Koza in volk
(Ruska basen.J
WsŠ;oza. si je postavila kočico v borovem gozdu in W§& zaprla vanjo svoje kozličkc, svo}e sinčke. Vsako jutro   pa   jih je prišla   nakrmit.   Nato  je  pa  odšla
na delo.                  n     ,                                              iM
»Oj odprite vratica,                         ^^^^H
jaz sem vaša mamica,                      ^^J^H
da vam mleka dam!«                      ^l^^l
Tako je govorila, in kozliči so odprli duri in veselo sprejeli mamico.
To je videl in slišal volk in drugo jutro je prišel— sam pred kočico in govoril:                                      fl
»Oj odprite vratica,                               ^M
jaz sem važa matnica,                            ^M
da vam mleka daml«                             ^M
»O, ti nisi naša mamica. Naša mamica ima lep tanek glas,<- so rekli kozlički in niso hoteli odprcti trdno zaklenjenih vrat.
Ko je pa res prišla mati, so ji povedali vse. Ona jih je nasitila in jim strogo prepovedala odpreti vrata, čc bi prišel kdo drugi kot ona sama.
Komaj je pa koza odšla v les na delo, je prišel h kočici  volk   in  je   zaklical   s  hinavskim,   tankim
glaskom:
»Oj odprite vratica, jaz sem vaša mauiica. da vam inleka dam!«
Kozlički so mislili, da se je res že vrnila ma-mica, odprli so vrata, pa joj, volk je planil v kočico in je podavil vse. Samo en kozliček se je urno skril v peč in se tako rešil.
Ko je prišla koza drugo jutro, je zaklicala:
»Oj odprite vratica, jaz sem vaša mamica, da vam mleka dam!«
A nihče ji ni odprl vrat. Stopila je bliže in je videla,   da   so   odprta,   stopila  je  v kočico — vse
111
prazno, odprla je peč in našla v njej edinega sinka, ki ji je še ostal.  In začela je jokati.
H koči je pa prišel volk in jo hinavsko tolažil: »Kaj da jočeš, kuma kozica? Pojdi, se gremo izpre-hajat, in boljše ti bo!«
»Mi ni za izprehod!« ga je zavrnila koza.
»E, pojdimo vseeno!« jo je vabil volk.
In šla sta po gozdu in prišla do jame, kjer so pekli prejšnji večer razbojniki ukradeno jagnje.
Pa. je rekla koza: »Poizkusiva preskočiti to jamo!«
»Dajva,« je rekel volk in se zagnal, a je skočil v jamo.   Grozno je zatulil: »Prevarala si me, koza!«
Ogorki so bili še živi in tako je končala njegova hudobija s smrtjo — sežgal se je. Koza pa je šla v kočico in negovala kozlička-edinčka, ki ji je še ostal.
Bogumil   Gorenjko