako po svoji akcijski predmetnosti zapleten čas. Ni pa tehnika izdelave oziroma način krašenja predmetov predstavljen ustrezneje in poglobljeno, da bi bilo mogoče v preglednem celotnem sestavu zaznati ustvarjalnost tudi v tej zvrsti človekove de­ javnosti. K smiselnosti naslednje obravnave pa nas navaja tudi izjemno skromna slo­ venska literatura, ki sega na to polje. Pri 49 dokumentiranih, a okoli šestdeset po dokaj gotovi analizi pokopanih mrtvih na grobišču v Dravljah, je bilo najdeno okrog sto predmetov (brez jagod). Gradivo je iz različnega materiala oziroma surovin. Pogosto oziroma največkrat je surovina vezana na ustrezno uporabno komponento. Tako je osnovna surovina za izdelavo predmetov predvsem bron, železo in kost, nadalje še steklo, pasta, jantar, srebro ter zlato. Predmeti so izdelani v različnih tehnikah: vlivanje, navadni kov, razne zlatarske tehnike. Pri gradivu iz kosti pa so se posluževali vrezovanja, vžiga oziroma izžagovanja. Okras na pridevkih je tako po izdelavi kot motiviki izredno pester oziroma razno­ lik in zaobjame vrsto značilnih elementov, ki so bili v ranem zgodnjesrednjeveškem obdobju v uporabi. V grobem rečeno, na kovinskih izdelkih izstopata predvsem dva osnovna načina okraševanja: žlebičenje ali globoki vrez in tehnični način inkrustacije v širšem smislu,1 ki pa ju dopolnjujejo ali nastopajo samostojno v posameznih primerih še vtiskavanje, nizki vrez — žigosanje, graviranje ter punciranje. Žlebičenje je eden izmed krasilnih načinov zapadnorimskih »drobno umetniških« zlatarskih delavnic, ki je pustilo svoj pečat na vrsti kovinskih predmetov (na pasnih kompletih, okovih itd.) iz druge polovice 4. stoletja in kasneje, najdenih na rimskem provincialnem področju od Britanije do Panonije.2 Zlasti učinkovito deluje na predme­ tih, ki pripadajo vojaški garnituri, katere svojino tudi sicer predstavlja večina tega gradiva.3 Enega izmed takih tipičnih izdelkov poznoantične razvojne faze predstavlja npr. pri nas tudi pasni okov, ki ima izžlebljen motiv vitice dopolnjen s figuralnimi liki, iz Ptuja.4 Arheološki vestnik 30 (1979) 441 V času preseljevanja ljudstev (5. in 6. stoletje) ta krasilna predstava ne preide v pozabo, marveč nadaljuje svojo razvojno pot zlasti v preostali, z antično tradicijo pre. žeti zlatarski obrti, toda v smeri zahtev in želja, ki jih postavlja nov uporabnik oziroma nosilec.5 Posebno mesto v razvoju te krasilne tvornosti pa zavzema vsekakor tako imenovana stilna grupa Karavukovo,« kjer motivika gosto vrezanih vitic doživi, lahko bi rekli enega najvišjih vzponov. Časovno bi ta razvojna stilna oblika obsegala čas nekako od polovice pa do konca petega stoletja in zaobjame (po najdbah sodeč) v prostor­ skem smislu pri nas nekatera področja, zlasti v severovzhodnem in tudi v zahodnem jugoslovanskem predelu. Drugod po Evropi pa doseže na zahodu tudi Italijo, na se v e ru oziroma vzhodu pa so bili najdeni primerki še v bližnji Madžarski, Romuniji, Bolgariji ter Slovaški, Poljski in celo v Rusiji. Osrčje njenega vzpona je vsekakor treba iskati v Karpatskem prostoru nekje v Panoniji. Potencirani nosilec te slogovne interpretacije so bili spočetka Huni in njim podrejeni (vazali) Germani. V drugi polovici 5. stoletja prevzamejo glavno vlogo Vzhodni Goti oziroma tudi Gepidi.7 Ostrogoti so predmete okrašene na ta način, prenesli tudi v novo osvojene pokrajine (Italija).8 V začetku 6. stoletja, kot rečeno, se ta stilna oblika izgubi, posamezne reminiscence lahko opažamo tod le še morda na nekaterih okrasnih ploskvah v obliki vitičastih ele­ mentov v več ali manj degenerirani predstavi.8 Predmete, okrašene v takem žlebičnem okrasu, naj bi za svoje nove gospodarje pretežno izdelovale še ponekod, predvsem v večjih neporušenih mestih zahodno od donavskega limesa, obstoječe zlatarske delavnice (npr. Sirmium, Siscia, Salona itd.).to Žlebičenje nastopa v inventarju draveljskega grobišča na vlitih masivnih kosih in predmetih, izdelanih iz vlite pločevine. Pri prvih izdelkih se odraža tako izdelan okras v čistejši in jasnejši obliki, ker je bil ornament namreč v grobem narejen že ob vli­ vanju in je bil nato samo še naknadno finejše obdelan oziroma cizeliran.1 1 Primerjaj: fibulo groba št. 1 (T. 1: 5), fibulo groba št. 41 (T. 1: 7), križno apliko groba št. 44 (T .l: 3). Pri predmetih iz srebrne oziroma bronaste pločevine so nekateri motivi okrasa, kot tudi sama oblika predmeta, izdelani verjetno po neki predlogi, oziroma je bil predmet brez okrasa ali le deloma vlit v kalupu in kasneje dodelan. Ta okras ni tako čist, kar je pač logično za izdelek s povsem ali precejšnjo mero ročne izdelave in izstopa v medlejši predstavi. Primerjaj fibulo groba št. 15 (T. 1: 6). Verjetno smemo približati v to skupino tudi okov pasne spone groba št. 1 (T. 1: 2). Način okraševanja je na posameznih pridevkih bogatejšega značaja pogosto kombi­ niran v različnih tehnikah. V dveh primerih so zastopani na enem predmetu žlebičenje, inkrustacija in punciranje (pasna spona groba št. 1, križ groba št. 44), sicer nastopata skupaj prva dva načina na fibulah groba št. 1 in groba št. 15 in na fibuli groba št. 41. Na prstanu (grob št. 1 — T. 2: 2; T. 4: 5) je na obročku vgraviran okrasni motiv pletene vrvice, na ploščici pa je poleg tehnike celičenja uporabljeno še vtiskavanje kot neke vrste imitacija granulacijskega vzorca. Na vlitem loku spone iz groba št. 1 je okras izdelan v kombinaciji punciranja in inkrustacije (T. 1: 2). Motivi, ki se pojavljajo pri okraševanju, so v glavnem naslednji: vitica v več ali manj čisto razviti obliki, vrvičast vrez, geometrijski liki, v dveh primerih stilizirane živalske glavice, cikcak motiv, motiv vzporednih, ravnih ali krivih žlebov itd. (T. 3: 1; T. 4: 1, 2, 3; T. 5: 1, 2). Sled stila Karavukovo izžareva razmeroma še globoko in dokaj fino vrezan motiv vitice na križni apliki (grob št. 44, T. 1: 3), v kombinaciji vrezanih trakov, ki se med seboj prepletajo v obliki stiliziranega križa ter kroga, ki oklepa celično odprtino za poldrag kamen. Vitica na fibulah groba št. 1 pa je že deloma degenerirana, vendar izstopa še dokaj globok vrez. Vsi ti in ostali likovni elementi okrasne motivike, bodisi da gre za ukrivljene, ravne ali simetrične linije in like, ki v okrasnem smislu razvijajo živahen, razgiban motivni ritem, predstavljajo v osnovi predvsem le željo po zapolnitvi in pestrosti površine oziroma po bleščavem izgledu predmeta. Ornament na predmetu se podreja njegovi obliki in dominira največkrat kot bistveno ustvarjalčevo izrazno sredstvo. Zanimiv primer v okrasni tehniki je prav gotovo vlit trn pasne spone groba št. 1, kjer konec trna plastično ponazarja stilizirano živalsko glavico. Poudariti je treba, da taka oziroma podobna predstava trna na sponah analognega tipa v tem času ni po­ sebna redkost.1 2 Tej skupini predmetov moremo približati tudi pridevke, na katerih je uporabljena tehnika nizkega vreza, morda bolje rečeno žigosanja. Uporabljena je pri vlitih in kovanih predmetih, kot so npr. nekatere pasne spone ovalnega tipa iz grobov št. 25 (T. 2: 5), št. 33 (T. 2: 9), št. 47, na pinceti groba št. 25 (T, 2: 6); na prstanu groba št. 33 (T. 2: 3); na uhanih iz grobov št. 31 (T. 2: 4) ter št. 34 (T. 2: 7), na jezičku groba 1 in na obesku iz groba 33; (na dveh pasnih sponah in pinceti se kaže soroden znak. Ali gre le za okras ali ne, morda celo za znak delavnice, je prav gotovo upravičeno vprašanje). Okras se kaže s posameznimi vrezi — žigi, krogci s piko,1 3 iks, motiv niza ravnih in kapljičastih vrezov, kvadrat itd. (T. 3: 3, 4; T. 6: 1, 3, 4, 5, 6, 8), včasih v kombi­ naciji različnih vzorcev. Vprašljivo pa je določiti natančneje tehniko izdelave okrasa pri železni pasni sponi nedoločljive grobne provenience z rebrastim motivom na okvir­ ju.1 3 3 Po nekaterih znakih jo smemo uvrščati v prej imenovano skupino. Kot inkrustacijo v širšem smislu pojmujemo vlaganje enobarvnih ali raznobarvnih poldragih kamnov oziroma raznih steklastih mas v kovinski predmet oziroma na kovinsko podlago.1 4 Na draveljskih pridevkih se pojavljajo štiri različne variante te krasilne tehnike, in sicer: cloisonnée-tehnika celičenja; vlaganje polkroglastih poldragih kamnov v posamične celice; emajl in niello. Tehniki celičenja kot tudi žlebičenja izražata enega, izmed bistev okraševalne tvornosti, ki se pojavlja na drobnem inventarju v času preseljevanja ljudstev. Zanimivo je, da v nobenem primeru ni zastopana pri nas tehnika filigrana, ki je bil prav tako do neke mere priljubljen v tem času.1 3 Cloisonnée tehnika (celičenje) se kot žlebičenje prične uporabljati že v 4. stoletju in njena priljubljenost v raznih kombinacijah po dosedanjih ugotovitvah ne preneha ponekod na Zahodu do konca 7. stoletja.1 6 Ravno obratno kot žlebičenje pa je ta način okraševanja zapet v svojih koreninah v deželah ob Črnem morju in vzhodnem Sredozemlju.1 ? S preseljevanjem plemen z vzhoda se razširi tudi po ostali evropski celini, tja do Španije. Prenašalci te okraševalne mode naj bi bili prvenstveno Huni (okoli leta 400 doseže nakit te slogovne skupine pontskega kulturnega porekla Podonavje), pa tudi Vzhodni in Zahodni Goti.1 8 Seveda bi bilo verjetno neumestno izpuščati tudi nekatera ostala preseljujoča ljudstva, ki so bila z njimi v neposrednem stiku. V Italiji in na vzhodnem Jadranu pa se pojavi pod vplivom vzhodnega Sredozemlja še pred prihodom Teoderika, tako da je tu mogoče dobiti predmete s tako izdelanim okrasom brez kakršnihkoli vzhodnogotskih vplivov 1 9 V tej tehniki razlikujemo dve osnovni razvojni fazi. Temeljna razlika za določan' posamezne razvojne periode je le v načinu zapolnjevanja osnovne ploskve nekega pre/ meta. V začetni fazi — najstarejši način (nastanek v 4., vendar je pogostejši v začetku 5. stoletja) — so na osnovni ploskvi pritrjeni oziroma leže v celicah med seboj ločeni brušeni raznobarvni poldragi kamni, vendar tako, da po izgledu še vedno močno iz stopa ozadje; v tem primeru osnovna zlata površina.2 0 Z drugo besedo, osnova, kot pri trjeni poldragi kamni na njej, se med seboj dopolnjujejo. Nekoliko mlajši je po svojem izvoru način (predvsem v kasnejših obdobjih 5. stoletja in kasneje), kjer poldrag kamen ali ploščica prekrije osnovo predmeta v celoti.2 ! X u prehaja poudarek tudi na motiv, ki ga tvori celična razporeditev, ta je ponavadi iz tankih zlatih trakov, v katero so vstavljeni poldragi kamni — ploščice in razne paste včasih različnih barv.2 2 Tako nastajajoča celična mreža je sestavljena iz raznih enakih ponavljajočih se ali različnih geometrijskih večjih ali manjših likov od pravokotnika, tri­ kotnika, kroga, polkroga, lista, itd.2 3 in daje nemalokrat vtis prenasičenosti okrasnega motiva. Za predmete vzhodnogotskega porekla je značilno predvsem vstavljanje rdečih almandinov in smaragdov,2 4 katerih robovi so ponavadi brušeni. Ta tehnični način okraševanja nastopa pri nas le v treh primerih: na ploščici prstana groba št. 1 (T. 2: 2; T. 4: 4), pasni sponi groba št. 25 (T .l: 4; T. 3: 2) ter v pri­ mitivni obliki oziroma v preprostejšem načinu izvedbe na okrogli fibuli groba št. 33 (T. 1: 1; T . 6: 2). Pri prstanu je bila površina prekrita s svetlo in temno rdečimi alman- dinskimi vložki oziroma v sredini verjetno z zeleno modrim kamnom, medtem ko je pri pasni sponi zapolnjena z rdečimi almandinskimi ploščicami (v ovalnih celicah manjka zapolnitev). Vloženo kamenje leži na srebrni foliji, razporejeno v različnem mrežastem motivu, izdelanem iz zlata. Robovi ploščice na trnu pasne spone groba št. 25 so brušeni. Celice okrogle fibule groba št. 33 so prekrite s steklom, le dve celici sta zapolnjeni z emajlom (vse danes nedoločljive prvotne barve). Pri tem izdelku ne moremo govoriti 0 klasičnem načinu celičenja, marveč kot o enem izmed preprostejših načinov, bolje rečeno imitaciji te krasilne interpretacije. Ornament, ki ga tvori tako razgibana po­ vršina, je geometrijski, sestavljen iz pravokotnih, prisekanih trikotnih, krožnih in pol­ krožnih likov, ki v dveh primerih ponazarjata kombiniran križni motiv (prstan groba št. 1, T. 4: 4; in okrogla fibula groba št. 33, T. 6: 2), medtem ko površina pasne spone groba št. 25 odraža zgolj preprost ploskovni motiv, kombiniran z ovalno celico (T. 3: 2). Tehnika vlaganja poldragih kamnov, stekla ali jantarja in raznih mas v posamične celice v kovinske predmete je običajen in pogost pojav, zlasti v antiki in seveda tudi v kasnejših obdobjih, zato ga tu ne bi opisovali. Vlaganje poldragih kamnov na tak način je izraženo pri nas v več primerih, npr.: pri fibulah grobov št. 1 (T. 1: 5), kjer so izpadli in št. 15 (T. 1: 6), pri pasni sponi groba št. 1 (T. 1: 2), pri križu (izpadel) groba št. 44 (T. 1: 3), prstanu groba št. 14 (T. 2: 1), po­ navadi na najbolj izstopajočih mestih in v kombinaciji z žlebičastim okrasom. Bistvo te inkrustacije je predvsem v cilju, da se predmet čimbolj obogati oziroma da izdelek pri­ dobi na barvni in plastični razgibanosti površine. Sem moremo vključiti tudi uhana groba št. 34 (T. 2: 8) z zasteklenim poliedrom, kjer so v mrežo geometrijskih likov vstavljene steklene ploščice brez osnove oziroma podlage (T. 6: 7). Ponekod, kjer je primanjkovalo poldragega kamenja ali kjer so si želeli večje pestrosti, so si pomagali s tem, da so celice zalili z emajlom ali stekleno pasto. Ta način (emajl) inkrustacije ima svoj izvor že v prazgodovini in sicer verjetno se v zahodni oziroma srednji Evropi pojavi s prihodom Keltov. Kolikšen delež so imele pri širjenju tudi črnomorske delav­ nice, kjer so ga spoznali že v 6.stoletju pr. n. š., danes še ni razčiščeno. Uporabo emajla v času preseljevanja ljudstev moramo vezati predvsem na tehniko poznorimskega emajla v celicah.2 5 Kot že omenjeno, je emajl (morda enostavnejša steklasta masa) tu uporab­ ljen le pri okrogli ploščati fibuli groba št. 33, in sicer v dopolnitvi s steklom in ga mo­ ramo v tem primeru vezati na kombinacijo primitivne predstave tehnike celičenja. Četrti način inkrustacije, ki se pojavlja pri nas, je niello-tehnika. Osnova tega načina okraševanja je, da se v naprej vdolbljenih brazdah segreva vlita masa, predvsem srebro in žveplo, ki da po strditvi črn steklen lesk. Izvor te tehnike je še neraziskan. Verjetno ga je treba iskati v Egiptu še v času 12. ali 18. dinastije, oziroma naj bi njegov pojav vezali šele s Kelti.2 5 Niello je v Dravljah uporabljen le pri fibuli groba št. 41 (T. 1: 7) v kombinaciji z ornamentom, izdelanim z žlebičenjem. Ornament, ki ga tu opažamo, je preprost: dvojni niz trikotnih likov v izmenjajočem se ritmu (T. 4: 2). Površina je pri vseh izsto­ pajočih pridevkih tudi pozlačena. V kakšni tehniki je izdelana pozlata na posameznem predmetu, ki je povsod slabše ohranjena, je težko danes povsem pravilno zaključiti. Zanimivo je, da se nizki vrez oziroma žigosanje kaže le na predmetih iz srebra, predvsem brona in tudi železa (ne upoštevamo gravur na prstanu groba št. 1). Za predmete, ki so bili okrašeni v ostalih tehnikah, so bile uporabljene naslednje kovine: zlato, srebro, bron, ki nastopajo tudi V medsebojni kombinaciji. V enem primeru nastopa kot dopolnilo celo železo. Način okraševanja koščenih predmetov je tehnično zelo preprost. Predstavlja ga zgolj vžig oziroma vrez v koščeno ploskev v obliki simetričnih ravnih ali poševnih vrezov in črt (zapažen tudi cikcak in karo motiv) ter krogcev s piko (T. 7: 1—8). Ele­ menti posameznih okraskov se po navadi med seboj dopolnjujejo. Izvor tega okrasa je treba iskati v obstoječi tradiciji in se pojavlja tako na koščenih kot včasih tudi kovin­ skih predmetih. Srečujemo ga v širokem prostorskem radiusu v poznoantičnem času in odraža po likovni plati preprosto in nezahtevno ustvarjalno moč. Nekateri okrasni elementi pa segajo s svojimi silnicami preko antičnega še v prazgodovinsko obdobje.2 7 Okras na jagodah, ki so iz različnih surovin in izoblikovane v pestrih formah, ne izstopa niti po barvitosti niti po motivnosti. Posamezni vrezi, ki potekajo v obliki valovnice, poudarjene na zavojih s piko na eni jagodi, nekaj jagod s spiralasto naznačeno sledjo na površini in ena jagoda s koncentričnim raznobarvnim motivom (očesce) — so prak­ tično celoten skupek dopolnilnega okrasja na teh nakitnih členih. Vsekakor je mogoče zaključiti, da tudi pri tem gradivu tradicija še vedno odraža jasen pečat, ki ga tudi novejši čas s svojo vehementnostjo ne more izničiti. Pri predmetih, ki nosijo na sebi izrazit žig tega nemirnega časa (npr. ločne fibule, pasni sponi grobov št. 1, 25) je, kot je pogosto poznano tudi v drugih obdobjih, zdru­ ženo največkrat praktično in okrasno svojstvo, ki sta ga narekovali tako moda časa in ne nazadnje tudi prilagajanje starih oblik novim. Zlasti je treba podčrtati izstopajoče zanimanje za pestrost okrasa in izbiro oblikovnih motivov, z uporabo različnih zlatarskih tehnik, ki nemalokrat zaradi svoje drznosti in veščine presenečajo človeka. Razkošnost barvne kompozicije, izražene z različnimi kovinskimi odtenki, kombini­ ranimi s poldragimi kamni, včasih tudi raznih barv in bogastvo samega oblikovnega motiva je skratka eden izmed osnovnih bistev tvornosti tedanjega dejavnika na tak'h »drobnih stvaritvah«.2 8 1 0 Ali je mogoče v tej okrasni in oblikovni vsebini opazovati tedaj tudi določene eie mente simbolike takratnega življenjskega ritma v nekem prostoru in ne gledati povsod zgolj preprostega posnemanja, je po eni strani sicer tvegano, po drugi pa povsem opravičljivo. Kajti težko bi bilo zanikati, da se avtor sedaj poslužuje samo nekih bodisi že osvojenih ali pa na novo pridobljenih motivov in ne odrazi včasih zavestno ali pa nehote na sicer svojstven način tudi čas in prostor, v katerem biva oziroma v katerem se njegova izpovedna sila giblje, oblikuje.2 « Moremo torej reči, da so te male stvaritve ne glede na to, koliko nosijo v sebi čistega umetniškega, morda bolje rečeno kreativnega duha,3 0 vendar v splošnem le ogledalo časa in da ti predmeti popolno zažive lahko le v času, ki jih je porajal. Ob tem je treba še naglasiti, če pa smatramo, da je ornamentika predznak človekove primitivnosti, ki naj bi označevala oziroma predstavljala njegova notranja razpoloženja ali hotenja erotične oziroma religiozne narave,3 1 potem moramo ravno te predmete, kjer je okras zgradil eno izmed svojih najvišjih stopnic, okarakteri­ zirati kot produkt osiromašene človekove duhovne ustvarjalne moči. Zastaviti pa si je potrebno tudi vprašanje, kolikšno pa je bilo sploh vzajemno raz­ merje obeh dejavniških tokov, tj. poznoantičnega, ki je pri nas še zmes avtohtone in antične tradicije3 - ter različnih novih struj, ki so prihajale z Vzhoda in drugod. Prav gotovo je, da danes še nismo v stanju, da bi mogli povsod oziroma v celoti razlikovati srž posamezne elementarnosti. Iz dosedanje analize draveljskega gradiva je bilo moč predstaviti razmeroma jasen prikaz izvora tvomostnih elementov, ki jih zaznavamo na vrsti posameznih predmetov, oziroma ki ustrezajo lastnostim posamezne dejavne skupine. Vendar pa je na drugi strani še dokaj nepopolna slika o kvantiteti posameznih vplivov, zlasti pri nekaterih visoko kvalitetnih izdelkih, ki vsekakor spadajo v povsem zaključeno, med ostalim dra­ veljskim inventarjem svojstveno grupo in ki so bili ponavadi predvsem last novodošlih.3 3 Predmete »s poudarjeno tujo karakteristiko« domačin, zlasti pri nas, prav gotovo le izjemoma sprejema in vključuje med ostalo svojino. Pri njem bi lahko rekli, ni občutiti izrazitejša absorbiranja novih prvin na račun domačih ustaljenih.3 4 Kajti zaradi takratnega splošnega stanja in izjemnih pogojev (razmeroma kratkočasno zadrževanje posameznih tujih ljudstev na tem preditalskem prostoru, zato ni osnove za kakršnokoli močnejšo kohezijo med naseljenci, ki so bodisi posredno ali neposredno predvsem člani vojaškega sloja in domačini; nadalje upad trgovske moči, padec življenjskega standarda, primanjkovanje primarnih delavnic in izvedencev za tako delo in ne nazadnje določen odpor do vsega tujega itd.) nikakor ni mogoče soditi, da bi nove silnice ogrožale ali celò nadvladale zakoreninjeno, sicer usihajoče domače tvorno bistvo in ga podredile novemu okusu. Prav tako pa nadčutna človeška podoba takrat živečega domačina tu ne staplja v sebi tudi nekih tujih predstav o onostranskem svetu, ki so bile nemalokrat bistvenega pomena pri dejavnostnem izrazu.3 5 Razmeroma drugače pa je v Italiji in ob Jadranu. Seveda ne smemo prezreti tudi tvornostne sile v nekaterih predalih ostale Evrope, odkoder so k nam prispeli razni predmeti nič manj bohotnega značaja. V Italiji v tem času, ko nam kažejo najdbe, poznoantične zlatarske delavnice de­ loma nadaljujejo svojo obrtno dejavnost in še izdelujejo kvalitetne predmete tradicional­ nega značaja. Istočasno pa hočejo ustreči tudi tujcu in mu ponujajo inventar po njegovem okusu. Seveda tu ne gre vedno za golo posnemanje, marveč tudi za dopolnjevanie in izpopolnjevanje tako okrasnih kot oblikovnih motivov.8 6 Pri tem je seveda utrpela škodo predvsem domača tvornost. Od tu se je tedaj pojavljal inventar (zlasti okrasnega značaja) tudi na izven italskih tleh, katerega del srečujemo tudi na grobišču v Dravljah. 1 Za večbarvni način krašenja predme­ tov tega časa, katere karakterizira vloženo poldrago kamenje, se v literaturi uporablja tudi pojem polihromija — polihromni slog, j,j mu je lastno klasično celičenje v vsej sv o ji barvitosti; npr.: A. K. Ambroz, Proble­ m i rannesrednevekovoj hronologii Vostočnoj E vropi, Sovjetska arheologija 2 (1970) 102 s s . Z. Vinski, Epoha seobe naroda, Umjet­ ničko blago Jugoslavije (1970) 146 ss. 2 A. Riegl, Spätrömische Kunstindustrie 1 (1901) 154 ss; idem, Spätrömische Kunstin­ dustrie (1927) 291 ss. G. Behrens, Spätrömi­ sch e Kerbschnittschnallen, Schumacher-Fest­ schrift (1930) 285 ss. Prim.: H. Bullinger, Spätantike Gürtelbeschläge (1969). W . Schmid, ptujske krščanske starosvetnosti, Časopis za zgod. in narodopisje 31 1936 113. 3 Z. Vinski, Kasnoantička baština u gro­ bovim a ranoga srednjeg vijeka kao činjenica i kao problem, Materijali 1 (1964) 101. N. M iletič, Nakit u Bosni i Hercegovini (1963) 7 s in cit. lit. 3 Najdba izvira iz poznoantičnega gro­ bišča pred tretjim mitrejem na Zgornjem B regu in je predstavljena kot zapuščina V zhodnih Gotov iz časa njihovega bivanja v tem mestu: W. Schmid, o. c., 112. Za spono g le j tudi J. Kovačevič, Varvarska kolonizacija julnoslovenskih oblasti, Vojvodj. muzej, Po­ sebna izdanja 2 (1960) 29 in H. Bullinger, U ne garniture de ceinturion du Bas-Empire à Abbeville (Somme), Gallia 27 (1969) 156 s s . Sem se uvršča tudi pasni okov s Hrušice: P . Petru, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 1 9 9 s, sl. 125 pa tudi bronasta pasna spona iz Predloke pri Črnem kalu, ki ima na površi­ n i vrezan živalski in rastlinski motiv: E. Bol­ tin , Staroslovanski grobovi v Predloki pri Č rnem kalu in vprašanje kontinuitete naselja, Slovensko morje in zaledje 1 (1977) 93 s, sl. 6 . Seveda je znanih še vrsta primerkov od dm god (glej npr. Z. Vinski, o. c., 101 s). Si­ jajna pasna spona z motivom vitic kot na ptujskem primerku izvira npr. iz Smithfielda (London): S . C. Hawkes, Bericht RGK 43 do 4 4 (1962—63) 156 ss, T. 58: 5. 5 Z. Vinski, Rani srednji vijek u Jugo­ slaviji od 400. do 800. godine, Vjesnik Arh. m uzeja u Zagrebu, ser. 3, 5 (1971) 51. Upo­ števaj tudi: J. Reitinger, Oberösterreich in ur- und frühgeschichtlicher Zeit (1969) 373 s. B . Swoboda, K problémum doby stehovani na­ rodu v Čechach, Pamàtky archeologické 53 (1962) 182. 6 Z. Vinski, O značaju nalaza seobe na­ roda iz Karavukova u Bačkoj, Vijesti muze- alaca i konzervatora Hrvatske 11 (1962) 76 ss. 7 Z. Vinski, ibidem; idem, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu, ser. 3, 5 (1971) 51 s; idem, Zur Deutung der Bügelfibeln des 5. Jahrhun­ derts in Jugoslawien, Atti del VI0 Congresso Intern, delle Scienze Preist, e Protostoriche 3 (1966) 149 s. D. Dimitrijevič, J. Kovačevič, Z. Vinski, Seoba naroda (1962) 43. 8 G. Annibaldi, J. Werner, Ostgotische Grabfunde aus Aquasanta, prov. Ascoli Pi­ ceno (Marche), Germania 41 (1963) 356 ss. J. Belošević, Ranosrednjevekovna nekropola u selu Kašiću kraj Zadra, Diadora 4 (1968) 231 s in cit. lit. Z. Vinski, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 11 (1962) 78 s. 9 Z. Vinski, ibidem. 1 9 Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Za­ grebu, ser. 3, 5 (1971) 51 in prej cit. lit. 1 1 Delno predstavo o nekaterih tehnikah oziroma načinu izdelave predmetov in okrasu na njih nam predočijo predvsem v grobovih zlatarjev najdeni različni modeli in orodje. Prim.: J. Werner, Zur Verbreitung frühge­ schichtlicher Metallarbeiten (Werkstatt — Wanderhandwerk — Handel — Familien — Verbindung), Antikvariskt arkiv 38 - Early Medieval Studies 1 65 ss s pripadajočimi tab­ lami; idem, Die Langobarden in Pannonien, Abhandl, d. Bayer. Akad. d. W iss. NF 55 (1962) 144, 149, T. 46, 55: 1, 56, J. Beloševič, o. c., 229. B . Salina, Die altgermanische Tier­ ornamentik (1904) 153 ss — poglavje »Ge­ stanzte und nielirte Ornamente«. Obširneje se zlatarskih tehnik dotakne in po pregled­ nem zaporedju obravnava G. Laszló, Steppen­ völker und Germanen (1970) 79 itd. 1 2 Prim.: N. Äberg, Die Goten und Lan­ gobarden in Italien (1923) Abb. 1 — 5 itd. V . Bierbrauer, Ostgotische und ostgotenzeitliche Grabfunde von Tortona, prov. Alessandria, Bolletino della Società Pavese di Storia Patria 70— 71, Vol. 22— 23 (1973) T. 3: 2, 3 . 1 3 Ta okrasni element ima svoj izvor v prazgodovini; zlasti se pojavlja na koščenih predmetih in si ga je treba predstavljati kot simbol sonca. Motiv samih pikic naj bi bil do neke mere odraz primitivnih ljudstev in je često zastopan na kovinskih kosih: M. Manojlovič-Marijanski, Kasnorimski šlemovi iz Berkasova, Monografije 3 (1964) 30 s. I3a M. Slabe, Dravlje, grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, Situla 16 (1975) T. 18: 3. 1 4 J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952) 258. Prim.: J. Jahn, Wörterbuch der Kunst (1966) 320. 1 5 N. Miletič, Kulturni ostaci varvarskih naroda, Kulturna istorija Bosne i Hercegovi­ ne (1966) 371. Filigran in granulacijski način okraševanja naj bi Goti povzeli od Sarmatov: Ch. Beckmann, Metallfingerringe der römi­ schen Kaiserzeit im Freien Germanien, Saal­ burg Jahrbuch 26 (1969) 35. 1 6 Z. Vinski, Epoha seobe naroda, Umet- ničko blago Jugoslavije (1970) 146. 1 7 Z. Vinski, Krstoliki nakit epohe seobe naroda u Jugoslaviji, Vjesnik Arh. muzeja u Zagrebu, ser. 3, 3 (1968) 111 itd. J. Werner, Eine ostgotische Prunkschnalle von Köln- -Severinstor, Kölner Jahrbuch für Vor- und Frühgeschichte 3 (1958) 60. 1 8 N. Miletič, o. c., 371. Z. Vinski, Arheo­ loški spomenici velike seobe naroda u Srije­ mu, Situla 2 (1957) 39. 1 9 Z. Vinski, Vjesnik Arh. muzeja u Za­ grebu, ser. 3, 3 (1968) 111. 2 0 Z. Vinski, Okov Teodorikova vremena s ostrva Sapaja na Dunavu, Zbornik Narod­ nog muzeja Beograd 4 (1964) 158; idem, Rijedak arheološki nalaz u Baranji. Zlatne okovice iz vremena seobe naroda, Republika 2 (1956) 20 s. 2 1 Z. Vinski, Zbornik Narodnog muzeja Beograd 4 (1964) 158, op. 6 ter v prej cit. lit. A. K. Ambroz, o. c., 102 ss, predvsem 104 s. W. A. Neumann, Der Krainburger Gold- fund. Ein Beitrag zum Studium der Verrote- rie cloisonnée, Mitt. d. Zentral Komm. NF 26 (1900) 138 s. 2 2 V. Bierbrauer, Boll, della Soc. Pavese di Storia Patria 70—71, Voi. 22—23 (1973) 18 s. 2 3 Primerjaj motive na vzhodnogotskih iz­ delkih prve polovice 6. stoletja: V. Bierbrau­ er, Die ostgotischen Funde von Domagnano, Republik San Marino (Italien), Germania 51 (1973) 522, T. 1 . 2 4 N. Miletič, o. c., 371; eadem, Nakit u Bosni i Hercegovini (1963) 8 s in cit. lit. 2 5 P. Korošec, Emajl v nakitnih o rert™ tih v Ptuju, Dela SAZU 1 (1950) 323 ss^t' Korošec, o. c., 259 ss. ‘ 2 6 B. Bucher, Geschichte der technisch Künste 2 (1886) 7 s. J. Korošec, o. c., 258 ^ 2 7 Zlasti to velja, kot že poudarjeno okrasno prvino krogcev s piko. ’ 2 4 2 8 Zdi se, da za to ni potrebno navaiar nekih posebnih dokazil, saj se lahko že n nekaterih draveljskih primerih prepričamo^ pravilnosti našega mnenja. 2 9 Potrdilo za to smemo morda iskat' prav v fibulah iz groba 15, ki izrazito o d * stopajo od primerkov iz groba 1, a tudi dru gih do sedaj poznanih sponk tega tipa. 3 9 A. Hauser, Socialna zgodovina umetno­ sti in literature 1 (Ljubljana 1961) 140 s ~ poudarja, da ta dekorativna umetnost »kljub eksplozivni in večkrat zelo ekspresivno de­ lujoči dinamiki svojih oblik je in ostaja siro­ mašna, igračkasta in izključno dekorativna umetna obrt«. 3 1 A. Loos, Ornamenat i zločin (1 9 5 2 )- prev. N. Šegvič, Pogovor 45. 3 2 Na tleh, ki so mejila s klasičnim antič­ nim svetom, se je antična dejavnost že zelo zgodaj odpirala in zapadala vplivom lokalnih faktorjev. To pa se izraziteje pokaže zlasti še v poznoantičnem obdobju, ko se opaža po­ časno ugašanje elementarne razvojne moči na antičnih izdelkih. Seveda ne smemo ob tem prezreti velikanskega deleža, ki ga je im ela na drugi strani antična moč pri oblikovanju domačega kreativnega svojstva. Prim,: M . Manojlovič-Marijanski, o. c., 34. 3 3 To domnevo izrazito potrjujejo tipo­ loški in večkrat tudi ugotovljeni antropološki znaki na draveljskem grobišču. 3 4 Temu v prid govore vsekakor dosedanji splošno znani rezultati analiz z najdišč 6. in 7. stoletja na Slovenskem. Zlasti je m ogoče to opaziti npr. na grobiščih Bled I in R ifnik. 3 5 Primerjaj: Z. Vinski, Vjesnik Arh. mu­ zeja v Zagrebu, ser. 3, 5 (1971) 51. L. B olta, Rifnik, Arheološki vestnik 18 (1967) 406 s , s cit. lit. Ob tem naj morda spomnimo, da je G. Laszló (o. c., 134 ss) v poskusu obraz­ ložitve pomena živalskih upodobitev na ger­ manskih fibulah posegel v mitološko izpo­ vedno vsebino in pokazal na medsebojno v ez med idejno predstavo »skupne pramatere« in njenega utelešenja v teh živalskih podobah. 3 6 Posamezne, zlasti manj zahtevne pred­ mete so včasih proizvajali tudi potujoči zla­ tarji, ki so izdelali določen kos po želji na­ ročnika oziroma kupca. To je omogočalo neposredni stik med ponudnikom in odjemal­ cem, s tem pa tudi večji uspeh pri prodaji. ÜBER DAS ORNAMENTIEREN DER GEGENSTÄNDE AUS DER NEKROPOLE IN DRAVLJE — LJUBLJANA Zusammenfassung Der vorliegende Text ist eigentlich eine Ergänzung der Monographie (Situla 16, 1975) über die Nekropole aus der Völkerwanderungszeit, die in der Umgebung von Ljubljana in pravlje freigelegt worden ist. In dieser komplexen Abhandlung werden in Verbindung mit der archäologischen typologischen Analyse auch einige wesentliche Ausführungstechniken der Fundobjekte vorgesitellt, namentlich des Verzierungsmotivs, wie sie für diese hinsichtlich ihrer Aktionsgegenständlichkeit so verwickelte Zeitspanne charakteristisch sind. Doch sind die Ausführungstechnik bzw. die Verzierungsweise der Gegenstände weder genügend vertieft noch auf angemessene Weise vorgestellt, dass sich aus der Übersicht und Gesamtdarstellung die Schaffenskraft auch in dieser Gattung der menschlichen Betätigung voll erfassen liesse. B ei den 49 dokumentierten, nach der ziemlich zuverlässigen Analyse jedoch ungefähr 6 0 Bestattungen in der Nekropole wurden (ohne die Perlen zu berücksichtigen) etwa 100 Gegenstände geborgen. Das Fundgut besteht aus unterschiedlichem Material. Als basische Rohstoffe dienen vor allem Bronze, Eisen und Knochen. Ferner sind noch Glas, Paste, B ernstein, Silber und Gold vertreten. Die Fundobjekte aus Metall sind in verschiedenen Techniken ausgeführt: durch Guß, ge­ w öhnliches Schmieden und unterschiedliche Goldschmiedeverfahren. Beim Knochenmaterial w urden hingegen der Einschnitt, das Heraussägen und das Einbrennen verwendet. An den Grabbeigaben aus Metall treten als Verzierung die Technik der Kannelierung oder des tiefen Einschnitts sowie das Inkrustieren im breiteren Sinn auf, die noch ergänzt w erden durch Abdrücke, den flachen Einschnitt — das Stempeln, das Gravieren und das punzieren. Bei vereinzelten Beispielen treten die eben angeführten ergänzenden Techniken auch selbständig auf. Das Kannelieren erscheint im Inventar der Dravlje-Nekropole auf gegossenen massiven Stücken und auf aus gegossenem Blech verfertigten Gegenständen. Bei den erstgenannten Erzeugnissen sind die Verzierungen reiner und klarer, da das Ornament im Groben bereits beim Guß mitgeschaffen und dann nachträglich nur noch feiner ausgearbeitet bzw. ziseliert w urde. Vergleiche: die zwei Fibeln aus Grab Nr. 1 (T. 1 : 5), die Fibel aus Grab Nr. 41 (T . 1 : 7), die Kreuzapplike aus Grab Nr. 44 (T. 1 : 3). B ei den Gegenständen aus Silber- bzw. Bronzeblech sind einige Ornamentsmotive, w ie auch schon die Form des Gegenstandes selbst, wahrscheinlich nach einer Vorlage gestaltet, bzw . wurde der Gegenstand bloß mit teilweisem Ornament oder sogar ohne in einem M odel gegossen und später bearbeitet. Diese Verzierung ist nicht so klar, was für ein Erzeugnis, das gänzlich oder doch in ziemlichem Grad handverfertigt war, logisch ist, und so fällt die Darstellung weniger ausgeprägt aus. Vergleiche die zwei Fibeln aus Grab Nr. 1 5 (T . 1 : 6). Wahrscheinlich darf an diese Gruppe auch der Beschlag des Gürtelblechs aus Grab Nr. 1 (T. 1: 2) angenähert werden. Die beim Verzieren erscheinenden Motive sind hauptsächlich folgende: die Ranke in m ehr oder weniger rein entwickelter Form, Einschnitte, die Abdrücke von Wickelschnuren nachahmen, geometrische Figuren, bei zwei Exemplaren stilisierte Tierköpfchen, das Zick­ zack-M otiv, das Motiv paralleler gerader oder krummer Kannelüren usw. (s. T. 3: 1; 4: 1 , 2 , 3 ; 5 : 1 , 2). Eine Andeutung des Stils Karavukovo strahlt noch das itief und verhältnismäßig fein ein­ geschnittene Rankenmotiv auf der Kreuzapplike (Grab Nr. 44, T. 1 : 3) in Kombination mit eingeschnittenen Bändern aus, die in Form eines stilisierten Kreuzes und Kreises durcheinander verflochten sind und die Zellengrube für einen Halbedelstein umrahmen. Dagegen ist die Ranke auf den Fibeln des Grabes Nr. 1 bereits teilweise degeneriert, der tiefe Einschnitt zeichnet sich jedoch noch merklich ab. Ein interessantes Beispiel der Verzierungstechnik ist vornehmlich der gegossene Dorn der Gürtelschnalle aus Grab Nr. 1, wo das Dornende in ein plastisches stilisiertes Tierköpf­ chen ausläuft. Doch muß hervorgehoben werden, daß eine derartige bzw. ähnliche Ausführung des Domes an Gürtelschnallen des analogen Typs in dieser Periode keine besondere Selten­ heit ist. An die Seite dieser Gegenstände können auch jene Grabbeilagen gestellt werden, an denen die Technik des flachen Einschnitts, oder vielleicht besser gesagt: des Stempelns, 2 9 2 9 Arheološki vestnik 449 erscheint. Sie wird bei gegossenen und geschmiedeten Stücken verwendet, wie z. B. an einigen Gürtelschnallen des ovalen Typs aus den Gräbern Nr. 25 (T. 2: 5), Nr. 33 (T. 2: 9), Nr. 47. an der Pinzette des Grabes Nr. 25 (T. 2: 6); am Fingerring aus Grab Nr. 33 (T. 2: 3); an den Ohrringen aus den Gräbern Nr. 31 (T. 2: 4) sowie Nr. 34 (T. 2: 7); an der Gürtelzunge des Grabes Nr. 1 und am Anhänger aus Grab Nr. 33. Zwei Gürtelschnallen und die Pinzette weisen ein verwandtes Zeichen auf. Die Frage, ob es sich hier lediglich um eine Verzierung oder nicht, vielleicht sogar um das Zeichen einer Werkstätte handelt, ist sicher gerechtfertigt Die Omamentierung zeigt unterschiedliche Einschnitte: Stempel, Punktkreise, das X-Motiv das Motiv von in Reihen angeordneten geraden und tropfenförmigen Einschnitten, das Qua­ drat usw. (T. 3: 3, 4; T. 6: 1, 3, 4, 5, 6, 8), manchmal in Kombination verschiedener Muster Als Inkrustierung im breiteren Sinn verstehen wir die Einlage von ein- oder mehrfarbigen Halbedelsteinen, bzw. von unterschiedlichen Glasmassen in einen Metallgegenstand bzw. in eine Metallunterlage. An den Grabbeilagen in Dravlje erschienen vier verschiedene Varianten dieser Ornamentierungstechnik, und zwar: das Cloisonné — die Zellenschmelztechnik, die Einlage von halbkugelförmigen Halbedelsteinen in die einzelnen Zellen, das Email und die Niellotechnik. Die Zellenschmelztechnik kommt an drei Beispielen vor: am Fingerringplättchen des Grabes Nr. 1 (T. 2: 2; T. 4: 4), an der Gürtelschnalle des Grabes Nr. 25 (T. 1: 4; T. 3: 2) sowie in primitiver Form bzw. in einfachster Ausführungsweise an der Scheibenfibel des Grabes Nr. 33 (T. 1: 1; T. 6: 2). Beim Fingerring war die Oberfläche mit hell- und dunkel­ roten Almandineinlagen überdeckt, bzw. war in der ‘ Mitte wahrscheinlich ein blaugrüner Stein eingelegt, während sie bei der Gürtelschnalle mit roten Almandinplättchen ausgefüllt war (in den ovalen Zellen fehlt die Füllung). Die eingelegten Steine liegen auf einer Silber­ folie und sind in einem verschieden geformten, aus Gold verfertigten Netzmotiv angeordnet. Die Ränder des Plättchens am Dom der Gürtelschnalle aus Grab Nr. 25 sind geschliffen. Die Zellen der Scheibenfibel aus Grab Nr. 33 sind mit Glas überdeckt, nur zwei Zellen­ gruben sind mit Email ausgefüllt; die ursprüngliche Farbe sämtlicher Zellenfüllungen ist heute unbestimmbar. Das durch die so bewegte Oberfläche gebildete Ornament ist geometrisch, zusammenge­ setzt aus rechteckigen, gestützten dreieckigen, kreis- und halbrunden Figuren, die bei zw ei Beispielen ein kombiniertes Kreuzmotiv darstellen (Fingerring des Grabes Nr. 1, T. 4: 4 und Scheibenfibel des Grabes Nr. 33, T. 6: 2), wogegen die Oberfläche der Gürtelschnalle aus Grab Nr. 25 lediglich ein einfaches Flächenmotiv aufweist, kombiniert mit einer ovalen Zelle (T. 3: 2). Die Technik des Einlegens von Halbedelsteinen, Glas oder Bernstein und verschiedenen Pasten in die einzelnen Zellen auf Metallgegenständen ist eine recht übliche und häufige Erscheinung, namentlich in der Antike und natürlich ebenso in den späteren Zeiträumen. Die derartige Einlage von Halbedelsteinen tritt bei uns z. B . bei den Fibeln aus Grab Nr. 1 auf (T. 1: 5), wo die Steine herausgefallen sind, und Nr. 15 (T. 1: 6); bei der Gürtelschnalle aus Grab Nr. 1 (T. 1: 2); dem Fingerring des Grabes Nr. 14 (T. 2: 1); bei der Kreuzapplike (herausgefallen) aus Grab Nr. 44 (T. 1 : 3); meist wird diese Technik an den augenfälligsten Stellen des Gegenstandes angewendet und in Verbindung mit der Kannelürenverzierung. Her können noch die zwei Ohrringe aus Grab Nr. 34 (T. 2: 8) mit verglastem Polyeder eingereiht werden, wo in ein Netz von geometrischen Figuren Glasplättchen ohne Grandlage bzw . Unterlage eingelegt sind (T. 6: 7). Die nächste hier vorkommende Inkrustierungsweise ist die Niellotechnik. Sie ist nur an der Fibel aus Grab Nr. 41 (T. 1: 7) verwendet, in Kombination mit einem mittels Kannelierung gestalteten Ornament. Dieses hier vorhandene Niello-Ornament ist einfach: eine Doppelreihe dreieckiger Figuren in abwechselndem Rhythmus (T. 4: 2). Bei allen sich besonders abhebenden Beigaben ist die Oberfläche auch vergoldet. Interes­ sant ist, daß der flache Einschnitt bzw. das Stempeln nur an Gegenständen aus Silber, Eisen und vor allem aus Bronze auftritt (unberücksichtigt bleiben die Gravuren am Fingerring des Grabes Nr. 1). Für die Gegenstände, die in den übrigen Techniken ornamentiert waren, wurden folgende Metalle verwendet: Gold, Silber, Bronze, und sie erscheinen auch in wechselseitiger Kombination. Bei einem Beispiel tritt als Ergänzung sogar das Eisen auf. Die Verzierungsweise der Gegenstände aus Knochen ist in technischer Hinsicht sehr einfach. Sie besteht lediglich darin, daß in die Knochenfläche symmetrische gerade oder schräge Einschnitte und Linien (man trifft auch das Zickzack- und Karomotiv) sowie Punkt­ kreise eingebrannt oder eingeschnitten sind (T. 7: 1 —8). Die Elemente der einzelnen Ver­ zierungen ergänzen einander. Verzierungen sind auch an den Perlen zu bemerken, die aus unterschiedlichen Rohstoffen und in mannigfaltigen Formen ausgestaltet sind. Doch zeichnet sich hier die Omamentierung weder durch Farbigkeilt noch durch Motivik aus. Im allgemeinen muß jedoch das augenscheinliche Interesse für die Mannigfaltigkeit der Verzierung und Wahl der Formenmotive und die Verwendung unterschiedlicher Gold­ schmiedetechniken hervorgehoben werden, die einen mit ihrer Kühnheit und Kunstfertigkeit nicht selten überraschen. Das Prunkvolle der Farbenkomposition, ausgedrückt mit verschiede­ nen Metallnuancen und kombiniert mit Halbedelsteinen, die manchmal auch von verschiede­ ner Farbe sind, und der Reichtum der Formenmotive ist kurzerhand einer der basischen W esenszüge des Schaffens des damaligen Erzeugers solcher »Kleinkunstwerke«. Unbedingt müssen wir indes noch erwähnen, daß der bodenständige Einwohner unserer Gegenden Gegenstände mit »betont fremder Charakteristik« ohne Zweifel nur ausnahmsweise annimmt und seinem übrigen Hab und Gut eingliedert. Man könnte sagen, daß sich bei ihm kein ausgeprägteres Absorbieren der neuen Elemente auf Rechnung der eingebürgerten heimischen wahrnehmen läßt. Denn wegen der damaligen allgemeinen Zustände und außer­ gewöhnlichen Bedingungen, der verhältnismäßig kurzwährende Aufenthalt der einzelnen fremden Völker in diesem voritalischen Raum schafft keine Grundlage für irgendwelche stärkere Kohäsion zwischen den neuen Ankömmlingen, die mittelbar oder unmittelbar vor allem Mitglieder der Militärschicht sind, und den Altansässigen. Dazu kommen der Rück­ gang des Handels, der Sturz des Lebensstandards, der Mangel an primären Werkstätten und Fachleuten für derartige Arbeiten und nicht zuletzt ein gewisser Widerstand gegen alles Fremde usw.) kann man keineswegs schließen, daß die neuen Kraftlinien die eingewurzelte, zw ar versiegende heimische Produktivität gefährden oder sogar verdrängen und sie dem neuen Geschmack unterordnen würden. Ebenso verschmilzt der damals lebende Einheimische seine Vorstellung des Übersinnlichen nicht mit irgendwelchen fremden Vorstellungen über das lenseits, die nicht selten von wesentlicher Bedeutung für die Ausdrucksform der Betätigungen w aren. Verhältnismäßig anders ist die Lage in Italien und an der Adria. Allerdings dürfen wir auch die Schaffenskräfte in einigen Bereichen des übrigen Europa nicht außer acht lassen, von woher zu uns unterschiedliche Objekte von nicht minder prunkvollem Charakter gelangten. In Italien wird z. B . in dieser Zeit, wie uns die Funde verraten, die gewerbliche Betätigung der spätantiken Goldschmiedewerkstätten teilweise fortgesetzt und es werden noch immer hochrangige Objekte im Sinn der Überlieferung verfertigt. Zugleich möchten sie aber auch dem Fremden gefällig sein und bieten ihm Inventar nach seinem Geschmack. Allerdings handelt es sich hier nicht immer um pures Nachahmen, sondern auch ums Ergänzen und Vervollkommen sowohl der Dekorations- als auch der Formenmotive. Dabei erlitt natürlich vor allem das einheimische Schaffen Schaden. Das dortige Inventar (namentlich von Dekorationscharakter) gelangte damals auch in Regionen außerhalb Italiens und auf einen Teil davon trifft man auch in der Nekropole in Dravlje. T .l T. 2 1 T.3 T. 7