I » 4 5 - 45-LETNICA VETHINJA -	19 9 0
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora. SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR iz the voice of the Confederation of the United Slovenc Anti-
communists.
TABOR es el organo da la Gonfederacičn de los Anticomunistas Eslovenos Lnidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos
Aires, Argentina.
Impren.a: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215.
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 180.721.
NAROČNINA: Argentina A 30.000.-; Južna Amerika 10 dolarjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev.
Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič Rio Colorado 1806 — CP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654.
Vsebina
Logaška klavnica — 242; Praktični pomen sprave — 245; Odmev iz S'ove-nije — 246; Dan slovenske sprave — 248; Metropolitovo pismo — 252; Slo-venski „šovinizem“ — zares? — 254; Več preudarnosti! — 254; V spomin — 256; Minister in pokoli — 259 Slovencem doma in po svetu — 271; Vseslovensko romanje v Midland — 272; Kakšna sprava? — 276; Demokracija a’i prevara — 282; Slovensko narodno svetišče v Rogu — 283; Naši mrtvi — 286; Spomini s Primorske — 287; Darovali so — IV.
NAM NASLOVNA SLIKA
Belina snega — .sinjina neba in kri prelita naših junakov za svobodo našega naroda proti rdeči tiraniji so naša slavna zastava, ki nam vsem preživelim govori: ..združeni z vero v Boga za Narod in Domovino. Prisežimo znova naši čisti neomadeževani zastavi zvestobo do groba“.
M* O RAVNAJTE NAROČNINO!
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga,
Narod, Domovino!
Noviembre-l>jciem.fc>re 1990 BUENOS AIRES November-December 1990
Po božji dobiloti smo dočakali Božič 1990 in bomo stopili v Novo leto 1991.
Ob pr iliki teh v.elikih praznikov si prijatelji Izmenjujemo voščila in, zlasti za Rožič, poklanjamo dragocena darila. Ta lepa navarlla obdarovanja se je razvila v zavesti, ker je Bog z rojstvom svojega Sina poklonil človeštvu največji dar vseh časov. J.?zus, Sin božji, nam je ustvaril možnost, da moremo doseči naš končni cilj — nebesa.
Tako tudi jaz pošiljam, s to okrožnico iskrena voščila Vam vs.em, dragi soborci, in vsem Vašim dragim. Ne prilagam nobenih daril, čeprav — dragi soborci — bi to zaslužili. Iz vsega srca pa Vam želim vesele božične praznike in srečno, polno zadovoljstva Novo leto.
Naj Vam Bog nakloni zdravja, miru v Vaših srcih in pomoč za iskreno sodelovanje v naši organizaciji. Ne pozabimo, da so naši pokojni soborci dali življenje za Boga, narod in domovino — Bog nas je ohranil pri življenju zato, da njihovo delo nadaljujemo! Skrbimo, da bo 4o-letnici domobranske tragedije sledilo še mnogo vsakoletnih komemoracij!
Podpirajmo naše ljudi pri njihovem delu in naporu za svobodo naše Domovine!
Bog — Narod — Domovina! Vaš vdani
Ludvik Kolman Predsednik TABOR-a ZDSPB
Logaška klavnica
V Logatcu so osvoboditel'ji iz domobrancev delali krvavice
Osvoboditelji so po zavzetju Logatca ob koncu vojne v mestu zbrak’ domobrance, pripadnike vaških straž in tiste, ki to niso bili, v mesariji pri gostilni Korenčan in se jih tam, kot se za klavnico spodobi, po mesarsko znebili. Ta kanibalski ples smrti je Logatec odel v travmatičen oblak, ki je poslej pritiskal na kraj in njegove prebivalce. Niti v sanjah se o tem ni upal nihče govoriti. Toda vsi so to ves čas vedeli. In s tem so morali živeti. Kdor s tem ni mogel živeti, je zbežal. Najmanj do Argentine.
Mesarija, Ibgaških fantov grob
Moški iz Rovt, Gornjega in Dolnjega Logatca in Hotedršice so bili obveščeni, naj le pridejo v mesto, ker se jim ne bo zgodilo nič, ker je vojna tako in tako že končana, če pa se ne bi javili, naj bi imeli težave tako oni kot njihovi svojci.
Potem ko smo v rubriki PP 007, pred tedni objavili pismo Milana Turka iz Logatca z naslovom Povojne koline, so se nam začeli javljati bralci z različnih koncev sveta, ki ,so ali potrdili, da so se v Logatcu maja in junija 1945 resnično dogajale stvari, ki »osvoboditeljem" niso v čast, ali pa nas napadali, kot je storil Jože Jeršin, ki je bil- v tistem času komandant mesta Logatec, in nam je v svojo obrambo povedal, „da je kaj takega nemogoče početi v še tako hudi volni grozoti". Glede na to, da si je bivši logaški poveljnik že priskrbel advokata Zorana Mraka, prav tako znanega udeleženca NOB, smo se potrudili tudi mi in pričeli brskati po logaški zgodovini. Logaška zgodovina pa se očitno začenja išele v sedanjosti. Potem ko so ?e pojavili prvi necenzurirani podatki o dogodku leta 1945, je bilo Mladino v Logatcu nemogoče kupiti, iz trafike je začela izginjati takoj, ko je prispela, Loigatčani so prepričani, da je vso naklado pokupil novi lastnik gostilne Korenčan, sicer vnuk starega mesarja, ki je, kot pravijo, izgubil razum in se ni upal spati brez luči, morda ravno zaradi grozot, ki se nikoli ne morejo zgoditi. Poraz osvoboditeljev pa je igrobo prizadel tudi ženo komandanta Jeršina, Marijo, ki je, mimogrede, tudi hčerka starega Korenčana. Prišla je na dbisk k staremu razrednemu .sovražniku, ki je bil v tistih časih mobiliziran kot bolničar, in ga prosila, če bi javno izjavil, da Jeršinov! z vso zadevo nimajo nič opraviti. Toda ali je res, da so Jer-šinovi nedolžni, ali je možno, da komandant mesta ni vedel, kam je izginilo več sto nedolžnih vaščanov, ki v bistvu niso bili niti vojni ujetniki, krivi so bili, ker niso sodelovali s partizani. Francka Hodnik je v »logaški pomladi" izgubila brata, med vojno je bil pri domobrancih, ker pa se ni čutil krivega in ni imel na vesti nobenega greha, ni odšel z glavnino na Koroško, ampak je ostal doma. Po zasedbi Logatca je okleval, tako da se je javil šele kak mesec potem, ko so to storili tudi njegovi prijatelji.
Sestra mu je nosila hrano h Korenčanu, kjer naj Ibi bilo po njenem mnenju zaprtih kakih sto fantov, med njimi so bili tudi partizanski dezerterji, splošen občutek pa je bil, da so z njimi ravnali kar lepo, lahko so se sprehajali takorekoč po mestu. Toda nekaj dni zatem se je za njimi izgubila vsaka sled. Francka Hodnik ,pa je kasneje izvedela nekaj več: ,,Gluhonema Johana Hojan, katere brat je bil hlapec pri Korenlčanu, mi je na papir narisala kaj se je takrat dogajalo v klavnici. Molske so 'žive natikali na mesarske kavlje, rezali so	jim jezike, da ne	bi	kričali, potem pa so	se
nad njimi izživljali, jim rezali dele teles, spolne	organe in kožo. Papirje
sem iz strahu zažgala, še	vedno pa mislim,	da	so Hojanovo pustili	pri
življenju samo zato, ker je	biia gluhonema in	so	bili prepričani, da ne	bo
govorila o tem, kar je videla.“ Takrat dvanajstletni Franc Maček iz Pet-kovca pri Logatcu, je šel z materjo h Korenčanu po meso. V klavnici je ob vseh stenah videl zložene pare čevljev. Po njegovem mnenju so bili to čevlji na smrt obsojenih, ki naj bi v več obrokih izginili v klavnici pri Korenčanu. Arhivi osvoboditeljev seveda ne govorijo o sojenih ne o smrtnih obsodbah, še več, leta 1948 je logaški 'krajevni odbor KPS stranka okarala, naj že končno začne redno in natančneje pisati zapisnike s svojih sestankov. Kaj so torej skrivali v Logatcu tri leta. Zapisnikarica iz tistih pomladanskih dni Vera Tršar se seveda ne spominja ničesar: „V tistem času sem študirala v Ljubljani, bila sem sicer na nekaterih sestankih v Logatcu, vendar nisem vodila zapisnikov. Sem že stara in se ne spominjam tistih 'časov.“ Verjetno pa se tistih časov ne spominja dobro niti komandant Jeršin, za katerega Anka Petriček, katere družina je imela v Logatcu trgovino, trdi: ,,Jeršin je nekega večera kmalu po osvoboditvi prišel v trgovino okoli 21 ure, ko sem že pospravljala, in rekel, naj mu dam žico, ki jo potrebuje za klanje živine na dveh nogah.“
Priče zločina
Izseljenci iz Argentine so nam poslali telefaks, v katerem pod prisego izjavljajo, kaj naj bi se zares zgodilo v Logatcu. Franc Zorec je izvedel od domobranskega zobozdravnika dr. Jožeta Zajca, da so ga spomladi kmalu po končani vojni pripeljali na morišče pri Korenčanu. V kanalu cib klavnici je videl kri, ko pa je stražar odprl vrata je zagledal viseča telesa domobrancev. Iz objema smrti se je zobozdravnik rešil, ker ga je zavaroval vladni funkcionar (Tomšič). Tudi Jože Rupnik iz Buenos Airesa, prej živeč v Hotedršici, potrjuje, da je slišal pripovedovanje doktorja Zajca, hkrati pa ve, da je bil Ludvik Kržič po vojni pripeljan h Korenčanu, svoji sosedi je povedal, da ga nameravajo tam ubiti; kasneje je res izginil. Betka Maček Vitrih sporoča, da so se zasliševanja vršila v hiši, kjer se je po domače reklo pri „Trohi“, bila je last Jakoba Mačka. Mnogi oziroma kar večina od v.uslišanih je izginila. Iz pisma, ki iga je Metod Menart leta 1975 pisal Mariji Maček, lahko razberemo, da so zaslišanje vodili trije moški, zaslišane pa so ocenili s tremi ocenami od 1 do 3: enica je pomenila smrtno
obsodbo, dvojka prisilno delo in trojka začasno oprostitev. V istem pismu je omenjeno, da so morali imeti ljudje v okolici Mandrg zaprta okna na cesto: govorilo se je, da tam mimo prevažajo žrtve v šemonovo brezno.
Jamarji v Šemonovem breznu sicer niso našli nobenih kosti, vendar pa primerjava načrtov iz leta 1932 in leta 1954, ki kažejo predvojno in povojno obliko brezna, pokaže bistvene spremembe. Po vojni so bile stene jame poškodovane zaradi eksplozije.	Po načrtu iz	leta 1932 lahko na	dnu
brezna vidimo pregrado, visoko pet	metrov, ki je	na načrtu	iz leta	1954
ni več, pač pa so po vojni jamarji na dnu našli kamenje, ki je bilo prine-eeno od drugod. To pa seveda pomeni, da je mogoče, da so bila v to jamo odvržena trupla, na katera so nametali eksplozivna sredstva, nato pa jamo razstrelili in kasneje vanjo nametali večjo količino materiala, ki je trupla skril pred očmi radovednežev. Morda sum potrjuje tudi dejstvo, da so jamarje vedno, kadar so se spustili v jamo, pred vbodom nadzorovali policaji. Logaški jamar Andrej Mihevc nam je poleg zloglasnega Šemonovega brezna pokazal še brezno na Kočevcu, ki je od 'Logatca oddaljeno kake tri kilometre, v katerem trupel niso kdo ve kako skrivali: v notranjosti jame so sicer s površja nametane skale, ki pa so bile tja vržene šele po tem, ko so logaški jamarji na svojem prvem povojnem obisku jame leta 1962 odkrili, da je dno pokrito s človeškimi	kostmi. Svojo	najdbo so	prijavili policiji, zaradi česar so morali večkrat	na zaslišanja.	Vendar so	kosti v	kotu
dvorane na dnu jame iže vedno vidne. Torej je mogoče, da so tudi te kosti del logaške zgodovine ali pa so bile prinesene od drugod. Sicer pa je bila jama od odkritja kosti do začetka sedemdesetih zakrita z bruni in rušo, kar prav tako priča o tem, da nekaterim ni bilo vseeno, ali je jama odprta ali ne.
Vas Rovte nad Logatcem je bila med vojno znano domobransko oporišče, v njej je deloval domobranski oddelek, vas pa so branili tudi domačini, organizirani v vaške straže. Po koncu vojne se je večina neuniformi-ranih moških javila na poziv osvoboditeljev, po pričevanjih pa se iz Logatca ni vrnil skoraj nihče. iPo mnenju bivšega organista v vaški cerkvi naj bi izginilo od 209 do 300 moških, tako da je vas po vojni ostala brez moško delovne sile, ostali so res le starčki in otroci do petnajstega leta ali še manjši. Takratni župnik France Dovžan je poskušal vzpostaviti stik z novo oblastjo, vendar ,,pravega dialoga11 ni bilo: osvoboditelji so ga zaprli za Štiri leta. Na rovtarskem pokopališču je ogromno grobov z letnico 1945 in pripisom pogrešan, seveda pa imajo take grobove samo pogrešani, ki so imeli dovolj pogumne sorodnike. Družina Albreht še vedno nima napisa na nobenem grobu, čeprav so v tistem obdobju odšli v Logatec kar štirje sinovi, ki se niso nikoli vrnili. Nihče pa ne ve, kje so, ali si vsaj tega ne upa javno povedati. Nasploh tako Rovtarji kot L/Ogatčani in Hotenjci neradi govorijo o dogodkih po vojni: „Oblast se bo spet zamenjala, zmagali bodo komunisti in nas vse pozaprli,“ nas je opozoril Jože Nag°de, ki je bil na komisiji v Logatcu ocenjen kot manj nevaren in je bil kasneje iz Lo-
gatca odpeljan v zapore v Polju in Šentvidu. V Logatcu so na pobudo občanov 'že zapeli ustanavljati viktimolo.ško komisijo, ki naj bi raziskala dogodke v prvih dneh nove Jugoslavije. Stvari se bodo končno razjasnile in za stotine mrtvih naj bi se po petinštiridesetih letih končno izvedelo vsaj, kje so njihovi ostanki. To potrjuje tudi izjava Ratka Marušiča, ki ga v Logatcu poznajo kot domnevnega harmonikarja, ki naj bi s svojim igranjem preglasil rjovenje žrtev: ,,Za zdaj ne bom dajal nobenih izjav ne v eno in ne v drugo smer.“ Ko pa smo ga vprašali, če kaj ve o povojnih dogodkih pri Korenčanu, je odgovoril pritrdilno.
Miha Štamcar — Jani Sever (Po ljubljanski „MLADINI“)
Praktični pomen sprave
Bojim fee, da današnje navdušenje nad obiskovanjem številnih domo-iiranskih igrobišč ostaja na ravni abstrakcije in nič več. Bojim, se tudi, in verjetno nisem edini, da bodo bistvena vprašanja »ostala v senci in da bo takšno razreševanje pomembne (slovenske travme prineslo več škode kot koristi, več sovraštva kot nacionalne sprave in. odpuščanja. Če bi obravnavanje pobojev domobrancev imelo bolj zgodovinsko-moralno-pravne (kar pomeni konkretizirati krivdo in odgovornost za dejanja) in manj politično-sen-zacionalistične razsežnosti, bi bilo morda tudi manj hude krvi in (novega sovraštva med ljudmi, ki ga opaziš na vsakem koraku.
Glede na to, jla so časi drugačni in oblast nova in neobremenjena (?), so tudi (možnosti za odkrivanje resnic drugačne. In iprav zaradi tega bi morala nova oblast dokončno opustiti načelo, da znova aktualno (zgodovino uporablja kot sredstvo političnega boja, in Omogočiti objektivno zgodovinsko-pravno analizo naše preteklosti, (predvsem pa poskrbeti ga dolgoročno uveljavljanje kulturnih in znanstvenih dosežkov slovenske politične emigracije. Kajti edini pravi praktični pomen sprave je prav ta: čim /manj boleče vključiti ivse odrinjene dele naroda v družbeno, politično in kulturno življenje matične domovine.
David Tasič Urednik „Mladine“
Eden izmed obsojencev na ljubljanskem procesu. (Po „Mladini“, Ljubljana 25. 7. 1990.)
KAR SE DOGAJA DANES V	KO M UNiISTIčNiTH DEŽELAH
EVROPE, J1E ZA KOMUNISTE BOLJ KRUTO KOT VSAKA NASILNA PROTIREVOLUCIJA.
OI»IKY IZ SLOVENIJE
11. julij 1900.
Dragi Jože!
Sporočiti Ti moram, da sem bil v nedeljo na veliki pogrebni svečanosti slovenskih domobrancev in drugih, katerih kosti počivajo v Kočevskem Rogu. Ogromna množica ljudi se je udeležila te svečanosti ali sprave, kot nekateri, ki jim domobranstvo ni tako pri srcu, to prireditev tudi imenujejo. Naj bo že kakor koli. Bila je to tako ganljiva in svečana komemoracija, da kaj takega v svojem življenju še nisem ne videl in ne doživel. Ogleda! sem si že pred mašo, ki je bila v neposredni bližini enega največjih skupinskih grobov, globoko kotanjo, kjer počivajo posmrtni ostanki nesrečnih pomorjenih žrtev zverinskega komunizma. Nobeno oko te nepregledne množice, ki se je udeležila maše, ni ostalo suho. Miren in dostojanstven je bil spontani mimohod, ki ni bil oraniziran, ampak se je odvijal kot po nekakšnem scenariju, ki ga je vodila neka nevidna sila. Bila je to tudi velika sprava slovenskega naroda, kakor je to rekel sedanji predsednik Kučan v govoru, ki ga je imel takoj po končani malči. Premišljeval sem in še premišljujem tudi o govoru nadškofa Šuštarja. Spraviti se je takole na zunaj iže mogoče in živeti naprej v nekakšnem sožitju, vendar se sprašujem, kako to oprostiti. Takega zločina, ker je bil storjen nad ujetniki, ni mogoče pozabiti, in ko sem strmel v te strašne jame, kjer počiva toliko nedolžnih, mladih slovenskih ljudi, sem vedno znova in močneje občutil ves gnev in prezir proti satanskemu sistemu, ki mu je uspelo zadati našemu narodu in ljudstvu toliko zla in nesreče. Boga smo prosili in Ga še prosimo, da tako težke preizkušnje nad naš narod ne bi več dovolil. Oh tej priliki moram še dodati, da sem bil kar rahlo razočaran nad Vodičani, saj je bila njihova udeležba tako skromna, da se človek sprašuje, ali je to mogoče, da boljševizem tako globoko pusti svoje korenine. Jaz sem mnenja, da bi bila sveta dolžnost vsakega, ki ima kakšnega svojca ali najbližjega družinskega člana med temi žrtvami, udeležiti se vsaj pogrebne svečanosti. 18 Vodičanov je padlo po vojni na raznih krajih Slovenije od zlobne rdeče roke, pa večina njihovih svojcev ni smatrala za dolžnost, da bi na kraju samega zločina po tolikih letih pri-sostvovala pogrebni maši očeta, brata, strica. 0 teh zadevah sva veliko govorila s Florjanovim Franceljnom, s katerim sva bila ves čas prireditve skupaj, pa sva na poti domov ugotavljala, da je 45-letna boljševistična oblast med našimi ljudmi opravila strašno delo. Ni jim pomorila samo njihovih najbližjih, v njihovih srcih je ubila in zatrla tudi spomin in dobroto. Vzela je dostojanstvo, čast in ponos tudi tistim, ki nobeno nedeljo ne zamudijo maše. Prešeren bi dejal: ,,Kako strašna slepota je človeka!" Pa tudi res je tako. Ne glede na vse to pa sem vesel, da je zgodovina dokončno spregovorila, in kot vse kaže, bo tudi dokončno raziskala resnico o tem strašnem komunističnem zločinu.
Jože, dalje Ti sporočam, da sem dobil na mojo vlogo in prošnjo ministru za notranje zadeve v novi slovenski vladi njegov osebni odgovor glede tvojega cibiska v domovino. Minister g. Bavčar dobesedno piše: ,,Kar pa zadeva Vašega prijatelja gospoda Jožeta Ž., ni nikakršnih ovir, da ne bi svobodno prišel in odšel iz Slovenije/' Tako torej ni nobene ovire v tem pogledu, da se ne bi odločil za obisk. Obisk ni dovoljen zaenkrat samo 19 ljudem, ki so na seznamu vojnih zločincev, vendar pa bodo sedaj ugotavljali verodostojnost tega zločinstva, ki je bilo le enostransko' ugotovljeno in je veliko vprašanje, če sploh clbstaja. Vse tako kaže, da bo izdan zakon o amnestiji teh ljudi in bo tako tudi tem omogočen svoboden obisk rojstnih krajev.
Verjetno Te precej zanima, kako se počutim sedaj, ko smo se rešili te boljševistične more in strahovanja ? Mislim, da še nismo prišli k sebi, da se pravzaprav niti še ne zavedamo teh zgodovinskih trenutkov. Nekoliko smo še vedno v strahu zaradi srbske mogočnosti in prisotnosti vojske, ki je še vsa pod komunističnim vodstvom in ima v rokah orožje. To je mora, ki nas tlači in nas ho tlačila vse dotlej, dokler bo v Srbiji in vojski obstajal boljševizem. Tolažimo se z dejstvom, da živimo v Evropi, kjer je komunizem v zatonu in Ibo postal v nekaj letih samo še kot žalosten in tragičen čas obdobja, v katerem je bilo usojeno živeti ravno naši generaciji.
Drugače pa ima naša nova Oblast veliko težav. Prevzela je eno samo siromaštvo, tako kulturno kot ekonomsko. Kako naj v nekaj mesecih popravi vse zlo in nesrečo, v katero nas je pahnila 45 letna komunistična oblast? Nova vlada ima veliko volje, žal pa skromne možnosti, da hi kar na hitro izvlekla narod iz tega kaosa. Na vso nesrečo obstaja še precej močna opozicija (komunisti, socialisti, liberalci), ki na vsakem koraku mečejo polena pod noge. Vsa vodilna mesta v gospodarstvu in prosveti so še vedno v rokah ljudi, ki so z dušo in telesom pripadniki opozicije. Dokler bo tako in če jih ne bodo zamenjali, bo kaj težko položaj izboljšan. V tem pogledu se mi zdi, da so novi voditelji premalo odločni. Po mojem bi morali ostanke komunizma odpravljati in odstranjati mnogo bolj energično, saj s cincanjem tudi ne bomo prišli ne vem kako daleč. Po uradih na primer še danes visijo slike diktatorja Tita. Jaz si sploh ne morem predstavljati, kaj ljudje o tem mislijo. Kako le morejo gledati to gnusobo in ogabnost na mestu, kjer je nekoč bila slika poštenega vladarja države? Na državni zastavi je še vedno rdeča zvezda, simbol komunistične morije. Mesta in ulice nosijo imena 'boljševiških mogotcev. Ljubljanska univerza se še vedno imenuje po Kardelju, ki za slovenski narod ni naredil niti ene dobre in pametne stvari. Pa še in še bi lahko našteval. Ne morem si predstavljati, kako bodo uredili šolstvo, saj so ravnatelji šol še vedno komunisti. Ali nam bodo res še naprej zastrupljali mladino z marksizmom? Bojim se, da na tem področju nova oblast ne ukrepa dovolj odločno.
Kot vse kaže, bo prišlo do vračanja pokradene imovine in posesti, ki so jo komunisti takoj po vojni zaplenili ali nacionalizirali v korist države.
Sem seveda spada tudi imovina tistih, ki so iz političnih razlogov morali zapustiti svojo domovino. Predlagam Ti zato, Jože, da preko diplomatskega predstavništva (ambasade) zahtevaš kot zakoniti dedič svojih staršev povračilo vrednosti njihove imovine. Ker predvidevam, da so na ambasadi v Buenos Airesu Srbijanci, bo verjetno najbolje, če pismeno pošlješ zahtevek na naslednji naslov: (Skupščina republike Slovenije, Sekretariat za pravosodje in upravo, Ljubljana, Zupančičeva 3. Pošlji jim kar najbolj točne podatke o premoženju, ki sta ga imela Tvoja starša.
Jaz se imam drugače kar dobro. Z Albino hodiva sedaj vsak dan v gmajno po lisičke, če je le lepo vreme. Drugega dela bajtar pač v tej obubožani deželi nima. Dobro pa je, če more zaslužiti kakšen dinarček in si s tem iziboljšati svoj življenski standard. Draginja je pri nas velika. Malo si pomagamo tako, da hodimo v trgovine v Avstrijo, kjer so cene občutno nižje, posebno za prehrambene izdelke, kot pa pri nas. Seveda pa je taka nabava včasih tudi problematična, saj vožnja z avtomobilom ni zastonj, na meji je pa vmes še carina, pa se tako tak nakup izplača le, če ni treba plačati carinskih dajatev. No običajno pogledajo skozi prste in te pustijo preko državne meje brez carine, če le avto ni preveč naložen.
Naj bo dovolj za danes!
Ostani Ti in vsi Tvoji zdravi in prisrčno pozdravljeni!
Kočevski Rog, 8. VIL 1990
Dan slovenske sprave
DRAGE SEiSTRIE IN BRATJE
Dovolite, da vam ob tem velikem dnevu slovenske sprave ob grobovih naših dragih slovenskih mučencev, spregovorim tudi jaz, (Ciril Zajec, salezijanski duhovnik.
V Kočevskem Rogu je izgubilo življenje 5 mojih bratov, Brat Milan Zajec iz Velikega Gabra, pa se je 1945. leta čudežno rešil iz ene teh jam, v katere bližini se nahajamo.
Žal mi je, da brat Milan ni danes med nami, da bi on kot redka preživela priča kočevskih grozot, sam izjavil, kakor je meni rekel: „DA OD-PTJiŠčA, TODA PRIČAKUJE, DA ZMAGA PRAVICA IN RESNICA, POVE, DA SLOVENSKI DOMOBRANCI NISO BILI IZDAJALCI, KOLJAČI IN ZLOČINCI. TO JE BIL NEKDO DRUGI!"
Te in druge številne jame obtožujejo zločince, partizane. Nobena zgodovina ne more zločina izbrisati in opravičiti. Storjeni zločini se tudi pozabiti ne morejo, jih je preveč, čeprav se odpuščajo. Rane so prevelike in pregloboke.
Gorele so naše vasi in gradovi, zaradi partizanov. Cvet slovenskih
fantov in mož, je moralo končati pod krutim, zločinskim partizanskim nožem. Na tisoče je moralo v taborišča, dragi so si z begunstvom reševali življenja, nešteti pa so doma ječali v zaporih. Vsi pa 'kot izdajalci, zločinci in izmeček domovine.
Kdo more povrniti vsa ta življenja, trpljenja, stiske, solze in žalosti? — Koliko družin je ostalo brez očetov, 'bratov, sestra, žena brez mož. Koliko naših deklet je bilo sramotno oskrunjenih, potem pa zverinsko umorjenih.
Vse to in tše veliko drugih storjenih krivic od partizanskih oblastnikov se odpušča, toda ne pozablja. V iSGROEH NI iMAišiČEVAINJA! SODNIK EN PLAČNIK J K ®OG!
Bojim se, da današnja sprava ne bo iskrena in popolna. Zbrale so so v glavnem premagane, ponižane in zatirane partizanske 'žrtve, ki si med seboj nimajo kaj odpustiti. Ni pa tistih, s katerimi bi si radi pogledali v oči. Le maloštevilni so tu, ki so dojeli pomen in klic današnjega dne.
Znak sprave ne sme biti samo v lepih besedah oblastnikov. Tega nam je dovolj! 'Potrditi jih morajo z dejanji, katera tudi pričakujemo!
MED DRUGIM TUDI TALE:
1.	— Da se na tem mestu ali v bližini sezida cerkev, VSEH MUČENCEV in praznuje na današnji dan, 8. julija. V njo naj se prenesejo posmrtni ostanki vseh, ki počivajo po naših breznih in gozdovih.
2.	— Vrne naj se čast pok. ljubljanskemu škofu, dr. Gregoriju Rožmanu, enemu od največjih Slovencev, ki je svoj narod ljubil in odšel s slovenskimi begunci v prostovoljno izgnanstvo, da jim je bil po božji previdnosti v najtežjih trenutkih življenja, v oporo in tolažbo. Ostavši doma, bi ječal v ječi, v še eno sramoto in zločin. Njegov greh je bil v tem, da je ljubil svoj narod, ga branil in svaril, pred brezbožnim komunizmom, kateri je za 'Slovence po njegovih 'besedah, „NAJVEiČJA NESREČA". Vrne naj se v domačo grudo in tu najde svoj večni počitek.
3.	— Omogoči naj se vrnitev slovenskim beguncem, vrne čast in krivično odvzeto premoženje ter se jim omogoči dostojno človeka življenja.
4.	— Že živeči domobranci naj se izenačijo z drugimi borci! Borili so se za dom in domovino.
5.	•—• Na Orlovem Vrhu, pri Ljubljanskem gradu; na oskrunjenem domobranskem pokopališču, naj se postavi pristojen spomenik vsem, ki so tam pokopani.
Odpuščamo, toda imamo pravico in hočemo zvedeti imena vseh tistih, ki so bili nosilci naše sramotne narodne tragedije. Da se opravičijo svojemu narodu in nedolžnim žrtvam, ki so jih na kakršen koli način mučili predvsem po naših zaporih. Ni pošteno in pravično, da se pričakuje sprava in odpuščanje samo od žrtev.
Dokler se vse te številne krivice ne popravijo, ne moremo govoriti o resnični in iskreni narodni spravi!
NE MORE IN NE SME OSTATI — STATUS QUO.
Zato pričakujemo od -g. predsednika in naše prve slovenske demokratične vlade, da na delu pokažejo svojo spravo in da se tako saj delno popravijo krivice' in operejo partizanski zločini. — Samo tako bomo lažje pozabili in ne samo odpustili.
Slovenski domobranci so nastali v samoobrambi.
Priznamo in obžalujemo, da so 'bile tudi z njihove strani nepravilnosti in storjeni zločini. Toda v glavnem iz osebnega maščevanja. — Toda VSE TO JE MALE/NKOlSTNO v primerjavi z dejanji, storjenih od nasprotnikov, partizanov.
'Zato podajamo roko sprave in prosimo odpuščanja vse tiste brate in »estre, ki so bili na kakršenkoli način nedolžne domobranske žrtve.
VENiDiAR .SI UPAMiO TRDITI, DA SLOVENSKI DOMOBRANCI IN DRUGE NEDOLŽNE PARTIZANSKE ŽRTVE, NISO BILI IZDAJALCI IN ZLOČINCI SVOJEGA NARODA IN NE OKUPATORJEVI HLAPCI!
DOMOBRANCI SO SE BORILI ZA VERO, DOM IN SVOBODO, KATERA NAM ŠELE DANES VZHAJA! Hvala!
Ciril Zajec
salezijanski duhovnik
Vsem,
ki so širom sveta z nami v nenehnem boju za
Boga - Narod - Domovino
ter bratom in sestram, ki iše ječijo v rdeči sužnosti, naj novorojeni ČIovek-Bog
z blagoslovom božiča
nakloni toliko zdravja, sil in dobre volje, da bi preko naše vztrajnosti v združenih naporih
novo leto 1991
pomenilo tudi novi, veliki korak k svobodi — želijo
Zveza, društva in glasilo TABOR.
PO TELEFONU ZA RADIO TRST, JULIJ, 6., 1990.
Moje ime je Milan Zajec, Slovenski domobranec, doma iz Velikega Gabra (Dolenjsko).
Dragi sorodniki in prijatelji slovenskih domobrancev, ki ste se zbrali na grobovih v Kočevskem Rogu, kjer so v množicah morili Slovenske mučence domobrance, ki so bili edini branilci Slovenskega naroda in narodnih svetinj pod geslom BOG, NAROD, DOMOVINA v času komunistične revolucije in tuje okupacije.
Bilo je drugega junija 1945. To je 45 let, ko sem bil 19 letni domobranec z ostalimi slovenskimi domobranci, izdan in prodan in vrnjen po Angležih krvolokom Titovim Slovenskoju/goslovanskim partizanom, ki so nas mučili in morili z satansko sadistiko.
Lepi so bili tisti junijski dnevi v letu 1945, ko so nam z žico vezali roke v Kočevju, in potem kot drva nametani na tovorne avtomobile, in med potjo pretepani, zaničevani pripeljani v Kočevski Rog, kraj mučenja poniževanja zasmehovanja Slovenskih domobrancev, od Titovih krvoločnih partizanov. Po 50—80 skupaj zvezanih domobrancev, so nas med pretepanjem s koli, suvanjem z noži, privlekli do groba kraške jame, kjer smo se morali do nagega sleči in potem so med pretepanjem streljali in pehali v Kočevsko brezno, jamo smrti. 'Skupaj z mano so bili tudi moji bratje, Pepe, Tone, Nace in Stane, ki so me z nasmehom na ustih (kot najmlajšega) tolažili, kot da bomo kmalu skupaj v nebesih.
Preživel sem 5 dni v jami groze, 5 dni sem poslušal, kako so muče-niško umirajoči domobranci molili in prosili Boga za morilce Titove pai^ tizane. BOG odpusti njim saj ne vedo kaj delajo. Pri Slovenskih domobrancih ni bilo maščevanja, bili so borci za pravico, in v borbi nikdar premagani in končno izdani v tako sramotno mučeniško smrt.
Kot sem povedal, kako so slovenski domobranci odpuščali svojim morilcem, ni s tem rečeno, da se mora ta zločin pozabiti. Vsi odgovorni za ta velezločin morajo dati svoje izjave, opravičene ali neopravičene, zakaj je bil ta zločin storjen. O tem naj razsodi pravno sodišče, ki prizna moralne pravice do življenja vsakega človeka.
Jaz osebno si ne želim maščevanja, se pridružujem umirajočim domobrancem v Kočevskem Rogu, ki so molili za svoje morilce, dokler niso usta po petkratnem (5) miniranju jame utihnila. Upam in pričakujem od nove oblasti, da bo vrnjena čast škofu Gregoriju Rožmanu, generalu Leonu Rupniku, in Slovenskim domobrancem, da so bili resnični pravi borci za Slovenski narod, ne izdajalci.
Klanjam se spominu slovenskih domobrancev v teh Kočevskih kraš-kih jamah in upam, da bodo te Vaše žrtve v veliko pomoč za rešitev slovenskega naroda izpod komunističnega jarma.
Pozdravljam vse prijatelje Slovenskih domobrancev, posebno pa moje sorodnike, če so navzoči pri tej spominski sv. maši.
BOG, NAROD, DOMOVINA. Slovenski domobranec, Milan Zajec.
Metropolitovo pismo
V potrdilo prejema spomenice režencev iz brezna-morišča v Kočevskem Rogu (1945), ki smo jo prinesli v št. 7-8 letošnjega TABORA, je soborec France Dejak od slovenskega metropolita, ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja prejel sledeče pismo.
Spoštovani gospod Dejak,
zahvaljujem se Vam za besedilo spbmenice, ki ste mi ga posebej poslali. Morda ste medtem zvedeli, da je bila objavljena tudi v Delu. Vesel ..sem Vaše jasne besede in Vašega pričevanja in z Vami in s tistimi, ki so bili z Vami rešeni, delim upanje, da bo iz tako hudih žrtev nastala za naš slovenski narod boljša prihodnost. Prizadevamo si po svojih najboljših močeh, da bi premagali hudo preteklost, popravili štorjene-krivice , dali zadoščenje tistim, ki so bili toliko let zamolčani in našli mir in spravo medseboj. Je še veliko težkega in hudega, a upam, da bo z božjo pomočjo vendar mogoče priti na pot, ki nam obeta lepšo prihodnost.
Vam in Vašim prijateljem pošiljam prisrčne pozdrave in Vam želim posebnega božjega varstva in božjega blagoslova.
Ljubljana,
30. julija 1990
Alojzij Šuštar nadškof
\A UREDNIŠKI MIZI
S.N.: Za tako gledanje bi bilo potrebno, da bi bilo Vaše polno ime poznano tudi slehernemu bralcu, ne samo nam. — Se Vam ne zdi?
TONE ŠU1ŠTERSHČ
Slovenski ,,šovinizem44 — zares?
Pri kateremkoli narodu so možni pojavi večje ali manjlše narodne nestrpnosti do drugega naroda. Tudi Slovenci nismo izvzeti od te nevarnosti, zato ne moremo že vnaprej izključiti kakršnekoli možnosti pojava. Izbruhe nestrpnosti, nasilja in sovraštva smo čutili že na svoji lastni koži, zato je tembolj razumljivo, da ne moremo želeti ali prizadejati krivice drugim narodom. V tem smo si na jasnem!
A zdi se, da tiči nevarnost za Slovence ravno v nasprotni smeri narodne nestrpnosti — v pomanjkanju narodnega ponosa, pokončnosti, odločnosti in drznosti. Morda nam primanjkuje celo vsaj trohice osvajalnega duha? V vsej davni in polpretekli dobi lahko ugotovimo, da smo bili stalno na umiku, v večni obramlbi in skoraj vedno s tragičnimi zaključki. Po vsej verjetnosti smo postali najbolj pohleven in politično neomadeževan narod v Evropi. Slovenci nikdar nikomur nismo ničesar vzeli in nikdar nikomur v ničemur škodovali, čeprav je ta narod prešel že vse mučilnice zgodovine. Kljub vsemu temu se 'še najdejo posamezniki, ki si drznejo pisati celo o ,.prenapetem slovenskem šovinizmu'* in sovraštvu do Srbov.
•Naj nanizam samo bežno nekaj dejstev, ki naj prikažejo dozdevni slovenski ,jšovinizem“ in njegove „žrtve“ v pravi luči.
Kot zmagovalci v prvi svetovni vojni so si Srbi zamišljali tudi tvorbo Jugoslavije kot povečano Veliko Srbijo: ena država, en jezik, čeprav so bili v tej sestavi vključeni tudi Slovenci in Hrvati. Vse je ostalo le pri bleščečih, varljivih naslovih: kraljevina SIHiS, federacija, konfederacija, republika. Vojska in diplomacija sta ostali trdno v rokah večinskega naroda. Razumljivo je, da slovenski glas ni mogel prodreti v mednarodni svet, saj tuji predstavniki niso imeli smisla za slovenske potrebe. Posebna nedotakljivost ..ideologije" srbske vojske se je prenes’a v politično areno nove države, kjer so pri vodstvu državne politike priznavali jugoslovanski vojski ..privilegije", o katerih se ni smelo nikoli razpravljati. Tudi ko Miloševiča in partije še ni bilo na pozornici političnega življenja, se je veriga Miloševičevega kova vlekla že od ustanovitve kraljevske Jugoslavije dalje: Paiiič, živkovič, Jevtič, Stojadinovič, Mirkovič, Simovič itd. so imena tesno povezana z zakulisnim rovarjenjem prostozidarske lože in končnim razkrojem Jugoslavije — za Slovence v kaj neprijetnem spominu.
V drugi, komunistični Jugoslaviji je zvezna vlada v Belgradu načrtno naseljevala v iSlovenijo družine iz različnih predelov južnih republik: najprej ročne delavce, za temi njihove sorodnike, pozneje še razumnike na važnejša mesta. Ni naključje, da so na več ‘šolah že srbski ravnatelji, na
čelu ljubljanske slavistike celo Bosanec, srbski ,jšefi“ pri 'železnicah, cari-narnah, nadalje zdravniki, bolniško osehje, ki z redkimi izjemami, seveda ne govorijo slovensko, niti nimajo namena, da bi kdaj govorili. V Sloveniji živi danes okoli 50.000 Srbov poleg istega 'števila vojakov in častnikov. K temu načrtovanju so se dodala še zlonamerna programska jedra, ki so se k sreči zaradi naraslega, spontanega odpora Slovencev vsaj začasno „zataknila“. Množična naselitev južnjakov v Sloveniji je vzpodbudila Srlbe k nadaljnjim osvajalnim podvigom: Zahtevajo od Slovencev, da z njimi občujejo v srbščini, čeprav 1— v slovenski deželi. Niti na misel jim ne pride, da so oni gostje v Sloveniji, in bi se kot taki oni morali priučiti slovenščini.
Taka so dejstva! 'Kažejo dovolj jasno, na kateri strani vlada ^šovinizem", in kdo je njegova žrtev. A na žalost se še vedno pojavijo med rojaki sicer redki posamezniki z nepojmljivo, skrajno poniževalno trditvijo, češ, da je v Sloveniji samoumevno govoriti srbsko, ker tako zahteva vljudnost. A ne samo to. Nekateri si še prizadevajo dokazovati svojo ,,učenost“ in „nadarjenost‘‘, čeprav z izmaličeno srbijanščino. Vso zatajitev materinščine, teptanje narodnega ponosa, klečeplazno ponižnost, odenejb s plaščem prikrite, lažne vljudnosti. Ah, ko bi bila ta umišljena olika uporabljena tam, kjer bi bila res umestna, tako pa je zlorabljena za kritje neznačaj-nosti, hlapčevstva in zatajitve lastne biti.
Slovenski ,,prenapeti šovinizem", kje si? In sovraštvo do Srbov, kje ga je zaznati? Kazati na ..šovinizem, kjer ga ni, in zamižati, kjer v resnici je, pomeni, ne razlikovati borbe za osnovne narodne pravice >— od obsodbe vrednega ..šovinizma". To pa je nesprejemljivo za vsakega zavednega Slovenca! Upati je, da so take sporne, zmedene, zanesenjaške trditve, že poslednji ostanki jugoslovanskega topilnega lonca!
S.N.
VEČ PREUDARNOSTI!
Pol leta po nastopu nove slovenske vlade so se pričeli kazati prvi obrisi njene politike, pa tudi odmev, na katerega je naletela med Slovenci v svetu in takoimenovano slovensko politično emigracijo, ki jo slovenski tisk zdaj označuje s kraticami SPE.
Razumljivo je 'bilo, da bo nova vlada, sestavljena po večini iz mladih, neizkušenih ljudi, naletela na težave. To bi se zgodilo celo, če bi zgolj prevzela posle od neke starejše generacije. Toda sedanji prenos je bil vse prej kot normalen. Vlada, ki naj bi bila demokratična, nekomunistična, če ne celo proti-komunistična, je nastopila v državi, ki na zunaj še vedno vzdržuje centralistični, komunistični sistem. Pomen tega je lakonično nakazal novi notranji minister Igor Bavčar, ko je dejal, da ga je ob nastopu službe pričakala nasmejana tajnica in — prazni predali.
Toda, sodeč po izjavah kandidatov med volilno kampanjo, je bilo vendarle pričakovati nekoliko učinkovitejši začetek vsaj v najbolj kritičnih vprašanjih, kot so ideološka orientacija in povezanost nove vlade, odnosno suverene države, ki naj bi jo predstavljala, z drugimi jilgoslovanskimi narodi. Tu je vlada prešla od prvih separatističnih izjav nekaterih svojih članov na kasnejlša zagovarjanje konfederacije, ni pa nobenega dokaza, da ne bo nekoč v bližnji bodočnosti prostovoljno ali pod pritiskom spet opustila ta koncept.
Nepremišljena je bila tudi reakcija emigracije, ali bolje, enega dela emigracije. Pričela se je namreč prava dirka, kdo se bo čimbolj in čimprej približal novim oblastnikom v Sloveniji. Tako smo doživeli pogovore pozno v noč, na katerih so padle odločitve, ki ibi morale zahtevati več časa za treznejši preudarek, pred tem pa seveda — izčrpne informacije. V Ljubljano je celo odhitela posebna delegacija ISPE, ki je tam — vsaj tako je to razumela javnost — nastopala v imenu te ,,SPE“, čeprav je v resnici sploh ne predstavlja. Skupina Članov neke namišljene ,,stranke" iz ene same države ali celo iz enega samega mesta ne more nastopati v imenu vse emigracije, ko pa je ta vendar raztepena po vsem svetu in je NIHČE ne more definitivno zastopati na kakršnemkoli forumu.
Še manj pravice imajo ti ..predstavniki" govoriti o narodni „spravi‘‘. Tudi tu nova slovenska vlada ne najde pravega mesta. Slovenski tisk sc zdaj na debelo razpisuje tako o krivicah, ki so bile zadane proti-lkomuni-stičnemu taboru, kot tudi o njegovi krivdi. Ta debata je komaj kaj več kot pogrevanje starih obtožb, to pa — v sedanjem kritičnem trenutku sloveni skega naroda — gotovo ne more doprinesti k narodni „spravi“. Sprava je vendar nekaj, kar mora organsko pognati iz razpoloženja in miselnosti Jjudi, ne pa nekaj, kar je vzpostavljeno z dekreti ali zvenečimi deklaracijami.
Govoriti o narodni spravi je prav za prav — nesmisel. Narod ni bil nikdar sprt, sprta je bila komunistična partija s tistimi, ki so nasprotovali' njenim načrtom. Te sprave pa nikdar ne bo in narod je tudi ne potrebuje. Narod si bo sodbo pisal sam.
Žalostno je tudi dejstvo, da so v tej polemiki za in proti spravi deležni največ publicitete ljudje dvomljivega slovesa, ki pa z glasnim govorjenjem ali visoko dvignjeno glavo vzbujajoč največ 'pozornosti. Vse preveč nepoučenih ljudi v domovini vidi v teh „junakih“ resnične in pooblaščene predstavnike emigracije, kar še daleč ne drži.
Koristno bi torej bilo, če bi nove slovenske oblasti pokazale nekaj več preudarnosti; če bi ljudje v emigraciji potrpeli, dokler se stvari ne skristalizirajo, ne pa da hočejo k temu slovenskemu „ognju‘‘ čimprej pristaviti tudi svoj lonček, če ibi bilo ustavljeno vse besedičenje o narodni spravi, namesto tega pa uvedeno preprosto in učinkovito načelo, da tisk ne bo več pisal ne o narodnih izdajalcih, nemških plačancih, tujih valptih
itd., pa tudi ne o komunističnih krvoiokih. Tako ho ustvarjeno razpoloženje za iskreno vseslovensko SODELOVANJE, iz katerega bo potem, ko bo ičas dozorel, po*gnala svoje korenine tudi resnična, sp ločna sprava, vkolikor bo sploh še potrolbna.
In da parafraziramo evangelij: iščimo najprej resnično slovensko solidarnost in vse drugo nam 'bo navrženo!
v spomj%
Čas hitro mineva. 18. decembra 1990 bo že 20 let, odkar nas je zapustil po dolgi bolezni:
Jože Jenko,
podstarešina in članski načelnik društva Tabor v Argentini, ustanovni član in odbornik zavetišča čkofa dr. Rožmana.
■Pokojni soborec Jenko je neutrudljivo deloval tako v društvu, kakor ipri upravi glasila Tabor. Posebna zahvala velja njemu pri uresničenju ,/Rozmanovega doma“.
Po njegovi smrti ga je na posebni seji društvo Tabor za njegovo neprecenljivo delo izvolilo za ,/Častnega člana Tabora".
Njegovo nesebično in požrtvovalno delo naj nas krepi v Vseh naših prizadevanjih za dobrobit slovenskih zdomcev.
Dne 20. decembra 1990 'bo preteklo pet let, odkar se je smrtno ponesrečil:
Soborec inž. France Grum
Bil je prvoborec ilegalne grupe sedemnajstih,
domobranski častnik in poveljnik velrkolaškega udarnega bataljona,
ustanovitelj Zveze slovenskih protikomunističnih borcev in njen večkratni predsednik,
znanstvenik in avtov znanstvenih knjig in razprav, za kar je prejel številna svetovna odlikovanja.
Bil je neutruden borec za svobodo Slovenije in nenehni klicar proti krivicam, nasilju in zločinu komunistične tiranije doma.
Hvala Ti, dragi France, za Tvoje delo, žrtve in Tvoje neprecenljive zasluge!
f Frane Guštin
Iz Slovenije sem prejel novico, da je letošnjega 1. oktobra v Novem mestu umrl moj brat Franc, domobranski oficir.
Rodil se je 4. julija 1917 na Gor. Mokropolju pri št. Jerneju, na srednje veliki kmetiji, ki jo sedaj oskrbuje mlajši brat Miha. Pokojni je bil najstarejži od dvanajstih otrok. Brata Janeza so partizani mučili in ustrelili 3. julija 1942, ko še ni bil organiziran pri naši oborožen odpor proti njim. Enaindvajsetletni fant je bil, skupaj z Jožetom Luzar in Antonom Krhin, med prvimi žrtvami komunizma v Sloveniji. Pobili so jih zato, ker so bili člani Katoliške Akcije, ki jo je takrat vodil v št. Jerneju mladi kaplan Vinko Kastelic. Ko je kaplan zvedel, da so fante odpeljali v Gorjance, se je sam prostovoljno predal partizanom, da bi fantom rešil življenje. Pa so tudi njega ustrelili.
Pa se povrnimo k Francetu. Pri očetu se je naučil čevljarstva, mu pomagal pri tem delu in pri vsem na kmetiji. Ko je odslužil obvezno vojaško službo, se je odločil za orožniški poklic, ki mu ga je kmalu onemogočil razpad Jugoslavije ob začetku druge svetovne vojne.
V boju proti komunističnim partizanom se je Franc takoj priključil vaškim stražarjem, ki so se v drugi polovici leta 1942 začeli organizirati za samoobrambo in za obrambo domačij in poštenih ljudi v okolici Novega mesta in tam pod Gorjanci. Prav za božič je bil hudo ranjen po partizanski zasedi blizu samostana Pleterje. Krogla mu je prestrelila pljuča in mu je bilo zelo težko rešiti življenje. Italijanski razpad, v septembru 1943, ga je doletel na Čatežu, kjer je bil poveljnik posadke in se je z njo prebil do Turjaka. Tu je bil zajet in odpeljan na znani kočevski sodni proces. Posrečilo se mu je uiti s še nekaj drugih fantov in so se mogli prebiti do Ljubljane.
Ob ustanovitvi Domobrancev je takoj pristopil k tej novi slovenski protikomunistični vojski, kjer je dosegel stopnjo oficirja poročnika. Bil je ves čas na bojnem ozemlju, do maja 1946, ko je nad Slovenijo zavladal komunizem.
Ko so se domobranci iz okolice Novega mesta umikali v smeri proti Koroiški, so mogli priti vojaško urejeno samo do Radeč pri Zidanem mostu. Menda je bilo tu dano povelje, naj se vsak rešuje kakor more in hoče. Med njimi sta bila poleg Franca še moj oče in mlajši brat Ciril. Z mnogimi drugimi so se vrnili nazaj proti Gorjancem. Na različne načine, posamezno ali po grupah, so se začeli skrivati pred komunistično oblastjo. Očeta so kmalu odkrili in je več mesecev užival ,,svobodo" v novomeških zaporih. Enako se je godilo tudi bratu Cirilu, ki se mu je pozneje posrečilo osvoboditi te ,,svobode“ in se je naselil v Parizu, kjer si je ustvaril svojo družino in je ostal do danes res pravi slovenski domobranec. Sem ponosen na njega.
Bratu Francetu pa ni šlo po sreči. Ko je bila po nekaj mesecih razglašena amnistija, se je večina skrivačev prijavila in so bili vsi postreljeni.
Takrat je zmanjkalo na stotine mož in fantov šentjernsjske župnije, in se menda še danes ne ve, kje so njihovi masovni grobovi. Franc ni nasedel amnistiji in se je z nekaj domobrancev skrival po gozdovih 'blizu domačih vasi, da so jih od tam mogli oskrbovati zaupni domači ljudje. Meseca novembra, ko je že začela pritiskati zima, se je Franc preselil iz gozda na podstrešje zaupne družine v vasi Gradišče. Po neprevidnosti nekoga so ga komunisti odkrili. Zvezanega so peljali na dom njegove žene in ji rekli: ,)Le naglej si ga, ker ga ne boš ve,č videla".
Brat se je nekaj mesecev pred koncem .vojne poročil s Turkovo Karolino in je bila že v zadnjih tednih nosečnosti. To srečanje z možem in 'kar se je z njim potem dogajalo, jo je tako pretreslo, da je predčasno porodila in je otrok takoj po rojstvu umrl.
Začel se je proti njemu javni sodni proces v Novem mestu. Že je bila skoraj razglašlena smrtna obsodba, ko se je javila za pričo partizanska družina, za katero je pokojni posredoval pri nemški vojaški komandi, ker so hoteli nemški vojaki brez kakega upravičenega razloga ustreliti eno od hčera. Sodišče je obsodbo na smrt spremenilo na dvajset let ječe. Po dvanajstih letih je bil pomiloščen in je mogel nekaj let živeti pri svoji družini. Na Grmu v Novem mestu si je zgradil svoj družinski dom. Medtem pa so različni komunistični organi zbirali proti njemu nove obtožbe. Nekega dne je vsa novomeška javnost brala v Dolenjskem listu velik naslov: ,,Partizanski heroji hirajo v vlažnih kleteh, medtem ko se belogardistični oficir šopiri v razkošni vili“. Po večtedenski javni sodiščni razpravi so ga obsodili na dvanajst let strogega zapora.
Ko je to prestal, se je živčno uničen vrnil na svoj dom. Prej smo ga poznali vedno razigranega, zgovornega, šaljivega, po tolikih letih trpljenja in poniževanja, pa je ostal tih, vase zamišljen in moralno potrt. Le počasi je mogel, vsaj deloma, z dobro in močno voljo obnoviti prejšnjo osebnost. K temu mu je pomagalo srečno okolje njegove družine, cb dobri ženi Karolini in zlasti po njej skrbno .vzgojena otroka Francija in Jožeta. Oba sta že ob rojstvu na prsih svoje matere pila mleko trpljenja. Potrebno za vzdrževanje družine si je Franc zaslužil s čevljarskim delom. Imeli so skupaj delavnico trije bratje duhovnikov: Špringer, Ciganik in Guštin. To okolje je bilo za njega po tolikem trpljenju še posebej tolažilno. Saj so se mogli pri delu res po domače razvedriti. Kadar sva se ob mojem obisku domovine srečala, ni bilo razgovorov ne konca ne kraja. Za vse se je zanimal, kako se imamo v emigraciji. Na široko so se mu odprle oči in se mu je veselo raztegnil obraz, ko sem omenil koga, za katerega je mislil, da ga že od tistih let ni več med živimi.
Dragi Franc, počivaj v miru! Vdovi svakinji Karolini in nečakoma, Frenku in Jožetu, iskreno sožalje, moje in v imenu vseh še živečih slovenskih domobrancev, ki so naseljeni na vseh kontinentih in nadaljujejo na svetovni fronti boj proti brezbožnemu materializmu, ki se je pol stoletja tako krvoločno znašal nad Slovenijo pod imenom komunistične Osvobodilne Fronte!	brat Jože, Argentina.
Nikolaj Tolstoj:
MINISTER IN POKOLI
(Nadaljevanje)
a)	Osebno orožje nosimo vsi in ves čas,
b)	Oficirji bodo imeli svoje spremstvo,
c)	Nihče naj ne hodi okoli sam.
Naslednji dan je (Musson ponovil nevarnosti, ki pretijo vojakom, ki sodelujejo v akciji, ki je tako strašno nevarna in katere izid je nejasen. „Pred-vsem skušaj preprečiti žrtve — svojo, svojih oficirjev ali svojih tovarišev. To boste dosegli, če 'boste vedno čuječi.'*
Vseeno je ibilo pred predajo nemogoče vedeti, kakšne vrste orožja so še poskrili ti strašni borci, ki so taborili v podnožju gora, ki so tako primerne za gverilsko vojskovanje, v katerem se odlikujejo. Njihov položaj je obupen, zato se lahko borijo dneve ali tedne in Britancem povzroče velike izgube. To je bila nevarnost, katero je Keightley sprejel, ko bi sicer, če ibi sprejel ukaz, lahko samo videl, kako Kozake mirno nalagajo na vlak za Radstadt.
Gotovo si Keightlep vsega tega ni želel a je bil brez ozira na to pod vplivom neizmerne važnosti, ki ga je gnal, da se je izpostavil možni veliki nevarnosti. Vendar je treba priznati, da svojega stališča ni skrival; vsaj ne z ozirom na celotno operacijo. Ne glede na strogo prepoved uporabe sile ki je bila vključena v povelju od 22. maja, je aprosil, da se ukad spremeni. Prav tako prepričan v zadovoljiv odgovor, se je sporazumel s Sovjeti in pod-vzel potrebne korake v pričakovanju, da bo ,Alexander hitro spremenil svojo taktiko.
Da je sKeightley raje spe jel prisilno repatriacijo Kozakov skozi Ju-derlburg kot pa njihovo mirno preselitev v Radstadt, je že samo z ozirom na ugodnosti za njegov korpus nerazumljivo. V njegovem sporočilu na 5- korpus z dne 2S. maja je pa še drugo zanimivo protislovje.
Kot zdaj ugotavlja general Musson, SC. pehotna brigada ni imela dovolj moštva za izvršitev izrednega zasliševanja Kozakov, kot je bilo določeno v navodilu AFH,Q z dne 6. maja in v operacijskem ukazu z dne 22. maja. Poleg tega, če bi s tem zaslišanjem začeli, bi Kozaki prezgodaj zvedeli, kaj to pomeni, če je bilo to praktično izvedljivo ali ne, bomo kmalu presodili. Gotovo je, da je problem zelo vznemirjal odgovornega poveljnika divizije in da je to odločno povedal svojemu poveljniku korpusa.
Brigadir Low pri AFHiQ ni upal načeti zelo velike operacijske nevarnosti: uporabe sile. Toda zakaj obenem ni sprožil tega drugega, prav tako odločilnega vprašanja? Edini odgovor na to je, da tega ni omenil zaradi svoje premišljene politike. Nclbeno poročilo v zvezi s Kozaki, ki je izšlo iz njegovega štaba na poveljstvo Osme armade, doslej ni omenilo, da je med
njimi poznano veliko število nesovjetskih državljanov, in to kljub dejstvu, da so bili na poveljstvu 5. korpusa (predmet velike pozornosti. Toda govoriti o potrebi splošnega zasliševanja Kozakov, bi tedaj prvič odkrilo dejstvo, da je v kozaškem taborišču veliko število ljudi, ki ne smejo biti repatriirani.
Potem je general Keightley naredil korak, ki verjetno bolj kot vse drugo odkriva njegov resnični namen. A'FHQ je 22. maja odločil, da Kozake lahko vračajo Sovjetom, toda brez kakšnega pritiska, obenem pa je ponovil navodila od 6. maja, da je stroga preiskava o državljanstvu obvezna v skladu z uradno definicijo, izdano dne 6. maja. Na to je Keightlejr 23. maja odgovoril z zahtevo, da mu dovolijo uporabiti silo.
Zdaj, 25. maja, je zakasnelo začel vprašanje o preiskavi državljanstva. Ker odredba od 22. maja glede tega ni zahtevala odgovora, izgleda, da je 15. armadna grupa zahtevala zagotovila, preden oni izdajo nova navodila. To zagotovilo je prišlo pravočasno, a je zelo vznemirljivo branje, ker Toby Low odkrito prizna,
da so med Kozaki Rusi, ki niso služili v sovjetski vojski in zadnjih petnajst let niso bili v Rusiji... da so med njimi oficirji, ki pripadajo takozvani beloruski skupnosti... Med temi jih je nekaj, katere Sovjeti izrecno ,,žele“.
Podpolkovnik Gerrett, častnik 15. armadne grupe, ki je bil dodeljen poveljstvu 5. korpusa, da nadzoruje evakuacijo Nemcev in Kozakov v ameri-čko cono, je sporočil svojemu poveljstvu:
5. korpus potrjuje, da bo približno 42.000 Kozakov predano Sovjetom in so po definiciji AFHQ sovjetski državljani. Kdor v to skupino ne spada, bo priključen predanim osebam (in nre-seljen v ameriško cono).
Če bi ne bilo drugega dokaza, že to poročilo samo dokazuje, da so bili stari emigranti namerno vključeni med sovjetske državljane za repatriacijo in da je bila ta stran operacije višjim oblastem zamolčana. Namen tega poročila je bil, 15. armadni grupi zagotoviti, da so bili vrnjeni Kozaki vsi sovjetski državljani. Pripomba, ,,kdor v to skupino ne spada“, je samo navidezna; kot bomo videli, tedaj ni bilo nobene preiskave o državljanstvu in kot je do zdaj znano, takrat ni bil noben Kozak prestavljen v Radstadt.
Prepričani v zagotovilo, da so bili nesovjetski državljani odbrani in poslani na varno, je Osma armada še tisti dan, 25. maja, poslala sledeče sporočilo:
A 4152 Stroga tajnost. Referenca to poveljstvo A 4149, datirano 25. Od 15. armadne grupe prejeli: vsi sovjetski državljani, tudi tisti, ki bi morali biti aretirani, se smatrajo kot predano osebje in bodo zato predani Rusom. Za 5. korpus: podvzemite temu odgovarjajočo akcijo! Noben sovjetski državljan več ne bo preseljen.
Tu je končno to, kar je 5. korpus hotel doseči. Istočasno to uspešno manevriranje ni bila stvar skrbi ali zanimanja za 5. korpus. Z vidika 5. kor-
pusa je Alexandrovo navodilo od 22. maja nudilo zadovoljiv odgovor na njihov problem. V nekaj dneh bi bili Kozaki mirnim (potom do zadnjega nre-seljeni s področja. Res je, da bi v tem primeru Sovjeti dobili le majhen del Kozakov, tistih, ki so bili sovjetski državljani in so se želeli vrniti v Sovjetsko zvezo. Toda to ni bil Keightleyjev problem. Za politična vprašanja ■te narave bi se moral zanimati štab AFHQ, ne pa (tako je lahko mišljeno) nepomemben poveljnik korpusa na fronti.
Težko si je predstavljati, kaj je bil glavni namen 15. armadne grupe. Jasno kaže na izredno popuščanje Keightlejrjevim željam, ker pravi, da bodo vrnjeni vsi sovjetski državljani, nib,če pa preseljen. Cinik bi verjetno menil, da dovoljuje rabo sile v vsem razen po imenu. Ker na Keightleyjevo zahtevo o rabi sile še ni bilo odgovora, se to jemlje kot tiho privoljenje v to.
Ker ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, koliko so o Kozakih vedeli pri AFHQ, je skoraj nemogoče reči, kako resen upor so predvidevali z njihove strani in kakšen pritisk nanje bi smatrali za primeren. Toda, ker Keightleyju niso odgovorili na njegovo zahtevo o uporabi sile, kaže, da za stvar ni bilo prevelikega zanimanja in je tudi verjetno, da kakega resnejšega odpora sploh niso predvidevali. Toda Alexandrovo zadržanje lahko najbolje ocenimo, če na njegova dejanja pogledamo v celoti.
Field-Maršalovo posredovanje se menja po čisto jasnem vzorcu gor in dol, kar bi se dalo zelo lepo prikazati na grafikonu. Kakor hitro je bil opozorjen na problem Kozakov in jugoslovanskih ujetnikov, je načelnik štaba pri AFHQ, general Morgan, takoj zaprosil SHIAEF, naj sprejme begunce in vojne ujetnike, ki so na ozemlju 5. korpusa. 17. maja je Alexander oseb-no posegel vmes in v imenu Kozakov in Jugoslovanov apeliral na poveljnike štabov in na generala Einsenhovvera. Obenem je izdal povelje, ki prepoveduje vračanje Jugoslovanov in je odločil (kot je razvidno iz dokumentov), da je povelje generala Robertsona z dne 14. maja, ki ukazuje vrnitev Kozakov, razveljavljeno. Istočasno je zapovedal, naj Jugoslovane preselijo v Italijo. Upoštevajoč Einsenhovverjev pristanek z dne 12. maja, da sprejme Kozake pod svojo komando, je Alexander 22. maja izdal ukaz, s katerim je uredil njihov premik na varno v Radstadt.
Tako bi moral biti do 22. maja, vsaj kar se /Alexandra ti,če, položaj Kozakov in Jugoslovanov dozdevno varen. Njihova nasilna vrnitev je bila prepovedana in v nekaj dneh bi oboji bili prepeljani daleč od Rdeče armade in od jugoslovanske meje.
Ne glede na to je Toby Low 17. maja v 5. korpusu izdal ukaz za vrnitev „vseh Jugoslovanov, ki so trenutno na ozemlju korpusa", 21. maja pa se je s sovjetskimi zastopniki sestal višji častnik 5. korpusa, da se dogovore o „prevozu in predaji Kozakov". Tako moremo biti še vedno pod močnim vtisom, da sta Keightley in Low delala v trdnem pričakovanju, da bo vrhovni zavezniški poveljnik vsak čas spremenil svoje stališče v tej zadevi, obenem pa nista niti poskušala slediti njegovim intervencijam.
Šele 23. maja je Keightley to vprašanje predložil svojim predpostavljenim: ne s prošnjo za spremembo postopka, ampak z nesramno izjavo, da
je ta dan napravil s Sovjeti obvezno pogodbo za vrnitev vseh Kozakov. Poleg tega je za izpolnitev te pogodbe odobril uporalbo sile, odobrenje, za katero je zahteval, da ga AjFHQ potrdi. Istega dne je bil AFHIQ obveščen da je bil že napravljen sporazum za vrnitev vsega jugoslovanskega ,.vojaškega osebja". Medtem ko je bilo zamolčano, da je sporazum vključeval tudi civilno prebivalstvo, je bilo priporočeno, da so tudi ti del obvezne vrnitve (pod imenom — vojni ujetniki in begunci).
V	odgovor na te Keightleyjeve brezpogojne zahteve je Alexander takoj spremenil svoje stališče in je 03. maja pristal na vrnitev Jugoslovanov, toda brez uporabe sile. Prav tako je 25. maja dovolil, naj vrnejo vse sovjetske državljane, nikoli pa ni dovolil kakšnega vidnega pritiska.
To Alexandrovo popuščanje je pomembno. Celo v njegovih kratkih odredbah se kaže zadržanost in nevolja zaradi te spremembe. (Pri vračanju Jugoslovanov vztraja, da ne uporabljajo nobenega nasilja, medtem ko na Keight. leyjevo zahtevo, da proti Kozakom rabijo silo, tega v odgovoru sploh ne omenja. Odgovor glede Kozakov pa daje vtis, da je Alexander še vedno vezan •na Jaltsko pogodbo, zaupal pa je, da bodo vojaki ravnali v merah plemenite in častne tradicije britanske vojske. Vendar, če gledamo nazaj, to ni bila tako huda napaka. Prav takrat sta SHLAiEF in AFHQ predali dnevno več kot 20.(M>0 sovjetskih beguncev v sovjetsko cono, pa o kakih neprijetnih dogodkih ni bilo nobenih sporočil.
Vsekakor se zaporedje dogodkov zdi nenavadno. Kaj je 5. korpus privedlo k mišljenju, da imajo neomejeno pooblastilo (carte blanche) po svoji volji postopati z ujetniki; ne da bi navodil ne imeli, ampak proti njim? In kaj je 23. maja v Alexandru povzročilo nenadno spremembo mišljenja, čeprav nejevoljno, pa vendar resnično?
V	nobenem primeru, ne pri Kozakih ne pri Jugoslovanih, ni govora o kakšnih okolnostih, ki bi obremenjevale 5. korpus ali Osmo ormado. Tudi niso mogli ničesar navajati, kar je Alexandrovo povelje itak imelo namen te nezaželjene ljudi čimprej odstraniti. Vzrok težav je bil tu v obeh slučajih čisto politične narave, zato za vojsko nepomemben. V primeru Jugoslovanov je zahteva Osme armade napovedala, da priporoča, naj bi bili državljani zavezniških držav vrnjeni v njihove rojstne domovine. Tak predlog bi bil morda primeren za program seje zunanjih ministrov ali bi koristno izrabil zasedanje Združenih narodov. Nikakor pa to ni bila neposredna skrb Keightleyja ali McCrceryja.
Kar se tiče Kozakov, je bil edini navedeni razlog za njihovo vrnitev ta, ker je Macmillan pred desetimi dnevi tako odločil. Keightleyjeve izjave jasno kažejo, da je bilo to, ne pa Robertsonov ukaz, katerega je Macmillan iz njega iztisnil, ker ga je vezalo. Bilo je 14. maja, ko je Keightley „na Macmillanov nasvet, .i. predlagal nekemu sovjetskemu generalu iz Tolbuhi-novega štalba, naj bi Kozake takoj vrnili Sovjetom", in žele naslednje jutro je Robertsonov ukaz dospel na poveljstvo 5. korpusa. Na kratko rečeno: edini nagibi za repatriacijo so bili politični in edino pooblastilo za izvršitev je bilo Maicmillanovo ,,ustno navodilo".
To torej jasno razloži zakasnelo zahtevo (23. maja) AJexandru, naj podpre postopek 5. korpusa, in tudi njegov nepričakovano pohleven odgovor. Macmillan je odšel v Anglijo 19. maja, vrnil pa se je 22. maja popoldne. Tisti večer je preibil z maršalom Alexandrom, naslednji dan pa je od 5. korpusa prilšla zahteva za sprememho politike. Videz je, da je L5tab 5. korpusa odlašal s prošnjo za nova navodila, dokler se rezidenčni ministri ni vrnil. Bila je predvsem njegova taktična preračunanost, katero so se obvezali izpolnjevati, pri njem pa naj bi Alexander iskal potrdila ali nasvetov.
Dejansko je tako tudi delal. Do večera 22. maja, ko je Macmillan obiskal Alexandra, je bil postopek, katerega je minister zagovarjal 13. maja, na tem, da bo zavrnjen. Macmillan sam pa je odločno trdil, da je vrnitev Kozakov po njegovem Ibistvena stvar in od tega staličča ni nikoli popustil. Ko je imel toliko prilike, da se o tem pogovori, je težko verjeti, da tega ni storil; ko mu je Alexander nasprotoval, je enostavno vztrajal pri svoji politiki. Točno, kaj je minister rekel Field-Marshalu, ve samo on. Ker je dosledno zavračal vsak razgovor o tem, je verjetno, da pravega odgovora ne bomo nikoli zvedeli. Gotovo pa je moral imeti zelo prepričljiv argument, da je Alexander sprejel staliišče, do katerega, tako kažejo vsa njegova dejanja, ni imel drugega kot odipor. Prav tako težko je reči, kaj naj bi bilo. Do časa, ko se je Macmillan vrnil Zunanji urad Se ni nič odločil glede Kozakov in ni pristal na repatriacijo Jugoslovanov.
Vsiljuje se domneva, da je Macmillan med svojim obiskom v Angliji prejel kakšna navodila, katera je po vrnitvi posredoval Alexandru, kar je povzročilo spremembo politike, ki je sledila. Morda ga lojalnost do kakega vplivnega člana vlade zadržuje, da tajnih pogovorov ne izda? Vendar za to nimamo nobenega dokaza, in to tudi ni verjetno. Med televizijskim razgovorom z Ludovikom Kennedjrjem, je Macmillan zadržano izjavil, da mu je Alexan-der ukazal vrniti Kozake. To ni res, kaže pa neko pretirano občutljivost o tej zadevi.
Je bolj verjetno, da Macmillan ves čas, kar je bil v Angliji, iz razlogov, katere lahko razloži samo on, o Kozakih sploh ni govoril. Ko je v soboto 19. maja prispel tja, je šel naravnost v Cheguers. Tam sta z ministrskim predsednikom imela tajni posvet do zgodnjega jutra. Churchill je bil zelo zgovoren in je hotel od ministra zvedeti čim več novic. Kot pravi Macmillan sam: ,,Po kosilu kratek film, nato pa dolg razgovor (do dveh zjutraj) o Titu. Ministrskemu predsedniku sem skušal razložiti celoten položaj, kot ga gledamo v štabu AFHQ, in vse različne probleme, katere imamo lokalno." Macmillan je tam prespal in odel domov šele popoldne.
Med ,,vsemi različnimi problemi, ki jih rešujejo lokalno", Macmillan Kozakov verjetno ni omenil. Morda je mislil na kaj takega, kar bi zanimalo Churchilla, ki je ljubil slikovite in romantične prizore, posebno še, ker se je med rusko revolucijo odločno zavzemal za Kozake. Churchillovi govori, s katerimi se je zavzemal za pomoč ,,belim" leta 1919 — tako je izjavil Lord Robert Cecil v Spodnji zbornici — mu je dalo duševno predstavo, kako Ohunchill „na čelu Kozakov zmagovito zaseda Moskvo".
Macmillanov molk je bil malo čuden vpričo važnih vprašanj, o katerih sta raapravljala — posebno ob dejstvu, da je Churchill prav tedaj premišljeval o Kozakih, katerih usoda je bila na tehtnici. Istega dne, ko je Mao-millan prispel v 'Chequers, je Chiurchill od Eisenhowerja prejel sporočilo, v kateremu mu sporoča, da ga je Alexander naprosil, naj HH1AEF prevzame Kozake, ki so na področju Osme armade in da je on, Einsenhower, na to pristal.
Kakšni spomini so se ob imenu „Kozaki“ v Churchillu zbudili, ne vemo, gotovo pa je, da je o njih premišljeval. Naslednji dan je med razgovori s svojim gostom vzel toliko časa, da je načelniku svojega štaba, generalu Ismayju poslal poizvedbo: „Bi o 45.000 Kozakih, o katerih govori general Eisenhower v svojem SCAiF 399, mogel zvedeti kaj več? Kako so prišli v sedanji položaj? So se borili proti nam?“
Ta zadnja vprašanja morda izdajajo simpatično gledanje; zelo verjetno bi bil ministrski predsednik istega mnenja kot Alexander. Naslednji mesec je hotel o tem govoriti z Alexandrom in izraziti „veliko zaskrbljenost za bodočnost vseh teh ljudi, ki se niso hoteli vrniti v svoje rojstne dežele zaradi nasprotovanja režimom, ki vladajo tam“; tudi bi rad ..prosil Alexandra, naj posebno pazi na to, da nikogar ne prisilijo, naj se vrne domov". Alexander mu je na to odgovoril čez en mesec in sicer tako, da je popolnoma prepovedal prisilno repatriacijo, kar je v Zunanjem uradu povzročilo precejšnjo nevoljo, ker so to smatrali za prekoračenje njegove oblasti. Če je Churchill bil takih misli, ali je tako mnenje izrazil tudi v mesecu maju, je vprašljivo. Kar je za našo preiskavo važno, je to, da je čutil potrebo Ismayja o tem sploh kaj vprašati. Nasproti njega pa je sedel Alexandrov najbližji kolega; človek, ki bi bolj kot kdorkoli drugi mogel na to odovoriti. Ne samo, da so Kozake držali na ozemlju, za katero je bil Macmillan kot minister odgovoren, ampak je pred enim tednom tudi osebno odletel v Avstrijo; tega ;bi res ne mogel prezreti, ko sta se pogovarjala o Titovih načrtih na tem ozemlju. Ali Churchillu res ni prišlo na misel, da bi Macmilianu postavil vprašanje, za katerega odgovor je vzelo Ismayju štirinajst dni, da ga je odkril?
Človek bi opustil to radovedno razpravljanje, če bi ne prišel na misel še drugi primer Macmillanovega molka o istem predmetu. Pet dni prej, ko se je Macmillan vrnil iz Celovca, je Zunanjemu uradu posredoval Keight-leyjevo sporočilo, da je tam navzočih ..pepčica, kakih 30 Kozakov z ženami in otroci". Svojemu dnevniku pa je zaupal, da je vseh skupaj 40.000 z ženami in otroci.
Izigleda, da je bilo tam veliko napačnih informacij. Kot bomo videli pozneje, je Alexander 5. junija — kot to poroča verodostojna priča — vso krivdo položil pred Edenova vrata. Ni razloga, da bi tej priči ne verjeli, je pa prav tako verjetno, da je bila ta priča napačno poučena. Tu ni nobenega dokaza, da bi zunanji minister Eden na kaki stopnji tega razvoja kaj posredoval. Bilo pa je približno v tem času, da je Eden nad Macmillanom iz-
razil svojo nevoljo, 'češ, da izrablja svojo oblast „ker se vmešava v italijanske in balkanske zadeve". Obenem trdi, „da si on prisvaja pravice", ki so stvar Zunanjega urada. Kar zadeva Kozake, ni najti nobenega vzroka, zakaj naj bi skrival svoje posredovanje. On je bil za strogo izpolnitev Jaltske pogodbe, za nasilno vrnitev sovjetskih državljanov in to politiko je izvajal brezobzirno in javno.
Priznamo, da so v tem dokazovanju gotove vrzeli in še toliko domnev ne more dati zadovoljivega nadomestila. Ne glede na to pa je splošen pregled dokaj jasen:
1)	Macmillan je dal 13. maja Keiightleyu ,.ustna navodila", naj vrne vse Kozake, čeprav je dobro vedel, da so med njimi pomembni ne-sovjetski častniki. Prav tako „je priporočil" vrnitev Jugoslovanov.
2)	Potem je Keightley začel priprave za izročitev Kozakov ter je drzno ignoriral vse nasprotne odredbe, ki so prihajale od AFH;Q, in je dosledno varal svoje predstojnike o ne-sovjetskih Kozakih. Ker je Macmillan za vse to vedel, je bil Keightley brez skrbi, da bo v Macmillanovem poročilu Field-Marshallu Alexandru, ko se je zvečer vrnil na AFHQ, vse to izpuščeno.
3)	Ne glede na to se 'Keightley ni upal podvzeti te operacije brez novega povelja, zato je vse skupaj odlašal do časa, ko se je Macmillan vrnil iz Londona.
Peti korpus se je povsem strinjal z Macmillanom. Edina posledica Alcxandrove intervencije je bila, operacije odložiti, dokler se ga ne pripravi do tega, da spremeni svoje mišljenje. Priprave pa so se vseeno nadaljevale, kot da A’.exander ni izdal nobene odredbe. Skoraj gotovo se je Keightley že 14. maja pogodil z generalom iz Tolbuhinovega štaba (seveda bolj gotovo kot ne, od NKVD ali SMERSH-a), da bodo vsi Kozaki vrnjeni (vključno stari emigrantski generali in častniki). Okrog 20. maja je novica o nameravani predaji dosegla štab 36. pehotne brigade. Že 21. maja je bil iz 5. korpusa k Sovjetom poslan častnik na razgovor, pogodili pa so se na naslednjem sestanku, ki je bil 23. maja v Wolfsbergu v britanski coni.
Vse Keightleyjeve akcije kažejo, da je bil odločen rabiti silo, brez ozira na prejeta navodila. Zjutraj 22. maja, ko je od AFHQ dobil ukaz, ki prepoveduje vsako silo, je na sestanku korpusa v Celovcu izjavil, da bodo divizije pripravljene streljati na Kozake, da se evakuacija izpelje. Treba je omeniti, da je za namen uporabiti silo, da se zagotovi vrnitev Kozakov
__ predvsem tistih, katere so Sovjeti najbolj želeli dcbiti — kar je bilo v
nasprotju z naredbo AFH,Q — vedelo le majhno število pobudnikov. Še 24. maja je neka upravna odredba omenjala, da ,,kar se tiče Rusov, bodo vsi sovjetski državljani, katere je mogoče vrniti brez sile, vrnjeni direktno; drugi pa bodo vrnjeni preko 12. armadne skupine SHAEF.
V štabu 5. korpusa, kjer je bilo nemogoče skriti, da nameravajo uporabiti silo, je bilo vse to prikazano, kot da je namen tega, omogočiti teme-
Ijit pregled o državljanstvu, ne pa se mu izogniti. Brigadir Tryon-'Wilson se spominja:
Glavno vprašanje je bilo, kar je čisto naravno: kako izpeljati nared/bo in grupirati ljudi v tako med seiboj povezani družbi, kot so bili Kozaki, ne da bi pri tem rabil silo? Poleg žena, otrok in moških so bili med njimi tudi vojaki... teh ne boš ločil brez možnosti neke sile ... samo da jih razdeliš v dolo čene skupine za preiskavo o državljanstvu.
24. maja se je častnik 5. korpusa sestal s sovjetskim predstavnikom znotraj angleške cone v Wolfsbergu. Tam so ,.Sovjeti pristali na to, da Kozake s področja 6. britanske oklepne divizije in T8. divizije prevzamejo na vlaku v Judenburgu, one iz 46. divizije pa na cesti pri Voitsbergu.
Istega dne (24. maja) je '5. korpus izdal operativno odredbo za Vračanje Kozakov sovjetski vojski
To pismo je začasni načrt za predajo Kozakov iz britanske v sovjetsko cono, kot je Ibilo dogovorjeno 24. maja med 57. sovjetsko armado in GSO 6. korpusa.
1)	Definicija
V tem pismu so pod imenom ,,Kozaki" mišljeni sovjetski državljani in vsi, ki so z njimi skupaj, ki so se borili na strani Nemcev in so sodelovali s sovražnikom. Kdo so ,.sovjetski državljani", glej pismo tega poveljstva, pismo 405/G z dne 21. maja.
2)	Razorožitev in razdelitev 28. maja —
a)	vsi kozaški vojaki bodo popolnoma razoroženi,
b)	storiti je treba vse, da bodo obkoljeni in zastraženi kot celota ali delno na področju divizije,
c)	častnike je treba ločiti od navadnih vojakov in jih zastražitir nemške oficirje je treba ločiti od kozaških. Vsi bodo razoroženi.
3)	Preselitev častnikov
a)	častniki bodo pod močno stražo odpeljani na motornih vozilih in pridejo v Voitsberg B. 6454 takoj po poldnevu.
b)	v Voitsbergu bo naše spremstvo nadomestila sovjetska straža, in oficirji, vključno britanski šoferji na britanskih tovornjakih,, bodo nadaljevali pot v taborišče južno od Graza pod sovjetsko stražo in s sovjetskimi vodniki. Naši tovornjaki se bodo potem vrnili.
c)	najbolj važno je, da so vsi častniki vedno skupaj in da so posebno višji oficirji dobro zastraženi, tako da nihče ne bo ušel. Sovjetska vojska smatra to za najvažnejšo stvar in bodo varno predajo teh častnikov imeli kot dokaz britanske poštenosti.
Že samo besedilo teh odredih očitno predvideva uporabo največjega nasilja, ki je potrebno za prisilno vrnitev, čeprav se sklicujejo na uradno definicijo sovjetskega državljanstva, je vendar čisto jasno, da je bil glavni na-
men te operacije, v prvi vrsti zajeti in predati vse oficirje, predvsem vse višje poveljnike. Vse to se je godilo v pričakovanju tozadevnega pooblastila od 15. armadne grupe, ki je prišlo šele naslednji dan, 25. maja.
Ko je Low končno imel v rokah pričakovano dovoljenje 15. armadne grupe, je (v Keightleyjevem imenu) lahko začel izvajati dogovor, ki ga je s Sovjeti sklenil že 24. maja. Takoj 27. maja je izdal povelje pod naslovom „Predaja Kozakov" z navodili divizijskim poveljnikom, naj takoj spravijo v tek njegov ,,začasni načrt" od 24. maja. Načrt za vrnitev tistih Kozakov, ki so bili sovjetski državljani, ni presenetilo divizijskih poveljnikov, ki so že najmanj teden dni vedeli, da se to pripravlja. Med temi navodili pa sta bili dve stvari, ki sta bili tem poveljnikom skrajno odvratni.
čeprav je v »začasnem načrtu'1 od 24. maja bilo v uvodu rečeno, da gre samo za sovjetske državljane, je to, kar je sledilo, vsem postalo sumljivo. Poudarek, da je treba ujeti vse častnike, posebno višje poveljnike in da je treba paziti, da nihče ne uide, se je nanašal predvsem na Krasnov.a, Sihkura, Kelich-Ghireija in druge »bele" oficirje, ki so bili zbrani v Lienzu. Da je bil to namen tega povelja, je takoj spoznal general Arbuthnott, ki je poveljeval 78. pehotni diviziji.
Arbuthnott je že dvakrat zelo ostro protestiral proti vrnitvi Kozakov, ker so vsi vedeli, da to zanje pomeni smrt. Bilo je to o priliki, ko mu je brigadir Tryon-Wilson 21. in 24. maja oddal potrebna pojasnila od korpusa. Teh protestov se še vedno spominja tako brigadir Low kot general H. E. N. (Bala) Bredin, ki je bil takrat A/Q v Arbuthnottovem štabu.
Kar se tiče carskih častnikov, bi za Arbuthnotta ne bilo nič enostav-nejlše, kot da bi preiskusil veljavnost teh odlokov in vzel vprašanje državljanstva dobesedno. Brigadir Tryon-‘Wilson se spominja, kako je izbruhnil: ,,Le kako, za vraga, naj mi opravimo ta pregled!", kar kaže, da je tedaj še vedno verjel v iskrenost zahteve o preiskavi. Isti brigadir, Tryon-Wilson mu je prinesel odlok, naj začne z nasilnim vračanjem, v kar so bili vključeni »višji oficirji", od katerih so bili vsi, razen dveh, bivši carski generali. Arbuthnott je razumel, da bo preiskovalni postopek, ki je bil .naveden v pisanih določilih, enostavno spregledan, in je bil jezen. Kot konjenik je Kozake občudoval in jih je imel rad, zato ni hotel izvršiti ukaza, katerega je imel za nečastnega.
Tryon-Wilson (ki je enako mislil) je moral to javiti generalu Keight-leyju, rekoč: »Sir, zdaj morate pa vi k njemu in mu to razložiti."
Ke:ghtley, ki je bil do zdaj prepričan v nujnost postopka, je vzdihnil: »O Bog, to bo težko! Pa vseeno mu bom povedal."
Poklical je Arbuthnotta na poveljstvo korpusa in mu dal strog ukaz. Arbuthnott se je zavedel, da mora ubogati, a bil je zelo razburjen zaradi naloge, katero je moral izpolniti. Tryon-Wilson .ga je videl, kako razkačen je prišel iz Keightleyjevega karavanskega voza: ,,Buthy je prišel ven ter preklinjal in godrnjal kot vrag."
Zdaj Toby Low taji, da bi imeli namen opustiti pregled državljanstva
in trdi, da je .vseskozi razumel, da se bo tako zigodilo in da bodo postopali natančno tako, kot je 'bilo v ukazu. Ko je Arbuthnott temu ugovarjal, tako pravi danes Low: „Spominjam se, da sem mu v odredbi od 21. maja to žago-tovil. Rekli smo: Ti jih boiš vračal v sporazumu z Jaltsko pogodbo: ti ljudje bodo šli nazaj, oni pa ne."
Potem sem ga vprašal, kako je potem prišlo do tega, da do zaslišanja o državljanstvu ni prišlo in da so bili carski častniki izročeni? Na to je Low odgovoril, da so razmere na položaju naredile zasliševanje o državljanstvu nepraktično in tako so ukrepe korpusa morali opustiti.
Po 27. maju se je nekaj zgodilo. Kot to danes razumem, so razmere na frontnem področju postale take, da je vsako zasliševanje .postalo nemogoče. Moj primer je bil tale: okoliščine v prvih vrstah so se spremenile, da je bilo praktično nemogoče izvršiti preiskavo. iDal sem ukaz in upal, da ga bodo izvedli. To ni prvi primer, da sem štabnemu oficirju dal kako naročilo, pa se je izkazalo kot neizvedljivo.
Lowov izgovor, da so poveljniki na terenu soglasno sklenili (ne da bi njega o tem Obvestili), da pregled iz čisto praktičnih razlogov obidejo, je v nasprotju z dokazi. General, ki je bil za Kozake in Kavkazce v Dravski do lini direktno odgovoren Arbuthnottu, je bil general Geoffrey Musson. Musson priznava, da njegova brigada res ni imela primernih sredstev za tako ogromno množico ljudi, vendar zanika, da je bil to vzrok za spregled preiskave. General Arbuthnott mu je dal jasen ukaz, naj izpusti navodila o zasliševa nju v odredbah, še več: naročeno mu je bilo, naj ne dovoli, da bi bataljonski poveljniki, ki so nalagali Kozake na vlak, sploh vedeli o možnosti ka kega zaslišanja.
Musson (zdaj general Sir G.eoffrey) je pred kratkim izjavil: Nič ne dvomim, da je general Arbuthnott vedel, da na mojem področju ni bilo nobenega pregledovanja o državljan stvu. Bil je trdno odločen, da je treba zbrati vse oficirje in jih poslati v Sbittal. Prepričan sem, da besede ,,vsi častniki morajo iti“ niso njegove. Rekel je, da Sovjeti na tem vztrajajo, ni pa verjetno, da bi on imel kakšne zveze z njimi. To je moralo priti od korpusa ali s še višjega mesta in mislim, da mu je tako re-Icel general Keightley...
Splošen vtis, ki sem ga imel tedaj in ga še imam, je ta, da morajo biti vsi oficirji poslani na vzhod. Razgovori, ki sem jih imel z višjimi poveljniki in njihovimi oficirji, to potrjujejo, in ob mnogih prilikah mi je bilo rečeno, da je ta odredba prišla iz poveljstva maršala Alexandra in je bila .H. M. vladna politika.
Pred generalom Anbuthnottom nisem nič skrival, da polkovnik Malcolm, ne polkovnik OdlingnSmee in ne kdo drugi niso izvedli kake preiskave o državljanstvu. On je to dobro vedel. V
resnici sta načrt za zbiranje oficirjev in njihova pot v Spittal to vnaprej preprečila.
Eha stvar je gotova: iMusson je imel občutek, da je bil Arlbuthnott tedaj pod strašnim pritiskom. Dobro vem, da ni skušal skrivati svoje nejevolje nad celo zadevo, izražal je le svoje simpatije z besedami: ,,Ubogi hudiči, Kozaki!"
Oba Musso-nova bataljonska poveljnika, polkovnik Malcolm kot Odling-Smee, potrjujeta, da nista nikdar slišala o kakem pregledu državljanstva. Polkovnik Odling-Smee mi je pred kratkim pisal: „Zagotovo lahko rečem, da nisem nikoli prejel ali videl kake pisane naredbe, 'ki bi navajala določbe Jaltske pogodfbe. Nisem upošteval razlike med sovjetskimi državljani in onimi, ki smo jim rekli Rusi. Ko je v trenutku predaje neki 82-letni stari emigrantski častnik očitajoče pogledal, je občutil sram in jezo, ni pa vedel, da ta stari gospod spada med tiste, o katerih so naša uradna korpusova poročila trdila, da ne smejo biti vrnjeni. General Keliich-Ghirei, star carski poveljnik Kavkazijlcev, je redno vsak dan jedel v Odling-iSmecjevi oficirski menzi. Polkovnik Barry MeGrath, ki je takrat poveljeval D četi Fifth Buffs, to potrjuje, ko pravi: Ne spominjam se kake preiskavo kavkazijskih vojakov ali družin, ki so taborili v bližini, in za katere so nam ukazali, da jih z vlakom ali peiš predamo sovjetski vojski. Bila je to najbolj odvratna dolžnost, vendar opravljena odločno in kolikor mogoče človeško.
Dejansko sta polkovnika Malcolm in Odling-Smee prvič zvedela za obstoj odredbe o zaslišanju, ko sem jima jaz to povedal. Ko sem ta dokaz izrazil Lowu, je postal zbegan; ,,Ne razumem tega, kar ste rekli, da je bilo brigadirju Mussonu in drugim ustno rečeno, da ni treba izpolniti pisanih odredb. To se zelo čudno sliši."
Torej, če je Low ukazal Ailbuthnottu, naj vzpostavi postopek pregleda, ta pa je Mussonu zapovedal, naj ga prezre, ali naj to pomeni, da je Arlbuthnott tisti, ki je iz osebnih razlcgov umaknil ta ukaz?
,,Tako je!" je potrdil Lovv.
Stvar je postajala vedno bolj zavozlana. Po pripovedovanju Lowa, je Arbuthnott ogorčeno protestiral proti vrnitvi sploh kakšnega Kozaka. Zakaj naj bi potem šel na svoje poveljstvo in dal Mussonu popolnoma nepooblaščen ukaz, naj ignorira postopek pregleda, ki bi rešil vsaj stare emigrante ?
,,Nehajte že s tem!" je dvakrat ponovil Toby Low, ,,saj to je bilo tri štiri dni pozneje." Končal je z besedami: ,.verjemi, ali pa ne".
Vendar general H. E. N. Bredin, ki je bil tedaj A/Q v štabu 78. divizije, smatra za neverjetno domnevo, da bi Arbuthnott sam na svojo roko zavrnil tako preiskavo. On odločno pravi: „Kolikor jaz vem, bi morali biti vrnjeni Rusom... in da smo mi... posebno ko smo zvedeli, kaj se dogaja . .. vsi poskušali najti kako pot, da rešimo vsaj oficirje, če bi vedeli, da je kje kak izhod, bi jim rekli;, da se ni treba vsem vrniti in bi si že kaj izmislili. Kakor hitro bi tedaj kdo rekel: „Poglej, edini odgovor na to je, da odpremo taboriščno leso in pokažemo ljudem, da je odprta, naj gredo", bi se to marsikje zgodilo. No, če bi obstajal ve,č ali manj legalen „izhod“i
bi se tega „izhoda“ posluižili, raje kot pa da bi storili kaj takega, za kar bi vedeli, da je verjetno nezakonito.'* Kar se tiče generala Arbuthnotta, ,,on je bil zelo človekoljuben možakar, ki bi vsakemu dal prav. Ne verjamem, da je samo zagodrnjal in vse poslal nazaj, če ni Ibilo potrebno... On je, gotovo protestiraj... Šel je h Keiightleyj.u in vem, da mu ni ostal nič dolžan1*.
Vzrok teh nasprotujočih si izjav verjetno leži v Lowovi veliki pozabljivosti. Zgornji razgovor sva imela 8. maja 19?-5. Ko sem ga pred enajstimi leti o tem prvič spraševal, mi je dejal: ,,V času, ko sem bil v Avstriji, nekako do 29. maja, je bilo tam mnogo težkih vprajčanj in se ne spominjam, da bi bil osebno zapleten v stvari, ki se tičejo kozaižkih divizij.“ To je bilo v juniju 1974. leta. Septembra istega leta, ko mi je odgovarjal na nadaljnja vprašanja, je ponovil, da ,,se boji resnice, da je moj spomin prav tako nezanesljiv, kot sem navedel v pismu od 25. junija.“ Danes je njegovo mišljenje iše bolj odločno: ,,Mogoče smo bili naivni, nismo pa varali.**
General Anbuthnott je bil zelo užaljen, ker je 'bil prisiljen sodelovati pri stvari, ki jo je smatral za izdajstvo in jo je v divizijskem dnevniku imenoval „načrt izdaje**. Okrog 23. ali 24. maja je general Peter Krasnov svojemu prijatelju Alexandru poslal drugo pismo, v katerem ga je ponovno opozoril na mučni položaj Kozakov in poudaril, da on kot mnogo drugih niso sovjetski državljani, zato so kot begunci pod varstvom mednarodnega prava. Ob koncu pisma je prosil za razgovor z maršalom Alexandrom. V kolikor se tega spominja brigadir Tryon-Wilson, je to ipismo, kakor tudi ono prvo, doseglo poveljstvo 5. korpusa in je tam obležalo.
Štab 5. korpusa je skrbel, da Kozaki ne bi kaj zvedeli, kakšne namene imajo Britanci z njimi. Bilo ibi zelo neprijetno, če bi se Kozaki uprli, zato so za tak slučaj že delali načrte, za katere so upali, da jih bodo prestrašili. Kozaki sami ter njihove žene in otroci bi bili lahko postreljeni, ali do nezavesti pretepeni s kopiti ali cepini, ali pa bi jih postavili pred strelce in nad njimi preiskusili uničevalno moč metalcev ognja.
Še večja in resnejša zapreka za uspešno akcijo je bil strah pred lastnimi oficirji in vojaki, ki so bili določeni za to neprijetno nalogo, če bi se zavedeli, kako sramotno delo opravljajo. Zares so se mnogi izražali: Za to se pa res nismo borili v tej vojni! Še bolj nevaren kot splošen upor proti uporabi sile napram nemočnim možem '(Se toliko bolj proti tisočem žensk, otrok in dojenčkov, proti katerim so bili načrti 5. korpusa) je bila možnost, da bi stari emigrantski častniki, ki so dobro govorili angleško, francosko ali nemško, sami zbudili pozornost, da ljudi, ki niso sovjetski državljani, predajamo njihovim boljševiškim sovražnikom. Ni treba, da bi kdo bil izvedenec v sovjetski zgodovini, da bi uganil, kaj bo njihova usoda, tudi ne strokovnjak v mednarodnem pravu, da bi uvide! da je to dejanje moralno in legalno neopravičljivo. Že samo to, da je 5. korpus pred častniki in moštvom pod brigadno stopnjo tako vztrajno skrival dejstvo, da so obstajale določbe o pregledu državljanstva, kaže, da so resno računali na proteste ali celo nepokorščino.	(Sledi)
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
Komisija za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti številka: 020-02/9M6 Ljubljana, 19/10-1990
Slovencem doma in po svetu
Napočil je nujni — in morda skrajni — čas, da pogledamo svoji polpreteklosti v oči, predvsem pa da zapišemo in shranimo vse spomine in pričevanja ljudi o našem travmatičnem polpreteklem času. Čas strahu je minil, nastopil je čas za 'besedo.
Skupščina Republike Slovenije je na sejah zborov 18. in 19. julija 1990 sprejela Odlok o ustanovitvi, nalogah in sestavi ter številu članov Komisije Skupščine Republike Slovenije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti.
Komisija se je zavezala, da bo opravljala naloge, za katere je bila ustanovljena, s polno mero etičnega posluha, strpnosti in nepristranosti ter ideološke seobremenjenosti. Njena naloga je raziskava povojnih dogodkov, vendar bo Komisija verjetno morala seči tudi v dogajanja med vojno, kolikor se bo izkazalo, da so neposredno pogojevala povojno dogajanje.
Raziskava povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti je nujna pot k resnični spravi na Slovenskem ter pogoj za pisanje dopolnjene zgodovine polpretekle dobe, ki bo temeljila na dejstvih in ne bo prilagojena ideološkim gledanjem na tedanji čas.
'Da bi komisija lahko dobro opravila svoje delo, prosi za pomoč Slovence v domovini in po svetu. Prosimo vas, posredujte republiški komisiji, alj pa tudi ustreznim komisijam po občinah, ki so jih ali pa jih še bodo ustanovile, vse znane podatke (kraji grobišč, število žrtev, okoliščine, v katerih so bili poboji in podobno, podatki —• pričevanja o pravno dvomljivih procesih in njihovih posledicah za posameznike ali skupine ter druge nepravilnosti).
Komisija bo ugotovljena relavantna dejstva posredovala pristojnim origanom, da bodo storjene krivice tudi moralno, politično, pravno in materialno popravljene.
Komisija bo delovala tako, da bo vsem pričevalcem zagotovljena osebna integriteta in varnost.
Komisija se obenem že vnaprej zahvaljuje vsakomur za dragoceno pomoč pri njenem odgovornem delu, ki je naša skupna dolžnost.
Predsednik Ignac Polajnar l.r.
Vseslovensko romanje v Midland
Tudi letos smo se Slovenci iz Toronta in drugih krajev Ontaria 9. septembra zbrali pri cerkvi kanadskih mučencev v Midlandu. Eden od namenov letošnjega romanja je bila zahvala Bogu, da nam je dal dočakati dan, ko se tudi v Sloveniji lahko javno spominjajo pomorjenih domobrancev in drugih žrtev komunistične revolucije. Ljudi je bilo zelo veliko, tako da je celo tamoonji duhovnik rekel, da cerkev postaja premajhna. Bili smo v Midlandu, vem pa, da smo bili v duhu vsi v Rogu in po drugih krajih, kjer so pred 45. leti umirali naiši bratje. Bila je res globoko doživeta komemoracija, kateri so prisostvovali štirje duhovniki, naše sestre in mnogo ljudstva iz vseh krajev. Res vsako leto kdo odide, prihajajo pa drugi, mlajši, ki po vseh dolgih letih spoznavajo, kaj je bila revolucija in kako upravičen je bil naš upor tej veliki laži Osvobodilne fronte.
Lahko smo ponosni na to, da smo vzdržali in ostali zvesti idealom resnične svobode. Zanaprej se bodo naše spominske proslave vsako' leto bolj prenašale v domovino, v spomin pomorjenim in v opomin mlademu rodu.
S.P.
Dragi romarji!
Že mnogo let Slovenci romamo na to božjo pot. V Kroniki je zapisano, ,,da se je 27. avgusta 1950 500 Slovencev pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana prvič podalo na romanje h Kanadskim mučencem v Midland, da se znova posvetijo Marijinemu brezmadežnemu srcu in obnovijo obljube, dane Bogu in Mariji v domovini v času velike vojne stiske." Od tedaj naprej smo z nekaj presledki vsako leto prihajali na ta kraj: sem prinašamo svoje križe in prošnje, se spominjamo svojih sester in bratov, pri vsem tem pa smo vedno veliko upali, da se bo nekega dne le izkazala resnica. Nismo postavljali zahtev ali določali časa, kako in kdaj. Samo upali smo, da tisti dan pride . .. Letos naj bo dan zahvale, da smo dočakali preobrat v domovini...
Nekako pred enim letom se je po 45. letih spet prelomil čas, tokrat v škodo tistim, ki so si domišljali, da imajo garantirano oblast do konca časov. Komunistični svet se je stresel v svojih temeljih in v nekaj mesecih so se skoraj vsi rdeči režimi sesuli; ponekod jih je popolnoma odneslo, drugod so se potuhnili, se preoblekli in si nataknili novo masko. Sprva vsemu temu nismo niti verjeli, ker iz izkušenj vemo, da v komunističnem raju vedno podtalno vre: partija je noč in dan na lovu za zločinci in raznimi sovražniki ljudstva, spreminja zakone, preureja gospodarske predpise, popušča, privija laže, obljublja, obenem pa vedno napada reakcijo, ki straši od vseh strani. Tedaj pa je bilo nekaj globljega, tokrat je šlo zares.
Nas zanima samo Slovenija, zato poglejmo tja. Ko je pritisk mladih, gnan v prvi vrsti od bankrotiranega gospodarstva in tisočprocentne letne inflacije, postajal vedno bolj nevzdržen, je režim začel tolerirati kritiko in dovoljevati razne zveze in združenja, tako za kmete, obrtnike, delavce
in študente, ker vse skupaj ni zgledalo preveč nevarno, delovalo je pa le kot varovalni ventil, da mehur nezadovoljstva ni prehitro počil. Te zveze so kmalu začele govoriti politiko, postale so stranke slovenske opozicije, ki so se pred letošnjimi volitvami združile v Demos. Ta združitev je bila najbolj pozitivna poteza vse od časa domobranstva: takrat smo združeni zmagovali kot vojaki, združena opozicija je zmagala tudi na volitvah, čeprav niti sami niso verjeli v zmago. Samo dva meseca so se pripravljali na volitve, bili so brez sredstev, 'brez časopisa, radia ali televizije. Proti njim pa je bil vsemogočni režimski aparat z vsemi propagandnimi sredstvi in s preizkušeno taktiko laži in ustrahovanja. Toda narod je kljub strahu in pomislekom, če je v Sloveniji o svobodnih volitvah sploh mogoče govoriti — z večino izrekel zaupnico opoziciji in tako ponovno obsodil komunizem. Nastal je položaj, ko ima opozicija demokracijo, vladajo pa praktično še vedno komunisti, ki pridno nagajajo in zavlačujejo delo novih ljudi v vladi. Ne glede na te prvotne neugodnosti, ss stvari počasi obračajo na bolje. Nekateri bi radi, da bi bilo kar čez noč vse prav in lepo, a tako ne gre, posebno ne s pomočjo komunistov. Začelo se je z odprtjem Kočevske Reke, kjer si je priljubljena ljudska oblast s krvjo in žulji stotin in tiso-čev brezpravnih sužnjev zgradila najbolj moderno podzemno kraljestvo za varno zavetje komunističnih nadljudi. Obenem se nadaljuje z raziskavanjem množičnih grobišč v Teharjah in Kočevskem Kogu ter odkrivanjem mnogih drugih grobov po k raški h jamah, zapuščenih rudnikih in globelih. Na dan je prišlo prav peklensko odkritje o ..logaški klavnici", kjer so poklali kakih 1500 starejših domobrancev, ki so ob ..osvoboditvi" ostali doma in so se morali tam javiti. To so bili največ kmetje iz dolomitskih vasi. Tam je za njimi izginila vsaka sled. Zaenkrat ostaja neraziskana Primorska, o kateri pa se že vse od konca vojne govori, da je tam izginilo kakih 4000 ljudi, in Gorenjska, za katero se trdi, da, sodeč po grobiščih, prav nič ne zaostaja za Dolenjsko alj štajersko. Zdaj, ko je narod po 41 letih spet spregovoril, šele vidimo, da je Slovenija res en sam veliki grob, saj na kosti zadevajo povsod, kjerkoli kdo zastavi lopato. Sicer se to dogaja že vsa leta, a do zdaj so ljudje molčali.
S precejšnjo gotovostjo se tudi že trdi, da so žrtve v okolici Sv. Urha, kjer so tamošnjo cerkev spremenili v „muzej belogardističnega nasilja", v resnici domobranci iz bližnjih vasi, katere so pripeljali iz Teharij, jih v bližnjih gozdovih grozno mučili, jim razbijali in sekali glave, roke in noge, potem pa te iznakažene žrtve razkazovali ..komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov". Tako so celo mrtve domobrance, ki so jih sami pobili izrabili za propagando proti domobrancem. Po zverinstvu in hudobiji komunističnega sistema res ne prekosi noben drug sistem. Vsa ta zverinstva pa so le površen obris resnične podobe komunistične revolucije na Slovenskem, ki je bila 45 let zamolčana, zadušena in prepovedana. Gotovo nam bo bližnja bodočnost razkrila še marsikaj, saj zdaj so spregovorile žive priče tistih krvavih dni.
O Sloiveniji zgodovina zdaj piše novo poglavje. Že samo na podlagi dosedanjih odkritij, lahko razumemo, zakaj je partija od opozicije pred volitvami vnaprej zahtevala popolno amnestijo in obljubo, da za pretekla dejanja ne bo nihče klican na odgovor, 'čeprav je še precej verjetno, da bi kljub razkroju rdečega imperija, brez obljubljene amnestije vsaj za zdaj še ne prišlo do ,,slovenske pomladi11, je vsaj za nas, politične emigrante, kaj takega nezaslišano in nesprejemljivo. Ko po eni strani ljudi za malenkostne prekrške zapirajo in obsojajo na zaporne kazni, se ti zločinci svetovnega kalibra 'še naprej svobodno sprehajajo, kjerkoli jim srce poželi ter uživajo vse privilegije in visoke herojske pokojnine. To je grobo kršenje pravičnosti in vsakega naravnega in božjega zakona.
Za konec 'še nekaj besed o spravi, o kateri se že dve leti govori in piše, od spravne svečanosti v 'Rogu pa se jemlje kot izvršeno dejanje, čeprav se ni uresničilo ©e nič, kar je Kučan tam obljubil. Najprej ne smemo spregledati, da je ideja sprave prišla iz istega vira, od koder je 1941 prišla največja krinka za revolucijo — od komunistov. Leta 1941, to je bilo v času vojnih grozot, ko je narod hrepenel po svobodi bolj kot po katerikoli drugi dobrini, so ga nalagali in preslepili s krinko OP, zdaj, po pol stoletja trpljenja in hudobije, ko se je komunizem zadušil v svojih lastih zločinih in nima bunkerja, kamor bi se zatekli, pa nam ponujajo svojo spravo, ki naj revolucijo pokrije s plaščem odpuščanja in pozabe. Tako spravo pojmujejo komunisti; to je sprava za vsako ceno, katero bi tudi izsilili, če bi bilo njim v korist. Morda so računali, da bomo takoj vsi drveli za njimi (nekateri so) in jim začeli stiskati roke, brez da bi jim postavili eno samo vprašanje ali pogoj. Le kako naj se spravimo s heroji, ko nas pa oni še vedno blatijo z izdajalci in zločinci!
Koliko je ta njihova sprava vredna, je takoj povedal stari partizan Lado Ambrožič-Novljan, ko je pribil, da ostane, kar je bil leta 1941, potem nas je pa spet pošteno umazal. Za njim so se oglasili tud; drugi iz ZB (partizani). Stanislav Klep, tudi partizan, ki pa spravo jemlje precej pošteno, pa v zadnji izdaji Demokracije pojasni, da v ZB odloča samo 10% članov, drugih 90% pa o pokolih sploh ni vedelo in tudi zdaj nič ne pomeni. Tistih 10% starih partijcev, so ljudje krvavih rok, zato ni čudno, da so odločno proti spravi. Sam preds. Republike Slovenije, Milan Kučan, ki je na spravni svečanosti v Rogu slovesno izjavil: „Zdaj je čas miru", pri tem pa v svojem govoru ni niti enkrat izrekel besede domobranci, čle-prav je šlo za spravo z njimi, je kmalu potem rekel: „Brez borcev sprave ni!“
Tudi narod doma na te uradne zunanjosti ne da veliko.
Takole piše nekdo iz domovine: „To ni bila nobena sprava. Kako moremo govoriti o spravi, če je bilo v Rogu 30 tisoč ljudi, povečini sorodniki pomorjenih domobrancev, s komunistične strani pa sta bila samo dva po službeni dolžnosti, Kučan in Kocjančič ? Ko bi prišel 'kdo od rabljev ali od tistih, ki so pokol ukazali, in rekel: „Tukaj smo jih pobijali... žal nam
je... odpustite nam ...“, bi jim kdo verjel, tako pa je vse le pesek v oči in o resnični, iskreni spravi ni mogoče govoriti.
Kako pa na spravo gledamo mi, politična emigracija in redki preživeli domobranci?
Pozdravljamo spravo, če bi bila iskrena. Ne moremo pa sprejeti sprave po komunističnem vzorcu. Odklanjamo spravo ob zamolčani resnici! Zahtevamo samo resnico o revoluciji, nič drugega! Nam se ni treba spravljati z nikomer. Samo KP je dolžna, da se spravi z narodom kot celoto, ker ga je samo ona izdala, ga pribila na križ in ga že več kot pol stoletja muči in uničuje.
Novo slovensko vlado pozivamo, naj zaradi resnice ...
—	narodu pove vso resnico o komunistični revoluciji,
—	slovenskim domobrancem in četnikom naj vrne čast in jim da priznanje, da so se samo oni resnično borili za interese svojega naroda,
—	odpravi mit o OF in NOB, ker tega nikoli ni bilo, kajti partija se je borila samo za zmago revolucije in za oblast,
—	rehabilitira iškofa Gregorija Rožmana in gen. Leona Rupnika,
—	objavi prostor, kamor so zagrebli gen. Rupnika, ostanke Rožmana pa da prepeljati v domovino,
—	pokaže kraj, kamor so zmetali ostanke na Orlovem vrhu Ljubljanskega gradu pokopanih padlih domobrancev,
—	predloži sezname transportov iz Vetrinja vrnjenih domobrancev,
—	objavi imena vseh pobitih Slovencev in zanje izda mrtvaške liste,
—	odpre meje vsem, tudi 19, ki so še vedno na rdeči listi nezaželenih.
Da bo zadoščeno pravici, naj čimprej . . .
—	razveljavi vso zakonodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB) ali marksistično ideologijo,
—	izsledi udeležence medvojnih in povojnih mučenj in pobijanj ter jih postavi pred sodišče, ki naj jih sodi po njihovi krivdi,
—	razveljavi vse politične sodne procese in odškoduje njih žrtve,
—	ukine vseh vrst privilegije, ki jih uživajo bivši partizani, ali pa tudi domobrance in njih svojce izenači z njimi ter jim izplača vso zaostalo pokojnino.
—	vso zaplenjeno imovino vrne pravnim lastnikom ali njihovim dedičem,
—	pregleda premoženjsko stanje raznih funkcionarjev in zapleni vsakršno neupravičeno obogatitev,
—	odstrani vse spomenike komunističnim vodjem, ali pa jih postavi tudi domobrancem in drugim, za narod zaslužnim osebam,
— Kočevski Rog, Teharje in druge kraje množičnih morišč slovenskih domobrancev naj proglasi za zgodovinske kraje in jih v svarilo zanamcem označi s primernimi spomeniki,
Te naše zahteve izvirajo iz posledic komunistične revolucije, zato jih
m
je treJba zadovoljivo rediti, če res hočemo ustvariti mirno sožitje med nami. Brez jasno zavzetega stališča in odločnih ukrepov je vsaka sprava že vnaprej obsojena na neuspeh. Ko pa bo zadoščeno resnici in pravici, bodo odpadle vse ovire. Takrat si ibomo lahko mirno pogledali iz oči v oči in si na velikem slovenskem grobu segli v roke in podpisali mir. To ho resnična sprava med brati, bo sprava src, ki bo blagoslovila domovino, narod ,pa spet združila v veliko slovensko družino.
FLORJAN SLAK
KAKŠNA SPRAVA?
Tudi glasilo Demosa, ljubljanska ,.Demokracija", je dne 12. junija 1900 objavilo izjavo Slovenskega Narodnega Odbora (SNO) v političnem azilu z naslovom .Spomin in sprava" (Glej tudi TABOtR št. 7-18, 1990), kar je vsekakor lojalno, 'čeprav je spričo vsega, kar sedaj ve že ves slovenski narod — in veliki svet! — ta izjava zares kaj skromna — in naravnost ponižna, se je zaradi njenega ..vsebinsko spornega bistva" še ob njo v isti ,,Demokraciji" z dne 3. julija 1990 z dopisom ,3ela in rdeča ‘Mea Culpa’ ‘‘ obregnil neki dr. Ivan Matko, ki se je pohvalil, da ni samo njen naročnik, ampak celo volilec Demosa in nekdanji partizan.
Pričakujemo — ne samo jaz! —, da bo SNO dr. Ivanu Matku primerno obrazložil ,.vsebinsko sporno bistvo" svoje izjave. Jaz si samo kot domobranec na tem mestu dovoljujem pojasniti vsaj nekaj izlivov iz njegove šumske terminologije, kakršni se celo spričo sodoživljanja 45 let komunistične stvarnosti v svoji domovini — ali vsaj spričo dokazov, ki jih sedaj slovenski narod pač pozna mimo in celo preko doprinosov slovenske politične emigracije (SPE) —, očitno še ni mogel izogniti.
'Če bi (ali je) bil ,,tovariš" dr. Ivan Matko med revolucijo kakšen napol izobražen politični komisar, ki se je po 45 letih pač znašel na potopljeni komunistični barki, in Jurčičev Krjavelj, ki je presekal hudiča na dvoje..., bi ga pač nekako še razumel. Ker pa mislim, da je danes že zares izobražen mož z izkušnjami že izza partizanskih in takojšnjih povojnih let — predvsem pa desetletij komunistične „svobode“, žal ne morem kar tako sprejeti njegovega upravičevanja — po sodobnem »slovenskem" izrazu: apologije — partizanske stvarnosti po že dokončno preživelem boljeviškem obrazcu. Predvsem ne zato, ker ne spadam med tiste, ki bi morali zmoliti confiteor in se z iskrenim ,,mea culpa" udariti na prsi. Imel pa sem dovolj priložnosti, spoznati Osvobodilno fronto (OF), komuniste in partizane (kar je isto!), saj sem do 11. novembra 1943. leta živel na »osvobojenem ozemlju", se pravi na teritoriju, ki je pripadal vsem in nikomur. —
Vaš dopis »Bela in rdeča ‘Mea Culpa’", dragi »tovariš" doktor, vse preveč kriči mržnjo do vsega, kar naj bi bilo — ,.belega". Vam pri parti-
zanih niso povedali, da je izraz ..Belogardizem" iz boljSeviške revolucije, in da smo torej tudi zato imeli slovensko boljševiško revolucijo, ne pa kakšno ,,osvobodilno borbo", kar je zopet samo ,.apologetičen" izraz za slovenske boljševike in vsaj danes že samo infantilno sprenevedanje, oziroma laž! — V slovenski boljševiiški revoluciji prav v času sovražne okupacije (čestitam vam za zgodovinsko prvenstvo!) so namreč obstajale 4 „garde". Rdeča, črna, plava in bela! Prve tri so bile »ideološke" skupine, četrta — bela — pa smo bili samo produkt mahinacij prvih treh. Tako, ..tovariš" doktor, je ,,bela“ skupina seveda lahko postala samo žrtev. Žrtvam pa, kakor boste najbrž tudi Vi razumeli, confiteor in mea culpa ne pripadata..., če seveda tudi Vi po že znanem receptu ne kričite: Primite tatu...! Žrtve nismo ne organizirale, ne vodile predvsem ne iz ozadja), še manj financirale revolucijo. iBili smo resnični sužnji demona, ki ga je ustvaril svetovni kapitalizem s svojim nezakonskim sinom >— komunizmom ...
»Kocbek ne bo svetnik...,“ sem nekje videl zapisano, da je reke! medvojni in medrevolucionami predsednik komunistične »Osvobodilne fronte" Josip Vidmar. (Kaj bi rekel njegov oče, če bi še živel, ko bi videl,, kakšno vlogo je igral njegov sinko v komunističnem taboru?)
Da partizani niste vedeli za povojno klanje domobrancev in drugih, je ne samo sprenevedanjeilaž, ampak resnični absurd. — Da bodo komunisti po zmagi likvidirali nasprotnike, je že med revolucijo vedel vsak otroik na partizanskem področju. iSamo »tovariš" dr. Ivan Matko ne? Le verjel ni nihče, da bodo zmagali, ker smo po zaslugi naših politikov bili vsi globoko prepričani, da imajo zveze z »zavezniki", ki tega ne bodo dopustili.. . (Samo general Leon Rupnik nam je govoril nasprotno, pa mu seveda nikdo ni verjel.) Da imajo zveze z »zavezniki", so nam trdili še v Vetrinju do 31. maja 194'5. Zato smo bili tisti, ki smo še o pravem času pobegnili iz taborišča, ožigosani z izdajalci, dezerterji, da celo — komunisti, še lep čas pozneje mi je »general" Slovenske legije Avgust Novak (Glej: Božo Repe, »IMimo odprtih vrat", Ljubljana 198®-) odklonil vpis v begunsko taborišče Spittal ob Dravi na Koroškem, ker sem povedal, da sem 'bil — domobranec ...
»Tovariš" dr. Ivan Matko, Vaša trditev je torej vsaj grobo sprenevedanje, če ne že čisto navadna laž, katero Vam bo verjel samo tisti (mogoče...), ki se je rodil po letu 1945, ali pa nikoli ni »užival" partizanske-»svobode" na »osvobojenem ozemlju" in zato nima nikakšnega spomina na revolucijo in njeno partizanstvo na Slovenskem. Vsaj starejši rod na Dolenjskem in Notranjskem (pa seveda tudi na Gorenjskem), v kolikor še živi in tega ni mogel pozabiti, seveda takšnim pravljicam, kot je Vaša, ne bo verjel. En sam dokaz mu bo zadosti: V povojnih množičnih grobovih so »izginili" takorekoč vsi moški...
Pravite, da ste ,.ob neštetih prilikah doživljali tudi naše grozovitosti pri obračunavanju z ujetimi borci, ujetimi izdanimi aktivisti, — pa tudi nad. nedolžnimi ljudmi..."
Predvsem: Dejstvo je, da je protikomunistični odpor ustvarila komunistična partija s svojo ,.Osvobodilno Fronto'1 in njenim partizanstvom. Danes ze zares ni treba več posebej dokazovati, kar sem že tolikokrat zapisal v preteklosti, in kar danes ponavljam, da je PROTIKOMUNISTIČNA BORBA BILA SAMO PRODUKT PARTIZANSKEGA KOMUNISTIČNEGA TERORJA. RODILE SO GA PARTIZANSKE REKVIZICIJE, LIKVIDACIJE, MOBILIZACIJE IN OKUPATORSKE REPRESALIJE ZA VSE TO, ni pa bila ..zasluga" starih strank in klik, ki si zato zanjo nimajo pravice lastiti nikakšnih resničnih zaslug, če bi narod rdeča „buržuazija“ pustila pri miru, kdo 'bi se šel revolucijo?
Drugič: 'če bi protikomunisti zares ..obračunavali" z ujetimi partizani, kot trdite, ..tovariš" doktor, potem domobranstva praktično ne bi bilo. Upam si namreč trditi, DA JE BILO NAD 80% DOMOBRANCEV IN DRUGIH PROTIKOMUNISTIČNIH BOJEVNIKOV TISTIH, KI SO SPRVA DELOVALI ZA ..OSVOBODILNO FRONTO" IN BILI PARTIZANI, NATO PA, KO SO SPOZNALI, DA PARTIZANSKO VODSTVO SAMO TERORIZIRA, POBIJA IN 'LIKVIDIRA PREDVSEM KMEČKI PROLETARIAT, SO POBEGNILI IN SE SKRIVALI PO VASEH IN GOZDOVIH. KATERE SO UJELI, SO LIKVIDIRALI. ZATO SO PARTIZANSKI DEZERTERJI NA SVOJO ROKO OBRAČUNALI — NE KOT DOMOBRANCI, AMPAK ROT SKRIVAČI — S SVOJIMI BIVŠIMI TOVARIŠI, KATERIH DELO SO ŽE POZNALI. PRAV 'PARTIZANSKI DEZERTERJI IN UJETNIKI SO BILI NAJBOLJ BORBENI 'PROTIKOMUNISTI IN DOMOBRANCI. (Ste kaj slišali vsaj o domobranskem nadporočniku, bivšem partizanu Oranu — Dragu Furlanu, novomeškem borcu Zupančiču-Brku in na Gorenjskem o „legendar-nem" Venclju Dolencu..., ker vam vseh stotin in tiso,čev ne morem naštevati?) — ..Tovariš" doktor, koliko domobranskih in drugih protikomunističnih ujetnikov ste pa vi sprejeli v svoje vrste? — VSI SO BILI PO GROZNEM MUČENJU POMORJENI!
..Ekscesno revolucionarno aktivnost" (tako namreč s povešenimi očmi 'imenujete partizanske grozovitosti) sicer res priznavate. Toda protikomunisti tega ne bi smeli! Saj so vendar bili pod moralno kontrolo ideologov, č)eš: če te kdo udari po levem licu, nastavi mu 'še desnega! Pri tem pa ti moralisti in tudi Vi, ,.tovariš" doktor, pozabljate na naravni zakon, ki je močnejši, ker je samoohranitven: Zob za zob! Oko za oko! — Vsakdo, ki ima le količkaj pojma o zakonih in gonih živih bitij, ve, da nobeno bitje ni nevarno, če ga pustiš pri miru. Samo protikomunisti bi morali biti nad tem zakonom, ker je tako velevala komunistična partija ...
Spričo takšnih dvojnih pojmov bi skoraj rekel, da je bila največja ,.napaka" protikomunistov prav v tem, da niso natančno in dosledno posnemali organizacijske strukture komunistične partije, kar pomeni: Očistiti svoj teritorij vseh ..nedolžnih civilistov", kakor „tovariš“ dr. Ivan Matko imenuje komunistične terence (zaupnike), SKOJEVCE (Savez Komunističke Omla-dine Jugoslavije, kar še po imenu ni slovensko), VOSovce (likvidacijski od-
‘delek komunistične partije — seveda v imenu ,.Osvobodilne Fronte"), OZN.A-Ovce, KNOJ-evce (Korpus Narodne Odbrane Jugoslavije, kar zopet tako lepo zveni pb slovensko...), vsi izvežbani za likvidacijski posel in mučenja ali mobilizacijo moških za partizane, kjer so potem nezanesljive" pošiljali v prve linije, za njimi pa politične komisarje, da so tako premnogi končali s strelom v hrbet..., potem pa domobrancem naprtili svoje zločine.
Če bi delali to, bi namreč morali začeti s čiščenjem od vrha navzdol...; od politikov in ideologov, od univerze, policije, oficirskega zbora in škofijskega dvorca, po samostanih itd. itd. — in ko bi prišli do partizanskih borcev v gozdovih, res že ne bi 'bilo treba čistiti ničesar več . . . Pri tem bi kajpak prišli v konflikt z ideologijo, katere produkt smo bili...
Brez ščepca sramu nam očitate tudi: ,,Pri pomorih in požigih — tudi celih naselij — ste v tej okrutni vojni sodelovali tudi vi...“
,.Tovariš" doktor, ne poznate vašega slavnega vojskovodje Staneta Se-miča-Baki ja... ? No, tega bi kot dober partizan zares morali poznati ... Saj je bil tipičen slovenski janičar, ki je kar užival, ko je požigal vasi „belih“ slovenskih ,,kulakov" ... npr. Dobravo pri Dobrniču — po umiku domobrancev v aprilu 1944, veliko vas Žvirče v Suhi Krajini, Cvibelj pri Žužemberku ... da požiga tamkajšnje farne cerkve, katere razvaline stojijo še danes in si jih o priliki lahko ogledate, ne omenjam ... V svojih treh knjigah spominov Daki sicer piiše o pobijanju..., o požiganju po Dolenjski in Notranjski pa seveda molči, ker mu je spomine pač ,,frizirala" partija.
Kako bi mogli domobranci požigati vasi, če pa so bili 90-odstotno kmetje sami, ali pa so vsaj izhajali iz tega stanu? Ali zakaj so ,.osvoboditelji" tudi po zmagi najprej navalili nad kmeta...? Vse vodilno partizanstvo je bilo iz buržuazije. Zakaj večina inteligence je bila v OF (ali kvečjemu v OB). Meščansko mržnjo do kmeta so seveda ustvarili že pred revolucijo. V tisti resnični revoluciji sta se končno znašla samo dva tabora: GEBKEV S KMEČKIM PREBIVALSTVOM — IN KOMUNISTIČNA PARTIJA! Partija z meščanstvom in BUEŽUAZUO! Vse drugo je bilo — by product.
Zato Vam kaj rad verjamem, da je bilo mnogo zdravnikov v partizanih. Na ..osvobojenem ozemlju" pa prebivalstvo iše sanjati ni moglo o zdravniški pomoči, kaj .šele o možnosti prevoza v kakšno bolnišnico, še v bolnišnico pod okupatorjevo kontrolo ne. Lahko pa so po potrebi iz tega teritorija odhajali — partizanski aktivisti. Seveda z okupatorjevimi dovoljenji, katera so jim preskrbele Imbljanske in druge mestne dame, ki so legale v postelje k italijanskim in nemškim oficirjem, da za to lahko še danes prejemajo mastne pokojnine — zaradi ..zaslug za svobodo naroda" — vse pod vodstvom in na ukaz ,,Osvobodilne Fronte" ...
O teh in podobnih stvareh kajpak ,.tovariš" doktor ne piše. Moral bi namreč poseči v žerjavico ...
Nihče ne obsoja partizanskih borcev kar vprek — ne prisiljenih, ne prostovoljnih. Celo ne poštenih komunistov, ki so se borili za svoje (žal,
zločinsko tragično) prepričanje, pa so v tistem groznem kaosu vendarle ostali ljudje. Kajti niso bili samo komunisti, ki so terorizirali. Bilo jih je premalo! Kocbekovi „kr.ščanski socialisti" in drugi, ki so nespametno mislili, da bodo partijo „nadmodrili“, — ali so hoteli vsaj hitro napredovati — so bili najboljši janičarji ki so potrdili prepričanje, da je ,,poturica gori od Turka" ...
Če že hočemo nekaj razčistiti, 'bi bilo nujno, da ibi začeli pri glavah ali vrhovih. Zakaj, predno bi prišli do borcev — kakršnihkoli že —, bi nam zmanjkalo gnojnice, katero zlivajo na množice mrtvih tisti, K!I BI MORALI STATI PRED SODIŠČI IN KONČATI TAM, KJER TROHNIJO TISOČI, KI SO ŠELE PO 45 LETIH DOBILI OSNOVNO PRIZNANJE, DA SO SPLOH NEKOČ OBSTAJALI. — V tej zvezi Vam, „tovariš“ doktor, citiram besede iz ..kapitalističnega" svobodnega sveta: MRTVI IMAJO ISTE PRAVICE KOT ŽIVI. KRIVICA MRTVIM JE NAJNIZKOTNEJŠA ZVRST KRIVICE. (iMcGee).
..Tovariš" dr. Matko nas naziva: „Vi gospodje belogardisti in bivši Adolfu Hitlerju do smrti zapriseženi oficirji in vojaki slovenske SS (tako ste prisegli!)..."
Kar naj bi bilo za nas psovka — belogardisti, sem že pojasnil zgoraj. Dokaz, da je „tovari.š“ doktor še danes po srcu in mišljenju BOLJŠEVIK in ne neki nedolžen partizan, ki naj ibi se bil 'boril samo za svobodo slovenskega naroda..., pa četudi bi stokrat volil Demos! To tudi dokazuje z danes že do kraja oguljeno lažjo, da smo prisegli kot SS, ki jo za nameček dokaza o njegovi idejni pripadnosti postavi še pod klicaj! Zares misli, da je 'še danes vse, kar je zapovedala partija, absolutna resnica? Zares misli, da še danes nikdo ne pozna avtentičnega besedila prisege — in si ga ne razlaga brez žugajočega prsta partije? Bili smo SLOVENSKI domobranci, ki smo se borili pod SLOVENSKO zastavo! Kaj pa je bil on? HARTIZAN! Mu še nihče ni razložil, kaj ta TUJKA pomeni? In če mu je, se še upa pred vso slovensko javnostjo sprenevedati (?), da so bili SLOVENSKI BOLJSEVIKI SAMO PRIVESEK BALKANSKEGA ODSEKA SOVJETSKE PARTIJE? Kot domobranci Hitlerju, tako so naši boljševrki že mnogo pred njimi PRISEGALI SOVJETSKI ZVEZI IN OČKU NARODOV STALINU. Samo da oni iskreno in zares! In če so domobranci MORALI ..priseči Hitlerju", če so sploh poskušali doživeti (vsaj) konec vojne (in s tem svoj množični pokol — po roki „brata“, slovenskega BOLJŠE-VIKA), zakaj potem tako dosleden molk o partizanskih prisegah, ko so nas — ne samo na ..osvobojenem ozemlju" — naganjali na mitinge (že takrat so uporabljali ta tuji, angleški izraz!), ‘kjer so nam s penastimi usti „prali možgane" za Sovjetsko Zvezo in Stalina in smo za konec prisegali po boljševiškem vzorcu — z dvignjeno pestjo — 'Sovjetski Zvezi, njeni rdeči armadi in Stalinu??? (Pri tem smo seveda premišljevali samo, kako bi v tem kaosu ostali živi, kakor so pozneje domobranci premišljevali, kako bi dočakali konec vojne . . .) Ne razumem pa, zakaj tudi v zdomstvu, kjer
so se tudi na žiroko razpisovali o domobranski ,,prisegi Hitlerju", tako mutast molk o partizanskem zapriseganju *— vsega dosegljivega prebivalstva?! Zakaj takšen molk tudi o drugih prisegah: npr. ,.Kralju i otačbini", zaveznikom...; saj končno tudi ni dosti manjkalo, da bi še v Vetrinju prisegli — zopet kralju Petru TI. in njegovi vladi, ki je bila — TITOVA . . .
Saj vemo, da je tudi v emigraciji mnogo nekdanjih partizanov in aktivistov, ki bi v objektivnem gledanju našli mesto v obeh taborih. Včasih pa le postane kar na mo,č nerodno, če najdemo ljudi, o katerih pišejo v domovini, ker so pač zelo zaslužni za ,.svobodo" in ,.izdajstvo" .. .
Če pa se bivši partizani zgražajo nad povojnim klanjem slovenskega proletariata, v prvi vrsti kmetov-domobrancev, vprašujem: 'SO' SE ZGRAŽALI VSAJ ŽE LETA 1945, ALI 'ŠELE 1990 ? ? ? Mi bo ..tovariš" dr. Ivan Matko dal zadovoljiv odgovor? — Ne boste me namreč prepričali, da nihče ni videl dolgih vlakov in stotin tovornjakov, ki so počez po Sloveniji vozili predane domobrance nekam, kjer so pač — ..izginili" ... Tudi partizanski stražarji, kot ,.tovariš" doktor, in izvršitelji ..izginotja" ne??? Tudi .junaški KNOJevci", kakor jih imenuje Dušan Željeznov ne? Gotovo niso junaško" streljali samo generala Leona Rupnika!!! Da pa ni vedel siromak Edi Kocbek, bom rad verjel, živel in umrl je kot koristno budalo.
Seveda pa ni upanja, da bi dočakali vso resnico; kljub prizadevanju ,.tovariša" dr. Ivana Matka in njemu enakih partizanov. Tisti, ki vso resnico poznajo, molčijo, so že napravili samomore, so končali v norišnicah .. ., ali pa so se zabubili v slonokoščene stolpe v domovini, v takoimenovani „poli-tični emigraciji" pa so SLOVENSTVO IN SLOVENSKO MIEDREVOEU-CIONARNO PROBLEMATIKO obesili na klin ...; vse po vzorcu črnogorskega Njegoša: ..NARODE, ŽJELJA MOJA! NARiODE, SNAGA MOJA! -----NARODE, ŠTOKO MOJA!"----------------
Imamo za seboj 45 let potvarjanja, laži, splošnega polivanja gnojnice po mrtvih, vagone knjig, ki so jih celo ..znanstveno" napisali ‘ljudje z bujno fantazijo v hlapčevski zvestobi partiji, pa vile, vikendice ob morju in v planinah, potovanja po tujini, na račun naroda-stoke ..prisluženo" premoženje fče je le bilo mogoče, še o pravem času naloženo v švicarskih in drugih tujih bankah) ... In sedaj? — Ko se je podrla stalinistična centrala v Moskvi, je pač treba nujno prilagoditi taktiko — ne pa nravi!
Mi pa, ki že 45 let zahtevamo RESNICO (vso resnico), smo si kajpak zaslužili samo nadimek fašist iz stalinističnega slovarja, ki ga tako pridno uporablja dr. Ivan Matko, v emigraciji pa iz istega razloga še nadimek — komunisti.. . Tako torej domobranci stojimo sredi konflikta med ..zmagovalci" in ,,premaganci" ..., kljub temu, da naši junaki niso bili nikoli premagani. PO VOJNI iSO JIH GOLOROKE POKLALI! In še to po zaslugi „reakcionarnih, kapitalističnih in imperialističnih Angležev", kakor so jih vsaj 5e do 22. junija lO’!! imenovali tisti, ki so se pripravljali na ,,parti-zovanje" ... So jih pač bolje poznali kot naši — ,,tradicionalni" politiki.
Tudi povojno klanje ne bi nikdar prišlo v javnost, če bi Angleži izro-
čili vse begunce, predvsem seveda vse domobrance. Domobranci smo se namreč organizirali v TABOR združenih slovenskih protikomunistov, ki nosi levji delež pri iskanju RESNICE, kakršna končno nezadržno prihaja na dan. {Grof Nikolaj Tolstoy jo je po naši zaslugi odkril svetu in začel našo pravdo. .., četudi mora za to plačati račun za „British justice" .. .) ZMAGALI SMO! DOMOBRANCI SO MRTVI ZMAGALI! Mi smo samo njihovo živo, zvesto orodje do konca. ■— —
Odkar se zavedam, so nam zabijali v glave, da smo Slovenci najbolj! kulturen narod, najbolj katoliški, najbolj civiliziran, najbolj demokratičen (že izza gosposvetskega prestola) narod na svetu. Šele komunistična revolucija, šele njena ..Osvobodilna Fronta“ nam je pokazala drugo podobo . .. Sedaj pa z grozo ugotavljamo, da smo ob polovici 20. stoletja bili že zadnji evropski kanibali. Česar si pri vsem poznanju naše medrevolucionarne stvarnosti še v najbolj morastih sanjah nismo mogli predstavljati, so nam sedaj z dokazi dopovedali iz — domovine. Ljubljanska MLADINA (št. 26 z dne 11. junija 10'90) namreč prinaša poročilo: LOGAŠKA KLAVNICA. (V LOGATCU SO PO OSVOBODITVI IZ DOMOBRANCEV DELALI KRVAVICE) .. Si to lahko predstavlja „tovariš“ dr. Ivan Matko, ki je celo volil Demos .. . ? — —
Za zaključek samo še odstavek iz mojega članka v ,,TABORTJ“ št. 7/ 1968 (torej pred 22 leti!) pod naslovom: UKRADENA ČAST. — „Ker pa je 20 let demokratične šole že čas, da obrodi kakšen sad, z vsem srcem upamo, da bo namen uspel. Tem bolj, ako se zavedamo, da 20.000 Slovencev, pobitih po vojni, nikoli sojenih in obtoženih, trohnečih v množičnih grobovih slovenskih gozdov, zahteva odgovor. Zakaj grobovi tulijo! Ne tulijo po malščevanju, ki je njihovo; tulijo po resnici, katere priče smo mi, slovenska protikomunistična emigracija! Zato je tudi naš molk — naša obsodba!"
Dr. Ivan Matko! če bi na Vaš dopis molčal, bi ta obsodba zadela tudi — mene ...
Demokracija ali prevara
Navdušenje, ki nas je prevzelo ob političnih spremembah v domovini po volitvah, se je začelo v nas počasi ohlajati. Vedno več ljudi se začudeno vprašuje: Kaj se je pravzaprav spremenilo? Zakaj je tako velik del uprave po štirih mesecih še vedno v komunističnih rokah? Važne ključne resorje, kot so notranja uprava, policija, vojska in finance, še vedno zasedajo komunisti. To je skoraj vse, kar v politiki kaj pomeni. Sedanji večinski nekomunistični vladi so blagovolili dovoliti samo vlačenje bankrotiranega gospodarstva iz blata, v katerega ga je pahnil prejšnji rdeči režim. Pa še pri tem na vse načine nagajajo in rušijo, da bi čimprej lahko „dokazali“ nesposobnost nekomunistične vlade.
Res se danes lahko prosto piše o starih grehih in zločinih KF', toda
— kdo od	teh grešnikov je ibil že poklican na odgovor?	Do zdaj	še	nihče;,
ker imajo	menda obljubo, da se jim ne bo nič neprijetno	zgodilo.	Za	to ob-
ljubo so jim stari gadje dali protiuslugo: demokracijo imate lahko, ampak* oblasti vam ,pa ne damo!... Tega se zdaj tisti, katere je narod na volitvah potisnil za cesto, krčevito drže in še naprej nemoteno rovarijo izza političnih kulis. Zato je toliko perečih vprašanj, ki bi jih morala nova vlada rešiti takoj po prevzemu oblasti, obtičalo v starih kolesnicah.
Pogosto slišim ugovor, da se vse ne da spremeniti kar čez noč. To stoodstotno drži, toda prva naloga novih gospodarjev bi morala biti, da svojo hišo pospravijo in očistijo. Komunisti so po ,.osvoboditvi" v nekaj dneh odslovili vse uslužbence in jih nadomestili z nepismenimi hlapci in nesposobnimi revolucionarji, samo če so znali s partijo tuliti v en rog. S tem so	uspeli. Zakaj se ne more nova vlada učiti	od njih!	V	dobro-
narodu in	vam samim vam iskreno želim spoznanje,	da se klin	izbija
s klinom ne pa z gobo. Demokracija ne more uspeti, če zanjo ,,dela“ en' sam komunist, kajti ti ljudje imajo svojo vero, svoje zakone, in poznajo samo svoj posebni svet, za katerega delajo, legalno ali ilegalno.
Zdaj, ko vam je narod na volitvah izrekel zaupnico, je čas za graditev novega sveta. Komunisti so podrli stari red in so na teh razvalinah tudi ostali, ker jih narod ni sprejel in podprl. Vi imate narod na svoji strani, zato kot en mož vsi korajžno na delo za novo demokratično Slovenijo!
Veliko žegna in uspehov vam želi	Stane plešlko> Kanada
Slovensko narodno svetišče v Kočevskem Rogu
SiLOVENSKI ŽUPNIJSKI URAD SEEUSORGEAMT DER SLOVVENEN Stafflenbengstr. 64 7 STUTTGART 1 Tel. (0711) 23-28-91
Potni čekovni račun: Postscheckkonto Stuttgart 1059 96-700
13. 8. 1990..
Spoštovani,
v doglednem času bo gotovo nastalo vprašanje, kje in kakšen spomenik naj bi sc postavil v spomin padlim in pomorjenim slov. domobrancem.
Zdi se mi primerno, da damo tozadevni predlog tudi preživeli domobranci, oziroma politični begunci.
Po mojem mnenju bi bilo treba postaviti v Kočevskem Rogu narodno svetišče, spomenik narodnim in verskim mučencem, katerih med umorjenimi ni manjkalo.
Ko sem o tem razmišljal se mi je porodila misel, ki jo prilagam na
o	o
o	o
o	O
posebni skici. Če bi jo vzel v roke arhitekt z upoštevanjem vseh okolnosti in možnosti, bi morda obrodila primeren sad. Važno pa je, da ‘bi se slovenski arhitekti sploh ukvarjali s tem problemom, če bi končno uspel kak arhitekt iz emigracije, bi bila to čast za nas vse.
Preživeli domobranci in vsi politični begunci bi lahko prispevali svoj delež s tem, da bi ta načrt propagirali in začeli takoj z nabiranjem denarja. Ako bi se v 10 letih načrt z našim sodelovanjem in pristankom ne uresničil, bi imel vsak darovalec pravico, da dobi vloženo vsoto povrnjeno, kar bi lahko tudi testamentarično komu zapustil.
Ne bi bilo prav — tako je moje mnenje >—, da se v Sloveniji pač nekje in nek spomenik postavi. Žrtve so vredne, da se jih spominjamo v največji možni meri. Njihovo geslo BOG - NAROD DOMOVINA je temeljna podlaga za preživitev našega naroda.
Železo se kuje, dokler je žareče! Trenutno velja to tudi za uresničenje načrta glede narodnega svetišča v Kočevskem Rogu.
Razmislimo o tem in začnimo z delom! Treba bi bilo postaviti tozadevni odbor za Argentino, USA, Kanado, Avstralijo in Evropo, če ni drugega, sem pripravljen prevzeti koordinacijo.
Lep P°ZdraV	Ciril Turk kr.
IDEJNI TLORIS PREDLOGA ZA SLOVENSKO NARODNO SVETIŠČE V KOČEVSKEM ROGU.
Legenda:
A)	Glavni vhod v svetišče z mogočno kolonado.
B)	Zvezdni prostor notranjega svetišča.
C)	Steklena plošča nad grobom (kostnica).
C)	Oltar.
D)	Zakristija.
E)	Stranska vrata.
,F) Prekrit zunanji prostor med zvezdnimi konicami (barve!).
G)	Prekrita kolonada, ki je s stranskimi vrati povezana s svetiščem (za velike shode).
H)	Zvonik,
I)	Zunanje stene zvezdnatih sten — prostor za montiranje plošč z imeni grobišč in imeni žrtev.
Opomba: — Vse zunanje in notranje stene naj bi bile obložene z marmornatimi ploščami? — Notranji prostor za 1.000 ljudi; skupaj s kolonadno streho za 5.000 ljudi.
Simbolika predloga:
1)	šesterokraka zvezda: 6 glavnih morišč (Rog, Teharje, Hrastnik, Brezarjevo brezno, Grčarice, Jelendol... treba šele odločiti) ih hkrati muče-niška krona. — Nad zvezdnim ogrodjem — naj nebo sprejme te žrtve.
2)	Trikotni zvonik: BOG - NAROD - DOMOVINA.
3)	Središče zgradbe je jama z žrtvami, ki najdejo povezavo z žrtvijo na oltarju.	C. T. 13. 8. 1990.
\ l sf MRTVI
f Marjan Kocmur
V zavetišču sv. Vincencija v Lanusu — Buenos Aires je po dolgi in težki .bolezni umrl 9. oktobra 1990 Marjan Kocmur — ,,Franc Ižanc“.
Po poklicu je bil fotograf, star 76 let. Veliko je pisal in objavljal svoje protikomunistične spise pod imenom ,,Franc Ižanec“. Napisal in uredil je štiri knjige „Odprti grobovi".
Pokopan je bil v Pilarju. Ob odprtem grobu se je od njega poslovil lic. Ivan Korošec.
Naj počiva v miru v argentinski zemlji.
Sorodnikom naše sožalje!
f Jože Podlogar
Rojen v Velikih Laščah 1914 je umrl 15. oktobra 1990, po dolgi in hudi bolezni na svojem domu v San Justu — Buenos Aires, soborec Jože Podlogar.
Bil je velik protikomunist in hraber domobranec na postojanki v Pijavi <Gorici. Pokopali smo ga na pokopališču Villegas — Buenos Aires.
Zapušča ženo Marijo in številne sorodnike.
V imenu odbora Rožmanovega doma naše iskreno sožalje ženi Mariji, ki že vrsto let nesebično dela na vseh prireditvah v Rožmanovem domu!
Zadnje čase je umrlo veliko protikomunistov, zato se jih v tej številki Tabora spominjamo le z nekaj vrsticami.
Dne 25. septembra 1990 je umrl po težki bolezni v Windsorju, Kanada Janez Jakše — bratranec gospe Mimi Martinčič.
Pokojni je bil zvest naročnik Tabora in je večkrat daroval za socialne ustanove.
Naj počiva v miru v kanadski zemlji.
Dne 11. oktobra 1990 je na otoku Formoza — Kitajska, umrl znan zdravnik, kirurg dr. Janez Janež.
Pokojni se je čudežno rešil iz vrnjenega domobranskega transporta. Po kratkem bivanju v Argentini se je podal kot misijonarski zdravnik na Daljni vzhod. Dočakal je 77 let.
Tu -v Argentini pa so umrli sledeči:
.20. oktobra 1990 Ludvik Osterc — star 72 let.
21. oktobra 1990 prof. Slavko Zupan — star 74 let.
26.	oktobra 1990 Valentin Pintar — star 70 let.
27.	oktobra 1990 Miloš Prelog — star 85 let.
Janez Duhovnik
SPOMINI s primorski;
(Nadaljevanje)
Tik pred nočjo smo pridržali do prve hiše; ker se nam je zdela precej prostorna, smo ji takoj določili prirastek k njeni vsebini. Na pragu se je pojavila mlada žena, kateri se je pridružilo dvoje rdečeličnih in plavolasih otrok in se prestrašeno obešalo na mamino krilo. Začudila se je, ko jo je Langus prosil za dovoljenje, da stopimo v hišo, da bi si pogreli premra-žene ude. Bržkone je bila navajena partizanskih cbiskoiv, ki jim morda niti na misel ni prišlo do takšne vljudnosti.
Škrbec je že pred prihodom v Zadlog določil dvoje straž; eno na zahodni in drugo na vzhodni strani edine ceste, ki je peljala skozi to vasico. Z mitraljezem in pomagačem sva bila določena za vzhodno stran. Vgnezdila sva se v skupino borovcev, ki so rastli ob cesti ter nama s svojimi redkimi iglastimi listi nudili le nekaj prijetnosti.
Opolnoči smo izmenjali straže. Zleknil sem se na ležišiče soborca, ki me je zamenjal na straži, in po nekaj minutah trdno zaspal. Naslednjega dne sem po pripovedovanju soborcev zvedel, da so moža te mlade gospodinje v jeseni prisilno mobilizirali partizani, in od takrat ni imela nobene novice od njega. Baje je bila Gradnikova brigada, ki ga je odvlekla. Tej brigadi bi se 'bolje prilegalo ^Olimpijska brigada", saj so bili vsi izvrstni tekači; posebno, kadar smo jih podili.
Ob jutranjem sivitu naslednjega dne smo znova, popolnoma okrepčani, nadaljevali pot, ki pa že ni bila tako izrazito hribovita, proti Idriji. O partizanih ne duha, ne sluha. Ker so si ti pohodi na moč podobni, nima smisla, da bi natančno opisoval to bolj stezo kot pot do Idrije. Zadnje tri kilometre pa smo spet naleteli na plundrasto cesto, in končno ob štirih popoldan Vkorakali v Idrijo. To mestece je slovelo, in iše danes slovi, po svojem živosrebrnem rudniku, pa tudi čipkarska obrt je na najvišji stopnji.
Hiše so se veliko bolj tiščale med seboj, kot v Ajdovščini, pa tudi vrveža je bilo vež. Nastanili smo se v dvonadstropni vojašnici na severni strani mesta- Tik po večerji so nas ..obiskali'1 sovražni ..zavezniški" avioni, ki so imeli piko np. številno nemiško posadko, ki je bila na oddihu v tem pri-
jaznem mestecu. Poškropili so po vojašnicah s kroglami majhnih topičev, ki so bile silno učinkovite. Nekega Nemca je ta petnajst centimetrov dolga in kot cigara debela krogla zadela v prša; od njega je ostala ena sama kepa mesa; nekemu civilistu pa je kratkomalo odtrgalo nogo.
Nemški ,Jštab“ se je nahajal na povsem severni strani mesta, približno v sredini malega griča, poleg njega pa je biio izvrtano protiletalsko zaklonišče v hrib. Med nami je bilo nekaj takih, ki smo prvič doživeli tak napad; zatekli smo se pod vijugaste betonske stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje. Ta napad je trajal de nekaj minut in sirena je kmalu nato zatulila konec nevarnosti.
Nemške protiletalske obrambe v Idriji praktično ni bilo. Vdali so se v usodo, kajti slutili so, da se vojna bliža h koncu, nekateri pa so le upali, da pravočano presenetijo svet z atomskim orožjem.
Nemci so ljubosumno gledali na ta prirastek vojaštva v Idriji, ko pa so zvedeli, da bomo udarili na Vojsko in nato odlili, odkoder smo prišli, jim je pač ugajalo, in izginili so njih mrki pogledi, nadomeščeni s prijaznim nasmehom.
Obetal se je lep dan. Tudi nekaj južnega vetra nas je objelo, ko smo naslednjega dne odrinili na pot. Do Hleviike planine je še kar šlo kljub temu, da smo se vzpenjali po izhojeni snežni poti. Od tu smo zavili med dvema gozdovoma proti severovzhodu, in opoldne prepoteni in izmučeni dospeli v Vrh jame. Če ne bi imeli orožja, bi lahko primerjali ta pohod z nedeljskim izletom v hribe (seveda poleti). Nobenega strela, brez tolovajev, le hrana je bila različna in seveda slabša. Namesto kranjskih klobas, v trdo kuhanih jajc in ljubljanskih „išunken žemljah*', smo se morai zadovoljiti s komisom in konzervami mrzlega kuhanega krompirja- K sreči smo imeli nekaj konzerv svinjske masti, s katero smo zabeljali polento, ki je na Krasu ni manjkalo kljub vojnemu času.
Čakala nas je poslednja gorska vzpetina, da dosežemo tako zaželeno Vojsko. Tam smo nameravali prenočiti in se spustiti naslednjega dne po najkrajši poti nazaj v Idrijo.
Sonce je že utonilo za Mrzlo rupo in mrak nas je zajel kak kilometer pred vasico. Bili mo tako sigurni, da je Vojsko brez tovarišev, da nismo niti izvidnice poslali naprej. Na nebu je sijal zadnji krajec, ki sc je takrat nahajal v znamenju „strelca“. če bi bil sovražnik v vasi, bi nas težko opazil. Počakali smo, da se popolnoma temni, in se jedi v napadalnem obroču bližati prvi hiši.
V temi je zakresalo; dolg rafal angleške strojnice nas je prebudil iz dolgočasnega premikanja in nas kot na povelje pritisnil k tlom.
,,Konično!", je vzkliknil nekdo. Te krogle so imele dvojno detonacijo: prvič ko je odžvižgala iz strojnice, in drugič, ko je udarila v kak predmet. Kdor ni poznal tega orožja, se je ne malo zmedel, prepričan, da se sovražnik nahaja v njegovi neposredni bližini. Nas pa, ki smo se skoraj dnevno srečavali s tem orožjem, to pokanje ni zbegalo)...
Luč, ki je sevala skozi okno prve hiše, je na mah ugasnila. Preko hišnih vrat se je vsul na dvorišče kup rdečih, katerim se je pridružila bežeča zaseda, ki nas je na tako nevljuden način pozdravila. Tem lumpom pa so se še pridružili tovarilši iz ostalih hiš in staj ter zdrveli, kolikor jim je pač zasnežena krajina dopuščala, proti 'bližnjim, s smrekami zasajenim hribom. Noč ima svojo moč, pravi pregovor- Partizani so bili prepričani, po poročilih kakega kurirja, da nas je nad tristo; zatorej ta beg. Dospeli smo do prve hiše, oziroma dolge staje, brez vsakega strela. To je sigurno še bolj zdražilo rdeče. Ta h’ev je bil dolg kakih 15 metrov, z 'betoniranim tlom, s koriti brez vode in jaslimi brez krme. To se nam je zdelo povsem razumljivo, saj ta prostor, v katerega bi lahko naselili preko deset glav goveje Živine, vsega tega ni potreboval. Pri zadnjih jaslih pa smo opazili velik svež kravjek; kje je las nik tega ponesnaženja, pa smo kma'u doznali.
Drug za drugim smo se zrinili v hišo in zaman irkali z očmi gospodarja, da nam dovoli prenočitev. Na mizi v hiši (hilša je na deželi jedilnica) smo na veliko veselje zagledali dva velika goveja stegna; po velikosti smo sodili, da sta volovska. V peči, ki je služila tudi kot kuhinja, se je grela voda v štirih velikih piskrih. Obetali smo si okusno večerjo, medtem ko si bodo partizani tam v gozdu lizali prste. Bil sem tako utrujen in zaspan, da nisem več vzdržal; skobacal sem se na pravo kmečko peč, ki pa je bila tako vroča, da sem si moral z rokami podložiti zadnjico. Ne vem ali sem se bogsigaivedi koliko časa pozneje prebudil zaradi opekkn na rokah, ali od strelov in krogel, ki so udarjale v zunanjo steno hiše in dva mala okna.
Kot preje partizani, smo pogasnili leščerbe ter brez vsake naglice zapustili hišo skozi zadnja vrata na koncu veže. Nafia straža, ki e tičala v snegu blizu hleva, je seveda takoj odgovorila rdečim in zače’a spuščati kratke rafale z nem'k'm „42“, medtem ko smo se mi razpostavili v hranilno črto. Langus, kot dober matematik, je po streljanju ugotovil, da je nad sto te drhali. Streljanje se je nadaljevalo še dolgo v noč; partizani pa so nas ce’o psovali z vsakovratnimi priimki in nas vabili k njim-
K sreči nismo imeli nobenega ranjenca, kljub temu, da so nas krogle še precej dobro iskale. Langus je uvidel, da s tem streljanjem nikamor ne pridemo, in ko bodo partizani ob jutranji zori zaznali naše število, /bodo z vso silo navalili na nas. Ker so bili številčno dvakrat močnejši in je bilo njih orožje veliko bolj učinkovito, je sklenil, da mirno oddidemo brez tako zaželjene goveje juhe. Predstavljali smo si veselje partizanov, ko bodo opazili, da nas ni, in bodo pospravili zasluženo večerjo za zajtrk.
,,'Čemu nismo jurišali na njih?“ sem pomislil; mogoče bi jih le pognali dlje v hosto; toda koliko bi bilo ranjenih med nami in celo kak mr. tev? Uvidel sem, da je imel poveljnik prav. Vojsko smo zasedli, kot je bi’o v našem načrtu, le goveja juha s svojim mesnim pridenkom je potovala v rdeče želodce.
Od 1. 9. 1990 do 15. 10.	1990		( vdol.)	
			Slak Florjan 		110
Rožmanov dom:				
	Austral — A		Socialni sklad Tabor:	
Kromar Boris 			5.000	(v dol.)	
Benedičič Miha 			35.000	Stanisa Frank 		8
Jenko Janez 			5.000	Cerar Jože 		8
Mustar Stane 			25.000	Kastelic Ludvik 		8
Šeme Jože 			10.000	Šušteršič Janez 		8
Češarek Nande 			5.000	Palčič Ivan 		8
Rev. Guštin Jože 			5 000	Malevič Anton 		10
Bavec Janez 				5.000	Demšar Janko 		3
Miklavc Prane 			5.000	GEORGINA TOLSTOJ SKLAD:	
Marinčič Janez 			20.000	(v	dol.)
Boc Mi’an 			5.000	USA	
Pengov Margarita . . .,		15.000	Zupančič Hinko 		100
Peternelj Majda ... .		5 000	Zajec Milan (tretjič) v spomin	
Pet rndj Jože 			20.000	na pobite brate 		100
Kocmur Boštjan 			5.000	Dejak Franc (tretjič) 		100
Svetlin Karel 			5.000	Cendol Anica v spomin dveh	
Košir Jože 			5.000	bratov in očeta Drobnič ...	100
Dr. Pezdirc Lado 			5 000	Vrhovnik Vinko (drugič) 		60
Potočar Milena 			15 000	Cimerman Polde 		50
Fink Nada 			10 000	Zupančič Jože - Minnesota ....	50
Fink Marta 			10.000	Slak Minka ob smrti moža Jer-	
Dobiček pri kosilu 26.	8. 90		neja 		50
v Rožmanovem domu	3.444.000			Ferkulj Frank v spomin na po-	
Ob 15. obletnici smrti	stare-		morjene brata Janeza in Kar-	
ga očeta Ignacija Frančič:			la in bratrancev 		50
Matičič Tomaž 			25.000	Berkopec Ivan (drugič) 		28
Tiskovni sklad Tabor;			Kanada	
	Austral — A		Sterle Frank - \7hite Rock ...	200
Mivšek Anton 			5 0-0	F. L. C. v spomin na Jankota	
N. N., Hurling-ham . ..		20 000	Svete 		IftO
Hribar Marjan 			20.000	Koščak Frank 		32
Prodaja knjig 			70.000	Strojin Ana v spomin na Jer-	
Tekavcc Ciril			20.000	ne'a S ak		20
TARIFA RFD*fr>IOA	
Conceslčn	N? 1596
FPANOUEO	PAGArO
ConcesKn	N9 2619
Registre Nacional de la Propledad Intekctual No. 183.721.