__	POŠTNINA	PLAČANA	V	GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAC. ŠT. 16.078.
LETO n.	LJUBLJANA,	PETEK,	28.	JANUARJA	1938.	ŠTEV.	20.
LOPUHOKG
predsednik kitajske Katoliške akcije
Pred kratkim je bil umorjen znani Kitajec ;Lo-pahong.
Kaj je bil Lopahong?
Če povemo, da je bil v milijonskem mestu Šanghaju ravnatelj vseh mestnih električnih podjetij in mestnega vodovoda, ravnatelj paroplovne družbe, predsednik trgovske zbornice in član mestne uprave, smo o njem povedali še zelo malo.
SILNA AKTIVNOST
Prehoditi bi morali ogromna poslopja šesterih bolnic, ki oskrbujejo 5.000 bolnikov, velike zgradbe zavodov za vzgojo sirot in šol, ambulanco, ki dnevno preskrbuje 6.000 bolnikov, ki so večinoma brez Bredstev, in strmeli bi, kako je en sam človek mogel zbrati toliko denarnih podpor in organizirati toliko gradnjo.
Iz male družbe prijateljev, ki jih je zbiral okoli sebe in jih vžgal z ognjem apostolske gorečnosti, je ustvaril četo Katoliške akcije, ki je krščevala in še krščuje na leto do 20.000, da, enkrat celo do 40.000 poganov. Dan za dnem je hodil po katoliških in nekatolišknh bolnicah, po najtemnejših ječah, učil je velike in male, dobre in hudobne in jih kr-ščeval.
Postal je predsednik vse kitajske Katoliške akcije. In ob 25 letnici Katoliške akcije v njegovem mestnem okraju so mogli ugotoviti, da je Lopahon-gova četa pripeljala h Kristusu v teh letih 300.000 duš.
Pa Lopahong ni videl samo svojega okraja in svojega mesta.
Za javni blagor Cerkve je zastavil ves svoj vpliv. Protestiral je, ko je grozila omejitev verske svobode in uspel. Bila je ogrožena lastninska pravica Cerkve, on je posredoval. In spet lastninska pravica Katoliške akcije; tudi tu je uspel. Ce je šlo za Boga in Cerkev ni poznal strahu.
Njegovo delo je vzbudilo pozornost vsega katoliškega, pa tudi nekatoliškega sveta. Budisti, konfu-cionisti, mohamedanci so postali prijatelji in podporniki Lopahonga in s tem katoliške Cerkve.
Pri vsem njegovem ogromnem delu za druge pa ni trpelo njegovo stanovsko delo in ne vzgoja deveterih otrok. Sinovi in prijatelji so sledili njegovemu zgledu in mu pomagali pri apostolskem delu.
GLOBOKA DUHOVNOST
Mož Katoliške akcije in velikih dejanj — pa brez globokega notranjega življenja je nemogoč. Lopahong je bil mož globoke vere in možate krščanske ljubezni. Vsak dan je pri sveti maši in pri svetem obhajilu krepil svojo dušo in odtod odhajal med uboge in bogate, bolne in zdrave, na smrt obsojene v ječah in nadobudno mladino v sirotiščih in dajal od svojega duhovnega bogastva, ki si ga je nabiral v svetih zakramentih, molitvi in krepostnem življenju.
Vkljub velikim uspehom, priznanjem in odlikovanjem, ki so ga doletela, je ostal skromen in ponižen. Ko ga je lani odlikoval sam sveti oče, je izjavil: »Storil sem le svojo dolžnost. Odlikovanje, ki je bilo
meni podeljeno, velja Katoliški akciji. Kar sem storil, sem storil v imenu Katoliške akcije in tako v imenu katoliške Cerkve.«
ZADNJI DNEVI
V stiski zadnjih dni so mu škofje šanghajskega ozemlja poverili veliko nalogo, naj organizira pomoč
ranjencem in beguncem. Z vso dušo se je lotil težkega dela, a ko je njegova ljubezen dosegla višek, ga je — kakor poročajo — zadela morilčeva roka in napravila konec njegovemu plodovitemu življenju.
Ob bežnem pogledu na tega velikega moža, prvega predsednika kitajske Katoliške akcije, se nam vzbuja želja, da bi vzklili taki možje tudi iz naših katoliških vrst.
Mednarodno zborovanje delavskih dušnih pastirjev
na Dunaja 3. in 4. jannarja 1938.
Na mednarodnem zborovanju delavskih dušnih pastirjev na Dunaju se je zbralo okrog 100 duhovnikov, največ iz Avstrije; zastopane so bile vse avstrijske škofije. Močno zastopstvo na tem zborovanju je bilo tudi iz Jugoslavije, kamor je prišlo 13 Slovencev in 1 Hrvat. Dalje so bile na kongresu zastopane Belgija, Franclja, Luksemburg, Švica, Ce-: škoslovaška, Litavska in Madžarska.
Prvi je govoril kanonik Cardijn In sicer o »Ide!ah in postanku J. O. C.«, ki je postal že mednarodna organizacija katoliške delavske mladine in katero je Pij XI. označil za avtentično obliko K. A., kot dovršen tip K. A.
IZ CARDIINOVEGA GOVORA Materializem
Pojavi, katere opazujemo med delavsko mladino, so pač žalostni. Vedno večja je odtujenost od vere dn Cerkve in nešteti med delavci so pravi materialisti, ki so izgubili vsak smisel za višje, nadnaravne vrednote. Nekateri izmed njih so sovražno razpoloženi do vere in Cerkve, a ostali delavci so do vere in Cerkve indiferentni. Sovraštvo do Boga in nezanimanje za nadnaravne dobrine pa izvirata odtod, ker delavci živijo v ozračju, ki je veri in Cerkvi sovražno in odtujeno. Velika večina delavcev živi iv veliki verski, moralni in socialni gospodarski bedi.
ZAPUŠČENOST MLADEGA DELAVCA
Drugo veliko zlo je dejstvo, da mladi delavec nima prav nikogar, na katerega bi se naslon'l in oprl. Zato se posameznik vplivu slabe okolice navadno ne more dobro upirati.
V Alzaciji in Lotaringiji imajo versko čolo, celokupen pouk je pre-činjen z versko idejo in imajo po šolah 6 ur veronauka na teden. In kaj so opazovali, ko so tl učenci stopili kot mladi delavci v tovarne In obrtniške delavnice? Prvo leto je Izmed teh izpolnjevalo verske
dolžnosti 40%, drugo leto samo še 20%, v naslednjih letih pa niti toliko ne.
Včasih je zadostovalo par dni in najboljši fant je bil že čisto pokvarjen, včasih samo eno dopoldne dn uničeno je bilo vse delo staršev in verske šole. Je pač ozračje v tovarni tako zastrupljeno, da je mladega fanta, ki je pravkar prišel iz šolskih klopi k strojem in delavskim tovarišem, tako hitro zastrupilo.
Pogled v vsakdanje življenje po tovarnah in delavnicah nam jasno pove, koliko zla in gorja povzroči slabo okolje pri mladih delavcih. Mnogo nepokvarjenih fantov pride z najboljšo vobo v tovarne, a ozračje, v katerem živijo, jih kmalu zastrupi. Posledica je, da izgubim poštenje, nato versko preprčanje in padajo vedno bolj v duhovno In socialno stisko.
DELAVEC MORA V TEM OKOLJU VZTRAJATI
Toda tudi mlada delavci so poklicani k božjemu življenju. In to božje življenje, ki je pogoj večnega življenja, pa morajo delavci živeti v oni tovarni in oni delavnici, kamor jih je borba za kruh pač postavila, torej tudii v onem pokvarjenem ozračju, ki je na splošno po tovarnah in delavnicah.
Nikakor ni mogoče reči mladim tovarniškim delavcem in delavkam: »2ivl-'enje po tovarnah je za vero in moralo nevarno in zato si poišči kakšno drugo delo, ki ne bo tako nevarno!« To je nemogoče in bilo bi smešno kaj takega svetovati.
Ne preostaja tovarniškim delavcem prav nič drugega, kakor to, da živijo svoje božje življenje prav v tem pokvarjenem ozračju in tu skrbim za rešitev svofh duš. Vzbuditi je treba v prvi vrsti v mladih delavcih zavest, da niso samo stroii. za kar bi jih kapitakzem nairajši napravil, marveč, da so od Boga določeni za to. da nekoč posedelo kraljestvo božje, ki je tudi zanje pr'pravliero. kakor za vsakega drugega. Od njihovega življenia v tovarni je odvisno, ali bodo dosegli ta svoj veliki cilj ali ne.
POMAGATI NE MOREJO DRUGI KO DELAVCI
Na žalost pa opažamo, da je med božjim poklicem delavca, za katerega je poklican, dn pa med dejanskim življenjem, ki ga delavci živijo, veliko nasprotje. In to nasprotje je vzrok, da se nešteti delavci oddaljijo od Boga.
In zato, da se to veliko nasprotje premaga, se morajo najti ljudje, ki jim bodo v tem boju pomagali, ki bodo vodili boj z njimi, »reda med njimi in za nje.
Jasno je, da tega ne more nihče tako uspešno izvršiti, kot delavci sami. Delavce morajo reševati delavci. Samo delavci, samo oni žive v njem in samo oni ga morejo in tudi morajo spremeniti, kajti edino le oni imajo stalen stik z delavcl-tovariši.
V tem velikem reševalnem delu jih ne more prav nihče nadomestiti.' Niti njihovi starši ne, saj oni ne morejo za nj'mi v strojnice, v društva, ne morejo nadzirati njihovega življenja in vedenja izven doma.
Ne morejo jih nadomestiti duhovniki, katerim je vstop v tovarne in delavnice zaprl »Vstop prepovedan«.
Ne more j'h nadomestita niti škof, niti papež, niti delodajalci sami in tudi njihovi najboljši prijatelji ne.
Neposredni apostoli delavcev morejo biti le delavci, ki edino morejo ozračje v tovarni pokristjaniti, a podpirati jih more pri tem velikem delu vsakdo.
POSAMEZNIK NE POMENI NIO
Ker pa posameznik nič ne pomeni, ker je osamljen, a najmanj pa pomeni v boju, zato je potrebna za ta veliki in važni boj močna organiza-cija.
In organ'zacija mladih delavcev, ki so se združili zato, da posvetijo in pokristjanijo sebe in po sebi tudi svoje tovariše in vse delavsko okolje, v katerem sami in nj'hovi tovariši živijo ter vso množico mladih, delavcev, je organizacija mladih kar. toliških delavcev J. O. C.
KAKŠNA NAJ BO TA ORGANIZACIJA
Kakšna naj bo torej organizacija za mlade delavce ali J. O. C.?
Ta organizacija mladih delavcev mora biti privlačna in močna. Da pa bo privlačna in močna, mora biti:
1. samostojna.
Vodijo jo mladi delavci sami, oni jo samii razširjajo, sami jo vzdržujejo in sami plačujejo vse stroške, saj je to njihova stvar, zanje same gre. Ni priprega nobene politične stranke in tudi ne avantgarda nobene strokovne organizacije.
2. Ta organizacija mora biti vsenarodna.
V soboto 22. januarja je imela Akademska zveza v dvorani akademskega doma občni zbor. Ce je vredno poročati o kakšnem občnem zboru, je vredno poročati o tem, ki je pokazal, kako v slovenskem katoliškem akademskem dijaštvu z naraščajočimi nalogami raste tudi resnost, zrelost in stvarnost.
Občnega zbora sta se udeležila poleg akademikov tudi univ. prof. g. dr. Ehrkch in predsednik starešinstva univ. prof. g. dr. Viktor Korošec, ki sta bila navdušeno pozdravljena.
Po pozdravih je prešel predsednik takoj na dnevni red. Vse točke so se obravnavale stvarno, akademsko in brez nepotrebnih debat. Občni žbor je dal odboru Akademske zveze, ki je vodil posle skozi nenavadno dolgo in težkoč polno dobo, raz-rešn:'co in prešel k volitvam.
Pri teh volitvah so katoliški akademiki pokazali svojo volio in pripravljenost k složnemu delu. Zedinili so se za skupno listo, ki je bria soglasno sprejeta. Letošnje delo Akademske zveze bo vodil predsednik tov. Čuješ Rudolf, ki je ob prevzemu poslov posebno poudaril potrebo po edinosti naših vrst, še zlasti danes, ko nas čaka toliko velikih In važnih nalog.
Občni zbor je med drugim sprejel lepi predlog, nai katoliški akademiki izvedem akorio za to. da se bo akademsko leto pričenjalo z oftciel-
Organizacija mora nositi pečat naroda v katerem jeL mora biti primerna kraju, kjer je nastala. Vrhovni svet tvori narodni odbor, kateremu so podrejene posamezne edindce.
3.	Hierarhično zgrajena.
V tej organizaciji se vzgaja elita, pa ne v tem smislu, da bi bila ta elita sama sebi namen, marveč ta elita se vzgaja za maso. Maso mora osvojiti in jo pokristjaniti. Elita mora živeti v masi in za maso. Elita, ki bi bila iztrgana iz mase, bi ne bila žosistovska elita. Masa je za elito, kar je voda za ribo. Elita mora biti duša, srce, kvas, sol, luč. Elita mora biti voditelj mase po svojih idejah, m'slih, besedah. Zato mora biti vse delo posvečeno vzgoji
no službo božjo in molitvijo k sv. Duhu, kakor je to navada tudi na velikih univerzah po naši soseščini. Enako naj se izvede akcija za to, da bodo naše predavalnice dobile znamenja križa, kakor se spodobi za univerzo slovenskega katoliškega naroda.
Pred zaključkom občnega zbora je govoril zbranim akademikom predsednik slov. kat. akad. starešinstva, univ. prof. dr. Viktor Korošec, ki je ves čas z ljubeznivo skrbjo spremljal delo Akademske zveze na poti do srečnega soglasja. Sporočil je pozdrave katol. starešinstva in maivdušero govoril o potrebi edinosti v katohških akademskih vrstah zaradi velikih nalog, ki čaka-o v življenju katoliškega inteligenta. Poudaril je, da je enotnost pred Bogom naša življenjska dolžnost.
Občni zbor se je končal z molitvijo za dva velika pokojnika, ki sta nas letos zapustila, za nadškofa dr. A. B. Jegliča in našega tovariša, umorjenega akademika Rudolfa Dolinarja.
*
V vrsti občnih zborov Akademske zveze pomeni leto^nri občni zbor, ki je traial komaj dobro um in ki se je razhaial v prijateljskem jn složnem duhu, začetek nove poti, poti sloge in zato dela in uspehov. Pokazal ie, da predsfavllab slovenski katoliški akademiki enotno fronto proti vsem sovražnikom katoliške vere in Cerkve.
elite, militantov, kajti kakršna bo elita, takšna bo tudi masa. žosistovska organizacija je toliko vredna, kolikor so vredni njeni vojskujoči člani.
VLOGA DUHOVNIKA V J. O. C.
Duhovnik v organizaciji ni voditelj in ne more in tudi ne sme laika nadomestiti. Duhovnik je zastopnik hierarhije, nadzira vzgojo in kontrolira delovanje.
Predvsem pa pripada duhovniku vzgoja militantov, borcev v K. A. Cerkev ne bo nikdar imela laiških apostolov, če jih ne bo vzgojila. In te naj bi predvsem vzgajal duhovnik. Zato moremo reči, kakršen duhovnik, taki borci.
Z naših gimnazij
PA MI PREKMURSKI KOLESARJI
Od vseh strani h te kolesa v mrzlem zimskem jutru proti cilju •— v šolo. Nekateri prihaja o od daleč, nad 10 km Imajo do šole. Navsezgodaj se bore z vetrovi, ki jih je naša ravnina polna. Zavira ti kolo, ga ustavlja, ti vrže kapo z glave, skuša prodreti skozi obleko do kože. Toda ura ne čaka. Zimsko ivje se obeša na suknjo, na trepalnice, da zmrzujejo; srež ti pobeli kolo.
Včasih se kolo pokvari, eden naloži drugega — sila kola lomi. — Če je pa sam, mora kolo popraviti in če zamudi šolo ga razredn k malo pograja: »Ti večni defekti!«
Smejemo se zimi, mrazu, tovarišem, ki se gnetejo okoli peči. Čim bolj gremo v zimo, tem manj nas je. Zdaj se nam izneveri ta, zdaj oni. Predaleč je. Preživel bo zimo v zavodu in nato spet romanje iz doma v šolo, iz šole domov, po dežju in blatu, da škropi do glave, po soncu in vetru in v viharjih skozi vse vremenske neprlike.
Ko pokrije sneg vse ceste, pa je treba vstati in marširati po eno ali dve uri po neutrti poti. Sicer je to precej romantično, pa le v spominu ali predstavljanju; toda v realnosti je življensko trdo.
V šoli se pogovorimo s sošolci o športu in o šahovskih turnirjih in se mrzlično pripravljamo za naloge. Sicer je pa šola polna smeha, včash poskrbi zanj profesor, včasih sami. Le ob vpraševaniu zgine smeh in vsak negotovo p ričakuje, če bo vprašan.
Po šoli se razidemo na vse strani, proti Beltincem in na Tišino, k Sv. Sebeščanu in v Dokležovje.
In kljub vsem neprijetnostim je prijetno to življenje, ta borba z mrazom In vetrovi.
Lenoba se rada druži z nevoščljivostjo
Spet in spet naj pomislijo, ali je res državniško modro izločiti nauk evangelija in Cerkve iz vlade držav, iz javne vzgojo mladine... Vedo naj, če vladarji prezirajo božjo avktoritefo, da bo tudi ljudstvo začelo prezirati njih avktoriteto! Ostane le sila, a s silo je mogoče krotiti le telesa, ne pa duhov!
Benedikt XV.
Občni zbor Akademske zveze
Slovstveni natečaj
Razpisujejo se tri nagrade: prva 250, druga 150, tretja 100 din.
1. Natečaja se lahko udeleži vsak slovenski katoliški dijak ali dijakinja — s srednje Sok? ali univerze.
Vsak udeleženec tekmuje samo z enim spisom.
2. Udeleženec mora vsaj do konca februarja poravnati celoletno naročnino Borcev in morebitne zaostanke iz lanskega leta.
3. Vposlano delo mora imeti izrazito katoliško tendenco.
4. V poštev prihajajo zlasti: povest v ožjem smislu, novela, črtica. Ne prihajajo pa v poštev oris, opis, oznaka, razprava, esej in podobno.
5. Spis mora predstavljati zase zaključno enoto in ne sme biti fragment iz daljšega spisa.
G. Spis obsegaj do 10 strani »Borcev« večjega tiska. (Za primer vzemi str. 58, letn. II.; kako se preračuna obseg, glej ob koncu pogojev.)
7. Rokopis bodi čitljiv. Usti popisani samo po eni strani. Ce mogoče, naj bo rokopis tipkan na listu pisarniškega formata; razstoj mod vrsticami naj znaša 1 cm.
8. Zadnji rok za vpošiljanje rokopisov je 80. april 1938. En prepis rokopisa naj vsak udeleženec pridrži za slučaj, da bi se pošiljka po pošti izgubila.
9. Mesto podpisa naj vsak udeleženec zaznamuje rokopis z geslom, svoje imo pa naj priloži v zalepljeni, neprozorni kuverti, označeni z istim geslom.
10. Rokopis se dostavi uredništvu naravnost v poštno omarico (Ljubljana, Streliška uL 12) ali po pošti priporočeno.
11.	Prejem rokopisa bomo sproti potrjevali v Borcih s tem, da objavimo udeleženčevo geslo. Kdor bi svojega gesla v teku 12 dni ne našel navedenega, naj nam sporoči, kdaj in po kateri poti jo rokopis poslal. (Tudi na tem sporočilu — namesto podpisa, geslo.)
12 Vsa vposlana dela bo ocenila posebna žirija dveh književnikov in zastopnika lista.
13.	Nagrajeni spisi bodo objavlje-
ni ali v »Borcih« ali v kakem drugem katoliškem listu po odločitvi uredništva Borcev.
14.	Rokopisi se ne vračajo.
PRIPOMBA: Obseg spisa se določa na sledeči način: Iz petih vrstic ugotovi povprečno število zlogov za eno vrstko, To število pomnoži s številom vrstic vsega spisa. Tako dobiš, koliko zlogov vsebuje ves spis. Ker ona predpisana stran Borcev vsebuje 1800 zlogov, ves spis sme torej imeti obseg 18.000 zlogov.
O sovjetskih šolah
Pariški
mondes«
revija »Revue des deux je posvetila sovjetskemu šolstvu zanimiv članek. V ruskih šolah jo pouk zgodovino razdeljen po načelih Integralnega razrednega boja.
O VELIKIH MOŽEH
Učenci zvedo od učiteljev, da sploh nikoli ni bilo velikih vladarjev, poveljnikov in državnikov: to jo vse produkt »meščanske fantazije«, mase so bile tiste, ki so delale zgodovino. Na vprašanje n. pr. »Kateri socialni razredi so bili in-teresirani na križarskih vojnah ? Kdo je dobil pri tem?« mora učenec odgovoriti: »Malomeščanstvo je dobilo, izgubilo je vellkomcščan-stvo.«
O PISATELJIH
Zelo značilen je na^in, kako v ruskih šolah govore o pesnikih In pisateljih. Gorkega še precej priznajo, čeprav pravijo, da je bil tudi on malomeščan, ugaja pa jim Puških, ki ga jo car trikrat poslal v pregnanstvo. Lermontova, Dostojevskega in Gogolja je treba »le s previdnostjo brati«.
Umetniška pomembnost knjige zavisi le od tega, koliko more bravca poduhoviti in mu odpremi nov bistven razgled v skrivnost življenja, ga s svojo lepoto pritegnili in ga napraviti boljšega človeka.	G.	K.	Chesterton.
PRIPRAVE ZA BREZBOŽNIŠKI KONGRES V LONDONU
Iz Moskve poročajo, da so brez-božniki začeM misliti na preložitev forezbožniškega kongresa iz Londona v Pranci.o. Predsednik brez-božnikov Gubelmann Jaroslavskij Je pa te misli zavrnil, češ da kongres mora bitoi v Londonu kot protiutež katoliškim kongresom v Oxfor-du in Edinburgu. Na seji brezbož-niške Internacionale so ostro kriti-zlraii premajhno delavnost angleških ateistov in komunistov. Sklenili so tudi, da bodo z novim letom začeli izdajati polmesečnik za brezbožno propagando.
JALOVE PREROKBE BREZVERCEV
Okoli 1. 1860. je izdal francoski brezverec Renan knjigo »Jezusovo življenje«.
Tedaj je drug ud brezverske bratovščine, P. Prudhom napisal: »Pobožne duše, naj se kar za naprej preskrbe s sveto popotnico; zakaj prej kot v desetih letih ne bo niti enega duhovnika več, ki bi jdm podelil sveto olje.«
Poročilo iz Rima za leto 1936. pa pove, da se samo v evropskih deželah pripravlja okoli 80.000 mladih fantov za duhovnike.
REVNI USPEHI D,a »o uspehi v sovjetskih šolah z»lo majhni, kaže med drugim tudi dejstvo, da jo v Moskvi moralo ponavljati razred 61.000 učencev in v Leningradu 62.000, 3.000 učencev je isti razred dvakrat ponavljalo, nemalo število učencev je ponavljalo štirikrat.
Na podlagi teh dejstev jo vprašal neki ruski časopis:	»Tovariši
profesorji, blagovolite nam povedati, koliko petletk hočete še imeti, da sc otrok vendar nauči čitatl in pisati?«
PRESENETLJIVA NEVEDNOST Neznanje učencev jo presenetljivo, včasih kar groteskno. V moskovskem kemično-tehnološlcem institutu so učenci na vprašanja dali sledeče odgovore:
»Kdo je bil Leonardo da Vinci?« »Papež v Rimu.« — »Kdo je bil Edlp?« »Najbrž nekaj v Avstraliji.« — »Kaj je Sparta?« »Sokratova žena.« — »Kdo je bil Vaseo do Gama?« »Manj znan meščanski komponist.«
V nekem drugem Institutu so dijaki trdili, da jo Sokrat voditelj pariške komune, drugi so ga imeU za francoskega socialista ali astronoma, Neron je bil njihovem mnenju diktator na Krimu oziroma bog na Olimpu. Celo Mussolinija niso poznali; imeli so ga za japonskega ministrskega predsednika oziroma za indijskega ministra.
SLABI UČITELJI Tudi učitelji no ustrezajo samoumevnim zahtevam. Neki komisar za pouk je ugotovil pri izpitu, da od 350 profesorjev ni niti eden mogel brezhibno napisati diktata, sestavljenega iz 153 besed. Število napak jo nihalo med 24 in 220. Diktat je bil vzet iz knjige literarne zgodovine za nižje razrede.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskar-na, Groblje-Domžale (Jože Godina).