V mrezah greha i. Bilo je zvečer ob šestih. V tovarniškem predmestju Pikertona so zatulile sirene. Sirenam so odgovarjali zvonovi, ki so se drug za drugim oglašali in oznanjali, da je dneva konec. Ozračje je bilo nekaj minut napolnjeno s tuljenjem siren in donenjem zvonov, potem pa je zavladal nad okolico večerni mir. Stroji v tovarnah so utihnili. Enolični ropot jeklenih orjakov so zamenjali človeški glasovi. Delavci so drli proti umivalnici, od tam pa v oblačilnico. Vpili so in se smejali. Tu se je slišal šaljiv dovtip, ki mu je sledil glasen smeh, tam piker odgovor. Vmes so se slišale kletve in psovke. V delavnici v drugem nadstropju je stal pri starem stroju na nožni pogon mladenič širokega obraza, gostih, rjavih las. Po deseturnem delu se je stegoval in vmes zelial. Pri tem sta se zabliskali vrsti krasnih belih zob, ki se jih še ni dotaknila zobozdravnikova roka. Po stegovanju je hitel za drugimi delavci. Čez nekaj mlnut se je tudi on prerival na stopnišču, ki je vodilo proti izhodu. Pri mogočnih vratih se je živa reka ustavila. Vrata, so bila zaklenjena. Sto in sto grl je začelo vpiti. »Kje je vratar? He, stari lenuh, kje si? Zakaj le dobiva plačo ta klada lena ? ...« Kričanje je trajalo kake pol minute. Nato je prikrevsal stari, grbavi in šepavi vratar. Ključ je zaškrtal, vrata so se odprla. Vratar je nepričakovano naglo odskočil, kakor da bi se bal, da ga l:o množica poteptala. Delavci so naposled bili zunaj na ulici. Na prvem vogalu so se začeli razhajati na vse strani. Eni so vstopili v vozove cestne železnice, drugi so zavili v stranske ulice. Mladenič širokega obraza in rjavih las je koraikal sam. Ko je dospel do vogala, se je ustavil in je razmišljal. Ali se naj pelje s cestno železnico, ali naj gre peš. Pred seboj je imel pol ure pota. Utrujen je bil in ni mu bilo za hojo. A vožnja je stala pet centov, kar je bilo zanj na koncu tedna mnogo. Odločil se je za pešačenje. Jedva je stopil dva-, trikrat, ko je na drugi strani zagledal nekaj, kar ga je popolnoma prevzelo. Ljudje so hiteli mimo njega, a on je bil slep zanje. Ni opazil, da ga suvajo in kličejo. »Štefan, zbudi se!« mu je zaklical neki tovariš. »Kaj ti je? Ali te je kdo začaral?« Štefan se ni zmenil za znance. Zrl je na drugo stran ulice, kjer je bil zagledal neznan obraz, ki je pritegnil nase vso njegovo pozornost. Bil je dekliški obraz, z vsemi značilnrmi potezami slovanskega pokolenja. Dekle je stalo na nasprotni strani ulice. Stegovalo je vrat in opazovalo ljudi, kakor da bi iskalo kakega znanca. Njune oči so se za trenutek srečale in Štefanu se je zdelo, da so dekletove oči lepe in temnoplave. Čutil je, da ga te oči vprašujoče gledaj in mu obljubljajo novo življenje. Gledala sta se kake pol minute. Nato se je deki obrnilo in odhitelo. Pomešalo se je med množico Njeni svetli lasje so se parkrat zasvetljikali, poten so izginili. Štefan je že pozabil na utrujenost. Na drugc stran ulice je hotel priti, a ko je videl, da je to zarad; goste množice nemogoče, je na ti strani hitel v smeri kot dekle — proti jugu. Pri zatvornicah bo mord? lahko prišel na drugo stran. S komolci si je utira! pot in niti opazil ni, da ga suvajo in zmerjajo. Naposled je zagiedal tračnice. Dekle svetlih las je ravno tedaj prišio tja. Štefan je opazil, kako je gledala vzdolž ob tračnicah. Nato je pogledala čez ramo nazaj, kakor da bi hotela videti, ali ji kdo sledi. Potem je hitela naprej. Štefan je začel bežati. V tem trenutku se je oglasil zvonec. Dve rdeči luči sta se zabliskali, takoj nato je čuvaj spustil zatvornice. Po tračnicah je priropotal tovorni vlak. štefan je nemirno čakal. Zakaj je moral ta tovorni vlak ravno sedaj priti? Ni bil dolg, a vendar, ko so se zatvornice dvignile, je zaman iskal deklico. IzginiJa je. O svetlih laseh ni bilo ne duha ne sluha. Fant je spet začutil utrujenost. Zdelo se mu je, da ga nekaj pritiskr, k tlom. Nič ga ni zanimalo, niti za glad se ni zmenil. Topo je strmel v daljavo. Pogled na tračnice in zatvornice je vzbujal v njem jezo. Zatvornice si je predstavil kot angela z dvignjenim mečem pred vhodorn v rr-' Te zatvornice so zanj vedno pomenile mejo med amišljenim rajem ter svetom dela in muk. Na eni trani tračnic se je razprostiral trgovBki del mesta n tam so stale hiše bogatih meščanov. Na drugi trani pa so bile samo tovarne in za njimi se je aztezalo delavsko predmestje. Ko je sedaj počasi šel proti domu, se je spomnil na to, da je vse njegovo dosedanje življenje potekalo v pustem delavskem pi-edmestju. Delavski okraj Pikertona ni bil samo pust, marveč tudi nezdrav. Zrak je bil prepojen z dimom, plinom in premogovim prahom. Za tovarnami je tekla reka, ki je nosila s seboj vso umazanijo ter je povzročala po vsej okolici neznosen smrad. Če je tujec zablodil v ta okraj, je nehote pospešil korake, da bi čimprej mogel prosto zadihati. In vendar so tdsoči in tisoči preživljali tukaj svoje dni, večinoma bledi, izžeti ljudje, ki so se bili priselili iz starega sveta. Srečo, bogastvo so prišli iskat v Ameriko. Nekateri so oboje našli, večina pa je doživela razočaranje. Tisoči so se morali lotili težkega tovarniškega dela, ki so z njim toliko zaslužili, da so se jedva preživljali. Ti priseljenci so bili večinoma severni Slovani: Poljaki, Litvanci in SlovaM. Štefan je bil Iitvanec. Ko so se njegovi starši nastanili v Pikertonu, mu je bilo dvanajst let. Štefanov oče, Štefan Kmicic, je bil zaposlen v livarni bakra. Ob sobotnih večerih se je vedno napil. Nekoč je pijan zaspal zunaj v snegu. Pljučnico je dobil in kmalu umrl. Zapust.il je vdovo Marijo in Štefana, ki je bil tedaj star štirinajst let. Mati je postala perica, Štefan pa je dobil zaposlrtev pri nekem poljskem trgovcu. Pozneje je prišel v tovarno za gumbe in tu so se mu izpolnile otroške sanje: dodeljen je bil k stroju na nožni pogon. Delo pr? stroju je bilo bolj neprijetno kot si ga je predstavljal. Tudi plača tedenskih 15 dolarjev ga ni tako zadovoljila kakor je prej mislil. Radi tega je sklenil, da se bo učil in izpopolnil svoje pomanjkliivo znanje angleščine v večernem učnem tečaju. Eno leto je pridno obiskoval pouk, a ko je videl, da so se tovariši posmehovali njegovi trdi in napačni izgovorjavi, je izgubil veselje do učenja. Sicer pa tudi ni bila lahka stvar, učiti se po deseturnem tovarniškem delu, zlasti ker ni imel do tega dela veselja. In sedaj, v štiriindvajsetem letu starosti, je srnatral delo za suženjstvo, od katerega ni imel druge koristi, kot da je mater rešil pranja. Pol sedmih je bilo, ko je zavil v ulico, v kateri je stanoval. Hiša je bila nizka in stara. Dež je že zdavnaj spral z nje belo barvo, a gospodarju se ni zdelo vredno, da bi jo dal na novo pobeliti. Pred hišo je bila stara ograja, ki je bila na več mestih pretrgana in s ie sumljivo nagibala k tlom. Skozi zadnje okno je prihajala svetloba. V kuhinji, ki je služila tudi za sobo, je gorela plinska luč. Štefan je našel mater pri štedilniku. Za večerjo je pekla krompir in jajca. Kak duh! Mati se ob sinovem vstopu ni ozrla. Mešal? je krompir. Šele čez čas je dejala: »Pozen si.« »Da,« je odvrnil sin. Nato si je vzel iz kotla vodo. Slekel je suknjo in srajco ter se začel umivati. V petih minutah je bil očeden. Potem si je oblekel svežo srajco, si podvihaJ rokave in sedel za mizo. Mati je položila4|>redenj krompir in jajca. Vrezala je tudi dobršen ko kruha in potice. Nato se je pokrižala, pomolila in tudi sama prisedla. Štefan je slastno jedel. Za mater se ni zmenU in je šele čez nekaj časa opazil, da je samo kruh. »Mama, kaj vam je? Zakaj ne jeste?« je vprašaJ poljsko. »Vse življenje sem se postila na veliki petek vo tega tudi sedaj na stara leta ne bora prelomila.« »Saj res, danes je veliki petek! Čisto sem pozabil, lmeli smo vroč dan.« »Ti samo jej! Ti moraš jesti, ker si ves dan trdo delal. Tistim, ki težko delajo, se ni treba postiti. Samo tisti imajo greh, ki ti tudi ob takih dneh nalagajo težka dela. Bog jim odpusti!« »Delovodja je rekcl, da nam ni treba delati, ce nočemo. A saj veste, kaj to pomeni! Samo preizkušajo nas.« »To je sramota!« se je razgrela starka. »To bo imelo še slab konec. Na Poljskem se na veliki petek vsakdo posti in moli. Cerkve so polne. Verniki molijo križev pot. Po mestih so spokorne procesije. Vsakdo žaluje, ker je človeška zloba ta dan obsodila Jezusa na smrt.« »Tu si ljudje ne delajo takih skrbi radi velikega petka,« je pripomnil ravnodušno Štefan. On v verskih zadevah ni bil tako tankovesten ko mati. Prejšnji večer je bil na materino prigovarjanje v cerkvi in je mislil, da je s tem zadostil svoji krščanski dolžnosti. : »Bog jih bo kaznoval! Videl boš, da tako početje xie bo imelo dobrega konca!« je tarnala mati. »No,« je šaljivo dejal sin, »vi ste gotovo ves dan klečali. Če iz vsake družine en človek moli, je dovolj. Vam na ljubo se bo Bog tudi mene usmilil. Morda me bo lepega dne rešil te umazane tovarne. ter me naredil bogatega.« Mati ie preslišala sinov šaljivi ton in resno dejala: »Medtem ko je duhovnik molil križev pot, sem ves čas prosila Boga, da bi bil ti spet takšen ko prej ... Oh, štefan, bojim se zate! Takšen boš ko oče. Videl boš, da se to ne bo dobro končalo!« Štefan se je smejal. »Ko bom star, bom tudi jaz vedno v cerkvi klečal fco vi. A kako korist bi sedaj imel od tega? Saj iraam že tako premalo prostega časa!« »Štefan!« »Kar mclčite! Jutri bo sobota, plačilni dan,« je cdgovoril Štefan, da bi odvrnil materine misli od predmeta, ki mu je bil neprijeten. »Hvula Bogu! Bom vsaj mogla plačati račun pri trgovcu za živila.« Štefan že ni pazii na materine besede. Na drugo je mislil. Ko je končal z večerjo, si je umil roke. Nato si je zavezal kravato, oblekel suknjič in si pred ogledalom skrbno počesal lase. Mati je postala pozorna. »Štefan, kam greš?« »Ven! Rad bi se nekoliko sprehodil.« »Ali ne bi hotel spotoma stopiti tudi v cerkev? Lahko bi zmolil križev pot.« »Morda bom šel v cerkev,« je odvrnil Štefan, da bi se tako odkrižal materinega prigovarjanja. Starka je res utihnila. Štefan je stopil k materi in jo poljubil. Nato je odšel. Ko so se vrata za njim zaprla, je starka sedla v gugalni stol. Roke je sklenila in začela moliti. Vmes se je pozibavala, dokler je toplota ni premagala in je zadremala. (Dalje prihodnjič)