Alenka VALH LOPERT*
NACIONALNI IN KOMERCIALNI RADIO -JEZIKOSLOVČEV POGLED NA RADIJSKI JEZIK**
Povzetek. Prispevek prinaša rezultate študije govorjene-
Maribor in komercialne Radio City (Maribor). Izhaja iz predpostavke, da je kultura govora radia odvisna od jezikovne in komunikacijske kompetence (poklicnega) govorca, menjavanje govornega koda pa je odvisno predvsem od namena in okoliščin. Večslojnost medijskega govora se namreč kaže kot potreba po identifikaciji z govorom okolja pri neposrednem ubesedovanju ter potreba po znanju knjižnega jezika za širšo komunikacijo (pri reproduktivnem ubesedovanju). V prispevku so predstavljeni (1) oblikoslovni in (2) besedijski elementi pokrajinskega pogovornega jezika, prisotni pri poklicnih govorcih obeh radijskih postaj (v primerjavi s 770	Slovenskim pravopisom 2001).
Ključni pojmi: slovenščina, govorjeni diskurz, radijski govor, Radio Maribor, Radio City
Radio kot množično občilo
Radio velja za množično občilo (Zakon o medijih),1 kot tako pa uporablja jezik, ki nam omogoča, da nadzorujemo in da smo nadzorovani. Kot razmišljajo mnogi strokovnjaki z različnih področij, jezik predstavlja moč in instanco oblasti, zato ga lahko uporabljamo za vplivanje, prepričevanje, upravljanje, nadzorovanje, dominiranje (Ule, 2005). Vendar pa je neprestano spreminjajoč se, je živ organizem, se razvija in prilagaja. Ob tem pa se srečujemo z dvema pojmoma, izhajajočima iz strukturalnega jezikoslovja, ki je pojmovalo jezik kot sistem znakov in pravil, s katerimi tvorimo besedilo. Glavni
* Dr. Alenka Valh Lopert, docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani.
**Izvirni znanstveni članek.
1 Zakon o medijih: V 1. poglavju (Skupne določbe), 1. oddelku (Uvodne določbe), v 2. členu opredeljuje, da po tem zakonu mediji so »(1) časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, kije dostopen javnosti. Uradni list 35/2001, 11. 5. 2001 (stran 4017). Dostopno: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid-200135&stevilka-2043.
predstavnik, švicarski jezikoslovec F. de Saussure, je uvedel pomembno razliko med jezikom kot simbolnim sistemom (la langue) in jezikom kot živim govorom (la parole).2 Izhajal je iz dejstva, da je jezik sklop pravil, abstrakten sistem, ki velja v neki skupnosti z namenom sporazumevanja. Na drugi strani pa govor ni sistemski, je konkreten, individualen in ga v celoti ne moremo zajeti v sistem. Vsakemu posamezniku je govor dan, jezika pa se moramo naučiti, je socialna institucija, kodificiran in družbeno utrjen način govora (Ule, 2005: 131). Zato je naloga jezikoslovcev opisati jezik takšen, kakršen se pojavlja danes in tukaj. Sinhroni prikaz vseh pozitivnih in negativnih elementov in sprememb v jeziku kaže na to, da bi bil jezik brez teh že zdavnaj mrtev in da je treba v jezikovne analize zajeti tudi drugačen način govora, kot odstopanja od zborne izreke poimenuje Finegan (2006).3 In ta zaznamo tudi v medijih (ne samo na radijskih postajah, tudi na televizijskih), ki so s svojim razvojem ustvarili t. i. »globalno vas«, to pa je privedlo do poenostavljanja govornega stika v medijih in »ogroženosti« nacionalnih posebnosti in identitete, ki so sestavina govora in jezika (Zgrabljič, 2001). Avtorica tudi pojasnjuje, da je govor v medijih izbran glede na vrsto programa (informativni, znanstveni, športni, zabavni) ter da sta narava in način govora torej odvisna od radijskih (govornih) žanrov (Zgrabljič 2002: 47).4 To potrjuje, da jezik radia ne le da moremo, ampak moramo raziskovati glede na funkcijo, ki jo	771
ima v določenih okoliščinah (Zgrabljič, 2002: 47). Prav zato v kontaktnih oddajah poklicni govorci prehajajo iz ene socialne zvrsti v drugo, ob pogovorih z gosti (v gradivu v živo v studiu, po telefonu)5 celo do meje zasebnega
2	Primož Vitez (1999: 24) pojasnjuje: »Langue je francosko poimenovanje pojma jezik, ki ga je treba v saussurjanski opredelitvi razumeti strogo kot sistematsko kategorijo. Slovenski izraz jezik ima, podobno kot v francoščini, sicer lahko tudi veliko širši smisel. Parole je francosko poimenovanje pojma govor, kakor ga v Enciklopediji slovenskega jezika (1992) predlaga Jože Toporišič. Termin govor je po vsem sodeč dosti manj ustrezen prevod francoskega izraza, ker naj bi po Saussurju seveda ne pomenil le govorne, temveč vsakovrstno aktualizacijo jezikovnega sistema. V francoščini je izraz parole manj problematičen, ker njegov pomen dejansko lahko zajema govorne in pisne ostvaritve.«
3	Jezikoslovec Edward Finegan (The University of Southern California, www.pbs.org/speak/speech/, dostopno november 2009).
4	M. Bahtin (1978, v Treči program, 1980: 252) opozarja, da nomenklature ustnih govornih žanrov še ni, pa tudi princip takšne nomenklature ni jasen. Zato je dobrodošla teorija M. Košir, ki se znotraj klasifikacije zvrsti dotakne tudi pogovorne vrste, to pa deli na žanre: intervju, okrogla miza, izjava, anketa in nov žanr t. i. dialogizirano poročilo (Košir 1988: 65). Prav tako tudi dvogovor (dialog) kot vrsta radijskega dvogovornega izražanja in dialoški žanri še niso zadostno teoretično obravnavani (ZgrabljičRotar 2007: 47).
5	Namen raziskave ni razvrščanje analiziranih besedil v žanre, saj so klasifikacije različne. Zato je klasifikacija povzeta po M. Košir, ki predstavlja preglednico »razvrstitve novinarskih stalnih oblik (žanrov) v zvrsti in vrste«: (1) informativna zvrst: 1. vestičarska vrsta (kratka vest, razširjena vest, vest v nadaljevanju, naznanilo; 2. poročevalska vrsta (običajno poročilo, komentatorsko poročilo, reportersko poročilo, nekrolog, prikaz; 3. reportažna vrsta (klasična reportaža, reporterska zgodba, potopis), 4. pogovorna vrsta (intervju, okrogla miza, izjava, anketa, dialogizirano poročilo); in (2) interpretativna zvrst: 1. komentatorska vrsta (običajni komentar, uvodnik, glosa, kolumen); 2. člankarska vrsta (informativni članek, članek z naslovne strani); 3. portretna vrsta (portret). Ta preglednica vsebuje nov žanr, ki ni omenjen
pogovora, to se najbolj kaže na komercialni radijski postaji, prav tako pa pri nekaterih poklicnih govorcih celo na nacionalni (Valh Lopert, 2005). Prav zato se vedno bolj sprašujejo, kakšen jezik uporabljati, saj so (oboji) neprestano pod pritiskom tržne učinkovitosti (Day, 1991: 182, po Košir, 2005: 20). Menijo namreč, da čim bolj je jezik spontan in naraven, tem boljši je stik med sogovornikoma. Da je to res večplastno strokovno vprašanje, potrjuje M. Kalin Golob (2003), ki si zastavlja vprašanje, ali gre pri radijskih in televizijskih pogovornih oddajah, namenjenih predvsem mlajšim, še za kršitev jezikovnokulturnega načela o rabi knjižnega jezika, katerega značilnost je odklon od pričakovanega zbornega jezika oziroma knjižne govorice, ali že za pojav novega žanra znotraj publicistične funkcijske zvrsti. Zaradi vedno večjih možnosti pojavljati se v medijih in namena medijev širiti se in biti sprejet, pa je tudi vpliv govora posameznika na jezikovno kulturo medijev velik. Z neuporabo tudi t. i. knjižne govorice6 govorci lahko izražajo svoje nezadovoljstvo, želijo kaj spremeniti, biti bolj učinkoviti. S tem tudi želijo poudariti svoje (ne)pripadanje določenemu družbenemu sloju.7 Pri tem pa na izbiro jezikovnih sredstev močno vplivajo tako zunanje in notranje okoliščine, zato izbira ni vedno odvisna od jezikovne kompetence govorca. Seveda pa naloga radia ni le informirati, ampak tudi vzpostavljati komuni-772	kacijski odnos s poslušalci, pri čemer se novinarji in napovedovalci na eni
strani bojijo prevelikega jezikovnega purizma in posledično nesprejetosti pri publiki; na drugi strani pa se seveda zavedajo potrebe po pravilnosti jezika (ob dobri sporočilnosti in kultiviranem glasu) ter želijo s tem izraziti tudi osebno kulturo in govor (Zgrabljic, 1996: 155-167).
Knjižna in/ali pogovorna izreka v medijih
Prispevek temelji na ugotavljanju elementov neknjižnega pokrajinskega pogovornega jezika (mariborske mestne govorice)8 kot tipične značilnosti
nikjer v domači ne tuji literaturi, Koširjeva ga imenuje dialogizirano poročilo (Košir, 1988: 65) in z njim označuje kratek pogovor.
6	Za Toporišičevo (2000: 16) poimenovanje knjižnega pogovornega jezika tudi Kalin Golobova (2001: 66-67) uporablja poimenovanje knjižna govorica, ki naj bi jo uporabljali, ko gre za nepripravljeni govor, a še vedno v zahtevanem knjižnem jeziku, povzema po Urbančiču (1972), ki pojasnjuje, da gre za »nekakšen most med jezikom knjig in pogovornim jezikom. Je kultiviranejši od tega in manj učen od onega. Besedišče je preprosto, stavki niso dolgi in priredja so običajnejša kakor podredja. Ta stil je tipičen za govorjeno besedo v zadevah vsakdanjega življenja med izobraženci, v nepripravljenih javnih diskusijah s široko tematiko, pa tudi v odrskih delih in filmih« (Urbančič, 1965: 223).
7	Jezikoslovec David Crystal je v intervjuju (Stabej, 2002:18-21) povedal, da je bila v Veliki Britaniji šele l. 1992 vpeljana popolnoma drugačna inkluzivna filozofija glede dialektov in govorov. Nihče ne pravi, daje knjižni jezik preživet, ravno nasprotno, knjižni jezik je pomemben. Toda spoštovati je treba vse dialekte in govore, gre za resnično politično korektnost.«
8	Jezikovno okolje analiziranega radijskega govora je pokrajinski pogovorni jezik Maribora, ki je nastajal kot zemljepisno nadnarečje. V jezikovnih analizah nepripravljenega govora najdemo potrditve,
jezika radia kot hotenega oz. nehotenega (zaradi neznanja) odstopanja od norme v prosto govorjenih in branih oddajah, in sicer poklicnih govorcev, na naslednjih ravninah jezika: (1) oblikoslovni (analiza po besednih vrstah) in (2) besedijski (osredinjeno na stilno vrednost besed).
V slovenskem prostoru je obsežnejših jezikoslovnih raziskav medijskega govora malo, prav tako raziskav vpliva neknjižne mestne govorice na govor radia.9 Zato prispevek postavlja v ospredje t. i. urbano dialektologijo (Ivic, 2001), ki se ukvarja z mestno govorico (Zorko, 2002), torej v nasprotju s klasično dialektologijo, ki je ruralno usmerjena. Nadnarečnost mestne govorice pa je v tej analizi potrjena na oblikoslovni in besedijski ravni. Analiza korpusa govorjenih besedil izkazuje pomen t. i. dvodialektnosti, v tem primeru obvladanje pokrajinskega pogovornega jezika in knjižnega jezika, in sicer kot prednosti (Trudgill, 1990; Kalogjera, 1996). Na eni strani se kaže znanje pokrajinskega pogovornega jezika kot prednost pri krepitvi lokalne skupnosti in regije, to pa je v Evropski uniji nadvse pomembno; na drugi pa znanje knjižnega jezika kot prednost za širšo komunikacijo, ki omogoča, da se govorec izogne provincializmu, razen če je raba hotena.10
Zelo dolgo je v jezikoslovju veljalo, da je govorjeni jezik (vsaj na ravni skladnje) pokvarjena verzija pisnega jezika (Halford, 1996: 1-3). Zato so besedila z napakami zavrgli in niso bila vredna analize. Tudi Halfordova 773 (1996: 1-3) je v eni svojih hipotez predpostavila, da veljata za govorjeni in za pisni jezik dve različni skladnji. Vendar tega ni mogla potrditi, saj je ugotovila, da ob analizi govorjenega jezika mnogi raziskovalci govorijo o »napakah« skladnje, saj gledajo skozi prizmo norm pisnega jezika. Zato je tudi za slovenski jezik nujno, če želimo v analizi jezika napraviti »kvalitativni preskok«, zasnovati korpus govorjenih besedil. Stabej in Vitez (2000: 79-81) pripisujeta velik pomen t. i. medijskemu govoru,11 in sicer so s stališča analize
da se jezik mesta Maribor razvija pod vplivom treh narečnih baz (koroške, štajerske, panonske) in iz vsake jemlje posamezne značilnosti, s tem pa oblikuje neknjižni pokrajinski pogovorni jezik Maribora, t. i. mestno govorico (Z. Zorko 1998/99, 2002; M. Bregant (Koletnik) 1991, 2001; M. Redjko 1992; M. Krajnc 2005; A. Valh Lopert 2004, 2005, 2008).
9	Na slovenskem jezikoslovnem področju se z analizo jezika v govorjenih medijev (radio, televizija, SMS-sporočila, računalniški klepeti) ukvarjajo: H. Tivadar (1998, 2004), L. Kosi (2000), S. Kranjc (2003, 2004), M. Kalin Golob (2003), T. Verovnik (2004), I. Orel (2004), A. Valh Lopert (2005, 2008 a, b, 2009), A. Žele (2006).
10	Kalodjera (1996: 60-65) povzema R. Quirka, ki izpostavlja, da le standard omogoča, da se govorec izogne provincializmu, ki bi mu lahko omejeval geografsko in poslovno mobilnost. Vzporednico o zavedanju pomembnosti knjižnega jezika na eni strani in pomena neknjižnega na drugi lahko razberemo iz pogovora s S. Pappom (komercialna radijska postaja Radio Center, Maribor): »Ko dobimo novo frekvenco, se skušamo naučiti tudi lokalnih posebnosti, predvsem kar se tiče izgovarjave določenih krajev. V jutranjem programu posredujem prometne informacije, in se je torej potrebno naučiti imena krajev, saj bi jih drugače morda naglasilpopolnoma po štajersko.«
11	Tudi J. Zemljarič Miklavčič (2004) pri gradnji govornega korpusa pri zajemu in razvrščanju govorjenih besedil v korpus opozarja na pomen vključenosti gradiva kontaktnih oddaj na TV in radiu.
najbolj zanimiva prav javna govorjena besedila (brez pisne predloge), ki naj bi imela v nastajajočem korpusu govorjenih besedil večinski delež.12
V slovenskem jezikovnoraziskovalnem prostoru imamo sicer dva korpusa slovenskega jezika, FidaPLUS in Nova beseda, vendar oba zajemata le pisna besedila.13
Analizirani korpus
Zgoraj predstavljenim smernicam pa sledi tudi za prispevek analizirano posneto gradivo. Z obeh radijskih postaj je bilo na računalniški disk posneto gradivo od ponedeljka do petka, besedila govorjenega korpusa14 so bila nato transkribirana po zvočnih posnetkih.15 Zapis je temeljil na knjižnih znakih za fonetični zapis (po potrebi tudi zapis z dialektološkimi znaki BLFonet Mura). Za analizo je bilo izbrano gradivo, in sicer ne glede na žanre, po dveh merilih: neposredno ubesedovanje16 (sopomenka spontani govor: pri tem so bili kot nepripravljen govor zajeti pogovori po telefonu, z gosti v studiu, med novinarji in reproduktivno ubesedovanje (sopomenka brani govor, branje poročil, napovedovanje vremena, obvestil Zajetih je bilo skupaj 34 poklicnih govorcev, od tega na nacionalni radijski postaji Radio Maribor 774	7 pri neposrednem in 8 pri reproduktivnem ubesedovanju; na Radiu City pa
11 pri neposrednem in 8 pri reproduktivnem ubesedovanju.
Radio Slovenija je prvič poslal v svet slovensko besedo in pesem leta 1928, del nacionalne sheme pa je tudi regionalna radijska postaja Radio Maribor, ki ustvarja in sooblikuje dnevno 16 ur programa, del te vsakodnevne produkcije pa ustvarja tudi za nacionalne programe Radia Slovenija. Radio Maribor je začel oddajati 11. maja 1945 ob 13. uri popoldne. Po dobrih 60-ih letih s programom pokriva prek dveh UKV-oddajnikov (93,1 MHz na Pohorju in 90,4 MHz na Boču) in enega srednjevalovnega oddajnika (558 kHz) celotno območje SV Slovenije. Namenjen je najširšemu krogu poslušalcev. Oddajajo med 6.00 in 22.00 uro, razen nedelje, ko pričnejo ob 7.00
12	T. Verovnik (2004:170)pri oblikovanju korpusu govorjenih besedil predlaga oblikovanje dveh korpusov: enega z oddajami, ki imajo vseslovenski doseg, in drugega z oddajami lokalnih televizijskih postaj. (Zagotovo tudi radijskih oddaj, saj sicer omenja tudi te.)
13	Zajete so sicer tudi transkripcije parlamentarnega govora, vendar je ta zapisan po pravilih pisnih besedil, delno tudi lektoriran; mnogi govori so tudi vnaprej (vsaj delno) pripravljeni, zaradi okoliščin pa tudi izbira socialne zvrsti (vsaj knjižnega pogovornega jezika) hotena.
14	Avtorica članka je do sedaj za namene jezikoslovnih raziskav zbrala že dva korpusa radijskega govora, in sicer prvega leta 2001, ki zajema okoli 10.000 besed (Radio Maribor), in drugega leta 2006, ki zajema okoli 35.000 besed (Radio Maribor in Radio City). V obeh so posneti poklicni in nepoklicni govorci, zajeto pa je neposredno in reproduktivno ubesedovanje.
15	Za snemanje in analizo posnetkov je bilo pridobljeno soglasje obeh uredništev (Radia Maribor in Radia City).
16	Opravljena je bila tudi skladenjska analiza istega gradiva, v kateri popravki, ponavljanja, preskoki, omahovanja idr., so pokazali, da pogovor teče spontano.
uri. Največjo pozornost namenjajo informiranju o vsem pomembnem dogajanju v SZ-delu Slovenije - tako v okviru regionalnega programa kot tudi v okviru slovenskih nacionalnih programov. Informativne oddaje so na sporedu vsako uro med 8.00 in 18.00. Obširnejše informativne oddaje pa so ob 12.00, 14.00 in 17.00. Močan poudarek je tudi na lastni programski produkciji.
Radio City je bil ustanovljen leta 1995 in kljub velikemu številu novih komercialnih radijskih postaj velja za najbolj poslušan radijski program v severovzhodni Sloveniji. Poslušanost je za komercialne radijske postaje zelo pomemben dejavnik, podatki meritev to potrjujejo (vir: Inštitut za raziskovanje medijev Mediana, za 1. 1. 2009 do 1. 9. 2009), in sicer glede na doseg slišnosti v Mariboru: pri kategoriji poslušalcev, starih 10-59 let, po teh podatkih posluša Radio City 31,4 % poslušalcev, pri kategoriji poslušalcev, starih 30-50 let, pa 37,4 % poslušalcev.
Analiza oblikoslovnih elementov17
Neposredno ubesedovanje
Jezikovna analiza neposrednega ubesedovanja na obeh radijskih posta- 775
jah18 poteka v primerjavi z normo,19 kar omogoča prepoznavanje odstopanj in tako oblikovanje tipičnih jezikovnih kategorij, značilnih za pokrajinski pogovorni jezik. Predstavljene so po besednih vrstah, tukaj izpostavljene samostalniška in pridevniška beseda ter glagol.20
1 Samostalniška beseda: 1.1 pri samostalniku se realizira narečno nižji izgovor nenaglašenega u v mestniku ednine samostalnikov moškega in srednjega spola: RC - w bistvo za v^ b^stvu, tudi: w tem trenütko, w tvojem gläso, na Radio City /s^ti/, W koräko;21 1.2 množina se uporablja namesto dvojine samostalnika: RC - bi däli Rogoške sl^učke22 za Rogoška sl^čka, pomägali Rogaškim sl^čkom za Rogoškima sl^čkoma, so Sl^učke za so Sl^čka, stapostäla ^lke zvezde za vel^ki zvezdi; 1.3 v končnicah za rodilnik množine zasledimo narečno rabo pripone -o- namesto -e- (preglas -o v -e za č, ž, š, j, dž, SP § 791): RC - šop kljüčov za šop kljüčev, RMb - s tistih konc^ za konc^; 1.4 neobstojni a od rodilnika dalje se ohranja pri sklanjanju imen
17	Iz gradiva so posamezni primeri ne glede na večkratno pojavitev zapisani le enkrat. Radijska postaja ni zapisana, če se določena kategorija v posnetkih ne pojavi.
18	Radio City (dalje RC), Radio Maribor (dalje RMb).
19	Slovenski pravopis (2001). Spontani govor le redko poteka v zborni obliki knjižnega jezika (Toporišič, 2000:15). Pri analizi predstavljenega gradiva tega seveda ni, in sicer zaradi ciljne publike.
20	Posebnosti pri prislovu, predlogu, vezniku, členku in medmetu je manj, zato tukaj niso predstavljeni.
21	Ime igre 'korak nazaj', ki poteka po telefonu.
22	Gre za pevski duet Rogoška slavčka.
moškega spola: RC - Tinčeka za T^nčka; 1.5 namesto rodilnika za zanikanim povedkom se uporablja tožilnik: RC - nisem d^ uprašdnje za n^sem d^ uprašanja; 1.6 sklon se glede na predlog ne ujema: RC - pred al po koncertu za pred koncertom ali po koncertu; 1.7 pri samostalniškem zaimku se za zanikanim povedkom uporablja tožilnik namesto rodilnika: RC - ne vem fse za ne vem vsega, to ne želimo za tega ne želimo, ne morem fse sdm za ne morem vsega/vsega sam, ni kdj slišat za ni česa sl^šati, ampak to ni^n za ampak tega n^s^m, to ne vem za tega ne vem, zmdnjka jo lahko za zmdnjka je lahko, ne, ne to pa ne za ne, ne tega pa ne; 1.8 napačna oblika vprašalnega zaimka kaj (mestniška) se pojavlja namesto ustrezne orodniške: RC - s čem za s č^m; 1.9 raba množinske oblike osebnega zaimka namesto dvojine: RC -jim nardit frizüro za j^ma (Rogoškima slavčkoma).
2 Pridevniška beseda: 2.1 določna oblika pridevnika se uporablja namesto nedoločne: RC - en drügi, en zndni reporter, en ^Iki sendvič, en novi vzdevek, ne biti več zaspdni; 2.2 kazalni zaimek td se pojavlja v pomenu določnosti pridevnika: RC - td prdva, td prdva, td nove hldče; 2.3 raba narečnega kazalnega zaimka toti/toto: RC - pa tote, ko mdš ti za pa te, ko maš; 2.4 raba nedoločnega vrstnega zaimka neki v pomenu 'nekakšen/ nekakšna/nekakšno': RC - ne bo neki strošek za nekakšen 'velik' (kakovo-776	stni pridevnik), bele neke teniske za nekakšne 'določene vrste', 'čuden' (pri-
devnik); 2.5 raba pešajoče oblike vprašalnega kakovostnega zaimka kdk (SP 2001 pešaj.) namesto 'kakšen/kakšna/kakšno': RC - kdkihplesnih kord-k^ za kakšnih plesnih koräk^, tudi: kdko presenečenje, kdk frizerski salon, kdko ponüdbo, kdkega kdko ponüdbo, kdko norijo poveš, kdko frizüro, kdkega koreogrdfa, ko se kdka dere, W kdkem smislu, kdko frizerstvo, kdko uprašdnje, kdko tdko resno uprašdnje, kdkega stilista, kdke tršice, s kdkim nasvetom, kdke stdrtaske, kdko debdto, kdke gneče, kdk slovenski izvajdlec, kdk dvoboj, ne kdk ponaredek, kdko motivdcijo, RMb - kdki sosed ste vi, kdki šopek; 2.6 pogovorna, tudi narečna raba nedoločnega člena en/ena/eno za izražanje nedoločnosti samostalnika: RC - en drügi, en zndni reporter, en normdln, gre en Anžej Deždn, en nivo, en lep izlet, en hit, ena prireditev, ena drüga zgodba, ena ekipa, eno stvdr, ena krdsna baldda, še en telefon, en velik spektd^l, je en hit, en ^lki sendvič za velik, je en lep krdj, w enem zelo zndnem lokdlu, en velik šok, eno predrznost, en drek, en fenomend^n ddn, en novi vzdevek, eno zanimivo ugotovitm, niti en špil, slišim en klüb, ena izredna želja, eno pomembno informdcijo, eno veliko pričakovdnje, en fantdsti^n duet, en rep komdd, enih /^/ informdcij, greva u eno trgovino, povem eno stvdr, en velik problem, še eno stvdr, RMb - eno krdtko opredelitev, vzdmite eno steklenico dlpa soka; 2.7 raba neknjižne pogovorne oblike nedoločnega vrstnega zaimka en v pomenu 'nekdo': RC - en krdde; 2.8 raba oziralnega zaimka kdr za uvajanje nepravih oziralnih odvisnikov: RC - udeležbe u findlu, kdr seveda je bilo za to je bilo, tudi: je dvdindvdjseti mdj
kar pomeni; ne bo je zmdnjkalo, kar pomeni; še W grščini, kar pomeni; so pristali kar pomeni, da zmdnjka elektrike, kar zna bit; odboks^ je, kar je najlepše; ddnes je sreda, kar pomeni; dvignete /^/ üre, kar pomeni; RMb -ga razlagajo kot izpeljanko iz latinskega imena Maksimus, kar bi pomenilo največji; avizo je znova napoved^ mladinsko oddajo Adijo pamet, kar pomeni; 2. 9 raba svojilnega zaimka moj namesto povratnega svojilnega svoj: RC - Jaz morem moja dva pübeca za Jaz morem svoja dva pübeca; 2.10 raba oziralnega zaimenskega prislova kjer namesto vprašalnega prislovnega kje: RC - dogovarjate, kjer se boste/^/dobili za kje; 2.11 raba oziralnega zaimka ko namesto ki: RC - eni, ko ste bolj mehki za ki ste, tudi: ne pa ta Bor, ko me samo nekaj jezi, Diogen, ko je živm w sodu, pa tote, ko maš ti, RMb - sosedi u bloku, ko so meter narazen; 2.12 raba vprašalnega zaimka kaj namesto oziralnega kar: RC - fse, kaj mamo za kar.
3 Glagol: 3.1 raba kratkega oziroma pogovornega nedoločnika ob naklon-skih glagolih, glagolih nepopolnega pomena in faznih: RC - moram dobro pripravit za moram dobro pripraviti, tudi: ne rabiš bit, dajmo raje pogledat, ni blo treba je vozit, ne pozabit, morm najt, morš vedet, dajmo jim nardit /^/ oblečt primerno, naučit, videt frizüro zdaj, je pripr^len nardit, je pripravljen oblečt, pripravit, se da slišat, hočem povedat, moram povedat, je pri-pr^ljena naučit, morta /^/ it, morempoklicat/^/pripravit, morata /^/ it,	777
sem mogo to gledat, w/^/ veselje to nabijat, morm bit, začm vrtet, saj je čütit, kar se ukrast sploh da, zna bit, se je to začelo delat, je lažje delat, moram povedat, je zlo u redu delat, je /^/ videt, /^/slišat/^/ in videt, dajte zavrtet, ne morete je küpit, ne morem verjet, treba je ujet, takoj zavrtet, kako prit, morš pa it, pa morš vedet, gre se pozdravit tja, fajn se met, uživat, ne boma mogla bit, ne morema bit, moram povedat, ukrast sploh da, ne morš dobit, ne morš verjet, pa ne morš dobit, želi to met, kak tam prit, znajo masirat, ni mi uspelo zdrüžit vrst in pokazat, ne morem pomagat, morem pazit, RMb - pripr^ljeni pomagat, je potrebno popravit, želeli /^/p^prašat, morem spoznat, je treba zdajle pritisnit, mormo ognit in sküšat it, morta /^/ bit, kako /^/ preseč, je pripravljen it, probajte izkoristit, za posküsit, za posküsit je, začeli opozarjat; 3.2 raba modalnega glagola moči namesto morati: RC -jaz morem /^/pripravit, morem poklicat /^/pripravit, kaj morem pazit, sem mogo to gledat, RMb - morem spoznat, morete, že morete danes to storit; 3.3 raba narečne oblike za 1. osebo dvojine glagolov -ma za knjižno -va (sma za 'sva', boma za 'bova'): RC - sma debatirala za sva, tudi: sma bla midva, W šoping sma šla, ne boma mogla, kaj zaj čema, to boma pa zdaj vidla, midva ne morema, dajma najprej; 3.4 pojavlja se tematska spregatev tudi za atematske glagole: RC - da bota zgledala za bosta, da bota znala, da ne bota, bota slabo pela, bota oblečena, w prihodnost greta, prišla bota tja, bota malo pogledla, če bote meli čas, bota tam; 3.5 pri glagolih na -či se dodaja končaj -t: RC - moram ^r rečt za reči, moram rečt, je težko rečt, jih oblečt,
je priprävljen oblečt, moram rečt, je treba oblečt, moram kar rečt, ne smete rečt, ^n htm rečt, RMb - hočete rečt za reči; 3.6 pogosta raba glagolskega velelniškega okrnjenca:23 RC - lej Jezusa, lej, käk si zäj, glej ti to, čäkaj mälo, a, lej ga, ker, lej, pa säj ti bom poved^, pa viš, in glej, in e,e glej, glej, käk ^m, čäkaj, zäj je finäle, čäkaj mälo, čäkaj, je poklicaü, čäki, čäki, čäki sämo mälo, jäz mislim, glej, ma, glej, sam si lepo reko, jäz mislim, glej, no, glej, kolk je üra, glej, čüj, zäj glej Sändra, glej jo, glej priznäm, čäki, bomo, čäkaj, pa ne morš, čäki, no, čäkaj, po športno, pa, däj, no, za nobeno äkcijo niste, ite däjte zavrtet, däj, povej, glej to, däj, probaj, jä, glej, Andrej, čäki, glej, Sändra, jä, sej, glej, pa glej, ne, čäki, nd /^/ čäkaj, jä, glej, glej priznäm, glej, Sändra čäkaj, zdäj, glej zdäj to, glej zdäj to, ne, čäkaj, Aljäž, glej, ämpak, glej, ne, čäkaj, glejte, RMb - glejte, jä, glejte in, jä, samo, poglej; 3.7 redukcija zloga: RC - to 'mo räbli za to bomo 'rabili', 'čema za 'hočeva', ite W Rogozo za 'pojd^te'.
Na osnovi analiziranega gradiva je moč ugotoviti, da se pojavlja v govoru poklicnih govorcev pri spontanem govoru kar 28 kategorij, ki so tipične za mariborski pokrajinski pogovorni jezik.24 Med pojavitvami na obeh radijskih postajah je veliko odstopanje: pri govorcih na Radiu City so zastopane vse izpostavljene kategorije, na Radiu Maribor pa le tretjina (9). Raba pokrajin-778	skega pogovornega jezika je pri spontanem govoru sprejemljiva na komer-
cialni radijski postaji, ki se tako hote skuša približati svojim poslušalcem. Manj se pojavlja na nacionalni radijski postaji, saj zaradi državnega financiranja sledi politiki nacionalnega medija, tj. »posebno pozornost posveča razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture« (4. člen Zakona o RTV).
Reproduktivno ubesedovanje
Pri analizi branega govora ni zaslediti posebnih odstopanj od norme, od vseh 28 analiziranih kategorij sta realizirani le naslednji: pri samostalniku se realizira narečno nižji izgovor nenaglašenega u v mestniku ednine samostalnikov moškega in srednjega spola: RC - na festivälo, u umetniškem vodstvo; RMb - u desuso; raba pešajoče oblike vprašalnega kakovostnega zaimka käk (SP 2001 pešaj.) namesto 'kakšen/kakšna/kakšno': RC - na käk rädar ali pa na käko drügo, käksno drugo.
Ta ugotovitev vodi k naslednjima sklepoma: a) na nacionalni radijski
23	Vidiš! Poslušajte! Pogost je tudi pravi velelni medmet, ki spodbuja k dejanju. Slovnično izročilo sem prišteva tudi besede, kot so /^/ daj/dajte, dej/dejte, ki s končnicami ločijo še osebe in števila. Načeloma imajo lahko iste končnice kot velelnik. Primer: Čajte, mama, bom jaz. Dejva, vzemiva še kos slanine (Toporišič2000: 461). Prim. tudi SP 2001: lej -te in lej -te okrnj. glag. knj. pog. glej: izraža opozorilo, podkrepitev trditve, začudenje, presenečenje, obračanje na ogovorjenega.
24	Več tudi M. Koletnik (2001), Z. Zorko (2002), A. Valh Lopert (2005).
postaji poklicni novinarji na osnovi poklicne izobrazbe, dodatnega jezikovnega usposabljanja, ki so ga deležni, in sodelovanja z lektorji pri reproduk-tivnem ubesedovanju ne odstopajo od norme (SP 2001). Ta namreč služi kot osnova za primerjave tako pri izgovarjavi neposrednega in reproduktivnega govora, saj razen socialnozvrstnih oznak v obstoječih normativnih priročnikih (SP in SSKJ) nimamo slovnice in slovarja pogovornega jezika (npr. mestne govorice).25 To je glede na poslanstvo nacionalnega radia tudi pričakovati; b) na drugi strani pa je zanimiva ugotovitev, da se tudi na komercialni radijski postaji poklicni govorci zelo zavedajo vrednosti in pomena skupnega knjižnega jezika v njegovi narodnostno združevalni vlogi. To navidezno nasprotje (knjižno-neknjižno) je del tržne naravnanosti,26 saj knjižno varianto uporabljajo za informiranje poslušalcev, tako pa tudi širijo poslušanost informativnih oddaj preko meja lokalnega. S tem pa poklicni govorci na komercialni radijski postaji tako dokazujejo svojo jezikovno kompetenco, čeprav nimajo posebnega jezikovnega usposabljanja in ne zaposlenih lektorjev.
Analiza besedja
Neposredno ubesedovanje	779
Posneto in zapisano besedje27 obeh radijskih postaj je bilo pregledano z vidika stilno zaznamovanega besedja, ugotavlja pa sprejetost oziroma nesprejetost in posledično označenost oziroma neoznačenost glede na soci-alnozvrstne oznake v Slovenskem pravopisu (2001, § 1060), in sicer glede na tiste, ki označujejo neknjižne prvine: ljud. za ljudsko; neobč. za knjižno neobčevalno; neknj. pog. za neknjižno pogovorno, neknj. ljud. za neknjižno ljudsko, pokr. za pokrajinsko pogovorno, nar. za narečno, mest. za mestne govorice, sleng za slengovsko, žarg. za žargonsko, latov. za latovsko.28 Namen je bil ugotoviti tipično besedje pokrajinskega pogovornega jezika,
25	Thomas F. Magner in Dunja Jutronič: Rječnik splitskog govora - A dictionary of Split dialect. Zagreb: Durieux; Dubrovnik: Dubrovnik University Press, 2006. 214 str. Ob pregledu nadvse zanimivega slovarja se zamislimo, kdaj bomo tudi Slovenci lahko prelistali takšen slovar mestne govorice Maribora, Ljubljane
26	Izjava urednika B. Greinerja na Radiu City v pogovoru ob obisku radijske postaje.
27	Avtorica je opravila tudi analizo izvora besed, ki je bil potrjen v naslednjih virih, in sicer: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, H. Striedter-Temps (1963), Veliki nemško-slovenski slovar, Doris Debenjak (zgoščenka), Etimološki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj (1976-2005), Slovenski etimološki slovar, M. Snoj (2003), Slovensko-nemški slovar, M. Pleteršnik (2006, zgoščenka).
M. Stabej (1998: 512) poudarja, da je za slovenski jezik zelo pomembno, da imamo v obeh normativnih slovarjih (SSKJ in SP) sistem kvalifikatorjev, saj ti označujejo zvrstnost oz. funkcijskostilno raz-slojenost knjižnega jezika, zato se »normativnost torej ne označuje binarno v okviru pravilnega oziroma napačnega«. Vendar pa bi bila enotnost za uporabnike nadvse dobrodošla.
pri čemer je za pojasnilo pomena in prikaz vključenosti le-teh v sodobne priročnike primerjava z normo (SP 2001) potrebna.
Od teh oznak je del besedja na komercialni radijski postaji v SP 2001 označen z naslednjimi: največ z neknj. pog.: dopästi: zdčelo dopdst; se mi dopdde 'biti všeč, ugajati'; evo: evo 'glej, na'; fejst: fejst pripr^leni 'zelo, močno'; f^ksati: ga je pofiksala 'počenjati neumnosti, lahkomiselnosti'; hecati: se je hec^ 'šaliti se'; komad: sdmo komdt mdmo 'kos, primerek'; nüla: nüla 'ničla, nič'; pasati: bi še pdso ddnes k vremenu 'prijati, dobro deti'; p^r: ibercuk pa pir 'pivo' (ibercuk ni v SP); šalter: mimo gl^nega šdltera (elektrika) (v SP ni v tem pomenu, samo neknj. pog. vrsta pred -em pred okencem); šlatati: nea šldtajo 'tipati, otipavati'; šparati: vreme se špdra 'varčevati'; šp^l: en špil; greva špilat 'igrati'; št^mati: nea štimajo 'biti v redu, ujemati se'; tankati: zaston tdnk^ 'točiti gorivo'; zgledati: zgleda pa 'videti je, zdeti se'; neknj. ljud.: fajn: fdjn, ne 'dober, pošten'; fal^ti: ne bo sfaltlo 'manjkati'; probati: pro-baj 'pomeriti, poskusiti'; tepih: rdeči tepih 'preproga'; sleng.: čao: čdo 'na svidenje, zbogom'; okej: slišali, okej; okej, mi smo vds poklicali 'dobro, prav, v redu'; šoping (SP: shopping): w šoping smd šld 'nakupovanje'; zamočiti: jdz ^n r^no zamočo 'biti neuspešen, pasti'; žgati (SP: zažigati): žgdla ga bo harmonika 'vzbujati pozornost'; pokr. štaj.: pübec: pübeca sta fdjn; pübeca, 780	pübeca; dva pübeca; pübeca sporočata 'fant, deček'; žarg.: h^t: hit 'popularna
popevka'; mejkap: od/^/ mejkapa 'naličenost obraza'; neobč.: ^tak: zdj sem itak 'tako in tako'. V SP 2001 pa sploh niso zajete nekatere v govoru uporabljene besede: fül, frdj, ibercuk, ziher; singel v pomenu 'mala (gramofonska) plošča' pa nima nobene oznake.
Rezultati kažejo na prevladujočo rabo besed, ki imajo oznako za neknjižno pogovorno, sledijo tiste z oznako neknjižno ljudsko, nato sleng, pokrajinsko štajersko, žargonsko in neobčevalno.
Za ponazoritev posnetega in zapisanega gradiva naj služita dva kratka dialoga neposrednega ubesedovanja z Radia City,29 in sicer (1) med poklicnima govorcema in nepoklicnim govorcem (po telefonu) in (2) med poklicnima govorcema samima (v studiu).
Primer 1
Pg 1: M^ smo mbjstvo30 št^ri dn^, no, pa če še danes štejemo, smo pet dn^ pred našim koncertom. U petek od petih pop^dne bo šlo zares na snežnem stadionu pod Pohorjem. Jaz morem moja31 dva pübeca,32 Rogoška sl^čka, dobro pripravit. Če j^ma lahko kakor koli pomagate,
29	Legenda: Pg 1, 2, 3, 4 - poklicni govorci; Ng - poklicni govorec.
30	Pogovorni oblikoslovni elementi so podčrtani;
31	besedilo je zapisano glede na izgovor, glasoslovni elementi pokrajinskega pogovornega jezika so bili analizirani posebej;
32	stilno zaznamovano besedje pa je zapisano ležeče.
s frizüro, ^ z^ tem, da jü oblečete, da jü nauč^te plesat, kar koli, dvesto devedeset, devedeset, devedeset. Ng: Č^st preprosto, v3 našo narodno nošo gor. Onadva sta zakon, onadva
morta b^t na koncertu, to je to. Brez tega ne bo koncerta nasploh. Pg 2: Ha, ha! Ja, ampak čaki samo malo. Petra je rekla narodna noša. Kaka
pa je štajerska narodna noša a, a, a? Pg 1: ^bercuk paptr, ne. Še nekdo je z nami. Halo, dobro jütro.
Primer 2
Pg 3: Jas ^n bm takrat šok^ran, ne, ko je (tjšina) jas ^n si m^slo, dobro je, pa al je to še normalno, kradejo vse p^prek, babl, babli in ne vem kaj vse. Zdaj ko sma bla m^dva, v^ šoping sma šla, ne. Pg 4: Aha, malo sta šla, tak. Ha, ha, ha!
Pg 3: Z EasyJetom pa--. Skratka šla sva preko in našla še eno šokantno zadevo in u tej üri pr^zapr^ še pred nov^cami obljübim, da vam tole tüdi pokažem, zaj se pr^zapr^ odločamo, a bi šl^ tožit pred al po koncertu. Pg 4: Aha, kaj m^sliš?
Pg 3: Ja, ne vem. Čaki, bomo najprej sl^šali v^ tej üri, obljübim.
Pg 4: Ökej.	781
Pg 3: ^ pa lepo prosim, daj, dajma najprej tr^ sekünde t^šine (tišina). In drage dame in gospodje. Bila sva, jaz in moj dragi sodelavec, ta v^kend po naküpih u Zdrüženih državah Amerike in tam naletela na eno predrznost brez primere, praktično.
Pri spontanem govoru poklicnih govorcev na nacionalni radijski postaji je besedja, ki ga SP 2001 označuje z oznakami za neknjižno, zelo malo: neknj. pog.: roštilj käk roštil 'raženj, žar'; neknj. ljud.: ^ti: idite voščit 'pojdite'; probati:probajte izkoristit 'pomeriti, poskusiti'.
Reproduktivno ubesedovanje
Na komercialni radijski postaji pri branem govoru (informativne oddaje, kot so poročila, podatki o stanju na cesti, o vremenu) zasledimo le oznako žarg. pri besedi rokerji v primeru finski rokerji; tezkometälni rokerji v pomenu 'rokovski glasbenik', sicer besedje od knjižnega ne odstopa. To pa v celoti velja tudi za nacionalno radijsko postajo.
Sklep
Govor je poleg glasbe najpomembnejši del radijskega programa. Teoretiki govora opozarjajo, da je pojav elektronskih medijev na nek način
povrnil govoru pomembno vlogo, kot jo je imel že nekoč, celo pred pojavom pisanja. To potrjuje, da novinarju ni treba le znati dobro in pravilno pisati, ampak tudi govoriti. Radijski in televizijski poklicni govorci morajo obvladati pravila in načela dobrega govora, zlasti pa poznati funkcijske zvrsti, da lahko znotraj različnih žanrov ustvarijo optimalno komunikacijo s poslušalci, tako pa ohranijo njihovo navzočnost in pozornost ter povečajo stik z njimi. To lahko dosežejo tudi z duhovitim, poetičnim in afekti-ranim govorom (Zgrabljic, 2002: 47), nadvse uspešno pa tudi s preklapljanjem med različnimi socialnimi zvrstmi, ki ustrezajo določenemu žanru. Problematika jezikovne kulture kaže svojo dvojnost tudi v analizi, ko ob t. i. kulturo jezika, kjer je v ospredju knjižni jezik, postavlja kulturo govora, pri kateri so pomembne tudi druge socialne zvrsti (Kalin Golob 2008: 50). Na radijski postaji Radio Maribor je hotenega odstopanja od norme celo pri neposrednem ubesedovanju manj (predvsem po zaslugi lektorske službe)33 kot na komercialni Radio City, kjer lektorske službe nimajo,34 a je njihova odločitev za neknjižno zvrst pri neposrednem govoru hotena, pri čemer dosežejo živost jezika, predvsem pa stik s ciljno publiko.
LITERATURA
782	Bahtin, Mihail: Problem govornih žanrova. Treci program. Jesen. 1980. Beograd:
--Radio Beograd. 234-270.
Bregant, Mihaela (gl. tudi Koletnik) (1991): Mariborski pogovorni jezik. Maribor. Halford, Brigitte K. (1996): Talk Units: The Structure of Spoken Canadian English. Tübingen.
Ivic, Milka 2001: Pravci u lingvistici II. Beograd. Kalin Golob, Monika (2001): Jezikovne reže. Ljubljana.
—, (2003): Neknjižnost kot žanrotvorno sredstvo? Aktualizacija jezikovnozvrstne
teorije na Slovenskem. Ljubljana. 17-18. —, 2004: Moč jezika - izbor dejstev in besed. Teorija in praksa. Letn. 41, št. 3/4, 703-711.
—, 2008: Jezikovnokulturni pristop h knjižni slovenščini. Ljubljana. Kalogjera, Damir (1996): Komunikativna uloga standarda i dijalekata. Jezik i komunikacija. Zagreb. 60-65. Koletnik, Mihaela (2001): Mariborski pogovorni jezik. Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor. 245-254.
33	Izhajam iz pojasnil, ki sem jih dobila v času opravljanja obsežnejših analiz (Valh Lopert, 2005, 2008) govora na radijski postaji Radio Maribor (2003-2008) od lektorice, novinarjev/napovedovalcev in glavnega urednika Radia Maribor (takrat T. Petelinšek) na uredniški seji.
34	Za Radio City izhajam iz pogovora z glavnim urednikom B. Greinerjem, za drugi komercialni radijski postaji Radio Center (tudi v Mariboru) pa povzemam iz intervjuja, nastalega v okvirju seminarja pri predmetu Slovenski jezik in kultura I (T. Špolad in T. Kos), in sicer izjavo S. Pappa, moderatorja jutranjega programa: »Nikoli nismo govorili o tem [govoriti knjižno na radiu - op.], da bi bila to konkretna usmeritev, kot lokalni ali regionalni medij se s tem ne obremenjuješ. Komercialni radio ima drugačno poslanstvo.«
Kos, Tjaša in Teja Špolad (2009): Pogovor s Sašem Pappom, moderatorjem jutranjega programa na Radiu Center v Mariboru: seminarska naloga pri predmetu Slovenski jezik in kultura I. Maribor. Kosi, Lidija (2000): Govorni del radijskega programa na nacionalni radijski postaj. Ljubljana.
Košir, Manca (2005): Javno komuniciranje kot oglaševanje. Uvod v novinarske študije. Ljubljana.
Krajnc, Mira (2005): Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Zora 35. Maribor.
Kranjc, Simona (2004): Jezikovna zvrstnost v medijih. Aktualizacija jezikovnozvr-
stne teorije na Slovenskem. Ljubljana. 395-406. Orel, Irena (2004): Sporazumevanje nekoč in danes - od vzorcev pogovorov do mladostniških SMS-ov. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ljubljana. 407-422. Pleteršek, Tatjana (1985): Jezik Radia Maribor. Maribor.
Redjko, Mojca 1992: Govor Studencev, predmestja Maribora: diplomska naloga. Ljubljana.
Skubic, Andrej E. (2005): Obrazi jezika. Ljubljana.
Stabej, Marko (2000): Dvotirnost normativnosti v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Jezična norma i varijeteti. Zagreb; Reka: Hrvatsko društvo za primije-njenu lingvistiku. 511-515.
-	- (2002): Ko bo angleščina globalni jezik, bo nastalo največ jezikov: David Crystal,	783
jezikoslovec. Delo. 44, št. 298 (28. dec.). Sobotna priloga. 18-21. Stabej, Marko in Primož Vitez (2000): KGB (korpus govorjenih besedil) v slovenščini. Informacijska družba IS'2000. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Tivadar, Hotimir (1998): Govorjeni knjižni jezik - njegovo normiranje in uresničevanje (ob akustični analizi fonema /v/ na primerih iz radijskih besedil). Praga, Ljubljana.
-	- (2004): Podoba in funkcija govorjenega knjižnega jezika glede na neknjižne zvr-
sti. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ljubljana. 437-452. Toporišič, Jože (1970): Slovenski pogovorni jezik. Slavistična revija. Ljubljana. 55-70.
-	- (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana.
-	- (2000): Slovenska slovnica. Maribor.
-	- (ur.) (2001): Slovenski pravopis. Ljubljana.
Magner, Thomas F. in Dunja Jutronic (2006): Rječnik splitskog govora = A dictionary of Split dialect. Zagreb: Durieux; Dubrovnik. Urbančič, Boris (1965): O jezikovnih stilih. Jezikovni pogovori. Ljubljana.
-	- (1972): O jezikovni kulturi. Ljubljana.
Ule, Mirjana (2005): Psihologija komuniciranja. Ljubljana.
Valh Lopert, Alenka (2005): Kultura govora na Radiu Maribor. Zora 36. Maribor.
-	- (2007): Germanismen in der Sprache des kommerziellen Radiosenders Radio
City Maribor/Germanizmi v oddajah komercialne radijske postaje Radio City v Mariboru, analiziran je jezik humoristične oddaje Reporter Milan (Celovec, v tisku).
—	- (2008a): Prevzeto besedje v jeziku komercialne radijske postaje (Radio City v
Mariboru). Jezikoslovni zapiski, 14, št. 1, str. 123-137.
—	(2008b): Kultura govora v mariborskih medijih: (nacionalni Radio Maribor in komercialni Radio City): doktorska disertacija. Maribor.
—	- (2008c): Raba tujk v mariborskih govorjenih medijih: Zbornik povzetkov /
Mednarodni znanstveni simpozij Večjezičnost v Evropski zvezi, Maribor, 13.15. novembra 2008. Maribor str. 104.
—	- (2009): Ženske in moški med knjižnim in neknjižnim na radijskih valovih.
Maribor: 6. kongres SIDG. Verovnik, Tina (2004): Govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinformativnih
oddajah. Poti znanstvenega novinarstva - danes in jutri. Ljubljana. 157-173. Vitez, Primož (1999): Od idealnih jezikovnih struktur k strategiji realnega govora.
Slavistična revija. Ljubljana. 23-48. Zakon o medijih: Uradni list RS 35/2001, 11. 5. 2001 (stran 4017). Dostopno oktobra
2009: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200135&stevilka=2043. Zakon o RTV: Uradni list RS 96/2005, 28. 10. 2005 (stran 9945). Dostopno oktobra
2009: thttp://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191. Zemljarič Miklavčič, Jana (2004): Taksonomija besedilnih tipov za gradnjo govorjenega korpusa. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Ljubljana (Obdobja. Metode in zvrsti; 22). 503-522. Zgrabljic Rotar, Nada (1996): Govor na lokalnim radio-postajama u Istri. Medijska 784	istraživanja. (Letn. 2, št. 2). Zagreb. 155-167.
—	(2002): Govor na radiju: analiza duhovitosti, poetičnosti i afektivnosti novinara hrvatskoga radia. Govor/Speech. Zagreb, 45-64.
—	(2007): Radio: mit i informacija, dijalog i demokracija. Zagreb.
Zorko, Zinka (1988/89): Narečna podoba mariborskega predmestja. Jezik in slovstvo. Ljubljana. 170-178.
—	(2002): Mariborski pogovorni jezik. Studia Historica Slovenica. Maribor. 127150.
Žele, Andreja (2006): Krajevni govor v lokalnih medijih. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Zora 41. Maribor. 198-207.