227 Vrba Gregor Strniša Za Theo Ti ne boš nikoli umrla, ker tudi vrba ne umre. — Tu je nekoč stala vrba, pravi kdo in gre naprej. Ampak ob neskončni reki, ki za njim temni, šumi, v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji. To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča. I 228 Gregor Strniša II Smo v začaranem kraljestvu zveste zemlje, strogih zvezd. — Bela hiša v belem mestu, ne, palača do nebes. Kjer stoji vitka palača, je nekoč raslo drevo. Ne, skoz stene, okna, vrata, hrast še zmeraj sega v noč. In zato plava palača v noči včasih ko privid. Vsak trd in zelen želod hrasta ruši, ropa beli zid; III Kdaj pa kdaj v deževni pomladi, ko greš po mestu naokrog, zaznaš bežen dotik živali, v dlani za hip začutiš rog. V sami senci tvoje mize ¦— pazi, da ne stopiš vanj — stoji iglasto mravljišče in za tabo skorjast strah. Teče starodavna reka, stara kakor hrib nad njo. Tudi ta roka in ta kretnja bo, ko te nič več ne bo. IV To je strašna čarovnija zemlje, vode in neba. V zimski noči kdaj iz zida hrast komii zašepeta. Včasih komu sredi dneva, ko je med drugimi ljudmi v sobi, svetli od poletja, . veja hrasta zašumL i 229 Vrba, na drugi strani Vstane, seže k čelu z roko, pogleda dol na ulico — samo ti, ki odidejo skoz okno, ti za zmeraj umrjejo. V Ta roka, prsti tega giba bodo, ko te več ne bo. Ti boš, vsa boš, ista, živa, tudi ko te ne bo več nekoč. Je Trnuljčica živela? , In če ni, vendar živi. Vstaja iz trnja in pepela kakor luna iz noči. Ko pa sonce gori gre, kako bi še umrla vrba? Niti lista ne vzame jesen. Ti ne boš nikoli umrla. Na drugi strani I. DEL: VESOLJE I Onkraj rek in onkraj gozda, z druge strani hiš in gora, na drugi strani zvezd in sonca, a sredi našega sveta — so reči čisto drugačne. Ptice stopajo po tleh. Sladka jezera so puščave. Jate trave čez nebo lete. Gore so v noči rosne kaplje. Vzame jih sonce, ni jih več. Tudi sonce sije drugače: slišiš ga, vidiš ga ne. II Vsaka hiša je drugačna, kot si jo gledal dan za dnem. Hočeš odpreti odprta vrata, vrata pa pred tabo zbeže. 230 Gregor Strniša Smeji se ti sosednja hiša, na desno okno škilasta. Gor in dol žagajo stopnišča, hiša se debelo smehlja. Odnese te v najlepšo sobo, te posadi na blazinjak. Rdeč lestenec živi pod stropom, sope, rase ko žival. III Na blazinah, polnih vetra, sredi sobe veseljak, z zelenim srcem, njegova jetra v temo telesa žare ko škrlat. Sijejo škrlatna jetra, ledvice, pljuča se blešče skoz noč telesa ko daljna ozvezdja. Trd, zelen želod je srce. Veseljak se ozre v ogledalo: zagleda tebe, ti gledaš vanj. Iz zrcala mu ne znaš pokimati z glavo. Pogleda stran. Ti si on sam. IV Sonce kliče ko kukavica, zdaj !od tu in zdaj od tam. Svetilka je samo oblika, rdeča barva je padla na tla. Kukavica je umolknila. Pod stropom pa v rastočo noč koščica luči zaskovika. Rdeča luža zleze v kot. Bleda oblika zleze s stene, sede v lužo, kot okostnjak. Vešče zasvetijo ko sveče. Ozvezdje za okni sije v mrak. 231 Na drugi strani V Ta dežela je najlepša, najbolj vesela dežela sveta. Pod to prstjo spi prva zvezda. Poslednja bo sijala s tega neba. Tu so vzdignile klobuke gore, hiše, vse reči. Kjer si prej videl slepe gube, te gledajo jasne oči v oči. Drevesa hodijo okrog — je to še drevje, so jelenje črede? Veseljak na oknu se smeje v noč: nikoli ne bo poslednje zvezde. II. DEL: VESELJAK I V palcu na nogi veseljaka živi palček. Palec je stolp. Palček iz palca odkoraka, prihaja po telesu gor. Po tesnih, temnih hodnikih telesa, skoz prostrane dvorane ga vodi pot. 2elezne vile stresa desna, v levi nosi meden gong. Z železom tolče na medenino. Veseljak spozna strah za hip: kaj če se vseli v poslednjo votlino — ampak poslednje votline ni! II Sredi veselega telesa je celinsko morje, prepad brez dna, z obalo, kjer rasto plodna drevesa, in se vijuga in nikjer ne konča. Gregor Strniša Ni nove obale na drugi strani. Tisti, ki so odjadrali tja, preveč predrzni kapitani, se niso nikoli vrnili nazaj. Tudi ta, znana obala ni varna. Tu straši vse nočne čase: glave na tenkih nogah pajka, vojščaki z meči, zasajenimi v hraste. III Nad morjem sredine je svoje nebo. S svojimi zvezdami, svojo luno. V noči so videli morsko deklico. Pela je in igrala na lutnjo. En sam pirat je prišel nazaj. V želodovi kapici je veslal do obzorja. Sporočil je, da se morje sploh ne konča. Da pa so mesta sredi morja. Mesta, rastoča iz morskih valov, hiše, svetlejše ko mesečina, mesta, kot ogrlica biserov, mesta zgubljenega spomina. IV V debeli glavi veseljaka pa prebiva i drugi škrat. Glava je hiša. Zaklene vrata, gre dol po stopnicah do želoda srca. Tam se vso noč pogovarja z možem, ki se je vrnil sam. Da so morska mesta bolj sijajna, kot izgleda stari kraj. Zjutraj se škrat vrača, odklepa, gleda skoz čista okna oči na deželo, ki je vseeno lepa, da je lepše na svetu ni. 232 233 Na drugi strani Ta dežela je najlepša, najbolj vesela dežela sveta. Pod to prstjo spi prva zvezda. Poslednja bo sijala s tega neba. V hiši, ki je najbolj vesela, pa prebiva veseljak. Ozvezdja njegovega telesa sijejo v neskončni mrak. Gleda, kako se igrajo skale. Morje sredine v njem valovi. Rad bi kdaj vsaj videl gore druge obale. Ampak druge obale ni.