KOMENTAR Heidegger in nacizem: ponovno odprt primer »V poznanih delih Martina Heideggerja ne najdemo niti ene antisemitske vrstice,« je lahko še lani zapisal Hadrien France-Lanord, francoski interpret mojstra iz Nemčije. Če preletimo Heideggerjev Rektorski nagovor, njegove poslanice nemškim študentom in druga že dolgo znana besedila, ki jih je napisal v kratkem obdobju svoje javne podpore Hitlerjevemu režimu, bomo zares zaman iskali omembo Judov. Ta diskretni molk je mnogo privržencev Heideggerjevega mišljenja razumelo kot olajševalno okoliščino, kije njegovo zavze- manje za nacionalsocializem oddaljilo od glavnega toka nacističnega rasizma. Toda z nedavno objavo prvega dela Črnih zvezkov ("Schwarzen Hefte), mišljenjskega dnevni- ka, ki ga je Heidegger pisal od začetka vojne do sedemdesetih let, je ta obramba izgubi- la podlago. Zvezki spregovorijo o judovski »zmožnosti preračunavanja«, »daru za šte- tje«, »brezsvetnosti« ter o »dokumentih«, ki pričajo o »internacionalnem judovstvu [tj. sionistični zaroti]«. Po njihovi objavi je mo- ral France-Lanord spremeniti svojo sodbo in med tarče Heideggerjeve kritike modernosti vključiti tudi Jude: »[v Zvezkih/ najdemo kritiko judaizma, krščanstva, nihilizma, toda tudi amerikanizma, angleškega impe- rializma, boljševizma in celo nacizma - vsi ti 'izmi' so na različnih mestih vključeni v isto kritiko Machenschaft,« tj. totalne, pla- netarne vladavine moči ali »mahinacije«, v kateri se je po Heideggerju dovršila moder- na metafizika. To izenačevanje političnih nasprotij je seve- da znano Heideggerjevim bralcem. V Uvo- du v metafiziko, napisanem po seriji pre- davanj iz leta 1935, je Heidegger dejal, da sta »Rusija in Amerika metafizično isto«: dve navidez zoperstavljeni velesili sta v re- snici zgolj izvrševalki iste stopnje zgodovine biti, v kateri postane vse bivajoče - stva- ri narave in kulture, človeške zmožnosti in duh, nacionalna rasa - le zaloga vselej raz- položljivih sredstev za večanje moči zaradi moči same. Ker je vse bivajoče na ta način postavljeno v funkcijo zalaganja moči z ve- dno že predvidenimi pripomočki njenega povečevanja, postane temeljni zakon Rusije in Amerike »enoformnost« predvidenega in razpoložljivega. Vemo, da seje ta filozofska analiza povsem prilegala tedanji kulturni kritiki, kije v Sovjetski zvezi in ZDA videla dva kraka klešč konformizma, med kateri- mi seje znašla stara Evropa. Šokantna no- vost Črnih zvezkov bi tedaj bila v tem, da poleg boljševikov in Američanov kot nosil- ce Machenschaft izrecno dodajo tudi Jude, ki bi s svojo preračunljivostjo nastopali kot akter v svetovnem konfliktu. »Svetovno judovstvo,« piše izdajatelj Zvezkov Peter Trawny, »Heidegger obravnava kot eno iz- med moči /eine MachtJ v internacionalni konstelaciji sil druge svetovne vojne«. Toda predpostavke te interpretacije se zdi- jo vprašljive. Že pred začetkom vojne je na- mrečpostalo Heideggerju jasno, da brezpo- gojna razpoložljivost ali, rečeno z Ernstom Jungerjem, »totalna mobilizacija« vsega bi- vajočega v funkcijo večanja moči postavlja pod vprašaj samo smiselnost pojma »akter- ja« ali »strani« v spopadu. Če mora biti v funkcijo stopnjevanja moči postavljeno vse, vključno z rasnimi dispozicijami, če se lahko navsezadnje tudi od samega naroda toleri- ra le tisto, kar pripomore k večanju moči, potem ni več, strogo rečeno, »nikogar«, ki bi stal zunaj moči in jo v tem smislu tudi sploh lahko posedoval. Niti rasa niti naro- dnost ne moreta več tvoriti akterja ali no- silca moči: »Nega rase je ukrep moči. Zato ga lahko bodisipotrdimo bodisi zavrnemo,« pravi Heidegger v Zgodovini biti, napisani sočasno s prvim delom Zvezkov. In ker ne obstaja ničesar v »nosilcu moči«, česar bi ne bili pripravljeni opustiti zavoljo stopnjeva- nja moči same, Heidegger sklene, da »moč ne potrebuje nosilcev in česa takega sploh ne more imeti«. Analiza Machenschaft po- kaže, daje v skrajni dovršitvi modernosti - tj. v dobi »totalne vojne« - edini resnični subjekt moči navsezadnje moč sama, v kateri se razpusti vsaka rasna, nacionalna, politična identiteta. Črni zvezki soglašajo s temi analizami: po Heidegger j evih krutih besedah vodi nebrzdano sledenje rasnemu principu (tj. rasni vzreji v skladu z zahtevo po večanju moči) natanko v popolno izgubo rase (vollständige Entrassung), ki so seji lahko Judje tako dolgo izogibali samo zara- di svoje »računarske obdarjenosti« (rechne- rische Begabung). Heideggerju je njegova lastna diagnoza dovršitve modernosti pre- prečila, da bi še videl v rasi, etniji ali na- rodnosti nosilko jasno določljive identitete: nasprotno, če je v vojnih letih uporabljal nacionalne oznake, jih je evociral le za to, da bi jih hip kasneje razpustil v indiferenci metafizike moči. Je to poskus ekskulpacije? Ne. Če hočemo razumeti resnični domet Heideggerjeve krivde, se Črnih zvezkov ne smemo lotiti iz perspektive identitetne politike, temveč moramo znova odpreti Rektorski nagovor, resnični, že dolgo znani dokument njegove javne podpore nacizma. • 56 RAZPOTJA