Politiški oddelek.
Gimnazija v Kranji.
Sedaj je že zagotovljeno, da se gimnazija v Kranji z novim šolskim letom otvori. Odločena sta že dva profesorja, ki poj deta v Kranj na novo gimnazijo. Vodstvo bode pivo leto imel gospod Hubad. Otvorita se letos že iva razreda, potem se bode gimnazija polagoma popol-njevala, dokler ne dobimo popolne gimnazije.
Ne  more  se reči,   da bi   osnova te   gimnazije bila
v
popolnoma brez vsega političnega pomena. Z njo je odpravljena poslednja sled Gaučevega dislokacijskega ukaza, s katerim se je bilo odpravilo več srednjih šol v Avstriji. Vlada s tem ukazom ni dosegla, kar je želela, pokazalo se je, da je njena politika bila popolnoma napačna, da ne gre, da bi se zapirale nekaterim ljudskim razredom pota do višje omike samo zaradi tega, da drugi ložje vspevajo. Nadejamo se, da se ne bode več kaj tacega ponavljalo.
Dne 8. avgusta 1887. 1. je minister Gauč bil odpravil celo vrsto šol, največ slovanskih. Zadete pa pri tem nikakor niso bile morda le najslabše obiskovane šole, temveč ta ukaz je imel vse druge namene.
Gauč sam je bil nekoliko razkril svoje nagibe. Izražal je strah pred duševnim proletarjatom. Vlada se je namreč bala, kaj bode z gospodskimi sinovi, če jim bodo kmetski delali konkurenco v javnih službah. V prvi vrsti je pred vsem prejšnjo vlado vodila skrb za plemenitaše. Le predobro je znano, kako je baš prejšnja vlada pri podeljevanji vseh boljših služeb gledala na plemenitaše. V kranjsko gimnazijo hodili so največ kmetski sinovi, kateri bodo pozneje na potu plemenitašem in to je bil naj-glavnejši povod, da se je odpravil ta zavod z mnogimi drugimi podobnimi zavodi. Minister se je sam izrazil, da je hotel z odpravo gimnazij napeljati učence, da bi pohajali bolj v obrtno šolo. S tem je bilo tako rekoč izrečeno načelo,   da kmetski   sinovi se smejo  k večjemu  iz-
obraziti v boljše obrtnike, ali učeni stanovi naj   pa bodo jim zaprti.
Da tako postopanje se ni vjemalo z interesom znanstvenega in kulturnega napredka, nam še omenjati ni treba, ker pač zgodovina znanosti dokazuje, da se ple-menitaši niso najbolj odlikovali na znanstvenem polji, seveda mi ne rečemo, da ni častnih izjem. Sploh je pa ta ukaz nasprotoval demokratičnemu duhu sedanjega časa.
Ni zlepa še kak ministerski ukaz našel takega odpora mej prebivalstvom kakor ravno ta. Vlada je kmalu videla, da so avstrijski narodi že toliko zreli, da se ne bodo dali več komandirati od nekaterih grofov in baronov. Točko za točko je vlada morala odstopiti od svojega ukaza Naposled je ostala le še kranjska gimnazija. Reči pa moramo, da je Gauč trdovratno branil vsako točko svojega ukaza, odjenjal je vselej še le, ko je videl, da drugače ne gre. Da je kranjska gimnazija baš zadnja, tem je pač kriva prijenljivost Slovencev. Sprva so naši zastopniki v državnem zboru mislili, da bodo z lepa naj-ložje kaj dosegli in so lepo prosili. Vlada je za vse imela gluha ušesa. Da so Slovenci zagnali tak hrup, kakor so ga drugod, bi najbrž že več let gimnazijo imeli v Kranji. Sicer pa moramo omeniti, da je Gauč že bil obljubil, da se gimnazija v Kranji obnovi, ako z osnovo nižje gimnazije v Ljubljani prenapolnjenju ljubljanskih zavodov še ne bode odpomagano. Ker sta faktično ljubljanski gimnaziji že prenapolnjeni, bi bil gotovo Gauč tudi že letos obnovil gimnazijo v Kranji. To se je nam zdelo potrebno-omeniti, ker nekateri hočejo pridobitev te gimnazije izko-ristiti za koalicijo. Ceš, brez koalicije ne bi bilo gimnazije v Kranji. Sedanji učni minister je le storil to, kar je bil po razmerah primoran storiti in bi bil storil Gauč, da je ostal na svojem mestu.
Za kako posebno vladno milost pa pač tega Slovenci ne moremo zmatrati, vsaj smo še vedno daleč prikrajšani glede srednjih šol mimo nemškega prebivalstva. Po ustavi je pa nam zagotovljena narodna jednakoprav-nost in je tudi vlada zavezana preskrbeti vsem narodom potrebna  učna  sredstva.    Po ustavi  pa tudi  morajo vsi
List 33.
javni uradi Slovencem biti ravno tako pristopni, kakor drugim narodom, za to je pa vlada zavezana nam Slovencem poskrbeti za potrebne šole.
Zatorej pa mi moramo odločno zavračati vsako misel, da bi zaradi tega zavoda že naši zastopniki bili kaj zavezani vladi. To ne sme nič motiti njih postopanja. Pri vsej važnosti pa ta gimnazija vendar nima tacega pomena, da bi vladi že zaradi tega slavo morali peti. Gimnazija bode pač dobro služila gorenjski strani, za naš narodni boj pa vendar ni tacega pomena, kakor para-lelke v Celji, slovenske ljudske šole na Koroškem, v Trstu in Gorici. V teh deželah gre za naroden obstanek, na Gorenjskem pa narodni obstanek ni ravno v nevarnosti. Da nima v narodnem oziru ta gimnazija posebnega pomena, nam kaže že to, da se jej Nemci niso Bog zna kako upirali, če sedanja vlada misli si zagotoviti hvaležnost in podporo slovenskega naroda in njega zastopnikov, se bode pač morala še za kaj druzega odločiti, samo kranjska gimnazija še nam ne zadostuje. S takimi malenkostmi se ne smemo zadovoljiti. Slovenski boj je načelen, boj za načelo narodne jednakopravnosti. Naši poslanci se ne smejo proti nobeni vladi ničesa vezati, ako ne priznava tega načela. Posebno moramo reči, da je gimnazija v Kranji prava malenkost, ako jemljemo v poštev usluge, katere je naredil levičarjem grof Hohenwart, ko jim je pripomogel do odločilne besede v ministerstvu. Da ima levica le malo hvaležnosti v sebi, bi bila morala kaj več dovoliti. Le pomislimo, kaj bi bilo z levičarji, da ni grof Hohenwart pokopal Taaffejeve volilne reforme. Slovenski poslanci s Hohenwartom so rešili obstanek levičarjev in za to ne bi sedaj smeli biti s svojimi zahtevami preskromni. Skromnost je lepa čednost ali v parlamentarizmu pa navadno ne velja.
320