Narodna in univerzitetna knjižnica ▼ Ljubljani k 723UO □□□□□□□□□□□□ Glasilo Komunistične partije Slovenije V1C|I prinaša dnevno Informativne vesti in aktualne članke politične, kulturne in gospodarske vsebine Nedeljska priloga „Vptašanio naših dni" nittuiiuiiiiiitiiiiHiiuiifitiiiiiiiiiiiiiiniiiiiuiiiiiiiiiiiHiiiiiitniiiitiitiniMniiiiiiHiiMiHiiiiiiHiiiiiiEitiiiniiiiiiiimiiimiiniiiiiHtiiMtiMfHniitiiiiniiiiiiiiiiiiinii UredniStvo: Ljubljana, Kopitarjeva 6 Uprava: Ljubljana, Kopitarjeva 2 Telefon uredništva in uprave: 52-61 do 52-65 Telefon naročninskega oddelka: 30-50 Telefon oglasnega oddelka: 36-85 Štev. čekovnega računa: 60-4045-22 Naročajte „Ljudsko pravico" In oglašujte v nje)! KOLEDAR OSVOBODILNE FRONTE SLOVENIJE v 1948 UREDIL IGNAC KOPRIVEC Izdal in založil Slovenski knjižni zavod v Ljubljani Tisk in klišeji tiskarne Ljudske pravice ‘"'^Ljubljani #723u£ UW/W> PRESTOPNO LETO 1948 ima 366 dni. Prične se s četrtkom, konča pa s petkom. Astronomski letni časi leta 194$: Pomlad se prične 21. marca ob 18. uri. Poletje se prične 22. junija ob 13.12. uri. Jesen se prične 23. septembra ob 3.36. uri. Zima se prične 22. decembra ob 22.48. uri. Lunine mene: Mlaj: Luna je nevidna. Mlaj — prvi krajec: Luna se začne kot tenak srp pojavljati na večernem nebu, zahaja čedalje pozneje. Prvi krajec: Polovica lune'je osvetljena, sveti do polnoči, nato zaide. Š č i p : Polna luna izide zvečer, sveti nato vso noč in zaide zjutraj. Š č i p — zadnji krajec: Osvetljena plošča se manjša, vzhaja pozno zvečer in sveti do jutra. Zadnji krajec: Polovica lune je osvetljena, vzhaja o polnoči in sveti drugo polovico noči. Zadnji krajec — mlaj: Luna je vidna zmerom pozneje na jutranjem vzhodnem nebu. Znaki lunine mene so: Mlaj • Prvi krajec > Ščip ali polna luna ® Zadnj! krajec 6 Mrki: Sonce mrkne dvakrat, dne 8. maja in 1. novembra popolnoma, toda pri nas nevidno. Luna mrkne tudi dvakrat, delno dne 24. aprila pri nas nevidno In dne 18. oktobra ob 0.54 uri, pri nas vidno. « . ■ -V • ' l •' ■ .. •' : •. ‘ f DRŽAVNA HIMNA FEDERATIVNE LJUDSKE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE CEDOMIR MINDEROVIC Smelo smo pošli, iz mraka i strave, Kroz krvavu buku, u bitaka dim! Bratstvo, jedinstvo da pobedu slave! Da slobodna — zasjaš lepotama svim! Republiko naša, pod suncem slobode, Duh Tvoj u veko ve nek ponosno s ja! Putevi slave nek Te večno vode, I steg Tvoj nek samo za pobedu zna! Nad delom radnih i ponosnih ljudi, Slobode nek blista naš plameni znak! Armije naše granitne su grudi, Naš juriš za Tebe ko oluj je jak! Republiko naša, pod suncem slobode, Duh Tvoj u vekove nek ponosno s ja! Putevi slave nek Te večno vode, I steg Tvoj nek samo za pobedu zna! * Napred i nap red! I nikada robom! Sve-slavnija, jača, na putu si tom! Zavete palih mi čuvamo s Tobom, Da večito srečan i naš budeš doml Republiko naša, pod supcem slobode, Duh Tvoj u vekove nek ponosno s ja! Putevi slave nek Te večno vode, I steg -Tvoj nek samo za pobedu zna! PREDSEDNIK VLADE FEDERATIVNE LJUDSKE REPUBLIKE JUQOSLAVIJE MARŠAL JOSIP BROZ-TITO « JANUAR 7. 1943 se je pričel veliki nemški napad na Pohorski bataljon, ki ie nal do poslednjega moža življenje za svobodo domovine. 12. 1942. se je pričela Druga sovražna ofenziva proti narodno osvobodilni vojski Jugoslavije. 14. 194S je bil osnovan v Beogradu Vseslovanski komitet. 17. 1945 se je pričela četrta sovražna ofenziva proti narodno osvobodilni vojski Jugoslavije. 21. 1924 je umrl Vladimir lljič-Lenin, veliki vodja delovnega ljudstva in organizator Sovjetske zveze. 23. 1178 je bil rojen Oton Župančič, slovenski pesnik. 50. 1946 je Ustavodajna skupščina sprejela Ustavo FLR Jugoslavije. FEBRUAR 3. 1758 je bil rojen Valentin Vodnik, slovenski preroditelj in prvi slovenski pesnik. I. 1849 je umrl v Kranju dr. France Prešeren, največji slovenski pesnik. 10. 1847 je umrl Aleksander S. Puškin, največji ruski narodni pesnik. 12. 1944 so Nemci pričeli ofenzivo proti Zapadno-koroškemu odredu. IS. 1945 so enote NOV in POJ osvobodile Mostar. 17. 1944 je prišla sovjetska vojna misija v Vrhovni štab NOV In POJ. fj m N i i hi MAREC. 2. 1942 je bila ustanovljena v čaj-niču II. proletarska brigada. Sestavljena je bila iz srbskih partizanskih enot. 10. 1944 je bil osnovan politični ko-mitet narodnega osvoboje-nja Grčije. 14. 1883 je umrl Karl Marx, ustanovitelj znanstvenega komunizma ter genialni učitelj in voditelj svetovnega proletariata. 15. 1942 se je pričela Tretja ofenziva sovražnikov proti NOV in PO Jugoslavije. 19. 1945 je pričel sovražnik ofenzivo na osvobojeno ozemlje Slovenskega Primorja. 30. 1942 je izšla pismena odredba o formiranju manjših partizanskih enot v odrede in grupe odredov. m *k?y; APRIL I. 1947 je pričela mladina graditi progo šamac—Sarajevo. s. im je stopila Rdeča armada v Prekmurju na slovenska tla. t. 1941 so Nemci In Italijani napadli Jugoslavijo. II. 1945 je bila podpisana pogodba o prijateljstvu, medsebojni pomoči in povojnem sodelovanju med Sovjetsko zvezo in FLR Jugoslavijo. 14. 1945 so sile Jugoslovanske ar-mije prebile sovražno fronto v Sremu. 22. 1870 je bil rojen Vladimir lljlč-Lenin, veliki borec za pravice delovnega ljudstva. 27. 1941 je bila ustanovljena OF slovenskega naroda. 29. 1945 so vdrle enote IX. korpusa Jugoslovanske armije ponoči v Trst in zavzele Opčine. iwl v,* V* 1. 1946 je pričela mladina iz vse Jugoslavije graditi mladinsko progo Brčko—Banoviči. 2. 1945 so enote Rdeče armade zasedle Berlin. 5. 1818 je bil rojen Karl Marx. 8. 1945 so enote Jugoslovanske ar-mije osvobodile Zagreb. 15. 1945 se je pričela Peta sovražna ofenziva proti NOV in PO Jugoslavije 2«. 1944 se je pričela Sedma sovražna ofenziva proti enotam NOV in PO Jugoslavije. 51. 1945 se je pričela zgodovinska bitka v dolini reke Sutjeske. 9. 1943 je bil v Peti ofenzivi v Sutjeski tov. Tito ranjen v roko. 10. 1942 je bila velika sovražna ofenziva na Kozaro planino. 15. 1942 je bila osnovana prva brigada na Hrvatskem. 10. 1933 je bil po trockisti£no-buha-rinskih morilcih ubit Maksim Gorki, slavni ruski pisatelj. 19. 1942 je bila pri vasici Ljubinje v Vzhodni Bosni osnovana 1. čf-nogorska brigada. 22. 1941 je bil v okolici Siska na Hr-vatskem osnovan prvi partizanski odred. JULIJ 1. 1945 je bil osnovan Glavni štab NOV in P03 za Vojvodino. 7. 1941 se je pričel v Srbiji oborožen upor proti okupatorju. 9. 1942 je na Temenici padlo prvih 21 partizanov kot žrtve bra-tomorilskega belogardističnega pokolja. 15. 1941 se je pričel oborožen upor Črnogorcev proti okupatorju. 27. 1941 se je pričela ljudska vstaja proti okupatorjem na Hrvat-skem ter v Bosni in Hercegovini. AVGUST 1. 1943 so bile v Ljubljani velike demonstracije proti italijanski okupacijski oblasti. I. 1941 je bil osvobojen Dolnji La-pac, prvo okrajno mesto na Hrvatskem. 6. 1941 se je z napadom na nemško kolono pričela partizanska borba na Majevici in v Sen-beriju. II. 1941 je bil ustanovljen I. partizanski odred Dalmacije. 14. 1942 so Italijani začeli veliko roško ofenzivo proti silam NOV in PO Slovenije. 30. 1935 se je pričelo v Sovjetski zvezi stahanovsko gibanje. Rudar Stahanov je tega dne nakopal 102 m3 premoga. mam j v p 15 TOREK VID 16 SREDA BENO 17 ČETRTEK BODIN 18 PETEK BOGDAN 19 SOBOTA MILEVA 20 NEDELJA SILVERIJ 21 PONEDELJEK ALOJZIJ 22 TOREK MILOŠ ® 23 SREDA VIŠESLAV 24 ČETRTEK JANISLAV 25 PETEK HINKO 26 SOBOTA RUDOLF 27 NEDELJA LADISLAV e 28 PONEDELJEK ZORANA 29 TOREK PETER IN PAVEL 30 SREDA LUCINA če rožnika sonce pripeka, pohlevno deži, obilna obeta se žetev, obilo strdi. če na sv. Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. če trs pred sv. Vidom ocvete, se dobrega vina nadejati smete. 1. Vzhod ob 4. uri 13 min., zahod ob 19. uri 54 min., dan je dolg 15 ur 41 min. 15. Vzhod ob 4. uri 24 min., zahod ob 19. uri 47 min., dan je dolg 15 ur 23 min. 31. Vzhod ob 4. uri 40 min., zahod ob 19. uri 31 min., dan je dolg 14 ur 51 min. JULIJ 1 ČETRTEK BOGOSLAV 2 PETEK MANICA 3 SOBOTA NADA 4 NEDELJA URH 5 PONEDELJEK CIRIL IN METOD 6 TOREK BOGOMILA • 7 SREDA BENEDIKT 8 ČETRTEK MILOJKA 9 PETEK VERONIKA 10 SOBOTA LJUBICA 11 NEDELJA OLGA 12 PONEDELJEK MOH. IN FORT. 13 TOREK DRAGAN * 14 SREDA SVOBODIN 15 ČETRTEK VLADIMIR 16 PETEK VALENTIN 17 SOBOTA ALEŠ 18 NEDELIA MIROSLAV 19 PONEDELJEK VINCENC PAVL. 20 TOREK ČESLAV 21 SREDA / ZORA ® 22 ČETRTEK MARIJA MAGD. * 23 PETEK APOLINARIJ 24 SOBOTA KRISTINA 25 NEDELIA JAKOB 26 PONEDELJEK ANA 27 TOREK DUŠAN C 28 SREDA ZMAGOSLAV 29 ČETRTEK MARTA 30 PETEK VITODRAG če sv. Marjete dan deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. 31 SOBOTA IGNACIJ LOJ. če je tega meseca presuho, ostane grozdje prav drobno. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. 1. Vzhod ob 4. uri 42 min., zahod ob 19. uri 30 min., dan je dolg 14 ur 48 min. 1 II II C T 15. Vzhod ob 5. uri 00 min., zahod ob 19. uri 08 min., dan je dolg 14 ur 08 min. AVGUST Sl. Vzhod ob 5. uri 19 min., zahod ob 18. uri 41 min., dan je dolg 13 ur 22 min. 1 NEDELJA ČEDOMIR 2 PONEDELJEK PORCIJUNKULA 3 TOREK LIDIJA * 4 SREDA DOMINIK ® 5 ČETRTEK MARIJA SNEŽNA 6 PETEK VLASTA 7 SOBOTA VIDOJKA 8 NEDELJA GODESLAV 9 PONEDELJEK ROMAN '10 TOREK LOVRENC 11 SREDA SUZANA 12 ČETRTEK KLARA » 13 PETEK- HIPOLIT 14 SOBOTA EVZEBIJ 15 NEDELJA VELIKI ŠMAREN 16 PONEDELJEK ROK 17 TOREK RADIGOJ 18 SKtDA HELENA 19 ČtiRTEK LUDOVIK 20 PETEK BERNARD ® /* . . 21 SOBOTA MIRJANA 22 NEDELJA TIMOTEJ 23 PONEDELJEK FILIP 24 TOREK JERNEJ 25 SREDA DRAGORAD C 26 ČETRTEK BERNARD 27 PETEK ZLATKO 28 SOBOTA AVGUŠTIN 29 NEDELJA SABINA 30 PONEDELJEK BRONISLAVA Sv. Lovrenc vrže led v vodo. — Če je na Lovrenčevo grozdje mehko, bo 31 TOREK RAJKO vino sladko. — če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske noči. Po vremenu sv. Jerneja se rada vsa jesen nareja. SEPTEMBER t. Vzhod ob 5. uri 21 min., zahod ob 18. uri 38 min., dan je dolg 13 ur 17 min. 15. Vzhod ob 5. uri 39 min., zahod ob 18. uri 10 min., dan je dolg 12 ur 31 min. 30. Vzhod ob 5. uri 57 min., zahod ob 17. uri 42 min., dan je dolg 11 ur 45 min. 1 SREDA MIRICA 2 ČETRTEK MAKSIMA 3 PETEK DORA © 4 SOBOTA ROZALIJA 5 NEDELJA LOVRENC 6 PONEDELJEK ZAHARIJA 7 TOREK BRONISLAVA 8 SREDA MALI ŠMAREN 9 ČETRTEK SERGIJ 10 PETEK NIKOLAJ > 11 SOBOTA MILAN 12 NEDELJA SILVIN 13 PONEDELJEK FILIP 14 TOREK ZNANOSLAV 15 SREDA ALBIN 16 ČETRTEK LJUDMILA 17 PETEK LAMBERT 18 SOBOTA MIROSLAVA ® 19 NEDELJA VITODRAG 20 PONEDELJEK JANEZ KOR. 21 TOREK MATEJ 22 SREDA MAVRIČU 23 ČETRTEK SLAVNA 24 PETEK RADIVOJ S 25 SOBOTA UROŠ 26 NEDELJA JUSTINA 27 PONEDELJEK RADOMIRA 28 TOREK VENCESLAV 29 SREDA MIHAEL 30 ČETRTEK JELKA Kadar prve dni kimovca pogostoma grmi, ob letu obilo bo tepkovca, pšenice in rži. — Kdor po mali maši kosi, ta za pečjo suši. če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen. 1. Vzhod ob 5. uri 59 min., zahod ob 17. uri 40 min., dan je dolg 11 ur 41 min. u K. 1 O d C n 15. Vzhod ob 6. uri 19 min., zahod ob 17. uri 12 min., dan je dolg 10 ur 53 min. 31. Vzhod ob 6. uri 40 min., zahod ob 16. uri 47 min., dan je dolg 10 ur 07 min. 1 PETEK JANEZ DUK. 2 SOBOTA MIRAN ® S NEDELJA TEREZIJA • 4 PONEDELJEK STANISLAVA 5 TOREK PLACID 6 SREDA DALIBOR 7 ČETRTEK JUSTINA 8 PETEK SIMEON . 9 SOBOTA LUDOVIK 10 NEDELJA FRANČIŠEK * 11 PONEDELJEK NEGOSLAVA 12 TOREK MAKSIMILIJAN , 13 SREDA EDVARD 14 ČETRTEK NEDELJKO 15 PETEK RADISLAV 16 SOBOTA JADVIGA 17 NEDELJA MIRA 18 PONEDELJEK TRAVICA © 19 TOREK ETBIN 20 SREDA IRENA 'v 21 ČETRTEK URŠULA 22 PETEK ZORISLAVA 23 SOBOTA ŽIVA « 24 NEDELJA RAFAEL 25 PONEDELJEK ZLATICA 26 TOREK DEMETRIJ * 27 SREDA ANTONIJA 28 ČETRTEK CIRILA 29 PETEK IDA 30 SOBOTA KLAVDIJ 51 NEDELJA BOLFENK Kakršno vreme sv. Uršula prinese, tako se rado vso esen obnese. če je na sv. Uršule dan lepo, vsaka lena baba lahko nastil dobo. t. Vzhod ob 6. uri 41 min., zahod ob 16. uri 45 min., dan je dolg 10 ur 04 min. 15. Vzhod ob 7. uri 03 min., zahod ob 16. uri 26 min., dan je dolg 9 ur 23 min. 30. Vzhod ob 7. uri 20 min., zahod ob 16. uri 17 min., dan je dolg 8 ur 57 min. NOVEMBER 4 PONEDELJEK VSI SVETI • 2 TOREK TOBIJA 3 SREDA SILVA 4 ČETRTEK KAREL 5 PETEK SAVINA 6 SOBOTA LENART 7 MEDELIA ZDENKA 8 PONEDELJEK MIRKO i 9 TOREK BOŽIDAR 10 SREDA TRIFON 11 ČETRTEK MARTIN 12 PETEK AVRELIJ 13 SOBOTA STANISLAV 14 NEDELJA BORISLAVA 15 PONEDELJEK LEOPOLD 16 TOREK JERICA ® 17 SREDA GREGOR 18 ČETRTEK ROMAN 19 PETEK ELIZABETA 20 SOBOTA SREČKO 21 NEDELJA MARIJA 22 PONEDELJEK CECILIJA o skrbeli za tehnično izpopolnjevanje rudnikov, za zaščito pred nezgodami itd. Njihova skrb je bila samo, da so delavci za neverjetno mizerno mezdo s svojimi rokami nakopali čim več premoga in raznih rud. To je torej najbolj brezsrčna oblika izkoriščanja naših delavcev in ropanja bogatih neder naše zemlje. Lahko bi naštel še mnogo in mnogo podobnih primerov, vendar mislim, da se že iz tega lahko vidi, zakaj je bila naša država revna, zakaj je bila tako potrebna, pravična in koristna nacionalizacija vseh podjetij pri nas, zakaj je bila tako potrebna in nujna industrializacija naše države. Hkrati pa to dokazuje, kako strašen je bil zločin bivših voditeljev Jugoslavije, ki so tako očitno uničevali našo državo, ko so prodajali narodna bogastva za slepo ceno tujcu. Naš petletni plan posveča pozornost vsem panogam proizvodnje, razen industrije tudi obrtništvu in kmetijstvu. Naše obrtništvo je bilo v strahu, da bosta petletni plan in povečana industrializacija uničila obrt. Ta strah je prazen. Ce doslej nismo mogli posvetiti obrtništvu potrebne pozornosti in ga oskrbeti z zadostno količino surovin in orodja, je treba razlog iskati v tem, da tega nismo mogli, ne pa, da ne bi hoteli. Z največjo hitrostjo je bilo treba obnavljati razdejano industrijo in jo oskrbovati s potrebnimi surovinami, ki jih pri nas še vedno zelo primanjkuje. Na hitrico je bilo treba oskrbeti naše mestno in podeželsko prebivalstvo z najnujnejšimi proizvodi široke potrošnje. Ne mislim pa zanikati, da pri mnogih naših ljudeh, vodilnih ljudeh, ni bilo razumevanja za potrebe obrtništva. In ne samo to! Nekateri ljudje še danes mislijo, da se je obrtništvo že preživelo in da danes, ko ustvarjamo močno industrijo, ni več potrebno, da kot privatni sektor proizvodnje ovira pravilni razvoj družbene, socialistične proizvodnje, ki je pri nas dobila ta karakter zaradi prehoda glavnih proizvodnih sredstev iz privatne v družbeno lastnino. To je popolnoma napačno. Za nas je obrtništvo potrebno in koristno. Naša industrija v mnogih panogah še dolgo ne bo krila vseh potreb naših narodov, nekatere panoge se pa danes sploh še ne dajo zamenjati z industrijo. Dalje, naše obrtništvo je kvalitativno na visoki stopnji in bomo zaradi specifičnosti nekaterih panog naše obrtništvo podpirali in ne bomo zavirali njegovega nadaljnjega napredka in razvoja. Ne zanemarjanje in odprava obrtništva, temveč njegova vključitev v naš splošni gospodarski plan, dajanje podpore, organiziranje obrtništva v proizvajalne zadruge, da bi kar najbolj koristilo splošnemu gospodarskemu razvoju naše države — to je naša politika glede obrtništva in tega se mora vsakdo držati. Naše kmetijstvo in petletni plan Prvič. V našem petletnem planu se govori o prehodu iz ekstenzivnega poljedelstva na intenzivno. Z drugimi besedami, povečati je treba rodovitnost zemlje in izboljšati način obdelovanja. Povečati je treba količino pridelanih plodov z iste površine in izboljšati kakovost kmetijskih pridelkov. Kako pa bomo to dosegli? Razumljivo je, da ne na stari način, kakor to pridigajo razni navidezni dobrotniki kmetov, ki se bore iz demago-škili in raznih drugih razlogov zoper industrializacijo naše države, pri tem pa govore, da industrializacija zanemarja naše kmetijstvo. Take trditve so zelo plitve, nelogične in čudne tudi za vsakega kmeta. Ce hočemo pomagati našim kmetom in izboljšati kmetijstvo, moramo imeti potrebno industrijo, ki bo proizvajala umetna gnojila, kmetijske stroje in orodje, moramo najprej ustvariti težko kovinsko industrijo, ki bo izdelovala tovarne za kmetijske potrebe. Dalje moramo racionalizirati naše premogovnike, rudnike železa in drugih rud. ki bodo oskrbovali livarne, težko industrijo itd Z eno besedo, brez industrializacije fn elektrifikacije ne moremo doseči nič, kar smo zgoraj omenili Industrializacija naše države je neločljivo povezana s potrebami naših kmetov, ki pomenijo veliko večino naših narodov. Industrializacija naše države torej ni sama sebi namen, ampak je potrebna za povečanje blaginje vseh slojev ljudstva, v prvi vrsti pa delavcev in kmetov. Je glavni pogoj za boljše življenje naših delavcev, naših kmetov, naše ljudske inteligence, naših delovnih državljanov. Naše kmetijstvo bo po planu potrebovalo v letu 1951 nekaj tisoč traktorjev več, kakor jih imamo danes, če naj kmetje dobro obdelajo zemljo. Kje pa jih bomo vzeli? Jasno je, da jih moramo izdelati v novih tovarnah. V letu 1951 bomo morali imeti več ko dvakrat toliko traktorskih plugov, kakor jih imamo daneš, okrog 240.000 vprežnih plugov več, kakor jih imamo danes, nad 60.000 več sejalnih strojev, nad 2500 strojev za žetev, okrog 8000 strojev za vezanje snopov več, okrog 220 kombajnov več, okrog 7000 kosilnih strojev več, okrog 7000 mlatilnic več, okrog 14.000 trierjev, okrog 70.000 slamoreznic več in tako dalje. Iz tega je razvidno, kako velikanski pomen ima naš petletni plan za poljedelstvo. Iz tega je razvidno, da potrebujemo mnogo tovarn, mnogo jekla, mnogo boljših rudnikov itd. Iz tega je razvidno, kako neutemeljena in lažniva je propaganda raznih navideznih prijateljev kmeta, ki nas dolže, da ne skrbimo za kmete. Na tem mestu lahko rečem, da ta gospoda ne bi nikoli mogla storiti za kmeta tega, kar bomo storili z uresničitvijo petletnega plana. Tisti elementi v naši državi, ki so proti industrializaciji naše države, so potemtakem v bistvu proti blaginji ljudstva. Proti kmetu so, proti delavcu, proti ljudstvu sploh, pa naj še tako maskirajo svoj boj zoper industrializacijo. Razni reakcionarni elementi tudi poizkušajo ovirati na razne načine izpolnitev plana. Ti elementi nočejo priznati, da je nova Jugoslavija v tem kratkem povojnem razdobju pokazala velikansko življenjsko silo. Vsakdo ve, da je Jugoslavija največ trpela, vendar, ali je kdo, ki danes lahko zanika, da smo v tem razdobju dosegli pri obnovi take uspehe, kakršnih ni dosegla nobena država v Evropi, ki je bila okupirana ali pa napadena po fašističnih silah? To nam priznavajo celo naši nasprotniki v inozemstvu. Zato se nam pa zde še bolj neumni in reakcionarni tisti elementi pri nas, ki stalno govoričijo o tem, da Jugoslavija gospodarsko ne more napredovati, če se ne opre na ameriške in angleške kapitaliste, da naša država ne mope gospodarsko napredovati, če se gospodarsko in politično ne podredimo anglosaškim silam. Ta reakcionarna klika govori, kar je razumljivo, to, česar si želi. Veseli se pomoči, ki jo bo dajala grški in turški reakciji Amerika, itd. Ta reakcionarna klika, pa naj bo v Beogradu ali Zagrebu, v Ljubljani ali v Sarajevu, stalno sanjari, seveda v svojem ožjem krogu, o bližnjem gospodarskem in političnem zlomu, o bližajoči se spremembi oblasti pri nas itd. Jasno je, da bo ta gospoda zaman čakala na neko spremembo pri nas do svojega žalostnega konca. Takšnih brbljanj ni treba jemati resno, ker s tem ta gospoda tolaži sama sebe, si krajša čas, odnosno je to njeno edino delo, ki ga danes opravlja; razume se, da to delo ni brez rizika, ker je protiljudsko in sovražno novi Jugoslaviji. Skoraj prav tako je treba obsojati malodušnost in pomanjkanje vere v naše lastne sile in tarnanje zaradi težav pri izpolnjevanju našega petletnega plana. Res je, mnogo težav bomo imeli pri izpolnjevanju tega plana, vendar moramo prenesti vse težave ter jili premagati, ker nas bo to naglo privedlo k smotru, h kateremu stremi vsak naš pošten državljan, in sicer k srečnejši in lepši bodočnosti ljudstva v naši državi. Globoko sem prepričan, da borno premagali vse težave, ki nas čakajo pri uresničitvi tega petletnega plana. 0 tem so prepričani vsi, ki neomajno verujejo v ustvarjalno silo naših narodov, naših delavcev, naših kmetov, naše slavne mladine, naše ljudske inteligence, naših delovnih državljanov. Poroštvo za dosego vsega tega nam je to, kar srno dosegli doslej v neverjetno kratki dobi in z zelo skromnimi sredstvi. Modrijani so, ki govore v zvezi s planskim kmetijstvom, da je to kršitev zasebne lastnine in zasebne pobude. Ti modrijani gredo še naprej: govore, da so to začetki odprave zasebne lastnine sploh, odnosno priprava za odpravo zasebne lastnine. To je čisto navadno klepetanje, ki nima nobene podlage, ima pa tendenco, da se napravi zmeda med kmetskimi množicami in nezaupanje do ustave in vrhovne državne uprave. Da, mi hočemo uresničiti načrtno kmetijstvo, ker to ne koristi samo skupnosti kot celoti, temveč tudi kmetom samim. Ce se danes vrhovna državna oblastva v naši državi vztrajno trucjijo izdelati realne načrte za inaše rudarstvo, za našo elektrifikacijo, za našo industrializacijo sploh, za načrtno razdeljevanje surovin, za načrtno razdeljevanje gotovih industrijskih izdelkov itd., je čisto naravno prav tako pomembno in potrebno, da skrbi vrhovna državna oblast tudi za načrtno kmetijstvo. Zelo škodljivo in sploh nemogoče bi bilo dopustiti, da ne bi v kmetijstvu uporabljali podobnih planskih metod kakor v osta- * lem gospodarstvu. Država mora skrbeti za to, da zagotovi kmetom raznovrstno seme dobre kvali- j tete; da pa bi bilo to mogoče, potrebujemo plan, vedeti moramo, kakšno količino in kakšno seme potrebujejo kmetje v posameznih krajih. Za dvig našega ljudskega kmetijstva na višjo stopnjo, iz ekstenzivnega v intenzivni način obdelovanja potrebujemo plan. Vedeti moramo, koliko bodo kje potrebovali kmetijskih stroljev, traktorjev, koliko I bodo kje potrebovali umetnih gnojil itd. Država ! mora skrbeti za prehrano vsega prebivalstva v j državi in zato seveda ni ne vrhovnim ne nižjim | organom oblasti vseeno, kako bodo kmetje sejali, j koliko in kaj bodo sejali in kje bodo kaj zasejali. Potreben nam je torej plan za setev. Potrebni so strokovno vodstvo in nasveti. Dalje pa mora prav zato, zaradi prehrane vsega prebivalstva v državi, zaradi zagotovitve potrebne rezerve za j primer elementarnih nezgod itd., država skrbeti za pravilno in smotrno razdelitev žetvenega do- i nosa, izvesti mora načrtno odkup žita in industrijskih rastlin. Ni torej niti govora o kakršini I koli odpravi zasebne lastnine, ampak gre samo za to, da se tudi v kmetijstvu načrtno gospodari. To nam nalagajo interesi naše občeljudske | skupnosti in interesi samih kmetov. Temu impera- ; tivu se mora vsakdo pokoriti. Vsaka drugačna raz- | laga je protiljudska in sovražna ter ima namen ovirati hiter razvoj naše države. Kaj nudi industrializacija našemu delavskemu razredu 2e s samim tem, da so pri nas proizvodna sredstva prešla iz privatne v družbeno last, da je proizvodnja dobila nov značaj, da je proizvodnja za potrebe ljudstva in naše občeljudske skupnosti, ne pa zaradi dobička, zaradi kopičenja bogastva posa- ; meznikov. z drugimi besedami, s prehodom iz kapitalističnega na socialistični način proizvodnje, že s samim tem je pri nas prenehala vsaka nevarnost brezposelnosti za delavski razred. Prenehala je tista nevarnost, ki je značilna za kapitalistične države, kjer je brezposelnost kronična in se zmanjša le v najvišjih fazah konjunkture, a se ne odpravi, ki je v stari predvojni Jugoslaviji tako hudo prizadela naše delavce. Z industrializacijo naše države bo stotisočim revnim državljanom in kmetom brez zemlje omogočeno, da najdejo zaslužek, s čimer se l>o preprečilo, da bi se naši siromašni ljudje potikali po tujini in zapustili svojo domovino v iskanju zaslužka. Industrializacija naše države je torej zelo pomemben činitelj pri reševanju tega težavnega socialnega problema. Industrializacija države in uvajanje planskega gospodarstva sploh pomeni v novi Jugoslaviji zanesljivo neposredno izboljšanje življenjske ravni naših narodov, naših delavcev, naših kmetov, naših državljanov sploh. Medtem ko je v kapitalističnih državah racionalizacija v industriji in povečanje storilnosti prava nesreča za delavski razred, ker jemlje nadprodukcija velikemu delu delavcev zaslužek, ker se proizvaja zaradi dobička — odtod tudi metanje v vodo ali sežiganje velikanskih količin živil, hkrati pa lakota med delovnimi množicami — bo pri nas ravno narobe: to bo samo pospešilo blaginjo naših narodov. Imeli bomo še mnogo velikih težav pri uresničevanju petletnega plana. Teh težav se moramo zavedati in storiti vse, da jih premagamo. Prizadevati si moramo predvsem na vso moč, da vzgojimo potrebne strokovne kadre in ustrezne delovne moči za našo industrijo in gospodarstvo sploh, ki se bo po platnu silno razvilo. V teh petih letih bo naša industrija potrebovala 170.000 novih industrijskih delavcev, ki se morajo seznaniti s sodobnim proizvodnim procesom. To je dvakrat več, kakor jih imamo danes. Nadalje bo v teh petih letih naše gospodarstvo potrebovalo 60.000 srednjih strokovnih kadrov, torej skoraj sedemkrat več, kakor jih imamo danes. Potrebovali bomo 20.000 ljudi s fakultetno izobrazbo več, kakor jih imamo danes. Vzgojiti te kadre je zelo težavna naloga, vendar jo borno morali premagati. Razen tega se bomo morali verjetno boriti z raznimi zunanjimi težavami pri nabavljanju potrebnih strojev. Vendar bomo te težave najlaže premagali tako, če bomo pravočasno izpolnili vse naše obveznosti do tujine v zvezi s petletnim planom. V gospodarstvu bo potrebna tudi največja budnost pred raznimi škodljivci, ki bodo skušali ovirati uresničitev petletnega plana. Ce se bodo taki škodljivci pojavili, ne bo potrebna le največja budnost, temveč tudi največja strogost. Nič manj ni pomemben boj zoper vsako malodušnost in omahljivost pri raznih težavah. Do takih in podobnih težav bo prišlo, vendar jih moramo premagati in jih bomo tudi premagali. Prav tako moram tudi poudariti, da je pri planskem gospodarstvu, pri izpolnjevanju petlet- nega plana, za uspeh gospodarskega razvoja, za uspeh uresničitve petletnega plana velika nevar-. most vsak partikularizem, vsak lokalni patriotizem. Škodljivo in nevarno bi bilo, če bi se izogibali natančne evidence vseh materialnih sredstev, ki jih potrebujemo za pravilno razdelitev in pravilno razvijanje plana. Zelo škodljivo bi bilo tudi za izpolnitev plana, če ne bi imeli razumevanja za pravilno razdelitev kadrov, raznih inženirjev, srednjih strokovnih kadrov in kvalificiranih delavcev. Pri tem je prav 'tako nevaren centralizem, kakor partikularizem, če .gledamo preveč ozkosrčno. To govorim zaradi dosedanjih izkušenj in poudarjam, da se moramo tega v prihodnje izogibali, če hočemo uspešno uresničiti maš petletni plan. Uresničitev tega petletnega plana bo popolnoma spremenila našo deželo. To pomeni, da naša dežela ne bo postala samo mnogo bogatejša na materialnih dobrinah, temveč bodo gmotne dobrine omogočile nagel kulturni razvoj. Imeli bomo ne le več raznih tovarn, rudnikov, železnic, raznih strojev, dobrih komunikacij, razne živine in življenjskih potrebščin, temveč tudi mnogo več raznih šol, srednjih in visokih, raznih znanstvenih ustanov ter obnovljenih vasi in mest itd. Obenem bodo ustvarjeni pogoji za lažji nadaljnji vsestranski razvoj. Blaginja ljudstva bo silno narasla. Že ob koncu petega leta izpolnjevanja plana bo splošni narodni dohodek silno narasel. V primeri z letom 1939. bo imel približno tako sliko: splošni narodni dohodek leta 1939.: 132 milijard; leta 1951.: 235 milijard ali 193%. Nadalje je bila vrednost skupne materialne proizvodnje leta 1939. 203 milijarde, leta 1951. pa bo 366.G milijarde ali 180%. Mislim, da ni treba še bolj podrobno navajati kakih številk ali odstotkov o tem, kaj se bo ustvarilo in koliko česa v teh petil letih. O tem bodo govorili ostali tovariši, razvidno je pa tudi iz petletnega plana. Rad bi samo še enkrat poudaril velikanski pomen tega našega dejanja za vse naše narode. Kakor ni brez izpolnitve tega plana, brez industrializacije države, blaginje za naše narode, tako brez izpolnitve tega plana tudi ni podlage za našo gospodarsko in politično neodvisnost; zato sem mnenja, da je dolžnost vsakega našega državljana, da napne vse svoje sile za izpolnitev nalog, ki nas čakajo pri uresničenju petletnega plana. Zavedajoč se vseh težav, ki nas čakajo, smo globoko prepričani, da bomo s pomočjo vseh ljudskih sil uresničili to, kar nas vodi k lepši in srečnejši bodočnosti. (Ekspoze maršala Tita pred Ljudsko skupščino FLRJ.) Petletka — naš borbeni program! EDVARD KARDELJ, podpredsednik vlade FLRJ SLOVENSKA KOROŠKA MORA BITI PRIKLJUČENA K JUGOSLAVIJI »Gospodje ministri! Jugoslavija je neposredno in bolj kot katera koli druga zavezniška država prizadeta v vprašanju pogodbe z Avstrijo. Avstrija je sosedna država Jugoslavije in z njenega ozemlja je bil v zadnjih treh do štirih desetletjih dvakrat izveden oboroženi nemško-avstrijski napad na našo državo. Zgodovinsko dejstvo je, da je bila Avstrija vedno predstraža nemških osvajalcev, ki so usmerili svoj »Drang nach Osten« preko jugoslovanskih dežel. Z vojnimi osvajanji in tako imenovano »mirno« germanizacijo so si avstrijski oblastniki vztrajno prizadevali, da bi čim bolj razširili nemško območje v globino jugoslovanskega etničnega ozemlja. Zaradi tega ni niti malo slučajno, da je v drugi svetovni vojni Hitler določil Avstriji posebno poslanstvo glede Jugoslavije in da je našel najboljše izvrševalce za svoje načrte podjarmljevanja Balkana prav v Avstriji. Sam avstrijski minister za zunanje zadeve dr. Gruber je izjavil, da je v nemških oboroženih silah sodelovalo 800.000 avstrijskih vojakov. Leta 1943 je bilo v Hitlerjevi vojski več kot 80 generalov — Avstrijcev. Avstrijci so bili v nemški vojski na položajih, za katere se je zahtevalo popolno zaupanje. Bombardiranje Beograda 6. aprila 1941 je vodil Avstrijec generalni polkovnik Lohr, ki je pozneje postal vrhovni komandant nemške vojske na jugovzhodu. Število avstrijskih divizij, ki so se borile proti Narodno-osvobodilni vojski Jugoslavije, je znašalo približno tretjino nemških oboroženih sil v Jugoslaviji sploh. Številne komandne položaje nemške vojske v Jugoslaviji so zavzemali avstrijski generali kot n. pr. bivši minister v Sehuschniggovi vladi Gleise von Horste-nau, dalje generalni polkovnik Lothar Rendulitsch, general Adalbert Lontschar itd. Gestapovski in okupacijski aparati v Jugoslaviji so se v glavnem rekrutirali iz Avstrijcev. Kot primer bom naštel samo generala Meissnerja in Kammerhoferja, dalje gauleiterja Rainerja, Uberreiterja itd. Pokolj prebivalstva v Kragujevcu 22. oktobra 1941, ko je bilo v enem dnevu ustreljenih 7000 ljudi, je organiziral avstrijski gestapovec Rudolf Berg. Glavni nemški organizatorji kvizlinških režimov v Beogradu in Zagrebu so bili Avstrijci Neu-bacher, Kronholtz itd. Del Slovenije je bil formalno anektiran in postavljen pod upravo dveh avstrijskih provinc. Tudi v tem predelu s 700.000 prebivalci, kjer je bilo ustreljenih več kot 3000 talcev ter nasilno izseljenih 80.000 Slovencev, so sestavljali uradniški aparat, policijo in orožništvo skoro sami Avstrijci. Med 4433 nemškimi vojnimi zločinci, ki jih je registrirala naša Državna komisija za ugotavljanje vojnih zločinov, je 2062 Avstrijcev. Tz Jugoslavije so odpeljali v Avstrijo cele tovame in delavnice, industrijske surovine, prevozna sred- stva, živino in drugo premoženje. Avstrija se je torej obogatila na račun ropanja v Jugoslaviji. Ko navajamo vsa ta dejstva, ne delamo tega iz sovraštva do avstrijskega naroda, niti z namenom, da bi ves ta narod izenačili z onimi Avstrijci, ki so počenjali zločine v Jugoslaviji, toda očividno je, da mora Avstrija za svojo udeležbo v vojni nositi svoj delež odgovornosti. V nasprotnem primeru bi prišli v absurden položaj, da bi se Avstrija za svojo udeležbo v vojni na strani Hitlerja ekonomsko in politično nagrajala, medtem ko naj bi žrtve fašistične napadalnosti same nosile posledice vojnega opustošenja. Mnenje, da Avstrija ni odgovorna za svojo udeležbo v vojni, ker je bila s prejšnjim Ansehlussom nasilno podrejena Nemčiji, ne more vzdržati kritike. Celotni notranji razvoj Avstrije pred An-schlussom jasno kaže avstrijsko povezanost s fašistično osjo tudi pred Ansehlussom. Geslo znanega avstrijskega političnega voditelja Seidla: »Nobene kombinacije brez Nemčije!« je bilo značilno za ves razvoj Avstrije. Toda tudi sam Anschluss ni bil izveden brez odgovornosti in udeležbe vodilnih političnih sil Avstrije. Pri tem ne mislim samo na odgovornost Sehusohniggovega režima. V tem pogledu je značilna n. pr. izjava, ki jo je dal predsednik avstrijske republike dr. Karl Renner leta 1938, ko je Hitler v Avstriji izvajal plebiscit za Anschluss. Dr. Karl Renner je takrat dejal: »Na to dejstvo gledam kot na resnično zadoščenje za ponižanje v letih 1918 in 1919, za Saint Germain in Versailles. Zanikati bi moral vso svojo pretek- lost kot prvoborca za pravico samoodločbe narodov in ikot nemško-avstrijskega državnika, ako ne bi z veselim srcem pozdravil tega velikega dejanja — ponovne združitve nemškega naroda. Razdobje 20-letnega blodenja avstrijskega naroda je sedaj zaključeno. Vračam se k izhodiščni točki, k svoji slovesni izjavi od 20. novembra. Sicer nimam nobenega naročila, da bi govoril v imenu svojih pristašev, vendar lahko izjavim: kot socialni demokrat in s tem kot prvoborec za pravico samoodločbe narodov, kot prvi kancler memško-avstrijske republike in kot bivši predsednik mirovne delegacije v Saint Germainu — bom glasoval ,da‘.< Takih primerov bi lahko mnogo navedli. Vlada FLRJ smatra, da vprašanja miru z Avstrijo v današnjih pogojih in po vseh dosedanjih izkušnjah ni mogoče ločiti od vprašanja miru z Nemčijo. Ako res obstaja stremljenje, da se Nemčiji zaprejo vsa pota imperialistične ekspanzije, potem 'je treba zapreti tudi njena avstrijska vrata, to je ona vrata, skozi katera je nemški imperializem izvajal svoj pritisk na Balkan. Toda to bomo dosegli samo tedaj, če bo Avstrija postala resnično neodvisna, miroljubna in demokratična država in ako se bo odrekla stari vlogi v silužbi velikoneniškega imperializma, toda ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Jugoslovanska delegacija stoji že drugič pred tem Svetom z zahtevo, da se Jugoslaviji priključi del slovenskega ozemlja, ki je bilo doslej pod tujim gospostvom. So ljudje v zavezniških državah, ki jih ta akt vznemirja in ki imenujejo jugoslovanske zahteve, nacionalizem, imperializem, eskpan-zionizem in podobpo, toda mnenja smo, da bi taki ljudje pokazali veliko več demokratičnosti in miroljubnosti, če bi jih vznemirjala samo krivica, ne pa zahteva, da bi se krivica popravila. V jugoslovanskih zahtevah nasproti Avstriji — in podobno je bilo tudi z našimi zahtevami nasproti Italiji — se zrcali težka zgodovina majhnega naroda, ki je bil stoletja zatiran, ki se je moral stoletja boriti za svoje življenje in ki je moral plačati vsak korak k nacionalni svobodi z vztrajno borbo in krvavimi žrtvami. Zaradi tega jugoslovanske teritorialne zahteve nasproti Avstriji niso nove, ampak so po svojem bistvu toliko stare, kolikor je stara borba jugoslovanskih narodov za svojo neodvisnost, kolikor je stara borba slovenskega naroda za osvoboditev in zedinjenje. Toda vprašanje Slovenske Koroške ni samo naše vprašanje. Tudi zavezniške države, ki so z gesli demokracije in svobode razbile napad fašističnih osvajalcev, so dolžne in obvezane, da omogočijo temu narodu, da se dokončno osvobodi izpod nemško-avstrijskega jarma. Glejte, zaradi tega jugoslovanska delegacija z vso odločnostjo postavlja pred ta spoštovani Svet in pred vsem svetom svoje zahteve, naj se Slovenska Koroška osvobodi izpod nemško-avstrijskega jarina in priključi k LR Sloveniji v okviril jugoslovanske federacije. Koroška je bila v preteklosti zibelka in središče prve slovenske države Karantanije, Koroška je dala prve kulturne spomenike slovenskega naroda ter je bila ena izmed prvih in najvažnejših središč slovenske književnosti. Po dolgotrajni germanizaciji, ki ji je uspelo raznaroditi severnejše predele tega ozemlja, je postala današnja Slovenska Koroška obmejna dežela, na katero so se vrgli moderni germanizatorji z vsemi silami in vsemi sredstvi, da bi germanizirali tudi njo. Toda je ostala tudi do danes slovenska. Prvo uradno ljudsko štetje po etnični pripadnosti leta 1846 je ugotovilo na tem ozemlju 90% slovenskega prebivalstva, v absolutnih številkah 103.000 Slovencev proti 10.000 Nemcem. Z načrt nim dovajanjem nemškega elementa in nasilnim raznarodovanjem prebivalstva se je v zadnjih ato letjih v neki meri povečala manjšina tujega prp-bivalsvta, in sicer v glavnem mestu Celovcu in ostalih mestih, medtem ko je vaško prebivalstvo tudi danes etnično strnjeno slovensko. Po naravnem razvoju prebivalstva, upoštevajoč emigracijo in germanizacijo, je bilo leta 1910 med 145.000 koroškimi prebivalci 107.000 Slovencev; prav tolikšno število je bilo ugotovljeno tudi po slovenskem narodnostnem katastru iz istega leta. Do številke preko 100.000 Slovencev prihajamo tudi po podatkih o jeziku, ki se ga ije posluževala cerkev na Koroškem. Slovenska Koroška se razprostira v dolžini 120 km ob dosedanji jugoslovanski meji. Dejansko gre torej za popravo meje. Slovenska Koroška je geografsko odprta proti jugovzhodu in sestavlja s sosednimi slovenskimi pokrajinami enotno nacionalno in ekonomsko področje. Njena ločitev od ostale Slovenije je po prvi svetovni vojni škodljivo vplivala na njeno gospodarstvo, zlasti na njeno industrijo. Izreden ekonomski pomen za Jugoslavijo ima vprašanje električnega gospodarstva na Dravi. To vprašanje je za nas tako važno, da bi ga rad posebej podčrtal. Avstrija se je leta 1920 Jugoslaviji obvezala, da brez njenega privoljenja ne bo izmenjavala vodnega režima na Dravi ali gradila kakršnih koli objektov v področju Drave. Nacistična Nemčija se na to obveznost ni ozirala, ampak je med vojno zgradila v Slovenski Koroški v Zvabeku in Labodu dve hidrocentrali, medtem ko je en del vode iz gornjega toka reke Drave napeljala v reko Salzach. S tem je bila zadana ogromna škoda hidro-centralam na Dravi v Jugoslaviji, ki so zaradi tega, n. pr. pozimi leta 1945 večkrat lahko izkoriščale samo 2 % svoje zmogljivosti, to se pravi, da so mesečno izgubljale okrog en milijon KW ur. To velikansko in nepopravljivo škodo mora trpeti električna proizvodnja Jugoslavije zaradi tega, ker je področje Drave razbito med dve državi. Slovenska Koroška je torej tako etnično kakor ekonomsko povezana z Jugoslavijo. Dejstva so tako jasna, da dvomim — dovolite mi, da to odkrito izrazim, da bi oni, ki dokazujejo nasprotno, sploh res verjeli, kar dokazujejo. Kar se tiče avstrijske uradne argumentacije, dovolite, da se poslužim primerjanja z znano pripovedko, kakor je to storil neki novinar v našem tisku. Ta pripovedka pravi, da je neka žena obtožila svojo sosedo, da ji je vrnila izposojeni lonec, ki je bil cel, preluknjan. Soseda se je branila takole: >1. izposodila si nisem nikakega lonca, 2. lo- nec sem iji vrnila popolnoma cel in 3. lonec je bil že preluknjan, ko mi ga je posodila.« Približno talce logike se drži tudi avstrijska uradna argumentacija. Ta argumentacija pravi: 1. da Slovencev v Avstriji sploh ni, razen nekaj malih izjem, 2. trdi, da uživajo Slovenci v Avstriji vse mogoče nacionalne pravice, in 3. da Slovenci v Avstriji sploh ne želijo, da bi imeli nacionalne pravice in da bi bili Slovenci. Toda če Slovencev na Koroškem ni, ali če Slovenci zares hočejo biti Avstrijci, je nerazumljivo, zakaj je potreben tak teror, kakršnega izvajajo danes avstrijska vlada in okupacijska oblastva proti Slovencem na Koroškem. V tej pokrajini so bili danes podvzeti vsi ukrepi, da bi se onemogočilo svobodno izražanje volje Slovencev po priključitvi njihove dežele k FLRJ, čeprav sta tudi britanska in ameriška vlada uradno, to se pravi s svojimi notami vladi FLRJ 12. oziroma 15. maja 1945 in 27. novembra 1945 izjavili, da smatrata vprašanje avstrijskih meja za odprto. Za Slovensko Koroško, za edino pokrajino v Avstriji, v kateri se je ljudstvo med vojno z orožjem borilo na strani zaveznikov, je bil ustvarjen posebni režim, ki je koroškim Slovencem praktično vzel vse demokratične pravice. Ustvarjen je posebni pas zaporne cone, ki zajema največji del slovenskega ozemlja. Z izgovorom, da se Koroška hermetično zapre proti Jugoslaviji, so hoteli dejansko popolnoma zadušiti borbo koroških Slovencev za svobodo, za priključitev k Jugoslaviji. Kljub temu se koroški Slovenci borijo še nadalje in izkoristijo vsako priliko in vsako možnost, da izrazijo svojo voljo po priključitvi k FLRJ. V svoji resoluciji, ki so jo podpisali skoraj vsi slovenski rimsko-katoliški duhovniki na Koroškem ter jo poslali Svetu ministrov za zunanje zadeve, ti duhovniki na primer izjavljajo: »Visokemu predstavništvu velikih sil in vsej svobodoljubni svetovni javnosti podajamo svojo prošnjo, podkrepljeno s krvjo padlih in ubitih bratov in sestra: združite nas z matičnim slovenskim narodom v Jugoslaviji!« Ta stavek je stalen motiv resolucij, ki prihajajo iz vseh vasi in mest Slovenske Koroške, z brezštevilnih mitingov, konferenc in demonstracij, in res je povsem nerazumljivo, da so se okupacijska oblastva odkrito postavila na stran avstrijskih zatiralcev in proti volji prebivalstva, ki predstavlja večino. Da bi preprečile izražanje volje slovenskega prebivalstva, so okupacijska oblastva pred nekaj dnevi prepovedala vse množične sestanke, nošenje in razobešanje slovenskih in jugoslovanskih zastav ter napisov in vsako manifestacijo za priključitev Koroške k Jugoslaviji, da — celo odpošiljanje brzojavk in resolucij Svetu ministrov za zunanje zadeve. Pripeljane so bile nove čete, okrepljene so bile vse posadke in vse policijske enote v Slovenski Koroški. Množične aretacije in pretepanja so postala sedaj še številnejša. Glejte, v kakšnih okoliščinah izražajo koroški Slovenci svojo voljo, da se priključijo k Jugoslaviji. Toda koroški Slovenci so dali tudi v zadnji vojni najmočnejše prizadevanje, ki bi ga lahko dali v dokaz svojega obstoja in svoje volje, da živijo v svobodi. Tako pričevanje so dali koroški Slovenci s svojo vstajo v času, ko je bilo videti, da je zmaga zaveznikov še daleč, s svojo vztrajno oboroženo osvobodilno borbo od leta 1942 do konca vojne. Partizanski odredi koroških Slovencev so zadali Nemcem težke izgube: več kot 800 padlih, v celoti okrog 10.000 onesposobljenih za borbo. Partizani so imeli naslednje izgube: 1080 mrtvih, 710 ranjenih, 317 ujetih in pogrešanih. Pomen njihove borbe se vidi tudi v tem, ker je bila pri njih dolgo časa tudi britanska vojaška misija. Zares težka in mučna preizkušnja za koroške Slovence bi bila, ako bi jih sedaj zapustili oni zavezniki, ki so jih med vojno pozivali, naj se borijo, ter jim obljubljali osvoboditev izpod nemškega jaripa. Priljubljena teza nasprotnikov priključitve Slovenske Koroške k Jugoslaviji je tako imenovani plebiscit iz letg 1920. Toda ta plebiscit — po obliki in načinu, kakor je bil organiziran — dejansko ni imel naloge, da bi pravilno rešil koroško vprašanje, ampak da bi zagotovil način, po katerem bi Koroška gotovo pripadla k Avstriji. Plebiscit je bil izveden na ozemlju, ki je bilo — obenem z ostalo Slovenijo — več stoletij stalno pod avstro-nemško oblastjo. Kljub temu, da so vsi momenti — vsa zatiranja in nasilja v teku zgodovine, elementi zaostalosti in nizke zavesti, vpliv višje cerkvene hierarhije, ki je bila nemška, čustva strahu in podrejenosti, ki so osala kot ostanek preteklosti itd. — favorizirali Avstrijo, je bila izdelana še posebna plebiscitna geometrija, ki naj bi zagotovila tak rezultat plebiscita, ki bi bil uspešen za Avstrijo. Na zahtevo Italije je bila vnaprej izločena iz plebiscitne cone in izročena Avstriji Ziljska dolina, ki bi lahko zaradi svoje močne nacionalne zavesti bistveno vplivala na izid plebiscita v korist Jugoslavije. Ta rešitev je bila Italiji potrebna iz strateških razlogov, ker en del Ziljske doline veže Italijo in Avstrijo. Prav tako sta bila izločena iz plebiscitne cone in izročena Jugoslaviji dela Koroške — Mežiška dolina in del Dravske doline, da bi se na ta način zmanjšalo število Slovencev v plebiscitni coni. Ostanek ozemlja je bil zaokrožen tako, da je plebiscitna cona A ostala brez večjega mesta, ki bi predstavljalo za vaško prebivalstvo ekonomsko središče in na katero bi bilo navezano. S tem je bil izveden na kmete posebno močan pritisk in je izzval med njimi strah za ekonomski obstoj. Naravno je, da je morala dati taka nepravilna geometrija tedaj protijugoslovanski rezultat. K temu bi lahko dodali še veliko drugih dejstev, ki dokazujejo, da plebiscit iz leta 1920 ni mogel predstavljali odraz resnične volje prebivalstva in objektivnih etničnih odnosov na Koroškem. Vendar pa je treba k vsemu temu dodati, da je proavstrijska večina v plebiscitu znašala samo okrog 6000 glasov. Kaže pa, da tudi sami nasprotniki jugoslovanskih žalitev v zavezniških državah ne smatrajo plebiscita za zadovoljiv objektiven kriterij, kar najbolje dokazuje dejstvo, da ni nihče izmed njih predlagal, da bi se pokrajina južno od Drave priznala Jugoslaviji, čeprav je imel ta del Koroške v plebiscitu večino za Jugoslavijo. Naslednja priljubljena teza nasprotnikov priključitve Slovenske Koroške k Jugoslaviji je tako imenovana »nedeljivost« Koroške. Toda dejstvo je, da Slovenska Koroška za Avstrijo v ekonomskem pogledu pomeni zelo malo, medtem ko je na drugi strani njena gospodarska povezanost z Jugoslavijo očitna. Zagovorniki te teze prav tako radi nagla-šajo, da so Karavanke velika prirodna ovira za priključitev Koroške k Sloveniji. Toda težko je doumeti, da bi oni, ki to trditev postavljajo, res tudi verjeli v njeno resnost. Vzhodni del Slovenske Koroške tvori n. pr. skupno z jugoslovansko Dravsko dolino očividno neločljivo ekonomsko celoto, pa tudi Karavank tamkaj ni več, .ampak je teren na obeh straneh meje povezan z dolinami — pa vendar ni nihče izmed nasprotnikov jugoslovanskih zahtev predlagal, da bi se ta del, ki je ekonomsko, geografsko in etnično tako neločljivo povezan s Slovenijo, izročil Jugoslaviji. To torej niso oni argumenti, ki bi vodili del naših zaveznikov k temu, da nasprotujejo jugoslovanskim zahtevam. V ostalem moramo, kadar gre za to, da so Karavanke ovira za priključitev Slovenske Koroške k Sloveniji, pripomniti, da današnji avstrijski zagovorniki tega argumenta niso bili vetlno tega mnenja. Isti ljudje, ki danes branijo to tezo, so leta 1941 z navdušenjem pozdravili hitlerjevsko priključitev večine Slovenije. Cela slovenska pokrajina je bila priključena Koroški in meja Hitlerjeve Koroške je do konca vojne potekala skozi predmestja Ljubljane, glavnega mesta Slovenije. Takšna sta torej duh in logika avstrijske argumentacije: kadar se del Slovenije priključi k nemški Koroški, takrat Karavanke niso ovira, kadar pa naj bi se Slovenska Koroška priključila k svoji LR Sloveniji, k svoji nacionalni matici, takrat postanejo Karavanke ovira. Vsa argumentacija nasprotnikov jugoslovanskih zahtev sestoji torej iz konstrukcij, ki so v enaki meri neosnovane in neprepričljive. To velja tako glede Slovenske Koroške kakor glede obmejnih predelov Radgone, Lučan in Sobote na Štajerskem, ki so po večini naseljeni s slovenskim prebivalstvom in ki so v geografskem in ekonomskem pogledu imperativno usmerjeni k Jugoslaviji. Radgona je bila n. pr. v prvem osnutku mirovne pogodbe z Avstrijo 1.1919 že priznana Jugoslaviji ter je bila šele kot koncesija takratni italijanski delegaciji izročena Avstriji. Radgonski trikot je nenaraven klin v zemlji Jugoslavije, medtem ko je večina prebivalstva slovenska. To provincialno mestece je bilo odtrgano od svojega jugoslovanskega zaledja in priključeno k državi, ki ji nima kaj služiti. Naravna posledica je bila, da je njegovo prebivalstvo upadlo od leta 1910 do 1939 za okrog 30 %. Posebno vprašanje so nacionalne in demokratične pravice Gradiščanskih Hrvatov, znatne skupine jugoslovanskega prebivalstva, ki šteje skupno 70 tisoč ljudi, ki pa niso v neposrednem teritorialnem stiku z Jugoslavijo. Gradiščanski Hrvatje so res sicer ohranili neko majhno število svojih verskih osnovnih šol, vendar so se morali stalno borili za najosnovnejše manjšinske pravice. Zato vlada FLRJ zahteva, da se v pogodbi zagotovijo pravice Gradiščanskih Hrvatov v obliki posebnega avtonomnega statuta. Skupno je torej danes v Avstriji okrog 200.000 Jugoslovanov. Ako bi ugodili teritorialni zahtevi, ki jo je postavila jugoslovanska vlada, bi ostalo v Avstriji še več kot 70.000 Jugoslovanov, medtem ko bi prišlo v meje Jugoslavije okrog 60.000 Avstrijcev, to se pravi manjše število kakor bi ostalo Jugoslovanov v Avstriji. S tem bi se rešilo mučno sporno vprašanje v srednji Evropi v korist miru in dobrih sosedskih odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo. Po drugi strani pa bi, če bi prepustili Slovensko Ko specifičnih strani in lastnosti danega proizvodnega procesa z dnevno plansko evidenco in kontrolo. . Tovariši, ljudski poslanci! Morda se vam zdi čudno in na prvi pogled skoraj malo tuje, da se o taki, lahko hi rekel, že povsem strokovni stvari govori v skupščini. Mislim pa, da mora naša skupščina in prav naša skupščina kot skupščina novega tipa, ki nima nič skupnega s tradicionalnim, tako rekoč demokratičnim brbljanjem v številnih drugih skupščinah, spregovoriti o teh za izpolnjevanje plana tako bistvenih pogojih. Zato uporabljam to priložnost tudi zaradi tega, ker mislim, da dnevna evidenca in dnevni pokazatelji o izpolnjevanju našega plana niso samo stvar inženirjev, tehnikov in gospodarskih vodi- teljev, temveč, da so predvsem stvar samih delovnih ljudi, stvar najširših množic našega tudi socialno osvobojenega ljudstva. Samo stari izkoriščevalci in njihovi hlapci so lahko in so morali skrivati pred množicami, kako poteka proces proizvodnje. To so morali delati zaradi tega, ker bi sicer sami odkrili množicam izkoriščanje in stopnjo tega izkoriščanja. Na zavednost množic niso mogli apelirati, ker pod njihovimi režimi delo ni moglo temeljiti na zavednosti in ni moglo pomeniti življenjske radosti, ampak je pomenilo samo sistem modernega suženjstva. Takrat ni bilo mogoče govoriti miti o teh pokazateljih, ki so nam danes tako potrebni, o pokazateljih, ki nam kažejo, kako izpolnjujemo skupni plan za skupen usipeh, za skupno srečo in blaginjo. Takrat je prav za prav šlo samo za en pokazatelj, za pokazatelj, ki je izkoriščevalcem kazal profit, ne glede na to, na kakšen način je bil dosežen. Danes se je to temeljito izpremenilo. Danes mi vsi vemo, da plan pomeni napore, in sicer velike napore; prav tako vemo, da je izkoriščanje v odločilnih panogah našega gospodarstva za vedno prenehalo, da napori za izpolnitev plana pomenijo samo napore za skupno korist, za to, da bi skupno dosegli to, kar najširšemu delovnemu ljudstvu konec koncev samo izboljšuje življenje. Izpolnjevanje in preseganje plana je torej stvar ponosa In časti vsakega našega delovnega človeka, hkrati pa postaja tudi predmet javne kontrole. Danes lahko postavimo in moramo postaviti geslo, da ne sme biti več tovarne in gradilišča, niti katerega koli drugega prostora organiziranega ko-| lektivnega dela, kjer se ne bi vsak dan objavljali vsem udeležencem delovnega procesa odstotki izpolnjevanja dnevnih planskih nalog. To je tudi sicer eden pogojev, da se naši delovni ljudje in gospodarska vodstva še močneje zlijejo v skupne delovne kolektive, ki dajo vse od sebe za svojo skupno korist. Tovariši, ljudski poslanci! Nepotrebno bi bilo še nadalje dokazovati, da dobivajo naloge operativnega vodenja, da dobivajo problemi, ki jih rešujemo v tem razdobju planske organizacije našega gospodarstva, trdne temelje šele z dnevno plansko evidenco. Reorganizacija naših gospodarskih ustanov, zaradi katere naš državni aparat v skladu z značajem našega gospodarstva vedno bolj in bolj izgublja tradicionalne ostanke parazitizma na račun našega gospodarstva in vedno bolj dobiva značaj neposredno operativnega vodenja gospodarstva, dobiva z borbo za izpolnitev plana še doslednejšo smer. Kakor zahtevamo maksimalno racionalnost v proizvodnem procesu, prav tako morajo-naša gospodarska vodstva pri svojem lastnem delu nuditi zgled maksimalne racionalnosti. Borbo proti birokratizmu, borbo za evidenco in premišljeno organizacijo zaradi izpolnitve operativnih nalog, je treba izvesti do konca. Bolj kakor kjer koli je prav tu plan zakon. Vsa naša gospodarska vodstva morajo razvijati svoje delo in notranjo organizacijo na tak način, da bi lahko čim operativneje in čim racionalneje izpolnila vse naloge, ki jih postavlja petletni plan. Dovolite mi, tovariši ljudski poslanci, na koncu še nekaj besed o organizaciji naše distribucije. Ker se je še vedno dogajalo, da je zastajalo blago zaradi birokratizma po' raznih skladiščih ali pa ni bilo pravočasno razdeljeno, smo se med zadnjim zasedanjem skupščine s predsedniki vlad ljudskih republik dogovorili, da bodo izdelali do 20. aprila za svoje republike shematične slike kroženja aktov o porazdeljevanju blaga in kroženju blaga samega. To, kar smo do sedaj dobili, je malo razveseljiva slika stvarnega stanja naše distribucije. Res smo v naši distribuciji sicer ukinili profitarsko akumulacijo, ki je značilna za kapitalistični sistem, vendar še nismo odstranili iz nje birokratizma, ki se je v škodo delovnega ljudstva in našega gospodarstva vgnezdil prav na tem področju. Naša vlada je izdala uredbe, ki zagotavljajo na eni strani res plansko distribucijo na podlagi naših produkcijskih gospodarskih letnih planov, ki pa na drugi strani poenostavljajo izpolnjevanje distribucijskega plana in preprečujejo birokratsko zastajanje blaga. Uresničevanje planske distribucije bo v bodoče predvsem temeljilo na tromesečnih pogodbah med interesenti. Na ta način bo dano dovolj razmaha iniciativi in dovolj pogojev za operativno borbo proti vsakemu birokratskemu odnosu, za hitro in operativno odkrivanje vseh krivcev — birokratov. Teh uredb nismo začeli izvajati, ker smo hoteli, da bi bil solidno izdelan generalni plan letne distribucije, tako da ne bi nastale napake, ki bi v praksi zavirale načelno pravilno postavljeno pot. Ta plan bo te dni gotov in ena izmed naših osnovnih operativnih nalog v prihodnjih mesecih bo, da bomo novi iniciativni in stimulativni način distribucije, ki je res planski, ne pa birokratski, pravilno izvedli. Borba za operativnost v naši distribuciji je izredno pomemben sestavni del izpolnjevanja našega velikega plana. Delovnemu ljudstvu, ki se zavzema za izpolnitev plana, moramo za vsako ceno zagotoviti, kar mu pripada in kar mu naša država lahko da. Birokratizem, ki povzroča zastoj blaga, je objektivno naperjen ne samo proti najneposred-nejšim življenjskim interesom naših delovnih množic, temveč tudi proti samemu planu. Tovariši ljudski poslanci! Že od januarja delamo in gradimo po planu. Dejstvo, da ta skupščina danes uradno sprejema veliki petletni plan kot nov rezultat Titovega vodstva, bo navdalo z veseljem in ponosom vso našo domovino. Petletni plan odpira našim narodom perspektivo, kakršna v stari Jugoslaviji pe bi bila nikoli mogoča, ki pa je danes popolnoma realna. Danes naš delovni človek še jasneje vidi, zakaj je vredno delati, zakaj je vredno se truditi, zakaj je vredno živeti. V najširših delovnih množicah bo še bolj zrasla vera v svojo lastno silo, v nezlomljivo moč naše domovine. Plan in njegove postavke morajo preiti v zavest naših najširših ljudskih množic, v zavest vseh naših delovnih ljudi. Po drugi strani se moramo vsi zavedati, da za uresničenje tega plana delamo vsak dan, da je od' našega vsakdanjega operativnega izpolnjevanja in preseganja plana odvisen njegov končni uspeh. MIHA MARINKO, predsednik vlade LR Slovenije: NAŠ PLAN KAŽE JASNE PERSPEKTIVE NAŠIM NARODOM Tovariši in tovarišice, ljudski poslanci! Vlada stopa pred skupščino z osnutkom republiškega petletnega plana. To je po sprejetju naše republiške ustave najvažnejši osnutek zakona, ki je na pretresu pred to našo skupščino. To je dogodek izredne važnosti za gospodarski razvoj in vsesplošni dvig našega ljudstva. Način, kako prihajamo do sprejemanja našega republiškega plana, je zelo podoben načinu in osnovi, na kateri smo sprejemali našo republiško ustavo, ki povsem ustreza naši državni ureditvi, karakterju naše oblasti, naši novi družbeni strukturi in gospodarskemu redu. Kakor smo našo republiško ustavo sprejemali na osnovi zvezne ustave, tako sprejemamo današnji naš petletni plan na osnovi občedržavnega petletnega plana. Razlika med našo ustavo in našim planom je v tem, da je ustava zakonsko fiksiranje že izbojevanega in ustvarjenega družbenega političnega stanja, dočim je plan, ki je mogoč samo v pogojih takih naših ustavnih načel, program neposredne akcije za gospodarsko in kulturno dviganje našega ljudstva. Naša federativna državna ureditev, ljudska oblast, tak gospodarski ustroj ‘kakršen je naš in ki temelji na prineipu enotnega vsedržavnega gospodarskega prostora — v tem so razlogi, da naš republiški plan sprejemamo na osnovi že uzakonjenega obče-državega petletnega plana. Kakor je v naši ustavi osnova zvezna ustava, tako je tudi našemu planu in planom vseh ostalih republik temelj občedržavni plan. V tem razmerju republiških planov do zveznega plana, republiških ustav do zvezne ustave in v razmerju vsebine občedržavnega plana do vsebine republiških planov se izraža oživotvorjenje teh občih ustavnih principov naše družbene in gospodarske ureditve. Drugače biti ne more, ker tako najbolj ustreza interesom delovnega ljudstva vseh narodov Jugoslavije. Narodi, združeni v Ljudski fronti Jugoslavije pod vodstvom tov. Tita in Komunistične partije, so sposobni, da gredo po najboljši poti svojih občeljudskih interesov. Ta vzajemna skladnost občedržavnega plana z republiškimi plani je možna samo na teh načelih naše ustave. Ta' ustvarjena skladnost dokazuje, da so se razblinila vsa pričakovanja naših sovražnikov in izrodkov naših narodov, ki so gojili iluzije, da bo tega sožitja in enakopravnosti naših narodov konec, čim bomo začeli reševati težke gospodarske probleme. Z našim planom, ki se uspešno že izvaja in ki kaže jasno perspektivo našim narodom — so se razblinile iluzije nasprotnikov, ki so gospodarstvo po svoje pojmovali in niso mogli razumeti in ne verjeti, da je v naši družbeni ureditvi možno dati politični in nacionalni enakopravnosti naših narodov pravilno in zato solidno gospodar- sko osnovo, kakršno zdaj ustvarjamo mi. Z našo plansko zasnovo in s samim izvrševanjem vsedržavnega in republiških planov se ravno potrjujejo temeljna načela naše ustave. S tem naše. gospodarstvo postavljamo na socialistično osnovo. S tem je odklenkalo sistemu izkoriščanja človeka po človeku, s tem je dokončno rešeno nacionalno vprašanje, ker je s sistemom planskega gospodarstva odstranjeno vsako možno podjarmljenje in izkoriščanje enega narbda od strani drugega. V uvodu našega osnutka so naglašeni politični momenti, predpogoji, ki so morali biti ustvarjeni zato, da smo mogli preiti k takemu našemu planskemu gospodarstvu, k temu našemu petletnemu planu. Naš republiški plan ne bi bil mogoč bfez občedržavnega plana. Občedržavni plan in plansko gospodarstvo sploh bi rife bilo mogoče brez teh in takih pogojev naše družbene politične in gospodarske ureditve, kakršna je fiksirana v naši ustavi. Taka naša ustava ne bi bila mogoča, če bi naši narodi ne izvojevali svoje resnične svobode, izgnali okupatorja, iztrgali oblasti iz j-ok domače reakcije in izkoriščevalcev naših narodov, če ne bi delovno ljudstvo v naši deželi krepko stopilo na lastne noge in vzelo svojo usodo v lastne roke. Kakor v občedržavnem planu, tako imamo tudi v našem republiškem planu nov dokaz več, kako se uresničuje vse ono, za kar >je ljudstvo šlo v boj. Predloženi osnutek zakona naše petletke vsebuje nova dejstva, ki znova pojasnjujejo sliko o ogromni prednosti naše ljudske in demokratične družbene ureditve, našega planskega, v bistvu socialističnega gospodarskega sistema. Ob primerjavi s preteklim kapitalističnim izkoriščevalskim sistemom se vidi, kako ogromni so bili dobički, ki so se iz znoja delavcev in kmetov stekali v »malhec domačih in inozemskih izkoriščevalcev. To so dejstva, ki jih vsak naš delovni človek pozna in blagodejno čuti. Ta dejstva so očividna vsakomur, ki je sposoben objektivno ocenjevati. Odstranitev teh pijavk je vzpodbudilo silen delovni elan naših delovnih množic. Temu imamo pripisati velike uspehe, vsakomur otipljive, ki smo jih dosegli v preteklih dveh letih naše gospodarske obnove in ki so v kapitalističnem sistemu nemogoči. Svetla perspektiva, ki jo kažejo naši občedržavni in republiški plani, pa bo dala nadaljnjo vzpobudo ustvarjalnemu poletu naših delovnih množic. S konkretno analizo našega plana se bo pečal predsednik Planske komisije in še drugi resorni ministri. Toda, nekaj splošnih momentov hočem naglasiti. Kakor je že v uvodu našega osnutka na-glašeno, naš republiški plan zdaleč ne obsega vsega gospodarskega ustvarjanja na ozemlju ljudske republike Slovenije. Naš republiški plan obsega 12 milijard 684 milijonov dinarjev investicij, dočim celotne investicije na teritoriju LR Slovenije, vštevši zvezne investicije, presegajo 33 milijard dinarjev. Ce imamo v našem republiškem planu investicije v razmerju med produktivnimi in neproduktivnimi panogami 70 :30 — se to razmenje zelo spremeni v korist produktivnih panog s prištetjem zveznih investicij, ki gredo razen za stanovanja izključno samo za produktivne panoge. V našem republiškem in zveznem investicijskem planu niti niso vštete vsote za obnovo v vojni porušenega, niti razni krediti za zadružništvo in še nekatere druge panoge, ki bodo dane na razpolago mimo plana, v kolikor se taki krediti nanašajo na material lastnih nadplanskih surovin in v občem planu nepredvidenih izvorov produkcije. Naš petletni plan sam ne vsebuje vsega finančnega izražanja naše družbene dejavnosti. Glavni viri naše akumulacije, ki so razporejeni v investicije, v celotno naše gospodarstvo, za dvig produkcije, materialne blaginje in kulture so predvideni skoro izključno samo iz državnega sektorja. Ne vsebuje pa davčnih dohodkov, ki gredo v vsakoletnem budžetu za stroške državne uprave in administracije. Občedržavni plan predstavlja osnovne konture celotne predvidene gospodarske dejavnosti, — občedržavni plan je prav za prav zbirni plan, v katerem pa tvori jedro zvezni plan industrializacije in elektrifikacije, ki ga izvajajo glavna zvezna gospodarska ministrstva. Iz tega naslova dobivajo tudi republiška gospodarska ministrstva opredeljene naloge. V vsej celoti pa občedržavni plan daje osnovne naloge posameznim republikam. V tej celoti so vsebovani predvideni dohodki iz produktivnosti vseh republik. Ta splošni okvir predstavlja zaenkrat absolutno mejo samo za tiste investicije, za katere je material zagarantiran v obče-državnem planu. Republiški plani presegajo ta okvir, v kolikor predvidejavo večje izvore 'lastne akumulacije in v kolikor se opirajo na presežke produkcije materiala preko okvira, ki ga predvideva občedržavni plan. .» V tem imamo jasen primer, kako v našem sistemu obvladujemo slepe zakone, ki delujejo v kapitalističnem gospodarstvu, kako obvladujemo objektivne ovire in jih postopoma odstranjujemo. S tem je dan dokaz ogromne prednosti našega planskega gospodarstva pred anarhičnim kapitalističnim gospodarstvom. Občedržavni plan kakor republiški plani so rezultat mnogostranskega študija in analize, s kakimi produkcijskimi sredstvi razpolagamo, kakšne imamo surovine, kakšne so naše prioritetne potrebe, v planu je razvrščen program naše gospodarske dejavnosti v takem razporedu, v kakršnem moramo danes glede na naše potrebe in sredstva ocenjevati našo zmogljivost. Seveda je hkrati treba imeti jasno pred očmi, da s sprejetjem našega zakona o petletnem planu naše plansko delo ni zaključeno, da bodo nadaljnji planski študij, doseženi večji ali manjši uspeni v tej ali oni panogi našega gospodarstva zahtevali nadaljnjih izboljševanj našega plana. Izvajanje plana se ,ne začenja z jutrišnjim dnem, ko bo ta predloženi osnutek postal zakon, temveč se dejansko že izvaja vse letošnje budžetno leto. Predloženi osnutek torej vsebuje že mnogo izkušenj praktičnega izvajanja plana in je rezultat ne samo študija, marveč tudi izkušenj dosedanjega našega planskega gospodarjenja. Smemo torej pričakovati, da bomo v nadaljnjem izvajanju plana vnašali gotove korekture na boljše, v smeri novega izpopolnjevanja in tudi povečanja plana. Naš plan ne samo da daje možnost, marveč naravnost sili in vzpodbuja k čim večjemu razvijanju ustvarjalne iniciative tako delavcev in poljedelcev kakor tehnikov in znanstvenikov. Naš republiški plan vsebuje posebnosti gospodarske strukture Slovenije, kar velja tudi za plane ostalih republik. Stalo je mnogo truda, da se je v glavnih potezah upoštevala gospodarska iniciativa vsake posamezne republike. Doseči se je moralo to, da se pestrost gospodarske strukture posameznih republik vskladi v celoto, kakor to zahteva samo bistvo planskega gospodarstva v državi, kakršna je naša, kjer se celota uveljavlja kot enotni gospodarski prostor, na katerem pa je zagotovljena nacionalna enakopravnost vsake republike, kjer so primerno mobilizirane vse' dobrine in vsi izvori dobrin, pa kakor koli se razlikujejo v poedinih republikah. Posrečeno je postavljen način za gospodarski dvig zaostalih republik, ne da bi šel ta dvig v škodo ostalih republik. Posebej je treba naglasiti, da naš republiški kakor tudi zvezni plan vsebujeta tudi investicije za Primorsko. Konkretizacija teh investicij bo izvedena po definitivni priključitvi Primorske. Iz navedenili vsot, ki bodo iz zveznega in republiškega plana investirane na teritoriju Slovenije, jasno izhaja, da bomo morali za izvedbo tega mobilizirati in angažirati prav vse naše produkcijske sile. Iz našega plana ije razvidno, da je naše plansko gospodarstvo zastavljeno tako, da jemlje ekonomsko osnovo starim, od buržoazije umetno zate j aniin nasprotjem med delavci in kmeti. Podan je dokaz, kako je pri nas možno skladno sožitje delavca in kmeta. Lomiti je treba odpor samo pri tistih, ki bi želeli živeti od izkoriščanja. Toda z izvedbo agrarne reforme in nacionalizacijo industrijskih podjetij je glavnim nasprotnikom naše družbene ureditve vzeta gospodarska osnova za izkoriščanje iz družbene gospodarske odvisnost:. S tem je zelo omejeno število tistih, ki so še preostali, ki se zaradi svojega bivšega, v gospodarskem pogledu privilegiranega gospodarskega položaja težko vživljajo v našo stvarnost. Gospodarska osnova, kakršna je ustvarjena po vseh velikih pridobitvah narodno-osvobodilne borbe in povojnih gospodarskih reformah, ki so te pridobitve v korist delovnega ljudstva še povečale ali razširile — daje garancijo, da bomo obvladali tudi te ostanke stare družbe. Na tej gospodarski osnovi imamo garancijo, da bomo hitro napredovali tudi v osvobajanju ljudi od njihovih starih pogledov in navad. Delovni in ustvarjalni elan, ki so ga velike delavske množice doslej pokazale, letošnji uspehi v izpolnjevanju obvez kmetov do države, do planske preskrbe, nam izpričujejo, da po te/j poti hitro napredujemo. Toda storiti bo treba še mnogo, ker nimamo opravka samo z ljudmi, ki se ne morejo odreči svojih ekonomskih privilegijev. Imeli bomo opravka tudi s tistimi, ki nimajo ekonomskih razlogov, da bi odkrito in zavestno nasprotovali, pri katerih pa so stare navade družbenih odnosov še močno ukoreninjene. To največkrat ni zavesten odpor proti našemu planskemu gospodarstvu, marveč podzavesten odpor, ki izvira iz slabih lastnosti ljudi, iz zanikrnosti, iz navad delati in misliti po starem, in seveda tudi iz nevere v plan. Največ težav in največ rizdka, da tu in tam plan ni izpolnjen, povzročajo tisti, ki so neposredno odgovorni, ki jim je poverjeno, da vodijo in organizirajo produkcijo po planu. Še vedno se najdejo tudi državni funkcionarji, ki na svojem sektorju sicer prevzemajo obveznosti, toda prevzemajo jih lahkomišljeno in neresno. S svojim ravnanjem kažejo, da jim je precej vseeno, ali je plan izpolnjen ali ne. Imamo birokrate, ki imajo besedo >plan« ob vsaki priliki na jeziku, toda to je le zveneče frazarjenje o planu, v katerem pa ni dejanskega truda in operativne aktivnosti za izpolnitev plana. Taki ljudje znajo celo več — z izgovorom na plan povzročajo strahovito neekspeditivnost v poslovanju in stvarno vnašajo anarhijo. Kjer so na odgovornih mestih ljudje s takimi lastnostmi in s takšno prakso, tam se navadno plan ne izpolnjuje. To so zanikrneži, ki nočejo misliti s svojo glavo, ki so nesposobni, razvijati svojo iniciativo za to, da bi premagali ovire, na katere prihajamo pri uresničevanju plana. Taki ljudje prav z naslado govore o težavah in o vzrokih zanje in iščejo vse mogoče izgovore, ki naj bi bili izven njihovega okvira, izven njihovih kompetenc, samo da bi opravičili, zakaj se planske obveznosti niso mogle izpolniti. Videti je, da si taki ljudje domišljajo, da plansko gospodarstvo mora funkcionirati kot avtomatičen mehanizem, ne pa, da so tu potrebni živi ljudje, da je tu potrebna vsa iznajdljivost, skrb in uporna borba za izpolnitev plana, za prekoračenje plana. Taki ljudje objektivno naravnost pomagajo onim drugim, ki sovražijo gospodarjenje po planu, dajejo jim povod za posmehovanje in omalovaževanje našega planskega sistema, dajejo povod, da bi tudi širše množice izgubile vero v prednost planskega gospodarstva. Dosedanje izkušnje jasno kažejo, da planskega gospodarstva ni moči uspešno izvajati brez istočasne miselne prevzgoje ljudi, brez odločne borbe proti birokratizmu, proti tistim, ki zanemarjajo svoje obveznosti. Proti takim je treba ostreje uveljavljati princip: vsakemu po njegovih zaslugah. Kdor skupnosti ne daje, ta tudi nima pravice od nje zahtevati. Kdor se ne zaveda, da bodo vse te materialne dobrine zagotovljene le, če bo izpolnjen plan, tega je treba poučiti z učinkovitejšimi sredstvi. Plan je norma in vse pridobitve, ki jih daje naša socialna zakonodaja, veljajo v prvi vrsti in izključno za tiste, ki izpolnjujejo pogoje za te pridobitve. Naglasiti je treba dejstvo, da so se izjalovile vse nade naših političnih in razrednih nasprotikov, ki so skušali rovariti proti planu z zastraševanjem, da bo izvedba plana zahtevala »stiskanje pasu« in »pomanjkanje«. Dejstva pa govore drugače. Smo šele v prvem letu izvajanja naše petletke, smo v tretjem letu po osvoboditvi, toda uveljav- j ljenili in uzakonjenih je že toliko pridobitev in materialnih pravic, da so se razblinile vse »strahote«, ki jih je širil sovražnik. Edino opravičljivo i je nezadovoljstvo v pogledu prehrane. Toda te te- ! eave so vsakomur razumljive. Gotovost pa imamo, da srno iz najhujšega že izšli in da smo kljub vsemu to najhujše relativno dobro prebrodili. Na vidiku 'je tudi reguliranje plač vsem državnim uslužbencem, od katerih so doslej mnogi upravičeno bili nezadovoljni. Ce imamo uzakonjen letni plačan dopust, primerne plače po zaslugi; fiksiran delovni čas, nagrade za nadurna in težka dela, taščito dela itd. itd. — je to vse zato, da se primerno nagradi veliki delovni elan, ki ga izkazuje večina našega delavstva. Vse te pravice v polni meri zaslužijo predvsem vsi tisti, ki izpolnjujejo svoje planske obveznosti, ki se zavedajo, da je njihov polni prispevek k skupnosti podlaga za te pridobitve. Pri tej kulturni stopnji in tehnični iz-vežbanosti našega povprečnega delavca bi mogli pričakovati, da bomo postavljene planske obveznosti laže izvrševali. Predpogoj seveda je, da nadalje dvigamo politično zavest našega delavstva in da odstranimo navedene slabosti, da se otresemo nadutosti in domišljavosti, češ da se nam ni treba učiti, da se ni treba truditi. Kajti te zablode predstavljajo resno nevarnost za izpolnitev plana. Kljub tako rekoč 100% pismenosti našega ljudstva bo vendarle težka naloga, dvigniti število kvalificiranih delavcev na 40.000, izšolati 10.000 srednje in višje šolanih tehničnih kadrov, kakor si v osnutku postavljamo v naše planske obveznosti. Imamo prednosti, ki nam bodo lajšale izpolnitev plana, če se bomo dovolj resno potrudili za to. Pri nivoju tehnične izvežbanosti našega povprečnega delavca, njegove praktičnosti, moremo doseči večje uspehe ne samo pri izpolnjevanju, temveč pri prekoračeju plana. Ne bi nam smelo delati težav prizadevanje, da mnogo bolj racionalno izkoriščamo razpoložljive surovine, polfabrikate in da na tej osnovi prekoračujemo plan. Ne bi nam smelo delati težave dviganje kvalitete dela; borba za kakovost produktov mora iti vzporedno s kvantitativnim izpolnjevanjem plana. To ne velja samo za delavca, ljudskega inteligenta, marveč tudi za kmeta. Povprečno naš kmet sam teži za izboljšanjem in moderniziranjem kmetovanja. Toda odstraniti moramo še preostale pomisleke, ki jih ima kmet do plana, do obveznosti, ki mu jih nalaga država. Sistem, ki je letos uveden v tej obveznosti kmetov do države in planskega gospodarstva, že kaže, da ga kmetje dobro sprejemajo. Ta način bo treba le še spopolnjevati in odstranjevati hibe pri njegovem izvajanju. Dosedanji rezultati vnašanja planiranja tudi na privatni sektor že dokazujejo pravilnost naše teze. Zadružna oblika produkcije in izmenjave blaga v našem kmetijstvu prav tako napreduje. Dober zadružni način gospodarjenja bo država stimulirala s tem, da mu bo nudila določene prednosti. Vsako drugačno, pretirano lorsiranje zadrug bi pa prej škodovalo kot koristilo napredovanju zadrug. V našem planu bodo kmetje spoznali, koliko pažnje posveča država napredku našega kmetijstva. Za investicijami v industrijo, promet in stanovanja sledi najveoja postavka za kmetijstvo in gozdarstvo. To je tudi normalno, ker med industrijo in kmetijstvom mora biti pravilno sorazmerje. Prav tako ne bodo imele razloga pritoževati se uslužnostne in umetne obrti, kakor tudi tista obrt. ki bo sodelovala pri izpolnjevanju plana. V tem pogledu je vlogo obrtništva jasno opredelil tovariš Tito v svojem ekspozeju ob sprejemanju zveznega plana. To so naše obveznosti in v našem osnutku so številke, ki govore o dvigu obrtniške proizvodnje pri nas. Torej vse nade naših nasprotnikov, vse zastraševanja in panika, ki so jo skušali vnašati med ljudstvo, so se razblinile v nič. Kakor smo bili na političnem področju, tako smo tudi na gospodarskem področju kos vsem sovražnikovim poizkusom ovirati naš razvoj. Nujen imperativ za izpolnitev zastavljenih naših planskih nalog je, da niti za hip ne uspavamo naše budnosti proti sovražniku, ki bo na razne načine skušal ovirati uresničenje našega petletnega plana. Z naše strani so vse stvari zastavljene tako, da je rovarjenje notranjih sovražnikov možno le ob podpori in potuhi zunanjih, nam sovražnih imperialističnih sil. Proti vsem plačancem inozemstva pa so utemeljeni najostrejši ukrepi Tem zavestnim našim sovražnikom objektivno pomagajo tudi vse naše notranje slabosti, vse notranje neskladnosti: birokratizem, nebudnost, malenkostna osebna sebičnost, vsako izogibanje izpolnjevanju obvez in vsaka lahkomiselnost, češ da se zamujeno lahko nadoknadi. Pri borbi za izpolnjevanje plana ne smemo imeti nobenih ozirov •£» odstranjevanju teh napak, da bi te napake skrivali in se bali, da jih sovražnik izkoristi za sebe. Sovražnikova sredstva v borbi proti nam so laž im natolcevanje, odkrita in prikrita sabotaža — naša sredstva so pa odkrito gledanje na naše slabosti in napake, javna kritika in hitro odstranjevanje teh slabosti. Dopuščamo, da bomo v Sloveniji imeli težko borbo, ker smo teritorialno bolj izpostavljeni sovražnikovemu rovarjenju izza meje, toda naši uspehi pa bodo toliko bolj učinkovito sredstvo proti sovražniku, ker bo razlika med gospodarskimi in družbenimi prilikami pri nas in v kapitalističnem svetu za mejo toliko bolj očitna vsakomur. Tovariši! Ne imejmo iluzij, da bo izpolnjevanje zastavljenega plana lahka stvar — to je borba, ki v nekih ozirih ni nič manj ostra, kakor je bila v osvobodilni vojni, kakor je bila borba za izpolnitev težkih nalog naše obnove. Izvedba našega plana je izpolnitev nalog, ki jih imamo do samega sebe, do slovenskega naroda, je izpolnitev obveznosti do skupnosti jugoslovanskih narodov, je izpolnitev obveznosti, ki jo dajemo našemu voditelju in tvorcu nove Jugoslavije maršalu Titu, je jamstvo naše varnosti, dviga blagostanja in kulturnega napredka naših narodov. Petletni plan razvoja narodnega gospodarstva FLItJ postavlja te glavne naloge: 1. Odpraviti gospodarsko in tehnično zaostalost, 2. dvigniti in utrditi gospodarsko in obrambno moč države, 3. okrepiti in nadalje razvijati socialistični sektor narodnega gospodarstva in nove odnose v proizvodnji, ki izhajajo iz tega, in 4. dvigniti splošno blaginje delovnega ljudstva vseh treh gospodarskih sektorjev. BORIS ZIHERL: MESTO KOMUHISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE V ZGODOVINI SLOVENSKEGA NARODA Komunistična partija Slovenije je bila ustanovljena 18. aprila 1937. Članek je bil napisan za njeno desetletnico. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije, katere desetletnico slavimo, ni bila le preokretniea v razvoju slovenskega delavskega gibanja in njegove avantgarde, marveč je bila hkrati tudi pre-okretnica v zgodovini slovenskega naroda sploh. Dve okoinosti sta, ki obeležujeta čas, v katerem se je porodila Komunistična partija Slovenije. Prvič, slovenskemu narodu še nikdar v njegovi zgodovini ni pretila taka nevarnost kakor tisti čas. Oblikovanje in utrjevanje fašistične osi Rim— Berlin, italijanski napad na Abesinijo, nemško-italijanska intervencija v Španiji, podla komedija »nevmešavanja«, ki so jo igrale tako imenovane zapadne demokracije, — vse to je dokazovalo, da je Hitler pričel ostvarjati svoje načrte in da ima za to blagoslov vse mednarodne reakcije. V prvo etapo Hitlerjevih načrtov je spadalo podjarmljenje sosednih, predvsem slovanskih narodov. Prva etapa ni pomenila le uresničenja davnih sanj nemškega imperializma, povzetih v besedah »Drang nach Osten«, ona je bila hkrati uvod v drugo etapo, ki naj bi jo zaključilo podjarmljenje sovjetske zemlje. In slovenski narod, živeč na koščku zemlje, ki je bil ob tedanji mednarodni politični konstelaciji bolj ko kdaj prej izpostavljen, je bil v mapah nemških imperialistov zaznamovan, da izgine. Drugič, v časih, ko je šlo za obstoj, za življenje slovenskega naroda, so se ga vsi tisti, ki so si dolga desetletja lastili pravico govoriti v njegovem imenu, dokončno odrekli. Potem ko se je reakcionarna klika, ki je izšla iz nekdanjih »liberalcev«, že poldrugo desetletje sramovala samega slovenskega imena, se je zdaj klerikalno krilo slovenske reakcije, v obrambi svojih ozkorazrednih koristi, do kraja zlilo z vso jugoslovansko reakcijo; pretopilo je nekdanjo Slovensko ljudsko stranko v Jugolovansko radikalno za-jednico ter se poistovetilo s stojadinovičevsko politiko rušenja vseh vnanjih in moralnih branikov, ki bi mogli ščititi svobodo in neodvisnost jugoslovanskih narodov. Bila je zgodovinska nuja, da slovensko ljudstvo dobi novo politično vodstvo, svojo novo, zares ljudsko in zares narodno stranko, ki ga bo sposobna voditi skozi težke preizkušnje k zmagi. Taka stranka je mogla biti samo Komunistična partija Slovenije. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije ni bila kakor so ustanovitve drugih strank, ki se bodisi na novo porajajo v politični areni, ali pa na- stanejo z razpadanjem dotedanjih strank in združitvijo novih drobcev v nove strankarske tvorbe. Komunistična partija Slovenije ni bila nov pojav v slovenskem političnem življenju v smislu novega političnega pravca, niti ni bila plod razpadanja nečesa starega in združevanja drobcev. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije je bila predvsem izraz težnje najnaprednejših slovenskih in jugoslovanskih družbenih sil, utelešenje zamisli tovariša Tita, da se ustvarijo organizacijske oblike, ki bodo globlje, Tesničneje odražale dejansko vlogo teh sil v življenju posameznih jugoslovanskih narodov. Ustanovitev KP Slovenije ni niti najmanj slabila enotnosti Komunistične partije Jugoslavije, iz katere je izšla in katere sestavina je ostala, marveč narobe, ustanovitev KP Slovenije je okrepila enotnost matične organizacije. Lahko rečemo, da je bila zgodovinska reorganizacija KP Jugoslavije po svojem pomenu in učinku predpodoba mo-ralno-politične enotnosti jugoslovanskih narodov, skovane v letih osvobodilne vojne 1941—1945 in nenehno utrjevane danes, v dobi socialistične graditve nove Jugoslavije. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije je pomenila zaključek razdobja, v katerem se je —• v težkih okoliščinah terorja, ki so ga nad naprednimi elementi izvajali psevdodemokratični režimi pred 6. januarjem 1929, in v še dosti težjih okoliščinah odkrite vojaško-fašistične diktature — oblikovala in izoblikovala principielno pravilna politična linija slovenskih komunistov, linija, ustrezajoča življenjskim interesom slovenskih ljudskih množic, se pravi, ogromne večine slovenskega naroda. Ker je šlo za slovenski narod, za narod, ki je bil po imperialistični vojni 1914—1918 državno razkosan na tri dele, znova politično obrezpravljen, nacionalno zatiran, je nacionalno vprašanje kajpak ostalo v ospredju vse problematike slovenskega narodnega življenja. Stoječ na pozicijah marksizma-leninizma so slovenski komunisti edini mogli ostvarjati Cankarjev politični testament: osposobiti slovenski delavski razred za najčastnejšo vlogo v odločilnem boju slovenskega naroda za njegovo svobodo in enakopravnost. Borba najnaprednejših slovenskih sil za slovensko ljudstvo, borba za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju je šla v treh pravcili. Prvič, treba je bilo premagati nacionalni nihilizem, ki ga je v slovenskem delavskem gibanju gojila z avstromarksizmom prepojena uradna slovenska socialna demokracija in ki ga je že Ivan Cankar podvrgel najostrejši kritiki. Kakor v stari Avstriji, tako so tudi v stari Jugoslaviji razne oportunistične, v bistvu avstro-marksistične teorije o »prednostih velikega gospodarskega prostora«, ki neki izključujejo obstoj malih narodov, teorije o kulturno-nacionalni avtonomiji itd., služile kot kritje za najzoprnejše lakajstvo pred velikosrbskimi unitaristi in njihovimi slovenskimi priskledniki. Brez obračuna s socialnodemokratskim nacionalnim nihilizmom, predvsem z njegovimi ostanki v vrstah komunistov, ni bilo imogoče misliti na vo- dilno vlogo najnaprednejšega razreda in njegove avantgarde v slovenskem narodnem življenju. Drugič, proti megleni in skoz in skoz neznanstveni teoriji o »jugoslovanskem narodnem edin-stvu«, s katero so velikosrbski hegemonisti in njihovi oprode na Slovenskem prikrivali dejstvo, da v državi vlada nacionalna neenakopravnost, ki izpodkopava temelje slehernega resničnega edinstva jugoslovanskih narodov, proti tej teoriji je bilo treba postaviti načelo nacionalne samobitnosti slovenskega naroda, načelo o njegovi pravici, da lahko sam odloča o svoji usodi, o oblikah svoje zveze z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Popolno priznanje pravice vsakega jugoslovanskega naroda do samoopredelitve, vključno pravico do odcepitve, je bilo treba postaviti kot najzanesljivejši temelj resničnega zaupanja med jugoslovanskimi narodi, temelj njihovega resničnega bratstva. Slovenski komunisti so načelo samoopredelitve slovenskega naroda v razdobju pred 1937 razvili in postavili v vsej njegovi konkretnosti. Tretjič, konkretno postavljanje slovenskega nacionalnega vprašanja je terjalo obračun z abstraktnim pojmovanjem slovenstva; z akademskim razpravljanjem o slovenskem narodnem vprašanju kot zgolj kulturnem vprašanju; z istovetenjem slovenskega narodnega vprašanja z vprašanjem katolicizma; skratka, konkretno postavljanje slovenskega nacionalnega vprašanja je terjalo obračun z vsemi tistimi idealističnimi teorijami, ki so — prenesene v praktično življenje — šle mimo slovenskega ljudstva kot subjekta slovenske usode, povezujoč rešitev slovenskega vprašanja s slučajnimi konstelacijami v imperialističnem svetu, izolirajoč slovensko vprašanje od vprašanja skupne borbe vseh jugoslovanskih ljudstev proti skupnemu sovražniku. Izhajajoč od klasične stalinske opredelitve nacionalnega vprašanja v dobi imperalizma kot vpra šanja borbe širokih, predvsem kmečkih ljudskih množic podjarmljenih narodov proti finančni eksploataciji, političnemu zatiranju in poizkusom kulturne depersonalizicije, so slovenski komunisti v dobi pred 1937. letom pravilno opredelili obseg, bistvo, množičnega nosilca in vodilne sile slovenskega narodnega boja. Komunistična partija na Slovenskem je potemtakem, oborožena z znanstveno teorijo marksizma-leninizma, izkoriščajoč dragocene nauke slovenske zgodovine in učeč se nenehno iz bogate prakse vsalkdanjega boja proti reakciji in njenemu pomočniku, političnemu oportunizmu, v letih pred 1937. 1. uspešno izbojevala boj za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju. Tudi v pogledu borbe za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju je bilo neprecenljivega pomena delo tovariša Edvarda Kardelja, čigar knjiga »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, napisana neposredno po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, predstavlja prvi izčrpni, znanstveno utemeljeni oris celotne slovenskonarod-ne problematike, resume v borbi doseženih dognanj. Izhodišče dela ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije je bila potemtakem prin- cipielno pravilna, dognana in utrjena linija ponašanja slovenskih komunistov v borbi za osvobojenje slovenskega naroda. Poleg kadrov, prekaljenih v borbi z vojaško-fašistično diktaturo in njenimi nadaljevalci, poleg kadrov, ki so predstavljali organizacijski temelj nove stranke, je Komunistična partija Slovenije že ob svojem rojstvu nastopila s celovitim in pravilnim pogledom na slovensko narodno problematiko, ki je predstavljal ideološki in politični temelj nove stranke, osnovo njene strategije in taktike. Govoreč o marksizmu je Lenin nekje zapisi, da je njegov nauk vsemogočen, ker je resničen. Vsemogočnost marksistično-leninističnega nauka, na katerem temelji vsa dejavnost Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Jugoslavije, se je is prav posebno silovitostjo razodela v razdobju po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije. Treba je samo, da iz današnje perspektive, po vseh tistih bogatih izkušnjah, ki nam jih je prinesla velika osvobodilna vojna 1941—1945, prečitamo manifest I. kongresa KP Slovenije, pa se bomo iznova prepričali o moči marksistično-leninističnega zman-stvenega predvidevanja. Manifest I. kongresa KPS je odkril ves obseg nevarnosti, ki jo za slovenski narod predstavlja ta razvoj mednarodnih odnosov, razuzdanje hitlerjevskega elementa, in pa zločinska politika režima Stojadinovič-Korošec. Z jasnostjo daljnovidnega političnega razuma, ki je po desetletjih tope in proti-ljudske buržoazne politike predstavljal povsem novo postavko v slovenskem življenju, je I. kongres KPS napovedoval, da vsa notranja in vnanja politika tedanjih jugoslovanskih vlastodržcev, ki sta jo na Slovenskem predstavljala Korošec in Natlačen, vodi k novemu razkosanju slovenskega nacionalnega ozemlja. Koroščeva politika je pretvarjala Slovence v sredstvo, s katerim je beograjska finančna oligarhija izigravala Hrvate, izpodkopavala enotnost jugoslovanskih narodov in spravljala slovenski narod v nevarnost, »da bo ostal popolnoma osamljen v svojem boju za narodni obstoj«. Za ohranitev svobode in neodvisnosti slovenskega naroda je za ^postavitev in utrditev celotnosti njegovega nacionalnega ozemlja manifesl I. kongresa KP Slovenije postavljal prav tiste pogoje, 'ki so bili neogibno izhodišče za graditev nove Jugoslavije: upostavitev demokracije, se pravi, ljudskih pravic, odpravo vseh sramotnih ostankov vojaško-fašisiičnega režima; svobodo političnega in strokovnega organiziranja za delavski razred; izboljšanje delovnih pogojev in socialne zakonodaje; demokratizacijo zadružniškega aparata,' ki naj postane orodje v rokah delovnega kmečkega ljudstva, orodje za borbo proti finančnemu kapitalu, ne pa privesek finančnega kapitala; zaščito delovnega drobnega proizvajalca pred brezmejnim izkoriščanjem od strani karteliranih monopolistov; okrepitev materialnih temeljev slovenskega narodnega razvoja; preureditev jugoslovanske države v zvezno, federativno državo, ki bo vsem svojim narodom jamčila svoboden razvoj in napredek; uresničitev gesla Združene in Svobodne Slovenije; upostavitev slovenske državnosti v okviru skupne jugoslovanske države, državnosti, ki bo našla svoj vnanji izraz v sTobodno izvoljenem slovenskem parlamentu; popolno preorientaoijo vnanje politike v praveu kolektivne obrambe vseh ogroženih narodov proti fašističnim vojnim hujskačem, predvsem pa v praven naslonitve na najmočnejši steber miru in svobodo narodov, na Sovjetsko zvezo. Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije potemtakem ni bil le zaključek oblikovanja pravilne linije v nacionalnem vprašanju; bil je hkrati in predvsem začetek novega razdobja v celotnem slovenskem narodnem življenju, razdobja, ki je 1. 1945 kulminiralo v zmagovitem izhodu slovenskega naroda iz osvobodilne vojne, v zmagi ljudske, demokratične revolucije v vsej Jugoslaviji, v upostavitvi slovenske državnosti kot nedeljive sestavine federativne ljudke republike Jugoslavije, (pravno izoblikovane s sprejetjem prve slovenske :ustave 16. januarja 1947. Manifest I. kongresa KP Slovenije je bil program odločilne borbe za resnično osvobojenje slovenskega naroda. Na temelju tega programa je Komunistična partija Slovenije mobilizirala in organizirala slovenske ljudske množice v enotno antifašistično Tromto, katere temelj je bila enotnost slovenskega dolarskega razreda, izražena v upostavljeni sindikalni enotnosti. Grobarji slovenske svobode in neodvisnosti so storili vse, da bi v kali zadušili ljudsko gibanje, ki se je prav posebno razmahnilo po zgodovinskem kongresu v aprilu 1937. 1. in grozilo prekrižati vse njihove podle naklepe. Toda misel I. kongresa KPS je poganjala v slovenskem narodu vse globlje korenine, zakaj ona je bila resnična in slovensko ljudstvo jo je sprejelo kot rešilno. V letih 1937—1941 se je ta misel izpreminjala v materialno silo, ki je v letih Velike osvobodilne vojne 1941—1945 razodela vso svojo nezaslišano moč; v teh letih največjih preizkušenj je misel I. kongresa KPS ^prepojila slovenski narod, njegovo ogromno večino, Slovensko delovno ljudstvo, delavce, kmete in pa-triotično inteligenco, in ga povedla k zmagovitemu osvobodilnemu dejanju. Deset let je minilo od ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije. V teh desetih letih ae je nemara zgodilo več ko v enem, dveh ali še več stoletjih predhodnega razvoja: iz naroda hlap- cev je slovenski narod postal narod junakov, v katerem so se sprostile vse tvorne sile, postal gospodar svoje usode. Teh deset let, ki nas ločijo od ustanovnega kongresa KPS, je do kraja dokazalo, da je bila znanstvena analiza položaja, v katerem se je slovenski narod znašel na predvečer druge svetovne vojne, pravilna; da je bila ocena politike, ki so jo vodili nekdanji slovenski in jugoslovanski vlasto-držci, prav tako pravilna; da so bili pravilni zaključki, ki jih je iz tega izvedel I. kongres Komunistične partije Slovenije. Na temelju teh zaključkov se je preoblikovalo politično obličje slovenskega naroda. Temne sile, ki so desetletja prodajale interese slovenskega naroda vsakomur, kdor je kaj hotel dati zanje, so doživele svoj končni poraz; s svojim izdajstvom med osvobodilno vojino so se dokončno izobčile iz slovenskega naroda, ohranile so se le še kot bedne agenture tujih imperialistov, ki jim pot nove Jugoslavije ni po godu. V borbi za združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkoriščanju, v borbi, ki jo je proglasil manifest I. kongresa KP Slovenije, se je med osvobodilno vojno izvršila zgodovinska pregrupacija v slovenskem političnem življenju; na razvalinah- starih strankarskih tvorb in njihovih vodstev, ki so se v letih 1941—1945 brez izjeme pogreznila v blato kolaboracije s tujimi okupatorji, je zrasla Osvobodilna fronta, v kateri se je utelesila zedinjevalna in osvobodilna misel I. kongresa KP Slovenije. Združen v Osvobodilni fronti je slovenski na-Tod, z ramo ob rami z ostalimi jugoslovanskimi narodi, izvojeval svobodno Slovenijo v svobodni Jugoslaviji. Na pridobitvah osvobodilne vojne 1941—1945 gradi slovenski narod svojo domovino, domovino slovenskega delovnega človeka. Z ramo ob rami z ostalimi jugoslovanskimi narodi gradi slovenski narod temeljno jamstvo svoje svobode in neodvisnosti: federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, socialistično domovino' vsega jugoslovanskega delovnega ljudstva. Takšna je bilanca desetletnega obstoja in borke Komunistične, partije Slovenije. Drugačno melodijo je dobila pesem o »lepi naši domovinic!... IZ SOVJETSKE ZVEZE O. Borisov: ZGODOVINSKI POMEN VELIKE OKTOBRSKE SOCIALISTIČNE REVOLUCIJE Pred tridesetimi leti je zmagala na eni šestini zemeljske oble ideja, o kateri so sanjala pokolenja najboljših ljudi. Zgodilo se je tisto, na k^r je Partija Lenina-Stalina skozi dolga leta žilavo in vztrajno pripravljala delovno ljudstvo naše dežele — zmagala je prva socialistična revolucija v zgodovini. Oblast v državi, vodstvo družbe so prevzeli v svoje roke delavci in kmetje v obliki Sovjetov. Nastala je nova, sovjetska država. Odločneje in globlje, kakor katera koli druga revolucija na svetu, je velika Oktobrska socialistična revolucija odpihala vse ostanke stare družbe in odprla ljudstvu blesteče perspektive graditve socialistične družbe. Takoj prvi dan po zmagi socialistične revolucije je sovjetska oblast razveljavila veleposestniško lastnino zemlje brez vsake odkupine. Zemlja je bila razglašena za vseljudsko državno last. Dekret o zemlji je dal kmetom nad 150 milijonov desetin (desetina = 1.0925 ha. — Op. prev.) zemlje. Kmetje so bili oproščeni plačevanja letne najemnine zemljiški gospodi (okrog 500 milijonov zlatih rubljev), vsa naravna bogastva: nafta, premog, rude, gozdovi, vode in tako dalje, so postala last ljudstva. Sovjetska država je takoj potem s posebnim dekretom odpravila stanove, uničila nacionalne in verske omejitve, uveljavila enakopravnost žensk in enakopravnost narodnosti. Znamenita »Deklaracija pravic narodov Rusije« je določila, da sta svobodni razvoj narodov Rusije in njihova popolna enakopravnost zakon. Prvi korak k izgraditvi nove socialistične industrije je bila nacionalizacija bank, železnic, zunanje trgovine in vse težke industrije. Tudi to je bilo delo Oktobrske revolucije. Vsa ta zgodovinska dejanja Oktobrske revolucije so pomagala ustanoviti mlado sovjetsko državo. V Oktobrski revoluciji rojena država je preživela težke preizkušnje. Spomnimo se leta 1918. Tri četrtine naše dežele so bile takrat v rokah belogardistične protirevolucije in tujih interventov. 14 imperialističnih držav je pritiskalo na našo domovino. Ukrajino, Kavkaz, Sred- njo Azijo, Sibirijo in Daljni vzhod smo začasno izgubili. Sovjetska država, ki sta jo ustanovila Lenin in Stalin, je v vojni vihri organizirala Rdečo armado. Z napori Boljševiške partije je bila mlada sovjetska republika spremenjena v en sam borbeni tabor. Velikemu herojstvu delavcev in kmetov, ki so spoznali, da branijo svojo oblast in srečo bodočih pokolenj, se je treba zahvaliti, da je bil sovražnik razbit. Spomnimo se, kako težke so bile preizkušnje sovjetskega reda med veliko domovinsko vojno proti nemškim fašističnim osvajalcem. Kaj takega zgodovina še ne pozna.-Vojna 1941—1945 je bila najbolj krvava in najstrašnejša, kar jih pozna zgodovina naše dežele. Tovariš Stalin je rekel, da je »priredila nekakšen izpit našemu sovjetskemu redu, naši državi, naši vladi, naši Komunistični partiji in napravila bilanco njihovega dela, kakor da jim govori: Glejte jih, vaše ljudi in vaše organizacije, njihova dejanja in dneve — poglejte si jih pazljivo in plačajte jim po njihovih dejanjih«. Sovjetski družbeni in državni red je častno napravil ta surovi izpit, napravil ga je v pogojih nezaslišano krute vojne. Dokazal je vso svojo žilavost in odpornost. Življenje je pokazalo mogočno organizirajočo in mobilizirajočo vlogo Boljševiške partije, ideje marksizma in leninizma. Največji pomen Oktobrske socialistične revolucije je bil v tem, da je prišla oblast iz rok izkoriščevalskih razredov v roke delovnega ljudstva. Sovjetski red je odprl pred našo deželo brezmejne možnosti razvoja. Pred revolucijo je bila Rusija zaostala dežela. Pretila ji je nevarnost, da bi izgubila državno samostojnost. Rusija ni imela omembe vredne industrije in gospodarsko je bila odvisna od bogatih, industrijsko razvitih zapadnin držav. Blizu 60 % strojev za industrijo in skoraj toliko tudi za poljedelstvo je morala carska Rusija uvažati iz inozemstva. Inozemski kapital je imel v rokah najvažnejše panoge ruske industnje. V njegovih rokah je bilo 72% metalurgije, 70 % premogovne industrije Donbasa, 60% petrolejske in blizu 90% električne industrije. Prva svetovna vojna je posebno jasno pokazala slabe strani in zaostalost naše dežele in jo postavila na rob propada. Rešitev je bila v strmoglavljenju carizma, v strmoglavljenju buržoazije, v tem, da prevzame oblast delavski razred, v prehodu v nov, socialistični red. »Iti moramo ali naprej ali nazaj« — je pisal Lenin. — »Iti naprej v Rusiji 20. stoletja ni mogoče, ne da bi šli v socializem.* (Zbornik zv. XXI, str. 187.) Oktobrska revolucija je popeljala Rusijo naprej, odprla je pot v socializem. V osebi Sovjetov je dala Oktobrska revolucija ljudstvu tisto politično obliko države, ki je omogočila, da se je spremenila naša v nedavni preteklosti zaostala, na pol beraška dežela v mogočno socialistično državo. Sovjeti so najbolj .demokratična oblika oblasti, kakršna je bila kdaj na svetu. Sovjetska oblast je oblast, ki je izšla iz ljudskih množic in ki je ljudskim množicam pri srcu. Sovjetski red je najnaprednejši in najbolj demokratičen red na vsem svetu. V njem so se uresničile velike pravice, o katerih so sanjah in za katere so se borili in dali svoje življenje najboljši sinovi ljudstva: pravica do dela, pravica do izobrazbe in počitka, enakopravnost žensk, enakopravnost narodnosti, resnična svoboda govora, tiska in zborovanj. Te nedotakljive pravice sovjetskega človeka so zakonodajno zagotovljene v stalinski ustavi. Sovjetski socialistični red pomeni likvidacijo izkoriščanja in izkoriščevalskih razredov, pomeni zmago načela socialistične družbene lastnine. Resnično ljudska demokracija, ki vlada v sovjetski državi, se kaže v mogočni ustvarjalni aktivnosti delovnega ljudstva. Tovariš Stalin, veliki nadaljevalec Leninovega dela, je navdušil, strnil in popeljal naprej milijonske ljudske množice. Tesno strnjeno okrog svojega ljubljenega voditelja in učitelja tovariša Stalina, brezmejno zaupajoč sovjetski oblasti in Komunistični partiji je naše ljudstvo častno izpolnilo nalogo, ki jo je postavila Oktobrska revolucija, spremenilo je Rusijo v napredno mogočno državo. Pod vodstvom leninsko-stalinske Partije je napravila Sovjetska zveza v stalinskih petletkah gigantski skok od zaostalosti k napredku. Niti polnih trideset let ni bilo treba, da smo spremenili ZSSR iz agrarne v industrijsko deželo. To smo dosegli po zaslugi modrega stalinskega programa industrializacije dežele in kolektivizacije poljedelstva, to smo dosegli zato, ker je znalo sovjetsko ljudstvo v borbi za uresničenje tega zgodovinskega programa premagati neverjetne težave. Srdito in žilavo borbo je morala vzdržati Partija Lenina-Stalina s sovražniki ljudstva, ki so hoteli preprečiti izgraditev socializma in pahniti deželo na kapitalistično pot razvoja. Trockisti, buharinci, buržoazni nacionalisti — agenti buržoaznih špionaž — se niso sramovali nobenih sredstev v svojem prizadevanju, da bi oslabili ZSSR pred kapitalistično obkolitvijo. Toda naj so sovražniki ljudstva še tako premeteno maskirali svoje naklepe, po zaslugi stalinske budnosti so bili razkrinkani in pravočasno uničeni. Dežela je šla po leninsko-stalinski poti, po poti graditve socializma. Za vedno je pokopana vojaško ekonomska slabost naše dežele. 'Industrializacija dežele in kolektivizacija poljedelstva sta bili čvrsta gmotna baza socializma in obrambna moč sovjetske države. To je rešilo našo domovino v letih borbe z nemško-fašističnimi osvajalci. Država, ki jo je ustvarila Oktobrska revolucija, se ni samo ubranila pred krvoločnim in močnim sovražnikom, marveč je rešila pred fašističnimi roparji tudi evropsko civilizacijo. sjrap! ■ i / /Va kolhozu mlatijo Oktobrska revolucija je strnila vse narode Rusije v eno bratsko družino. Sovjetska država je nastala kot država enakopravnih narodov, ki jih združuje enotnost cilja. Vsakemu narodu je dala pravico, da si sam kroji svojo usodo. Sovjetski red je likvidiral politično, gospodarsko in kulturno zaostalost nacionalnih pokrajin, uničil nacionalno mržnjo ter okrepil zaupanje in prijateljstvo med narodi. Z bratsko, nesebično pomočjo velikega ruskega naroda so vsi narodi ZSSR v svojih republikah in pokrajinah zgradili in razvili sodobno industrijo, preskrbeli kolhozno gospodarstvo s stroji in dvignili svojo kulturo na stopnjo, kakršne svet še ni videl. Prijateljstvo narodov je neizčrpen vir sile in čvrstosti sovjetske države. Ena izmed največjih pridobitev socialističnega reda je novi, sovjetski človek — človek stalinske dobe. »Mi nismo več tisti Rusi, kakršni smo bili do leta 1917, in naša Rusija ni več tista in tudi naš značaj ni več tisti. Spremenili smo se in zrasli skupaj s tistimi velikimi preosnovami, ki so iz temeljev spremenile lice naše dežele« (Ždanov). Oktobrska revolucija in socialistična izgraditev sta rodili nove, visoke moralne kakovosti našega človeka. To je globoka idejnost in neomajna vera v stvar komunizma, to je nov socialistični odnos do dela, to je pripravljenost in spretnost v premagovanju težav, to je živo-tvorni sovjetski patriotizem. Svojo trideseto obletnico praznuje sovjetska država v mogočnem porastu mednarodne avtoritete. Odločilna vloga, ki jo je imela Sovjetska zveza pri razbitju fašističnih držav, in neomajna politika miru, ki jo uveljavlja sovjetska vlada, sta visoko dvignili vlogo ZSSR pri urejevanju mednarodnih zadev. Glas sovjetske države, ki odločno zahteva, da morajo biti iztrebljene vse korenine fašizma, in ki svari pred vsako napadalnostjo, privlači k ZSSR srca milijonov in milijonov »preprostih ljudi« v vseh deželah sveta. Ti ljudje po pravici vidijo v naši socialistični državi steber miru, napredka in demokracije. Posledica druge svetovne vojne je bila, da so se pozicije socializma okrepile. Vprašanje socializma je postavljeno na dnevni red v mnogih evropskih deželah. Imperialisti se boje naše dežele, ki je vzorec vsemu naprednemu človeštvu. Prizadevajo si, da bi jo oklevetali, da bi oklevetali socializem. Toda nobena sila na svetu ne more omajati v očeh zatiranih vsega sveta avtoritete sovjetske države in njene velike stvari. Po zmagi v domovinski vojni smo se znova lotili mirne socialistične graditve. Predvsem moramo zaceliti rane, ki nam jih je zasekala vojna. Fašistični barbari so popolnoma ali deloma porušili in požgali v naši deželi 1710 mest in nad 70.000 vasi in naselij, požgali in razdejali so nad 6 milijonov poslopij, oropali strehe nad 25 milijonov ljudi, porušili 31.850 industrijskih podjetij ter opustošili in izropali 98.000 kolhozov. Napori sovjetske države so usmerjeni zdaj na to, da bi čimprej obnovili razdejane tovarne in delavnice, kolhoze in sovhoze, stanovanjske hiše, šole in bolnice. V prvi povojni petletki moramo ne samo obnoviti, temveč tudi znatno prekoračiti predvojno raven narodnega gospodarstva in zagotoviti znaten dvig življenjske ravni delovnih množic. Nova stalinska petletka je borbeni program našega ljudstva. Sleherni sovjetski človek se zaveda, da je v novi petletki izražena največja skrb leninsko-stalinske Partije in sovjetske države za nadaljnjo okrepitev moči dežele socializma, za dvig gmotne blaginje in kulturne ravni vsega prebivalstva. Težave uresničenja tega programa so velike, toda naše ljudstvo je premagovalo še večje težave. S svojimi rokami, s svojim naporom bomo uresničili program velikih ustvarjalnih del in dosegli nov razcvet življenja v naši deželi. Na čelu sovjetskega ljudstva stoji velika, preizkušena in v borbah prekaljena Partija Lenina-Stalina, organizator in inspirator svetovnozgodovinskih zmag sovjetske države. Partija se ne boji težav in ve, kam je treba obrniti krmilo, Partija je do kraja vdana ljudstvu, Partija vedno in povsod ščiti njegove interese. Vodstvo komunistične Partije, vodstvo velikega Stalina je najboljše poroštvo, da bomo premagali vse težave, da bomo izpolnili in prekoračili našo novo petletko, dosegli nov polet narodnega gospodarstva, zboljšali življenje delovnega ljudstva, še bolj okrepili moč naše socialistične domovine in šli naprej po poti izgraditve komunizma v naši deželi. VKP(b) (VSEZVEZNA KOMUNISTIČNA PARTIJA BOLJŠEVIKOV) Vsezvezna komunistična Partija (boljševikov) je predstraža delovnega ljudstva v borbi za procvit in za razvoj socialističnega reda. VKP(b) predstavlja glavno jedro vseh organizacij delovnega ljudstva, tako kolektivnih kot državnih. Boljševiško partijo sta ustvarila Lenin in Stalin. Partija boljševikov je tudi bojna organizacija, povezana z zavestno disciplino in je enako obvezna za vse člane partije. Glavni temelj organizacije celotne partije je demokratični centralizem. Trdno osnovo partije tvorijo: notranja zavestna disciplina, edinstvo volje, edinstvo dejanj, ne dopušča frakcij (cepitve) in skupin; ohraniti je treba partijo pred oportunističnimi (koristolovnimi) drobno buržoaznimi (malomeščanskimi) elementi in razviti osredno partijsko demokracijo. Partija zahteva od svojih članov aktivno in iniciativno (pobudno) delo pri uresničenju programa in statuta partije, pri izvršitvi vseh odlokov partije in njenih organov, delati zavestno in predano pri osvojitvi načel marksizma, zahteva, da je treba vztrajati pri delovni in državni disciplini. »Partija je kot organizacija povezana z zavestno disciplino in je enako obvezna za vse člane partije. Partija je močna po svoji skupnosti, edinstvu volje, edin-stvu dejanj, ne dopušča, da bi se odstopalo od programa in statuta in da bi se rušila partijska disciplina s frakcijskimi skupinami in dvoreznostjo. Partija očiščuje svojo strujo oseb, ki rušijo program partije, statut partije in disciplino partije« (Iz statuta Vsezvezne komunistične partije [boljševikov]). V začetku se je partija imenovala RSORP(b) [Ruska socialno demokratična delovna partija (boljševikov)]. Na Leninov predlog na VII. kongresu partije v letu 1918 so preimenovali: RSDRP(b) — v RKP(b) [Rusko komunistično partijo (boljševikov)]. V zvezi z ustanovitvijo Zveze RSSR (ruskih sovjetskih socialističnih republik) je XIV. kongres partije 1. 1925 preimenoval RKP(b) — v Vsezvezno komunistično partijo (boljševikov) — VKP(b). Partija boljševikov je prešla dolgo in slavno pot od prvih malih marksističnih skupinic in skupin, ki so se pojavile v Rusiji v 80-ih letih minulega stoletja do velike partije boljševikov, katera predstavlja sedaj kot prva na svetu socialistično državo delavcev in kmetov. V 1. 1903 na II. kongresu RSDRP sta se pojavili sredi RSDRP dve skupini: 1. skupina boljševikov — re-volucionarih marksistov in 2. skupina menjševikov — oportunistov (koristolovcev). Formalno so ostali v eni socialno demokratični partiji skupno z menjševiki do 1912. 1., resnično pa so boljševiki ustvarili samostojno partijo že 1. 1905. L. 1912 so na praški konferenci (v Pragi) boljševiki izključili menjševike iz partije in so se združili v edino boljševiško partijo. Partija boljševikov je privedla delovni razred in najsiromašnejše kmete do oborožene vstaje v oktobru 1. 1917, do zmage Velike socialistične revolucije, katera je ustanovila diktaturo proletarijata v Rusiji. V letih državljanske vojne je partija dvignila ves narod na zaščito domovine proti inozemskim imperialistom in notranjim kontrarevolucionarjem. Boljševiki so se borili v prvih vrstah mlade delavsko-kmetske Rdeče armade, katera je s svojimi zmagami na frontah rešila sovjetsko državo tujega tlačanstva in suženjstva in zajamčila državno neodvisnost sovjetske domovine. Po državljanski vojni so delavci in kmetje sovjetske države, ki jih je vodila partija bpljševikov, obnovili razrušeno narodno gospodarstvo, zgradili so socialistično indusirializcijo države, izvedli so kolektivizacijo malih in srednjih gospodarstev in likvidirali črnoborzijanstvo kot razred. Pod vodstvom VKP(b) so narodi SSSR dokončno likvidirali eksploatatorske (izkoriščevalne) razrede in privedli državo k osnovnemu socializmu. JOSIP VISARIONOVIC - STALIN Partija boljševikov se je okrepila in združila v borbi proti malomeščanskim strankam V delovni fronti; bila je v borbi proti raznim antileninskim opozicionalnim (nasprotujočim) strujam vsezvezne boljševiške partije. Zmaga proletarske revolucije bi ne bila uspela brez revolucionarne partije proletariata, očiščene koristolovstva. neizprosne do buržoazije in njene državne oblasti. Taka partija je v SSSR boljševiška partija. Boljševiška partija je voditelj proletarske revolucije, zato ker si je osvojila napredno teorijo delavskega gibanja, marksistično-leninsko teorijo. Zmaga revolucije v SSSR je uspela zato, ker je boljševiška partija uničila malomeščanske stranke, katere so delovale v vrstah delovnega razreda in so pehale omahljive vrste delovnega razreda v naročje buržoazije. Zgodovina VKP(b) je zgodovina borbe in zmage nad malomeščanskimi strankami eserov menjševikov, anarhistov, nacionalistov in oportunističnih skupin sredi partije: trockistov, buharincev i. dr. Brez uničenja teh strank in skupin, ki so bile v začetku za ohranitev kapitalizma, a potem po Oktobrski revoluciji za obnovitev kapitalizma, ne bi bilo mogoče ohraniti diktature proletariata, zmagati nad inozemsko vojno intervencijo in širiti socializem. Partija je vodila neizprosno borbo s koristolovci v svojih lastnih vrstah; brez uničenja kapitulantov v svojem lastnem središču bi si ne mogla ohraniti edinosti in discipline v syojih vrstah, ne mogla bi izvršiti vloge organizatorja in voditelja proletarske revolucije — ne mogla bi izvršiti vloge voditelja novega socialističnega reda. Boljševiška partija je močna zato, ker je povezana z množicami, postopoma utrjuje te zveze, zna prisluhniti glasu množic in razume njihove najbolj pereče potrebe. Partija ne uči le množic, ampak se uči od njih. Zgodovina partije uči, kako se je treba boriti in premagovati in kako je treba ustvarjati življenje na novih socialističnih načelih. Proučevanje zgodovine VKP{b) pridobiva s spoznanjem borbe delavce in kmete sovjetske države za socializem. VKP{b) je zaslužila s svojo požrtvovalno borbo za svobodo in srečo delovnega ljudstva trajno ljubezen so- vjetskega naroda. Niti ena stranka na svetu ni imela in ne bo imela takega ugleda sredi ljudskih množic kakor boljševiška partija. V strašnih dneh Velike domovinske vojne je bila partija Lenina-Stalina duhovna vodilna sila sovjetskega naroda. »V dneh Domovinske vojne je stala pred nami kakor zvezda vodnica in organizator vsenarodne borbe proti fašističnim osvajalcem.« (Stalin.) Partija boljševikov je poslala na fronto svoje najboljše sinove in je navdušila za borbo s fašističnimi osvajalci vse delovno ljudstvo sovjetske države. V najtežjih in najbolj kritičnih mesecih vojne so šli člani velike partije (boljševikov) in so branili s svojo krvjo svobodo in neodvisnost svoje domovine, podžigali so s svojim zgledom vse borce Rdeče armade in vojne mornarice. Med vojno se je partija še tesneje povezala z ljudstvom. Neizmerno je porastel njen ugled, okrepile so se njene zveze z množicami. Po zaslugi partije so doseže«i vsi sovjetski bojni uspehi in delovni napori v zaledju. Ves narod se je zgrnil okrog svoje ljubljene partije. Desettisoči najboljših sinov in hčera sovjetskega naroda, herojev fronte in zaledja, slavnih borcev in poveljnikov, stahanovcev in novatorjev so vstopili v vrste boljševikov. Pred vojno je partija štela 3,400.000 članov in kandidatov. Ob koncu 1. 1944 je porastlo število članov in kandidatov na 5,700.000. Partija boljševikov je zlila v enoto in pripravila za odpor vse napore sovjetskih narodov, vse njih sile in misli za končni cilj uničiti sovražnika. Njihovi ogromni uspehi na fronti in v zaledju so rezultat veličastne organizacije in političnega dela, katero je dan za dnem izvajala partija. »Za časa vojne se je partija v tesnem prijateljstvu spojila z ljudstvom in se je še tesneje povezala s širokimi množicami delovnega ljudstva. V tem je žarišče sil naše države.« (Stalin.) IZ1IOI) IZ PODZEMNE ŽELEZNICE NA. POSTAJO »PLOŠČAD REVOLUCIJE« V MOSKVI KARL MARX FRIEDRICH ENGELS svojega življenja je vodil neizprosno borbo proti vsem vrstam zatiranja in svojevoljnosti reakcije. Mara in Engels sta postavila zakone o razvoju ljudske skupnosti in o izvirnih silah zgodovinskega napredka. Onadva sta odkrila notranja protislovja kapitalističnega reda in sta znanstveno dokazala, da mora njegov razvoj in razredna borba, ki je v njein, brezpogojno dovesti do zmage proletarske revolucije, do diktature delovnega razreda. Marx je učil, da mora imeti delavski razred v svoji borbi za oblast, za ustanovitev proletarske diktature, za veličastno zmago socialističnega reda komunistično partijo. Marx je kazal globoko zanimanje za Rusijo, njeno zgodovino, znanost, književnost, za revolucionarno gibanje in je vzdrževal zveze z ruskimi revolucionarji. 14. marca 1883. 1. ob 2.45 je Karl Marx umrl. Nauke Marxa in Engelsa sta razvila v pogojih nove zgodovinske dobe in nato uresničila najizrazitejša teoretika in voditelja delovnega ljudstva Lenin in Stalin. V SSSR je sovjetsko ljudstvo pod vodstvom partije Lenin*-Stalina uresničilo genialni nauk Marxa-Engelsa. FRIEDRICH EHGELS Friedrich Engels, veliki sodelavec Marxa, eden izmed ustanoviteljev znanstvenega komunizma — vodja in učitelj svetovnega proletariata, se je rodil 28. nov. 1820. I. v Nemčiji. L. 1837 je moral Engels na očetovo prizadevanje opustiti gimnazijo in postal je trgovski nameščenec v nekem trgovskem podjetju. Istočasno se je izobraževal Engels z vnemo politično in znanstveno. Iz mladih let že je preziral samodrštvo in svojevoljnost uradnikov in hlapčevsko pokorščino nemških filistrov. V dobi vse svoje dejavnosti je Engels vodil neizprosno borbo zoper reakcionarno prusovstvo in filistrstvo. KARL MARX Genialni voditelj in učitelj svetovnega proletariata, ustanovitelj znanstvenega komunizma, Mari Marx, se je rodil 5. maja 1818. 1. v Trierju (v Nemčiji) v družini odvetnika. Leta 1835 je vstopil Marx na univerzo ter je s posebno vnemo študiral zgodovino in filozofijo. L. 1842 je postal Marx glavni urednik »Renskega časopisa«, naprednega glasila nemške demokracije. Kot dosleden revolucionarni demokrat se je boril na stranicah tega časopisa neizprosno proti reakcionarni državni vladi, ki je bila v Nemčiji. L. 1843, ko so ustavili izdajo »Renskega časopisa«, se je Marx preselil v Pariz. Tu se je 1. 1844 srečal s Friedrichom Engelsom, ki je prišel iz Anglije. Med njima se je ustvarilo globoko in enako naziranje za isti cilj; postala sta zvesta prijatelja. L. 1847 je Marx vstopil v tajno propagandno društvo »Zveza pravičnih«, izvedel je njegovo reorganizacijo v duhu idej znanstvenega komunizma in ga preimenoval v »Zvezo komunistov«. Skupno z Engelsom je Marx napisal znameniti »Manifest komunistične partije«, ki je postal program znanstvenega komunizma. V času revolucije 1. 1848 v Nemčiji je Marx prišel v Koln. V Kolnu je začel izdajati »Novi Renski časopis«, katerega je Lenin imenoval najlepše in najdovršenejše glasilo revolucionarnega proletariata. Za njegovo revolucionarno delovanje so Marxa izgnali iz Nemčije. Sel je v Pariz, a tudi od tod so ga izgnali. Nato je odšel v London, kjer je bival do smrti. Marx je napisal genialno delo — »Kapital«, v katerem je znanstveno obdelan ekonomski nauk marksizma. Razen »Manifesta komunistične partije« in »Kapitala« je Marx napisal še mnogo drugih del. L. 1864 je ustanovil v Londonu Mednarodno društvo delavcev — 1. Internacionalo in je bil njen voditelj. S svojimi deli in nasveti je Marx pomagal tudi Pariški komuni (1.1871). Do konca VLADIMIR ILJIČ LENIN VLADIMIR ILJK LENIN Ob koncu 1. 1842 je prišel Engels v Manchester (Menčestr), središče tekstilne industrije v Angliji. Tu je natančno proučeval življenje delavcev in je nato napisal 1. 1845 knjigo: »Položaj delavskega razreda v Angliji«, o kateri je Lenin rekel: »Ta knjiga je zelo žaljiva obtožba kapitalizma in buržoazije.« V 1. 1844 sta se srečala v Parizu Engels in Marc; to je bil začetek velikega prijateljstva med dvema genijema človeštva. V začetku 1. 1848 sta objavila svoj znameniti »Manifest komunistične partije« — program — Zveze komunistov. Skupno z Marxom je Engels aktivno sodeloval v revoluciji 1.1848 v Nemčiji; bil je eden izmed voditeljev »Novega Renskega časopisa«. Engels je sodeloval pri oboroženi narodni vstaji 1. 1849, a po porazu te je zbežal v Anglijo. Engels je napisal zelo važna marksistična dela kot »Anti Duhring«, »Dialektika prirode«, »Nastanek družine, privatne lastnine in države«, »Ludvik Feuerbach« in dr. Engels je bil prvi bojni teoretik proletariata. Lenin ga je imenoval velikega poznavalca tega vprašanja. — Skupno z Marxom sta vodila I. Internacionalo. Prav tako kot Marx je Engels vneto podpiral Pariško komuno, v kateri je videl prvi poskus ustvaritve diktature proletariata. Marx in Engels sta se živo zanimala za Rusijo, zasledovala sta ruski revolucionarni pokret in sta vzdrževala odnošaje z ruskimi revolucionarji. Po Marxovi smrti je Engels obdelal in izdal II. in III. del Marxovega »Kapitala« ter je napisal vrsto znamenitih del o vprašanjih marksistične strategije in taktike. On je vodil svetovno delavsko gibanje in neizprosno borbo proti vsem sovražnikom marksizma. »Za svojim prijateljem Karlom Marxom je bil Engels najznamenitejši učenjak in učitelj sodobnega proletariata v vsem civiliziranem svetu.« (Lenin.) Engels je umrl 5. avgusta 1895. 1. Nauke začetnikov znanstvenega komunizma Marxa in Engelsa sta razvila in jih postavila na novo višjo ravčn Lenin in Stalin, ki sta izvojevala zmago v veliki državi Sovjetov. Vladimir Iljič Lenin (Uljanov) je največji genij človeštva, ustanovitelj boljševizma in prve socialistične države na svetu. Rodil se je 22. aprila 1870. 1. v Simbirsku (sedaj Uljanovsku). Vse svoje življenje je žrtvoval ljudstvu. Vodil je neizprosno borbo proti vsem sovražnikom delovnega razreda in sovražnikom revolucije. V revolucionarno gibanje se je vključil Lenin s 17. letom. Leta 1895 je bil aretiran in zaprt v ječo in 1. 1897 izgnan v Sibirijo. Niti v ječi, niti v izgnanstvu ni odnehal z revolucionarno borbo. L. 1900 je Lenin odpotoval v inozemstvo, kjer je ustanovil časopis »Iskro«. Leninova >'Iskra« je pripravljala revolucijo in vzgajala partijo revolucionarnih marksistov. L. 1905 se je Lenin vrnil v Rusijo, da bi neposredno vodil revolucionarni pokret. Prva ruska revolucija 1.1905 je utrpela poraz. Lenin je iznova razvijal v inozemstvu živahno delavnost v borbi za partijo, za revolucijo. Na Leninov predlog je postavila partija boljševikov za vodjo revolucionarnega gibanja v Rusiji Leninovega zvestega prijatelja in soborca J. V. Stalina. V aprilu 1917. 1. po zlomu carizma se je Lenin vrnil v Petrograd. Voditelj revolucije je sigurno povedel narod k zmagi. Pod vodstvom Lenina in Stalina so delavci in najsiromašnejši kmetje Rusije uresničili v oktobru 1.1917 največji prevrat v svetovni zgodovini — socialistično revolucijo. Vlado so prevzeli sovjeti. Zemlja, tovarne, železnice, obrati, banke so prešle v last vsega naroda. Za predsednika sovjetskih narodnih komisarjev — sovjetske vlade — je bil izvoljen Lenin. Lenin je rekel: »Narodi morajo biti svobodni in eenakopravni.« Proglasil je novo boljševiško politiko — politiko prijateljstva, politiko bratstva med narodi Sovjetske zveze. Z veliko energijo se je lotil Lenin izgradnje države novega tipa, kot je doslej še ni bilo v zgodovini, države, v kateri je narod sam gospodar. Lenin je vzgajal v delovnem ljudstvu samozavest, vero v lastne moči, probujal njihovo iniciativo pri ustvarjanju novega življenja. Lenin je bil tesno povezan z narodom, brezmejno predan narodu, ljubil ga je in veroval vanj. A narod je brezmejno veroval Leninu in ga je ljubil. Leninova jeklena volja in gigantska energija, neomajna samozavest in vera v zmago je spojila množice v nepremagljivo silo. V prvih dneh Oktobrske socialistične revolucije je postavil Lenin za prvo nalogo v načrtu obrambo države Sovjetov z geslom »za zaščito sovjetske domovine«. — Osnovna lastnost sovjetskih ljudi, je govoril Lenin, mora biti hrabrost, drznost-smelost, neustrašenost v borbi, pripravljenost boriti se skupno z narodom proti sovražnikom sovjetske domovine. Skupno s Stalinom sta ustanovila mogočno Rdečo armado, katera je pod njunim vodstvom ohranila domovino delovnega ljudstva vseh sovražnikovih napadov. Junaško braniti sovjetsko domovino, požrtvovalno delati, biti predan narodu in pripravljen žrtvovati se, podrediti se železni disciplini v zaledju in na fronti — to je Leninova zapoved sovjetskemu ljudstvu. Leninovo geslo: »Vse za fronto!« je združilo v enoto fronto in zaledje in zagotovilo mobilizacijo vseh sil naroda za zmago v meščanski vojni proti belogardistom in ino-zemskim osvajalcem. Lenin je izvedel orjaško delo za zmago socializma v sovjetski državi. Pri stanju neverjetnih težkoč, ki so nastale zaradi vojne in blokade, je Lenin genialno pokazal pot, kako se popravijo ruševine in kako se obnovi in socialistično preobrazi narodno gospodarstvo. Z Leninovim imenom so zvezane vse najvažnejše pridobitve in zmage sovjetske vlade in sovjetske znanosti v prvih petih letih države Sovjetov. Niti ene znanstvene panoge ni, katere ne bi Lenin obogatil s svojimi največjimi idejami. Lenin je dopolnil in obogatil marksistične ideje in jih izvedel na temelju nove dobe. On je razvil marksizem in ga postavil na novo višjo stopnjo. On — je tvorec leninizma. Tovariš Stalin je klasično označil leninizem: »Leninizem je marksizem dobe imperializma in proletarske revolucije. Točneje: leninizem je teorija in taktika proletarske revolucije v razmahu, teorija in taktika proletarske diktature posebej.« Tovariš Stalin je pokazal na enotnost in začetek naukov Marxa in Lenina, genialno je osvetlil te nove ideje, katere je vnesel Lenin v idejno zakladnico marksizma. Največji človek sodobnosti, obdarjen z vsem boga-stvonii človeškega znanja in kulture, je bil Lenin, zvesti sin ruskega naroda. Bil je prežet z nacionalnim čustvom ponosa za narod, ki je ustvaril mogočno državo, bogato, cvetočo kulturo, napreden nauk in umetnost. 21. januarja 1934. 1. ob 6.50 zvečer je Vladimir Iljič Lenin po dolgotrajni in težki bolezni umrl. Ob odprti krsti Lenina je tovariš Stalin svečano prisegel, da bo čuval in izpolnjeval Leninovo oporoko. Ta Stalinova prisega se uresničuje v življenju. Tovariš Stalin, veliki naslednik, izvršuje Leninovo delo, poziva sovjetske ljudi, naj tako ljubijo svoj narod, kakor ga je ljubil Lenin, naj bodo tako neustrašeni v boju, neprizanesljivi do sovražnikov domovine, kakor je bil Lenin. Ime Lenina — njegova dela in nauki bodo preživeli stoletja in tisočletja. Delo Lenina je neuničljivo! Prol. N. Jakovljev: VELIKA ZMAGA OKTOBRA Modra ureditev nacionalnega vprašanja v ZSSR in razcvet nacionalnih kultur je ena izmed največjih zmag Oktobra. V naši socialistični državi je okrog 60 narodov in etnografskih skupin, ki govore približno 160 različnih jezikov in narečij. Tovariš Stalin je rekel, da »socialistična revolucija števila jezikov ni zmanjšala, temveč povečala, ker je razgibala najgloblje nižine človeštva in dvigajoč jih na politično areno obuja k novemu življenju celo vrsto prej neznanih ali malo znanih novih narodov«. Narodi Severa — Nenci, Voguli, Ostjaki, Cukči in drugi, — spadajo med te prej neznane ali malo znane narode. Pred veliko Oktobrsko revolucijo niso imeli ne samo nacionalne literature, temveč tudi svojega črkopisa ne. Mnogi narodi Kavkaza, ki se ponašajo zdaj s svojo socialistično državnostjo,-tudi niso imeli svojega črkopisa. Veliki Oktober je prinesel nacionalno kulturo Abhazcem, Adigejcem, Kabardincem, Dargincem, Lezgi-nom, Tabasarancem in drugim narodom Kavkaza; Ka-rakalpakom in Tadžikom, naseljenim v Srednji Aziji; Hakasom, Sorčem, Tuvincem in drugim narodom Sibirije, ki prej celo črkopisa v rodnem jeziku niso imeli. Tako številni narodi, kakor so Kazalu in Kirgizi, so navadno uporabljali tatarsko literaturo in črkopis, Uzbeki in Turkmeni pa so pisali bolj v tradicionalnem, mrtvem, džagatajskem jeziku, kakor v jeziku svojega naroda. Tadžiki so uporabljali v svoji literaturi perzijski jezik. Že v dvajsetih letih, po prvih letih sovjetske oblasti, se je začelo veliko in težavno delo za izmenjavo srednjeveške arabske abecede s sodobno evropsko. Na novo so bile sestavljene abecede za več kakor 60 narodov ZSSR. To delo je zahtevalo velike napore jezikoslovcev. V' njem so sodelovali najuglednejši strokovnjaki na področju znanosti, ki so jim pomagali praktiki vsakega posameznega nacionalnega jezika. Odločujočo vlogo v tem velikanskem delu je imela nova teorija — fonem — ki jo je razvil ruski znanstvenik Bauduin de Courten in drugi. Sovjetski znanstveniki so prvikrat ugotovili zvočni sestav vsakega izmed jezikov, ki niso imeli svojega črkopisa, in v skladu s tem so začeli sestavljati črkovno abecedo. Znanstveniki so naleteli na jezike, ki dotlej niso bili proučeni niti s fonetične, niti s slovnične strani. Med tem delom so prej neizučene jezike tudi teoretično temeljito obdelali. Napori sovjetskih znanstvenikov in domačega učiteljstva prekašajo na tem področju vse, kar so zapadnoevropski znanstveniki kdaj koli storili za proučevanje zvokov človeške govorice. V 10—45 letih so znanstveniki raziskali in izdelali fonetične sisteme več desetin jezikov severnih, vzhodnih in zapadnih narodov ZSSR. V letih 1936 do 1938 so bile na željo in iniciativo samih narodov ZSSR na osnovi ruske grafike sestavljene nove abecede. Vzporedno s sestavljanjem abeced so znanstveniki podrobno izdelovali nacionalne ortografije, sestavljali slovnice in rusko-nacionalne in nacionalno-ruske slovarje. Za podrobnejšo in globljo znanstveno proučitev lingvističnih problemov in pripravo teh številnih izdaj za tisk so bile organizirane desetine znanstvenih zavodov in komisij za proučevanje nacionalne kulture v zveznih in avtonomnih rephblikah ter pokrajinah in nacionalnih okrožjih. V centru je bilo to delo poverjeno posebnim raziskovalnim in založniškim ustanovam, zlasti Institutu za nacionalne etnične kulture narodov sovjetskega vzhoda, ki je bil leta 1936 reorganiziran v Institut za jezike in črkopis narodov ZSSR, pozneje pa v moskovski oddelek za jezike in mišljenje N. J. Marra pri Akademiji znanosti ZSSR in Centralni založbi nacionalnih slovarjev. Te dve ustanovi so vodili najuglednejši sovjetski jezikoslovci: akademika N. J. Marr in 1.1. Meščaninov, dopisni član N. H. Dimitrijev, profesor L I. Žirkov in drugi. Nenehna pozornost, posvečena vprašanju izobraževanja, znanosti in umetnosti, pomoč Centralnega komiteja Partije, zvezne vlade in tovariša Stalina osebno, vse to je zagotovilo nevidni razcvet kulture narodov ZSSR. V Dagestanski avtonomni republiki, kjer nekateri narodi prej niso imeli črkopisa, delujejo zdaj tri visoke šole: medicinski, poljedelski in pedagoški institut. Dagestanski znanstveno-raziskovalni institut za zgodovino, jezike in literaturo je zdaj preosnovan v bazo Akademije znanosti ZSSR. V njem deluje okrog 70 domačih znanstvenikov, med katerimi je več doktorjev in kandidatov znanosti. Nekateri so si izbrali za svojo stroko rodne jezike. Mlada znanstvenika, jezikoslovca Saidov in Murkilinski, se pripravljata na doktorsko disertacijo Glavno mesto republike Mahač-Kali ima dve gledališči. Dagestanski narodi se seznanjajo tu z rusko in svetovno dramaturgijo v prevodih svojih pesnikov in pisateljev, ki so se razvili v letih sovjetske oblasti. Kabardinska avtonomna republika, ki pred revolucijo na svojem ozemlju ni imela nobenega mesta, se zdaj po pravici ponaša s svojim glavnim mestom Nalj-čikorn, enim izmed najboljših klimatičnih zdravilišč ZSSR. Fašistični vdor je povzročil mladi republiki velikansko škodo. Zdaj v Naljčiku delujejo znova dve gledališči, pedagoški institut in poljedelska selekcijska postaja. Nedavno je ta republika praznovala svojo 25 letnico. V jubilejnih dneh se je vršilo zasedanje kabardinskega znanstveno-raziskovalnega instituta za zgodovino, jezike in literaturo, na katerem so prečitali domači mladi znanstveniki in iz centra povabljeni strokovnjaki 19 znanstvenih referatov, pripravljen pa je bil tudi Zbornik znanstvenih del. V. I. LENIN IN J. v. STALIN V RAZGOVORU Z VOJAKI IN DELAVCI Velikanske so pridobitve kulture celo v tako oddaljenih avtofiomnih oblastih, kakor so Tuva, Ojrotija in Hakasija. Daljna Tuva, ki se razprostira ob gornjem toku Jeniseja, je obdana z visokimi gorskimi grebeni. Tuvin-»ki narod je z bratsko pomočjo ruskega naroda 1. 1921 razglasil neodvisno ljudsko republiko. Med veliko domovinsko vojno, 1. 1944, je sprejel Vrhovni sovjet ZSSR Tuvinsko republiko na prošnjo njene Narodne skupščine — Malega hurala — v sestav Sovjetske zveze s pravicami avtonomne oblasti RSFSR. Pred revolucijo je bil tuvinski narod v celoti nepismen. L. 1930 je bil s pomočjo ruskih znanstvenikov sestavljen črkopis na tuvinskem jeziku. Zdaj pa narodi Tuve nimajo samo osnovnih šol, temveč v svojem glavnem mestu Kizilu tudi učiteljišče, štiri tehnikume, desetine srednjih šol, nacionalno glasbeno dramsko gledališče, etnografski muzej in znanstveno-raziskovalni institut, ki proučuje probleme zgodovine, jezikov in literature. Institutu načeluje poslanec Vrhovnega sovjeta ZSSR Leonid Barandajevič Cadamba. Zdaj čitajo Tuvinci v svojem rodnem jeziku dela Lenina in Stalina, Puškina in Gorkega. Ljudska izobrazba v Tuvi je predmet posebne skrbi vlade RSFSR. Vsi šolarji — otroci aratov-nomadov — se šolajo na državne stroške, stanujejo v internatih in imajo brezplačno hrano in obleko. Na meji Sovjetske zveze, na visokem Pamiru, se razprostira Kirgiška sovjetska socialistična republika. Pred veliko Oktobrsko revolucijo je bila pretežna večina prebivalcev te dežele nepismena. Carska vlada je držala Kirgize v zaostalosti in mračnjaštvu. Zdaj so otroci v stotinah novih šol deležni splošne obvezne izobrazbe. V šestih visokih šolah se šolajo kadri zdravnikov, pedagogov in agronomov. Republika ima zdaj svojo nacionalno literaturo in umetnost. Kirgiška podružnica Akademije znanosti ZSSR, organizirana v letih velike do- movinske vojne, ima v svojem območju 23 znanstvenih ustanov. Kirgiško-ruski slovar, ki ga je sestavil znani strokovnjak in jezikoslovec Judahin, je eden izmed najboljših nacionalnih slovarjev v ZSSR. Kot posebno velik uspeh sovjetske kulture in znanosti v nacionalnih republikah je treba omeniti nove akademije znanosti v Uzbeški, Azerbajdžanski in Kazahski republiki, ki so nedavno odprle bodočim znanstvenikom svoja vrata. Imena znanstvenikov, akademikov: predsednika azerbajdžanske Akademije znanosti M. A. AAir-Kasimova, predsednika uzbeške Akademije znanosti Sa-rimsakova in kazahske K. I. Satpajeva, so ponos sovjetske znanosti. Složno z ruskimi znanstveniki delajo znanstveniki Oruzini, Uzbeki, Azerbajdžanci, Kazahi in drugi. Vsi razvijajo in dvigajo svetovno znanost. Pod sovjetsko oblastjo so dobile nacionalne republike ZSSR sloveče znanstvenike in državnike, prvovrstne kadre strokovnjakov za različna področja in celo vrsto uglednih nacionalnih pisateljev. Med njimi sta po pravici zavzela prvo mesto nedavno umrli pesnik Kazahstana Džambul Džabajev in pesnik Dagestana Sulejman Stalski — »Homer 20. stoletja« — kakor ga je imenoval A. M. Gorki. Dvajset let sovjetske oblasti je sijajno potrdilo modre besede tovariša Stalina na XVI. kongresu VKP(b): »... obdobje diktature proletariata in graditve socializma v ZSSR je obdobje razcveta nacionalnih kultur, socialističnih po vsebini in nacionalnih po obliki«. Ta zmaga resnično socialistične demokracije se posebno jasno kaže na ozadju kapitalistične stvarnosti, kadar zatirajo in nasilno uničujejo nacionalno kulturo Albancev in Makedoncev v Grčiji, Slovencev v Trstu, Malajcev na Zontskih otokih, da ne govorimo o malih narodih — Polinezijcih na otokih Fidži in Guama in mnogih drugih, ki so jim vzete elementarne pravice naroda do lastnega jezika, lastne šole in lastne kulture. L Rusanova: MEST«, KI JIH NI BILO NA ZEMLJEVIDU Meje naše dežele so na zemljevidu sveta začrtane z rdečo barvo. To ni samo najpestrejša, temveč tudi največja lisa na zemljevidu. Polovica Evrope, tretjina Azije. 22,277.000 km2 zemeljske površine. Daljnovzhodni ekspres drvi čez našo deželo 10 dni. Potnik izstopi na peronu kolodvora v Vladivostoku in vidi na tablici številko, kakršne ni na nobenem drugem kilometrskem kamnu na svetu — 9172 km. To je pot od Moskve do Vladivostoka. Na geološkem zemljevidu sveta, ki kaže zemeljska nedrja, je ozemlje Sovjetske zveze pokrito z označbami ležišč vseli koristnih rudnin, kar jih pozna človeštvo. ZSSR zavzema prvo mesto na svetu po ležiščih železa, Mafte, fosforja, šote. Nad polovico vseh ležišč nafte je v naši deželi. Raziskana ležišča premoga v ZSSR krijejo v sebi mnogo milijard ton. V največjih sovjetskih baze-■ih se razprostirajo premogovne plasti mnogo kilometrov daleč. Še pred četrt stoletja je bilo na ekonomskem zemljevidu Rusije vse polno belih lis. Vsa industrija dežele je bila koncentrirana v njenem srednjem delu. V referatu na XVI. kongresu vsezvezne komunistične partije je rekel tovariš Stalin: »Na prvem mestu je problem pravilne razdelitve industrije po ZSSR. Naj še tako razvijamo narodno gospodarstvo, vendar ne moremo preko vprašanja, kako pravilno razdeliti industrijo kot vodilno pa-mogo našega gospodarstva.« V letih prve stalinske petletke se je začela po svojem obsegu in razmaku gigantska ofenziva sovjetskega ljudstva na bogastva njegove zemlje. Reke so bile zagrajene z jezovi in speljane v nove struge. Odkrivala so se nedrja zemlje, ki so skozi stoletja krila v sebi neizmerna bogastva, na izsušenih močvirjih so razcvetali sadovnjaki, nad peščenimi pustinjami so se pojavila letala, Industrija je bila usmerjena na vzhod, sever in jug. V istih letih se je pričelo osvajanje »pogubnih krajev katoržne Sibirije«. Po surovih sibirskih potih, ki so jih steptale tisočere noge na prisilno delo poslanih kaznjencev, so odrinile armade geologov in graditeljev. Tistega leta, ko je carska vlada poslala na prisilno delo dekabriste, je ljudstvo govorilo, da Sibirija komaj sproti topi kovino za okove, spone in jetniške mreže. Kakor vedno, je bil ljudski glas točen. Tako mnogo okovov in spon je tista leta rožljalo po sibirskih potih. Herzen je pisal, da »ima Sibirija veliko bodočnost«. Govoril je, da so ljudje vajeni smatrati to deželo za klet, do vrha polno vseh dobrot, toda mrzlo, zasneženo klet, kamor je težko priti. Boljševiki se niso ustrašili ne mraza, ne visokega snega. Sibirija je spremenjena in ta preobrazba je daleč prekosila sanjarjenje Herzena in vseh drugih naprednih ljudi Rusije. Skoraj 100 let so gradili stari Donbas, pod sovjetsko oblastjo pa so bili zgrajeni industrijski centri na vzhodu v pičlih desetih letih. Na kraj, kjer se dvigajo zdaj poslopja kuzneškega metalurgičnega kombinata, so prišli geologi 1. 1926. L. 1929 so prišli na njihova mesta graditelji. Cez osem let je vlil kuzneški kombinat 1 milijon 471.000 ton litega železa — skoraj dvakrat toliko, kolikor ga morejo vliti vse železarne take dežele, kakor je Italija. Leta 1929 so bili časopisi polni poročil o graditvi Kuznjecstroja in Magnitostroja. Ko so zapele sekire graditeljev ob vznožju kuzneškega Ala-Tau, ob stoku rek Tome in Kondome, kjer se je razprostirala vasica Vesso-■•vo, je pisal Vladimir Majakovski: »Čez štiri leta bo tu mesto — vrt.« Gez štiri leta je vozil po ulicah mesta Stalinska prvi trMtvaj. Čeljabinski metalurški zavod V stari Rusiji so bila okrajna, gubernijska, oblastna mesta. Mesta so slovela po tradicionalnih sejmih, po lectu, slikanih ikon, samovarjih ali tkaninah. Stara Rusija ni vedela, kaj pomeni mesto kovinarjev, mesto papirničarjev in kemikov. Prebivalstvo naših mest, ki so zrasla okrog rudnikov, petrolejskih črpalk, blizu premogovnih jaškov ali za tovarniškimi stenami, združuje ena velika skupna stvar. Znano je, da je Balhaš mesto bakra, Stalinogorsk mesto kemije, Malahna mesto papirja in šote, Kainensk mesto aluminija, Ščokino mesto premoga, Magnitogorsk mesto kovinarjev, Igarka pristanišče, središče pragozdnega »zlata« — lesa, Mončegorsk mesto niklja. V letih stalinskih petletk je zraslo v ZSSR nad 300 novih mest. Stotine majhnih krogov so se pojavile na zemljevidu tam, kjer so bili nekoč označeni gozdovi, močvirja in pušče. Svetovna literatura je ohranila mnogo povesti o od-kiivanju zlatih žil, premogovnih plasti, o tem, kako so pritisnili tja ljudje, ki jih je napadla »zlata mrzlica«. V novem mestu sta se takoj pojavila beznica in ječa — s tem se je navadno začela graditev. Nastanek novih sovjetskih mest v ničemer ne spominja ne na zgodovino svetovnih Klondykov, ne na graditev ruskih mest, ki se je vlekla skozi stoletja. Stara ruska mesta so nastajala iz vasi in naselij. Razvijala so se skozi stoletja, širila so se počasi. V stari Rusiji je bilo težko zagledati novo mesto. Mesta niso poznala novine in lepote mladosti, kar takoj so bila videti nekam zapuščena in stara. Geografija novih sovjetskih mest pa se je razvijala drugače. Zgodovina ni zapustila ne žalostne slave, ne umazanih kotanjastih trgov, ne bednih brlogov na periferijah. Razvila so se iz delavskih naselij, rasla so fantastično hitro in že po petih letih so z vso pravico praznovala svojo polnoletnost. la Leta 1856 je kupil petropavlovski trgovec Ušakov v »večno uporabo« zemljišče Karagando, na katerem so našli ležišče premoga. Čez 35 let so nasledniki Ušakova in njegovi kompanjoni panično iskali kupce za svojo »zlato žilo«, ker 700 km od železniške' proge niso potrebovali ne premoga, ne bakra. Karagando so kupili najprej Francozi, potem pa Angleži. Zadnji gospodarji so odšli, ne da bi dočakali nove kupce, in za seboj so pustili samo en za silo opremljen jašek. V Karagando so prišli sovjetski geologi. Ugotovili so, da tu ni samo eno ležišče premoga, temveč cel premogovni bazen, v katerem leži 10 milijard ton premoga. Leta 1931 je bil sprejet sklep o graditvi tretje »vsezvezne kurilnice«. Čez pet let je štelo novo mesto že 150.000 prebivalcev. Mnogi med njimi so gradili svoje mesto, svoje hiše, svoj vodovod, ki je speljan 30 km od reke Nure. Igarka Igarka je mesto, ki je nastalo v prvi Stalinovi petletki. Razprostira se za Polarnim krogom skoraj 1800 km od najbližje železniške proge, na 67° severne širine. V sibirski enciklopediji je rečeno, da je bilo leta 1928 na tem kraju naselje »Egorkino zimovje«, ki je štelo 43 prebivalcev. Na pustem bregu Jeniseja, kjer doseže temperatura pozimi 60° pod ničlo, so začeli graditi veliko pristaniško mesto in industrijski center. Tu obdelujejo in pošiljajo v inozemstvo najdragocenejše vrste lesa. Jenisej in Igarka sta plovni reki in ko je bila odprta severna morska pot, se je mesto povezalo z vsemi pristanišči sveta. V štirih podjetjih lesne industrije obdelujejo les, ki ga nakladajo na ladje, zasidrane v pristanišču Igarke. V mednarodnem klubu mornarjev v Igarki so se mudili v sedemnajstih letih ljudje, govoreči malone vse jezike sveta. Nad vhodom v mestni stadion so pogosto nalepljeni plakati z obvestilom o nogometnih tekmah med inozemskim (z vseh ladij, zasidranih v pristanišču) in domačim moštvom. V Igarki so začeli svojo letalsko kariero tako sloveči letalci, kakor Molokov, Aleksejev in Golovin. Bili so časi, ko je bilo Molokovlje letalo edina zveza prvih graditeljev Igarke z Veliko zemljo. Komsomolsk na Arauru To mesto je zraslo v tajgi, pri vasici Permskoje, kjer se nikoli niso ustavljali amurski parniki. Leta 1932 so prišli graditelji bodočega mesta v pragozd, kjer ni bilo ne potov, ne s človeškimi nogami shojenih stezic, prišli so komsomolci. Graditelji so morali najprej posekati drevesa in pospraviti les. Čez nekaj mesecev je začel obratovati lesni kombinat v mestu, kjer še ni bilo ne ulic ne poslopij. Ko je prvikrat zatulila nad tajgo tovarniška sirena, so se razbežale divje živali, ki so se v paniki zatekale v človeška bivališča. Pozimi je reka zamrznila in komsomolci so morali v ledu izsekati kanale, da so vlačili po njih hlode na stavbišča. Prvotno so živeli v jamah, pozneje v barakah in končno so si zgradili lesene in zidane hiše. Skozi tajgo je bila zgrajena do Komsomolska železnica. Čez pet let je bilo v novem mestu 82 ulic in 60.000 prebivalcev. V njem sta obratovali že ladjedelnica in železarna. Mesto Stalinsk se mora zahvaliti za svoje rojstvo kuzneškim železarnam. Že leta 1914 so poskušali privatni podjetniki in delniške družbe, ki so jih financirali inozemski kapitalisti, organizirati tu metalurgično proizvodnjo. Vsak tak poskus pa se je izjalovil in vasici Bessonovo in Araličevo sta živeli svoje tiho življenje naprej. L. 1924 je poslala sovjetska vlada v predgorje kuz-neškega Ala-Tau komisijo, ki naj bi raziskala ondotne zaloge surovin in izbrala zemljišče za bodočo tovarno. Leta 1929 se je utaboril pri vasici Bessonovo pri odred graditeljev. Mesto, ki se je takrat imenovalo Novokuz-neck, je neverjetno hitro raslo. Leta 1932 je dala kuzneška tovarna deželi prvo lito železo. V istem letu je bilo delavsko naselje Novokuzneck na prošnjo prebivalcev preimenovano v mesto Stalinsk. Za svojo desetletnico je štel Stalinsk že 150.000 prebivalcev. V mestu je bilo 42 šol in metalurgični institut. Kuzneški kombinat je uresničenje ideje tovariša Stalina o združitvi kuzneškega premoga z uralsko rudo. Magnitogorsk Magnitogorsk je vrstnik mesta Stalinska, prvenec prve petletke. Mesto je zraslo v neobljudeni stepi, okrog poslopij metalurgičnega kombinata, ki so jih še gradilf. Združitev železne rude Magnitne gore in premoga kuzneškega bazena je ustvarila magnitogorski kombinat, največje metalurgično podjetje ne samo v Sovjetski zvezi, temveč na vsem svetu. Največja železarna ZDA Gerry izdeluje manj železa kakor »Magnitka«. Kako mogočen je ta kombinat, nam pove dejstvo, da prekaša njegov tovorni promet tovorni promet vsega Leningrada. To orjaško industrijsko podjetje porabi desetkrat toliko vode kakor ves Leningrad. »Magnitka« izdela več železa in jekla, kakor so ga izdelale vse železarne in jeklarne carske Rusije v letu 1913. Prva skupina graditeljev se je pojavila pri Magnitni gori v marcu leta 1929. Čez dve leti je štelo mesto že okrog 160.000 prebivalcev. Graditev mesta se še vedno nadaljuje, in sicer intenzivno, ker bo mesto preurejeno po novem načrtu; glavni del mesta bo namreč prenesen na desni breg Urala. Balhaš Balhaš je mesto bakra: na tem področju je koncentrirana ena desetina vseh zalog bakrene rude v Sovjetski zvezi. Leta 1928 so prišli na severni breg jezera Balhaš skozi pustinjo Bed-Pak-Dala (Gladna stepa) prvi sovjetski geologi. 18 km od jezera, v kounradskih ognjeniških žrelih, so našli bakreno rudo. Prvi površni računi so pokazali, da je tu v zemlji okrog pol milijona ton čistega bakra. Vlada je sklenila zgraditi pri kounradskih ognjenikih tovarno za baker. Gradbeni material je prihajal po železnici do postaje Argante, naprej pa so ga morali prenašati po karavanskih stezah z velblodi. Pozneje, ko so se pojavili na Balhašu parniki, so prevažali gradbeni material po vodi. Leta 1935 je bila zgrajena železnica, ki je povezala Balhaš s Karando. Skupaj s tovarno je hitro raslo na bregu jezera tudi novo mesto. Čez tri leta, leta 1931, je štelo mesto Balhaš 1150 prebivalcev, leta 1940 pa že tridesetkrat toliko. N. Bogoljubov, sekretar CK KP(b) Kirgizije: RAZCVET SOVJETSKE KIRGIZIJE Pred revolucijo je bila Kirgizija ena izmed najbolj zaostalih pokrajin carske Rusije in skoraj vse prebivalstvo je bilo nepismeno. Velika Oktobrska revolucija je prinesla kirgiškemu narodu svobodo, nacionalno neodvisnost in samostojnost. Pod sovjetsko oblastjo se je spremenila Kirgizija po prizadevanju sovjetske vlade in komunistične partije ter s pomočjo velikega ruskega naroda v deželo z razvito industrijo, poljedelstvom in kulturo. Naravna bogastva, ki jih prej niso izkoriščali, so postala v letih Stalinovih petletk baza surovin za razvoj industrije premoga in nafte. Zgrajene so bile mnoge tovarne. Med Domovinsko vojno so bila ustanovljena v Kirgiziji velika industrijska podjetja za predelovanje kovin in izdelovanje poljedelskih strojev. Zakon o petletnem planu razvoja in obnove gospodarstva ZSSR v letih 1946 do 1950 je ustvaril velike možnosti za razvoj industrije, poljedelstva, kulture in umetnosti v Kirgiziji. V čem so osnovne naloge nove petletke v Kirgiziji? Na področju industrije je treba v čim večji meri izkoristiti krajevne surovine ter povečati in zboljšati proizvodnjo. Velika pozornost bo posvečena tistim panogam industrije, ki so v zadnjih letih zaostale. To je predvsem industrija premoga. Pridobivanje premoga se bo moralo v letu 1950 v primeri z letom 1945 povečati več kakor poldrugikrat. Ker se je začelo izkoriščanje farganskih ležišč premoga v severnem delu Kirgizije, bo industrija preskrbljena z najboljšimi vrstami premoga. Pridobivanje boljših vrst premoga v uzgenskem premogovnem ba- Traktor na poljih sovjetske Ukrajine Motiv iz sovjetske Ukrajine zenu, ki se rabijo za koks, bo omogočilo, da bo ta metalurgična industrija srednje Azije preskrbljena s koksom in da se bo zmanjšal prevoz premoga iz kuzne-škega bazena. V Kirgiziji grade električne centrale z zmogljivostjo 12.000 kw, grade pa tudi več manjših kolhoznih hidro-central. Povečalo se bo pridobivanje živega srebra, volframa, molibdena, svinca itd. Pridobivanje redkih kovin se bo do konca petletke povečalo štiri- do petkratno. Zelo se bo razvila v Kirgiziji nova panoga industrije: izdelovanje poljedelskih strojev, stružnic, strojev za prehranjevalno industrijo ter rezervnih delov za traktorje in poljedelske stroje. V prihodnjih letih bo dajala industrija Kirgizije 40.000 kosilk, 10.000 žetvenih strojev, 15.000 bran. Začela se bo množična proizvodnja stružnic in majhnih hidroturbin za podeželsko elektrifikacijo. Denarna sredstva se uporabljajo za zgraditev novih podjetij za tekstilno, lahko in prehranjevalno industrijo. Velike naloge mora izpolniti tudi poljedelstvo Kirgizije. Kirgizija ima velikanska polja in pašnike. Cim več bodo sejali živinske krme, tem bolj se bo razvila glavna poljedelska panoga v republiki — živinoreja. Vzporedno s pripravljanjem bogatih zalog živinske krme je posvečena velika pozornost tudi izkoriščanju pašnikov. Do konca leta 1950 se bo povečalo število glav živine v Kirgiziji v primeri z letom 1945: konj skoraj za 70%, goveje živine več kakor za 27%, ovac in koz skoraj za 90%. Poleg tega se bo zboljšala kakovost živine, ki bo dajala več mesa, mleka in volne. Ustanovljenih bo več državnih žrebčarn in farm za rejo plemenite govedi. 2e letos so bili ustanovljeni trije sovhozi za rejo plemenite govedi in dva sovhoza za rejo plemenitih plemenskih ovac. Poleg tega bo treba povečati pridelek industrijskih rastlin, žita in živinske krme. Razvilo se bo tudi sadjarstvo in vinogradništvo. Za oboje ima Kirgizija posebno ugodne pogoje. V ta namen pa bo treba storiti agrotehnične ukrepe, zlasti v pogledu umetnega namakanja. V novi petletki bodo znašali izdatki za umetno namakanje nad 75 milijonov rubljev. Petletni plan predvideva obširen program zboljšanja kulturnih in življenjskih pogojev v Kirgiziji. Kirgiški narod se je z velikim navdušenjem lotil izpolnitve zakona o petletnem planu obnove in razvoja ZB8R. M. I. Saltikov, minister za lesno industrijo ZSSR: GOZDNO BOGASTVO SOVJETSKE ZVEZE Neskončni so gozdovi naše velike domovine; Mi smo glede gozdov najbogatejša država na svetu. Naši gozdovi pokrivajo nad 1 milijardo hektarov površine, t. j. okrog 2/s vsega ozemlja ZSSR ali ‘/s vseh gozdov na svetu. V naših gozdovih je približno 45 milijard kubičnih metrov lesa. Od tega odpade 35 milijard kubikov na smreke, jelke, macesne in borovce, to je na les, ki ga potrebuje predvsem industrija. Sovjetska zveza ima polovico po kakovosti .najboljšega lesa na svetu. Naša dežela pa tudi potrebuje mnogo lesa. Les gre za obnovo razdejanih in za graditev novih tovarn, sov-hozov, kolhozov in stanovanjskih hiš. Les je potreben železniškemu in voznemu prometu, ministrstvu za pošte in brzojav in premogovnikom. Les je surovina za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken. Les je potreben obrambni, kemični, medicinski in drugim panogam industrije. Končno pa gre mnogo lesa tudi za kurivo. Pomen lesa za kritje raznih potreb narodnega gospodarstva je od leta do leta večji. Z mehaničnim in kemičnim sodelovanjem pridobivamo iz lesa na tisoče različnih izdelkov, katerih število se vedno bolj množi. Čudno se sliši, pa je vendar res, da je les v mnogih primerih odpornejši od kovine. V nekaterih kemičnih tovarnah so leseni deli odpornejši proti škodljivemu učinku kislin in soli, ki kovinaste konstrukcije hitro razjedo. Tudi za pokrivanje hiš je les boljši od železnega ogrodja, ker leseni tramovi v primeru požara hitro zogleene in zadržujejo razširjenje ognja, železo pa se pri temperaturi 500 stopinj deformira tako, da se strehe udro. Ognja-varne kemične raztopine, s katerimi impregniramo les, še bolj povečajo njegovo odpornost proti ognju. Zaradi akustičnega svojstva je les nenadomestljiv pri gradnji gledališč in koncertnih dvoran. V deželah, ki imajo premalo lesa, so poskušali nadomestiti lesene tramove s kovinastimi ali cementnimi, pa niso dosegli zaželenega uspeha. Gibčnost, upogljivost, omiljenje ropota, ki ga povzročajo mimo vozeči vlaki — te lastnosti imajo samo leseni tramovi. Les je tudi ne-prekosljiv izolacijski material za hladilne vagone. Tudi kadi in sodov si ne moremo misliti brez lesa. Jelka, trepetlika, breza, beli gaber in bukev so šli še nedavno za drva. Zdaj je jelka najboljša surovina za celulozno papirno industrijo. Iz nje izdelujemo tudi umetno svilo. Jelko na široko uporabljajo v letalstvu in za izdelovanje glasbil. Trepetlika je nenadomestljiva v industriji vžigalic, iz brezovega lesa pa izdelujejo najboljše vrste furnirja. Beli gaber uporabljajo pri izdelovanju poljedelskih strojev in v tekstilni industriji, bukov les pa v pohištveni industriji in tudi za druge predmete. Les se mnogo uporablja tudi kot surovina v kemični industriji. Iz lesa pridobivamo terpentin, aspirin, timol, kreozit, gvajakol, umetno vato, različne barve, lake, octovo kislino, ki se uporablja za izdelovanje filmskega traka, namizni kis itd. Kemična predelava smrekovega lesa nam daje milo, mazila in ovojni papir. Les nam daje najdragocenejše snovi za strojenje kož. Tovarne sintetičnega gumija uporabljajo za proizvodnjo gumija špirit, ki ga pridobivamo iz lesa. Les uporabljamo pri izdelovanju razstreliv, letal, ladij in vagonov. Zelo naglo se razvija proizvodnja umetnega svilenega in volnenega tkiva iz lesa. Svetovna proizvodnja umetne svile je dosegla v letu 1942 že 658.000 ton. To dvanajstkrat presega količino izdelane naravne svile. Lesnega volnenega tkiva pa so izdelale tovarne v letu 1942 920.000 ton. In končno ne smemo pozabiti, kako velik je vpliv gozdov na podnebje in zemljo. Les nam pomaga boriti se proti poplavam, proti hudournikom, izpodjedanju in •dnašanju zemlje, les zadržuje tako imenovani leteči pe- VASILIJ P. CAPAJEV sek, omili moč vetra, poveča vlago polj, dvigne pridelek žita, sadovnjakov in vinogradov. Nalašč sem tako podrobno naštel najrazličnejše oblike uporabe lesa v mednarodnem gospodarstvu, j o jasno kaže, koliko lesa potrebuje naša dežela. Nova Stalinova petletka postavlja pred nas velike, odgovorne naloge. Že v letu 1950 bomo morali imeti vsak dan na razpolago 1 milijon kubikov leša. Da bomo razumeli in ocenili obseg dela na področju mehanizacije sekanja in obdelovanja lesa, naj omenim, kako je bilo z lesno industrijo v carski Rusiji. Ta gospodarska panoga je bila zelo zaostala, lesno bogastvo so izkoriščali na roparski način. V svoji karakteristiki lesne industrije takratnih časov je V. I. Lenin pisal: »Lesna industrija pomeni najbolj primitivno stanje tehnike, ki izkorišča naravna bogastva na predpotopni način.« V Stalinovih petletkah se je položaj naše lesne industrije temeljito spremenil. Tik pred veliko domovinsko vojno je delalo v lesni industriji na področju našega ministrstva 4000 traktorjev, okrog 6000 kamionov, 210 lokomotiv in 125 motornih lokomobil. Za nakladanje lesa smo uporabljali prevozne žerjave, za splave pa posebne splavovezalne stroje. Vojna je povzročila lesnemu gospodarstvu veliko škodo. Samo v Belorusiji so razbili fašistični osvajalci 250 km ozkotirnih gozdnih železnic, nad 700 železniških mostov ter 866 kamionov in traktorjev. Nič manjša ni škoda, ki so jo povzročili lesni industriji Ukrajine, Litve, Latvije, Estonske in Karelije. Takoj po vojni smo začeli naprave lesne industrije obnavljati. Novi zakon o petletnem planu predvideva velikanske investicije za nadaljnjo mehanizacijo sekanja in prevažanja lesa. Namesto ročne žage in sekire smo začeli že letos uporabljati električne žage na pogon s prenosnimi elektrarnami. Uporaba električne žage bo v lesni industriji sprostila okrog 200.000 delavcev. Za prevažanje lesa imamo v načrtu zgraditev 155 ozkotirnih in 7 normalnotirnih železnic ter 205 avtomobilskih in 133 traktorskih cest. Po teh prometnih žilah bo vozilo 2000 lokomotiv in lokomobil in 12.000 traktorjev. Za na- kladanje lesa na vagone in ladje bomo uporabljali 2000 žerjavov. Naši drvarji so dobili 5000 električnih žag, za katere je na razpolago 1000 prenosnih elektrarn. Nove žage in elektrarne so konstruirali in izdelali inženirji v domačih tovarnah. Velikanski kolektiv delavcev, inženirjev in tehnikov lesne industrije, razkropljen po naši veliki deželi, se je z vso vnemo lotil uresničenja novega petletnega plana. Naši inženirji so izdelali nov tip traktorja za spravljanje posekanih dreves do ozkotirnih železnic in rek, kjer les nakladajo. Tov. O. F. Kapljura je predložil metodo pridobivanja novega gradbenega materiala ir lesa, stisnjenega pod visoko napetostjo, ki po trpežnosti in podpornosti prav nič ne zaostaja za kovino. Tak les se bo uporabljal v ladjedelniški, letalski in avtomobilski industriji. Tovarne ministrstva so že začele množično proizvodnjo novega gradbenega lesa. Trdno sem prepričan, da bo dal strnjeni kolektiv delavcev, inženirjev in tehnikov lesne industrije narodnemu gospodarstvu naše mogočne domovine toliko lesa visoke kakovosti, kolikor ga bomo potrebovali za izpolnitev plana nove Stalinove petletke. Ivan Sergejev: AZERBEJDŽAN Težko si človek misli sodobni svet brez avtomobilov, traktorjev, motociklov, letal in ladij. Vse te pridobitve moderne tehnike gonijo motorji. Motorji pa delujejo, dokler jih hrani črna kri zemlje — nafta, iz katere pridobivamo bencin, petrolej, ligroin, razna olja in mnogo drugih koristnih snovi. Zato ni čuda, da ljudje razmeroma že dolgo govore, da je močan tisti, ki ima v rokah nafto. Sovjetska zveza ima nafto na zapadu ob vznožju Karpatov, na severu blizu Ledenega oceana, v sredini ob Volgi in Kami, na vzhodu na otoku Sahalinu, na jugu pa v Kazahstanu, na severnem Kavkazu, v Turkmeniji, v Uzbekistanu in Kirgiziji. Najbogatejši vrelci nafte pa so v republiki Azerbejdžan, ki leži na stiku Evrope in Azije. Kavkaško pogorje in njegovi vzhodni obronki ločijo Azerbejdžan na severu od dežele gora Dagestana. Na vzhodu meji ta republika na Kaspiško morje, na jugu na Iran, na zapadu pa na sovjetski republiki Gruzija in Armenija. Z zelenima dolinama Alazane in Kure je povezan Azerbejdžan z Gruzijo, z zasneženimi gorskimi grebeni meji na Armenijo, na daljnih pobočjih teh gora, onstran ozkega pasu armenske zemlje, pa se razprostira manjši del Azerbejdžana, Nahičevanska avtonomna sovjetska socialistična republika. V primeri z velikanskim obsegom Sovjetske zveze je Azerbejdžanska SSR majhna, saj meri samo 86.000 km2 ali 0.35% ozemlja ZSSR. Toda na tem razmeroma majhnem ozemlju je nakopičenega mnogo naravnega bogastva, zlasti nafte. Največ nafte je na Apšeronskem polotoku, ki sega globoko v Kaspiško morje. Nad polotokom divjajo često močni severni vetrovi, od katerih je dobilo glavno mesto Azerbejdžana svoje ime. Baku namreč pomeni mesto vetrov, udarec vetra. Vetrovi in vročina izsuše zemljo, tem bolj, ker v nižinah Kure in Araksa redko dežuje. Visoke gore zadržujejo deževne oblake, ki se vale po nebu od tople črnomorske obale. Zato mora prebivalstvo zemljo vzdolž Kure, po levem sovjetskem bregu Araksa, namakati umetno. Tu pridelujejo najboljše vrste bombaža, ki je poleg nafte drugo največje bogastvo Azerbejdžana. Milska, Muganska in Širvanska stepa so precej dolgočasne, toda narava postane slikovitejša takoj, ko se napotiš iz njih proti zapadu, severu ali jugu. Proti zapadu prispeš po železnici v Kirovabad, po velikosti in gospodarskem pomenu drugo mesto republike, potem pa v bujne vinograde Šamhora, domovino slovečega rumenega vina. Južno od Samhora, zapadno od Kirovabada, na pobočjih Sah-Daga so našli bogata ležišča magnetne železne in bakrene rude, kobalta in magnezija, zlata, marmorja itd. Tu je cela gora iz alumita, iz katerega pridobivajo aluminij. — Ce se napotiš iz Bakuja proti severozapadu vzdolž južnih pobočij Kavkaza, prideš do bujnih gozdov. Tu je narava čisto drugačna. Okrog Nu-hije in Šemahe, mestec, ki slovita po reji sviloprejk, se razprostirajo bujni sadovnjaki. Iz teh mestec pridemo v Zakatalo, kraj sadovnjakov, tobačnih nasadov in orehovih gošč. V teh krajih prebivajo veliki mojstri domače obrti, ki izdelujejo krasne juvelirne predmete, umetniško kovano posodo, pestre preproge in svilena oblačila. Južno od Šamhora, onstran železnih gora Daškesana in lunit-nih masivov Zaglinka, Ježi Gorski Karahah. To je kraj sadovnjakov in pašnikov. Iz leta v leto, ko posuši sonce; stepno travo, odženo velike črede živine v gore Kara-baha. Tam se paso do pozne jefeeni, potem pa jih j)ri-ženo nazaj v dolino, kjer pičlo jesensko deževje tolika namoči zemljo, da trava zopet ozeleni. Najdaljša je pot v Nahičevansko republiko. Ce ho čemo priti vanjo, moramo dvakrat prestopiti mejo Armenije. Nahičevanska republika je bogata z bombažem in soljo, sadjem, kovinami in mineralnimi vrelci. Iz krasnega mesteca Ordubata ob Araksi pošiljajo na sever odlične sadne konzerve. V Azerbejdžanu pa je tudi kraj z obiljem padavin. V ta kraj pridemo, če se napotimo proti jugozapadu, v pravljični Lenkoran. Na ozkem pasu zemlje, ki se razprostira vzdolž morja od močvirij Kure do Irana, rasto subtropični gozdovi, ob katerih se razprostirajo plantaže riža in čaja, mandarin in limon, pa tudi tobaka in eksotičnih rastlin, prinesenih sem iz' Kalifornije, Argentine, Japonske in Mehike. Baku ima pristanišče, ki spada med najvažnejše na svetu. Noč in dan prihajajo in odhajajo ladje-cisterne, ki prevažajo nafto, petrolej, bencin, ligroin in olja, zopet druge pa bombaž, sadje, vino, svilo itd. Krasen je nočni Baku v morju luči. V vetru šume mladi nasadi, po mestu vozijo tramvaji, ulice so polne veselih ljudi. Baku je bil že pred vojno po velikosti peto mesto Sovjetske zveze takoj za Moskvo, Leningradom, Kijevom in Harkovom. Tako je zunanje lice Azerbejdžana, dežele nafte; sonca in vetrov. Bujno je tudi duhovno življenje republike z njenimi knjižnicami, šolami, instituti in znan-stveno-raziskovalnimi ustanovami, kjer se vzgajajo kadri azerbejdžanske inteligence — učitelji, inženirji, agronomi in zdravniki. Izložbe knjigarn so polne knjig Lenina, Stalina, Puškina, Shakespearea, Tolstoja, Balzaca, Gorkega, Čehova,. Darwina in Mendelejeva, prevedenih v azerbejdžanski jezik, med njimi pa je tudi mnogo knjig azerbejdžanskih pesnikov, pisateljev in znanstvenikov. Povpraševanje po knjigah je zelo veliko: komaj pride nova knjiga v izložbo, že gre iz nje v roke čitateljev. Zelja po izobrazbi se vidi posebno jasno v nabito polnih čitalnicah, v svetlih predavalnicah, kjer poslušajo ljudje predavanja o znanosti, tehniki, literaturi in umetnosti, a tudi v gledališčih, kinematografih, klubih ter parkib kulture in oddiha, ki imajo vedno mnogo obiskovalcev-Azerbejdžan ima svoje dramaturge, skladatelje, režiserje, filmsko podjetje, gledališke šole, študije, konservatorij in glasbene šole. Azerbejdžanska umetnost je znana dalot za mejami republike. Azerbejdžan je enakopraven član velike sovjetske družine, kajti v ZSSR ne poznajo nacionalne neenakosti, zatiranja in rasne mržnje. Pred revolucijo je bil Azerbejdžan seveda čisto drugačen. Imel ni nobene visoke šole, njegova narodna bogastva so ležala neizkoriščana, samo nafto so izkoriščali inozemski kapitalisti — Nobel, Rotschild in drugi. Baku je bil umazan in zanemarjen. Azerbejdžanec se ni počutil v njem kot gospodar, temveč kot suženj, ki je prišel iz dežele »najbolj zaostalih patriarhalno fevdalnih odnosov«, kakor je karakteriziral stari Azerbejdžan J. V. Stalin. V Baku, v mesto nafte, kjer je bilo mnogo proletariata, je delovala ena izmed največjih boljševiških organizacij. Tu je razvil v ilegali revolucionarno dejavnost voditelj in oče sovjetskega ljudstva veliki Stalin. In na teh tleh se je posebno jasno in prepričevalno pokazala modrost in sila leninsko-stalinske nacionalne politike, ki je po veliki Oktobrski socialistični revoluciji preobrazila življenje narodov Azerbejdžana. Dokler ni prišla na krmilo sovjetska oblast, se v Azerbejdžanu nacionalna mržnja nikoli ni polegla. Carski kolonizatorji so stalno hujskali Azerbejdžance proti Armencem, Armence pa proti Azerbejdžancem. Tako so hoteli razbiti sile delovnega ljudstva, da bi se ne mogle združiti za skupno borbo proti carizmu, proti buržoaziji. Zadnji krvavi pogromi so .bili v Azerbejdžanu pred dobrim četrtstolet-jem. In teh razmeroma nedavnih žalostnih časov se spominjajo zdaj Azerbejdžanci samo še kot davno minulih težkih sanj. Toda prav to življenje je hotel obnoviti Hitler. Zdelo se je, da cilj ni več daleč. Severni Kavkaz je bil že v rokah osvajalcev. Hitler je določil že dan padca Bakuja in sicer 25. septembra 1942. In to bi se bilo morda zgodilo, če bi bil Azerbejdžan osamljena država. Toda Azerbejdžan je del velike Sovjetske zveze. Fašističnim banditom je zagradila pot mogočna sovjetska armada. Apše-ronski polotok je branila kakor zenico očesa. Vojna je zahtevala vedno več bencina. Delavci Bakuja so napenjali vse sile, da bi ga Rdeči armadi ne primanjkovalo. D. M. Bubnov, inženir-polkovnik: V SOVJETSKI ZVEZI IZDELUJEMO TUDI ŠIVALNE STROJE Američan Singer je monopoliziral proizvodnjo šivalnih strojev na vsem svetu. Njegove agente lahko srečamo povsod. V največjih deželah ima Singer svoje tovarne. Tudi v Rusiji jo je imel. Zgradil jo je leta 1901 v mestecu Podolsku blizu Moskve. Toda v tovarni so šivalne stroje samo sestavljali. Sestavne dele je dobivala tovarna iz Amerike. Med državljansko vojno je tovarna delo ustavila in preuredili .so jo za proizvodnjo drugih izdelkov, šele leta 1923 so zopet začeli v nji sestavljati šivalne stroje. Povpraševanje po šivalnih strojih je bilo od leta do leta večje. Da bi se rešili odvisnosti od inozemstva, je naša vlada sklenila organizirati proizvodnjo domačih šivalnih strojev. Šivalni stroj, je natančen mehanizem. Sestavne dele izdelujejo iz najboljšega jekla in za to delo so potrebni dobro kvalificirani delavci. Navaden družinski šivalni stroj je sestavljen iz 200 delov, ki gredo skozi 5000 tehnoloških operacij. Hkrati s proizvodnjo šivalnih strojev je začela tovarna v Podolsku izdelovati tudi zanje potrebne igle. Tudi to delo je zelo natančno in zahteva kvalificirane delavce. Leta 192S smo se dokončno osamosvojili in začeli izdelovati šivalne stroje brez Singerjeve pomoči. Sestavne dele je začela izdelovati mehanična tovarna v Podolsku. To je bila velika zmaga na pragu prve Stalinove petletke. V začetku velike domovinske vojne je bila naša tovarna eno izmed najnaprednejših podjetij Sovjetske zveze. Izdelala je letno nad 300.000 šivalnih strojev osemnajstih različnih tipov ne samo za potrebe prebivalstva, marveč tudi za vrsto industrijskih panog. Tovarna je izdelovala motorne šivalne stroje za množično šivanje perila in oblek, čevljarske in krznarske stroje, pa tudi stroje za izdelovanje čepic, za prišivanje gumbov itd. Proizvodnja naše tovarne uživa med potrošniki zaslužen sloves in po kakovosti prav nič ne zaostaja za Singerjevimi šivalnimi stroji. Vojna je opustošila tovarno. V oktobru 1941 smo poslali vso opremo na vzhod, kamor je odšel tudi skoraj ves kolektiv. V Podolsku je ostala samo manjša skupina inženirjev in delavcev, ki so stražili prazna tovarniška Samo letalskega bencina je dajal Azerbejdžan trikrat več kakor pred vojno. Pod zaščito Rdeče armade se je Azerbejdžan tudi med vojno razvijal, čeprav fronta ni bila daleč. Med vojno je dobil akademijo znanosti, kar je bil dostojen odgovor fašističnim barbarom. Znanstveniki so odkrili nove vrelce nafte ne samo na suhem, marveč tudi v morskih globinah. Zdaj črpajo nafto neposredno tudi iz morskega dna. Ob koncu petletke bo dajal Azerbejdžan poldrugikrat več nafte kakor do zdaj. Po orjaških naftovodih teče nafta čez ves Kavkaz od Kaspiškega do Črnega morja. Jasno je torej, da potrebuje Azerbejdžan mnogo cevi. Zato grade v njem poleg drugih tudi veliko tovarno cevi. Za cevi, stroje in vrtalne naprave potrebujejo mnogo kovin, ki jih dobivajo iz sosedne Gruzije. Za naglo napredujočo industrijo je potrebna električna energija, ki jo bodo dajale Azerbejdžanu nove elektrarne. Med njimi je največja Mingečaurska GES, orjaška naprava prve povojne petletke. Ta vodna centrala na reki Kuri bo preobrazila ekonomiko in lice Azerbejdžana. Mingečaurski jez pa bo hkrati tako dvignil reko, da bodo iz nje umetno namakali Kura-Araško nižino in jo spremenili v dolino sadovnjakov, pšeničnih polj in bombažnih plantaž. Nova polja in plantaže bodo potrebovale desettisoče ton umetnih gnojil, ki jih bo izdelovala republika doma, v kombinatu v Sumgaiti. Partija Lenina-Stalina in socialistični red sta prerodila azerbejdžanski narod. Pod vodstvom komunistične partije bo dosegel azerbejdžanski narod v novi petletki v ekonomiki, kulturi in umetnosti še večje uspehe. poslopja. Ko se je sovražnik bližal Moskvi in ko je bil tudi Podolsk v nevarnosti, je peščica patriotov sklenila obnoviti obratovanje in izdelovati v tovarni municijo. Tovarno so hitro za silo opremili. Nekaj polomljenih stružnic so našli pri tovarni, nekaj pa po raznih skladiščih, kjer so dobili za silo tudi nekaj surovin. V decembru 1041 je začela tovarna obratovati. K stružnicam so stopili mladoletni začetniki, ženske in invalidi. Fronta pa je kmalu začela dobivati iz Podolska municijo. Ljudje so delali z veliko vnemo in požrtvovalnostjo. Vlada je ocenila njihovo prizadevanje in odlikovala tovarno z redom Delovne rdeče zastave. Nekateri delavci so bili odlikovani z redi in kolajnami po trikrat. Po veliki zmagi nad sovražnikom je zahtevala domovina od nas novih naporov za obnovo predvojne proizvodnje. Konec predlanskega leta je dobila tovarna od vlade nalogo: v četrtem četrtletju 1946 izdelati 10.000 šivalnih strojev. Delavci in inženirji so šli z navdušenjem na delo. Treba je bilo odstraniti tisoče municijo izdelujočih strojev, temeljito povraviti tovarniška poslopja, pripraviti načrte vseh sestavnih delov, na novo izdelati tehnološki proces in postaviti 4500 različnih strojev. Začeli smo izdelovati nove modele z regulatorjem, ki omogoča najfinejše šive na lahkih tkaninah in debele na suknu. Z regulatorjem lahko šiva šivalni stroj naprej in nazaj. Stroj dela 1200 obratov v minuti, kar poveča storilnost dela. Novi model je znatno lepši od starega. Naše gospodinje so dobile univerzalni stroj za šivanje perila in oblek. Kakšne so perspektive tovarne za prihodnja leta? V prvi povojni petletki izdelujemo družinske šivalne stroje štirih tipov. V letu 1947 bomo izdelali 150.000 družinskih in industrijskih šivalnih strojev ter 10 milijonov različnih igel. V letu 1948 bomo izdelali 300.000 šivalnih strojev. V zadnjem letu petletke bo dosegla naša proizvodnja 500.000 šivalnih strojev in 80 milijonov igel. Med petletko bo investiranih v naše podjetje 156 milijonov rubljev, od teh 30 milijonov za gradnjo stanovanj in kulturnih ustanov. Nove stanovanjske hiše bodo zavzele 125.000 m2 stanovanjske površine. To je trikrat več, kakor ima tovarna stanovanjskih prostorov zdaj. Pomagali bomo tudi delavcem in nameščencem, da si bodo zgradili lastne stanovanjske hišice. Miško Kranjec: NA VRATNICAH V vas so naročili traktor. Vaški aktivisti seveda, ki so si dejali: »Pokazali bomo našim Vlahončanom, kako to gre. Zavezali jim bomo jezike. Drugo leto bodo že vsi orali s traktorjem.« No, Vlahončani so rekli po svoje, ko so izvedeli, kaj so skleneili njihovi aktivisti:: »Jih bo že minilo, bedake! Menijo, da je za Vlahonce vse dobro, kar si izmislijo na okraju.« Zakaj v Vlahoncih so nekateri ljudje bili prepričani, da si na okraju izmišljajo stvari zgolj zato, da bi jim ali vsiljevali svojo voljo ali pa jim nagajali in da bi jim razbijali način njihovega starega življenja. Zato so se le-ti vedno zatekli k župniku, kjer niso našli samo mnogo razumevanja, temveč celo vzpodbude, zakaj župnik jim je modro dejal: >Zdaj hočejo najprej, da bi vsak na svojem oral s traktorjem. No, traktor je velika stvar, zanj morajo biti velike njive, ki pa jih v Vlahoncih ni. Zato bodo lepega dne rekli: Pretesno je, ne da se orati, zato stran z mejami. Boljševizem, saj verno,« je vzdihnil gospod župnik, kakor bi hotel reči, češ, vaša sitvar, kakor se vam zidii. Nakar je še dodal: »Pa pravijo, da ne bodo vzeli kmetu zemlje. Kako je ne bodo, ako ne bo meja? Kako naj kmet še ve, kje je njegovo?« To doslednost so trdoglavi, za vse staro vneti Vlahomčami tako dobro razumeli, kakor je hotel župnik, in so odvrnili: »Zemlje ne damo. Traktorja ne pustimo na svoje, ampak bomo nje s traktorjem vred nagnali iz Vlahonce v k Tudi stari Benkič je podobno povedal in to že pozimi, na nekem sestanku, na katerega so prišli ljudje z okraja: »Vlahončaini lahko orjejo, kakor se ijim zdi. Toda na moji zemlji, dokler bom jaz živ, traktor ne bo oral!« Betnkič je nalašč rekel: »Vlahončani lahko orjejo,« saj je dobro vedel, da bodo Vlahončani v tej stvari potegnili z njim, kakor vselej, kadar se je čemu uprl. Benkič sicer ni zahajal k župniku, toda Benkič je bil trden kmet, katerega beseda je vse do te vojne v vasi mnogo zalegla: kar je on rekel, je obveljalo, po njem so se ravnali bogati, njemu enaki, po njem so se ravnali reveži, ki si niso upali po svoje misliti. Toda osvoboditev in prihod ljudske oblasti sta prinesli v Vlahonce novega duha. In Benki-čeva veljava se je zamajala. Še so mu ploskali kmetje, kadar se je na sestankih čemu uprl, a ne samo da so mu aktivisti z okraja vselej dobro odgovorili, tudi ljudje, zlasti revnejši, so včasih povedali: »Benkič že lahko, ako misli po svoje. Mi pa spet lahko po svoje mislimo.« Vendar so si bili zastran zemlje v Vlahoncih istih misli. In o zemlji se je v Vlahoncih že dolgo mnogo govorilo, celo pa po osvoboditvi. Vlahončani niso na nobenem sestanku pozabili vprašati bodisi aktivistov z okraja, bodisi poslanca samega, kadar je prišel med nje, kako bo glede zemlje. Pri njih da se govori, so dejali, da se bo zemlja odvzela, skupaj obdelovala in podobno. Da ne m bodo več orali sami, s svojimi kobilami in s svojimi kravami, temveč jim bodo pripeljali traktorje. Aktivisti so pojasnjevali Vlahončanom, jih pomirjali, toda vselej tedaj je za zaključek sitari Benkič dejal odločno: »Na moji zemlji traktor ne bo oral!« čemur so Vlahončani pritrjevali. To je bilo še pozimi in stari Benkič se je lahko tako odločno postavljal po robu, ker je imel sina pri vojakih, katerega je vsak trenutek pričakoval domov, in s katerim si je obetal tako pomoč, da se bo lahko uprl vsem aktivistom sveta. Celo ker je bil prepričan, da tudi sinu ne bodo prišle na misel kake neumnosti, marveč bo kot njegov naslednik in kot bogat človek šel po njegovi poti. Sicer je fant kazal tu in tam čudna nagnjenja, ki so očeta često vznemirjala — tako se je bil po osvoboditvi po Rusih priglasil koj za prostovoljca, ko so prišli partizani v vas, in menda je že prej imel z njimi zveze, in še dokaj drugih stvari je bilo sumljivih — vendar oče na vse to ni dal mnogo. »Moj sin je,« si je dejal stari Benkič o sinu, »bo že mislil, kakor se spodobi za kmeta.« Kajpa, stari Benkič je bil prepričan, da se za kmeta spodobi misliti tako, kakor misli on. Stari Benkič bi bil v veliki stiski, ako bi se mu sin zdaj nei vrnil in delal. Zakaj sam je obolel in naj se je še tako silil, ta pomlad je bila zanj mučna in sam je bil prepričan, da je tudi zadnja. Ni še bil tako star, toda bolehal .je že nekaj let sem in postajal iz dneva v dan slabši. Bil je v bolnišnici, zdravil se je doma in pri raznih zdravnikih, a vse mu ni pomagalo mnogo. Ko se je sin priglasil za prostovoljca, je bil oče ves divji. Kasneje je neprestano pošiljal prošnje na vojaško oblast, naj mu pustijo sina domov, ker da je bolan in ga potrebuje pri delu, in zatrjeval, da je zemlja več, kakor pa če njegov sin služi vojake, kar laliko opravijo drugi? ki nimajo toliko zemlje in kjer jih je pač mnogo. Ko pa je izšel zakon, da mora vsakdo služiti vojake, da ni več nikakih izjem, je bil Benkič že kar zadovoljen: Bolje, si je dejal, da odsluži zdaj, ko jaz za silo še delam, kakor pa da bi šel kasneje. In tako je stari Benkič to zimo na vse pozabil, veselil se je samo, da se sin vrne, da bo začel namesto njega delati. »Oženil ga bom,« je dejal Benkič ženi, »potem pa bova midva malo izpregla. Za naju je bilo dovolj, zdaj naj drugi nadaljujejo.« Sin se je res vrnil, tudi oženil se je in tudi prevzel vso skrb in vse delo pri gospodarstvu. »No,« je dejal stari Benkič zadovoljno ženi, »zdaj se nama pa le ne bo treba do smrti ubijati.« In čez čas je dodal: »Mislim, da bo dober gospodar.« Če ,je stari Benkič mislil delo, (tedaj se ni motil: sin je bil nadvse skrben, delo mu je šlo spod rok, da bi ga komaj kdo dohiteval. Toda bile so druge stvari, ki so očetu začele vzbujati skrbi': sin je nekam čudno mislil An prav tako čudno govoril. Kadar je oče kaj povedal, je sin sicer poslušal, nazadnje pa mirno odvrnil: »To ni tako...« ko mu je zabavljajočemu nad politiko, nad vaškimi aktivisti in sploh nad oblastjo sin odvrnil: »Pustite politiko, ko se nič ne razumete nanjo. Tako so ljudje nekoč mislili — danes pa je drugače.« »Nekoč?« je menil oče, »kaj danes ne mislijo več tako? Pojdi po Vlahoncih, pa boš videl, kako mislijo.« »Vlahončani so tepci,« je odvrnil sin. »Še zdaj ne vidijo, da se je na svetu vse spremenilo.« Oče je nekaj časa začudeno gledal sina, nato pa se je obrnil in šel brez besede. Lepa stvar, ga je navdajalo, Vlahončani so tepci. Zakaj pa? Zato ker so po njegovem mnenju vedno tako pametno gledali na svet in se upirali vsem novotarijam? Kaj ni s tem sin hotel povedati, da je tudi on, njegov oče, tepec? Tako torej! In on je bil prepričan, da bo sin šel po njegovi poti, ki so ga pred vojno Vlahončani trikrat zapored izbrali za župana. Med vojno se ni hotel mešati v stvar, toda zdaj po vojni je nekaj časa upal, da ga bodo Vlahončani spet poklicali na čelo občine, a je vsa ta politika šla po njegovem mnenju tako čudna pota in vrag vedi, kako se je zgodilo, Vlahončani so izvolili njegovega soseda Sokliča, ki je bil prej reven kakor bogat 'kmet. Tokrat starega Benkiča ni več mikalo, da bi se gnal za čast krajevnega predsednika, kakor so zdaj rekli tistemu, ki je nadomestil nekdanjega župana, pač pa je oče upal, da se bodo Vlahončani spametovali in nazadnje postavili njegovega sina na čelo občini, češ oče je bil dober in nas je prav vodil, pa nas bo še sin. Toda sina nikakor ni bilo postavljati na čelo občini na tak način, kakor si je to predstavljal oče: ko se je fant vrnil, ko se je nekaj pogovoril v okrajnem mestu s tamkajšnjimi ljudmi, je imel čudno moč v Vlahoncih. Soklič je zdaj vsak dan prihajal k njemu, ali pa je fant sam šel k Sokliču, ali pa je šel v pisarno in tam klepetal z odborom. Vlahončani so začudeno gledali, nič manj začuden pa ni bil stari Benkič. »Kaj je zdaj s teboj?« je vprašal oče, ki se mu je vse to zdelo sumljivo. Sin ga je nekaj časa gledal, kakor bi ne razumel, nato pa se je zasmejal. »Nič hudega ni z menoj,« je odvrnil sin. A pravo »hudo« je oče videl šele na prvem sledečem sestanku. Ko so se Vlahončani po svoji stari navadi začeli postavljati po robu aktivistom z okraja, ko je bilo treba samo še, da stari Benkič izreče svojo besedo, je namesto njega vstal njegov sin in začel lepo mirno, da so Vlahončani že bili prepričani, da bo mlajši povedal še bolje od starega, čeprav se je nekam čudno vedel, kar je bil doma. A kar je sin pripovedoval, je Vlahončane samo čedalje bolj presenečalo, dokler niso začeli zgubljati svojega starega poguma. Tem bolj, ker se jim je zdelo v bistvu vendarle pametno, kar je povedal, prav gotovo pa tško, da na to niso imeli kaj odgovoriti. Najbolj pa je bil presenečen stari Benkič in ta trenutek se mu je zdelo najbolj pametno, da se pred vasjo tu na sestanku ne prepira s svojim sinom. Ni pa si mogel kaj, da ga doma ne bi takoj vprašal: »Kakšna politika pa je to, ki jo ti ženeš?« »Ne veste?« se je sin skoraj začudil. »Naša, ljudska politika.« Stari je še kar naprej strmel nad sinom, dokler ni dejal: »Ne vem, kakšna ljudska to misliš; naša ni, da veš.« »Kakšna pa je naša?« je vprašal zdaj sin začudeno. »Rad bi vedel.« Stari Benkič je že hotel blekniti, a si je ob pravem času premislil. Nato se je tudi globoko zamislil. Prvič se je zamislil nad vsem tem, kar je doslej imel za sveto, kar je povsod trdil in zagovarjal in pri čemer so ga mnogi podpirali. »Tudi gospod župnik drugače misli in govori,« se je nazadnje oprijel oče proti sinu župnikovih besed. »Duhovnik vendar ne bo trdil kaj napačnega, kaj,« »Duhovnik,« je dejal sin, »bo trdil in zagovarjal to, kar je zanj najboljše, saj vemo.« Tudi to je očeta osupnilo, dokler ni vprašal: »Mar ni tisto tudi za ljudi najboljše, kar trdi in zagovarja on?« »Ne,« je odločno odvrnil sin. »Tisto je dobro samo zanj, za ljudi pa je škodljivo.« »V zmoti si,« je rekel oče čez čas, »in žal ti bo te zmote, ako se boš kdaj spametoval.« Sin se je samo nasmehnil in šel. Tedaj je župnik nekega dne poklical k sebi starega Benkiča, vendar tako, da nihče ni vedel; niti doma niso vedeli za očetov obisk v župnišču. Do takrat sta se župnik in Benkič srečavala samo po naključju. Zdaj pa je župnik čutil, da v Ben-kičevem domu veje nov veter' in če se bo stari Benkič zamajal, se bo začela razbijati cela vas: beseda nobenega Vlahončana toliko ne zaleže kakor Benkičeva. Razgovor je bil dolg, ker je župnik razpredel pred Benkičem vse, kar se mu je zdelo potrebno, da bi ga ne samo tesno navezal nase, temveč tudi nahujskal proti sinu. »Onih, aktivistov,« je dejal nazadnje gospod župnik, »se ne bojimo. Vaš sin pa nam bo hudo škodoval. Docela so nam ga pokvarili. Vsi bodo rekli: dober gospodar je, če gre on, tudi mi lahko gremo.« Prav tisti večer je bil spet nekak sestanek. Stari Benkič je šel, da bi pazil na sina. Govorili so o traktorju, ki da ga je treba naročiti v Vla-honce. In stari Benkič je bil toliko osupel, da skoraj ni mogel spregovoriti, ko je videl, da ima glavno besedo njegov sin. Ne le da ima besedo, temveč da kmetom dokazuje prednosti in potrebo oranja s traktorji, da je celo bolj vnet kakor njihovi vaški aktivisti, ali vsaj spretnejši v besedah. Tedaj se je naposled stari Benkič dvignil, zatrl v sebi razburjenost in še kar rfiirno odgovoril: »Ce so Vlahonci tako neumni, da te bodo ubogali, na zemlji tvojega očeta ne bo traktor oral.« Nato je odhajal, ne da bi se še zmenil niti za sina niti za ljudi v sobi. »Tako je!« je tedaj nekdo od nasprotujočih zagrabil za besedo starega Benkiča. »Stari Benkič ima prav. Tudi na naših njivah ne bo nihče oral s traktorjem! Ti pa na svojih lahko orješ, če jih imaš kaj!« Nakar je nekdo drugi dodal: »Pognati jih je treba vse s traktorjem vred!« »Prav ti me boš!« se je zasmejal mladi Benkič. »Madžarski hlapec si bil, zdaj boš pa mene podil od tod, kaj? Ljudje,« se je tedaj mladi Benkič obrnil k vsem, »žalostno je, da poslušate tiste, ki so bili med vojno za Nemce in Madžare in ki so tudi zdaj za kogar koli, le za svojo domovino ne.« >Ali je bil tvoj oče tudi za Nemce in Madžare?« je vprašal nekdo. >Ne, za tiste ni bil,« je odvrnil mladi Benkič. >Bil pa je vedno za stare čase in ne ve drugega, kakor kako je bilo nekoč... in zdaj je za koristi drugega. Ce bi bil za svoje in vaše koristi, bi molčal, tem bolj ker sam ne more več delati. A to je vseeno, povem vam, tudi na naših njivah bomo orali s traktorjem, tudi na mojih, če tako rečem. In čeprav samo na mojili, sam bom pisal za traktor.« »Bomo videli, če bo tam rasel kruh!« so odvrnili Vlahončani. Šele dam kasneje je oče bil toliko pomirjen, da je lahko vprašal sina: »Katere njive pa hočeš ti orati s traktorjem?« »Naše vendar,« je menil sin. Oče je nekaj ožmikal ustnice, kakor bi jedel, nazadnje pa je dejal: »Svoje lahko, mojih pa ne boš!« »Če je tako,« je rekel sin, »potem je bolje, da danes odideva z ženo zdoma kakor jutri. Vi pa delajte, kakor veste in znate.« Nato se je obrnil in šel. Oče je osuplo gledal za njim. In ta trenutek ga je obšlo nekaj čudnega. Bil je njegov sin. Rasel je ob njem vsa leta, on sam ga je navajal k delu, navajal ga je k ljubezni do zemlje in doma in fant je ljubil zemljo in dom. Nikdar mu ni bilo treba naročati, še manj ukazovati, in nekoč je stari Benkič z radostjo in ponosom mislil na to, da bo imel dobrega, sebe vrednega naslednika. A kaj se je zgodilo zdaj? Kaj je to prišlo v fanta? Ne, ne! Kakor koli bo že, traktorja ne bo pustil na svoje njive. Zemljo moraš ljubiti, z zemljo živeti, zemljo morajo obdelati tvoje roke in samo te roke lahko obdelajo z ljubeznijo. Stroj ne zna in ne more ljubiti. In za strojem sedi tudi človek. Dela, kakor bi žagal hlod. Res da lahko dobro opravi, toda ljubezni ne more vložiti v svoje delo. Ne, saj stari Benkič ni natančno tako mislil kakor župnik: da mu bodo odvzeli zemljo. Toliko je vedel, da tisti, ki žive v mestu, ne bodo hodili delat na njegovo zemljo. Kmet bo tisti, ki bo delal na tej zemlji. Benkič se je bal nečesa drugega: doslej je on sam stal sredi svojih njiv, sam je oral, sam gledal za brazdo in prijeten občutek ga je navdajal vselej, kadar je spomladi obstal sredi svoje zemlje, jo obračal in gledal mastno prst, v katero bo zakopal seme, da mu bo stotero obrodilo. Stroj pa bi ubil vso tisto svojevrstno lepoto in stari Benkič bi prihajal na svojo zemljo kot tujec. To je tisto. Rekli so: meje bodo izorali, da ne boš več vedel, kje je tvoje. Ne tisto. Stroj je tu edino pomemben: ko bo stroj zaoral po tvoji njivi, boš ti izgubil svojo zemljo, ne bo te nič več vezalo na to zemljo, kakor te je tedaj, ko si ti sam oral. In ako tega ne bo, tedaj je vseeno, ali so še meje, ali jih ni več. »Jaz sem mislil,« je dejal pri večerji sinu, kakor bi iskal sprave z njim, »da ljubiš zemljo, da ti je ta zemlja toliko, kakor je bila meni in kakor je bila mojemu očetu in kakor je slehernemu kmetu... Ti pa — stroj! Stroj ne more ljubiti zemlje...« »Tudi plug je ne ljubi,« je odvrnil čez čas sin, »in ne ljubijo je kobile, ki vlečejo ta plug. Sicer pa ...,« je rekel po premolku sin, »treba je ljubiti delo. Traktor je samo zato tu, da človek laže, hitreje in bolje opravi svoje delo.« Potem se je dvignil, kakor bi ne hotel več govoriti o tem. A preden je odšel iz sobe, se je napol obrnil in dejal: »Da boste vedeli, jaz sem naročil, da bomo s traktorjem orali. Sprijaznite se s tem.« Nato je šel. Oče je onemel in z odprtimi usti ter široko razprtimi očmi gledal za sinom. »Trmast je,« je dejala mati proti snahi, ki je potem sklonila glavo. Šele čez čas je odvrnil oče, kakor bi komaj zdaj prišel glas do njega: »Ne, ne. To ni trma... to je nekaj drugega.« Njegov glas je bil tih, a iz tega glasu je bilo čutiti kakor strah in hkrati obup. Bilo je nekaj drugega. In starega Benkiča je bilo tembolj skrb, ker je tu bila pomlad, ker se je začelo že delo s polnim poletom. Sonce je sijalo že dobra dva tedna in vsak dan topleje na njive. Vode po travnikih so se odtekale, ceste so se posušile in tudi prahe so že bile suhe. Mladi Benkič je z ženo potegnil kar oba voza s skednja, namazal kolesa, nato sta oba zavlekla h gnoju in začela nakopavati. Ko je bil prvi voz poln, je prignal kobili iz hleva in ju zapregel. Izpustil je tudi žrebeti ven, da bi se malo shodili. Stari Benkič je gledal to njegovo delo, njegovo vnemo in skrbnost. Kar se je sin vrnil, je oče skoraj docela izpregel in samo poslušal je, kaj sin reče zdaj o tem delu, zdaj o onem, pri čemer ni imel kaj ugovarjati: sin je delo dobro poznal, vedel prav tako dobro, kdaj je treba to, kdaj ono. »Na polju,« je nekoč dejal očetu, »bom že jaz vse opravil. Vi ste slabi. Ce boste mogli, boste doma to im ono.« To je bilo tako preprosto povedano, da se oče ni prav nič vznemirjal, ne čutil pri tem, da mu kdo kaj odvzema, in bi se bil lahko iz srca veselil sinove volje in zavesti, ako bi za vsem ne viselo nekaj težkega, nevarnega. Gnojna jama se je v treh dneh skoraj docela izpraznila: voz za vozom gnoja je romal na njive. Sinova žena je stala z bosimi nogami na gnoju in nakopavala, medtem ko je sin sam peljal s kobilami prvi voz. Sin je imel podviliane rokave. Kadil je cigareto; ko je obrnil, je še sam nakopaval in to tako naglo in neutrudljivo, da ga je oče občudoval. »Dela,« si je dejal stari Benkič, »strašno dela. Tako zna delati samo pravi kmet... A kako more pri tem misliti, da bi mu stroj oral njive? Ne, ne, stroja ne pustim na njivo! In če on sam ne bo hotel orati, zaprežem in pojdem jaz orat! Vzelo me kljub vsemu ne bo. Ce pa me vzame... vseeno, dokler bom jaz živ, stroja ne pustim na zemljo!« Ko je bil gnoj ves na njivah in se je sin lotil drugega dela, je oče po dveh dneh vprašal: »Ali si že razbrcal gnoj na njivah,« Sin ga je gledal in zdelo se je, kakor bi nekaj posumil. Vendar je dejal: »Ne, še ne. Preveč bi se posušil. Še niso sporočili, kdaj dobimo traktor.« Staremu Benkiou je zaprlo sapo. Ne, sin se ne šali, to je očitno. Vzdrhtel je in toliko, da ga ni obšla slabost, da bi zaprosil sina, naj mu ne stori tega ... vsaj dokler je on živ. Potem ... potem lahko dela, kaT in kakor hoče. Saj sitari Benkič danes že dobro sluti, da ta svet pojde nekam daleč naprej od vsega njegovega mišljenja in hotenja. Tedaj ije oče skrivaj vzel železne vile in prav tako Skrivaj odšel na njivo. »Razbrcal bom gnoj,« si je dejal, »in potem bom oral. Z njive me ne bo vlekel, ko bom že delal. Sam bom oral, še bom zmogel.« Dva dni je stari Benkič omagoval na njivah in na dveh je razbrcal gnoj. Pozimi se je še čutil pri močeh, zdaij pa je vedel, da ga še samo volja drži pokoncu, da ga samo ta volja žene pri delu, da se ne zgrudi. Zdaj bo moral vsaj en dan počivati, aiko bo hotel orati, zakaj še misliti ni, da bi sina kako prisilil, da bi sam oral. Sin ni nič rekel, zdelo se je celo, da niti opazil ni kje je bil oče in kaj je delal, gele ko je oče nabiral ves dan moči za oranje, je zvečer dejal sin mirno: »Ali ste ves gnoj razbrcali?« Oče se je zdrznil, nato mu je val krvi udaril v bledo, nekam voščeno lice. »Ne,« 'je dejal naposled, kakor bi bil prisiljen odgovoriti. »Za Logom mi je ostalo... Tisto bom pojutrišnjem... ta teden enkrat.« »Tisto sva midva z ženo,« je odvrnil sin. »Jutri bomo namreč orali. Pride traktor, kakor so mi sporočili. Tu je pasmo.« In sin ije pomolil pred očeta pismo. Oče se je samo ozrl po pismu, roke pa ni iztegnil po njem. Ves se je tresel. Šele čez čas je vprašal z drhtečim, pritajnim glasom: »Ali res nameravaš orati s traktorjem?« »Enkrat moramo začeti,« je odvrnil sin. »Čim prej, tem bolje.« Iz njegovega glasu je vel mir, a tudi neuklonljivost. Tedaj se je oče dvignil in šel v svojo sobo. Mati in snaha sta prebledeli, nakar je snaha pohitela za očetom, mati pa je dejala sinu: »Zakaj si tako trmast? Zakaj nočeš popustiti? Ne vidiš, da ne bo več dolgo, če pojde tako naprej ... Pa potem lahko orješ, kakor se ti zdi, če misliš, da delo, kakor smo ga opravljali doslej, ni več dobro! Doslej ije svet živel ob takem delu, ne vem, kako nenadoma ne bi več mogel. Popusti, naj ima svoje zadovoljstvo. Če on ne more ti lahko...« Sin je odmajal z glavo. »Ne morem,« je odvrnil čez čas. Mati ga je začudeno gledala. »Zakaj ne moreš? Ne razumem te. Doslej nisi bil nikdar tako trmast...« »Nisem trmast,« je rekel sin. »Ne morem. Oče in župnik in drugi taki so napravili iz traktorjev svojo politiko in zdaj jim je samo do tega, da bi nas porazili. In predvsem hočejo mene. Ne morem popustiti. Vsak dan se dogovarjajo, kako bi nas!« Zdaj je mati pomolčala za trenutek. Nato je dejala: »Ne razumem se toliko na politiko in ne vem, kaj vse ste imeli na tistih sestankih ... Praviš, da so oni napravili iz traktorjev politiko... Kaj pa, če ste jo vi? Vi ste vendar začeli s temi nesrečnimi traktorji, ki zdaj tako razburjajo Vlahomce.« »Da,« je prikimal sin, »mi smo začeli in zdaj ne-bomo popustili na ljubo župniku in nekaterim tepcem. In tudi na ljubo mojemu očetu ne!« Dvignil se je in šel. Naslednje jutro je stari Benkič zgodaj zapre-gel kobili, dvignil na voz plug in kolca in ne da hi s kom spregovoril, se je odpeljal orat. Bil je ves razburjen, a tudi neko čudno zadovoljstvo ga je navdajalo. Kakor da je zmagal, se mu je zdelo; da je pregnal strašno nevarnost, ki je pretila, da bo pogoltnila njegovo zemljo. Spet bo oral, sam s svojimi rokami, tisto zemljo, ki jo je tako rad imel in ki je bila ves njegov ponos. Da, s to zemljo je stal skoraj pol stoletja v Vlahoncih vsemogočen kakor kralj in vsi so ga spoštovali, vsi cenili, vsi so poslušali njegovo besedo. Zdaj pa je prišla nekakšna ljudska oblast, prišli so drugi ljudje, ne samo, da so. njega odrinili, posegli so po njegovi zemlji. Ne naravnost, pač pa s traktorjem. Prav ima župnik: najprej hočejo na lep način, na posameznih njivah, potem pa bodo rekli, da je treba meje izorati, ker so samo na poti! In pri vsem tem je najbolj žalostno >to, da se je v stvar pomešal njegov sin. Ne samo pomešal, njegov sin ima odločujočo besedo v vasi, njegov sin je bil tisti, ki je na vsak način hotel traktor v vas in da bi pokazal drugim dober zgled, je hotel njihovo, Benkipevo zemljo prvo orati. Nečesa Benkič ne bo nikdar razumel: kje in kako se je mogel njegov sin tako zmešati: tako rekoč se odreka svoji zemlji, namesto da bi jo branil, da bi se uprl zaradi nje. Ne on, župnik jo mora braniti! Župnik brani zemljo vseh Vlahončanov in sploh vseh ljudi pred pogubo, njihovi otroci pa se tej zemlji odrekajo, izdajajo jo! Ta trenutek ga je kljub vsej strasti v razmišljanju obšlo nekaj čudnega: naj je bilo kakor koli s sinom, nečesa mu oče ni mogel očitati, da bi namreč zemlje ne ljubil, da bi ne delal z veliko ljubeznijo in skrbnostjo. In kako more potem tako globoko zabresti? Ne, to ni bila trma proti njemu, očetu! V sto, da, v tisoč stvareh sin ni nikdar nasprotoval očetu. Nikdar se nista sporekla, nikdar nista delala vsak na svojo pest. Toda v tej stvari je sin ostal neuklonjliv! Ampak tudi on, stari Benkič, se ne bo vdal! »Dokler bom jaz živ...« Da, dokler bo živ, dokler bo mogel z enim samim prstom gibati, ne bo pustil, da bi po njegovi zemlji orala s strojem! Potem... potem lahko delajo, kar hočejo. In delali bodo, je ta trenutek obšlo starega Benkiča grenko spoznanje. V dveh letih je dovolj videl, kako se na svetu vse stvari spreminjajo. Zgodilo se je nekaj na tem svetu in zdaj vse stvari gredo drugačno pot. Gredo in naj se nekateri ljudje, med katerimi je bil tudi on, še tako upirajo. Bil je vedno prepričan, da so Vlahonci skoraj v celoti za njim. Sedem aktivistov so imeli, kakor so govorili, zdaj so dobili osmega v Ben-kičevem sinu. Toda ali je to bilo vse? Kadar je prišla kakršna koli stvar, so Vlahonci zapustili Benkiča in zapustili so župnika. In ali ga tako ne bodo nekoč tudi v zemlji zapustili? Ce je že njegov sin s tem izastruljen, potem ni več daleč čas, ko bodo vsi... In župnik je rekel, da so to samo taki, ki bi radi na račun bogatili dobro živeli. Na čigav račun naj tu skuša živeti njegov sin? Ustavil je na vratnicah, zlezel z voza, potegnil z voza plug, kolca, kar vse mu je delalo težave, vendar je nazadnje postavil vse na njivo in si pripravil. Odpregel je kobili od voza in ju pre-pregel k plugu. Žrebeti sta tekali po vratnicah in po njivah, dokler nista glav iztegnili pod trebuh kobil za vimenom. Stari Benkič je za trenutek še postal, da si je nabasal pipo. Oarl se je po svoji njivi, ki je ležala dolga, široka pred njim in po kateri so bile razmetane grude gnoja in nepreperele slame. Sneg je bil izlizal brazde prahe, da so se drobile v prah, kar jih je posušilo sonce. Gledal je po njivi vdiljen. Bila je njegova njiva. Nekoč zdavnaj ga je bil pripeljal oče sem na vozu, postavil prav sem na ta vratnica. »Tu sedi,« mu je dejal, »ko boš velik, boš oral, delal boš. Zdaj pa so za tebe vratnica.« Dorasel je in stopil je na njivo samo. Najprej mu je oče dal bič v roke, da je vodil kobile, potem ga je neke pomladi postavil k plugu in prijel je za ročice na tem plugu in nato zaoral. Petdeset let je oral na tej njivi. Petdeset pomladi je doživel tu na tej njivi sredi dela, petdeset poletij, petdeset jeseni, ko je pospravljal bogat pridelek. In petdeset let je živela njegova ljubezen do te grude. Zdaj je onemogel. Ne toliko zaradi starosti — pet in šestdeset let mu je —, bolj zaradi bolezni. Prišel je čas, iko bi se spet umaknil na vratnica in od tam gledal sinovo delo in delo svojih ljudi. Hotel se je umakniti, čakal je sina. A zdaj je prišlo tako, da se ne umika sam tja na vratnica, tja ga s silo mečejo, stroj ga hoče potisniti na vratnica. Ne samo njega, vse kmete, vse ljudi. Ne razumejo, da zemlja potrebuje tudi ljubezni, ne samo da jo preorješ, da jo pognojiš, da vržeš vanjo seme! Ljubezen samo moraš posejati v to zemljo, potem ti bo zrasel kruh! In če hočeš sejati ljubezen med grude, moraš stati sredi polja, sredi brazde, z vratnic je ne moreš zasejati tja! Stroj, ki naj bi tu oral, ne zna sejati ljubezni. Stari Benkič je prijel za ročice, naravnal plug, pognal kobile in zaoral. Bilo je sveže pomladno jutro, z rahlo za-meglenim obzorjem, toda nebo je bilo jasno in sonce se je že dvignilo za človeka visoko na nebo. Polje je bilo še prazno, razen da so prvi orači že bili na njivah. Setve so že prijetno ozelenele. Ozelenele so tudi meje med njivami, toda gozdovi okoli polja so še bili goli. Samo vrbe so se že odevale v rumenkasto zeleno listje. Vrane so letale nad poljem in sedale v brazde za orači. Bilo je tako prijetno in staremu Benkiču je nad vse dobro delo. Samo... slab je bil. Še nikdar ni čutil v sebi take slabosti kot zdaj. Ko se je zjutraj peljal zdoma, se je čutil močnega, čutil se je tako čilega, da bi preoral vse te njive, ne samo svoje. Ko pa je zdaj tu koračil za plugom, obračal na vratnicah plug, je čutil, kako komaj vlači noge za sabo. In še preden je obrnil petino njive, je moral obsedeti na vratnicah. »Samo da si nabašem pipo,« si je dejal, a je čutil, da je pipa zdaj zgolj izgovor za utrujenost. In medtem ko sta žrebeti, ki sta sicer ves čas capljali za plugom, iztegnili glave do vimen pod materama, je on obsedel na plugu. Takrat je zaslišal po vasi ropot, kakor bi vozil težak avtomobil. Prisluhnil je in tisti trenutek ga je navdala skoraj neka slabost: stroj prihaja. Prihajal je stroj. Njegov ropot se je slišal iz vasi na polja, na tista polja, na katerih bo vsak trenutek zaoral, na tista polja, ki so jih Vlahon-čani hoteli obraniti pred njim, na tista polja, za katera je župnik rekel, da ne bo več nanje padal blagoslov božji in kjer bodo izginile meje, in na tista polja, ki bodo poslej, kakor je trdil stari Benkič, obdelovana brez ljubezni. Benkiča je nekaj pognalo pokoncu in je spet zaorai, kakor bi hotel prehiteti stroj, ki s takim zloveščim nurmranjem prihaja v Vlahonce. Toda mladi Benkič je, ki je komaj dočakal traktor, dal zapeljati na njihove njive onstran vasi, kakor bi se hotel očetu izogniti. Ljudje iz Vla-honec so radovedni odhajali za strojem1. Konec koncev, naj so se še tako upirali na sestankih, ko je bil stroj tu, so hoteli videti delo, kakor bi se hoteli prepričati, če je vse res, kar so vedno iznašali in zaradi česar so se upirali. Stali so na vratnicah in od tam gledali, kako se je mlad traktorist, ki se je veselo smejal in tudi veselo raz-govarjal z ljudmi, zapeljal na njivo, si lepo uredil brez vsakega mujanija, kako je nato traktor s svojimi velikimi težkimi kolesi zapeljal po njivi, kako so se plugi zarezali v zemljo in jo obračali, da se je Vlahončanom zdelo, ne da se obračajo brazde, temveč kakor bi se iz stroja samega iztresala cela reka temnorjave, mastne prsti. To ni bila več samo brazda, kakor če so oni zaorali s kravami ali s kobilami, to je bila široka reka, ki je postajala s posebno naglico le še širša, zakaj traktorist je na vratnicah kaj spretno in kaj naglo obrnil in že je oral spet v to smer. Vlahončani so gledali, ocenjevali, nekaj zmigovali z rameni, posmrka-vali, dokler ni nekdo, kakor bi obupal, dejal: »To je gotovo, naše šeke mu ne bodo kos.« Še najbolj trdovratni, ki so prišli samo zato, ker so pričakovali, da se bo vse skupaj ponesrečilo, so zdaj molčali. Ne k oranju ne k ničemur niso imeli kaj pripomniti, razen da so odhajajoč dejali modro po svoji navadi: »Je pač stroj, kaj čemo.« Toda zdelo se jim je, da je še nekaj več pri vsem. Čutili so, da k delu samemu s tem prekletim traktorjem poslej ne bodo imeli več kaj pripomniti, vse kar jim je ostalo, je bilo, kar je nekdo modro po poti povedal: »Na svojo njivo pa ga kljub vsemu ne pustim. Bom že sam preoral. Ce je bilo doslej dobro, bo moralo biti tudi poslej.« Zato pa so imeli doma več priložnosti za razgovor o tej stvari. Zdelo se jim je, da se je nekaj kakor črn oblak preteče razgrnilo nad njihove njive. Doslej je bil traktor samo predmet razgovorov na sestankih, kjer so se Vlahončani lahko upirali vlahonskim aktivistom. Celo zabavljali so lahko, iznašali, kako je traktor tam... in spet tam... in drugod... kar vse je značilo, da ni bilo v redu. Zdaj pa je bil na njihovih njivah, ogledali so si njegovo delo, ki je bilo tako, da niso mogli imeti nikakega prigovora. Lahko so samo še rekli: Nočemo! A tudi ta »nočemo« se je začel močno krhati, ko so že dopoldne trije kmetje rekli Sokliču in mlademu Benkiču, da bi tudi oni dali orati. Medtem so že vse Benkičeve njive bile preorane razen one, na katero je zjutraj odšel orat stari Benkič sam. In ko je bilo drugod gotovo, se je mladi Benkič s traktoristom odpeljal orat še tja. Našel je očeta na vratnicah. Sedel je na plugu. Pred njim je ležala četrtina preorane njive. Sin je že od daleč presodil, da je oče najbrž več počival tu na vratnicah, kakor oral, zakaj v tem času bi moral preorati vsaj polovico njive. Kobile so se nemirno zganile, ko je traktor zavozil na vratnico, skoraj do njih, a jih je starf Benkič zadržal za vajeti in pomirjal. Vstal je, toda ker se je nekaj kmetov, ki so šli mimo, radovedno ustavilo, ni rekel niti besede sinu. Celo kot bi se ne zmenil za vse skupaj, kakor da njiva, katero bo začel traktorist orati, ni njegova, temveč tuja, morda tega traktorista samega. Traktorist je ustavil motor, skočil s traktorja, nato pristopil k staremu Benkiču, ki je že spet sedel na plug, se dotaknil svoje čepice in pozdravil: »Bog daj, oče Benkičev!« Nato je, ne da bi čakal odzdrava od vznemirjenega in razočaranega starega Benkiča, še sam sedel na plug, privlekel cigarete iz žepa, si že vzel eno, a jo spustil nazaj in ponudil najprej staremu Benkiču. Ta je dvignil pogled pod sršečimi močnimi obrvmi, nato pa dejal nekam rezko: »Ne kadim cigaret. Hvala.« Traktorist, kakor da niti ni opazil njegove nejevolje, je dejal veselo: »Moj oče tudi noče cigaret. Tako sitnost smo včasih imeli z njim, ko ni bilo dobiti tobaka za pipo. Cigare sem lovil zanj po trafikah, da sem mu jih nesel, ko sem šel domov. — Lepo zemljo imate tu,« je prešel, ko se je zagledal po polju. »Človeka navdaja posebno veselje, ko jo orje...«. Premolknil je, ker se mu je cigareta pogasila in si jo je spet prižigal. Tedaj je stari Benkič vendar rekel kakor v nekakem brezmejnem odporu: »Kakšno veselje naj ima kmet še pri zemlji, če pa mu jo drugi orjejo, če mu jo odvzemajo!« In pri tem se je z nekim sovraštvom posmehnil. Traktorist ga je začudeno pogledal in prav tako začudeno vprašal: »Zemljo da vam jemljejo? Kdo pa?« »Ti, vi vsi... Prihajate, govorite: Laže in hitreje bo opravljeno in bolje. Potem boste rekli: meje so samo v napotje. In nazadnje boste rekli: Kmet, ti si odveč na tej zemlji. Pojdi, kamor hočeš! Že vem!« Traktorist se je nekam grenko, a toplo nasmehnil in šele čez čas je, kakor bi prej globoko premislil, dejal: »Benkič, to so vas nahujskali proti traktorju! Sem že slišal tudi drugod take stvari. Nihče vam ne jemlje vaše zemlje, ne jaz ne traktor. Kako pa naj vam jo vzamem? Kaj pa bom z njo? Danes orjem tu, jutri tam, a povsod z enakim veseljem delam. Včasih se mi zdi, kakor da je vsa ta zemlja moja, ali vsaj tudi moja ali kako bi vam rekel, da bi me prav razumeli. In vendar ni moja, jaz odidem dalje, ljudje pa ostanejo in bodo delali na svoji zemlji. In spet... tudi moja je ta zemlja, nas vseh, na teh njivah raste kruh za nas vse, za vse ljudi. Pred vojno, ko je bilo še drugače, in tudi med vojno, sem si vedno želel zemlje. Mi nismo imeli tako rekoč nič svojega, samo dve majhni krpi in eno kravo. Moj oče in mati sta vse življenje delala na tuji zemlji, a sta rada imela vsako zemljo, kjer sta delala. In jaz sem nekoč mislil, kako lepo bi bilo, če bi imel mnogo zemlje, lepe krave, lepe kobile, kako bi lepo bilo, ko bi oral na svoji zemlji. Danes si ne želim ničesar... Orjem, orjem zdaj tu, zdaj tam in povsod se mi zdi, kakor bi prišel domov. A jaz odidem, vi pa boste dalje obdelovali to zemljo. Sejali boste, sadili, okopavali, gledali boste, kako vse raste, želi boste, kopali in trgali in vozili domov, in celo leto se boste radovali, če bo lepo rastlo. — Ne bojte se traktorja, oče Benkič,« je dejal nato, kakor bi se nečesa spomnil, in položil je roko Benkiču na rame. »Vidite, vi mlatite z mlatilnico, ko dobro veste, da so ljudje še nedavno mlatili s cepmi, s svojimi rokami. Pa bi potem morali reči: nočem mlatiti z mlatilnico, ker ni moja, doma bom s cepmi. In vendar nihče tako ne reče. In sadite s plugom in okopavate s plugom. In kadar sami ne morete, najamete tuje delavce, da vam opravijo, pa se vam nič ne zdi čudno. Vidite, traktor je samo v pomoč - ljudem, kakor je železnica v pomoč, da nam ni treba hoditi peš, ne da bi kdo rekel, da bo rajši šel peš. Vidite in tkemo v tovarnah in vse druge stvari, samo da lahko več in hitreje napravimo. Glejte, če bi ne mogli več sami orati, bi si najeli delavca, vi bi pa tu sedeli na vratnicah in gledali in bi nič ne rekli, ker ne orjete vi sami. Gledali bi samo, da bo dobro opravljeno, pa bi si niti ne mislili, da kaj ni v redu. Saj bi dobro vedeli, da bo delavec odšel, vi pa ostanete tu s svojo zemljo. Glejte, tak delavec sem jaz. Pridem, opravim pa odidem, vi pa boste ostali in boste delali dalje... Prišel bo čas, Benkič, ko bodo vse to polje, vse te njive s traktorji orali... ljudje se ne bodo več tako mučili ...« »In meje bodo izorali!« je odvrnil Benkič jedko, »in ljudje bodo obstali na vratnicah in se spraševali: Kje pa je zdaj moje?« »Kje so meje? In kje je moje?« je rekel traktorist in se spet toplo nasmehnil. Potem se je sklonil k Benkiču in nekam tiho dejal: »Ko bo človek mrtev, ne bo več spraševal za mejami, ki ga zdaj tako brigajo! A tudi v življenju... saj ni treba, da je človek mrtev! Ali mislite, da imajo vsi ljudje meje? Milijoni in milijoni jih nimajo. Morda je celo mnogo več takih, ki nimajo meja, kakor onih, ki jih imajo. Ali mislite, da so nesrečni? Ne, ne! Zaradi tega, ker nimajo meja, niso nesrečni. Ako so nesrečni, so zaradi drugih stvari. Glejte, tudi jaz nimam nikjer svojih meja. Nekoč sem si jih želel, tudi potreboval sem jih, ker smo tako težko živeli. Danes mi jih ni treba. Zame ves ta svet nima meja. Zame je to samo polje, ki ga je treba dobro preorati. Vi mislite, da je človek bogat in zadovoljen samo tedaj, če ima čim več meja. Takrat je reven, takrat je nesrečen. Greste po polju in vidite: ta ima več, njegove njive so lepše in boljše, na njegovem več zraste. Jaz pa se peljem po polju in se veselim, če vidim, da kje lepo raste, pa se ne sprašujem, na čigavem je tako, in sem nejevoljen, če vidim, da kdo slabo, zanikrno obdeluje njive. Vi pa se veselite, če je na tujem slabše kot na vašem. Ne morda prav vi, ali vsaj ljudje se veselijo...« Benkič je kimal. Kakor je bil v začetku ves nasršen in niti poslušal ni, kaj oni govori, je zdaj že sledil vsaki njegovi besedi, čeprav se je še taiko posmihal vsemu. Naposled je dejal: »Razumel sem te... zdaj sem razumel tudi tisto, o čemer se ni nikdar govorilo ina sestankih.« Tedaj je pristopil mladi Benkič. »Oče se upira traktorju, ne?« je vprašal. »Prav za prav ni povedal,« je odvrnil traktorist. »Tako sva o tem in onem modrovala.. .c Pogledal je na uro, se zganil in rekel: »Eh, kako sem se zaklepetal. Cas pa teče. — Benkič,« je nato dejal, »dajte, da se enkrat s kobilami obrnem na njivi. Ze dolgo nisem oral s kobilami. Še otrok sem služil pri nekem kmetu, ki je imel lepe, brzne kobile. To je šlo z njimi!« Govoril je z neko svojevrstno prešemostjo in prepričljivostjo, da je stari Benkič, kakor koli je bilo njegovo srce še vedno polno odpora in jeze, kljub vsemu vstal s pluga. Fant je medtem skočil najprej h kobilama, ju potrepljal po vratovih, potrepljal žrebeta, za vse je imel svojo toplo besedo, nato pa zgrabil plug, ga dvignil in pognal kobile: »Naa!« Njegov glas je bil hkrati tudi tako zapovedujoč, da sta se kobili zganili in stopili v razgon in že se je plužilo zajedlo v zemljo. Kobili, ki sta si že odpočili, sta naglo in dobro vlekli. Včasih je bilo slišati traktoristov glas, a ne da bi priganjal, temveč je bil to glas svojevrstne radosti, ld se trga človeku iz prsi, zato ker je pomlad in ker orje. Stari Benkič je stal na vratnicah, kadil in ves čas zrl za fantom, pri čemer se niti zmenil ni za sina poleg sebe. Naposled pa si ni mogel kaj, da bi ne dejal kakor v nekem besu: »Tako bi lahko tudi ti oral! Poglej, kako mu kar leti spod rok, kako mu kobile gredo!... Ta ljubi zemljo, vidim...« Tako in nič drugače je nekoč oče mislil o svojem sinu, zakaj kadar ga je gledal za plugom, se mu je pri srcu nekaj otajalo. Toda zdaj je zgubil vso vero v sina in samo bridkost ga je navdajala, ker ga je sin tako prevaral. Toda sin se je samo nasmehnil. Tedaj se je traktorist vrnil. »Lepo je,« je dejal in pognal kobile po vratnicah tja, kjer bi ne bile na poti, ju še potrepljal po vratovih, nato pa rekel: »Zdaj pa mi poženemo našega konjička.« In že je bil pri traktorju in stari Benkič je videl, da se je njegova roka dotaknila stroja na isti način, kakor je prej potrepljal kobile po vratovih, da je tudi s strojem govoril na isti način, toplo, prijateljski, nato pa skočil gor, sedel, pognal stroj, da je zabrnel, se obračal tako, da je prišel tja, kjer je s kobilami prenehal, za čas obstal, se nagnil od stroja in dejal kriče staremu Benkiču: »Če bi vam kaj ne ugaijalo, ali ako bi hoteli drugače, mi pomahajte z roko!« Potem se je stroj spet zganil in že so se plugi zajedli v zemljo. Traktorist se je oziral za plugi, nato spet pogledal po starem Benkiču, in že se je traktor odmikal od vratnic. Stari Benkič je gledal. Bol, ki ga je prej navdajala, je tonila v nekem presenečenju. Za strojem, ki se je zdelo, da teče po njivi, se je razlivala reka črno-rjave, mastne prsti. Ce je Benkič oral s kobilami, se je tam razlival za njim en sam droban curek zemeljske vode, tu pa je tekla reka. Zares tekla, celo valovila je in šele kot bi se nekje daleč za strojem pomirjala. A še preden je stari Benkič mogel nekaj do kraja premisliti, se je traktorist že vrnil. Bil je kar pozabil, da mu je traktorist rekel, naij mi pomaha z roko, ako kaj ne bo v redu. Ni pomahal, tudi ni imel kaj reči. Traktorist se je obrnil s strojem, nato pa pomignil z roko staremu Benkiču in ga poklical; in res je stari Benkič kakor na nek ukaz stopil do stroja, ker je mislil, da mu ima fant kaj posebnega povedati, a mu zaradi brnenja stroja ne more. Fant se je nagnil s sedeža k Benkiču in mu kakor zapovedujoče dejal: »Tu gor stopite in tu se primite!« Stari Benkič se je zdrznil, toda ko je fant ponovil in to na tak način, da Benkič ni mogel kaj reči k temu, zakaj kakor se je zdelo, da je to ukaz, je na drugi strani bilo spet povabilo in spet neka prijateljska kretnja, kakor povabimo na cesti trudnega potnika, naj sede na voz, da se bo peljal in da se bomo z njim o čem pogovorili. In naj je bil Benkičev odpor do vsega še tako silen, nehote se je povzpel na stroj, pri čemer mu 'e traktorist pomagal. »Držite se,« je dejal fant, »malo nerodno je. Pa bo že šlo!« Bilo je nerodno zanj, Benkiča, a je bilo tako svojevrstno, novo, da od vsega ni videl mnogo, razen da drvi po polju — vsaj občutek je imel, da drvi — in da se tu izza traktorja vliva zemlja kakor iz ogromnega lijaka, kar nikakor ni bilo več podobno oranju, temveč kot bi zemlja rastla, od nekod izvirala. Ko sta se vrnila na vratnice, je Benkič zlezel s stroja ves omotičen, ves prevzet od nečesa posebnega in obstal tam, ne da bi vedel, kaj naj počne. Videl je, da traktor že spet bruha izza sebe zemljo, videl je še, da sin preprega kobile k vozu, nalaga plug in kolca. Potem je spet gledal za brazdami, ki so ležale tesno naslonjene k onim, ki jih je bil sam obrnil. Ko je sonce sijalo nanje in so se drobne grude sušile ter postajale sive, se niso brazde v ničemer razlikovale od njegovih. Samo tu na vratnicah je traktor puščal za seboj sledove, ko so kolesa s svojimi zobmi trgala ozelenelo tratnico. Stal je tam na vratnicah in tedaj ga je obšlo čudno občutje: zdelo se mu je, da bo za vekomaj stal in ostal na teh vratnicah, da je v življenju do-igral in da ni pri ničemer več prav nič pomemben in potreben. Njegov sin je vrgel na voz plug, zakaj tudi tisti plug je doigrai in obležal tu na vratnicah kakor igrača v primeri z onim, ki zdaj obrača zemljo po njegovi njivi. »Upirali smo se mu,« si je dejal in se grenko nasmehnil, »in vendar nas bo vse premagal, vse nas bo potisnil sem na vratnice, od koder bomo samo gledali. Ko bodo otroci, ki danes prvič vidijo ta stroj, dorasli, bodo že pozabili na naš stari plug in mislili bodo, da se da samo s traktorjem orati. Nič ne bodo žalostni, nič ne bodo razočarani, kakor ni razočaran moj sin in kakor ni razočaran ta traktorist. Oni ne bodo stali na vratnicah, samo mi bomo tam čepeli s svojim starim modrovanjem ...« Obrnil se je in ne da bi rekel sinu kako besedo, se je napotil domov po ozkih vijugastih poljskih peš poteh. »Ali se ne bi peljali s kobilami?« je vprašal sin za njim. Oče pa je samo odkimal, a še to tako rahlo, da je sin komaj videl. Sel je dalje, tih, z zavestjo, da je zgubil bitko. Bilo mu je hudo, tem hujše pri srcu, ker je videl, da sonce sije prav tako razkošno, kakor je sijalo vedno, da je v naravi prav tako vse veselo, da nekje kričijo otroci, da pojo ptice in da z njegove njive še vedno odmeva brnenje stroja, in bilo mu je hudo, ker se je zavedal, da bo ta zemlja tudi zdaj rodila, da se ne bo uprla nečemu, kar je on imel za skrunitev. V razmišljanju in trpkem čustvovanju je pozabil, da pot do njegovega doma vodi mimo žup- Lojze Krakar: Moja pot Ko veke se zapro očem za spanje, takrat zazrem se globlje, globlje vase: tu je spomin — kot cvet s pomladne jase, drugje želje — opojne kakor sanje. In misel pne se v dolgih let strmino; bodočnost je ob poti — zgoraj svet, in dušo žene — kam? — utrgat cvet, njegov je vonj vabeč kot staro vino. Potok silnih src, odnesi me s seboj! Iskal bom v tvojem dnu — in našel sebe, da njim razdam se, ki gredo z menoj. Dušo polno svetlih duš lepo je imeti, a ne v prividu! — z očmi razprtimi krepko po sad življenja z brezštevilnimi hiteti! nišča in je tako bilo prepozno, da bi se izognil župniku, ki se je sprehajal po svojem vrtu. In ker se je župnik kakor nalašč prav tedaj ozrl, je stari Benkič moral dvigniti klobuk in pozdraviti s kr ščanskim pozdravom. Župnik je priprl knjigo, iz katere je molil, nato je čez čas dejal: »Slišal sem, Benkič, da s traktorjem orjete ... Kako ste mogli in prav vi, ki sem bil prepričan, da pri vas ni nikake potrebe za traktor? Svojo zemljo ste dali oskruniti, ali veste to? Ali veste, da se bo bog lahko razsrdil na vas in da ne bo poslal na vaše njive blagoslova?« Benkič je sklonil glavo, nato je tiho odgovoril: »Ne vem, kaj bo storil bog. Toda traktor, gospod župnik, dobro orje in tisti, ki orje, dela z ljubeznijo.« Spet se je odkril, da bi šel, ker mu je bilo mučno razgovarjati se z župnikom, a se je po dveh korakih ustavil in na pol obrnil k župniku, rekoč: »Gledal sem delo. Zdaj vem, da nas je traktor odrinil na vratnice, mene, mnoge druge, ki ne moremo razumeti in z nami tudi vas, gospod župnik.« Še enkrat je pozdravil in šel, ne da bi se ozrl po župniku, ki je presenečen gledal za njim. — Da, tam na vratnicah bomo stali, si je dejal stari Benkič z neko otožnostjo, gledali in zabavljali, ker nismo znali dovolj ljubiti zemlje. Zato jo bomo tudi zgubili in zgubili bomo še svoje otroke, je zaključil, ko je pomislil na svojega sina. Zakaj ta trenutek mu je vstala pred očmi podoba njegovega otroka, ki stoji tam ob njivi, gleda po preoranem in se veseli. On sam pa je pobegnil od tam, ker se je bil odpovedal nečemu velikemu, tistemu, kar je polnilo dolga leta njegovo življenje. / Ada Škerl: Mrtve astre Somračni so dnevi. Zdaj zdaj bo jesen. Jo hočeš še letos uživati z mano? Odhajaš. Obris le za tabo meglen. Ostani! Le zdaj me nikar ne zapusti. Postoj in ne beži, ne beži v neznano! Glej, kličem te z dušo in s srcem in z usti. Morda se povrneš kot tiče spomladi. Mogoče vsa plašna zagledam kdaj sredi te mraza. Ah, spomni takrat se, da duša po tvoji se joče in več ne zakrivaj pred mano obraza. Milan Šega: J02EF0VČEVI 1. Od vasi pa do Mrzlega studenca nisem srečal žive duše. Temen smrekov gozd se je v soparnem, brezvetrnem dopoldnevu nemo vzpenjal proti nebu, ki je bilo svetlo in brez oblaka. Le triglavsko pogorje je z vrhovi prebadalo nakopičene megle. Na oni strani pokljuške ceste sem legel v visoko, dišeče resje. Jeep, ki je zdrvel po prašni, osameli poti pod menoj, je z ropotom zarezal v tišino in iz odrevenelosti vzdramil jato temnosivih ptic; s preplašenim vriščem so se dvignile, preletele cesto din se spustile v mlado smrekovje. Ko sem dvignil glavo, sem ob smreki za seboj opazil človeka. Bil je visok, da je z gostimi, divje kuštravimi lasmi segal do prvih vej; pod vratom odpeta srajca je odkrivala ožgane, kosmate prsi, ki so razodevale moč mladega bika. Strmel je vame. Med zobmi mu je tičala ugasla čedra. Potem se je prestopil, segel z roko po sekiri in se ozrl po nebu. Oko mu je obstalo na meglah, ki so se zgostile za Triglavom. »Do večera bo grmelo,« je dejal. Približal se je za korak. Veja nad glavo mu je zasenčila široka, koščena lica. V senci so mu bile oči svetlomodre nemirne in zvedave. Ustnice pod osivelimi brki so dušile vesel, sproščen nasmeh; medtem ko se mu je leva plat brk spuščala prav do konca trde, izbočene brade, je desna dosegala komaj kotiček ustnic. Prisodil sem mu najmanj petdeset let. »Ce ležiš tako pod drevesom v senci, se požvižgaš na vse skrbi,« reče. »Gozd je dober zdravnik.« Glas mu je mehak, preveč mehak za njegovo medvedje telo. Ker ga gledam od spod, se mi zdi še večji, še težji. Roki ima, da bi zajel ž njima za cel mernik. Ko je sedel, si je prižgal čedro. Toba-kov dim je oster, dušeč. Čutil sem, da je prisedel iz same radovednosti, na videz je ves zaverovan v užitek, ki mu ga daje tobak, puha predse in mežika od zadovoljstva. Toda oči so mu na preži. Skrbno meri ž njimi, se približa, obtiplje in se naglo zopet umakne. Položil me je na tehtnico. Ogleduje čevlje, roke, srajco. Dolgo molčiva. Nato pa zine: »Od zgodnjega jutra sem v gozdu. Tri ure sem se pripravljal, da bi posekal smreko. Toda vrag me nosi, legel sem podnjo in zaspal kot dojenček. Oni avto poprej me je šele postavil na noge.« Ni se več premagoval, z vso sproščenostjo je bušil v smeh. Ta čudoviti smeh, ki je zajemal iz polnega kot hudournik ob nevihti, je naju v trenutku zbližal. Tehtnica je potegnila. »Kot dojenček, pravim,« se mu je trgalo v presledkih med smehom. Potem se je nenadoma zresnil, čelo se mu je drobno nagubančilo, oči potemnele. Spregovoril je z dostojanstvenim, za trohico zaskrbljenim, važnim obrazom. Brki so se mu klavrno povesili. »Zdaj pa zares. Vi ste študiran človek, prav gotovo da ste,« je dejal. Le iskrica v očeh je še pričala, da stvar ni tako strašno resna, kot je bila resna svečanost njegovega obraza. »Mo- rali mi boste pomagati. Kakor koli že, to se me ne tiče. Če ste resnično učeni, jo boste že nekako izvrtali.« Pomolil mi je ogromno, smolnato taco. »Velja?« Nehote sem prikimal in vtaknil svojo roko v njegovo dlan. Moj pogled mu je raztegnil koščena, neobrita lica. Dvignil se je. Za trenutek je obstal, širok in razkoračen, da so se mu pod ozkimi, umazanimi hlačnicami napele debele, trde mišice. Za hrbtom so se mu temne megle povzpele do srede žgočega neba in se v dveh pramenih zagrizle globoko v sinjino. Od Triglava je mrzlo dahnilo. »Do mojega doma je pičlo uro,« je zinil. »Do dežja bova tam.« Nenadoma je bil ves drug. Še tiste hudomušne iskrice v očeh ni bilo več. Obrnil se je in ne da bi se ozrl, če mu sledim, zabredel do kolen v praprot. Navzdol po poseki je skoraj tekel. S stegni je odrival vejevje grmičevja, da je drobno, suho listje frfotaje odletavalo. Na dnu je postal. Z dvignjeno glavo je kot žrebe širil nosnici in z očmi vrtal v nebo. Ko sem ga dosegel, je srdito zmajal: »Zmočilo ga bo. Do večera bi bilo suho.« Potem se mu ni več mudilo. Po nekaj korakih so padle prve kaplje in ko sva dospela do senikov nad vasjo, se je ulila pravcata ploha. Po plitvi globeli pod nama je raztresenih za dobro prgišče nizkih, izmed sadnega drevja se bleščečih hiš. Na vrhu te globeli, tik ob gozdu, ki je kot temen obroč sprejel v svoje varstvo samotno prebivališče nekdanjih planšarjev, je ždela domačija starega Jožefovca. Stopila sva pod senik. Nad Bohinjem so se megle zgostile v črno gmoto, ki so jo obžarjali slepeči bliski. Stari Jožefove se je postrani ozrl name. Skrb za sušeče se seno, ki mu ga je neurje cefralo po rovtu, je splahnela. Bližajoče se rohnenje neba mu je oživilo obraz in nosnice so mu s slastjo žejne zverjadi vsrkavale vlažno, osvežujoče ozračje. Preko globeli so se jele plaziti megle in čez hip nisva razločila ničesar več. Stisnila sva se tesenje k steni. Tedaj je odprl usta: »Cez pol ure bo vse pri kraju. Potem pojdeva tod okoli v hišo.« Z roko je potegnil polkrog po pobočju od senika pa do mesta, koder se je v megli skrivala njegova kmetija. »Sami boste lahko presodili. Zdaj pa nič več o tem.« Ubogal sem in dolgo sva molče stala drug ob drugem. Ves ta čas se mi je zdelo, da je ves napet od nečesa radostnega v sebi in da mu neslišen, v globini telesa skrit smeh lomi drobovje. Ko sem vdihaval vase po razmočeni zemlji dišeč zrak, mi je bilo, da izpuhtevajo ta vonj njegove mokre, razgaljene prsi, da se širi od njegovih rok, črnih in smolnatih, in od kuštravih las, ki so se mu kot šop mokrega resja polegle po široki, od sonca ožgani lobanji. 2. Domačija Joržefovcev ima v vasi pet dolgih njiv in v hlevu pol ducata rogate živine. Na poti od senika, ko je dež za silo pojenjal, mi je govoril o zemlji, ki ni dosti prida, in o hrošču, ki jim je izpodjedel še tisto, kar je bilo kaj vrednega. Preživljajo se z lesom in z delom na Jesenicah. Danes, pravi, nekako gre. Ce ni le preveč lačnili ust v hiši in on, stari Jožefove, je s takimi od jutra do večera na stežaj odprtimi žreli dobro založen. Šest jih je že nekako odraslih, a dva sta — tu se mi je pomenljivo zarežal — še dojenčka od buče do peta. >Videli in slišali ju boste,« je rekel. »Prava medvedja zalega.« Nad hišo si je prižgal čedro. Bila je domača, v sosednjih Gorjušah izdolbena ter okovana. Postala sva. Le drobno je še rosilo. Od moče bleščeče se gosto zelenje je komaj dalo slutiti, da imava samo še nekaj korakov do hiše. Domači pes, težka, debela mrcina, se je leno prizibal od vodnjaka, ki je z dvigalom drezal prav do zadnjih vej zgrbljene jablane — zapletel se je staremu med noge in mu obliznil roko. Name je samo poškilil s svojimi rdečimi, krmežljavimi očmi. Stari Jožefove kakor da ga ni opazil. Nekaj je tuhtal. »Dva kričava smrklja in — vrag ju nosi,c je spregovoril, »tako sta si podobna, da se mi zvrti v glavi, če ju pogledam.« Obmolknil je in potegnil iz cedre, da je zaprasketalo. Potem sva stopila v izbo. Stari Jožefove je zaštorkljal, da je kopica pod črvivo klopjo v veži zgnetenih kur z vriščem prhnila skozi vrata pod temno, zadimljeno nebo. Sicer je bilo vse tiho. Vrata v nizko, temačno in od saj počrnelo kuhinjo so bila na široko odprta. Okoli golide mleka sta zaman preizkušala moč svojih krempljev dva nebogljena mucka. »Aha, obe ženski sta v kamri, pri delu — pa prav zdaj. Če me le za hipec ni, sta že pri smrkljih.« Počenil je h golidi, da je skril trepet smejočih se ustnic. Golido je postavil z ropotom na ognjišče. Tedaj se je od zgoraj zganilo. S stopnic se je za-čulo drsanje bosih nog. Cez trenutek sta vstopili. Stari se je še vedno sklanjal nad ognjišče in ko sta nemo obstali med vrati, obe razmršeni in iz-podrecanih kril, je zarentačil kot pes, ki mu stopiš na rep. »Ne bo vaju požrl — prav mar mu je za taki lepotici!« Stara je počasi spustila krilo in se nasmehnila z mirnim, odpuščajočim nasmehom. Bila je drobna, da bi jo stari Jožefove lahko položil na dlan. Toda v njenem telesu je bilo toliko prekipevajoče živahnosti, da jo je razodeval sleherni vzgib, da so ji bile oči in nežine, od smehljaja napete ustnice nabite ž njo do roba. Zrla je na moža, starega, kosmatega medveda, kot mati na bosopetega mi-ljenčka. Njene oči so govorile: No, no, le potrpi, malo boli, pa bo že minilo. Rezki ni bilo več ko dvajset let. Bila je visoka in močna kakor oče. Izpodrecano krilo ji je odkrivalo sloke, mišičaste noge. S širokimi stopali se je razkoračila ko stari. Le obraz je bil čisto materin, tenak, nežen in pod visokim, rahlo vzbo-čenim čelom je tičalo par radostno vznemirjenih, rjavih oči. Njen nasmeh je bil božajoč, topel. »Ne smete ga vzeti preveč resno,« je rekla. »Hud je, a ne grize.« Ko se je ozrla name, je njen pogled tehtal kot starega Jožefovca pred dvema urama. Potem se je obrnila k materi. »Da nama ne bosta umrla od lakote. Z očmi kar požirata.« Ko sta izginili, je stari zakrehal. »Z jezikom jima ne moreš do živega. Koj te piči, zalega babja.« V hiši so nama pogrnili mizo. Rezka je prinesla suhih rebrc in lonec mrzlega mleka. Še preden smo pojedli, je vesel, oglušujoč vik in krik oznanil, da se bliža jata nenasitnežev. Skozi okno je bilo videti trojico bežečih fantalinov, ki so se srdito obmetavali s kepami razmočene' grude. Daleč za njimi je nerodno opletalo petletno dekletce, komaj vidno v visoki travi. Stari je odrinil jed in se nagnil k oknu. »Tak le pridi, no,« je ponavljal in glas mu je zazvenel mehko in nežno. Ženski sta bili sklonjeni nad jed, a ko se je Rezka ozrla k materi, sta se nasmehnili druga drugi z dolgim, lepim smehljajem. Stara je rekla: »No, oče, kaj pa si obrnil svojemu gostu!« Tedaj sta se obe glasno zasmejali. Stari se je sunkovito okrenil. Lica so mu zardela in spustil se je na klop kot otrok, ki so ga zasačili pri lizanju smetane, boječe in sramežljivo. Najstarejšemu fantalinu je bilo petnajst, najmlajši pa je prav tiste dni dopolnil svoje deseto leto. Ko so opazili, da je v hiši tujec, so hipoma potihnili. Stisnili so se v kot k peči in se zvedavo ozirali k mizi. Stari si je medtem že opomogel. Vlekel je čedro in s ponosom zinil: »Le poglejte- jih — če ne bi bili tako črni, bi se jih človek nazadnje še razveselil, zalege smrdljive. Francka je na planini. Rezkin mož pa se vrne drevi, na Jesenicah v tovarni dela.« Končno je pristopicalo tudi dekletce. Bose, blatne nožiče so puščale za seboj po poribanem podu drobne madeže. Stekla je k materi in se ji vrgla na kolena. Okoli ustec je bila vsa črna od borovnic in v laseh ji je tičala vejica šipkovega grma. Tedaj se je plaz utrgal. Čebljalo, vpilo, se smejalo in poskakovalo je vse vprek. »Na vrhu smo bili, ko se je ulilo...« »Barbka se je ves čas cmerila ...« »Ti pa si počenil in skril bučo, če je le posvetilo ...« »Še v senik je padalo...« »Mene ni bilo čisto nič strah ...« »Dvakrat pa si se le prekrižal...« Sredi brbljanja sta obe ženski, mati in hči, nenadoma vstali. Prisluhnili sta z vsem telesom. In kot bi mignil, je v hiši vse utihnilo. Vsi so obstali ter otrpnili. Pogledi vseh pa so bili uprti navzgor, v strop. Prisluhnil sem še sam in moje obličje je bilo prav tako napeto in na las podobno obličjem ljudi, ki so me obdajali. Nad nami sta zajokala dva drobna, vreščeča glasova. 3. Ostala sva sama. Sprva se je dvignil, a precej zopet sedel. Pomiril se je šele, ko je jok zgoraj potihnil. Zunaj se je medtem jelo jasniti. V izbo je zdrsnil šop sončnih žarkov in osvetlil pod, kjer se je še pred minuto gnetlo osem bosih, zamazanih nog in kjer je bilo sedaj na debelo blatnih lis. Petrolejka na stropu je od ropota tolikih nog še Kmerom lovila svoje ravnotežje in z enakomernim, pojemajočim škripanjem motila tišino, ki se je razlezla po vsej hiši. Stari je nevede zadržaval dih. Cez hip pa je šepnil: »Zaspala sta.« Oddahnil se je in zadihal iz polnili pljuč. Nato sva vstala in po prstih odšla iz hiše. Bohinj je bil čist in svetel. Za hišo, med hlevom in visokim s togo m je imel stari Jožefove nekako lopo, zbito iz debelih, neotesanih hlodov; bila je vsa vegasta od starosti in majhna, da se dva v njej nista vedela kako obrniti. Tu je nekoč že njegov oče po malem mi-zaril in temu delu, ki ni bilo dosti več kakor igračkanje, se je posvetil tudi sin. Toda staremu Jožefovcu to prazno brkljanje s koščki lesa ni bogve kako prijalo. Še ko ga je oče kot smrkavca pestil ž njim, mu je ob sleherni priložnosti popihal v gozd, med robidovje in modrase, ki niso imeli pred njim nikoli svojega miru. Kot gospodar je sem ter tja še posegel po skobelniku, toda kaj več kakor za domačo uporabo ni nikdar tvegal. Zato so v tej lopi le poredko stikali za njim. In prav zaradi tega me je popeljal vanjo in odčepnil odprtino, da je na naju posijalo sonce. Orodje je ležalo razmetano vse vprek. Klop, kamor sta sedla, je komaj vzdržala najino težo. S hrbtom se je naslonil na vzboklinasto steno in si dolgo prižigal čedro. Potem me je pogledal. >Dva dojenčka pod streho, kjer je že tako preveč lačnih kljunov... sicer pa ste ju sami slišali, a?« je dejal srdito, se odkrehal in pljunil med pohojeno oblanje. Njegov nasmeh je sam potrdil, da je ta srditost v njegovem glasu le zaradi lepšega, loda ves čas, ko je govoril, je bila vsaka njegova beseda podobna renčanju. »Lepega hudiča so mi uganile, pravim ... dva smrklja smrkljasta, eden ti je sin —< Pri tej nepričakovani ugotovitvi v resnici nisem niti trenil z očesom, a je kljub temu z rohnečim glasom še enkrat pribil, da je enemu med njima oče, kakor se pač kaj takega najbolj more biti. Nato je zopet mirneje povzel: »Eden ti je sin — toda prav tu je hudič, vidite! Kateri izmed obeh je tvoj, tako, bi rekel, popolnoma tvoj, pa le ne veš. Za primej prav gotovo ne.« Premolknil je in zapičil svoj pogled v tla. Nekam vase je zlezel, a prisegel bi, da se je v resnici kar krhal od dušenega smeha. Ko je znova spregovoril, je stresal svoje besede med napeta, razkoračena stegna, na pod, med oblanje in zgnile kose lesa, ki so že od bogve kdaj ležali razmetani po vsej lopi. »Vzameš prvega v roke, ga poujčkaš in si misliš, bogme, kerlc pa tak, lepšega še videl nisi... na las kot oče. Nos, oči... ta je tvoj. Tedaj sežeš po drugem, z obema rokama previdno, kot je treba — ga poujčkaš, pogledaš, oči, nos, usta... in si praviš, vrag me nosi, tudi ta je kerlc, lep, močan otrok — kot oče. In tako ju lahko potem premetavaš ves dan in vso noč. Svojega ne boš našel.« Nenadoma se je zarežal na ves glas, lopnil z roko po klopi in se sunkoma dvignil. »Na pomlad triinštiridesetega so me ženske spravile v hosto, med gošarje. In s tistim dnem se je pričelo... Rekel sem jim, trapam neumnim, kaj neki bodo z menoj starcem v hosti. V napoto jim bom in same sitnosti bodo z mano. S sekiro bi Švaba že mahnil po glavi, na puško pa se ne spoznam kaj prida. Pa mi zabrusi ena: Kako pa si srnjaka položil, a? Dobro, rečem, to bi že nekako šlo, kako pa bo s hrano, kdo jim bo nosil ponoči v hosto? Kdo drugi kot me, tnalo neumno, odvrnejo. Z Jožetom pojdeta in glej, da boš pasil nanj... Tedaj sem jih pogruntal. Da bi Jožeta, Rezkinega fanta varoval... Zanj jima je bilo in zanj so se bale! — Naslednjo noč so prišli po naju in če ne bi mislil na to, da me mogoče ne bo nikoli več nazaj, bi jima niti roke ne dal. Rekle so še: Ce ostaneš doma, bi te tako pobrali v Nemčijo. Taki so jim všeč, kot si ti. Tokrat pa sem zinil za res: Kaj si resnično domišljate, da bi sam brez vašega gobezdanja ne šel v hosto? Sam sem nagovoril Jožeta, naj vas na lep način pretenta... ha?« Postavil se je predme, napeto vzravnan in s ponosno dvignjeno glavo, da se je s svojo kuštravo grivo skoraj dotikal stropa. Obe roki je položil tesno ob stegna. V tej negibni, krčeviti drži in s sršeče stisnjenimi obrvmi je za trenutek obstal pred mojimi nogami ter se zastrmel vame s svojim svetlim, nemirnim pogledom. »Nisem jim delal sramote, takle, s puško...,« je dejal in v očeh mu je radostno vzplamtelo. »Le dobro me poglejte!« Tedaj sva se oba zdrznila. Ob odprtini za njegovim hrbtom je smrknilo,. kakor bi nekdo na oni strani stene le z muko dušil smeh. Stari Jožefove je odskočil vstran in se z naježenim licem oziral proti odprtini. Ko je stopil iz lope, ni bilo zunaj nikogar. Vrnil se je razsrjen in preklinjal ženske, ki mu ne privoščijo niti mirne minute. Toda vse to je bilo samo navzven. Ža naježenostjo njegovega obraza je tičalo slabo prikrito zadovoljstvo komedijanta, ki uživa nad lastno igro. Ko je začutil, da ga opazujem, mi je z namrgodenim čelom obrnil hrbet; obstal je tako, nem in zgrbljen kot kujav otrok, a v trenutku, ko se je okrenil z licem k meni, je bil zopet tak kot poprej, vesel in živahen, z drobnimi, smejočimi se očmi. Povzel je, kakor da se ni nič zgodilo: »Z Jožetom sva bila v isti četi. Dve leti nisva videla nikogar od domačih. Bila sva na Dolenjskem do jeseni, zimo sva pretolkla na Primorskem, na pomlad štiriinštiridesetega pa so naju poslali na Koroško. Trda je bila ta. Jožeta je dvakrat oplazilo in v drugo bi ga skoraj vzelo. Ko mu je odleglo, je dejal: Rešil si mi življenje, stari. Nikoli ti ne bom pozabil tega.« Zmignil je z rameni in se nasmehnil. »Fant je mlad in kaj bi mu smrt. Le prekleto težak je bil, ko sem ga vlekel navkreber in tako glasno je vekal, da bi naju Švabi kmalu iztaknili... Nekega dne pa je bilo nenadoma vsega konec. Iz Celovca smo odšli v Maribor, za božič pa so naju poslali domov... Vso pot sva le malo govorila. Na Jesenicah pa je Jože zinil: Da bi bili doma le vsi živi... Trap, sem mu odvrnil. Le na 'kaj misliš... Pa sem bil sam prav tak. S silo sem goltal svoj strah in ko sva srečala prvega človeka iz vasi, mi je kar zagomazelo po hrbtu in jezika niti premakniti nisem mogel. — Doma pa, vrag jih nosi, je bilo vse živo in celo, ženske take, da jih je bilo veselje pogledati. — Naj me zlodej, če so se kaj posebno gnjavile, ko naju ni bilo doma... In niti dober mesec dni ni minilo, iko smo imeli v hiši ohcet.« A- »Dve leti po hostah — nič ne rečem, trda je bila ta in človeku je marsikdaj huda predla. Najhujšega pa vendarle ni bilo. Vrnila sva se oba in nič nama ni manjkalo; narobe, bi rekel, več naju je bilo in ženske so zatrjevale, da je šele hosta naredila iz naju prava moža... Jože se je nekako potegnil, prišel je z brki in na prsih mu je bingljalo odllikovanje. Ves teden je hodil po hiši in nič pametnega ni počel. Z Rezko kar narazen nista mogla. Če sem rekel: Otroka, da vesta, brez poroke ne bo nič... sta se mi zasmejala v brk. No, pa naju poroči kar ti, sta rekla in me gledala, da je bilo meni nerodno. Kaj pa sem hotel. Sredi januarja smo naredili ohcet. Vina je bilo dovolj, mesa nič manj in če se človeku moži hči in to taka hči, kot ije Rezka, bi bilo res nespametno, če si ne bi privoščil vsega, kar je bilo na mizi. Takole, vidite, je bilo. Vse po vrsti, da boste razumeli, od kod ta vrišč v kamri... Popil sem ga, da nisem vedel, kje se me glava drži. Mlada sta bila že v postelji, ko me je žena odvlekla spat. Ti hudič, ti, stari, je opletala z jezikom, da te ni sram. Prav tega ti je bilo treba... Postavila se je predme, ravno toliko, da je nisem mogel doseči z rokami. Le pojdi, no, le pojdi, če moreš, je govorila. A tudi sama ni bila čisto trdna. Smeh jo je izdajal. Potem je sedla na posteljo in se začela slačiti. Jaz jo gledam in si mislim: Le počakaj, le počakaj! Še vedno se je smejala in ta njen smeh mi je kri v glavo gnal. — Potem sem se odtrgal od vrat in sem kar splaval k njej.. X Umolknil je in vstal, da je stopil k odprtini in se skoznjo ozrl po nebu. Ko se je obrnil, so se njegove oči zvedavo ustavile na meni. Dolgo me je gledal. Nato je zinil: »Najbrž ste se že naveličali te luknje tu in smrada v njej. Pojdiva ven.« Peljal me je v hišo. Sonce je bilo še vedno visoko nad Črno prstjo. Barbka je sedela na pragu in z bosimi nožicami bredla po mlakuži, ki je ostala po dežju. Odšla sva po stopnicah navzgor, pred vrati v kamro sva postala in stari Jožefove je napeto prisluhnil. Ko je dvignil glavo, je zašepetal: »Sta že budna, smrklja.« A je kljub temu previdno in počasi odprl vrata, se stegnil v sobo in mi pomignil, da sem se za njegovim širokim hrbtom zrinil v čist, svetel prostor z dvema velikima posteljama. Oba sva obstala. Na razkopanem ležišču ob oknu, koder je bilo največ sonca, sta stisnjeni med kopico blazin ždeli dve goli telesci. Dva para drobnih, svetlomodrih očesc se je zastrmelo v naju. Sredi brcanja in otepanja sta se nenadoma znašla pred nečim novim in zdaj sta kakor onemela v radostnem začudenju. Stari me je dregnil pod rebra. »Le dobro ju poglejte, smrklja smrkljasta!« Ta hip pa ju je radovednost že minila. Znova sta se vrgla z rokami in nogami po blazinah, boreč se ž njimi za prehod do roba postelje. Tedaj je eden izmed njiju presunljivo zacvilil. Blazina, ki se je je oprijel, se je prevrnila in ga pokopala pod seboj. Stari Jožefove je težko zadihal. S svojimi velikimi, težkimi rokami se je nežno dotaknil blazine in jo z dvema prstoma dvignil z otrokove zadnjice. Toda k otroku se s svojimi medvedjimi šapami ni upal. Sklonil se je nadenj, ga gledal in nemirno mencal z nogami. »Poskusite vi, če morete,« je dejal itn se preko rame proseče ter nebogljeno ozrl name. Ko je cviljenje potihnilo, se je stari Jožefove pomiril. Sedla sva na robu postelje. »Vrag me nosi,« je spregovoril, »če ju gledam, mi je kar tesno pri srcu. Oba sta prišla lani na jesen, Rezkin in moje stare. Le nekaj ur je med njima. To je bil lep direndaj. Tu hči, spodaj žena. — Pa kaj bi s tem. Nič hudega ni bilo in če jih ima človek že šest, naj bo še sedmi, pravim. Na to niti mislil nisem. — Moj je bil spodaj, Rezkin pa tu v kamri in če se je začel dreti eden, mu je precej pritegnil tudi drugi. Z vrha v hosti ju je bilo slišati. — Vidite, takole je bilo, oba sta moje krvi, enemu sem oče, drugemu ded in dokler je bilo vse tako preprosto, je bilo človeku vse čisto prav in v redu. Gledal sem zdaj tega, zdaj onega in nič ne rečem, oba sta bila taka, da ju je bilo veselje pogledati. A ločil ju ne bi. — Tudi krstili smo oba hkrati, moj je dobil ime Jože, Rezkin pa Mirko. Doma so ženske pogrnile mizo, napekle so belega kruha, po vino pa sem šel na Bled... Krst v hiši je nekak praznik in če sta celo dva naenkrat, potem je tak praznik še večji. Bil je lep sončen dan in dve uri smo lezli navkreber od krsta. Pa sedeš tak k mizi, razgret in žejen ... in je po tebi, še »Naš stari ima dosti skrbi « Upognil je vrat preden mine pol ure. Sediš, ženski čebljata in obema se samo od sebe smeje. Nič ne rečem, tak praznik ne more škoditi človeku. Zunaj sije sonce, jesen je lepa, živina zdrava in marsičesa se takole domisliš — na leta, ko si klestil Švabe, in na tiste poletne večere na Koroškem. Na težave ne misliš več. Kot suho listje so odpadle. Spominjaš se le tega, kar je bilo lepega, ljudi, ki si jih spoznal v borbi, dobre, zveste tovariše, in nekako nehote pomisliš: Se enkrat bi šel ž njimi, če bi bilo potrebno. — Nenadoma pa krik in vik iz sobe. Skočiš tja. Da bi ju vrag, si rečeš, le kaj ju je pograbilo! Ko pogledaš, vidiš smrklja na svoji postelji, oba brcata in okoli ustec sta oba slinasta, da se jima cedi po bradi. Srečna sta in nasmejana. Na gola, napeta trebuščka jima sveti sonce, da sta pordela kot zrelo jabolko... Zenski pa bulita varne, bledi sta in prepadli. V grlu ju davi. Tedaj stopim bliže in rečem: Kaj pa je z vama? Cernu to vpitje? — Tišina. Obe me še vedno gledata, nemo, zabodeno. No, zinem in se še enkrat ozrem na mala dva. Gledam ju, dolgo, nepremično. Ta trebuščka, te oči, usta. — Dvignem glavo in po hrbtu mi zagomazi tisoč mravljincev. Vse mi je bilo jasno. Zenski sta ju zamenjali! Slišim, kako Rezika zajoče, toda ta jok je nekje daleč. Tudi otroka sta se mi odmaknila. Soba, v kateri stojim, pa mi je nenadoma vsa tuja in nepoznana.. .< Svojo težko roko mi je položil na kolena. Bil je nasmejan, miren in nenadoma sem začutil, da vsa soba diši po razmočeni zemlji in po gozdu. 5. Jože, mož Jožefovčeve Rezke, bi moral biti že pred dobro uro doma. Sedeli smo na klopi pred hišo, od koder je bilo videti prav do konca vasi, do visoke, samotne smreke, mimo katere se je izza ovinka vzpenjala kamnitna pot- iz doline. Rezka je že pripravila večerjo in zdaj smo čakali, da bomo z Jožetom vred sedli k mizi. Otroci so polegli po travi. Stari si je že v tretje prižgal pipo, se presedal in se z nejevoljo v očeh oziral po hčeri, ki je skozi mrak strmela na spodnji konec vasi. V drevju nad glavami je šumel veter. Tedaj je od nekod izza hiše, nesoč v roki krmežljavo, zanikrno mače, pristopicala Barbka in s pospanim, jokajočim glasom povedala, da je lačna. Rezka se je zdrznila. »Kar pojdimo,« je rekla in se odločno dvignila. Otroci so planili kot splašena zverjad in prerivajoč se zdrveli v hišo. Stari Jožefove je še posedel. »Otroci le naj pojedo,« je menil in si kot v potrdilo, da se mu res nikamor ne mudi, natlačil še četrto čedro. Rezika, ki je obstala med vrati, mu je vrnila s hvaležnim nasmehom. »Fantu je treba malo razvedrila,« je dejal. »In pot iz doline ni posebno lahka, če ves teden garaš v tovarni. Pred leti'sem sam hodil vsako soboto domov.« V vasi je zalajal pes. Cez nekaj minut se je iz teme med drevjem odtrgala visoka postava. »Dober večer, očka. Malo zakasnil sem se.« Stari je nekaj zagodrnjal, iztresel čedro in se počasi postavil na odrevenele noge. Jože se je od blizu ozrl name. Skozi razprto srajco mu je štrlel med širokimi, koščenimi rameni tenek, žilast vrat, ki se mu je nekako krivil pod težo velike, trdo oblikovane glave. V temi so se mu svetili močni, beli zobje. »Tudi vam dober večer,« je dejal. Pred vrati je še enkrat vrgel pogled name. Luč iz hiše mu je medlo osvetlila rjavo lice in svetlomodre oči, ki so se skrivale pod košatimi, sršečimi obrvmi. »Naš stari ima dosti skrbi...« Upognil je vrat in mi šepnil: »Kadar le prideva skupaj, se sprička z menoj. Sin se mu je rodil, zdaj pa ima kar dva na izbero...« Zasmejal se je in se zadovoljno režeč spustil na majavo klop poleg žene. Jedli smo molče. Po večerji je Jože iz nahrbtnika postavil na mizo steklenko vina. »Da ne boš, stari, tako križem gledal,« je zinil. Ženski sta posedli okoli ugaslega ognjišča. Rezka je nagnila glavo nad pletenje, a pogled njenih temnih, radostno vznemirjenih oči je vsak trenutek skrivoma uhajal k mizi. Stara Jožefovka je dolgo strmela predse, potem si je z dlanjo podprla brado in zaprla oči. Zunaj je skozi odprto okno še vedno šumel vater. V kuhinjo je prinašal duh po travi in poletnih rožah. Jože je dvignil kozarec in ga obrnil proti luči. >Se spominjaš, očka, kako smo ga pili v zidanici nad Metliko. Mlado dekle s kitami do pasu ga je nosilo in ti nisi vedel, ali bi gledal vanjo ali vino. Oboje te je mikalo.« Fant se je zarežal. »Ko sva se vračala, je naju močil dež, da sva sapo lovila.« »Lovila, lovila,« je odvrnil stari. »Pa ne zavoljo dežja. Ti že ne. Lomastil si in vpil, da so beli zlodeji na oni strani iz,postelj skakali.« Rezka je vstala in se ozrla po moških. Njuno besedovanje je bilo zmerom glasnejše. Stari Jožefove se je z obema rokama naslonil na mizo. »Eh, fant moj,« je dejal in svojo kuštravo glavo pomolil Jožetu prav pod nos. »Vse naj bi še bilo, dober fant si in za Rezko bi si ne želel boljšega. Pa kaj, ko si mi tako zagodel. Vid." :.a stara leta — človek misli, da ni za nobeno rabo več, pa — kot bi padlo z neba — sin. Lep, močan sin, pravim. Človeku se je srce tajalo, ko ga je gledal... Vi pa tako z- menoj. Vzeli ste mi ga, grdo vzeli.« Zastokal je in si z dlanjo obrisal oči. Fant ga je pogledal. Obraz se mu je pomračil. Hotel je nekaj reči, zganil je z ustnicami, toda to je bilo tudi vse. Nagubančeno čelo se mu je v trenutku zjasnilo. Skočil je pokonci in z obema rokama pograbil starega Jožefovca za ramena. »Le smej se mi, le,« je vpil. »Tako ti zaigra, da mu skoraj verjameš!« Stari se je režal na vsa usta: »Kaj sem rekel, da ste mi ga vzeli — ha?« Odrinil je Jožetove roke in segel po kozarcu. »Oba sta kri moje krvi — takole pravim. Kdo bi se danes gnal: To je samo moja last in nihče se je ne sme niti s prstom dotakniti. Neumnost, ti rečem. Kar je samo tvoje, lahko že jutri izgubiš, kar pa je naše — ti rečem, bo ostalo za zmerom naša last.« Ozrl se je po nas vseh, veselo pomežiknil in stresel z glavo, da so mu brki zabingljali kot nihalo stenske ure. »Cernu •bi si belili glave. Oba smrklja suirkljasta sta naša.« Dvignil je svojo težko, smolnato šapo in udaril ž njo po mizi. »Takole, vidite, sem se odločil...« Staro Jožefovko, ki je zakinkala ob ognjišču, je udarec po mizi vrgel pokonc.i, kot bi ji potisnil goreče poleno za hrbet. Pogled ji je begal iz kota v kot. Ko se je zavedela, se je z mirnimi, pospa-nirni očmi ozrla na moža in drobno zmajala z glavo: »Eh, ti stari...« Tisti hip pa smo vsi hkrati dvignili glave in z odprtimi usti prisluhnili v tišino... Pred hišo pa 'je v stari, zgrbljeni jablani veter še enkrat tenko zacvilil. Matija Belec: Slovo od mladosti Ah, ti mladost prevesela, kam si vendar odhitela tako naglo? Sam ne vem. Glej, na tisti čas življenja, ki še ne pozna trpljenja se spominjati ne smem. — Zdaj mi le spomini tisti, ki so kakor srebro čisti še kalijo srčno kri. Mladost, težko te pogrešam! Ko v nočeh življenja pešam, srce te nazaj želi. Res, kot voda si odtekla ne da bi mi srečno rekla. Ne vidiva se več nikdar ... Jaz pa brez slovesa nočem; v slovo ti reči hočem: >Zbogom, mladost, za vsikdark Matija Belec praznuje letos sedemdesetletnico svojega življenja. Kot bajtarski sin je začel pred več desetletji pisati pesmi in kmečke povestice, ki so poznane zlasti r severnih predelih Slovenskih goric. Nekaj svojih pesmi je tudi sam uglasbil. S kitaro je naučil vaško mladino prepevati. Vsega skupaj je izdal štiri pesniške zbirke. Prva je izšla leta 1915, druga leta 1916, tretja leta 1917, četrta zbirka pa leta 1928. Še danes, čeprav ima sedemdeset let, zna vse svoje pesmi na pamet. V svoji bajti v Bišečkem vrhu pri Sv. Bolfenku v Slov. goricah, kjer zdaj biva, še piše pesmi in upa, da bo kmalu izdal novo zbirko. Iva« Minatti: Privid Na polju žito v kupe spravljajo žanjiice. Razbeljeno stmišče tli pod žarki sonca prav tja do hrastovih gozdov, kjer spet brez konca poganja v vetru se rumeni val pšenice. Ob cesti smo na drog privezali zastavo. Debele krpe zemlje se drobe pod prsti, ko rijemo — kot krt — v migetajoči vrsti, ki se izgublja v žgočem soncu čez planjavo. V neutrudnem ritmu zagorelih rok in hrbtov se proga, ko da živa je, naprej pomika, a nam se lušči pred očmi prelepa slika: Prek bosanskih dobrav in gmajn, prek zlatih prtov polja tovorni vlak hropeč po tirih brije in strojniku nasmeh na črnih licih sije. Ivan Minatti: Priseljenki Jerici Vem, težko ti je najti pot. domov iz dalj, ki so sovražne nam in tuje med nas, kjer več nihče ne omahuje, kjer vsak od nas postal je človek nov. Glej, mi smo našli pot, ko šli smo mimo požganih koč, porušenih vasi, kjer je na stenah še rdela kri. Glej, našli smo jo, ko smo šli skoz zimo prezebli, lačni, z upanjem v pomlad, ko z naših cap se je iskrilo ivje in mnoge naših droben sneg pokril je, ko iz noči na nas je prežal glad. Takrat smo v tla pognali korenine, kot mlado, v burji rojeno drevo. Zdaj v njih stojimo čvrsto in zvesto in naše so, čeprav še razvaline. % Karel Grabeljšek-Gaber: MATERIN SMEHLJAJ Vlak je enakomerno drdral po zeleni bosanski pokrajini. Ko smo gledali skozi okno, se nam je zdelo, kakor bi se pred našimi očmi odvijal lep, barvast film. Zdaj smo zagledali bogate njive z valujočim žitom, zdaj položne vrtove sliv, pa se je svet kar nenadoma stisnil med nizke, z gozdom poraščene hribe, da se je potem razširil v travnike in polja. Nekje smo videli otroke, ki so se podili po ilovnati poti, drugje kmeta z rdečim turbanom, ki je gnal natovorjenega osla, potem spet žensko, ki je pasla ovce, morda eno ali dve kravi, pod pazduho pa je držala palico s prejo in predla. ! Ta sliika se je najpogosteje pojavljala: ženska pase, pod pazduho drži palico s prejo in prede. Vlak ni vozil hitro, tudi avtobus se ni mogel z naglico vzpenjati po gorskih klancih, pa vendar sem vselej samo za kratek hip ujel podobo obraza. Oči so bile tople, temne, poteze obraza pa skoraj ostre, kakor bi pogledal v kamenit kraški svet. Najbolj se mi je vtisnila v spomin podoba matere s tremi otroki. Najmlajši, morda mu je bilo komaj poldrugo leto, je sedel pri njenih nogah in glodal koruzni kruh, drugi, mislim, da je bila deklica, je mahal najstarejšemu, ki je šel po hribu navzdol in držal v roki veliko vejo rdečih češenj. Mati je stala ob progi, pod pazduho je držala palico s prejo im predla. Smehljala se je, najbrž otrokom, ki so se veselili češenj in sonca. Morda pa se je smehljala tudi nečemu drugemu. Morda se je smehljala velikemu miru, ki ji je ležal t srcu ob misli, da se ji ni treba bati, da bi ji pobili otroke, poklali ovce, požgali domačijo. Saj teče komaj tretje leto, ko se ji ni treba več bati ne za svoje življenje ne za življenje svojih otrok. To je tako kratek čas, da so ljudem grozodejstva, ki so jih videli, ki so jih preživeli, še tako živa v dušah, kakor bi se to včeraj dogajalo. Zato se ob misli, da je vse hudo minilo, mora naseliti v srce veliko olajšanje, zlasti pa še materi, ki ima troje nedoraslih otrok. V enem so si pokrajine, po katerih smo potovali, povsem enake, človek bi dejal, da se neprestano vrtimo v začaranem krogu. Povsod smo videli požgane domove, povsod so nam pravili o grobovih in o velikem trpljenju, ki so ga prestali naši ljudje pod okupacijo. Na tisoče zgodb lahko slišiš, če potuješ po naši širni domovini, vsaka bo drugačna, toda v enem si bodo skoraj vse enake, v junaštvu, s katerim so naši ljudje premagovali veliko trpljenje v času neizprosnega boja za svobodo. >Kadar gledam te preproste predice na paši,« je dejala mlada črnogorska učiteljica, ki se je vozila z nami, »se vselej Spomnim Zorke, črnogorske kmetice, s katero sem bila zaprta v Podgorici in so jo že leta dvainštiridesetega ubili.« Za hip je umolknila, obraz ji je potemnil, oči so ji ušle v daljavo. Nato je začela pripovedovati: „Zorka je bila kurirka. Držala je zvezo med partizani in organizacijo na terenu. Toda za to je malokdo vedel. Mnogim od nas ni nikoli prišlo na misel,' da bi Zorka utegnila delati z nami Njene sosede so katerikrat skušale dobiti od nje besedo, da bi zvedele za njeno mišljenje, saj veste, takrat je bil vsak rad na jasnem, kako je s sosedom, ali se ga mora bati, ali mora pred njim skrivati svoje korake in svoje misli, ali pa mu lahko zaupa. Zorka pa nič, ne belo ne črno, kakor da je prav nič ne zanima, kar se dogaja okrog nje. Imela je troje otrok, najmlajšemu je bilo štiri leta, najstarejši pa osmih še ni izpolnil. Mož je še pred porodom zadnjega odšel na delo v nek kamnolom v Slovenijo, pa ga je že čez nekaj mesecev podsulo in je v bolnici umrl. Tako se je morata sama ubijati z otroki. Kansnita koča, dvajset ovac, pet koz in pusto grmovje med kamenjem je bilo njeno imetje. Stradež in trpljenje sta ji začrtali globoke brazde v obraz. Naše kmečke žene se že itak hitro postarajo, njej pa je težko življenje še hitreje potegnilo mladost z obraza. Morda ji je bilo kakih sedem in dvajset let, toda če si ji gledal v obraz, bi rekel, da jih ima že štirideset ali pa še več. Dan na dan je pasla in predla. Ko pa je prišla noč in je dala otroke spat, je zginila v gozd. Drugi dan se je spet ubijala z otroki, pazila na ovce, predla. Samo kdaj pa kdaj je šla v Podgorico, da proda sir in kar je v zadnjih dneh napredla. Nihče ni vedel za njene nočne poti, zato tudi ni nihče nadziral njenih stopinj v Podgorici. Na sled so ji prišli šele čez dobro leto. Izdana je bila po dveh pismih, ki ji jih je nekdo oddal za svoje domače in sta pozneje prišli četnikom v roke. Kot partizanska kurirka je bila obsojena na smrt. Obsodbe niso takoj izvršili. Nekaj tednov je z nami preživela v zaporu. Še sedaj jo vidim. Ko so jo prignali, je za hip zmedena obstala, kakor bi zgrešila pot in ne ve, kam bi se obrnila. Potem se je usedla na tla, kot je videla nas, oči so ji zgubljeno silile skozi zamrežena okna, obraz pa ji je bil mrtev, kakor bi bil iz kamna. Dolgo je tako sedela, ne da bi kar koli vprašala, ne da bi spregovorila le eno samo besedo. Šele čez dolgo časa jo je ena vprašala: »Ali so te tepli?« Zamahnila je z roko. »Kaj mi' mar udarci.« Nasmehnile smo se. »Ne, s tepežem ne bodo strli naše volje,« sem rekla. »Ko bomo zopet svobodne, bomo ponosne na te udarce.« »Obsojena sem na smrt,« je rekla tiho, toda brez vsakega vznemirjenja v glasu. Vzelo nam je besedo. Res je, da je bila tedaj smrt nekaj vsakdanjega v naših krajih. Vsak dan so streljali in pobijali ljudi. Koliko jih je padlo v bojih, še več pa so jih pobili neoboroženih in mnogokrat brez sodnih razprav. Streljali so jih na njivah, na poteh, po hišah, kakor da pri nas ni več ljudi, temveč le še živalska zalega, ki jo je treba uničiti. Toda kljub tej veliki moriji te je vendar še prav tako pretreslo, kakor bi te pretreslo pred leti, če si zagledal ob poti umorjeno žrtev, če so pred tvojimi očmi ubili človeka. Zor-kine besede pa so še težje delovale na nas, po- sebno name. Živi in čaka na smrt. Ve, da ijo bodo ubili in ji bo ob vsakem koraku pred vrati zastalo srce: pome gredo. Tudi ostale nismo mogle reči, da bomo prišle žive iz ječe, mnogo so jih že pobili med zasliševanjem, mnoge so odgnali, za katere ni nihče zvedel, kam. Toda dokler se to ni zgodilo, je bilo v srcu še vedno veliko upanje: nekoč bo konec teh težkih dni, vrata ječe se bodo odprla, zopet se bomo veselili sonca, ki bo sijalo nad nami. Zorka ni imela nobenega upanja več, kadar se ji bodo odprla vrata, se ji bodo odprla za pot na morišče. Zdelo se mi je, da je moralo to težko pritiskati na njeno dušo. Vedno sem se bala, da bi me kaj takega doletelo, da bi me obsodili na smrt, da bi ime gnali na morišče. Morate me razumeti, smrti same se nisem bala. Naše življenje je med to vojno dobilo posebno ceno. Toliko jih je dan za dnem dajalo svoje življenje za veliko stvair, da sem bila jaz prav taiko pripravljena kot drugi: če bo potrebno, pa naj se zgodi. Nisem se bala smrti, če bi me p »bili brez obsodbe, če bi padla v boju, vedno pa me je tesnilo ob misli, da bi vnaprej vedela za svojo smrt, bala sem se tistih trenutkov, ko bi me gnali na morišče, ko bi me sodili, ko bi čakala, da me ubijejo... Dolgo smo molčale in premišljevale, kaj naj ji rečemo. Vsaka bi rada rekla nekaj takega, da bi bilo vsem laže v duši, Zorki in nam. Toda težko je najti take besede. Šele po dolgem molku je ena vprašala: »Ali ti je hudo?« »Troje otrok sem pustila doma,« je povedala. Zopet je zavladala tišina, da bi slišali muho v zraku, če bi se kako zgubila v ta mračni prostor. Potem je Zorka pretrgala -tišino. >Da bi me pustili vsaj še en mesec doma!« je rekla. »Zima bo vsak čas. Ko so me gnali čez dvorišče, sem čutila, da prši. Ce bo potegnil mrzel veter, bo pričelo snežiti. Moji mali pa še niso preskrbljeni za zimo. Poleti sem predla za druge, šele v jeseni sem mogla začeti presti za otroke. Pa so me prijeli, preden sem jih mogla obleči. Ko so prišli četniki pome, so bili otroci nekje v grmovju. Niti toliko časa nisem imela, da bi jih priklicala in se poslovila od njih. Prihiteli so za mano. Z dolgim pogledom sem se ozrla k njim. Najmlajši je imel noge vse rdeče od mraza, Ljubici bi bila potrebna jopica, starejšemu sem pa nameravala splesti rokavice, ker je že pomagal pri delu.« »Da bi me vsaj še en mesec pustili doma,« je vzdihnila in obmolknila. Tretji dan je dobila v ječo volneno prejo. Potem je vse dneve in noči predla, predla... Še sedaj je podoba vsa 'živa v moji duši. Ce bi bila slikarica, bi mogla narisati vsako njeno potezo, sleherni njen gib. Sedela je blizu vrat, oči so ji silile skozi okno, obraz pa ji je bil nepremičen, kaikor iz kamna. Prsti so ji gibali mrzlično. Predla je podnevi in ponoči. Katerikrat jo je podnevi premagala utrujenost. Naslonila se je z glaivo na steno, zadremala za kakih deset minut. Nato se je sunkoma vzdramila in s podvojeno naglico nadaljevala s predenjem. Čas jo je priganjal. Ko so ji oči izgubljeno begale skozi zamrežena okna, je najbrž v duhu videla najmlajšega, ki je imel noge vse rdeče od mraza, videla je Ljubico, ki je bila potrebna jopice, in najstarejšega, kateremu je nameravala splesti rokavice. Zima pa je prihajala s hitrimi koraki. Čutile smo jo po srežu, ki se je nabiral na vlažni steni, po hladu, ki nam je silil skozi obleko, kožo, meso, prav do kosti, da smo se ponoči tesno tiščale druga druge, in po valovih mrzlega zraka, ki so jih prinašale novinke v ječo. Njeni mali pa so bili goli in bosi. Čas jo je priganjal, zaikaj nikoli ni vedela, kdaj se bodo odprla vrata, da jo odženejo na morišče. Zdelo se mi je, da ji je v duši, v očeh, v slehernem njenem gibu, ko je hitela s prejo, gorelo eno samo vprašanje: Kdaj? Ali mi bodo pustili še toliko časa, da oblečem otroke, da jih ne bo zeblo v ostri zimi? Kadar so zaškripala vrata, se je vselej preplašeno zganila, pogledala je proti vratom in na zgotovljeno prejo, prsti pa so ji še bolj mrzlično gibali po valujoči nitki. Govorila ni skoraj nič. Obraz ji je ostal nespremenjen, negiben, kot bi gledal kamenito soho. Ce sem gledala ostale, se mi je zdelo, da bi že iz njihovih obrazov mogla razbrati sleherno misel, ki se jim je porodila v duši. Neprestano je greblo v nas. Mučila nas je negotovost naše usode, koliko časa bomo še trohnele v tem mračnem prostoru, ali bomo še kdaj uživale širok, sončni dan. Hrepenenje po zelenih pokrajinah, po življenju, ki so nam ga odvzeli, se je vse močneje oglašalo v nas. Pozna jesen je bila, puste megle so se najbrž vlačile s hriba v hrib, ljudje so se zavijali pred mrzlim vetrom, nam pa je bilo, kakor da je samo v ječi hladno in pusto, zunaj pa da sije sonce, samo roko bi človek stegnil in zagrabil polno prgišče sončnega soja, s katerim bi se igral kakor skopuh z zlatom. Nismo mogle strpeti, zdaj se je dvignila ta, zdaj ona, napravila nekaj korakov proti zamreženemu oknu, kakor bi hotela na piano, pa se je spet brezmočno spustila na tla, da se je čez nekaj časa spet dvignila in napravila tistih nekaj stopinj do zamreženega okna. Katerikrat smo skozi stene ujele zvoke oddaljenega streljanja, ki je mnogokrat trajalo vso noč ali pa še dalj. Vznemirile smo se, da nam je vzdrhtelo vse telo. Zdaj zdaj se bo nekaj zgodilo. Vse vprek smo pričele govoriti o svobodi, ki prihaja, o bojih, naši so čisto blizu, Rusi zmagujejo, vsak čas bo konec. Drugič smo govorile o soncu, o pomladi, ki bo že čez nekaj mesecev prišla v deželo, obujale smo spomine in delale načrte za bodočnost. Mnogokrat pa so nas trenutno strti upi, koprnenje, telesne nevšečnosti tako zdelale, da simo bile nasajene ko ose, že najmanjša besedica je dala povod za ostre besede in prepir. Od Zorke je bilo vse to odmaknjeno, nikoli se ni vmešala v naše pogovore, ne v prepire, nikoli ni vstala; da s kratkimi koraki po tesnem prostoru uduši hrepenenje po sončni svetlobi. Neprestano je pletla, poteze obraza so ji ostale negibne. Človek bi rekel, še misli je spodila iz glave. Le če sem jo poaorno in dolgo motrila, sem opazila, da ji je kdaj za kratek hip zastala roka, oči pa so ji dobile blažji, zasanjan izraz. Morda se je spomnila najmlajšega iz dni, ko je še kobacal po njenem krilu. Saj veste, kako Ljubki so taki čmrlji. Meni je moj neprestano pred očmi. Kate-rikrat pridem v sobo, on sedi na posteljici, roke stegne, oči se mu zasvetijo in razširijo v pričakovanju, da ga vzamem k sebi. Pa se nalašč delam, kakor da ga ne vidim. Kažem mu hrbet in ga opazujem v ogledalu. Oči in ves obraz so ga eno samo začudenje. Blebeče in se krega, da bi me opozoril nase. Jaz pa nič. Nato ne morem več strpeti, obrnem se, grem k njemu in se drug drugemu nasmehneva, da bi vsega sveta ne dala za tisti nasmeh. Morda je Zorka v duhu zagledala prav tak nasmeh, ko so se ji zasanjale oči. Rekla sem, da samo za kratek hip. Zopet se je preplašeno zganila, prsti so se ji še hitreje motali med nitko. S sanjami ne bo premagala časa, premagala ga bo le z neprestanim delom. Tudi skrbi, kaj bo z otroki, drugo, tretje, peto leto... bi jo le ovirale pri delu. Za to ne more ničesar več napraviti. Edino to še more storiti, da jih to zimo ne bo zeblo. Toda treba je hiteti, da je ne prehiti čas. Lojze Krakar: MAMINA BOJAZEN Poznal sem Sonjo. * V hiši je nastal kreg in prepir. Ce bi ga kdo poslušal, bi dejal: e, e, tu gre pa zares. Mati je nekaj časa branila, kričala, potem je začela tarnati in jokati. Oče je sprva na kratko odmajal z glavo, kadar je slišal Sonjiino željo ali, bolje rečeno, zahtevo, navsezadnje sta ga obe ženski — mati in hči — pripravili do tega, da je začel kleti in tolči po mizi. Nobena njiju pa ni vedela, s katero drži. Včasih se je zazdelo, da z obema, drugič zopet, da z nobeno. — >Sam vrag, če bi prišel, bi te ne razumel, kam vlečeš. Z menoj bi moral bitik je revsnila nekega jutra žena, vsa razkačena, vanj. — »Moji živci niso za tok ji je vrgel nazaj, ko je že zaloputnil vrata in odšel v službo. Menda je bilo res tako: živce sta mu razdražili obe ženski. Ce bi mogel, bi ostal miren toliko časa, da bi videl, kam bo v njegovi hiši veter zapihal. Potem bi pa moško in očetovsko pribil zadnjo, -ki bi držala. Tako navado je imel. Zgodilo pa se je to zaradi čisto vsakdanje in preproste stvari; taka se je vsaj na videz zdela. Osmošolka Sonja, korajžna kakor je bila, je prinesla nekega dne iz šole novico in jo tebi nič meni nič povedala materi: »Za mladinsko progo sem-se danes prijavila. Ves razred gre .. .« Mati je odprla usta in okamenela, da ji je padla skoraj ponev iz rok na štedilnik. — »Marija! Saj nisi prej niti črhnila doma o tem k — Jezno Se danes jo vddiim, dan in noč je sedela na zid naslonjena in predla, predla... Ko so prišli ponjo, ni bila videti zbegana. Skrbno je -zvila prejo in šla z očmi od ene do druge, kakor da ne ve, komu naj izroči dragoceno zapuščino. Priganjali so jo. »Nekako boste že izročili to prejo za -moje male, kajne da boste,« je rekla, in zdelo se mi je, da ji je lahko pri srcu, ker je v teh dneh spoznala, da se lahko zanese na nas. Dolgo smo molčale po njenem odhodu. Nato je ena, danes ne bi mogla več povedati katera, vzela prejo, se naslonila na zid in je začela presti. Pozneje so predle tudi druge. Preskrbele smo si tudi igle, pa smo spletle nogavice in hlačke za naj--mlajšega, jopico za Ljubico in rokavice za najstarejšega, le tkati nismo mogle v ječi. Ves čas pa smo mislile na Zorko in zaradi njenega zaupanja v nas nam je bilo toplo v duši “ Vlak je enakomerno drdral sko-zi -zeleno pokrajino. Še sem slišal besede -mlade črnogorske učiteljice. Podoba Zorke je zaživela v meni. Toda vse -bolj jo je izpodrivala ona: mati se smehlja otrokom, ki se vesele češenj in sonca. Ali pa se smehlja še nečemu drugemu ... so se ji zabliskale oči, kakor bi ji nikakor ne šla v glavo vnebovpijoča samovoljnost njene hčerke. In potem se je začelo. Mati je kriče pozdravila očeta s to novico, ko je komaj vtaknil nos skozi kuhinjska vrata. Zaenkrat je ostal še miren. Tudi to ji ni šlo v glavo. — »Ti bi kar na lepem dovolil: ja!« je bušknila vanj po kosilu, da so ji sfrčale sline iz ust v njegov krožnik. Sonja je težko jedlo. Zdelo se ji je, da je mati danes skuhala samega žolča. Oče je odšel po kosilu mirno spat. Sonja se je zaprla v svojo sobo zraven kuhinje in sedla h knjigi. Neprestano je bilo slišati iz kuhinje polglasno mrmranje matere, ki je rogovilila s posodo, stoli in vrati. Potem se je iz -dneva v dan vleklo govorjenje o -tej stvari. Zajtrkovali so z -njo, opoldne je bila že bolj obilna in zabeljena, kakor se spodobi za kosilo, po večerji pa je že tako narasla, da je služila vsem trem za »lahko noč«. Zaposlila jih je na vsakem koraku; vsem trem je dalo obilno misliti: Sonji, kako bi se prikopala do dovoljenja, saj na progo bi šla rada kakor redkokam; materi, kje bi našla preudarnejše in resnejše besede, da bi hčerko odvrnila od tistega, kar si je vtepla v glavo; očetu, kaj bi bilo navsezadnje le vendar prav, saj o mladinski progi je slišal že veliko in končno nč bi imel dosti proti, -da ne bi šla nanjo tudi njegova Sonja. Sonja se je zaprla vase. Redkobesedna in zamišljena je postala. Tudi družba njenih najboljših tovarišic in sošolk ji je v teh dneh včasih presedla. Kaj se godi doma, tega ni nikomur pravila, ker se ji je zdelo, da bi jo osmešilo pri drugih. Toliko mož besede je tudi bila, da ni preklicala svoje prijave; na velikem kartonu ob vratih v razred je bilo med drugimi prijavljene! tudi njeno ime. Vedela je in slišala večkrat, da je treba doma prepričevati. Toda kako? Po poti domov je iskala besede, ko pa je odprla vrata, so ji izginile, da sama ni vedela, kam. — »Zadosti so stari in poučeni tudi zadosti. Ni treba, da bi jim ja.z solila pamet«, si je mislila. Prepričevati in dokazovati, govoriti o pomenu tega ali onega, tega ni mogla. Enostavno besed ni našla, ki bi se ji zdele, da bi jim prisluhnila tudi oče in mati. Nekega jutra — nebo je bilo kakor ribje oko in pomlad se je razbohotila na vseh koncili in krajih — je srečala Sonjina mati na trgu svojo staro znanko, ki je bila nekoliko starejša od nje in neporočena. Začeli sta pogovor, kakor po navadi: kako je kaj doma, kako živijo, kje je kaj novega, manjka tega, manjka onega, ta je rekla to, ona je rekla ono, sliši se eno in drugo — in podobne stvari... Tudi Sonjina proga je prišla na vrsto. Mati je povedala svoji znanki vse, tako natančno, kakor bi zašla v spovednico. >Za kriščevo voljo, pa je menda ne misliš pustiti,c je znanka potegnila mater za rokav. »Ne, ne! Dokler bo v moji hiši — ne!« >Si slišala, kaj se godi tam doli'? Gonijo jih kot sužnje na delo. Jesti jim ne dajo. In za vojake jih vežbajo.« — Naslonila je glavo tesneje k materinemu ušesu: »Govori se, da jih je podsulo več ko sto.« — Potem je dvignila prst in jo pogledala naravnost v oči: pst! Pa ji mati tega skoraj ni verjela. Rada je slišala kaj, vsaki izmišljotini pa, ki je bila taka, da bi jo lahko človek z roko zgrabil, tudi ni pokimala. Včasih se ji je kimanje navsezadnje vendarle uprlo. Naredili sta nekaj korakov molče. »Pa še to ti naj povem, da boš dobro premislila,« je začela spet njena znanka. — »Mladina se pohujšuje tam doli. Ker mešamo drug z drugim živijo. Si lahko misliš, kaj vse nastane. Pravijo, da bo prišlo iz Bosne pankrtov kot toče. Pazi-i-i-i!« je zapela, ko je končala. Razšli sta se. To zadnje pa, kar je povedala znanka, je mati skoraj verjela. 2e z več strani so prišli podobni glasovi. Mislila je o tem, in včasih ob grozni bojazni, da bo s Sonjo tudi kaj takega, kakor v dremavici stresla z glavo. Rada ije imela Sonjo. Rada, da je težko povedala komu, kolikšna je ta njena ljubezen. Tudi sama zase ni našla besede zanjo. Saj je bila Sonja edinka. Zrasla je že, skoraj doštudirala, bila je lepa in ponosna. V Sonjini odsotnosti je mati drugi dan pripovedovala očetu, kaj ji je pravila njena stara znanka. Hotela je tudi očeta prepričati kakor sebe. On pa jo je preudarno poslušal, brez kimanja in brez odobravanja, ki bi bilo v prid Sonji. Ko je končala, je pomislil in dostavil: »Babje čenče! Takih si lahko natvezeš sama; ni treba, da jih hodiš iskat na trg. Ze dosti sem mislil na Sonjino željo; jaz bi jo skoraj pustil. Močna je, delala bo že nekaj, naj bi šla malo med svet in ljudi...« Mati ga je temno pogledala. Sonja je bila za trdno prepričana, da se mati unese. Najrajši se je že izognila pogovora o tem, če ga je kdo staršev začel. Zaslutila je, da se je oče omehčal. Pa tudi za mater se ji je zazdelo, da je postala za komaj vidno spoznanje drugačna. Nekega dne ji je mimogrede rekla: »Ce boš šla, kaj boš tudi počitnice in oddih žrtvovala?« — in bežno se je zasmejala. Sonji pa je močneje udarilo srce. Končala je šolo in maturo. Oče je bil vesel, morda prav tako kot ona sama. Zvečer ji je povedal, kar je že pred dnevi prej odločil: »Pojdi!« Mati pa je bila še vedno tiha in zamišljena. Nehala je s kričanjem in jokom. Ce jo je kdo videl, je lahko uganil, da tehta v duši veliko in važmo stvar. Žemsk ni več poslušala. Rajši samo sebe. V riala je v poslednjo misel in merila vsako njeno dobro in slabo stran. Strah za hčerko pa ji je ostal še vedno skrit nekje globoko med tistima da in ne, ki sta se mešala drug za drugim v njeni glavi. Komaj teden dni je še ostalo do odhoda. Sonja bi rada zvedela od matere poslednjo besedo. Tisti dan ji je skoraj z rahlim strahom in s pričakovanjem omenila: »Oče je privolil. In vi?« — Mati ni odgovorila z besedo. Samo pokimala je. V njej se je odvalila čudna teža misli, ki so se nagrmadile. Ko je stala pred dolgim vlakom, polnim mladih fantov in deklet, odhajajočih na progo, poslavljajočih se od domačih in pojočih na vse grlo, jo je znova zaskelela ona čudna bojazen: »Ne bo vse prav...« — Sonji, ki je stala med drugimi na odhajajočem vlaku, je še enkrat zaklicala in zraven dvignila roko: »Gleeeej!« — In solze so se ji nabrale v očeh. Začudila se je, ko je čez deset dni prinesel poštar pismo in je stalo v njem: »Mama, tako vesela sem, da ste me pustili na progo... Delo gre dobro naprej. Vroče je res, pa kaj, ko se dobro razumemo drug z drugim. Saj to je glavno... Vaša Sonja.« »Delo gre dobro naprej, piše,« se je zagledala nad vrsticami. — »Nikjer ne pravi, da ji je težko. Nekateri pa toliko govorijo o tem.« Brigada je dobila v delo dokončati nasip, ki ga je pustila prejšnja brigada, stanujoča v barakah, kamor so prišli sedaj oni. Sedem ur dela spočetka ni bil vajen vsakdo. Težko je šlo, žulji so napolnili dlani, skelela so ožgana čela in hrbti, šlo pa je le. Sonja je redkokdaj slišala o normah. Včasih je brala o tem kje v časopisju, pa se ji je zdelo vse skupaj nevažno zanjo. V šoli ni bila navajena norm. Pa še tiste — če so to sploh bile kakšne norme — si je postavila sama. Saj pridna in marljiva je bila; za to je ni mogel nihče prijeti. Ze odkar je hodila v gimnazijo, je gledala iz dneva v dan na to, da ni zaostajala. Naučila se je sproti, kar so ji dali v šoli, včasih je iz svoje sicer ne-pretirane bahavosti rada pogledala še za nekaj strani naprej, da je potem pripovedovala o profesorjevi razlagi: »Aha, to pa že znam!« Očetu in materi je prinašala same dobre rede in tako zapuščala za seboj leto za letom. To je bila zanjo norma. Ko je končala osmo šolo in maturo, je bila vesela sama sebe in študija na univerzi, ki ga je nestrpno pričakovala že skozi vse leto. In tudi to je bila zanjo izpolnjena norma. Vedela je že, da delajo delavci po normali. Na progi je slišala o tem vsak dan in vsako uro. Zdelo se ji je, da brez tega ljudje skloh težko živijo. V meso in kri jim je prišlo. Na delu, kjer so nalagali vagončke, jih vozili, obračali in spet napolnjevali, so se brigadirji spraševali med seboj: »Koliko imamo še do norme?« — Pa spet: »Kdo je za največ presegel normo? Kakšno normo bo dobila brigada po teh desetih dneh?« Ko so prišli opoldne z dela in so stali v dolgi vrsti pred kuhinjo za kosilo, so spraševali drug drugega: >Kdo ima danes največ odstotkov preko norme?« — »Aha, ta bo udarnik!« — »Ta pa bo pohvaljen!« Na sestankih so govorili o tem. Razglabljali so kakor o vsakodnevni, pa vendar nujno potrebni in važni stvari, brez katere ne bo in ne bo šlo. Zdelo se je, da jam je potrebna kot vsakodnevni kruh: človeku, ki dela, se zdi, da o njem ni treba govoriti, zdi se mu, da je sam po sebi razumljiv; če pa bi kdo rekel: »Danes ne delaš ničesar!«, bi videl, da je izgubil veliko, več kakor si je včasih mislil. — Tako je bilo tudi z normami: nihče ni z zlaganim zanosom kričal po njih; bile so del življenja in o njih se je govorilo mimo, brez kakšne prizadetosti ali pretiravanja. Še po vseh nasipih in usekih so bile vidne: iz drobnih pobeljenih kamenčkov so sestavili črke ■in številke, ki so jih vpletli v besede, govoreče o normah. Usek, ki ga je kopala Sonjina brigada, je nosil kar dve. Dva in dvajset dni po tistem — mati je izračunala točno — odkar je Sonja odšla, je dobila pismo iz Bosne. Bilo je kratko, kakor dvoje prejšnjih. Sonja se je opravičevala v njem, da dolgih res ne more pisati, ker tudi časa nima, in da bo itak, ko se vrne, doma na dolgo in široko pripovedovala, kar je doživela. Doživela ipa je toliko, da ne more popisati v pismu. Pisala je tudi o normah. Iz pisma se je poznalo, da je napisala te besede z zadovoljstvom in z željo, da pove materi, kaj je doživela. Takole je stalo na koncu pisma: »Danes, ko smo izpolnili drugo desetdnevno obvezo in presegli normo za 38%, je bila naša brigada proglašena za udarno. Mama, ne veš, kako so vsi veseli! In jaz tudi...« ■ »Norme?« je malo začudeno pogledala mati, ko je brala pismo. — »0 tem, če gre njeno življenje v redu, mi pa prav nič ne piše,« jo je zopet zaskrbelo za hčer in znova so se ji porodile misli, ki so jo mučile že nekaj mesecev sem, odkar je prišla Sonja iz šole z ono nesrečno vestjo, kakor jo je mati imenovala. Drugi dan je nehote srečala na cesti neko 3vojo staro prijateljico, ki ji je prvi potožila Sonjino željo; ona ji je z vsemi močmi odsvetovala. »Kako gre kaj, kako? Že dolgo se nisva videli,« je ogovorila prijateljica Sonjino mater. »Sonja mi piše.« »Tak si jo vendar pustila,« je naredila prijateljica čemeren obraz. »Sem. Kaj pa hočeš!« »Pa kaj ti piše?« »Lahko prebereš.« — Potegnila je pismo iz žepa in ji ga dala. Njena prijateljica se je zagledala nad njim, 'zgubala čelo, dolgo gledala vrstice, pa dvignila glavo in zdelo se je, da so se ji oči rahlo škodoželjno nasmehnile. S preudarnim glasom je povedala: »E, tak je pač mladi svet. Piše, da je lepo. Saj vem, kako je lepo. Že te norme niso nič kaj lepega. To pomeni, da jih gonijo. Nazadnje ti bo še zbolela.« Mati jo je začudeno pogledala. Hladno sta se poslovili. Spet je začela mati premišljevati. Prejšnjim skrbem so se pridružile nove. Tu pa tam je spet očitala sama sebi in se kesala, da je Sonjo pustila. »Res se nič kaj preveč dobro ne slišijo te norme,« je govorila sama pri sebi. Več kakor mesec in pol časa, kar je še ostalo do Sonjine vrnitve, se ji je zazdelo dolgo. Dolgo kakor leto. Cez kakšnih deset dni po tistem je nepričakovano potrkalo na vrata. Bila je Sonjina znanka, bolje rečeno tovarišica, pa ne iz šole, temveč že od mladih nog. Vrnila se je s svojo brigado po dveh mesecih domov. »Tole mi je dala Sonja. Pravi, da ne rabi. In pismo je priložila.« — Ponudila je materi majhen zavitek z nekaj kosi perila, in pismo. Mati jo je povabila v kuhinjo. Začela jo je spraševati o vsem: o Sonji, kje in kako jo je videla, kako živi, kaj pravi, kdaj se vrne, če je kaj nesreč, če živijo fantje in dekleta skupaj, pa še to in ono.. . »Kaj vam res delajo kakšno silo z delom?« je skoraj strahoma dostavila. »Ah, pojdite no! Nepotrebne besede. Vsak dela, kar more. Zato smo pa šli. Videti bi morali samo, kako je vsakdo navdušen. Kdo vam je pa pravil o kakšni sili?« »Nič, nič, kar tako... Saj veste, da mater skrbi za hčer,« se je mati nekoliko zmedla. Nato je malo pomolčala, pa spet vprašala: »Fantje in dekleta so skupaj, ne? Pa se najde kaj takega, kar se ne bi smelo... mislim, če se je treba bati za dekle?« »Spet nekaj takega, kar kdo rad skuha v glavi. Pravim vam, da je kar se tiče tega, strogo kakor redko kje. Pa saj smo šli delat progo, ne pa na izlet!« — In ob zadnjih besedah se je veselo nasmejala. Ko je odšla, ni mati vedela, ali naj verjame njej, ali sebi ali oni prijateljici, ki ji je zažugala, naj ne pusti Sonje iz rok. V glavi se ji je vrtelo tisoč misli. Nobeni ni več verjela. Tudi v lastne misli je začela dvomiti. Zvečer se je vsedla in napisala Sonji dolgo pismo: spet o vsem tistem, kar ji je že tolikokrat in tolikokrat pripovedovala. Nekako hitro je minil mesec. To se je zdelo še materi. Sonji pa tem bolj, saj je živela prvič v življenju med tolikimi ljudmi. Pozabili so šteti dneve do konca meseca. Dolžnosti, ki so se vrstile druga za drugo, so jim zavajale misli; brigada je morala biti pred odhodom drugič udarna, kakor so pravili; nasip je rastel, usek pa, od koder so vozili kamenje in zemljo zanj, se je širil v hrib, spuščajoč se položno proti reki. Tisti dan, ko je mati zvedela, da pride nekaj brigad nazaj, je šla na postajo. Čakala je skoraj tri ure. Šele nekaj čez poldne je privozil vlak. Sonja ji je pisala, da pride; kdaj pa bodo prišli, ji ni vedela točno povedati. Na postaji je bilo mnogo ljudi. Predvsem žensk. Matere so prišle pričakovat svoje otroke. Pogovarjale so se druga z drugo. Ta je pravila, kaj ji je pisal njen sin, druga, kaj pravi njena hčerka. Sonjina mati je tu pa tam ujela nekaj besed. Med truščem, s katerim so se vsipali brigadirji iz pravkar došlega tovornega vlaka, je bilo slišati klice in glasne pozdrave. Iz nekaj vagonov je bilo slišati petje. Mati je iskala Sonjo z očmi: šla je z njimi od vrat do vrat. Nenadoma pa jo je zgrabila roka za pleča. Obrnila se je. Ko je -komaj spoznala hčerko, jo je ta že objela z obema rokama in jo poljubila. — »Pozdravljeni!« — Mati ji je vračala poljub. Potem -je prijela obe njeni rami v svoje roke in jo vprašala: »Kako je, Sonja?« — Gledalo jo je dvoje svetlih oči, zdelo se ji je, da so še lepše, bolj žive kakor včasih, nad njimi je bilo rjavo čelo in skozi ožgana lica je udarila rdeča kri. Sonjin pogled je bil kakor ena sama -beseda, ki je poplačala vso materino skrb dolgih mesecev. Zvečer, ko sem šel v mraku po ulici, sem videl Sonjo. Bila je oblečena v bledo-modro brigadirsko obleko: v kratke hlače in ponošeno, oprano delovno bluzo. Ni bila sama. Pet — -menda se niso dosti razlikovale v letih — se jih je držalo pod roko in hodile so v strnjeni vrsti po pločniku. Zdelo se mi je, da so mrmrajoče pele neko pesem, ki sem jo poznal s proge. Tisti večer sem jih srečal še več. Hodile so po tri, štiri, pa tudi po pet skupaj v vrsti. Bile so vesele — in človek bi rekel, ponosne. Pa sem si mislil: če bi ostale doma, in če bi bile še tako dobre prijateljice, sem prepričan, da ne bi nikdar odšle -zvečer takole na cesto, se prijele pod roko in v vrsti pele preko ulice. In čudno prijetna, otipljiva in domača se mi je zdela tisti večer beseda: tovarištvo! Ferdo Godina: SREČAL JE MIODRACA Tone Pogačar ni bil posebne vrste človek, samo molčal je rad. Ko je prišel k Sekulčevim, je -pozvonil rahlo in kratko, tako da so mu prihiteli vedno odpirat otroci, ker so njegovo zvonjenje vsi v hiši poznali. Navadno je nastal pred vrati še temeljit, kratek pretep, kdo bo Tonetu odprl vrata. Tone je prinašal otrokom bonbone, jih pestoval, nad vse rad jih je pa ščipal. Poznal je tudi do po-takosti vsako igračo, jo pretipava], popravljal in postavljal -tako, kakor je deca želela. Se-kulčeva sta štela Toneta k tisti vrst-i hišnega inventarja, ki ga sicer ne rabiš in skoraj ne opaziš, pa ga vendar ne -moreš pogrešati. Sekulec in Tone sta se spoznala med vojno v bataljonu, kjer je bil Tone intendant, Sekulec pa namestnik komandanta. Tisto prijateljstvo se je potem v civilnem življenju nadaljevalo. Zanimiv je bil Tone že takrat, ker ga niti toča krogel ni spravila iz ravnotežja, da ne bi skrbel za bataljon in se pri tem smehljal. Neverjetna sila je bila v njem, ki je prav za prav nikoli ni-si videl, temveč si jo samo slutil. Kljub temu pa je bil Tone vedno mehak kot otrok. »Tip stoika si,« mu je Sekulec rekel, ko je prišel iz službe ves nasršen zaradi tolikih aktov in računov. »Ce bi bil kipar, bi te sklesal, da bi miril živce tudi drugim, ne samo meni. Skoda, da imaš tako velika ušesa, edino to bi stvar kazilo.« »Naj je tako ali tako, resnica je pa le vedno lepa,« je odgovoril Tone in naprej brkljal med igračami. Sekulec je prasnil v smeh, se s silo spustil ma stol, da je ta zaškripal i-11 dal eno nogo čez drugo. Tone se v tem ni dal ugnati. Nekoč, bilo je kmalu po osvoboditvi, je tudi Toneta zrušilo. Bil je tak, kakršnega še Sekulec nikoli ni videl. Nekaj dni je bil raztresen, ko pa se je umiril, je pravil kako bi mu skoraj neki Miodrag razklal dušo. Tone je pripovedoval takole: j« Tisto noč nisem mogel načeti nobene pametne misli, ki bi me uspavala, tako je bilo vroče. Poletni časi v Beogradu so za nas Slovence vražji. Hotelske sobe so že itak same po sebi puste, v taki vročini pa so naravnost odvratne. Razen tega pa še škriplje postelja ob najmanjšem nemiru, tako da se od spanja lahko mirne -duše posloviš. To škripanje je bilo tisto noč zame nemajhna nesreča. Noč bi se kljub temu najbrž dobro končala, če ne bi v pozni uri prišel novi nočni gost. Že po tem, kako je odprl vrata, sem vedel, da bo z njim težko. Pri vratih je postavil na tla dva kovčka, na mizo pa je dal v papir zavit paket. Spremljal sem ga pri tem z zaprtimi očmi. Delal sem se, da spim. Čim manj komedij je ob takih prilikah, tem prej zaspiš, sem si mislil. Roka mi je visela s postelje, s stropa mi je svetila luč v obraz, noge pa sem imel v takem položaju, da bi bil velikanski užitek spraviti jih v red. Toda tako me je neznanec ujel in tako sem moral ostati, če se-m hotel še hliniti spanje. O11 se je slekel in položil obleko na stol. Začel je pri umivalniku prhati kot konj in se drgniti, da se je tresla polovica hotela. Ker mu nisem hotel pokazati, da me vznemirja, sem ležal in spokojno dihal. Mislil sem si: gotovo je prepričan, da me ne more zbuditi, naj bo! Nekje na dnu srca pa mi je rekel užaljeni glas: »Nesramen je.< Ko se je brisal, sem se obrnil in spraviil svoje ude v tak položaj, kakršen mi je bil po volji. Sostanovalca sem pa v duhu spremljal, dokler ni ugasnil luči in legel. Komaj je nastala tema, sem odprl oči. Neznanec v postelji pa je začel nekaj napihovati, kar je ostalo zame skrivnost; to napihovanje je bilo podobno napihovanju žoge, katere duša se na igrišču odveže. Ce nimaš pri roki pumpe, jo napihuješ s svojo sapo in to potem cvili in piska. Pri njem je tudi piskalo, in on se je mučil in napihoval. Obrnil sem se in začel sušiti eno stran svojega šibkega telesa. Strah sem imel, da se čudak ne bo umiril in bom v tem nemiru moral prebiti noč. Niti na misel mi ni prišlo, da bi ga opozoril na kaljenje nočnega miru, ker sem slutil, da ta človek ve kaj dela. No, pa se je le umiril. Kakor da bi odrezal je nastalo v najini sobi tiho. Nekje globoko na ulici so brneli avtomobili. Skozi zaprto okno se je to lahko slišalo. Mene je prijela dremavica, zato sem se spet obrnil. Hu, takrat pa on pokonci! »Ne škripajte!« se je zadrl in po glasu sem spoznal, da je pogruntal moje hinavstvo. »Človek pride s potovanja, pa mu ne pustite, da bi zadremal.« Zdaj, ko sem bil zasačen, sem se tudi jaz obregnil: »Zakaj pa vi mene budite, sredi noči je.« On pa »bezobraznost« sem, »bezobraznost« tja, dokler se ni umiril. Potem pa je spet brez naj-manjšga sramu začel napihovati dušo. Kljub temu sem pazil, da ne bi postelja zajokala. Pameten popusti, sem si mislil, čeprav je bilo neznansko vabljivo premakniti nogo. Prepričan sem bil, da se bova zjutraj drug na drugega grdo držala. Pa niti malo ne. Tujec me je pozdravil, stopil k postelji in mi ves smejoč stresel še neumito roko: »Dobro jutro, bog vas sprejmi!« , Tak pozdrav me je zbodel. »Bog vas sprejmi!« Prvi kristjani so se razpoznavali s tem, da so v pesek risali ribo. Bog vas sprejmi, ali bog vas blagoslovi, pa pomeni danes v tajnem jeziku: »Živel kralj Peter.« Jaz sem se namršil, pokazal pa mu tega nisem. »Vi ste Kranjec?« me je vprašal. »Jaz sem Miodrag Stefanovič.« »Tone Pogačar,« sem zabrundal, »da, Slovenec sem.« »To sem sinoči takoj slutil. Tudi moja žena je Slovenka.« Vrag naj jo vzame, če je tebi podobna, sem si mislil in preletel z očmi paket, na katerem je bilo res napisano: Miodrag Stefanovič, trgovac, Osijek. »Vam pravim, prekrasna žena. Vdana, poštena in mirna. Slovenke so žene, ki jim na svetu ni para. Kakšna gospodinja, vam pravim. Opravi vse, skuha, opere in speče. Prosim, izvolite pokusiti!« pravi in odpre kovček. Iz njega zvleče škatlo iz rjave lepenke, kjer je bilo neke vrste pecivo. »Prava slovenska pogača, vam pravim. Izvolite!« Ko sem se je hotel braniti, pa on: »Nemojte, izvolite!« Jedel sem. Potrditi sem moral, da je res slovenska pogača, čeprav bi po mojem lahko bila tudi srbska, francoska, madžarska ali celo amerikanska. Jabolka so bila zmešana s testom in vse to od potovanja postano in zmečkano v sladko rumeno kepo. Zdel sem se mu najbrž pravi božji volek, ker je začel udrihati po lokalnih oblastvih, v mislih pa je imel gotovo tudi centralna. Nova Jugoslavija — tako je rekel — je krasno urejena, v Osijeku pa je oblast zaupana premladim ljudem, ki bodo brez dvoma ugonobili produkcijo. Trgovino bodo z zadrugami spravili na nič. Miodrag je prišel samo zato v Beograd, da reši Osijek. Po mojem pa ga seveda ni nič drugega prineslo, kakor da »hvata vezu«, ker mu voda teče v grlo. Med tem, ko sva se napravljala, je potekal pogovor med nama kaj živahno. Mene je vleklo ven, samo da ga ne vidim in ne slišim. On pa je začel spet o svoji ženi, kako brez skrbi je zaradi njene poštenosti in kako čisto ga pere. »Niti Srbkinje niti Hrvatice nimajo tega v sebi kakor Slovenke.« »Da, čisto pere jo?« sem ga skušal dražiti. On pa ni maral razumeti. »Posebno za dom so ustvarjene. To naše ženske niso.« V tako toplo občutje je prišel, da je bilo samo obžalovati, da nisem bil iz Rajhenburga kakor njegova žena. »Česa se vi najbolj bojite,« je hitel, ko je videl, da sem že skoraj oblečen, »ali muli, ali stenic, ali uši?« Zdelo se mi je to vprašanje le malo smešno, ker je moj Miodrag delal vtis snažnega in gosposkega človeka. Imel je rjave brke lepo obrezane in orjaški nos nad njimi kar čist. Predvsem pa ga je obdajal ornat gosposke občutljivosti, da je bilo to vprašanje le nekoliko preveč. Malo sem pomislil, potem sem se pa odločil za stenice. »Kaj pa uši, ste jih že imeli?« je bil dalje radoveden. »Imel.« »Koliko ste jih imeli največ?« »Tako — od tisoč do tisoč petsto.« Miodrag se takemu številu ni nič začudil. On je kar drobil svoje: »Zame-so naj večji strah muhe, vam pravim. Če ena leta v sobi, ne morem več zaspati. Niti jesti ne morem od nervoze.« Verjel sem mu že glede na najino srečanje sinoči, toda on je že begal z očmi po sobi. »Evo, štiri so v sobi. Ste jih videli?« Bile so res štiri muhe. Dve sta premetavali po mizi drobtine od slovenske pogače, tretja se je umivala na omari, četrta pa je veselo tekala po šipi. Moj Miodrag je vstal, stopil oprezno k mizi, skrčil prste in prgišče pripravil za lov. Potem pa — lop — je pogrmadil. Bil je pri lovu mojstrsko, spreten, kakor nekoč mi, ko smo lovili muhe s krav. Miodrag je muho ujel. Zaprl jo je v škatlico za vžigalice, kjer se je revica mučila in razbijala po lesenih stenah. Kmalu je imel tri zaprte. Za četrto muho sem mu moral držati stol, da jo je na šipi lahko dosegel. Pri tem pa se je preveč nagnil in zgubil ravnotežje. Z nogo je prevrnil mizo. Paket je treščil po tleh in se razpočil. Iz njega pa so pokukale ženske svilene nogavice, prava črna kava, skratka črna borza. Miodrag je ležal na tleh in se kremžil od bolečin. Prosil me je za škatlo, da bi spravil na varno še četrto muho. Vse sem mu izpolnil. Pomagal sem mu pokonci, potem sem se pa delal, kakor da se mi res mudi. Spustil me je, ko pa sem šel že po hodniku, je prišel za menoj. »Poslušajte, človek božji, ali se opoldne vrnete? Rad bi se nasipal, ker bom v Beogradu ostal najmanj tri dni.« Cisto poparjen sem šel na ulico, toda raje bi zgorel na pločniku, kakor bi se opoldne vrnil. Vrnil sem se pozno v noč in lahko si mislita s kakšnimi občutki sem odpiral vrata. Soba pa je Anton Ingolič: IZ DNEVNIKA MIZARJA KORENA Čeprav je danes delavnik, ne delam. Pa ne zaradi tega, ker morda ne bi imeli dela, o, tega je več kot kdaj koli prej; ne delamo, ker je današnji dan velik praznik za nas, za nas delavce »Stavb-nega podjetja Vegan«. Napisati moram lepo po vrsti, kako se je zgodilo, da sedim sredi tedna v pomočniški sobi in pišem v svoj dnevnik. Zgodilo se je včeraj dopoldne. Dan se je začel kakor navadno. Ko prideš v teh zimskih dneh zjutraj v delavnico, je hladno in neprijazno. Vajenca še nista prišla, da bi zakurila. Ob sedmih smo začeli — kakor navadno. Nikomur se ni ljubilo odpreti ust Šele ko je Peter zakuril v veliko pločevinasto peč sredi delavnice in ko sTudi tebe je enkrat podrlo. Novi človek tega ne bi mogel za vraga napraviti.« >Ne,< je dejal Tone. >Duše ne bi ubijal, kakor jo je meni Miodrag.« nad mano, kot da sem šolarček, oni je pijan robantil ves dan. A takega, kot je Vegan, še nisem imel. Redkokdaj spregovori besedo. Pa je tudi tak, da ibi se ti zdelo čudno, če bi govoril. Majhen, bolj širok kot visok, obrvi pa ima tako košate in trepalnice tako velike, da oči sploh ne vidiš. Kakor Kalabrež. Mrši obrvi in ne veš, kam gleda in kaj misli. Neprijeten človek. In povsod ga je polno. K nam v mizarsko delavnico pride največkrat, ker smo kar nasproti pisarne. Ce gre hitro mimo tebe. je dobro, če se ustavi, je slabo znamenje. Preden gre dalje, navadno povabi delavca v pisarno. 2e vnaprej veš, kaj te čaka tam: odpoved. — Sprva Okna in vrata naj napravi Koren. Njegovo delo ije čisto.« In zdaj naj Koren gre? No, saj ni, da ne bi dobil dela drugod- Toda človek se navadi. Prej včasih mi ni bilo nič menjati mojstra. Zdaj sem pa tak, da se rajši držim enega kraja. Navadil sem se celo Veganovih obrvi. Bridko mi je postalo. Da me v pisarni ne bi čakala odpoved, nisem niti malo dvomil. Vedel sem, da bo kakor pri onih, ki so že šli. Ko bom vprašal, zakaj me odpušča, bom dobil odgovor: ni lesa. Res, ni ga. A zakaj ga ni? Ker se Vegan ne potrudi, da bi ga našel. Med vojno, ko je bilo še teže zanij, ga je znal najti. Zdaj pa noče. Niso mu po volji ljudje in prilike, ki jih ije prinesel novi čas. Nič ne reče, a vsi vemo, kako je z njim. Torej tako? Vegam, ki med vojno ni ničesar izgubil in ničesar pretrpel, ki je živel kot nikoli prej, si celo razširil podjetje, odpušča delavce, pusti stati stroje; ljudje, ki so tri, štiri leta trpeli po taboriščih ali se tepli po gozdovih, pa nimajo strehe nad seboj in se morajo še vedno stiskati v ruševinah? Ali je to prav? Ves divji sem bil. Peter mi je plašen stregel. Začel sem neusmiljeno razbijati po vratih. Naj počijo. Vseeno mi je bilo. Slednjič sem se le ugnal. Toda bridko mi je še vedno bilo. Delal sem, a misli so mi bile daleč od tega, kar sem imel v rokah. Ej, koliko sem že doživel težkega in bridkega! Kakšno pa naj bi bilo življenje človeka, katerega mati je bila dekla, oče pa bogat kmet, ki se je s sto goldinarji rešil skrbi za otroka in zapeljano dekle? Od prvih mesecev sem se potikal pri tujih ljudeh, mater sem redko videl, očeta nilkoli. Da bi mi bilo bolje kot materi, ki jo je kmalu pobrala smrt, sem se po končani šoli šel učit za mizarja. Tudi sem imel več veselja do lesa kot do zemlje. Pri vsakem zamahu z motiko sem se spomnil svojega trdosrčnega očeta — kmeta, z njim vred sem sovražil zemLjo in delo na njej. Les se mi je zdel plemenitejši, ljudje, ki imajo opravka z njim, iboljši. Delo pri skobeljniku mi je bilo v olajšanje. Nič zato, če so me tepli, če sem stradal in trpel pomanjkanje, v štirih letih sem se izučil mizarstva. Pet let sem že delal za pomočnika. Tedaj se mi je nasmehnila sreča. Kar verjeti nisem mogel. Marjeta je imela hišico in vrt. Napravil bom mojstrski izpit in začel na svojo roko. Tako sva se zmenila. Vse je šlo v redu. Izpit sem napravil s pohvalo. Nekaj denarja sem si prihranili, dovolj za skobelj- nik in orodje, les bom dobil na račun. Imel sem znance, ki so zaupali mojim rokam. A kmalu so moji načrti padli v vodo. Mojster me je kar na lepem odpustil. Iskal sem dela v bližini, pa ga ni ibilo. Da bi se bila z Manjeto vzela, še ni bil pravi čas, kakor me je Marjeta prepričevala. Moral sem v mesto. Ko sem prvič obiskal Marjeto, sem čutil, da je prišlo nekaj vmes. Sklenil sem, da jo bom obiskal vdrugo šele, ko mi bo pisala. Njenega povabila nisem dočakal. Kmalu sem zvedel, da je na oklicih z bratom mojega bivšega mojstra, kolarjem konec vasi. Tedaj sem spoznal, da se je mojster zbal nove mizarske delavnice, zbal se je konkurence, zato je Marjeto omožil s svojim bratom, priletnim vdovcem, ki je že dolgo iskal gospodinje, Marjeta pa je rajši šla v opremljeno hišo kakor v prazno. Že prej sem opazil na njej marsikaj, kar mi ni bilo všeč, a veroval sem, da jo bo prešlo. Ka(j takega pa nisem pričakoval. Močno me je prizadelo. Začel sem zahajati v gostilno. Prej sem pil poredko. A pozabljenja nisem našel v vinu. šele ko sem zapravil ves denar, sem se streznil. Gostiln sem se začel izogibati. Po delu sem hodil na sprehod, kar me pa tudi ni pomirilo. Zemlja me je spominjala mladih let. Potegnil sem se v delavnico in se vrgel v delo. Les mi je spet zadišal, oblic zapel. Šele zdaj sem začel spoznavati pravo vrednost dela in lesa. Delal sem hitro in natančno. Niso se mogli načuditi, od kod jemljem toliko moči in spretnosti. Vsepovsod so hvalili moje delo. Ni mi bilo mar ne hvale ne nevošljivih in prezirljivih pogledov nekaterih tovarišev. Delo mi je postalo razvedrilo, tolažilo. Tako je minilo nekaj let. Štedil sem.' Toda nič kaj prida si nisem prihranil, čeprav sem včasih naravnost skoparil. To me je jezilo. Ko je prišel po lepo spalnico, s katero sem imel dela dva, tri tedne, človek mojih let, me je vse češče obšla zavist, češ ljudje okoli mene si ustvarjajo družinsko življenje, jaz pa sem kot odsekana veja. Glej, ti, sem si govoril, ki nič nimaš in nikoli nič ne boš imel, pripravljaš drugim veselje in srečo, delaš postelje, na katerih bodo spali zadovoljni ljudje, delaš mize, za katere bo sedala srečna družina, delaš okna in vrata za hiše, kjer bo doma sreča, mir in zadovoljstvo. Ko sem dobil v delo okna in vrata za hišo svojega tedanjega mojstra, mladega, a silo skopega in oderuškega človeka, ki nam je odtegoval mezdo, kjer koli je mogel, obenem pa nas priganjal k delu, me je obšla še druga misel. Zakaj se tako ženeš, norec? sem si rekel. Kdo te plačuje za tako delo? Ali ne vidiš, da s svojim delom samo pomagaš mojstru do udobnega življenja, sam pa si tratiš zdravje in moč? Poglej, kaj je imel mojster pred desetimi leti in kaj ima danes! Ali si je vse to pripravil sam? Ali mu niste tega pripravili vi, delavci, največ pa ti, ki se najbolj ženeš? To spoznaiye me je pretreslo. Naenkrat nisem videl več pravega smisla svojega dela. Nisem se mogel več tako zamakniti v delo kakor prej. Delal sem samo še toliko, kolikor se mi je zdelo, da je dovolj za mezdo, 'ki sem jo dobival. In spet sem se zatekel k vinu. Tudi z ženskami sem imel opravka. Mojster me je odslovil. Poiskal sem si drugega. Kmalu sem iztaknil spolno bolezen. Dolgo sem /jo skrival. Mučen in strašen je bil tisti čas. V rokah sem imel lep, čist les, gladil sem ga z obličem, da je bil še bolj čist, jaz pa sem gnil pri živem telesu. Slednjič je bilo tako hudo, da sem moral k zdravniku. Poslal me je v bolnico. Zdravljenje je bilo dolgotrajno. A v bolnici sem se umiril. Seznanil sem se s fantom z oddelka za notranje bolezni. Ta mladi jetičnik, ki pa je bil poln življenjske sile, je znal lepo govoriti o bodočem življenju. Rad sem ga poslušal. Mnogo resnice sem našel v njegovih besedah. Šele tedaj, ko človek ne bo več delal, je govoril, za človeka, ki ga izkorišča, šele tedaj, ko bo vsakdo delal za vse ljudi in zase, bo delo človeku res v srečo in bo plačano, kakor je prav. Tudi knjige mi je dajal. Med njimi so bile take, ki sem jih moral brati na skrivaj. V meni se je odpiralo nekaj novega. Bil sem že v letih, vendar sem se začel čutiti mladega. Dneve in dneve sem bral ali se pogovarjal s svojim mladim znancem. Največ sva govorila o Rusiji. Ko sem bil odpuščen iz bolnice, nisem mogel takoj na delo. V tem času sem obiskoval prijatelja, dokler še njega niso odpustili in ga poslali domov — umret. Po njegovem odhodu mi je bilo pusto. Nekega dne pa sem sedel za mizo in začel pisati o tem, kako je bilo v bolnici. Pisanje mi je šlo sprva težko. Nerodno sem držal peresnik, kakor pred leti oblič. A imel sem veselje s pisanjem, zato sem vztrajal. Pozneje sem začel pisati dnevnik, kakor mi je nasvetoval moj mladi prijatelj, ki so ga res pokopali še tisto jesen. Ko sem spet stopil v delavnico, se nisem mogel več tako izgubiti v delu kakor prej včasih, pa tudi tako zoprnih misli nisem imel kakor prej. Pridno sem prebiral delavske liste, začel sem hoditi tudi na tajne sestanke. Kar sem spoznal za zdravo, sem razlagal dalje. Zato so se začeli zame zanimati orožniki. Imel sem večkrat preiskavo. Prišlo je do vojne. Nemci so me ujeli že tretji dan. Ker sem trdil, da sem Slovenec in ne vin-dišer, me dolgo niso pustili domov. Šele konec eno-inštiridesetega sem se vrnil. Šel sem spet k Veganu. Ni mi prijalo, ker smo delali za nemške urade, toda moji znanci, ki so že imeli zvezo s Pohorjem, so mi naročili, naj ostanem. Obdeloval sem les in tudi ljudi. Vsak teden sem spravil koga v gozdove. Tudi načrte vsakega bunkerja, ki ga je zgradilo naše podjetje, so dobili partizani. Toda lepega dne so priši gestapovci in me odpeljali. Pri izpraševanju sem spoznal, da sem bil izdan. Odvlekli so me v Dachau. Tako sem včeraj dopoldne med delom nizal dogodke svojega življenja. Ko sem se hotel zamisliti v najtežje čase, me je predramil močan glas: »Milica je prišla!« je nekdo zaklical. Presenečen sem se ozrl. Peter je skočil k vratom, pomočniki so gledali skozi okno. Še /jaz sem pogledal na dvorišče. Pred pisarno je Vegan ves rdeč mahal z rokami in nekaj dopovedoval mlajšemu človeku, o katerem vem le to, da dela na okrožju. Ob njima sta stala dva miličnika in nejevoljno motrila razkačenega Vegana. Bilo je videti, da so pravkar prišli iz pisarne. »Kaj le imajo?« je vprašal Peter. Tudi drugi smo se vprašali, kaj naj bi bilo. Čedalje bolj nestrpni smo bili, kajti kmalu sta prišla še dva človeka. Slednjič so se le zganili in se napotili proti delavnici. Že smo razumeli Veganov glas. »To je pomota. To je nemogoče!« je naš gospodar skoraj kričal in še bolj divje mahal. »Pridite in poglejte, koliko imam delavcev! Prosim, to je pomota! Moj obrat je majhen, je ...« Končno mu je segel v besedo človek z okrožja. »Gospod Vegan, ni pomote,« je rekel strogo. »Vaše podjetje je uvrščeno med federalna podjetja.« Potegnil je iz aktovke list in nadaljeval: »Poglejte, takšna je kapaciteta vašega podjetja. Toliko ste imeli delavcev pred vojno, toliko med okupacijo.« Spravil je list v aktovko in končal: »Vemo, da ste začeli zadnji čas odpuščati delavce, a s tem ne boste preslepili naših oblasti. Vaše podjetje je bilo praviloma proglašeno za podjetje republiškega pomena in kot tako je z današnjim dnem podržavljeno. Prosim, pokažite nam vse, kar spada k podjetju, da napravimo inventar!« Prišli so v delavnico. Vegan je samo še mrščil obrvi; še vse drugače kakor prej pri mojem skobeljniku. Gledali smo jih začudeni. Nismo še razumeli, za kaj gre. Jaz sem se sicer spomnil napovedi zadnjih časov, slutil sem, da sem priča veliki stvari, a za trdno nisem vedel. Ko se je človek z okrožja ogledal po delavnici, je stopil k nam delavcem in nam spregovoril: »Tovariši, s tem trenutkom je postalo to podjetje last vsega ljudstva, od tega trenutka dalje ne boste delali več za Alfonza Vegana in njegovo družino, marveč za naše ljudstvo.« Večina še vedno ni razumela. Meni pa se je zjasnilo, stopil sem korale naprej in rekel, kakor mi je prišlo iz srca: »Težko smo čakali, da pridete.« Ozrl sem se po tovariših, naj mlajši pomočnik mi je pritrdil z očmi, ostali niso vedeli, kam naj pogledajo. In kakor da me je prešinila nova moč, sem lahkotno stopil k skobeljniku in zaklical vajencu: »Peter, nadaljujva!« Še preden sem prijel za kladivo, me je miličnik ujel za roko in rekel: »Ne, tovariš, danes in jutri ne boste delali, napraviti moramo popis. Oddahnite si, pojutrišnjem pa pridite!« Malo smo se še obotavljali, preden smo zapustili delavnico. Veganu je popolnoma vzelo govor. Bil je videti še manjši kakor navadno. Samo obrvi in brki so ga bili. Ko sem šel mimo pisarne, sem se spomnil Ve-ganovega naročila. Ozrl sem se v pisarno. Bila je na stežaj odprta. V njej ni bilo nikogar, ki bi se mu moral javiti. Zavil sem v mesto. V glavni ulici sem zvedel, da je podržavljenih še nekaj velikih trgovin in podjetij. Kot da mi je dvajset let in da je ves svet moj, sem šel skozi ulice. To se je zgodilo včeraj. Tega dne ne bom nikoli pozabil. Danes dopoldne smo imeli sestanek vsi, kar nas je pri podjetju. Zbrali smo se v lesnem skladišču. Bilo je sila živahno. Pokazalo se je, da jih je še precej, ki se ne zavedajo pomena tega, kar se je zgodilo. Še vedno so slepi. Predstavil se nam je delegat našega podjetja. Spoznal sem ga. Tudi on se me je spomnil. Pred vojno sva se srečala na neki stavbi; jaz sem natikal okna in vrata, on pa je bil polir. Lepo nam je razložil pomen nacionalizacije. Nekaterim se je le začelo svitati. Potem smo volili delovodje za posamezne delavnice. Mizarji so izvolili mene. S tem se je sestanek končal. Jutri začnemo spet z delom. Taiko sem postal po dolgih letih mojster. r Mojster. Eh, ko sem delal izpit za mojstra, sem mislil, da bom odprl majhno delavnico v tesni koči. Kakšno bi bilo moje življenje, če bi se tedaj iz- polnile moje želje? Pehal in trudil bi se vse življenje. Za koga? Za ženo in sebe, saj otrok Marjeta gotovo ne bi imela, kakor jih sedaj nima. Res, bolje bi bil jedel, na mehkejšem spal, toda ali je to vse? Zdaj sem pa mojster delavnice, ki danes šteje sicer samo pet pomočnikov, a kmalu jih bo dvajset, morda še več. Delali bomo, da bo veselje. Ljudem je treba napraviti streho, ki so jo pogrešali vsa zadnja leta, treba jim je napraviti postelje, mize, stole, da bodo spet živeli, kakor se spodobi človeku. In kdo bo vodil to delo? Mojster Koren. Komaij čakam, da stopim v delavnico in pričnem z delom. Ivan Potrč: »ITA JE NAŠA!« Finžgarica je spustila stroj in začela robiti. Stroj je zdrdral s tihim šumom in šival perilo; Finžgarica ga je ustavljala, naravnavala robove in ga znova in znova poganjala. Stare svetle oči so ji lezle za robovi, dolgi koščeni prsti so naravnavali perilo — vse to pa je ni motilo, da ne bi videla, kaj se godi po šivalnici... Ta dan se je začelo plesti nekaj že med obedom. Pridivjala je »ta suha«, kakor so pravile ženske kanclistki, vsa zasopla in premražena ter zaklicala v barako: »Daša, k telefonu!« Počakala je na pragu. Z levo rOko — izmed prstov ji je gledal dolg svinčnik — je držala za kljuko priprta vrata, z drugo si je vlekla skupaj bluzo na prsih, ki si jo je spotoma, za silo in na hitro ogrnila. Zunaj je bilo hladno, naletavalo je. Daša je potisnila krožnik od sebe, vzkliknila zadirljivo, a z obrazom, ki se je razlezel v nasmeh in kazal dobro voljo: »Se najesti se nimaš več časa!« — se dvignila s tistimi svojimi partizanskimi hlačami, ki si jih je za ta sneg znova oblekla in brez katerih si je ženske v pletilnici lani že niso mogle več misliti, in odšla ;z nasmehom za »ta suho«... S tem nasmejanim obrazom in z nekam dolgim zamahom roke — imela je nenavadno dolge in suhe roke, s katerimi je vedno nekaj krilila in dopovedovala — je komaij utegnila odgovoriti na vse besede in poglede, ki so si jih dovolila dekleta zaradi takšne telefonske ihte. Vrnila se je takoj, zasopla kakor prej kanc-listka, a z docela zresnjenim obrazom. Stopila je .do Eve, do skojevke, se sklonila in ji nekaj poše-petala. Zdaj se je zgodilo tudi z Evo, kakor pred nekaj minutami z Dašo. Na >mali je pustila krožnike, se dvignila in odšla z važinim in zresnjenim obrazom za Dašo. Zenske so nekaj ugibale, pa rekle, da bo kaj zaradi sindikata, kjer je bila Daša predsednica, lahko pa tudi kakšna reč zaradi mladine, ker je bila Eva skojevka. Šivalnica v prvem nadstropju, s širokimi okni na obeh straneh in obrnjenimi proti jutranjemu ter proti večernemu soncu, z oglušujočim in vedno drdrajočim šumom, nabita s suhim in toplim zrakom, je bila vsa napolnjena z nekakšno mehko toploto, ki je godila. Ženske, po večini dekleta, ma-šinarice in pomožne delavke, plačane po trinajst in po enajst na uro, z akordom in brez akorda, so se popoldne prav tako kakor Finžgarica sklonile nad stroji, naravnavale perilo, jopice in nogavice, vtikale nove igle, napeljevale niti ter robile, pri-rezovale, šivale ter se ukvarjale z gumbnicami. Vsega tega pa Finžgarica prav za prav ni več videla, ko je pogledala po šivalnici. Ta dekleta — trinajsto leto je že tako sedela med njimi ter jih opazovala, kako prihajajo, odhajajo, in jim govorila, da jih pozna bolje kot lastne matere —, ta šivalnica — začela je delati v stari, v mestu, kjer jih je stari Kalant, tovarnar, opazoval skozi okenca na vratih, zatem pa v novi, ki jo je prevzel mladi — vse to je postalo z leti za Finžgarioo vsakdanji kos njenega življenja... Segla je še po en kos perila. Medtem ko ga je naravnavala, da bi stekel pod vbadajočo iglo, je zagledala Evo, ki je vstopila vsa razžarjena in s pokonci glavo. Stopila je k Tinei, ne da bi pogledala na svoj stroj, mimo katerega se je potegnila, in ne da bi odložila plašč. Finžgarica je pognala stroj. Rob je začel teči pod prsti, ona pa je videla vse ... Videla je Tinco — šivala je nasproti nje —, kako so se ji zasvetile oči. Videla je, kako je pustila delo sredi šivanja in vstala, zatem pa znova sedla, da je mogla ustaviti stroj. Bila je že takšna, vsa iz sebe, z Evo vred, da se Finžgarica ne bi prav nič začudila, če bi zaplesala med stroji, kar je bilo pri injej docela mogoče. To je bila tista Tinca, ki ni 'nikoli vedela mere. Kričala je — tudi dušo bi izkričala, če je šlo za kakšno Teč. Eva jo je morala ošiniti s postrani pogledom, da se je zresnila. ‘ V eselja pa ni mogla več zakriti niti ena niti druga, radost jim je sijala a obrazov, iz gibov rok, iz vsake nestrpne kretnje mladih teles in celo iz hoje — to je lahko videla v tovarni vsaka, pa ne bi stara Finžgarica... Robila je in opazila, kako se 'je to veselje razrezalo naprej po obrazili... Po Mirčinem, po Zalikinem, po Sonjinem... po vsej tisti njihovi mladinski linija. Mirca je dvignila pest, udarila dvakrat, trikrat po mizi in jo še enkrat dvignila; suhi in koničasti členki na mrtvo stisnjeni pesti so ji izstopili kakor koščice ... Žalika je zaprla oči, začudeno in kakor da je zvedela nekaj, kar ne more v prvi sapi verjeti, a česar se ne more zadosti navesaiiti... Sonja se je zagledala z naspol priprtimi in radovedno pomežikujočimi očmi proti magazinu, kakor da bi nameraval kdo stopiti iz pisarne in kakor da bo. s tem prihodom v zvezi nekaj strahovito zabavnega ... Toliko da ni zavrisnila. Nekaj je leglo nad tovarno, tega ni čutila poslej več sanio stara Finžgarica, to je vedela zdaj že vsa tovarna. Prišla je Zorčeva, pletilja iz pletilnice pod njimi, nekaj na hitro poizvedela pri Mici, nato pa prav tako na hitro zginila. Sosedi na desno in na levo od Finžgarice, mlajša iz Zagorja, druga rdečelična in polnega obraza, doma nekje z Bizeljskega, sta bili kakor na trnu, nič več nista strpeli pri strojih. Odšli sta na liodni-k, a se kmalu vrnili z obrazoma, na katerih nista mogli prikriti veselja ... Tudi te dve sta zvedeli, kaj se je pletlo... Finžgaričin stroj je šumel naprej, kup obrobljenega perila na strani ob stroju je rasel. Vse to šušljanje in pošepetavanje — nič ni mogla ujeti, za kaj je šlo — jo je ujezilo. Zakaj tudi ona ne bi smela zvedeti... Ali se to spodobi, to pošepetavanje za njenim hrbtom? Ali si je ona, stara maši-narica, to zaslužila? Očitno je bilo eno — da je mladina nekaj pripravljala, za kar pa ona, stara ženska ni smela zvedeti. Maščevale so se nad njo, starko, ni bilo prvič. A to zaradi tega, ker se je prepirala z njimi, ker jim je upala v obraz zabrusiti, da jim ničesar več ne verjame — ne njim, ne Daši in ne Tonaču... Tonač je bil njen sin in v partizanih kakor Daša... Ob takšnih nataknjenih dnevih jim je Finžgarica vsem skupaj, kar se jih je nabralo okoli nje in jo prepričevalo, odnesla najprej Dašine besede, ki jih je Daša pisala iz hoste, vse, kolikor se jih je spomnila in so ji ležale na duši. »Ali ni Daša takrat poslala glasu: >Ko bo dru-gače, nas stari Kalant ne bo več obmetaval z vlačugami, ne bo nas več zmerjal z babjim ringelšpi-lom!< No, in zdaj je tisto drugače, ali je pa res kaj drugače? Ha, starega ni več na spregled, nismo več v stari fabriki, kjer je špioniral skozi okence na vratih, ko v arestu smo bile, resnica božja je — ali ostal je mladi Kalant... Moj Tonač je prestal tri zime v hostah. Kaj sem tudi sama prestala, polovico me je pobralo! Mladi Kalant pa se je odpravil petinštiridesetega enkrat malo po zvončke, nazaj pa je prišel cel partizan... Takšna je resnica, zdaj pa napravite drugače, če morete ... Naj ■ napravi zdaj Daša drugače, ona, ki je bila zgoraj še pred Tonačem — ob noge je skoraj prišla, sirota! — danes pa dela prav tako za Kalan ta, kakor je delala in kakor smo zmerom delale.< Tako se je je jezila in z njo končala: »To vam bom vedno 'povedala, vi pa me imejte, za kar me hočete. A povem vam, da me vse skupaj boli, tega ve vse skupaj ne čutite... Nikar mi ne kažite meseca v vodi, jaz vidim, Kalanti so se še vselej znašli...« Tako jim je sponašala in zato se je zdaj poše-petavalo za njenim hrbtom. Obrnila se je proti Zagorjanki ter jo zadirčno vprašala: »Kaj pa je? Ali pridejo svati —?< Hotela je še nekaj reči, ali mašinariea pri oknu je zavpila: »Stražo imamo.. .<£ Spustila se je z zaboja in se začudeno zagledala po prostoru. Dekleta so planila proti oknom, za njimi Finžgarica. Pred vrati je stal vojak, okoli vratu je imel obešeno brzostrelko. Širok obraz se je oziral navzgor proti strehi in se razpotegnjeno smejal. Zdaj so se ozrle tja, navzgor proti strehi, tudi ženske. Na balkonu sta stali Eva in Tinca. Razmetali sta zastavo in jo potegnili na drog. Zastava se je spustila z balkona, Tinca pa je zavpila na ves glas, z glavo vrženo na tilnik, kakor da bi hotela zakričati v nebo, nad hišami in tovarnami, nad celim mestom: »Naj živi komunistična partija! Naj živi naša ljudska oblast! Naj živi naša tovarna — naša ITA!« Zenske so zijale v Tinco, kako je kričala, kakor da bi hotela dušo izkričati, a preden so se mogle znajti in kaj poizvedeti, je v tovarni zapela sirena, po šivalnici so se začeli ustavljati stroji, tudi v pletilnici pod njimi je utihnil šum. Finžga-irico je spreletela neka strahotno svetla slutnja. Ustnice na okamenelem obrazu so ji zadrgetale in ko se je potegnila od okna, ji je stare noge malodane spodneslo. Na koncu dvorane, ki se je v sredi iznenada in sama od sebe izpraznila, je zagledala pred vrati skladišča neke tuje moške postave. Moški so bili v naspol partizanskih uniformah, v Dašin obraz, ki se je vrtel med njimi, so se zarezale trde, neizprosne poteze. Z druge strani so vrele v šivalnico pletilje. Zatem se je Daša še vzpela na zaboje, dvignila desnico, skrčeno v pest, visoko nad sebe in zavpila iv tišino, ki je nastala še tisti trenutek nad ženskimi glavami, s trdim in odsekanim glasom': »Tovarišice, ITA je naša...! Prešla je v naše roike, v roke ljudstva .. .!< Bila je vsa izpremenjena, nikakršnega brezskrbnega nasmeha ni bilo več na njej. Ves obraz, je postal kakor ena sama zapoved. »Mi smo delavci,< je povedala nato in nadaljevala, pribijajoče in izprašujoče hkrati, »vi veste, kaj pomeni biti delavec... Mi mo odšli v partizane ... Vi veste, zakaj smo odšli — z našimi kmeti vred... Odšli smo, da bi si priborili našo državo, to je državo delovnega ljudstva... Ta država je. zdaj v naših rokah ... Glejte, zdaj so tudi tovarne v naših, to se pravi v delavčevih rekah .. .< Finžgarica se je zazrla v govornico, dojela vsako besedo, iznenada pa so se ji drhteče ustnice skrčile in okamenele. Poleg moških pred magazinom je zagledala mladega Kalanta. Stal je v plašču, ko-irak ali dva stran od moških v oguljenih suknjah ter se nemirno oziral po dvorani, po delavkah in po govornici. Ves njegov obraz je hotel vzdržati docela vsakdanji videz, vsa njegova drža, z desno nogo za pol koraka pred sabo je hotela pojasniti začudenemu in vzhičenemu svetu po šivalnici, da on, Kalant, ve za vse to, da se strinja z vsem tem. da se dogaja prav za prav z njegovo vednostjo... Prav to pa je Finžgarico hudo motilo... Daša je govorila; zdaj ije krilila tudi z drugo roko, stegovala jo je kakor po navadi visoko nad seboj, v roki, v stisnjeni pesti pa se ji je svetlikal velik šop ključev. Finžgariea je odprla usta ter jih potem pozabila zapreti, vse dotlej, dokler ni Daša končala. »Tovarišice, to je za nas velik dan...! Ta velik dan bo ostal zapisan v zgodovini našega delovnega ljudstva...! Zato me delavke na ta veliki dan obljubljamo« — in Finžgariea je začutila, kako besede, ki so počasi in na glas prihajale iz Daše, dobivajo neko moč in težo, kar veličastno, ter se zalezejo tudi vanjo, ijo dvigajo in jo pretresajo do zadnjega konca žilic — »naši partiji, našemu maršalu ...« Finžgarico je prevzelo, nič več ni vsega razumela. Čutila je, da se je dogodilo nekaj velikega, kakor je to hotela dopovedati govornica, ki je govorila o ljudski oblasti, o srečni domovini srečnih ljudi... in na koncu zaklicala: »Delale boste zase, nič več za profite fabri-kantov!« Za Dašo se je dvignil na zaboje delavec. Razpel ei je kratek in oguljen zimski suknjič, položil skrčeno levico na prša in dvignil desno roko. Začel je: »V našem delavskem življenju, v življenju našega delavskega razreda, delavke, je današnji dan odločilna prelomnica... Nič več nismo sužnji, fa-torike so naše, postali simo ljudje — zavestno delovno ljudstvo!« Razgovoril se je o zavesiti, dolgo ni mogel nehati. Končal pa je z vzklikom skupščini. Najprej mu je odgovorilo z vzklikom nekaj glasov, zatem je vzkliknila vsa dvorana. V Finžgarici je bilo vse narobe. Tesnilo jo je, ne da bi prav vedela, kaj jo tesni in zakaj. Spredaj ob gruči je stal mladi Kalant, sam in kakor da bi ga postavili pod kap. Potem je zaslišala Evin glas, ki je začel nekje za njenim hrbtom brati resolucijo. Eva jo ije prebrala in delavke so zaploskale. Zatem je dvignil roko mladi Kalant. Očitno je postalo, da bo govoril. Daša, na kateri je obstal s pogledom, se je sklonila k delavcu z oguljenim suknjičem, ta pa je samo zmignil z rameni. Mladi Kalant je dvignil roke pred sebe in odprl dlani, da bi spregovoril. Dašin obraz se je napel, tudi z očesom ni trenila. »Delajte tudi za naprej, kakor sem vas učil, kakor smo vas učili.. .< je zaslišala Finžgariea, malo zatem pa še besede, ki si ijih je zapomnila od celega kratkega in nekam zatikajočega Kalantovega nagovora: »Zdaj 'bom tudi jaz stopil v vaš razred, delal 'bom z vami vred .. .< Iznenada pa je mladi Kalant prenehal z govorjenjem, zmanjkalo mu je besed, kakor na pogreb- ščini... V dvorani je nekdo plosknil, enkrat, dvakrat, potem še enkrat, potem pa nič več, da se je zazdelo, kakor da je tisto ploskanje zadušila tišina, ki je legla na dvorano po Kalantovih besedah. To je bila tišina, ki se ije obesila tudi na Dašo. Pognala se je na zaboje, ne da bi vedela, kaj bo rekla. Z zabojev pa je proti vprašujočim očeim, ki so se zazrle vanjo, čakale in terjale, zavpila na ves glas: »A mi bomo delali tako, mi, delavci, kakor nas bo učila naša ljudska oblast, naša partija, naš Tito — ne pa, kakor so nas učili tovarnarji!« Zenske okoli Finžgarice so se zganile, se razgibale in zaploskale, Tinca pa je v prvih vrstah zaklicala: »Naj živi naša partizanka, naša Daša, naš delegat!« Napeta tišina, ki je legla na ženske s Kalan-tovim govorjenjem, ije v hipu skopnela, tudi .i stare Finžgarice se je odvalila tesnoba. Postala je nekam lahka, morala se je prijeti za mašino. Kakor skozi meglo — ali ji je prišlo mokro v oči ali kaj je moralo biti — je- videla šopek nageljnov, ki so ga prinesle delavke in ga izročale Daši. Potem je začelo vse govoriti, okoli nje je postalo iznenada glasnejše in glasnejše. Dekleta so zaščebetala, delavke so začele vzklikata druga drugi, stiskale so si roke, polaščalo se jih je docela noro veselje, kot otrok, ki se jih izpusti iz šole po hudi uri. Odpravljale so se iz dvorane in se smejale. Pred tovarno pa je ena rekla: »Zdaj pa manifestirat, tovarišija!« »In zastave!« je vzkliknila druga. »Rdečo, sindikalno!« Nabrale so se v vrsto in odšle v mesto pod njiiimi. Odpravile so se tja, vkljub dežju, ki je začel pršiti, in vkljub mraku, ki ije začel legati na polja okoli tovarn. Gazile so blatno cesto in se pomikale proti mestu, a Tinca, ki je hitela pred njimi, je visoko dvignila zastavo, kakor se spodobi za njihovo zmago. Prvo, kar je ta večer zavpila, je bilo: »ITA je naša!« Toda še preden so ji mogle ženske odgovoriti, je neka ženska zavpila z glasnim, skoraj nečloveškim glasom: »Naša je!« To je bil vzklik stare FinžgaTice, ki se je ta dan prvič oglasila. Delavke so ijo slišale in vzkliknile za njo, kakor da bi ji pritrdile: »Naša je!« Dekleta so ji napravile prostor in jo nasiloma potegnile medse v sprevod. Tako so potem odšle in znova in znova vzklikale, s staro Finžgarico vred. Pridruževali so se jim sprevodi delavcev in delavk iz tovarn ob poti. Prihajali so z zastavami, z vzkliki in s pesmijo in šili z njimi vred po blatu proti mestu, kijer so se kazale v megli prižgane luči. Spotoma so ves čas vzklikali: »Čigava je TEKSTILNA?« — in si odgovarjali: »Naša jek »Čigava je KOVINA?« »Naša je!« »Čigava je ITA?« Dolg sprevod, raztegnjen že skozi vse mesto, je odgovoril: »Naša je!« Pod zastavo, ki je visela nad Hudnikovo trgovino — na eni strani je stal miličnik, trd in resen, na drugi strani mladinka, vsa nasmejana in mirno, kakor na straži — je nekdo, moški glas, zavpil: »Čigav je Hudnik?« »Naš ije!« so mu odgovorili manifestanti kakor z enim glasom, neki delavec pa je na glas pristavil: »Saj smo mu postavili stražo!« Sprevod je planil v smeh. Bil je smeh, vesel in prešeren, lezel je naprej po manifestantih in se razlezel, dokler se ni oprijel vseh, tudi stare Fin-žgarice. To je bil smeh, ki je oživil vse, sprevod in ulice, vse mesto. Vse je pelo: »Cez gore, polja, po celem svet doni, Slovenija, svobodna in srečna zdaj boš ti.. .< To pesem je pela sredi mladih delavk v sprevodu tudi stara Finžgarica, pela jo ije z vznesenim in že ohripelim glasom, z ustnicami, ki so ji drgetale. Jože Udovič: Dve hrašhi pesmi Venec Trpki brin, ostri brin, okrog srca se md ovij, naj bo opleteno s teboj, za posvečenje, za spomin, naj drhti, naj krvavi, naj sovraži in ihti. Bodi tvoja vonjava z menoj, vonjava kamenitih dolin, 2. Partizanska Skale, gmajna, trnjev grm, vse ožgano kot jaz sam, križev pot, krvav in strm. Jutro, daj moči nogam! Daj moči očem sanjavim, da bi videle vse več, blagoslov rokam krvavim, ki razpenja jih trpeč ranjen človek v nemi jezi sredi žalostne planjave. Glas mu pravi: Globlje sezi in odkrij poti si prave. trpki brin, kraški brin, vejica, položena v spomin na vse tiste, ki nepoznani ležijo z žrtvijo na dlani, trpki brin, dišeči brin, tvoja vonjava naj dehti. v naši zvestobi, ki plapola kot ogenj ognjišča kraškega. jutranjka Šipka jagoda rdeča v vetru puste, mrzle zime je kot rana, vsa skeleča, znamenje za bolečine. A že vre iz prsi črnih njemu, ki po zemlji rije, že mu iz obraza sije, rosa je v očeh srebrnih. Vstani in poljubi kamen, vstani in tesno se strni, sebi svojo zemljo vrni! Noč bo dan in kri bo plamen. Ignac Koprivec: ZAKURILI SMO TABORNI OGENJ Žametne sence visokih smrek kočevskega Roga so se bile že davno zgostile nad barakami baze št. 21. Gost koprenast mrak je zastiral razgled po gozdu, kjer so si partizani čez dan iskali sonca, hoteč ubežati vlagi in hladnemu kamenju. Zmerom toga Ančka — kuharica —, ki ji je spreletel nasmeh nekoliko zabuhli obraz le tedaj, če je lahko lačnemu partizanu postregla, je jela govoriti glasneje. Kobacala je od kotla do kotla na svojih revmatičnih zateklih nogah, mešala polento in golaž ter dajala pomočnikom navodila. Dolgi Tine se je prikazal na pragu barake, kjer so bili administratorji in odseki. Naslonil se je na podboj in s povešenimi ustnicami prisluškoval življenju, ki je plalo tam globoko v dolini. Dve leti ga že ni čutil. Dve leti že ni pil njegove dra-žesti. Le vonj po njem je od časa do časa prineslo v te vlažne hoste, in kak partizan — novinec — je zvečer ob ognju pripovedoval o njem. Četudi življenje v dolini ni bilo takšno, kakršnega si je želel Tine, ga je vendar mikalo doli. Samo pogledal bi rad to življenje, samo s koncem srca začutil. Samo naspal bi se rad v postelji ter posedel za domačo mizo, tako so mu govorile oči. Debelušni Majcen in Marko sta podpirala vsak svojo smreko ter se na glas pogovarjala. Bog si ga vedi, o čem sta govorila! Majcen se je od časa do časa zasmejal s svojim hrupnim, kričavim smehom, kii je zadušil izgovorjene besede. Globoko v dolini, nemara kje pri Toplicah, je zazvonilo. To ni bil kdo ve kako prijeten glas, toda v barakah so mu vendar prisluhnili. »Zdaj mati molze,< je zamišljeno povedal kurir Miha, ki je sedel pred svojim ležiščem. »Pri nas pa otroci ženo šele živino s paše,« mu je odgovoril s prepričevalnim poudarkom Tone iz zaščitnega bataljona. »Mi smo nekoliko bolj proti zahodni strani, veš,« je še pojasnil. Bil je iz Loške doline, orii drugi pa nekje iz Uršnih sel. V baraki angleškega majorja Jolmesa je že brlela luč. Major je stal na pragu ter mirno gledal v tisto smer, od koder je prihajalo zvonjenje. Nemara je užival te drhteče glasove, nemara pa je razmišljal o sili ideje, ki je napolnila te hoste s puntarji in bojevniki za svobodo, ki je pregnetla ljudi do take mere, da so zapustili domove ter se odločili, da ne odlože orožja, dokler ne osvobode domovine. Major Johnes je rad razmišljal. »Večerja je pripravljena!« je nekdo zaklical. Po barakah so začeli ljudje rožljati z žlicami in porcijami. Najboljši jedci so že sedeli za mizami in pihali v kadečo se večerjo. Kdor je pojedel hitro, je lahiko računal na dodatek. Iz vseh barak, ki so bile raztresene po hosti, so prihajali h kuhinji ljudje. Taborišče je zašumelo izven barak, življenje se je preneslo pod smrečje. Še celo v baraki kulturnikov se je vrvenje umirilo. Niko je prestal s svojimi zbadanji, Kajuh je nehal zabavljati čez štabno intendanco in ni vlačil več po zobeh skopega Povha. Nada je prilezla izpod strehe, kjer sta si z Brino napravili ležišče, da bi bili zavarovani pred smrčanjem v baraki. Bor je le še rahlo momljal, sršel z očmi ter se obračal na enonadstropni prični, s svojim večnim jadikovanjem pa je utihnil celo Milu tim. Ko je bila večerja končana, so se prebivalci baze razgubili po hosti. Smukali so listje z redkih bukev in igličevje s smrečja. S tem so si snažili sklede, zakaj vode na bazi ni bilo. Kadar je padal dež, je bilo mogoče skledo in žlico oprati, navadno pa je zadoščalo, če jo je človek obliznil, obrisal s smrečjem ali pa jo podrgnil ob hlače. Stemnilo se je. Zadnja ptica je utihnila in hosta se je zagrnila v mir. Le tu in tam je zabrnela med smrekami kaka somračnica, ki se je prestrašeno zaganjala v mogočna debla. V barakah je ponekod šklepetal pisalni stroj; ob poti v dolino je komandir straže zamenjaval svoje moštvo. Tedaj pa je pred kuhinjsko barako zaprasketalo. Kup isker je planil pod krone smrek, naglo rastoči plamen je pričel osvetljevati barako. Ogenj je v nekaj hipih visoko vzplapolal. Bilo je. kot da se poljublja z milijoni zvezd, ki so mežikaje brlele na nebu, sklonjenim nizko nad smrečje. Zdaj je taborišče vzdrhtelo. Kurirji, stražarji, kuharji, člani odsekov, vsi so zapuščali barake ter vreli k ognju. Pri ognju so bile za vsakega partizana najlepše ure dneva. Narava je zaspala in zvonjenje po dolini se je poleglo. Tu pri ognju je skoraj zmerom kdo govoril. Tu je bila navadno tudi politična ura, včasih pa je celo kdo pripovedoval svoje doživljaje. Po govoru se je pričel zabavni del s petjem in šalami, včasih pa se je kdo raznežil im je obujal na glas spomine na dom. Takrat so se poslušalci čudno zamislili in kmalu zapustili ogenj. Tega večera bi moral govoriti Tomaž. Kadar je pripovedoval pri ognju on, ni niliče ostal v baraki. Njegovo pripovedovanje so poslušali celo tisti šaljivci, ki so kot mehurček trepetali med ljudmi, če je bilo treba tišine in ki so z miganjem obraza dajali izraza svoji nemirni duši, ako niso smeli čebljati. Okrog ognja je postalo živahno. Od barake kulturnikov so zadihali v temo nežni glasovi Trentar-jeve harmonike, gori od stražarskih šotorov pa so partizani k ognju grede peli. V nekaj minutah je bila vsa baza pri ognju. Kiauta je pridigoval, Bor je igral Hitlerja, Niko je pripovedoval dekletom smešnice, Trentar pa je slonel na smreki. Njegova harmonika je zdaj vriskala, kakor da bi jo vroči plamen tabornega ognja razgrel. Regljanje težkih strojnic nekje s kočevske strani se je spajalo s tem vrvenjem. Zareg-ljalo je vsakih deset minut. Streljali so Italijani. Čepeli so prestrašeno v svojih postojankah ter iz strahu ropotali v noč. Prišel je Tomaž, sedel na svoj parobek, ki je bil na majhni vzpetini, im vse je utihnilo. Dokler je govoril, je bilo slišati le prasketanje ognja in škrtanje premikajočih se ogorkov. Iz doline se je tu pa tam zaslišal osamel krik, včasih pa je globoko doli kdo koga poklical. Tu in tam je strojnica drzno zalajala. Partizanske brigade so 'hodile po vaseh. Tiščale so sovražnika v utrjene postojanke iter ga v njih napadale. Če so Lahi iz Novega mesta brigado izvohali, so začeli nanijo žgati z artilerijo. Sredi noči so včasih zagrmeli topovi in partizani so vedeli, da sovražnik strelja iz strahu, brez vsakega cilja. Taborni ogenj je dogoreval. Med govorjenjem Tomaža so bili kurjači nanj pozabili, zdaj pa so hiteli nakladati na tlečo žerjavico polena in dračje. Pripovedovanje je bilo končano in Viktor je zbral svoje pevce. Viktor je rad pel take pesmi, kjer je njegov lepi glas prišel do veljave. Imel je otožne, (zamišljene oči, družbe ni ljubil, pel pa je rad takole ob tabornem ognju in na mitingih. Belogardisti so mu umorili očeta in mater, dom pa zažgali. Ko so se partizani pogovarjali, kako pojdejo po končani vojni domov, je Viktor navadno molče odšel. Sedel je na kak štor v bosti in zaril glavo med dilami. Petje je tonilo v gostem smrečju. Zgubljalo se (je v kotanjah in med kamenjem, kakor da bi ga 'Vlaga vpijala. Ob ognju so dolgo peli, nato pa se je oglasila spet Trentarjeva harmonika. Zdaj so bili njeni glasovi že nekam otožni. Pritajeno so trepetali v kronah smrek in med sivkastim dimom, ki se je dvigal z ognjišča. »Tale je pa zmerom nekam zamišljen,« je šepnila kuharica svojemu pomočniku im pokazala z obrazom na Trentarja. »Treba bo nekaj storiti,« je čez čas pripomnila. Bila je mnenja, da je Trentarjeva otožnost posledica napak v kuhinji. Za Ančko je bila pač kuhinja središče življenja. Čeprav je imela dobro srce, ni razumela, da utegne imeti človek težave, ki ne izvirajo od prehrane. Med smrekami se je nekaj zganilo. Za Trentar-ijem se je izluščila iz mraka bleda senca ter se mu ustavila za hrbtom. Harmonika je zaživela krepkeje. Glasovi, ki jih je dramil v nji Trentar, so Lenart Baloh: ODJEKNILI SO STRELI... •v Nekje za obronki Gorjancev se je začelo po malem svetlikati. V dolini ob Savi so se polagoma vzdigovale megle, ki so izginjale v jasnem pomladnem jutru. V bajti pod vasjo je zapel petelin, sredi vasi se je oglasil drugi, nekje prav daleč še tretji. Kmalu za 'tem je v vaškem zvoniku odbilo štiri. Vsa vas je še spala... Od Brežic sem, proti Pestači vasi, se je začelo na cesti brnenje avtomobilov, ki je vse bolj in bolj naraščalo in se bližalo. Izza ovinka sta iz megle privozila dva zaprta švabska kamiona, ki ju je spremljalo šest z brzostrelkami oboroženih motoristov. Kamiona sta vozila skozi vas. Ljudje, ki jih je prebudilo iz jutranjega sna brnenje motorjev, postajali vse bolj sproščeni. Nenadoma pa je iz zraka — od 'tam, kjer se je bleda senca ustavila — zadihalo nekaj nežnega, toplega. Partizani pri ognju so prisluhnili. Začeli so vstajati, da bi videli, od kod se širijo ti opojni glasovi. Ogenj je vzplapolal z novo silo in osvetlil ho-sto. Harmonika se je rahlo smejala. Gozd se je polnil s petjem, ki je bilo za partizanska ušesa tako nenavadno, tako nevsakdanje. Mnogi takšnega petja še niso slišali, toda vplivalo je nanje kot vino. Tisti borci, ki so bili najdlje v partizanih, so se hoteli pririniti najbliže k pevcu. Plameni je segel s svojini svitom Trentarju za hrbet ter osvetlil pevca. »Tista iz gledališča je, ki je prišla pred nekaj dnevi,« je šepetal kurir radovednim partizanom. Naslonjena na smreko je Nada pela tar se smehljala. Prvikrat, kar je prišla na bazo, je nocoj pela. Bala se je, da bi njena pesem toliko časa v hosti živečih borcev ne zagrabila, da bi jo odklonili, zdaj so se ji pa lica smejala, ko je videla, kako so se jim srca razgorela. Umolknila je in partizani so jo potegnili k ognju. Vsak jo je hotel videti, vsak ji je hotel reči kaj dobrega. Tega večera so bili partizani dolgo pri ognju in Nada jim je morala peti. Zdaj so Viktorjevi pevci zgubili pomen. Gnetli so se okrog Nade ter strmeli v njena usta, kakor da bi ne verjeli, da ima lahko človek tak glas. »Če bi mi kdo tako prepeval, pa bi jurišal na samo Ljubljano,« je izjavil Tone svojemu sosedu ter se pretegnil. Bakreni sij tabornega ognja je odslej obsijaval Nado večer za večerom, ko je stala na trhlem štoru in pela v šelesteče vrhove smrek, ki so se zgrnili kot zavesa in zakrili zvezde. Zdaj so partizani hoteli zakuriti taborni ogenj zgodaj, ko še ni bilo noči. Če je kdo srečal Nado podnevi, jo je po navadi vprašal: »Ali boš zvečer spet pela?« so strahoma vstajali in za zastrtimi okni oprezali na cesto, od koder so culi ropot vozil. Saj ni bilo prvič, da so privozili kamioni že v zgodnjih urah v vas. Gorje si ga bodi, pri kateri hiši so se ustavili! Od tam so odpeljali po navadi vso družino, o kateri potem ni bilo slišati nič več. Toda danes se kamioni niso ustavili v vasi. Nadaljevali so vožnjo proti Dobravskemu gozdu in šele tile pred njim so se ustavili. S kamionov so izskočili nemški vojaki. Bilo jih je okoli dvajset. Vsi mrkih obrazov, s šlemi na glavi, so držali puške pripravljene na strel. Obstopili so kamion, iz katerega ni še nihče izstopil. Visok Švaba je odpel plahto na zadnjem koncu kamiona. Tedaj pa se je v notranjosti avtomobila nekdo zadrl po nemško: »Marsch hinaus!« Na kamionu se je začulo prestopanje nog. Čez čas se je iz njega opotekel človek, lovil nekaj trenutkov na robu kamiona ravnotežje, nato pa je padel preko njega na tla, z obrazom v blato. Nemci so se divje zakrohotali. Pljuvali so po gmoti, ki je ležala pred njimi na tleh in jo brcali. Mlad fant, kakih štiriindvajsetih let, je ležal še vedno na tleh in se mučil, da bi vstal. Ni mu uspelo, ker je imel roke zvezane na hrbtu. Le še bolj se je povaljal v blatu, da ga je imel celo v ustih. Še šest jih je opotekajoče padlo s kamiona, med njimi tudi ženska. Za njimi pa sta izskočila še dva švabska vojaka. Surovo so dvignili v blatu ležeče jetnike, ki so jim odvezali roke ter jih zvezali po dva in dva, tako da so imeli eno roko prosto. Le vse tri brate so zvezali skupaj. V proste roke so jim potisnili krampe in lopate. Tedaj so se postavili vojaki n;j' vsako stran jetnikov ‘in ko jim je star, surov ober-lajtnant prikimal z glavo, so jih odgnali v notranjost gozda. Stane in Marija sta šla prva. Oba sta molčala. Marija je premišljevala o svojih starših, ki so gotovo v skrbeli zaradi nje, saj je že pred štirinajstimi dnevi odšla z doma din ni niti povedala, kam gre. Niso je spraševali, ker so vedeli, da ima zveze s partizani im da dela zanje. Od njenega dela je ne hi pregovorili. Odšla je iz Celja brez slovesa. Takrat je bila odšla v Posavje. V Krškem je še od prej poznala fainte, ko so hodili skupaj v meščansko šolo. Po končani šoli je odšla na učiteljišče in ko ga je dovršila, je bila nameščena kot učiteljica v Celju. Ko pa je izglodalo, da bo izbruhnila tudi pri nas vojma, je vzela k sebi še svoje starše. Že v mladosti je čutila na svoji koži zatiranje in krivico; bila je hči revnih kmetov in kot taka je bila marsikje nezaželena. Pa tudi za službo se je morala dolgo boriti preden so jo sprejeli. Upala je vedno, da morajo priti boljši časi, ko bo tudi ona enakovredna z dTUgimi. Še bolj jo je zadelo, ko je okupator preplavil domovino.' Iskala je rešitev iz svojega malodušja. Ko je slišala, da je začel tleti po vsej domovini ogenj upora, je poiskala zvezo s partizani in se jim pridružila. Dali so ji nalogo: pošiljala je fante v partizanske vrste. Tudi v Krškenl ji je uspelo zbrati skupino fantov, svojih nekdanjih sošolcev, ki jih je pripravljala za borbo. Fantje so jo razumeli, vedeli so, da mora biti okupator potolčen, toda tudi to so vedeli, da bo potrebna še huda borba. Marija jim je vlivala pogum, zato so jo imeli radi. Pa tudi Marija je bila z njimi zadovoljna. Toda plačani okupatorjevi hlapci so jo zasačili pri delu. Podlo so jo izdali — in z njo tudi njene »drage fante«, kakor jih je v prisrčnem tovarištvu večkrat imenovala. Prijeli in zaprli so vso skupino. V zaporih so jih pretepali in mučili na vse načine, toda izdajalca ni bilo med njimi. Nihče od njih ni povedal pri zaslišanju več, kakor so Nemci že itak vedeli. Danes pa so jih že zgodaj naložili na kamione in odpeljali. Kam — tega jim niso povedali. Pa tudi ni bilo potrebno. Vedeli so, da je to njih zadnja pot. Od okupatorja niso pričakovali usmiljenja. Pa tudi na to zadnjo pot so šli z dvignjenimi glavami in brez strahu. Marija se je ozrla na Staneta. »0 čem premišljuješ?« ga je poltdho vprašala. »Kaj naj bi premišljeval? Le predstavljam si, ko bodo nje enkrat takole vodili. In ta dan mora priti. Mora! Žrtve ne smejo biti zaman. Le škoda, da tega ne bom dočakal. Jeza me grabi, če pomislim, da bo že čez nekaj minut vse končano. Koliko bi še lahko koristil domovini! Prekleti__________ Toda takrat, ko...« »Ruhig!« ga je prekinil v njegovi razvnetosti Švaba in ga udaril s puškinim kopitom v prsi. Stane je stisnil zobe in molčal. Na jasi sredi gozda so obstali. Vojaki so obstopili jetnike v obliki kroga. Določili so jim mesto in morali so si kopati svoj lastni grob. Zamolklo so padali udarci krampov in jama pred njimi se je vse bolj in bolj večala. »Hudiči!« je stisnil zobe Jože. »Tudi vi boste še enkrat kopali!« je siknit skozi zobe Marjan. Le Marija ni kopala, stala je ob strani. »Fantje, zapojmo!« je zakričala. »Naj vedo, kako umirajo Slovenci!« Fantje so dvignili glave, nemo so se spogledali in iz ust se jim je zdajci izlila pesem, pesem borbe, pesem svobode, pesem bodočnosti... »Vstanite, v suženjstvu zakleti, zatirani človeški rod ...« Nemci so ostrmeli. Kaj takega niso pričakovali, zato so obstali ko vkopani. Naenkrat pa so se besno pognali na jetnike, jih tolkli s puškami in bili s pestmi. Privezali so jih ob drevesa in jim zavezali oči. Postavili so se v vrsto, kakih dvajset metrov od jetnikov. Napolnili so puške. »Fantje! Umiramo za svobodo domovine!« se je prva oglasila Marija. »Naj živi svobodna Jugoslavija!« so zaklicali vsa enoglasno. »Smrt nemškemu okupatorju!« Nemci so dvignili puške. Oberlajtnant je zakričal rezko: »Feuer!« »Za svobodo! Za domovino! Za Partijo!« Odjeknili so streli... Njih odmev se je razlil po gozdu, razlil se je vse do Gorjancev in še preko njih v Belo krajino. Ta odmev so čuli borci v Kozjanskih hribih, čuli so ga na Notranjskem. Tudi Gorenjska in Štajerska ga je čula. Prodrl je v sleherno slovensko hišo. Še prek meja Slovenije so ga čuli. Ni bil to več samo odmev iz Dobravskega gozda — to je bil odmev iz Kragujevca, Beograda, Ljubljane, Maribora, ki se je združil v en sam grmeč odmev, ki je klical po maščevanju. Oglasila se je puška nad Kozjem in padali so Nemci. Oglasila se je v Ložu — Italijani so padali. Vse bolj in bolj so se oglašale puške in okupator je strmel. Sonce z vzhoda se je vse bolj in bolj dvigalo. In ko so počile puške vse Jugoslavije v pozdrav bratom Rusom, je stalo sonce sredi neba in zasijal je nov, srečnejši dan ... Idila V nedeljsko popoldne oddiha pred kaščo sedita možaka in drenovi pipi kadita ... Oktobrsko sonce prek tihih ozar razliva rumeni, zbledeli svoj žar; le včasih še vrana zakraka — a kaj jima ptiči so mar? Predali so polni ječmena, pšenice. Senice so zvrhane, polni stelnjaki. Na mizi prebele rezine potice, — a v kleti šume polovnjaki... V rumeni dremotici dan dogoreva. Za oknom samotno, sanjavo deklč otožno ljubezensko pesem prepeva ... Moža pa sedita in pipi kadita, v tančice prozorne ovita. Kaj mar jima mrak in večerne temš, kaj mar jima zbegane misli! — Predali so polni, nabite so svisld in v bečvi leseni se jabolčnik pšni. Ada Škerl: Astre Ko večer na tvoja okna sence riše in v sivino pozaspijo zidi, grem počasi mimo duri tvoje hiše. Prav počasi. Nihče me ne vidi. Kot da me pozna, se roža k meni sklanja — tista veš, ki sredi okna rase. — Zrak mehak je od mušic in muh kramlj Nate mislim. Tam pozabim nase. Ko večer na tvoja okna sence riše in v sivino pozaspijo zidi, grem počasi mimo duri tvoje hiše z eno samo željo: >Pridi, pridi!« Čudotvorni rod Nasipi sivi med gorami, mostovi rdeči nad vodami... Po cestah, potih, vsepovsod tu hodi čudotvorni rod. Ne, ni za sanjske mu gradove v dozdevnih zarjah nad oblaki. Po zemlji mu pojo koraki. Skoz ozke rudokopne rove strmi v neslutene zaklade. Za njim čez reke, skalne sklade drvijo prvi, rdeči vlaki. Tu sveti zarja sinja, bajna. Pokrajina — velika tajna: v osrčju njenem od povsod se zbira čudotvorni rod. Kot s težko palico čarobno na mah razblini noč. tegobno. V snu kamen izpreminja v cvet in v srcu nosi sončen svet. (Šamac—Sarajevo, julija 1947.) Dušan Željeznov: Odsvit s proge I Molčijo polja, logi, hribi in nebo... Jutranja zvezda migotaje ugaša. Od daleč veter sem prinaša toplote vonj. Vsi čutimo, da je lepo. Stojimo in visoko dvigamo lopate, kjer sonce prve upira žarke zlate, ja. da se lij6 in tolčejo med sabo prepletaje. In že gremo. In veter lase maje. V daljavah zarja. Stopim na nasip. In zdi se mi, ko da sem zdaj, ta hip, razumel sebe, tebe, vse, o brat. Zdaj delajmo! Na nebu dan je zlat. Odsvit s proge II V noč samevajo vrbe in luna počiva na njih. Hribi okrog so ko grbe neznanih gigantov ... Večer je tih .... 0, ti giganti se zde, ko da pošastno leže po tleh in čuvajo zase zaklad, ko da sanjajo težke sanje. Mi smo to noč prižgali luči in s krampi zarezali vanje, ko da hočemo iztrgati njihov zaklad, zaklad, ki v globinah skrit leži... Wanda Wasiljewska: ZIMZELEN gele v trenutku, ko je mož v sivem plašču postavil na hodnik enega izmed svežnjev, ki jih je s težavo vlekel, in se vzravnal, je Peter spoznal, zakaj se mu je zdel tako znan njigov široki hrbet in neko posebno obračanje glave, ki ga ni mogoče posnemati. »Doktor.. .« »Kaj? Kdo pa je? Kdo?« Kratkovidne oči so brez pomoči blodile po obrazih lij,udi, nagnečenih na hodniku vagona. Ščipalnik mu je zdrsel z medočja in zdravnik, ki ga je hotel ujeti, je izpustil iz rok drugi sveženj. Končno si je nataknil ščipalnik postrani na nos. In šele tedaj 'je opazil tistega, ki ga je bil ogovoril. »Pjotr Pavlovič! Ni mogoče, Pjotr Pavlovič! Kar sem, kar sem, tu v temle kupeju imam prostor ... Samo trenutek prosim, te-le stvari moram spraviti v kupe...« se je podvizal in pobral sveženj, pa mu je ščipalnik zopet zdrsnil z nosu. »Takoj, takoj, dovolite, da vam pomagam,« se je ponudil Pjotr in s težavo potisnil prste pod prepleteno, kosmato vrvico. — »Čemu pa nosite toliko prtljage s seboj, doktor?« »Ne, ne, nikar se ne trudite. Saj prtljaga ni moja... Takoj bo vse v redu... Kje pa je to dekle? Pravkar je bila tu! Kaj naj zdaj storim?« »Tu sem, tu. 0, tale tovariš mi bo pomagal. Semle, na polico, prosim.« Nekdo je poprijel prtljago, zdravnik pa je nekaj časa stal in sam ni vedel, kaj naj bi storil. »Pjotr Pavlovič... To je presenečenje! Vidite, kaj vse se pripeti človeku! Kar semle, tu je moj kupe...« Toda zdravnik je zgrešil vrata in zbegan, v zadregi se je nerodno iynaknil. »Morda pa je tale?« Karbitovke šumno gorijo, okoli njih se nočni metulji podijo in si ožigajo krila. Fantje s samokolnicami škripajoč drvijo, pod krampi seseda se žolta plast ila ... Hej, poglejte v nebo! Vsi se ozremo kot ukopani. Tisoče zvezd nam smehlja se ljubo in nad nami veličastno jo reže komet. Velik, sijajen, plavkast komet. Pogledam na uro. Polnoči. In za njim je dolga, dolga sinja sled... / »Da, da, ta bo pravi... Samo to dekle .. .< »No, doktor, kaj pa imate s tem dekletom!« »Bežite no, Pjotr Pavlovič, kaj pa mislite! Ubožica, tako velike svežnje ima: malo je manjkalo, da ni ostala na kolodvoru. Svežnji so težki, gneča pa taka, da se bog usmili... Toda prostor se bo že našel, nič ne de, tudi vi boste lahko sedeli... Moj tovariš,« ga je predstavil zdravnik nekim ljudem, iki jih Pjotr v oblakih sivegi dima prvi hip ni mogel razločiti. »Odmakni se malo, Frosja. Sonečka, daj no že mir! Tovariš bi rad sedel,« se je sočutno oglasil ženski glas. Pjotr je sedel kraj zdravnika in se stisnil med njegovo ramo in starko, ki si je zaman prizadevala, da bi potisnila pod klop košaro i živili. »Oj, babica, na oni strani se pa vidi gozd! Častna pionirska beseda, gozd! Pogledat grem...« »Ne obračaj se, Sonja, sicer te bo vrgel sprevodnik iz vlaka,« je zastokala starka in si obrisala z robcem rdeč obraz. »Ne bo me vrgel ne. Saj hodijo tudi drugi, p« - jih ne vrže iz vagona,« je ugovarjala deklica. Zlezla je čez noge sedečih potnikov in naslonila pri tem v marmelado pomočene roke na Pjotrova kolena. »Oh, s tem otrokom je pa res križ!« je potožila babica brez pomoči. Toda zdravnik jo je brž potolažil: »Nič ne de, nič n^ de, naj malo poskače, otrok vendar ne more tako dolgo mirno sedeti.« »Tako nepričakovano srečanje, doktor!« je rekel Pjotr hitro, videč, da je postal starkin obraz živahen in da napoveduje blesk njenih oči dolgo pripovedovanje o tem, kam in zakaj se pelje. »Vstopiš v vlak in iznenada — kdo? Aleksander Ilarionovič! Vedno se srečava nekako nepričakovano: v vlaku, na ulici... Toda dolgo se že nisva videla ...« »Da, da, mnogo časa je že minilo... Čakajte no, kako dolgo se že nisva videla? Eno leto ali 'Pa še več. No, seveda, kaj pa govorim? Saj sva se srečala zadnjikrat v Moskvi, bilo je še med vojno...« »Da, da... In iznenada — doktor, z njim pa dekle,« se je zasmejal Pjotr. Zdravnik je zamahnil z roko: »Bežite no, bežite no, Pjotr Pavlovič, kaj pa govorite! Kar pa se tiče dekleta...« ŠčipaJnik mu je zopet zdrsnil z nosa in brezuspešno ga je iskal po kolenih. Obvisel mu je na gumbu na telovniku in Pjotr ga je snel z njega. »No, vidite, vedno je tako... Kar naprej imam •take sitnosti. Hotel sem kupiti naočnike ...« »Ne, bog ne daj, naočnikov pa že ne! Po tem ščipalniku, ki se nikakor noče držati vašega nosu, bi vas spoznal ne samo čez leto dni, marveč tudi čez sto let. Samo ščipalnik, doktor, samo ščipalnik! Naočniki bi napravili iz vas drugega človeka,« se je zasmejal Pjotr, ganjeno pogledujoč zaskrbljeni, brez ščipalnika ves nesrečni obraz svojega soseda, — »Spominjam se, kako ga je iskala v bolnici sestra Helena ...« »In vedno ga je našla! Včasih sem mislil, da se je vdrl v zemljo, pa ga je vedno takoj našla! »Sestra Helena ... Kaj neki počne zdaj ?« »Omožila se je, kaj neki! In še vedno dela seveda v bolnici.« Umolknila sta. Pjotr je nenadoma začutil, da se z zadovoljstvom spominja bolnice. Dnevi, ki jih je preživel v nji, so izgubili svoj strašni’ smisel, trpljenje je obledelo; v spominu so ostale samo ljubke, zabavne malenkosti, prijazni ljudje, krasna pomlad za širokimi okni, v katerih so bile eksplozije razbile vsa okna. Majhna bolnica za fronto se je zdela, gledana za nekaj let nazaj, belo pristanišče, zavetišče dobrih ljudi, mehkih rok, razumevajočih smehljajev. Tembolj, ker ga po nogi z zaceljeno rano ni več trgalo, celo pred dežjjem ne, in ker kar verjeti ni mogel, da je moral zaradi ■nje nekoč dolgo ležati na bolniški postelji. Zavetišče dobrote. Da, to je bilo tisto ozko iz opeke zgrajeno poslopje. In predvsem po zaslugi ■szdravnika, ki je znal kljub svoji raztresenosti vse organizirati, vse dobiti izpod zemlje in, kar je bilo glavno — znal je dajati delu neko posebno smer, tisto, ki je prehajala tudi na osebje in ranjence: globoko mirno, bratsko razpoloženje, polno vere, da bo vse dobro, da mora biti dobro in da trpljenje v življenju ni najbolj nepremagljivo, da se trpljenje umakne človeškemu znanju, človeški volji, človeški dobroti. »Razgled je skoraj prav tak kakor ,tam‘,<< je pripomnil Pjotr zroč skozi okno, za katerim so se razprostirali neskončni travniki in se združevali na obzorju z raztrgano, kosmato črto gozda. »Saj res, prav pravite,« se je razveselil zdravnik in izbuljil svoje okrogle oči za stekli ščipalnika. Seveda, zdravnik skozi motno okno ničesar ni videl, toda razumel je takoj, kaj je mislil Pjotr s svojim »tam«. Zunaj se je počasi temnilo. Babica je privlekla iz košare steklenico in začela skrbno krojiti raz- posajena otroka, brizgajoč sosedom mleko na noge, potem pa je dolgo spravljala otroka spat, sama zaspana mnogo bolj kakor onadva. Nagnečeni vagon je ljudi kar nekam vsesal. Vsi so dobili mesto in se zategljivo zdehajoč spravljali spat. Pogovori so utihnili; starka je začela 'kmalu žvižgati skozi nos; kraj nje sta legli na klop obe deklici. Drugi potniki, ki so ves dan dremali, so zlezli na gornje police in Iznenada se je zazdelo, kakor da sta zdravnik in Pjotr sama v kupeju. Pjotr se je pomaknil k oknu in pritisnil lice na hladno steklo. Izza temnega gozda je vzhajal ozek lunin krajec in njen svit je razlil v temni noči, ki je legla na zemljo, srebrn-kast blesk po rečici vzdolž železniškega nasipa. Mak je sopihal in drvel po tirih, toda tam, za oknom, je vladala taka nepopisna tišina, kakor da je ves svet otrpnil v hladni, negibni mesečini. Da, okolica je bila podobna »tisti«, čeprav je bila »tista« daleč — po prostoru in po času. Najbolj po času. Pjotr kar verjeti ni mogel, da tisto majhno, iz bombami razdejano mestece še vedno živi — v vencu zelenih, kodravih in senčnatih gozdov, v obroču travnikov, pestrih od rož, v polkrogu reke, tekoče v krasnih vijugah po ravninah, ob vznožju položnih hribov. In da je tam v tistem rdečem poslopju najbrž še vedno bolnica... Da, saj ije bila okrajna bolnica, navadna bolnica za navadne bolnike, v katerih so ležali ranjenci samo začasno. Zdravniku so očividno rojile po glavi enake misli, kajti ko je Pjotr spregovoril, se je takoj odzval v skladu z njegovimi spomini. Kako lahko in hkrati težko se je spominjati tistih ljudi ■— mnogih izmed njih ni bilo več med živimi — in tistih dogodkov, ki so se zdeli zdaj skoraj neverjetni, tistih časov — burnih, strašnih in velikih. Govorila sta polglasno, da bi ne motila spečih sopotnikov. Otroka sta se v spanju premetavala, z gornjih polic se je razlegalo zmagoslavno hropenje, ki niti za trenutek ni ponehalo. Sključeni na kov-čegih so spali ljudje tudi na hodniku. Luči pod stropom so ugasnile in mesečina je legla ko ledene lise na roke in obraze spečih potnikov. »Pogum... Pogum je različen.« »Različen?« se je začudil Pjotr. Zdravnik se je nemirno premaknil na klopi. »Prav to mislim... Vi, Pjotr, ste se mi smejali, ko sem nesel te stvari. No, po pravici povedano, to sem storil zaradi nekega dekleta... Zaradi dekleta od tam, iz bolnice ...« Za hip ije umolknil in si z robcem obrisal ščipalnik, čeprav v polmraku, zalitem z mesečino, ničesar ni videl. »Vas takrat menda ni bilo več v bolnici... Seveda, vi ste se bili že odpeljali na fronto. Bilo je pozneje. V bolnici je ležal fant, poročnik, če se ne motim ... Brezupna stvar, že v začetku je bila brezupna. Prikupljiv fant je bil. Še tak otrok, da je bilo naravnost čudno, da je bil vojak in da je bil ranjen. Načitan je bil, zelo načitan... Sestra Helena sama ni več vedela, kje bi dobivala knjige zanj. Črtal je vse, prav vse. Če pa ni imel knjig, je sitnaril. No in tako je tekala za knjigami in jih iskala, dobri ljudje pa so jih prinašali kakor vedno.« >Da, spominjam se, v bolnico je prihajala neka inženirka, ki je tudi meni nosila knjige.« »Da, da, prinašali so ijih. Mali pa je črtal. Rad se je prerekal. Imel je svoje nazore. Zvečer, ko sem imel nekaj prostega časa, sem hodil k njemu in pogovarjala sva se o prečrtanih knjigah.« »Kaj pa dekle?« »Kaj je bilo z dekletom? Nekega lepega dne je dekle prispelo. Fant ime niti vprašal ni, ni se posvetoval z menoj, kar pisal ji je in prispela je. Nič posebnega ni bilo na nji. Svetlolasa, !z, zavihanim noskom. Navadno dekle kakor tisoč drugih. Morda strojepiska, morda blagajničarka. Sam ne vem. Dekle pač. Meni ni ničesar povedala. Greni po hodniku in iznenada mi pride nasproti dekle z zavihanim noskom. Gobček odločen, peščice stisnjene. Gre naravnost proti meni in zdi se, da me /hoče s tistimi peščicami... Obrvi namrščene, na obrazku divja bojevitost, obrazek pa okrogel, otroški ... Bila sta mlada, in to je slabo, da sta bila tako čudovito mlada. Kakor da trpljenje sploh ni bilo namenjeno njima... me razumete? Kakor da ga zanju ni, kakor da ne moreta imeti z nijim nobenega opravka.« »Da...« »No torej. Dvigne zavihani nosek in s tako srditostjo, ko da sem njen največji sovražnik, še-ipetaje, čeprav je bila njegova soba na drugem koncu hodnika... no, seveda, Mia je tista vogalna soba, pomnite, z dvema oknoma?« »Pomnim, tam je ležal moj tovariš, ranjen v glavo.« »Ranjen v glavo?« se je zamislil zdravnik. — »Ah, da seveda, operacija se je posrečila, operirali smo ga med letalskim napadom... Bil je dolgin, črn, kapitan ali major, če se ne motim ...« »Major. No, spornim imate pa res dober, doktor!« »Da, vse mi ostane v spominu... Zdi se mi, da se spominjam vseh, 'tistih, ki se mi je posrečilo rešiti jih, in onih, ki jih nisem mogel rešiti...« »Kaj pa je bilo iz dekletom?« je presekal Pijotr molk, ki je bil nastal za trenutek. »Z dekletom? Torej tako je bilo... Peščice stisnjene in tisti zavihani nosek... In veste, s tako glasnim, prebadajočim šepetom mi pravi: .Doktor, kaj je z njim? Povejte mi takoj, nemudoma, nobenih laži, nobenih rahločutnosti, zahtevam, da mi nemudoma poveste, kaj (je z. njim!* Nemudoma ji nisem mogel povedati, saj nikoli ne veš, kako bo človek sprejel udarec. Zato sem ji rekel, naj pride k meni v kabinet. Tako zveneče se je imenovala moja sobica pri vhodu: kabinet. Upira se. Ne, nikamor ne bo hodila. Zvedeti mora tu, takoj, nemudoma. Prišla je sestra Helena in jo mekako pregovorila. Obrvi namrščene, kar čudno je, da more biti tako svetlolaso in svetlooko bitje tako srdito. In — kaj, pa kaj? Zelo neroden položaj. Nihče me ni opozoril, kar na lepem ti pride. Ne vem, kdo jo je pustil naravnost v nijegovo sobo. Začnem od daleč, po ovinkih, o njegovi roki. Ona pa me gleda srepo kakor preiskovalni sodnik zločinca. Posluša, meni pa se kar roke tresejo od njenega pogleda. Morda zato, ker je itako mlada, ker sta oba tako mlada... No torej, govorim ji o roki. Ona pa ti zacepeta z nogo! ,Nobenih laži ni treba, roka me ne žarnima! Zahtevam, vedeti hočem, kaj je z njim?4 In prav od blizu mi pogleda v oči: oh, tiste surove modre oči! ,Nemudoma hočem vedeti, od česa umira.1« »Kaj pa on?« je vprašal Pjotr, ki ni razumel vsega. — >Kaj ima pri tem opraviti roka?« »Veste, stvar je bila drugačna. Fantič je bil Tanjen v roko. Rana se je lepo celila in je bil zelo vesel. Pri vsakem prevezovanju je s ponosom gledal na svojo roiko, kakor da bi bila celitev rane njegova velika zasluga, njegov lasten izum.« »Kaj pa se je zgodilo?« »Veste, Pjotr Pavlovič, prav v tem grmu tiči zajec... Rana na roki se je celila, toda to ni imelo nobenega, prav nobenega pomena ... Šlo ni za rano na roki...« »Za kaj pa?« »Saj to je tisto, da ni šlo za roko... Fant je imel zdrobljeno hrbtenico. V nji so tičali drobci granate, kosti so bile zdrobljene, hrbtenični mozeg je bil -zadet. Skratka, mi kirurgi tu nismo imeli kaj delati. Noge so mu odpovedale, do pasu je bilo že truplo, razumete? On pa ni ničesar čutil. Morali smo ga položiti v posebno sobo, čeprav je primanjkovalo prostora, čeprav je bila v bolnici strašna gneča. Razumete, nihče ne bi vzdržal... On pa ni ničesar vedel. Čita knjige in veseli se, da se mu rana na roki celi, in kar naprej računa, ali bo kmalu zapustil bolnico, kdaj se ibo lahko vrnil na fronto, in sanjari, kako bo živel po vojni... Bil je neverjetno mlad in talko trdno je veroval v svoje življenje, v velika dejanja, ki jih bo storil... Vsaka zveza z življenjem pa je bila že pretrgana in črtane so bile vse možnosti. In samo on edini se tega ni zavedal. In k njemu so pustili tistega dekliča, niso me opozorili, ničesar niso storili, da bi to preprečili. Govoril ji je o roki, češ kako lepo ise rana celi, da bo lahko bolnico kmalu zapustil, ona pa vse vidi... Fant je bil kakor zemlja, lica so z vsakim dnem bolj upadala, oči so se vdirale, nos je bil vedno ostrejši... Pravi čudež je bil, da je sploh še živel. On pa je živel, čital in mi pravil o svojem dekletu, seveda! Da se bosta poročila, takoj po vojni, da bosta delala, iznenada pa taka nepričakovanost. Prispe ona.« »In ste ji povedali, doktor?« »Kaj pa sem mogel storiti drugega, dragi moj ? Nič. Stala je in se mi zahvaljevala za pojasnilo. Veste, povedal sem ji vse po medicinsko, celo z latinskimi izrazi. Sam vem, da je bilo to neumno, nepotrebno, toda kaj hočemo? Nekako laže mi je šla beseda iz ust... Ona pa stoji. In tebi nič meni nič pravi s takim tenkim glasom: ,Veste, doktor, znana sva že iz otroških let. Najini roditelji so stanovali v isti hiši im celo v istem nadstropju. In ko sva bila še majhna, sva si obljubila, da se bova vzela, ko dorasteva. Iznenada pa je prišla ta vojna.1 Prav tako je rekla: ,ta vojna*. Dorastla... Eh, Pjotr Pavlovič, glavna težava je bila v tem, da se nikakor nisem mogel prepričati, da sta oba odrasla. Saj tu za leta niti ne gre ne! Čeprav se je treba ozirati tudi na leta ... Toda v obeh je bilo nekaj talko čistega, kar je samo v otrocih, v rožah, no, eploh ... In iznenada tak udarec!« »Kaj pa ona?« >Kaj neki, zahvalila se mi je za pojasnilo. Potem pa je rekla s poslovnim glasom, ki ne trpi nobenega ugovora, kakor da je to samo ob sebi razumljivo: ,Dokler ne bo umrl, ostanem tu.‘ Seveda, to je bil nesmisel. Moral bi ji bil odgovoriti, da je to bolnica, ne pa hotel, kjer se lahko nastani, kdor hoče. Toda verjemite mi ali ne, Pijotr Pavlovič, tolikim sem odrekel, toliko sem jih odslovil iz bolnice, morda kruto, neusmiljeno.« >No, no...« »Da, kruto. Zdravnik mora biti včasih krut. In končno je odvisno to od druge strani, kako to sprejme. Človek je lahko krut, ne da bi vedel za to. Mnogo je bilo takih, ki so plakali, ki so dobili napade histerije,'ki so prosili — toda pravilo je pravilo! Ta pa niti prosila ni — samo obvestila me je, da bo ostala — to je vse. ,Kdaj bo umrl?1 Po mnenju medicine bi bil moral že zdavnaj umreti, toda v nijem ije bila nekakšna nadnaravna sila, ki ga je držala pri življenju. Jezik se mi je prilepil h goltancu. In iznenada sem rekel: »Že prav.« Kakor da bi se bilo lahko vse to izpremenilo, če bi bil rekel: ,Ne!‘ Mar mislite, da bi me bila ubogala? 0 tem sploh ni vredno govoriti. In tako sem ji rekel samo z namenom, da bi rešil svoj ugled, da ne dovolim nobenega izprehajanja po hodnikih, da bi nikogar ne motila, da bi ne bilo nobenih onega, saj veste... Ona pa samo kima z glavo. Tako na primer pravim, zdaj je čas zdravniškega pregleda, v tem času ne sme biti v poslopju nobenega tujega človeka. Dvignila je obrvi, svetle in ravne, kakor da bi mi hotela dati razumeti neumestnost besede ,tujega4, rekla pa ni nič. Vprašala je samo, kdaj se lahko vrne, in odšla je.« »Kam?« »Nisem je vprašal. Naj bo še tako smešno, toda to bitje z zavihanim noskom me je spravljalo v večjo zadrego kakor vsi predstojniki sveta. Obrnila se je na peti in odšla. Potem pa, med obedom, ko sem mimogrede pogledal v sobo, sem videl — sedi pri njem. Fant se je naslonil na blazinice, oči se mu iskre v črnih duplinah, na licih se mu ■pozna nekaj rdečici podobnega, če sploh še lahko govorimo o licih. Ona pa razklada po odeji zimzelen. Očividno je bila v gozdu, tam je bila taka poljana...« »Onstran rečice na levo.« »In tam je rasel zimzelen. Celo morje. Pomnite?« Pjotr se je nasmehnil. Na poljani ni samo rasel zimzelen. To je bil priljubljeni kotiček za izpre-hode dveli sester — dvojčk Jurjevih, mestnih lepotic. Bilo je znano, da si jih lahko po obedu, pred sončnim zahodom, vedno srečal tam, samo če ni deževalo. In kdor izmed okrevajočih ranjencev je bil toliko pri močeh, da je lahko šel na drugo stran rečice, je lahko računal na izprehod s sestrama Jurjevima. Mimogrede rečeno, bilo je vseeno, s katero — sestri sta si bili tako podobni, da se je moral okrevajoči ranjenec že vrniti na fronto, preden ju je začel razločevati. Obe sta bili puhasti, lase sta imeli počesane visoko nad čelom in obe kakor zimzelen zelene oči. Prav zato si je Pjotr tudi zapomnil zimzelen na poljani. Sestri sta ga zbirali, previdno ruvajoč krhke vejice iz goste trave, z enakimi kretnjami sta dvigali šopke k obrazu in vpraševali z enako pojočim glasom: »Ali imava res oči zelene kakor ta zimzelen? Neki kapitan nama je rekel to.« Ni bil potreben kapitanski čin, da je človek to opazil. Pa menda vendar ne tudi zdravnik? Toda Pjotr se je pri tej misli v temi celo nasmehnil. Ne, kdor koli, samo zdravnik ni vedel za sestri Jurjevi, o tem je bil Pjotr prepričan! »No torej... Razklada zimzel en in mu nekaj pripoveduje. In oba se smejeta. Marsikaj sem videl v življenju, toda ta dva otroka in zimzelen na odeji... E, kaj bi tu dolgo govoril! Pridem, ustavim se na pragu, onadva pa — vedno o istem. Da zdaj ne bosta več čakala, da bosta živela skupaj, kako si bosta po vojni uredila življenje... Z vojno sta opravila kaj preprosto — zanju je bilo to jasno in sklenjeno, vojno sta potiskala v preteklost, v minulost z vero v mladost, ki ni trpela nobenega ugovora. In kako je znal ta deklič pripovedovati! Nekako preprosto, vsakdanje, pri tem pa vidiš vse pred seboj: dom, kjer se bosta naselila, sobo, hodnik z ozko dolgo preprogo na tleh, in police s knjigami, vse ... Fant pa pazljivo posluša in doda kaj svojega... In celo prepirata se, kakšne barve bodo stene... Govorita tudi o institutu, ki ga nista utegnila dovršiti, in o delu. Pride sestra, prinese, kar je treba, in čimprej zopet odide — težko ju je bilo poslušati... Naš deklič ti pa sedi, pripoveduje in se smeje. Med zdravniškim pregledom odide, tiho kakor miš, potem pa že zopet sedi na svojem mestu. Fant pa kar žari od sreče.« »In tako se je nadaljevalo do konca?« »Do konca. Prav do konca. Da vam povem po pravici, star zdravnik sem, kolikokrat sem se boril s smrtjo, saj to je moj poklic — boriti se s smrtjo ... Ne vem, morda to ni prav, toda vsa ta leta se nisem mogel otresti nečesa...« Umolknil je in se zamislil, kakor da mu je težko povedati, kar je hotel. »Česa?« je vprašal Pjotr tiho. »Reči sem hotel smrti... Ljudje govore o smrti. Jaz jo gledam vse življenje. Ljudje umirajo, umirajo često in človek bi mislil, da bi se moral že privadili temu. Toda ne, od začetka do konca, vedno, vedno se mi zdi, da je smrt... no, kako bi povedal to? No, da je to proti naravi. Da, da, prav to je tisto: proti naravi. Vi, Pjotr Pavlovič, porečete morda, da je to napačno ... Saj umirajo tudi drevesa, rože in živali, vse, kar se rodi — umre. Mar ne?« »Ne vem ... Jaz o tem še nisem razmišljal.« »Še nikoli?« se je začudil zdravnik, »Kako to? 0 čem niste nikoli razmišljali?« »0 smrti,« je priznal Pjotr nerad in zdaj se je -moral čuditi on. Res, toliko smrti je videl med vojno, tolikokrat je viselo tudi njegovo življenje na nitki — pa ni nikoli mislil na smrt. »Da-a-a,« je zategnil zdravnik. — »Sicer pa razmišljajo ljudje v naših letih o drugih rečeh, smrt še ni tema za naše razmišljanje. Zdravnik — to je nekaj drugega. Cvet rodi plod, klas da Brno, izpolni svojo vlogo, svojo nalogo do konca. In tam je smrt naravna. Toda človek?« »No da, pa vzemimo za primer travnik, ki ga pokose, ko cvetje še cvete, ali pa sekajo gozd,« je ugovarjal Pjotr. »Da, res je,« je pritrdil zdravnik v zadregi. — »Prav pravite ... No, torej tem bolj... Kaj sem že govoril? Ah že vem... Pomnite, Pjotr Pavlovič, Gorkega ,Deklico in smrt1?« »Da,« je zamrmral Pjotr negotovo. »No torej... Kakor je rečeno tam: kakor z nebom, z mesečno zvezdnim telesom dragega pred smrtjo zakrivajoč... Da, smrt je tolikokrat premagala moje skrbno pridobljeno znanje, vso mojo medicinsko modrost, vse moje napore. Toda to dekletce je sklenilo zmagati. Stopila je med svojega izvoljenca in smrt in zmagala je.« »Kaj? Ali je ozdravel?« »Ne, kaj pa mislite, Pjotr Pavlovič! Kako naj človek ozdravi, če pa ima strto hrbtenico. Ne gre za to. Tudi ona je razumela, takoj je spoznala, za kaj gre. Samo veste, Pjotr Pavlovič, najstrašnejše ni to... Ali ste videli kdaj, kako umira otrok?« »Ne,« je zamrmral Pjotr. Postalo mu je neprijetno. »No, seve, kako bi mogli videti... Torej kolikokrat sem gledal — otrok ne ve, ne razume, saj vendar ne more vedeti, ne more razumeti... Nastopi pa strah — otrok čuti, da se godi z njim nekaj, kar je prav proti naravi, nekaj nenormalnega, nekaj, kar bi se ne smelo zgoditi... In verjemite mi, Pjotr Pavlovič, ta strah, ta upor vsega telesa, vseh nagonov, ni pri otrocih nič manjši kakor pri odraslih, ki pa že vedo in razumejo, kaj se z njimi godi... Ta dva sta bila še otroka, oba... Toda dekletce je vedelo, s svojim velikim razumom ljubezni je spoznalo, kaj je v smrti najstrašnejše, in spustilo se je v zadnji dvoboj s smrtjo. S tistimi svojimi ročicami, s svojim zavihanim noskom, s tisto vijoličasto modrino cvetov zimzelena je zakrila črnino smrti pred ugašajočimi očmi. Rešiti ga ni mogla — njega nihče ni mogel rešiti — toda premagala je grozo smrti. Strah, bojazen, grozo, brezplodni protest, obup onemoglosti. Z varno roko je popeljala svojega fanta čez ozek mostiček med življenjem in nebitnostjo — nad prepadom trpljenja, muk in strahu. In fant je nekako zdrsnil v neb itn ost, me razumete? Kako bi vam to povedal? Fant smrti ni doživel. Bil je in prenehal je biti, brez vseh tistih priveskov smrti, strašnih za tistega, ki umira, in za onega, ki njegovo smrt gleda. Kako močno je bilo to dekletce!... Prav do konca je samozavestno in radostno govorila, kako bosta živela skupaj, kako bosta delala, prav do konca je govorila o tem z nasmehom na obrazu, ko so njegove oči že za vedno ugašale. Mislil sem, da se bo konec koncev zlomila. Pa se ni. Vzdržala je »dragega pred smrtjo zakrivajoč«, in fant je umrl mirno, kakor pravijo banalno: ko da je zaspal... Da, da...« »Kaj pa ona?« »Kaj bi ona?... Pokopali smo ga. In prav tisti dan smo morali bežati. Nemci so prodrli na našem sektorju. Eh! Imeli nismo ne kamionov, ne drugih prevoznih sredstev ... Naravnost izpod zemlje smo dobili konje in vozove in odpeljali smo vso bolnico. No, in posrečilo se je, nobenega ranjenca nismo pustili. Tudi ona je pomagala, in še kako je pomagala, majhno hrabro dekletce z zavihanim noskom! Da, da, kadar mi govorimo o junaštvu, ne vem: morda je bilo naj večje junaštvo, kar sem jih videl v svojem življenju v bolnici, prav njeno junaštvo. Cvetovi zimzelena — proti smrti, pogumen nasmeh do konca — smehljaj tistim, na smrt obsojenim očem ...« »Ali je bila brhka?« je vprašal Pjotr tiho. »Brhka?« se je zamislil zdravnik. — »Tega pa res ne vem... Na to se nekako nikoli nisem spoznal... Brhka? Ne vem. Sicer pa za to tudi ne gre.« Na gornji polici so zasmrčali glasneje. Zdravnik se je iznenada sklonil in začel otipavati z rokami tla pod svojimi nogami. »Kaj se je zgodilo?« »Že zopet. Ta vražji ščipalnik! Pravkar sem ga še imel, pa ga že ni. In v temi bi mi ga lahko strli; kaj bi počel brez njega?« je tarnal zdravnik brez pomoči in se pripravljal poklekniti, da bi ga poiskal. ' »Počakajte, Aleksander Ilarionovič, tja ni mogel pasti. Sedite, bom pa jaz poskusil. E, tu je!« se je razveselil Pjotr, ko je otipal zdravnikov ščipalnik na klopi kraj sebe. »Saj je res tu. Zelo sem vam hvaležen. Kar naprej imam sitnosti z njim. Bom pač moral kupiti naočnike, ne bo drugače...« je mrmral zmedeni zdravnik in si natikal ščipalnik. — »Da, torej o čem sem že govoril? Ah, da... In vidite, kadar se spomnim tistega dekliča... Vi ste se mi danes smejali. Jaz pa vidim, gre tako bitje, komaj leze na stopnice vagona, ne more spraviti svoje prtljage v vagon. Vidite, morda potuje enako hrabro in nenavadno tudi ona po važnih, zelo važnih opravkih. Pogledaš — nosek kakor vsak drugi, obrazek tudi, deklič. Toda kdo je v resnici to dekle?« »Kaj o oni drugi ničesar ne veste, doktor?« »Ne. Po evakuaciji je nekam izgjnila, nikoli več je nisem videl. Saj niti ne vem, kako se piše. •Veste, Pjotr Pavlovič, pri naši bolnici grade zdaj novo poslopje ... Tam se peha mnogo deklet. Apno, opeko in kdo ve kaj še vse nosijo... Desetine navadnih deklet. Včasih gledam skozi okno, kako delajo, v dežju, v mrazu, v vročini, pa se spomnim tistega dekliča. Morda dela tudi ona na gradilišču, morda pa v rudniku, morda vodi traktor ali opravlja kako drugo svoje majhno ali veliko delo. Enako pogumno, enako hrabro, kakor takrat... Ona in stotine in tisoči drugih, takih navadnih, z zavihanimi nosovi, junaških — o, kako junaških deklet!« Zdravnik je umolknil. Starka je v spanju nekaj zamrmrala. Zunaj je jutranja zarja že začela izpodrivati mesečino, da so se prikazovali iz polteme obrisi grmovja in dreves. Vlak je sopihal in mimo potnih oken je hitela v, brezmejni tišini vedno enaka pokrajina s potoki prepreženih gozdov in travnikov. IZ NAŠE Dr. Anton Melik: NASE PRIMORJE IN ISTRA STA SE VKLJUČILA V SVOBODNO DOMOVINO Gospodarski položaj in perspektiva Slovenskega Primorja in Istre Velike praznike preživljamo. Slovensko Primorje se je vključilo v svobodno slovensko domovino, osvobojena Istra z Reko se je združila s svobodno Hrvatsko. Oborožene sile naše Jugovslovanske armade so zavzele postojanke ob novih državnih mejah Federativne ljudske republike Jugoslavije. Vsa Slovenija in Hrvatska, vsa Jugoslavija praznuje ta veliki praznik skupaj z junaškimi osvobojenimi Primorci ter jih z nepopisnim navdušenjem sprejema medse, svoje med svojimi, da jih nikdar več ne izpusti in da jih čuva pred vsemi nevarnostmi zdaj in v bodoče. V tem prekipevajočem zmagoslavju mislimo tudi na one naše rojake, ki jim po krivični sodbi ni dano, da bi se že danes združili z nami, da bi bile njihove vasi in mesta že sedaj vključene v osvobojeno ozemlje. Toda naši pogledi so uprti v bodočnost, zato ne dajemo prostora žalovanju, marveč mislimo na borbo, ki edina pomeni pot naprej, do novih uspehov. Naše današnje, od zunaj postavljene meje smatramo samo za linijo trenutnih borbenih postojank. Zakaj vsa slovenska in hrvatska zemlja pripada po naravnih pravicah Sloveniji in Hr-vatski, pripada svobodni zvezni ljudski Jugoslaviji. To je naš program in to je hkrati program vseh demokratičnih sil pri nas in v svetu. Ta ugotovitev spada k velikemu uspehu odločne borbe za naše meje, spada k veliki zmagi nove demokratične Jugoslavije. Prva bitka, ki jo je dobojevala nova demokratična Jugoslavija v borbi za pravične meje svojih narodov, je končana. Cas je, prilika in potreba, da si ob tem trenutku ogledamo tudi stvarne zaključke naše dosedanje borbe ter premotrimo dosežene uspehe. Od vsega ozemlja, ki ga je naša delegacija na mirovni konferenci v Londonu zahtevala za jugoslavijo, je bilo 7362 km2, to je 74%, prisojenega naši zvezni republiki. Tolikšno površino so te dni zavzele naše oborožene sile in je na njej naše ljudstvo organiziralo svojo ljudsko oblast. Velik del našega Primorja se urejuje v posebno državo Samostojnega Tržaškega ozemlja, ki zavzema 717 km2, to je dobrih 7% celokupnega ozemlja, ki smo ga zahtevali za Jugoslavijo. Preostalo ozemlje Slovenskega Primorja, obsegajoče Kanalsko dolino od Bele peči čez Trbiž tja do gora Koritnikov, Beneško Slovenijo z Rezijo, Gorico z južnimi Brdi in Soško ravnino z zahodnim robom Krasa, kjer stoji tudi vsem Slovencem dragi Doberdob, pa je ostalo še pod Italijo. To ozemlje pomeni nekako 19% celotnega teritorija, ki ga je naša delegacija zahtevala. To so podatki po meri površine. Ako pa vzamemo za primerjavo število prebivalstva, se nam pokaže ta-le slika: Jugoslaviji je priključenega 48% skupnega prebivalstva Slovenskega Primorja in Istre, Samostojnemu Tržaškemu ozemlju 33%, a v Italiji je ostalo 19%. Dobro se razvidi iz teh razmerij, da je najbolj gosto obljudeno ozemlj STO, kjer biva nič manj kot ena tretjina vsega primorskega prebivalstva. Nemara ni odveč, ako ob tej priliki podčrtamo, kako veliko zmago pomeni naša osvoboditev večine Primorja kljub temu, da so robna področja Slovenije še ostala DOMOVINE vključena v Italijo. Zakaj posrečilo se nam je skoraj izriniti Italijo z naše zemlje, kamor se je v prvi svetovni vojni tako široko vgnezdila. Ako pustimo v nemar Beneško Slovenijo, ki je prišla v Italijo že v letu 1866., pa Kanalsko dolino, ki so jo priključili Italiji iz stare Koroške, v odseku pri Beli peči celo iz stare Kranjske, pa vzamemo v pregled samo Primorje v ožjem smislu, se nam pokaže, da je mogla Italija obdržati v svoji oblasti samo primeroma majhen del, in sicer slabih 9 % ozemlja ter dobrih 12 % prebivalstva. Mlade demokratične sile nove Jugoslavije so že v prvem borbenem poletu izrinile italijanskega okupatorja iz velike večine onega primorskega ozemlja, ki si ga je stara rimska politika po tradicionalni imperialistični metodi prisvojila iz razvalin stare cesarske Avstrije. S priključkom Slovenskega Primorja in Istre se poveča ozemlje Jugoslavije za 7362 km2, tako da meri odslej 256.588 km2. Slovensko in Hrvatsko Primorje, ki ga mirovna pogodba priključuje Jugoslaviji, je imelo v razdobju zadnjega avstrijskega štetja v letu 1910 545.000 prebivalcev. Toda odtlej se je zelo mnogo ljudi izselilo, saj jih je fašistični režim gnal z doma po svetu, bodisi v bližnjo Jugoslavijo ali čez morje v daljne dežele. Strašno trpljenje in nacifašistično divjanje za časa narodno osvobodilne borbe je prizadelo Primorju silne žrtve in nešteti domovi žalujejo za svojimi dragimi. Število prebivalstva se je spričo vsega tega zelo zmanjšalo in računati moremo, da znaša množina vseh ljudi na ozemlju, ki ga sedaj priključujemo, nekako okrog 500.000. Fašistični režim sistematično ni pripuščal ugodnega gospodarskega razvoja slovenskemu in hrvatskemu ozemlju, saj mu je bilo samo po godu, da se Slovani izseljujejo. Zelo so poučni naslednji podatki: V Slovenskem in Hrvatskem Primorju, ki se sedaj vrača v skupno življenje z nami v Jugoslaviji, je s Slovenci naseljenih nekako 3963 km3 ter s Hrvati nekako 3398 km2. To se pravi, da je hrvatskega nekako 46%, a slovenskega okroglo 54% celotnega ozemlja. Toda ako vzamemo v primerjavo prebivalstvo, se nam pokaže znatno drugačna slika: Na slovenskem ozemlju Primorja prebiva le okrog 200.000 ljudi, a na hrvatskem okoli 300.000, potemtakem v razmerju 40% napram 60%. Osvobojeno slovensko Primorje je tedaj po arealu večje a po številu prebivalcev manjše od hrvatskega Primorja. V osvobojenem Slovenskem Primorju znaša gostota naseljenosti 50 ljudi na km2, a v osvobojenem Hrvatskem Primorju 88 ljudi na km2. Na ozemlju, ki smo ga sedaj priključili Jugoslaviji, je s Slovenci naseljenega teritorija okroglo 3963 km2. S priključkom Slovenskega Primorja se je areal svobodne Slovenije, ki je doslej v LR Sloveniji meril 16.229 km2, povečal na 20.192 km2. Medtem ko je LR Slovenija v starem obsegu predstavljala 6.5% celotnega ozemlja FLR Jugoslavije, pomeni sedaj, povečana z osvobojenim teritorijem Slovenskega Primorja, 8.1%. Težje je povedati, kako se je predrugačilo razmerje po številu prebivalstva. Zadnje štetje v letu 1931 je izkazalo na ozemlju stare Slovenije 1,144.298 prebivalcev. Mnogi so postali žrtve te vojne, veliko je bilo število žrtev v taboriščih in ječah, mnogo junaških borcev narodno osvobodihne vojne krije zemlja, obilo so jih pokončale bolezui, pomanjkanje in druge nadloge štirih vojnih let. Tudi prirodni prirastek prebivalstva je v teh letih močno zaostal. V celem pa še ne moremo zanesljivo reči, koliko znašajo natančno vse izgube. Zato se zdi najbolj primerno, računati z nekoliko zaokroženim starim številom prebivalstva iz leta 1931. K temu prištejemo okrog 200.000 rojakov, ki jih je priključitev Primorja združila z nami, pa računajmo, da o Plajbor* ča,nB BELJAK, '■v.tVIUACHlj .Grabil ^iačeO". tEtOVtC— (KIAOENFUR 219&} ' Galicija Podljubelj 184-j a .1 w,JESEKIK ‘Xo5 u t. f i IpZirovntca K ran j$k a* Go ra j*. »O Mojstrana' ižlli&gk tigrica .*». dBola*- dSZOrsKoo V' 1 ■ te1 ~ 3U*h f 'Studenec' ] ***** tdo6 |Sy»«< oSv.Vid -j lgkJR«k«l< VtLUMtoj MBS cCEAtMCA J I&BgOT 'p N.Va« \ ■ S^fiHtejra h o v o° 0 V -r \,- nasona «k»' lirami Gradež' ^'trstI (TRIESTE) KOPER« ia Polica F rije* (FIUMI .ovran Zemljevid Slovenskega Primorja in dela Istre S temno bar o o je označeno ozemlje, ki je bilo po krivični rapalski pogodbi priključeno k Italiji. Debela črta od kraja Novi Grad do Tržiča kaže meje Samostojnega tržaškega ozemlja. Druga debela črta, ki teče od Tržiča čez Gorico do bivše tromeje med Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo, označuje sedanjo mejo med FLRJ in Italijo. Drobna črta na kraju temno barvane ploskve označuje našo narodnostno mejo. N.Va« - O \ >•. Sodražica *7oLož’103S J gST.TRS o Hrib Ijk -Prezid' »Fatntd ty aiu SUi«: mmsxr 28 pPfFoza \* i F Jelenje1**"**** £K-ta};’ M*'*V Novi Grad šteje nova LR Slovenija nekako 1,400.000 ljudi. Medtem ko je prebivalstvo Slovenije poprej predstavljalo 8.2%, pomeni sedaj, po priključku Primorja, 9.7 % celotnega prebivalstva zvezne Jugoslavije. Gostota naseljenosti v stari Sloveniji je znašala 70.5, a v novem obsegu znaša 69.3 ljudi na km2. Površina Hrvatske se je s priključkom Istre z Reko, Zadrom ter otokom Lastovo povečala od dosedanjih 52.539 km2 na 55.937 km2. Glede števila prebivalstva je težko reči dovolj zanesljivo, dokler ne dobimo novih rezultatov natančnega ljudskega štetja; po starih podatkih bi mogli domnevati, da je v novi Hrvatski okroglo 3 milijone 750.000 ljudi. Navedene številke gotovo niso in ne morejo biti tako natančne in na drobno zanesljive, da bi mogli trditi, da jih bodoče natančno štetje ne bo še popravljalo ter predrugačilo. Toda eno lahko rečemo za trdno: razmerje pokažejo v pravi luči in v teh bistvenih potezah se slika ne bo spremenila. Vzroki tej raznolikosti so jako preprosti in že na prvi pogled vidni; ko se nam pokažejo, nam obenem razodenejo nekatere temeljno važne poteze v gospodarski strukturi in v celotnem značaju osvobojenega ozemlja. Stvar je v kratkem ta-le: V Hrvatsko Primorje so vključena domala vsa tamkajšnja mesta, ki predstavljajo dosedanja gospodarska, upravna, politična in kulturna središča. Vrača se Zadar v skupnost z ostalo Dalmacijo, od katere je bil protinaravno odtrgan pred skoraj tridesetimi leti, podobno kot je odtrgana danes* slovenska Gorica. Vrača se Reka k prirodno-gospodarski enoti Kvarnerskega zaliva, katere glavni funkcijski organ je po svojem položaju in po vsej stari od narave nakazani gospo-darsko-prometni vlogi. Ogromna pridobitev je v dejstvu, da je ves veliki Kvarnerski zaliv združen v upravno-politično enoto, pa da bo mogel s tem imeti in izvrševati enotno gospodarsko funkcijo, za kakršno ga usposablja izvrstna razporejenost ob velikem, ustrezno zaokroženem zatoku severnega Jadranskega morja. Za tujski promet ugodno, pred burjo močno zavarovano obrežje ob Voloskem, Opatiji ter Lovranu, ki je zelo gosto naseljeno, bo moglo zopet v polni meri vršiti svojo vlogo, saj ostane naslonjeno na reško-sušaško pristaniško mesto, svojega najbližjega in najtrdnejšega opornika. Veliki premogovniki ob Raši, ki so dali osnovo za krepko zgostitev prebivalstva, so naslonjeni na morje v zahodnem Kvarneru in bodo mogli odslej oddajati svoj dragoceni premog gospodarstvu v vsem kvarnerskem področju pa t 1 'v PIJANCE BEVK predsednik Pokrajinskega NO odbora za Slovensko Primorje ga poživiti in okrepiti za nove ekonomske razmahe v skupnosti Jugoslavije. In končno se vrača Pulj v enoto našega jugoslovanskega Primorja, Pulj s svojo nekdaj tako svojevrstno vojaško-industrijsko preteklostjo. Kakor koli se bo v bodoče razvijalo gospodarstvo Pulja, vedno bo ostal privlačno središče južne Istre, večje mesto, ki bo moglo nuditi deželi obilo gospodarsko in kulturno pomembnega. Nedvomno ga bodo že v bližnji bodočnosti s posebno novo železnico ob Učki navezali neposredno na Reko. Tudi srednja Istra je ohranila svoje staro privlačno središče v Pazinu, prav tako kakor je tudi v južnozapadni Istri tako Rovinj kakor Poreč ostal v or-ganični enoti s svojo kmečko okolico; v teh celotah se vračajo v svobodno Jugoslavijo. Da zaključimo: v Hrvat-skem Primorju so ostale upravne, gospodarske, prometne in kulturne' enote neokrnjene in neoškodovane, pa se kot celote vključujejo v svobodno domovino. Ko se veselimo osvoboditve Slovenskega Primorja, ne moremo in ne smemo miino grenke ugotovitve, ki se nam razodeva ob prvem pogledu: Slovensko Primorje se vrača okrnjeno, se vrača hudo prizadeto po absurdnih mejah. Iz naše organične celote je iztrgan Trst, pa organiziran po volji zapadnih »zaveznikov« v posebno samostojno ozemlje. Toda v Trstu so Slovenci, Hrvati in demokratični Italijani v tovariškem zavezništvu bodro na delu, da svoje politično in gospodarsko udejstvovanje uskladijo v organičnem sodelovanju z nami vsemi, z vso Jugoslavijo. Ne dvomimo, da bo mogoče, dasi po tem ovinku, obnoviti tudi tu organično gospodarsko, kulturno in politično enotnost preko nenaravno vsiljenih meja. — Toda pri Gorici je stvar še bolj absurdna. Gorica je zares iztrgana iz okoliškega ozemlja, kateremu pripada po naravi, iz ozemlja, ki jo je sploh ustvarilo kot svoje skupno, po prirodi odkazano gospodarsko in upravno ter kulturno središče. In ker sta nam iztrgani ti dve vodilni mesti, nam je ostala pretežno kmečka okolica, kjer je obljudenost manjša, kjer se gospodarstvo ni krepkeje koncentriralo in spričo tega ni moglo postati privlačno za večjo zgostitev prebivalstva. Ostala so v Slovenskem Primorju le manjša krajevna središča, manjša mesteca ali trgi> kakor je Tolmin v Gorah, Ajdovščina v Vipavski dolini, Postojna za Krasom na Pivki. Idrija s svojim docela svojevrstnim rudarskim značajem ter še nekaj manj znatnih nevaških središč. Kakor nas okrnjenost primorske Slovenije boli, v obup nas ne žene. Nasprotno, bodri nas in vzpodbuja v nadaljnje povečanje energije, na delo za obnovo navkljub oviram, ki nam jih je namrežil tuji imperializem. Pred nas postavlja nalogo, da zgradimo novo Gorico, da jo postavimo ob staro, s silo iztrgano Gorico, v prostoru med Solkanom in Šempetrom. Tako kot potrebujemo novo Gorico, potrebujemo središčni in razpotni kraj tam, kjer se stikata Vipavska in Soška dolina, in kamor težijo tudi Brici iz svojih sadjarskih in vinorodnih vasi. Potrebujemo jo takoj v začetku, da nudimo okolici upravno središče in politično ter kulturno oporišče, a obenem tudi jedro nove gospodarske industrijske koncentracije. Naš petletni gospodarski plan usmerja predelovanje vrtnarskega, sadjarskega in podobnega pridelka; morebiti je okolica Gorice kakor nalašč, da začnemo s temi industrijskimi uveljavljanji. Zakaj za industrializacijo bo okolica Gorice prav dobro usposobljena. Soška dolina bo z električno energijo imenitno založena. Od Bovca mimo Kobarida in Plave se vrstijo hidrocentrale, nekatere že popolnoma zgrajene, druge napol, tretje še v načrtu. Na Sočo se bo moglo nasloniti precej industrije, a Nova Gorica bo privlačna tako za Soško dolino kot za Brda'in nič manj za prostrano in gosto obljudeno Vipavsko dolino. Vipava in Brda, to sta dve pokrajini, ki spadata med najlepše kose slovenske zemlje. Njihovo izvrstno vino, zgodnje sadje, vipavske češnje in briške češplja, kdo na Slovenskem jih ne pozna! Kdo ne pozna obenem vipavske in briške zgodnje zelenjave, neštetih tamkajšnjih vrtnarskih umetnij. Z njimi bodo zalagali Brici in Vipavci osrednja slovenska področja; saj v tem ne more tekmovati z njimi nobena druga slovenska pokrajina. Toda prometne zveze jim moramo nuditi, kakor se spodobi. »Zavezniki« so nam okrnili neposredno železniško zvezo preko Opčin. Zgraditi bo treba novo progo, ki nas bo vezala neposredno. Od Ajdovščine navzgor mimo Vipave na Razdrto bo šlo težko; prestrmo je tam, prehud klanec na tako kratko razdaljo. Nemara se bo treba odločiti za novo železnico od Štanjela mimo Senožeč ali tam v bližini neposredno na Postojno, če nam ne bo zadostovala za prvo silo kratka bližnjica pri Sežani. Velik del prometa bodo morale prevzeti ceste ter ga opravljati s pomočjo tovornih avtomobilov. Saj nam bo kazalo čimprej začeti z rednimi avtobusnim prometom na cesti od Kranjske gore čez Vršič v Trento pa dalje do Bovca in še naprej skozi Kobarid do železnice pri Tolminu—Sv. Luciji. Zgornje Posočje moramo čimprej podpreti, v gospodarskem pogledu pa mu dati možnosti, da se poveže bodisi na Tolmin kakor na Kranjsko goro. Skozi vse leto bo takšna avtobusna in kamionska zveza potrebna, bodisi za vsakdanje, za drobno gospodarstvo, kakor tudi čez poletje za tujski promet, ki mu bomo mogli z njo odpreti te prelepe gorske kraje. Ostalo Slovensko Primorje je pretežno poljedelska in živinorejska pokrajina v običajnem smislu. Planinsko gospodarstvo imajo v Gorah, v naslonitvi na Soško dolino. Tam se zdaj vrača v normalno planinsko pastirsko življenje. Sočani in Trentarji spet pasejo svojo živino po zgornji Komni, na katero je bil že od nekdaj iz doline ob Soči lažji dostop nego iz Bohinja. Borovci bodo mogli iz Doline zopet doseči planino na prisojnih straneh JANKO PREMRL-VOJKO narodni heroj iz Primorske Prisanka, ki bo s tem prišel zopet do svojega starodavnega prisojnega imena. V spodnjih Bohinjskih gorah in nad Bačo ne bo treba več paziti, da bi živina s planine ne zašla čez razvodne prevale, da bi je ne bilo treba z mukami iskati okrog karabinjerjev po Tolminu, kakor se je v hudih letih med obema vojnama le prevečkrat zgodilo. Skratka: Julijske Alpe bodo spet enota za človeka, česar se bodo razveselili nič manj od pastirjev in kmetov tudi naši izletniki ter turisti. Srednje in zgornje Posočje ima obilo drobnih poljedelskih in živinorejskih pridelkov, ki jih bodo naglo postavili na trge. Nabavne in prodajne zadruge bodo imele pri tem važno nalogo in zelo odgovorno vlogo, da čimprej uredijo gospodarski promet ter doslej ločena področja sklenejo v ustrezne gospodarske organizme skupnega obsega. Najbližji večji kraj industrijskega značaja bodo zdaj zgornjemu in srednjemu posočju Jesenice; mogle bodo konsumirati zelo mnogo tega, kar proizvaja tamkajšnje kmetijstvo. Toda Nova Gorica, mesto naše kljubovalne energije, bo ostala posebno za srednje Posočje in za stranska področja vedno najbolj privlačno naselje. Veliko bogastvo Slovenskega Primorja je v lesu. Prostrani gozdovi pokrivajo zelo široka področja, posebno na Javornikih in na planotah onkraj Snežnika, kjer so največji sklenjeni gozdovi slovenske zemlje. Zelo veliki gozdovi so nadalje na Trnovski planoti ter na Hrušici, po višavah okrog Idrije, ob Bači ter v Julijskih Alpah. Saj so ravno ti gozdovi vabili osvajače z Apeninskega polotoka; mnogo lesa so odvlekli od nas v času svojega gospostva. Zdaj nam bodo ti gozdovi dobrodošla osnova za lesno industrializacijo, ki se bo mogla najbolj s pridom nasloniti na Reško in Vipavsko dolino, na Pivko ter na doline ob srednji ter zgornji Soči. Industrije je dozdaj malo v Slovenskem Primorju. Izdelovanje cementa je ostalo po Italijanih ob srednji Soči pri Plavah, nekaj industrije je v Reški dolini, v Ajdovščini in v okolici Gorice in sploh po Vipavi, kjer so od nekdaj doma tudi spretni rokodelci in obrtniki, čevljarji, mizarji, zidarji itd. Raztegnili bomo v Primorje načrtno gospodarstvo ter ustvarili tudi tu na osnovi elektrifikacije novo industrijo, ki je deželi nujno potrebna, da je ob strani in v pomoč prebivalstvu, ki samo od poljedelstva ter živinoreje pač ni moglo živeti, tem bolj ko kmetijstvo še ni bilo mehanizirano in modernizirano. V Gorah nam bo kazalo obnoviti zlasti ovčerejo, za katero so strme zahodne Julijske Alpe kot nalašč, medtem ko je za govedo v dolgi zimi težavno pripraviti dovolj krme. Slovensko Primorje ni brez rud. Saj je svetovno znana Idrija s svojim rudnikom živega srebra, ki ga bomo znali ceniti in ga primerno vključiti v celotno gospodarstvo. Veliki rudnik cinka in svinca ob Rablju je ostal tik onstran naše nove državne meje, kar bo neprijetno prizadelo obmejne prebivalce v Logu in tam okrog. Dva premogovnika imamo v Primorju na slovenskih tleh; oba sta sicer majhna, prvi pri Divači ob Vremah daje boljši premog, ki so ga dosedaj največ porabljali v Trstu, drugi, ki daje lignit, je pri Ilirski Bistrici, bogastvo, ki je proslavilo našo domovino daleč po svetu. Še neko veliko bogastvo ima Slovensko Primorje, To je Postojna s svojo jamo, to je ves bližnji Kras s svojimi podzemskimi lepotami, Škocjanske jame in doli ob Raku med Postojno, Planino ter Cerknico, Malograj-ske jame nad Planino, jame ob ponikvah Reke pri Divači in končno posebno tradicionalno znana Predjama. Vse to je čudoviti podzemski svet, ki se po vrednosti, in podzemskimi zvezami odpremo nova čudesa zunanjemu svetu, domačemu in inozemskemu. Ne pozabimo tudi, da nudi Posočje vsemu Primorju najbližjo pot do osvežujočega gorskega področja v Julijskih Alpah. Za trdno moremo računati, da bodo Tržačani začeli zahajati v naše Alpe, posebno v Bohinj, na JOŽE SREBRNIC borec za svobodo Primorske. Umrl 1. 1944 Komno, Pokljuko ter Jelovico. Saj so vsi ti kraji zanje zlahka in hitro dostopni. V teh smereh se bodo brez dvoma razvili zelo živahni prometni stiki. Oživiti pa moramo tudi prometne stike neposredno pred Posočjem ter Posavjem. Doslej ni nobene prečne železniške zveze od črte Jesenice—Bohinj—Tolmin na severu pa do črte Postojna—.Šempeter—Divača na jugu. Prej ali slej moramo prometno razgibati ta prostor, pa bodi da zgradimo železnico od Podbrda po predoru do Sorice ter skozi Železnike na Škofjo Loko, kar bi pomenilo obenem za Bohinj bližnjico do Ljubljane, ali da jo speljemo mimo Idrije do Logatca ali Vrhnike, Loke ali še kako drugače. Istra, ki se z iReko, Cresom in Lošinjem, Lastovom ter Zadrom združuje s svobodno LR Hrvatsko, je po svoji gospodarski strukturi ter po položaju v marsičem različna od Slovenskega Primorja. Tu ni visokih Snež-nikov, ni Alp; najvišje gorovje, ki se v Čičih vzpenja le v zmerne višave med 1000 in 1200 m, pa doseže največ z Učko 1396 m. Pravo gozdno bogastvo Istre se omejuje na to gorovje, na te višave, kjer pa raste seveda največ bukovje in kjer je bilo od nekdaj pomembno ogljarstvo, pa pripravljanje drv itd. Za bodočo lesno industrijo bo vsekakor Čiško gorovje prav pomembno oporišče. Istri manjka tudi hribovito predgorje, kakor je tako na široko razmeščeno v Slovenskem Primorju ob Alpah na južni strani. Zato pa Istra nima tistih svežih, vedno živo zelenih travnikov in pašnikov, na katere se opira živinoreja v srednjem in severnem delu Slovenskega Primorja. Zakaj Istra je v veliki večini svojega področja že docela južnjaška pokrajina, je sredozemska zemlja, podobna Dalmaciji, kjer trava čez vroče in pretežno suho poletje gospodarsko vzeto, kosa z marsikako rudo. Daleč po svetu je že dolgo časa znan ta podzemski svet, a še bolj na široko bo šel o njem sloves, ako opravimo tu tiste naloge, ki smo si jih postavili, da še z novimi odkritji uvene ali se celo docela posuši, ter je zaradi tega travnikov malo, mnogo mnogo več pa pašnikov. Zato tu govedo ne uspeva tako dobro; imajo tudi primeroma manj konj, pač pa je tu najprimerneje za drobnico, za ovce in koze, pa za osličke, mule in mezge. Toda z melioracijami bo mogoče tudi tu marsikaj izboljšati in pridobiti dobro zemljo bodisi za travnik kakor za polje. Cepiško jezero so že osušili in njegovo nekdanje dno spremenili v kulturno zemljišče. Ob velikih kanjonskih dragah ob istrskih rekah Mirni, Fojbici, Raši in drugih je v dolnji ravnini na debelo naplavljene izvrstne rdeče in rjave prsti, toda ker ni urejen vodni tok in ni organiziran v umetno namakanje, ležijo te dokaj obsežne ploskve neizrabljene. To je kakor nalašč področje za naše načrtno gospodarstvo. MARUŠlčh * VALENČIČ' Spomenik umorjenim žrtvam fašizmu na Primorskem Eno pa moramo naglasiti: Pri nas si po navadi pod označbo Istre predstavljajo nekaj puščobnega, nerodovitnega, kamnitnega in odljudnega. To predstavo o Istri imamo največ po najbližjem delu na severu in severovzhodu, kjer je bila narava najbolj skopa z odmerjanjem prirodnega bogastva. Toda zapadna in južnozapad-na stran Istre nikakor ni revna; tu pokriva površino izdatna rdeča prst, rodovitna in dobro obdelana. Ne sicer povsod, a vendar zelo, zelo na široko. V znatnih dimenzijah je obdelana v dobro polje, jako velik delež pa imajo na njej, posebno v bližini obale, a tudi po področjih osrednje in zahodne notranjosti, vrtovi, sadovnjaki in vinogradi. Tu se nam pokaže Istra kot imenitna vrtnarska, sadjarska, oljarska in vinorodna dežela zelo tipičnega mediteranskega značaja, ki nas spominja na najlepša področja Dalmacije. V načrtnem gospodarstvu bo imela osvobojena Istra velik delež; nudila bo izvrstno mediteransko zemljo, ki more v racionalnem gospodarstvu, ojačena s sredstvi umetnega namakanja, roditi silno dragocene sadeže. Nikdar ne moremo dovolj naglasiti, kako dragocena so naša sredozemska področja v gospodarskem načrtu. Zakaj takšnih kulturnoekonom-skih pokrajin je v Evropi in v svetu sploh jako malo; sadeži in proizvodi iz teh področij se bodo vedno dobro in lahko zamenjavali za produkte in surovine, ki nam jih priroda naše domovine ni naklonila. Samo načrt in pro-gres moramo vnesti v naše gospodarjenje in Istra bo pomenila zelo velik in zelo važen delež v vsem. Naznačena svojstva našega zemljišča in kmetijstva se zrcalijo jako dobro že iz statističnih podatkov. Če vzamemo osvobojeno Slovensko Primorje in priključeno hrvatsko Istro vsako zase, pa ju primerjamo med seboj, se nam razodenejo ta-le razmerja: Od celotne površine Slovenskega Primorja je 9.0% njiv, 0.4% vrtov in 1.6% vinogradov; vse te tri zemljiške kategorije skupaj znesejo 11.0%. V hrvatski Istri pa je 11.5 % njiv, toda poleg tega je 2.7% vrtov ter nič manj ko 10% vinogradov; skupnost vseh teh treh zemljiških kategorij predstavlja 24.2% celotne površine Istre. Že v tem se zrcali gospodarski značaj Istre, v luči, ki gotovo ni neugodna. Ena četrtina istrske površine je v vinogradih, oljčnih gajih, sadovnjakih, vrtovih in njivah! Tudi če so marsikje danes vinogradi uničeni ali vrtovi in sadovnjaki poškodovani, — naše sistematično gospodarstvo bo moglo v kratkem obnoviti in še preseči staro stanje ter zopet urediti zemljišče v donosne kulture. Za živinorejo odmerjena površina znaša v Slovenskem Primorju 22.8% travnikov ter 29.9% pašnikov. V hrvatski Istri pa je travnikov le 6.4%, med tem ko je pašnikov 31.1%. Določno odseva iz tega, da je za govedorejo in konjerejo Slovensko Primorje od narave bolj usposobljeno in podprto, nego v Istri, kar narekuje za načrtno gospodarstvo različno smer. Pripomniti pa je treba, da so tudi v Slovenskem Primorju, čim bolj se pomikamo proti jugu, istrskim podobni odnošaji, zakaj na Krasu, v Brkinih in slovenski severni Istri okrog Podgrada je travnikov manj, pa znatno več pašnikov, ki so čez poletje suhi in uveli. Gozd pokriva v Slovenskem Primorju 30.1%, a v Istri celo 33.9%. Toda ti podatki ne razodevajo zadovoljivo pravilne slike, zakaj po kakovosti se more samo gozd v Čičih meriti z gozdovi Slovenije. Ali celo v tem pogledu ima Istra ugodne gospodarske poteze. Zakaj na južnozapadnem istrskem obrežju, ki je najtoplejše in najbolj južnjaško, se drži gozd s pravim zimzelenim drevjem, in ta celo dokaj na široko. Tudi to bo moglo izkoristiti naše načrtno gospodarstvo. Povsod v Primorju na Slovenskem in v Istri pa bomo na veliko obnavljali gozd ne le po pravih golj avali in kamnitih puščavah, marveč tudi na tistih ploskvah, kjer raste danes samo slaba hosta ali celo grmovje, dasi ga je stara davčna statistika uvrstila med gozdne površine. Umetno pogozdovanje, to je tu naš veliki gospodarski program, ki spada med naše najresnejše dolžnosti. Dobesedne neproduktivne površine so po starih davčnih označbah izkazali v Slovenskem Primorju 6.2%, a v Istri 3.3%. Ko bomo klasificirali zemljišče po novih gospodarskih vidikih, se nam bo pokazala vseeno nekoliko drugačna slika. Gotovo je zanimivo primerjati, kakšno je razmerje za kmetijstvo v Samostojnem Tržaškem ozemlju. Njiv imajo 11.3%, vrtov pa naravnost ogromno, namreč nič manj ko 8.0%, a vinogradov 13.9%. Skupno je vseh teh treh zemljiških kategorij 33.2%. Saj se zares vleče kakor en sain vrt z oljkami in vinogradi, pa vmes z različnim sadnim drevjem in z njivami obdelan svet od predmestij Trsta ob obali mimo Kopra, Izole, Pirana proti Novemu gradu in Bujam. Tudi v ostalem so razmere podobne istrskim: 9.3% je travnika, 22.5% je pašnika, a 28.3% je gozdne površine ter končno 6.7% neproduktivnega zemljišča. Tudi iz teh podatkov se razvidi, da je Samostojno Tržaško ozemlje do neke mere še podobno ostalemu Slovenskemu Primorju po svoji zemljiškogospodarski strukturi, da pa je v bistvu docela tipična sredozemska zemlja, podobna naši Istri ter Dalmaciji. Pokrajina istega prirodnega značaja in iste gospodarske strukture se razprostira od ustja Soče, od Štivana Devinskega, pa do ustja Bojane na črnogorski južni meji; vse to je naša jugoslovanska jadranska obala, enakega značaja in prebivalstva. Istra premore tudi izdatna prirodna bogastva za industrijsko gospodarstvo. Predvsem je tu premog, ki ga hrani v sebi istrska zemlja zelo mnogo. Na veliko ga kopljejo v Raši, pri Krapanu, nedaleč od Labinja. Proizvodnja v raških premogovnikih se je v zadnjih letih pred vojno močno stopnjevala, in sicer nazadnje celo preko milijona ton na leto. Raški premog je prav dober rjavi premog; njegova vrednost je tem večja, ker se nahajajo premogovniki nedaleč od morske obale in omogoča že dosedanja uredba, da ga moremo z lahkoto nakladati na ladje ter odvažati v obmorska mesta na Kvarnem. Zato smo njega uporabo uvrstili že v naš petletni gospodarski načrt, v obliki, da bomo šteli premogovnike ob Raši v naša poglavitna premogokopna področja, kjer bomo proizvodnjo že v toku prve petletke izdatno stopnjevali. Na raški premog se bo mogla nasloniti sedanja in nova industrija na Reki-Sušaku, v Pulju, pa v Kraljeviči in drugod ob našem Jadranu. Priključitev istrskih premogovnikov pomeni zelo močno ojačenje naše gospodarske postojanke ob Jadranu. Pripomnimo, da se nahaja v nadaljevanju istega premogovnega pasu tudi premogovnik pri Sičolah nedaleč od Pirana v STO, ki je sicer manjši, a ipak pomemben, ko bo obnovljen; zelo je mogoče, da bomo s sistematičnim raziskovanjem odkrili še nove premogovne plasti v Istri med Piranom ter Raso. Velika vrednost Istre je v močnih zalogah boksita, ki so ga tamkaj kopali že dosedaj na več krajih v za-padni in južni, v srednji in vzhodni Istri, v množini do okroglo 370.000 ton letno. Istrski boksit je izvrstne kakovosti in vsebuje okrog 60 % aluminija. Tudi ta za moderno gospodarstvo tako dragocena ruda je že vključena v naš petletni gospodarski načrt ter bo dajala surovino za predelavo v velikih tvornicah za aluminij, ki jih dograjujemo v Strnišču pri Ptuju. Istra pomeni veliko tudi s svojim morskim ribolovom. Eno njegovih močnih središč je v Rovinju, kjer je velika tovarna za predelavo in konserviranje morskih rib, podobno, kakor jih ima STO zlasti v Izoli. Morje ob Istri je izvrstna osnova za tujski promet, ki se bo tudi v bodoče naslanjal na ta ugodna središča, bodisi na obali okrog Opatije in Lovrana, kakor tudi na južnozapadni obali pri Rovinju, pa na otokih, Lošinju, na Brionih in še marsikje. Istra bo ohranila svoje prednosti, da je od severa najhitreje in najlaže dostopna. Naši večji kraji ob morju v Istri ter na Reki in okolici pomenijo zelo mnogo tudi v industriji in bodo pomenili v bodoče še več. Raznovrstne so industrijske panoge, ki so se bile razvile v Pulju ter na Reki. Priklicala jih je v življenje predvsem ugodnost lege ob morju, ako vzamemo v poštev poglavitne nagibe trajne vrednosti. Prav s tega vidika moremo pričakovati, da se bodo zlasti ladjedelnice na Reki in v Pulju pokazale kot posebno pozitivna gospodarska postojanka, ki se bo izvrstno vključila v naše skupno gospodarstvo. Naš petletni plan SBEČKO KOSOVEL prerano umrli pesnik — Primorec pomeni naglo sistematično obnovo in bistveno povečavo trgovske mornarice; prirodno je, da bodo ladjedelnice na Reki in v Pulju prevzele poglavitne naloge napredujoče proizvodnje. Za manjše ladje in jadrnice so male ladjedelnice v istrskih obmorskih mestecih. Pripravna lega mest ob morju v Istri daje osnovo za raznolične industrije, bodisi dosedanje, kakor za docela nove, predvsem za takšne, za katere je treba surovine dovažati preko morja. Naš gospodarski plan bo eenergijo delovnih Istranov jadranskih obmorskih mestih vključil v veliko skupno proizvodnjo. Brez dvoma bo v tem pogledu Kvarner v bodoče imel take gospodarske funkcije, kakor doslej še nikdar v zgodovini. Z osvoboditvijo Istre in Slovenskega Primorja smo izdatno ojačili svojo politično in gospodarsko pozicijo na obalah Sredozemskega morja. Mi smo edina od slovanskih držav, ki se v široki fronti naslanja na Sredozemlje, na topli jug, ki ima delež na sredozemskem kulturnem in gospodarskem svetu, na tej stari kulturni zemlji. To je važna pozicija, ki bo v bodoče, ko bo važnost sredozemskih prehodov še narasla, še pomembnejša. V svoje načrtno gospodarstvo smo vključili obsežno ozemlje s pridnim, nadarjenim, samozavestnim in junaškim prebivalstvom. Primorci se bodo nedvomno zelo aktivno uveljavljali v našem skupnem državnem življenju, bodisi v kulturi, kakor v gospodarstvu in v vsem javnem življenju. Na lepo dediščino morejo gledati na£i osvobojeni Primorci, na velika dejanja in mogočne zmage. Po pravici se lahko zavedajo, da so se tudi sami borili, da so sami v živem složnem sodelovanju z vsemi narodi nove Jugoslavije, dosegli svobodo in se nam priključili po svojem svobodnem pristanku, po svoji svobodni volji in s svojo aktivno borbo. Ing. Viktor Turnšek: PETLETNI PLAN IN BORBA ZA IZVEDBO PLANA Petletni plan, ki ga je v aprilu 1947 predložila Zvezna vlada v odobritev Ljudski skupščini, kot tudi republiški petletni plani, ki so temu planu sledili, so na eni strani uzakonjena direktiva za delo posameznih resorov in organov ljudske oblasti, na drugi strani pa imajo namen pokazati jasne cilje in perspektive ter za te cilje mobilizirati široke ljudske množice, ki bodo te plane izvajale in izvedle. Izvedba plana samega pa predstavlja borbo za dosego teh ciljev. Naš petletni plan ni nikaka prognoza razvoja gospodarstva, ki bi se razvijalo spontano (samo od sebe), po stihijskih (slepih) ekonomskih zakonih, temveč je zavestno uravnavanje gospodarstva v korist delovnega ljudstva samega. Ce pa je izvedba plana borba, potem je nujno, da delovne množice, ki naj to borbo vodijo in izvajajo, spoznajo jasno cilje in perspektive, ki jih daje naš petletni plan. Ti cilji in te perspektive, ki se s planom odpirajo, morajo preiti v zavest slehernemu našemu delovnemu človeku. S tem se postavlja našemu političnemu aktivu in našim sindikalnim odborom naloga iz zakona o petletnem planu, tolmačiti cilje in perspektive. V številkah, ki so nanizane v petletnem planu, je zajeto življenje in napori v bodočih petih letih celotnega delovnega ljudstva, ki bo edino uživalo sadove teh let. Ce predvideva petletni plan, da se mora narodni dohodek v LR Sloveniji povečati za 50%, pomeni to, da se bo že v petih letih gospodarstvo v Sloveniji razvilo v taki meri, kot se ni moglo razviti v vsej predvojni dobi. Zrasle bodo nove tovarne, kot Litostroj, tovarna pisalnih strojev, tovarna koles, tovarna aluminija, tovarna avtomobilov, ke- HRVATSKI ZIDAR TURCIČ ki je uvedel nov način zidanja mični kombinat, lesni kombinat, tovarne, ki po svoji obsežnosti, vsekakor pa po svoji gospodarski važnosti ne bodo zaostajale za našo danes največjo tovarno Kranjsko industrijsko družbo na Jesenicah. Kaj pa za nas pomeni tovarna kot je KID, si lahko mislimo, če si predstavljamo, kaj bi bilo n. pr. v vsem jeseniškem kotu. če ne bi bilo te tovarne. In take tovarne bodo sedaj zrasle v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Ptuju itd. Kakšen pomen imajo te tovarne za naše gospodarstvo, vidimo iz kratke formulacije naslednje naloge in naslednjih številk: Spremeniti razmerje v industrijski proizvodnji med sredstvi za proizvodnjo skupina A in potrošnimi predmeti skupina B od 43 : 57 v letu 1939 na 57 :43 v letu 1951. Kaj pomeni izpolnitev te naloge, nam postane- jasno, če pogledamo stanje naše industrije in njen razvoj v pretekli dobi. Za predaprilsko Jugoslavijo je bila značilna pol-kolonialna gospodarska in politična odvisnost od drugih kapitalističnih držav. Tuje finančne in kapitalistične skupine so investirale svoje kapitale pri nas prvenstveno v eksploatacijo naših rudnih bogastev. Pri tem so ob nizkih mezdah izkoriščale naše delovno ljudstvo, si na njih račun ustvarjale velike profite ter te rude izvažale v inozemstvo, jih tam predelovale v izdelke in polizdelke (kovine, izdelke teh kovin, stroje itd.) ter zopet iste uvažale za drag denar nazaj v našo državo. Ce pa smo hoteli kriti naš uvoz, smo morali poleg rud izvažati še tudi naše poljedelske proizvode, ki pa so bili glede na zaostali način kmetijske proizvodnje zopet poceni. Zaradi cenene delovne sile in zaradi tega, ker so si kapitalisti lahko s carinami zagotovili visoke cene, je bilo zanje donosno postavljati pri nas tovarne za potrošne predmete (tekstil, čevlji), t. j. lahko industrijo. Te tovarne so opremljali s stroji, ki jih je kapitalistična konkurenca na svetovnih tržiščih izločala iz proizvodnje industrijsko razvitih držav. Bolj rentabilno je namreč bilo uvajati zastarele stroje prav zaradi tega, ker je bila delovna sila slabo plačana. Ce sedaj plan predvideva, da je potrebno predvsem povečati proizvodnjo skupine A, pomeni to, da bomo naše rude predelovali sami, da bomo na osnovi tega lahko proizvajali stroje doma. S tem bo vsa naša industrijska proizvodnja postala v mnogo manjši meri odvisna od drugod, na drugi strani pa bomo lahko naš izvoz zmanjšali. S tem bomo lahko v mnogo večji meri tudi naše poljedelske proizvode trošili sami. Kot posledica tega bo dvig življenjskega standarda, ki je v petletnem planu izražen s potrošnjo življenjskih predmetov na osebo, kot je to žito, mast, olje, meso, sladkor, sol, tobak, milo, obleka in obutev. Ce hočemo našo industrijo izgraditi, potem moramo zagotoviti potrebne investicije predvsem v proizvodnjo. Zgraditi moramo nove tovarne, te tovarne opremiti z modernimi stroji, zgraditi nove električne centrale, ki bodo te tovarne oskrbovale z energijo. Za zagotovitev potrebne akumulacije so bile v letošnjem letu izdane posebne uredbe o cenah in akumulaciji, ki so zajele v obliki prometnega davka višek vrednosti, ki so si ga v predvojni jugoslaviji prisvajali posamezni kapitalisti. Poleg tovarn je potrebno oskrbeti strokovne kadre in kvalificirano delovno silo. Tako zahteva plan usposobiti do leta 1951 40.000 novih kvalificiranih delavcev, 10.000 srednjih in 2000 višjih strokovnih kadrov. Ce hočemo zagotoviti našemu gospodarstvu tako hiter razvoj in tak tempo vzdržati preko več petletk, potem ta naloga ne bi bila rešljiva samo z normalnim prirastom delovne sile. Potrebno je ob povečanju proizvodnje dvigati istočasno tudi proizvodnost dela. Kakšne so tu možnosti in rezerve, nam najbolje kaže primerjava naše proizvodnosti s proizvodnostjo v državah z razvito in-drustrijo in tehniko. Ce označujemo proizvodnost dela v ZDA s 100, potem je ta pri nas komaj 20 do 30%. To pomeni, da en delavec v ZDA napravi 4 do 5 k ral več kot en naš delavec oziroma obratno, da je pri istem številu delavstva možno proizvodnjo povečati za štiri do petkrat. Kako pa bomo mogli to doseči? Predvsem z boljšo organizacijo dela, z izboljšanjem proizvodnega procesa (racionalizacijo), z uvajanjem moderne tehnike v naš proces (rekonstrukcija) ter z dvigom delovnega elana širokih ljudskih množic. V tej zvezi je poudariti, da je vprašanje udarnikov in novatorjev izredne gospodarske važnosti. Izkušnje, ki si jih posamezni novatorji in udarniki pridobe v izboljšanju proizvodnega procesa, moramo nujno posplošiti. Danes se te izkušnje v vse premajhni meri preko strokovnega in dnevnega časopisja prenašajo v ostale obrate. Dočim se izboljšanje v enem obratu v kapitalističnem gospodarskem sistemu prikriva napram konkurenčnim podjetjem^ moramo obratno danes vse individualne pozitivne izkušnje priobčiti in jih izkoristiti v vseh naših tovarnah. Zato bo potrebno uvesti evidenco ne samo o množini, temveč tudi o načinu proizvodnje same. Če smo ugotovili, da je proizvodnost v naši industrijski proizvodnji nizka, potem velja to še v mnogo večji meri za kmetijsko proizvodnjo. Z zvišanjem cen kmetijskih produktov ta problem seveda ni rešljiv. Edina rešitev tega problema je v dvigu proizvodnje in s teni proizvodnosti v kmetijstvu. Petletni plan daje tu jasno direktivo; preiti na donosnejše kulture z večjo uporabo gnojil, boljšimi metodami obdelovanja in z uvedbo mehanizacije dvigniti proizvodnjo in proizvodnost dela. Direktive plana v kmetijstvu so brez dvoma istovetne z interesom malega in srednjega kmeta samega. To dejstvo na eni strani, na drugi strani pa dejstvo, da se je naš kmet že v narodno osvobodilni borbt priključil Osvobodilni fronti, predstavlja osnovo za izvedbo petletnega plana kmetijstva. Vprašanje dviga kmetijske proizvodnje pa ni samo vprašanje naših kmetov samih. Za dosego teh ciljev je potrebno kmetijstvu dati na razpolago proizvodna sredstva kot so umetna gnojila, zaščitna sredstva za rastline, poljedelski stroji, traktorji itd. Vse to pa lahko naše kmetijstvo dobi samo od industrije. Tako torej industrializacija in elektrifikacija ni samo v interesu skupnosti kot celote, temveč mora biti na tem živo zainteresirano tudi neposredno kmetijstvo samo. Če pogledamo na osnovno nalogo, dvigniti našo proizvodnjo kot edini vir blagostanja, kot celoto, potem vidimo, da bomo že v prvih letih izvršili delo, ki ga pred vojno ni bilo mogoče izvršiti v vseh 20 letih. Kje je tista osnovna sila, da bo ta napor možno izvršiti? Vsa skrivnost leži v ogromni sili ljudskih množic. Tudi v tem je veličina Lenina in Stalina, da sta to silo odkrila, vanjo zaupala in skupaj s širokimi ljudskimi množicami pristopila h gigantski izgradnji socializma. Sovjetske petletke nam dajejo danes jasen odgovor, da so petletni plani izvedljivi, in izvedljiv je tudi naš prvi petletni plan. Iz te perspektive gledano pa je jasno, da je vprašanje plana prvenstveno politično vprašanje, t. j. vprašanje mobilizacije širokih ljudskih množic. Na drugi strani pa sledi, da politično in gospodarsko delo v izgradnji socializma ne moreta biti dva različna pojma. Če so s planom postavljene tako velike naloge v razmeroma kratki dobi 5 let, je jasno, da bo potrebno za izvedbo teh nalog vložiti resne napore; potrebna bo borba za izvedbo plana. V čem bo obstojala ta borba in kako se taka borba vodi? V prvi vrsti, kot je predsednik vlade LRS tov. Marinko v enem svojih govorov omenil, je potrebno voditi borbo za preusmeritev naše miselnosti, našega gledanja in našega odnosa do vsega gospodarskega in javnega življenja. V narodno-osvobodilni borbi je slovensko ljudstvo, ki je doslej vse odločilne trenutke zgodovine zamudilo, aktivno poseglo v zgodovinsko dogajanje. S tem je bila vzbujena zavest lastne moči. Doseganje uspehov v izpolnjevanju našega petletnega plana bo brez dvoma močno vplivalo na našo mentaliteto. Vendar pa bi se bilo napačno s to ugotovitvijo samo zadovoljiti. Potrebno je aktivno poseči v izpremembo naše mentalitete same. Zato je potrebno na osnovi perspektiv in rezultatov izvajanja ' tf.V, U i Dore Klemencič-Maj: Prvi začetki obnove plana stalno krepiti zaupanje v lastno moč, moč skupnosti, ter se boriti proti skepticizmu, pasivnosti in ozkemu gledanju. Povsem razumljivo je, da se bo z razvojem gospodarstva vse naše življenje v dobi petih let naglo razvijalo. Kako se vodi borba za izvedbo plana? Predvsem s postavljanjem konkretnih planskih nalog >n sprejemanju zadolžitev. Pri postavljanju teh nalog in zadolžitev bomo morali premagati dvojni odpor. Prvič, odpor proti postavljanju konkretnih nalog na splošno, in drugič, težnjo postaviti plan nizko. Prvi odpor ima svoje vzroke v prakticističnem gledanju, ki je rezultat kapitalističnega individualnega načina proizvodnje, pri postavljanju planov po količini, predvsem pa planov, s katerimi naj se zagotovi tudi način proizvodnje, naletimo v vsakdanji praksi na naslednje ugovore: Da se to ali ono ne da planirati, da to ali ono ni potrebno planirati, češ da se oni, kateremu se plan postavlja, itak zaveda važnosti in da bo napravljeno kolikor bo mogoče tudi brez zadolžitve. Te vrste ugovori, ki se pojavljajo pri konkretnih planskih zadolžitvah, so morda nekateri, vendar odpor proti uvedbi planskega sistema kot takega. Ce hočemo osigurati hiter razvoj gospodarstva, moramo predvsem na kritičnih mestih proizvodnjo osigurati s postavljanjem planske naloge, ki ima veljavnost zakona. Ker je karakteristika planskega gospodarstva nasproti kapitalističnemu gospodarstvu vprav v tem, da se gospodarstvo razvija brez večjih stihijskih rezerv, predvsem rezerv v delovni sili, moramo s planom določati ne samo množino, temveč tudi način in s tem sredstva, da se plan osigura. Zato ni dovolj, da planiramo samo kvantitativno, potrebno je postaviti tudi kvalitativne pokazatelje. Planski pokazatelj nam služi tudi kot merilo, s katerim merimo proizvodnjo in način proizvodnje. S sistematičnim registriranjem proizvodnje odkrivamo možnost povečanja proizvodnje kot tudi vse posamezne pozitivne in negativne načine. Na ta način imamo možnost, da pozitivne izsledke preko evidence sistematično ugotavljamo, jih posplošimo in s tem hitreje dvigamo proizvodnjo. Plani in konkretne planske naloge, predvsem na kritičnih mestih, so postavljeni tako, da jih je možno izvršiti le z nekim naporom. Ker pa je plan zakon in, postavlja pred onega, ki je z njim zadolžen, odgovor- nost, se opaža, da se skušajo plani postavljati nizko, to je, obstoja tendenca oportunističnega postavljanja plana. Ta oportunizem izvira iz pomanjkanja čuta odgovornosti do celote. S tem, da sestavimo plan in izdelamo konkretne planske zadolžitve, izvedba plana še ni bila zagotovljena. Potrebno je izvrševanje plana evidentirati, predvsem pa na osnovi rezultatov, ki jih evidenca nudi, izvršiti operativne posege v proizvodnjo samo. Mnogokje se pri nas še gleda na evidenco kot nepotrebno birokratsko delo. Tako gledanje na evidenco izvira zopet iz prakti-cizma, predvsem pa iz dejstvo, da se evidence še ne znamo posluževati kot orodja pri upravljanju in vodenju podjetij. Primitivni individualni obrtniški način proizvodnje seveda ne zahteva nikake posebne evidence. Vendar že moderna tehnika sama, kjer se vsa proizvodnja ne da kontrolirati iz enega samega mesta, zahteva uvedbo evidence, na osnovi katere se dnevno ali celo vsako uro lahko in mora ugotavljati potek proizvodnje. Le na osnovi evidence je možno ugotoviti, kje proizvodnja zaostaja, kateri so glavni vzroki zastoja ter na osnovi tega poseči v proizvodni proces s tem, da odstranimo ovire ali pa izvršimo začasno predispozicijo. Da se danes še ne poslužujemo rezultatov evidence v zadostni meri, je vzrok v našem konservativnem prakticističnem gledanju, ki ima korenine v primitivni predvojni proizvodnji. Danes, ko so posamezne tovarne v upravi združene v operativno enoto, je vodstvo proizvodnje nemogoče, če se ne znamo posluževati rezultatov, ki nam jih nudi evidenca. Brez dvoma je evidenca, ki je bila uvedena v letošnjem letu, še nepopolna, nepopolna predvsem zaradi tega, ker še nismo uvedli vseh kvalitativnih pokazateljev, iz katerih bi lahko ugotavljali objektivne vzroke v zaostajanju ali prekoračenju plana. Zato smo tudi v veliki meri vezani na kratka pismena poročila. V teh poročilih pa se opaža nekritičnost in premajhen čut odgovornosti. Pri ugotavljanju napak v proizvodnji dostikrat ne iščejo faktičnih vzrokov, temveč navajajo prvi izgovor, ki je pri roki ter posamezne objektivne težave posplošujejo. V tem pogledu bo potrebno več kritičnosti. Predvojne ozke razmere, ko se v našem javnem življenju ni nič ali le malo dogajalo in so javne kritike bile vodene iz osebnih interesov, so vzrok, da se danes še bojimo ugotavljati ne samo lastne napake, temveč tudi napake drugih. Navaditi se bomo morali kritizirati in kritiko razumeti kot pomoč. Alenka Gerlovič: Vranduk Karel Grabeljšek-Gaber: KAKŠNO JE PLANSKO GOSPODARSTVO IN KAJ NAM BO PRINESLO Odkar smo sprejeli petletni plan, se naši ljudje čedalje bolj zanimajo za plansko gospodarstvo in za uspehe plana. Toda vajeni starega gospodarskega sistema, zgrajeni v starem gospodarskem duhu mnogokrat le s težavo ali samo na pol razumemo bistvo in velik pomen planskega gospodarstva. To sem spoznal pri raznih predavanjih, ki sem jih do sedaj imel o planskem gospodarstvu. V razgovoru, ki se je navadno razvil po predavanju, je marsikdo zastavil vprašanje tako, da se je videlo, da ni v celoti doumel vsebine predavanja. To je Dila najbrž tudi moja krivda, ker nisem ljudem dovolj jasno in razumljivo razložil, kaj pomeni plansko gospodarstvo. Da se kolikor mogoče izognem takim pomanjkljivostim v tem članku, se bom opiral prav na vprašanja in pripombe, ki so jih stavljali posamezni poslušalci. Srečavali smo brezposelne, žito so zažigali, ljudje pa so umirali od lakote. Temeljne naloge prvega petletnega plana so: odpraviti gospodarsko in tehnično zaostalost, okrepiti ekonomsko in obrambno moč države, okrepiti in še nadalje razvijati socialistični sektor narodnega gospodarstva in nove odnose proizvodnje, ki iz njega izvirajo in dvigniti splošno blagostanje delovnega ljudstva. K zadnji točki mi je nekdo dejal nekako takole: »Govorite o povečanem blagostanju v planskem gospodarstvu. Toda pred vojno nismo imeli planskega gospodar-stvaj pa so bile izložbe trgovin polne blaga, obleke, čevljev, jestvin in drugega. Zdaj pa imamo plansko gospodarstvo, pa moraš za vsako teh stvari imeti nakaznico, na katero zelo malo dobiš.« Ja tovariš je pri svojem ugovoru pozabil na nekatere bistvene stvari. Pozabil je, da je bila med tem večletna vojna, v kateri je bilo porušenih sto in sto tovarn, na tisoče in tisoče hiš, opustošena so bila polja, poklana živina, pobiti ljudje. Ali more kdo po tolikšnem opustošenju pričakovati, da bo takoj vsega dovolj? Omenjeni tovariš je tudi pozabil, da šele začenjamo s planskim gospodarstvom in da kmet spomladi nikoli ne spravlja pridelkov. Toda to ni njegova najhujša pozabljivost. Hujše je, da je pozabil, kako je bilo prav za prav pred vojno. Večina delovnega ljudstva pa ni pozabila. Spominjam se, da sem videl v Zagrebu prav v tistih letih, ko so bile izložbe polne čevljev, pozimi na ulici bose ljudi, videl sem napol gole, raztrgane ljudi. In to ste lahko videli po vseh mestih. Tudi na kmetih so mnogokje imeli vsi otroci v družini en sam par čevljev. Uradnik, delavec in kmet so se s strahom spraševali, kako bodo napravili sebi in otrokom obleko in obutev, čeprav so bile izložbe polne. V Zagrebu sem mnogokrat stal lačen pred izložbami, v katerih so visele šunke in druge dobrote. Ljudje so stikali po smetiščih za ostanki jedi. Viničarski otroci so hodili brez zajtrka v šolo. V Bosni so bile cele vasi, kjer kruha niso poznali. V Trenti sem nekoč prišel h kmečki ženici in jo poprosil za košček kruha, pa mi je povedala, da imajo kruh samo ob velikih praznikih. Taka je bila prejšnja država. Po eni strani smo imeli nakopičeno bogastvo, po drugi strani pa siromaštvo delovnih množic, ki si mnogokrat niso mogle nabaviti najpotrebnejših stvari. To protislovje bomo s planskim gospodarstvom odpravili. Zelo mi je še v spominu leto 1929. Takrat se je začela svetovna gospodarska kriza. Kmalu smo tudi pri nas začeli srečavati moderne »vandrovce«. To so bili trboveljski rudarji, jeseniški kovinarji, guštanjski jeklarji in drugi delavci, ki so jih vrgli na cesto in so se morali s prosjačenjem preživljati, čeprav so bile njihove roke zdrave in vajene dela. Delavce, ki so še ostali pri delu, pa je mučila neprestana skrb, kaj bo jutri, če tudi njih ne bodo vrgli na cesto, in ko so jim odtrgovali od plač, niso upali ugovarjati. jVa naših poljih bodo želi stroji Tako ni bilo samo pri nas, temveč po vsem svetu. Po podatkih ameriške federacije dela je bilo v USA 1. 1932 11 milijonov brezposelnih, v Angliji po službenih podatkih 2,8 milijonov, v Nemčiji 5 milijonov itd. Ljudje so stanovali po kanalih, po smetiščih nisi skoraj dobil obrezka od jabolka, otroci so urjiirali od lakote, istočasno pa so v Ameriki zažigali žito, metali kavo v vodo. Vprašal sem tovariša, če ve, zakaj vse to, a mi ni znal odgovoriti. Pa so mu drugi razložili. Da zato, so rekli, ker je bila večina proizvodnih sredstev, to je tovarn, rudnikov itd. v rokah posameznih kapitalistov. Ti so delali samo za profit. Zato je bilo njihovo gospodarstvo anarhično, nenačrtno. Denar so vlagali v tista podjetja, kjer so več zaslužili. Če je bila konjunktura za čevlje, so rasle tovarne za čevlje kot gobe po dežju. Zakaj v kapitalizmu ni nobenega plana, ki bi uravnaval produkcijo: toliko čevljev potrebujemo in ne več. Kapitalist si je mislil: če moj konkurent dobro zasluži pri čevljih, zakaj ne bi še jaz? Čez čas pa se je pokazalo, da je preveč tovarn za čevlje. Skladišča so bila polna, vseh čevljev trg ni mogel pokupiti. Kapitalisti so začeli zapirati tovarne in metati delavce na cesto. Kako bodo delavci živeli, se tovarnar ni vprašal. Njemu to ni bilo mar. Njemu je bilo mar samo, kako bi čim več izžel iz ljudi. Živel in bogatel je na račun tujih žuljev, ob izkoriščanju delovnega ljudstva. Ena temeljnih nalog planskega gospodarstva je, da odpravimo izkoriščanje človeka po človeku, to se pravi, da ustvarimo socializem, zakaj samo v socializmu je odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku. Prednosti planskega socialističnega gospodarstva pred anarhičnim, kapitalističnim gospodarstvom smo lahko videli že pred vojno, najbolj nazorno v času gospodarske krize. Ko je bilo v kapitalisttčnih deželah milijone delavcev brezposelnih, ko so tam ljudje umirali od lakote, istočasno pa uničevali žito, v deželi planskega gospodarstva, v Sovjeaski zvezi, ni bilo brezposelnih, ni bilo lakote, pa tudi žita niso zažigali. Kaj nam omogoča, da začenjamo < s planskim gospodarstvom V politični šoli aktivistov OF mi je nekdo zastavil tole vprašanje: >Ker so prednosti planskega gospodarstva tolikšne, zakaj tudi kapitalisti ne začno s takim gospodarstvom? Gospodarska kriza tudi njim škoduje, brez dvoma bodo toliko pametni, da bodo opustili anarhični način svojega gospodarstva.« Ali je to mogoče? Poglejmo. Kapitalist je tam popoln lastnik produkcijskih sredstev. Recimo, da bi imel izbirati, ali naj zgradi tovarno za težke stroje ali tovarno za čevlje. Po čem se bo ravnal? Ali se bo ravnal po tem, kaj ljudstvo v tisti deželi potrebuje? Ne, ravnal se bo po tem, katera tovarna mu bo vrgla več profita. Če bo pri čevljih mnogo zaslužil, pri strojih pa morda dolga leta nič, se bo odločil za tovarno čevljev in je ni sile, ki bi ga prisilila, da bi gradil tovarno strojev, posebno še, če pomislimo, da je vsa oblast dejansko v njegovih rokah, to se pravi v rokah razreda kapitalistov. Dore Klemenčič-Maj: Pogorišče ne pa v rokah delovnega ljudstva. Kapitalisti imajo vsak svoj plan, vsak zase napravi načrt, kaj bo gradil, natančno preračunano, koliko bo zaslužil, vnaprej napravi pogodbe za dobavo materiala in drugega. Toda tu je nešteto načrtov, vsak planira sam zase, samo z vidika čim večjega profita, zato se ti nešteti plani nikdar ne morejo zliti v en sam skladen plan, ki bi zasledoval korist delovnega ljudstva, zato kapitalistično gospodarstvo ne more biti drugačno kot anarhično, nenačrtno. Kaj omogoča nam, da smo začeli s planskim gospodarstvom? Predvsem to, da je med narodno osvobodilno borbo dobilo ljudstvo oblast v roke. Če bi ostala oblast v rokah izkoriševalcev iz prejšnje Jugoslavije, bi ostali pri starem gospodarstvu, ki je vsem v zelo slabem spominu. Ljudstvo pa je dobilo v roke tudi najvažnejša proizvajalna sredstva, velike tovarne, rudnike, prometna sredstva itd. Z zaplembo premoženja sovražnikov in izdajalcev, z nacionalizacijo podjetij zveznega in republiškega pomena smo dobili močan splošnoljudski sektor gospodarstva. Vse to nam omogoča, da bomo naše gospodarstvo usmerjali po potrebah skupnosti, ne pa po potrebah profita posameznih kapitalistov, kakor je bilo to v prejšnji državi. Ne bomo gradili tovarn za parfume, če bolj potrebujemo tovarno za stroje. Napravili smo plan za pet let, v katerem je predvideno, kaj bomo gradili najprej, kaj potem, kaj nazadnje. Ne more se nam zgoditi, da bi zgradili kako tovarno preveč in bi jo morali pozneje zapreti. Ker je oblast v rokah ljudstva, bo tudi novo zadružništvo služilo ljudstvu in nam bo pomagalo pri planskem gospodarstvu. Vse to pa nam omogoča, da tudi delovni del privatnega gospodarskega sektorja vključujemo v naš petletni plan. Odpravili bomo našo gospodarsko in tehnično zaostalost Katerikrat kdo zastavi tudi tako vprašanje: »Ali ne bi s planskim gospodarstvom počakali še nekaj let, da bi medtem obnovili, kar nam je sovražnik porušil med vojno?« Tudi ta, ki tako sprašuje, ne razume popolnoma bistva in pomena planskega gospodarstva. Res je, da prve dni tudi zaradi opustdšenja nismo mogli takoj začeti s planskim gospodarstvom. Treba je bilo nasititi sestradano ljudstvo, dati tisočem in tisočem vsaj zasilno streho, obnoviti promet, pognati prve tovarne. Zaradi delovnega junaštva najširših množic pa smo v obnovi dosegli tolikšne uspehe, da nam je omogočeno začeti s planskim gospodarstvom. Pa ne samo to, prav nadaljnja obnova zahteva plansko gospodarstvo. Maršal. Tito je rekel pred Ljudsko skupščino, da je naša država med vojno toliko trpela, da je naravnost nemogoča popolna obnova in izgraditev brez močne domače industrije. Nemogoča bi bila obnova in izgraditev samo z nakupovanjem in uvažanjem potrebnih strojev iz inozemstva, ker bi to terjalo nemogoča finančna sredstva in bi naša država prišla popolnoma v gospodarsko, s tem pa tudi v politično odvisnost kapitalističnih držav. S petletnim planom se borimo za gospodarsko neodvisnost naše države. Da pa bomo to dosegli, je nujno, da odpravimo našo gospodarsko in tehnično zaostalost, ki smo jo podedovali iz stare Jugoslavije. V čem se izraža ta gospodarska zaostalost? Poglejmo v kmetijstvo. Pri nas pridelamo na enem hektarju povprečno 11,3 q pšenice, v Nemčiji so jo pred vojno pridelali 20 q, na Danskem celo 30 q, krompirja pridelamo povprečno 61 q na hektar in smo tako zadnji v Lv-ropi, delali pa so poskuse, kjer so pridelali celo 192 do 398 q krompirja na hektar. Povprečno dajo pri nas krave le 900 1 mleka na leto. Zakaj vse to? Zaradi primitivnega obdelovanja zemlje. Modernih strojev, traktorjev, doslej skoraj nismo uporabljali, umetnih gnojil smo trošili povprečno le 0,3 kg na hektar, malo smo uporabljali zaščitna sredstva, o selekciji semena in plemenske živine skoraj ni bilo govora. Majhen donos zemlje je bil eden od vzrokov, da je naš kmet propadal, da je lezel v dolg — 1. 1936 so morali jugoslovanski kmetje samo za obresti plačati 1,55 milijarde dinarjev — da so mu prodajali zemljo. V čem se je izražala naša zaostalost v industriji? V tem, da nismo imeli nekaterih temeljnih panog industrije, predvsem nam je manjkala težka industrija, premalo smo imeli druge industrije, naprave so bile zastarele. K nam so uvažali stroje, ki so jih drugod že vrgli iz tovarne. Tam niso bili več rentabilni,, pri nas pa so se zaradi slabega plačevanja delavcev še vedno splačali. Večina industrije je bila last tujih kapitalistov. Ti so ustanavljali le taka podjetja, ki so jim nesla bolj mastne profite. Zelo značilen je primer tekstilne industrije. Pri nas so kapitalisti ustanavljali le tkalnice, nikakor pa ne predilnic, da so nam mogli predivo za drag denar prodajati iz tujine, obenem pa so s tem držali našo tekstilno industrijo v popolni odvisnosti od mednarodnih kartelov in trustov. Ker so bili tesno povezani s prejšnjimi predstavniki oblasti, so se z visokimi carinami na uvožene tkanine popolnoma zavarovali proti taki morebitni konkurenci. Oblastniki so nam govorili, da s tem ščitijo rast naše mlade industrije, v resnici pa so ščitili profite kapitalističnih družb. Delavci v tekstilni industriji so bili sramotno nizko plačani, v vzhodnih predelih celo po 10 din na dan. Take plače in pa visoke zaščitne carine na uvoženo blago so jim omogočale, da so k nam uvažali stroje, ki so drugod že odslužili. Zato tolikšna zaostalost v napravah naše tekstilne industrije. lokomotive bomo odslej izdelovali domu Ljubo Ravnikar: Rušeoine o Splitu leta 1945 Značilno je tudi, da v naši državi skoraj nismo pridobivali nafte, čeprav se je pokazalo, da so naša ležišča nafte precej bogata. Koncesije za pridobivanje nafte v Jugoslaviji so imele ameriške družbe, ki pa nafte niso pridobivale, da so več zaslužile z uvažanjem bencina, petroleja in drugih naftinih derivatov. Kaj je bila posledica vsega tega? To, da smo poceni izvažali razne rude, za drag denar pa smo uvažali kovinske izdelke, poceni smo izvažali les, za drag denar pa smo uvažali izdelke iz lesa. Da smo se oskrbeli z ostalimi industrijskimi proizvodi, smo morali po cenah, kakršne so nam diktirali, izvažati žito, živino in druge kmetijske produkte. Te stvari smo prodajali v inozemstvo po cenah, ki so bile daleč pod proizvodnimi stroški in so morali konzumenti doma k temu doplačevati. Na-dalnja posledica vsega tega pa je bila še ta, da naši ljudje doma niso dobili zaslužka in so se morali leto za letom izseljevati. Da odpravimo to stanje, je nujno, da se znebimo gospodarske in tehnične zaostalosti. Samo to je pot do gospodarske osamosvojitve, pot do socializma, pot do blagostanja delovnega ljudstva. To pa je obenem pot planskega gospodarstva. Elektrifikacija in industrializacija sta temelj našega plana Najvažnejše vprašanje je, kje bomo začeli, kje bomo zasadili lopato, da bo naše delo uspešno. Začeli bomo z elektriko. V Sloveniji gradimo hidrocentrale v Mostah pri Žirovnici, v Medvodah in na Mariborskem otoku. Zgradili pa jih bomo še več. Tudi v ostali državi gradimo velike elektrarne. Zakaj? Zato, ker bomo potrebovali mnogo električne energije za pogon strojev v tovarnah. Zgraditi moramo mnogo tovarn, zakaj brez močne industrije bi bilo naše plansko gospodarstvo ko hromeč brez bergelj, nikakor ne bi šlo. Seveda tudi ni vseeno, na kakšno industrijo bomo polagali največ važnosti. Nekateri, ki nočejo s pravo barvo na dan, ki nočejo pokazati, da so nasprotniki gospodarskega napredka naših narodov, se zavzemajo za to, da bi gradili samo lahko industrijo, češ da bi prišlo ljudstvo tako prej do potrebnih potrošniških predmetov. Mi pa vemo, kaj se v tej lažnivi skrbi za potrebe ljudstva skriva. Skrivajo se interesi tujih kapitalistov, ki so toliko časa vlekli mastne profite na račun naše gospodarske zaostalosti. Če bi gradili samo lahko industrijo, bi bili še naprej odvisni od inozemstva, Danes potrebujemo predvsem težko industrijo, ki nam bo dala stroje za druge tovarne. Zato gradimo v Ljubljani Litostroj«, kjer bomo izdelovali turbine in druge stroje, v Železnikih pri Beogradu gradimo tovarno za orodne stroje, v Zagrebu tovarno orodnih strojev razširjamo, pri Zagrebu gradimo tovarno za hidravlične stroje. Podobnih tovarn bomo v prvi petletki zgradili še nekaj. Gradimo pa tudi tovarne lahke industrije, pa železnice, ceste in drugo. Velika gradbena delavnost zahteva od industrije gradbenega materiala velikih naporov. V zvezi s predvidenimi novogradnjami je treba natančno planirati industrijo gradbenega materiala. Po planu je predvideno, koliko se bo morala ta industrija povečati, da bo zadostila svojim potrebam. Vsaka tovarna napravi za leto naprej svoj proizvodni plan, to se pravi, da po planu natančno določi, koliko bo na leto napravila. Tako st ne more zgoditi, da bi n. pr. zmanjkalo opeke in bi zaradi tega delo na »Litostroju* zaostalo. Ne more pa se tudi zgoditi, da bi bilo opeke preveč, da bi se kopičila po skladiščih in bi zaradi tega imeli gospodarsko škodo, ker bi finančna sredstva, ki smo jih vložili v proizvodnjo opeke, predolgo obležala kot mrtev kapital. Ne more pa se tudi zgoditi, da bi bili zaradi nakopičenja opeke prisiljeni zapreti tovarne, delavce pa vreči na cesto. Proizvodne plane morajo vsako leto napraviti vse tovarne. Tak plan bodo imele tudi tovarne »Litostroj«, tovarne orodnih strojev v Zagrebu, Železnikih i. dr. h tega, koliko bodo tovarne vsako leto proizvajale, bodo tudi lahko napravile plan potrebnega materiala surovin. Temu pravimo plan materialne bilance. Iz planov materialnih bilanc vseh kovinskih podjetij pa bodo železarne na Jesenicah ali v Zenici vedele, koliko železa morajo izdelati. To bo osnova za njihov proizvodni plan in za njihov plan distribucije, to je za razdelbo blaga. V planskem gospodarstvu moramo namreč napraviti tudi plan, kako se bo blago razdeljevalo, da se ne bi kje kopičilo, drugod pa bi ga primanjkovalo, da bi »Litostroj« pravočasno ne dobil železa in podobno. Vsako podjetje izdela v začetku poslovnega leta tudi svoj finančni plan. V tem planu navede vse dohodke in izdatke, ki so v zvezi s proizvodnjo. Ce ima lastnik sredstev premalo, mora v finančnem planu predvideti, od kje bo črpal pri- V lastnih tovarnah si bomo zgradili stroje, ki nam bodo olajšali delo manjkljaj, ali iz državnega proračuna, ali iz kreditov bank, predvideti mora, kdaj bo kredit vrnil, kam bo odvedel dobiček, koliko prometnega davka bo odvedel in podobno. Na temelju finančnih planov podjetij sestavi Narodna banka svoj finančni in kreditni plan. Prav tako kot ti plani pa je važen tudi plan delpvne sile. Zaradi povečane industrije bomo iz lela v leto potrebovali več delovne sile. Treba je planirati, kje jo bomo dobili, kako jo bomo porazdelili, treba je predvideti šole za vzgojo strokovnih kadrov, zgraditev domov za učence v gospodarstvu, pa seveda tudi menze, stanovanja, bolnišnice itd. Kakor vidimo, je v planskem gospodarstvu vse povezano med seboj. Nikakor ne moremo predvideti ene stvari, če istočasno ne predvidimo vseh ostalih, ki so v pogojni in vzročni odvisnosti z ono. Plansko gospodarstvo je kot velika strojna tovarna, kjer so vsi stroji med seboj povezani potom transmisij ali z električnimi žicami. Kaj pa kmetijstvo? Na mnogih sestankih boste slišali tudi take ugovore: »Res je, da danes pri nas veliko gradimo, ceste, železnice, elektrarne, tovarne, toda zakaj pa zanemarjate kmetijstvo?« Te vesti prihajajo od tistih lažidobrotnikov kmetov, ki so proti industrializaciji države, ker bo industrializacija osvobodila kmeta ne samo prekomernega garanja, temveč tudi vsake gospodarske odvisnosti, zaradi katere je bil kmet izkoriščan od raznih špekulantov in izžemalcev. Danes se delajo dobrotnike kmetov tisti, ki so živeli od obresti, ki jih je kmet plačeval za svoje dolgove, ki so si grabili profite zaradi nizkih cen kmečkih proizvodov, ki so zaradi propadanja kmečkega gospodarstva nakupovali gozdove, vinograde, njive. Tem seveda ne gre v račun, da bi se kmetje izvili iz njihovih krempljev. Zato so proti industrializaciji. Maršal Tito je rekel: »Tisti elementi v naši državi, ki so proti industrializaciji naše države, so v bistvu proti blaginji ljudstva. Proti kmetom so, proti delavcu, proti ljudstvu sploh, pa naj še tako maskirajo svoj boj zoper industrializacijo.« Poglejmo, kako je s planskim gospodarstvom v kmetijstvu? Malo prej smo rekli, da je plansko gospodarstvo kot velika tovarna, kjer so vsi stroji povezani med seboj potom transmisij. Če se eden glavnih strojev ustavi, je ogroženo delo vse tovarne. Kmetijstvo je eden glavnih strojev v našem planskem gospodarstvu. Kako, če pa smo rekli, da ima elektrifikacija in industrializacija prvenstvo v našem planu? Takoj bomo razumeli. Prvič ne smemo misliti, da je industrializacija sama sebi namen. Za koga bo delala? Za ljudstvo. Ker je kmečko ljudstvo v večini, bo šlo največ produktov za kmečko ljudstvo. Industrija se tudi ne more razvijati ločeno od ostalih gospodarskih panog. Industrija bo na primer potrebovala mnogo surovin, ki jih bo dajalo naše kmetijstvo: lan, konopljo, sladkorno peso, tobak, hmelj itd. Povečati bomo morali površino industrijskih rastlin, zato bomo morali z izsuševanjem po eni strani in namakanjem na drugi strani dobiti nove površine rodovitne zemlje, donos na hektar bomo morali povečati zlasti še, ker bo za povečano število industrijskega delavstva treba več hrane irt ker v novi državi ne bo tega, da bi desettisoči in desettisoči stradali kruha. Nova delovna sila za povečano industrijo bo prihajala predvsem s kmetov. Zato pa bomo morali kmetu zaradi pomanjkanja delovne sile dati kmetijske stroje, da mu olajšamo delo. Dali pa mu bomo tudi umetna gnojila, zaščitna sredstva proti škodljivcem in rastlinskim boleznim. Kmet bo dobil selekcionirano seme, dobro plemensko živino. To bo pa imelo za posledico, da se bo donos zemlje povečal, da bo kmet na isti površini pridelal več. To pa pomeni, da bo njegov zaslužek večji. Ker se bodo istočasno zaradi povečane industrijske proizvodnje pocenili industrijski izdelki, se bo blagostanje kmečkega ljudstva večalo, njegov socialni položaj se bo zboljšal, njegovo kulturno stanje se bo dvignilo. Ključ do vsega tega pa je v industrializaciji države, zakaj brez tovarn ne moremo dati kmetu strojev, umetnih gnojil in zaščitnih predmetov, ne moremo zagotoviti stalen trg njegovim proizvodom (spomnimo se, kako je bilo v letih krize, ko kmet ni mogel prodati vina, ko je šla krava za 200 dinarjev iz hleva in podobno), ne moremo poceniti industrijskih izdelkov. Doseženi uspehi nam utrjujejo zaupanje v lastne sile Velike so naloge, ki smo si jih zadali s planskim gospodarstvom. Nekateri pravijo, da teh nalog ne bomo zmogli, ker so prešibke naše sile. Pravijo, da nam za to manjka kapitala, strojev, strokovnjakov in še vse polno težav navajajo, samo da bi ubili ljudstvu vero v lastne sile, da bi ubili naš delovni zagon, da bi nam ubili voljo, da se, četudi v trdem boju, za vselej otresemo tujih je-robov, ki so nas tako drago stali. Tudi ti ugovori prihajajo od sovražnikov delovnega ljudstva ali pa jih raznašajo tisti, ki jim je suženjsko delo za tuje gospodarje pod tujim jerobstvom ubilo vsako vero vase. Večina našega sljudstva pa te vere ni izgubilo. V narodno osvobodilni vojni smo spoznali, kolikšna moč je v nas, če se povežemo v nezlomljivo celoto, če vemo, kaj hočemo in če za dosego svojega cilja damo vse svoje sile. Tudi takrat so se našli krivi preroki, ki so nam prigovarjali, kako nesmiseln je naš upor, ker nimamo orožja, ne sanitete, ne skladišč hrane, ne strokovnjakov. Naše ljudstvo pa teh prerokov ni poslušalo in danes, ko imamo svobodno državo in ljudsko oblast, vemo, da je bilo prav, da jih ni poslušalo. Oglejmo si nekatere ugovore teh krivih prerokov, ki bi najbrž hoteli, da bi najeli pri zahodnih državah posojilo pod pogoji, kakršne bi diktirali mednarodni trusti, ki bi na vse načine skušali preprečiti našo graditev in gospodarsko osamosvoijtev. Kako je s kapitalom. Nikakor ne smemo pozabiti, da so postali ljudska last naši največji rudniki in največje tovarne. Milijoni, ki so šli prej v žepe privatnih kapitalistov, največkrat v inozemstvo, bodo ostali sedaj last ljudstva in bomo z njimi gradili nove tovarne. Rudnik bakra Bor v Srbiji je n. pr. leta 1938 imel 264,171.000 dinarjev dohodkov (ves vloženi kapital pa je znašal le 109,314.000 din). Od gornje vsote je šlo v inozemstvo 85,398.000 dinarjev, drugo pa je šlo v razne tajne fonde ter nagrade, a saino manjši del v nove investicije. Tako pri enem podjetju. Toda že ta primer nam kaže, da ljudstvo danes razpolaga s precejšnjim bogastvom. To pa nas seveda ne sine zavajati v to, da bi opustili borbo za povečanje akumulacije, to se pravi borbo za povečanje sredstev, ki so nam potrebna za dvig našega gospodarstva. Naš plan zahteva iz leta v leto večjo akumulacijo. Potrebna bo štednja materiala, surovin, goriva, potrebno bo povečanje proizvodnje, ker to zmanjšuje proizvodne stroške na en kos proizvoda. Zato bomo naša podjetja racionalizirali. Vsak izboljševalni predlog delavstva ali nameščenstva je že kamen h graditvi našega gospodarstva. Potrebna bo tudi finančna disciplina naših podjetij, davčna disciplina širokih množic itd. Samo kapital pa še ni vse, kar nam je potrebno za dvig našega gospodarstva. Morda je še pomembnejša pripravljenost našega delavca, kmeta in nameščenca, da s svojim požrtvovalnim delom čim več pripomore k predčasni izpolnitvi plana. Prav delovni polet naših delavcev, kmetov in nameščencev, ki so ga pokazali pri obnovi domovine, v zavesti, da prvič v zgodovini delajo zase, nam je največje jamstvo, da bomo vse planske naloge izpolnili. Kakšna razlika je med delovnim poletom pri nas in v nekaterih drugih državah, nam kaže primer s premogom. Pri nas, kjer je bilo mnogo rudnikov porušenih, ko nam ni primanjkovalo samo strojev in orodja, temveč celo obleke za rudarje, nikdar ni bilo občutnega pomanjkanja premoga, železniški promet se je razvijal brez večjih omejitev, nobene tovarne nismo lani ustavili zaradi pomanjkanja premoga. V bogati Angliji, kjer ne moremo govoriti o porušenih rudnikih, kjer bi morali zaradi bogate industrije imeti i dovolj strojev i dovolj orodja, pa je pomanjkanje premoga največji problem in so lansko zimo zaradi pomanjkanja premoga zapirali tovarne, omejili so celo porabo električnega toka. Z izvajanjem planskega gospodarstva se bo pri nas postopoma dvigalo blagostanje delovnih množic. Gradili bomo stanovanja za delavce in nameščence, obnovili porušene kmečke domove, gradili bomo šole, bolnišnice, okrevališča, zavetišča itd. Našemu delavcu se ne bo treba več bati, kaj bo jutri, ne bomo več srečavali brezposelnih »vandrovcev«. Ne bomo se več izseljevali v tujino, narobe: naši izseljenci se že vračajo v svojo domovino. Kmečka zemlja ne bo več prehajala v roke raznih špekulantov, kmet ne bo več na milost in nemilost prepuščen trenutni konjunkturi, škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmečkih pridelkov se bodo iz leta v leto bolj zapirale, dokler se ne bodo popolnoma zaprle. Vse to pa bomo seveda dosegli samo s trdim delom. Dela pa se ne bojimo, saj bomo plodove svojega dela sami použili. Prav zato bomo tudi pripravljeni svojo domovino braniti, če bo treba, saj bomo imeli kaj braniti. S petletnim planom pa bomo našo obrambno sposobnost tudi okrepili, da ne bo sile, ki bi nam mogla odvzeti naše pridobitve. Venceslav Winkler: NAŠA PROSVETA V PLANU Z velikimi spremembami v našem družbenem življenju, s širokim delovnim poletom v gospodarstvu ustvarjamo tudi boljše pogoje za razvoj prosvetnega življenja. Ce hočemo imeti več tovarn, moramo imeti več šob Ce hočemo imeti dobre tovarne, moramo imeti dobre šole. In obratno. Ce hočemo imeti mnogo in dobrih šol, moramo imeti mnogo tovarn in v njih čim več in čim bolje delati. Sposobni ljudje, ki bodo prav vzgojeni in bodo mnogo znali, bodo spremenili našo zemljo v napredno Industrijsko deželo, ustvarili bodo družbo, v kateri ne bo izkoriščanja človeka po človeku. Take ljudi pa moramo pripravljati, šolati, dvigati, oblikovati. Ce predstavljajo plani naših gospodarskih ministrstev materialno urejevanje naše okolice, rast stavb in števila proizvodov, spreminjanje zemeljske površine, mora predstavljati plan ministrstva za prosveto veliko oblikovanje človekove notranjosti, skrb za dvig njegove izobrazbe, za pravilno oblikovanje pogledov na svet, za usmerjanje v življenje, povezujoč pri tem vse pozitivne vrednote preteklosti z odkritji in spoznanji v sedanjosti in brezskrbnejši, srečnejši bodočnosti. Ce hočemo graditi obenem s celotnim planom, moramo za marsikatero prosvetno dejavnost postaviti drugačne organizacijske oblike, spremeniti način dela, spremeniti tudi vsebino dela. Hitrejši tempo dela zahteva od nas dan za dnem novih kadrov. Dviganja kadrov smo se morali lotiti na revolucionarne načine. Prelom s starimi organizacijskimi oblikami in s starim načinom dela je postal politično vprašanje. Osnovnega problema prosvetnega življenja, ki teži druge ljudske republike, pri nas skorajda ni, to je nepismenosti. Nespametno pa bi bilo, če bi se hvalili z visokim procentom in se zazibavali v sladko spanje v dobri veri, da je vse prav in dobro. Nepopolne statistike zadnjih let nas opozarjajo na nekatere predele slovenske zemlje, kjer so oddaljenost od centrov, okupacijska doba, slaba šolska organizacija ali pa tujčevo gospostvo zakrivili, da imamo še vedno nepismene ljudi. Taki kraji so po nekaterih planinskih predelih in v Istri. Jasno pa je, da se ne moremo zadovoljiti samo z dvigom pismenosti do skrajne višine, do sto odstotkov, temveč moramo stremeti in dosegati tako pismenost, ki ni samo formalno prebiranje črk, ampak resnično obvladanje jezika v govoru in pisavi. Tisti posamezni mladinci in mladinke, ki redov osnovne šole, bodo morali zato najprej dopolniti manjkajoče razrede z obiskom večernih in popoldanskih tečajev. Take tečaje bodo z letošnjim šolskim letom organizirali na vseh osnovnih šolah, kjer je v okolišu količkaj mladine, ki nima še dovršenih štirih razredov osnovne šole. Tako bomo poleg prevzgajanja te mladine dvignili splošno raven izobrazbe na tisto stopnjo, s katere jo bomo z ostalo mladino vred lahko dvigali do višjih šolskih stopenj. Plan predvideva, da bomo to delo opravili v petih letih; če ga bomo dobro organizirali, ga lahko opravimo že v dveh. Nadaljnja naša naloga je, urediti šolstvo tako, da bo mogel človek, ki hoče študirati in se razvijati, prehajati iz nižjih šol v višje. Odpraviti je treba vse ovire, ki zapirajo tak prehod sposobnim in delovnim ljudem. S tem v zvezi je zahteva po nadaljnjem zvišanju osnovne izobrazbe za večino naših mladih ljudi. Tri četrtine naše šolske mladine mora v tej petletki dobiti izobrazbo nižje srednje šole. To in nič drugega izraža plan, ko pravi, da morajo do konca petletke zajeti sedemletke in nižje srednje šole 75% naše šolske mladine. Sedemletka predstavlja osrednjo šolsko spremembo v prvi petletki. Doslej smo imeli pri nas osemletno, oziroma sedemletno šolanje. Otrok je hodil sedem let v šolo. S tem pa ni rečeno, da je tudi dovršil sedem razredov. Na vsak način je razlika v tem, ali napravi nekdo sedem razredov, ali pa če hodi sedem let v šolo. Večina naših osnovnih šol je nižje organiziranih. Otroci hodijo sedem let v take osnovne šole, ki imajo po enega ali dva oddelka. V takih šolah se vrši pouk po skupinah; samo ob sebi je razumljivo, da te šole ne morejo dati potrebnega znanja v takem obsegu kot višje organizirane šole, kjer se vrši pork za vsak razred v posebnem oddelku. Zato je ena izmed naših prvih nalog, organizirati, kjer koli je to mogoče, šole z več oddelki. Šole z več oddelki predstavljajo v primeri s šolami z enim oddelkom velik napredek: dajejo več znanja, omogočajo rednejši in boljši pouk, enotnejše delo in vzgojo in so končno tudi cenejše. Zapreka, ki onemogoča hitrejši razvoj višje organiziranih šol, je težaven teren. Raztresena hribovska naselja je težko povezati v močnejšo šolsko enoto, ker je treba upoštevati oddaljenost otrok od šole. Veliko oddaljenost in težavno pot do šole premagamo edino lahko z dijaškimi domovi, ki jih bomo morali postopoma uvajati tudi pri sedemletkah. Lažja je organizacija v 'ravnini in v gosto naseljenih predelih. Tam je mnogo bolj mogoče združiti manjše šole v močnejše in večje. Poudariti pa je treba, da vzrok razcepljenosti šolskih okolišev nima vedno izvora v težavnem terenu, temveč tudi v naši preteklosti, ko se je pod vplivom političnih sil, ki so vladale v naši zemlji, nenačrtno ustanavljalo šole povsod, kjer je bilo in kjer ni bilo primerno. Ako k temu dodamo še dejstvo, da so tudi tuje oblasti drobile naše osnovno šolstvo na čim manjše edinice, da bi ostala raven splošne izobrazbe čim nižja, potem nam je današnji sestav osnovnega šolstva popolnoma razumljiv. Kdor pozna našo preteklost, tudi razume, čemu je večina šol zgrajenih blizu cerkva, včasih na naravnost obupno nemogočih prostorih. Že v zadnjih desetletjih, še bolj pa v tej fazi družbenega razvoja, se središča posameznih naselij spreminjajo, premikajo se k industriji in cestam. Tudi število prebivalstva samega se premika. Pri pre- Nova delavska stanovanja na Jesenicah gledih posameznih šolskih okolišev opazujemo padec števila otrok, medtem ko neprestano raste število v velikih centrih. Iz tega sledi, da moramo meje naših šolskih okolišev popravljati in spreminjati. Pri tem naletavamo in bomo še naletavali na lokalni patriotizem. Treba ga bo premagovati ter ustvarjati višje oblike šolske organizacije. Ne smemo pa teh sprememb izvajati administrativno in papirnato, ne da bi poprej prepričevali ljudi o nujnosti izprememb. Sedemletke same pa organiziramo lahko pravilno samo na osnovi boljše ureditve šolskih okolišev. Sedemletka predstavlja sedem razredov osnovnega šolanja, in sicer na tak način, da obiskuje in uspešno dovrši učenec štiri razrede osnovne šole, nato pa nadaljuje šolanje v petem, šestem in sedmem razredu, ki so pa popolnoma izenačeni z nižjimi razredi srednje šole. lo izenačenje se zrcali v učnem načrtu, v metodi dela, v knjigah, enotnem nadzorstvu, v predmetnem pouku in podobno. To pomeni, da z vsako sedemletko ustanovimo v bistvu novo nižjo srednjo šolo. Učenci, ki uspešno dokončajo zadnji razred sedemletke, imajo dostop v višje razrede srednje šole pod enakimi pogoji, kakor učenci, ki so dovršili nižjo srednjo šolo. Isto velja tudi za strokovne šole. Ustanavljanje sedemletk se bo vršilo postopoma leto za letom. Vsako leto odpremo na določenih šolah po en razred, ne pa vseh razredov naenkrat. Ker je predvideno, da se bodo sedemletke organizirale v prvi vrsti v krajih, kjer doslej ni bilo nižjih srednjih šol, bomo s tern zajeli v tako šolanje veliko množico mladine, ki bi drugače ne dobila izobrazbe nižje srednje šole. Posledica tega bo: večje število mladine z izobrabo nižje srednje šole, večje število ljudi za strokovne in višje srednje šole in splošen dvig izrobrazbene ravni našega ljudstva. Na ta način bodo na primer strokovne šole čedalje bolj svoje delo usmerjale predvsem na strokovni pouk, ko bodo učenci osnovno izobrazbo že prinesli s seboj. Število absolventov nižjih srednjih šol in sedemletk se bo v bodočnosti gibalo približno takole: gal« takole: 1947: 3500 1948: 3500 1949: 5800 1950: 7400 1951: 8800 srednjih šol in i 1946: 39 1947: 93 1948: 126 1949: 214 1950: 257 1951: 279 matično^ izobraževanje učnih moči. Pri vsem tem ne bo mogla šola mimo našega političnega življenja, povezati se bo morala še trdneje z množičnimi organizacijami in s sindikati. V njenem pouku se bo moralo odražati živo gibanje naših delovnih množic. Novih nižjih gimnazij ne bomo ustanavljali. Višje, popolne gimnazije bomo izpopolnjevali. Njih število bo moralo nujno porasti, ko bo začela prihajati znova množica mladine s sedemletk. Pričakovati moramo proti koncu petletke, posebno pa v drugi petletki, izredno povečanje števila oddelkov na višjih gimnazijah. V splošnem se število naših šol ne bo zvišalo. Prej narobe. S tem ni rečeno, da ne bomo ustanavljali novih šol, kjer bodo potrebne. Vendar nam osnovna naloga, pravilneje organizirati šolske okoliše, narekuje, da bomo šole, ki so oddaljene druga od druge komaj po četrt ure in kjer so za združitev dani pogoji, združevali. Pri tem je treba omeniti tudi neprirodno organizacijo samostojnih deških in dekliških osnovnih in srednjih šol v nekaterih krajih, da,^ celo v istih šolskih poslopjih. Kar spada vzgojno, učno in gospodarsko v enoto, nima smisla drobiti na koščke. Za pravilnejšo in boljšo organizacijo je predvsem potrebna boljša ureditev šolskih zgradb. Ob osvoboditvi smo našli popolnoma uničenih 85 deloma uničenih in demoliranih 122 osnovnošolskih’ zgradb, skupaj 45% vseh zgradb. Ce to povemo v številu učilnic, dobimo 218 popolnoma uničenih, 574 delno uničenih in 1303 demoliranih učilnic, kar znese 73% vseh učilnic. Srednje šole so imele 7 delno uničenih in 8 demoliranih zgradb z 290 učilnicami. Z velikim naporom ljudske oblasti in množičnih organizacij je bilo mogoče opraviti toliko dela, da smo do začetka petletke zrasli od 784 popolnoma uporabnih osnovnošolskih učilnic v maju 1945 na 2629 v začetku leta 1947. Celotne investicije, ki jih je vložila ljudska oblast v obnovo šolskih poslopij, so znašale v teh letih 57,584.611 dinarjev. Prostovoljnega dela je bilo izvršenega za preko 15 milijonov dinarjev. Ako primerjamo investicije z vsotami, ki jih je oblast namenila za gradnjo osnovnih šol v stari Jugoslaviji, vidimo, da je stara Jugoslavija v letih 1918—1938 porabila za gradnjo in prezidavo osnovnošolskih poslopij 96 milijonov dinarjev, torej danes sedemkrat več na leto kakor pred vojno. Na tako izvršeno delo se je lahko naslonil plan obnove in novogradenj za prvo petletko. Po planu bomo zgradili 506 in obnovili 551 osnovnošolskih učilnic in presegli število srednješolskih učilnic za 56. Za vse to bomo investirali: za osnovno šolstvo 378 milijonov dinarjev, za srednje šole 63 milijonov dinarjev. Zgrajenih bo vrsta novih osnovnih šol, predvsem v krajih, kjer bodo organizirane sedemletke, oziroma v krajih, kjer posebni pogoji narekujejo nova poslopja v čim krajšem času, bodisi da so bila stara požgana ali porušena ali pa zasilna v takem stanju, da je bilo treba takoj začeti graditi. Pri srednjih šolah je treba poudariti Pri tem je treba poudariti, da bo plan popolnoma izpolnjen, če bo tudi notranje delo v teh šolah zadovoljivo. Treba bo izvesti tudi na podeželju vztrajno kampanjo za boljši šolski obisk, za resnejše delo ter za siste- 0 5 " 3 0 3 0 Tovarna usnja na Vrhniki gradnjo novih gimnazij v industrijskih centrih na Ravnah in Jesenicah ter izpopolnitve nekaterih na pol porušenih. Težak problem pri srednješolskem in visokošolskem študiju predstavlja vprašanje preskrbe dijakov s stanovanji in prehrano. Idealno bi bilo, da bi prej ko mogoče lahko spravili vse dijaštvo v urejene dijaške domove. Zaenkrat to še ni mogoče, bo se pa to postopoma izpopolnjevalo. Najtežje je vprašanje akademikov, ki jih je čedalje več in ki izhajajo iz revnejših slojev. Njih kolegiji so bili doslej premajhni. Zato bo ena izmed nalog v petletki tudi zgraditev posebnega akademskega kolegija v Ljubljani. Gradnja se bo nadaljevala še v drugi petletki. V tej petletki je zanj določenih 30 milijonov dinarjev. Ostalih 21 milijonov je določenih za ureditev nekaterih najvažnejših dijaških domov, oziroma za izpopolnitev že delujočih. Poseben del investicij je namenjen za posebno šolstvo. Treba je bolje urediti zavode za težje vzgojljive otroke ter zavode za duševno zaostalo mladino. Razbitost posameznih oddelkov in pomanjkljivo skrb za tako mladino hočemo premagati z združitvijo otrok v enotnem zavodu. Predvideva se zgraditev posebnega poslopja za tako mladino, ki naj bi bila pod osrednjim vodstvom. Za take ustanove je predvidenih v petletki 36 milijonov. Ni si mogoče predstavljati resnega in temeljitega učenja brez učil, ki jih našim šolam popolnoma primanjkuje. Učila bodo pripravljena za vse osnovne in srednje šole po načrtu, ki je bil izdelan v zvezi s prosvetnimi ministrstvi ostalih ljudskih republik. Nekaj prispevkov zanje bodo dali okrajni ljudski odbori, drugo pa bo investiralo ministrstvo. V prvi petletki bo skupno porabljenega za učila 36 in pol milijona dinarjev. Težko je vprašanje števila prosvetnega kadra. Profesorski kader se šola na univerzi na filozofski fakulteti. Prva leta petletke še ne bodo dala zadovoljivega števila mladih profesorjev. Šele s povečanim dotokom na univerzo in z močnejšim številom študentov na filozofiji bomo lahko zadostili vedno večjim potrebam po profesorjih ne samo na srednjih, temveč tudi na industrijskih in strokovnih šolah. Načrtno usmerjanje v poklice, urejevanje štipendij, dobra organizacija dijaških domov in pravilna politična vzgoja bodo obenem z ureditvijo osnovnih dohodkov v posameznih poklicih zagotovili pravilno število tudi za filozofijo. Za poučevanje na nižjih srednjih šolah in na sedemletkah se bodo usposabljali študentje na višji pedagoški šoli, ki je bila letos ustanovljena v Ljubljani. Poleg rednih slušateljev bodo na tej šoli študirali tudi izredni slušatelji iz vrst osnovnošolskega učiteljstva. Plan predvideva, da se mora do 1. 1951 usposobiti za poučevanje na sedemletkah najmanj 400 izrednih slušateljev iz vrst osnovnošolskega učiteljstva. Za vzgojno delo v mladinskih domovih igre in dela bo dajala še dve leti absolvente enoletne šole za vzgojitelje, nato bodo začeli prihajati z učiteljišča. Na učiteljišču se bo izvedla v zadnjih dveh letnikih delitev v vzgojitelje in učitelje, ki bodo imeli pork v nekaterih pred- / ar man Ivo: Usek pri Savi na Mladinski progi Nova betonirana cesta pri Lukovici metih skupen, v drugih pa ločen. Naše potrebe v petih letih zahtevajo vzgojo 1350 učiteljev. Kolikor nam jih ne bodo dala učiteljišča, bomo morali nadoknaditi s skrajšanim šolanjem v tečajih. To petletko in še naslednje bomo lahko izvedli, če bomo imeli dovolj sposobnih kadrov. Izmed teh so nam najbolj dragoceni tehnični kadri, ki nam jih daje univerza. Ce hočemo imeti dovolj rudarskih, kemičnih, gradbenih, elektrotehničnih inženirjev, moramo poskrbeti za njih izobraževanje, zgraditi jim moramo dovolj institutov in laboratorijev, kjer se bodo lahko temeljito pripravili za svoj poklic. Naša univerza prav za prav nima svojega poslopja. Nešteto njenih oddelkov gostuje po različnih drugih šolah, včasih v naravnost nemogočih razmerah, kakor n. pr. kemični oddelek v kletnih prostorih bivše realke. Zato je bilo potrebno storiti že v prvi petletki dober korak naprej. V tej petletki je predvidenih za univerzitetne ustanove 337 milijonov. V tej vsoti so vštete investicije za zgraditev hidrotehničnega laboratorija, metalurškega' instituta, elektrotehničnega oddelka ter kemičnega in rudarskega instituta. Poleg tega se bo zgradil še del filozofske fakultete. Kakor vidimo, gre prvo mesto izgradnji tehnične fakultete, ki ne samo da zajema največ akademikov, temveč je v današnji dobi najvažnejša. Te investicije pa predstavljajo samo začetek načrtnega urejevanja univerzitetnih poslopij v prihodnjih petletkah v širšem obsegu. Rudarski institut bo že letos dograjen. Delovati bo pričel že letos pozimi. Predvidoma ga bo zapuščalo vsako leto po 50 mladih inženirjev. Poslopje bo imelo vse potrebne predavalnice, risalnice, prostore za zbirke ter laboratorije, na strehi pa astronomsko opazovalnico. Metalurški institut grade na Marmontovi cesti. Laboratoriji bodo začeli obratovati leta 1948. Celoten institut bo zgrajen v dveh, treh letih. Lahko bo oddajal vsako leto do 90 absolventov. Hidrotehnični laboratorij na Mirju je velika stavba, katera bo v glavnem letos gotova. Preostalo bo še veliko preizkuševališče, gospodarska poslopja in oprema laboratorijev. Laboratorij bo lahko nadzoroval hidrotehnične načrte, spremljal dela na stavbiščih, vzgajal nov kader ter omogočal znanstvenikom poglabljanje v znanstvene probleme. Kemični oddelek tehnične fakultete bo s svojim institutom delil prostore, ki bodo omogočili mladim kemikom boljše delo in razvoju naše znanosti večji polet. Lz raztresenih prostorov se bo združil v enotnem prostoru, katerega prvi trakt bo letos pod streho. Investicije za nadaljevanje del so pripravljene zanj vsa leta v petletki. 1 udi druge znanstvene in kulturne ustanove niso zanemarjene. Akademija znanosti in umetnosti bo preuredila svoje prostore in institute. Dokončana bodo dela na poslopju Moderne galerije v Tivoliju. Na Ljubljanskem gradu bo urejen muzej, v katerem bodo zbrani vsi važ- Janez Lajeoic: Rab. Linorez nejši predmeti iz narodno-osvobodilnega boja, tako da bo muzej lahko pokazal razvoj in polet narodno-osvo-bodilnega boja, vse napore in končno zmago. Poleg tega predvideva plan preureditev nekaterih muzejev, predvsem muzeja v Ptuju, v čigar okolici je bilo zadnje leto toliko znamenitih odkritij. Ena izmed nujnih potreb je zgraditev poslopja za osrednji državni arhiv, ki bo tudi realizirana že v tej petletki. Ljudskoprosvetno delo naših organizacij je v mnogo-čem odvisno od poslopij. Zato predvideva plan tudi pomoč obnovi oziroma izgradnji 61 domov ljudske prosvete, za kar je predvidenih 70 milijonov. Zadnje leto petletke bomo nadalje pričeli z gradnjo nove opere v Ljubljani. Izmed vseh umetnosti je za nas najpomembnejši film, pravi Lenin. Za razvoj slovenske kinomatografije bomo v prvi petletki investirali 80 milijonov. Kinematografsko omrežje se bo zgostilo za 60%. Število kinematografov se bo tako povečalo, da bo prišel en kino leta 1951 na 10.000 prebivalcev, medtem ko pride sedaj en kino na 18.000 prebivalcev. Posebno pažnjo bo organizacija filma posvetila vprašanju potujočih kinematografov, katerih število se bo dvignilo na deset, ter vprašanju ozkega filma. Število aparatur ozkega filma se bo dvignilo od 43 v letu 1946 na 75 v letu 1951. Filmsko podjetje »Triglavfilm« se bo tako izpopolnilo, da bo do leta 1951 izdelalo 25 različnih umetniških, kulturnih in dokumentarnih filmov na ozkem traku. Za ozki trak je predvidena vrsta šolskih in znanstvenih filmov. Da bi se delo na filmskem polju še bolj izpopolnilo in smotrno urejevalo, je bil ustanovljen poseben Komitet za kinematografijo pri vladi LRS. Za fizkulturo bo v petletki investiranih iz republiških virov 48 milijonov dinarjev. Iz tega ter s pomočjo zveznih in drugih sredstev bo zgrajena cela vrsta fizkulturnih naprav, kakor stadiona v Ljubljani in Mariboru, drsališče v Ljubljani, fizkulturna šola v Ljubljani, plavalni bazen v Celju, skakalnice, športni in planinski domovi ter manjše športne naprave. Vse zgoraj našteto bo pa tvorilo samo okvir silne rasti vsega našega prosvetnega in vzgojnega dela v prvi petletki. Ako naj tvori petletka v resnici začetek drugačnega življenja, potem mora pomeniti tudi dobo, v kateri se bo izvršil notranji, duhovni prelom s preteklostjo. Ta notranji preobrat se bo moral zrcaliti predvsem na mladini, ki bo v tej dobi rasla v naših šolskih in vzgojnih ustanovah. Zato je potrebno, da zagotovimo mladini od najnižjih let do zrelosti enotno vzgojno smer, ki vodi do oblikovanja dobrega državljana napredne Jugoslavije. Ob tem je treba močno poudariti važnost predšolske vzgoje ter organizacijo domov igre in dela, katerih razvoj je predviden v planu v velikem obsegu. Razvoj takih ustanov je v tesni zvezi z rastjo naše industrije in z mehanizacijo in boljšo ureditvijo našega poljedelstva. Če hočemo zaposliti matere, moramo poskrbeti za njihove otroke. Ne gre pri tem samo za kos kruha in toplo streho, temveč za tisto pravilno vzgojno udejstvovanje, ki bo znalo otroka vključiti v skupnost, mu razjasniti pravilen odnos do te skupnosti ter mu obenem omogočilo zdrav telesni in duševni razvoj. Vse to nam narekuje potrebo množične skrbi za uresničenje teh nalog, neprestano povezanost prosvetnih in političnih delavcev, povezanost vzgojiteljev z mladinskimi in ženskimi organizacijami in sindikati ter skupno kontrolo vsega dela. Ako hočemo uresničiti kadrovski plan in vzgojiti v petletki 8000 srednjih strokovnih kadrov v naših strokovnih šolah ter 2100 višjih kadrov na naši univerzi, moramo povečati intenzivnoslt dela. Študent, ki pade pri izpitu in gre zaradi tega pol leta ali leto kasneje v produkcijo, ne napravi škode samo samemu sebi ali svojim staršem, temveč škoduje skupnosti, škoduje planu. Zato bo moral pomeniti za naše dijake boj za plan boj za boljši učni uspeh slehernega izmed njih, pomeniti bo moral borbo celote za rešitev in vzgojo zaostalih posameznikov. Kakor stavljajo naši znanstveni delavci svoja izkustva in spoznanja čedale bolj na razpolago razvijajoči se industriji, kakor se čedalje bolj povezujejo s konkretnimi nalogami petletnega plana, tako bo morala mladina poleg svojih veličastnih delovnih akcij posvetiti vse sile dvigu učnih uspehov. Če govorimo o močnejšem delu, ga moramo dvigniti na vseh sektorjih. Plan je most, ki se zruši, če pade en steber. Močnejša intenzivnost dela zahteva tudi hitrejši tempo razvoja in rasti posameznih mladincev. Zlasti pri divgu novih kadrov iz vrst delavstva v obliki raznih tečajev je to važno. Rast števila kvalificiranih delavcev mora sovpadati z njih strokovno rastjo. Vzgojiti v petih letih 45.000 kvalificiranih delavcev, kakor nam zapoveduje plan, ni lahka stvar. S spremembo dosedanih strokovno-nadaljevalnih šol za učence v gospodarstvu v trimesečne šole s strnjenim poukom, z industrijskimi šolami ter z mrežo različnih strokovnih tečajev bomo ob zadostni intenzivnosti dela plan dosegli. Za bodočnost je prav v ta namen nameravana še širša organizacija večernih delavskih gimnazij ter tudi organizacija delavskih fakultet, da dvignemo sposobne ljudi in pomladimo inteligenčni kader z zdravimi ljudskimi silami. Plan izvajajo in ga bodo izvajali ljudje. Napačno bi bilo misliti, da gre pri tem izvajanju le za nezavedno opravljanje mehaničnega dela. Nasprotno. Velikanski uspehi naših delovnih akcij, posebno mladinskih, nam pričajo, da je poleg mehaničnega opravljanja dela potrebno še marsikaj drugega, da je treba človeka z neizmerno vero in vztrajnostjo, človeka s silovito ustvarjalno silo in ostro borbenostjo, moža s širokim razgledom po svetu in družbi ter zdravo razsodnostjo, iznajdljivega tekmovalca, ki zna ubrati v en akord srce, razum, voljo in vročo domovinsko ljubezen. Take ljudi bomo morali vzgajati. Osnove zanje smo postavili. Rasli bodo iz velikih dejanj osvobodilnega boja, iz pridobitev tega boja, rasli bodo ob stvarnosti sedanje dobe, vedno v delu, neprestano v izpopolnjevanju, veseli ljudje, udarniki in graditelji socializma. S takimi ljudmi se bodo lahko dvignile tovarne, stekle železnice in se odpirali rudniki. Vlado Šestan: GltB MLADINSKE ORGANIZACIJE MLADINA IN PETLETNI PLAN V letošnjem letu je 14.000 slovenskih mladincev in mladink sodelovalo pri izgradnji mladinske proge Šamac —Sarajevo. Ta številka nam najzgovornejše priča, kaj pomeni petletni plan za našo mladino. 14.000 mladincev je zapustilo svoje tovarne, vasi, šole in odšli so prosto-volnjo delat na mladinsko progo; čeprav mnogi nevajeni trdega dela, so vztrajali v vročini, dežju, pri napornem delu v tunelih, povsod kjer je bilo treba — ker so se zavedali, da s svojimi napori in žulji odpirajo pot uresničenju petletnega plana in naše lepše bodočnosti. Vsa slovenska mladina je sprejela petletni plan z velikim navdušenjem. Toda ni ostalo le pri navdušenju — plan mora postati stvarnost in mladina si je takoj zastavila vprašanje: Kaj moramo storiti mi mladinci, da k temu pripomoremo? Odgovor na to vprašanje je dal jasno in vsestransko III. kongres Ljudske mladine Slovenije. Katere glavne naloge je postavil IH. kongres LMS? V prvi vrsti spoznavanje petletnega plana. Tovariš Perovšek, predsednik Glavnega odbora LMS, je v svojem referatu na kongresu poudaril: »Vsak pošten državljan, zlasti vsak član LMS, mora poznati petletni plan. To sicer ne pomeni, da se bomo začeli učiti najprej številke, ki so zapisane na papirju. Gre za to, da poznamo perspektivo plana. Vedeti moramo, da so v plan vključeni delavci, kmetje in delovna inteligenca; vedeti moramo, kaj mora vsak od njih storiti za skupnost — za naš plan — in kaj bo vsak od te skupnosti dobil.« A kaj mora kmečka, delavska, šolska mladina k planu, k skupnosti prispevati — o tem jasno govorijo sklepi kongresa. V tovarnah in na gradiliščih je glavna naloga mladincev, da se borijo za dnevno izpolnjevanje plana. Zato bodo skrbeli, da se čimprej uvedejo norme, dajati vzpodbudo mladim udarnikom in novatorjem, predvsem pa iz dneva v dan povečavali svoje strokovno zpanje. Naloge na gradiliščih in v podjetjih bo mladina izvajala skupno s sindikalno organizacijo, kateri bo nudila največjo pomoč. Tudi vaška mladina mora imeti stalno pred očmi izvrševanje plana — na vasi imamo setveni plan, plan odkupa — od katerega je odvisna prehrana našega delavca. Mladina bo dvigala svojo izobrazbo, posvetila bo vso pozornost novim metodam obdelovanja zemlje, še posebno pa bo podprla obdelovalne zadruge in strojno-traktorske postaje, ki so temelj naprednega gospodarstva na vasi. A vsi tisti, ki se borijo proti napredku na vasi, bodo naleteli na odločen odpor mladine. Solska mladina — mladina, ki se uči po raznih šolah, tečajih, strokovnih šolah, ima v planu ravno tako velike in odgovorne obveze — kajti brez znanja ni petletke. Razvijati iz vrst naše mladine dobre strokovne kadre, zbuditi pri mladincih željo za znanjem, usmeriti jih v pravi poklic — to so stvari, za katere se bo mladinska organizacija morala brigati mnogo več kot doslej. Istočasno bo mladinska organizacija skrbela tudi za to, da se mladini zagotove čim boljše materialne možnosti za šolanje. To so glavne naloge pri uresničevanju petletnega plana. — Kako pa je z izvajanjem teh nalog? Do sedaj smo napravili šele prve korake v plansko gospodarstvo in cela množica nalog, ki smo si jih zastavili, ki smo si jih zapisali v plan, se nam sedaj kaže s svoje praktične strani. To nam pomaga, da lahko gledamo na plan in njegovo izvajanje že z mnogo večjo jasnostjo, da si lahko tudi bolj stvarno predstavimo pot, ki jo moramo prehoditi in vse težave in nevarnosti, ki nas na njej še čakajo. Prvo polletje prvega leta petletke je pokazalo pozitivne rezultate — v glavnem smo izvedli vse, kar je bilo za ta čas v planu predvideno. Pri tem ima zasluge tudi naša mladina, ki je takoj v začetku vnesla v svoje delo mladostni polet, tekmovanje in vztrajnost. Mladinci in mladinke v tovarnah, rudnikih, gradiliščih, v uradih, šolah, na vaseh —■ so se vključili takoj v borbo za izvršitev plana na vsej njeni fronti. To je pokazalo že predkongresno tekmovanje. Iz rezultatov in načina tekmovanja se tudi jasno vidi, da je mladina dobro razumela svojo glavno nalogo v petletnem planu: učiti se, nenehno se izpopolnjevati v poznavanju svoje stroke, dajati iz svojih vrst strokovne kadre, mladince, ki bodo ne le hoteli, ampak tudi znali dobro in odlično vršiti težke naloge, ki so v planu zastavljene. Plan predvideva, da bomo morali vzgojiti na deset-tisoče dobrih kvalificiranih delavcev v vseh panogah. Ti kadri se bodo izučili predvsem v strokovno-nadaljevalnih in srednjih strokovnih šolah. Vendar nam te nikakor ne bodo mogle dati takega števila kvalificiranih kadrov, kot jih za izvedbo plana potrebujemo. Zato se tudi posveča velika skrb sktrokovnim tečajem po podjetjih, kjer dobijo neizučeni delavci osnovno, pozneje pa tudi višje strokovno znanje. Naša ljudska oblast daje danes vse možnosti vsakemu mladincu in mladinki, da se izobrazi, da se usposobi za mojstra svojega poklica. Mladina pa napenja vse svoje sile, da bi izpolnila to svojo dolžnost. Nešteto primerom imamo, da mladinci tekmujejo v tem, kdo se bo prej usposobil v svoji stroki. Mladina tovarne »Iskra« v Kranju je na svoji konferenci razpravljala o strokovnih tečajih ter se je n« samem sestanku izjavilo večje število mladincev za tečaj. V tovarni »Indus« so mladinci sprejeli obvezo, do katerega roka se bodo izučili delati na raznih strojih. V ljubljanski kurilnici pa so se obvezali vajenci, da bodo Pr„eA rok?111) j- v dveh in pol letih namesto v treh položili izpite. Obenem z njimi pa so sprejeli obveze mojstri,' da jim bodo pri tem pomagali. Želo veliko skrb posvečajo strokovnim tečajem tudi na mladinski progi. Mladinska organizacija je poskrbela, da se je osnovalo na progi veliko število tečajev za razne stroke in se mnogi mladinci vračajo z dela na progi kot izučeni šoferji, mehaniki, buldožeristi, minerji itd. Poleg tega pa se vzgajajo na mladinski progi in na drugih delovnih akcijah še stotine drugih mladincev za sposobne organizatorje našega gospodarstva. Mladi komandanti brigad, komandirji čet, intendanti, bolničarji in drugi se v brigadi pripravljajo za svoje bodoče naloge. Mladinska organizacija si je zastavila nalogo, da morajo biti vse mladinske delovne akcije ne le primer požrtvovalnosti in poleta mladega rodu, ampak tudi zgled po svoji popolni organizaciji dela, izkoriščanju tehnike, smotrni razporeditvi ljudi in visoki produktivnosti. To nalogo mladinske akcije iz dneva v dan bolje izpopolnjujejo. Ne le na mladinski progi Šamac—Sarajevo, ampak tudi na raznih akcijah v Sloveniji: pri izgradnji gozdnih poti, pri regulaciji goriškega Lijaka, na cesti Celje—St. Peter, daje Po naši zemlji vstajajo pod oblake daljnovodni jambori, po katerih bomo napeljali električno vAco mladina zgled dobro organiziranega in visoko produktivnega dela. Mladina se posebno trudi, da nudi čim večjo pomoč pri rešitvi osrednjih problemov našega gospodarstva, tistih problemov, od katerih je v največji meri odvisna izvedba plana. Dva taka problema, katerih reševanja se je mladinska organizacija še posebno lotila v letošnjem letu, sta: vprašanje našega gozdnega gospodarstva in vprašanje naših gradenj. Petletni plan postavlja pred republiko Slovenijo med ostalimi posebno važne naloge, da zagotovi za našo industrijo, pa tudi za izvoz čim večjo količino dobrega lesa, ki ga imamo pri nas v izobilju. Toda najboljše zaloge lesa imamo marsikje na težko dostopnih krajih, od koder ga ne moremo odvažati. Zato je mladina prevzela nase izgradnje nekaterih najvažnejših gozdnih poti, kot so: v Kočevskem Rogu, na Ravnah pri Kočevju, pri Škofji Loki in nad Mozirjem. Na teh poteh je delalo okrog 2000 mladine, ki je v polni meri izpolnila svojo nalogo. Drug tak problem pa je vprašanje naših gradilišč. Posebno sedaj v prvih letih petletke je to vprašanje za nas važno, ker moramo čim prej izgraditi osnovo za nadaljnji razvoj našega gospodarstva, t j. težke industrije, industrije za izdelavo opreme za hidrocentrale, avtomobilsko industrijo itd. Za vse te gradnje nam manjka veliko število strokovnih delavcev in zato moramo čim prej vzgojiti nove iz vrst mladine. Mladina se je tej »Titan« pri Kamniku. To je gradilišče, ki je istočasno nalogi odzvala s tem, da je prevzela izgradnjo tovarne strokovna šola za razne gradbene poklice: zidarskega, tesarskega itd. Okrog 140 mladincev je bilo v letošnji gradbeni sezoni na tej gradnji in to so vsi bodoči strovnjaki gradbene stroke. Pozimi za nekaj časa delo na gradilišču preneha; tedaj mladinci nadaljujejo svoje učenje v gradbeni šoli in tu pridobivajo teoretično znanje, ki jim je potrebno, da bodo v naslednjem letu še bolje nadaljevali svoje delo. Učiti se, izpopolnjevati svoje znanje, čim bolje obvladati svoje delo — to danes predvsem vodi našo mladino pri izvajanju petletnega plana. Tisoče mladincev in mladink, ki se učijo po strokovno-nadaljeval-nih, srednjih in višjih strokovnih in drugih šolah ter po raznih tečajih — to so vse bodoči mojstri, strokovnjaki, voditelji našega gospodarstva. Danes ima naša mladina priliko, da se res vsestransko izobrazi — odpirajo se vedno nove šole, pa tudi v sosednje dežele odhajajo mladinci v uk. Imamo vajence na Češkem, naše mladinske brigade so bile na delu v Poljski, Albaniji in drugod, študentje študirajo na univerzah raznih dežel. Mladinska organizacija se dobro zaveda, kaj bodo pomenili ti vajenci, dijaki, študentje — in zato skrbno izbira najboljše mladince, ki bodo dobili to visoko strokovno izobrazbo. Za petletko rabimo ne le strokovno izobraženih, ampak tudi izkušenih, predanih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili vse sile svojega življenja — in za vzgojo takih kadrov skrbi mladinska organizacija. Mladina danes dobro razume, da je hrbtenica našega plana industrija, da je od razvoja industrije odvisno vse naše gospodarstvo. Zato pa tudi največ skrbi, da se usposobi za delo v raznih panogah naše industrije. Toda kakor v našem planu ni zapostavljeno kmečko gospodarstvo, tako tudi mladina ni pozabila na važne naloge, ki jih ima na vasi. Dočim v industriji vsakodnevno uvajamo nove stroje in metode dela, dočim nastajajo — lahko bi rekli — kar čez noč — velike najmodernejše tovarne, pa gre gospodarski razvoj na vasi zaenkrat še počasneje. Tuje treba utirati pot napredku predvsem z vzgojo, s širjenjem izobrazbe in znanja. Mladinci na vasi smatrajo zato za eno svojih prvih dolžnosti, da delajo na kulturnem polju, da pomagajo šolam in učiteljem. Tako se je med ostalim zavezala mladina na III. kongresu LMS, da bo že letos čez zimo obiskovalo kmečke nadaljevalne šole 30.000 mladincev in mladink, ki so končali osnovno šolo, a organizaciji teh šol oziroma tečajev se bo posvetila predvsem sama mladina. To je ena največjih obvez III. kongresa LMS, ki se pridružuje oni o izgradnji gozdnih poti, o gradnji tovarne »Titan«, regulaciji goriškega Lijaka in drugim. Te obveze in njihovo izvajanje so pa šele prvi koraki mladine v petletko. Nekatera vprašanja smo začeli reševati, a mnoga so še nerešena' in pojavila se bodo še nova. Eno od najvažnejših med njimi je vprašanje izbire poklica. V našo tekstilno, živilsko in druge industrije moramo vključiti žensko delavno silo, da bo zamenjala moške, ki bodo potrebni pri težkih delih v industriji. Medtem pa še stotine mladink sanja, da bi rade postale šivilje, čeprav jih tako število ne bo imelo niti blaga za šivanje, če ne bomo izpopolnili vrzeli v tekstilni industriji. Imamo tudi stotine in stotine mladincev, ki bi radi postali mehaniki in šoferji; tovarne, ki bodo te stroje gradile, pa še zgrajene niso; a manjka nam zidarjev in tesarjev, manjka nam plavžarjev in livarjev, ki bodo izdelovali kovino za te stroje. A koliko je samo naših mladincev v vaseh, ki skupno s svojimi očeti sejejo pšenico tam, kjer bi mnogo bolje uspeval lan ali katera druga rastlina, ki je toliko potrebna našemu gospodarstvu. Vse to so ljudje, do katerih še ni prodrl plan, pravi, resnični plan, ki mu daje življenje edino naše delo, pravilno usmerjeno in urejeno. A mladina hoče napeti vse svoje sile, da bo plan prodrl tudi do njih, da se bodo tudi oni zavestno vključili v veliko preobrazbo našega gospodarstva, ki se danes vrši. Zato si mladinska organizacija zastavlja kot svojo glavno nalogo vzgojo — vzgojo slehernega mladinca, da bo spoznal, kje je njegovo mesto v planu, da bo spoznal, kaj je njegova naloga in se je oklenil. Plan ni le borba za preobrazbo gospodarstva, ampak tudi za preobrazbo nas samih. Uspehi, ki jih je mladina dosegla pri svojem dosedanjem delu pri izvedbi plana, so dokaz, da to nalogo razume pravilno. Mladinci, ki se vračajo z mladinske proge, postajajo udarniki tudi v svojih podjetjih, kamor se vrnejo. Ni edini primer trboveljskega rudnika, kjer se marsikateri delavec čudi, koliko napravijo mladinci-povratniki s proge Brčko—Banoviči ali Samac—Sarajevo. Prav tako imamo še dosti sličnih primerov kot pri gradnji »Litostroja« v Ljubljani, kjer so mladinci s proge do dvakrat prekoračili normo pri izkopih. Prvi koraki mladine v petletko nam kažejo, da mlada generacija med prvimi in odločno stopa po poti borbe za izvedbo plana, ki pomeni ne le napredek gospodarstva, ampak tudi kulture in zavednosti našega ljudstva. Strojne postaje -#Č%v'-AC'-V; 85 .•.•‘.O.v; Jože Plevnik: 0 VLOGI UDARNIKOV V BORBI ZA PETLETNI PLAN Zaposlen v železniških delavnicah v Mariboru. — Sam je montiral kompresor V Združenih tovarnah svile v Mariboru že več mesecev presega normo za približno 30% S svojo pridnostjo in vestnostjo je vzor discipliniranega delavca in mora postati v ljudski državi vsak delavec mojster svojega stroja in orodja ter da se dajo z marljivim in sistematičnim delom pravilno postavljene norme pri zadostni strokovni usposobljenosti tudi sistematično visoko presegati. Prav v tem je ogromen pomen udarništva in nova-torstva, ki ima za cilj prekoračiti vse do sedaj veljavne norme in dvigniti proizvodnost dela na tako visoko stopnjo, kot jo kapitalizem kljub razvit^ tehniki ni mogel doseči zaradi protislovij, ki vladajo v njegovem družbenem sistemu. Udarniški pokret dokazuje, kaj zmore zaveden delavec, borec za plan, kadar si sam ustvarja boljše življenjske pogoje, kadar dela zase in ni več iz- vrstnih predmetov potrošnje, z dosego blagostanja in visoko razvitega kulturnega življenja vsakega poedinca v socialistični družbi. Udarniški pokret se je pojavil v dobi tekmovanja za obnovo naše porušene domovine. V dobi, ko je bilo treba ustvariti proizvodnjo kljub razrušenim tovarnam, pomanjkljivim tehničnim sredstvom in pomanjkanju surovin. Prav posebno mesto pa zavzema udarniški pokret v dobi, ko smo izvršili prvo fazo industrijske izgradnje in obnove, ko smo prešli v novo fazo izgradnje v načrtno gospodarstvo. V tej fazi se borba za gospodarsko osamosvojitev zaostruje. Socialistično tekmovanje zavzema vse večji razmah. Naši sovražniki poskušajo pre- Obnoviti in dvigniti z lastnimi močmi našo domovino iz gospodarske zaostalosti, napraviti jo neodvisno od tujega kapitala ter dvigniti njeno obrambno moč, vzporedno s tem pa dvigniti življenjsko in kulturno raven našega ljudstva, to so velike in zgodovinske naloge, ki jih je postavila pred osvobojeno delovno ljudstvo Jugoslavije Komunistična partija. Vse te naloge so izvedljive samo v državi, kjer je oblast in vsa temeljna proizvajalna sredstva v rokah ljudstva, kajti šele s tem so ustvarjeni pogoji za prehod v načrtno gospodarstvo. Te naloge pa zahtevajo nov lik človeka, zavestnega borca za socializem, delavca, ki je sproščen kapitalističnih okov in ima vse pogoje za neoviran razmah svojih ustvarjalnih sposobnosti. Nizko proizvodnpst naše industrije, s katero smo obremenjeni zaradi težkih družbenih pogojev v pred-aprilski Jugoslaviji — ki so jo domači in tuji kapitalisti spravili v polkolonialni položaj — premagujejo naši delavci, tehniki, inženirji s silnim delovnim zagonom ter ustvarjalnim in iznajditeljskim duhom, iz katerega se rodi nov lik socialističnega človeka, heroja dela in borca. To so naši udarniki in novatorji. Imamo nešteto primerov, ko so naši novatorji in izumitelji s svojo ustvarjalno iznajdljivostjo rešili vprašanje proizvodnje ne samo v svojem obratu, temveč v celotni proizvodnji posameznih panog industrije. S tem so prištedili milijonske vsote, ki bi jih morali izdati na inozemskem tržišču za potrebne surovine, za gospodarsko neodvisnost naše mlade republike. Naši udarniki dajejo s svojim delovnim elanom svetel zgled ostalim delavcem in dokazujejo, da lahko postane Novator RUDOLF KRALJ iz Ptuja SINDIKALNI GRB koriščan; kadar ve, da z ustvarjanjem pogojev za višje tehnične norme in višjo proizvodnost dela ustvarja tudi pogoje za prehod v socializem. V tem spoznanju in delu je zajeta razredna borba proti včerajšnjim izkoriščevalcem, borba za učvrstitev ljudske oblasti, zato je udarniški pokret globoko revolucionaren. »Kapitalizem je razbil nadvlado fevdalizma zato, ker je ustvaril višje norme produktivnosti dela, kar je omogočilo družbi neprimerno več proizvodov kot jih je bilo v fevdalnem sistemu,« je rekel tov. Stalin na kongresu Stahanovcev leta 1935. Jasno je, da tudi socializem lahko premaga kapitalistični sistem le na podlagi višje produktivnosti dela, na podlagi izobilja proizvodov in vsako- Udarnlca PAVLA AUDA lz Maribora Udarnik ALOJZ BLAGOTINSEK lz Hrastnika prečiti uspešno izvedbo plana. Naš delovni človek, prežet z novo miselnostjo pa kljub poskusom reakcije, da bi ga od tega odvrnila, daje vse svoje sposobnosti za čim hitrejšo izgradnjo našega gospodarstva, zavedajoč se, da je to edina pot, ki nas pelje v boljše in srečnejše življenje. V tej zaostreni borbi polaga delovno ljudstvo izpit pred samim seboj in pred bodočnostjo. S svojim delovnim elanom, s svojo iznajdljivostjo mora ustvariti višje tehnične norme, višjo produktivnost dela, skratka, povečati družbeno storilnost dela. Oglejmo si nekaj primerov ustvarjalnih sposobnosti naših delavcev, ki z novimi načini dela, z novimi izumi sama delovna moč. Zraven tega pa se je z novim postopkom ublažilo prašenje v delavnici. Izvedba tega mešalnika prihrani na času in denarju 150.000 din letno. Tovariša Pavlin Franc in Zupan Cvetko, strojna ključavničarja iz iste tovarne, sta uspela izdelati nadomestek za tako imenovani »bremsit«, to je material, ki služi za zavore na primer pri žerjavih itd., ki se je doslej uvažal iz tujine. Njun nadomestek je po dosedanjih izkustvih ne samo enakovreden, ampak celo boljši od dragega uvoženega in sta tako prihranila državi devize ter dosegla uspeh trajne vrednosti. Letni prihranek znaša nad 100.000 din. in izboljšavami na strojih prekašajo vse do sedaj veljavne norme. V zadnjem času je najbolj znan primer, o katerem naše časopisje mnogo piše, podvig zidarja Turšiča, ki je z uvedbo novega, v Sovjetski zvezi preizkušenega načina zidanja prekoračil normo za preko 1000%. Danes že tekmujejo zidarji širom naše domovine po tem načinu zidanja. Vsi presegajo staro normo za več sto odstotkov. Mnogo jih pa je, ki jo prekoračijo preko 1000%. To je živ primer, kako z boljšo organizacijo dela zvišamo proizvodnost brez kakih posebnih tehničnih sredstev. Nobenemu zidarju v kapitalistični državi ne bi prišlo na misel, da dela na tak način, ki bi ogražal eksistenco njega in njegovih stanovskih tovarišev zaradi grozeče brezposelnosti. Tovariš Senica Matko, delavec v signalni delavnici državnih železnic v Mariboru, je našel po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Dachau svoje delovno mesto izropano, brez orodja in brez strojev. Prva njegova skrb in skrb njegovih tovarišev je bila, opremiti in usposobiti delavnico za obratovanje in pojačanje sigurnosti železniškega prometa. Poleg drugih stvari je izumil tudi napravo za brušenje premičnikov za varnostne naprave, ki smo jih prej uvažali iz inozemstva. S to napravo se je povečala proizvodnost dela za 1000%, poleg tega pa smo prihranili še precejšnje vsote, ki bi drugače šle v inozemstvo. Tov. Šajna Jože, delavec v tovarni emajlirane posode v Celju, je izdelal orodje za obrezovanje bokalov za vodo. Proizvodnost dela je povečal za 300%, pri vrčih za zalivanje z drugo napravo za 350%. Tov. Kalan Franc, delovodja v Samotni opekarni Železarne na Jesenicah, je izdelal poseben mešalnik za mešanje Samotnega materiala. Pri tem poslu so morali biti prej zaposleni štirje delavci, zdaj pa zadostuje ena Velika vrednost takšnih izumov pa je v tem, da se lahko uporabljajo tudi v ostalih tovarnah širom naše države, kajti cilj novatorstva in izumiteljstva niso samo patenti, s katerimi so se prej okoriščali kapitalisti, temveč pride vsak izsledek v uporabo skupnosti, s čimer se poveča družbena proizvodnost dela, kar je glavni pogoj za predčasno izvedbo petletnega palna. V skladu s S9C'?‘ lističnimi principi stimulacije prejmejo vsi udarniki in novatorji primerno nagrado, ki zavisi od višine doprinosa skupnosti. Navedli smo nekaj primerov izmed 9109 udarnikov, ki so bili proglašeni v teku enega leta. Iz te številke se tudi vidi, da postaja udarništvo in novatorstvo vseljudski pokret. Naši delavci, ki so uvideli, kakšne koristi jim prinaša večja storilnost ter da jim je z uvedbo delovnih norm zajamčena za njihove napore, za večji doprinos v delu za skupnost tudi večje plačilo, ter da je prenehal izkoriščevalski sistem, kjer so kapitalisti izrabljali^ njihovo večjo proizvodnjo za ustvarjanje višjih dobičkov, so pojačali svoj herojski delovni polet. V tem tiči velika skrivnost, ki jo niti domača niti tuja reakcija ne more ali noče priznati. S svojimi klevet-niškimi manirami skušajo ta pojav tolmačiti z nekakšno diktaturo in priganjaštvom, torej z metodami, ki so v veljavi pri njih samih. Najboljši odgovor na to jim daje naše delavstvo, ki je v predaprilski Jugoslaviji odgovarjalo na žandarske kundake in priganjaštvo protiljudskih režimov ne z udarniškim delom, ampak s stavkami in sabotažami. Odgovor jim dajejo tudi delavci v njihovih lastnih deželah, ki kljub protidelavskim zakonom množično vstajajo v obrambo svojih pravic. Odgovor jim daje proletariat vsega sveta, tako iz tako imenovanih demokratičnih zapadnih držav, kakor tudi zasužnjeni kolonialni narodi, ki s puško v roki branijo svoje najosnovnejše človečanske pravice. Udarnik IVAN SIVEC iz Hrastnika Kliub svoji starosti (roj. 1.1887) je bil za svojo marljivost in discipliniranost Ž6 drugič proglašen za udarnika Udarnik FRANC GLAČNIK iz Javornika S svojo pridnostjo in sposobnostjo je v oddelku za debelo pločevino dvignil produkcijo za 25% Udarnik STANISLAV GABRIJELČIČ iz Maribora Vajenec v Mariborski tekstilni tovarni. Pri delu je marljiv in iznajdljiv ter prekoračuje normo za 30—40% Branka Jurca: SLOVENSKA ŽENA IN PETLETNI PLAN Odkar so pri nas milijonske množice žena spoznale, da je borba za žensko enakopravnost samo del mogočne borbe ljudskih množic za ostvaritev ljudske demokracije, je bilo jasno, da bo vprašanje ženske enakopravnosti pri temelju in s tem tudi dejansko rešeno. Narodno osvobodilna borba je postala v boju za narodno neodvisnost in za boljše življenje prav pod vodstvom Komunistične partije — edine stranke, ki je dosledno stala na braniku borbe za žensko enakopravnost — velika zgodovinska preokretnica. S tem se je dokončno rešilo vprašanje napredne borbe jugoslovanskih žena. Pridobitne borbe ljudstva proti okupatorjem in domačim izdajalcem so izražene v ustavi FLRJ, ki je zagotovila jugoslovanski in s tem tudi slovenski ženi popolno enakopravnost, enakopravnost, ki je zagarantirana z zakonom, z obstojem in razvojem ljudske oblasti. Če govorimo o tem, kaj daje petletni plan danes delovni ženi, ne smemo gledati na pridobitve ozko, to se pravi, samo na one pridobitve, ki se nanašajo posebej na žene. Kakor je narodno osvobodilna borba sprostila ženske borbene sile, tako uresničuje petletni plan v hitrem koraku ženino enakopravnost, dviga ženo iz včerajšnjega neenakopravnega položaja v gospodarsko, socialno, politično in kulturno enakopravnega človeka. Prav industrializacija in elektrifikacija dežele bo mnogo pripomogla k dvigu splošne gospodarske in kulturne ravni množic in s tem tudi žen. Jasno je, da bo mehanizacija poljedelstva in dvig kulturnega donosa zemlje prav tako prispevala k izboljšanju življenjskega standarda delovnih množic, torej tudi žena. Prav tako bo vsaka postavka petletnega plana v celoti v korist osnovnim množicam in s tem tudi v korist žena. Samo če gledamo iz te široke perspektive, lahko v vsej veličini vidimo, kakemu resničnemu osvobojenju nasproti gre delovna žena Črne gore, Makedonije, Bosne in tudi Sloveneije v prvi Titovi petletki. Šele v tej luči lahko jasno vidimo ogromen skok, ki ga doživlja še do včeraj kulturno zaostala, politično nezavedna kmetica in delavka nove Jugoslavije. Če je bila stara Jugoslavija vzor gospodarsko in kulturno zaostalih držav sveta, če je bila stara Jugoslavija kot polkolonialna država vzor države, kjer je prihajala ženina neenakopravnost najbolj vidno do izraza, postaja nova Titova Jugoslavija tudi v pogledu graditve ženine enakopravnosti vzor neštetim kolonialnim, polkolonialnim in matičnim kapitalističnim državam sveta. Kakor je občudovalo borbo naših žena. ki so se borile z ramo ob rami z moškim med okupacijo v zaledju in na fronti, vse napredno človeštvo, tako je danes primer rešitve ženske enakopravnosti v okviru ljudske demokracije in oblasti svetel vzor, ki kaže poleg Sovjetske zveze praktični primer rešitve resnične ženske enakopravnosti. Edino tako nam je jasno občudovanje, ki ga imajo do nas Mednarodne demokratične federacije žena, ki ga imajo do nas milijonske demokratične ženske množice sveta. Borba proti ekonomski zaostalosti vse države in borba proti neenakomernosti v razvoju nacionalnih republik bo doprinesla že v prvi petletki nesluteno mnogo k borbi za enakopravnost slovenskih žena. Z vsako ženo, ki se v Bosni ali v Makedoniji nauči pisati in čitati, z vsako muslimanko, ki strže z obraza feredžo in vrže raz pleč zar, simbola stoletne zaostalosti, neenakopravnosti in verskega fanatizma, z vsako ženo, ki bo zamenjala na plodnih bosanskih tleh lesen plug s traktorjem, z vsako ženo, ki se danes vključuje v mlado, bujno rastočo industrijo na jugu, se krepi tudi borba slovenskih žena, se krepi udarnost AiFŽ, udarnost napredne demokratične ženske organizacije Jugoslavije, ki je in ki bo brez dvoma odigrala poleg Sovjetske zveze odločilno vlogo v sklopu naprednih demokratičnih ženskih množic sveta, v Mednarodni demokratični federaciji žena. Vendar moramo pribiti, da je borba za uresničenje socializma težka. V tej težki borbi za gospodarski, kulturni in politični dvig dežele je podana tudi borba za našo resnično enakopravnost. Razlika med borbo, ki jo bijejo žene za uresničitev enakopravnosti v FLRJ in med ženami na zapadu v kapitalističnem svetu, je ogromna, bistvena in odločilna. Dočim bijejo ženske množice Francije, Anglije, Amerike in kolonij uporno in težavno borbo za svojo enakopravnost proti protiljudski oblasti, proti finančnim mogotcem, ki imajo v zakupu parlament in vlado, zakone in tisk, bijejo žene Jugoslavije boj za uresničitev enakopravnosti proti naši zaostalosti pod vodstvom naše oblasti, pod vodstvom Ljudske fronte, pod vodstvom tov. Tita, tesno naslonjene na revolucionarno silo vsega delovnega ljudstva Jugoslavije. Zato nam je razumljivo, kako neznatni so uspehi ženskih množic v borbi za enakopravnost v kapitalističnih deželah in kako ogromni, na oko mnogokrat neverjetni so uspehi naše borbe. Uresničenje ženske enakopravnosti zavisi v prvi vrsti od gospodarske neodvisnosti. Brez te ni in ne more biti govora o resnični ženski enakopravnosti. Kadar se bodo ženske množično vključile v produkcijo, bodo postale gospodarsko neodvisne. S tem se istočasno in postopoma uveljavljajo pogoji tudi politične in kulturne enakopravnosti. j Zato nudi prav industrializacija naše dežele bogato osnovo in garancijo za dosego naše resnične enakopravnosti. Naša stvarnost, naše plansko gospodarstvo, naša borba za izgradnjo socializma zahteva milijonske delovne sile, sprošča ustvarjalno iniciativo predvsem tudi mladine in žena, ki so bile in so v kapitalističnem svetu še zmeraj pritisnjene ob zid, zatirane in dušene. Prav petletni plan pa je svetla garancija, da ne bo v naši državi nikoli več brezposelnosti, da ne bo več zaskrbljenosti delovnega ljudstva za jutrišnji dan. Dočim je v letih težkih gospodarskih kriz v stari Jugoslaviji 1. 1929—1934 brezposelnost Slovenijo najbolj prizadela, ker je bila pri nas industrija najbolj razvita, ima v tem pogledu danes tudi naša republika samo svetlo bodočnost. Na zapadu se še vedno izkorišča ženska delovna sila kot cenejša delovna sila, ki mora delati v najslabših delovnih pogojih brez pogojev zaščite matere in otroka. Pri nas je položaj bistveno izpremenjen. Zato z veseljem zapušča naša žena svoj zapeček in se v tovarni in v obratu pridružuje ustvarjalni vrsti delavcev. Zaveda se, da je v tem osnova njenega boljšega življenja kakor tudi boljšega življena družine in otrok. Če gledamo na petletni plan kot na pot, ki iz dneva v dan ustvarja in krepi žensko enakopravnost, bo prav število žena, ki so se kot dosedanje bajtarke in gospodinje vključile v produkcijo, pokazalo, koliko smo že uresničili pogoje naše enakopravnosti, ki nam je zagotovljena. Skrb, da bi ženske množice v vsej širini videle to svetlo pot svojega razvoja, je naša glavna naloga. Ob vstopu v produkcijo se lomi ženina zaostalost, se krepi njena Obnooljen železniški most čez Savo pri Brčkem Ljubo Ravnikar: Ruševine v Splitu leta 1945 politična zavest. Šele v produkciji bo žena jasno spoznala, da aktivno soustvarja veličastno zgradbo nove ljudske demokracije in oblasti. S tem, ko stopajo ženske v najrazličnejše panoge industrije, obrti, prometa itd., se bo sprostila njihova ustvarjalna sila, ki je bila vse do zdaj usmerjena mnogokrat enostransko in drobnjakarsko. S tem bodo delavke razbremenile moško delovno silo pri delih, ki jih lahko brez telesne in duševne škode opravlja žena, kar bo v veliki meri pripomoglo k povečanju naše produkcije in s tem k povečanju naše skupne blaginje. V Sloveniji kakor tudi v vsej Jugoslaviji imamo jasne dokaze, da je naša delovna žena že stopila na to svetlo pot. Dočim je bilo v letih krize 1929—1934 mnogo brezposelnih žena, dokazuje razvoj v FLRJ obratno pot. Samo v treh mesecih leta 1947 so vse panoge naše industrije, obrti, prometa itd. zaposlile 8730 žensk. Tako smo uspeli, da smo že v prvem letu petletke vrata v produkcijo ženi na široko odprli. Število zaposlenih žena stalno raste. Od decembra 1946 do avgusta 1947 se je odstotek zaposlenih žena v Sloveniji dvignil od 29.7% na 32%. Te možnosti so v teku prve petletke neizčrpne in bodo zahtevale od nas vseh velikih naporov. Pri nas v Sloveniji, kjer se je gradila industrija stihijsko in kjer se je vse do osvoboditve zaposlovala delavka nenačrtno, proti zdravstvenim in higienskim principom, pristopajo posredovalnice za delo pri KSS-u FLRJ načrtno, z velikim razumevanjem za potrebe plana, ki jih vskladujemo z duševnimi in telesnimi sposobnostmi žena. Slovenska delavka soodloča preko organizacij Enotnih sindikatov, ki so šola delavskega razreda Jugoslavije, o normah, o produkciji, o delovni disciplini, o izboljšanju njenega položaja kot položaja delavske matere. Danes prevzema žena delavka v sindikalnem gibanju odločilno vlogo. 2ene so v sindikalnih odborih (v vsej Sloveniji je 1899 članic pododborov podružnic), v obratnih tarifnih komisijah, v tekmovalnih komisijah, v komisijah za zaščito dela, v komisijah za kulturno-prosvetno delo, v komisijah za preskrbo in stanovanja, v komisijah za vzgojo delavskih otrok itd. število žen v vseh komisijah v podružnicah je v vsej Sloveniji 3277. Delavka pomaga preko sindikata upravam podjetij prr dvigu pro- dukcije, pri izboljšanju položaja delavcu. V Hrvatski, Srbiji, Bosni in drugod imajo že tudi ravnatelje podjetij. Vse to je sprožilo ogromen delovni elan med ženami delavkami. Njihov odnos do dela je postal danes v nasprotju iz časov stare Jugoslavije povsem drugačen. Delo jim je postalo čast, domovinska dolžnost. To nazorno izpričuje veliko število naših enkratnih, dvakratnih in celo trikratnih udarnic. V Sloveniji smo imeli v letu 1946 176 udarnic, do junija 1947. leta pa že 291. 2al nimamo med ženami še novatork. Toda veliki delovni elan in nagel razvoj industrije bo rodil tudi novatorke. Prav na tem področju pa nas čakajo še velike naloge. Pri delavkah je treba še dvigniti sindikalno zavest in s tem tudi dvigniti njihovo zavest, da so najnaprednejši odred AF2 Jugoslavije in da so s tem najbolj požrtvovalne in borbene članice Mednarodne demokratične federacije žena. Kot druga najvažnejša naloga je pred nami skrb za kvalifikacijo, za strokovno usposobljenost naših žena. Dočim je prav za staro Jugoslavijo kakor za ves tako imenovani zapadni svet značilno, da ne podvzemajo nikakih mer za strokovno usposobljenost žena, temveč obratno, da jih dosledno puščajo v kulturni in tudi v produkcijski zaostalosti, da so torej izročene vladajočim kapitalističnim krogom v dvojno zatiranje (prvič: za enako delo — neenako plačilo, in drugič: večna nekvali-fikacija), je v FLRJ preskrbljeno, da se omogoči ženi čimprejšnja kvalifikacija. Pri nas je v ustavi zapisano: za enako delo enako plačilo — toda mi vsi, tako AFŽ kot Ljudska fronta in ljudska oblast, se jasno zavedamo, da moramo prav zato, da bo imela žena tudi enako plačilo, dvigniti njeno kvalifikacijo. Kako porazno je bilo v tem pogledu stanje v stari Jugoslaviji, nam priča statistika. Danes rešujemo to vprašanje z nevidenim poletom, s posebnim ozirom na mladino in žene. Strast za spoznavanje, za tehniko, kulturo in znanost, ki je imela svoje začetke v narodno-osvobodilni borbi, ima sedaj bogata tla razvoja. Žene se danes množično izobražujejo v industrijskih in gospodarskih šolah, v zidarski stroki, pri železnici, tramvaju itd. Kmetica izpopolnjuje svoje znanje v kmetijskih šolah, v strojno-traktorski šoli na Verdu, v zadružniških tečajih in tako dalje. Delavka, kmetica, ki se odloči danes za pot kvalifikacije, si mora biti na jasnem, da je dvoje, kar jo obvezuje do kvalifikacije: 1. potrebe plana, ki so za vsakogar izmed nas najvišji zakon, in 2. potrebe strokovnega in s tem kulturnega dviga vsake posameznice, kar bo doprineslo zelo mnogo k osebni sreči in zadovoljstvu nje same in s tem tudi družini in otrokom. Tudi v tern pogledu nas čakajo še velike naloge. .Našim ženam mora priti v zavest široka in najgloblja kulturna revolucija, kar jih je doživel do zdaj naš narod. S tem bo tudi prebito staro konservativno gledanje naših množic na kvalifikacijo. Tu smo prav gotovo šele na začetku poti. Kakor mora temu vprašanju posvetiti največjo pažnjo sindikat, tako jo mora na drugi strani posvetiti tudi AFŽ kot organizacija, ki ji je na skrbi stalen, splošen dvig žena. Pri tem je zelo važen postopen dvig delavke ali kmetice od nekvalificirane do polkvalificirane, in polkvalificirane do kvalificirane. Z vsem tem je v zvezi vprašanje pogojev, ki dejansko omogočajo delavki materi brezskrben vstop v produkcijo in njeno nenehno in vedno večjo zainteresiranost za proizvodnjo. Tu je vprašanje domov igre in dela in jasli kot centralno vprašanje zaščite materinstva in otrok. Brez rešitve tega vprašanja si le težko zamislimo gospodarsko enakopravnost žene. Zato se je naša oblast pod direktnim vplivom uprav, podjetij ali pod vplivom sindikalnih podružnic in organizacije AFŽ lotila reševanja tega vprašanja že kmalu po osvoboditvi. Razvojna pot reševanja socialno-skrbstvenih nalog v kratkem času po osvoboditvi do zdaj je velika. Reševanje socialno-skrbstvenih nalog izgublja zmeraj bolj svoj samaritanski značaj. S petletnim gospodarstvom postaja reševanje teh vprašanj eno izmed važnih gospodarskih vprašanj. Snovanje domov igre in dela in jasli je v osnovi rešeno z direktorskim fondom. To je konkreten način reševanja teh vprašanj, je najboljši in najsolidnejši. Čeprav smo šele v prvem letu petletke in čeprav stoji naša industrija pred težkimi gospodarskimi nalogami, je vendar že začela načrtno reševati tudi ta vprašanja. Da se je že v tako kratkem času položaj do temeljev izpremenil, priča dejstvo, da imamo v Sloveniji do zdaj 28 domov igre in dela in da bo p6 planu v drugi polovici tega leta osnovano še 29 domov igre in dela. Poleg tega bo po industrijskih centrih za naše najmlajše otvor-jenih 9 jasli. Vprašanje zaščite matere in otroka bi bilo preozko postavljeno, ko bi skrb za domove igre in dela in jasli prepustili samo upravam podjetij in sindikalnim podružnicam. Prav to mora biti ena največjih nalog AFŽ, ker bomo s tem omogočili in dosegli od koraka do koraka večjo ženino samostojnost. Prav v zvezi s pogoji, ki omogočajo ženino enakopravnost ter jo razbremenjujejo kot mater in gospodinjo, je snovanje otroških igrišč, za katera morajo pričeti drugo leto na pomlad široko kampanjo tako po mestih kot po deželi. V isto vrsto spada tudi ustanavljanje in razvoj že obstoječih menz, ki morajo postati množične. Kakor kaže petletni plan svetlo perspektivo vsaki delovni ženi, tako jo kaže tudi naši kmetici. Kmetica je bila v predaprilski Jugoslaviji izročena še večjemu zatiranju kakor kmetje. Na kmečko ljudstvo so pritiskala leta gospodarske krize, cena kmečkim produktom je bila sramotno nizka, škarje med cenami industrijskih in kmetijskih produktov so bile široko odprte. V Sloveniji je bila mehanizacija poljedelstva minimalna. Donos na hektar je bil mnogo nižji kakor po agrarno razvitih deželah. Kmetica je često trpela še kot žena in mati. Rodila je mnogokrat na njivi, otroke je med poljskim delom zapirala v hišo ali pa jih je vodila s seboj na polje. V FLRJ se je položaj za kmeta in za kmetico v temeljih izpremenil. Potom organov ljudske oblasti in Lojze Lavrič: Talci. Linorez Osvobodilne fronte soodločata tako kmet in kmetica o napredku vasi, o napredku kmečkega gospodarstva. Kmetica, ki je bila vedno gospodarsko in politično brezpravna, je voljena v vse organe naše oblasti. Kmetica sodeluje danes aktivno v setvenih, odkupnih, davčnih komisijah itd., kjer skrbi, da se na podlagi gospodarskih ukrepov utrjuje demokratičnost ljudskih odborov. Načrtna setev zagotavlja kmetu trg za njegove proizvode. Škarje se zmeraj bolj zapirajo. Zagotovljena je stalna mehanizacija poljedelstva; s tem se povečuje hek-tarni donos, s tem se manjša trud kmeta in kmetice. Kmečkim delavkam je na državnih posestvih zagotovljeno enako plačilo za enako delo. Prav tako v kmečko-obdelovalnih zadrugah, kar zagotavlja delo po normah. Zadružnica kot poljedelska delavka uživa porodniški dopust, je bolezensko in starostno zavarovana. Zadruge in državna posestva si postavljajo sezonske domove igre in dela. Že preko letošnjega poletja so osnovali štiri sezonske domove igre in dela. Kmetica zadružnica je revolucionarno prelomila z brezpravno tradicijo svojih pokolenj in se ustvarjalno vključila v delo zadrug. Zato so jo zadrugarji v večini zadrug izvolili tudi v odbore. V dveh kmečko-obdelovalnih zadrugah sta ženi predsednici. Ker so se žene že uveljavile tako na gospodarskem kakor na političnem poprišču, jih je ljudstvo izvolilo v krajevne ljudske odbore. 1398 žena je voljenih v krajevne ljudske odbore, v okrajne ljudske odbore 220, v okrajne izvršne odbore pa 28. Poleg tega je v Sloveniji že tudi 350 žena sodnikov prisednikov. Vsa ta dejstva nam pričajo, da je tudi slovenska žena delavka in kmetica naredila v kratkem času od osvoboditve revolucionarni skok v uveljavljenju svoje enakopravnosti. To dokazujejo že rezultati vključevanja žena tako v našo ljudsko oblast, v Osvobodilno fronto, v zadrugo, v agrarno komisijo, ki jim je pri srcih vse pravičnejše in vse boljše življenje delovnih množic in s tem tudi življenje žena, ki so bile vse do snovarfja nove Jugoslavije v politični, gospodarski in kulturni temi. Q R A D I M O IN OBNAVLJAMO Fr. Slokan: PREROJENA JUGOSLAVIJA JE VSTALA IZ PEPELA Pravljica o ptici feniksu bi zdaj lahko dobila mnogo lepšo vsebino — resnično, čeprav nič manj čudovito. Lepoto in mogočnost tega vstajenja prerojene Jugoslavije iz najstrašnejšega razdejanja — bi lahko zajela le veličastna pesnitev. Ko govorim o obnovi in nadaljnjem razvoju naše države, navadno naštevamo številke in suha dejstva ter se ne poglobimo v bistvo; ne pomislimo, da je vsa naša obnova veličastna manifestacija ustvarjalnih ljudskih sil, kakršne zgodovina, razen v Sovjetski zvezi, zares še ne pozna. Sicer so številke dovolj zgovorne že same, vendar se ob njih ne zavemo živo, kaj na primer pomeni že tisoč ur prostovoljnega dela. Pri nas pa ne govorimo le o tisočih ur prostovoljnega dela, ne le o tisočih obnovljenih poslopij, temveč še o nečem, česar številke ne morejo izmeriti. Ali je mogoče meriti ustvarjalno vnemo zgolj s številkami? Ali je povedano že vse s števiiko naših udarnikov, prostovoljnih delavcev, iznajditeljev, z odstotkom povečane storilnosti, s številom novih tovarn? Ljudska volja, ljudske sile in prizadevanja se ne dajo vkleniti v številke. Zato je opis naše obnove le bleda slika, zlasti še, ker ni mogoče zbrati vseh podatkov: vsega dela nikakor ni mogoče okleniti s številkami in z naštevanjem doseženih uspehov dobimo le statično podobo, medtem ko je obnova — odnosno graditev sploh — nenehno ustvarjalno kipenje. To, kar opisuješ danes, bo jutri samo še mogočna preteklost. Prav v zadregi sem, kje bi naj začel, ko je vsa država eno samo delovno torišče in ko ni mogoče reči, katera naša delovna zmaga je največja; težko je govoriti o obnovi z nekaj stavki, ker bo o vsem tem moral še nekdo napisati prav debelo knjigo. Ali ni naša bitka na delovni fronti prav tako slavna, kakor je bila narodnoosvobodilna borba? Zdaj pa, ko smo sredi dela, ko uresničujemo petletko — gledamo samo naprej in ne delamo obračunov. Zato tudi ne najdeš skoraj nikjer zaključnih podatkov o opravljenem delu. Najraje govorimo le o tem, kaj bo še treba narediti. Pišemo vedno o novih obveznostih delovnih kolektivov. Vse, za kar se obvežemo, je pa kakor že uresničeno. Ni tudi mogoče govoriti o obnovi sami v ožjem smislu, saj se obnova in nadaljnji razvoj preveč tesno prepletata. Za pravilno ocenitev naših obnovitvenih del bi bilo treba predvsem povedati, kako silno je bila opustošena naša dežela. Kdor med vojno ali po osvoboditvi ni zapustil Slovenije in ni videl drugih pokrajin, si sploh ne more ustvariti prave slike o strašnem razdejanju. Vedeti moramo, da niso bili opustošeni le posamezni kraji, temveč cele pokrajine. To velja zlasti za Crno goro in Kor-dun, pa tudi za velik del Bosne. Sploh je težko reči, kateri kraj med številnimi, ki so bili skoraj povsem razdejani, je najbolj trpel. V Sloveniji je bil med večjimi kraji najbolj prizadet iMaribor. V Crni gori in najbrž v vsej državi je bila najbolj razdejana Podgorica, kjer zdaj rase prav za prav povsem novo mesto — Titograd. Na Hrvatskem je bil zravnan z zemljo Slavonski Brod. V Dalmaciji je bilo silno prizadetih več krajev, najbolj pa najbrž Žader. Ali naj še govorim o beograjskih razvalinah? Ali veste, čemu se najbolj- čudijo potopisci, ki nas obiskujejo? Skoraj vsi obiščejo tudi naše glavno mesto Beograd, in predvsem jih zanima, do kakšne mere so se zacelile njegove rane. Iščejo razvaline — zaman. Tisti, ki prihajajo prvič v Beograd, sploh ne opazijo nobene spremembe. Ali torej Beograd ni bil na pol podrt? Nemški letalski pirati so sesuli nanj že prvi dni vojne, aprila 1941, na vagone bomb. Pozneje je pa bil Beograd še mnogokrat bombardiran. V vsem mestu ni ostala cela šipa in najbrž tudi ne niti en sam strešnik. Zdaj pa ne opaziš nikjer nobenega sledu vojne. Kdor je poznal Beograd prej, opazi^ samo vrzeli, kjer so stale včasih hiše. Tam so zdaj začasni parki. Toda tudi takšnih vrzeli ni več mnogo. Seveda pa naletiš v Jugoslaviji še na velike pokrajine, kjer so sledovi vojne ostali zelo globoki. V Bosni, Crni gori, Liki in še marsikje je bilo požganih nešteto vasi, ki so jih obnavljali letos. Obnovitvenih del bo dovolj še do konca petletke. Kdor je videl vsaj nekaj najhuje opustošenih pokrajin, bi ne mogel verjeti, da bi bilo mogoče obnoviti toliko krajev v nekaj letih; zdelo se je, da nas čaka dela za več desetletij. Škode, ki smo jo utrpeli med vojno, sploh ni mogoče pravilno oceniti, ker je sama denarna vrednost ne more izraziti. Marsičesa tudi sploh ni mogoče obnoviti, na primer kulturnih spomenikov, ki jih je bilo mnogo uničenih zlasti v Dalmaciji. Ce pa gradimo poslopja za nove kulturne in socialne ustanove, prav za prav ne moremo govoriti o obnovi, zakaj nove stavbe so navadno večje, pa tudi lepše. Jasno je nadalje, da ni celotna obnova le zidanje raznih poslopij, graditev mostov, cest in železnic. Dobro se zavedamo, da je na primer treba obnoviti tudi kmetijstvo, to pa pomeni: obnoviti moramo živinorejo, pogozditi goljave, kjer so bili med vojno uničeni gozdovi, priskrbeti kmetom stroje in orodje itd. Kot primer obnovitvenih nalog vzemimo Crno goro. Leta 1946. je znašal proračun LR Crne gore: 653.5 milijona din izdatkov, dohodkov pa samo 144.64 milijona. To se pravi, da so izdatki presegali dohodke za 508.85 milijona din. To nam postane razumljivo spričo tega, da je bilo v Crni gori težko najti nepoškodovano hišo po končani vojni. Ne le, da je bila Podgorica, ki je gospodarsko središče dežele, povsem razdejana, so bili tudi drugi večji kraji porušeni najmanj do polovice; skupaj je bilo v njih podrtih 3500 poslopij. V vsej pokrajini m ostal skoraj noben most. Uničeno je bilo 70% živine. Pred vojno je imela Crna gora 169.470 ovac, lani (1946) pa samo 72.000. Predvsem je bilo treba omogočiti promet, saj bi moralo prebivalstvo sicer pomreti od lakote. To pa pomeni, da je bilo treba zgraditi tudi številne mostove na zelo težavnem terenu, na primer čez kanjon-sko sotesko Tare, kjer so jih že leta 1946. zgradili 40. Seveda so pa morali začeti takoj obnavljati številna naselja, kjer je bila večina prebivalstva brez strehe. Nič boljši ni bil položaj v Bosni in Hercegovini. Vedeti moramo, da je bilo med vojno uničenih 172.000 stanovanjskih hiš in okrog 210.000 gospodarskih poslopij. K temu je treba prišteti še 1183 razdejanih šol in 498 javnih poslopij. 2e v začetku leta 1946 je bilo popravljenih odnosno zgrajenih 52.400 hiš, 43.000 gospodarskih poslopij, 395 šol in 188 javnih poslopij, kar kaže najbolj zgovorno, da se je ljudstvo lotilo obnove takoj po osvoboditvi. Ce bi namreč omenjali najnovejše podatke, bi ne bilo tako razvidno, kako hitro je napredovala obnova prav v najtežavnejših razmerah takoj po osvoboditvi. Seveda je bilo treba izpolniti velike obnovitvene naloge tudi v drugih ljudskih republikah — že v prvih letih po osvoboditvi. Številke same nam pogosto ne morejo nuditi dovolj nazorne slike. Tako je bilo lani določenih n. pr. za obnovo v LR Srbiji 250 milijonov din. Pri tem pa moramo upoštevati, da vrednost prostovoljnega dela pogosto ne zaostaja za višino kreditov, ali jo pa celo znatno presega. To velja tudi za Srbijo. Oglejmo si tudi nekoliko, kako je bilo z našim prometom po osvoboditvi, da bomo bolje razumeli, kaj je prav za prav obnova. Uničenih ali poškodovanih je bilo 1082 železniških mostov, podrtih ter zasutih 60 predo- Vodne turbine, ki jih bomo izdelovali doma rov, razdejanih 5302 poslopij, 45% železniških delavnic, poškodovanih ali uničenih 80% lokomotiv in 70% vagonov. Nič bolje ni bilo z vodnim prometom: uničenih je bilo 95% potniških ladij, 70% tovornih itd. Pred vojno smo imeli 185 parnikov za morsko plovbo s 393.000 bruto registrskimi tonami. Fašisti so nam uničili 58% parnikov za dolgo in obalno plovbo in 85% parnikov za kratko plovbo. Razen tega so bile uničene pristaniške varnostne naprave do 90%, razdejanih je bilo 145 pristanišč, uničenih 3158 ribiških in drugih čolnov ter mnogo ribiških potrebščin. Nobenega pristanišča ni bilo mogoče uporabljati, dokler niso bila končana najnujnejša popravila. V vseh večjih pristaniščih so ležali potopljeni plovni objekti, ki so povsem zavrli promet. Sicer nam je pa tudi zelo primanjkovalo ladij, tako za morsko kakor rečno plovbo. Tudi Tečna pristanišča je bilo treba obnoviti in dvigati potopljene ladje, vlačilce in čolne. Obnoviti je bilo treba ladjedelnice, pospešiti in racionalizirati delo v železniških delavnicah in tovarnah vagonov. Zelo velika naloga je bila že obnova mariborske železniške delavnice in tovarne vagonov v Slavonskem Brodu. Obnovitev prometa je podlaga za druga obnovitvena dela. Zato smo napeli vse sile, da smo obnovili v zelo kratkem času železniški promet. Seveda vsa obnovitvena dela na naših železnicah še niso povsem končana. Tako bo n. pr. treba zgraditi še drugi tir na progi Beograd—Zagreb. Nadalje bomo postopno zamenjavali začasne lesene mostove s trajnejšimi konstrukcijami. Med obnovo železniškega prometa spada seveda tudi izpopolnitev vozovnega parka — vagonov in lokomotiv. Potreba po novih vagonih in lokomotivah pa tudi narašča zelo naglo z razširjenjem našega želenziškega omrežja. Pomorskega prometa ni mogoče ^povsem obnoviti tako hitro kakor železniškega kljub vsem naporom in čudežem ustvarjalne delavnosti. Obnovitev tega prometa namreč pomeni tudi obnovo naše mornarice. Rekli smo, da so bila uničena skoraj vsa naša pristanišča, in sicer tako da promet ni bil mogoč. Ni bilo pristanišč in ne ladij, pa tudi niti samih morskih prog ne, ker je v morju mrgolelo min. Doslej je bilo popravljenih mnogo ladij; številne med njimi smo dvignili z morskega dna. Velik uspeh je bil že, da so kmalu začele delati ladjedelnice, zlasti splitska. Številna pristanišča so spet usposobljena za promet. Požrtvovalni delavci ne dvigajo le potopljenih ladij, temveč tudi doke in druge pristaniške naprave. Očistili so min številne morske proge. Pristaniške naprave spet obratujejo. Začeli so svetiti obnovljeni svetilniki. Pospešeno obnavljamo reško in šibeni-ško luko ter številna druga manjša pristanišča. Nekatera pristanišča razširjamo ter preurejamo, da bo njihova zmogljivost mnogo večja. Ne moremo pa govoriti le o obnovi našega pomorskega prometa in ureditvi pristanišč, zakaj naša mornarica bo ob koncu petletke skoraj dvakrat močnejša kakor leta 1939, tako da bo znašala njena bruto tonaža 600.000 ton brez jadrnic in manjših enot. Obnova prometa je seveda zelo tesno zvezana z obnovo industrije, pa tudi z nadaljnjim industrijskim razvojem. Brez železarn si pač ne moremo misliti obnove in razširjenja našega železniškega omrežja. Jasno je, da morajo delati z vso paro tudi tovarne vagonov. V zvezi s tem potrebujemo orodne stroje in pogonska sredstva. Obratovati morajo premogovniki, rudniki, elektrarne. Premogovniki in rudniki so pa bili ob koncu vojne bodisi zaliti z vodo ali izropani in opustošeni. Tako je bil n. pr. pri nas zalit kočevski premogovnik. Razdejani so pa bili tudi rudarski kraji, n. pr. pri nas Kočevje, tako da so bili rudarji v začetku nastanjeni v zasilnih stanovanjih. Če govorimo o obnovi industrije in rudarstva, je treba predvsem naglasiti, da je bila naša predvojna industrijska zmogljivost majhna. S tem pa ni rečeno, da nismo utrpeli ogromne škode tudi na industrijskih objektih. Med vojno je bilo razdejanih ali oropanih 973 industrijskih obratov ali 80% vseh. Kakšne napore je stala obnova tovarn in rudnikov naše delovno ljudstvo, sprevidimo že iz tega, da je bilo 1947 do januarja obnovljenih 880 obratov. Takoj po osvoboditvi se je delavstvo marsikje lotilo obnovitvenih del samo ter je delalo tudi po več mesecev brezplačno. Nihče ni vpraševal po mezdi in kako dolg je delovni čas. Ljudje so delali podnevi in ponoči ter niso poznali več praznikov. Ni jih bilo treba še izpodbujati k delu in ne opozarjati na naloge. Ljudstvo je vedelo, da dela zase; zavedalo se je ogromnih nalog, ni se jih pa tudi ustrašilo. Marsikaj se je v začetku zdelo nemogoče strokovnjakom, kar je potem uresničilo ljudstvo. Primanjkovalo je vsega — gradiva in orodja. Rudarji so v začetku delali v na pol porušenih rovih v neprestani življenjski nevarnosti — na pol goli. Zdaj ne moremo več niti sami razumeti, kako je bilo mogoče izpolniti tako težavne naloge, čeprav smo sami sodelovali pri njih. Vrednosti prostovoljnega dela našega ljudstva ni mogoče pravilno oceniti. Zdaj sicer zbiramo precej natančne podatke, tako da je mogoče zračunati točno do ure, koliko ur so ljudje delali in kaj so vse naredili. V začetku pa sploh nismo šteli prostovoljnih delovnih ur. Do februarja 1947 je bilo zračunano, da je znašala vrednost prostovoljnega dela v vsej državi 2.773,369.387 din. Medtem je seveda še zelo narasla; narašča od dne do dne. Pri tem bi morali tudi računati, da se to delo tudi obrestuje, da daje vedno več sadov ter omogoča tako nadaljnji razvoj. Od dne do dne smo bogatejši — toda Titovi zavodi »Litostroj« med gradnjo ne le zaradi izpolnjevanja nalog samih, temveč tudi, ker se med delom neprestano učimo, strokovno izpopolnjujemo, pa tudi prekaljujemo kot borci za socializem. Storilnost stalno narašča, z njo pa seveda vzporedno tudi proizvodnja. Število izumov ter izboljšav delovnih načinov se stalno množi. Udarnikov je že cela armada. Udarniki so pa borci v prvih vrstah, ki utirajo pot vsem naprej. Samo tekmovanje leta 1946, ki se ga je udeleževalo v tovarnah, drugih industrijskih obratih, na stavbiščih itd. okrog 600.000 tekmovalcev, je dalo 15.000 udarnikov. Pri tem je treba upoštevati, da precej posameznikov tudi ni bilo proglašenih za udarnike, čeprav so to zaslužili. Sprevidimo torej, da gre v resnici za pravo armado udarnikov ter da postaja udarništvo pri nas stalna delovna oblika in gibanje, ki ima globoke idejne temelje. Udarništvo pa zajema tudi izumitelje in racionalizatorje, saj je pravi udarnik prav za prav racionalizator delovnega načina, izumitelj, ki mora razmišljati ne le, kako se naj čim bolj izuri, temveč tudi, kako naj delo olajša in poenostavi — tudi za druge, ne le zase. Seveda je delovna vnema zelo pomembna lastnost udarnika ter vir ustvarjajočih sil, ki so omogočile, da je naše delovno ljudstvo doseglo toliko delovnih zmag že v pičlih dveh letih po osvoboditvi. Kako bi bilo mogoče drugače obnoviti, odnosno znova sezidati 250.000 raznih poslopij, popraviti 5938 km cest, 1742 cestnih mostov, 6756 km železniških prog, zgraditi povsem novih prog (do januarja 1947) 169 km, obnoviti 57 železniških predorov, 3597 kretnic, 2378 prometnih poslopij, 2035 železniških mostov itd.? Zakon o petletki določa 72 milijard 600 milijonov dinarjev za popolno obnovo med vojno porušenih prometnih objektov in za graditev novih. Ta vsota pove sama dovolj, kakšne ogromne naloge izpolnjujemo. Jasno je, da je pri tem odločilna ustvarjalna volja in da bo morala biti tudi nadalje vnema vzgon našega dela. Od obnove in organizacije prometa je v največji meri odvisna uspešna izpolnitev petletke. Če prometne žile ne bodo mogle utripati dovolj živahno, bo slabokrvno vse gospodarstvo Zavedamo se, da se bo samo prevoz premoga med petletko povečal od 6 milijonov ton na 16.5 milijona ton na leto. Blagovni promet se bo tudi več kakor podvojil. To pa pomeni, da bo treba naglo izpopolnjevati vozovni park. Leta 1951 moramo izdelati že 200 lokomotiv, 280 potniških in prtljažnih vagonov ter 5500 tovornih vagonov; med petletko pa bo izdelanih 1030 novih potniških in prtljažnih vagonov, popravljenih 2264, izdelanih bo 14.560 novih tovornih vagonov in popravljenih 14.500. Leta 1951 moramo imeti skupno 37.200 zaprtih tovornih vagonov, medtem ko smo jih leta 1939 imeli 32.189, dalje 2400 cistern (leta 1939 — 688) itd. Zgraditi bo pa treba tudi 1500 km železnic ter do- fotoviti proge, ki smo jih začeli graditi že prej (400 km), o pomeni, da bomo med petletko zgradili več železnic kakor stara Jugoslavija v dveh desetletjih; zgradila je namreč le 1200 km prog. Do konca leta 1951 se bo torej naše železniško omrežje podaljšalo za 1900 km; eksploa-tacijsko železniško omrežje se bo razširilo na 11.700 km. Obnova prometa se torej tesno prepleta z nadaljnjimi graditvami in je ne moremo ločiti od splošnega razvoja. Marsikje smo že presegli raven leta 1939, tako da bi lahko rekli, češ obnova je že končana. Toda prav prometa ni mogoče obnoviti in izpopolniti v nekaj letih, že zaradi tega, ker ni mogoče narediti na stotine lokomotiv in na tisoče vagonov v nekaj mesecih. Obnova je na vseh področjih zvezana z nadaljnjimi novimi graditvami. Pri tem je treba tudi upoštevati, da tega ali onega sploh ne bomo več obnavljali, n. pr. zastarelih ozkotirnih železnic, kar bomo pač nadomestili z novimi, bolj ustrezajočimi napravami. Za izpopolnitev prometa ima velik pomen razširitev omrežja avtobusnih prog in sploh motorizacija. O obnovi avtomobilskega prometa pa skoraj ni mogoče govoriti, ker predvojna Jugoslavija še ni poznala razvitega avtomobilizma. V naši državi so številne pokrajine, kjer je železniško omrežje zelo redko ali ga sploh ni. Tudi te pokrajine so zdaj zaživele gospodarsko, atribut živahnejšega gospodarskega življenja je pa promet. Zato se je tudi zelo naglo razvil avtomobilski promet zlasti v LR Srbiji. Letos so avtobusna podjetja v Srbiji prevozila na mesec okrog 450.000 potnikov, kar že samo kaže, kako velikega pomena je avtobusni promet. Leta 1945 je bilo v Srbiji 27 avtobusnih prog v dolžini 1629 km, leta 1946 že 80 prog (4336 km) in leta 1947 87 prog v dolžini 4655 km. 1 o se pravi, da so avtobusne proge samo v Srbiji dolge že nad tretjino dolžine eksploatacijskega železniškega omrežja, ki jo bomo dosegli leta 1951. Če pa prištejemo še avtobusne proge v Vojvodini, znaša dolžina avtobusnega omrežja nad 6000 km. Ko že govorimo o obnovi prometa kot temelju vse obnove, si oglejmo nekoliko obnovitvena dela v Slavonskem Brodu, kjer je naša največja tovarna vagonov. Slavonski Brod je bil kot industrijski kraj in prometno križišče med vojno pogosto tarča bombardiranj. Leta 1945 Slavonskega Broda prav za prav ni bilo; ostal je le kup razvalin. Porušeni so bili-vsi mostovi na^Savi in njenem pritoku Glogovici, dalje vse železniške naprave, mestna plinarna, tovarna špirita, pivovarna, tovarna vagonov itd. Stanovanjskih hiš je bilo porušenih ali huje poškodovanih 85 %. Prebivalstvo se je tudi tu takoj po osvoboditvi lotilo dela z največjo vnemo. 2e leta 1945 je bilo obnovljenih 30 javnih in zasebnih poslopij — s prostovoljnim delom. Mestni gradbeni odsek je pa popravil 171 stanovanjskih hiš. Mestni ljudski odbor je podpiral zasebnike pri obnovi ter je bilo tako popravljenih še nadaljnjih 755 zasebnih poslopij. Obnavljati so pa začeli takoj tudi železniško postajo, mostove.in tovarne. Leta 1946 so bila končana že vsa najnujnejša obnovitvena dela in začeli so zidati dve stanovanjski naselji: eno je zidal mestni ljudski odbor, drugo pa tovarna vagonov za svoje delavstvo. Obnovljene so bile tovarne: tovarna vagonov, rižarna in lesna industrija. Tudi leta 1947 je prebivalstvo zelo požrtvovalno sodelovalo s prostovoljnim delom pri obnovi. Stavbena delavnost je bila zelo živahna: gradili so javna poslopja, stanovanjske hiše in tovarne. Začeli so zidati še eno delavsko naselje za delavstvo tovarne vagonov. Zelo razveseljivo so se razvila obnovitvena dela na prostovoljni podlagi v Mariboru. Prebivalstvo, ki sodeluje na prostovoljnih delih, je razdeljeno na delovne brigade. Obvezalo se je, da bo opravilo 400.000 prostovoljnih delovnih ur. Ob koncu julija so dosegli že okrog 100.000 ur. Posamezni rajoni tekmujejo med seboj, kateri bo dosegel več prostovoljnih delovnih ur. Ni skoraj večjega kraja v naši državi, ki bi ne zaslužil, da bi ga omenili med zglednimi primeri prizadevanj za obnovo. V Dalmaciji bi bilo treba vsaj mimo-gorede omeniti Senj, kjer je bilo porušeno polovico mesta s pristaniščem vred. Še bolj je pa trpel Zader, vendar je prebivalstvo tudi tam mnogo pripomoglo, da so kmalu začela obratovati industrijska podjetja. V najbolj prizadetem večjem črnogorskem kraju, bivši Podgorici, sedanjem Titogradu, tudi zelo dobro napreduje obnova. Novo mesto se bo kot prestolnica LR Črne gore kmalu razširilo, kar bo omogočila nova železnica Nikšič—-Titograd (nad 50 km). Posebno razpravo bi zaslužila sama obnova Beograda; v zvezi s tem bi pa bilo treba spregovoriti predvsem o bodočem razvoju mesta. Novi Beograd med Savo in Donavo bo imel v resnici velemestno lice; gradijo že monumentalna poslopja, ki bodo največja in najlepša v državi. Toda spregovoriti bi bilo treba tudi o drugih naših glavnih mestih. Tako bo n. pr. Sarajevo znatno spremenilo svoje lice že med petletko. Nova četrt bo v resnici moderna. Regulacijski načrt je pa seveda ohranil stare mestne zgodovinske posebnosti in znamenitosti. Prav tako je izdelan dober regulacijski načrt za modernizacijo in nadaljnji razvoj Skoplja. Začeli so že graditi velika javna poslopja, in sicer za vladno predsedstvo in vseučiliško četrt. Kakor rečeno, je pa obnova tako obširen pojem, da je nikakor ni mogoče zajeti in izčrpati le s kratkim naštevanjem podatkov in opisovanjem stavbenih del. Po opisu obnovitvenih del v prometu bi bilo treba preiti na splošno gospodarsko obnovo, zlasti na industrijo in rudarstvo. Tako se pa lahko omejimo le na nekaj splošnih podatkov. Kakšne naloge so nas čakale v premogovni industriji, sprevidimo nekoliko že iz tega, da so okupatorji povzročili med vojno z roparskim gospodarstvom v premogovnikih za 2 milijardi 497 milijonov škode, gmotna škoda na napravah pa je znašala 3 milijarde 109 milijonov dinarjev. Zato so premogovniki v začetku lahko obratovali le do 60% svoje predvojne zmogljivosti. Leta 1946 se je pa zmogljivost premogovnikov povečala že za 20% v primeri z letom 1939. Izmed 15 rudnikov železne rude jih je bilo ob osvoboditvi uničenih 13. Že v začetku leta 1946 so dosegli rudniki železne rude 50% predvojne zmogljivosti. Leta 1939 je bilo v Jugoslaviji 89 rudnikov za pridobivanje kovinskih rud. Ob osvoboditvi je bilo uničenih 53 rudnikov. Že v prvem letu je bilo obnovljenih nad 80 % rudnikov. Že iz teh podatkov je razvidno, da je bila obnova glavnih proizvodnih panog zelo uspešna kljub strašnemu razdejanju. Prav zaradi tega je pa bila mogoča hitra obnova tudi na vseh drugih področjih, ker smo omogočili oživitev gospodarstva. Oglejmo si še nekoliko obnovo naselij na področju ene največjih ljudskih republik — na Hrvatskem — ki obsega nekaj med vojno silno opustošenih pokrajin. Zakon o petletki za LR Hrvatsko določa obnovo stanovanjskih poslopij na podeželju z 1,200.000 kvadratnih metrov zazidane ploskve. Za leto 1947 je bila določena zgraditev 7763 kmečkih hiš in popravilo 13.338 pogorelih ali huje poškodovanih poslopij. To se pravi, da bi moralo biti obnovljenih okrog 20.000 kmečkih domov. Od tega odpade na Liko nad 8000 hiš, na Kordun nad 2000, na Banijo 1075, na področje bivšega daruvarskega okrožja 1100 in na Dalmacijo 5866. Država je dala samo za leto 1947 milijardo dinarjev za obnovo hrvatskih naselij. Najlepši uspehi pri obnovi so bili v prvem polletju 1947 doseženi v Liki, kjer so obnovili že 700 hiš, 1600 so jih pa še zidali. Najslabše je pa napredovala obnova v okrajih Virginmost in Ogulin ter v Baniji. Med petletko bo treba na Hrvatskem obnoviti skupno okrog 100.000 stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Nič lažjih obnovitvenih nalog nima LR Bosna in Hercegovina. V tej ljudski republiki je bilo med vojno požganih, odnosno razdejanih 109.991 hiš samo v vaseh. Značilno je, da so že med samo vojno obnovili 20.705 kmečkih hiš.^Do januarja 1947 je bilo obnovljenih skupno že 60.162 hiš v požganih vaseh. Leta 1947 je bila obnova kmečkih domov na splošno že končana, leta 1948 pa bo treba obnoviti še 160.000 gospodarskih poslopij. Oglejmo si še, kako prihaja obnova do izraza v zveznem proračunu za leto 1947! Proračun znaša 85 milijard din. Na izdatke za gospodarstvo odpade 55.24%. Za samo obnovo je bilo določeno 3 milijarde 300 milijonov din. LR Slovenija je vključena v zvezni proračun z vsoto 3.280,000.000 din, torej s približno prav tako visokim zneskom kakor znašajo izdatki za obnovo v vsej državi. Glavni vir sredstev za obnovo krajev, za javna dela, ceste itd., mora biti tudi letos prostovoljno delo. Da je prostovoljno delo res odločilnega pomena za hitro in uspešno obnovo, sprevidimo že iz tega: LR Slovenija je leta 1946 prejela iz sklada za obnovo naselij 139 mili- Notranjščina tovarne Titovih zavodov z Litostroj« jonov dinarjev, vrednost obnovitvenih del je pa znašala 493 milijonov dinarjev! To se pravi, da je vrednost prostovoljnega dela znašala 354 milijonov dinarjev. Skušal sem dokazati z nekaterimi najznačilnejšimi primeri, da je treba pripisovati največjo zaslugo za uspešno obnovo naše države ustvarjalni vnemi in po-žrtvovalnosti našega ljudstva. Obnova bi ne bila mogoča v takšnem ogromnem obsegal in tako kratkem času tudi z največjimi posojili — ki bi jih morali najemati v tujini ne brez nevarnosti za svojo neodvisnost —. mogoča }fe pa bila, ker so se končno zbudile speče, v resnici mogočne ljudske sile, zakaj svoboda je čas njihovega razcveta. Zato ie mogla vstati iz pepela in razvalin nova Jugoslavija, ki je pred njo najlepša prihodnost. Obnova in gospodarski prerod Slovenije Tudi za Slovenijo se je ob osvoboditvi leta 1945 začela nova doba. Obnova pri nas ni pomenila le, da smo začeli celiti hude rane, ki nam jih je zasekala vojna, temveč da smo tudi polagali temelje za novo gospodarsko življenje. Šele zdaj smo začeli ustvarjati vse tiste pogoje, ki so potrebni za pravilni gospodarski razvoj naše ožje domovine in s tem za splošni napredek. Čeprav Slovenija ni bila tako hudo prizadeta med vojno v primeri z nekaterimi drugimi pokrajinami v državi, vendar obnova ni bila nikakor lahka naloga. Da je bila doslej izpolnjje-na do tolikšne mere, je treba pripisovati le novim družbenim pogojem; obnovo vodijo ljudske oblasti, ljudstvo pa dela z vnemo kakor človek, ki se zaveda, da gradi svoj dom. Železniški promet. — V Sloveniji je bil železniški promet obnovljen v rekordnem času. Že nekaj mesecev po osvoboditvi so vozili vlaki skoraj na vseh progah. Najpozneje je bil obnovljen promet na belokranjski progi, kar je razumljivo, saj te železnice tik po osvoboditvi prav za prav sploh ni bilo. Niti železniški nasip ni ostal povsem ohranjen. Ni bilo mostov, viaduktov in niti n*e pragov. To velja v veliki meri tudi za dolenjsko železr nico. Vendar je že julija 1945 vozil prvi vlak do Stične? Okupatorji so razdejali v Sloveniji 781 železniških poslopij,^ 175 mostov in nešteto prometnih naprav. Slovensko železniško omrežje je 1129 km dolgo, tik po osvoboditvi je pa bilo uporabljivo samo 160 km prog (14%). Ni pa še minil mesec dni, ko smo že lahko potovali — sicer je bilo treba prestopati — iz Maribora do Trsta, Zagreba, iz Ljubljane na Gorenjsko itd. Že v dveh mesecih po osvoboditvi je bilo obnovljeno 86% železniškega omrežja v Sloveniji. Največjo skrb so seveda posvečali obnovi glavnih prog in v ta namen so uredili nekaj začasnih naprav (provizorijev), n. pr. v Zidanem mostu za neposreden promet med Ljubljano in Zagrebom, in položili so dvojni tir. Za obnovo železniškega prometa ni bilo dovolj te obnavljati prometne naprave in proge same na sebi. Zelo je primanjkovalo tudi vagonov in lokomotiv. Zato je bito nujno tudi čimprej obnoviti železniške delavnice. Mariborske železniške delavnice so največjega pomena za ob- Zgradili bomo tovarne živilske industrije novo našega železniškega prometa. Med vojno so mariborske železniške delavnice pretrpele sedem bombardiranj. Skoda je znašala okrog 25 milijonov predvojnih dinarjev. Razdejani so bili bolj ali manj vsi oddelki. Delavci, ki so bili zaposleni v delavnicah, so sami največ pripomogli k hitri obnovi obrata. Že med obnovo delavnic so pa tudi popravljali lokomotive in vagone. Sredi januarja 1946 je bila popravljena tudi belokranjska proga do Otovca. Promet se je že začel, čeprav še nista bila končana velika viadukta pri Žalni in na Otovcu. Belokranjsko progo so obnovili v dveh mesecih dela. Končno so obnovili še del proge od Sel pri Otovcu do Bubnjarcev. Pri obnovi mogočnega viadukta pri Otovcu je sodelovala naša mladina in je izvojevala eno svojih lepih delovnih zmag, na katero bo lahko vedno ponosna. Graditev proge Otovec—Bubnjarci je bila ena naj večjih mladinskih delovnih akcij pri nas. To je bila prav za prav mladinska proga (19.600 m dolga). Januarja 1947 se je začel promet med Otovcem in Bubnjarci. S tem je bila obnovljena zadnja železniška proga v Sloveniji. Sodelovalo je 650 mladine v mladinskih delovnih brigadah. Viadukt je gradilo podjetje »Gradis«. Med večjimi železniškimi obnovitvenimi deli zasluži posebno pozornost tudi graditev 150 m dolgega viadukta pri Žalni. To je betonska zgradba, ena največjih pri nas. Viadukt je 20 m visok. Betonirati so ga začeli decembra 1945. Gradili so ga štiri mesece. Porabili so 300 vagonov gramoza, 800 ton cementa, 20 ton železa itd. Stroški so znašali okrog 5.5 milijona dinarjev. Največje preureditveno železniško delo pri nas je pa reložitev železniške proge pri Borovnici. Stara proga je ržala čez ogromen opečni viadukt, največjo zgradbo te vrste pri nas. Stari viadukt je bil že pred vojno slabo ohranjen in nevarnost je bila, da bi se sesedel, ker je slonel na načetih pilotih. Talna voda je namreč upadla in piloti so začeli trohneti. V stari Jugoslaviji so delali načrt za načrtom, nobenega pa seveda niso uresničili. Leta 1941 je jugoslovanska vojska ob svojem umiku viadukt razstrelila. Med okupacijo so ga okupatorji zasilno popravili z železnimi konstrukcijami. Leta 1944 so ga Angleži bombardirali. Nemci so potem zgradili zasilno zelo strmo progo. Naše ljudske oblasti so se takoj po osvoboditvi lotile reševanja tega precej težavnega tehničnega vprašanja. Začeli so prelagati progo, ki je približno 3.5 km daljša od stare, nima pa velikih vzponov in ne potrebuje viaduktov. Vse druge rešitve bi bile dražje in manj ugodne. Ob koncu junija 1947 je bil že gotov 34C0m dolg del proge, s katerim je odpravljen vzpon provizorija. Opravljeno je bilo ogromno delo, saj je treba upoštevati, da je proga usekana v živo skalo, ter so morali izkopati in razvoziti 240.000 m3 kamenja in zemlje. Skozi živo skalo so morali izvrtati tudi 80 m dolg predor, ki je najvišji v državi, ker so pri graditvi računali z bodočo elektrifikacijo železnice. Pri zemeljskih delih v Borovnici je sodelovala tudi mladina, ki se je odlikovala tu prav tako kakor povsod, kjer pomaga graditi. Mostovi in ceste. — Po osvoboditvi je bilo v Sloveniji le malo večjih mostov, ki bi ne bili bolj ali manj poškodovani. Zaradi porušenih mostov je bil najbolj okrnjen železniški promet. Največji most, ki ga je bilo treba ob- noviti v Sloveniji, so zgradili v Ptuju čez Dravo. Dokler ni bilo tega mostu, ni bil mogoč železniški promet na progi Pragersko—Kotoriba. Zgraditev začasnega železniškega mostu v Ptuju je eno velikih delovnih dejanj našega ljudstva po osvoboditvi. Most je 157 m dolg. Med začasnimi, nad 100 m dolgimi mostovi, ki so bili zgrajeni po osvoboditvi, je treba omeniti še naslednje mostove: 130 m dolg most čez Muro pri Veržeju, čez Muro 136 m) v Murskem Središču, čez Savinjo v Zabukovici 110 m) itd. Leta 1946 so zgradili železobetonski 68 m dolg most čez Soro pri Medvodah. V Kranju so zgradili najširši most v Sloveniji, 14.2 m; dolg je 115 m. Cez Kolpo na cesti Karlovac—Metlika so obnovili železni, 90 m dolg most. Velik je tudi most čez Muro v Petanjcih, in sicer 96 m dolg. Med večjimi mostovi je še treba omeniti naslednje obnovljene: mariborski čez Dravo, litijski čez Savo, pri Krški vasi (120 m) čez Krko, v Celju čez Savinjo, v Letušu čez Savinjo, v Nazarjih (56 m) v Savinjski dolini in pri Selnici čez Dravo. Med železniškimi mostovi ne smemo pazabiti mostu čez Savinjo v Zidanem mostu. Ta betonski most je nadomestil začasnega lesenega. Kako veliko obnovitveno delo nas je čakalo pri cestah, izprevidimo nekoliko že iz tega, da je znašala škoda zaradi razdejanj med vojno okrog 317 milijonov dinarjev. Od tega zneska je odpadlo okrog 112 milijonov dinarjev na mostove, oporne zidove in druge cestne naprave pa 46 milijonov din. Izmed 766 mostov jih je bilo skupno porušenih 311 z razpetino nad 5 m, torej 40%. Jasno je, da je bilo treba za obnovo cestnega pro-" meta najprej obnoviti mostove. Že do jeseni 1945 je bilo zgrajenih 118 lesenih mostov, hkrati so začeli graditi tudi že stalne mostove. Vendar bi tudi s samo obnovo mostov ne bilo mogoče primerno obnoviti cestnega prometa. Ker je okupator med vojno zanemarjal vzdrževanje cest, je nastala škoda, ki je znašala okrog 142 milijonov din. Za obnovo cestišč bi bilo treba 500.000 m3 gramoza. Popraviti je bilo treba tudi okrog 300 km asfaltiranih cestišč, za kar bi potrebovali 1000 ton asfalta. Ne gre pa tudi za samo obnovo starih cest. Sodobni promet terja sodobne ceste. Dokazano je, da je vzdrževanje makadamskih, z gramozom nasutih cest najdražje. V Sloveniji je bilo po osvoboditvi 4880 km glavnih (prejšnjih državnih in banovinskih) cest, ki so imele po večini, in sicer 95%, gramozni gornji ustroj (cestišče). Razen tega imajo te ceste tudi ostre ovinke in precej hudih vzponov. Skupno cestno omrežje — s krajevnimi cestami vred — je zelo gosto, saj imamo 24.898 km cest. To je razumljivo, saj je skoraj vsa Slovenija eno samo veliko prometno križišče — med Srednjo Evropo, Jadranom in Podunavjem. Zato je pa tem bolj žalostno, da smo v stari Jugoslaviji tako zaostali: naše ceste so bile še vedno pri-lagodene le za vozila z vprežno živino. Najnujnejša obnovitvena dela na naših cestah so bila na splošno končana leta 1946, predvsem s prostovoljnim množičnim delom. V tednu za obnovo cest je bilo opravljenega toliko dela, kakor v stari Jugoslaviji celo desetletje. Delalo je 111.037 ljudi in opravilo 686.234 delovnih ur. Med drugim so pripravili okrog 29.000 m3 gramoza, nad 38.C00m3 so ga pa navozili. Skupna vrednost prostovoljnega dela je znašala nad 11 milijonov dinarjev. Najpomembnejše cestno delo v Sloveniji je graditev ceste Vrhnika—Ljubljana—Maribor. Tega se dobro zaveda tudi naše ljudstvo, ki je zlasti mnogo pripomoglo, da je bil leta 1946 pospešeno zgrajen odsek ceste Ljubljana—Ježica, leta 1947 pa Ljubljana—Podsmreka. Modernizirana cesta Maribor—Ljubljana—Slovensko Primorje bo hrbtenica motornega prometa v Sloveniji, imela pa bo tudi največji pomen za promet vse države, zlasti še, ker bo povezana z avtostrado Beograd—Zagreb. Graditev ceste med Ljubljano in Vrhniko čez Barje na mehkem terenu je zahtevala ogromne napore in tehniki so morali rešiti nekatera težavna vprašanja. Toda naše delovno ljudstvo se ne ustavi pred nobenimi težavami, zato je zmagovito izpolnilo tudi to nalogo. Septembra 1947 je bila cesta izročena svojemu namenu. Tako je bil izpol-nje del velike naloge, ki jo je naše ljudstvo prevzelo s sklepom vlade LR Slovenije 11. aprila 1946, da bomo zgradili moderno cesto od Maribora proti Trstu. Za cestna dela v Sloveniji leta 1947 je bil odobren kredit 347 milijonov din. Predvsem so ga porabili za graditev ceste Vrhnika—Ljubljana—Domžale—Celje. Delo na odseku med Ljubljano in Trojanami se je tudi že lepo razmahnilo. Med večjimi cestnimi deli je treba omeniti tudi modernizacijo ceste Celje—Žalec in popravilo ceste Celje-^Maribor. Na Bledu so modernizirali cesto od hotela »Toplice« do hotela »Petran«. Bilo je pa še mnogo manjših cestnih del v raznih krajih. Vsaj mimogrede je treba omeniti sodelovanje mladine pri cestnih delih. Ljudska mladina Slovenije šteje letos 24 mladinskih delovnih brigad, ki sodelujejo tudi pri graditvi cest. Tako je udeleženo pri modernizaciji ceste Celje—Št. Peter pet brigad, ki štejejo 755 mladincev in mladink. Mladinske delovne brigade pa gradijo tudi gozdne ceste. Gozdno cesto čez Jelovico (v Rudnem) gradi 289 mladih graditeljev. Cesto na Pohorju od Podvelke do Rdečega brega gradi brigada »Matija Gubec«. Pri Novem mestu je leta 1947 gradilo gozdno cesto na Kraguljev vrh 265 mladincev in mladink brigade »Vera Šlander«. V Dupljah pri Mozirju gradi brigada »Franc Žmavc« gozdno pot. Nadalje gradi mladina gozdne ceste še v Ravnah pri Kočevju, cesto Podpreska—Draga in cesto Razpotje—Travnik pri Prevaljah na Koroškem. Rudniki in premogovniki. — Brez obnove premogovnikov in rudnikov bi ne bilo mogoče obnoviti industrije. Večina rudnikov in premogovnikov je bilo po osvoboditvi bolj ali manj opustošenih. Nekateri so bili zaliti, tako da je bilo treba več mesecev črpati vodo, preden so sploh lahko začeli obnavljati same obrate. Tako sta bila zalita rudnik svinca v Mežici in premogovnik v Kočevju. V mežiškem rudniku jim dela podtalna voda stalno velike težave. Rudnik je 114 m pod reko Mežo. Zato so začeli kopati od Prevalij (znatno niže od rudnika) rov za odtok vode. Kljub vsem začetnim težavam so bili slovenski rudniki in premogovniki hitro obnovljeni. Tudi posledice medvojnega okupatorjevega roparskega gospodarstva so bile kmalu premagane; proizvodnja premogovnikov je naglo naraščala in je bila že januarja leta 1946 večja kakor pred vojno. Nekateri obrati so bili doslej tudi znatno izboljšani in razširjeni. Ob novem letu 1946 so zagorski rudarji odprli nov premogovnik v Podstrani. Že v začetku je novi obrat dajal po 150 do 200 ton premoga na dan. Na splošno se kaže lep in stalen napredek pri večini naših premogovnikov in rudnikov. Med petletko se bodo obrati še bolj modernizirali ter izpopolnili. Tako bo na primer premogovnik lignita v Velenju postal med petletko največji v državi ter bo za 400% presegel predvojno proizvodnjo. Do konca leta 1947 se bo proizvodnja povečala za 167%. Kako napredujejo naši premogovniki, sprevidimo zlasti iz tega, da v večjih premogovnikih stalno povečujejo mesečne proizvodne načrte. Delovni kolektivi posameznih premogovnikov so se pa obvezali, da bodo letno proizvodno nalogo končali že do 29. novembra. Naši rudarji napovedujejo tekmovanja tovarišem drugih rudnikov in premogovnikov v državi. Tako je na primer vabilo zagorskih rudarjev na tekmovanje zbudilo mogočno gibanje po vsej državi. Industrija. — Mnogi naši industrijski obrati so bili med vojno bodisi razdejani, izropani ali zanemarjeni. Pred delavstvom so stale prazne, na pol porušene tovarne. Tudi naša težka industrija je bila zelo okrnjena. Plavž v jeseniški železarni ni gorel. Martinama v Štorah ni dajala železa. Jeseniški plavž, ki je bil zgrajen leta 1937, je pred koncem vojne ugasnil. Delavstvo se je pogumno lotilo težavnih nalog. Naši strokovnjaki so pokazali, kaj znajo. Jeseniški plavž je bil prvi obnovljen v državi. V začetku julija 1946 je zagorel. Ob koncu junija istega leta pa je začelo teči prvo železo iz martinarne v Štorah. Naša težka industrija je začela delati. Začela je dajati polizdelke drugim našim tovarnam. Kolesa v tovarnah lahke industrije so se spet lahko zavrtela. V prvem letu po osvoboditvi je znašala proizvodnja naše lahke industrije le okrog 50% predvojne zmogljivosti. Primanjkovalo je surovin. Brž ko so bili obnovljeni rudniki, premogovniki, železarne in livarne, je pa začela naraščati tudi proizvodnja v panogah lahke industrije. t- Nod regulacijski jez v Bosni Poleti leta 1946 je kovinska industrija že skorai normalno obratovala. Junija istega leta je daia prvo jeklo guštanjska jeklarna, sledile so Štore in Jesenice. Kovinska industrija je mnogo pripomogla k obnovi, zlasti mostov in železnic. Ko smo še bili sredi najtežjega obnovitvenega dela, so se že začeli vrstiti veliki proizvodni uspehi. Tako je na primer guštanjska železarna že marca 1946 presegla predvojno proizvodnjo. Železarna v Štorah je bila povsem obnovljena ob istem času. Tedaj je začela obratovati tudi mariborska livarna. Delavstvo je začelo takoj tekmovati. Storilnost se je zelo povečala*in pocenili so se izdelki. Celo knjigo bi bilo mogoče napisati o obnovi naših industrijskih podjetij, o čudežih ustvarjalnega dela našega delavstva in iznajdljivosti naših ljudi. .Toda pri nas ne obnavljamo samo starih obratov. Nastajajo tudi nove velike tovarne, kakršna je na primer tovarna glinice in aluminija v Strnišču pri Ptuju. To bo ena največjih tovarn te vrste v Evropi. V začetku bo proizvajala po 60.000 ton glinice na leto, pozneje pa tudi po 30.000 ton aluminija. Ponos vse države pa je tovarna »Litostroj« v Ljubljani. Ob začetku obratovanja livarne septemba 1947 je to veliko podjetje, ki se razrašča v mogočen industrijski kombinat, dobila ime »Titovi zavodi, Litostroj«. Zgrajena so že številna sodobna tovarniška poslopja, toda zidarji so še na delu. Litostroj se razrašča v pravi industrijski kraj. Tu bodo ulivali vodne turbine za hidro-centrale in izdelovali številne druge pomembne strojne dele. Iz te tovarne bodo vozili tudi traktorji in avtomobili. To v resnici ni tovarna, temveč tovarne — zavod, skupek tovarn. Te tovarne pa bodo urejene najbolj sodobno. Zdi se ti, kakor da stopiš v svetišče dela, ko se ti odprejo vrata v to tovarno. Vse je tako veliko, mogočno, svetlo. Povsod se kaže smotrnost načrtnega dela. Nudi se ti slika prihodnosti. Takšne bodo naše tovarne v prihodnosti. V njih bomo kovali našo lepšo prihodnost. Litostroj je sad naših zmag — zmage narodnoosvobodilne vojne in sad obnovitvenega in graditvenega dela v svobodi. Litostroj je najboljši dokaz, da smo na pravilni poti. Litostroj je pa tudi zagotovilo, da bomo izpolnili petletko. Elektrifikacija, elektrarne. — Elektrarne so prav tako temelj industrije kakor na primer premogovna industrija. Elektrifikacija je' pogoj napredka ter razvoja vseh gospodarskih panog. Tudi kmetijstva. V stari Jugoslaviji je bila Slovenija sorazmerno najbolj elektrificirana. Vendar je zaostajala za številnimi evropskimi državami. Imela je mnogo neizkoriščenih vodnih sil. Ni dovolj izkoriščala slabega premoga, ki je najprimernejši za pogon kaloričnih elektrarn. V Sloveniji je bilo osem javnih elektrarn z učinkom nad 1000 kW, sedem elektrarn z učinkom od 100 do 1000 kW in okrog 700 manjših, po večini zasebnih elektrarn. Po osvoboditvi je bila prva naloga obnovitev poškodovanega električnega omrežja in izpopolnitev ter ureditev starih elektrarn. Nemci so oropali na Gorenjskem tudi 32 ton bakrenih elektrovodov in jih zamenjali z železno žico. Iz skladišč so odpeljali okrog 250 ton bakra in 30 ton železa. Primanjkovalo je materiala, pa tudi strokovnjakov. Vendar smo premagali vse začetne težave. Sorazmerno hitro je bila obnovljena elektrarna v Dravogradu. Popravili so naprave v velenjski, falski in tržiški elektrarni. Začeli so graditi in obnavljati daljnovode. Začela se je elektrifikacija vasi. Nad 600 krajev je zaprosilo že leta 1945 za elektrifikacijo. Ljudstvo je začelo takoj sodelovati. Začeli smo pa tudi graditi nove elektrarne. Na Mariborskem otoku smo dogradili navečjo hidrocentralo v državi. Gradbena dela so bila končana poleti 1947. V Mostah pri Žirovnici gradimo visoko dolinsko pregrado. Zajezili bomo Savo. V bazenu se bo nabiralo po pet milijonov kubičnih metrov vode. Ogromna vodna sila bo vrtela vodne turbine v mogočni hidrocentrali. Elektrarna bo dajala tok železarni na Jesenicih in prebivalstvu. Zgradili pa bomo še eno močno hidrocentralo pri Medvodah. Pripravljalna dela so se začela. Pozneje bomo gradili hidrocentrale še drugje na primernih krajih, kjer še ni izkoriščena vodna sila, n. pr. ob Dravi med Dravogradom in Mariborom. Vsa Slovenija bo gosto preprežena z električnim omrežjem. Vsa industrija bo primerno elektrificirana. Toda elektrificirane bodo tudi naše vasi, naše kmetijstvo. Elektrificirane bodo železnice. Električni tok bo poceni. Pripomogel bo, da se bo silno dvignila naša proizvodnja v vseh gospodarskih panogah in da bomo vsestransko napredovali. Elektrika pomeni začetek nove dobe — dobe blaginje, dobe načrtnega gospodarstva. Pred nami je lepa prihodnost. Bližamo se ji z velikimi koraki. Naglo izpolnjujemo velike naloge petletke. f I &?ot> s* ŠAMAC mOD^iČ A uoroo 5<&>< "brcuo enuvna doboJ TINJA TUZLA MAGltJ ZENICA VAB ti KAKANJ Lenart Baloh: MLADINSKA PROGA ŠAMAC —SARAJEVO! »Lojze, na Mladinsko progo greva letos!« je povedal še med vrati sosedov Francč, ko je vstopil pri Barletovih tisti večer v hišo. »Kam?« sta oba hkrati vprašala Lojze in njegov oče, ki sta pravkar pospravljala zadnje ostanke iz sklede. Ko na povelje sta oba naenkrat odložila žlici in vprašujoče pogledala sosedovega Franceta. »Kam, da bosta šla?« »Na Mladinsko progo! Le poglejta, kaj piše v časopisu!« Razgrnil jima je na mizo številko »Mladine«, ki mu jo je brat malo prej prinesel s pošte. Pokazal jima je na naslov: »Največja delovna naloga mladine Jugoslavije v 1947. letu: Mladinska proga Šamac —Sarajevo!« »Kakšna proga? Kaj pa nas briga ta proga?« se je namrdnil Lojzetov oče in odrinil časopis izpred sebe. »Pa še kako nas briga! Kar poglejta, zakaj se gradi Mladinska proga Šamac—Sarajevo!« se je razvnel France in jima začel čitati: »Dolina reke Bosne je polna rudnega bogastva, v katerem je najvažnejša železna ruda. V teh krajih so tudi veliki sloji premoga. Tako sta se združila dva glavna pogoja za razvoj težke industrije. Od tempa, s katerim se bo gradila težka industrija v dolini reke Bosne, je v mnogem pač odvisna tudi brzina industrializacije vse naše države in uresničenje našega prvega petletnega plana. Ob perspektivi razvoja našega gospodarstva sploh se pričakuje porast prevozov po železnici Sarajevo— Brod, ki že sedaj ne more zadovoljiti prevoznih potreb. Zato je treba čimprej izgraditi progo normalnega tira, da bi prevoz ob priliki večjih del ne oviral industrializacije. Izgradnja črne metalurgije v dolini reke Bosne je osnovni, toda ne edini razlog, ki zahteva naglo zgraditev proge Šamac—Sarajevo. V dolini reke Bosne so že sedaj velika podjetja lesne industrije, so pa tudi veliki sloji laporja, iz katerega se izdeluje cement in obstoje možnosti za razvoj drugih industrijskih panog. Nič manj važno ni tudi to, da pomeni proga Šamac —Sarajevo del bodoče proge, ki bo vodila do luke Ploče ob Jadranskem morju, ki bo pospešila razvoj naše pomorske plovba* za katero je mnogo ugodnih pogojev. Ne da bi omenjali mnoge druge gospodarske zelo važne razloge, ne da bi poudarjali, kaj pomeni vsaka železnica za razvoj kulture in povečanje življenjskega standarda ljudstva, zadostuje to, kar smo navedli, da je zgraditev te železnice med najvažnejšimi nalogami v državi, ki se morajo uresničiti v najkrajšem času.« »Nu, sedaj vidita, zakaj gre!« ju je vprašujoče pogledal Francž. Tisti večer so še dolgo govorili o progi in o mladini, ki jo bo gradila. Lojzetov oče ni bil tako trd v svojih besedah in tudi pri Francetovih je šlo doma vse po sreči in tako sta se Lojze in Franci vozila že s prvo skupino prve izmene brigad na Mladinsko progo v Bosno. * Novomeška brigada, v kateri sta bila tudi Lojze in Franca, se je nastanila v Begovem Hanu, nedaleč od Zenice. Že prvi dan so si začeli urejevati barake in taborišče, v katerem bodo prebili polna dva meseca. Sredi taborišča so postavili drog, na katerega bodo vsak dan dvigali brigadno zastavo. Ob barakah in okoli droga so napravili gredice, na katere so s kamenjem sestavili parole in peterokrako zvezdo, tako da je taborišče dobilo tudi lep zunanji videz. Prvega aprila, ko se je vršila v Šamcu slovesna otvoritev del na gradnji Mladinske proge, je stala z vsemi 123 brigadami tudi novomeška, pripravljena na juriš. VliOHO viti! *i| Ko je prometni minister zvezne vlade, tovariš Todor Vujasinovič, zakopal prvi kramp v traso bodoče proge v Samcu, tedaj se je zagnala tudi novomeška brigada na traso pri Begovem Hanu — in juriš za izgradnjo Mladinske proge Samac—Sarajevo se je začel. Lojze ni še nikoli tako kopal ko ta dan. Nekaj zato, da ne bi zaostajal za drugimi; saj je kmečki fant in vajen dela; drugo pa zaradi splošne navdušenosti, ki je zajela vso brigado v zavesti, da ostvarjajo nekaj velikega, da ostvarjajo petletni plan. Franoč je vozil samokolnice. On je trgovčev sin in doma ni dosti delal. To se mu je kaj kmalu poznalo, ko se je zasvetil sredi dlani najprej majhen žulj, potem pa je vse bolj rastel in rastel. Stisnil je zobe in trpel. Na mnogih rokah so bili danes na Mladinski progi žulji, zato pa je zrastel majhen del proge. Žulji bodo iz dneva v dan izginjali, ker se bodo sčasoma utrdili, proga pa bo z vsakim dnem rastla. Še dež, ki je začel na lepem škropiti, jih ni pregnal z nasipa. »Saj smo komaj začeli, pa bi že odnehali?« je vzkliknil Lojze in še bolj zamahnil s krampom. Proti večeru, ko so se vračali domov v taborišče, je dež ponehal. Bili so utrujeni, vendar ne toliko, da ne bi priredili tudi oni slavnostni večer ob tabornem ognju — svojem prvem tabornem ognju na Mladinski progi. Lojze in Franož sta sedela skupaj. Ozirala sta se po tovariših iz druge brigade, ki je prisostvovala njihovem programu ob tabornem ognju. Šele nekaj dni so skupaj, pa so se že pomešali med seboj, kot da bi bili že dolgo najboljši tovariši. Komandant jim je govoril o velikem delu, ki jih čaka, o težkih nalogah. Ravno danes je dejal predsednik Centralnega sveta IjMJ, tovariš Rato Dugonjič v Šamcu, ob priliki slovesne otvoritve del na Mladinski progi: »Graditelji Mladinske proge ne smejo nikdar pozabiti, da se ravno oni nahajajo na posebno važnem mestu. Na vas gleda vsa Jugoslavija, in ne samo Jugoslavija, ampak tudi drugi. Vaše uspehe, pa tudi neuspehe bodo ljudje tolmačili tako ali drugače. Pozabiti ne smete, da se mora vaš polet in vaše navdušenje preliti tudi na ostala področja dela v Jugoslaviji. Na drugi strani pa bodo sovražniki naše domovine skušali na vse mogoče načine zmanjšati značaj tega, kar gradimo!« In še dalje je dejal: »Tovariši, na tej progi, kakor tudi na lanskoletni, a letos še veliko bolj kot lani, vidimo, da potrebuje naša domovina za izpolnitev petletnega plana dvakrat ali trikrat večje število kadrov, kakor jih imamo danes. Izkoristimo, tovariši, to veliko šolo, kjer se nahajamo, izkoristimo to šolo, kjer dobimo istočasno teorijo in prakso, da se čim več naučimo, da se bomo v bodočih letih razvili in izvedli vse velike zamisli maršala Tita. Tovariši, ne pozabite, da tega velikega izpita ne polagate le pred svojim narodom, temveč pred sto in tisoč Na Mladinski progi uče nepismene pisanja Graditelji Mladinske proge pri fizkult urnih vajah mladinci iz drugih držav, ki bodo prišli na progo; tu bodo videli, kako dela mladina Jugoslavije!« Po govoru se je oglasila pesem. Skraja plaho in utripajoče, pozneje pa se je vse bolj in bolj razživela in se kmalu razlila mogočno nad vso dolino Bosne. Nekje se je oglasila harmonika. Vstopili so v kolo. V bratskem objemu z Ličani so se vrteli okrog ognja vse dotlej, dokler jih ni železna disciplina brigadnega življenja razgnala v postelje. Jutri je nov dan in novo delo čaka. Lojze in Franco sta imela ležišči skupaj. Ko sta se vlegla na pograde, je Lojze podvil roke pod vzglavje in se zamislil. »Saj ne rečem, tudi doma sem delal, trdo delal od zore do mraka. In vendar mi ni bilo nikoli tako lepo pri srcu, nikdar nisem čutil tega, kar čutim danes, nekaj... nekaj... tako ...« »Ne morem povedati!« je vzkliknil na glas. Brigadirji z Mladinske proge o koDaškem tečaju Članice LF so prišle na pomoč graditeljem mladinske proge »Kaj ne moreš povedati?« ga je vprašal začuden Franci. »Da se v meni nekaj — spreminja!« je dahnil Lojze in se obrnil na stran ter z nasmeškom na ustih zaspal. Za njim je zahrkal tudi utrujeni Franci. Zunaj po taborišču pa je enakomerno hodila straža. * »Tovariš, poglej, pa sem ga le!« je vzkliknil Jovo in vtaknil palce svojih rok pod pazduho in ves navdušen pogledal starega Stipeta, ki je bil za mojstra v mehanični delavnici v Zenici. »Saj sem ti rekel, da se boš naučil, le paziti je treba in dobro gledati!« ga je pohvalil mojster. Prvič ta dan se je Jovu posrečilo sestaviti del motorja, ki mu je delal preglavice, odkar je prišel na Mladinsko progo in se učil za mehanika v tej delavnici. Takrat, ko so njega in še dvajset tovarišev iz različnih brigad sprejeli v mehanično delavnico za vajence, je pisal materi v Zagorje: »Draga mama! Sporočam ti veselo novico. Brigada me je poslala v mehanično delavnico, da se izučim tega poklica. Samo najboljši brigadirji so bili sprejeti in ne veš, kako sem vesel; da mi je dala brigada tako veliko priznanje. Oddolžil se ji bom s tem, da se bom marljivo učil in postal mehanik. Ali si moreš misliti in verjeti: ko se bom vrnil s proge, bom imel svoj poklic. Šel bom v’tovarno ali pa kam drugam...« Vselej, kadar je Jovo delal v delavnici, se je spomnil tega pisma svoji materi. Zato se je tako pridno učil. Ne sme razočarati svoje matere, pa tudi ne svoje brigade, ki mu je omogočila, da se lahko uči O, proga tudi daje! * Mladinski aktiv v Prijepolju v Crni gori je dobil pismo. Z Mladinske proge je prispelo in črke na ovitku so razodevale, da je pismo pisala okorna roka. Na sestanku so ga odprli in prečitali. »Dragi tovariši! Menda se boste čudili, da vam pišem. Tudi jaz se čudim sebi. Komaj dva meseca sem na progi in že sem se naučil pisati in čitati. Res, da pišem še nerodno in počasi, mislim pa, da se bom tudi pisavi hitro privadil. Tako sem bil vesel takrat, ko sem z odličnim uspehom položil analfabetski tečaj. Sklenil sem, da pišem svoje prvo pismo vam, ki ste mi omogočili, da sem šel na Mladinsko progo in se naučil tu vso abecedo. Hvala vam za to! Pozdravljam vas vse in sem vam hvaležen, vaš tovariš Blagojevič Mile.« Včasih jo je vedno glava bolela in vsaka najmanjša sapica ji je škodovala — ko pa je bila tako nežno bitje, prav pravi »mamin srček«. Namreč našo Zdenko mislim, Zdenko iz Ljubljane — pa ne povem katero, bi jo bilo mogoče sram in bi zardela. Pa je le bilo tako, dokler ni prišla v brigado na Mladinsko progo. V brigadi se kaj dosti ne menijo za taka rahločutna bitja. Brigadni red je za vse enak. »Oh, kaj bi mamica rekla, ko bi me videla, da moram tako zgodaj k jutranji fizkulturi!« je mislila prve dni, ko je prišla na progo. »Gotovo bom zbolela!« Pa ni zbolela, kaj še! Kar dobro ji je dela ta fiz-kultura. Tako se je utrdila, da ji niti ploha ne škoduje, ki jih včasih ujame pri delu poleg mostu. Pa tudi tek je dobila. Tako ji gre vse v slast, da gre katerikrat tudi dvakrat po kosilo, kadar imajo kaj več. Nič več ni to slabotna Zdenkica, ki jo glava boli in ji vsak vetrič škoduje. Zdaj je Zdenka, ki pride zjutraj prva k »zarjatki«, se razgiblje, telovadi in osveži, potem pa na nasipu, poleg mosta, prevrača zemljo, da jo je veselje pogledati. Ce ne verjamete, pa ji poglejte na prsi — udarniška značka se ji sveti in to, Zdenka že ve, to je predvsem zasluga fizkulture. Zato je v vsaki brigadi na Mladinski progi slednje jutro prva — fizkultura. * Vendar pa je na progi tudi trdo življenje. Pa ne tako trdo življenje, kot si mislite tisti, ki niste bili na progi. Povsem drugačno. Da se ustvari nekaj tako velikega, kot je Mladinska proga, je potrebno tudi požrtvovalnosti in napora. V predoru na Vranduku je temno in težak zrak, pomešan s prahom skal, ki ga delajo kompresorji, tišči k tlom. Tu na koncu predora, kjer je samo skala pred teboj, tu je najhujši boj. Skozi te skale mora voziti vlak! Mile Borčič, Mato Bogovič in drugi minerji to vedo. Zato pojejo tu na koncu predora dan in noč kompresorji in pokajo mine. Tu je vročina in pot lije s polgolih teles, in prah se lepi na žejne ustnice ter leze v oči. Tam, kjer je borba najhujša — je zmaga najbolj zaslužena in napravi največ veselja in navdušenja. Zato se brigadirji, ki jih včasih prineso iz predora nezavestne od težkega Graditelji Mladinske proge pri čitanju časnikov Brigadirji z Mladinske proge o tečaju za mehanike zraka, ko se prebude, vrnejo naravnost v predor in jim je žal časa, ki so ga izgubili, ko jih je zdelal napor. Saj ga ne boš prepričal, da naj gre počivat. »Znaš, brate, tunel je dugačak 1528 metara — i 29 novembra če dodi prvi voz iz Samca za Sarajevo. Nesmije, da čeka na nas!« in že zgine v rov. Tu so junaki dela, tu so — heroji! Mile Borčič, Mato Bogovič, Krevič Aldo, Tokič Blažo, Rižnjak Anton, Bajot Radomir, Draškovič Bogič in preko 200 drugih udarnikov je vriskalo in metalo kape v zrak od navdušenja, ko je bila izvojevana zadnja zmaga v predoru, ko je bil predor Vranduk 28. junija ob 11.45 prebit 30 dni pred predvidenim rokom in 17 dni pred sprejeto obvezo. Takrat so pozabili na ves napor, na vse težkoče, s katerimi so se borili. Vranduk je bil krona vsega tega težkega življenja, te borbe, in nov, velik doprinos, da bo proga res stekla do postavljenega roka — 29. novembra 1947. • To ni vse, kar se da napisati z Mladinske proge. Še mnogo, mnogo bi se lahko napisalo. Napisalo bi se lahko, da ne bo samo Jovo prišel na progi do poklica, temveč tisoči in tisoči drugih Jovotov, Francetov, Nazi-fov itd. Pa ne samo do mehaničarskega poklica, — tudi do zidarskega, tesarskega, kovaškega, železničarskega, administratorskega, vrtnarskega, šoferskega in celo vrsto drugih. »Mladinska proga je šola.« In brigadirji polagajo v tej šoli izpite pred svojim narodom in pred vsem svetom. Ivo Tomc, udarnik IX. LMDB: 0 DELU, TEKMOVANJU IN UDARNIKIH NA MLADINSKI PROGI ŠAMAC — SARAJEVO Bosna je doživljala svoj najbolj vroči letni čas, ko je naša IX. ljubljanska omladinska brigada »Franceta Prešerna« prispela na svoje delovno mesto v II. sekcijo, ki se je nahajala v okolici Doboja. Imeli smo dva dni časa, da smo se odpočili od dolge poti in si nekoliko ogledali okolico, ki je nas vse zelo zanimala. Po dveh dneh pa smo se odpočiti in v najboljšem razpoloženju odpravili prvič na naše novo delo. Ker je bila proga na tej sekciji že položena, je naša brigada izkopavala le jarke ob njej ter planirala. Prve dni smo imeli precej težav, nismo bili vajeni podnebja in sonce je žgalo ves dan po naših občutljivih hrbtih. Delo je bilo razdeljeno po fizični moči brigadirjev. Norme še niso bile uvedene, ker je bila brigada razkosana. Vendar smo imeli dobre rezultate pri delu. Čete niso tekmovale samo s fizičnim delom, ampak tudi v dvigu discipline, na kulturno-prosvetnem polju itd. Čez teden dni je bila že uvedena prehodna zastavica čet in sedaj se je šele pričelo pravo tekmovanje med četami in tudi med posamezniki. Tekmovanje je postalo še živahnejše, ko je brigada dobila desetdnevni delovni nalog, in sicer izkopati novo strugo na mali rečici v dolžini sto metrov. Struga je morala biti štiri do pet metrov globoka in osem metrov široka. 18. julija smo pričeli s tem delom. Četne trojke so se borile za najboljši rezultat v brigadi. Posamezniki so dosegali normo, najboljši so jo prekoračili za 10 do 15 % in več. Zvečer je bila pri čitanju dnevne zapovesti pohvaljena najboljša trojka, najboljši brigadir pa je dvigal in spuščal brigadno zastavo. Vsak od nas si je hotel priboriti to priznanje za delo. Tako je nastala ostra borba Prebit je predor Vranduk na progi Šamac—SarajeDO Je pa še mnogo tega, kar se ne da popisati, kar čuti vsak brigadir v sebi, ko gradi svojo domovino — ko gradi in vidi, da ni sam, da so z njim črnogorski mladinci, Makedonci, Srbi, Hrvatje, Bosanci — vsi kot ena sama velika družina v taki hiši, kot je Jugoslavija, nova Jugoslavija. Naši sovražniki nam ne bodo mogli zmanjšati značaja tega, kar gradimo mi — ker vemo, da gradimo petletni plan, gradimo novo Jugoslavijo — gradimo svojo bodočnost! za preseganje norm; posamezne trojke so stalno prekoračile normo za 52, 90, 159, 193, 277 in celo ža 313%. Posamezniki, ki v začetku niso prav vedeli, kako bi se dela najuspešneje lotili, so se učili pri teh najboljših trojkah in tako tudi sami dosegli lepe rezultate. Desetdnevni nalog je bil izpolnjen. Mi pa smo hoteli postati udarna brigada. Na brigadni konferenci smo se obvezali, da bomo posvetili ves naš prosti čas kulturno-pro-svetnemu in fizkulturnemu delu, da bo naša disciplina postala vsem zgled in da bo vsak posameznik dal od sebe kar največ more, da bomo vsi dosegli naslov udarne brigade. V kratkem času smo zadane naloge izpolnili in brigada je bila pohvaljena. To nas je še bolj podžgalo, delali smo, kar smo največ mogli in pritegnili v to obsežno delo slehernega posameznika. Naš trud ni bil zaman. 13. avgusta je bilo proglašenih prvih šest udarnikov, med njimi tudi dve tovarišici, in deset dni nato je postala naša brigada udarna. Pozneje je bilo proglašenih še 15 udarnikov in večje število pohvaljenih. Naš pevski zbor je bil med najboljšimi na drugi sekciji, imeli smo lep stenčas, ki se je menjaval vsak tretji dan in bili smo pohvaljeni za najboljši nastop na fizkulturno-prosvetnem festivalu.' Vse te uspehe smo si pa priborili le z izredno požrtvovalnostjo in vztrajnostjo. Vezalo nas je veliko tovarištvo in zavest, da smo udeleženi pri izredno važnem delu, to je pri izgradnji naše omladinske proge Sainac— Sarajevo. Tekmovanje je bilo glavni povzročitelj naših doseženih uspehov, najboljši in najzavednejši brigadirji pa glavna sila pri izvedbi naših obvez. Opirajoč se na dane pogoje je naša in vse ostale brigade izpolnila prvo veliko nalogo v našem petletnem planu. Vsi smo se zavedali dolžnosti do naše mlade domovine, ki bo z našim trudom in delom preurejena nudila vsem svojim narodom lepše in lažje življenje. Katarina Špurova: PREKMURSKO POLJE BOMO IZBOLJŠALI V Prekmurje so prišli pedologi s svojimi lopaticami in solno kislino. Prišli so geodeti s svojimi aparati za snimanje terena. Pedologi so izkopali mnoge jame po njivah, pašnikih in gozdovih. Jame so do dva metra globoke. V nekaterih je talna voda. Geodeti gredo s svojimi aparati po vsem Prekmurskem polju med Soboto in Lendavo. Prišli so inženirji. Ustavljajo se ob Muri, od Ledavi in njenih pritokih, ob pedoloških jamah. Razgrnili so zemljevide. Zakaj vse to? Prekmurje nosi na svojem telesu stare, nikoli zaceljene rane: tej rani se pravi regulacija Mure in Ledave. Te rane niso nikdar resno zdravili. Prvič kopljejo pedologi na Prekmurskem polju jame za raziskavanje tal. Kopljejo jih, da naposled s svojimi očmi in aparati pogledajo, izmerijo in pretehtajo vrednost teh večno poplavljenih, zamočvirjenih ali od suše sežganih tal. Prvič geodeti in inženirji s svojimi instrumenti in merili preiskujejo zemeljske, vodne, podnebne in vse ostale razmere v tej pokrajini, ki velja za enega glavnih žitorodnih predelov Slovenije. Zakaj vse to? Naša zemlja, ne samo v Prekmurju, marveč vsa, od severa do juga, priča o malomarnosti in brezbrižnosti oblasti preteklih časov. Nikomur ni bilo dosti mar, da nam vode izpodjedajo plodno zemljo, da nam močvirja požirajo travnike in pašnike, da nam suša jemlje pridelke, ki bi jih z namakanjem lahko rešili, da raste bodeče grmičevje tam, kjer bi z nekaj truda lahko pridelovali dobro pšenico ali krompir. Mi pa iščemo zemljo. Iščemo več plodne zemlje, več njiv, več pašnikov in travnikov. Iščemo vsako ped zemlje, na kateri bi mogli pridelati več pšenice, več detelje. Mi zlasti potrebujemo več in boljše zemlje za industrijske rastline. To so važne postavke v našem kmetijskem planu. Mi industrijskih rastlin ne bomo pridelovali na račun ostalih kmetijskih kultur. Pridelovali jih bomo na račun zemlje — tiste zemlje, ki doslej ni še rodila ali pa je premalo rodila. Tako se je porodil načrt o regulaciji Mure in Ledave z njenimi pritoki, o melioraciji vsega Prekmurskega polja. Pridobiti in izboljšati moramo okrog 50.000 hektarjev plodne zemlje. To zemljo predvsem potrebujemo za pridelovanje sladkorne pese, pa tudi oljne repice in drugih industrijskih rastlin. Z melioracijo Prekmurskega polja smo rešili važno postavko petletnega kmetijskega plana — pridobili bomo 20X00 hektarjev plodne zemlje. * Štiri in trideset pedoloških jam so izkopali v našem Prekmurju. V zemeljskih plasteh je zapisana vsa milijon-letna zgodovina zemlje. Pedologi so prvič pogledali, kaj so tisočletja zapisala v zemeljske plasti Prekmurskega polja. Za izboljšanje te zemlje je naša oblast pripravljena žrtvovatj mnogo človeškega dela in mnogo denarja. Zato pedologi kopljejo po njivah in travnikih, po gozdovih in pašnikih jame, da doženejo, ali je vredno žrtvovati za to polje toliko človeškega truda in toliko denarja. Prekmursko polje je naplavina reke Mure in njenih pritokov. Nastalo je v davnih tisočletjih, ko se je ledena doba na zemlji umikala toplejšemu podnebju. Takrat se je tudi Mura, ki se je dotlej kot morje razlivala po vsej nižini, vračala v svoje skromnejše korito. Med zelenimi, nekoliko zamočvirjenimi travniki ob njenem toku še vedno razločimo ostanke nekdanje Murine struge. V tisočletjih se je njeno korito neprestano pomikalo sem in tja. Regulacijo Mure izvajamo že od preteklega leta. Na vrsti je regulacija Ledave in njenih pritokov. Pedološke jame nam povedo, da je prekmursko tlo v velikem delu podzolasto, to se pravi, da je brez apna. Voda je že zdavnaj iz vrhnjih plasti zemlje izprala vse apno. Videli smo travnike, na katerih v tem poletju ni zrasla trava razen nekaj plevelov. Letošnja suša je izpila vso vlago celo na zamočvirjenih travnikih, da niti kisla trava ni mogla zrasti. Kljub temu lendavski kmetje kosijo te travnike. * Nastaja vprašanje osušitve in namakanja stotin in stotin hektarjev zemlje — ki bi bila tako rekoč na novo pridobljena za naše kmetijstvo. Inženirji razgrinjajo zemljevide in tuhtajo. Nekje ob avstrijski meji bi zajezili Muro. Od tam bi šel po vznožju goričkih gričev tja proti Dolnji Lendavi in mimo nje namakalni jarek. Teren je primerno nagnjen, za namakanje izredno prikladen. Jarek bi se vil nad cesto Murska Sobota—Bogojina—Dobrovnik—Dolnja Lendava. Iz njega bi namakali gornjo polovico Prekmurskega polja. Vse prekmursko polje bi prepregli z namakalnimi jarki. Ob sušnih poletjih bi po njih dovajali kulturam na poljih in travnikih potrebno vlago. V sistemu namakalnih se bodo morali nahajati osuševalni jarki. Inženirji preudarjajo nad zemljevidi: Kobilski potok, Ledava, Črnski potok in Radmožanski kanal — tri vzporedne struge, oddaljene druga od druge komaj nekaj sto metrov. Naravo je treba popravljati. Človek lahko od-kaže rekam in potokom nova pota, ako s starimi ni zadovoljen. Zakaj tri vzporedne ozke struge, ko bi mogla biti samo ena? Napeljali bodo Kobilski potok v strugo Ledave prej, kakor ga je vanjo privedla narava. V strugo Ledave bodo napeljali tudi Črnski potok in morda še Radmožanski kanal. Novo strugo bodo primerno' razširili, z ustrezajočimi profili dali dovolj prostora trem potokom v eni sami strugi. * Mura ne bo več prestopala bregov. Tudi Ledava in Kobilski potok ne bosta več poplavljala polja in travnikov, vasi in pašnikov. Načrt za melioracijo vsega Prekmurskega polja se izdeluje. Ta načrt je ena izmed postavk v petletnem planu kmetijstva. Za inženirji, za pedologi in geodeti bo prišlo na Prekmursko polje sto in sto delavcev. Prišla bo mladina in zasadila v zemljo lopate. Izsušeno zemljo bodo kmetovalci posuli z drobnim apnenim kamenjem. Dali ji bodo apna, t. j. življenja. Tedaj bo stotine in stotine hektarjev zemlje razbrazdal plug. Puste, nerodovitne pašnike bodo preorali in jih izpremenili v plodno zemljo. V vročih poletnih mesecih bo po mnogih jarkih tekla voda do njiv in travnikov in ajda bo lahko rasla visoko, ne bo ostajala pri tleh, kakor danes. V razsežnih nasadih bo rasla sladkorna pesa, ki bo dajala dober sladkor. Kmetje po vaseh že obljubljajo svojo pomoč. Ko bo prišel čas, bo šlo vse, kar lahko dela, pomagat. Že štejejo, koliko prostovoljnih ur dela bodo dali. * Lagodno teče Mura mimo treh Bistric po novi, regulirani strugi. Z vodnim mahom pokrita voda v napol izsušenem koritu Ledave stoji — nikamor se ji ne mudi. Po travnikih že cvete podlesek. Skozi porumenelo listje dozorevajoče koruze šušti zgodnji jesenski veter. S to zemljo, ki je težka in trda, kakor je težak in trd ječmenov kruh, bije prekmurski kmet stoleten boj za obstanek. Danes mu prihaja na pomoč naša nova, ljudska oblast, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi izvede takojšnjo regulacijo Ledave in njenih pritokov ter izboljšanje vsega Prekmurskega polja. Herbert Griin: KRAJI IN LJUDJE VZDOLŽ TRASE ŠAMAC—SARAJEVO Odlomek popotnih zapiskov iz junija 1947. Obračam se k tebi, mladina ... TITO O brigadah, brigadirjih, krampih in kubikih so že mnogo pisali. Pisali so zgodbe in jih bodo še. Tega nisem napravil. Le nekaj beležk sem si zapisal v zvezek, ki sem ga nosil vso pot s seboj, da bi imel spomin na srečavanja s kraji in ljudmi, spomin na vtise, ki so s tako neugnano silo name pritiskali, spomin na misli, ki so se mi križale ob pogledu na to veliko delo. Ko spet prebiram te liste, komaj še razločim črke — pisane so bile s svinčnikom, da je pisava že zabrisana, in nečitljivo, v naglici: največkrat na kolenih, ko sem sedel v vlaku, na prevrnjeni samokolnici, pod kakim drevesom. Spomin na vse pa je še živ in ne bo nikdar zbledel. Ljubljana—Beograd Gremo! Pred nami je trinajst ur vožnje. Treba se je udomačiti v vlaku. Mesto imamo kar ugodno — poleg naju še dva vojaka in troje mladih ljudi — dva fanta in dekle — ki jih na prvi pogled lahko presodiš: tujci! Nekam čudno se obračajo, in čim pade prva beseda iz njihovih ust, vidiš, da se nisi zmotil: kar govore med seboj, ti je nerazumljivo. No — če potujejo samo do Zagreba, bo še vedno čas, da se tudi z njimi pomenimo in izvemo, kdo so. Fanta se precej med seboj menita. To mora biti kak severnjaški jezik — tudi po obrazih in vsem zunanjem videzu jih hočeš nočeš uvrščaš tja nekam med Holandijo, Island in Norveško. Z vojakoma se brž zapleteva v razgovor. Ne mine pet minut, smo z našim pomenkom že pri stvari, o kateri se danes mladi ljudje pri nas največ menijo: pri Mladinski progi. »Pozdravite nama vse brigadirje!« naročata tovariša v uniformi. Ko čujeta tujca v našem razgovoru večkrat besedo »Mladinska proga«, postaneta pozorna. Opazim to in se obrnem do njiju. Pa se je le posrečilo, da se za silo sporazumemo z raznimi tujimi jeziki, ki jih eni in drugi po malem lomimo. In brž vidimo, da smo si pravi tovariši: tudi oni trije potujejo na progo — Danci so, zaostali so za svojo brigado, ker so bili nekaj bolni, pa so se zdravili v Ljubljani. Potlej pa pripovedovanje o njihovi dolgi poti — Američani so jih gnali dvakrat v Pariz — o vseh drugih ovirah, ki so jim jih zapadnjaki stavljali na pot, pa o progi, o našem delu, o njihovi deželi... Peljemo se' skozi Savsko sotesko. Za naše pojme je tu Sava še kar skromna voda — Petr in Ib pa vesta povedati, da je največja reka pri njih doma precej manjša od nje. In najvišja gora — saj ni da bi pravil! Koliko večje so šele razlike v sami ureditvi življenja. Petr pravi: »Rad imam svojo domovino — vašo pa poznam šele tri dni. Vendar čutim, kako je vaše življenje vse kaj drugega kot pri nas! Vi ste mladi, vi dihate in delate — mi pa...« Kar nekam žalosten je postal. S še večjim ponosom sva pričela razkazovati našo zemljo, kolikor smo jo mogli videti iz bežečega vlaka. Zidani most... Krško polje... Bizeljski griči... Zagreb... In še naprej, naprej. Pot skozi slavonsko ravan... Požeški griči na levi... Širina... Vzporedno z našim tirom teko sledovi drugega tira, ki so ga Nemci pri pobegu razbili. Pripravljajo se obno- Ljubo Ravnikar: Motiv s proge Brčko—Banoviči vitvena dela — magistralna železniška proga Jugoslavije — Zagreb—Beograd —/ mora biti dvotirna! Slavonski Brod. Petr, Ib in Grede izstopijo. »Na svidenje v Danski brigadi!« Mi pa že spet gremo naprej. »Evo!« pokaže Dušan na oni breg Save. »Vidiš ga — prvi minaret, ki ga srečava.« Kajpak — na desnem bregu je že Bosna. — Prvo bežno srečanje z njo, ki sem jo prvič kot otrok spoznal iz »Gospodina Franja«, pa se mi je takrat zdela nekaj posebnega, čudnega — skoraj kakor dežele iz indijane-ric. Potem lani — pisma z Mladinske proge — takrat mi je zaživela pred očmi vsa drugačna. Pred nekaj meseci so me zagrabile Andričeve knjige. A vse to ni bilo pravo — zdaj šele me bo vsa zajela. Bosna, ki nam je vsem v mislih, ki si jo predstavljamo vsak po svoje, dokler je nismo videli. Ko ji pa pogledamo iz oči v oči, tedaj... a to je bilo šele nekaj dni kasneje. Strizivojna-Vrpolje. Tu je odcep na Sarnac. Majhna postaja — v nekaj mesecih bo eno najvažnejših železniških križišč Jugoslavije. Vinkovci! »Poglej, tod gredo tirnice proti Brčkemu. Saj tam vozi vlak, vlak z Mladinske proge! Tu smo se lani peljali na delo, potem pa 7. novembra na otvoritev ...« Spet ve toliko pripovedovati. — Pokrajina naju že utruja. Dosti imava še do Beograda — mrak že pada, dežela naokrog je vseskoz enaka. Ne gledava je več. Dosti se imava meniti o dveh velikih stvareh, ki sta pred nama: prvo srečanje z Beogradom — in Proga, Proga! Štirje dnevi v Beogradu Že prvi vtis ponoči: niti ene ravne ulice. »Mesto na gričih,« pravi Dušan. Je hotel s tem spomniti na stari Rim? Jaz pa mislim na nekaj, kar nam je neskončno bolj blizu: na Moskvo. Kolikokrat smo že čuli in brali, kaj vsakemu Rusu, ne: vsakemu državljanu Sovjetske zveze pomeni že sama beseda »Moskva«: srce vse Zveze, ki z mogočnim utripom odmeva vsem tresljajem širne domovine. — 2e preden sva prišla sem, sem mislil na to primerjavo: ali bomo tudi mi občutili v prestolnici ne-paj podobnega? In nisem bil razočaran. Ko hodiš po valovitih beograjskih ulicah, ko vidiš tu Donavo in Savo, tam palače, drugod spet preproste domače hišice, tu najbolj velemestne prizore, tam v tišjih ulicah prizore najiskrenejše domačnosti, ko srečuješ ljudi iz vseh krajev Jugoslavije, ko čutiš ta potencirani delovni vrvež napetega Skupnega dela za enojni cilj, pa hkrati prisrčnost in toplino vseh ljudi: domačinov in drugih, ki se jih ne manjka — takrat dihaš nekaj tistega občutja, kakršno navdaja sovjetskega človeka, kadar poje: Široka strana moja rod-naja..., takrat začuješ v sebi tihi, a prepričljivi, strnjeni odmev vseh tistih misli in čustev, ki nas navdajajo ob besedi: Jugoslavija, nova Jugoslavija. Buldožerji pri gradnji ceste Ljubljana—Trst Iz zvezne prestolnice v mladinsko prestolnico Od Beograda do Broda se vozimo ponoči. Vlak je nabito poln — vse gre na Zagrebški velesejem. Tam se menda kar tare ljudi. Pa to je zdaj daleč od nas. Pri Vinkovcih se prične daniti. A še vedno dremljemo. Pokrajino tu že poznamo. Kdaj bomo le v Brodu, da prestopimo mejo Hrvatske in Bosne? Vendar — evo nas! Brž prestopimo! Pa je že pre-kasno — tudi ta vlak je nabito poln — še bolj kot oni iz Beograda v Zagreb. Tam sva vsaj še našla mesto, da sva sedela. Tu pa o sedenju ni govora. Vlak na progi Brod—Sarajevo je zdaj vedno do zadnjega kotička poln. Razumljivo — promet je podeseterjen. Velikanski aparat, ki je potreben za organizacijo in uspešno delovanje tako gigantskega podjetja kot je grad-dnja Mladinske proge seveda močno obremenjuje promet. Sicer pa ravno ob teh ozkotirnih vlakih — »Svabina mašina« so jih imenovali domačini, ko so Avstrijci po okupaciji in aneksiji zidali ozkotirno progo — prav očitno vidiš, kako neobhodno potrebna je nova železniška proga že za sam potniški promet. Kaj šele za še toliko važnejši tovorni tranzit, ki mu ta stara ozkotir-nica že zdaj ne more biti kos — tem manj ob velikanskem razmahu, ki*ga bo Bosna kot osrednja industrijska in rudarska pokrajina Jugoslavije doživela že v prvi petletki. Čez most. Nekaj minut vožnje, pa smo na postaji Bosanski Brod. Avstrijci so tu sezidali velikansko bahaško postajno poslopje, da bi s tem na pragu Bosne dokumentirali svoje »prinašanje kulture« — ki nikdar ni poseglo v globino dežele. Danes je postaja skoraj docela uničena — oba Broda, Bosanski in Slavonski, sla v vojni hudo trpela. Vendar tovarne že spet s polno paro delajo, zidajo se stanovanjske kolonije... Na peronu Bosanskega Broda prvič vidim muslimanke z zagrnjenitn obrazom. Bral sem že o njih, pripovedovali so mi, slike sem videl — a ko sem prvič živo videl pred seboj človeško bitje, ki hodi po svetu kot mrlič, ki nikdar ne more jasno pogledati v sonce, v to naše sonce — mi je bilo, kot bi me kdo na moč udaril. Prvi hip me mučna slika kar omami — in še dneve in dneve bo trajalo, da se bom tega mučnega vtisa znebil, ker se bom feredže pač privadil. Vendar mi bo še po tednih križarjenja po Bosni, še zadnji dan pred odhodom pogled na te ostanke tako grde preteklosti mučen — in vedno znova zakljuje v meni: »Dajmo, proč, proč s tem!« Pa se zapeljemo v bosensko pokrajino. Dolgo ne vozimo po ravnini — že so okrog nas griči, ki se v valovih vrste na obeh straneh te vijugaste proge — naši inženirji se upravičeno smejejo avstrijskim graditeljem in pravijo: »Če je mačka sedela na travniku, pa je trasa napravila ovinek, da se ji je izognila. Bilo jim je še bolj prav, ker so bili plačani po kilometraži.* Zato je na vsej progi en sam kratek predor — kjer pač res že ni šlo drugače — skoraj nobenega useka: kar povrh hribov, pa naokoli — ni važno, če je proga koristna deželi: da je le poceni in da bo dunajskim mogotcem čim hitreje prinesla masten dobiček iz bosenskega bogastva. Griči. Majhna polja, »išlivnjaki«. Vasice nekje v ozadju razgleda. Po vrtovih in poljih kmetje z najpreprostejšim orodjem. Muslimane brž ločiš — katoličanov in pravoslavnih pa ne tako hitro; da jih spoznaš po noši, moiaš že nekaj časa biti tu. Menda je bilo v takem okolju, kjer je nastala tista ljudska pesem, iz katere nam je tri tedne kasneje Božo v Zenici citiral dva verza — tista o »jabukih ranih« — ki sta nam bila tako všeč. Griči se dvigajo, mi z njimi. Na misel mi pride, kako so doma vsi pripovedovali in pisali, da jih bosenska pokrajina silno spominja na slovensko, da se zato tem bolj domače počutijo tu: in res, isti vtis imam. Zanimivo pa je: zdajle se mi zdi, kot da sem sredi pristne gorenjske pokrajine. Privozimo okrog ovinka, pa vidim pred seboj Savinjsko dolino. Griči se malo razširijo dolina je bolj prostrana: mislil bi: da si nekje na Dolenjskem ali na Štajerskem. Le goric še manjka. In popoldne bom videl v Zenici kraj, ki bi ga prav lahko fotografiral in prodajal kot razglednico iz Ajdovščine. Le ljudje, ves živelj — v tem je seveda razlika. Prav ob tej enakosti ha eni strani, ob razliki na drugi začutiš vso težo dolga, ki ga ima Slovenija do Bosne in drugih zaostalih pokrajin: naša dolžnost, da jim pomagamo, je velika — a prijetna in lepa. Na vse zadnje vendar! Pri Doboju — prvo srečanje s samo Progo. Ozkotirnica tu zavozi v dolino Bosne. Dolina je tu široka morda kak poldrug kilometer. Tu nekje se izliva v Bosno Spreča, stara znanka lanskih brigadirjev: slana reka, ki se v tuzlanskih hribih naužije soli. Doboja samega ne vidimo dosti. V naglici pregledamo z bežnim pogledom široko razzidano mestece po obronkih doline, odcep železnice proti Tuzli, lepi novi cestni most čez Bosno — vrh vsega pa mogočna stara kula — trdnjava, ki se po velikosti lahko kosa skoraj z Ljubljanskim gradom. Pa ni kaj dosti ohranjena — trpela je še v NAB, ker so Nemci in ustaši imeli v njej postojanko. Na peronu pa — to je glavno doživetje, ko se prvič zapelješ v Doboj: vrvež, ki je bil doslej že precejšen na tej železniški progi,- postaja tu še vse živahnejši, še vse bolj poln. To, kar bomo še tolikokrat imeli priliko opazovati, vidimo že tu — v prvem kraju, ki neposredno skozenj vodi trasa Mladinske proge: vse življenje krajev v tej deželi je pod neposrednim, izredno močnim vplivom gradnje. Dočim je pretežni del teh mestec in vasi poprej bil tih, izgubljen v svojem miru in v svoji muslimanski brezbrižnosti, je zdaj tu vse živo, polno dogajanja, stalnega gibanja in večnih novosti. Proga je osrednje dogajanje in doživljanje teh krajev z njihovimi ljudmi. Nekaj časa smo bili že opazovali, da vozi tik za našim vlakom drezina. Tu nas je dohitela: tovariši z gradbenega vodstva. Morda z uprave sekcije (v Doboju je sedež tretje), morda celo iz »Uprave gradilišta« v Zenici — najvišjega foruma vse Mladinske proge. Na peronu je vse polno brigadirjev — eni gredo na tečaje iz svoje brigade — teh je največ — drugi so prekoman-dovani, nekaj jih pojde morda na zdravniški pregled ali prihaja z njega, brigadni funkcionarji so bili na kakem sestanku ali konferenci na štabu sekcije — vmes pa domačini, in tudi njih potegne to življenje za seboj, da se gibljejo vse hitreje in živahneje, kot so bili vajeni doslej. In zdaj je tu trasa. Ves čas odslej do Sarajeva pojdejo štiri linije vštric: struga Bosne, cesta, nasip ozkotirne proge in trasa Mladinske proge. Včasih se med seboj križajo. Mladinska proga zlasti večkrat prečka reko, staro železnico in cesto (stara železnica teče do Zenice na desnem, od Zenice do Sarajeva pa skoz na levem bregu, cesta pa ves čas na levem) — a skupaj so vedno vse štiri. In tako lahko večji del Mladinske proge vidiš že iz samega vlaka. Evo! Gradilišče! Taborišče! Brigada na delu! Barake! Fizkulturno igrišče! Buldožer! Zastave! Pesem! Kamioni! Slovenci, Hrvati, Makedonci, Srbi, Bosanci! Vse, vse, vse v enem: v delu, na Mladinski progi. Ta prvi vtis je morebiti najsilnejši. Vedel si že, kakšna je bila lani Mladinska proga, pripovedovali so ti o njej, bral si nešteto opisov, tudi o letošnji si že marsikaj čul — a kar tu vidiš, mimo česar tu z vlakom hitiš in samo gledaš, gledaš, občuduješ — to vse ti je vendar popolnoma novo. Mnogo boš še v prihodnjih tednih videl podrobnosti, spoznal boš življenje v tej, v oni brigadi, spoznal organizacijo dela, marsikaj te bo še in še prevzelo — a to doživetje je najmočnejše. Proga, Proga, Proga. To je tisto, kar so neštetokrat imenovali »pesem dela«. Potem pa spet zanimivi kraji, ki jih pa ne moreš več opazovati z vsetn zanimanjem, kot ga zaslužijo, ker te dojem same Proge premočno zagrabi. Tu so Zavido-viči — ena največjih lesnih industrij v Jugoslaviji — menda celo sploh največja. Tam Maglaj — starinsko mestece precej stran od železnice, lepo položeno v dolino, s kulo, džamijo in cerkvijo, ki vse tri gledajo iznad streh in ti dajo vtis tiste stare romantične Bosne, ki je danes — na kar smo ponosni — ni več in ki bo celo v svojih ostankih kmalu izginila. Dolina se oži. Cim bliže prihajamo Zenici in Sarajevu, tem bolj se nam z obeh strani bližajo pobočja, ki pa tu niso več tako nedolžni položni griči, ampak strme rebri gozdnatih gora. Koliko je v teh hribih lesa, koliko je v tej zemlji rud! Večkrat vidimo, kako preide trasa s tega brega na oni breg, kako se spet vrača: vsepovsod tod bodo mostovi. Tod so tekači Titove štafete brodili ali plavali preko reke, nama pripoveduje brigadir, s katerim sva se zapletla v pogovor. Vsa pot štafete je tekla točno vzdolž trase, in kjer bodo nekoč mostovi, so fizkulturniki šli kar preko vode. In naprej, naprej! Nemila. — Kmalu bomo videli Vranduk. Evo — izhodna stran tunela. Potem pa se vozimo še dobre četrt ure, dokler ne zagledamo čudovitega mesteca Vranduka vrh skale in pod njim vhod v tunel. Pot, ki jo bo vozil vlak po novi progi, je nekolikokrat krajša od našega velikega ovinka, ki smo ga napravili okrog kolena Bosne. Potem pa še in še. Še dobre pol ure, nama povedo, pa smo v Zenici. Kmalu se dolina razširi. Na robu kotanje nekje vidimo oblake dima, kmalu zagledamo še dimnike — še nekaj minut — in zavozili smo v Zenico, v mesto, kjer je središče vse Mladinske proge. Zenica — pomlajeno mesto Ob prvem srečanju s tem zanimivim mestom ti je skoraj nemogoče, da bi v njem videl le »Zenico, neko mesto v Bosni«. Z vsem svojim značilnim življenjem te sicer bode v oči, da kar gledaš in gledaš — a še vse močnejši vtis, ki ga dobiš prvi dan, je pojem: mladinska prestolnica. To, kar si zapazil že od Doboja sem, še prej, vse od Broda navzgor — to vidiš zdaj tu v samem središču gradnje najjasneje. Vsi ti kraji so še nedavno bili »stari« — danes se značilnosti njihovega vzhodnjaškega življa prepletajo s premočnim vplivom življenja Mladinske proge. Ni stvar le v tem, da vidiš na vsakem koraku brigadirja iz delovnih brigad, ne le v tem, da je promet toliko močnejši, da po nekdaj mirnih ulicah teh mestec in vasi danes stalno drve kamioni, ni le v tem, da je na vlakih toliko več ljudi kot poprej, da lahko dobiš pri uličnem kolporterju v Zenici časopise iz vseh krajev FLRJ — od slovenskih do makedonskih. Mladinska proga s svojo novostjo je globlje prodrla v življenje Bosne: še sedijo stari muslimani po ure in ure nepremično pri svoji »kalivi«, še so tu »bule« — muslimanke v značilnih nošah zatirank — a celo v razgovoru teh ljudi se vedno znova pojavlja beseda »Pruga«, tudi oni hočeš nočeš morajo s svojimi mislimi in besedami spremljati to veliko delo. Najprej so mnogi morebiti postrani gledali vso reč. Tudi zdaj se marsikateri Elektrarna o Bogaiičih v Bosni najbrž še ni sprijaznil z vsemi »novotarijami« (med katere sodi vse od gigantskih delovnih naporov pa tja do golih kolen mladih brigadirk) — a počasi dobiva vse to korenine v tej deželi, in tudi poslednji hodža, ki mu ni prav, mora priznati, da stvar ni kar tako, mora priznati, da se prav zaradi teh »novotarij« njegova dežela spreminja, spreminja v srečnejšo domovino. Razgovarjaš se s starcem, ki sedi tu pred »kavano« že najmanj tri ure, vidiš, da je mož neverjetno bolj razgledan po svetu, kot si sprva mislil — in se najdeš ob misli: kako dragocen je ta človeški material, koliko bo to ljudstvo še koristnega in dobrega napravilo, ko se bo naučilo delati, kakor se je v zadnjih letih naučilo boriti se za svoje pravice. Sicer pa si moraš, če si uren v mislih, kaj hitro sam ugovarjati: v zelo veliki meri so se že naučili delati — dve leti nove Jugoslavije sta prinesli v spodkopavanju zlih posledic islamskega nazadnjaštva toliko, da je komaj pojmiti mogoče. Kar oglej si delovne brigade bosenske mladine — dosti jih boš še srečaval, ko boš šel vzdolž trase — vsakih nekaj kilometrov boš zagledal nad kakim taboriščem rdečo zastavo z jugoslovansko trobojnico v zgornjem kotu. In te brigade so med najboljšimi. Da: Bosna se prebuja, njena mladina se je že prebudila. Za Zenico velja še v posebni meri, kar smo vajeni slišati zlasti od tujcev v večini naših mest: to je mesto nasprotij. Hodiš po ulici: značilna slika vzhodnjaštva. Stare, vegaste hiše, večinoma zidane v eno nadstropje, okna z lesenimi rešetkami, pred hišami v uličnem prahu otroci, otroci. Kdo ve, kaj se igrajo. Otroci so pač otroci, kajne? Dušan pravi, da se mu zde hiše, kot bi bile papirnate kulise. Ne vem, če je primerjava točna. Menda se je tega spomnil predvsem le zato, ker pri nas doma v resnici nismo nikdar videli take slike, ampak smo jo poznali kvečjemu iz kakega filma. Pa zaviješ okrog ogla: cesta je široka, asfaltirana, svetla, ob njej vrtiči, prijazne hiše — zdeti se ti hoče skoraj, da si v gosposki četrti kakega srednje- ali zapadnoevropskega mesteca. Večeri se že. Ulice so še vedno živahne — prepleta se žiVahnost dveh vrst: na eni strani južnaško-vzhodnjaški živžav, ki pa proti večeru občutno plahni, na drugi strani smotrno hitenje, delovna napetost graditeljev. Inženirji, brigadirji, štabni funkcionarji, kamioni, vozovi s hrano, tujci-gostje: kar hočeš, lahko najdeš v tem vrvenju, ki se ti ob prvem vtisu zdi neprodirno, nerazumljivo in neprehodno. V kratkem pa le začutiš, da to ni nered, ni anarhija, ampak visoko razvita organiziranost. Nekje so možgani, nekje je srce vsega tega. To je »Uprava gradilišta«, to je »Štab omladinskih radnih brigada«. Z vsem, kar zraven spada. Od redakcije in tiskarne »Borbe na Omladinskoj pruzi« pa do prehodne menze, kjer dobe na osnovi bonov ekonomata Glavnega štaba hrano brigadirji, ki so le za dan ali dva v Zenici. Tema je že skoraj popolna. Marko nam je pokazal menzo, da smo se navečerjali, potem nas pelje proti Glavnemu štabu. Med potjo pripoveduje zanimivosti, ki bi jih radi že prvi dan izvedeli. Življenja in dela na Progi je polno. Ni, da bi o vsem mogel še znova praviti. V spominu ti navsezadnje ostanejo le široke barvne ploskve celotne slike — podrobnosti se zabrišejo in prepletejo v veliko enoto. Nenadoma začujemo prodiren krik. Zdrznemo se — Marko pa se nam smeje. »Nič hudega — samo muezin kliče k večerni molitvi!« Štirikrat zapored ista zategla melodija — z vrha bližnjega minareta zveni daleč naokrog. Razločno vidimo njegovo silhueto, kako se odraža na jasnem nočnem nebu. Cisto majčken je videti od spodaj. Le nekaj korakov — in smo blizu zvočnika na dvorišču glavnega štaba. Docela nekaj drugega se tu čuje: štirikrat svetlo zazveni signal trobe — prvi takti znane pesmi »Zaboravit nečemo Omladinsku prugu ...«; potem pa: »Smrt fašizmu — sloboda narodu! Izgraditi Omladinsku prugu do 29. novembra — stvar je časti Narodne omladine Jugoslavije! Cvde radiostanica Omla-dinske pruge. Slušačete našu večernu emisiju ...« Dvakrat Zenica. Tretja (ki pa je že na moč podobna drugi) je tam na onem koncu mesta. Zapazili smo jo bili najprej — že iz vlaka. Bosenske Jesenice... % Blizu Vranduka Pet in dvajset kilometrov nazaj po poti (na sever), po kateri smo bili včeraj prišli iz Broda v Zenico — smo v Nemili. Sedež VI. sekcije (na njenem območju je Vranduk), danska, švedska, tržaška brigada, palestinska grupa. Do brigad je od postaje precejšen ovinek. Točno nasproti so na levem bregu Bosne, a most je dobrega pol kilometra niže. Za mali viseči most, ki tod blizu pelje preko, še ne vemo. V širino ima le eno desko, ki se ti sumljivo ziblje nad šumečimi valovi, da. imaš kar čudne Občutke, ko hodiš po njem. Ravno na velikem mostu je bilo, kjer smo srečali tisto gručo pionirjev s šolskimi torbami pod pazduho, pa nam je prišlo do zavesti: pri nas doma to ni nič posebnega, če srečaš šolarčke — prvi dan v šolskem letu jih boš morebiti malo bolj pozorno gledal in jim pomenljivo pokimal, drugače pa pojdeš mimo njih. Tu pa je tako srečanje pravo doživetje. Pred leti v taki bosenski vasi ni bilo šolarjev... Tu je spet tista »gorenjska« pokrajina. Sicer pa — ne, to ni točno. Prav na tem delu doline je morda slika dežele še najbolj taka, kot smo si jo včasih predstavljali ob romantičnem zvoku besede »Bosna«. Na obeh straneh strma gozdnata pobočja — četrt ure hoda v breg, pa si tako visoko, da vidiš daleč naokrog: a tudi dodobra upehan si. Z vseh stranskih dolinic prihajajo potočki, hudourniki, ki ob nalivih tako narastejo, da so prava nevarnost za cesto, za hiše. Kaj vse krijejo ti hribi v svojem naročju — rude, les...: bogastvo, ki se ga šele Zgradili bomo nove panoge industrije na modemi tehnični osnovii pričenjamo zavedati. Mnogo dela bo, da bomo vse to dvignili — prve korake delamo prav z gradnjo Mladinske proge. Onkraj mostu je križišče. Na levo in desno teče cesta ob bregu Bosne. Na levo ob reki navzgor proti Zenici, Sarajevu, na desno — navzdol proti Zepčam, Doboju, Šamcu, Brodu. Blizu križišča tabla z napisom: »Stajali-šte kamiona — Topčič polje, 2epče«. Topčič polje je najbližja vas — »samo« sedem kilometrov proti severu. V Žepčah je V. sekcija, sedež okrajnega LO. Tu blizu nekje je meja — tabla ob cesti nosi napis »Srez Zenički — Srez Žepački«. Na križišču (v smeri samega mostu vodi tudi cesta pravokotno na glavno, nekam v reber ali v kako stransko dolino menda) stoji tovariš — prometnik iz Mladinske milice. Iz VII. Karlovačke brigade se je javil v to službo, na levem rokavu ima še znak svoje brigade. Ponosno daje s svojo prometniško tablico znake mimo vozečim kamionom: skoraj bi se spominjali Marijinega trga v Ljubljani. Komandant I. Danske brigade Arne Nielsen je po poklicu ključavničar. Iz Kobenhagna je doma — večina njegove brigade pa ni iz glavnega mesta, ampak iz province. Največ je delavcev — zlasti grafičarji so močno zastopani. Intelektualcev je manj, pa jih tudi ne manjka: študentje, novinarji, uradniki. Gert Petersen je študent političnih ved — pripovedoval je: »Jugoslovani ste nas sprejeli z gostoljubnostjo, ki je nismo pričakovali. Verjamete nam lahko, da bomo vedeli doma mnogo lepega pripovedovati o vas in o vašem delu. Saj naši ljudje še ne vedo dosti o vaši novi državi — reakcionarni tisk, ki je pri nas dovolj močan, ima mnogo na vesti v tem pogledu. Pa je Jugoslavija (in z njo vse nove ljudske demokracije) pri poštenih in pametnih ljudeh v naši deželi vseeno zelo priljubljena. Tu v brigadi smo spet srečali znance iz vlaka Ljubljana—Brod. Ib nam je prvi pokazal viseči most in se nam smejal, ko smo z negotovimi koraki stopali čezenj. On se mu je v tem tednu že dodobra privadil in hodil po njem z gotovostjo kakor po cesti. Tod blizu je tudi taborišče Grške brigade, taborišče dveh minerskih — vsi ti delajo na izhodni strani tunela Vranduk. V sam predor ne moremo. Vidimo dela le od zunaj. Vidimo, kar smo opazili že zadnjič iz vlaka, kako velik ovinek prihrani predor. Vidimo zvečer čudovito podobo, polno prave poezije dela, tema se je že zgostila, po cesti mimo taborišča prihaja skupina minerjev z dela. Utrujeni so od velikanskih naporov v predoru, pa vendar enakomerno stopajo v korak, in pojo, pojo... Vsak ima v roki prižgano karbidovko. Svetle točke se zibljejo v ritmu korakov, brlijo v vetru, minerji pa pojo: »Sa rada se vračamo, vedra čela, smeli, omladinci Titovi, mladi pro-leteri...« To in ono v Topčic polju Savinjska brigada Franca Rozmana-Staneta in I. Ma-glajska brigada Pere Dokiča imata težavno mesto. Ne le, da je teren močvirnat, da se gradi nasip ob boku starega nasipa ozkotirnice (prostora med reko in pobočjem je kaj malo, da sta obe trasi stisnjeni druga ob drugo) — povrh vsega še to, da je njihovo »radilište« in njihovo taborišče na desnem bregu — cesta pa teče vseskoz na levem. Mostu tu še ni — zgraditi ga bo šele treba — to je eno izmed mest, kjer trasa prečka strugo Bosne. Vse potrebščine — od pitne vode in kruha pa tja do krampov, samokolnic in cementnih vreč — je treba prepeljati preko vode s »skelo«, majhnim brodom, privezanim na vrv, ki je napeta od drevesa do drevesa, z brega na breg. Prav te dni so brod zamenjali — stari je bil že izrabljen in ni več varno služil. Alenka Gerlooič: Dvorišče o Suhi Jcrajini Ko se je utrgal oblak in je bilo trfeba delo prekiniti, ie Peter rekel: »Delo na Mladinski progi — to je tako kakor košnja na kmetih. Delati je treba, kadar je prilika in možnost — ne glede na čas in praznik. Kar smo zamudili z dežjem, bomo opravili kasneje.« — Ali je pretiraval? Menda ne. Čeprav tudi čas med dežjem ni bil izgubljen. To neurje je prav tako značilno za Bosno kakor včerajšnje strastno žgoče sonce. Divja je narava v tej deželi, divja, neugnana, strastna. Menda vendarle ni v vsem tako zelo podobna Sloveniji. Popoldne so Maglajci pod veliko staro češnjo imeli dva analfabetska tečaja — pisanje in računanje. Ko so končali, so se v dvoredih vračali v taborišče — njihova mlada učiteljica je korakala pri strani in poveljevala. In peli so. Peli so... Pesem spremlja brigadirja prav tako kakor kramp. Kako je rekel Veles Perič? Eh, divno je proči Omladinskom prugom krampom i pjesmom kao brigadir... Dva v Begovem hanu Vinko Kos je prišel z II. novomeško brigado. Najstarejši je v brigadi — 34 let ima, iz Stične je doma, kovinar je po poklicu, dobro igra na harmoniko in bi rad šel na kak tečaj. Prilika bo kmalu, saj se tečajev na progi ne manjka. Zvečer večkrat nategne meh, da se tovariši in tovarišice zavrtijo: okrog ognja, med barakami. Večkrat pa ima tudi kaj časa in se loti razmišljanja. Pa je kar mimogrede postal novator. Zakaj bi se trudili s tako težkimi samokolnicami? (Voženje samokolnice je skoraj najtežje delo od vsega, kar navaden brigadir dobi v roke. Dosti bolj te utrudi kot kramp ali lopata.) Z veseljem razkazuje -vsakomur svojo samokolnico, ki jo je predelal skoraj brez kakega pripravnega orodja. Največ si je pomagal s krampom. Kolo je spredaj snel in ga s pomočjo dveh kosov železa namestil tako, da pride točno pod samo težišče tovora. S tem je res samokolnica malo višja in je treba bolj paziti, da ohraniš ravnotežje, a zato je toliko lažja, ker ni na rokah skoraj nič več teže, vsa teža sloni na kolesu. Se enkrat več lahko naložiš nanjo in se z njo manj utrudiš kot z drugimi. Štefan je cigan. Šestnajst let je star, Novomeški se je pridružil v zadnjem hipu, ko so bili že na kolodvoru. Fant je nepismen — redkost v slovenskih brigadah. Pa velja v Novomeški isto geslo kakor v brigadah, ki imajo velik odstotek nepismenosti: »S Proge ne sme nihče oditi analfabet!« Sprva gre pri Štefanu težko. Ni tako lahko, vse to si zapomniti. Včasih se sporečeta z učiteljico, ona trdi, da bo Štefan do jutri znal dve črki več, on, da ne. Pa ji v ihti pove še to, da je pri delu boljši od nje — kar je res; a treba je vedeti, da si lahko precej slabši od Štefana, pa si še vedno odličen delavec. Dober mesec po. prihodu na Progo je Štefan napisal -prvo pismo: Osemnajst ur — med Sarajevom in Ljubljano Kako bi mogel izčrpno pripovedovati o vsem neizmernem bogastvu podob in doživljajev, s katerim so se naše življenjske izkušnje obogatile v teh tednih. Minili bodo še meseci, ko bomo že doma, pri svojih vsakdanjih poslih, pa se bodo še vedno znova v naših pomenkih javljali noyi spomini. Pripovedovali bomo cele ure, cele dneve —' vsega le ne bomo izčrpali. Naučili smo se mnogo več, kot se prvi hip zdi. Govorili smo že prej dosti o »noverrt stilu dela« — zdaj smo spoznali najlepši primer tega. Govorili smo o sili organizacije, o delovnem poletu množic, o zavestnem ustvarjanju boljše bodočnosti — tudi prej nam to niso bile fraze, gotovo ne: a v najpopolnejši obliki smo se z vsem tem seznanili na Mladinski progi. Vedeli smo, da je nekje v srcu Jugoslavije Ljudska republika Bosna in Hercegovina, vedeli, da je to bogata, nova dežela, polna borbene sile, dežela, ki še mnogo potrebuje. Vedeli, da Bosni mnogo dolgujemo. Vse to in še marsikaj smo vedeli že prej — a zdaj smo to videli, smo to spoznali z vsemi svojimi čuti, mislimi in čustvi. Ko se bomo zdaj vrnili, bomo znali le drobec vsega povedati, izraziti v besedah. Še kar sem si sproti zapisoval, kar sem »sam sebi pripovedoval« — je ostalo v skromnih odlomkih. Povedati pa bomo znali vsem, ki so bili tačas doma: »Verjemite — vse kar govorimo in pišemo o Mladinski progi, je še premalo. Našli se bodo ljudje, ki bodo o njej še pripovedovali in peli — a eno si zapomnite že zdaj: gesla o Mladinski progi niso prazne fraze. V resnici je Mladinska proga šola, velika šola za nas in za bodoča pokolenja!« Z A N I M I V O S T I Franc Berce: PARTIZANSKE BOLNIŠNICE V ZAVETJU KRIMA IN IŠKE LETA 1942—1945 Oboroženi odpor slovenskega naroda proti okupatorju je v pomladi leta 1942 narastel v vsej silovitosti. S prebujenjem pomladi so se začele vedno močnejše in številnejše akcije slovenskih partizanskih odredov: napadi na vlake, napadi na italijanske patrulje, komunikacije, dalje spopadi med partizanskimi enotami in belogardističnimi vaškimi stražami ter končno še spopadi s plavo gardo. Seveda je bilo pri teh akcijah -ubitih in ranjenih mnogo borcev-partizanov. V Ljubljano smo dobivali vedno več zahtev po zdravilih, obvezilili in zdravniškem materialu. Razen tega so dobivali zdravniki pozive, naj se priključijo narodno osvobodilnemu gibanju ter v svoji stroki pomagajo. Posebno pereče je postalo vprašanje bolnišnic, ki so bile spričo vedno silovitejše partizanske delavnosti nujno potrebne čim bliže akcij. Vedno večje število ranjenih borcev je zadajalo skrb vodstvu osvobodilnega gibanja, in to vprašanje je bilo treba rešiti čim hitreje in čim temeljiteje. Na podlagi obvestil, ki sem jih dobival, sem prišel do spoznanja, da je organizacija partizanskih bolnišnic nujno potrebna in da bom na zdravniškem polju lahko mnogo koristil osvobodilnemu gibanju, za svoje delo v zaledju, ki sem ga opravljal, pa bom že našel naslednika. Uvidel sem, da je nujno potrebna hitra pomoč partizanskim junakom, ki so takrat začeli z večjimi napadi na okupatorja, in da bo zelo dvignilo moralo in udarno moč borcev, če bodo imeli dobro organizirane bolnišnice. Dne 17. aprila 1942 sem se podal na teten ter imel naslednji načrt: zgraditev prve partizanske bolnišnice v neposredni bližini Ljubljane — v Iškem Vintgarju. Dore Klemenčič-Maj: »Stroga tišina!« Izbral sem si Iški Vintgar, ker sem bil mnenja, da bom tukaj našel najprikladnejše mesto, ki ga bo lahko zakamuflirati in kamor ne bo zlepa stopila noga italijanskega vojaka. To moje stališče se je izkazalo za pravilno. Res bi nikoli ne prišli v stik z Italijani, če bi ne bilo domačih izdajalcev. Toda o tem podrobneje nekoliko kasneje. — Iški Vintgar pa je bil tudi zbirališče in se-stajahšče prvih partizanov v jeseni 1941. leta, in vedel sem, da bomo tam najbolj na varnem. Razen tega pa je bilo to v neposrednem zaledju takratnih vojaških operacij, ki so se vršile na tem področju ob železniški progi Ljubljana—Rakek ob vznožju Krima in Mokrca ter na Barju. Prvo moje delo je bilo, da stopim v stik z domačini, ki so bili že pristaši narodno osvobodilnega gibanja. Med njimi sem naletel na mnogo zavednih domoljubov, ki so bili iz vsega srca predani narodno osvobodilnemu gibanju in ki so mi pomagali, kolikor jim je bilo mogoče. Izmed najbolj zaupnih in požrtvovalnih mladeničev Zgornjega Iga sem sT izbral svoje prvo moštvo, ki je pozneje sestavljalo posadko nove bolnišnice. Bilo je tu deset krepkih fantov, ki so bili pripravljeni pohiteti svojemu soborcu na pomoč ob vsakem času, ob slehernem vremenu, kadar pač pokliče dolžnost. Nato sem se. podal iskat najprikladnejše mesto za postavitev bolnišnice. Obhodil sem ves Iški Vintgar. Za končno izbiro je prišlo v poštev šest mest, in sedaj se je bilo treba odločiti za najboljše. Izbira zaradi raznih prednosti enega ali drugega mesta ni bila lahka. Končno sem se odločil za lepo mesto ob hribčku, približno pol kilometra izven Iškega Vintgarja. Položaj je bil lep: ob potočku, ki je vezal mesto z Iškim Vintgarjem. Potrebno je bilo le nekoliko splanirati zemljišče ob potočku. S planiranjem pa smo dosegli tudi to, da je bil položaj izredno dobro prikrit očem neprijatelja. Na splaniranem zemljišču smo postavili šotore, ki so jih preskrbeli vaščani terena Iška vas. Ti šotori so bili napravljeni iz ponjav, plaht železniških vagonov. To je bila prva partizanska bolnišnica na slovenskem ozemlju in je lahko sprejela 15 ranjencev. Ranjence so nam dovažali s skrbno konspiracijo. Dovoz je bil večkrat zelo težaven. Saj je bilo ranjence potrebno vlačiti včasih tudi po narasli Iški. Do vratu smo gazili po vodi in nosili ranjence, kadar so bili Italijani v bljžini in je bilo potrebno bolnike čimprej prenesti v bolnišnico. Večkrat so nam ranjenci popadali v vodo, večkrat smo jih prenašali na konjih, s konj so zdrknili v globoko deročo Iško in jih je bilo treba še reševati iz vode. Štab odreda nam je nabavil potrebne deske za šotore, kakor tudi slamnate škope, ki so nam bile potrebne za podlago pri ležiščih. Ko je bilo že vse urejeno,smo napravili lep ostrešek iz lesa. Izpod tega ostreska je bil prav lep razgled po Barju in mogli smo kontrolirati gibanje neprijateljskih edinic. Spričo vedno silovitejše delavnosti Cankarjeve brigade, ki je delovala na tem področju posebno živahno okoli Zelimelj in Turjaka in spričo vedno večjega dotoka ranjencev pa je bilo treba pomisliti na razširitev bolnišnice. Ker sem smatral, da zaradi vedno živahnejšega delovanja domačih izdajalcev položaj bolnišnice ni dovolj varen, sem se odločil,, da namesto razširitve bolnišnice poiščemo novo mesto,' kjer bomo postavili popolnoma novo, potrebam ustrezajočo bolnišnico, ki bo mnogo večja od dosedanje in ki bo na še bolj skritem in varnem kraju. Spet smo se podali na pregled položajev in našli smo okrog pol kilometra od dosedanje bolnišnice prikladno mesto, sredi večje grape, ki je bila v popolni samoti, sredi Iškega Vintgarja ob Iški, na gozdnem posestvu Franceta Krogarja. Semkaj je komaj kdaj stopila noga domačina, nikdar pa lovca ali gozdarja, še manj italijanskega okupatorja. Sredi stoletnih smrek smo našli pod veliko pečino nad iškim rezervarjem pripravno torišče, kjer smo skušali zgraditi bolnišnico, ki bi bila čim udobnejša in čim bolj oskrbovana, skrbno urejena ter sposobna za sprejem večjega števila ranjencev. Odločilno pri izbiri tega mesta je bilo to, da je bil kraj okupatorju nepoznan in da je bil položaj tako skrbno zakrit in neviden. Poleg tega pa je v primeru nenadnega napada bilo mogoče ranjence umakniti po potoku Iške dalje v gozd v grapo sredi temnih gozdov Krima. Stena, pod katero smo nameravali zgraditi bolnišnico, je bila že po naravi tako obsežna, da bi lahko takoj sprejela v svoje varstvo pet do osem ranjencev, ki bi bili tudi v največjem nalivu in viharju na varnem in bi jih tudi pljusk dežja ter voda, deročih po skalovju, ne zmočil. Tvorila je popolnoma naravno zavetišče, ki smo ga hoteli še povečati s tem, da bi odkopali zemljo izpod skale ter razširili votlino. Ker smo hoteli postaviti za takratne razmere zelo veliko bolnišnico — i zaradi nevarnosti pred okupator- jem, smo se morali takoj podati na iskanje potrebnega gradiva. Omejiti smo se morali na čjm manjše nabavne stroške, kajti denarnih sredstev ni bilo preveč. Toda nesreča slovenskega ljudstva nam je pomagala: iz požganih hiš Zgornjega Iga, ki so ga Italijani napadli ter požgali v njem mnogo poslopij, smo z našimi stražarji na ramenih prinesli do novega položaja deske, nekatere sicer precej ožgane od ognja, toda še uporabne. Tudi smo iz požganih tramov izvlekli žeblje ter odnesli s pogorišč vse, kar je bilo le količkaj uporabno: žico, tramove, železo in druge take stvari. Ves ta material smo v nahrbtnikih in na ramenih prenesli do mesta bodoče bolnišnice ter takoj prenesli pod skalo vse ranjence. Najprej smo jim napravili zasilna ležišča v šotorih pod skalo. Položili pa smo jih na steljo, da so ležali kar se da udobno in na čistem. Teren Iška vas je poskrbel, da smo dobili dovolj orodja, ki nam je bilo potrebno za gradnjo bolnišnice in za izkop zemlje izpod skale, kjer smo hoteli postaviti barako, šotore in ostale zgradbe. To je bil pričetek gradnje prve večje bolnišnice na slovenskem ozemlju. Naslednje opravilo je bila organizacija javke: bolniške sprejemnice, ki jo je bilo treba zaradi vedno bolj divjega delovanja domačih izdajalcev organizirati čim bolj zakonspirirano. Izbral sem sredi gozdov, uro hoda od dosedanjega mesta bolnišnice, lepo torišče. Bilo je dobro skrito in ga tudi ves čas obstoja bolnišnice ni nihče odkril. Prenos čez javko se je vršil strogo konspi-rativno. Iz določenega odreda so prinesli ranjence do javke, kjer so naši fantje ranjence prevzeli. Nato so borci odreda odšli in dokler niso našim fantom izginili izpred oči, toliko časa niso krenili proti bolnišnici. Taka stroga tajnost je bila potrebna, ker bi bil med borci odreda lahko izdajalec, ki bi izdal položaj ali pa vsaj smer, v kateri je ležala bolnišnica. Naši fantje pa so razen tega zabrisali za seboj še vse sledove, tako da jim tudi ni bilo mogoče slediti. Od tod ni grozila bolnišnici nikaka nevarnost. Nato smo začeli graditi kuhinjo. Ker je za kuhinjo potrebna sveža in dobra voda, smo postavili kuhinjo nad Iško tako, da je dobivala vodo direktno iz potoka. Ta voda je bila zdrava in dobra. Ureditev kuhinje je bila za takratne razmere razkošna. Zgradili smo jo iz desk, sezidali lep štedilnik, vrata so bila velika in steklena, okno zelo veliko ter tudi stekleno — vse to smo prinesli iz požganih hiš Zgornjega Iga — pokrili smo kuhinjo z govejimi kožami. Treba je bilo krepko pljuniti v roke, da smo uredili vse najbolj koristno in udobno. Istočasno smo izkopali zemljo izpod skale ter povečali votlino, kamor smo hoteli postaviti še nekaj šotorov, kajti dotok ranjencev je bil iz dneva v dan večji. Uspelo nam je, da smo izkopali pod skalo votlino približno 7 m v globino. S tem je bila kotlina poglobljena in postavili smo vanjo lepe šotore, v katerih sta lahko udobno bivala po dva ranjenca. Poleg tega smo postavili šotore tudi okrog skale. Grmičevje, ki je obraščalo skalo, je nudilo naravni zaklon in je zakrivalo šotore, ki jih iz zraka ni bilo mogoče videti, čeprav so bili na prostem. Razen tega smo zgradili leseno barako v veli- Janez Vidic: Vismo. Linorez kosti 6X5m, ki je lahko sprejela'petnajst ranjencev. Ker je bilo prostora in gradbenega materiala dovolj, smo zgradili še majhno ambulanto, veliko 3X2m. V njej sem si uredil operacijsko sobico, opremljeno z vsen: potrebnim kirurškim in obvezilnim materialom. Operacijska sobica je bila tolikšna, da sem vanjo postavil operacijsko mizo in omarico z instrumenti, ostalo pa je še toliko prostora, da sem se v njej mogel gibati le sam s svojo asistentko. S poglobitvijo votline pod skalo in postavitvijo novih šotorov okoli skale je bolnišnica zdaj lahko sprejela do osemdeset ranjencev. Šotori okoli skale so bili lični in udobni. Za ležišča so ranjencem služili škopi slame ali pa stelja, ki smo jo v presledkih obnavljali, da so bila ležišča vedno sveža in zdrava. Nadalje smo zgradili stranišče, ki je bilo pokrito, in pa kopališče. Važno pa je bilo vprašanje prehrane. Potrebno je bilo misliti ne le na živila, ki smo jih uporabljali sproti, ampak tudi na ustvaritev zaloge, ki bi bila nujna za primer evakuacije bolnišnice ali za primer daljšega obleganja s strani okupatorja ali domačih izdajalcev. S svojimi fanti domačini sem obhodil vse okoliške vasi ter pri kmetih organiziral oddajo živil. Mnogi kmetje so si od ust pritrgali živila za bolnišnico. Pri onih pa, za katere smo vedeli, da so nasprotniki narodno osvobodilnega gibanja in ki so imeli sinove v belogardističnih vrstah, smo napravili prisilne rekvizicije. S tem smo nabrali precej živil. Kmetje so nam sami radi dajali potrebna živila. Vsekakor pa je bila ta oddaja urejena tako, da smo del živil dobivali brezplačno, plačali pa smo jih le del. Kmetje so nekatera lahko pokvarljiva živila sami prinašali na določena mesta, od koder so jih nato naši fantje prenašali v bolnišnico. Dobro preskrbljeni smo bili tudi z mesom, kajti večkrat smo od kmetov kupili celega vola afi kravo, ki smo jo privedli kar v taborišče in jo ubili poleg kuhinje. Da se meso ne bi pokvarilo, smo ga navezali na vrvi in nato spustili v Iški vodovodni re-zervar, kjer je tudi ostalo sveže v največji vročini. V glavnem smo dobivali hrano iz Iške vasi, Skrilj in Golega. Seveda je bila pri tem potrebna trdna povezanost kmetov. Naši fantje so imeli pri tem srečno roko, kajti bolniki niso nikoli trpeli pomanjkanja in so dobivali ves čas zdravljenja tečno in izdatno hrano. Sam sem večkrat cele noči prenašal polne nahrbtnike živil, da smo si lahko uredili potrebne zaloge za težje čase. 'Naslednja važna stvar je bila organizacija dobave medikamentov, obvezilnega materiala in kirurških instrumentov. To nam je šlo dobro, saj so organizacije OF nabrale v Ljubljani mnogo sanitetnega materiala ter nam ga pošiljale. Ta material so spravili najprej do Krima, od koder so ga nato naši fantje prinesli v bolnišnico. Večinoma pa je material šel od javke do javke France Slana: Kurir. Lesorez in je skozi nešteto rok končno le prišel na svoje mesto, v naše bolnišnice. Zdravniškega materiala nam ni nikoli zmanjkalo. Da, imeli smo ga celo preveč in smo ga lahko odstopili drugim sanitetnim referentom v partizanskih edinicah, pa tudi bolnišnicam, ki so bile pod Snežnikom. V vseh delovnih prizadevanjih sem imel močno podporo pri svojih predpostavljenih. Prva moja komandanta, pokojni Vandek in Tone Suhadolc-Luka ter komisar Janez Japelj so mi pomagali v vsakem pogledu ter me podpirali. Brez njihove velike požrtvovalnosti in večkrat izredne pomoči bi ostala marsikatera dobra zamisel le načrt. Veliko podporo mi je dajal nadalje takratni sanitetni referent pri Glavnem štabu dr. Marijan Brecelj, kakor tudi njegova naslednika na tem položaju, dr. Obračunč-Cedrih in podpolkovnik Franc Novak-Luka. Potrebno pa je bilo mnogo sanitetnega materiala kakor tudi živil in opreme, ki je včasih ni bilo mogoče nabaviti. Spričo vedno večjega dotoka ranjencev so bile namreč tudi potrebe zmerom večje. Razvoj partizanskega gibanja je bil iz dneva v dan silovitejši in naraščanje akcij in spopadov s sovražnikom je pomenilo tudi naraščanje dotoka bolnikov in ranjencev. Ambulanta je bila skrbno urejena. Imela je toliko vsega, da nismo bili nikdar v stiski. Ustrezala je vsem zahtevam ter je zadostila potrebam in boleznim raznovrstnih ranjencev. Važna je bila tudi organizacija sprejema ranjencev. Kakor sem že omenil prej, smo imeli javko. Od te javke so naši fantje prinesli ranjence v bolnišnico. To prenašanje se je vršilo ponoči, kajti podnevi si tega nismo upali. Tajnost je bila stroga. Opozoril sem vse osebje na izredno pažnjo. Ko so prinesli ranjenca v bolnišnico, jih je sprejel dežurni, ki je takoj poklical mene in sani-tetko, nakar sem pregledal ranjenca ter odredil njegovo lečenje. Ranjenca smo takoj vpisali v bolniško knjigo. Zaradi skrbne konspiracije nismo v knjigo zabeležili vseh njegovih podatkov, marveč le njegovo partizansko ime, starost, diagnozo bolezni in način zdravljenja. Takoj po pregledu je vsak bolnik moral oddati v desinfekcijski oddelek svojo opremo, kjer so mu jo v kotlih dobro razkužili, da je bil po kopeli tud? popolnoma čist. Za des-infekcijske kotle sta nam služila dva bencinska soda, ki smo ju dobro preuredili z lesenimi pregradami ter ju napolnili do določene točke z vodo. Bila sta jako dobra za razkuževanje. Omeniti moram, da se ves čas obstoja bolnišnice v njej niso pojavile nalezljive bolezni, garje, ali uši, kar priča o njenem visokem higienskem stanju. Za varnost bolnišnice so skrbeli stražarji. Imeli smo dve stražarski mesti: prvo pri vhodu v bolnišnico, drugo pri izhodu iz bolnišnice. Prvi stražar je stal pri vhodu v bolnišnico ter je imel dobro zakrito stražarsko mesto, da ga ni mogel nihče videti, in to niti s tal, še manj iz zraka. Stražar pa je imel izredno lep razgled po vsej Iški do Iške vasi, tako da je lahko opazoval gibanje italijanske vojske ter nas je o premiku sovražnika lahko takoj obvestil. Drugi stražar je bil na vrhu hriba za ambulanto, kjer je imel lep razgled v nasprotno smer. Nadzoroval je področje za primer italijanskega napada od Rakitne in Ustja. Prva bolnika, ki smo ju sprejeli v bolniško oskrbo, sta bila brata Boris in Tone, doma z Iga. Pri napadu na Italijane na Barju sta dobila pri pokritem mostu oba strel skozi trebuh. Komandant cone, tovariš Nande Kovač, je bil z delovanjem in ureditvijo bolnišnice nadvse zadovoljen. Tudi tovariša Franc Leskošek-Luka in Edvard Kocbek, ki sta kot pacienta preživela 16 dni v bolnišnici, sta bila polna hvale in zadovoljstva nad oskrbo, ki sta jo tu uživala. Življenje v bolnišnici je potekalo po strogem dnevnem redu. Vstajanje je bilo ob šesti uri, nato umivanje in pospravljanje sob ter šotorov. Zajtrk je bil ob sedmi uri. Za zajtrk so dobivali ranjenci kavo ali mleko ter dobro zabeljene žgance. Ob deveti uri je bil zdravniški pregled z merjenjem temperature bolnikom, ob deseti uri je bila južina, ki so jo imeli le bolniki. Po večini so dobivali kruh, maslo in sadje; včasih tudi med ali marmelado. Ob dvanajsti uri je bilo kosilo, ki je bilo prav izdatno. Večkrat na teden je bilo meso, tu in tam divjačina. Popoldne ob petnajsti uri je bil spet zdravniški pregled, ob šestnajsti uri pa južina, slična dopoldanski. Večerja je bila ob osemnajsti uri; bile so po večini močnate jedi. Ob devetnajsti uri je bila politična ura ali pa je bilo na sporedu kako poučno predavanje iz raznih strok. Ob enaindvajseti uri je v bolnišnici že zavladala tišina. Slišati je bilo le dežurnega, ki je skrbel za varnost taborišča in ki je prvi sprejel ranjenca. Bolniki so imeli na razpolago precej knjig in dnevno časopisje ter brošure. Podnevi se niso niti malo dolgočasili. Imeli so na razpolago šah in druge igre, s katerimi so si krajšali čas, da so laže prenašali trpljenje. Hitremu lečenju je pripomogla tudi krasna lega bolnišnice in izvrstna klima. Bolniki so se mnogo sončili in bili — kolikor so to dopuščale razne bolezni in značaj zdravljenja — mnogo na zraku. Dober zrak in tečna hrana sta pa najboljša zdravnika. Miru in tihega življenja ni motilo prav nič, kajti bili smo zavarovani pred zunanjim svetom ter živeli svoje življenje. Morala v bolnišnici je bila zelo visoka. Niti enkrat ni bilo čuti malodušja, in to niti ob najbolj neprijetnem dogodku: napadu na bolnišnico, ko je bilo treba vse bol-nike, opremo, osebje in zdravila evakuirati pred napadajočimi Italijani in domačimi izdajalci. Belogardisti so namreč izsledili pot k naši bolnišnici — kako jim je to uspelo, mi je še danes uganka — ugotovili njeno lego in jo izdali Italijanom. Ko sem se neke noči ob tri in dvajseti uri vračal v bolnišnico s polnim nahrbtnikom iz okoliške vasi, me je prestregla patrulja, ki mi je javila, da so Italijani napadli bolnišnico in da jo je bilo treba z bolniki ter vsem inventarjem izprazniti. Evakuacija je bila izvedena pod neko drugo, zelo skrbno skrito steno, oddaljeno komaj en kilometer od dosedanjega položaja. Italijani so napadli bolnišnico ob enajsti uri dopoldne in bilo je treba mnogo požrtvovalnega dela, da je bilo mogoče popolnoma se umakniti. Ker so Italijani obkolili naš položaj okrog in okrog, se tri dni nismo smeli nikamor ganiti. Ležali smo pod nizkim grmičjem, skrbno prikriti, in se nismo smeli pokazati iz skrivališč, ker je sovražnik ves čas iz letal opazoval naš položaj. Zaradi nevarnosti, da nas ne bi opazili, si nismo upali niti kuhati. V vseh treh dneh smo kuhali le enkrat, in to fižol, ki smo ga nato vse tri dni jedli. Posebno je grozila nevarnost od Rakitne in Ustja, kjer je bilo zbranih največ italijanskih vojakov. Po treh dneh težkega čakanja so se Italijani le umaknili, mi pa smo se takoj vrgli na izgraditev nove bolnišnice, kajti v staro nismo smeli več. Po odhodu Italijanov sem šel v staro bolnišnico, da bi videl, kako je z njo ravnal okupator. Italijani so zažgali vse objekte. V roke pa jim ni prišel nikak plen, kajti naši hrabri fantje so vse odnesli. Zal pa smo imeli izgube. Eden tovarišev je pri reševanju inventarja padel, tovarišica pa je bila ranjena. Spet je bilo treba graditi, izkopavati zemljo izjx>d skalovja in zgradili smo bolnišnico, popolnoma podobno tisti, ki so jo bili Italijani uničili. To je bila zdaj tretja bolnišnica, ki sem jo organiziral. Toda tukaj nismo imeli sreče. Na tem mestu smo ostali le dva meseca, ko so nas izsledili plavogardisti. Zdaj smo bili spet prisiljeni, umakniti se. Sklenil sem, da se umaknemo na tisto mesto, kjer smo zgradili drugo bolnišnico. Ob preselitvi je bilo v bolnišnici le majhno številce bolnikov. Samo sedem ranjencev je bilo treba prenesti, to pa za nas, ki smo bili že zelo izkušeni v prenašanju bolnikov, ni bila nikaka težava. Življenje v bolnišnici se po preselitvi ni prav nič izpremenilo. Bolnišnica' je bila organizirana tako, kakor prvič, le da je bila nekoliko večja in da je imela več bolniških mest na razpolago. Dobavitelji živil so ostali isti, zaščita in strežno osebje isto. Sicer je imela posadka spričo težavnega dela ob preselitvi mnogo dela in bilo je treba žrtvovati marsikatero noč ter spet prenašati gradivo z Zgornjega Iga. Toda vse to nas ni prav nič oviralo, da ne bi že v kratkem, rekel bi v rekordnem času zgradili bolnišnice. Dela smo se lotili z vso vnemo in ljubeznijo. Potrebno je bilo sezidati nova bivališča, kuhinjo, stranišča, kopališče, desinfekcijski oddelek, na drugi strani pa je bil dotok ranjencev iz dneva v dan večji. Na zdravniškem področju je bilo včasih toliko dela, da nisem vedel, kje naj primem, toda to nam ni jemalci poguma. Včasih smo morali delati dan in noč. Postavili smo bolnišnico — to je bila sedaj že četrta bolnišnica —, ki je lahko sprejela nad 70 ranjencev in ki ni prav v ničemer zaostajala za prejšnjimi. Da, trdim lahko, da je bila v marsičem celo boljša. Seveda je bilo spričo velikega števila bolnikov dela za enega človeka mnogo preveč. Zaradi italijanskega napada na bolnišnico in spričo zelo živahnega delovanja domačih izdajalcev smo morali znova urediti vse zveze z dobavitelji in podporniki bolnišnice. V napadu na bolnišnico so bile namreč pretrgane vse zveze z dobavitelji ter jih je bilo potrebno obnoviti. Zdaj je bilo treba dobaviti živila po novih, strogo tajnih potih. Če ne bi imeli zalog, bi nam kajpada trda predla. Tako pa smo imeli zaloge, ki smo jih sicer načeli, toda z novo organizirano nabavo živil smo zaloge kmalu spet napolnili ter spravili v red. Nekaj časa smo imeli zdaj mir. Razen nekaj manjših italijanskih patrulj, ki so patruljirale v bližini večjih naselij, ni bilo nikoli videti sovražnika. Prišla pa je roška ofenziva, ki je trajala od 16. julija do 30. septembra 1942. Ta je prinesla izpremembo tudi v naše življenje. Obstajala je velika nevarnost, da nas sovražnik skupaj z domačimi izdajalci izsledi. Po nalogu predpostavljenih smo morali preseliti vse ranjence v bolnišnice po kočevskih gozdovih, ki so bile pred kratkim ustanovljene in kjer ni bilo tolikšne nevarnosti za izsleditev. Ce bi namreč Italijani odkrili našo bolnišnico, ne bi bilo uničeno le naše delo, ves trud in napor neštetih noči, temveč bi se tudi zverinsko maščevali nad ranjenimi borci, ki bi jih brez usmiljenja ubili. S štabom odreda smo se preselili na kočevske hribe, kamor smo prenesli na varnejša mesta vse ranjence. Po končani roški ofenzivi sem se vrnil s prvo četo in vsem osebjem nazaj v Iško, kjer sem znova prevzel mesto upravnika bolnišnice. Bolnike in ranjence smo zdaj dobivali iz raznih odredov in edinic, ki so bile pač trenutno ali za dalje časa na področju bolnišnice ter so potrebovale pomoči. Bilo je izvršeno nešteto manjših in večjih operacij, prevezo-vanj, notranjih lečenj. Omeniti moram, da so se bolniki izredno dobro držali, pogumno, in s svojim zadržanjem tudi pri najbolj bolečih posegih mnogo pripomogli do ugodnega izida operacij in ozdravljenja. Nikakor pa ne smemo prezreti, da so levji delež pri lečenju opravili bolničarji, ki so dan in noč bedeli ob posteljah težko ranjenih ter jim lajšali trpljenje. Ti so največ doprinesli k hitremu in temeljitemu ozdravljenju. Končno smo le dočakali dan kapitulacije Italije. Ljubljano je zasedla nemška vojska in dobil sem ukaz, da izpraznim bolnišnico ter oddam ranjence v različne bolnišnice na kočevskih hribih. To evakuacijo sem opravil s pomočjo Gorenjske brigade. Za prenos je bilo določenih 16 ranjencev in te so borci Gorenjske brigade prenesli na popolnoma novih nosilih. Po nalogu Glavnega štaba je brigada poskrbela za našo varno pot, a tudi med potjo nas je oskrbovala s hrano. Za bolnike se je Vlaclo Jordan: Pokol j. 1941 hrana kuhala popolnoma ločeno od ostale ter so bolniki dobivali skoraj popolnoma isto hrano kakor v bolnišnici. Prenos ranjencev se je izvršil popolnoma v redu in brez nezgod. Nova nosila so bila zelo praktična in so bili bolniki s prenosom kar zadovoljni. Potrebovali smo za pot tri noči. Potovali smo ponoči, in to le skozi gozdove, kajti bila je nevarnost, da bi nas sovražnik ne izsledil. Bolnike smo v redu oddali na določenih mestih ter se vrnili nazaj na Iško, kjer sem po navodilih Glavnega štaba organiziral le sprejemališče za težje ranjence. Te smo pošiljali takoj naprej, kjer so bile potem izvršene kirurške in notranje intervencije. Po napadu na Begunje pri Cerknici na Notranjskem pa smo dobili precej ranjencev. Kmalu sem spet dobil ukaz, da razformiram sprejemališče, sam s svojim osebjem pa sem bil dodeljen Ljubljanski brigadi, kjer sem prevzel dolžnost brigadnega zdravstvenega referenta. V tej brigadi sem imel isto dolžnost oskrbovanja ranjencev. Delo v brigadi je bilo zelo težavno. Ker se je brigada gibala večinoma ponoči, in to po težavnih terenih, in ker smo imeli ranjence s seboj, jih je bilo težko zdraviti. Naporna pot je ranjencem povzročala mnogo bolečin. Seveda smo stremeli za tem, da oddamo težje ranjene čimprej v bolnišnico, a včasih to ni bilo takoj mogoče in smo jih pač morali nositi s seboj. Držal sem se tega načela, da sem težje ranjene takoj odposlal v bolnišnico, laže ranjene pa smo vodili v brigadi s seboj. Če smo doživeli kak nepričakovan napad in je bilo število bolničarjev premajhno, so morali zgrabiti za nosila tudi ostali tovariši. Tako smo preživeli najtežje borbe z Nemci pri Križu pri Stični, kjer smo imeli okrog 60 ranjencev. Te so potem prenašali na nosilih kulturniki, člani Agitpropa, štaba brigade in štaba XVIII. divizije, ki je bila z nami. To je bilo včasih izredno naporno in bolničarji so prelili mnogo znoja, ko so prenašali ranjene borce. Iz Ljubljanske brigade sem bil po štirih mesecih po nalogu sanitetnega referenta XVIII. divizije pozvan, naj organiziram bolnišnico na Mokrcu. S sedanjim ministrom Marjanom Ahčinom in dr. Petrom Držajem smo odšli na teren, da si ogledamo zemljišče in izberemo najpri-kladnejši prostor za gradnjo bolnišnice. Izbrali smo lep položaj na skritem, dobro zavarovanem mestu in pričeli smo z gradnjo. Rajon Barje nam je pri gradnji mnogo pomagal in zgradili smo krasno leseno barako, ki je mogla sprejeti 30 ranjencev. Na tem mestu je bila bol- nišnica nujno potrebna, zakaj v spopadu z Nemci in domobranskimi izdajalci je bilo čedalje več ranjencev. Od tod jih je bilo predaleč prenašati v kočevske hoste ali pod Snežnik, kjer so bile najbližje bolnišnice. Kot upravnik te bolnišnice, ki je bila sredi stalnih operacij, sem imel nekaj starega osebja: Brigito, Jožeta in Hitija, nekaj pa novega osebja. Zemljišče je bilo lepo, ravno, sto metrov od barake je bil studenec, ki je imel dobro vodo. Ob otvoritvi bolnišnice sem imel devet ranjencev, večinoma iz Cankarjeve brigade, ki je delovala okrog Pijave gorice. Dotok ranjencev je bil vsak dan večji. Zdravstveno službo sem imel organizirano tako, da smo teže ranjene pošiljali naprej v druge bolnišnice. Na ta način smo imeli vedno dovolj prostora za lažje primere. Toda tudi tukaj se nismo mogli dolgo držati. Bolnišnica je obstajala le šest tednov, ko so jo izsledili domači izdajalci, ki so jo skupaj z Nemci napadli ob pol sedmi uri zjutraj. Morali smo se umakniti. Umaknili smo se prav v zadnjem trenutku, vendar pa nam je uspelo rešiti vse ranjence. Nemci so skoraj popolnoma novo bolnišnico zažgali. Zdaj smo razformirali stražarje, ki so se priključili komandi mesta Velike Lašče, sam pa sem bil imenovan za pomočnika sanitetnega referenta XVIII. divizije, ki se je takrat bojevala v Gorskem Kotaru. Bolničarje smo poslali v sanitetno šolo, ki je bila takrat v Zumberku. V XVIII. diviziji sem bil le tri mesece. Bil sem stalno zaposlen zaradi neprestanih borb, ki so se bile vsak dan. Področje delovanja XVIII. divizije je bilo ogromno. Iz XVIII. divizije sem bil premeščen v prvo brigado KNOJ-a, kjer sem bil štiri mesece sanitetni referent. Iz KNOJ-a sem bil premeščen v Bogdanov dom, kjer sem vršil posle upravnika okoli sedem mesecev. Bogdanov dom je bila lepa baraka, ki je lahko sprejela do 60 ranjencev. Ležala je v bližini Inlofa na Kočev- skem. Od Inlofa je bila oddaljena le kaki dve uri. Baraka je bila skrbno skrita in je tudi iz zraka ni bilo mogoče videti, ker je bila postavljena med gostimi smrekami, ki so bile tako debele, da jih več ljudi ni moglo obseči. Lega tega doma je bila idilična z lepim mirom, kamor sovražnik ni prišel niti enkrat. Rekonvalescenti so imeli lepo priložnost za krajše izlete globoko v gozdove. Posadke s strežnim osebjem je bilo 14. Bolnišnica je bila lepo urejena. Imel sem lepo operacijsko sobo, v kateri sem imel vse potrebno. Za morebitni večji dotok ranjencev smo postavili velik kozolec, ki je mogel sprejeti še 35 ranjencev. Deske in tramove za ta kozolec so naši fantje na ramenih prinesli v bolnišnico, prav tako pa so oskrbeli tudi vse ostalo, kar je bilo potrebno za opremo. Ranjence so nam pošiljali zdaj tudi izpod Snežnika, iz borb na Kočevskem, pa tudi iz Gorskega Kotara nam je XVIII. divizija pošiljala svoje bolnike, ki so potrebovali daljšega zdravljenja. V oskrbi je bilo stalno okrog 50 pacientov. Kaki dve uri od te bolnišnice je bil postavljen Stanetov dom (dom pokojnega komandanta Glavnega štaba Slovenije), ki ga je vodil kirurg dr. Ivan Pintarič. Na ekonomatu je bila organizirana javka, kjer so odrejali bolnike po njihovih boleznih v razne bolnišnice. Tisti, ki so potrebovali kirurške intervencije, so bili poslani v Stanetov dom, kjer jih je operiral dr. Pintarič. Bolnišnice so bile narazen zaradi tega, da bi bile zaščitene, če bi sovražniku uspelo katero odkriti. Razen tega so bili urejeni dobro prikriti bunkarji sredi gozdov eno uro od bolnišnice, kamor smo bili v primeru nevarnosti skrili vse ranjence in kamor smo odnesli ves zdravniški material in zdravila. V te bunkarje, ki so bili pod skalami, je šlo do dvajset ranjencev. Hrano za bolnišnico smo prinašali v nahrbtnikih. Za hrano sta skrbela intendanta Rudi Cvar in Rudi Pirc. Marjan Kozina: NEKAJ 0 MOJIH PARTIZANSKIH PESMIH Pred nekaj dnevi sem mimogrede na cesti poslušal pevsko vajo osnovne šole. Otroci so na vsa grla prepevali mojo pesmico: »Mi smo slovenski pionirji«. Intonacija ni bila ravno idealna, tudi bi strog kritik gotovo ne trdil, da odgovarja interpretacija umetniškim zahtevam, pa v tem primeru vse to ni bilo važno. Užival sem sveže, navdušeno prepevanje mladih pevcev, njih jasne, tenke glaske in misli so mi nehote pobegnile nekaj let nazaj, v čase, ko so nastajale te naše drobne partizanske pesmice. Morda bi marsikoga zanimalo, kdaj in kako so se rojevale. Kolega Pahor in drugi bi gotovo vedeli dosti zanimivega povedati o postanku svojih. Evo nekaj spominov na par bolj znanih mojih partizanskih pesmi. Bilo je kak teden pred veliko nemško ofenzivo oktobra 1943. Naša divizija je bila v Slivnici blizu Gro-suplja. Pripravljal sem za tisk partizansko pesmarico in imel že pripravljene vse tedaj znane partizanske in nekaj narodnih pesmi. Tudi opalograf sem imel, samo ne barve. To pa ni smelo preprečiti dela. Saj partizan zmore vse. Ni vrag, da se iz olja, kolomaza, bencina, vazelina in dinamita in ne vem česa vsega, ne bi posrečilo spraviti skupaj te preklicane barve. Pri teh alkimističnih razpravah so me motile vaje kvarteta, ki je za bližnji miting vadil mojo prvo partizansko pesem »He-jaho«. Se bolj pa me je zmotila mlada tovarišica, ki je »imela čez« pionirčke in me prišla klicat na pomoč. Zakaj njeni varovanci hočejo na mitingu tudi nastopiti. ■Nabrusimo kose!« pa da nočejo peti, in »Za vasjo« tudi ne. — Na pomoč. — Oprtal sem si harmoniko in hajd z njo v šolo, kjer je že čakala mladina iz vse vasi. Bili so nemirni kot škrateljni, počasi sva jih le pomirila in začela so se pogajanja. Da te nočejo in one tudi ne, so govorili. Tista pa, da ni lepa in »Sijaj sončece« je preveč navadna. Mali Franci je predlagal kako pionirsko. Lenčka mu je takoj zabrusila, da take sploh tii. šinila mi je v glavo rešilna misel. Kaj ko bi jim jaz eno napisal, sem malo boječe predlagal. Zakaj otroci so hudi kritiki, ni jim lahko ustreči. Pionirčki so me pogledali malo nejeverno. Ali si niso mogli predstavljati, da se pesem sploh da narediti, ali sem se jim pa dozdeval premalo obetajoč. Franci je predlagal, naj »se začne z »Mi smo slovenski pionirji«. Drugi so bili mnenja, naj bo pesem »za korakati«. In da jih moram naučiti tudi to. Seveda sem jim obljubil. Ko smo se vse tako lepo domenili, sem brž poiskal »literaturo«. XVIII. divizije, očeta Seliškarja, na dapravi tekst. »Literatura« je odgovorila, da danes nikakor ne utegne. (V tem so si metftla vse »literature« podobne. Pač pa bi utegnil čez kak teden, morda, zdaj da Ama. dela čez glavo. Nisem mogel »literature« pregovoriti. Ker je bil pa miting napovedan čez nekaj dni, sem jo poprosil, naj mi posodi vsaj papir in svinčnik, da imam vsaj potrebno pesniško orodje. Prošnja je bila uslišana in mrk sem se podal na skedenj, da tam v miru pesnikujem. (Sploh smo imeli komponisti s teksti velike težave in parkrat sem se moral povzpeti sam na nevajeno pegazovsko žival.) Po daljšem preklinjanju sem spravil skupaj dvanajst vrstic potrebnega besedila. Zelo slabo, ali rimalo se je in bilo je uporabno. (Ta tekst je bil kasneje predelan, danes je uporaben in ni slab.) Popoldne so slivniški pionirčki že žvrgoleli pesmico, prihodnji dan je je bila polna vsa vas. Miting čez dva dni je bila moja partizanska premiera. Kvartet je pel »liejaho«. Na vajah je šlo sicer prav dobro, ob nastopu se je pa zgodila katastrofa. Nekako v sredi pesmi so ga začeli »lomiti« in končali so namesto v zmagovitem duru v porazni disonanci. Kriv sem bil seveda jaz, ker pač ne znam prav postavljati not. Ta pesem je potem dolgo časa veljala kot »zanič-, Ljubo Ravnikar: Ljudstvo Splita je pričelo obnaoljaii porušene objekte dokler je ni rehabilitiral tov. Pahor s svojim invalidskim pevskim zborom. Na koncu mitinga so nastopili pionirčki. Ob zvokih moje harmonike so čvrsto prikorakali na oder. Vsi z levo naprej, kakor sem jih učil. Samo o tem, katera noga je leva, so bila mnenja deljena. Najmanjšim je šla tudi muzika prepočasi in stopicali so kar po svoje za večjimi korenjaki. Pa to nič ne de. Glavno je, da so jim zadovoljno sijale oči ob njih prvem nastopu. Mamice so bile ponosne z uspehom svojih potomcev, morali smo ponavljati. Ko smo spet strumno odkorakali, je bilo vse zadovoljno, najbolj pa pionirji, ki sem jim moral takoj obljubiti novo pesem. Obljube pa nisem izpolnil; čez dan ali dva se je divizija premaknila, prav kmalu je bila pa v besnih bojih. * Z Jožetom Breskvarjem, ki je padel v nemški ofenzivi na Mokrcu, sva obiskala Ljubljansko brigado, da se pogovorimo o kulturnem delu brigade. Poleg mene je sedela Majda, dekle majhne, močne postave, z dobrodušnim obrazom in prijaznih oči, tihega in mirnega značaja. Človek ji na prvi pogled ne bi prisodil, da zna streljati s puško, ki kar ni prav sodila k njenemu obrazu. Ob koncu naših pogovorov mi je malo obotavljajoče se zaupala, da morda le ne bo tako težko s teksti za pesmi, kakor tožim jaz. Ona na primer tudi včasih zagreši kako pesem, in takih pesnikov bi se nemara našlo še kaj. Pre-čitala mi je nekaj svojih stvari. Preproste, neizdelane in tehnično pomanjkljive, zato pa polne iskrenega navdušenja in resnično občutene. Prav kmalu sva se zedinila za »Budnico«. Preprosti, iskreni poziv slovenski mladini, naj brani svojo zemljo, me je takoj navdušil. Pesem je bila kmalu napisana in pogosto izvajana. Pokojno Majdo sem videl bežno le še enkrat, ko smo napadali ustaško gnezdo Vrbovško. Kasneje je nisem več videl, čez leto dni me je pretresla vest, da je padla v borbi z belimi do blaznosti pogumna partizanka Majda Šilc. * Nekaj časa je v partizanih razsajala bolezen posebne sorte: vsaka divizija, brigada, celo bataljon in četa, vsaka edinica je hotela imeti svojo lastno himno. Celo intendanti Glavnega štaba. Prav za prav sem intendantu še danes dolžan nekaj tedaj dragocenih škatlic cigaret, ki sem jih dobil kot predujem na intendantsko himno. Pozabil sem že, zakaj se ta ni rodila, menda ni bilo teksta. Tako naj bi tudi Osemnajsta divizija dobila svojo himno. Prvotno naj bi ta čast doletela mojo »Hej a ho, čujte, fantje iz osemnajste pojo«, kakor se je glasil prvotni tekst. Toda ta pesem je, kot sem že omenil, na premieri propadla. Tone Seliškar je napisal novo besedilo »Na juriš«. Komponirala sva jo tovariš Pahor in jaz. Pahorjeva je postala popularna, moja je bila znana in veliko prepevana le na Primorskem. Ž njo sem doživel posebno srečo: bila je po dolgih letih fašističnega zatiranja prva slovenska pesem, ki je zazvenela v tržaškem radiu. Bilo je v začetku nemške ofenzive leta 1943. Sprehajal sem se pod Turjakom in poslušal, butanje topov, ki je prihajalo iz bližine Ljubljane. Nemci so napadali položaje Levstikovcev. Ne vem, ali je bila resnica, ali me je varal sluh, dozdevalo se mi je, da slišim po' večkrat tri zaporedne udarce, točno v ritmu. Kar zavzel sem se: nemški topovi so mi dali nov motiv: tri toni na isti višini! Se predtakt, kakor to zahteva marš in >*Hej tovariši« so bili tu! Zaenkrat še brez teksta, le za prvih pet zlogov sem imel muziko. Šele nekaj mesecev kasneje sva se s prijateljem Kosmačem sporazumela za tekst in nedolgo za tem so bili »Hej tovariši« popularni. .1. Zanimivo je dejstvo, da je v partizanskih časih nastalo zelo malo pravih epskih pesmi. Pesniki so znali dobro prijeti za puško, v svojih pesmih so pa rajši govorili o potočkih, pomladanskih rožicah in ptičkih. Marija Dernovškova je bila v Cankarjevi brigadi, ki je bila slavna po svojih sijajnih borbenih sposobnostih. Ona se pa vendar ni mogla prav sprijazniti z vojaškim rokodelstvom in poseben pogum je ni odlikoval. Bila je pa požrtvovalna bolničarka, pridna kot čebelica, dobrotna sestra vsem »Cankarjem«. Sama je rada povedala, da je prav nič ne veseli muzika mitraljezov in minometov. Vendar imamo od nje eno redkih epskih pesmi, »Obroč«. V tej pesmi je sijajno obdelan doživljaj petnajstih »Cankarjev«, ki so se brez izgub pretolkli iz obroča, obkoljeni od tri sto Lahov. , Marija mi je krasnega pomladanskega jutra pripovedovala o tem doživljaju in pregovoril sem jo, naj to napiše v pesmi. Čez par dni sem že imel pesem v rokah. Navdušen sem bil nad njeno dovršeno obliko in stilom. Brez vsakega cenenega patosa, preprosto in slikovito, obenem toplo in s humorjem je mojstrsko prikazala dogodek. »Obroč« sem od tedaj stalno nosil pri sebi in prežal na trenutek, ko mi pade v glavo primerna ideja, kako najti ustrezajočo muzikalno obdelavo. Pa nič pametnega mi ni hotelo, priti na misel, nekaj slabih posku-sev sem zavrgel. Šele čez pol leta se je to zgodilo. Ležal sem na peči v prijazni kmečki hiši v Vojni vasi in premišljeval, ali naj vstanem, ali ne. Zunaj je lil dež, pomešan s snegom, v mojih čevljih je pa zevala velika luknja. Odločil sem se, da se do kosila ne premaknem s tople peči. Nenadoma mi je šinila v glavo ideja, da leži prav za prav jedro problema »Obroča« v prvem vzkliku »Fantje!« Če imam to, je zbor skoraj napisan. Samo kateri interval naj izberem? Kvinto, seksto? Ne, oktavo! V hipu je bila premagana mati vseh pregreh, lenoba, in v dobri uri je bil »Obroč« napisan. Kosilo sem pošteno zaslužil. Nastal je zdaj nov problem. Kdo naj jo izvaja? Za naše skromne partizanske razmere je bila pesem mnogo pretežka. Pa sva le našla z Bojanom Adamičem rešitev, na prvi pogled paradoksno: če je ne zmorejo pevci, naj jo pojejo nepevci! Vojaška muzika Glavnega štaba se je z veseljem oprijela tega dela. Sami muzikalni fantje, ki jim intonacija ni bila problem, čeprav je bilo med njimi samo nekaj dobrih pevcev, so odložili svoje bučno orožje in v kratkem prav dobro uvežbali zbor. Zapeli smo jo prvič na koncertu v Črnomlju. Potem pa še večkrat, tudi v radiu. Marija jo je slišala in celo pohvalila je muziko svojega bratranca. Hudo mi je pri misli, da ne bom več imel možnosti komponirati njenih verzov. Kmalu po vojni nam je umrla. Izgubili smo sijajno partizansko sestrico, izgubili smo močan, originalni talent. * Tako ima vsaka teh pesmi svojo zgodovino. Čas hiti, kakor menda še nikoli ni. Zakaj vsak dan prinaša nove probleme in naloge, partizanska leta tonejo v zgodovino. Mnogo teh drobnih zgodbic bo pozabljenih. Zato je morda dobro, če jih osvežimo in zberemo, zakaj prilike, v katerih so nastajale, so bile edinstvene. Še eno svoje delo bi rad omenil, četudi je nastalo dosti kasneje, ko so že davno umolknili topovi. Po nemški ofenzivi, v kateri je naša divizija pre- stala težko borbo na Ilovi gori, sem se z deveto brigado premaknil na Hrvaško. Ta borba mi je obležala v kosteh in se mi ostro zarisala v spomin. Tedaj sem bil prvič v ognju in prvič doživel strahotno veličastje težke borbe z oglušujočo muziko, sunkovitimi premiki, kriki ranjencev, divjimi kliki »Na juriš«. Prvič sem doživel to hazardno igro s smrtjo, ki jo je treba doživeti, nemogoče pa opisati. V kratkih trenutkih postaneš drug človek, misliš in čutiš nekaj čisto novega, važno postane ne-važno, obhajajo te misli in občutki, kakor nikdar poprej in ne moreš si priti na jasno, od kod in zakaj. Mislim, da se ta dan niti enkrat nisem zavedel, da je na svetu neka muzika. Ko sem v kasnejših mesecih vedno znova v mislih preživljal Ilovo goro, sem imel nejasen občutek, da bom, če ostanem živ, spravil to Ilovo goro le v kako zvezo z muziko. Minili so meseci, leto, še eno leto, Ilova gora je bila skoraj pozabljena. Bil sem že v Beogradu na svojem starem službenem mestu in premišljeval, kako naj v muzikalni obliki obdelam to, kar sem doživel v partizanih. Mislil sem na kantato, opero, na obdelavo nad dva tisoč let starega pretresljivega prerokovanja judovskega preroka: nastala bo gora človeških lobanj in kosti, in ko bo nesreča človeštva na višku, bo gora zatulila po odrešenju. Pa za nobeno teh idej se nisem mogel prav ogreti. Slučajno sem imel opraviti v nekem uradu in kakor je bilo v prvih povojnih mesecih pogosto, sem moral čakati več ur, preden sem prišel na vrsto. Prečital sem »Borbo« do zadnje vrstice in nervozno računal, koliko časa bo treba še stati v vrsti. Tedaj mi je slučajno prišla ideja, da napišem »Ilovo goro« in še nekaj partizanskih spominov v simfonični obliki. Ideja in teme so mi kar same doletavale* začel sem skicirati in ko sem prišel na vrsto, sem imel na robu »Borbe« (ki jo imam seveda shranjeno za spomin) zabeležene vse glavne momente. Naravno, bili so potrebni še meseci napornega dela, preden sem »Ilovo goro« zaslišal v živem zvoku ljubljanskega radijskega orkestra in potem pol leta, preden sem jo zaslišal, kot menda prvo povojno jugoslovansko skladbo, iz inozemske radio postaje. Anton Polenec: DARWIN IN RAZVOJNI NAUK Vse do konca 18. stoletja je prevladovalo v naravoslovju prepričanje, da so živele že od nekdaj iste živali in da je bila zemlja že od vsega začetka pokrita z istimi rastlinami kot rastejo še dandanes. »Toliko je živalskih in rastlinskih vrst, kolikor jih je od začetka ustvarilo neskončno bitje,« tako piše veliki švedski naravoslovec K. Linne še leta 1751. Da pa je vladalo celo v naravoslovju to mišljenje, je bilo krivo predvsem nepoznavanje žive narave. Saj do tedaj niso vedeli nič ali skoro nič o notranji zgradbi živali in rastlin. Mikroskop je bil v okorni obliki sicer že od srede 17. stoletja v rokah naravoslovcev, vendar so ga šele v 19. stoletju toliko izpopolnili, da je šele od tedaj dalje igral pomembno vlogo. Okamenin sploh niso priznavali za okamenela živa bitja, temveč so jih imeli za igro narave, oziroma, da je hudič tudi hotel imeti svoj živi svet, pa se mu je ponesrečil in mu je sproti vse okamenelo. Zemlja sama pa je bila po tedanjem mišljenju stara nekaj tisoč let. Iz takega znanja oziroma neznanja .ni moglo zrasti drugega kot teorija o neizpre-menliivosti živega sveta, teorija, ki pa je uživala vso močno oporo cerkvenih krogov. Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja pa nastopajo že posamezni naravoslovci, ki se ne strinjajo več, da bi bil živi svet stalen, neizpremenljiv! S francoskimi naravoslovci, Buffon-om (1707—1783), predvsem pa z Jeanom Lamarck-om (1744—1829) in St. Hilaire-om (1772-r-lS44), je stopila znanost zavestno na drugo pot, na pot razvojnega nauka. »Zemlja se je razvijala in živa bitja na njej so se spreminjala. Iz enostavnih bitij so se razvila bolj sestavljena. Človek se je tudi razvil in je v tesni rodbinski zvezi z opicami. Duševno delovanje človekovo je izraz delavnosti osrednjega živčnega sestava,« tako piše največji biolog 18. stoletja Jean Lamarck leta 1809 v znameniti »Zoološki filozofiji«. Jasno je bilo že takoj od začetka, da bo naletel novi razvojni ali evolucijski nauk na odpor predvsem v cerkvenih krogih, katerim je bil novi nauk »krivoverska zabloda«. Mladi razvojni nauk se je moral boriti z večtisočletno tradicijo; saj je pomenil pravo revolucijo v tedanjem mišljenju — ne neizpremenljivost, temveč razvoj. Vsi naravoslovci se niso mogli takoj sprijazniti z novim naukom. Leta 1830 je prišlo celo do javnega znanstvenega spora med staro teorijo o neizpremenljivosti in evolucijskim naukom. Zmagala je po šestmesečni diskusiji še stara teorija. Razvojni nauk je bil še premlad. Preveč je bilo teoretičnega razglabljanja nekaterih naprednih učenjakov in premalo je bil podkrepljen s prepričevalnimi dokazi iz resničnega življenja. Po letu 1830 pa je naravoslovje izredno hitro napredovalo; znanje o živi naravi je rastlo iz dneva v dan. Angleški geolog Lyell (1797—1875) je ugotovil, da je zemlja stara vsaj 240 milijonov let m da se je počasi spreminjala pod istimi vplivi, ki še dandanes spreminjajo njeno lice: reke, morja, led, yeter in dež. Veliki francoski naravoslovec Cuvier (1769—1832) je prvič primerjal notranjo in zunanjo zgradbo vretenčarjev (ribe, dvoživke, plazilce, ptice, sesalce) in je odkril, da so vsi podobno zgrajeni. Isti znanstvenik le položil temelje vedi, ki se ukvarja z bitji, ki so nekdaj živela — paleontologiji. Karl E. Baer, profesor v tedanjem Petrogradu, je dognal, da so zarodki vseh vretenčarjev med seboj enaki. L. 1837 je odkril Jan Purkyne z izboljšanim mikroskopom, da je celica osnovni gradbeni element vseh živih bitij. Pogoji za nastop in za zmago evolucijskega nauka so bili torej dani. Materiala, dejstev je bilo obilo, toda raztresena so bila po različnih panogah naravoslovja in so čakala na človeka, ki jih bo spoznal in našel ter jih znal povezati v celoto. Tej veliki nalogi pa je bil dorasel eden največjih naravoslovcev vseh časov do danes, Charles Darwin. S svojim velikim znanjem, s svojim vztrajnim in temeljitim delom, s svojim silnim razumom, s svojo genialnostjo je tako jasno in določno, obenem pa tako preprosto povedal, da je razvoj v naravi in da današnjega živega sveta ne moremo razumeti brez razvojnega nauka. Svoje trditve pa je podprl s tolikimi in takimi dokazi, da jim ni nihče mogel ugovarjati. Kot človek in kot učenjak je pripadal Damin oni vrsti ljudi, za katere pravi Stalin, da znajo »podirati staro in graditi novo, ne glede na kakršne koli zapreke, kljub vsemu«. Oglejmo si na kratko življenje in delo tega velikega naravoslovca. Charles Darwin je bil rojen 12. februarja 1809 v Shrewsbury v zapadni Angliji kot sin zdravnika Roberta Darwina. Kot mladenič je že kazal smisel za naravo. Zbiral je vse, kar mu je prišlo pod roko; zanimal ga je lov, ribolov, jahanje. S 16. letom se je vpisal na univerzo v Edinburgu, in sicer na medicino; tam je ostal samo dve leti. Krvi namreč ni mogel videti. Januarja 1828 se je vpisal na teološko fakulteto v Cambridgeu. Vendar ga tudi ta študij ni zadovoljil. Preveč mu je bil pust, prazen in dolgočasen. Zaradi očeta pa je vztrajal toliko časa, da je naredil izpite. V 'Cambridgeu se je spoznal z botanikom Henslewom, s katerim sta hodila na ekskurzije. Leto 1831 pa je bilo za nadaljnji razvoj Damina zelo pomembno. Tedaj je namreč angleška admiraliteta pripravljala veliko pomorsko ekspedicijo z nalogo, da preišče in kartografira južno obalo Južne Amerike. Vodja Fitz Roy je hotel imeti s seboj tudi mladega nadarjenega naravoslovca, ki bi ekspedicijo izkoristil za znanstveni študij. Za to pot so določili mladega Darvvina. Ekspedicija se je mudila 'dolgo časa na vzhodni in južni obali Južne Amerike, obiskala Falklandska otočja in Ognjeno zemljo; nato zavila na zapadno obalo, krenila proti severu, obiskala Čile, Peru in bližnje otoke. Damin je šel povsod na kopno in zbiral vse, kar je mogel doseči, minerale, rastline, živali, fosilije. Zaboj za zabojem je pošiljal prof. Henslevvu. Potem so krenili proti ozemlju otokov Galapagos in od tu dalje na zapad po brezmejnem Tihem oceanu. Obiskali so Tahiti, Novo Zelandijo, Avstralijo, Tasmanijo, Maledive, otok Mauritius, Južno Afriko, Sv. Heleno, Ascension ter se obrnili zopet proti Južni Ameriki in zaključili pot okrog sveta 1836. leta. V avtobiografiji piše Damin o tem po- Alenka Gerlovič: Tolmin tovanju, da je bil to najvažnejši dogodek njegovega življenja, ki je dal smer njegovemu nadalnjemu študiju. Ob stiku s tako raznoliko naravo mu je vznikla razvojna misel. Toda ni si še upal na dan z njo. Še 20 let je delal, študiral in nabiral dokaze. 24. novembra 1859 pa se je pojavilo pred svetovno javnostjo njegovo zgodovinsko delo »Nastanek vrst po prirodnem izboru«. Redkokatera knjiga je v zgodovini človeštva dosegla tak uspeh. Še isti dan, ko je izšla, je bila tudi že razprodana. Tudi mladina jo je z navdušenjem sprejela. V njej je bilo za tisti čas res nekaj izrednega, revolucionarnega. Iz nje je dihalo življenje, svežina. — Poleg drugih njegovih del sta bolj znani še »Variacije živali in rastlin pri udomačitvi« (1868) in »Postanek človeka« (1871), ki ju lahko smatramo za bistveni dopolnitvi prve. — Umrl je 19. aprila 1882 v vasi Dawen v Južni Angliji, kjer je živel 40 let ves predan znanstvenemu študiju. Bil je proglašen za častnega doktorja vseh iakultet in kot tak je bil prepeljan v Westminstrsko opatijo, kjer počivajo najslavnejši Angleži. Niso zmagali ne Buffon, ne St. Hilaire in ne La-marck; Darwin šele je priboril razvojni misli zmago. Sam Darvvin pravi: čas je bil za to misel že dozorel. Zmagal pa je predvsem tudi zato, ker je dodal dokazom v prid evoluciji še svojo temeljito razlago o nastanku vrst, razlago »zakaj so se neštete vrste, ki žive danes na zemlji, spremenile prav tako, da so dosegle tako dovršeno zgradbo, in zakaj so se tako usposobile za okolje, da nemalokrat kar strmimo«. (Darwin: Nastanek vrst.) Ustavimo se najprej za hip pri dokazih, ki nam pričajo o razvoju. Razvoja ne moremo dokazati tako, kot dokaže fizik, da je blisk električni pojav. 2iva bitja so se razvijala v davnini. Preteklost je zgrnila svoja bitja v gosto tančico; šele človeški duh je mogel prodreti skoznjo. Darvvin je prvi zbral bogat dokazilni material, ki je bil do tedaj raztresen po najrazličnejših panogah naravoslovja. Do danes pa so znanstveniki naravoslovci našli v naravi brez števila dejstev, ki jih moremo razumeti le tedaj, če se opremo na razvojni nauk; brez njega ostanejo nerazumljiva. Tudi ni danes na svetu pesnega naravoslovca, ki bi dvomil o razvoju. Oglejmo si, kakšne dokaze nam nudi v tem pogledu paleontologija — znanost, ki proučuje življenje, ki je nekoč oživljalo naš planet in ga skrivajo zemeljske plasti. Paleontologija nam pove predvsem, da je življenje na naši zemlji silno staro, vsaj^ milijardo in pol let. Dalje nam pričajo okamenele živali in rastline, da vsa sedanja živa bitja izvirajo iz starejših," večinoma preprosteje zgrajenih vrst in te zopet iz manj številnih skupnih korenov, vse do najenostavneje organiziranih enoceličnih bitij. Vzemimo še najbolj znane in hkrati največje živali vretenčarje. Najpreprosteje so zgrajene ribe, potem dvoživke in plazilci; ptiči in sesalci pa so najpopolneje zgrajeni izmed vseh bitij, ki žive danes na zemlji. In res! Najprej najdemo v kakih 450 milijonov let starih plasteh prve vretenčarje — ribe. Kakih 100 milijonov let kasneje pa so se iz nekih močvirskih rib, ki so za dihanje rabile tudi vzdušni mehur, razvile dvoživke. Iz dvoživk so se pred kakimi 310 milijoni let razvili prvi plazilci. Plazilci pa so bili osnova, iz katere so se razvili po eni strani ptiči pred kakimi 180 milijoni let ter polagoma osvajali ozračje, po drugi strani pa sesalci, ki v začetku niso bili večji od podgan. Njih potomci so zagospodovali na zemlji pred nekako 60 milijoni let. Človek sam je ,njih potomec. Pred 3 do 5 milijoni let se je odločil iz živalskih prednikov ter šel svojo pot. Danes poznamo že preko 250.000 okamenelih živih bitij, ki nam vsa enoglasno pričajo, da se je življenje na zemlji stalno spreminjalo in razvijalo. Evolucijski naujc pa ni navezan samo na mrtve priče. Tudi živa bitja s svojo zgradbo, s svojim osebnim razvojem, s svojo razširjenostjo nam jasno govore, da jih moramo razumeti le, če vidimo v njih bitja, ki imajo za seboj zelo zelo dolgo razvojno pot. Drugo, veliko težje vprašanje, ki se ga je Darvvin tudi lotil, pa je vprašanje, kako se je življenje razvijalo in katere so bile tiste gonilne sile, ki so povzročile razvoj od preproste celice do današnje pisanosti. Veličina Dar-winova je prav v tem, da je že pred skoraj 100 leti pra- vilno pokazal v naravi sami na tiste činitelje, zaradi katerih so se vrste spreminjale in se tako »smotrno« prilagodile okolici. Darvvin je prvi opozoril na osnovno in splošno lastnost vseh bitij — na spremenljivost in variabilnost. Ob pazljivem opazovanju žive narave res ne najdemo niti dveh popolnoma enakih organizmov. Potomci istih staršev, čeprav žive ob popolnoma enakih pogojih, niso med seboj enaki. S polno jasnostjo pa ‘je Darvvin povedal, da so za evolucijo prvenstvenega pomena samo spremembe, ki se dedujejo; danes jih imenujemo mutacije, ki so lahko živemu bitju v korist ali v škodo ali so pa zanj brez vrednosti. Darvvin je poudaril, da dajejo te spremembe le gradivo za evolucijo, gradivo, s katerim gradi najvažnejši činitelj pri razvoju naravni izbor ali selekcija. S tem, da je Darvvin prav mutacije izbral za osnovo evolucije, je tudi pretrgal zvezo z idealizmom svojih prednikov in je iz evolucijskega nauka končno odstranil vsako teološko predstavo, po kateri naj bi bili organizmi »smotrno« zgrajeni in bi težili za popolnostjo. Ključ za razumevanje pomena, ki ga imajo dedne spremembe in naravni izbor pri nastanku novih vrst v naravi, je bil Darvvinu študij domačih živali in kulturnih rastlin. Človek je v okoli 5000 letih — posebno pa v zadnjih 100 letih in desetletjih vzgojil izredno raznovrstne zvrsti ali rase domačih živali in kulturnih rastlin. Vse pa kažejo izredne prilagoditve ne naravni okolici, temveč potrebam in željam človeka. Le poglejmo naše domače živali, konja, govedo, ovco, kozo, prašiča, psa, kunca, golobe, kure. Koliko ras jih je in kako različnih in kako so vse, ene tako, druge drugače prilagojene človekovim željam in potrebam. Vemo pa dalje, da izvirajo domače živali kot rastline navadno iz ene same divje vrste. Vseh 500 ras domačega goloba izvira iz divjega skalnega goloba; vse mogoče rase naših kokoši so potomke divje bankivske kokoši. Domači kunci z vsemi lasami so potomci divjega kunca. Vse te čudovite uspehe je človek dosegel z umetnim izborom (selekcijo). Ce je hotel n. pr. izboljšati volno pri ovcah, je odbiral za pleme le tiste ovce, ki so imele najboljšo volno. Vse druge, ki ie niso imele, je izloči! od nadaljnjega razmnoževanja. Med potomci je odbral zopet tiste, ki so imele zaželeno lastnost v največji meri. S tako od rodu do rodu potekajočo selekcijo je človek kopičil določene lastnosti. »Selekcija je vsemogočna,« pravi veliki sovjetski selekcionist Mičurin. Darvvinova nadaljnja misel pa je bila: kar je človek dosegel z zavestnim izbiranjem v nekaj stoletjih, je mogla doseči tudi narava v sto in sto milijonih let. Kako? Za rastline in živali lahko trdimo, da se jih rodi neprimerno več, kot bi se jih moglo preživeti. Večina mora poginiti, še preden je začela živeti, kot seme ali jajčece ali pa mora propasti, ko je kot ličinka ali mladič napravila komaj prvi korak v življenje. Le prav redke doleti sreča, da imajo tudi potomce. Saj če bi bilo drugače, bi postala zemlja zaradi ogromne plodnosti mnogih živali v najkrajšem času pretesna. Vemo pa, da so potomci enega in istega para med seboj različni; nekaj teh razlik pa sloni na malenkostnih dednih spremembah, mutacijah. Darvvin pravi dalje: smrt ne izbira svojih žrtev kar na slepo, temveč odbere tiste, ki so iz kakršnega koli razloga za življenje manj usposobljeni. V boju za obstanek izbira narava živa bitja. Ker so ostali živi predvsem tisti, ki so bili najbolje usposobljeni, so se živa bitja polagoma izpopolnjevala in prilagojevala življenjskemu okolju. »Mutacije in naravni izbor sta dva vogelna kamna Darvvinovega nauka, obenem pa sta neomajni temelj strogo znanstvenemu razlaganju evolucije organizmov. Objasnjujeta nam nastanek in ohranitev ,smotrnih' lastnosti, ki jim pravimo prilagoditev življenjskim pogojem« (L. J. Bljaher). »Darvvin«, tako pravi Engels, »je zadal najmočnejši udarec metafizičnemu pojmovanju narave in dokazal, da so vse rastline, živali in človek proizvod razvoja, ki je trajal milijone let.« Po zaslugi osvobodilne borbe se je Darvvinov nauk tudi pri nas oprostil vseh spon in zaprek in bo postal tudi med nami ne samo last ozkega kroga prirodoslov-cev, temveč lastnina vsega naroda. r Dr. Mayer Ernest: ŽIVLJENJE IN DELOVANJE I. V. MICURINA Boj med starim in novim, med odmiranjem in porajanjem je bistvena vsebina razvoja — živi jen/a. .1. STALIN Malo število učenjakov-biologov je prodrlo v osnovno resnico sodobnega pojmovanja življenjskih pojavov tako globoko kakor veliki opazovalec in učenec narave, samouk Ivan Vladimirovič Mičurin. Njegovo ime je danes znano vsakemu, ki se bavi s sadjarstvom, vendar je potrebno, da vsi spoznamo njegovo življenje in delovanje, ki je tako ogromnega pomena za sodobne gospodarske panoge. Ivan Vladimirovič Mičurin se je rodil dne 27. (14.) oktobra 1855 v Jumaševki v Rjazanski guberniji. Že okolje je dovedlo mladega Ivana Vladimiroviča do sadjarstva, saj sta že njegov ded in oče delala na tem, da izboljšata sadna drevesa svojih vrtov. Tu je prvič prodrl v tajnosti cepljenja in obrezovanja dreves in z veseljem je že tedaj nabiral plodove ter iz semen skušal vzgajati mlada drevesca. Po osnovni špli je obiskoval rjazansko gubernijsko gimnazijo, vendar je bil po šestih letih obiskovanja po nesrečnem naklučju izključen. Sam se je nato doma pripravljal za izpite in za vstop na univerzo, vendar so starši' medtem tako obubožali, da ni mogel več nadaljevati študija. Dobil je v začetku še dosti ugodno službo kot namestnik načelnika postaje na rjazansko-kozlovski progi. V tem času se je poročil z Aleksandro Vasiljevno Petrušino proti volji svojih staršev, zaradi česar je prekinil z njimi vse stike. Ko pa je postal kmalu za tem le nižji nastavljenec v blagovnem oddelku, se mu je gmotni položaj znatno poslabšal. Za malenkostno plačo je garal po 16 ur na dan, našel pa je kljub temu še toliko časa, da se je v prostih urah učil in izpopolnjeval iz strokovnih knjig o sadjarstvu. 'Njegov sen je bil kos zemljišča, kjer bi poizkušal vse ono, kar mu je rojilo po glavi: Ruski sadovnjaki so tako slabi. V njih uspevajo povsod le revne antonovke, borovinke, brezsemenke in hruševke. Le včasih dobimo po vrtovih bogatinov priseljence s plemenitimi plodovi, vendar ti hirajo in gnijejo, čim jih presadijo na prosto. Kako bi izboljšal sadje naše ruske domovine? Da uresniči svojo željo po zemljišču, je začel popravljati in prodajati stare ure, barometre in druge aparate. Ves denar, katerega si je tako prislužil, je hranil in končno je zanj napočil veliki dan. Pristradal si je že toliko, da je vzel v najem v bližini mesta Kozlova pusto, neplodno zemljišče. Tu je začel z veliko vnemo gojiti sadna drevesa. V kratkem času je stal na onem pustem mestu urejen sadovnjak, vendar je bil kmalu tako poln, da ni bilo mogoče v njem več delati, kot Mičurin sam izjavlja v svojih spisih. Za uspešno nadaljnje delo je bil primoran, da najame večje zemljišče, katerega je dobil v Turmanosovu, nekaj vrst od prejšnjega vrta. Vsa drevesa je na lastnih plečih prenesel v novi sadovnjak, za katerega je žrtvoval vsako prosto uro. Njegovo materialno stanje se je ponovno poslabšalo, ker je moral poleg najemnine plačevati še drevesca in semena, katera je naročal in dobival že iz raznih krajev sveta. Za nov vir dohodkov je sprejel poleg svoje službe še delo nadzornika postajnih ur na odseku železniške proge Rjazanj— Rtiščev. Njegovo življenje je bilo tedaj zelo trdo. Slabo hranjen je opravljal dve naporni službi, hodil je dnevno že ob prvem svitu dobro uro do svojega sadovnjaka, da se je pravočasno spet vračal in ni zamujal službe. V poznih nočnih urah pa je še sedal h knjigam in študiral ustroj in življenje rastlin. V tem času, bilo je- okrog leta 1£30, je imel Mičurin že jasen cilj svojega dela. Hotel je izboljšati sadne vrste Srednje Rusije z boljšimi vrstami, ki bi bogateje obrodile in bile okusnejše. Motiv iz Primorske Več kot deset let se je trudil, da bi po tedanjih metodah tako imenovane aklimatizacije prišel do zaželenih uspehov. Po mnenju takratnih tujih sadjarskih specialistov, ki so gojili sadna drevesa po vrtovih bogatinov in samostanov, naj bi se namreč izboljšala kvaliteta sadja s cepljenjem tujih, občutljivih in žlahtnih sort zapadne Evrope na domače podlage, ki so odporne proti mrazu. Tako je skušal tudi Mičurin dolga leta »aklimatizirati« nežne tujerodne cepiče z vplivom domače podlage, uspehi pa so bili skrajno pičli. Polagoma se je priboril do spoznanja, da je vzrok neuspehom globlji, kot so doslej mislili, vsi so ga bili prezrli: talne in podnebne razmere kakor tudi metode gojitve sadnih dreves v deželah, od koder so prihajali tuji specialisti, so tako različne od tal in ostre klime Rusije, da je vpliv podlage na tujerodni cepič premajhen, da bi premostil vso veliko spremembo. Bogatejši za to spoznanje je Mičurin zavrgel metodo aklimatizacije in iskal nova pota za uresničitev svojih ciljev. Polastila se ga je drzna misel: kakšen bo uspeh, če križa tuja sadna drevesa, žlahtne renete, bellefleurje, calvilla in kraljevo maslenko z domačimi, zanikrnimi an-tonovkami, borovinkami in tenkovejkami, ki so odporne proti mrazu? Nova ideja ga je vsega prevzela. Zapustil je službi na železnici in se naselil v skromni hišici sredi sadovnjaka. Odslej je vse svoje dneve posvetil križanju sadnih dreves, pa tudi jagodičevja in drugih rastlin. V njegovem vrtu so nastajala nova, doslej neznana sadna drevesa. Tako je križal ananasno reneto z navadno antonovko. Seme križanca je vzkalilo in zraslo v drevo nove sorte — slavjanko. Slavjanka je bogato rodila in v sadu združevala lastnosti renete, ki je dala svoje sočno in okusno meso, ter antonovke z njeno odpornostjo proti mrazu. Z istim uspehom je križal plemenito kraljevo maslenko z divjo usurijsko hruško vzhodne Azije. Iz petih semen so pognala drevesca, od katerih so bila štiri slabša, peto pa je rodilo najboljše plodove. Tej hruški je dal lastno ime — Mičurinova zimska maslenka. V enajstem letu, ko je prvič plodila, je dala zimska maslenka 25 velikih, okusnih plodov. Naslednje leto pa je tako bogato obrodila, da jih je bilo na enem drevesu več ko sto petdeset. Zimska maslenka pa ni podedovala le finega okusa kraljeve maslenke, pa tudi ne le odpornosti proti mrazu usurijske hruške, marveč tudi odpornost proti praskam in udarcem; te hruške hranimo lahko v shrambi kakor krompir. V Mičurinovem sadovnjaku so rasli in rodili najrazličnejši križanci, katerim je nedosegljivi mojster z veščim pogledom in preudarkom dolo'čal skupne lastnosti staršev. Tako je poleg mnogih drugih križancev prav tako bogato plodil potomec križanja med navadno češnjo in plemenito pensilvansko češnjo kot križanec navadne jablane in belega zimskega calvilla. Vse ogromno delo je dovedlo Mičurina do spoznanja, da uspevajo v Srednji Rusiji najbolje oni križanci, ki jih je pridobil iz vzhodnoazijskih divjih drevesc in kulturnih drevesc jugozhodne Evrope. Motiv iz Suhe krajine Sredi tega poleta pa je Mičurin spoznal še en ne-dostatek pri gojitvi križancev, ki je kljub skrbni negi povzročal velik vsakoletni izpad mladih poganjkov: černo-zjem njegovega sadovnjaka je bil vzrok, da so bili njegovi križanci v tako veliki meri neodporni proti mrazu. Iz njegovih lastnih zapiskov vidimo, da so predobra tla neugodna za rast sejancev, ki prva leta prehitro rasejo in s tem pospešujejo lastnosti neodpornih, tujih vrst. Tako je še enkrat prevzel nase vse težkoče preselitve svojega sadovnjaka. Primerno zemljišče je kupil blizu Kozlova, bilo je veliko 12 desjatin in imelo slabo, prodnato zemljo. Semkaj je prenesel vsa svoja drevesa in moral junaško pretrpeti veliko izgubo vseh dreves, starejših od desetih let, ki so naslednje leto poginila zaradi slabših tal. Minevala so leta in desetletja. Mičurin je bil znan kot edinstveni sadjar že tudi izven Rusije, objavljal je različne članke o svojih izkušnjah v sadjarstvu, živel pa je še vedno v veliki bedi. Lahko bi bil sicer za drag denar prodal v Ameriko velik del svojih križancev, vendar je blestečo ponudbo odbil. Cilj mu je bil dviganje sadjarstva v domovini. Carska Rusija ni hotela rešiti tega velikega genija materialnih skrbi, da bi se z vso silo posvetil svojemu delu. Letno podporo, za katero je zaprosil, je gubernij odklonil. Te žalostne gmotne razmere so dovedle Mičurina 1. 1914, ko je osamljen slavil svojo šestdesetletnico, do tega, da je zapisal naslednje: «Leta so minila in moč je izčrpana. Zelo žalostno je, ko sem delal vse življenje na splošno korist, pa bom na stara leta ostal brez kakršne koli podpore.« V njegovi drevesnici so nastajale vedno nove, doslej nepoznane rastline. Nekaj korakov od nje pa je življenje teklo po stari navadi, povsod so še stali zanemarjeni sadovnjaki z zanikrnimi antonovkami in andrejevkami. Kako je bilo mogoče, da je Mičurin živel tako bedno in osamljeno, ko je njegovo delo vendar kazalo že tako velike uspehe? v Zdelo se je, da je tedaj živel Mičurin prezgodaj za čas in okolje, ki ga je obdajalo; hodil je daleč pred vsemi. Njegove ideje so ga vodile po novih, revolucionarnih potih, številni uspehi so mu potrjevali njegovo pravilno pot. Povzpel se je do spoznanja, da rastline niso nespremenljive, kot so to še trdno verovali in učili njegovi vrstniki, poklicni učenjaki carske Rusije, temveč da človek lahko samovoljno posega v prirodna dogajanja. Videl je na tisočih in tisočih sejancih-križancih, kako ustvarja narava nove oblike, in to s spremenljivostjo in izborom v boju za obstanek. Mičurin je s svojimi uspehi najsijajneje podkrepil darwinizem, ki si je prav tedaj utiral pot — in to so mu sodobniki zamerili. Zato tudi niso želeli, da bi Mičurin napisal že zasnovano delo o svojih uspehih v sadovnjaku in vrtu, ga omalovaževali in s tem, da mu niso dali denarne pomoči za izdajanje knjig, namerno izolirali od velike množice kmetov in sadjarjev. Sredi tega obupnega položaja je Mičurina zatekla Velika oktobrska revolucija. Kmalu po zmagi delovnega ljudstva je prejel iz Moskve poziv, naj pošlje poročilo o svojem delu in uspehih pri ustvarjanju novih rastlin predsedniku sveta ljudskih komisarjev — Leninu. Ljudska oblast je takoj spoznala ogromni in daljnosežni pomen Mičurinovih izsledkov ter ga izdatno podprla, Predvsem mu je bila odvzeta skrb za gmotna sredstva. Tako je imel prvič v svojem življenju možnost, da je začel v knjigah obsežno objavljati uspehe svojega dela in s tem naposled dobil stik s širokimi ljudskimi množicami. Z novim poletom je vzgajal v svojem vedno prostra-nejšem sadovnjaku svoje prve učence Cioršikova in Jakov-Ijeva, skupno so nadaljevali pot velikih zamisli Mičurina. Ljudska oblast je nudila Mičurinu vse, kar mu je bilo potrebno za njegovo delo. V ponovno razširjenem sadovnjaku, sedaj velikem že nekaj tisoč hektarjev, so zrasli tudi prvi laboratoriji, predvsem citološki in kemični. Dokončno priznanje svojih uspehov pa je Mičurin dosegel leta 1920, ko sta bila v mestu Kozlovu ustanovljena dva znanstvena zavoda, ki nosita Mičurinovo ime: Institut za znanstveno raziskovanje sadjarstva in Visoka šola za sadjarstvo. Odslej dalje je bil Kozlov, malo kasneje preimenovan v Mičurinsk, učno središče sadjarstva vse prostrane Sovjetske zveze. Za svoje neminljive zasluge je bil Mičurin leta 1931 odlikovan z redom Lenina, postal je član Akademije znanosti SSSR. Ko je dne 7. junija 1935 umrl, je deloval v njegovih zavodih že mogočen kader novih strokovnjakov, katere je vzgojil in ki smelo korakajo v Mičurinovem duhu k novim nalogam in zmagam. Tako živi Mičurinovo delo dalje. Spoznanja dolgih šestdesetih let napornega dela si je Mičurin pridobil z železno voljo in marljivostjo. Učil se je neposredno od narave s tem, da je ostro opazoval vse njene pojave, predvsem vso spremenljivost rastlin. Veliko resnico Darwinovega nauka — boj za obstanek — je dnevno neposredno opazoval na neštetih križancih v svojem sadovnjaku in spoznaval, kako narava sama s pri-rodnim izborom uničuje slabiče. Dokazal je s premnogimi križanji, da je dednost ono gibalo, ki nam dopušča ustvarjanje novih rastlin z onimi lastnostmi staršev, ki se nam zdijo potrebne. Poleg tega, da je križal navadno le sorte istih vrst, je isto poizkušal tudi med različnimi vrstami, ki se navadno nerade križajo. Nastale težave je premostil s tako imenovano »metodo zbliževanja«, kakor jo je sam imenoval. Cepil je mlade poganjke mešancev, ki še niso rodili, na drevesca druge vrste. Nekaj let jih je pustil rasti, da je podlaga vplivala na cepiče, ki so polagoma spreminjali svoje lastnosti. Ko so cepiči cveteli, jih je uspešno križal z vrsto, ki jim je bila podlaga. Višek uspehov pa je dosegel Mičurin s tako imenovano metodo mentorjev, ko je z neverjetno drznostjo izkoristil medsebojni vpliv cepiča in podlage tam, kjer križanje normalno ni uspelo, ko je križal n. pr. japonsko češnjo in uralsko višnjo, je sicer mešanec obilno cvetel, ni pa rodil nobenih plodov. Mičurin si je pomagal s tem, da je oko jalovega križanca okuliral na češnjevo podlago, kateri je pustil nekaj listov. Računal je na vpliv podlage na cepič in ni se varal; naslednje leto je okulant cvetel in tudi obilno rodil. Tako je prodiral Mičurin vse globlje v tajnosti narave in jih razkrival z neverjetno logiko in srečno roko umetnika. Ko. danes premotrivamo vse ogromne Mičurinove uspehe in smernice, ki nam jih je dal za bodočnost, se moramo nehote vprašati, koliko dolgih desetletij bi še tavali v sadjarstvu v temi, če bi Mičurin utonil v bedi carske Rusije? Spoznanje je odgovor: Mičurina je rešila človeštvu Velika socialistična revolucija! Anton Polenec: ZANIMIVOSTI IZ ŽIVALSKEGA SVETA Najboljši godci med živalmi »Kdo še ni šel skozi naše gorice „ko čriček prepeva, ne da mi več spat“, kakor pravi Vodnik? Kdo še ni občutil čara poletne noči, ko se med vonj, ki dehti iz plodnih trat in poljan, in med šelest zorečih trav oglasi živahna pesem poljskega murna in ubrano muziciranje kobilic-goslačev?« Tako piše naš prerano umrli biolog P. Grošelj, ko govori o Ivanu Regnu, našem velikem pri-rodoslovcu in o svetovno znamenitem raziskovalcu petja murnov in kobilic in njih godalnih instrumentov. Poglejmo še mi malo te liliputanske muzikante, saj če jih bomo malo bolje poznali, nam bo njih čirikanje še lepše in še bolj polnilo poletne večere. Kot sicer v živalstvu tako pojo ali vsaj dobro pojo samci tudi pri šesteronogih krilatih žuželkah, kamor spadajo naši godci. Odkod jim pa prihaja glas? Ali iz grla kot nam? Ne! Kako pa potem, boš vprašal? Poglejmo najprej našega prikupnega črnega murna ali krikavca. Preden prične murn s svojim vabilnim spevom, pride iz svoje podzemske jamice, se obrne z glavico proti domačiji ter dvigne prednji pergamentni krili (sl. 1). S tem je godec položil lok na struno in je pripravljen na spev. Na spodnji strani desnega krila, ki počiva pri godbi vedno na levem, se nahaja z ostrimi zobci napiljena škripalka, ki sloni na ostrem robu levega krila, na tako imenovanem čirilnem robu. Ko sedaj dviga in niža muren obe krili, drsi škripalka po čirilnem robu in pod vplivi tresljajev zabrnita obe krili in začuje se kratek in rezek čirik. Sl. 2. Samčki poljskih kobilic pojo tako, da drgnejo stegnce zadnjih nog ob krili; suho« imajo pa o začetku zadka na povsem drug način. (V začetku zadka sta dve tanki hitinasti ploščici, ki jih s posebnimi mišicami hitro tresejo). Tudi pri škržatih pojo samo samci, kar je že vedel hudomušni Grk Ksenarhos: srečno škržati žive, ker imajo neme žene. Godce, godala in godbo že poznamo, a kje so »ušesa« in poslušalci? Tudi tu je bil naš Regen prvi, ki je s tolikimi, pre-, prostimi a genialnimi poskusi dognal, da imajo murni samci in samice slušala na nogah, in sicer na golenih prednjih nog. Tudi listne kobilice' imajo »ušesa« na nogah. Čudno mesto imajo ta žuželčja »ušesa«, boste rekli. Da, a niso niti povsod na istem mestu: poljske kobilice, ki drgnejo stegence ob krilo, imajo ušesa« v začetku zadka. Na tako neverjetnih mestih so ta »ušesa«, da bi kar dvomili, ali so res? Toda saj samčki zato pojo, da privabijo samice! Nekatere kobilice pa pojo in muzicirajo celo v zborih in gluhega pevca, ki bi mogel zapeti pesem ritmično skladno, si ne moremo predstavljati, torej morajo pevci slišati tudi samega sebe. Regen je vzel za svoje poskuse prav te kobilice z »dobrim posluhom«. Ta kobilica poje na ta način, da v kratkih enakih presledkih proizvaja kratke, rezke čirike cr-cr-cr, nato utihne in po daljši ali krajši pavzi prične znova. Ce pa pojeta dva, se prav pogosto zgodi, da pričneta peti v dvospevu. Štirinajst raznih načinov dvospevov je opazil Regen. Nam se zdi murnovo petje vedno enako. Ivan Regen pa je murnovo pesem temeljito raziskal in nam povedal, da je njegov glas drugačen, kadar se prestraši nepričakovanega pojava, da drugače zveni murnovo svatovsko vabilno cvrčanje, da se drugače oglaša po ljubavni zmagi, in da na svojevrsten način muzicira tedaj, kadar je »Židane volje«. Tako kot muren, poje še cela vrsta tako imenovanih listnih kobilic (najbolj znana je zelena kobilica z dolgimi nitastimi tipalkami), toda ne vse. Najbrž ste že videli na polju kobilice z lepimi modrimi ali rdečimi krili (vidna seveda le, če vzletijo). Te poljske kobilice pa pojo drugače (sl. 2). Samčki imajo na stegencih zadnjih nog škripalko, ki jo hitro drgnejo ob či-rilni rob na krilu. Če bi nas zanimalo, od kod jemljejo škržati, prebivalci sončnega Primorja in njegovih oljčnih gajev svoj glas, bi našli, da so njihova čvrčala zgrajena Sl. 1. Poljski muren, samček pri petju (na sprednjih nozicah se vidi temna špranja — vhod v tuhotj Sl. 4. Pajek samček nese svoji izvoljenki poročno darilo samca peti in je postajalo njih petje vedno živahnejše, tedaj,« tako piše sam Regen, »se oglasim sam s svojim instrumentom. Sopevec umolkne — in koliko iznenade-nje — vodič alternira z menoj naprej...« Čudovita akustična igra med človekom in žužkom! Prav tako je Regen odlično dokazal, da je pesem samcev tista, ki vabi samice in jim kaže pot med gosto travo, da najdejo ženina. Najprej je delal poskuse v sobi, kjer je napravil kos pravega travnika, da ne bi motilo zaljubljencev, kot pravi Grošelj. V sredino travnika je postavil dve valjasti stekleni posodi; v eno, ovito s črnim papirjem, je dal živahnega pevca, v drugo, neovito pa samčka, ki mu je prej odrezal škripalko, da ni mogel peti. Ko je začel murnček v zastrti posodi glasno čiri-kati, je spustil Regen na travnik samico, ki jo je sam vzredil in ki še ni videla in ne slišala nobenega samčka. Cim je začula vabeče glasove, jo je ubrala mimo nezakrite posode, v kateri je ždel in molčal samec, k pe-vajočemu ženinu. Ko je bila na cilju, je obkrožala vsa razburjena njegovo zastrto skrivališče. Tridesetkrat je že obkrožila ljubavno ječo, a še ni odnehala. Ce je samicam izžgal slušne organe, so postale gluhe za ljubavno pesem samcev. In da bi bil rezultat še jasnejši, je Regen pripravil telefon, tako da je iz oddaljene sobe prenašal glas murnčka-muzikanta; v sobo, kjer je bila samica, je dal na tla telefonsko slušalko. Takoj jo je ubrala k telefonu, ga obšla od vseh strani in se obnašala tako, kot bi bil v slušalki samček. Ce je Regen telefonski vod prekinil, je samica zapustila slušalko in se spet takoj vrnila, kakor hitro je začula samčka. — To je eden najelegantnejših poskusov, ki so bili kdaj koli napravljeni na polju živalske fiziologije, tako pravi B. Zarnik. Regen je hotel spoznati predvsem življenje in s svojim globoko premišljenim delom uspel, da je prodrl tako globoko v njegove tajne, da se je razgovarjal celo z živo naravo. Nam in vsemu svetu pa je povedal toliko lepega! Letos je izpolnil 80 let (8. januarja 1868 se je rodil v Lajšah v Poljanski dolini). Stara Jugoslavija mu ni nudila sredstev; za njegovo delo niso imeli smisla in ostal je v tujini na Dunaju. Škoda, da ga ni med nami, da bi videl in okusil, kako dobro razume in kako bogato podpira Titova Jugoslavija znanost! Eden od samcev navadno prevzame vodstvo — pevec vodič — drugi mu pa odgovarja — sopevec. Ko pričneta čirikati, zapojeta nekaj glasov neskladno, potem pa začneta složno čvrčati v dobri alternaciji. Če pa jih je več v soseščini (v razdalji 1 do 2, pa tudi do 10 m), tedaj si vsi medsebojno uravnajo glasove ter zapojo v zboru. Ce je Regen tem pevcem odrezal sprednje noge v kolenu s slušalom vred, so še vedno peli, toda prepevali so križem kražem, kot da drug ne ve za drugega. Da bi res dognal pristnost slušala, je prišel Regen na misel, da bi sam napravil instrument, s katerim bi alterniral s kobilico. Z vsemi mogočimi instrumenti je Sl. 3. Samček mušic-plesalk s poročnim darilom godel samcem, da bi se spustili z njim v alternacijo in mu s tem sporočili, da so ga slišali. Dneve in noči jim je godel, a brez odziva. Zvečer 31. avgusta 1925. leta pa se mu je posrečilo, kar se 'ni dotlej še nikomur. »Ko sta začela dva mlada Poročna darila pri pajkih, mušicah in ptičih Kdor je kdaj videl pava samca, kako se šopiri s svojim perjem pred samico, kdor je občudoval spomladi melodične pesmi ptičev pevcev in čirikanje murnov, se ne more ubraniti misli, da samci zato razkazujejo svoje lepote v obleki in petju, da bi si laže osvojili samice. Višek dvorjenja pa je, če prinese zaljubljen samček s seboj še poročno darilo, da bi se prikupil svoji izvoljenki. Za pajke samce je najnevarnejši čas ljubezni. Samice pajkov ^o namreč veliko večje od samcev ter silno požrešne in tudi v samčkih običajno ne vidijo drugega kot dober plen. Marsikateri zaljubljenec se je približal preveč samici in je moral dati življenje zato. Zanimivi pa so zato običaji nekaterih pajkov-skakačev (ti namreč ne predejo mrež, temveč kar v skoku — kot volk — planejo na žrtev), ki si skušajo z zvijačo pridobiti svojo izvoljenko. Samček si vjame kak plen ter ga zavije v pajčevino in gfe z njim k izvoljenki (sl. 4). Če je samica darilo sprejela in ga pričela že jesti, tedaj skoči samček na njo in tako krčevito objame njenih osem nog, da se še ganiti ne more. Čudno je, da se samička kar nič ne brani, bodisi da se ne more ali pa da je toliko zaposlena z darilom.. Samček pa jo medtem gladi in boža tudi pol ure, dokler se mu ne posreči opraviti svoje, potem pa jo z urnim, velikim skokom ubere proč, da ga ne bi navsezadnje še zgrabila in požrla. Podobne svadbene običaje najdemo pri svojstvenih m u š i c a h - p 1 e s a 1 k a h. Samec si ujame majhno mušico ali hroščka, preden se približa samici. Sele potem, ko ne pride praznih rok, sme nastopiti kot snubač (sl. 3). Pri nekaterih vrstah teh mušic samčki celo zapredejo to darilo, druge vrste pa napravljajo iz pajčevine, ki jo izloča posebna žleza na stopalcu sprednjih nog — prazen zavitek! Čedno poročno darilo — prazna vreča! Sicer pa tudi z mesnatim darilom samica pri večini teh mušic ne ve kaj početi, ker se hrani z medom, torej z rastlinsko hrano. Potemtakem je darilo samo simbol, ki morda pomeni za zbližanie potreben dražljaj. Po oplodbi pa ostane darilo pri samici ali ga pa samček vzame in gre z njim drugi nevesti naproti. Pobliže spoznavanje vsega sorodstva teh mušic bi nas morda dovedlo do raz-lage, kako je prišlo do teh čudnih običajev. Prvotno so bile te mušice roparske živali, nekatere so še danes. Druge pa so se začele polagoma hraniti z medom. Mogoče je roparski običaj pred oploditvijo, ko prinese sam- Sl. 5. V Nilu živi svojevrstna mala ribica, pri kateri se zarod razvija kar v ustih; še potem ko so ribice nekoliko dorasle, se o nevarnosti še vedno zatekajo v materina usta Sl. 6. Mlade ribice ne ločijo med modelom iz mavca in originalom; z modelom moramo le gibati sem in tja, kat da bi plaval, pa se že zbira mladi zarod pri ustih* ček mesnato darilo, zadnji ostanek prvotnega načina življenja. In še nekje najdemo take svadbene običaje — med pticami. Pri nekih č i g r a h vjame samec majhno jeguljo ali raka in leta s tem darom za samico. Ko se le-ta spusti na zemljo, ji dar izroči. V nemalo zadrego pa pride samček, če ga samica odkloni: kot brez glave teka okoli. Ce pa samica dar sprejme, ga drži dolgo v kljunu, tako da ji ga po spolni združitvi samec celo iz kljuna poje. Ustna votlina '— varno zavetje zarodu Poglejmo malo k ribam, kako te skrbe za zarod. Za večino rib ravno ne moremo trditi, da bi se posebno brigale za potomstvo. Samica odloži jajčeca ali ikre v takih množinah — tudi po 5 milijonov — da je prav za prav vsaka skrb odveč: ena ali dve ribici bosta brez nege že ostali in dorasli, več pa treba ni. Vendar imamo prav med ribami nekaj izjem. Pa še to moramo poudariti, da je velikokrat moški spol pri negi jajčec in mladičev prav častno zastopan. V naših bistrih rekah in potokih živi pod kamenjem širokoglavi glavač ali kapelj. Samček te ribe prav hrabro čuva gnezdo, ki si ga je izbral v luknjici med kamenjem. Zelo znan je zet, komaj 6cm velika, silno živahna in požrešna ribica; tu dela samček pravcata gnezda iz zlepljenih bilk. Bojeviti samček potem tudi budno pazi na jajčeca, dokler se ne izvale. Ko so pa prišli na svet mladi zetki — kakih 80 jih je — mora skrbni oče paziti, da mu mladiči prerano ne uidejo iz gnezda; če si pa kateri le poišče prerano prostost, ga samček previdno vzame v usta in ga »pljune« nazaj v gnezdo. Seveda ne plete samo zet gnezda; v morju bi našli še prav lepo število rib, ki tudi spletajo gnezda in kjer samčki prenašajo v ustih mladiče, ki so se preveč oddaljili, nazaj v »domačo hišo«. Svojstvena je navada precejšnjega števila rib, kjer samica — običajno pa samček — takoj po oploditvi vzame jajčeca v usta in jih čuva vse dotlej, dokler se ne razvije mladi rod ali pa še dalje. Zanimivo je, da starši jajčec ne pojedo, saj morajo cele tedne stradati — s polnimi usti. In še potem, ko so mlade ribice že splavale v svobodo, se nekaj časa sučejo samo okrog skrbnih staršev in se v nevarnosti ter na večer podajo še nazaj v očetova ali materina usta (sl. 5). f' *•=: h...! . Jej. ■ Sl. ?. Traionica, kratkokrili zavaljen hrošč, ki se brani z lastno rdečerjaioo krvjo, katero izceja iz nožnih sklepov Ko so gojili take ribe v akvarijih, so mogli dognati, da se mladiči zatekajo pod okrilje staršev popolnoma nagonsko. Če so n. pr. mrtvo samičko pritrdili na žico, jo je bilo treba samo sem in tja premikati, pa so se že gnetli mladiči okrog njenih ust. Potem so pa zamenjali prave starše z modeli iz mavca. Kaj bodo sedaj napravili mladiči? Tudi k modelom so prišli, samo da so jih premikali pred ribicami sem in tja. čim bolj je bil model podoben ribi — važne so bile predvsem oči — tem bolj so se gnetli okrog ust. Tudi če so umetno vzgojili ribice, da niso nikdar videle staršev, so priplavale k premikajočemu se modelu skoraj tako, kot k živi ribi (sl. G). V ustih se razvijajo mladiči tudi pri komaj 2 in pol centimetra veliki čilski nosati žabici. Zopet je samček tisti, ki prevzame to breme nase. Takoj po oploditvi vzame samček 10 do 14 velikih jajčec v usta, odkoder jih potisne v obsežno goltno vrečo, ki se raztegne prav do konca trupa. Ko se iz jajčec razvijejo mali paglavci, ostanejo še nadalje v vrečici ter se tesno pritisnejo ob bogato ožiljeno steno goltne vreče in jim tako daje skrbni oče še lastno kri. Ker traja ves razvoj več tednov, je na koncu samčka že samo kost in koža. Komaj se privleče do prve mlake, kjer izbljuje mladiča za mladičem na prosto. Sam si pa znova opomore. Tudi med kobilicami najdemo dosti takih »krvavcev«. Kakor so sicer kobilice urni skakalci in še letalci obenem, so te, ki se s krvjo branijo, počasne, lene živali. Kri jim izteka ali iz špranj na oprsju ali pa iz nožnih sklepov. V Sahari in Severni Atriki pa živi posebna črna kobilica (sl. 8), ki ima prave brizgalne naprave tako, da je dobila ime »potujoča krvna brizgalna«. Odprtinice za iztok krvi se nahajajo na začetku prvega in drugega para nog. Ko kobilica opazi napadalca, se vzdigne, odprtinice se odpro in v dveh pravih curkih brizga rumeno-zelena kri na sovražnika. 40 do 50 cm daleč nese in še z nogami lahko uravnava tok, da dobro zadene. In da ne delamo krivice vretenčarjem, naj omenim nekaj izjem. V puščavskih predelih Teksasa živi kuščar ki brizga iz očes kri na napadalca. O nekem avstralskem kuščarju pa poročajo, da iztiska v obrambi sokrvco iz repa. Kri kot obrambno sredstvo Da, z lastno krvjo se branijo nekatere živali in jo celo brizgajo na sovražnika! Seveda te živali niso ne sesalci, ne ptiči, ne kuščarji ali kače, ne žabe in ne ribe, skratka niso vretenčarji, kamor štejemo te živali. Vsem tem živalim je kri življenjsko važna tekočina; saj bi s takim načinom obrambe svoje lastno življenje spravili v nevarnost. Toda, saj ni kri pri vseh živalih tako važna, da^ bi bilo škoda vsake kapljice. Pri velikanski skupini žuželk kri ne raznaša po telesu kisika kot ga raznaša vretenčarjem in prav zato niso tako občutljivi, če jim je malo odteče. In še nekaj — kri je pri teh žuželkah strupena. Žuželk, ki se branijo z lastno krvjo, ni malo. Znana je n. pr. t ravnic a (sl. 7), krasen moder hrošč s kratkimi krili in velikim zadkom. Ta žuželka iztisne iz sklepov na nogah rumeno-rdeče kapljice krvi. Primerilo se je, da je martinček hlastno zagrabil za tega »debeluha«, toda takoj jo je spustil, skočil nazaj, otresal z glavo ter si ob listih brisal čeljusti. Pikapolonica in njena ličinka prav zaradi tega nimata veliko sovražnikov. Sl. 8. »Potujoča brizgalka«, tako pravijo neki kobilici, ki brizga rumenozeleno kri na sovražnika; na sliki se vidita na leoi do a taka curka Franček Saje: NAROD, KI Sl JE Z LASTNO KRVJO PRIBORIL SVOJO NEODVISNOST, NE BO NIKDAR DOPUSTIL, DA BI PODLA ŠPiJONSKA DEJANJA RODILA KAKRŠEN KOLI USPEH V preteklem letu sta v Ljubljani bila dva velika procesa, ki sta- zaradi svoje pomembnosti vzbudila široko zanimanje vsega našega ljudstva. To sta bila proces proti nacističnim vojnim zločincem, s krvnikom slovenskega naroda Rainerjem na čelu, ki se je pred armadnim vojaškim sodiščem vršil od 11. do 19. julija 1947, in razprava proti špijonom Nagodetove agenture imperialističnih vojnih hujskačev, ki je bila od 29. julija do 9. avgusta pred senatom Vrhovnega sodišča Ljudske republike Slovenije. Oba procesa sta naravnost zgodovinskega pomena za jugoslovanske narode. Po svoji vsebini sta namreč postala mnogo več kot samo juridično ugotavljanje krivde za zločine in izrek pravične sodbe za vojne zločince in špijone. S svojimi važnimi razkritji sta prerasla v pravo politično šolo našega ljudstva, ker sta ga obogatila z dragocenimi ugotovitvami in spoznanji. Proces proti vojnemu zločincu Rainerju je pred očmi vsega našega naroda v celoti razgrnil nacistična grozodejstva, ki so jih nad slovenskim narodom izvajali zločinski fašistični osvajalci, in našemu ljudstvu razkril tudi peklenske nacistične načrte o popolnem uničenju slovenskega naroda, kar pa je slovensko ljudstvo preprečilo s svojo brezkompromisno osvobodilno borbo. Iz ust nacističnih zločincev je naše ljudstvo zvedelo, kje je bil izvor in narejen načrt za uničenje našega naroda. Ponovno pa se je tudi prepričalo, kdo je izdal lastno ljudstvo, postal ogaben nacistični hlapec in kdo je hitlerjevske krvnike podpiral v njihovem krvavem divjanju. Sodna razprava proti Nagodetovi špijonski druščini je na drugi strani nam vsem pokazala, da ostanki domače reakcije, sovražniki naše neodvisnosti in srečnejšega življenja vseh delovnih ljudi sedaj ne mirujejo, ampak so se le bolj ali inanj potuhnili. Kot zamaskirani dvoličniki zakrknjeno vse globlje bredejo po blatu narodnega izdajstva, v katerega so zalezli že med osvobodilno borbo. '1 i reakcionarni ostanki, ki se dobro zavedajo, da na notranje sile, na naše požrtvovalno in domoljubno ljudstvo ne bodo mogli nikdar več računati, so se sedaj dejansko spremenili v špijonsko agenturo tujih imperialističnih klik. Včerajšnji okupatorski hlapci danes kot špijoni po naročilu in za koristi svojih novih imperialističnih gospodarjev, katere stalno moledujejo in hujskajo na zunanjo intervencijo proti naši državi, skušajo povsod rovariti proti ljudski oblasti in na razne najpodlejše načine ovirati izvedbo našega petletnega plana. Proces proti nacističnim vojnim zločincem Nikdar ne bo nikomur mogoče, da bi naredil popolno statistiko vseh nacističnih zverstev in brezštevilnih vojnih zločinov, ki jih je zagrizeni avstrijski nacist in krvnik slovenskega naroda Friedrich Rainer kot osebni Hitlerjev zastopnik, gauleiter za Gorenjsko in Koroško ter vrhovni komisar za Jadransko Primorje storil nad našim narodom s pomočjo svojih zločinskih nacističnih sodelavcev: organizatorja množičnega preseljevanja Slovencev Glaserja Helmuta, zločinskih nacističnih generalov in oficirjev Kiiblerja Ludvika, Hansa von Hosslina, Christla Heinricha, Flecknerja Hansa in Neuberta Giin-terja, gestapovskega krvoloka Vogta Josefa, avstrijskih nacistov Doujaka Hermana, Hradetzkyja Franca, Hoch-steinerja Walterja in Kussa Leona ter gestapovskih morilcev Gerlacha Reinholda in Miillerja Franca. hojze Lanrič: Obešenec Čeprav ne bomo nikdar mogli ugotoviti vseh nacističnih zločinov, ker so bile njihove najzgovornejše priče v veliki večini tudi same poklane, obešene, postreljene ali pa zažgane v nacističnih krematorijih, si je vsakdo, ki je zasledoval ta proces, po priznanju obtožencev, številnih dokumentih in pretresljivih izpovedbah mnogih prič lahko ustvaril verno sliko vseli nacističnih strahot. Pred vsem svetom so se razgrnila brezštevilna zverstva nad našim narodom, ki so jih nacisti sistematično izvajali z vsemi svojimi silami, da bi kot ostale male narode uničili in iztrebili tudi slovenski narod ter popolnoma uresničili zločinsko Hitlerjevo napoved: »Napravite mi deželo zopet nemško!« Rainer je takoj po svojem prihodu na Gorenjsko povečal nacistični teror in s pomočjo ostalih vojnih zločincev proti vsem mednarodnim zakonom pripravljal nasilno priključitev dela slovenskega ozemlja k nemški državi. Na osnovi neomejenih pooblastil, ki mu jih je dal Hitler, se je posluževal vseh, še tako zločinskih sredstev, da bi uničil vsak znak slovenstva. Ker ni z vsemi uničevalnimi ukrepi mogel streti slovenskega prebivalstva in zadušiti njegovega osvobodilnega gibanja, se je povezal z izdajalskim škoiom Rožmanom, ki je nacističnemu vojnemu zločincu brez pomisleka obljubil vso svojo osebno pomoč in zagotovil podporo protiljudske duhovščine. Rainer je nato Rosenerju dal nalog za ustanovitev kviz-linškega slovenskega in gorenjskega domobranstva in te edinice pod vodstvom gestapa ter s pomočjo izdajalske slovenske reakcije vključil v sestav SS policijskih formacij. Množične aretacije, prisilna izseljevanja in odgoni slovenskega prebivalstva v koncentracijska taborišča ter na prisilno delo, požiganje vasi, plenjenje in uničevanje javne m zasebne imovine, umori, streljanje talcev, izrekanje kolektivnih kazni in nečloveško ravnanje s priporniki in vojnimi ujetniki — to so bila zločinska sredstva, s katerimi je Rainer kot pobudnik, organizator in Nemški vojni zločinci s krvnikom Rainerjem na čelu pred sodiščem naredbodaialec izvajal svoj najstrahotnejši teror nad okupiranim slovenskim prebivalstvom. Pod smrtno kaznijo je prepovedal celo slovensko pisanje vseh imen in gorenjskemu prebivalstvu samovoljno vsilil nemško državljanstvo. Na zaplenjene domove pregnanih Slovencev je naseljeval Nemce, ki so mu pomagali pri njegovih vojnih zločinih. Z vojnim zločincem Graziolijem se je 1942. leta dogovoril za skupne teroristične akcije nemških in italijanskih fašistov proti osvobodilnemu gibanju, pripravil in odredil več vojaških razbojniških pohodov na Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem in v Slovenskem Primorju. Na teh zločinskih pohodih so nemški vojaki, policisti, gestapovci in njihovi kvizlingi vseh vrst ropali in požigali, ubijali ujete borce NOV, streljali in obešali civilno prebivalstvo, starčke in otroke pa metali v goreče hiše... Strahotni so rezultati zločinskega Rainerjevega početja za popolno kulturno, fizično in gospodarsko uničenje slovenskega naroda. Nacistične zveri v človeški podobi so požgale na desetine slovenskih vasi, pobile na tisoče talcev in izvršile na tisoče drugih umorov, zakrivile na desettisoče aretacij in internacij, deportacij in odgonov na prisilno delo. Kako množično je bilo nacistično divjanje, nam nazorno pove ugotovitev, da je v času Rainerjevega delovanja na Gorenjskem bilo samo v Begunjah zaprtih okrog 10.500 Slovencev, od katerih so bili mnogi pobiti, ostali pa odpeljani v uničevalna taborišča! Ti zločini pa bi bili še mnogo večji, če ne bi bilo odločne osvobodilne borbe našega ljudstva proti faši- stičnim okupatorjem in njegovim zločinskim pomagačem. To je z vso jasnostjo pred sodiščem potrdil sam Rainer s svojo izjavo, »da je kasneje odstopal od najostrejših terorističnih načrtov za ponemčenje slovenskega prebivalstva«, za kar je bil pri njem •»odločilen faktor odpor prebivalstva«. In ko ga je vojaški tožilec nato vprašal, ali mu je torej narodno-osvobodilno gibanje preprečilo izvedbo vseh njegovih peklenskih načrtov, je Rainer znova pritrdil: jDa. Delovanje Osvobodilne fronte je bilo odpor proti nemški okupaciji in proti nemškim nameram.« To je na procesu poleg drugih vojnih zločincev potrdil tudi Glaser Helmut, šef nacističnega štaba za preseljevanje na Gorenjskem. Pred sodiščem je razložil, da je bil načrt za prisilno preselitev Slovencev z Gorenjske narejen v Gradcu in Celovcu že pred zahrbtnim napadom na Jugoslavijo. Svoj preselitveni program so nacistični vojni zločinci hoteli izvesti v treh valovih, ki bi zajeli okrog 100.0CO Slovencev. V prvi val je spadala vsa inteligenca, v drugem so bili vsi tisti, ki so se po letu 1919 priselili na Gorenjsko, za tretji val pa so bili določeni vsi Slovenci v 20 km širokem pasu med Št. Vidom in Savo pri Litiji ter vsi, ki so bili v severnem pasu in Mežiški dolini »spoznani za nezanesljive«. Glaser je po fašističnih rasnih in političnih vidikih registriral že 20.000 Slovencev, ki jih je označil »kot rasno in politično neprimerne za germanizacijo«. Odločna osvobodilna borba pa je prekrižala celotno realizacijo tega zločinskega na- črta, da je obtičal že v prvem valu, v katerem je bilo z Gorenjske izseljenih 2100 Slovencev. Razprava je z vso nazornostjo pokazala, kje je bil izvor in leglo tega zločinskega uničevanja Slovencev. Ponovno je ugotovila znano resnico, da je Avstrija vedno bila predstraža nemškega imperializma, ki je svoj »Drang nach Osten« zmeraj usmerjal preko jugoslovanskih dežel. Avstrijski imperialisti, ki so si neprestano in vztrajno prizadevali, da bi v globino jugoslovanskega etničnega ozemlja razširili nemško območje, so bili vedno najzagri-zenejši pristaši tako imenovane velikonemške ideje in najhujši germanizatorji našega ljudstva, posebno v Slovenski Koroški. Tudi »demokratična« Avstrija pred Anschlussom se je v tem odlikovala. V njenih šolah so učili, da je Štajerska nedeljiv sestavni del Nemčije in tako avstrijske otroke vzgajali v poznejše ubijalce našega ljudstva. Gradec je postal središče obveščevalne službe za Jugoslavijo. Nemški »Volksdeutscherji« in ostali kulturbundovci pa so po navodilih z Dunaja in iz Gradca skrbno zbirali in pripravljali vse potrebne podatke za napad na Jugoslavijo in iztrebljanje našega naroda. Ni torej čudno, če so nacisti pri vpadu v Jugoslavijo prinesli s seboj do podrobnosti izdelane načrte za uničenje našega ljudstva. Prav tako ni čudno, če je Hitler določil Avstrijcem posebno poslanstvo v Jugoslaviji in da je v njih kot v starih in preizkušenih zatiralcih Slovencev našel najprimernejše in najboljše izvrševalce svojih zločinskih imperialističnih načrtov za podjarmljenje in uničenje jugoslovanskih narodov. Ugotovljeno je, da so Avstrijci sestavljali tretjino nemške vojske v Jugoslaviji in zavzemali številne komandne položaje. Po izjavi gestapovskega krvoloka Vogta so se gestapovci in ostali nacistični zločinci za okupacijski aparat rekrutirali iz Avstrijcev. In tudi najvišji nacistični predstavniki na okupiranem slovenskem ozemlju, kot Ueberreiter, Rainer, Steindl itd., so bili sami avstrijski nacisti, ki so na naj-okrutnejši način z vso vnemo služili nemškim nacistom pri njihovem barbarskem prizadevanju za uničenje malih, posebno pa slovanskih narodov. • Razprava pa je tudi razkrila in nazorno pokazala, kdo in kako je z vsem svojim navdušenjem za fašizem podpiral nacistične okupatorje pri njihovih grozodejstvih nad svobodoljubnimi narodi. Ugotovila je, da je njihov najzvestejši pomagač povsod bila klerofašistična reakcija. O tem je Rainer izjavil: »Tudi v drugih deželah smo se naslonili na konservativne katoliške kroge... Goriški škof Margotti je zelo tesno sodeloval s fašističnim fede-ralom v Gorici... Škof Santin je pomagal spravljati skupaj ljudi za tako imenovano Poli akcijo. S prižnice je govoril ljudstvu, naj sodeluje pri gradnji utrdb... Z ostalimi smo na področju okupacijske cone bili v pismenih stikih...« Po Santinovein zgledu in njegovih navodilih so »to propagando vršili tudi drugi župniki po Italiji.« Tudi avstrijska cerkev je podpirala Hitlerja, saj »so katoliški škofje v Avstriji s kardinalom Innitzerjem na čelu izdali po Anschlussu oklic na vernike, s katerim so se izjavili za Hitlerja in jih pozivali, naj glasujejo zanj«. Tudi pri nas v Sloveniji se je Rainer po neuspeli borbi proti svobodoljubnemu slovenskemu narodu poslu-žil teh reakcionarnih krogov. Spremenil je celo svoje načelno stališče do cerkve in se povezal z raekcionarno kliko v Ljubljani s protiljudsko duhovščino in izdajalskim škofom Rožmanom na čelu. S ponudeno pomočjo protiljudske duhovščine je v »Ljubljanski pokrajini« organiziral tako imenovane slovenske domobrance, na Gorenjskem pa »Selbstschutz« ter obe edinici pod vodstvom Ge-stapa vključil v sestav nacistične policijske formacije, v katerih so domači izdajalci pri izvrševanju vojnih zločinov naravnost tekmovali z nacističnimi krvoloki. Prav zanimive in za vse naše ljudstvo poučne so Rai-nerjeve izjave o izdajalskem škofu Rožmanu, ki je nacističnemu vojnemu zločincu ponudil vso podporo pri njegovem iztrebljanju slovenskega naroda. O njem je Rainer izpovedal: »Pri vsakem škofu bi človek pričakoval, da bo napravil vtis globoko religioznega in svetega človeka. Vendar sem pri dr. Rožmanu takoj po prvih besedah, ko sem v septembru 1943 z njim govoril, opazil, da pr«- haja na pogovor o bojih s partizani in da o teh bojih tudi precej ve. Zelo živahno mi je, ne da bi vprašal, poročal o borbah s partizani na Dolenjskem... Zaradi tega sem sam sebi dejal, da imam v resnici pred seboj vojujočega se škofa.« Vojni zločinec dr. Doujak- pa je o njem rekel: »-Smešno se mi je zdelo, ko sem videl generala SS Rosenerja in škofa Rožmana skupaj prihajati in skupaj delati. Vsekakor sem spoznal, da je bila cerkev pripravljena proti Osvobodilni fronti sodelovati s svojimi najhujšimi zatiralci.« Narodni izdajalec in vojni zločinec škof Rožman, ki je imel pred očmi le to skrb, kako bi mogel čim bolj podpreti zločinsko borbo nacističnih okupatorjev proti slovenskemu ljudstvu, se ni v svoji »krščanski ljubezni do bližnjega« in zatiranega slovenskega naroda niti enkrat »spomnil«, da bi Rainerja prosil za dovoljenje, da bi se pregnani slovenski duhovniki lahko vrnili na Gorenjsko. Nasprotno. Potem, ko so bili nacistični okupatorji prešibki, da bi mogli sami uresničiti svoje zločinske naklepe na Gorenjskem, pa se je v svoji vnemi za nacistične okupatorje »spomnil«, da je na Gorenjsko začel pošiljati protiljudske duhovnike, ki so jih bili prav isti nacisti takoj v začetku okupacije pregnali in izselili z Gorenjske. Tja jih ni pošiljal, da bi slovenskim vernikom dajali duhovno tolažbo, ampak zato, da so tudi tam začeli zaslepljevati slovensko ljudstvo in agitirati za gestapovski »Selbstschutz«. Enako zanimivo in poučno za nas je bilo tudi Rai-nerjevo pripovedovanje o Vatikanu, ki je bolj kot samo s simpatijami spremljal in bolj ali manj prikrito pomagal nacističnim osvajalcem in zatiralcem svobodoljubnih narodov. Podčrtati je treba, da Vatikan ni na eni strani niti še po 30 letih uredil vprašanja priključitve Prekmurja v cerkvenem oziru k lavantinski škofiji v Mariboru, na drugi strani pa je po Rainerjevi izjavi takoj po nacistični okupaciji Gorenjske jurisdikcijo ljubljanskega škofa prenesel na celovškega in s tem Gorenjsko v cerkvenem oziru dejansko priključil celovški škofiji. Povedal je tudi, da Vatikan ni interveniral ali delal kakih ovir zaradi preseljevanja slovenske duhovščine z Gorenjske. In ker je nadalje Vatikan izdajalskemu škofu Rožmanu in vsej njegovi protiljudski duhovščini preko kardinala Maglione Vincenza dajal potuho in navodila za prijateljsko sodelovanje š fašističnim okupatorjem, ker je bil Vatikan preko tržaškega škofa Santina in gori-škega škofa Margottija povezan tudi s samim Rainerjem, je čisto razumljiva tudi naslednja Rainerjeva izjava: »Vatikan ni vodil Nemcem neprijazne politike in papeža samega se mora označiti kot najbolj prijaznega nasproti rajhu.« Po vsem tem nam je sedaj lahko razumljivo, da je Vatikan, ki je po porazu fašizma svoje blagoslove podeljeval vojnohujskaškim imperialističnim klikam na za-padu, ker so mu v njegovi gonji proti demokratičnim silam v svetu na vso moč simpatične, še naprej ostal steber sumljivega »usmiljenja« do nacističnih vojnih zločincev in hkrati postal gnezdo najogabnejšega obrekovanja nove Jugoslavije. Popolnoma nam je danes jasno, zakaj je po pravični smrtni sodbi nad nacističnim vojnim zločincem Rainerjem, o kateri je celo reakcionarno inozemsko časopisje pisalo, da je »pravična in moralno upravičena«, Vatikan brez vsake sramežljivosti prevzel res nehvaležno nalogo — Rainerjevega zaščitnika. »Državno tajništvo Njegove Svetosti« papeža je s svojo noto z dne 8. avgusta 1947 namreč »dalo na znanje« našemu zastopniku, da je »sodišče v Ljubljani obsodilo na smrt bivšega Gauleiterja neke pokrajine v Avstriji Friedricha Rainerja... Sveta stolica si dovoljuje v tem žalostnem primeru in upoštevajoč žalostno okoliščino osmerih otrok, ki bi lahko ostali sirote, prositi... naj se prošnja pošlje pristojnim oblastem s priporočilom Svete stolice v dobro prosilke.« Ta prošnja Vatikana za pomilostitev Rainerja je nov dokaz za »usmiljenje« in simpatije Vatikana do vojnih zločincev in do Rainerja, ki je dal pobiti na tisoče Slovencev in med njimi tudi na stotine starčkov, žena in celo otrok. Tokrat je torej sam Vatikan z vsem cinizmom in perfidnostjo odkril svoje pravo »usmiljenje«, svoj resnično satanski naklep reševanja fašizma. Predsednik sodišča izprašuje špijone iz Nagodetove skupine Razprava proti Nagodetovi špijonski agenturi tujih sil V času, ko naše ljudstvo v izrednem delovnem poletu vse svoje napore požrtvovalno vlaga za obnovo domovine in izvedbo petletnega plana, s katerim si utrjujemo našo samostojnost in ustvarjamo temelje jutrišnjega srečnejšega življenja našega delovnega človeka, je skupina špijonov med nami začela razpredati svojo vohunsko mrežo in si z vsemi sredstvi ter s pomočjo vseh naših sovražnikov doma in v tujini prizadevala, da bi zavirala in uničila, kar je ljudstvo zgradilo in kar gradi. Špijon-ska druščina je s pomočjo tuje intervencije hotela odpraviti demokratične pridobitve narodno-osvobodilne borbe in pri nas skušala vzpostaviti razmere, kakršne je grškemu ljudstvu pripravila njihova monarhofašistična reakcija s pomočjo anglo-ameriških imperialistov. Naše svobodno in suvereno ljudstvo je zaradi takega zločinskega rovarjenja zaloteno špijonsko bratovščino posadilo na zatožno klop, kamor so prišli naslednji špijoni: Nagode Črtomir, gradbeni inženir, Sire Ljubo, pravnik, Kavčnik Leon, univerzitetni profesor, Furlan Boris, univerzitetni profesor, Hribar Zoran, profesor, Vode Angela, strokovna učiteljica, Kumelj Metod, strokovni učitelj, Hočevar Pavla, učiteljica v pokoju, Zupan Svatopluk, pravnik, Stare Bogdan, geodet, Pirc Metod, kapetan vojnega broda v pokoju, Lajovic Vid, pravnik, Sire Franjo, absolvent trgovske akademije, Hribar Elizabeta, kiparka, in Snoj Franc, ravnatelj DAPPS-a. Na javni devetdnevni razpravi je bilo jasno ugotovljeno, da ima izdajalsko delovanje večine špijonov svoje korenine že med okupacijo. Nagode je že takoj v začetku osvobodilnega gibanja z vso zagrizenostjo hotel od znotraj razbiti Osvobodilno fronto, kar pa mu zaradi modrega vodstva in odločnih ukrepov Osvobodilne fronte ni uspelo. Špijon Nagode se je tedaj s svojo druščino v »Stari pravdi« povezal z zločinskim mihailo-vičevskim pokretom. Ko so blatili in zavirali narodnoosvobodilno borbo ter do neba povzdigovali Mihailoviče va grozodejstva, je špijon Sire rekel: »Spričo tega je za nas prestal vsak predsodek glede sodelovanja z okupatorjem, ker smo ga smatrali samo kot kamuflažo.« Nagodetova izdajalska skupina je bila med osvobodilno borbo vezana z Vauhnikom, ki je bil na Rainer-jevem procesu razkrinkan kot agent Gestapa, in ga celo predlagala za vodjo mihailovičevcev v Sloveniji. Sodelo-' vala je s štabom mihailovičevskih četnikov v Sloveniji, kjer je bil Nagode politični svetovalec, ter bila preko svojih kurirjev tudi nejrosredno povezana s samim Mihailovičem. Preko špijona Sirca Ljuba pa se je »Stara pravda« povezala s špijoni tujih vohunskih služb Len-ščakom, Mislejem, Vadino, dr. Englom in Senekovičem v Švici. »Stara pravda«, ki je že med okupcijo imela izrazit vohunski značaj v korist tujih imperialistov ter v škodo slovenskega ljudstva in njegove osvobodilne borbe, se je po osvoboditvi potuhnila in še stopnjevala svoje zločinsko delovanje. Nagodetova špijonska druščina se je 0 osvoboditvi povezala z vojnimi zločinci v inozemstvu, 1 tam organizirajo špijonske centre, z vsemi sredstvi vodijo najogabnejšo propagando proti novi Jugoslaviji, imperialistične klike pa ščuvajo na politično, gospodarsko in celo na vojaško intervencijo proti naši državi. Kakor so razkrili nekateri procesi v lanskem letu, so vojni zločinci Glušič, Drčar in drugi pod vodstvom obsojenega vojnega zločinca dr. Mihe Kreka in ostale izdajalske in zločinske emigracije ustanovili v Salzburgu tako imenovani »Nacionalni komitet kraljevine Jugoslavije«, »štab slovenske armije« in špijonski center »101«. Ti vojni zločinci z vednostjo vojnohujskaških anglo-ame-riških oficirjev in avstrijskih oblasti, v kateri še mrgoli fašističnih elementov, organizirajo in vežbajo diverzantske skupinice, ki jih, sestavljene iz gestapovcev, vojnih zločincev, kriminalcev in delomrznežev, vtihotapljajo v našo državo. Njihove razbojniške tolpe naj bi tukaj z umori in ropanjem skušale ovirati naš gospodarski razvoj ter izzivati incidente, ki naj bi po njihovih zločinskih željah služili za povod zunanji intervenciji. Hkrati ' pa navezujejo stike z izdajalskimi elementi v domovini in tem posameznikom po svojih kurirjih pošiljajo svoja vohunska navodila za sabotažo in špijonažo proti FLRJ. Nagodetova špijonska druščina, ki se je kot organizirana vohunska družba od maja 1945 pa vse do svoje aretacije redno sestajala, rovarila in vohunila, je bila tipična špfjonska organizacija, ki je skušala z nasiljem zrušiti našo sedanjo državno ureditev in odpraviti vse demokratične pridobitve osvobodilne borbe. Nagode je takole poučeval špijonski center »101«: »Organizirajte redno zvezo z nami kot prvi korak k tehnični izvedbi odpora.« Hribar je na razpravi jasno povedal, da so špi-joni z vsemi sredstvi, tudi z vojaško intervencijo, hoteli zrušiti obstoječo družbeno-politično ureditev ter ustvariti razmere, kakršne so v Grčiji. Snoj je o tem dejaj: »V dveh letih bomo morda pod pritiskom zapada vrgli komunistični režim.« Špijon Drčar pa je iz inozemstva vztrajno naročal in ukazoval: »...Vrhovno vodstvo insi-8tra, da se z organizacijo odpora, pa naj bo v najmanjši obliki ali meri, vztrajno nadaljuje... Cas je, da zgrabimo za orožje, pa naj stane, kar hoče...« Špijoni pa so takoj prišli tudi do spoznanja, da teh zločinskih načrtov ne bi moglf uresničiti sami. Zato je Vodetova zapisala: »Ostane samo dvoje poti: ali pot propada ali pa zasedba po Angloamerikancih.« Zaradi tega je Nagodetova špijonska bratovščina organizirala zvezo z vohunskim centrom »101« v Avstriji, vohunskimi centri v Švici in posameznimi agenti tujih vohunskih služb. Z njimi so se povezali z ilegalnimi kurirji in po direktivah iz inozemstva začeli organizirati radijsko postajo, za katero so od vohunskega centra »101« že prejeli šifre in pozivne znake. V številnih vohunskih navodilih so iz inozemstva med drugim dobili tudi naslednja navodila: »...Potrebno je v Ljubljani organizirati obveščevalno službo, kakor je bila na primer DOS..., razpresti mrežo zaupnikov po vseh krajih Slovenije, po vseh partizanskih uradih, komandah in vsem njihovem aparatu, da ta center DOS stopi z nami v zvezo in nam' dostavlja stalne informacije. Priložena so vam točna navodila, kako se to naredi in kaj nas interesira...« Špijonska navodila »Kaj zanima nas in zaveznike«, najdena pri špijonu Nagodetu, nato navajajo: »A) Razpored armij, divizij, brigad, njihovi komandanti in načelniki štabov, formacije in jačina partizanskih enot, prehrana, oborožitev in oprema, politično udejstvovanje vojske v Jugoslaviji, zrakoplovne enote, aerodromi, bencinski rezervoarji, fortifikacijska dela, stalni pokreti...« itd. itd., na koncu pa še: »H) Podatki in poročila o aktualnih političnih vprašanjih: propaganda, teror, odpor naroda proti OF, stvarni rezultati kake sabotaže itd., atentati itd.; I) in še ostala interesantna poročila o političnem, vojaškem in gospodarskem stanju v Jugoslaviji.« Po teh jasnih vohunskih navodilih so se posamezni špijoni vrivali v organe ljudske oblasti in množične organizacije, navezovali stike s posamezniki po podjetjih m ustanovah ter organizirali vohunsko mrežo po Sloveniji. Pri tem vohunskem poslu so se kot pravi špijoni posluževali tudi ilegalnih imen, šifer in kurirjev. Da pa bi bilo njihovo rovarjenje še širše in uspešnejše, so se preko špijona Sirca povezali tudi z Dragoljubom Jova- novičem v Srbiji in Tomom Janžekovičem v Hrvatski. Po nasvetu nekega člana tujega predstavništva v Ljubljani so si špijoni pri svojem zločinskem delovanju hoteli nadeti krinko »opozicije«, čeprav jim je isti tujec hkrati tudi svetoval: »Ce sami ne boste zgrabili za orožje, ni pričakovati tuje pomoči.« Razprava je potrdila, da so se špijoni z vso vestnostjo in zagrizenim sovraštvom do nove Jugoslavije ravnali po citiranih navodilih vohunskega centra »101«. Prečitana je bila izjava Antona Turšiča, ki je povedal, da je špijon Hribar zahteval od -njega podatke strogo vojaškega značaja, mu govoril o prihodu diverzantov iz inozemstva in pripravah za sprejem te »vojske« ter potrdil, da je špijonu Hribarju tudi že dal neke podatke vojaškega značaja. Špijon Kavčnik je v železarni na Jesenicah ukradel strogo zaupne podatke in jih izročil Nagodetu. Po lastnem priznanju je Kavčnik razen tega zbiral važne podatke o raznih industrijskih in javnih napravah v Sloveniji in Hrvatski. O tem je kakor vsi ostali špijoni poročal na vohunskih sestankih, da so vsi špijoni podatke predebatirali in sestavili vohunsko poročilo za inozemstvo. Podobno je špijon Ljubo Sire s pomočjo svojega očeta Franja prišel do zaupnih podatkov o stanju naše tekstilne industrije in jih izročil predstavniku neke tuje države. Med razpravo je bilo prebrano veliko število podobnih vohunskih poročil o političnem, gospodarskem in vojaškem stanju v naši državi, ki so jih špijoni pošiljali v inozemstvo ali pa izročali članom predstavništva tuje države. Po vsem tem je razumljivo, da so špijoni — ki niso v svojih vohunskih poročilih nikdar omenjali besedice »opozicija«, niti je Nagode ni nikadr in nikjer zapisal v svoj dnevnik, kamor je vestno beležil celotno zločinsko delovanje svoje vohunske skupine — tudi na razpravi prav hitro opustili poskus svojega zagovora z nekako »opozicija«, niti je Nagode ni nikdar in nikjer zapisal bilo njihovo zločinsko delovanje navadno špijonsko početje. Še celo Furlan je kljub svoji špijonski zagrizenosti in trdovratnosti bil pred sodiščem prisiljen priznati, da ta poročila kvalificira za izrazito špijonska poročila, kakor jih je kvalificirala tudi obtožnica. Po svojih vohunskih zvezah z inozemstvom so špijoni spravljali čez mejo osebe, ki so jih naše oblasti zasledovale zaradi kaznivih dejanj, in ljudi, ki so pobegnili v inozemstvo, da bi se tam priključili veleizdajalskemu delovanju narodnih izdajalcev in vojnih zločincev. Preko teh ilegalnih kanalov pa so hoteli pobegniti tudi sami špijoni Nagode, Sire in Furlan, kar jim pa zaradi budnosti in spretnosti organov državne varnosti seveda ni uspelo. Iz obširnega dokaznega gradiva je bilo nadalje ugotovljeno, da so špijoni, ki so se zavedali, da v domovini nimajo prav nobene zaslombe za svoje zločinsko delovanje razen pri posameznih protiljudskih elementih in zakrknjenih sovražnikih ljudske oblasti v vrstah proti-ljudske duhovščine, računali predvsem na tujo intervencijo, kar je jasno zapisala špijonka Vodetova. V okviru svojega vohunskega delovanja so neprestano ščuvali na politično vmešavanje tujih sil v naše notranje zadeve, gospodarsko vojno proti domovini in celo na oboroženo intervencijo tujih držav proti FLRJ. Špijon Kavčnik je v pismu, ki ga je preko predstavnika tuje države v Beogradu poslal uredništvu »Times«-a, naravnost zahteval: »Ako se ima izvršiti kak plebiscit, potem se ima izvršiti plebiscit v Jugoslaviji...« Špijon Hribar je s članom predstavništva tuje države govoril o potrebi zunanjega pritiska na našo državo in predlagal ukinitev UNRRA-inih dobav, češ da bo to povzročilo precejšnje gospodarske težave. S tem predlogom so se strinjali tudi špijon Furlan in ostali, dočim so bili Nagode, Kavčnik in Hočevarjeva celo mnenja, »da samo tak gospodarski pritisk ne bo zadoščal, temveč da bi bilo potrebno še izdatnejšega diplomatskega pritiska«. Snoj je mislil, da bodo v dveh letih mogli s pomočjo pritiska zapada spremeniti sedanjo državno ureditev, špijon Furlan pa je ob incidentu s sestrelitvijo ameriškega letala navdušeno govoril, da »to lahko povzroči intervencijo« in da »je v interesu, če se take stvari dogajajo«. Tudi iz mnogih drugih primerov je razvidno, da so obtoženci prav vztrajno po- šiljali v inozemstvo lažna poročila o stanju v naši državi in v njih neprestano ščuvali na intervencijo tujih imperialistov. Špijoni, ki so z vso zagrizenostjo sovražili ljudsko oblast, so z najogabnejšimi sredstvi blatili tudi njene najvišje predstavnike, razširjali pamflet o maršalu Titu in celo sklepali o njihovih umorih. Tako je špijonka Hočevarjeva predlagala umor tovariša Borisa Kidriča in dr. Aleša Beblerja, kar so vsi tedaj navzoči špijoni odobravali, kakor je Nagode nedvoumno zapisal v svoj dnevnik. Značilen za njihovo zločinsko mentaliteto je tudi naslednji Nagodetov stavek: »Tito ali pa Rainer — to je vseeno.« Z razprave je bilo nadalje tudi razvidno, da so špijoni hodili na množične sestanke in ljudske odbore, kjer so z zlonamerno kritiko hoteli destruktivno vplivati na ljudstvo in razbijati množične organizacije. Razprava pa je tudi ugotovila, da je poleg Sirca tudi špijon Furlan kot star in zvest agent tujih sil ostalo skupino povezal z nekim predstavnikom tuje države v Ljubljani. Od tega predstavnika so špijoni dobivali vohunska navodila, ki so jih tudi izvrševali, kolikor so jih le mogli zaradi svoje popolne izoliranosti od ljudstva, ali so jih pa vsaj skušali izvrševati, da bi v čim večji meri mogli s tem škodovati našemu ljudstvu, naši svobodi in neodvisnosti. * Proces proti Nagodetovi špijonski skupini je naše ljudstvo opozoril, da sovražniki naše svobode in neodvisnosti, sovražniki ljudske oblasti, bivši izkoriščevalci in njihovi hlapci nadaljujejo svoje izdajalsko delovanje in da so se spremenili v navadno vohunsko agenturo vojnohujskaških imperialističnih klik. Proces je našemu ljudstvu razkril, da ostanki domače reakcije rovarijo po naročilu in za korist zunanjih imperialistov. V svoji kla-vrnosti pa upajo na zunanjo intervencijo, na katero z vsemi sredstvi stalno hujskajo. Ta Nagodetova špijon-ska druščina je oni izmeček slovenskega naroda, del slovenske hlapčevske inteligence, ki se je vselej in vsakomur prodajala, kot jo je označil tovariš E. Kardelj: »Vši im-perializmi, ki so se doslej polakomnili naše zemlje, so se opirali na ta del prodane inteligence, ki je vsem lizala pete. Ona se je prodajala vselej in vsakomur, poceni, za majhne denarje in celo zastonj, pa tudi za klofute, ki jih je dobivala. Tako je ta del inteligence služil tudi svoji lastni buržoaziji. In prav ta del prodane, korumpirane in-brezidejne inteligence na čelu z Nagodetom, Furlanom, Vodetovo in drugimi, ta je sedel na zatožni klopi. Tam je torej sedelo golo, prodano izdajstvo v tuji službi.« Zaradi svojega odkritega ali pa prikritega sodelovanja z okupatorjem so se protiljudski elementi v Sloveniji docela razkrinkali, da se sami sploh niso mogli znova politično uveljaviti. Ker so vsi upi teh ostankov stare gospode na intervencijo in Grola, šubašiča, Drago-ljuba Jovanoviča ter njemu podobne politične špekulante v preveč prozorni megli »opozicije« drug za drugim usihali, so se v zavesti svoje popolne slabosti in izoliranosti prodali novim imperialističnim gospodarjem. Ti prodanci, vselej in vsakomur hlapci, nimajo razen strupenega sovraštva do vseh pridobitev osvobodilne borbe nikakega političnega programa, nikakih svojih idej, ker jih kot špijoni tudi ne morejo imeti. Spijon'lahko samo hlapčuje svojemo gospodarju, ki mu s svoje mize tu pa tam milostno vrže kako drobtino za njegovo hlapčevsko uslužnost. Ti špijoni v službi tujih imperialistov so se v svojem rovarjenju mogli v domovini opreti edinole na prikrite in odkrite ostanke podobnih okupatorskih sodelavcev in na agente raznih špijonskih služb, kar so bili tudi oni sami, ter na protiljudski del duhovščine. 2e razprave proti razbojnikom, poslanim v našo državo na Štajerskem, so pokazale, kako so se izdajalski duhovniki Jerič, Havko, Gyorkoš, Vojnovič in drugi povezovali z izdajal-, sko emigracijo in špijonskimi centri v tujini, doma pa organizirali razbojniške tolpe in jih z vsemi sredstvi podpirali. Kako pretkano je protiljudska duhovščina po osvoboditvi nadaljevala svojo borbo proti ljudski oblasti in svetohlinsko podpirala vse njene sovražnike, je jasno prikazal svetohlinski duhovnik Havko, ki je v svojih razgovorih z dekanom Jeričem, organizatorjem razboj- Nagodetoui špijoni pred sodiščem niških tolp v Prekmurju, pred sodiščem izjavil: »Govorila sva, kako bi v tej stvari duhovščina pomagala, da se ne bo odprto vključevala v organizacijo in se s tem izpostavljala nevarnosti. Najini zaključki so bili, da bo treba na ,duhovni obnovi* čim več govoriti ljudem o ,veri v nevarnosti*. S tem sva mislila doseči, da bodo ljudje rajši stopali v organizacijo in v njej sodelovali, ker jim bo cilj, s tem doseči zaščito cerkve in vere.« Razprava proti Nagodetovi špijonski druščini pa je nadalje razkrila, da ni samo reakcionarna duhovščina aktivno sodelovala s tujo špijonažo in razbojniškimi tolpami, ampak da so bili nekateri člani škofijskega ordinariata direktno povezani s to špijonsko skupino in diverzanti. To je bilo jasno dokazano z izjavo špijona Hribarja ter . iz zasliševanja Venceslava Snoja, člana ljubljanskega škofijskega ordinariata. Vidimo torej, da se je med špijone( naklatila in z njimi povezala vsa pisana izdajalska druščina, kot jo jfe naštel tovariš Edvard Kardelj: »... belogardisti in plavo-gardisti, četniki in ustaši, brezbožni kapitalistični pokvarjenci in mračnjaki iz vrhov cerkvene hierarhije. — Brezbožni in brezverski reakcionarji so pričeli hoditi v cerkev, a škofje^ so začeli blagoslavljati brezbožne pokvarjence iz kapitalističnih vrst. Vsa ta podla, brezpriii-cipna, brezidejna bratovščina ima samo eno platformo, samo eno osnovo, samo en cilj — rušiti, kar je ljudstvo zgradilo.« Nikdar in nikoli še ni špijon o sebi govoril, kaj v resnici je in kaj počenja, ampak je bil vedno potuhnjen, zvit in hinavski. Tudi Nagodetova špijonska bratovščina je bila taka. Svoj pravi obraz je ljubosumno skrivala pred ljudstvom, hlinila lojalnost, zvestobo, navdušenje do ljudske oblasti in ji celo nudila nekatere svoje ,usluge*. Podlo dvoličništvo je bila značilna maska, pod katero so kot vsi tudi ti špijoni in največji škodljivci jugoslovanskih narodov rovarili proti naši svobodi in sreči. Furlan kot agent v tuji službi se je dal še v inozemstvu izvoliti za predsednika organizacije, ki naj bi pomagala novi Jugoslaviji. Špijon Kavčnik je istočasno, ko je uredništvu »Times«-a poslal pismo, v katerem je zahteval inozemsko intervencijo proti FLRJ, naslovil na podpredsednika zvezne vlade tovariša E. Kardelja pismo, v katerem mu je svetohlinsko zagotavljal svojo lojalnost do ljudske oblasti. Po navodilu, »naj hodijo na kvarte zabavljat in diskutirat« in jih tako razbijati, se je špijonka Hočevarjeva vrinila celo v četrtni OF in AF2 odbor, kjer je špijonirala in sejala nergaštvo. špijon Stare je po ustanovah organiziral vohunsko mrežo z le po enim zaupnikom, v ustanovi, kjer je bil sam zaposlen, je pretkano vršil sabotažo z brezvestnim razmeščanjem delovnih sil, istočasno pa spretno hlinil požrtvovalnost, da je bil celo denarno nagrajen. Še višje in globlje pa se je hotel vriniti Snoj, ki se je na listi OF dal izvoliti za ljudskega poslanca ter se je poskušal vgnezditi tudi v naši republiški vladi. Vse te ugotovitve, ki jih je razkrila in z vso jasnostjo pribila sodna razprava proti špijonom, nas opo- zarjajo, da moramo visoko dvigniti budnost in čuječnost slehernega Slovenca, vsakega Jugoslovana proti tem peklenskim intrigam vseh špijonov in vojnohujskaških zarotnikov do ljudske demokracije. Proti tem ljudskim sovražnikom je potrebno močno okrepiti budnost, ki je je doslej pri nas bilo premalo. »Vsakomur mora biti danes jasnoy da so prav to zakonite in logične oblike razvoja in delovanja vsega, kar je danes sovražnega pridobitvam naše narodno osvobodilne fronte. Zato se bodo še pojavljali ljudje, ki bodo na eni strani hlinili lojalnost, na drugi strani pa vohunili za tuje imperialiste, na vse strani širili lažne vesti, poskušali izpodkopavati vero v elan, v uspeh dela, rušiti enotnost ljudstva, enotnost Osvobodilne fronte, materialno škodovati, kjer koli bodo mogli. Skratka, skfep, ki ga moramo iz tega napraviti, je ta: pojačati in poostriti budnost, ne nasedati nikakšnim lažem in pripovedkam sovražnikov delovnega ljudstva in krepko udariti po vsaki akciji, s katero hočejo sovražniki zavreti naš napredek.« (E. Kardelj.) Nagodetova špijonska druščina sicer ni uspela v svojih zločinskih naklepih. Njene nakane se jim niso posrečile, ker se jim nihče razen nekaj ljudskih sovražnikov ni hotel pridružiti. S povečano budnostjo pa bomo z lahkoto onemogočili rovarjenje tudi ostalim posameznim zakrknjencem, ki se zaradi svoje izdajalske preteklosti in sedanjosti ter zaradi svoje moralne pokvarjenosti nočejo priključiti delovnemu poletu in globoki domovinski ljubezni jugoslovanskih narodov do svoje neodvisne in resnično demokratične države. Njihovo špi-jonsko delovanje bomo sproti preprečevali, ker, kot je v svojem zaključnem govoru naglasil javni tožilec LRS tovariš V. Avbelj, »nikdar ne bo narod, ki si je z lastno krvjo priboril svojo neodvisnost in srečnejše življenje, dopustil, da bi taka podla dejanja rodila kakršen koli uspeh. J. Žiberna: NARODNA BANKA IN HRANILNE VLOGE V gospodarski plan obnove in izgradnje srečne in močne domovine je vključeno tudi varčevanje na vseh področjih gospodarstva: varčevanje, oziroma razumno izkoriščanje sil, varčevanje materiala in varčevanje denarja. Vsaka razumna štednja nam prinaša koristi, nam prihranja sile za nove napore, nam ustvarja povečane zaloge materiala za nova‘dela, nove gradnje. Z varčevanjem denarja pa se zbirajo in večajo denarna sredstva, ki jih država lahko po planu vlaga v nova velika dela v korist skupnosti in posameznika. Vlagatelju pa prinaša tako varčevanje koristi v obliki obresti in denar je zavarovan pred kakršno koli nevarnostjo, ker zanj jamči država. Varčevanje denarja je tako dobilo v planskem gospodarstvu nov pomen. Ko govorimo o varčevanju denarja, seveda ne mislimo na vsako varčevanje. Varčevanje denarja s skriva-njem istega doma »v nogavicah« tu ni mišljeno. Tako varčevanje je ne le nevarno, ampak celo škodljivo posamezniku, zlasti pa skupnosti. Tako hranjen denar ni zavarovan pred raznimi nevarnostmi: uničenjem, tatvinami, požari in podobnim in ne donaša nikakih koristi. Zlasti pa je škodljivo tako varčevanje danes glede na skupnost. Denar se s takim hranjenjem odvzema prometu, kateremu je namenjen. Država je prisiljena, če je preveč na ta način iz prometa odvzetega denarja, tiskati in izdajati novega, s čimer je v nujni zvezi padec vrednosti denarja. Denar se torej razvrednotuje. Kdor danes tako hrani denar, postane namerno ali nenamerno saboter naše obnove in izgradnje, spodkopava vrednost našega denarja in se tako pridružuje sovražnikom naše domovine. Zlasti je tako »varčevanje« denarja obsodbe vredno danes, ko se povsod v obnovi in izgradnji iz dneva v dan večajo napori delovnih ljudi in ko milijoni vlagajo v ta namen prostovoljno svoje sile. Edini pravilni način varčevanja denarja je varčeva- S'e denarja z vlaganjem na hranilno knjižico banke — arodne banke FLRJ. 1939 - l.ooot 1951-300.0004» Proizvodnjo nafte bomo dvignili od 1000 ton l. 1939 na 300.000 ton l. 1951 V zvezi s spremembami v našem gospodarskem sistemu so nastale velike spremembe tudi v naši bančni organizaciji. Banke starega kapitalističnega sistema so zginile. Od preko pet sto bank, ki nam jih je zapustila stara Jugoslavija, jih je že nad štiri sto zaključilo svoje poslovanje. Namesto starih bank pa se dviga in stalno izpopolnjuje nova bančna organizacija, ki temelji na novih osnovah in zahtevah našega planskega gospodarstva. Na ruševinah starih bank vstaja danes resnično ljudska bančna organizacija. Kratka primerjava s starim nam jasno pokaže velike spremembe, ki smo jih tudi v bančni organizaciji doživeli. Namen starih bank je bil, črpati denar iz vseh mogdčih virov in ga nato po svoje in brez nadzorstva nalagati v razne trgovske posle, špekulacije in izkoriščanje. Včasih so radi govorili v takih primerih o denarnih, finančnih »transakcijah«, ki so se navadno končale s polomi. Dobri bančniki pa so bili tisti, ki so znali s takimi posli banki in sebi pridobivati čim večje dobičke, ki so se stekali v žepe bančnih mogotcev. Na rame malih ljudi, ki so jim zaupali svoje težko prislužene prihranke, pa so prevrgli bremena polomov takih »transakcij«. Nam vsem so v spominu polomi in konkurzi raznih bank, ki so se vrstili po nekem pravilu v gotovih razdobjih, kot se vrstijo v kapitalističnem svetu v nekem redu gospodarske krize. Prav nič ni čudnega, če je imel delovni človek — varčevalec in vlagatelj — v takih bankah stalen občutek negotovosti in je tako v njem še do danes ostalo precej nezaupanja do bank. To je tudi razumljivo, saj od trenutka, ko je zaupal banki svoj denar v hrambo, ni imel nad svojim denarjem nobene besede več. Bil ni nikoli varen, da se mu ne bodo vrata banke pred nosom zaprla in da bo tako prišel ob svoje prihranke. Vsa državna organizacija, ki si jo je ustvaril po težki borbi, služi danes delovnemu ljudstvu. Njegova, to je ljudska, je danes tudi banka. Zato ni naloga banke danes več špekulacija, niso njena naloga več kake finančne »transakcije«, njeno delo ni več igračkanje z milijoni denarja skrbnih varčevalcev v korist izbrancev. Banka je danes vključena kot ljudska ustanova v gospodarski plan in izvršuje v tem okviru velikanske naloge v korist skupnosti in posameznika. Stari bančni sistem je bil zato likvidiran in namesto njega sta bili ustanovljeni le dve vsedržavni banki: Narodna banka FLRJ in Investicijska banka FLRJ, obe s široko mrežo podružnic. Prva oskrbuje gospodarstvo s kratkoročnimi krediti in je državno kreditno podjetje za akumulacijo denarnih sredstev. Druga skrbi zlasti za dolgoročne naložbe denarja. Vse svoje delo pa vršita obe, kot že rečeno, strogo po planu. Banka se pri tem zadovoljuje le z dohodki, ki so potrebni za kritje njenih izdatkov in ne stremi za kakimi posebnimi dobički — bančnimi profiti. Financiranje gospodarstva po planu, izvrševanje celokupnega plačilnega prometa in kontrola celokupne gospodarske delavnosti so torej naloge naših novih bank. Ko govorimo o varčevanju, mislimo na Narodno banko FLRJ, katere važna naloga je, poleg gornjih, pospeševanje in širjenje smisla za varčevanje, zbiranje prihrankov vlagateljev in jim nuditi pri tem vse možne ugodnosti. Narodna banka tudi stremi, da ta cilj doseže. Organizacijsko je Narodna banka od svoje glavne centrale v Beogradu, preko svojih central na sedežih ljudskih republik, do podružnic in ekspozitur po sedežih okrajev in večjih gospodarskih središčih, zajela vso državo in se približala slehernemu kraju. Najvažnejše pa je, da so v njeni službi tudi vse pošte, kar omogoča varčevalcem, da brez prevelike zgube časa in stroškov vlagajo in dvigajo svoj denar pri vsaki pošti v državi. V LR Sloveniji obstajajo in delujejo poleg centrale v Ljubljani podružnice v sledečih krajih: v Celju, Črnomlju, na Jesenicah, v Kamniku, Kranju, Krškem, Kočevju, Mariboru, M. Soboti, Novem mestu, Ptuju, Slovenjem Gradcu, Škofji Loki in ekspozitura na Bledu. Do konca leta 1947. pa bodo ustanovljene še sledeče podružnice: Dravograd, Konjice, Ljutomer, D. Lendava, Rakek, G. Radgona, Slov. Bistrica, Trebnje, Šoštanj. Skupno bo torej v 1. 1947. delovalo poleg centrale v Ljubljani že 23 podružnic in ekspozitur Narodne banke FLRJ. Ustanovljene pa bodo še nove in to na vseh sedežih okrajev in po vseh večjih gospodarskih središčih. Z vključitvijo vseh pošt v delokrog Narodne banke tvori ta najpopolnejši bančni aparat v državi, ki se postavlja v celoti v službo ljudstva. To je le organizacijska stran nove bančne organizacije. Potrebno pa je spoznati tudi njeno vlogo v zvezi z varčevanjem denarja, to je v zvezi z njenim poslovanjem, kjer pride v stik z najširšimi ljudskimi množicami. Varčevalec, ki hoče vložiti denar v banko na hranilno knjižico, se torej lahko obrne ali neposredno na Narodno banko ali pa na katero koli pošto, ki mu tudi izda lahko vložno knjižico Narodne banke. Pri tem ločimo: a) splošne vložne knjižice, ki jih izdajajo vse pošte v državi ter se denar nanje vlaga in dviga pri vsaki pošti. Splošna vložna knjižica se mora glasiti na ime. b) krajevne (lokalne) vložne knjižice, ki jih izdajajo ali centrala, ali pa podružnice in ekspoziture Narodne banke in se po želji vlagatelja lahko glase na ime ali na prinosilca, ne smejo se pa glasiti na izmišljeno ime. S tako vložno knjižico vlagatelj lahko dviga denar le pri sedežu Narodne banke, ki je knjižico izdal. Vlagatelj na tako vložno knjižico lahko odredi, da se vloga izplačuje le njemu osebno, ali pa določenim osebam, kar mora banka zabeležiti v knjižici in v hranilnem računu (,vinku-lacija). Take vloge se zato izplačujejo le določenim osebam, ki se morajo ob dviganju denarja izkazati z legitimacijo. Vloge na splošne vložne knjižice dvigajo lahko le vlagatelji ali njihovi pooblaščenci. Brezplačne obrazce pooblastil izdajajo pošte in morajo biti podpisi na njih overjeni bodisi od sodišča, ljudskega odbora, ali pa ka-ega drugega oblastva, ki sme uporabljati uradni pečat. Iz knjižic mladoletnikov in oseb pod varuštvom dvigajo lahko le njihovi zakoniti zastopniki in to do polnoletnosti ali preklica. Iz vložnih knjižic pravnih oseb dvigajo lahko le pooblaščenci, katerih podpisi so bili prijavljeni in ki imajo »stalno pooblastilo«. Glede vlog na splošne vložne knjižice je važno še, da lahko dvigne vlagatelj nanjo vsak dan pri vsaki pošti znesek do 500 din. Upoštevati je treba, da zlasti manjše pošte nimajo dovolj gotovine v svojih blagajnah. Znesek nad 5C0 din pa dvigne vlagatelj tako, da izpolni pri pošti obrazec »dvigam« in centrala Narodne banke mu nato po prejetem nalogu znesek nakaže takoj ali pa v določenem roku po pošti. Vloge na hranilne knjižice se pri Narodni banki obrestujejo: 1% vloge na pokaz, 3% redne hranilne vloge, 4% vloge z enoletnim odpovednim rokom. Ako hoče vlagatelj s hranilno vlogo takoj, ko predloži hranilno knjižico, dvigniti denar (vloga na pokaz), mora to ob vložitvi denarja povedati, ker se sicer smatra vloga kot redna. S tako vložno knjižico torej vlagatelj lahko dvigne pri vsaki pošti vsak dan do 500 din, na sedežu banke, ki vodi hranilni račun, pa neomejene zneske do višine celotne vloge. Na redne hranilne vloge lahko dviga vlagatelj dnevno do 500 din pri vsaki pošti s splošno hranilno knjižico. Pri sedežu Narodne banke, ki vodi hranilni račun, pa do 10.000 din mesečno. Zneske od 10.000 do 20.000 din mora odpovedati en mesec pred dvigom, zneske od 20.000 do 50.000 dva meseca, zneske nad 50.000 din pa tri mesece. V času odpovednega roka lahko dviga vlagatelj mesečne kvote, ne sme pa, ko teče odpovedni rok enega ali dveh mesecev, ponovno odpovedati na isti rok. Vloge z enoletnim odpovednim rokom mora vlagatelj odpovedati le pri sedežu, ki vodi hranilni račun. Odpoved lahko javi tudi pismeno. Narodna banka v utemeljenih primerih lahko odobri izplačilo vloge tudi pred potekom odpovednega roka, pri čemer se odbijejo obresti v višini 1% letno na odpovedani znesek in za čas, kolikor bi še moral trajati odpovedni rok. Vsaka oseba ima lahko le eno redno hranilno knjižico, poleg te pa ima seveda lahko hranilno knjižico z vlogo na pokaz in z enoletnim odpovednim rokom. Edino pravne osebe imajo lahko po več rednih hranilnih knjižic, če denar služi različnim namenom, kar mora biti v knjižicah zabeleženo. Vse hranilne vloge in dohodki nanje so proste davkov. * Organizacijsko se je tako Narodna banka FLRJ približala delovnemu človeku in mu daje vse ugodnosti za zaupan ji denar, ki je tako ob jamstvu države zavarovan pred vsemi nevarnostmi. Toda država jamči ne le za varnost denarja, za obrestovanje, za točno vrnitev, ampak jamči tudi, da se denar v času, ko je zaupan banki in torej dejansko posojen državi, ne bo zlorabil v korist varčevalca, kot je bilo nekoč običajno. Tak denar bo država vložila za čas, ko ji je zaupan, le v korist skupnosti in to po planu, ki si ga je delovno ljudstvo ustvarilo. Poudariti je namreč potrebno, da bi denar, ki' so ga vlagatelji zaupali banki, če bi ležal v njej brezplodno, bil podoben onemu, ki ga kdo hrani doma v »nogavici«. Varčevanje ima zato poleg koristi, ki jih prinaša posamezniku, velike koristi za skupnost. Zato pomeni varčevanje danes visoko zavednost varčevalcev v izpolnjevanju dolžnosti do skupnosti. V njem se odraža veliko zaupanje do svoje ljudske države in do njenih ustanov, v varčevanju se kaže veliki patriotizem naših ljudi, ki se mora iz dneva v dan stopnjevati. Zavedati se moramo, da nas položaj sili, da se naslonimo predvsem in le na sebe, na svoje sile. Za vsako ceno moramo ohraniti priborjeno neodvisnost proti imperializmu, ki bi si zopet rad osvojil pri nas zgubljene politične in gospodarske položaje. Varčevanje denarja v banki je za državo dopolnilni vir dohodkov in s takim varčevanjem doprinašamo svoj delež k obnovi, izgradnji in varovanju neodvisnosti naše domovine. Predsodki do bank, ki so nam ostali iz starih časov, morajo zginiti. Naša nova ljudska banka — Narodna banka — je nova ljudska ustanova, katere namen je, služiti le ljudstvu in zaupanje do nje pomeni zaupanje do naše ljudske države. Produkcijo tekstilnega blaga bomo dvignili od 8.? m na prebivalca leta 1939 na 19.4 m o letu 1931 Dušan Kuret: FIZKULTURA JE DEL SPLOŠNE VZGOJE Naše fizkulturno gibanje ne stremi za tem, da napravi iz naše mladine samo dobre športnike, temveč, da izgradi človeka visokih moralnih kvalitet, naprednega političnega mišljenja, ki bo obenem sposoben graditelj naše države in njen budni čuvar. Fizkulturna vzgoja mora biti našemu ljudstvu vrelec zdravja in sredstvo za vsestranski razvoj. Z načrtno in sistematično fizkulturno vzgojo morajo naše fizkulturne m druge organizacije vzgojiti ljudi močne volje, vztrajne in hrabre — sposobne za ustvarjanje boljše bodočnosti. To so in take so naloge, ki so že določene v fiz-kulturnem gibanju. Zato se moramo v letošnjem letu popolnoma znebiti starih metod in stare vsebine dela. Na osnovi množičnosti, sistematičnega in metodičnega treninga bomo še bolj dvignili naš šport Brez dvoma so naši uspehi po osvoboditvi plod množičnih tekmovanj, s katerim se je fizkulturno gibanje pomembno razširilo. Kvalitativni uspehi, ki se izražajo v rekordih in rezultatih pa izvirajo ravno iz dotoka teh novih moči, prirodno nadarjenih ljudi, ki so se pojavili na množičnih tekmovanjih. Za visoko zgradbo je treba tudi širokih temeljev. Uspehi jugoslovanskega športa bodo še večji s pomočjo znanstvenega proučevanja na fizkulturnem področju ter boljše metodike in pedagoške vzgoje/ Za to delo moramo zaktivizirati čim večje število specialistov in si zagotoviti široko znanje naših znanstveno-pedago-ških delavcev. Naša ljudska oblast in vlada pripisujeta pripravljanju fizkulturnih kadrov izreden pomen. To dokazujejo novo ustanovljene fizkulturne šole v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani ter Državni institut za fizkulturo v Beogradu. Samo na osnovi množičnosti, sistematičnega in metodičnega dela ,bomo dvignili športno tehnične rezultate. Kot je zelo škodljivo gojiti šport in tekmovati brez treninga, tako so popolnoma nasprotni principom našega gibanja treningi samo zato, da bi se tolkli nasprotniki, čeprav bi šlo to na škodo zdravja in delovne sposobnosti. Na pravilnih treningih pridobljeno in razvito okretnost, hitrost, vzdržljivost ne bomo uporabljali samo v športu, temveč na vseh poljih ljudske aktivnosti. Kaj in koliko predvideva petletni plan za fizkulturo? Ne moremo si misliti napredka v fizkulturi brez gradnje potrebnih fizkulturnih objektov: stadionov, igrišč, bazenov, telovadnic, smučarskih skakalnic ter umetnih drsališč in vsakovrstnih domov. Zvezna vlada je odobrila 900,OCOXOO din za gradnje fizkulturnih objektov v petletki. Tako se bosta n. pr. v Beogradu gradila dva stadiona. Prvi bo na Banjici izključno za prireditve zveznega in mednarodnega značaja, ki bo sprejel 80.000 gledalcev, drugi pa na zemljišču pri tehnični fakulteti. Z gradbenimi deli so že začeli. Ne ponavljajmo napak in odpravimo pomanjkljivosti preteklega leta! Preden naštejemo športne in druge uspehe fizkul-turnega gibanja, se dotaknimo napak in pomanjkljivosti, katere naj se letos ne ponove. Brez dvoma so bili nastopi novih množic v pomladanskem in jesenskem crossu poleg Titove štafete, v kateri se je izražala neizmerna ljubezen do maršala Tita in volja do uresničenja petletnega plana, največji uspehi našega gibanja. Pri tem pa moramo opozoriti, da so mnoga društva in celo organizacije preveč dirkale za čim večjim številom udeležencev, pri tem pa niso posvetile dovolj pažnje sami organizaciji tekmovanja, a kar je še važnejše, na tekmovanje niso pripravile deseettisočev fizkulturnikov. Velik del novincev niso po teh množičnih tekmovanjih zadržale v fizkulturi. Organizacijska šibkost fizkulturnih aktivov in dru-šlev je izredno slabo vplivala na razvoj tekmovanja za za fizkulturni znak. Večjo pažnjo morajo odbori posvetiti propagandi in ji dati več sredstev. V kolikor smo v Planici pokazali izreden napredek naših skakalcev in potrdili sloves Bloudkove skakalnice, v toliko nismo uspeli v organizaciji, saj zadnji dan tekmovanja 20.0C0 ljudi ni videlo niti enega skoka, Naši nogometaši so ob koncu starega in v začetku novega leta želi visoke zmage proti profesionalnim nogometašem Francije. Poraz državne reprezentance v Pragi s 3: 1 ter Beograda v Budimpešti s 3 :2 in poraz državne reprezentance od Madžarske s 3 :2 v Beogradu za balkanski šampionat, so bile posledica šabloniziranja WM sistema, ki se izraža v neprodornosti, slabih demarkaci-jah igralcev in neefektnosti napada pred golom. Kljub temu, da smo kot finalisti evropske cone Da-visokefja pokala dosegli sorazmerno največji mednarodni uspeh "po osvoboditvi, ne moremo prezreti, da se je vodilo premalo pozornosti slabi formi naših igralcev in izboljšanju treninga v tehničnem smislu. V mnogih društvih v LR Sloveniji je aktivnost zelo padla, ker so se premalo naslonila na sindikate svojega terena. Več pažnje bodo morali odbori posvetiti disciplinam in panogam: skokom v vodo, težki atletiki, kolesarstvu in ob zboljšanju materialnih pogojev tudi drsanju. Društva naj dajejo večjo pomoč manjšim sindikalnim in vaškim aktivom pri njihovih medsebojnih tekmovanjih; tako n. pr. s posojanjem športnih rekvizitov in pri organizaciji tekmovanj in tečajev. PREGLED NAŠIH USPEHOV Nestalna forma naših nogometašev Po visokih zmagah jugoslovanske sindikalne reprezentance nad francosko s 15:0 in reprezentance Beograda nad reprezentanco Pariza s 4 :2 v Parizu, ter beograjske reprezentance proti reprezentanci severne Francije v Lilleu z 2 :1 je svet ostrmel nad izredno igro in formo naših igralcev. Tem zmagam pa so v poletni sezoni sledili porazi: v Beogradu — Madžarska : Jugoslavija 3:2, v Budimpešti — Budimpešta : Beograd 3 : 2, a v Pragi se je češkoslovaška reprezentanca revan^irala za poraz v letu 1946 z rezultatom 4 : 2, z zmago 3 : 1. Kljub temu, da so bili proti tema velikima nasprotnikoma naši igralci boljši v polju, niso znali tega, kar so nasprotniki izkoristili ob najmanjši priliki — to je dati gol. Seveda so naši nogometaši beležili tudi zmage. V Bukarešti je jugoslovanska reprezentanca premagala romunsko s 3 : 1. »Dinamo« je na turneji premagal najboljša francoska moštva. Subotiški »Spartak« se je izkazal v tekmah z madžarskimi in romunskimi prvorazrednimi enajstoricami. Največji uspeh pa je dosegla reprezentanca jugoslovanskih železničarjev na turnirju evropskih železničarskih reprezentanc v Pragi. Premagala je vse svoje nasprotnike in tudi Madžare z 2 : 1. Nastopi naših smučarjev v Franciji in Švici so bili uspešni Leto 1947 je bilo bogato srečanj med našimi in inozemskimi športniki. V vseh tekmovanjih od smučarskih v Sant Moritzu in Chamonixu pa do evropskega prvenstva v plavanju v Monte Carlu, so naši, večinoma še mladi in manj izkušeni športniki naleteli na rutinirane tekmovalce. Povsod so se naši tekmovalci borili kot fiz-kulturniki mlade Jugoslavije ter s svojimi uspehi in dobrim ponašanjem še bolj popularizirali naše fizkulturno gibanje. Jože Knific, drugi Evropejec v teku na 50 km V Sent Moritzu so med 360 smučarji iz 16 držav tekmovali tudi Jugoslovani. Največji uspeh je sedmo mesto Knifica, in osmo, ki ga je zasedel Zemva v teku na 50 km. V slalomu so se odrezali naši tekmovalci kljub temu, da do tega velikega tekmovanja niso imeli večjih izkušenj. V Chamonixu so nastopali smučarji desetih držav. Tu so se dobro plasirali Razinger na 18 km (13. mesto). Razinger se je v klasični kombinaciji (tek plus skoki) plasiral na osmo mesto pred odličnim Poljakom Maruszarsom in drugimi. V alpski kombinaciji (slalom in spust) so bili naši tekmovalci Molnar, Lukane in Praček ter drugi med najboljšimi Srednjeevropejci. Velik napredek v lahki atletiki Med našimi športniki beležijo poleg plavalcev največji napredek lahkoatleti. Prvi dve leti po osvoboditvi vadba v lahki atletiki še ni bila tako sistematsko urejena kot je to potrebno za pripravljanje atletov na težja mednarodna srečanja. Naši najboljši tekmovalci niso imeli podlage in potrebnih izkustev še izpred vojne, ker so bili takrat v pogledu svojega izpopolnjevanja prepuščeni popolnoma samim sebi. lako se je zgodilo, da nasi reprezentanti v mednarodnih srečanjih n. pr. na evropskem prvenstvu niso dosegli niti tistih rezultatov, katere smo bili od njih navajeni doma. Tabela najboljših jugoslovanskih rezultatov v lahki atletiki po osvoboditvi Moški: 100 m Turkalj 10,8 sek. 200 m Sabolovič 22,3 sek. 400 m Sabolovič 49,5 sek. 800 m Djurič 1:55,9 min. 1500 m Ceraj 4:02,6 min. 5000 m Stefanovič 15:12,2 min. 10000 m Mihalič 32:21,0 min. 110 m čez ovire Srp 15,4 sek. 400 m čez ovire Bulič 57,3 sek. 4 X 100 Reprez. FLRJ 43,6 sek. 4 X 400 »Partizan« 3:25,3 min. Balkanska štafeta 3:25,2 min. Skok v višino Vukovič 189 cm Skok v daljino Urbič 732 cm Skok s palico Lenart 380 cm Troskok Šerčič 13,61 m Krogla šušič 14,39 m Disk Žerjal 50,10 m Kopje Vujačič 66,70 m KlaSivo Gubijan 53,10 m Bomba Dangubič 78,00 m Deseteroboj Marčelja 6459 točk Zenske: 100 m Butja 13,0 sek. 200 m Butja 27,7 sek. 800 m Canadi 2:27,3 min. 80 ra čez ovire Madžar 12,7 sek. Bomba FD Spart ak 53,4 sek. 4 v 100 št. An tel 146 cm Skok v višino Koledin 548 cm Skok v daljino Radosavljevič 12,38 m Krogla Neferovič 35,09 m Disk Radosavljevič 36,49 m Kopje Foldi 42,50 m Kakšno korist in kakšne posledice ima sistematični trening pod strokovnim vodstvom, je pokazal letos tečaj za lahkoatletske vaditelje in instrukorje v Celju, kjer so naši najboljši atleti pod strokovnim vodstvom domačih in priznanih inozemskih trenerjev pridobili toliko v tehniki metov, skokov in tekov, da se jim je to poznalo skozi celo leto. Tako so bili n. pr. že na državnem prvenstvu, ki je bilo v Celju ob koncu tečaja, a še bolj na balkanijadi v lahki atletiki v Bukarešti postavljeni izredno dobri rezultati in rekordi, a na balkanijadi so padali balkanski rekordi. Naši tekmovalci edino niso napredovali v tekih na 100 in 200 m. Tu so dosegli čase 11 sekund in slabše. Tudi slovenski tekači niso pokazali v tej disciplini napredka. Na 200 m je sicer Slanac dosegel čas 22,8 sek., toda tega ni ponovil na balkanijadi. Od vseh tekov smo zabeležili največji napredek v teku na 400 m, kjer je Sa-bolovič, član »Partizana«, postavil nov rekord na državnem prvenstvu z 49,7 sek., a ga je že na balkanijadi v Bukarešti izboljšal na 49,5 sek. Tudi s teki na 800, 1500 m smo lahko zadovoljni, a rezultat na 5000 m je še vedno enak rezultatu, ki ga je dosegel leta 1936 bivši državni rekorder Ive Krevs. Mnogo na slabšem pa smo s tekom na 10.000 m. Teki čez ovire, zelo lepa in zani- miva disciplina, so pri nas nekako zapostavljeni s strani lahkoalletov samih. Dosegli smo v tej disciplini letos lep napredek, bodisi na 110 m ali 400 m. Balkanijada je potrdila dobro formo našil lahkoatletov, a posebno lahko-atletinj. Tako je n. pr. Vujačič Mirko porušil stari državni rekord v metu kopja in postavil novega z metom 66.22 m. Prav tako je med ženskami popravila rekord v metu krogle Radosavljevičeva iz Valjeva z metom 12,38 m. Spomenka Koledin pa je skočila v daljavo 5,47 m. Obe sta se s tem uvrstili v mednarodni razred. Na balkanijadi je postavil nov državni balkanski rekord tudi Lenert, ki je skočil s palico 3,80 m. Najboljše svoje rezultate sta letos dosegla tudi Žerjal, ki je vrgel disk 49,70m; dobre mete je imel tudi Cubijan, ki je metal kladivo preko 50 m. Naše lahkoatletinje so bile še bolj uspešne od naših atletov. Poleg omenjenih so bile najboljše na Balkanu v teku na 100 m Butja iz Celja, balkanska in državna prvakinja Radosavljevičeva bi bila s svojim metom krogle 12,38 m druga na prvenstvu Evrope leta 1946. Mnogo ne zaostaja za njo Marinčkova. Radosavljevičeva je tudi dobra metalka kopja, saj je letos vrgla najdalje, in sicer 36,49 m. V novem letu bodo naši lahkoatleti pod še boljšimi pogoji gotovo potrdili dejstvo, da njihovi rezultati niso bili slučajni. Sovjetski šport na svetovni areni Sovjetska zveza, kjer se s športom bavi na milijone ljudi, daje športnikom demokratičnih držav lepe primere o športnikih, predanih sovjetski oblasti ter primere njihovega herojstva in ljubezni do svoje domovine. Povsod vlada ogromno zanimanje za športno življenje v Sovjetski zvezi in želja za zbližanje s sovjetskimi športniki. Sovjetski šport je na visoki svetovni ravni. To ne pomeni, da morajo biti sovjetski športniki boljši od vseh v vseh disciplinah, kajti kratka je doba razvoja njihovega športa. Za mnoge »logično misleče« ljudi na zapadu so nerazumljivi uspehi sovjetskih nogometašev, košarkašev, težkoatletov, drsalcev, lahkoatletov in plavalcev na prvih evropskih tekmovanjih, brez predhodnih težkih izpitov na mednarodnih tekmovanjih. Sovjetski nogometaši so bili prvi, ki so odšli nepremagani z britanskega otoka. Prav tako so pomembni njihovi uspehi v Jugoslaviji, Bolgariji, Poljski, Albaniji, Romuniji in Švedski. Razmerje golov zabitih v tekmovanjih z omenjenimi državami znaša 111:43 v njihovo korist. Na evropskem prvenstvu v Oslu so sovjetski športniki osvojili 6 prvih, 14 drugih in 2 tretji mesti. Nina Dumbadze je svetovna prvakinja v metu diska — 50.50 m. Heino Lip je evropski rekorder v metu krogle s 16,72 m. Ozolin je evropski rekorder v skoku s palico s 4,30 m. Na krosu lista »Humanite« v Parizu so zmagali sovjetski lahkoatleti. Pugačevski je bil prvi. Težkoatleti so na svetovnem prvenstvu v Parizu osvojili drugo mesto med trinajstimi moštvi tujih držav. Najboljši letošnji lahkoatletski rezultati v Evropi 100 m Billey (Jamajka-V. Br.) 10,3 sek. 200 m Billey (Jamajka-V. Br.) 21,3 sek. 400 m Wint (Jamajka-V. Br.) 48.2 sek. 800 m Hansenne (Francija) 1:49,8 min. 1500 m Strand (Švedska) 3:43 min. 3000 m Slijkhuis (Holandija) 8:10 min. 5000 m Zatopck (Češkoslovaška) 14:08,2 min. 10000 m Heino (Finska) 30:07,4 min. 110 m čez ovire Lidman (Švedska) 14,4 sek. 400 m čez ovire Larsson (Švedska) 52,7 sek. Skok v višino Campagner (Italija) 196 cm Skok v daljino Luther (Nemčija) 738 cm Troskok Halgren (Švedska) 14,94 m Skok s palico Lindberg (Švedska) 4,21 m Krogla Lipp (SSSR) 16,72 m Disk Consolini (Italija) 52,98 m Kopje Petersson (Švedska) 72,77 m Kladivo Stroh (Nemčija) 58,65 m Grigorij Novak je sam postavil pet svetovnih rekordov v dviganju uteži. Na prvenstvu Evrope, julija 1947 je sovjetska ekipa osvojila prvo mesto s 26 točkami. Sovjetski športniki so dobili pet zlatih, štiri srebrne in tri bronaste medalje. Leta 1947 na evropskem prvenstvu v grško-rimski rokoborbi so sovjetski rokoborci Belov, Koberid/.e in Kotkas postali evropski prvaki. Da je njihov boks na visoki višini, je pokazalo vseslovansko prvenstvo v Pragi leta 1946, kjer so beležili 41 zmag, a od teh 18 z nokautom. V tem tekmovanju je absolutni prvak SZ Koroljev podrl šest svojih nasprotnikov v 12 minutah. Sovjetski plavalci so postavili pet rekordov boljših od svetovnih, in sicer v štafeti 4 X 100, ter na 100, 200, 400 in 500 m prsno. Malokatera igra je poleg nogometa tako razvita in priljubljena kot košarka ali kot oni pravijo basketbol. Na prvenstvu Evrope v maju 1947. leta v Pragi, kjer je sodelovalo 14 držav, je sovjetska ekipa osvojila prvo mesto. Sovjeaska sodnika Semaško in Beljajov sta postala ob tej priliki sodnika internacionalne kategorije. V 14 mednarodnih srečanjih so sovjetski drsalci odnesli 11 zmag. Njihovi nasprotniki so bili najboljši drsalci na svetu, Norvežani, Finci in Švedi. V 54 tekih so osvojili 39 prvih mest. Tatjana Karelina je postavila dva nova svetovna rekorda, in sicer v prostem drsanju na 1500 m (2:36,8 min.) in na 5000 m (9:16,4 min.). Slika sovjetskega športa ne bi bila popolna, če ne bi omenili tudi sovjetskih strelcev, ki se sicer niso udeležili svetovnega prvenstva v Stockholmu, so pa njihovi mojstri na domačih tekmovanjih dosegli več svetovnih rekordov. Imamo bogat kader mladih plavalcev Državno mladinsko in seniorsko prvenstvo v plavanju, prvo v Splitu, drugo v Zagrebu, je pokazalo, da ima naš plavalni šport lepo bodočnost. Na prvenstvu seniorjev so se med finalisti pojavili mladinci in mladinke ter ogrožali pozicije najboljših. Kaj zmorejo najboljši, o tem pa pričajo njihove zmage na srečanju z najboljšimi češkoslovaškimi plavalci spomladi leta 1947, evropsko prvenstvo v Monaku ter rezultati naših plavalcev na balkanijadi v Budimpešti. Tem uspehom je mnogo pripomogel specialni trening naših plavalcev v zimskem bazenu Državnega instituta za fizkulturo v Beogradu. V dvoboju z madžarskimi plavalci na balkanijadi smo spoznali, da je večje ali pa vsaj enake važnosti od samega stila kondicija plavalcev, katero je treba stalno kopičiti, ne pa komaj pridobljeno izgubljati na tekmovanjih, ki so povezana z napori dolgega potovanja. Naši tekmovalci so imeli od balkanijade do evropskega prvenstva le kratek odmor, toda kljub temu so dosegli za-vidne uspehe in pokazali vsemu svetu, da morajo nanje resno računati v borbi za prva mesta na olimpijadi v Londonu avgusta meseca. Naj večji uspeh v Monte Carlu je dosegla naša waterpoolo reprezentanca, ki je igrala neodločeno 3 :3 z madžarsko ekipo — bivšim olimpijskim prvakom. Tudi Cerer se je plasiral v finale na 200 m prsno s časom 2:45,5. Miloslavifi pa je bil v finalu na 100 m prosto šesti s časom 0:59,6. Francoski rekorder Aleks Jany ter njegovi nasprotniki v plavanju na olimpijadi 1948 V Monte Carlu je 19 letni francoski plavalec Aleks Jany izboljšal že tretjič evropski rekord na 100 m prosto s časom 56,2 (poprej 56,7, 56,6) in na 400 m svetovni rekord s časom 4:35,2. Evropsko prvenstvo je bilo zanimivo že zaradi tega, ker je vsakdo pričakoval Jany-eve revanže za svoje poraze, ki jih je pretrpel na turneji v Egiptu in Ameriki. Tako se je tudi zgodilo. V Ameriki je imel namreč poleg ameriških plavalcev za nasprotnika vsestranskega švedskega plavalca Olsona, ki ima najboljše rezultate: na 100 m prosto 57,1; 200 m prosto 2:09,8; 100 m hrbtno 1:09,8 Krona« na Vaclavskih namjestih smo srečali Borisa iz Ljubljane. Malo nezaupno nas je gledal, zvezda na naši jugoslovanski zastavici je bila namreč bolj majhna. Pa se je le ojunačil in vprašal, če smo Jugoslovani. »Nisem takoj videl zvezde,« je pozneje dejal, »pa sem mislil, da ste morda kakšni .kraljevski* Jugoslovani.« Vsi smo se prisrčno smejali in jaz sem ga takoj vprašal, kje je gostilna pri Flecku. Boris se je začel glasno smejati. Iztok in Peter sta radovedno gledala in poslušala moje vprašanje in Borisov smeh kot odgovor. Pa je bilo kmalu pojasnjeno. Že v Ljubljani, ko sem odhajal v Prago, so mi vsi Slovenci, ki so bili v Pragi, naročali, naj ne pozabim obiskati gostilne in pivovarne pri ,Flecku*. »Potem sploh v Pragi nisi bil, če nisi bil tam.« In res, ko sem se vrnil v Ljubljano, me je vsakdo najprej vprašal, če sem bil pri Flecku. In tako sem očuval staro slovensko tradicijo. Boris nas je varno in hitro pripeljal tja. Gostilna pri Flecku je ena najstarejših v Pragi. Skoraj pet stoletij je stara. Pošteno sem bil utrujen, popoldne sem se nameraval malo naspati, pa vseeno nisem zdržal. Gnalo me je ven, Praga me je vabila. Človek je že pač tak, ob velikih doživetjih pozabi celo na utrujenost, na spanje, na kosilo. Tako je bilo tudi z menoj. * Smichov, znana praška četrt, če že po drugem ne, pa po znamenitem smichovskem pivu, leži pod Petrinom. In mi smo se tisto popoldne namerili na Petrin, ki pomeni Pražanom isto kar nam Ljubljančanom Rožnik. Z žičnico smo se iz Smichova povzpeli na Petrin, potem pa preko dve sto stopnic na visoki, 60metrski razgledni stolp, ki je bil postavljen o priliki svetovne razstave v Pragi že pred desetletji. Razgledni stolp je kot miniatura Eiffelovega v Parizu. Malo naporna je bila pot na stolp, dvigalo je.bilo namreč pokvarjeno, zato pa je bil trud kaj dobro poplačan s čudovitim razgledom. Praga je ležala pred teboj kot na dlani. Višino si že pošteno čutil, kajti stolp se je v vetru kar pošteno majal. Praga je ležala pod nami vsa v soncu, ki je že oddaljenejšo pokrajino barvalo z zlatožolto barvo. Videl sem, da ni prazna beseda — zlata Praga — tu, desno, skoraj čisto pod nami Hradčany, srebrn pas Vltave, in daleč tja, do koder sega pogled, mesto s tisoči stolpov, saj pravijo Pragi tudi mesto stolpov. Obzorje je žarelo v lahni vijoličasti barvi in šele tam nekje si ugledal prve pasove gozdov. »Vidiš,« me je opozoril Boris, in pokazal na daljni pas gozdov, »do tam ni nič manj kot dvajset kilometrov.« Velika je, široka je Praga. Ves Petrin .je porasel s kostanji. Kako lepo mora biti šele tu, ko so vsi kostanji v cvetju. In gotovo sta ta pogled in karakterističnost Prage dali povod sovjetskemu pisatelju Konstantinu Simonovu, da je dal svoji igri o Češkoslovaški naslov »Pod praškimi kostanji«. Kdor je bil končno na Petrinu, si mora pcleg stolpa ogledati tudi zrcalno dvorano. O njej sem čul že v Ljubljani. Še prej smo se v restavraciji malo okrepčali. Paviljon z . zrcalno dvorano leži skoraj pod razglednim stolpom. Plačali smo in vstopili. Sama zrcala vsepovsod. — Res je bila nevarnost, da se zgubiš v tem labirintu. Veselo smo se smejali, če je kdo hotel naprej, pa se je zaletel v zrcalo. Ko smo se izmotali iz labirinta, nas je v sosednji sobi že čakalo drugo presenečenje. — Predstavljajte si temno, s črno tkanino prevlečeno sobo, tla malo nagnjena navzdol, na steni pa mogočna slika bitke Cehov s Švedi na Karlovem mostu leta 1634. Sliko sta narisala brata Libscher, toda tako plastično, da človek ostrmi in je prepričan, da vidi pred seboj resnični prizor bitke. * Pozno popoldne je že bilo, ko smo se še pričkali, kam pojdemo zdaj. Ene je vleklo na H-radčane, druge na Vyšehrad, jaz pa sem srečal Miro in sem ostal na Petrinu. Kako so se naši pozneje zmenili, ne vem, jaz pa sem se z Miro in še z dvema njenima prijateljicama rajši malo sprehajal po Petrinu in menili smo se o vsem mogočem: o češki poeziji, o Pragi, o festivalu. Mira je predlagala, naj gremo na Vystavište, kjer je bil tisti dan zaključek tretjega tedna festivala, in obenem pričetek četrtega, zadnjega tedna. S tramvajem smo se odpeljali na Vystavište (tu se je vršila pred nekaj desetletji svetovna razstava, v onih dneh pa so tam odprli razstavo demokratične mladine sveta). Žjvahno je bilo na Vystavištu, na tisoče Pražanov je prihitelo, da skupaj z mladino vsega sveta proslave zaključek tretjega tedna festivala. Kar utonil sera v tej pisani množici mladih ljudi. Končno pa sem našel naš pevski zbor Ivo Lola Ribar in se mu kar priključil. Veselo je bilo svidenje z Nusretom, ki je vodil zbor. Mrak je že padal, ko so zbranim mladinskim kulturnim ekipam pričeli podeljevati nagrade. Nepopisno navdušenje je prevzelo vse, ko je jugoslovanski pevski zbor Iva Lole-Ribarja prejel prvo nagrado med zbori, ki so nastopili na festivalu, dasi je imel resnega tekmeca v bolgarskem mladinskem zboru. S tem je bil tretji teden festivala zaključen, pričel se je četrti, zadnji teden. * Pravkar sem zavil iz Sokolske ulice v Žitno — evo Iztoka. Prav njega sem nameraval poiskati v hotelu ,Michail‘. »Ali greš z nami v Plzen. Tja gremo z našimi solisti in kulturno brigado,« me je vprašal Iztok. Seveda sem bil koj za to. Počakati smo morali še našo operno pevko Vilmo Bukovčevo, potem pa smo jo skupaj ubrali v bližnjo gostilno na kosilo. Bila nas je kaj pisana družba, seveda sami Jugoslovani. Iz naše opere sta bila tu Ladko Korošec, ki je prejel za svoje uspehe in nastope diplomo, in Vilma Bukovčeva. Bil je tu violinist Petar Toškov, pianist Zdenko Marasovič, pevec zagrebške opere Jeronim Žunec, pianistka Stanka Vrinjanin. * Kulturna brigada Samac—Sarajevo se je nastanila v Masarykovem koleju. Ko smo prispeli pred kolej, Iztok je bil namreč vodja potovanja, nas je brigada že pričakovala. Tudi štirje kamioni so bili nared, okrašeni z našimi in češkoslovaškimi zastavami. Ura je bila okoli pol dveh, ko smo krenili. Preden pa se je brigada povzpela na kamione, je bil še zbor brigade, komandirji so prešteli svoje ljudi, raportirali komandantu, padala so povelja — kot na progi. Mimoidoči Pražani so se radovedno ustavljali in gledali te mlade ljudi, disciplinirano postrojene, vse enako oblečene v modre kombinezone, l veliko značko graditeljev Samac—Sarajevo na levem rokavu in s titovkami na glavah. Tudi zame je bilo to majhno doživetje, ko sem gledal te mlade fante in dekleta, polne zdravja, mladosti in moči, ožgane od sonca — bil je košček naše mlade domovine. Z Iztokom sva se povzpela na zadnji kamion. Na prednjem kamionu so razvili našo zastavo, povelje je padlo »da se čuje pesem« in po praških ulicah je zagrmela pesem graditeljev proge »Zaboravit necemo«. Po polurni vožnji'smo pustili za seboj Prago in krenili skoraj točno proti jugu. Radoveden sem opazoval pokrajino okoli sebe. Cesta, po kateri smo vozili, je bila ko z ravnilom potegnjena, gladka, asfaltirana. Vsa srednja Češka je podobna naši Dolenjski, le da so hribčki bolj položni, prav za prav hribčkov ni, le sila položne vzpetine. Ob cesti pa, kot ob vseh cestah na Češkoslovaškem, sadno drevje. Presenečala me je tudi izredna civiliziranost pokrajine same. Vsa je bila preprežena z ravnimi, asfaltiranimi cestami, železniškimi progami, po katerih je zdaj zdrvel brzovlak, zdaj motorni vlak, zdaj električni. Električni daljnovodi so križali polja, ki so bila vsa zasajena v glavnem s sladkorno peso. Od časa do časa smo drveli skozi vasi, ki so zelo našim podobne, videli pa smo tudi veliko majhnih in večjih tovarn. Rek je bolj malo, prav tako tudi gozdov. Cim bolj pa smo se bližali Plznu, tem bolj so nam prihajali naproti višji hribi in cesta je tudi bolj peljala skozi gozdove. Plzen leži v globeli. Ko smo z vzpetine nad Plznom zagledali mesto samo, smo šele začutili, kakšno industrijsko mesto je Plzen. Morje tovarniških dimnikov in tovarniških zgradb, večen črnikast dim nad njimi — to je Plzen, kjer je največja češkoslovaška industrija, kjer so velikanski Skodovi zavodi in svetovno znane pivovarne. Občutek sem imel, ko da je mesto Plzen prav za prav ena sama tovarna. Še četrt ure vožnje in že smo se dotaknili predmestij Plzna. Potem pa smo po cestah, ob katerih so nas na obeh straneh spremljale tovarne, zavozili nekako ob pol štirih popoldne v središče mesta in se ustavili pred glasbenim domom, kjer je imela brigada zvečer svoj kulturni nastop. Takoj ob prihodu smo še bolj začutili, da je Plzen izrazito delavsko mesto. 2e sprejem sam je bil tako topel, prijateljski in bratski. V imenu mesta Plzna nas je pozdravil književnik Josef Bouzek. Brigada se je takoj po prihodu spet vojaško formirala in prebivalcem Plzna, ki ' so nas prišli sprejet, zapela pesem »Zaboravit nefiemo«, ki je, lahko rečem, postala borbena pesem vse demokratične mladine sveta, saj sem jo na festivalu čul, ko so jo peli Angleži, Danci, Romuni, Tržačani, Švedi... * Zvečer je bil nastop. Z nekaj Slovenci, ki so bili tudi v brigadi, smo še malo pogledali po mestu, občudovali glavni trg z mogočno katedralo na sredi, kjer so se križali vsi stili od gotskega do baroka. Hiše okoli trga, na trg je gledalo samo ozko pročelje, so bile stare, v vseh stilih in vsaka zase je imela svojo zgodovinsko vrednost. Prebivalci Plzna so do zadnjega kotička napolnili največjo dvorano v Plznu — Glasbeni dom. Pevski zbor brigade, ki ga je vodil dirigent Nikola Žanetič, je ob pričetku zapel Devčičevo »Dižimo brigade« in Dikličevo »Uz Tita i Staljina«. Sam sem sedel v parterju, z menoj pa' skupina naših mladih vajencev, ki se uče v Škodovih tovarnah. In ves čas sem jih moral miriti, posebno svojega levega soseda, petnajstletnega Nišljijo, ki je bil tako prevzet, da je ves čas glasno pel skupaj z našimi na odru. Naši solisti so izvajali: Chopena, Gotovca, Čajkovskega, Lhotko, Vilma Bukovčeva pa je zapela tudi dve naši slovenski: »Skrjanček poje« in »Pridi Gorenje«. Največ uspeha pa je pri poslušalcih žela brigadirka Nola Rodanovičeva, ki je s svojim strastnim južnaškim glasom pretresljivo odpela nekaj srbskih narodnih pesmi. Ob njih je celo moj levi sosed utihnil, in ko sem ga pogledal v oči, sem videl, da ga je popolnoma prevzela pesem domačih krajev. Tudi Mile Marjanovič, ki je na harmoniki zaigral venček narodnih pesmi, je moral ob burnem ploskanju publike venček večkrat ponoviti. Prireditev je zaključila folklorna grupa brigade z narodnimi plesi. Ko je zastor padel, je publika burno ploskala, zavesa se je zopet dvignila in brigada je na odru še enkrat zapela pesem s proge »Zaboravit ne-čemo«. To je bil vrhunec tega večera, ki se je razvil v veličastno manifestacijo bratstva češkega in jugoslovanskih narodov. Mi smo vzklikali Benešu in Gottvvaldu. Cehi pa Titu in novi Jugoslaviji. * Nekaj čez polnoč je že bilo, ko smo krenili nazaj v Prago, liho smo brzeli proti Pragi, z Iztokom sva se ves čas pogovarjala in menila o vtisih tega dne. Svitalo se je že, ko smo dospeli v Prago. r MEDNARODNI POLITIČNI PREGLED Ko prebira preprost zemljan pestre in tolikrat razburljive novice iz mednarodnega življenja, išče pred vsem drugim odgovora na eno vprašanje: Kaj je s povojnim mirom? Bo vzdrzal v tem razburkanem svetu? Bo prepir s sveta pregnan, kot poje in upa naš pesnik? Tako izpraševanje svetovnega položaja je na videz sila preprosto, pa vendar edino pravilno. Povsem razumljivo je. Spomini na prestano vojno gorje so še mladi in živi, skeleči. Prebolevamo jih v želji in z voljo, da ne dopustimo nobene druge vojne več. /ato je dandanes zunanja politika miroljubnemu in naprednemu človeštvu isto kot borba za mir in odpor proti temnim silam, ki znova razpihujejo vojni požar. Dobri dve leti miru sta za nami. Dvoje let nevidnega obnavljanja domovine in velikih nalog petletnega plana. Tako nehote pozabljamo, da drugod po svetu miru prav za prav še vedno ni. Ne moremo se prav vživeti v to, da pomenijo tiste vsakdanje novice o državljanskih vojnah, borbah v kolonijah, o nemirih in množičnih pokoljih — kri, ogenj in smrt. Vštric s temi novicami gredo tesnobna poročila o težkih sporih in nesoglasjih na mednarodnih konferencah. Po kapitalističnem tisku in radiu se prehitevajo zopet pretnje, ki nas na moč spominjajo nekdanjih iz Berlina in Kima. Atomskim grožnjam in odkritim pozivom se pridružujejo čedalje ostrejši napadi na temelje mednarodnega sodelovanja. V »mrzli vojni« padajo neodvisne, nekdaj mogočne države — tiho in brez strela — pod nov, dolarski jarem. Z eno besedo: novice, da bi zapadel človek v najbolj temen pesimizem, ko ga ne bi bodrile na drugi strani rast moči notranjih in zunanjih sil, napredek in ofenziva miroljubnih sil s Sovjetsko zvezo na čelu, na kateri se z letošnjim letom že trideset let brezuspešne razbijajo viharji miru in napredka sovražnih sil. Zato se danes oči vsega naprednega sveta obračajo na Moskvo, kjer je pred skoraj dvajsetimi leti na japonsko grožnjo padla mogočna in ponosna beseda: »V Evropi je mnogo prestolnic, kjer bi vaš preteči govor uspel, vendar Moskva ne spada med take prestolnice.« V državah ljudskih demokracij se krepijo ljudska oblast, obnova in načrtno gospodarstvo, ki jih bo obvarovalo pred težavami in krizami, ki že razsajajo po kapitalističnem svetu. Rastejo tudi odporne sile znotraj kapitalističnega sveta, borbenost in samozavest kolonialnih narodov. Tudi notranja nasprotja in nepremostljive težave v imperialističnem taboru samem nas krepijo v upanju, da bo mir močnejši, da bo pravica slej ko prej zavladala po vsem svetu. Za to pa ni dovolj samo miroljubna volja. Proti nasprotniku, ki priznava edino volčji zakon močnejšega, je treba zbrati vse sile in jih organizirati v borbene vrste. »Imperializem gre tja, kjer ne naleti na velik odpor« — tako nas uči maršal Tito. Vzdigniti v čim večji meri ta odpor, voditi neizprosno borbo za mir — to je prva in glavna naloga naše zunanje politike. In njej je posvečen tudi ta pregled mednarodnega položaja. I. Preden se spustimo v podrobnejše pregledovanje mednarodnih dogodkov preteklega leta, moramo poiskati nekaj zvez in odgovorov na temeljna vprašanja mednarodnega življenja. Pojasniti moramo predvsem vprašanje, kje tiči vzrok mednarodnih nasprotij, ki ne dajo svetu, da bi se mirno posvetil obnovi. Tu moramo najprej ugotoviti, da se ta nasprotja niso pojavila šele v povojnih letih, temveč da so že starega izvora. Kadar govorimo o vojni zaveznikov proti fašizmu, ne smemo pozabiti, da je prišel fašizem do oblasti s pomočjo mednarodne reakcije. Vse do izbruha druge svetovne vojne je bilo s iašizmom »vse v redu«. Zapadni imperialisti so mu dajali koncesijo za koncesijo in komaj nekaj mesecev pred napadom na Francijo so pisali francoski imperialisti še veselo: »Bodimo veseli, gospod Hitler misli na Ukrajino!« Da se je fašistični pes utrgal z verige in popadel najprej svoje gospodarje, tega še v sanjah niso pričakovali. Bili so dobesedno primorani v vojno proti njemu. Da jih ta nepričakovani obrat ni niti malo spremenil, — o tem beremo lepo v deklaraciji, ki je bila sprejeta na posvetovanju predstavnikov nekaterih evropskih komunističnih partij meseca septembra 1947 na Poljskem, ki pravi med drugim: »Med vojno so šle zaveznice skupaj v vojno proti Nemčiji in Japonski in bile so en tabor. Toda v taboru zaveznikov je bila že med vojno razlika tako pri določanju ciljev vojne, kakor tudi nalog povojne ureditve sveta. Sovjetska zveza in demokratične države so smatrale za osnovne cilje v Evropi likvidacijo fašizma in prepre-čenje možnosti nove agresije Nemčije, ustvaritev vsestranskega, trajnega sodelovanja evropskih narodov. Združene države Amerike in sporazumno z njimi Anglija so si postavljale v vojni drug cilj — osvoboditev od konkurentov na tržiščih (Nemčija, Japonska) in okrepitev svojega dominantnega položaja. Ta razlika pri določanju ciljev vojne in nalog povojne ureditve se je začela v povojnem obdobju poglabljali. Formirali sta se dve nasprotujoči si politični liniji. Na enem tečaju politika ZSSR in demokratičnih dežel, usmerjena na izpodkopavanje imperializma in okrepitev demokracije, na drugem tečaju pa politika ZDA in Anglije, usmerjena na krepitev imperializma in zadušitev demokracije.« K tein besedam je težko kaj dostaviti. Današnja nasprotja imajo'torej že prav stare korenine. Stare so, kot je star imperializem. V povojnih letih je odvrgel samo krinko. Danes oznanja svoj apetit brez prikrivanja in na ves glas. Seveda še vedno s poplavo lepih besed o »štirih svobodah«, svetovnem miru in sodelovanju, pri katerih pa vsak razgledan človek, tudi brez slovarja, hitro sprevidi, da gre pri svobodah samo za eno, — njihovo, neomejeno, — pri svetovnem miru za »ameriški mir«, pri sodelovanju pa za poslušno vzdigo-vanje rok v glasovalnem stroju. Da jim tudi ne zmanjkajo parole borbe proti komunizmu, je jasno. Toda vse to je upetna megla, ki jo je popolnoma kompromitiral že Hitler. Generalisim Stalin je v razgovoru s Stassenom odločno naglasil, da nasprotni gospodarski sistemi ne izključujejo sodelovanja. »Možnost sodelovanja je vedno, želje po sodelovanju pa ni vedno.« Sovjetska zveza je v teku svojega 30letnega obstoja preživela že celo kopico antikomunističnih in antisovjet-skih doktrin, blokov, paktov na osi in brez osi, — pa so vse prešle, Sovjetska zveza pa je ostala. II. Ker je dandanes nesporni kolovodja mednarodne reakcije in borbe proti miru ameriški imperializem, se moramo v prvi vrsti pomuditi pri njem in si pojasniti vzroke, ki ga ženejo na to nevarno in krvavo pot. Združene držaye Amerike (ZDA) so izšle iz te vojne z ogromnimi dobički. Njeni kapitalistični vladarji so zaslužili v petih vojnih letih okroglo 52 milijard dolarjev. Vojne potrebe so silno povečale proizvodnjo, ki vrhu vsega ni utrpela niti najmanjše vojne škode. ZDA so se okrepile tudi vojaško ter zasedle — predvsem na račun britanskega imperija — kopico vojaških baz po vsem svetu, zgradile močno zračno in morsko floto ter na koncu koncev izdelale prvo atomsko bombo. Znebile so se nevarnih konkurentov — Nemčije in Japonske — britanskega tekmeca pa pahnile v položaj drugorazredne sile. V zakladnici Fort Knox so nakopičile dve tretjini svetovnih zalog zlata. Skratka: dokazale so, da je vojna dejansko najbolj donosen posel za imperialiste. Tako so ostale v povojnem, razdejanem in onemoglem svetu edina kapitalistična država, ki je lahko dobavljala ogromne količine živil, strojev, industrijskih proizvodov in — denarna posojila. Na to povojno konjunkturo so se ameriški monopolisti že med vojno temeljito pripravili. Investirali so samo v tisto industrijo, ki se je dala spremeniti hitro v mirnodobsko, medtem ko je morala vojne tovarne graditi vlada, kar pomeni — ameriški davkoplačevalci. Dejansko — v prvem povojnem času je res kazalo, da se jim pripravlja »business«, kot ga še niso doživeli. Ogromno povpraševanje doma, še večje potrebe v inozemstvu — vse kot po naročilu. V letu 1947 pa jim je že močno uplahnila samozavest. Visoke cene so hitro izčrpale domače, medvojne prihranke. Samo v maju 1947 so morali najeti ameriški potrošniki nad 10 milijard dolarjev posojila, da so zmogli nakup »nebotično« dragih živil in drugega potrošnega blaga. Zadnje statistike že kažejo, da se domače zaloge nevarno kopičijo, še posebej v trgovini na drobno. Z eno besedo: notranja kupna moč stalno pada. Tudi v mednarodni trgovini so nastopili že težki časi. Po kapitalističnem svetu se plazi huda pošast — •dolarska lakota«. Države, katere napade, zbolijo na nevarni bolezni — »dolarski krizi«. V čem so vzroki in simptomi te nove bolezni? Ogromna ameriška industrija mora izvažati. V letu 1946 je tvoril ameriški izvoz že nad 40 % svetovne trgovine. Tudi potreba po ameriškem blagu je ogromna. Vendar tu se začenjajo križi in težave. Ameriško blago je treba plačati. S čim? Amerika veliko prodaja, malo pa kupuje. Industrijskega blaga producira sama dovolj, potrebuje torej kvečjemu surovine. 1 u se začenjajo nesreče industrijskih držav, kot sta na primer Anglija in Francija. Cim sta stopile v »dolarski začarani krog«, je šlo nevzdržno navzdol. Kupujeta v Ameriki, v katero pa ne moreta izvažati svojih industrijskih izdelkov, ker jih ima Amerika sama preveč. Ameriške nakupe morata torej plačati z dolarji. Dolarji so pa danes velika redkost in lepega dne dolarjev ni več. Potem je treba v Ameriko po dolarsko posojilo. To pot je šla Anglija. Leta 1916 je dobila skoraj 4 milijarde posojila, s katerim je upala premostiti povojne težave do nekako leta 1951. Septembra leta 1947 pa so Angleži ugotovili, da so posojilo že izčrpali. Slo je ogromno posojilo, Anglija pa ni popravila niti malo svojega gospodarskega položaja. Iz povojnih težav je padla v »dolarsko krizo«. Iz te je ne more rešiti niti novo posojilo, — za katero se, kakor vse kaže, že pogaja, niti Marshallov načrt, — kajti bistvo te krize je v tem, da sta ZDA in Anglija gospodarska tekmeca, ki se ne dopolnjujeta. Do istega zaključka nas pripelje tudi »dolarska kriza« v Franciji. V prvem polletju leta 1947 je Francija uvozila iz ZDA 14krat več blaga, kot ga je v nje izvozila. Tako je tudi njenih dolarjev konec. Obema državama danes ne kaže drugo kot omejevati uvoz iz ZDA. To so storile tudi južnoameriške države, Mehika in celo bogata Kanada. Vidimo torej, da so ameriški monopolisti trčili na težke zapreke. Pred njimi stojijo skoraj nerešljiva vprašanja: kako se ogniti krizi, kako vzdržati ogromni industrijski aparat pri življenju, kako spraviti v promet produkcijo letne vrednosti 200 milijard dolarjev, kako jih prodati, komu, kako izvoziti? Izvažanje na kredit je ameriškim monopolistom pre-tvegano. Evropa gre na levo, po kolonijah vre, hudournik zgodovine bo slej ko prej podrl dolarske jezove, — skratka v take investicije ameriški bankirji ne gredo. Izbrali so si manj kočljivo pot: Marshallov načrt. Smisel tega načrta je v tem. da bi izvoz ameriške industrije kreditirala ameriška država z državnimi posojili. Tako posojilo ubije dve muhi na mah: ukloni s pota »neodvisnost« posojilojemalca, naredi iz njega neko vrsto »Filipinov«, odpre širom njegovo tržišče in omogoča hkrati diktiranje cen, pobiranje debelih profitov — vse na riziko države, — kar pomeni spet — ameriških davkoplačevalcev. Seveda tudi Marshallov načrt ne bo pregnal oblakov, ki se zbirajo nad ameriškimi monopoli. Dal bo ameriški industriji kakih 5 do 6 milijard letnih naročil, kar pa je malo, če pomislimo, da znaša celotna ameriška proizvodnja letno okrog 200 milijard dolarjev. Ta načrt bi torej kvečjemu — in v najboljšem primeru — odložil nastop krize, — kot meni Henry Wallace. Po sodbi drugih ameriških strokovnjakov niti tega cilja ne more doseči, zato priporočajo hkrati zelo povečano oboroževanje. To ameriški imperialisti že dejansko izvajajo. V budžetskem letu 1946/47 je povečala ameriška vlada — predvsem zaradi oborožitvenega programa — državne izdatke na 41 in pol milijarde dolarjev. Kako velika vsota je to, spoznamo, če pomislimo, da je v petih predvojnih letih izdala samo 39 milijard 800 milijonov. Torej v petih predvojnih letih okrog 2 milijardi dolarjev manj, kot zdaj v enem povojnem. To veliko oboroževanje je torej v tesni zvezi z gospodarskimi zadregami ameriških imperialistov, seveda pa tudi izraz tistih tendenc imperializma, ki skušajo omajati z vojnimi pretnjami tiste ljudi in države »slabih živcev«, ki se sicer še obotavljajo pred njihovimi »doktrinami« in načrti. Te tendence pridejo do izraza tudi v očitni militari-zaciji ameriške politike. Glavna zunanjepolitična in notranjepolitična mesta si delijo v ZDA generali in bankirji. Znani kip Svobode je že zdavnaj zamenjal baklo z mečem! Za meč pa je potrebna tudi roka, ki ga bo vihtela. Tu so pa novi križi in težave ameriških imperialistov. Delovni ljudje nočejo vojne in prav nič ne kaže, da bi bilo v ZDA drugače. Odpor znotraj Amerike, ki se zbira okrog bivšega podpredsednika ZDA Henryja Wal-laceja, to jasno dokazuje. Od tod tudi vse večji pritisk imperialistov v notranji ameriški politiki. Ostra protidelavska zakonodaja, podvigi proslulega odbora za pobijanje protiaineriške dejavnosti, preiskovanje lojalnosti ameriških državnih uradnikov, netenje rasne tnržnje in kopica drugih ukrepov — nazorno pripovedujejo, kako stoji stvar s »štirimi svobodami« znotraj Amerike. To so prvi koraki ameriškega fašizma. Ta trditev nikakor ni pretirana. Spomnimo se na besede tov. Kardelja, namreč da je še vedno »živ sistem, ki v določenih pogojih neizbežno poraja fašizem«. Kadar zmanjka monopolističnim kapitalistom parlamentarnih argumentov, odvežejo Hitlerje, Mussolinije ali kakor se že pišejo in jih spustijo nad ljudstvo, da mu zaprejo usta in zvežejo roke. Ameriško delovno ljudstvo čakajo resni časi in velike borbe. Mi pa zaključimo ta razmišljanja z besedami tovariša Višinskega: »Iz vsega tega je razvidno, da so glavni pobudniki propagande in hujskanja na novo vojno ameriški reakcionarni krogi, ki računajo samo s svojimi koristoljubnimi interesi in ki so pripravljeni za te interese pahniti človeštvo v novo vojno.« Pogledali smo si jih od blizu. Precenili smo na kratko njihove »šanse« in slabosti. Zdaj bomo pa zasledovali, kako je potekala v preteklem letu borba z njimi, s kakimi uspehi in s kakimi perspektivami za novo leto. III. Najpreglednejši potek o mednarodnem dogajanju nam dajejo gotovo mednarodna zborovanja in posveti, ki so živ barometer mednarodne situacije. Katera glavna vprašanja so se obravnavala na njih? Med najvažnejša, naravnost usodna, bomo uvrstili vsekakor tista o reviziji, spreminjanju temeljnih načel Organizacije Združenih Narodov (OZN). Tovrstne predloge so prinašali na dan ZDA, Velika Britanija in drugi dolarski sateliti. Cilj, ki ga zasledujejo ti poskusi revizije, je popolnoma jasen. Naperjena je predvsem proti pravici »veta«, to je tisti pravici, ki daje vsaki od petih stalnih članic Varnostnega sveta moč, da odkloni sklep, s katerim se ne strinja. Za pravico »veta« je velika misel, da samo soglasje petih velikih sil jamči miren in ploden razvoj mednarodnih odnosov. Zato je borba proti »vetu« borba proti mednarodnemu sodelovanju in sporazumevanju. Vodijo jo pa tiste sile, ki bi hotele narediti iz OZiN orožje svoje politike, iz Varnostnega sveta pa tak glasovalni stroj, kot je postala na žalost že Generalna skupščina. Nasprotniki »veta« te svoje želje skrivajo za trditvijo, češ da Sovjetska zveza izrablja to pravico. Zato si poglejmo tudi nekaj primerov, v katerih se je je poslužila. V »grškem vprašanju« je Sovjetska zveza z »vetom« preprečila sprejem ameriške resolucije, ki bi hotela naprtiti krivdo za državljansko vojno severnim sosedam, hkrati pa ustanoviti stalno obmejno komisijo, ki bi dala ZDA pravico, da bi se vmešavale v naše razmere, kot so to vajene kje v Panami ali Nikaragui. Z »vetom* je podprla Sovjetska zveza pravično zahtevo odstranitve angleških čet iz Egipta. Z »vetom« se je protivila sprejemu fašistične Portugalske v OZN, prav tako pa krivici, da bi bile sprejete v OZN samo Italija in Finska, ne pa tudi Bolgarija, Romunija in Madžarska. Vprašanje »veta« je vnovič postavljeno na dnevni red letošnjega zasedanja, dasi ga je zavrnila že Generalna skupščina v letu 1946. Naslednje pomembno vprašanje, pri katerem so nesoglasja prav tako velika, je vprašanje razorožitve in prepovedi izdelave in uporabe atomskega orožja. V teh za vse človeštvo tako usodepolnih vprašanjih ni še prišlo do sperazuma kljub priporočilom Generalne skupščine OZN, sprejetih na predlog Sovjetske zveze, po izključni krivdi Amerike in Velike Britanije. Videli smo že, kako so pričele ZDA z orjaškim vojnim budžetom tekmo v oboroževanju. Vojni budžet ZDA za leto 1947/48 je osemkrat večji od njenega predvojnega. Sovjetska zveza je predlagala učinkovite sklepe za prepoved atomskega orožja: 1. absolutno prepoved njegove uporabe; 2. uničenje vseh zalog in prepoved nadaljnjega izdelovanja in 3. ustanovitev organa mednarodne kontrole nad proizvodnjo atomske energije, v katerem bi imeli vsi člani enake pravice in ki ne bi kršila suverenosti držav. Uresničenje teh sklepov, za katere so izjavili tudi angleški učenjaki za atomsko energijo, da edini lahko preprečijo zločinsko zlorabo atomske energije za množično uničevanje, — je neizpolnjeno, ker se jim je uprla Amerika. Amerika noče uničiti svojih zalog atomske bombe, niti se odpovedati monopolu, ki ga še ima v proizvajanju. Na predlog sovjetske delegacije bo tudi o tem vprašanju sklepala Generalna skupščina OZN oktobra 1947. S kakim uspehom, boste verjetno že vedeli, ko vam bodo prišle pred oči te vrstice. Med najpomembnejšimi vprašanji, ki se tiče še prav posebno nas, je tudi grško vprašanje. Bistvo tega vprašanja je točno označil šef ukrajinske delegacije Manuilski: Iz Grčije hočejo narediti vojni hujskači ognjišče nemira in spopadov na Balkanu. Iz nje ven se hočejo učvrstiti na Sredozemskem morju (— za katero, kot je rekel duhovito nek zapadni novinar, naj Rusi verujejo, da je ustvarjeno od ljubega boga samo za to, da bi se po njem prepeljavale ameriške in angleške ladje! —) s ciljem, prodreti naprej na Bližnji in Srednji vzhod ter zavzeti tak vojaški položaj, ki bi ogrožal Sovjetsko zvezo. Resnico te trditve je potrdil tudi že navedeni W. Lipmann, ki je cinično zapisal: »Nismo si izbrali Grčije in Turčije zategadelj, ker bi jim bila mogoče prav posebno potrebna pomoč, temveč zato, ker predstavljajo vojaška vrata v Črno morje in srce Sovjetske zveze.« Te odkrite besede znanega ameriškega novinarja povedo vse, kar je treba vedeti o »Trumanovi doktrini«. V »grško vprašanje«, se vpletajo številne imperialistične silnice in je v malem prava podoba velikega sveta. Sem sega zgodba o likvidaciji političnih in vojaških po-stajank britanskega imperija, ki so jih prevzele sedaj ZDA. Angleži so v Grčiji ostali le še žandarji v ameriški službi in na svoje stroške. — Sem sega tudi zgodba o petroleju v Iranu, Iraku in Saudski Arabiji, okoli katerih kopičijo ZDA stražarnice, med njimi tudi grško in .turško. Kot znano, je pogodba o nafti med ZDA in Vel. Britanijo napravila konec monopolu Angležev nad iranskim petrolejem. Distribucija tega petroleja je prešla v ameriške roke. To je pravo ozadje »grškega vprašanja«, vse drugo je samo ilustracija, ki si jo lahko hitro razložimo. Vpričo tako umazane imperialistične igre, postane junaška in uspešna broba grške .demokratične armade še večjega občudovanja in spoštovanja vredna. Vsemu interveniranju navkljub, vsem »doktrinam«, pošiljkam orožja in domarjev, kopici ameriških in angleških svetovalcev, angleškim okupacijskim četam in ameriškim vojaškim strokovnjakom, — grško osvobodilno gibanje pod vodstvom generala Markosa postaja z dneva v dan mogočnejše. Na vse odkritejše ameriško vmešavanje je prišel odgovor, ki je spravil mednarodno reakcijo v največji bes: proglasitev Grčije za neodvisno republiko! Ti klavrni neuspehi so pripravili prezidenta ZDA Trumana, da je za monarhofašistom Tsaldarisom obtožil po oguljenem receptu: Primite tatu!, Jugoslavijo, Bolgarijo in Albanijo, češ da one podpirajo grške partizane, da so one vzrok državljanske vojne v Grčiji. S tem brezmejnim cinizmom je mislil ameriški prezident, da je zakril pred svetovno javnostjo prevzem »grškega busi-nessa« od Angležev, obenem pa je hotel vplivati na sklepe anketne komisije, ki jo je poslal Varnostni svet, da razišče zadeve v Grčiji. Ni čuda, da je večina članov anketne komisije nato dejansko z vsemi močmi preprečevala objektivno preiskavo. O teh rečeh je bilo v našem tisku že toliko pisanja, da si njene žalostne kot smešne zgodbe lahko mirno prihranimo. Govori Višinskega, dr. Simiča, dr. Beblerja, dr. Vilfana, Djerde in drugih so raztrgali majavo zgradbo poročila večine članov anketne komisije, da ni ostal kamen na kamnu. Kako je z grško neodvisnostjo, ki naj bi jo ogražali severni sosedje, nazorno kaže sestavljanje vlade Sofulisa v ameriškem veleposlaništvu v Atenah. Ta politikant, ki je še dan prej divje napadal pokvarjeno, iz izdajalcev sestavljeno vlado in brezobzirno vmešavanje Amerikan-cev in Angležev, — se je čez noč spremenil in postal Tsaldaris št. 2. Ko pišem te vrste, še tečejo razprave v New Yorku. Sovjetska in naša delegacija sta iznesli obširen in dokumentiran material, ki je ovrgel ameriške »obtožbe« — za njima pa tudi delegacije Poljske in drugih demokratičnih držav — pokazal kot vzrok državljanske vojne v Grčiji monarhofašistični teror in vedno večje vmešavanje ZDA in Vel. Britanije. Ta material je bil tako prepričevalen, da je delegat ZDA spremenil svojo taktiko, odstopil od obtožb in vztrajal le na ustanovitvi stalne obmejne komisije. Tozadevno je bil v političnem komiteju ameriški predlog sprejet. Sovjetska zveza pa je takoj izjavila, da sklep odklanja in da v taki komisiji ne bo sodelovala. Na moskovski konferenci 1. 1947 se je načelo vprašanje mirovne pogodbe z Nemčijo. Bistvo nemškega vprašanja, — vsaj kot ga pojmuje demokratični svet, — je prav gotovo najprej v tem, da se enkrat za vselej prepreči, da bi postala Nemčija še kdaj napadalna sila. Ustvariti je treba iz Nemčije miroljubno in demokratično državo, ki ji je pa treba vsekakor dati možnost, da sama odloči o svoji bodoči državni ureditvi. Samo po sebi umevna je slednjič še zahteva po pravičnih reparacijah. V tem pogledu pa je doseženo še bore malo. Le o sovjetski coni lahko trdimo, da je izvedla predpogoje za vrnitev Nemčije na pot miroljubne in demokratične države. Tu je izpeljana strogo in dosledno denacifikacija. demilitarizacija in demokratizacija. Vsega tega o ostalih treh conah ne moremo trditi. Politično in gospodarsko življenje v teh conah je pod težkim pritiskom reakcionarnih zasedbenih oblasti, ki še zlasti po objavi Marshallovega načrta odkrito sabotirajo sklepe, sprejete v Potsdamu in Moskvi. Po Marshallovem načrtu bi moralo postati Porurje glavna baza ameriške ekspanzije v Evropi in srce »za- padnega bloka«. Zato so Američani in Angleži že ustavili demontažo težke industrije v reparacijske svrhe, oznanjajo pa že celo namero, da jo bodo vrnili v roke nemških lastnikov. Kake perspektive obetajo te napovedi za prihodnost, ni treba dolgo ugibati. Porurski železni in premogovni baroni so bili v vsej novi nemški zgodovini hrbtenica militarizma, napadalnosti in slednjič fašizma. Te ameriške namere s Porurjem se niso rodile šele v harvardskem govoru generala Marshalla. Spomnimo se le na to, kako skrbno so se ogibale leteče trdnjave po-rurskih tovarn, da so razdrle sicer do temelja delavske naselbine, ohranile pa skoraj nedotaknjeno železno srce nacistične Nemčije! (Kdo ne bi ob tem pomislil na tisti sloviti napad ameriških letal na Skodove tovarne v Plznu, ki so jih zbombardirali nekaj ur pred kapitulacijo Nemčije!) Porurska politika je zbudila največjo zaskrbljenost vseh sosed Nemčije. Le s pomočjo dolarskih groženj in še bolj s premogom je uspelo Ameriki pripraviti Raina-dierovo francosko vlado, da se je uklonila. Kaj bo reklo francosko ljudstvo, je seveda drugo vprašanje! Po potsdamskem sporazumu bi morala dobiti Francija premog iz Porurja. Na tej postavki sloni celo ves Monnetov načrt obnove in bodočega razvoja francoskega gospodarstva. Rurskega premoga pa ni. Skoraj ves gre v nemško težko industrijo. Po Marshallovem vdiktatu« pa ga bo še manj. Zato mora Francija kupovati premog za dvakrat višjo ceno v ZDA, povrh vsega pa še pristati da se ji — tik ob meji — zopet vzdiguje nemški militaristični kolos na noge. V Porurje namerava Amerika vložiti velike kapi-tale. Ponovila bi to, kar je storila že po prvi svetovni vojni z Davviesovim planom ... Tudi v vprašanju bodoče ureditve Nemčije so velike razlike. ZDA in Vel. Britanija stojita na stališče razcepitve Nemčije, ker računata, da bosta manjše grižljaje hitreje in lažje prebavila. Temu nasproti je Molotov zagovarjal načelo, da je treba to vprašanje prepustiti nemškemu narodu v odločitev, ker bi bila vsaka druga rešitev iluzorna. Onemogočenje združitve Nemčije bo rodilo le nov šovinizem. Pobornik politike enotne Nemčije in plebiscita v tem vprašanju proti raznim Schumacherjem in strankam v ameriški službi je Enotna socialistična stranka. Tudi v reparacijah rii pokazalo preteklo leto nobenega uspeha. Sovjetska zveza zahteva zase in za Poljsko 10 milijard dolarjev, kar je precej manj od zneska, ki sta ga Z.DA in Vel. Britanija na račun reparacij že po-basali. In kje se da primerjati vojna škoda teh dveh držav z vojno škodo Sovjetske zveze, Poljske, Jugoslavije ... Zakaj to zavlačevanje reparacij? En vzrok smo že obravnavali, drugi pa je nedvomno v tem, da hoče mednarodna reakcija otežkočiti obnovo Sovjetske zveze in ostalih držav ljudske demokracije. Vštric s temi nerešenimi zadevami »nemškega vprašanja« gredo še nezadovoljivo izročevanje vojnih zločincev, repatriacija razseljenih oseb, samovoljno fuzio-niranje angleške in ameriške cone, — pozabiti ne smemo v tej zvezi tudi načenjanje vprašanja poljskih zapadnih meja. V tej grožnji, ki je poljski narod še bolj združila, pa je našla Poljska podporo Sovjetske zveze, Jugoslavije, kot je to izrecno naglasil maršal Tito, vseh ostalih slovanskih držav kakor tudi vsega miroljubnega sveta. Moskovska konferenca pa je prinesla tudi pozitivne rezultate, zlasti pomembni sklep o likvidaciji Prusije, tega gnezda nemškega militarizma, — sklep o vrnitvi nemških vojnih ujetnikov do konca leta 1948 ter soglasna navodila Zavezniškemu kontrolnemu svetu za demilitarizacijo, denacifikacijo in demokratizacijo Nemčije. Znatno so tudi napredovale priprave za postopek bodoče mirovne konference o Nemčiji, predvsem mirovne pogodbe z Avstrijo. S tem pa smo prišli .do poglavja, ki je za nas prav posebne važnosti: do mirovne pogodbe z Avstrijo in s tem povezane usode koroških Slovencev. Napram Avstriji je stališče Jugoslavije od vsega početka jasno, nedvoumno in pravično. Avstrija je bila ves čas svoje zgodovine predstraža nemške ekspanzije, z njenega ozemlja je zdrvel v zadnji vojni napad na Jugoslavijo. Največ vojnih zločincev nad jugoslovanskimi narodi je dala Avstrija, — ognjišče in šola najbolj besnega sovraštva proti vsemu slovanskemu, še posebno slovenskemu. Taka je bila habsburška Avstrija, taka predvojna in prav nič boljša današnja. To obtožbo lahko vzdignemo mirne vesti po vsem, kar opazujemo dobri dve leti onstran Karavank. Nasilja, ki jih mora prenašati Slovenska Koroška, gospodarski in politični pritisk, znova razdivjano raznarodovanje je vse točno izpolnjevanje evangelija, ki ga je zapisal za nemške šoviniste — nacist Maier-Kaibitsch. Zato je postavil šef naše delegacije tov. Edvard Kardelj pred moskovsko konferenco odločne in pravične zahteve. V prvi vrsti zahtevo po resnični demokratizaciji Avstrije, prepoved priključitve k Nemčiji in velenemško propagando, — priključitev Slovenske Koroške in slovenskih obmejnih predelov Štajerske, — vsega - skupaj ozemlja z okrog 26l0 km- in 100.000 Slovencev. Poleg tega zajamčenje narodnostnih pravic Gradiščanskih Hrvatov, vrnitev po Avstriji povzročene škode v minimalnem znesku 150 milijonov dolarjev, demilitarizacijo obmejnih predelov in izročitev vojnih zločincev ter izdajalcev, ki so se zatekli v Avstrijo. le naše zahteve so našle polno podporo Sovjetske zveze, uprle so se jim pa zapadne velesile, le so prišle na zasedanje z že vnaprej določenim stališčem. Zato se niso niti poglobile v obširno dokumentacijo naših zahtev. Šle so preko vseh številk, preko dokumentov zgodovine, preko izpričane volje koroških Slovencev ter vztrajale enostavno na — koroškem plebiscitu. Iz Avstrije hočejo ZDA in Vel. Britanija zgraditi važno politično in gospodarsko bazo, naperjeno proti državam ljudske demokracije. O tem razpravljajo danes že popolnoma odkrito. Odtod tudi vnema zagovornikov nove-stare Avstrije, ki jo prikazujejo celo za prvo in povsem nedolžno žrtev nacizma, veliko revo, kateri je treba vrniti stare meje ter jo oprati vsake krivde. Pod takimi pogoji nas resda ne more začuditi, če je v Avstriji še vse po starem, da se vodeči nacisti opra-ščajo obtožbe in puščajo na prostost, da je postala dežela prava džungla črne borze in špekulantov, ki uživajo vso zaščito, kot je pokazala sodba ameriškega vojnega sodišča v Linzu, ki je obsodila skupino demonstrantov proti črni borzi na težke zaporne kazni! Da je taka Avstrija pravi paradiž za tisto, od vseh vetrov se nateplo drhal izdajalcev in vojnih zločincev, — ni težko razumeti. Proces proti Sernečevi bandi je pokazal, kako se je ta izvržek pod komando zavezniških oficirjev in s pomočjo avstrijske žandarmerije pripravljal na banditske vpade v Jugoslavije, — kjer jih pa čaka sila kislo grozdje. V kakšnih razmerah morajo živeti koroški Slovenci, je po napisanem nepotrebno posebej razpravljati. Jugoslavija je pokazala s svoje strani veliko potrpežljivost in vso voljo, da vzpostavi dobre sosedske odnose. Pristala je na diplomatske odnose, skratka storila vse, kar je bilo možno z njene strani. O mirovni pogodbi z Avstrijo razpravljajo zdaj namestniki zunanjih ministrov. Odprta sta v glavnem vprašanje usode nemške imovine in spor o avstrijskih mejah, koroški Slovenci so poslali namestnikom zajetno spomenico, naša vlada pa je zahtevala ponovno zaslišanje. Na to zahtevo so zapadni namestniki odgovorili, da nimajo časa, ki so ga sicer na debelo tratili z dokazovanjem svojih dednih pravic na nemško imovino. V. ' Ko smo že pri mirovnih pogodbah, nadaljujemo z drugo mirovno pogodbo, ki zadeva v življenjske interese naše države, — mirovno pogodbo z Italijo. Tu gre za vprašanje Trsta in Slovenskega Primorja ter Istre. Na jesenskem zasedanju v Nevv Yorku 1. 1946 je poskušala naša delegacija vse, da bi spravila vprašanje z dnevnega reda s pravično in zadovoljivo rešitvijo. Pristala je na znatne koncesije v vprašanju Trsta. Sovjetski zunanji minister Molotov pa je v temeljitih razpravah dosegel, da je bil za svobodno tržaško ozemlje le sprejet tak statut, ki daje tržaškemu ljudstvu osnovne politične pravice. Sprejet je bil nadalje sklep, da bosta po uveljavljenju mirovne pogodbe imela Jugoslavija, Velika Britanija in ZDA, vsaka po 5000 vojakov, po treh mesecih pa da bo guverner odločil o njihovi nadaljnji prisotnosti. Tudi začasno vlado imenuje guverner po predhodnem posvetovanju z jugoslovansko in italijansko vlado ter krajevnimi demokratičnimi organizacijami. Tako je padla za sedaj odločitev o usodi tržaškega pristanišča, kot nova državna meja med Jugoslavijo in Italijo pa žal določena »francoska črta«. Dne 10. februarja 1947 je tudi Jugoslavija podpisala mirovno pogodbo, ki pomeni zanjo veliko žrtev. Preprečila je s tem tiste temne načrte imperialistov, ki bi pri nepodpisani mirovni pogodbi ustvarjali novo ognjišče mednarodne napetosti, našo državo pa prikazovali kot oviro za mir v Evropi. To je naša delegacija ob podpisu mirovne pogodbe tudi povedala z izjavo, da naši narodi »jemljejo nase to težko žrtev samo zato, ker v sedanjem času nikakor ne bi hoteli prevzeti nase odgovornosti, da ne bi dali svojega deleža za vzpostavitev miru med narodi.« V isti izjavi pa je naša delegacija izrazila, da je »v globokih skrbeh za usodo našega naroda, ki ostaja izven meja Jugoslavije« in da se naši narodi ne odrekajo svojim narodnostnim ozemljem, ki ostanejo izven naših meja, ne glede na morebitne narodnostne spremembe, ki bi nastale v prihodnosti pod tujim gospodstvom. Kako upravičena je bila ta zaskrbljenost naše vlade, so kaj kmalu pokazali dogodki ob priključitvi Slovenskega Primorja in Istre k Jugoslaviji. Okoli 15. septembra 1947, ko so stopile mirovne pogodbe v veljavo, so uprizorili fašisti s podporo italijanskih in ameriških oblasti pravi pogrom in lov na Slovence ter nekatere med njimi primorale k izselitvi. Nešteto Slovencev pa tudi demokratičnih Italijanov je bilo ranjenih, pretepenih, njihovo imetje uničeno, stanovanja razbita, slovenski tisk požgan. Nove italijanske oblasti pa so že pričele preganjati slovenske kulturne ustanove, razbijati slovenske občine, skratka pokazale, da jim je mirovna pogodba kup papirja, kise nanj ne ozirajo. Vsa ta »junaštva« postanejo razumljiva, ko čujemo istočasno predloge Argentinije, naj se pogodba, ki da je za Italijo prestroga, spremeni in pa razna prijateljska »podžiganja« z one strani oceana. Novo ustvarjeno Svobodno tržaško ozemlje čakajo pomembne naloge. Po zamisli zapadnih očetov te »umetnine« bi naj postalo jabolko spora med Jugoslavijo in Italijo, hkrati pa važna baza ameriške ekspanzije proti vzhodu. Prav zato je bilo na Ustanovnem kongresu Komunistične partije STO-ja poudarjena naloga narediti iz tega ozemlja obramben zid Titove Jugoslavije in italijanskih demokratičnih sil. Imenovanje tržaškega guvernerja še vedno ni rešeno. Dolge razprave v Varnostnem svetu doslej niso pripeljale do sklepa. Za tem zavlačevanjem je očitna namera pridobiti na času, ki bi ga izkoristile zavezniške okupacijske oblasti za to, da bi postavile bodočega guvernerja in tržaško ljudstvo pred celo vrsto dovršenih dejstev. VI. Med mednarodnimi konferencami preteklega leta je ostala še ena, ki si jo moramo v pregledu ogledati: konferenca 16 držav v Parizu. Sestala se je na tiste meglene obljube o ameriški pomoči, ki jih imenujejo zdaj — Marshallov načrt. Pred to konferenco so se sestali, na pobudo Vel. Britanije in •Francije, na informativen sestanek zunanji ministri ZSSR, Velike Britanije in Francije. Sovjetski zunanji minister Molotov je obrazložil stališče sovjetske vlade, razkrinkal pravi smisel »pomoči« in predloge Bevina in Bi- daulta, ki so vrhu vsega tudi težke kršitve suverenosti držav, ki bi k takemu »načrtu« pristopile. Že na več mestih smo obravnavali pravo ozadje Marshallovega načrta ter ugotovili, da gre pri njem pod krinko »pomoči Evropi« za dokaj manj idealne posle. Pokazali smo, da gre v prvi vrsti za pomoč Ameriki, ki bi hotela organizirati evropsko gospodarstvo v privesek ZDA, da gre za obnovitev nemške industrije in slednjič za težnjo po ustvarjanju zapadnega bloka, ki bi naj za razliko od Churchillove zamisli ustvaril iz Evrope filipinsko provinco ZDA. Videli smo že, kam je pripeljalo nekatere evropske države navezovanje na ameriški imperializem. Ko pišemo te vrstice, ni prejela zapadna Evropa niti centa od Marshallovega načrta. V njenih vodah pa že mrgolijo^ ameriške vojne ladje, po njenih deželah pa trope ameriških opazovalcev, mešetarjev in zastopnikov, ki se ponašajo hrupno in oblastno, kot bi bili v hiši, ki je padla pod dražbo in bo zapadla vsak čas upnikom. Popolnoma razumljivo je, da je Sovjetska zveza odklonila sodelovanje pri taki »filipinizaciji« Evrope, da je odklonila sodelovanje tudi Jugoslavija, ki je po maršalu Titu podrobno pojasnila svoje stališče, zraven pa še vse svoje izkušnje z dosedanjo ameriško pomočjo. Sodelovanje so odklonile tudi Poljska, Češkoslovaška in ostale demokratične države. Tako so se na konferenco 16 držav zbrale, v nasprotju s pariško konferenco 1. 1946, tudi tiste države, ki so fašistično zver med vojno posredno ali neposredno podpirale (Portugalska, Italija, Švica, Turčija, Švedska, monarhofašistična Grčija, Avstrija — še Francovo Španijo je v naglici skušal pritegniti Bevin) in po dolgih prerekanjih in razpravah sestavile »polo z naročili«, kot pravijo zaničljivo Amerikanci. To naročilno polo jim je ameriški delegat Ciayton dvakrat zavrnil, dokler je niso slednjič zreducirali na 17 milijard dolarjev. Zdaj pričakujejo krotko, kdaj se bo zljubilo ameriškemu Kongresu, da vzame polo v milostno razpravljanje. VII. Medtem prodaja Anglija, ki je porabila dolarje, zadnje ostanke svoje zlate rezerve, znižuje ljudstvu življenjske potrebščine, omejuje uvoz, izgublja politične in gospodarske postojanke in tnora pri vsej tej mizeriji vzdrževati milijonsko armado izven doma za varovanje, danes že po večini ameriških interesov. Samo vzdrževanje armade tvori 75 % deficita, ki ga ima Vel. Britanija v svoji plačilni bilanci. Teh milijon vojakov po vsem svetu, pomeni milijon delavcev manj doma. Zaustavila se je tudi nacionalizacija. Gospodarji z Wall Streeta so že večkrat opozorili, da ne bodo dajali dolarjev za »socialistične« poskuse. Tudi nas ne more čuditi, če izvemo, da so v laburistični Angliji narasli dobički iz nepremičnin in industrije v 1. 1946 na 3 milijarde 226 milijonov funtov, kar je skoraj dvakrat več kot pod konzervativci 1. 1938, ko so znesli »samo« 1 milijardo 544 funtšterlingov. Ne smemo seveda spregledati, da raste proti taki laburistični politiki vse večji odpor. Laburistična levica v parlamentu, sindikati, napredne zadružne organizacije postajajo vladi z dneva v dan neprijetnejši. Zato kaže vlada od časa do časa navidezno pripravljenost, da bi šla na pot, ki jo terjajo angleške delovne množice. Lep primer za to so trgovska pogajanja s Sovjetsko zvezo za nakup žita. Ta pogajanja, pri katerih bi bila Anglija dobila žito brez dolarjev, v zamenjavo za svoje industrijsko blago, je vlada razbila in skušala to prikazati kot posledico pretežkih zahtev s strani SSSiR. To se je takoj odkrilo kot očita neresnica. Vlada je šla v Moskvo samo na videz zato, da bi kompromitirala pred svojim ljudstvom SSSR in zaradi tega, — kot so pokazali poznejši dogodki, — da izvrši pritisk na ameriške imperialiste, ki bi jim uspela pogodba bila grd križ čez račune. Ce si ogledamo še notranji položaj Francije, naletimo takoj na poučno zanimivost, namreč da v vladi ni udeležena Komunistična stranka, ki je postala pri zadnjih volitvah najmočnejša stranka. Ta zanimivost je sicer v parlamentarnih demokracijah (toliko opevanih!) najtežja kršitev temeljnih načel. To vlado brez najmočnejše stranke je s pomočjo »socialista« Bluma sestavila prav za prav — Amerika. Komunisti v francoski ki italijanski vladi so ji bili že dolgo trn v peti. S komunisti pa je zapustil Francijo ves entuziazem in elan delovnih množic, ki so obnovile že 90 % francoske industrije. Od tega trenutka se je obrnilo v Franciji vse na slabše. Videli smo že dolarske križe, preglavice s premogom, — kot dve posledici tesne povezanosti francoske vlade z ameriškimi imperialisti. Poostrila se je inflacija, razbohotila črna borza. Vlada mora omejevati uvoz, znižati živilske obroke. Skakanje cen je sprožilo številna mezdna gibanja in štrajke. Prava podoba dolarskega paradiža! Vlada je izgubila vse zaupanje delovnih množic, tudi v parlamentu se drži komaj s podporo skrajne desnice, kot je pokazalo zadnje glasovanje o zaupnici. Skrajna desnica se zbira zdaj okoli de Gaullea, o katerem je rekel nekoč veliki predsednik ZDA F. Roosevelt: »Ne poznam človeka, ki bi vzbudil v meni večje nezaupanje. Vsa njegova »Svobodna Francija« mrgoli špijonov, ki vohunijo eden za drugim.« Današnji ameriški vladarji imajo seveda drugo mišljenje. Tudi de Gaulle računa resno nanje. Svoj politični pohod je pričel z globokim poklonom gospodarjem Wall Streeta. Okoli njegove organizacije (PRF) se zbira vse od višijskih izdajalcev do skrajnih desničarjev iz vrst reakcionarne MRP in socialistov. Iz te pisane družbe kuje antikomunistično fronto za oktobrske občinske volitve. Velika, borbena morala francoskih množic, ki jih vodi prekaljeni kader mogočne Komunistične partije, pa ne obeta lahkih uspehov de Gaulleu in njegovi suiti. Ljudstvo bo močnejše! Podoben položaj kot v Franciji kažejo tudi razmere v Italiji. Tudi tu se je izvršila sprememba vlade na izrecno zahtevo ZDA. 2e januarja 1947 takoj po obisku v ZDA je vodja demokristjanov De Gasperi podal ostavko še preden so se ohladili motorji letala, s katerim se je pripeljal nazaj. Vendar takrat še ni uspel. Šele v maju, ko je Truman oznanil svojo »doktrino« in je socialist Ramadier po rekonstrukciji francoske vlade že priznal, da se dobijo dandanes dolarji »samo za politične koncesije«, je tudi »mož Združenih držav Amerike«, kot imenujejo de Gasperija, dosegel svoj namen in izpolnil naročilo. Takrat sta bili izključeni iz vlade komunistična in socialistična stranka, ostali so pa demokristjani in »strokovnjaki«. Vendar ne sinemo v primerjavi s Francijo prezreti važno razliko. Medtem ko je Ramadier socialiste popolnoma vpregel v ameriški voz in z vsemi močmi poskušal razbijati enotnost delavskega razreda — v Italiji ni šlo tako enostavno. Levo krilo socialistov z Nennijem na čelu sodeluje čvrsto s komunisti, na ameriško stran se je podali samo desničarski razkolnik Sarragati. Kolikšna je sila demokratičnih italijanskih množic, je nazorno pokazala splošna stavka delavstva v protest pioti fašističnemu napadu na delavce v Siciliji. To kažejo neprestane stavke zaradi draginje, črne borze in neznosnih življenjskih pogojev, neprestane demonstracije proti »Črni vladi«, glasovanje o zaupnici De Gasperiju, ki -se je kot njegov pobratim Ramadier obdržal samo z glasovi desnice — to je qualunquistov. Vse večja odvisnost od ameriškega imperializma, ki jo lahko označimo naravnost kot kolonizacijo, z vsemi s ■ tem povezanimi posledicami, kot patiec lire, inflacija, porast cen, ogromni proračunski primanjkljaji (samo v proračunskem letu 1946/47 znaša uradno priznani primanjkljaj Argentino, Francijo in druge države — to so mejniki na celih 70 milijard lir!), vse večje emigriranje delavcev v poti, po kateri pelje De Gasperi z vatikanskim in Trumanovim blagoslovom deželo. Na zadnjih občinskih volitvah v Rimu, središču neo-fašistov, pa je kljub vsej gonji zmagal ljudski blok, sestavljen iz komunistov in socialistov. Ker smo že v Italiji, stopimo še za trenutek v Vatikan. V preteklem letu je bila naša vlada primorana ostro protestirati proti zaščiti, ki jo uživajo jugoslovanski vojni zločinci v Vatikanu. Z vatikanskimi potnimi listi in denarjem jim pomagajo bežati v Argentino. To je seveda le drobec iz vatikanske politike, ki jo čutimo živo tudi v naši notranji politiki. Registriramo samo še vatikansko prošnjo za pomilostitev Rainerja in izmenjavo izjav in poslanic med papežem in Trumanom o sodelovanju proti »rdeči nevarnosti*. (Koliko let je molila Njegova Svetost Pij XII za križarsko vojno proti Sovjetski zvezi, pa ni bila — uslišana!) Enako »milosrčno« skrb za skrivajoče se vojne zločince so pokazale tudi okupacijske oblasti v Italiji, ki so pred uveljavljenjem mirovne pogodbe z vso naglico preselile to drhal iz Italije v anglo-ameriško cono Nemčije. Ostane nam slednjič še Franco. Kljub nasprotnemu sklepu Generalne skupščine OZN smo v preteklem letu opažali še vedno trgovinske in druge stike med tem diktatorjem in angleškimi »socialisti« ter ameriškimi imperialisti. Privoščil si je celo burko z referendumom o monarhiji ter se oklical za dosmrtnega regenta, ki si sam določa nasledenika. Da se mu kljub tem načrtom majejo tla pod nogami, dokazuje stavka baskijskih delavcev, predvsem pa močna odporniška gibanja. Pet držav Latinske Amerike je izneslo hvale vreden predlog, naj Združeni narodi vnovič proučijo vprašanje Francove Španije. Angleški zunanji minister Bevin pa v ozadju na vso moč plete novo špansko begunsko vlado, iz katere bi bili izključeni komunisti, da bi tako imel rezervo za primer padca Francovega režima. S tem se pa poslovimo od zapadne Evrope in njenih žalostnih zgodb. Obrnimo se na vzhod in jugovzhod, kamor se bodo morale obrniti tudi zapadne dežele, če bodo hotele priti iz »začaranega kroga«, v katerega jih je prignal ameriški imperializem. VIII. Mračna je slika, ki jo kažejo države, katerih vlade so šle v dolarske komate. Nenasitni ameriški imperializem bi morda komu z neprestano propagando laži in obrekovanj, vojnim hujskanjem, z rožljanjem atomske bombe in pritiskom »dolarske demokracije« zastri jasen pogled in vzbudil videz vedno bolj naraščajoče moči, ki se ji mora prej ali slej vse ukloniti. Toda mi smo že prej videli, pred kakimi nepremostljivimi zagatami stoji danes ta imperializem in kako mu povsod stopajo na prste ter se zoperstavljajo njegovim peklenskim naklepom demokratične in miroljubne sile človeštva s Sovjetsko zvezo na čelu. »Nujno potrebno je imeti pred očmi, da je med željo imperialistov, da bi zanetili novo vojno in možnostjo, da bi to vojno organizirali, velikanska razdalja. Narodi sveta nočejo vojne. Sile, ki branijo mir, so tako pomembne in velike, da bodo načrti osvajalcev, če bodo te sile neomajne in čvrste v obrambi miru... doživeli popoln po-polom.« Te pomembne besede so zapisane v izjavi že omenjenega posvetovanja nekaterih evropskih komunističnih partij. Zato je prav, da si ogledamo, kako so lani rasle in se krepile sile znotraj tistih držav, v katerih si vlada ljudstvo in kamor ne segajo koščene roke tujih imperialistov. In tu je v prvi vrsti velika in mogočna Sovjetska zveza. O njenih naporih za zavarovanje miru smo prav za prav že ves čas pisali. »Zasluga Moskve je tudi v tem, ker je ona glasnik borbe za trajen mir in prijateljstvo med narodi, glasnik borbe proti podpihovalcem nove vojne. Zasluga Moskve je v tem, ker neumorno razkrinkuje podpihovalce nove vojne in pod zastavo miru zbira vse miroljubne narode. Znano je, da miroljubni narodi z zaupanjem obračajo svoje poglede na Moskvo kot na prestolnico velike miro- ljubne sile in mogočen branik miru,« je zapisal genera-lisim Stalin v svoji poslanici Moskvi ob njeni 800letnici. Tehtne besede generalisima Stalina so vselej odpirale človeštvu jasne poglede v bodočnost in osvetlile z izredno točnostjo najbolj zamotane probleme. Prav zato so narodi sveta s tako pozornostjo prisluhnili njegovim besedam v razgovoru z Elliotom Rooseveltom in ameriškim državnikom Stassenom. Dočim bi vsaka druga kapitalistična država, ki bi pretrpela v vojni tako opustošenje kakor Sovjetska zveza, padla v vrsto drugorazrednih držav, je nasprotno Sovjetska zveza po tej vojni postala še pomembnejši činitelj v mednarodnem življenju. Sovjetsko ljudstvo z velikimi uspehi izvaja naloge povojne stalinske petletke in je na februarskih volitvah v Vrhovni sovjet RSFSR in v vrhovne sovjete drugih šestih zveznih republik pokazalo vso svojo strnjenost okoli sovjetske vlade in Vsezvezne komu-, nistične partije (boljševikov). Dočim se kapitalistične države na zapadu davijo v ekonomskih krizah in v težavah povojne obnove, s političnimi in drugimi koncesijami najemajo dolarska posojila, je sovjetsko ljudstvo v dveh dneh podpisalo in še preseglo drugo povojno notranje posojilo v višini 20 milijard rubljev. Svojo notranjo silo, enotnost sovjetskega ljudstva in globoko človečnost je Sovjetska zveza dokazala z odpravo smrtne kazni v mirnem času. Trgovinski sporazumi in posojila, ki jih daje Sovjetska zveza drugim državam, ne nosijo pečata ekonomskega zasužnjevanja. Na vseh mednarodnih konferencah, predvsem pa v Organizaciji združenih narodov in Varnostnem svetu, je Sovjetska zveza dosledno branila in izvajala načela Ustanovne listine OZN, ščitila pravice malih narodov in kolonialnih ljudstev. Lani je Sovjetska zveza sklenila vrsto trgovinskih sporazumov z Jugoslavijo, Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Albanijo, Romunijo, Finsko, s skandinavskimi in drugimi državami. Sovjetsko zunanjo politiko je lepo, jasno in zgoščeno označil A. Zdanov v svojem referatu na posvetovanju nekaterih evropskih komunističnih partij, ko je med drugim dejal: »Kot nosilec novega višjega družbenega sistema izraža Sovjetska zveza v svoji zunanji politiki stremljenje vsega naprednega človeštva, ki stremi po dolgotrajnem miru in si ne more. želeti nove vojne, ki je plod kapitalizma. Zunanja politika Sovjetske zveze in demokratičnih dežel v zadnjih dveh letih je politika borbe za dosledno uresničenje demokratičnih načel povojnega sveta. Zato je bila glavna naloga zunanje politike demokratičnih držav po vojni borba za demokratični mir, za likvidacijo ostankov fašizma in proti obnovi fašistične imperialistične napadalnosti, za uveljavljenje načela enakopravnosti narodov in spoštovanje njihove suverenosti, za splošno zmanjšanje oborožitve sploh in prepoved najbolj rušilnih, vrst orožja, ki so namenjene za množično uničevanje mirnega prebivalstva. Aktivnost delegatov ZSSR in demokratičnih dežel v organih Organizacije združenih narodov ima značaj sistematične vsakodnevne vztrajne borbe za demokratične osnove mednarodnega sodelovanja, za razkrinkavanje spletk imperialističnih zarot proti miru in varnosti narodov. Sovjetska zunanja politika izhaja iz dejstva, da bosta obstajala v dolgem razdobju dva sistema — kapitalizem in socializem. Iz tega izhaja možnost sodelovanja ZSSR in dežel drugih sistemov pod pogojem, da spoštujejo načelo vzajemnosti in izpolnjujejo prevzete obveznosti. Sovjetska politika se drži smeri vzdrževanja lojalnih dobrih sosedskih odnosov z vsemi državami, ki kažejo željo po sodelovanju. Sovjetska zveza je bila, je in bo zvest prijatelj in zaveznik držav, ki so njeni pravi prijatelji in zavezniki. Namen sovjetske zunanje politike je, da Sovjetska zveza nadalje razširja prijateljsko pomoč vsem deželam. Ko sovjetska zunanja politika brani mir, zavrača načelo maščevanja, kar se tiče premaganih narodov.« Kaj vse je Sovjetska zveza dosegla v 30 letih svojega obstoja, boste našli na drugih mestih tega koledarja. Kakšno pa je bilo njeno stališče v raznih drugih vpraša- njih mednarodnega življenja, bomo videli ša kasneje na drugih primerih. Na Poljskem so veliki uspehi bloka demokratičnih strank, poizkusi oživeti nemški imperializem, kakor tudi Marshallove in Bevinove mahinacije s poljskimi zapad-nimi mejami še bolj strnili ljudstvo. Na volitvah januarja 1947 je odnesel blok demokratičnih strank sijajno zmago s 383 mandati, dočim je trojanski, konj Mikolaiczyk, na katerega je mednarodna reakcija stavila toliko upov, popolnoma pogorel in dobil bornih 27 mandatov. Zlasti močno pa je vplivala na razkroj Mikolaiczykove kmečke stranke razprava proti vohunski in izdajalski skupini »Izba kontrole«. Glavni vodja teh vohunov rrantišek Nie-pokolczicky, namestnik glavnega sekretarja izvršnega odbora Mikolaiczykove kmečke stranke je bil tesno povezan s podzemnimi fašističnimi organizacijami^ in delal tudi v stiku z ameriškim veleposlanikom v Varšavi. Amnestija, ki jo je razpisala poljska vlada pod predsedstvom Cyrankiewicza, je tisočem zapeljancem, ki so jih proti Poljski izkoriščali mednarodni reakcionarji, omogočila povratek v normalno življenje ter doprinesla h konsolidaciji povojnih razmer. Vse to je spodneslo tla Miko-lajczyku, ki je potem, ko so ga zapustili njegovi pristaši, še sam skrivaj, zapustil Poljsko, da se pridruži zboru notoričnih izdajalcev, ki iz Amerike kot pes na luno lajajo v ljudsko demokracijo. Ne smemo prezreti pomembnosti triletnega plana, ki ga je sprejel poljski Sejem, niti ne uspehov, ki jih žanje poljsko ljudstvo pri naseljevanju in obnavljanju zgodovinskih poljskih predelov na zapadni meji ob Odri in Neissi. Poleg raznih trgovinskih pogodb, med katerimi omenjamo predvsem pogodbo med Poljsko in Sovjetsko zvezo in pa pogodbo med Poljsko in Jugoslavijo; ki bo znatno doprinesla k uresničenju gospodarskih planov obeh dežel, je poljska vlada lani sklenila izredno važno pogodbo o prijateljstvu, zavezništvu in medsebojni pomoči s Češkoslovaško. Ta pogodba, ki predvideva skupno akcijo obeh držav v primeru ponovnega nemškega napada ali pa države, ki bi se z Nemčijo pri takem napadu zvezala,, jamči v petem členu sporazumno rešitev vseh teritorialnih vprašanj med obema državama v dobi dveh let. Ta sklep je razblinil nade vsem tistim, ki so skušali med poljsko in češkoslovaško ljudstvo sejati seme nesloge na vprašanju Tešina. Naslednja važna gospodarska pogodba nted Poljsko in CSR, sklenjena lani, pa predvideva pogajanja za združitev vodnih sistemov Odre in Donave, kar bo znatno olajšalo trgovino med državami srednje in vzhodne Evrope. Tudi bratska češkoslovaška je v preteklem letu dosegla pod vodstvom vlade ljudske fronte in njenega predsednika sekretarja KP CSR Klementa Gottvvalda lepe uspehe pri obnovi in izvajanju dveletnega načrta.* Izseljevanje sudetskih Nemcev in kolonizacija obmejnih predelov je bila uspešno zaključena. Čeprav je bila letina 1947 za 35 do 45 % slabša od prejšnje, to ne bo poslabšalo gospodarskega in prehranbenega položaja dežele, ker je Sovjetska zveza priskočila na pomoč. Češkoslovaška in Sovjetska zveza sta namreč sklenili za pet let trgovinsko pogodbo, v kateri se je Sovjetska zveza obvezala že letos poslati Češkoslovaški 200.000 ton žita, 200.000 ton živinske krme, 20.000 ton za češkoslovaško tekstilno industrijo tako potrebnega bombaža in razno drugo blago. Češkoslovaška pa bo v zameno pošiljala v SoVjetsko zvezo predvsem industrijsko opremo. Lahko rečemo, da bo dveletni plan, ki predvideva obnovo proizvodnje in njen preseg za 10% v primeru z letom 1938, popolnoma uspel, saj je bil že doslej plan izpolnjen 100—102 odstotno. Vsi ti uspehi omogočajo Češkoslovaški, da bo po izpolnjeni dveletki pristopila k izvajanju prvega petletnega plana, ki bo za 60 % dvignil življenjsko raven in za 50% dvignil moč češkoslovaške industrije. Za notranje politično življenje CSR je prav gotovo važen sporazum med socialdemokratsko stranko in Komunistično partijo, ki sta se obvezali, z vsemi silami skupno truditi se, da bi se politični razvoj v republiki razvijal naprej po mirni poti in ob skupni soglasnosti ljudske fronte, tako da bi v taki atmosferi mogla potekati tudi razprava o ustavi in da bi se splošne parlamentarne volitve mogle izvršiti leta 1948 v zakonitem roku. Ne smemo pa prezreti, da so znotraj češkoslovaške ljudske fronte na delu tudi nekatere reakcionarne sile, ki so preko svojih listov »Novy narod« in »Svobodny smer objavljale obrekovalne članke in napade na Jugoslavijo. Z zadovoljstvom smo zato pozdravili obvestilo češkoslovaškega informacijskega ministrstva, da takih stvari v bodoče ne bo dopustilo in da so tiskarski delavci sklenili odklanjati tisk takih člankov. Reakcionarne voditelje narodnosocialistične stranke pa je glasilo KP »Rude pravo« nedavno opozorilo, naj ne nadaljujejo več svoje razbijaške in destruktivne strankarske politike v ljudski fronti, ker se bo sicer postavilo vprašanje: ali — ali. Tudi na Slovaškem so bili doseženi uspehi v borbi proti tistim temnim silam Tisove Slovaške, ki delajo za tuj račun v namenu, razbiti državo. Smrtna obsodba in justifikacija slovaškega izdajalca monsignorja Tisa je pokazala odločnost češkoslovaškega ljudstva. Vendar ne smemo prezreti, da je bila na Slovaškem odkrita nova zarota, v katero je bilo vmešanih nad 300 oseb — med njimi visoki državni uradniki na Slovaškem. Češkoslovaški organi javne varnosti so razbili zarotniško organizacijo, ki se je povezovala s pobeglim zločincem Durčan-skim v Vatikanu ter sodelovala z banderovskimi bandami. V prestolnici ČSR Pragi so bila preteklo leto pomembna mednarodna zborovanja, med katerimi moramo zlasti omeniti zasedanje generalnega sveta Svetovne sindikalne federacije, mednarodni novinarski kongres, predvsem pa zasedanje sveta svetovne federacije demokratične mladine in svetovni mladinski festival. Prav gotovo so te konference in kongresi odigrali veliko vlogo v borbi proti vojnim hujskačem za združitev vseh miroljubnih in demokratičnih sil. Lani smo bili priča raznim trenjem med Češkoslovaško in Madžarsko na vprašanju izmenjave prebivalstva. Po večkratnih pogajanjih pa je bilo vendarle to vprašanje zadovoljivo rešeno in je bilo po doseženem sporazumu izmenjanih 33.777 Slovakov in Čehov ter 20.853 Madžarov. Tudi v sosedni Madžarski so bile velike pozitivne spremembe. Odkrita je bila zarota proti madžarski republiki in ob zasliševanju aretiranega generalnega sekretarja stranke malih posestnikov Bele Kovacza se je izkazalo, da je bil v to zaroto vmešan tudi tedanji predsednik vlade Ferencz Nagy. Ta izdajalec je ostal na »dopustu« v Švici, kjer je podal ostavko in nato odletel v ZDA. Tu je našel svoje stare znance in izdajalce, kakor so dr. Vladko Maček, dr. Dimitrov Oemeto in drugi. Z njimi skupno služi kruh tako, da za račun ameriških imperialistov objavlja vrsto »spomenic« in napadov na ljudsko demokracijo držav vzhodne Evrope. Poskus vmešavanja ZDA in Velike Britanije v madžarske notranje zadeve, ki se niso mogle sprijazniti z mislijo, da so izgubile tamkaj svoje agente, je propadel zaradi odločnega nastopa Sovjetske zveze. Na novih volitvah 31. avgusta 1947 je volivna zveza koalicijskih strank dobila nad 60% glasov in nova vlada pod predsedstvom L'innyesa čvrsto vodi državo po poti normalizacije in obnove ter z uspehom izvaja triletni plan. V oktobru 1947 je Beograd obiskala madžarska vladna delegacija in plod tega obiska je bila pogodba o kulturnem sodelovanju med obema državama. Ob tej priliki je bilo sklenjeno, da bosta Jugoslavija in Madžarska v najkrajšem času pričeli s pogajanji za sklenitev pogodbe 0 medsebojni pomoči in prijateljstvu, kar bo še bolj utrdilo mir v tem delu sveta. Tudi odnosi med Madžarsko in Bolgarijo so se utrdili s podpisom kulturne konvencije. Podobni pogodbi namerava Madžarska skleniti še s Poljsko in s Francijo. 1 V ljudski republiki Bolgariji smo bili priča velikim uspehom Domovinske fronte in njenega voditelja ter predsednika bolgarske vlade Georgija Dimitrova. Na sodnem procesu proti opozicionalneniu voditelju kmečke stranke Nikoli Petkovu se je pokazalo, da je bil ta politikant navaden izdajalec, vohun in zarotnik, ki je kot orodje tujih imperialistov pripravljal državni prevrat ter organiziral tajne vojaške zarotniške organizacije. Smrtno obsodbo in justifikacijo Petkova ter razpust njegove stranke je zato pozdravilo vse bolgarsko ljudstvo. Tudi ob razpravi proti Petkovu smo lahko videli najrazličnejše poskuse britanskih in ameriških diplomatskih predstavnikov, da bi z vmešavanjem v notranje bolgarske zadeve rešili glavo svojemu agentu. Vendar zaman. Impe- . rialisti, ki z lahkim srcem prelivajo kri kolonialnih narodov, niso z govoričenjem o človekoljubnosti in »skrbeh za demokracijo« ničesar opravili. Za razvoj bratskih odnosov med narodi Jugoslavije in Bolgarije za učvrstitev miru na Balkanu in v svetu pa je prav gotovo izredne važnosti blejski sporazum, ki sta ga ob obisku bolgarske vladne delegacije podpisala na Bledu maršal Tito in Georgij Dimitrov. Posebno važni sklepi tega sporazuma so, da bosta jugoslovanska in'bolgarska vlada sklenili pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči; razvili do skrajnih možnosti izmenjavo blaga in gospodarsko sodelovanje; pripravili vzpostavitev carinske unije; vedno bolj vskladili svoje gospodarske plane in razvili do največjih možnosti kulturno sodelovanje. Zlasti pomemben pa je člen 5. protokola blejskega sporazuma, da bosta obe vladi sodelovali zaradi pogostih obmejnih izzivanj grških monarhofaši-stov in v vseh važnejših mednarodnih vprašanjih, ki posegajo v njune interese. V posebni izjavi pa se je vlada FLRJ odrekla 25 milijonom dolarjev reparacij, določenih z mirovno pogodbo. Blejske sporazume niso pozdravili samo naši narodi, ki vidijo v tem poglabljanje že ustvarjenih bratskih odnosov, ampak tudi vse miroljubne sile v svetu. Važen činitelj miru na Balkanu pa je prav gotovo tudi Ljudska republika Albanija, ki pod vodstvom predsednika vlade generalnega polkovnika Enverja Hodže v tesnem sodelovanju z demokratičnimi državami, predvsem pa z Jugoslavijo in s Sovjetsko zvezo, dosega vedno večje uspehe pri obnovi in izgradnji. Tudi to državo so prav tako kakor našo domovino in Bolgarijo čestokrat izzivali grški monarhofašisti, ki so neštetokrat vpadali na njeno ozemlje ter s strojnicami z letal obstreljevali mirno prebivalstvo. Nasprotniki junaškega albanskega ljudstva niso zamudili nobene prilike, da bi mu ne škodovali, najsi gre za vprašanje sprejema Albanije v Organizacijo" Združenih narodov, na kar ima zaradi svojih žrtev in udeležbe v borbi proti fašizmu na strani Združenih narodov polno pravico, bodisi za vprašanje njenega sodelovanja na važnih mednarodnih konferencah. Vendar se ti isti nasprotniki, ki lažnivo trde, da je albansko ljudstvo sodelovalo z italijanskimi fašisti, ne pomišljajo sodelovati z albanskimi vojnimi zločinci in izdajalci v tujini ter podpirati zarotnike v domovini. To je lepo pokazala razprava proti nekaterim izdajalskim ljudskim poslancem, ki so, povezani z albanskimi kvizlingi v tujini, dobivali navodila in podporo od angleških in ameriških predstavnikov. Poizkus, da bi Albaniji naprtili odgovornost za potopitev dveh britanskih rušilcev, ki sta, kršeč albanske teritorialne vode, naletela na mine v krfskem prelivu, je v Varnostnem svetu spričo odločnega in pravičnega nastopa Sovjetske zveze doživel polom. Zavezništvo med tema državama je našlo svoj izraz tudi ob obisku Enverja Hodže v Moskvi in sporazumu, po katerem bo Sovjetska zveza dobavila Albaniji vrsto industrijskih naprav za njeno 'obnovo in izgradnjo. Posebne važnosti je pa brez dvoma sporazum o carinski uniji in vskladenju gospodarskih načrtov med FLR Jugoslavijo in LR Albanijo, ki mu sledita še sporazuma o ukinitvi viz na potnih listih in tesnem kulturnem sodelovanju. Iz težkih prehranbenih stisk je Romunija lani izplavala z dobro letino. Vlada pod predsedstvom dr. Petru Groze je z zamenjavo romunskih lejev zajezila inflacijo, romunski parlament pa je po aretaciji izdajalca dr. Ma-niuja z ogromno večino sklenil razpustiti njegovo opo-zicionalno nacionalcaranistično stranko, v kateri so našli zatočišče najrazličnejši zarotniki, vohuni in diverzanti. V dosedanji preiskavi je bilo ugotovljeno, da so voditelji te stranke pripravljali zaroto proti demokratičnemu režimu in nameravali izzvati tujo intervencijo v notranje zadeve Romunije. Budnost ljudstva pa je preprečila tudi ta poizkus. Sodelovanje Romunije s Sovjetsko zvezo in ostalimi državami ljudske demokracije se je pokazalo na vrsti mednarodnih pogodb, trgovinskih sporazumov in obiskov. Tu moramo predvsem omeniti pomoč Sovjetske zveze v žitu, obisk dr. Petru Groze v Pragi, Sofiji in Beogradu ter sklenitev kulturne konvencije med Romunijo in Jugoslavijo ter med Romunijo in Češkoslovaško. IX. Mi smo že videli, kakšna so prizadevanja naše vlade, da se učvrsti mir v svetu, spoštujejo temeljna načela Organizacije Združenih narodov in da se krepi tesno sodelovanj« med vsemi miroljubnimi in demokratičnimi silami na svetu. Videli smo, s kakšno doslednostjo in odločnostjo je vodila naša vlada boj za pravične meje, kako si je prizadevala v Varnostnem svetu, njegovi Anketni komisiji za Grčijo in drugih ustanovah OZN, da bi se sprejeli pravični sklepi za rešitev grškega vprašanja in videli tudi druge njene uspehe v zunanji politiki. Govori maršala Tita v Ljudski skupščini ob obisku tujih državnikov in na raznih zborovanjih ter njegovi razgovori z novinarji so pokazali na osnovne smernice naše zunanje politike. »Vlada FLRJ zastopa v svoji zunanji politiki neomajno načelo doslednega boja za ohranitev miru na svetu ter ekonomskega in kulturnega sodelovanja,« je uvodoma izjavil maršal Tito marca 1947 na zasedanju Ljudske skupščine v svoiem ekspozeiu o zunanji politiki. To načelo je bilo v naši zunanji politiki v preteklem letu dosledno uveljavljeno. Da bi utrdila sodelovanje med državami ljudske demokracije, je naša vlada podvzela vrsto korakov. Tu moramo omeniti poglobitev trgovinskih^ odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki se kaže v pogodbi o medsebojni petletni izmenjavi blaga, nato obiske predsednika poljskega nacionalnega sveta Boleslavva Bieruta in maršala Poljske Role Zymierskega, predsednika romunske vlade dr. Petru Groze, predsednika bolgarske vlade Georgija Dimitrova, predsednika madžarske vlade Dinnyesa, raznih vojaških delegacij, predvsem bolgarske in češkoslovaške. Prezreti ne smemo tudi pogajanj za poglobitev trgovinskih odnosov s Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Bolgarijo, Albanijo, Francijo ter vzpostavljanja teh odnosov s Turčijo, deželami Srednjega vzhoda, Veliko Britanijo in drugimi državami. Naša vlada je v preteklem letu imenovala političnega predstavnika v Rimu, dr. Mladena Ivekoviča, ter tako obnovila diplomatske stike z Italijo. V vrsti not je bila prisiljena protestirati pri Varnostnem svetu zaradi izzi-.vanj grških monarhofašistov, nadalje pri zavezniškem kontrolnem svetu za Avstrijo zaradi zaviranja dela re-patriacijske komisije v Avstriji, pri vladah ZDA in Velike Britaniie zaradi ropanja in odvažanja industrijskih naprav iz Pulja, nastopanja proti jugoslovanskim državljanom v bivši coni A itd. Lahko rečemo, da je borba za mir in mednarodno sodelovanje v preteklem letu še bolj dvignila ugled nove Jugoslavije, ob katerem se razbijajo vsa natolcevanja imperialistov. Ko govorimo o notranjih uspehih demokratičnih držav in njihovih naporih za utrditev miru, ne smemo pozabiti slovanskega kongresa v Beogradu, na katerem je maršal Tito dejal: »Tu smo se sestali zato, da bi se trdno odločili, da. ne bomo služili Slovani nikoli več kakršnim koli tujim interesom, ampak samo svojim. Sestali smo se tu zato, da bi trdno sklenili, da se ne sme nikoli več ponoviti ona strašna tragedija, ki je zadela predvsem Slovane v zadnjem težkem boju, v tem zadnjem velikem navalu Germanov, nemških in drugih fašističnih tolp.« Vlogo slovanskih narodov v borbi za mir dobro kažejo naslednje besede proglasa slovanskega kongresa: »Vsak, kdor želi mir, kdor želi procvit narodov, je dolžan vsestransko podpirati bratstvo slovanskih narodov. Borba za mir, vsakodnevna vztrajna borba — to je tisto, k čemur poziva slovanski kongres vse Slovane in vse svobodoljubne narode sveta.« X. V borbi proti imperialističnim vojnim hujskačem niso dosegle velikih uspehov samo organizirane miroljubne in napredne sile v državah ljudske demokracije. Vojnim hujskačem nasproti stoje tudi zatirani kolonialm narodi, nenasitni imperializem razjedajo tudi njegova šte- vilna notranja nasprotstva in mu kopljejo grob, zobe mu izbijajo tudi demokratične sile znotraj njegovih dežel. Dogodki na Kitajskem so zadali resen udarec ameriškim imperialistom, ki so upali, da bodo z raznimi Cangkajški podjarmili kitajsko ljudstvo in uničili njegovo armado. V treh povojnih mesecih so poslali ameriški imperialisti Čangkajšku več vojnega materiala, kakor v vseh letih borbe proti japonskim zavojevalcem. V kitajsko podjetje so vložili nad 4 milijarde dolarjev, toda brez uspeha. Ameriški general Wedemeier je moral gospodarjem Wall Streeta sporočiti klavrne rezultate njegovih imperialističnih prizadevanj. Nad polovico Cangkajškovih čet, opremljenih z najmodernejšim ameriškim orožjem, je bilo v državljanski vojni ujetih ali pa so prešli na stran ljudske armade, ki jo vodi Mao-tse-tung. Zaman so bili napori korumpiranih kuomintangovih generalov, da bi osvojili osvobojeno kitajsko ozemlje. Ko boste brali te vrstice, boste verjetno že kaj več vedeli o uspehih velike ofenzive kitajske ljudske armade v Mandžuriji in proti kuomintangovski prestolnici Nankingu. ■Drugačno sliko pa kaže Japonska. Tu je »novi mi-kado«, ameriški general Mac Arthur, poskrbel za posebno izvedbo demilitarizacije in demokratizacije dežele. Ta se je izvedla tako, da so si ameriški kapitalistični monopoli zagotovili večino pri lastništvu japonske industrije in da je ostal nedotaknjen skoraj ves državni aparat. Ker imajo ameriški imperialisti z Japonsko svoje posebne načrte, si močno prizadevajo, da bi pri sestavljanju mirovne pogodbe obšli Svet zunanjih ministrov, kjer je za sprejem vsakega sklepa obvezna soglasnost, in da bi potem na širši mirovni konferenci z uporabo glasovalnega stroja dosegli svojim načrtom primerno pogodbo. Predlog vlade ZDA, naj bi se taka konferenca sestala v avgustu 1947 v Washingtonu, pa je Sovjetska zveza odklonila in tako doslej iz te moke ni bilo kruha. Že moskovska konferenca je mimogrede pokazala, da ameriške okupacijske oblasti na Koreji v svoji coni ne izpolnjujejo na konferenci treh ministrov, decembra 1945 v Moskvi sprejetih sklepov in da zavirajo sestavo demokratične korejske vlade, ker jim ni po volji tamkajšnje močno in protiimperialistično usmerjeno demokratično gibanje. Sovjetska zveza je zato predlagala, naj se sovjetske in ameriške okupacijske čete umaknejo s Koreje, Korejci pa naj potem sami brez posredovanja vlad ZDA in ZSSR sestavijo tako vlado, kakršno si žele. Na ta predlog vlada ZDA ni hotela pristati, ker ve, da bi z odhodom njenih čet vse njene nedemokratične stranke in organizacije izgubile tla pod nogami. Zato je rajši, računajoč na glasovalni stroj, iznesla ta vprašanja pred Generalno skupščino OZN, da bi tako odgodila rešitev korejskega vprašanja in z raznimi anketnimi komisijami še bolj utrdila položaj nedemokratičnih organizacij v svoji okupacijski coni. Borbe v Indoneziji so tudi lani pritegnile pozornost svetovne javnosti. Nizozemske čete so namreč po neprestanem kršenju premirja pričele s splošnim napadom na svobodno ozemlje Indonezijske republike in na otoku Borneu požgale deset vasi ter poklale 30.000 mirnih prebivalcev. Vse te krvave dogodke in najbolj brutalno kolonialno vojno pa je nizozemski delegat Van Kleffens v Varnostnem svetu prikazoval kot navadno »policijsko akcijo«, ki sodi samo v notranje zadeve Nizozemske. Ta. zastopnik nizozemskih kapitalistov in sam solastnik petrolejskih družb je skušal osporavati pristojnost Varnostnega sveta, čigar naloga je čuvati mir. Na predlog in odločno zahtevo Sovjetske zveze pa je kljub vsemu bil sprejet sklep o takojšnji prekinitvi sovražnosti v Indoneziji in v govorih Gromika so nizozemski imperialisti in njihovi zagovorniki dobili kolosalno klofuto. Borba indonezijskega ljudstva pa se bo po izjavah predsednika indonezijske vlade Sharira nadaljevala vse do popolne osvoboditve dežele. Indonezijsko ljudstvo dobro ve, da skušajo ameriški imperialisti, ki čutijo slabost svojih mlajših nizozemskih partnerjev, prevzeti vlogo posredovalca v nizozemsko-indonezijskem »sporu«, da bi si zagotovili plen. Zato zahteva indonezijsko ljudstvo, naj o tem vprašanju prevzame arbitražo Varnostni svet. V francoski Indokini pod vodstvom Ho Shi Mina vietnamsko ljudstvo uspešno brani svojo republiko, kaJ tero brez uspeha napadajo Bidaultovi generali. Proti Bidaultskemu pojmovanju »francoske unije« in dušenju ljudske vstaje na otoku Madagaskarju pa se bore tudi napredne francoske sile na čelu s Komunistično partijo Francije. Angleški laburisti so preteklo leto izvršili svoj načrt o delitvi Indije, ki ga ni brez razloga s tako vnemo podpiral Churchill. Po razbitju Indije «a Hindustan in Pakistan so ustanovili dva nova angleška dominiona —■ Indijo in Pakistan — vmes pa pustili celo vrsto državic — Raistan, — v katerih maharadže in princi zvesto izvajajo britanska naročila. Voditelji indijskega Kongresa in Muslimanske lige, ki so dosegli »neovisnost« dežele, so v novih pogojih še vedno steber britanske imperijske politike, ki spretno izkorišča verske nemire. Na ostra trenja in nasprotstva v imperialističnem taboru je opozorila egiptska pritožba na Varnostni svet. Pogajanja za revizijo anglo-egiptske pogodbe iz leta 1936 Bevinu niso uspela in egiptska vlada ob podpori Sovjetske zveze v Varnostnem svetu odločno zahteva umik britanskih čet, ki so se utaborile v coni Sueškega kanala. Stebre britanske imperijske politike v Sredozemlju resno majejo nemiri v Palestini, ki so pokazali popolno nesposobnost britanske mandatske uprave. Na ^posebnem zasedanju je v septembru obravnavala to vprašanje Generalna skupščina OZN in tja poslala svojo anketno komisijo. Jugoslovanska delegacija je v tej komisiji skupno z indijsko in iransko delegacijo predlagala, da se v treh letih ustanovi neodvisna federativna država Palestina, ki bi obstajala iz židovske in arabske federalne države s skupnim središčem Jeruzalemom. Vendar je večina članov anketne komisije priporočila delitev Palestine. Prav gotovo je, da notranja nasprotstva v imperialističnem taboru in borbe kolonialnih narodov — pa naj si zatiralci še tako prizadevajo ukrotiti jih in obdržati pod jarmom, — močno slabijo, razkrajajo in razjedajo imperializem. Zmaga nad fašizmom, veliki zgledi osvo- bodilnih borb so vzbudili kolonialne narode v novo živ- ^ ljenje in k novi samozavesti, ki je ne bo mogla zavreti ne diplomacija ne strategija. * In tako se bližamo s svojim pregledom mednarodnega položaja h koncu. Zavedamo se, da smo izpustili marsikak drobiž, pa priznamo, da z namero. Nismo hoteli svojih bralcev begati z obilico dogodkov in drugih mednarodnih problemov, da se jim ne bi zgodilo, da od samih dreves ne bi gozda videli. Zaključiti bi hoteli z mislijo, s katero smo začeli. Namreč da je za obvarovanje miru potrebno več kot samo miroljubne želje. Borba za mir — nenehna in vztrajna — je edino, kar lahko človeštvo reši in varuje mirne dni. Na čelu te borbe smo videli Sovjetsko zvezo, s katero zvesto sodelujejo tudi države ljudske demokracije. Novo vzpodbudo za zbiranje miroljubnih sil v odpor proti imperialističnim naklepom je dala deklaracija s posvetovanja nekaterih komunističnih partij in sklep o ustanovitvi njihovega Informacijskega biroja s sedežem v Beogradu. Tako kot so bili komunisti vseskozi voditelji in organizatorji borbe proti fašizmu, so se tudi sedaj s temi sklepi postavili v prve vrste borbe za mir. V te borbene vrste se mora vključiti tudi sleherni izmed nas. »Veliko odvisi od nas samih,« tako nas uči maršal Tito, »veliko je odvisno od tega, če bo naša odločnost stanovitna in še trdnejša, kakor je bila doslej. Mnogo je odvisno od tega, če se ne damo omajati, če se ne bojimo nobenega zastraševanja z atomsko bombo in s čimer koli drugim, če gradimo svoje mirno življenje in izgrajujemo svojo deželo, če postavljamo naše tovarne in druge objekte, če našim kmetom omogočamo, da še bolje obdelujejo svoja polja. Delajmo, kakor da bi bil mir sto ali pet sto let, toda pripravljajmo se — pripravimo se —, kakor da bi se začela vojna že jutri.« JjovcKua volnemfa ut viQO.yn& bzcLeJliuu/ MARIBOR IZDELUJEMO: vigogne in volneno mikano prejo, krojaško in odejno vato, bombažno blago za moške in ženske obleke, vo neno blago ter keper in stenj-trakove V teJtunojt-anju ut de£a*natti pcJLetu &cuno sbo\i£l Via ia dxxia$o pgjkfghnapa piana, katar Kzga. uka&nititav &o pomenilo dokončno aJnago naSepa ljudstva, v GlojJU aa necAvistnait in &£ag<anj* VSEBINA Stran Prestopno leto 1948........................................ 3 Državna himna F LRJ......................................... 4 Slika maršala Tita.......................................... 5 Kbledar................................................6—35 Josip Broz-Tito: Naš petletni plan ima velikanski pomen................................................. 36 Edvard Kardelj: Slovenska Koroška mora biti priključena k Jugoslaviji.................................40 Boris Kidrič: Dnevni operativni evidenci moramo posvetiti naj večjo pozornost......................... 45 Miha Marinko: Naš plan kaže jasne perspektive našim narodom...........................................48 Boris Ziherl: Mesto komunistične partije Slovenije v zgodovini slovenskega naroda..........................52 G, Borisov: Zgodovinski pomen Velike oktobrske socialistične revolucije.................................^ VKP (b) (Vsezvezna komunistična partija boljševi- kov) ...................................................57 Karl Mara, Friedrich Engels.................................59 Vladimir I. Lenin...........................................60 Prof. Jakovljev: Velika zmaga Oktobra..................61 L. Rusanova: Mesta, ki jih ni bilo na zemljevidu . 63 N. Bogoljubov: Razcvet Sovjetske Kirgizije ... 65 M. I. Saltikov: Gozdno bogastvo Sovjetske zveze . 66 Ivan Sergejev: Azerbejdžan..................................67 D. M Bubnov: V Sovjetski zvezi izdelujemo tudi šivalne stroje...............*....................... 68 Miško Kranjec: Na vratnicah.................................69 Lojze Krakar: Moja pot......................................76 Ada Škerl: Mrtve astre......................................76 Milan Šega: Jožefovčevi . . *...............................77 Matija Belec: Slovo od mladosti.............................82 Ivan Minatti: Privid; Priseljenki Jerici....................82 Karel Grabeljšek-Gaber: Materin smehljaj .... 83 Lojze Krakar: Mamima bojazen................................85 Ferdo Godina: Srečal je Miodraga............................88 Anton Ingolič: Iz dnevnika mizarja Korena ... 90 Ivan Potrč: »Ita je naša!« .................................93 Jože Udovič: Dve kraški pesmi...............................96 Ignac Koprivec: Zakurili smo taborni ogenj ... 97 Lenart Baloh: Odjeknili so streli...........................98 Peter Levec: Idila; Cudotvorni rod.........................100 Ada Škerl: Astre...........................................100 Dušan Željeznov: Odsvit s proge-1..........................100 Dušan Željeznov: Odsvit s proge II.........................101 Stran Wanda Wasiljewska: Zimzelen...............................101 Dr. Anton Melik: Naše Primorje in Istra sta se vključila v svobodno domovino.........................106 Ing. Viktor Turnšek: Petletni plan in borba za izvedbo plana..........................................112 Karel Grabeljšek-Gaber: Kakšno je plansko gospodarstvo in kaj nam bo prineslo.......................115 Venceslav \Vinkler: Naša prosveta v planu .... 119 Vlado Šestan: Mladina in petletni plan....................123 Jože Plevnik: O vlogi udarnikov v borbi za petletni plan..................................................125 Eranka Jurca: Slovenska žena in petletni plan ... 127 Fr. Slokan: Prerojena Jugoslavija je vstala iz pepela 130 Lenart Baloh: Mladinska proga Šamac—Sarajevo! . 136 Ivo Tomc: O delu, tekmovanju in udarnikih na progi Šamac—Sarajevo...................................... 139 Katarina Špurova: Prekmursko polje bomo izboljšali 140 Herbert Griin: Kraji in ljudje vzdolž trase Šamac— Sarajevo............................................. 141 Franc Berce: Partizanske bolnišnice v zavetju Krima in Iške leta 1942—1945 ............................ 146 Marjan Kozina: Nekaj o mojih partizanskih pesmih 150 Anton Polenec: Damin in razvojni nauk .... 152 Dr. Ernest Mayer: Življenje in delovanje I. V. Mi- čurina.............................................155 Anton Polenec: Zanimivosti iz živalskega sveta . . 157 Franček Saje: O procesih proti vojnim zločincem in špijonom...........................................161 J. Žiberna: Narodna banka in hranilne vloge . . 166 Dušan Kuret: Fizkultura je del splošne vzgoje . . 168 Fajko Perušek: Jadralno letalstvo v novi Jugoslaviji 171 France Kosmač: O nekaterih problemih domačega filma..............................................172 Inž. Butinar: Kmetijsko strokovno šolstvo . . . . 175 Inž. F. Janežič: O zatiranju bolezni in škodljivcev . 176 Inž. Gvido Fajdiga: Travništvo.........................177 Veterinar Ante Štefančič: Pereča vprašanja veterinarske službe v LRS..................................178 Inž. Oto Muck: Da bomo imeli več mesa, več mleka in več maščob......................................188 Franc Slokan: Življenje na Poljskem, Češkoslovaškem in v Bolgariji..................................181 Dušan Željeznov: Popotni zapiski iz Prage . . . 186 Dušan Biber: Mednarodni politični pregled . . . 189 Vsebina................................................199 Ljubljana, Cigaletova ul. 5 Telefon štev. 27-20 Podjetje za odkup, kulturo, predelavo in konfekcijo zdravilnih zelišč in čajnih mešanic ter promet z eteričnimi olji Podjetje za cazdelieiranie filmov CHS ljubila na TITOVI ZAVODI LITOSTROJ Ljubljana ' Jsulusttdaii&acLja te.me.ij nase mati Prinašamo maksimalne napore za dosego in pre-sego petletnega plana! C Sim večjo proizvodnjo papirja doseči sredstva za kulturni dvig našega delovnega človeka — to je osnovna naloga naše uprave in sindikalnega odbora. fiapOuitca GLAVNA DIREKCIJA ZA ELEKTRIFI- 0 --------------------------------- J KACIJO IN ELEKTROINDUSTRIJO LRS 0----------------------------------- V TELEFON 50-21 DO 50-25 UUBUANA • GLEDALIŠKA ULICA 8 DRŽAVNE ELEKTRARNE SLOVENIJE DES — Direkcija Ljubljana-mesto, Krekov trg 10, tel. 20-72 DES — Direkcija Ljubljansko okrožje, Vodovodna cesta 36, tel. 30-51 DES — Direkcija Novomeško okrožje, tel. Krško 29 DES — Direkcija Celjsko okrožje, Mariborska ulica 1, tel. 55 DES — Direkcija Maribor-mesto, Frančiškanska ulica 8, tel 23-23 DES — Direkcija Mariborsko okrožje, Vrazova ulica 2, tel. 23-21 DES — Direkcija Goriško okrožje, Ajdovščina, tel. 50 »Elekrotehna«, Ljubljana, Gosposvetska cesta 2, tel. 20-92, 20-94 DES — Elektromehanična delavnica Črnuče, tel. 36-30 DES — Elektromehanična delavnica Maribor-Tezno, tel. 30-60 JUGOPETROL čtjU&djana JjpdavA caita itev. 33 — 7-e£aflani itev.i 28-40, 28-41, 28-42 Oskrbuje s tekočimi gorivi in mazivi ter ostalimi naftinimi derivati vso industrijo, rudarstvo, promet in ostale gospodarske ustanove. Lastna skladišča: Cjubljana Brežice, felefon 52 Maribor, telefon 27-77 Kočevje Celje, telefon 83 Zagorje, felefon 9 Ptuj, felefon 20 Kranj, felefon 377 Dravograd, felefon 33 Postojna, felefon 56 Murska Sobota, tel. 34 Ilirska Bistrica Novo mesto Ajdovščina, telefon 30 REDNO IZDELUJE: Najstarejše železarsko podjetje Slovenije ..Železarna GUŠTANI" vse vrste SM-jekla in železa, krogle za industrijske mline, kovane predmete po naročilu, enotne vozne osi vseh vrst, konjske podkve vseh vrst, jeklene odlitke in odlitke iz manganskega jekla, * kolesne stavke za vagonete, nože za papirno, lesno, tobačno in metalno industrijo, avtomobilske vzmeti, valje iz legiranega jekla, kretnice, odkovke za avtoindustrijo, rezervne dele za pnevmatična kladiva in druge izdelke mehaničnih delavnic. I KKST/c^> 2$ v 4* AoW‘ ‘ a Za vzvcd&o petActkc/ V kahist skupnosti/ ZDRUŽENE TOVARNE /VILE TKALNIGA-aARVARNA-APR£TURA-T15KARNA POBREŽJE ZVEZA LESNIH ZADRUG LJUBLJANA, G a j e v a 9 • Telefon 39-05 Zadr. skladišče lesa Telefon 39-15 ZVEZA LESNIH ZADRUG, CELJE Telefon 275 ZVEZA LESNIH ZADRUG. MARIBOR Telefon 26-71 LESNO PRODUKTIVNE ZADRUGE: Begunie pri Cerknici, Borovnica, Boh. Bistrica, Belca-Mojstrana, Bled, Cerknica, Če5n|ica, Domžale, Gorenja vas-Trata, Ig-Podpeč, Jezersko, Kamnik, Lancovo, Logauc loški potok. Polhov Gradec, Preddvor, Preserje, Slan trg pri Rakeku, St. Jošt, Tržič, Trojane, Rakek, Verd, Velike Lašče, 2iri. Črni vrh pri Idriji, Ilirska Bistrica, Spodnja Idrija. Gornji grad, Loče, Oplotnica, Šoštanj, Vransko. Zreče. Dravograd, Kapla, Podvelka, Prevalje. Remšnik, Ruše, Slovenj Gradec, Sv. Lovrenc na Pohorju. Šmartno na Pohorju, Vuhred, Vuzenica. Uinaesku zadruga t. z. z o. z. MARIBOR, Trg Svobode 3 Delamo s prijetno zavestjo, da gredo plodovi našega dela v korist skupnosti! SORTIRANA VINA IZREDNE KAKOVOSTI V BUTELJKAH I 'Cam/gJuiCu „TRANS1UG“ PODJETJE ZA MEDNARODNO ŠPEDICIJO IN JAVNA SKLADIŠČA LJUBLJANA z ekspoziturami v Opravlja vse v špedicijo spadajoče posle v mednarodnem kakor notranjem prometu - Lastna zastopstva kakor veze v vseh večjih mestih Evrope in prekomorskih deželah SIŽANI. JESENICAH. MARIBORU. CELJU. CENTRALA, GLAVNA DIREKCIJA n Ji 1*11 ZA MEDNARODNO ŠPEDICIJO IN DkAVUUKADU JAVNA SKLADIŠČA ima svoj sedež v Beogradu, Palača Albanija DRŽAVNO TRGOVSKO PODJETJE Hvino.pKo.inet LJUBLJANA posreduje nakup in prodajo na debelo vseh vrst plemenske živine ter sena in slame Podjetje Ima zbirno bazo v Prestranku pri Postojni RAVNATELJSTVO: Ljubljana, Krekov trg štev. 1 Brzojavninaslov: Živinopromet, Ljubljana — Telefon štev.42-08 m {( »dialma« V mestno gospodarsko podjetje Ljubljana Frankopanska 9 nudi vse vrste likerjev, sadnih sokov in marmelade ))) Tovarna kisa, likerjev in sadnih sokov MARIBOR, PARTIZANSKA CESTA 39 Mestna uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiutiiiiiiii HRANILNICA HiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMtiiiiiiiiiiiiiniiiNiii LJUBLJANSKA IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIMIIIIIIIIIIllllllllllllMUlllMIIIIIIIIIIIIIIIlllltllllMIIIIlllllllltllllllll LJUBLJANA, Prešernova ul. št. 5 SODNODEPOZITNI ODDELEK, vloge na hranilne knjižice In tekoči račun, domači hranilniki. Vse vloge •• Izplačujejo neomejeno ! DAJE POSOJILA za gospodarsko obnovo na vknjižbo In menice ter delavcem in nameščencem v Ljubljani in okolici. XofV.ečfG &>iaiiL(lnLCa v JčovestijC/ p.upidahJM) v-aKtta/ T I ovarna športnih čevljev v Žireh Telegrami: Čevljarn« Žiri - Telefon: Žiri i Gospodarska podjetja Slovenjgradec s poslovalnicami: 5. parna pekarna 1. hotel »Tone« 2. hotel »Korotan« 3. trgovina usnja 4. knjigarna »Naša knjiga« 6. čevljarstvo 7. sedlarstvo - tapetništvo 8. svečarna 9. »Kurivo« Petletni plan, temelj naie bodočnosti I OKRAJNA GOSPODARSKA PODJETJA NA PREVALJAH nudijo odjemalcem in naročnikom sledeče: 1. Iz trgovine na Prevaljah: manufakturo in špecerijo 2. Iz pilosekarne na Prevaljah: izdelovanje novih in nasekovanje starih pil 5. Iz mizarske delavnice na Prevaljah: vsa stavbena dela in pohištvo 4 Iz mehanične delavnice v Guštanju: lakiranje in popravila koles in avtomobilov 5. Iz trgovine v Slovenjem Gradcu: manufakturo, špecerijo in železnino 6. Iz lončarske delavnice v Slovenjem Gradcu: izde- lovanje v šokih in kmetskih peči ter vse ostale posode TOVARNA VERI6 -LESCE PRI BLEDU l Izdelujemo poljedelsko orodje In razne vrste verig za kmetijstvo. Industrijo in brodarstvo. Prednjačimo v kvaliteti. Izdelki so Iz domačega materiala. OKRAJNO GRADBENO PODJETJE •»»••MM.. V MURSKI SOBOTI PODJETJE ZA VISOKE IN NIZKE GRADNJE Tei. 75 in 25 — Rač. pri drž. Investic. banki Ljubljana POMOŽNI OBRATI: Strojno mizarstvo Parna opekarna Oddelek za cementne Izdelke „ * „ kamnoseštvo „ pečarstvo Vse za petletko! TOVARNA KI E JA LJUBLJANA, ŠMARTINSKA CESTA 50. Tel. 23-68 Izdeluje vse vrste kostnega in kožnega kleja, jermenski klej, želatino, kostno mast, umetna gnojila in krmila Državna založba Slovenije UUBUANA, Mestni trg št. 26 Telefon št. 39-28 in 39-2y e Račun pri Narodni banici FLR3, centrala v Ljubljani It. 4-4040-00 DZS Izdaja in zalaga: učne knjige za osnovne, srednje In druge šole In vsa učila, zbirko: Slovenski pesniki in pisatelji in zbirko: Svetovni klasiki, za Društvo slovenskih književnikov centralno slovensko revijo „ N O VI SVIT", letne naročnina din 500\— glasbeno revijo dvomesečnik „NAŠI ZBORI", Zbirko skladb za godbo na pihala, ljudsko leposlovno zbirko „KL A S3 E" (posamezni zvezek Din10‘—, ki »luži tudi za razredno čtivo), TISKOVINE za šole, urade, podjetja in ustanove, stalno imamo v zalogi 1000 različnih poenotenih obrazcev tiskovin za vsakogar. Oddelek za Inozemsko knjigo DZS v Ljubljani, Kongresni trg 19, ima v svoji knjigarni na razpolago inozemske (ruske I. dr.) knjige, brošure In revije. Kdor želi inozemsko znanstveno, strokovno ali drugačno literaturo, naj *• obrne na DZt, ki je pooblaščena nabavljati ves inozemski tisk. „Objave Državne zaloibe Slovenije11 v Vestniku ministrstva za prosveto LRS javljajo vse nove izdaje DZS, vse, kar Je novega na razpolago v trgovini DZS, pa tudi vee važnejše izdaje drugih založb, ki jih ima knjigarna DZS, LJubliana, Mestni trg 24. V 2 letih obstoja od Sl. Julija 1945 nadalje smo izdali 160 raznih tiskov, namenjenih dvigu prosvete ssift ljudskih mnoiic In vzgoji kadrov za Izvedbo petletke. Mestna podjetja Bled Trgovska podjetja: Galanterijska trgovina „Naša knjiga" Trgovina s sadjem in zelenjavo Zastopstvo „)ugopetrol": Bencinska črpalka Proizvajalna podjetja: Mehanična delavnica Vodovodna Inštalacija in ključavničarska delavnica Klavnica z mesarijo Pekarija I Pekarija II Kamnolom in peskolom Vrtnarija Elektro-instalacija Kino podjetje Gostinska podjetja: Ljudska restavracija In buffet Usluina podjetja: Avtoprevozništvo Kopališče Komunalna podjetja: Mestni vodovod Mestne zgradbe V želji po napredku in dosegi lepie bodočnosti bomo dosledno izvajali naš petletni plan Varčuj le In nalagajte svoje priijranKe pri Mestni hranilnici V MARIBORU. KREKOVI *<« 1 Telefon 20-05 — Poitnl predal 39 Za vse obvemostl hranilnic« Jaartl irtava Scvinjsko gozdro gospodarstva C*£ja Proizvaja: gozdne sadike, lubja, jamski, celulaznl in tesani let, drogove, pilote, praga, drva, tanlnaki les. oglja, hlodovino vseh vrst, hmeljevke, vinograd, kole, mehki In trdi rezani las, zaboja, sod«, lasno volno, lesne vrvi, furnirje frize, ladijska podstroija. ★ Nakupuje Iz privatnega sektorja va* vrste okroglega in rezanega lesa. — Kolektiv od preko 1.500 delavcev In nameščencev vlaga vse svoje sil* za Izvriltev petletnega plana. Celje, Gubteva ulica & Telefon it. K Mestni Ljudski Odbor v mariboru I I. Direkcija proizvodnih podjetij, Orožnova ul. 2/1:....................Tel. 25-43 1. Mestna pivovarna, Gregorčičeva 29........................„ 25-86 2. Tovarna kisa, likerjev in sadnih sokov. Partizanska 39 . „ 22-10 3. Tovarna blagajn, Košaki 59b.......... ............... . . „ 27-96 4. Tovarna hranil in pražarna, Košaki 1............................ 22-67 5. Mestni valjčni mlin, Jezdarska 13 „ 21-39 6 Mestna papirniška podjetja. Koroška 5.......................... 21-69 7. Mestno podjetje „Oprema", Partizanska 15................ „ 23-96 8. Mestne pekarne, Grajski trg 6 .... „ 29-6° 9. Mestna izdelovalnica tehtnic, Plinarniška 17 10. Mestno čevljarsko podjetje, Gregorčičeva 24 25-72 11. Mestna konfekcija, Sp. Radvanja 71............................. 27-19 12. Mestno sodarsko podjetje, Vojašniška 7.................. „ 27-84 II. Direkcija obrtnih podjetij, Ulica talcev 1/1:.......................Tol. 29-72 1. Mestno avtomehanično podjetje, Leninov trg 3.................. „ 26-47 2. Mestne kemične čistilnice, Razlagova 22 ....................... 28-27 3. Mestne brivnice, Ulica talcev 1......................... „ 29-72 4. Mestno krojaško podjetje, Ulica talcev 1................... „ 29-72 5. Mestno urarsko podjetje. Ulica talcev 1........................ 29-72 6. Mestno podjetje „ Drobna obrt", Ulica talcev 1.... „ 29-72 lil. Direkcija gradbenih podjetij, Orožnova ul. 2/1:.....................Tet 27-77 1. Mestno gradbeno podjetje, Jurčičeva 6 26-34 2. Mestno.stavbeno mizarstvo, Vinarska 28....................... „ 22-76 3. Mestno stavbeno kovinarsko podjetje. Gosposka 24 „ 22-87 4. Mestno kamnoseško p o d j e t j e, Gregorčičeva 25 5. Mestno elektrotehnično podjetje, Vetrinjska 14....... „ 24-11 6. Mestno podjetje „Kristal", Koroška 32 IV. Direkcija komunalnih podjetij, Orožnova ul. 2 1:.....................Tel 21 18 1. Mestni vodovod, Frančiškanska 8.......................... „ 29-52 2. Mestna plinarna, Plinarniška 5.......................... „ 20-31 3. Mestno podjetje za nizke gradnje, Strma 8 . ‘.. „ 26 37 4. Podjetje za čiščenje mesta, Strma 8 . . 26-37 5. Mestna uprava nepremičnin, Ciril-Metodovc 1............. , 29-32 6. Mestna klavnica, Oreško nabrežje 1.................. „ 22-38 7. Mestni pogrebni zavod, Koroška 46....................... ... „ 25-02 .8. Mestno prevozno podjetje „Prevoz", Meliska 16 ... . „ 24-14 9 Mestno kinopodjetje, Grajska 5........... .... „ 25-29 V. Direkcija trgovskih in gostinskih podjetij, Orožnova ul. 2/1: . . Tel. 30-66 1. Mestno trgovsko podjetje, Gosposka 18................... „ 23-17 2. Mestno podjetje „Živila", Partizanska 6........................ 24-48 3. Mestno gostinsko podjetje, Gosposka 24.................. „ 24 31 4. Mestno podjetje „Kurivo", Gregorčičeva 12............... „ 28-30 5. Mestno podjetje „Mleko", Partizanska 51 . . . ...... „ 21-81 6. Mestno trgovsko podjetje „Papir", Koroška 5.... „ 21-69 Umetniški zavod za ______________________________ fllnilPflliin OFFSETNI tisk - kndigovez- NICA — KARTONAŽA — TOVARNA I KOLEDARDEV Mariborske bombažne tkalnice. Maribor —«-.» Tel. 22-32, 28-33, 26-33 • Banč. rač. 3100-14 Kse. za Lzve-d&o- ut pKe,-kaKačanj& piana/ ♦ Tkalnice bombainlh, svilenih, polsvi-lenih tkanin in? Hct&oika vina. VINARSKA ZADRUGA z o. j. V PTUJU ČEBELARSKA ZADRU6A ZA SLOVENIJO Z 0.1. V LJUBLJANI, Tyrševa cesta JI Čekovni račun 60-7041-004 — Telefon številka 35-45 Daie svojim članom brezplačno strokovne Informacije. Izdaja svoje glasilo »Slovenski Čebelar«. Največja zaloga čebelarskih potrebščin v Sloveniji. Kupuj« vosek In med po najvlijlh dnevnih cenah. Prodaia svojim članom vse čebelarske potrebščine najboljše kakovosti, občinstvu pa pridelke po nizkih cenah. čebelarji, podpirajte z naročiti lastno podjetje NABAVNA IN PRODAJNA ZADRUGA z o. j. Poslovalnice št. 1 Trata, 2, 7, 9 Škofja Loka, 3 Reteče, 4 Žabnica, 8 Stara Loka, 12 Vlr-maše. Nova poslovalnica s sadjem in zelenjavo v Škofji Loki. Kmetijski, pekarski in mesarski odsek KMETIJSKA NABAVNO-PRODAJNA ZADRUGA zo.}. v KOČEVJU Nudi svojim članom v naših poslovalnicah vse potrebščine. Odkupuje vse vrste poljskih pridelkov, gozdne sadeže, zdravilna zelišča itd. Kmetijska nabavno-prodajna zadruga je ljudska ustanova, ki dela samo za ljudstvo. VSE SILE ZA OBNOVOI NAPROZA TRBOVLJE iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiMiitiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiirii Z zadružništvom v petletko naprej! Upravni odbor NABAVNA IN PRODAJNA ZADRUGA APAČE Nakup poljskih pridelkov, sadja, jajc in perutnine. Poslovalnice: Apače št. 1 Zepovcl št. 2 Stogovci št. 3 Vratjl vrh št. 4 Lokavec št. 5 Lutverci št. 6 NABAVNA IN PRODAJNA Z A D R U C A ŠMARTNO PRI LITIJI Z vestnim delom ustvarjamo in gradimo MABAVIA II PRODAJNA ZADRUGA z o. j. KRŠKO vrši vse odkupe kmetijskih pridelkov, sadja in gozdnih sadežev ter nabavlja za člane kmetijsko orodje, umetna gnojila in ostale potrebščine po nizkih cenah Nabavna in prodajna zadruga z o. j. Logatec s poslovalnicami Dol. Logatec, Čevlca, Gor. Logatec, Hotedršica, Laze ter delavska menza In gostilna. ČRNOMELJ aktivno sodeluje pri uspešni izvedbi petletnega plana »Tržiška tovarna kos in upov« TRŽIČ Izdeluje vseh vrst kose in srpe, slamorezne klinje, kosilne nožke, usnjarske nože, hmelarje in spojke za pragove ZASAVSKI PREMOGOVNIKI * Rudnik Trbovlje, Zagorje, Hrastnik in Laško. Apnenice Zagorje in Zi. dani most. lepilni ta In valfama cinka (clnkacna) Celic Telefon: 28 in 80 — Brzojav; Cinkarna Celje t pocenitvijo proizvodov In zboljšanjem kakovosti hočemo v prvi petletki dokazati svojo Industrijsko sposobnosti. -PROIZVODI: Surov cink v blokih — Rafiniran cink v blokih — Fini cink v blokih 99,8% — Cinkov prah — Cinkova pločevina vseh dimenzij — Autotipijske plošče, polirane — Cinkove plošče za offset tisk — Cin-kove plošče za turnirske in usnjarske svrhe — Cinkove plošče za kotle (projektorji) — Cinkovi poli za galvan. elemente — Svinčena pločevina — Svinčene ribarske plošče — Cinkovo belilo znamke „Briljant" raznih kvalitet — Žveplena kislina -t&v-OlA UREDNIŠTVO: Knafljeva ulica 5, tel. 55-22 do 55-26 UPRAVA: Selenburgova ulica 5. tel. 38-96 DIREKCIJA ŽIVILSKIH PODJETIJ MLO LJUBLJANA V NAŠO DIREKCIJO SPADAJO PREŠERNOVA 54 PODJETJA: ŠUMI, ŽIKA, MESTNA KLAVNICA, PECIVO, VINOCET, VIŠKI MLIN, ★ TERAS, MALINA. 65 OBRATOV____________________________________________ neumorno dela za izpolnitev in prekoračenje nalog PETLETNEGA PLANA. Gradbena, stavbena, instalacijska obrtno-uslužne in repaiaturne delavnice kovinske, lesno-obdelovalne in oblačilne stroke, trgovska in odkupna podjetja, tekstilna tovarna, gostinska podjetja, komunalna podjetja in Mestna hranilnica GOSPODARSKIH PODJETIJ NLO CELJE i Nonr\atoooiJŽci.! PETLETNI PLAN BOSTE LAŽJE DOSEC/LI Z UPORABO QNOJIL APNENEGA DUŠIKA IN NITROFOSKALA PRODUKTI; Karbid Apn. dušik t0% N Nitrofoskai 8-8-8 Ferokrom Amonijak kompr. Amonijačna voda Amonijev sulfat Sečnina Korund Kisik Dissous plin Ogljikov dioksid Žvepleni dioksid Tvornfce dušika Ruše Uh., I mm iijii iih n iiiimi mi , ■ .i ||H i Iiiiiiiin 1 1 1in. 1 IIIM liii i' i iiiiiini||ii 1 I "Hi i III II f n IIP1 '■n n iiiiiiiiillil Tekstilna tovarna, Kranj PREDILNICA TKALNICA BARVARNA APRETURA ŠIVALNICA PROIZVODI: bombažna In vlgog-ne preja, tkanine: flanela, cefir, narodno platno, posteljno platno, robci, odeje, kord-žamet, velveton .......... ČIM VfcČ DOBRE OBLEKE DELOVNEMU L1UDSTVUI imiiiiiiiiiimiimmiimm hi ■•miMiiimmmii n imiiiiiiiin mi iiiiii iii iiiiiiiiiiiiiin gr a E /\ !lr fina ILpiiiill iiiiiliisiii ■ )) TEKSTILNA INDUSTRIJA, KRANJ iiia ifiSSS JSiF bitfMMiiii « MJj SS [mSjlifll iisfssfHIfl j!j! (ifl D. Z O. Z. CTe/tmu/emo v skupnosti delavca in kmeta s Oitom v petletko ! DIREKCIJA MESTNIH PODJETIJ JESENICE, g«. Gradimo, izdelujemo, prodajamo. prevatamo in preskrbujemo našega delovnega iloveka v podjetjih MIO Gradbeno podjetje „MEGRAD" Uprava CEST in KANALIZACIJE Mestni VODOVOD Uprava STANOVANJSKIH ZGRADB Mestna „ČEVLJARNA" KROJAŠKO IN ŠIVILSKO PODJETJE Mestna KLAVNICA Mestne MESNICE Parne PEKARNE SLAŠČIČARNA Gostinska podjetja: HOTEL „KOROTAN" Gost Ina JAVORNIK Mestni AVTOPREVOZ Trgovine: „Č E V L J I" „U S N J E" „N A Š A KNJIGA" in Mestni KINO. mm,,««,,,,,,:«.ii^Kiui^iBli^ulliMillllliiuiull^ IllllillllllllllllllllllllllllllU MESTNI LJUDSKI ODBOR za glavno mesto LJUBLJANA DIREKCIJA TRGOVSKIH PODJETIJ Podjetja: PREHRANA, Tyrševa 15 MLEKO, Maistrova 10 SADJE - ZELENJAVA, Dolničarjeva 4 MANUFAKTURA - GALANTERIJA Tyrševa 28 USNJE - ČEVLJI, Sv. Petra c. 41 KURIVO, Miklošičeva 15 STROJPIS, Gajeva 3 ŽELEZO, Wolfova 12 ' URA, Prešernova 3 niun i«iiiiiiiiiiiniiiiiiiiiinniiHiiiiiniiiiiiiiiiiii|iiiiii%^ ^ p U ur ISJJikm I laiatalkUi Kanalka JSSteT'* • TISKARNA SLCVENSKECA IPCRCČEmLCA LJUBLJANA KNAFLJEVA ULICA ŠT. 5 TELEF. 55-22 do 55-26 - BANČNI RAČUN: NARODNA BANKA FLRI 60-5150-05 KNJIGOTISK KUŠARNA