ANO XXXVI (30) štev. (No.) 19 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 12. maja 1977 VATIKANSKI KADIO O VEDSKI SVOBODI V JUGOSLAVIJI Llama«1® a la Esperanza Al término de la XXXV Asamblea Plenaria, los obispos argentinos dieron a conocer un documento, en cuya parte final expresan: “Confiamos en que la honda raiz cristiana de nuestro pueblo, que nutre a gobernantes y gobernados, darà fuerza a todos para corregir yerros y realizar so-lidariamente el ideal de una Patria grande y justa... “Queremos hoy pedirles que sigan sin desànimo a pesar de todas las in-eomprensiones, sean éstas del signo que fueran (“no puede ser mayor el disci-pulo que el Maestro”) trabajando corno fieles dispensadores de los misterios de Dios. La fidelidad a este ministerio sera la mejor ayuda que podamos dar a los hombres de nuestro tiempo. “Finalmente nos dirigimos a todo el Pueblo de Dios, Pastores y fieles. Par-ticipamos de las mismas dificultades y desconciertos; corno también del anhelo comün de vivir los valores todos de nuestra Comunidad Nacional. Por lo tanto nos es también comün el rechazo a toda forma del marxismo. Sin que elio implique que el trabajo en beneficio de los pobres y abandonados pueda ser sospechado sistemàticamente de marxismo. “Queremos construir un orden mas justo, e instaurar una convivencia mas humana y màs cristiana; anhelo que debe partir del interior del hombre, de su propia conciencia, siempre en lucha contra todo tipo de corrupción. Poznanje preteklosti — za prihodnost Noben narod ne more mirno graditi svoje bodočnosti, če ne črpa izkustva za njo iz svoje zgodovine. Dogodki izpred desetletji, pa tudi izpred stoletji tvorijo tisti „narodni spomin“, ki je poroštvo prave poti, varne in gotove za blaginjo narodove prihodnosti. Nemalo je primerov iz zgodovine, ko so narodi in ljudje pozabili na lastno preteklost, pa se jim je to potlej kaj bridko otepalo. Prav naš moderni čas, ta zadnja četrtina dvajsetega stoletja, nosi v sebi pečat slabega spomina. Ne bolehajo na tem zlu le državniki, katerih geslo je, da se je treba sporazumevati s komerkoli, večkrat za vsako ceno. Vtis je, kot da bi ljudje na splošno hoteli načrtno zagrniti pretekla dejanja, da bi jih ne spominjala na usodne in grenke čase. Pri tem seveda ne pomislijo, da jih prav ta pozaba lahko znova zapelje v še hujše dogodke, ki se bodo maščevali nad njihovo pozabljivostjo. Pred dnevi nam je prišel pod roke nemški primer. Ko se je omenjeni dogodek razvedel po Nemčiji, je povzročil precej preplaha. Odmev je hitro odjeknil na straneh newyorskega Timesa, od tam pa razletel po svetu. Takole je vedela povedati novica: Dieter Bossman, učitelj v Flensburgu, je na lasfno roko izvedel anketo. iS pomočjo še nekaterih učiteljev je organiziral nabirko 2070 spisov mladoletnikov, študentov med Ì4 in 16 leti; naslov teh spisov je bil: „Kaj sem slišal o Adolfu Hitlerju“. Izid je bil kaj presenetljiv in je dokazal, da nemška mladina ve malo ali nič o svoji polpretekli zgodovini. „Hitler je igral bistveno vlogo, da se je Nemčija dvignila iz ruševin po drugi svetovni vojni“, je zapisal eden izmed študentov. Drugi je opisal Konrada Adenauerja kot „tovariša in sodelavca Adolfa Hitlerja.“ Spet drugi: „Hitler je bil naš stari Führer, ki ni dovolil, da bi mladina nosila dolge lase.“ In še: „Hitler je bil vodja, in nisem gotov, a mislim, da v času druge svetovne vojne.“ In podobno. Bossman ob tem zatrjuje, da nemški učitelji ne vršijo prav svojih dolžnosti, kajti doba nacizma se nahaja v učnih programih, pa je večina učencev nikdar ne vidi. Kakšni bi bili rezultati slične ankete v Italiji, nanašajoč se na dobo fašizma? Pa v Združenih državah glede Vietnamske vojne ? In v Španiji o državljanski vojni ? V Grčiji o času komunističnega poskusa? In, bodimo iskreni, kakšni bi bili odgovori ankete, izvedene med slovensko mladino z vprašanji o dobi med vojno in med revolucijo ? Ne govorimo tu o šolskih otrocih naše skupnosti v Argentini, govorimo o slovenskem narodu sploh, ki danes preživlja čase, težke kot malokdaj doslej. Poglejmo v Slovenijo. Tam je pravo poznanje tistega dela naše zgodovine skoraj nemogoče. Partija je dosegla, da je mladini v matični domovini znana le tista plat zvona, ki bije le v slavo partizanom, njihovim „podvigom“* in delu „narodno osvobodilne borbe“. Resnica je prepovedana, še več; resnica o dobi revolucije je danes zločin, in nje posest se kaznuje bolj kot posest tuje lastnine. Kaj pa za mejo ? Na Koroškem in Primorskem? Odgovori bi tam pokazali, kako močan je vpliv, ki ga tam imajo slovenske komunistične oblasti. Vedno več je takih, ki govorijo o domobranstvu (in drugih protikomunističnih formacijah) kot o izdajalstvu, medtem ko branijo stališče, da je komunistična partija med vojno zavzemala e-dino prave pozicije. In to danes, ko sami komunisti javno priznavajo, da se jim je takrat šlo za socialno revolucijo, ne pa za kakršnokoli obrambo domovine (v kolikor pojem domovina sploh obstaja v komunističnem izrazoslovju). Meglen pogled na medvojno dobo se pojavlja tudi med mladino1 v raznih slovenskih naselbinah po svetu. Vprašanje je, ali je to pripisati premajhnemu zanimanju za medvojno dobo, ali posegom partijskih oblasti iz domovi- Italijanska tiskovna agencija ASCA je 24. februarja 1977 objavila vest, da je zagrebški radio obtožil vatikanski radio, da je v službi kapitalizma in da diskreditira jugoslovansko državo s tem, da jo priključuje tistim deželam, ki v resnici teptajo človeške pravice. Zagrebški radio je razširil svoje obtožbe na vso katoliško Cerkev, pri čemer je to označil, da je vsaj v Italiji „že o-pravila.“ Agencija ASCA je obtožbo komentirala takole: „Hudi napad na katoliško Cerkev in na vatikanski radio, v katerem sta pomešani politika in cerkvena zgodovina, bi utegnil skrivati zaskrbljenost Jugoslavije, da ne bi bila zapletena v blok držav Vzhodne Evrope in istočasno, da ne bi izgubila ugleda, spričjb mednarodnega mnenja na prihodnji konferenci o človeških pravicah, ki bo meseca junija v Belgradu in ki naj bi bila nadaljevanje konference v Helsinkih.“* Niti mesec dni kasneje, dne 9. marca, je isti zagrebški oddajnik v televizijski rubriki „prosta sreda“ oddajal štiriurni program, ki je bil posvečen veri in posebej katoliški Cerkvi, v kateri so skušali dokazati, da je položaj vernih in Cerkve v Jugoslaviji idealen. Ta verska oddaja zagrebške televizije — kakšen dogodek! — je bila predmet dolgega komentarja, ki ga je oddajal hrvaški program našega vatikanskega radia dne 21. marca. Nudimo v naslednjem besedilo tega komentarja pri čemer opozarjamo, da so se zagrebške televizijske oddaje udeležili glavni komunistični predstavniki za verske zadeve in iz Glavnega odbora Zveze komunistov socialistične republike Hrvaške, skupno, z nekaterimi znanimi marksističnimi sociologi in univerzitetnimi profesorji. Komentar k omenjeni zagrebški televizijski oddaji, ki ga je oddajala hrvaška sekcija vatikanskega radia, se glasi: „Kako naj si razložimo dejstvo, da je bila oddaja te vrste izvedena v tem trenutku in- nato povzeta od vseh postaj jugoslovanske televizijske mrežie in jo je zato gledalo več milijonov gledalcev? Imamo vtis, da je vse to sad napora jugoslovanskih komunistov pred konferenco v Belgradu (ki je nadaljevanje konference v Hesinkih), da bi pred svetovnim javnim mnenjem ustvarili podobo Jugoslavije, ki naj bi bila dežela svobode in človeških pravic, medtem ko skušajo istočasno pomirjevati vernike iz strahu, da bi v teku važnega dogodka javno izrazili svoje nezadovoljstvo zaradi omejitev, ki so jim vsiljene od države na verskem področju. Istočasno izdajajo v posameznih jugoslovanskih zveznih reublikah nove o-mejevalne zakone o verskih skupnostih. Med novimi omejitvami je prepovedano v cerkvi poučevati verouk medktem, ko se vrši šolski pouk, ali ko šola orga- ne. Če prvo, je žalostno, če drugo, je tragično. Kaj pa med nami v Argentini? Na splošno mislimo, da naša mladina, celo naši osnovnošolski otroai, še kar dobro vedo, v glavnih potezah, kaj se je med vojno dogajalo v Sloveniji. Hvalevredno je tudi veliko zanimanje mladine za tisto dobo. A pametno se nam zdi, poudariti nekaj misli, ki bi lahko pripomogle pri usmerjanju tega zanimanja. Vsako kritično gledanje na položaje med vojno, če ne izhaja iz iskrenega hotenja spoznati resnico do dna, je lahko usodno. Pri tem pa je bistveno, da tedanje dogodke sploh poznamo, da se v nje poglobimo, in da se poglobimo v stališče ljudi, ki so nanje odločilno vplivali. Kako soditi katoliški tabor, če ne skušamo prej doumeti „težo križa“, ki jo je nase sprejel škof Rožman, ki je brez omahovanja obsodil brezbožni komunizem? Kako stališče domobrancev, če sé ne vživimo v kri in mozeg tistih, ki so jim komunisti med vojno požigali domove in pobijali družine? nizira rekreativne programe. Že smo priča, kako se vedno bolj širijo ti programi prav zato, da z njimi ovirajo verski pouk. Razen tega po novih zakonodajnih ukrepih za obisk verouka ne bo več dovolj preprosto dovoljenje staršev, ampak bo potreben tudi pristanek gojenca samega. Zasebna stanovanja ne bodo mogla biti več spremenjena v cerkvice ali kapele. Nič več ne bodo dajali dovoljenj za graditev novih cerkva, zlasti ne v mestih. Izrecno je prepovedana kakršna koli dejavnost katoliške Cerkve, ki ni verskega značaja; očitno je, da pod tem razumevajo kakršno koli organizirano obliko karitativne dejavnosti. V teku izdelave teh novih zakonov ni bil sprejet noben izpreminjevalni predlog jugoslovanskega episkopata. V socialistični republiki Hrvaški zakon še ni bil dan v glasovanje, ni bil dan v poznanje javnemu mneju, niti ni bil dan na razpolago episkopatu za morebitne pripombe. Kljub temu pa je bil resnični namen teh zakonov večkrat prikazan s strani katoliškega tiska, ki je često pritegnil pozornost na vedno pogostejše in očitne primere omejitve verske svobode, posebej v šolah, pri čemer je navajal tudi sistematično ateiza-cijo s pomočjo šolskih knjig in učil. Učnemu osebju je prepovedano javno obiskovati cerkve; v nasprotnem primeru so odstranjeni od pouka kot moralno in politično neprimerni. V vseh šolah je bil vpeljan obvezen pouk marksizma. Učno osebje, ki ne pozna vse obsežnosti in zamotanosti dialektičnega materializma, se trudi izpolniti svojo dolžnost s tem, da govori proti veri in proti katoliški Cerkvi. Katoliški tisk opozarja, da to ni marksizem, ampak skrajno stari materializem na ravni pamfleta, umazanega sramotilnega političnega dela. Oblasti odgovarjajo, da ta način dela ni odrejen od države ali stranke, ampak je pobuda posameznih individuov brez odgovornosti; medtem pa noben teh „posameznih injSividuov“ zato doslej ni bil grajan ali kaznovan, škofje razpolagajo s prenekaterimi pričevanji o kršenju verske svobode, a ne morejo objaviti imen teh prič, iz strahu pred posledicami, ki bi te priče lahko zadele. Na splošno se poudarja, da obstajajo dobri odnošaji med Jugoslavijo in Vatikanom, toda skoraj nihče ne objavlja, da so odnošaji s krajevnim episkopatom zelo prekarni. Nedavno je v jugoslovanskih komunističnih krogih vzbudila dokajšnjo zadrego vest o ustanovitvi Insitituta za študij ateizma na papeški univerzi Urbaniani, predvsem zaradi uvodnega govora, ki ga je imel kardinal Koenig ob odptrju. Katoliški tisk je razširil uvodno predavanje dunajskega kardinala. Tako so bili sproženi v tisku in radiu hudi napadi na Vatikan, posebno na kardinala Koeni- Kdor je tesno povezan s čistimi načeli demokracije in pozna bistvo komunistične doktrine, ta »ne bo iskal danes skupnih točk s komunizmom, še manj ho obsojal, da se teh točk ni iskalo v preteklosti. Edino vodilo v isaknju vsakršnih resnic iz preteklosti mora biti tisto slovenstvo, ki mu je temelj želja po svobodi in življenje po krščanskih smernicah. Tista polnost slovenstva, za katero so trpeli preganjanje naši možje v preteklosti, pod nemškim jarmom, tista, za katero so dajali svoja življenja naši junaki med vojno in v morijah po njej. Slovenska mladina danes v domovini, pod jarmom komunističnega režima, kaj lahko zamenja „Hitlerja“ z „Adenauerjem“, kaj lahko „Kajna“ z „Abelom“. Kaj če bi se to zgodilo med nami, ki nam je naloga, da smo vest naroda v svetu, glasniki resnice, ki je vsa moč nasilja v 30 letih ni mogla izpodbiti? Zato bodimo čuječi in naj nas vodi geslo: Le resnica nas bo osvobodila! Te pa se komunisti najbolj boje in jo zato potvarjajo. -e. -t. ga z obtožbo, da bodo z Institutom za brezboštvo oblikovali nove borce proti komunizmu. Lansko leto je katoliška Cerkev v Jugoslaviji proslavljala 1500-letnico u-vedbe krščanstva na Hrvaškeni. Na tisoče vernikov se je zbralo v Solinu pri Splitu. Proslave so ostale po zaslugi uspešne organizacije izključno na duhovnem področju. Oblasti zaradi tega niso imele razloga poseči, toda ta uspeh Cerkve med ljudstvom je vzbudil silovito reakcijo med člani stranke predvsem pri tistih filostalinistične smeri. Priznati pa moramo, da obstajajo v stranki tudi sile, ki iskreno teže po večji demokratizaciji. Pritisk komunistov starega kova prisili vladne organe k določeni strogosti v pogledu Cerkve, medtem ko napor tistih, ki so demokratično bolj odprti, ustvarja začasna popuščanja, ustrežljivosti in omiljenja, da bi ne trčili v svetovno javno mnenje, v notranjosti pa povzročali nezadovoljstva vernikov. Jasno je na primer, da je ta trenutek važno imeti dobro ime pri svetovnem javnem mneju spričo bližnje konference v Belgradu, kjer bodo v središču pozornosti temeljne človekove pravice in svoboščine. Od meseca decembra lanskega leta kroži v komunističnih krogih v izključno uporabo članov stranke priročnik o ateističnem izobraževanju v katerem je Cerkev obtožena političnega klerikalizma. Katoliški tisk v Zagrebu je nudil javnosti vsebino tega priročnika s pripombo, da z njim ne delajo drugega, kot da ustvarjajo sovražnosti do Cerkve. Ves komunistični odgovor na to je bil, da so v svojih časopisih objavili vrsto člankov in v njih podlo napadali Cerkev in duhovnike, ne da bi prihranili svoje napade ne na papeža, ne na Vatikan. Presenetljiva oddaja Potrebno je vedeti za vsa ta dejstva, da lahko točno ocenimo namene in vsebino televizijske oddaje, o kateri smo govorili v začetku. V tretjem delu oddaje so lahko posegli gledalci in telefonano stavljali vprašanja. Ta vprašanja pa je nato izbrala posebna komisija: vendar so bila nekatera zelo zanimiva vprašanja, ki so udeležence včasih spravile v zadrego. Naj bo kakor koli, če izključimo lepe besede, ki so bile vse prej kot obvezne, o svobodi in o pravicah vernikov, je iz vse odaje jasno izhajalo znova samo to, da je brezbožni marksizem uradna ideologija stranke, ki vlada, in ta mora biti uveden v vse javno življenje, predvsem pa v šole. člani vladne komisije za verske zadeve ne morejo biti verniki, ker je komisija državni organizem, samo po sebi je umljivo, da so državna službena mesta in naloge zaupana samo komunistom. Cerkvi je dovoljeno samo to, da sme zadostiti individualnim potrebam državljanov v verski snovi, medtem ko vsako pobudo, ki stremi vnesti evangeljska načela v javno življenje, označa-jo za politični klerikalizem. Kljub temu so jugoslovanski marksisti verjetno v zvezi s posegom kardinala Koeniga, o čemer so govorili, — v tej oddaji pripustili, da je vera „neka ideološka nad-struktura kot umetnost, filozofija, kultura itd., in se zato ne sme uničiti, am- pak samo spremeniti. Dokazali so, da dobro poznajo smernice drugega vatikanskega koncila, so pa hkrati grajali jugoslovansko katoliško Cerkev, ki po njihovem ni dovolj napredovala na poti koncilskega posodabljanja. Zanimivo je, da komunisti često vztrajajo pri tem dejstvu, istočasno pa jim ne uspe skriti njihove želje, da bi čimprej mogoče prišlo do smrti katoliške vere. Konec koncev so v tej oddaji po eni strani razlagali pomembne omejitve v pogledu verske svobode in jih o-pravičevali z duhom komunistične pravovernosti, po drugi strani pa nastopali istočasno s tonom popustljivosti in demokratizacije. Izredno velikemu številu televizijskih gedalcev je bila vsa oddaja videti kot presenetljiva propaganda v korist Cerkve in verskega tiska. Tako se zdi, da so šli v prazno resnični nameni skrbnikov televizijskega programa.' številne nekatoliške osebe, predvsem mladi, ki niso nikoli imeli nobenega stika s katoliško Cerkvijo, so prvikrat slišali govoriti o važnosti m obsežnosti dejavnosti katoliške Cerkve v svetu in v Jugoslaviji. Kar se tiče osebnosti, ki so se u-deleževale oddaje, je bilo opaziti razliko med vladnimi in strankinimi funkcionarji ter intelektualci. Prvi so bili videti nepopustljivi in nepremakljivi pri svojih marksističnih načelih, četudi tu in tam niso mogli skriti precejšnje zadrege; Drugi so ohranili stališče tistega, ki se posveča študiju, včasih celo z nekakim „sensus of humor“, s čutom za humor do pravovernosti politikov. Hrvaški katoliški tisk se je omejil mirno m brez polemike prikazati vsebino in stil oddaje, pri čemer je navedel samo to, da razen propagande, ni prinesla ničesar novega.““ Tako vatikanski radio. # Nekaj nam pa ni jasno. Kako to, da se ta vatikanski komentar na zagrebško televizijsko prireditev, ki so ga prinašale poleg hrvaške skoro vse številne odaje vatikanskega radia v njihovem jeziku za razne narode, slovenskega pa ni bilo. Ali se je zdel ta odgovor premalo pomemben za Slovence, ki glede tega vprašanja nosimo isto breme kot naši sosedje? Ne verjamemo, da bi vodstvo postaje kaj takega odredilo. Ali je temu kriva prevelika strahopetnost odgovornih slovenskih funkcionarjev, ki vodijo slovensko oddajo, ali prevelika uslužnost napram onim tam za mejo? Ali smo že tako daleč, da se vatikanski glasnik svobode mora ukloniti trenutnim domislicam svojih podrejenih? Tako postopanje vzbuja pozornost v svobodnem svetu. Kakor |je slovenski svobodni svet z grenkobo komentiral dejstvo, da slovenska oddaja vatikanskega radia ni i-mela besede za umrlega pisatelja in velikega kristjana Karla Mauserja, medtem, ko je istočasno preplavljal svet z novico o smrti človeka, ki je kot duhovnik bil v službi brezbožnega komunizma in ki je s svojim zgledom slovenski Cerkvi mnogo škodil. Skrajni čas je, da slovenski demokratični svet v svobodi stori potrebne korake na merodajnem mestu, da se ta madež izbriše iz tako delikatne u-stanove, kakor je vatikanska radijska postaja. »: j. « « «J .1M B • B« »» BI ■aaa*BaB»aaaaaaaaaHnaaaaaaBa-~:u »mmm« «mo j VRHUNSKI SESTANEK V UDNĐONU PREDSEDNIK CARTER PRVIČ V TUJINI Danes vlada lakota na področju politične misli, ker ni politikov, ki bi znali misliti in ni mislecev, ki bi razmšljali o političnih vprašanjih. M. F. Sciacca u4FKna