Naše ljudsko šolstvo. (1848—1898.) Slavnostni g-ovor pri okrajni učiteljski konferenciji v Ljubljani dne 4. mal. srpana 1898. [d zelenih Karpatov do ledenih planinskih gora, od pri- jaznih Krkonošev do sinjega Jadranskega morja tek- mujejo letos vsi stanovi in vsi narodi naše lepe in mogočne države v izrazih genljive zvestobe in krščanske ljubezni, da bi vidno pokazali svojo neomajno vdanost preljubljenemu vladarju, ki je pred petdesetirni leti zasedel svetli prestol svojih slavnih pradedov, na katerem ga je božja previdnost dušno in tclesno živahnega v srečo avstrijskih narodov ohranila do današnjega dne. In kdo bi iskreno ne ljubil preblagega vladarja, ki tako modro, tako pravično vlada svojiin narodom ? Poleg opreznega in premišljenega Rudolfa I., poleg genialnega in odločnega Rudolfa IV. Ustanovnika, poleg viteškega Maksa I., poleg velike cesarice Marije Terezije, poleg človekoljubnega Jožefa II. in poleg drugih slavnih vladarjev iz habsburške rodovine se bode v zgodovini naše države vedno z zlatimi črkami svetilo blaženo ime cesarja Franca Jožefa I., ki je za svojega petdesetletnega vladanja avstrijskim narodom odprl nove neizcrpne vire dušnega in telesnega blagostanja. Korriaj je zasedel cesarski prestol, je že odpravil zadnje ostanke fevdne uredbe v naši državi: avstrijskega kmeta je osvobodil tlake in desetine, svojim natodom je zagotovil ravnopravtiost ter jim podelil ustavo, svoboščine privilegiranih stanov je preklical, da smo zdaj pred zakonom in sodnjim stolom vsi enaki. Poljedelstvo, obttnost in trgovina, znanosti in urnetnosti so našle v našern vladarju tolikega zaščitnika, da se je Avstrija v tem oziru zadnjih petdeset let popolnoma prenovila. Posebno naklonjenost pa je kazal preblagi vladar ves čas svojega cesarovanja višjemu m nižjemu šolstvu. Za njegovoga vladanja so se na novo ustanovilu štiri, popoinila in razširila tri vseučilišča (Kološvar, Zagreb, Gernovice, Praga; — - Gradec, Inomost, Levov); politehnične velike šole, učiteljišča. realke in gimnazije, trgovinske in navtične šole, rudarske in vojaške akadeinijo so se do korena izboljšale in preosnovale; ustanovili so se visoka šola za zcmljedelstvo, razni učni zavodi za lepe umetnosti in za umetno obrtnost, in gosta mreža nižjih in srednjih gozdarskih, poljedelskih in obrtnih šol, ki stno jib pred letom 1818. v Avstriji poznali komaj po irnenu, pieprega zdaj našo širno državo. Ni ga stanu v vsej razsežni Avstriji, ki bi zdaj za svojo strokovno izobrazbo ne našel primernega učilišča. Vsak državljan ima na izbor učnih zavodov, v katerih si more pridobiti za poklic in življenje potrebnega znanja, si spopolniti svoje duševne zmožnosti, razširiti svoje duševno obzorje ter si osvojiti znanosti in spretnosti, ki so mu trdno poroštvo boljše bodočnosti. Ako pa tudi vsak stan v svojem preljubljenem vladarju čisla svojega največjega dobrotnika, vendar mu noben stan ni dolžan večje hvaležnosti nego ljudskošolski učitelji. Ljudska-šola, ki jo je ustanovila leta 1774. cesarica Marija Terezija, je bila šibko drevesce, ki je sicer za njenega razsvetljenega sma Jtržefa II. pognalo nekoliko zelenih mladik, ki je bilo pa v neprijaznem podnebju tedanjih nemirnih časov potrebno skrbnejšega negovanja, kakor ga je dobivalo v prvih desetletjih svojega življcnja. Doba francoskega prevrata in krvavih francoskih vojska, ki so do korena omajale našo državo, razvoju Ijudske šole gotovo ni bila ugodna. Tudi politična šolska ustava iz 1. 1805. ni prinesla nobenega napredka, anipak je celo zamorila marsikatero dobro klico terezijanskih in jožefinskih šolskih preosnov. Šolsko nadzorstvo je bilo enostransko urejeno; učitelji so imeli rnalo omike, malo službenih prejemkov in malo pravic, in ako niso bili v državni službi (na normalkah), niso dobili nobene pokojnine; graščinske gosposke, ki bi bile morale v prvi vrsti ustanavljati ljudske šole, so se branile šolskih brernen; hoja v šolo ni bila obvezna, in kjer nista župnik in učitelj skrbela za to, da bi otroci redno zahajali v šolo, je bila ta prazna, ker zanikarnežev ni nihče kaznoval; učna metoda je bila popolnoma mehanična, med dušnimi silami se je negoval v prvi vrsti spomin, in tedanje trivialne in glavne šole so imele po naših krajih večjidel ponemčevalen smoter. *) Mahoma pa se je stvar obrnila na bolje z letom 1848. To leto se je za državno učno upravo ustanoviio posebno ministrstvo. In ko je naš presvetli cesar imenoval 1. 1819. Leona grofa Thuna za naučnega ministra in barona Helferta za njcgovega državnega podtajnika, je šinila nova gorka kri v žile našega onemoglega Ijudskošolskega organizma. Leon grof Thun, ki je korenito preustrojil gimnazije in vseučilišča ter v življenje poklical realke, je tudi na ljudsko šolo obrnil vso svojo pažnjo. Deželnim vladam so se pridelili posebni šolski strokovnjaki, šolski svetniki, sprejelo se je načelo, da mora biti ljudska šola osnovana na podstavi materinega jezika; odlični šolniki, med njirai naš Slomšek, Močnik in Miklošič, so dobili pri naučnem ministrstvu veljaven glas, preosnovala se je izobrazba ljudskih učiteljev, ustanovili so se prvi šolski časopisi, in tako se je v tej prehodni dobi pripravljala popolna preosnova naše ljudske šole. Ta pa je nastopila, ko je premodri naš vladar dne 14. «naja 1869. leta potidil državni šolski zakon ter ž njim svojim narodom poklonil bogato zakladnico dragocenih darov, ki mu bodo zanjo največjo hvalo vedeli še pozni rodovi. Bistvo državnega šolskega zakona se da označiti z malo besedami: Za vse otroke brez razločka narodnosti, vere in stanu obvezen šolski pouk, državno šolsko nadzorstvo, omikano učiteljstvo z natanko določenimi pravicami in urejenimi službenimi prejemki! Kakor vsak zakon, ki sega tako globoko v državni organizem, ima tudi državni šolski zakon svoje nasprotnike, ki se, bodisi s cerkvenega, političnega ali gospodarskega stališča, potezajo za to, da bi se odpravil ali izpremenil. In kakor vsaka človeška naprava, ima morebiti tudi državni šolski zakon svoje hibe, in kakor drugi državni zakoni, se da tudi državni šolski zakon prenarediti, izboljšati ali izkvariti. Toda glavni temelji, na katerih sloni, mislim, da v srečo naše države, ti še dolgo, dolgo ostanejo neomajni. Naprednim narodom in zavednim učiteljem vseh dežel naše države je novi državni šolski zakon paladij, okoli kalerega se zbirajo s svetim navdušenjem, ker so živo prepričani, da je ž njim združen, ako pa se odpravi ali bistveno premeni, pa tudi uničen napredek avstrijskega šolstva. In v prvi vrsti morajo zanj preblagenm vladarja hvaležni biti ravno slovanski narodi, ki z njegovo pomočjo v zadnjih desetletjih dosegajo v občni omiki uspehe, ki bi jih ob drugačnih razmerah niti v stoletjih ne bili dosegli. Da so moje besede resnične, o tem je prepričan vsak, kdor *) Leta 1844. je bilo na Kranjskern 9 nemških in 84 nemškoslovenskih, skupaj 93 ljudskih šol. Mitth. d. hist. Vereines f. Krain, 1849, str. 15. pozna n. pr. velikanske kulturne pridobitve novejšega časa pri Gehih ali kdor vzame v poštev veseli razcvit naše književnosti in zlasti naše ,,Družbe sv. Mohorja". Kakšne ogromne vesele premembe so se zgodile za petdesetletnega vladanja našega presvetlega vladarja na polju Ijudskega šolstva v naši državi, in kako je vplival na te premembe državni šolski zakon, to se nam prav jasno pokaže, ako primerjamo stanje ljudskega šolstva v naši državi leta 1848. s stanjem današnjih dni. Leta 1848. je bilo v Avstriji 12.700 Ijudskih šol, 16.750 učiteljev in 2230 učiteljic, obojih 18.980; v šolo je hodilo 1,425.000 otrok; stroški za ljudsko šolo so znašali 1,425.000 gld. in na vsakega prebivavca je prišlo po 15 ki\ stroškov. *) Zdaj (1. 1896.) pa znaša število Ijudskih šol 19.300, število učiteljev 50.960, učiteljic 19.040, obojili 70.000; v šolo hodi 3,400.000 otrok; stroski za Ijudsko šolo znašajo 45,000.000 gld. in na vsakega prebivavca pride po 1 gld. 95 kr. stroskov. Ali ozrimo se v naso ožjo domovino Kranjsko! Tukaj je bilo 1848. 1. 7 glavnih, 92 trivialnih, 4 dekliške, 5 industrialnih in 101 nedeljska šola. Ker je bila izmed nedeljskih šol samo 1 (v Ljubljani) samostojna, druge so bile pa združene z glavnimi, ozirorna tiivialnimi šolarni, in ker so bile tudi industrialne šole največ samo oddelki dekliških šol, je znašalo število vseh šol resnično samo 105. V te šole je bilo všolanih 821 krajev z 21.297 otroki, toda 2345 krajev s 36.624 otroki ni bilo nikamor všolanih. Ker jih je izmed šolskih otrok hodilo 9641 (ali 1661 °/o) samo v nedeljske šole, ki so eksistirale, kakor pravi neko poročilo, največ samo po imenu, a ne tudi v resnici, je dobivalo samo 11.656 (20-08°/o) otrok redni šolski pouk; 9641 (1661 °/o) nedeljskih učencev pouk samo na videz, 36.624 (ali 63*3l°/o) pa sploh ni imelo nobene, niti nedeljske šole ne!**) Brez rednega in temeljitega pouka je bilo tedaj v naši deželi pred petdesetimi leti blizu 79-92ofo otrok. In petdeset let pozneje ? Leta 1896. je bilo po uradnem izvestju na Kranjskem 313 javnih, 28 zasilnih in 12 ekskurendnih, skupaj 353 ljudskih šol, na katerih je učilo 394 usposobljenih učiteljev in 173 usposobljenih učiteljic, obojih torej 567 oseb. Vrhutega pa je bilo še brez učnega izpričevala 17 učiteljev in 3 učiteljice, tako da je znašalo število vsega učnega osobja 587 učiteljev in učiteljic. Poleg tega so delovali na ljudskih šolah še 3 stalni veroučitelji, 336 dušnih pastirjev in 67 učiteljic za ženska ročna dela. — V šolo je hodilo 76.034 (9O°/o) otrok, in samo 9'416 (lO°/o) normalno razvitih otrok je ostalo brez pouka. ***) Posebno jasno se pokaže neizmerni blagodejni vpliv državnega šolskega zakona, ako vzamemo v poštev šolske razmere, kakršne so bile pred petdesetimi leti v Ljubljani in kakršne so zdaj. Ljubljana je imela pred petdesetimi leti 6 šol: trirazredno državno normalko ali vzgledno glavno šolo, trirazredno vnanjo in notranjo uršulinsko šolo, trivialno enorazrednico v Trnovem in pri Sv. Petru in enorazredno zasebno šolo gospodične Zollerndorfove. Vse te šole so imele skupaj 20 razredov, v katere je hodilo približno 2000 (77°/o) otrok; toda nad 600 (23°/o) *) Zur Geschichte und Statistik des Volksschulvvesens im In- und Auslande, Wien, 1898. Verlag der BJugendhalleu. **) Mitth. d. h. V. f. Krain. 1849, str. 15. ***) Laib. Ztg. iz 1. 1897, 1. 40, 42., 43. — »Jugendhalle" pa celo piše, da je hodilo lani na Kranjskem 92°/o otrok v šolo. Pravila društva ,Jubilejska samopoinoč". I. I m e d r u š t v a. § 1. Društvo se imenuje »Jubilejskasamopomoč" slovenskih in hrvaško-istrskih učiteljev in učiteljic po Kranjskem, Štajerskem, Primorskein in Koroškem. II. N a m e n d r u š t v a. § 2. Društvo ima namen po smrti društvenikov dati zakonitiin dedičern podporo, da se obvarujejo pred najbližnjo stisko in bedo. §3. a) Po društvenikovi smrti izplaoa — brez ozira na načiu srnrti — društveno načelstvo po sprejemu uradnega mrtvaškega lista in društvene sprejemne listine zakonitim dedičem tolikokrat po 2 K, kolikor šteje društvo društvenikov. b) Pravico do podpore imajo: 1. Društvenikova vdova, oz. vdovec društvenice; 2. po društveniku-vdovcu, oz. po društvenici-vdovi otroci; 3. po društvenikih, ki nimajo otrok in niso oženjeni ali ornoženi, zakoniti dediči, katere imenuje dotični društvenik v sprejemni listini ali v posebnem pismu društvenemu načelništvu. Ako se oženi, oz. omoži društvenik, izgubi ta izjava veljavo, če se glasi v korist kaki drugi osebi kot ženi, oz. možu in če po svoji poroki ne odloči drugače. Ako ni zakonitih dedičev, ali pa če se odpovedo podpori, pripade vsa dediou določena gotovina rezervni podporni zalogi. c) Odstop ali cesija društvenikovim dedičem pripadajoče podpore ni raogoč ter se tudi ne more rubiti. III. Sredstva, da se dožene naraen. §4. u) Vsak društvenik plača po srarti enega društvenika 2 K za prihodnji slučaj smrti. Za prvi slučaj mora plačati naprej takoj po ustanovitvi društva, za drugi takoj po prvera i. t. d. b) Plačati se raora tekom enega meseca po društvenikovi smrti, ki se razglasi v slovenskih učiteljskih glasilih in dnevnikih. c) Ako se slučaji smrti ponavljajo pogosto drug za drugim, je treba te zneske na poziv društvenega načelništva odposlati v 14. dneh, oz. tudi v 1 tednu po objavljeni smrti. č) Društveniki, kateri ne plačajo v teh obrokih dolžnih znesiiov s pristojbinami vred, se izključijo iz društva po trikratnem brezuspešnera pisraenera opominu v navadnih razmerah v vsakokratnib presledkih po 14 dni, a v nujnih slučajih po 1 teden ter izgube vse pravice društvenikov. Vplačani zneski se nikdar ne vračajo. § 5* a) Da more društvo izpolnovati svoje dolžnosti, oetudi se hitro ponavljajo slučaji smrti, se ustanovi rezervna podporna zaloga. b) V to plača vsak društvenik meseca svečna vsakega leta 2 K; v rezervno podporno zalogo pripadejo tudi vsa doplačila društvenikov (§ 7.), darila i. t. d. § 6. a) Vstopnine se plača 1 K; ta se porabi v društvene izdatke. b) Za upravne stroške plača vsak društvenik pri prvem sluoaju srarti v letu 30 h; preostanki pridejo v rezervno podporno zalogo. c) Vsa vplačevanja se pošiljajo društvenemu načelniku. IV. Ustanovitev društva. §7. a) Društveniki raorejo biti učitelji in njihove žene pa učiteljice vseb javnih in zasebnih šol po Kranjskem, Štajerskem, Priraorskem in Koroškera. Stalno nameščeni učitelji, njihove žene in učiteljice, kateri hočejo brezpogojno pristopiti k društvu, morajo javiti pismeno dru- štvenemu načelništvu svoj pristop v šest.ih rnesecih po ustanovitvi društva. b) Pozneje stalno nameščeni učitelji in njihove žene in učiteljice morajo pa v šestih mesecih od dneva stalnega nameščenja javiti pismeno društvenemu načelništvu svoj pristop. c) Tudi začasno nameščeni učitelji, njihove žene in učiteljice morejo pristopiti k društvu. c) Učitelji, njihove žene in učiteljice na zasebnih šolah morajo tudi v šestih mesecih po ustanovitvi društva, oz. v šestih mesecih po nastopu svoje službe prositi za sprejem v društvo. d) Zdravniško izpričalo se v tem brezpogojnem času ne zahteva. e) Po preteku tega easa pa se sprejmo v društvo le oni, ki še niso stari 45 let in se izkažejo z veljavnira zdravniškim izpriealom, da so zdravi. Ti, pozneje v društvo vstopivši društveniki doplacajo tolikokrat po 2 K, kolikor slučajev smrti je bilo med društveniki od ustanovitve društva, oz. od njihovega stalnega namešcenja. f) Tadi učitelji in njibove žene in učitel.jice, kateri pridejo iz drugih kronovin in pristopijo k društvu, morajo doplaoati tolikokrat po 2 K, kolikor slučajev srnrti je bilo med društveniki od ustanovitve društva, oz. od prvega njihovega kjerkoli si pridobljenega stalnega nameščenja. g) Izključeni in prostovoljno izstopivši društveniki morajo zopet vstopiti v društvo pod pogoji § 7. lit. e, če doplačajo tolikokrat po 2 K, kolikor sluoajev smrti je bilo raed društveniki od časa njihovega izstopa. h) 0 sprejemu v društvo pod lit. c, č, r, f, g navedenih, sklepa društveni odbor; vzrokov vnu ni treba navajati. Dotične pritožbe razsoja občni zbor. i) Zgoraj navedena doplačevanja, ako presegajo 10 K, se morejo vplačevati tudi v raesečnih obrokih po 2 K. Ako umrje društvenik, preden plača vse obroke, se odtegne upravioencem še dolžni znesek od podpore, v § 3. dolooene. V. Sedež društva. Q O Sedež društva je ondi, kjer biva vsakratni društveni načelnik. VI. Posebne pra^ice in dolžnosti društvenikov. §9. a) Vsak društvenik iraa aktivno in pasivno volilno pravico v društveno vodstvo, se udeleževati občnih zborov, staviti predloge in nasvete ter glasovati. b) Društveniki, ki so izstopili iz učiteljske službe, ali pa se preselili v kako drugo kronovino, ostanejo še dalje toliko časa v društvu, doklor izpolnjujejo društvena pravila. c) Ako ne more društvenik zaradi mobilizacije izvrševati svojih dolžnosti, se ne izključi iz društva, temveč se v slučaju njegove smrti izplača dediču podpora po odtegnjenih zaostalih vplačilih; če se pa vrne, mora doplačalU vsa zaostala doplačila tudi pod pogoji § 7. lit. i. č) Prostovoljni izstop iz društva se mora pismeno javiti društvenerau naoelniku. d) Prostovoljno izstopivši in izključeni društveniki morajo doplačati vsa zaostala vplačila; iztirjati se morejo tudi sodnijskira potom. § 10. Društveniki, ki se upokoje zaradi telesne ali duševne nesposobnosti v službovanju stalno ali začasno z menj nego 600 K pokojnine, ali dobe odpravnino in če nimajo drugih dohodkov, se še vedno zmatrajo za društvenike z vsemi pravicami, četudi ne vplačujejo podpornih vplačil. Ako nastopijo ti društveniki znova učiteljsko ali pa kako drugo službo, so zopet dolžni od tega časa naprej vplacevati podporne doneske. VII. Društveno vodstvo. § H. a) Društveno vodstvo oskrbuje odbor. Odbor obstoji iz načelnika, njegovega namestnika, tajnika in dveh odbornikov. b) Vse odbornike voli občni zbor z nadpolovično večino glasov za dobo dveh let. Izstopivši odborniki se smejo zopet voliti. c) Občni zbor voli tudi 3 pregledovavce računov, ki imajo nalog pregledati društvene knjige in račune pred občnim zborom in enkrat nenadoma med letom ter o tera poročati občnemu zboru. § 12. a) Društveni načelnik, ako ne utegne p'a njegov namestnik, zastopa društvo na zunaj, izplačuje v imenu društva vsa plačila, prejeraa vsa vplačevanja, vodi vsa zborovanja, shranuje društvena pisma in imetje ter podpisuje s tajnikom vsa društvena pisraa in naznanila. b) Tajnik opravlja vsa piseraska opravila in podpisuje z načelnikom vsa društvena pisma in naznanila. c) Odborovi sklepi so veljavni, če so navzoči z načelnikom vred trije členi odbora. Odbor sklepa z nadpolovično večino glasov pričujočih odbornikov; kadar je enoliko glasov, odloči načelnik. VIII. Občni zbor. § 13. a) Občni zbor je vsako drugo leto navadno takrat, ko se vrši glavna skupščina ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Zborovati sme na Kranjskern, Štajerskem, Primorskem in na Koroškem. Odbor skliče občni zbor in sestavi dnevni red. Sklepčen je, ako je zastopana ena tretjina društvenikov osebno ali pa po pooblastilih. Vsak navzoči društvenik sme imeti tri pooblastila. Ako ni sklepčen občni zbor, se skliče drugi, ki je sklepčen pri vsakem številu navzočih \n po pooblastilih zastopanih društvenikov. Občni zbor sklepa z relativno večino glasov; kadar je enoliko glasov, odloči načelnik. Načelnik se voli z listki, način volitve drugih odbornikov odločuje občni zbor od slučaja do slučaja. Ako se pri dveh volitvah ne dožene nadpolovične večine, pride do ožjevolitve; kadar je enoliko glasov, odloči žreb. b) Izredni občni zboii se sklicujejo: 1. Kolikorkrat se zdi potrebno odboru ali pa pregledovavcem računov. 2. Ako ena tretjina društvenikov to zahteva in naznani odboru predmet, o katerem naj se razpravlja v izrednern občnem zboru. c) Redni predmeti, ki jih more imeti vsak občni zbor, so: 1. Poročila; 2. sklepanje o onih društvenih zadevah, ki so na dnevnera redu; 3. sklepanje o pritožbah izključenih društvenikov, ali onih učiteljev in njihovih žen in učiteljic, katerim se je odrekel pristop; 4. volitev odbora in pregledovavcev računov; 5. predelanje pravil in razpust društva. IX. Društveni prepiri. § 14. Prepiri o društvenih zadevah med društveniki razsodijo sodniki. Vsaka stranka voli dva zastopnika izmed društvenikov in ti volijo petega načelnikom. X. Razdruženje. § 15. u) Ako se dozna, da društvo ne more dalje obstati, se skliče le v ta namen izredni oboni zbor, pri katerem raora biti navzoča vsaj polovica društvenikov; od teh morata glasovati dve tretjini za razpust društva. b) Ako se po dvakratnem sklicanju ne udeleži izrednega občnega zbora polovica društvenikov, se sklepa pri vsakem številu navzočih društvenikov z dvetretjinsko večino. § 16. Ako preneha društvo prostovoljno, ali če ga razpusti pristojna oblast, se razdeli društveno iinetje med društvenike, ki so še pri društvu po razrnerju časa, v katerern so bili pri društvu. § 17. Društveni jezik je slovenski in na pečatu je naslov: Društvo »Jubilejska sarnopomoč". otrok je v deželnern stolnem niestu ostalo brez vsakega pouka. Po tedanjib nazorih pravilno urejeni sta bili pravzaprav samo dve šoli: normalka za dečke in uršulinska šola za deklice; vse ostale šole so bile le bolj zakotne šole. Učiteljev je imela Ljubljana pred petdesetimi leti z verskimi učitelji vred 16, učiteljic 17, skupaj 33. V vsej Ljubljani pred petdesetimi leti ni bilo niti enega šolskega poslopja. Norrnalka je bila nastanjena v licejskem poslopju, uršulinska šola v uršulinskern konventu, šempeterska šola v mežnanji, trnovska šola v župnišču, zasebna šola v zasebni hiši. In kakšna je bila učna uredba, kakšna nietoda, kakšna notranja oprava po teh ljubljanskih šolah, to vem iz skušnje sani, ki sem pred štiridesetimi leti hodil v ljubljansko normalko. Edino učilo, ki je rabilo učitelju, je bila šolska deska, kreda in šiba. V osmih sobah je bilo nagnečonib nad 1000 otrok po ozkih, dolgih in visokih starih klopeb. Večina učencev je bila slovenske narodnosti, a vendar je bila materinščina v teh šolah prava pastorka. V I. razredu smo imeli pač slovensko-nemški abecednik in tudi še slovenski katekizem, v ostalih razredih smo se učili vse predmete, celo krščanski nauk, samo nemški. Slovenskemu branju sta bili odločeni po dve uri na teden, navadno v soboto popoldne, a tudi te dve uri je učitelj rnnogokrat porabil rajši za kakšen drugi predmet. V takih razrnerab se ne smemo čuditi, če so slovenski otroci posedali v enem in istem razredu po 3—4 leta ter potem ostavili šolo s praznim srceni in prazno glavo. Koliko nadarjenih otrok, ki bi bili ob drugačnem pouku lehko postali koristni udje človeške družbe in vrli sinovi svojega naroda, nam je zamorila ta nesparnetna šolska uredba ! Na bolje so se obrnile te žalostne razraere, ko je bil deželni vladi v službovanjo prideljen šolski svetnik Fr. vitez Močnik. Nikdar ne pozabim, s kakšnirn vesdjem srno pozdravili normalci jeseni 1856. 1. njegovo prvo utrakvistično slovnico, za katero so prišle krnalu tudi njegove slovenske računice. Šolskeniu svetniku Močniku in županu Ambrožu sc imamo zabvaljevati, da je mestna občina začela resno misliti na to, da bi osnovala svojo deško šolo lev tako razbremenila norrnalko, ki je imela nekatera leta nad 1000 učencev, \n naposled se je 1. 1862. res ustanovila I. inestna deška ljudska šola v redutnem poslopju. Popolnoma prerodilo pa se je ljudsko šolstvo v LjabIjani po tem, ko je bil v veljavnost stopil novi državni šolski zakon. Ustanovilo se je moško in žensko učiteljišče; normalko je nadomestila moška in deška vadnica; I. mestna deška ljudska šola je dobila v II. mestni in v nemški mestni deški petrazrednici svoji sestri, uršulinska šola pa v mestni dekliški osemrazrednici, v niestni nemški dekliški šestrazrednici in v Huthovem zavodu svoje tekmovavke; ustanovila se je rnestna dvorazrednica na Barju, zasebna deška štirirazrednica v Marijanišču in zasebna dekliška šestrazrednica v dekliškem sirotišču. Z malo izjemami so nastanjene vse to šole v dostojnih, lepih poslopjih, imajo moderno notranjo opravo, bogate zbirke učil in dobro založene knjižnice. V vse šole je napeljana zdrava voda, javne šole so razsvetljene z električno lučjo; zasebne šolc (pri Uršulinkah, v dekiiškern sirotisču) se kurijo s centralno kurjavo ter imajo tudi posebno kopališče za šolske otroke. Ljubljana šteje zdaj 8 javnih in 7 zasebnih šol s 95 razredi. Ako pa prištejemo tem še otroške vrtce, šolske delarne in obrtne pripravljalnice, dobimo 110 razredov, v katerih prejema ljubljanska mladina svoj pouk. In kakor število razredov, tako je poskočilo tudi število učiteljev. V Ljubljani imamo zdaj 43 učiteljev in 79 učiteijic, tedaj obojih 122. Ako pa prištejemo tem še verske učitelje, otroške vrtnarice in prostovoljke, dobimo 143 učnih oseb. V 95 razredov hodi zdaj 4492 otrok ali 116°/o, to se pravi: v Ljubljani imamo v ljudskih šolah 638 otrok več, nego je obveznih hoditi v šolo, ker se jih toliko tudi še po izpolnjenem štirinajstem letu udeležuje šolskega pouka. Ako vzainerno v poštev vse te razniere ter jih primerimo z razmerami, kakršne so bile po ljubljanskih šolah pred petdesetimi leii, tedaj moramo navzlic temu, da ljudsko šolstvo v Ljubljani še ni doseglo svojega vrhunca \n da Ljubljana glede ljudskega šolstva se vedno zaostaja za mnogimi stolnirni inesti, veseli in ponosni vzklikniti: Lep napredek! In resnično! Ljubljansko ljudsko šolstvo je samo odsev velikega šolskega naprodka po vsej državi. Krasno je napredovala Avstrija zadnjih petdeset let v vseh strokah človeškega znanja in stvarjenja; nikjer pa ni storila tako razsežnega, tako velikanskega napredka, kakor ravno na polju ljudskega šolstva. Za ta napredek pa se imajo avstrijski narodi v prvi vrsti zahvaljevati veliki dobroti, skrbi in modrosti svojega prosvetljenega vladarja, ki je tudi v kritičnih časih vso svojo očetovsko pažnjo obračal na razvoj ljudskega šolstva. Zatorej se pa tudi ravno avstrijsko učiteljstvo svojega premodrega vladarja, ki nam je vsem vzvišen zgled neumorne delavnosti, resnične pobožnosti, prave krščanske Ijubczni in zvestega izpolnjevanja svojih težkih dolžnosti, oklepa s prav očetovsko Ijubeznijo ter zasaja v nežna otroška srca neornajno zvestobo in vdanost do svojega največjega dobrotnika. Po vsej šiini Avstriji puhti v sedanjih dneb iz vdanih src hvalcžnih narodov goreča molitev proti nebesom: Bog ohrani, Bog obvaruj Njega Voličanstvo v srečo in blaginjo našc državc do skrajnjih nioj človeskega življenja ! Združeni v dubu s temi molitvami in zvestovdani svojemu preblagemu vladarju in gospodarju kličemo tudi mi učitelji iz bvaležnega in navdušcnega srca: Gesarju Francu Jožefu Prvemu vekovita slava! Fr. Leycc.