Delo, ki človeka veseli
V malem barakarskem naselju Pod ježami mi je pozornost priteg-nila mala. s številnimi izveski in okraski polepšana hišica. Pritegnila me je njena nenavadna podoba. ki me je v trenutku povmila v domi-šljijski svet otroštva. Nasproti nje je bila še druga hišica. prav tako nali-špana in obkrožena še z lepimi cvet-licami. Radovednost tne je vlekla naprej in kmalu sem zvedel. da tu živita zakonca Jovanovič in da je stvaritelj te posebne pravljičnc po-dobe obeh hišic Milan Jovanovič. ki mi je prav rad odprl vrata in mi dovolil napasti radovednost tudi v notranjosti večje hišice. v kateri ima delavnico. kjermalo klepari ali pa dovoti. da to opravljajo njegovi prijatelji. Njegov najljubši prostor je pri delovni mizi ob oknu. kjer ure in dneve rezlja podobe v les. oživlja korenine. rogovile in grče podrtih dreves. Pa ne samo to, tudi »resta-vrira« razne na smetiščih najdene predmete. kijimje čas odvzel funk-cionalnost in jim nadel pečat prete-klosti. Slehemi centimeter sten in polic je prekrito z raznimi stahmi posodami. figurami iz lesa, pred-meti iz medenine. bakra itd. Tudi velika   uokvirjena  slika  Franceta
jitn vmil nekdanjo celovito podobo. Zdaj mu polnijo prostor in vsakda-nje življenje. Vse. česar se je dota-knil s svojim delom. je spremenii vsvoje življenje. Milan Jovanovičje upokojenec. ki mu ni nikoli dolg-čas. Ta mala delavnica s številnimi malimi prostorčki. ki so vsi in njiho-va opremljenost. plod njegove ino-vativne domišljije in clementarne ustvarjalnosti. je za njega tovarna. Cankarjev dom. galerija. sprehod obzelenireki. vse, prav vse, kajti tu je srečen. »Nekoč sem bil pijanec do take mere, da nisem imel nič. prav ničesar, bil sem povsem na dnu. tudi otroci so me zapustili. Bil sem zaposlen pri gradbenem po-djetju ŽG Ljubljana. Potem sem se začel zdraviti in počasi sem postajal spet človek. V družinije spet zago-rel ogenj. otroci so se sicer poženili in omožili, vendar danes se spoštu-jemo in se imamo radi. Sem klepar brezšole. rad delam. rad ustvarjam podobe in pravljiini svet. Rad bi nadoknadil-zamujeno in polepšal življenje za vse nazaj, še za tista pijanska leta. ko nisem bil nič. ne človek in ne žival.« Tako se mi je predstavil. ko sem mu povedal. da bi ga objavili v Naši skupnosti. Po-
Milan Jovanovif s svojo najljubšo skulpturo
Prešerna je tako rešena z odpada. In videti je. da se ta naš Francelj iz Vrbe v tem tesnem prostorčku, ta-kole obkrožen z Ijubko ropotijo z vseA vetrov. prav imenitno počuti. Sanja in razmišlja o svojem svetu. kajti Milan ga pri tem ne moti. on ima svoj svet in svoje muze. morda mu le dobro de. da mu pod prste radovedno gleda France Prešeren. Iz korenin al\ vijugastih debel Milan najpogosteje ureže podobe žensk. z vsemi posebnostmi pouda-jene in največkrat tudi z več obrazi in obilo erotike. Z odpada pa je rešil tudi že številne svetnike. pa poškodovane mavčne odlitke Leni-na. Tita indrugih znanih osebnosti. Milan jim je poškodbe odpravil in
vedal mi je še marsikaj. tudi to. da jc žc od leta 1974 član kluba zdrav-Ijenih alkoholikov v Mostah. da se vsake toliko časa še udeleži srečanj in da mu je hudo. kadar izve. da se je kdo od članov spet vrnil k pijaii. Milan pravi. da je za vzdržnost proti alkoholu veliko vredna trdna volja in razumevanje ter podpora v družinskem krogu. Najmočnejše orožje pa je delo. Tako delo. ki človeka veseli in mu razvname ustvarjalni duh. Tako delo. ki člo-veku domišljijo popelje na pašo in ga nenehoma polni z zadovolj-stvom. Brezdelje pa so stopnice. ki peljejo navzdol k alkoholizmu ali kakšnemu drugačnemujijiu.
SLAVKO GERLICA